Poštnina plačana v gotovini. O ktober 3 19 3 7 Izhaja vsak mesec in jo prejemajo naročniki Planinske matice brezplačno. Vsebina: Oktober, str. 33. — Dr. Julius Kugy: Iz mojega življenja v gorah (Julijske alpe). (Prevedla M. M. Debelakova), str. 35. — Miha Petrač: Gamsja zgodba, str. 37. — Janez Gregorin: Alpinski razgledi, 2. Čemu planinstvo in čemu alpinizem? str. 40. — Vinko Modec: Z vrvjo in klini okoli Turnca, str. 43. —• M. Čadež: Oblaki — napovedovalci vremena, str. 44. — Zagozde, str. 47. — Novi prvi vzponi pri nas, str. 48. * j >Planinska matica « izhaja vsak mesec brezplačno za naročnike knjižne zbirke. Urejuje uredniški odbor: Pavel Debevec, Edo Deržaj, Janez Gregorin in Boris Režek. Odgovorni urednik Pavel Debevec. Izdaja Planinska matica, tiska Učiteljska tiskarna, njen predstavnik France Štrukelj. Iz uprave Da ne bo pri naših cenjenih naročnikih nesporazumljenj, pripo¬ minjamo še enkrat, da se začenja poslovno leto naše založbe vsako leto 1. avgusta. Morebitne odpovedi morajo biti torej oddane naj¬ kasneje do tega dne, sicer odpovedi iz še tako tehtnih razlogov ne moremo priznati. # * * Imamo še naročnike, ki bi morali ob rednem plačevanju obrokov z zaključkom poslovnega leta imeti vse obroke plačane. Nekaj jih pa je, ki so še v zaostanku. Te vljudno prosimo, da s tekočim mescem poravnajo ta zaostanek in nam tako olajšajo zamudno zapisovanje in neprijetno opominjevanje. To velja za ljubljanske naročnike, katere obiskuje inkasant, prav tako pa tudi za naročnike izven Ljub¬ ljane, ki naj nakažejo zamudne obroke po položnicah, priloženih reviji »Planinski matici«. Našim naročnikom v Italiji Na izredno lep odziv naših rojakov v Italiji — katerim knjig — razen revije — kljub vsem prizadevanju zaradi ureditve potrebnih formalnosti še nismo mogli poslati — sporočamo, da se bo tudi to kmalu uredilo in da bodo knjige že v najkrajšem času odposlane. Planinska m a M c a Letnik i. V Ljubljani, 1. oktobra 1937 Štev. 3 Oktober Kje so ostali mirni sončni dnevi, ki smo se jih bili nadejali septembra? Le nekajkrat nas je razveselila vedrejša luč, ki je v zgodnjih popoldanskih urah legla na rumeneče gozdove. Sicer pa je bil ves mesec pust, čmeren, poznojesenski. Ni nam razgrnil pisane barvitosti, s katero se poslavlja pred zimskim spanjem priroda. Z mrzlimi vetrovi je surovo izrinil poletje, iz daljnih morij je brez konca valil deževne oblake. Gosta jutranja megla in za letni čas občutni mraz sta obetala jasnine nad sivim pregrinjalom. Dopoldne se je koprena razblinila; za kratke ure je zasijala sinjina, pa kaj kmalu so jo prepregli motni oblačni svaljki. Sončna luč se je zakalila, svetloba je zamrla na predmetih, ulice so postale otožni rovi med žalostnimi gromadami hiš. Nekaj jasnih dni: jalova nada na lepo jesensko vreme, varljive obljube, ki jih prihodnje jutro ni hotelo spoznati. Ves sep¬ tember je bil siv, enoličen, zavit v megle in oblake, do kraja prežet s tegobno monotono glasbo mrzlega jesenskega dežja. Zadnja leta so vsa mokra, siva in moreča: spodoben okvir času, ki s skrbmi greni ljudem življenje. Skoraj nismo utegnili opaziti, kako je začelo rumeneti listje, kdaj veneti cvetje. Jesen nas je prišla obiskat tiho, neopazno, vsa zavita v čadaste, mokre tenčice. Pod nebom so utihnili ptičji glasovi, zamrlo je veselo cvrčanje lastovk, ki so letos odletele skoraj skrivaj. Opusteli so cerkveni zvoniki, senice so pritisnile iz gozdov v sadovnjake in vrtove. Tudi v domovih ni več počitniške razbrzdanosti: otroci, ki hodijo v šolo, so se pod strogimi očetovimi in materinimi pogledi spet zresnili. Le prekmalu bodo morali razumeti, da tudi njih čaka v bližnji bodočnosti resna, huda borba za vsakdanji kruh. Na paši kurijo pastirji in grejejo premrle roke ob veselem ognju. Gozdovi črne v vlagi; ves svet je nepopisno otožen, trudna zemlja, ki si želi počitka, že dremlje in sanja o zimi. 33 Stopili smo v oktober, v po¬ zno jesen. Kmet pospravlja zad¬ nje pridelke s polja. Zdaj ga ne bo do spomladi. Edini svatje bo¬ do poslej na njivi vrane. Zemlja se počasi pogreza v svečani molk in čaka, da se z neba spusti na¬ njo bela odeja. Dež, ki začne zjutraj, zvečer ne preneha, am¬ pak lije vso noč do drugega jutra, ki se leno mota iz vlažnih cunj. Sončni žarek, ki za hip posi¬ je skozi razporek v megleni per¬ nici, je kratka radost, ki bežno zabliskne na mokri vreči, s ka¬ tero je pokrit kmet na samotnem polju. Ta čas