Cpomin, spomin! — Za mano, vse za mano ! .Spomina iznebiti ni se moči; S teboj kot senca hodi neprestano, Do groba se od tebe on ne loči: Na ladijo skrivaj je šel z menoj, Otel se iz nevihte je grozeče.
Pogled ga zbudil tiče je valeče; Podobe žive pred oči mi vodi. Oj leta ve otročja, leta sreče, Edine, ki človeku se prisodi! A predno se zave, izgine mu, — Zavest nesreči pot odpre široko!
Nič ni nam previsoko, pregloboko, človeku vse mogoče je doseči; Sam6 gorjč mu, če s prederzno roko Steguje hrepeneč po zorni sreči: A dvakrat mu gorje, če meni slep, Da je objel jo z željnimi rokami!
Strašan z višine pad ga v breznu zdrami, Iz sanj zbudi se s kervavečo gl&vo; Prepozno z grenkimi spozna solzami človeštva neprestopno mu postavo: Da je po sreči hrepeneti greh, Ki zanj se človek pokoriti mora.
Jaz tudi sem pregrešil se; — pokora Za grehom brez pomude je sledila; Da ni na zemlji srečnemu prostora, Izkušnja bridka me je izučila. Preostra meni se pokora zdi, Predrago bilo pravo je spoznanje!
Da srečo že deržim, dejal sem — sanje! Iz njih me z viška je zbudila strela; V spominu še me stresa trepetanje, In spet mi rana je zakervavela. Nazaj, nazaj obrača se oko In sčlze mi rosijo lica vela! —
B. M.
j^EPA yiDA.
Roman, spisal Josip Jurčič.
(Dalje.)
Ko je Alberto s to mislijo dalje koračil, sreča ga mlad znanec, ki ga že od daleč z vzklikom pozdravi in vpraša, kam gre. Ne do-bivši odločnega odgovora, počne z njim stopati in vpraša prisiljivo.
„Ne da bi šel k svoji ljubici, kaj? Je li res, da imaš zopet nekaj čisto novega, skritega, lepega?"
„In kaj bi bilo, ko bi bilo res", odgovori oni.
„Nič, nič! Le presrečen človek si ti, ko ti veselje nikedar ne poide in se ti vse posreči. Za Boga, da ne vem, kaj imajo in vidijo ženske na tebi; res si čeden dečko, nič ti ni reči, ali mi drugi smo vendar tudi ravnih kosti in obrazov, ravno tudi nimamo tacih, da bi jih pes oblajal, a jaz se trudim zastonj, tebi pa vse samo pri-letava. Ti si srečen, Alberto, ne li? Glej, prijatelji ti moramo to dopovedati, sicer bi morda ne vedel tako na tanko in to bi bilo škoda".
„Ko bi ti vedel, kako bi ti jaz ta hip vso svojo srečo se ženskimi rad na vrat obesil in pobegnil od tebe 1" reče Alberto potert.
„Oho, kaj pa je? povedaj no, nekaj te peče. Ali se prepirata? Ali je nezvesta? Povej bratec, odpri mi svojo dušo in moder svet ti je od mene gotov, svet in pomoč, če le hočeš in če le morem".
„Ne moreš, menda. Vendar pojdi, popijeva čašo vina, da vidim, kaj mi moreš svetovati".
Stopita v pivnico in tam sedeta v poseben oddelek pri oknu, narejen za dva posamezna gosta, kakor se po redkem nahajajo še vedno v italijanskih vinskih pivnicah.
„Neko žensko imam, lepa kot pomlad, ali vendar sit sem je skoraj. Daj mi svet, kako bi se je z lepa znebil", reče Alberto in se leno z glavo nasloni na svoje dlani.
„Lepa je, praviš?" vpraša oni hlastno in preko obraza zažari.
Alberto se nesramno zasmeje, pa reče, uganivši misli vrednega prijatelja:
„Meni se zdi, da se motiš. Nič kaj navadnega ni, nič leh-kega, temuč težko in s trudom pridobljeno. Skoraj bi bil utonil tisto noč, ko sem jo dobil, prej sem bil pa v opasnosti, da me psi raztergajo. Vidiš in vendar sem se je že naveličal".
„Ali povej, razloži malo to več. Kje jo imaš? Kje si jo dobil? Kje bi bil utonil? Kakoršni psi? Vraga, kedo te more razumeti? Govori jasneje. Tf si zopet nekje eno odpeljal, ne?"
„Onkraj morja".
„Tako daleč? No, kaj potem? Vendar od tam ne bode nihče
po njo hodil, če si je pa sit, e, potem jo pošlji domov. Devica ali žena?"
»Žena".
»Tem bolje. Ce je še lepa, vzame jo mož onkraj Adrije gotovo rad nazaj, ali pa nerad. Pošlji jo, pa bo; samo da prej jo bodeš poštenemu prijatelju vsaj pokazal, drugače smemo misliti, da je tvoja hvala le prikrivanje slabega okusa".
„Ko bi ti njenega moža poznal, vedel bi, da s pošiljanjem domov tu ne gre. Ce zve, da je pri meni bila, ubije njo in mene".
»Potem se je pa že treba ogibati. Kajti, da bi zaradi ženske prezgodaj pod travo prišli, zato smo predobri, dejal bi", govori vredni tovariš, ter lije vino v gerlo. „Kaj pa meni, oni srečni mož, kateremu si sladko polovico izvabil iz gnezda, kam da je šla, k spovedi v Rim, ali kam?"
»Skerbel sem sicer za zazširjenje govorice, da so jo morski razbojniki odveli. Ali neki prokleti pop, brat njegov, je bil že dvakrat tukaj in je hodil tako sumnjivo okolo mene, da sem se ga bal. Danes pa je začel že tudi moj oče sumnjati, tako da sem res v veliki zadregi. Iznebiti se je moram. A težko jo bom pogrešal, navadil sem se je".
„Eno ali drugo. Najpervo pa je treba, da mi jo pokažeš", reče oni.
»Pojdi z menoj".
»A ne zastonj".
»Plačeval te ne bodem".
»Če si pa jaz se svojo znano ljubeznjivostjo sam plačilo pridobim, ne bodeš branil vzeti mi ga, kaj ?"
