Nadaljna izobrazba učiteljstva. Življenje učitelja in šole se ceni navadno enako, zakaj le malo je mogoče pokazati v njem inponujo&ih dogodkov. Ako pa vzamemo v poštev še dolžnosti in ostale naše odnošaje, pa se pokaže, da je gradiva za premišljevanje toliko, in sicer resnega gradiva, da celo najbolj vztrajen pedagog le s težavo zadoščuje svoji nalogi. Eaznovrstni io važni smotri in naloga šole pa tudi nakladajo učitelju razne dolžnosti, ako ima sploh šola ustrezati 8vojemu namenu, a to kakor v smeri pouka, tako tudi vzgoje, ki je pravzaprav glavui in edini uamen pouka. Ako vzamemo ozir na neprestani napredek vede in duba časa, ki sili z vso neukročljivo močjo urno naprej; dalje na neprestano borbo pojmov, ki objema V8e društvene sloje, in ae obenem ozrerao na fakt, da se vse to odbija kot uekak zuaeileu pečat ua šoli in zaraditega zabteva tudi od njenega predstavitelja, t j. učitelja, enakomernega napredka, pa doapemo do prepričanja, da učitelj, ki ima zadoščati svojerau poklicu, mora istotako napredovati z duhom časa, z napredkom vede ali čuti neprestano nad samim seboj, nepreatano ae izobraževati ter ae neprenehoma popolnjevati v 8TOJem poklicu. Ako si torej učitelj želi doseči v prilični meri ugodnih posledic svojega dela in ako smatra svoje idealno naučno delo ne kot nekakšno rokodelstvo, ki prinaša kruh, mu tudi ne zadošča, da izvršuje svoje dolžnosti v smeri formalnega pouka v šoli, marveč si tudi prizadeva, da si piisvoji inetode pouka na najboljši način, a pri tem še vendarle tudi hrepeni, da si osvoji splošne pedagoško-didaktiške osnove in se tako oboroži za vsak 8lučaj, da more potem vplivati na cele društvene sloje. Neovrgljiva je tudi resnica, da ae nivo splošne izobrazbe ueitelja odbija in deluje pomenljivo ter v visoki raeri na vse sloje raladine, ki [se uahaja pod vodstvom dotičnega učitelja. Zlaati slovenski učitelj je dolžan neprestano misliti na sfojo daljšo laatno izobrazbo, ker se zaveda odgovornosti svojega visokega poslanstva glede naroda. V družbi, razvijajoči se v normalnib. pogojih, je naloga učitelja omejena samo na izobrazbo otrok v formalni smeri, vse ostalo pa popolnujeta domača ia društvena vzgoja. Slovenski učitelj pa mora z vso zalogo psihološke iu didaktiške vede delovati v to svrho, da se dvignejo društveni sloji, da bi v borbi za narodni in gmotni obstanek mogli iti v vrsti z onimi narodi, ki so nas prekosili v omiki in s tem samiin tudi v gmotni iu uarodni blaginji. Slovenski pedagog mora pristopiti k izvršitvi svojega poklica, oborožen z vsemi pridobitvami narodne vede ter zajemati oživljajoče aoke iz teorije in prakse, iz duševnega gibanja in napredka, obenem pa tudi iz pojavov društvenega in narodnega življenja. Zgolj iz takšaega vira more prihajati oživljajoči sok, morejo pritekati istinita sredatva, ki vodijo k izboljšanju in k promeni na boljše aedanjih rezkih odnošajev našega društva. Slovenski učiteljvzgojevalee ima torej dolžnost prilagoditi svoje delo potrebam vsega naroda: mora imeti neprestano pred očmi misijo, ki mu je zaupana v blagor rojakov. Kdor opravlja svoj. učiteljski poklic brez prepričanja o važnosti svojega poklica in svojega poslanstva, o vzvišeni in plemeniti misiji Dalje v prilogi. glede svoje družbe, ta je zgolj preproat najemiiik, aejalec, ki razseva zrnje z mrzlo roko na mrzlo neobdelano polje. Želja, da hočeš uživati sad svojega truda, vnema v izvrševanju poklic^, veselje do izpolnovanja poslaustva, ki je nekakšna prirojena priljubljeuost plemenitega človeka so malone odločilni pogoji uspeha istiuitosti na polju odgoje. Vera v zmago plemenitega dela in v to, da je želja in težnja po polnosti najmočnejši dvigalec in znamenje junaštva, mora biti neločljiv pogoj in neobhodno potrebno znamenje slovenskega pedagoga. Zgolj delovanje z a vzvišene ideje ustvarja hrabreposameznike in raočne nar o d e. Francoski pedagog škof Fel. Dupanloup piše o svojem delu „0 vzgoji" (De 1' education) naslednje:' Vzgoja s svojim odličuim vplivom, ki ga ima na otroka in na rodovino, na prvotne življe vse družbe, ustvarja domače običaje, napaja društvene čednosti ter vzbuja nepričakovane čudeže intelaktualnega nvavatvenega in verskega prerojeDJa. Vzgoja tvori velikost narodov ter vzdržuje njih sijajnost; zgoja prihaja v okom njih upadku ter one, ki so propadli dviga, iz brezdna. . . Kaj stori Bog, ako hoče udariti narod ? Odvzame mu odgojnike, in kadar zmanjka teh, pa upade in gibne tudi narod . . . česa je torej treba, da ae izobrazi pokolenje, da se ohrani in, če je potrebno, tudi prerodi ? Pred vsem drugim je treba 1 j u d i. Naiodi se dvigajo, rastejo in vzdržujejo, pomlajajo in prerajajo po 1 j u d e h. Torej 1 j u d i je treba ! . . . Torej je in ostane na vse čase nezrušljivo pravilo, ki je potrjeno od vseh znauih mialecev in se tudi pojavlja v življenju narodov, da so od vrlih učiteljev odvisne tudi nivo omike ter vse druge iz tega izvirajoče konsekvence življenja slehrnega naroda. Duhovnik Gregor Piramovič, govoreč o potrebi dela: nDolžnosti učitelja", govori tako-le: nA da je od postopanja učitelja, od njega spoaobnosti, razsodnoati in nepreatanega prizadevanja odvisen tudi uspeh najboljšib. dejanj, to dokazati je glavni namen tega dela (nDolžnosti učitelja"). Nadalje ae poudarja v tem delu: BNihče ne prineae z rojstvotu s seboj nekakega znanja marveč se je slehrnemu treba učiti, treba se seznaujati s slehrno stvarjo, ki jo hočemo znati. Treba je bodisi vprašati ljudi ali knjige, treba je poslušati, premikljati, marljivo začeti, delati, ter si z delom pridobiti potrebnih spretuosti v Makršni si je bodi stroki. Torej tudi, ako hočeš, ali 8i vaaj primoran hoteti izvrševati dolžaosti učitelja, da se ne varaš zastran sroje veati ter si ne nakoplješ prevelike odgovornoati pred Bogom in pred ljudmi zaradi izgubljenih otroških let, zaradi strožkov, ki so jih imeli z njimi starši in dobrotniki; treba je, da se naučiš na vsak način tega rokodelstTa vzgoje in poučevanja ljudi. Tvoja dolžnost je torej, da se prilagodiš do te velike čednosti, da strežemo ljudein. Ne reci, da si že dovolj sposoben za to, da vzgojuješ otroke, kadar znaš sam čitati, pisati in računiti." (Eoneo.)