postanejo meglene štrene v premraženih lokah bolj sinje; zdi se kot bi se skušale trudno nasmehniti. Drobni, prešerni žarek, ki šari v zaliti kolotečini po uma¬ zani vodi, je kakor otroški prstek, ki z največjim veseljem pobeza v slednje blato in burka slednjo kalužo. V mestu se ljudje oblačijo topleje. Dnevi dobivajo tako malo sonca kakor bolnik zdravila. Starčki iščejo sončnih, brezvetrnih zatišij. Pozna jesen: na vrata ji že hodi trkat zima. Planine so opustele; pastirji so že zagnali živino v doline. Prazni stanovi čakajo na sneg in na prve smučarje. Sobotni popoldanski vlak pripelje samotnega hribovca. Drugo jutro poje v megli sekira, ki kolje za zimo. V nižjih gozdovih vise po smrekovih vejah srebrni biseri, deževne kaplje. Po golih višinah pa že roje od časa do časa izpod neba drobne bele mušice. Neizmeren molk polni kotanje med stenami. Divji lovec preži na gamse, ki se z višin po starih stezah spuščajo v nižje kraje. Veter postaja samopašnejši; v divjosti njegovih zagonov že ždi zimska silovitost. Kadar obljudni sever vrine kratek presledek v ob¬ jestno oblast južnih vetrov, se prikažejo iz čmernega sivega niča drug za drugim vsi znani vrhovi; mokre stene sijejo, grebeni in razi parajo vijoličastosinje, belkasto zaprašeno jesensko nebo. Vsa pokrajina je čudno tuja očem, ki so bile poleti željno pile njeno veselo lepoto. Oktobrske gore preveva neresničnost. Prej so neznanski fantomi, ki vstajajo ob nekih urah iz megle in se spet pogrezajo vanjo, kakor pa prepričljive gigantske stavbe iz trdnega kamna. V tem mescu, ko samevajo, jih hodijo obiskovat ljudje, ki jih tare skrita bolečina, in samotarji, čudaki, ki se v množici ne znajdejo. E. Deržaj: Pred slovesom (Rjavina z Lazarske prevale) 34 Dr. Dulius Kugy: Iz mojega življenja v gorah (Julijske Alpe) (Prevedla M. M. Debelakova) Pred trinajstimi leti je doktor Kugy obogatil alpinsko slovstvo s svojim edinstvenim delom »Aus dem Leben eines Bergsteigers«. O tej knjigi, ki je znana skoraj po vsem svetu, je bilo napisanih že toliko odličnih in temeljitih ocen, da skoraj ni povedati ničesar bistveno novega. Dokaz za njeno veliko vrednost je dejstvo, da je doživela več izdaj in da je prevedena v vse velike evropske jezike. Pisatelj - alpinist je na jesen svojega življenja odprl svoje zaklad¬ nice ter nas obdaril z lepotami, ki jih je desetletja nabiral po špikih in kontah, robeh in dnjačah, v soncu in mraku, teminah in luči. Vse življenje je romal, iskal ter bogatil sebe — in nas. Hodil je po naših gorah, vodili so ga naši gorjanci. Vzljubil in ljubil je naše gore. Njim je posvetil svoje delo, v njih mu je vzcvetela edina ljubica, sanjsko lepa — Scabiosa Trenta. Dolga leta jo je zaman iskal. Končno jo je našel... Bajni cvetovi so pokrili sončna pobočja in mračne tokave Julijskih Alp. Njegov spomin bo vedno živel v Julijskih Alpah. Sam pravi v svoji knjigi: »Vem, da ne bom umrl v teh gorah in dolinah. Tu pa tam bo moj spomin izročen od onih, ki so me poznali, otrokom in vnu¬ kom ...« Ne, v naših gorah ne more in ne sme umreti. Zato tudi mi izročamo njegovo najlepše delo mlajšemu rodu. Slovenskega Kugya izročamo slovenski mladini in tistim, ki streme po višavah, ki si žele sonca. Vzrok, da smo slovenski alpinisti tako dolgo čakali na prevod Kugyjeve knjige, je v prvo iskati v velikih težavah z imenoslovjem. Saj bi moral prevajalec zamenjati imena originala s pravimi, starimi imeni. Z novimi, bolje starimi, pristnimi slovenskimi imeni je dobila knjiga drugo lice in drug značaj. Kugyjevo knjigo »Aus dem Leben eines Bergsteigers« — »Iz mo¬ jega življenja v gorah« je prevedla gospa M. M. Debelakova, naša znana alpinistka in publicistka. Le ona nam je mogla pokloniti prevod tega dela. Pisatelj je dejal takole: »Takega prevajalca mi pošilja ljubi Bog. Zelo sem vesel, da se najini imeni snideta v literaturi.« Mojster ve, da slovenski prevod ne more in ne sme biti zgolj prevod; ve, da bo Debelakova obogatila njegovo delo z novimi lepotami, z naj lepšim 35 kar imamo — s pravimi slovenskimi imeni, saj je bila učenka dr. Hen¬ rika Tume, našega največjega alpinista-znanstvenika. O pokojniku je doktor Kugy napisal tole: »Mislim, da je za toponomastiko Julijskih Alp odločilnega pomena dr. Tumovo mnenje.