Oba se surovo zasmejeta.
»Bodeš videl, ženska je res lepa. Jaz sem bil prej prav zares zaljubljen v njo in zdi se mi, da sem nekoliko še, da si ravno me je s tem najbolj ozdravila, da zmirom o svojem otroku govori. Dobro je res, da ni razumela tako dobiti me in deržati, kakor vem, da bi me bila mogla".
»Dolgo vendar nobena".
»Ta pač. Ali da jo vidiš! Pojdi z menoj, samo previden bodi, jezik pazi, kajti neumna ni, drugič se ji bode pa čudno zdelo, kako da si z menoj prišel. Lagati znaš menda še?
»Izverstno".
»Jaz ti dajem vse pravice, samo da jih moraš sam izvajati si, razum eješ?"
»Dobro", reče oni, popije vino in oba čestita rojaka vstaneta, zapustita kerčmo in se posedeta v isto gondolo. Alberto ukaže vozniku veslati v oni vodotoč, kjer smo v prejšnjem poglavji našli Vido z njim.
(Dalje prih.)
p propadu nravnosti za rimskih cesarjev.
Spisal Fr. Wiesthaler.
(Konec.)
Kader nastopi za boga, vselej se mu javno napravijo primerne molitve in daritve. S posebnimi stroji gromu nasproti germi in blisku nasproti bliska in se celo s tem baha, da občuje z neumer-jočimi bogovi. Nekedaj vpraša Vitellija, ali ne vidi boginje Lune v njegovem naročji. Vprašan upre sramežljivo oči v tla in odgovori ravno tako zvito, kakor lizljivo: „Le vam bogovom, o gospodar! je dovoljeno, da vidite drug drugega". Ko nekedaj z visokega odra kot Juppiter graja, jame se neki Galec, ki ga je bil delj časa opazoval, glasno smejati. Kaligula ga pokliče pred sebe in vpraša: „Veš-li, kedo da sem?" „Največi norec", je bil kratki odgovor. Vendar se ni možu nič žalega storilo, ker je bil ubog čevljar. Samega sebe imenuje ta cesar: „Juppiter Latialis", ter si izvoli svojo ženo Caesonijo, Klavdija in najpremožniše Eimljane za svoje svečenike, a vsak mu mora za to čest poltretji milijon denarov (blizo 1 milj. gold.) plačati. Na zadnje postane sam svoj svečenik, ter si izbere za kolego svojega konja „Incitata", kateremu je tudi kon-zulsko dostojništvo podeliti nameraval, in gotovo bi bil ta namen iz-veršil, ako bi ne bila Cassius Chaerea in Cornelius Sabinus prej njegove norosti pokončala (Dio LIX. 26. in si.).
Nič boljšega nimam o tej zadevi o Neronu poročati. Tudi on se vede deloma kot čeznaravno bitje, deloma pa še svoje človeške in cesarske česti varovati ne umeje. Po noči se klati v šužnjiški obleki po slabih kerčmah in hotniških hišah, napada se svojim spremstvom možke in ženske, pretepa se in je mnogokrat sam hudo tepen. In glej! v svoji velikodušnosti se še ne maščuje po dnevi nad takimi, katerih pesti je moral po noči čutiti, a samo če ga res ne izpoznajo, ali pa nočejo izpoznati. Smert pa vsakemu, kedor pokaže, da ve, koga ima pred seboj. Pri takem ponočnem tepežu se je bil enkrat z njim neki Montanus iz senatorskega stanu sprijel in ga iz-poznavši odpuščanja prosil. Za to je bil revež prisiljen umreti. Isti cesar pospešuje tudi razuzdanost drugih s tem, da jih nikedar ne kaznuje, pač pa večkrat bogato obdari. Nič ga n. pr. ne mika bolje, nego tepeži, ki nastajajo v glediščih zaradi tega ali onega igralca. Prizore te verste gleda z velikim veseljem ali javno, ali pa iz kakega skrivnega kota (Tac. Annal. XIII. 25.).
Za tako ničvredno početje si pač rimski cesarji po smerti niso mogli lepšega priznanja od svojih podložnikov želeti, kakor je bila apotheosa, ali poboženje. Bolje gotovo ni moglo Bimljanstvo svojim umerlim zatiralcem hvaležnosti izkazati, kakor da jih je po senatovem sklepu, ali na ukaz cesarja naslednika slovesno med bogove razverstilo. Sedem dni je ležalo cesarsko truplo na slonokostenem
odru v palači; potem so ga senatorji in vitezi dvignili, ter na forum in od todi na Martovo polje nesli, kjer je bila lepo okinčana in z dišečimi vonjavami pokajena germada pripravljena. Ko se je truplo na njo položilo, prižge cesar naslednik germado, z visokega odra pa se kvišku dvigne orel, ki nese po ljudskem menenji cesarsko dušo med bogove. Umerli zadobi priimek „divus" in stavljajo se mu povsodi svetičša, v katerih za 1o ustanovljeni svečeniki njegovo božanstvo z molitvami in daritvami česte.
M-li narod, ki je svojo čest tako zametaval, res zazlužil cesarjev, kakoršne je imel?
JnIajbridkejsa nesreča.
Ko dva se ljubita goreče, Da drug, prestrastno hrepeneče S poslednjo mislijo gorkč Obima druzega samo; Ko našla bi se rada, In veselila se zaklada Ljubezni, njima ki rodila Nevgasna v serci je čutila — A zdaj, upognena osodi, Brezup razdruža ju povsodi, Da si neznana ter molče Tajita i v oččh solze : To sta človeka vseh najbolj terpeča, To najbridkejša tukaj je nesreča.
_ Lujiza Pesjakova.
oj otakarja II. z r.udolfom I.
Spisal Fr. Šuklje.
Kraljevstvo češko, po svojem naravnem bogastvu in po pridnosti, nadarjenosti in omiki svojih sinov najkrasnejši, da si ravno često prezirani biser avstrijske krone, po svoji legi pravo serce evropsko, bilo je v svoji slavni zgodovini že dvakrat blizo do tega, da postane središče in jedro slovanske velemoči, mogočno ukazujoč od obal baltiškega morja do sinje Adrije in cvetoče Jombardiške ravnine. To je bilo namreč v 13. stoletji, ko je na Češkem vladal Premisel Otakar II. (1253—1278) in v 14., ko je Karoll. (IV.) (1346—1378) iz rodbine luksenburške podedovani, češki kroni pridružil znamenje svetovne oblasti, bliščečo krono rimskih cesarjev.
