Vinko Möderndorfer Jesenske pesmi pesnik in vodnjak Janezu menartu obstal sem ob vodnjaku pesnik mi je rekel da je nekoč stal tam s svojo materjo zdaj so tam v tlak vklesane njegove besede pesnika ni več jaz bom se nekaj časa napis bo izginil o tem sem prepričan vesolje se bo sesulo nič ni vredno kar je snov je mislil pesnik ni ga ni mene ni teles in besede vedno zvenijo v nič kdo jih slisi če ne jaz kdo je mrtev pesnik če ne jaz jaz midva ti poljubi so ugrizi na koži drobne živali jezik v ustih tli preden plane plamen vate dokler seže dokler se ne ustavi z zobmi ugriz in voda ki sledi si ti ustnice so meso sadeža tik pred besedo razpočijo seme ki ne bo ne klilo ne razdrobilo trenutka do drobca samote ki pride ko se ulijes nenadno in si ti dlan pade kot udarec ki najde mesto zaskeli beseda bolj ne manj čeprav zacveti enako in si se bolj kot ti objem na koncu je stisk prisega vse kar mislis na koži ki sluti in ve da jezik je največ se več kot midva si ti varoval te bom varoval te bom pred sabo ti obljubljam ne bom ti dovolil da bi me objemala do bolečine niti do krvi objem naj bo lahek da lahko dobijo krila prostor ne bom ti dovolil da bi me izdala sla drugam sledil ti bom do konca stal pred posteljo in štel trenutke prevare in potem te bom ubil zmečkal v sebi zgnetel po svoji meri po razdalji svojih rok svojega spola in potem spet in spet ne bom dovolil to ti obljubljam da bi šla da bi sploh kamor koli razen z mano na konec sveta na konec telesa po šivih in žilah kot za vedno draga moja moja stara teta moja stara teta je ostala edina najbolj utrujena najbolj vesela nikoli ni videla morja nikoli ni jedla kaviarja nikoli stala pod eifflovim stolpom nikoli imela moškega imela pa je mene moje življenje za svoje mojo jezo je sprejela nase kot darilo izrezke iz ~asopisa je spravljala v mape na rob pisala drobne številke dneve in mesece mojih porazov in uspehov in zdaj ko vse odhaja od nje in je črni konji ne spustijo več v njeno sobo vpraša saj me ne boš zapustil tudi ti samo pari ki ne morejo imeti otrok samo pari ki ne morejo imeti otrok jih načrtujejo vsi preostali smo ponesrečeni nenačrtovan izbrizg na klopci v parku na hitro v strani{~u lokala ali v belini postelje stoje leže na boku vsi smo del naključja nekak{ne nepredvidljive usode samo tisti ki jalovo preizku{ajo svojo kemijo ker verjamejo da so usojeni drug drugemu v resnici pa so njihovi sokovi pomota drgnjenje lu{čenje praznih semen samo tisti verjamejo da obstaja poslanstvo da je želja dovolj in da je načrtovan otrok ki bo ljubljen zadosten dokaz za boga držala sva se za roke držala sva se za roke in sla skozi mesto hiše so enake kot včeraj ulica se sveti malce drugače zrak vstopa v pljuča ko greva skozi podhode držeč se za roke kot dva zaljubljenca ne vem če se dovolj zavedaš kako blazno sva umrljiva danes bolj kot včeraj ne vem če je tvoja roka v moji zato tako potna v imenu mojih rok v imenu mojih rok sezi vase dokler ne začutiš nabreklega konca pod prsti v imenu mojih rok postani pokrajina posuta s poljubi kot z drobnimi kamni v imenu in v spominu pa tudi v porazu mojih rok zasukaj nazaj če se da svet in telo poleži malo zame tudi če ležiš z drugimi v imenu oči ki so nekoč staknile pogled in obstale za hip v vrtu obdanem z lično ograjo in sončnicami kot na neki drugi sliki v imenu mojih rok božaj trenutke kot cvetove misli kot da bi bili živa bitja v imenu najine zamujene ljubezni