« Imena Kugy, Tuma, Debelakova, nam jamčijo, da bo prevod knjige »Aus dem Leben eines Bergsteigers« slovenska knjiga o slo¬ venskih gorah. * • * V razgovoru z gospo Debelakovo sem povprašal, zakaj je naslov knjige »Aus dem Leben eines Bergsteigers« prevedla v »Iz mojega življenja v gorah«, kar smiselno ne odgovarja popolnoma nemškemu naslovu. »Vem,« je dejala, »slovenski naslov ni zrasel na mojem zel¬ niku, a oprijela sem se ga, ker me je rešil iz hude zagate. Saj veste, kako je s slovenskim tehničnim terminom nemškega pojma Bergsteiger. Vsi naši hribo- in goro-hodci, -lezci in -lazci so le slabe skovanke. Poleg tega ostanejo le nekak terminus medlus ali celo terminus minor sploš¬ nega pojma Bergsteiger. Prav tako se nam godi z besedo alpinist, ki je tudi vse preveč opredeljena. O »planincu« ali hrvaškem »planinarju« ni vredno razpravljati. Teh besed smo se hvala Bogu že otresli. V prevodu rabim besedi hribovec in alpinist. Tudi »hribovec« ni vsem po godu. Mnogi ga odklanjajo. In da teh, že ob pogledu na knjigo, preveč ne zdražim, sem se, kakor že omenjeno, oprijela predlaganega mi naslova.« Pripomnil sem, da beseda »hribovec« tudi meni ni posebno všeč, pa se je kratko odrezala: »Ne dolgočasite me, zakaj neki ne? Naši stari so bili pošteni in zadovoljni hribovci. Kar berite starejše spise! In če mi danes poreče stara gorenjska grča: ,Gospa, vi ste pa res fest hribovka‘, sem ponosna na to. Le nekaterim se zdi, da se rabi beseda hribovec kot zasmehljiv pridevek, ki je enakovreden ,rovtarju‘. No, k tem imam le tole pripomniti: če so hribovci poskrbeli za to, da je pojem »hribovec« enak rovtarju, naj se potrudijo, da zbrišejo ta madež in spet postanejo pravi hribovci v dobrem pomenu besede.« * * * Slovenski prevod je torej na potu. V slovenskem alpinskem slov¬ stvu smo izpolnili veliko vrzel, saj vsebuje Kugyjeva knjiga petdeset¬ letno zgodovino vzponov v Julijskih Alpah. 36 Miha Petrač: Gamsja zgodba V gornji izbi je zaškripalo. Petelin je odpel in sonce je že sililo izza Mrzlega hriba. Dekla Urša je drsala s copatami po stopnicah nad vežo. Janez je ležal v hiši. Zvečer se je položil na klop. Uršino drsanje ga je vzdramilo. Pomel si je oči, zehaj e sedel in si posadil klobuk na glavo. Urša je vstopila, ko se je pretegoval ob mizi. »Le, le poležin, da ne boš trd, ko bo treba delati.« Janezu se ni ljubilo odgovarjati jeznoriti babnici. S škornjem je odrinil vrata, da so udarila ob zid in stopil na dvorišče. Malo se je oziral. »Žandarjev menda ne bo blizu«, je zamrmral. Iz sena je izkopal gamsa in ga šel odirat na pod. Krepak kozel je bil. Sidraška jaga! Zadet je bil v srce, kjer je stal, je tudi obležal. Tako se strelja, kaj bodo škrici, ki odbijajo živalim noge in pokajo brez potrebe. »Janez!« Godrnjaje je popustil in pogledal. Stari Koritnik je stal na gnoju z vilami v rokah. »Kje pa si bil sinoči?« Nič kaj prijazno se ni slišalo. Fant je pogledal v zvonik, kjer je pravkar bila ura šest. »Sem še tešč« je dejal in se vrnil na pod. Stari je predobro poznal sina, da bi poskušal še kaj opraviti. Urša je pomolila glavo iz kuhinje. »Le potuho mu dajajte!« Koritnik se je zasukal in zasadil vile v kraj. »Babše! Ti nisem že stokrat dejal? Kazen božja, tresk preklani...« Urša se je naglo pokrižala, ko se je vlila ploha iz njega, kar poskočila je in se postavila k peči, kjer so bile burklje pri rokah. Gospodarju se ni zdelo, da bi še kaj dodajal. Stopil je z gnoja in se odmajal v hlev, butil lisastega krampa, ki se mu ni ročno odmaknil, s škornjem v vamp in segel v jasli. Izvlekel je zelenko in pil v dolgih požirkih. Sinoči je rojil. »Zlodjeva požlepica« se je zmrdoval. »Kaj le toči Urh, da sem se ga tako najedel.« Po glavi mu je šumelo. Zadel je koš in stopil na pod. Janez je odiral. »Kako ste pa vozili«, pravi, ne da bi pogledal. »Luca je bosa in oje je počeno. Hudo ste menda naložili.« »Ti boš mene učil?« se je razčeperil stari, »ki me boš spravil ob ime s svojo jago. Kar daj, ne prepišem, pa bo!« »O predpustu se ženim« pravi Janez. »In če boste kaj onegavili, zažgem bajto z vsem skupaj. Kaj pa ste imeli opraviti pri Polajnarici«, 37 reče. Stari je odšel, s sinom ni bilo moč govoriti, vse je prekanjenec izvedel. »Preklemana babšeta!« Nasul je zobi v jasli in spet zlezel na gnoj. Kure so stopicale po dvorišču! V svinjaku so krulili prašiči, pes se je pretegoval na tleh pred uto. Ponedeljek. Naenkrat je Koritnik zazijal in vile so mu padle iz rok. »Sveti Boštjan, Mati božja.« Urša je pridrvela iz veže in se držala z rokami za glavo. »Kaj gori?