Morda se mi bode očitalo, ako v „Zvonu" na kratko popisujem srečo in pad Otakarja II., da razlagam v lepoznanskem listu strogo
znanstveno tvarino, ter tako grešim zoper „Zvonova" načela. Toda pomisli naj čestiti bralec, da je življenje prozajično in suhoparno samo v svoji vsakedanjosti, v svojih nižinah; ako se pa povzdignemo na stališče zgodovinarja, ter iz njega vidimo, kako ginejo slavni junaki, propadajo mogočni narodi, spoznavali bodemo, da je realno življenje ob enem največa poezija in da celo najslavnejši dramatiki, ne Shakespeare ne Goethe niso vstvarili tako tragičnih, serce pre-tresujočih prizorov, kakor jih nam na vsaki strani podaje vesoljna zgodovina. Sicer pa ima junak, o katerem nam je govoriti, Otakar II. tudi nam Slovencem posebno važnost, kajti mi ga imenujemo svojega zadnjega slovanskega vladarja in sreča habsburška je zasijala še le v tem trenotku, ko je v gostih sovražnih oblacih utonula zvezda čeških Premislidov!
Sredi 13. stoletja, ko je Premisel (nemško ime Otakar pridejal sije kasneje, pridobivši avstrijske dežele), sin češkega kralja Vaclava I., pričel svoje politično delovanje, bile so splošne razmere kaj ugodne razširjevanju češke deržave. Zopet sta se bili sperli oni verhovni oblasti, kateri sta po srednjeveških nazorih imeli nalogo vladati vse človečanstvo, rimski papež in rimski cesar. Ono vekovito nasprotje hijerarhične cerkve do deržave izraževalo se je takrat v boji geni-jalnega Friderika II. z energičnimi zavednimi papeži Gregorjem IX. in Inocencijem IV. Zmagala je duševna sila, „ beseda" je bila močnejša od „meča", zlasti ker so jo podpirala, da si ravno iz povsem različnih nagibov, svobodoljubna italijanska mesta in sebični izprijeni nemški knezi. Ko je bil Friderik II. 1. 1250. v Ferentinu v južni Italiji sklenil svoje življenje „od svojega časa nerazumljen kakor večina velikih mož, zapuščen in v tragični samoti" (Gregorovius, Gesch. der stadt Eom im mittelalter, V. 258) izgine na veke blesk in moč nemškega cesarstva, prej tako nevarnega sosednim narodom, zlasti pa Cehom in drugim Slovanom. V razdvojeni, nesložni Nemčiji vlada do 1. 1256. Viljem holandski brez prave moči, od mnogih zasmehovan kot „farski kralj;" po njegovi smerti pa ponujajo nemški knezi, katerim je takrat pripadala volilna pravica, kraljevo čast kakor teržno blago največ plačajočemu, ter se na zadnje razcepijo na dve stranki, od katerih je ena Angleža Riharda Kornwaleskega, druga pa kralja Alfonza X. kastiljskega posadila na kraljevski prestol. Sedaj nastopi ona žalostna doba nemške zgodovine, „die kaiserlose, die schreck-liche Zeit", katero navadno imenujemo „interregnum". Posebno slabe bile so tedaj razmere v onih lepih pokrajinah, v katerih je preje tako mogočno in razumno gospodarila babenberška dinastija. Ko je le-ta s Friderikom »bojevitim" pomerla 15. junija 1246, so dežele Avstrija, Stirsko in Kranjsko brez gospodarja in razskosane v stranko gibelinsko in velfsko, davijo in more se med seboj nesrečni prebivalci v pogubljivih, kervavih bojih. Ni čuda tedaj, da se je češki kraljevič Premisel, od narave bogato obdarovan z vsemi dobremu vladarju potrebnimi lastnostmi, pazno oziral na babenberško zapuščino, ter slabost nemške deržave in anarhijo v Avstriji v to porabil,
da se polasti zanemarjenih in po močnem vladarji hrepenečih dežel. Opiral se je pri tem podjetji na mnogoverstne pripomočke češke der-žave in na podporo in prijateljstvo papežev, katerim je bil vsekedar udan priverženee.
Kar je Premisel Otakar nameraval, dosegel je tudi, da si ravno le z velikim trudom in po hudem boji. Na Avstrijskem ga priznajo za vladarja že 1. 1251. in 11. febr. 1.1252. poroči se dva in dvajsetletni češki kraljevič s postarno, šest in štiridesetletno Marjeto, sestro zadnjega babenberškega vojvode, da bi si pridobil tudi nekoliko dedinske pravice; Stirsko pa je rešil še le 1260. Madjarov, ki so se bili te dežele polastili. Ko je potem 1. 1269. umeri koroški vojvoda Ulrik Sponheimski, zapusti on svojo deželo sorodnemu Ota-' karju in tako pride tudi Koroška in velik del Kranjske pod oblast češkega kralja. Ako temu še pristavimo, da je Otakar svoji deržavi pridobil Pordenone na Furlanskem, da ga je več italijanskih mest (n. pr. Verona) izbralo za varuha, da je dvakrat križansko vojsko vodil zoper takrat še paganske Pruse in tako tudi v severnih deželah do baltiškega morja izreden upliv si pridobil — moramo v istini reči, da je segala Otakarjeva oblast od jadranskega do baltiškega morja!
Vendar ako imenujemo Otakarja slavnega vladarja, ne oziramo se toliko na bojne lavorike, ne na število dežel po njem pridobljenih, ne na mnogobrojne boje, v katerih je na čelu težko oboroženih konjikov premagal svoje protivnike. Oziramo se bolj na razumni pametni način, po katerem je on v temni srednjeveški dobi prava bela vrana, po zdravih političnih načelih vladal svoje dežele. Pa-lacky sicer gotovo preveč terdi, ko ga (v češki zgodovini II. a. 282) imenuje „največega političnega reformatorja srednjeveškega", ali vsak nepristransko sodeči zgodovinar mora priznavati, da je za Otakarja po vseh njegovih deželah veljala postava in pravica, širilo se bogastvo in omika.
(Dalje prih.)
E P A Ni!
Spisal Ivan z Verha.
Sila pust zimski dan je. Debel sneg leži po mestnih strehah. Kaj leno se je davi delal dan: ob osmih je bilo še mračno in proti enajstim se vlači še ob zemlji lena siva megla in ivje se obeša ob drevji in ob laseh in obervih.
Pri Zamretovih so ravno kar vstali; pozno, malo po dveh po polnoči so bili prišli domov. — Pa kaj, da Zamretove Milice danes ni nikjer in slišati? Tiha, molčeča sedi pri kurjenem kaminu. Druge-krati je moralo vse na noge, kader je ona vstala. Pela je po sobah in se smejala, da je zvenelo po njih od enega konca do druzega in
naj sta bila oče ali mati še tako slabe volje, sukala se je okrog nju tako dolgo in se jima prilizovala, da so naposled tudi njima ušle ustnice na smeh.
Danes pa je tiha in žalostna, tako žalostna! Vse je proč!
Ena sama noč ji je vzela vso srečo.
Gradove svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v puščave,
pa kar prihruje burja okrog svitlih vogalov, ter zmeče vso lepoto in ves blesk na kup. O kako se ga je veselila, tega sinočnega večera. Ves predpust od božiča do sinoči ni se ji senjalo o druzem, nego o sviljenih toiletah, o zalih plesalcih, o gladkem plesišči. In sinoči — zarajala je pervi ples! Z njenim, lehnim životom sukala so se njena nebesa vred; pa v najlepšem cvetu je stala njena pšenica, kar udari strela z jasnega in toča se vsuje za njo.
Naj bi se mlado dekle vsaj tako zelo ne bilo veselilo tega večera. Že tedne in mesece je hrepenela po njem in naposled je za-zorilo vendar jutro zaželenega plesnega dne. Pa kako je bil sila dolg, ta pusti, zimski dan! Nikakor ga in hotelo biti konec. — Novo sviljeno obleko je prinesla šivilja že pred tremi dnevi, in v tem kratkem času, le kolikrat jo je Mila vzela iz omare in jo zopet znova in znova ogledala in vsakokrat je našla nekaj novega na njej, nekaj, česar preje ni videla. In kader ni bilo matere blizo, vergla je v naglici svojo delavniško obleko se sebe, ter primerila šumeče sviljeno krilo. Vsak pot so padale gube lepše ob njej. Vstopila se je pred zercalo, ter se ljubo nasmejala veliki, zalo opravljeni gospodi-čini v zercalu. Tako se bode odslej nosila. Plosknila je ob dlan m od tal bi bila poskočila, ko je pomislila, da bode nosila odslej dolgo, dolgo krilo, prav doli do tal in ne tako, kakor doslej, ki ji je segalo komaj do členkov. Ne, ne samo do tal, celo vlačila rse bode za njo in šumela mej sprehajalci po senčnatem drevoredu. Že nekaj dni sem, posebno pa od takrat, ko so ji novo krilo -prinesli na dom, presedalo ji je otroško krilo. Te tri dni, kader je bila sama, stopila je pred zercalo, pripognila koleni, ter šla ob njem nekaterikrat sem in tje. Le kako se ji podaje že to otroško oblačilo, ko se ji dotika do tal, koliko bolj se ji bode še le pravo, nalašč tako urezano!
Včeraj jo je proti poludnevu zasačila mati, ko je prišedši iz šole, Milica pomerila zopet sviljeno obleko. Nič je ni pokarala, pa dejala ji je: »Pazi, da se ti kako ne ponesreči z njo, da se ti ne umaže. Veš, ostala bodeš doma, mi dva z očetom pojdeva pa sama na plesišče".
In odslej se do večera omare celo odpreti ni upala.
A danes, dopoludne po zaželeni plesni veselici izginila je vsa sreča, vsa nada. kakor bi jo sapa odnesla. Dragocena obleka leži sedaj tam na divanu, nezravnana, pomečkana, kakor kup starih cunj. In dekletu kako je glava težka! Eoke se ji tresejo, z obema prijema tenko porcelančico za kavo in oči jo zaskele, kader zamiži
z njimi. Z rudečim robom so obrobljene, toda jokala ni. Vso noč ji ni prišla ne ena solza v oči, a serce ji je težko, težko, da ji zdaj pa zdaj, kar zadihati ne da.
čist, zveneč glas zunaj na hodniku predrami dekleta, zatopljenega v svoje mračne misli. To ji je znan glas. Prijateljica Len-čica jo je prišla obiskat. Drugekrati ji je tekla naproti, a danes celo z divana ne vstane, ampak Alenčica se mora doli k njej pripogniti, če jo hoče poljubiti.
„Ali si bolna?" vpraša jo prestrašena, ter jo poljubi v drugič na merzlo lice. „Kaj ti je, ljubka moja, povej, povej mi!"
„Ne, ne, bolna nisem!" odverne Mila tiho.
„Slabe volje? Po pervem plesu slabe volje", šali se prijateljica, „glej mene", pravi ji, ter se zasuče na peti dvakrat okrog in okrog. „Lej, jaz sem plesala še enkrat toliko ko ti, in vendar, čversta sem, kakor bi prespala najdaljšo noč".
„Ti, ti si lehko! Ti smeš biti!" odverne ji Mila s terpkim glasom.
„Tako?" pokara jo Alenčica, „jaz smem? Kedo pa tebi brani?"
Berž hoče Mila nekaj ziniti, toda obmolči in rudečica ji polije lice čez in čez. Za kratko ste tihi obe.
Kar šine Alenčici nekaj v glavo. „Mila!" pravi ji, ter stopi pred njo, sedečo na divanu. Šegavo ji gleda nekaj časa v oči, potem pa ploskne z rokama ob dlan, ter ji zašepeče na uho: »Zaljubljena si!" in potem ji pravi še enkrat na glas: »Zaljubljena si!" ter se smeje, da ji svitle solzice stopijo v oči.