« Koritniku so se zatresle noge. »Zmerom sem vam pravila, da jemljite luč, povozili ste ga, ubili...«, je jadikovala. Gospodar je stal ves bled. Vse mu je šinilo po glavi. Mukoma je vrtal po spominu. »Žandarji gredo po vas«, je le nazadnje zvalila. Ves zmešan je planil čez vrt v goščo in lomastil po dračju kot zastreljen srnjak. Janez je držal gamsa v naročju, butil je z njim v Uršo in jo potisnil z živaljo vred čez prag v vežo. Zbegana je držala kozla, ko je Janez iztresal ličkanje iz blazinjaka na rjuho in potisnil gamsa vanj. »Lezi v postelj in glej, da ne črhneš!« Urša vrže odejo nase, Janez pa kot burja s culo čez dvorišče na pod. Žandarja sta že bila pod klancem. Ostrini na puškah sta se svetili v soncu. Odmerjeno sta tesala korake po kameniti poti. Fant izvleče bradatega domačega kozla^z staje in ga naglo zakolje, obesi žival na kljuko in vrže drob iz njega h gamsovemu in odvihra v kuhinjo pred peč, kjer se je v prevrelem loncu prismodila jed. Z burkljami prestavlja, kuhinja je vsa v dimu. Na dvorišču zahrešče koraki. Orožje žvenklja. Žandarja sta na vratih. »Bogdaj! Ste sami?« »O jej, saj pravim, da se moram oženiti«, javka Janez in vleče ožgani lonec iz peči. »Kar pustite«, mu pravi starejši in pomenljivo pokaže Janezove okrvavljene roke. »Ne boste nas pretentali.« »Kaj pa je?« se začudi Janez in gleda v dlani. »Kje imate divjačino, ki ste jo včeraj ustrelili v knežjem revirju«, pozove orožnik in drugi že drži verigo za uklepanje. »Kakšno divjačino?« gleda fant bedasto v bradata obraza. »Opravimo preiskavo. Kje je gospodar?« »Oh!« Janez bega po kuhinji. »Krave še nisem pomolzel, Urša leži, oče so šli po padarja, sam sem za vse.« Z nogo buti v omaro, da zgrme lonci po tleh in se žandarja strahoma odmakneta. 38 Po hiši brskata, eden zleze celo na peč, potlej obereta kamro in zgornjico. Urša zavija oči. Po¬ gledata pod postelj — nič. Zglo¬ dani štebali in oskrbljena nočna posoda. V omari Uršina obleka. Spet odhreščita po vegastih stop¬ nicah. Janez za njima. V hlevu za¬ badata v gnoj, na skednju prela¬ gata seno, ura mine, vsa zasoplje- na odnehata, ko sta obrala pajče¬ vine v linah. Zavijeta na pod, Ja¬ nez se muza za hrbtom. »Tako! V imenu postave ...«, mu položi orožnik roko na rame, ko ugleda obešeno žival in se hkrati zdrzne. Otiplje kozla, dvigne mu glavo, pomane si oči, in se obrne. »Zakaj ste zaklali to žival?« vpraša. »Nesrečo imamo«, pravi Janez na pol jokaje. »Spridila se je, le glejte. Ves drob ima po dvoje, kaj bo, če bo vsa tropa taka«, javka. »Torej nisi bil ti sinoči v Jožkovih laštah?« vpraša že bolj prijazno orožnik. »V katerih laštah?« Orožnika se spogledata in odideta. »Fantu se kar meša«, meni eden. »Seve, dekla bolna, nesreča pri živini — reda ni, kar oženiti se bo moral. Zastonj sva lezla v breg. Ti firštovski logarji zmerom slišijo travo rasti. Kak Cerkljan je bil, če je sploh bil. Drugič me ne bodo več nategnili, da bi hodil po žulje v Sidraž!« Jezi se in tipa z roko po čevlju. »Še tjale pojdiva,« pravi, »bova vsaj nekaj opravila. Kelih kuha slivovko, vidim, da se kadi. Če najdeva ogenj pod kotlom, bova poskusila, če je res slivovka; pa tako, da jo bova več, ti moraš reči, da se ti zdi, da je sadjevec, jaz pa da je borovničar, pa ga bova pokušala preden zapiševa.« Janez je gledal za njima, dokler nista izginila za ovinkom. Stopil je za mejo in zaklical v gozd. Stari Koritnik je zlezel iz grmovja ves plašen. »Kar pojdite« pravi fant, »komaj sem ju pregovoril. Jernača ste povozili v Stranjah, trdo leži s potrtimi rebri. Za enkrat naj bo, sta dejala, zdaj pa le pazite.« »O, bom!« se oddihuje Koritnik. Zlepa ne pojdem več v semenj, kar ti boš opravil, ko boš gospodar. — Kaj pa gams?« se spomni. 39 »Nič nista spraševala«, de sin. »Kozla sem moral zaklati« pripo¬ veduje. »Stopim v hlev, ravno ga je napenjalo, še sreča, da se ni kar iztegnil.« Stari raca ves potolažen po dvorišču, ko šine Janez v izbo. Urša je kar ležala. Izvali kozla iz blazinjaka, dekla pa našteva svetnike in svetnice. »Greh, greh...«, sklepa roke. Janez jo dregne, ko zaštorklja oče v veži. Odneha in se tiplje po bokih. »Uh,« stoka, »na kozlu sem ležala. Kako je trd.« »Da le ni kozel na tebi« se zareži fant in odvleče žival po stopnicah. Urša iznova usipa za zakasneli zajtrk. Oče hodi s hleva na gnoj. Janez pa naklada premešano gamsje in kozje meso na voz. »Zgube ne bo«, premišljuje. »Zlahka prodam to žvarovino babam v Stranjah in pogledam k Bodlaju, če še kaj toči.« Ura je na poldan, sonce razliva svojo luč po pokrajini, težki oblaki se gmote okrog vrhov. S slemen se vije dim. Stari sedi za mizo in zadovoljno vohlja. Gamsovo stegno se peče na žerjavici. Urša se pa ujedava. »Boga hvalite, da vas niso žandarji.« Koritnik kima. »Prepisal bom, nič več nisem za rabo, pijača me koj izpodseka, bo pa sin. Le, da bi z Jernačem ne bilo prehudo«, ga zaskrbi. »Sem bil pri njem«, pripoveduje Janez, nič ni. Za frakelj sem mu dal, pa se je utolažil.« Obrne se k Urši in ji stisne nekaj v dlan. Dekli se razleze obraz in vsi trije se smejejo. Janez Gregorin: Alpinski razgledi 2. Čemu planinstvo in čemu alpinizem ? V času, ko se je človek od prirode tako zelo oddaljil, da ga ne gesla, ne nauki, ne navodila ne morejo več približati prvotnemu, pre¬ prostemu orientiraniu v njej, se je že kar boleče razmahnila potreba po prisrčnem, neposrednem stiku z njo. Iz razmer in prilik so vstajali zakoni. Tekla so stoletja; razmere so se izpreminjale; vrednotenje je postajalo vedno bolj komplicirano. Prav po malem, spočetka skoraj neopazno, se je kradla vanj razdiralna nota, skepsa, težnja po preti¬ ranem analiziranju. Nezaupljivost, razočaranje, omalovaževanje, brezbrižnost — in nazadnje piker zasmeh, ironičnost. Po malem se je začela racionalizacija instinkta. Niti ob narkotikih ni več mogel biti izključen razum, za kretnjo roke je zmerom ždela racio- 40 Pogledi s Kriške stene mimo Razora na Visoko Spičje proti Krnu _ nalna kontrola, vsak gib je razum registriral, če ga ni sploh že sam od sebe pripravil in do podrobnosti preštudiral. Subjekt je začenjal postajati odvisen od objekta, od miljeja. Subjekt je pričel premišljevati pred dejanjem, oziroma že pred odločitvijo k dejanju, o tem, kako se bo napram njegovemu početju vedel objekt: z varnostnimi merami, s stražniki, s požarno brambo, z redom, s policijskimi predpisi je subjekt začel izgubljati iniciativnost, je začel zapadati v brezčutnost, iz te pa, ob vedno večji racionalizaciji instinkta, navsezadnje v bojaz¬ ljivost, v strah ter ob drobljenju najmanjših, najkrajših odnošajev do objekta, celo v nevrotičnost. Kakšna razlika med sedanjo in nekdanjo podobo sveta! Tam so v ozkih prostorih živeli skupaj lovci, drugod izključno kmetje ali pastirji. Njih posamezni interesi so se — razen v ljubezni — lahko skoro krili s skupnimi. Dandanašnji se je slika povsem spre¬ menila. Prišel pa je še občutnejši dodatek: prvotni človek je — ne moremo trditi, da z razumom — z instinktom dojemal iz dogajanja v naravi preprosta, toda mogočna in dogmatična pravila. Če se je v tedaj sicer še manjšem kolektivnem vrvežu za hip izgubil, če mu je malenkost zrasla čez glavo, je v širni svobodni prirodi lahko zapazil obsežnejše, velikopoteznejše soredje, ki ga je poučilo o brezpomemb- nosti ali minljivosti zadeve, ki ga je trla. Dandanašnji se take prilike nikjer v obsežnejših, pomembnejših naselbinah ne ponujajo same od sebe. Prostor za zbranost, za izdvojitev posameznika od kolektiva, za izdvojitev človeka, ki bi sam mogel stati z očesom ob oko, s čelom ob čelo prirodi in tako najti potrebnega uravnovešenja ob zaznavi širšega soredja, ta prostor je iz mest izrinjen, je v mestih zamašen. V atmosferi, ki je nujno morala izzvati nevrozo, so menjali obseg in vsebino tudi drugi nazori: noben moralen pojem ni mogel obdržati sakrosanktnosti. Da, še več: celo estetski pojmi so v tem nervoznem, plašnem, perverznem ozračju postali strahotno kaotični. Iz struj, ki so se izdvojile, dihajo hkratu nemir, eksotičnost in nesigurnost. Nad splošno veljavna načela se je povsod dvignilo skrajno egocentrično geslo: »Nič čezme, ničesar nad menoj!« Razum se je zatekal v odurne, ledene puščave geometrije, aritmetike, tehnike, arhitekture, pa še filozofskih hipotez in revolucionarnih direktiv, ki vzhajajo in ugašajo v kavarnah ob cvičku ter črni kavi. Človek je pregnan v puščavo, čustvo izobčeno, občutljivo srce v tej temi žalostno laja kakor pes v mrzli noči. Pod egoizmom, ki si nadeva v debatah in programih masko kolektivističnih načel, sramotno hira socialni čut. Vedno bolj se v praksi uveljavlja pravilo: Homo homini lupus — človek človeku volk. Človek v mestu, človek sodobnosti, človek, ki zida babilonski stolp je zgubil pregled in orientacijo. 