Pa zmotila se je. Kak vtis so napravile te besede! Milo spreleti mraz in lice ji obledi. Alenčico ta prikazen kar osupne. S čutom, mešanim žalostjo in smehom gleda prijateljici v obraz. Zasmejala bi se rada, pa ne upa se. Milice obraz je postal resen, tako resen!
»Alenčica!" pravi Mila potem z užaljenim glasom, ter se obesi prijateljici z obema rokama okrog vratu. In solze se ji dero po licih. Dolgo časa, vso noč jih je zajezovala, sedaj so pa pre-derle jez!
Kaj ti je?" vpraša jo Alenčica prestrašena.
„Nič, nič!" odverne Mila, a čez malo časa zbere vse moči, ter zakliče: »Alenčica, jaz nisem lepa", pravi ji, ter nasloni svojo trudno glavico prijateljici na persi.
To je bila strela z jasnega, za katero se je vsula toča.
Alenčica ji položi svojo mehko ročico na blede ustne, češ: »Molči, molči!" a Mila jo odstrani, obriše z golima rokama solze iz oči, ter pravi: Poslušaj me. Do sinoči, kedaj sem le mislila o tem, ali sem lepa, ali nisem lepa, in kaj je bilo meni treba vedeti to? Vse je proč! Sinoči so me neusmiljeni ljudje opomnili, naj mislim o tem, kader nimam druzega opravka!"
Pa Alenčica ji o tej stvari ne dovoli besede, na se jo pritisne, ter ji poljubi ustne in lice.
„Kaj je bilo meni treba hoditi na plesišče?" nadaljuje Mila,
„kaj mi je bilo treba nositi na ogled to veliko rudečo liso na licih! Lenčica, Lenčica! Do sinoči mi ni hodila nikedar na misel, in če sem tebe pogledala, ali sem se kedaj vprašala, koliko si ti lepša mimo mene, ali koliko so druge lepše?"
In kedo ti je vgnal te čudne misli v glavo?"
„Kedo? Tvoj in moj plesalec. O polu noči, ko je ples prestal, šla sem se hladit v stransko sobo. Sedla sem k oknu za tiste rožne germiče, ki so stali ob obeh straneh. Jaz nisem vedela, da so me čisto zakrili. Ne dolgo potem, ko sem sedla tjekaj, prideta najina plesalca v sobo, ter sedeta ne daleč od mene. Druzega ni bilo nikogar v sobi. Bila sta kaj v živem pogovoru in nista me opazila".
„Ti, Henrik", pravi tvoj plesalec svojemu prijatelju, »meni se hoče dozdevati, da se meniš v Zamretovo Milo zaljubiti".
„Ha, ha", posmejeta se oba naenkrat in tvoj plesalec pravi dalje: »Pameti prisojam ti že toliko, da veš, v kaj se bodeš zaljubil, ko boš Milo izbiral za svojo Dulcinejo. Najina okusa nista mnogo na razen".
In zopet se oba posmejeta. »Kaj ne v njene cekine, meniš, se bodem zaveroval!" pravi Henrik.
»Drugo je prav!" povzame tvoj plesalec smeje se besedo, »a ne »v cekine", ampak »cekin" moraš reči".
»Ha, ha, tistega meniš na njenem lici, toda za »cekin je že malo prevelik".
»Dobro zadel, dobro!" hvali tvoj plesalec in smijala sta se za tem, da jima je sapa uhajala.
Jaz pa menila sem, da sedim na žerjavici. Dihati se nisem upala in roko sem dejala na serce, da ne bi ga bilo slišati, ko je tako glasno utripalo",
»Mila, take besede se ne smejo devati na zlato tehtnico!" tolaži jo prijateljica. »Možki govore tako, ko nimajo druzega pogovora. Nikari ne misli, da jim gre to iz serca. Kar jim ravno na jezik pride, to reko in le za voljo šale same in v šali ne ogledujejo besedi in jih ne tehtajo, ali naj bi se rekle, ali naj bi se ne".
»Prav govoriš!" priterdi Mila. »Sinoči sem se prepričala tega. Pred polunočjo sta mi poklanjala plesalca oba, tvoj in moj, najlepše besede. Eden je hvalil tako, drugi tako. In po polunoči, kader sta se izgovorila, ali meniš, da sta preskočila z menoj v drugačen razgovor? Ne! Nekaterikrat je zavrela kri v meni in že sem menila izdati njun pogovor, a nisem imela toliko moči in poguma. Dvakrat in trikrat sem stopila k tebi, ter hotela vprašati sveta, ker si stareja in bolj izkušena, a sram me je bilo. Ostala sem še dve uri v dvorani in ogledala sem si gospe in gospodičine, vse od perve do zadnje, katere so lepe, katere niso lepe; potem sem prosila mater in odšli smo domov".
»Prav si dejala!" tolaži Alenčica, če ravno je čutila, kako slabo ji prihajajo danes tolažilne besede na jezik, »prav si dejala, le v šali
sta govorila tako in s teboj razgovarjala se, kakor prej. Le šegavost jima je pokladala v stranski sobi take besede v usta".
„In vendar o tebi sta govorila drugače!"
»Drugače sta govorila? Kako sta govorila?" vpraša Alen-čica hlastno.
„Dejala sta, da si lepa in jaz gerda, pa —" se nekaj je hotela Mila reči, a zamolčala je.
„Pa dejala sta tudi", hotela je reči, „da si mimo tega bistra glavica in jaz le priprostega uma. Lepa dekleta si za prijateljice ne volijo lepih, ampak ostudnih. Kjer je mnogo solnca, mora biti senca tem gosteja in zato si mene izbrala si za prijateljico!" — To je hotela ziniti, a ni. Serce ji ni dalo tako grozno žaliti svojo ljubo in odkritoserčno prijateljico in mesto tega objela jo je strastno, ter se le enkrat zjokala na njenih persih.
Grozen je bil Mili spomin na pervi ples. Ta ista vesela poskočna kri, ki je očarovala do tega dne njeno obližje, izginila je iz njenih žil; veselju se ji je serce zaperlo, ker rodil se ji je v oni osode polni noči červ,
„ki kljuje serce Od zore do mraka, od mraka do dne".
JA I S L I, Pisma iz Zagreba, piše dr. Fr. Celestin.
(Dalje.)