41 V tej zmedi vidiš lahko neko svetlo luč kljub temi. Neki notranji glas je morda sodobnemu človeku ukazal, naj gre v samoto, naj gre na kraj, kjer bo mogel vzpostaviti stike s prirodo, kjer bo mogel slišati samega sebe, kjer bo mogel urediti svoje odnose do okolja. V gorah je mir, v gorah so večni zakoni, ki od pradavnih dob delujejo, raz¬ dirajo in grade. Tam so dimenzije, linije in polnosti, barve in oblike, ki srcu apodiktično velevajo občudovanje, ki s treznim, a neizprosnim glasom uče glavo razumevanja, priznavanja in postavljanja starih estetskih normativnih tabel. V čistem zraku, v prostih razgledih, v okolju, ki miri strastnega in nevrotičnega človeka, je zdravje. V di¬ namiki okrepenelih gorskih linij je mirujoča moč, ukročena nasilnost, prizor v vzpodbudo vseh, ki ga gledajo. Morje je nemirno, leno in monotono; žarko južno sonce strup za severne ljudi; ob bregovih morja mrgole jate človeških pingvinov, ki iščejo cenenega uživanja in — ljubezni, ki se ponuja na dlani. Toda stvar, ki jo zlahka dobiš, ki jo na dlani dobiš, izgubi na vrednosti. Muka in trud večata vrednost reči, ki si se je bil zaželel. V gorah občutiš v prvotni intenzivnosti pravilnost in vrednost tabel, ki so si jih bili kot zlate vrednote obesili nad glavo v davnih dobah naši predniki. Srce ti bo začutilo, ko boš hodil po višinah, da njihovi pojmi o moralnih vrednotah niso smešni, čeprav se jim morda dandanašnji smejo izživeti snobi in distingvirane hetere. V ostrejši meri te približa prirodi alpinizem. V hudi borbi s steno preskusiš tovariša, ugotoviš svojo vrednost, neizpodbitno začutiš bio¬ loško vrednost tovarištva, poguma, zvestobe, tveganja, bojevitosti in mirne glave. Iz kontrastov: odurna stena, mrzle, sive peči, led in sneg, izpostavljenost, — doživiš globlje ravnino, začutiš živeje in iskrene je povezanost z drugimi ljudmi, najdeš milejšo, zaželenejšo lepoto na rožnem grmu, na zelenem pašniku, na oblaku nad' glavo, na sinji vodi, na očeh in na telesu ženske, ki jo imaš rad. Burneje in bolj preprič¬ ljivo doživiš znameniti Heraklitov izrek: »polemos pater panton«, — vojna je mati vseh stvari. Borba z goro, na prvi pogled nesmiselna in čudaška kakor don Quichotova borba z mlinom ali Lindbergov polet preko Oceana, zapusti v tebi, v tvojem okolju in v atmosferi časa neizbrisne sledi. Idealisti, ljudje, ki niso bili nikdar zadovoljni z danim stanjem, so preobrazili obličje zemlje. Brez njih ostalo človeštvo še dandanašnji ne bi imelo ne ognja, ne hiš, ne za čoln izvotlenega debla. V kemičnem laboratoriju dela sam razum, v borbi z goro so zaposleni srce, razum in telesna spretnost, brez strahu, da bi se — kakor v strankarski borbi — umazali. 42 Vinko Hodec: Z vrvjo in klini okoli Tumca Za plezarijo, ki se v zadnjem času zmerom drzneje uveljavlja v prepadnih stenah, je treba kot za vsak šport nepre¬ stane vaje. S stališča klasične alpinistike se morda zdi to vežbanje izrodek današ¬ njega časa. Priznati pa moramo, da tudi v tistih lepih časih ni šlo v planinah in njih stenah brez vaje. Že bežen pogled v svetovno planinsko literaturo nam pokaže isto zahtevo po primernem vežbanju za uspešno in bolj brezskrbno posečanje pla¬ nin v letu in v zimi. V vsakem športu je potreben sistematičen trening za dosego primerne izurjenosti, prav tako, a v še večji meri, je potreben v plezalnem športu, ki je povrh združen še z življenjsko nevar¬ nostjo. Tu se pač ne bomo lovili okoli lepih in stilno dovršenih razglabljanj, da li je alpinistika šport ali ne, kajti samo filozofiranje nam ne bo vrnilo mladih žrtev, ki padajo v naših stenah radi svoje mladostne neugnanosti in neizvežba- n o s t i. Mladina je preveč svojeglava in drzna, da bi se ustavila na svoji vihravi poti, čeprav je polna nevarnih zaprek. Mo¬ ralne pridige nimajo učinka. Potrebne so druge metode. Za vse panoge športa imamo primerne prostore za vežbanje, le v alpinistiki jih nočemo imeti; potreba pa je tu največja. Zato so plezalci prepuščeni sami sebi, da si sami najdejo pripravna mesta za svoje vaje, ki so jim potrebne za lažje in smo- trenejše prodiranje v nepoznani pečini. V prvi vrsti so to planine same. V bližnji okolici taborišča ali planinske koče se zmerom najdejo manjše stene, razni bol- vani in drugo raztreseno skalovje, ki je dokaj pripravno za male plezalne vežbe. Zelo pripravna mesta so tudi spodnji deli sten samih, a v skrajni sili tudi stena ka¬ ke planinske bajte. Imajo pa ta vežbališča to svojo slabo stran, da so preveč oddalje¬ na od naših stalnih bivališč in niso v vsa¬ kem času