Ti trije momenti so tako tesno zvezani, da je težko govoriti o vsakem posebej. Ker pa vendar pervi omogočuje najbolj oba druga, naj najprej posebno o njem izpregovorim še besedico.
Produktivno delo mi je ono, katero pospešuje splošni narodni napredek, z njim človeški. Njegova zgodovina je tudi zgodovina človeškega uma.
Naša omika ima svoj početek v židovski in gerško-rimski. Zi-dovstvo — kakor tudi gerštvo — je gotovo najprej učilo se od Fe-ničanov in Egipčanov. Židovstvo je pridobljeno, tuje blago se svojim narodnim duhom tako srečno zedinilo, da je mnoge težke izkušnje zmagovito premagalo, ko so okolo in okolo padali veliko veči, mo-gočneji narodi se starejo omiko, in dandanes priborilo si stanje, naravnost nevarno menj razvitim narodom, sprejemšim med se židovski element, in sicer tako dolgo, dokler se z vsemi silami ne poprimejo socijalnega znanja. Socijalna edinost na verski podlogi je omogočila židovstvu uspeh, s kakoršnim se noben drug narod ponašati ne more.
Gerško-rimska omika, stavljena na robstvo in neenakopravnost, ni mogla biti realna v našem smislu. In vendar je še dandanes tako tesnopersnih ljudi, — da se ne izrazim ostreje, — ki v njej vidijo resno (o kruhoborcih se ne govori) nekaj nedosežnega, ne glede
na to, da gotovo kompetentni Bernhardy (Grdr. der r. Lit. 2. Bearb. 132) pravi o rimskem slovstvu, „da je svojo nalogo, moderne narode od-gojiti v šoli formalnega uka, ter jih tako rekoč disciplinirati, popolnoma izčerpalo".
Eavno tako ali v mnogočem še veliko menj realna je bila srednjeveška omika, ko je ne glede na osnovne verske resnice cerkev družila se s plemstvom v zatiranje narodov, v robstvo kmetov. Gospodujoči razredi niso mogli čutiti potrebe, da naj slovstvo stopi v zvezo z življenjem, ter da preje ali pozneje mora početi odkrivati socijalne napake. Začel pa se je tu prav marljivo kopičiti oni strašni balast neproduktivne učenosti, kakoršen teži nekoliko še nas, ter nam ovira spoznanje lastnih potreb.
Od tod izvira razdeljenost ali mala edinost tudi onega današnjega znanja, ki snuje naš napredek, od tod poveršnost zadovoljna z vnajnostjo, pogubno — kakor je bilo že omenjeno — posebno mladim narodom. Ona jim rada rodi tako imenovano razsvetljeno barbarstvo, huje od prostega neznanja. Ono v svoji lažni praktičnosti z visoka gleda na dobo svojega mladostnega razvitja, in se posmehuje premaganemu idejalizmu. Izbude se slabi instinkti, omikanci izgube moč podjetnosti, in sami gladijo pot bolj razvitemu tujstvu.
Yse to se lahko primeri tudi nam na jugu. Naše stanje je veliko nevarneje, kakor se navadno zdi. Dokler nas je ogreval ogenj ravno prebujenega rodoljubja, stopali smo serčno po poti osvobojenja od grozečega nam tujstva: „človek v svoji nejasni slutnji si je pravega pota dobro svest". Naše razvitje je začelo dobivati edino spaso-nosni značaj socijalnega edinstva. Sedaj p'a nas tuje oblike ne plašijo več, in spoznanje resnice, da z brezdušnim posnemanjem tujstva — če tudi v narodnih oblikah — nikakor ne napredujemo. Bati se je marveč, da se ne bi moralo skoraj reči: „Zum Teufel ist der Spi-ritus, das Phlegma ist geblieben!"
In zopet ponavljam: nam more pomagati le realno znanje. Ono bi nam odperlo oči, da bi videli svoje napake, spoznali potrebe, ter si znali pomagati. Do sedaj žalibože nimamo globokejega razumenja solidarnosti vsega našega produktivnega dela. Naša kmetijska družba n. pr. zanima le malo koga drugega, kakor gospodarje, in sicer mnogih ne, katere bi imela prav gotovo, t. j. vsaj vse one, ki delajo ali pa se domišljajo, da delajo za narod.
Eeče pa se mi lahko, da se človek ne more pečati za vse, da ima večkrati obilo dela se svojim osebnim delom, da se preživi, in da je dovolj storil po svoji domoljubni dolžnosti, ako si naše časnike naroča, ali pa celo sam kaj piše. Zanimati se za vse, kar dandanes na vse gerlo kriči, da bi obernilo na se pozornost, to je res nemogoče. Ali tega tudi treba ni; ne more se marveč dovolj gorko priporočati in zopet ter zopet ponavljati, da naj beremo le kar je potrebno, najpotrebneje, saj je tudi tega dovolj, če se tudi vse naj-potrebneje znanje tako uredi, da bode dostojneje, kakor je sedaj. In to se bo moralo storiti v Evropi, če se nočemo zadušiti pod nakopičenim znanjem, ki bi že sedaj gotovo moralo dati življenju drugo
lice, mnogokatere druge težnje, ko bi se produktivno uredilo in na široko med narodi razprostranilo.
Prepričan sem, da mora priti čas, da se bodo vsi omikani v naj-širjem pomenu živo zanimali za vsako, napredku namenjeno svojo napravo. Za sedaj pa se naša in druga mladina za materijalni narodni napredek ^sploh le malo zanima; pa saj se tudi ne more, dokler materijalnih potreb ne pozna in nima želje učiti se jih. Prepričal sem se, da učeni nekateri naši mladi gospodje, ki so „odlično" znali na izpitu narodno gospodarstvo, praktične važnosti svojega znanja v narodnem življenji tudi za nas še slutili niso, prepričal sem se, da je vse to bilo akademično, brez kervi in življenja, teorije, katerih se človek berž nekako nauči, a ravno tako hitro pozabi, ko življenje podaje svojo »prakso". In vendar, koliko bi lahko koristilo tako znanje, ko bi se priredilo za življenje, ter v umevni teoriji, naj bolj pa v praksi širilo kolikor mogoče na široko. Fran-cozje imajo narodno ekonomijo razloženo v obliki, da je vsakemu razumna n. pr. povesti „kako je selo postalo bogato?" Tudi Angleži imajo podobna dela, kakor v novejšem času še posebno Eusi, ki so prav srečni v pisanji strogo znanostnih stvari za širje kroge. Mora se pa reči, da Nemci tu ne uspevajo tako, da so le bolj vestni zbiratelji znanostnega materijala, kakor oživitelji. Mi pa živimo večidel od nemške duhovne hrane.