dosegljiva. Temu nedostatku so se plezalci iz¬ ognili na ta način, da uporabljajo kamno- Mali Turne lome in skalnata pobočja v bližini njih stalnega bivališča; to so tako zvane plezal¬ ne šole. Ljubljana ima za svojo plezalno mla¬ dež vzorno vežbališče v Skalah v jugo¬ zahodnem pobočju šmarnogorske Grmade. »Skale«, tako jim pravijo domačini, so kup pečevja in raznih drzno oblikovanih turn- cev, raztresenih po pobočju Grmade. Drugo ime, ki se uporablja za ta svet, je »Turne«, ki pa prav za prav pomeni le oni največji kameniti stolp nad velikim me¬ liščem na vzhodnem robu Skal, in je torej v prvotnem pomenu samo oznaka za do¬ ločeni del teh pečin. Vendar je pa to ime že tako prodrlo v plezalski in turistovski svet, da je za uporabo nenadomestljivo, posebno še, ko je dobil »Turne« sam prive¬ sek »Veliki«. S tem se je tako rekoč de¬ jansko ločil od Malega Turnca, ki je širši turistovski javnosti bolj poznan, pač 43 Veliki Turne radi tega, ker vodi mimo poslednjega znana »plezalna« pot na Grmado. Ves ta svet, od Kovačeve gostilne v Vikrčah, pa tja do Vel. Turnca, ima tu na malem prostoru zbrano vse, kar se najde v stenah. Ni je skalnate tvorbe, ki je ne bi našli tu: vse je lepo nanizano in po¬ stavljeno, prav tako kot v velikem prostoru naših planin. Je to idealen vežbalen svet za pristaše starih klasikov in za privržence izzivalnih modernistov. So pa eni kot dru¬ gi podvrženi istemu hrepenenju, samo s to razliko, da se današnji »klasiki« ustavijo na svoji poti radi neborbenosti, medtem ko si modernisti utirajo pota dalje. Ne moreš pa biti ne eno niti ne drugo, ako ne obvladaš do vseh podrobnosti osnovne plezalne tehnike, ki ne uporablja teh¬ ničnih pripomočkov. Vrvna tehnika je le za stopnjo višje in karakterizira drznega plezalca najnovejše dobe. Spomladi in jeseni, ko radi vremen¬ skih neprilik ne moreš posečati skalnatih strmin, je najprikladnejši čas za plezalne vežbe. Najvažnejša je pomladanska doba, kajti za letno plezalno sezono moraš biti že temeljito pripravljen in izvežban, da ti ne delajo težav čisto nedolžna mesta. Biti moraš torej v treningu. Nič ti ne po¬ maga, če si napravil v prejšnjem letu še take vzpone, lovil se boš po skalah, posku¬ šal neštetokrat tu in tam, preden se boš izmazal čez sitno stopnjo v steni. Občutek varnosti v rokah in nogah te bo zelo va¬ ral in mučil se boš tam, kjer je najmanj potrebno. Vsemu temu bi se lahko ognil, če bi svoj prosti čas spomladi porabil za vežbe v domačem skalnatem svetu. Tedaj imaš res najlepšo priliko, da si razmaješ v zimskem brezdelju okorele ude, da pre¬ izkusiš razne načine varovanja in plezanja z vrvjo, da ne prideš v planine nepriprav¬ ljen in se potem ukvarjaš pol ure z eno¬ stavnim vozlom. Zanemarjanje vsega tega vede do nerazpoloženja med družbo in do — nesreč. M. Čadež: Oblaki — napovedovalci vremena Tako izredna mnogoterost oblakov, ki se razprostirajo v najrazličnejših višinah, v najrazličnejših oblikah, nas sama po sebi opozarja, da zahtevajo razni oblaki raz¬ lične vzroke postanka, da so ene vrste oblakov navezane na to, druge na ono vre¬ mensko situacijo. Že površno opazovanje nas privede do spoznanja, da določenim izobaričnim situacijam odgovarjajo dolo¬ čeni oblaki odn. megle kot nositelji pada¬ vin ali kot znanilci »lepega« vremena. V tem sestavku si hočemo ogledati razne vrste oblakov, kakšni so in v katerih višinah se razprostirajo, nato njih postanek v zvezi z vremensko situacijo vse Evrope. To nam bo omogočilo končno ra¬ zumeti nekaj lastnosti, važnih za vremen¬ sko napoved kakega kraja. Vrste in oblike oblakov Vse oblake moremo postaviti v štiri glavne skupine: v čire, strate, nimbe in kumule (cirrus, stratus, nimbus, cumulus). Razprostirajo se v troposferi, ki sega pri 44 nas nekako 12 km visoko; le izjemoma se pojavijo neke vrste čiri ter so najtanjši oblaki, tudi v stratosferi, in sicer navadno po vulkanskih izbruhih. Njih postanek ni poznan in tudi ni poznano, kakšna snov jih sestavlja, ker za vremensko napoved niso važni, si jih nočemo naprej ogledovati. Najvišji oblaki so čiri in se razprosti¬ rajo od višin 5000 m do 12.000 m; navadno so izredno finih oblik, cesto podobni lede¬ nim rožam in se v vodoravnih plasteh svet¬ lo belo bleščijo v soncu. Sestavljeni so sa¬ mo iz snežnih kristalov ter radi izredno majhne množine vode odn. ledu, ki ga ima¬ jo v sebi, iz njih ne morejo nastopiti pa¬ davine. Naslednja skupina oblakov so