Iz tega pa se da lahko razumeti, zakaj je naše domoljubje — ,ta prekrasen čut — tako pogostoma neplodno, da našim neprijateljem imponirati ne more. Za to imamo še zmiraj toliko odpadnikov od naše svete stvari. Eodoljubje nam je še vedno nekaj posebnega, prazničnega, podobno plemenitemu požertvovanju za narod; tako bode ostalo in mora ostati, dokler bo abstraktno, ne zvezano z dobro razumljenimi realnimi interesi — duhovnimi in materijalnimi — katere bi imelo zbujati, voditi in blažiti v duhu človečnosti z vsemi materijalnimi in duhovnimi močmi.
Dokler se ne povzdignemo toliko, da omogočimo tako rodo-ljubje, ne stojimo na krepki podlogi.
Ta stopinja od sedanjosti do bolje prihodnjosti se ve, da ni lahka, ker ona bi bila perva odločneja poskušnja, da se osvobodimo tlačenja nemškega duha, ki je najnevarneji, če se ga v narodni posodi, v svojem jeziku navzemamo. Ta oblika lahko le mami, da in-teligencija odstopi, sama ne vedoč kedaj, še bolj od svojega naroda, da je narodno življenje potem le mučni predsmertni boj, v katerem celi rodovi v temi propadajo: naša slovanska zgodovina nam jasno kaže to žalostno resnico.
Boj za bitje se bije z lju; nt,.; miljenostjo. Globoko prepričanje naše slabe, slabe pripravljenosti zanj nam je silno, naj bolj potrebno. Ko bi pali, morali b; prokleti svoje sedanje prebujanje, svojo novo, mučnejšo agonijo, in umirajoč klicati: poslednje je bilo huje od pervega.
j^iterarni pogovori.
„Kako bogat je slovenski jezik! kako lepo, kako kratko in krepko se da vse povedati v naši mili slovenščini! In kako po domače! samo znati je treba. Pravi Slovenec, ki se ni navlekel popačenega tujega duha, ne govori v pustih abstraktnih izrazih, kakor Nemec; on naravnost govori, ne po okoliših, konkretno, plastično! Za vsak pojem, za vsako misel imamo primeren, domač izraz; samo iskati ga je treba, med prostim, neizprijenim narodom; ki hrani v svojem govoru še toliko dragocenega, ne pobranega blaga!"
Cegave so te besede'? Takih, kakor so tu zapisane, ni govoril ne pisal še nihče — ravno takih; vsaj ne vseh skupaj tako, kakor so tu postavljene. Da se pa v tem duhu pri nas piše in govori vse vprek, to je, menim, znano dovolj. Samo kak hudovoljen človek, ki mu ni do resnice, utegnil bi mi očitati, da sem to ter-ditev nalašč sam postavil in sestavil tako, kakor mi jo je najlaže pobijati. Ali tako podtikanje me ne bode motilo.
Tako se pri nas sploh misli; to nam je prava „fable convenue", kakor je nekedo imenoval zgodovino. Eni tako uče, drugi jim veljamo, oboji brez premiselka in prevdarka. Človek rad verjame, kar ga veseli. Slabo hvalo si bode prislužil pri Slovencih, kedor jim podira to prijetno vero. In vendar se mi zdi potrebno. Vsakemu človeku je, menim, težko komu kaj neprijetnega povedati, pobijati mu misel, prepričanje, katero se mu je priljubilo.
Ngj si torej jaz naložim še ta „odium", ker si ga drug noče; jaz se ne bojim za svojo »popularnost"; če si nakopljem še nekoliko nasprotnikov in sovražnikov, sebi in svojemu listu, nič ne de; imava jih že toliko, da nama jih še nekoliko ne more Bog ve kaj škoditi. Poštenih, pametnih, mislečih mož sodbe se ne bojim: ti me ne bodo krivo sodili, ne podtikali mi slabih namenov; ako se jim bode videlo, da kaj krivega terdirn, saj se jim dam rad podučiti in preučiti.
„Bogat je naš jezik"; gotovo; samo čuditi se moramo, kako je v tako kratkem času svojega književnega razvijanja, pri tako neugodnih razmerah dospel do tolikega bogastva. S to redko prikaznijo se slovenski narod lahko ponaša pred svetom, in nikedar ne bode pozabil mož, kateri so, ne glede na svoj prid, mnogokrat na lastno kvar, iz golega rodoljubja, izobraževali mu jezik, bogatili ga, povzdigovali in blažili. Mnogo so storili ti možje, ali vsega niso mogli; mnogo dela so pustili nam, ki imamo ugodneje stanje; ledino so nam orali; mi sejajmo plemenito seme, rahljajmo zemljo, trebimo plevel, trudimo se v potu svojega obraza, ako ne bodemo želi mi, želi bodo, ki pridejo za nami. Zapustili so nam lep izgled, posne-majmo jih v marnosti, v čistem rodoljubji, posnemajmo jih zlasti v požertvovalnosti, brez katere pri naših razmerah ne bode nikedar moči doseči namena, katerega imamo vsi pred očmi.
S kako hvalo bo mogel slovenski narod dostojno hvaliti svojega Preširna, kako bi mogel izkazati spodobno hvaležnost temu čudovitemu, še vse premalo poznanemu in spoštovanemu možu, ki nam je, zajemajoč iz svojega bogatega zaklada, se svojim tako nenavadnim, naravnim čutom za pravilnost, lepoto in blagoglasje govora, ustvaril pesniški jezik! Imamo-li torej pesniški jezik? Da, lirični! V liriki se pri nas dandanes pesnik lahko prosto giblje; kedor ima kako dobro misel, da ji lahko primerno, lepo obliko; to se ve, da tudi to v nekih mejah, čez katere do sedaj še ne moremo, in morda nam zdaj tudi še treba ni. če torej kedo zdaj pri nas dela lirične pesmi, ki jih more človeyk brati, da ga slabosti ne obhajajo, to ni kaka posebna zasluga. Čudno je samo to, in ne samo čudno, sramotno je nam. da ima začetnik take naslednike; sramotno je pravim, da nas dandanašnji še toliko »pesnikov" nadleguje s tako okornimi, pustimi, ničevimi verzi, kakor da bi imeli kakega Marka Pohlina, ne Preširna pred sabo.
Ali „Bim se ni zidal v enem dnevu". Tudi Preširen sam ni mogel vsega; tudi nam je še ostalo mnogo posla. Hodimo torej po edino pravem potu, katerega nam je pokazal in ugladil naš Preširen, delajmo v njegovem duhu; kar nam je pridobil dobrega, hranimo hvaležno in zvesto: kjer vidimo na njem kako slabost, napako, — kedo je brez njih? — ne posnemajmo jih, da se nam ne poreče po pravici: „Wie er sich rauspert, wie er spuckt, — Habt ihr ihm treulich abgeguekt"! Ogibajmo se jih, kar nam je lahko, ker smo prišli za njim; skerbno hranimo zaklad, ki nam ga je izročil, sker-bimo, da ga zapustimo pomnoženega njim, ki pridejo za nami. Tako bodemo vredni učenci Preširnovi in zvesti zveršitelji njegove oporoke.
Tudi v epiki bi se pri nas pesniku ne bilo boriti s posebnimi težavami: a kaj dramatika? Tu smo na suhem; tu nimamo nika-kega Preširna, da bi hodili za njim. Jaz ne vem, kako se je godilo našemu Jurčiču, ko seje pripravljal ustvariti nam narodno dramo; ali zdi se mi, da mu je stvar prizadela mnogo, mnogo preglavice; da je premišljal in prevdarjal, pisal in brisal, da je pač tudi časi obupal in položil pero, ker mu ni hotelo tako, kakor mu je glava velela; svojim mislim, ki so mu jasne stale pred duhom, ni mogel vselej najti primerne oblike. Vendar ostal je stanoviten; zveršil je začeto delo, čudovito delo, za katero mu slovenski narod ne more biti dovolj hvaležen. Tudi jeziku v „Tugomeru" se moremo le čuditi, v njem nahajamo nenavadne lepote; vendar jaz vsaj ne morem biti z njim popolnem zadovoljen. Toda to ne spada sim; o tem mislim kedaj posebej obširneje govoriti, kakor sploh o vsem Tu-gomeru.	s.
(Dalje prih.)
^Slovenski glasnik. Pregled najnovejše serbske literature.
Uvod.
Mi ne bomo pisali obširne zgodovine serbske literature, ampak podati hočemo „Zv." bralcem samo kratek pregled najnovejše serbske literature, in jih seznaniti vsaj z nekaterimi najnovejšimi serbskimi pisatelji
če pomislimo, da je serhski narod sto in sto let zdihoval pod turškim jarmom, ne bomo se čudili, če nimajo Serbje stare literature, kakor drugi narodi, saj je vsem znana žalostna resnica, da tam, kjer „polumesec" vlada, ne more se razcvitati in razvijati omika. Serbski narod je pal na „Kosovem polji", ali ne za večne čase. To polje se zato imenuje Kosovo polje, ker je ondi nekedaj bilo sila božja kosov. Serbske narodne pravljice pravijo, da so ti kosi bili pred bitvijo na,„Kosovem polji" beli, ali da so od žalosti pozneje počerneli, a narod še danes pravi kukavicam, da so hčere Lazarjeve, mogočnega cesarja serbskega, ter narod jih čisla in jih ne ubija, ker so mu svete tiče, ki tožijo po nekedanji svobodi; one kukajo „kuku", a kuku je v serbskem jeziku izraz najglobočje žalosti. Serbstvo je bilo dolgo časa po-terto, Serbje niso mogli misliti o slovstvu, nego le o tem, kak6 bi se maščevali smertnemu sovražniku. Edine „javorove gosli" serbskih slepcev so toževale v lepih pesmih o gorki osodi in pričale, „da Srb još živi, da je junak". Te pesmi, katerih je največ nabral Vuk Stefanovič Karadžič. bile so živa priča, da je v serbskem narodu velik zaklad narodnega blaga, katero je čakalo zmirom pridnih rok, da bi ga zbrale. In te pesmi so oslavile serbski narod pred vsem omikanim svetom. Zraven tega je še kaka roka v samostanu zapisovala, kar je nekedaj pripovedovala stara „baba". Se le leta 1771. so dobili Serbje tiskarno v Austriji za knjige, pisane s cirilico, a prej so jih morali tiskati po Benetkah in drugod. V XVI. in XVII. stoletji so Serbje obračali svoje oči proti severju, od kodar so pomoči pričakovali. Rusi so prišli, prinašali so jim svojih knjig in jih popravljali, ali tega jezika ni serbski narod razumel, jezika „cerkvenoslovenskega".	(Dalje prih.)	T.
Listnica ured. G. dr. Pr. C. v Z. Prav žal nam je, da Vašega spisa v prevodu ne moremo sprejeti, ker je že v drugem listu natisnen; to je zoper Zvonova načela; prosimo skoraj kaj druzega!
G. B—pt— v Lj. Tudi od drugod smo čuli, da se tako sodi — po krivem! X. ali Brezimenski ni B. M.!
Listnica oprav. Ker nam je 1. štev. ponatisniti dati, prosimo nove naročnike poterpljenja. — Na zavitku „Zv." znamenje 1 pomeni, da je naročnina za vse leto; V2 za P°1 leta; V4 četert leta.
Naznanilo. Došlo nam je nekoliko reklamacij, da si smo mi list 7. vsem č. g. naročnikom razposlali. Prosimo, naj se č. g. naročniki pri domači pošti pritožijo zaradi lista, in če ga ne dobodo, naj v drugič nam pišejo, mi bomo ustregli vsaki pravični pritožbi. „Opravništvo Zvona" imam zdaj jaz v rokah, in vestno skerbim za točno razpošiljatev.	Anton Terstanjal.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Bedac:ion des „Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Horn.