strati. Ti se razprostirajo v plasteh, lahko reče¬ mo od tal pa do višin 3000 m. Leže prav tako kot čiri v vodoravnih plasteh, a se¬ stavljeni so skoro izključno samo iz vode¬ nih kapljic. Vodna množina teh oblakov je zelo različna in zavisi od njih postanka in razvoja. Kakor so čiri zelo tanki, kvečjemu nekaj metrov, morejo zavzeti strati tudi več kot 1000 m debeline in so sposobni zato, posebno v zimskih mesecih, tako za¬ temniti nebo. K stratom moremo prištevati tudi meglo, ki se na gornjem koncu kon¬ čuje z bolj ali manj vodoravno ploskvijo malo valovite oblike. Kadar nastopijo iz stratov padavine, dobe razmazane oblike brez kontur, na ne¬ bu se vidi samo nejasna sivina. Ti oblaki, torej strati, v katerih so nastopile pada¬ vine, bodisi dež ali sneg, se imenujejo nimbi. Opisane tri skupine oblakov imajo skupno bistveno lastnost, da se razprosti¬ rajo v vodoravnih plasteh. Naslednja sku¬ pina, katere predstavnik je kumulus, na¬ stane pod vplivom močnejših vertikalnih vetrov na majhnem kompleksu, nekaj kva¬ dratnih metrov do kilometrov, in more zavzeti do 10.000 m izredne debeline. Ku¬ mulus je nevihten oblak z vodoravno pod¬ logo temnosive barve, razprostirajoče se v višinah 1000 do 3000 m, nad katero se po¬ daljšuje oblak v višino. Ob straneh in na vrhu je omejen z ostrimi »glavicami«, tako da je ves kumulus podoben na vodoravni podlogi stoječi kepi tolčene smetane. S temi štirimi osnovnimi vrstami mo¬ remo označiti veliko večino oblakov, ki jih opazujemo na nebu. Tvorimo sestave, na primer: cirostratus — visok tanek oblak, bele barve, sestavljen iz snežnih kristalov v višinah čez 4000 m, ki ravno še zakrije sonce; stratocirus — visok, tanjši oblak od cirostratusa, skozi katerega se prosojno vidi sonce in v katerem se cesto tvori oni veliki svetlobeli obroč okoli sonca; kumu- lonimbus — predstavlja nedeljeni razvoj kumula, ko iz njega pada dež odn. toča in se prej ostro omejeni oblak izpremeni v razmazano kepo, itd. Poleg tega si moremo pomagati pri oznaki oblaka še s pridevniki, kot alto- kumulus, altostratus, fraktostratus. Te tri vrste so zelo značilne in se mnogokrat po¬ javljajo na našem nebu. Altokumuli so znani pod imenom »ovčice« in se razpro¬ stirajo v horizontalnih ravninah v višinah od 3000 m do ca. 6000 m; to so skupki oblakov precej enakih velikosti, nekaj me¬ trov oddaljeni drug od drugega. Altostra¬ tus je gost oblak, razprostirajoč se v vi¬ šinah med 3000 in 5000 m, drugače podoben stratusu, le navadno je tanjši; iz njega more po nadaljnjem razvoju močno deže¬ vati odn. snežiti. Fraktostratus je najobi¬ čajnejši oblak lepega vremena; to so one megle, ki se spenjajo okoli hribov, ali se pojavljajo po obzorju v višini nekako 2000 metrov ter večkrat predstavljajo prvo pod¬ lago razvoju kumulov. Postanek oblakov in megle. Kakor znano, sprejme topel zrak vase veliko več vlage kot hladen, na pr.: Im 3 zraka more pri pritisku 760 mm vsebovati največ 1,1, 2,4, 4,8, 9,4, 17,3 gramov pri -20,- 10, 0, 10, 20 o C vode v plinastem stanju. Iz tega vzroka se bo pri ohlajevanju vlažnega zraka začela pri določeni temperaturi plinasta voda pre¬ tvarjati v tekočo, kajti pri oni nižji tem¬ peraturi zrak ni več zmožen držati v sebi toliko plinaste vode, kot jo je bil lahko še vseboval pri višji temperaturi. Voda v te¬ kočem stanju se »usede« na trda telesa, 45 njem dnevu metala na tehtnico ves ogenj svojega srca in se je tako njena fantazija dvigala do vseh višin življenja ter gora na zemljekrogu. Ko se je nato vzpel bledi soj somračnega jutra nad Halt in nad Toten- kirchl, je bilo slavje v kraju, segli smo po vrvi in po plezalkah ter odrinili tja gor v stene Kaiserja, in niso bila najslabša tista dejanja, ki smo jih ob takih prilikah iz¬ vedli. Willo, ki si je sicer z marsikakšno stvarjo v življenju belil glavo, je stal tod sredi med nami, z veseljem in navdušenjem se je prepuščal hrumu, in v Barenbadu je bilo prav takrat najveselejše, kadar je bil on zraven, in kadar ga ni bilo, so se vse oči ozirale naokrog ter ga iskale, saj smo ga vsi pogrešili.« — (Willo Welzenbachs Bergfahrten: Karl Wien, Trauerrede, str.20.) Hipokratov vojščak, ki se boji krvi. — Znanemu ljubljanskemu športnemu delavcu je na Prisojniku padel precejšen kamen na roko. Ko je naprosil ta športni delavec nič manj znanega ljubljanskega zdravnika, ki je bil na isti turi v njegovi bližini, naj bi ga obvezal, je mož anatomske vede preble¬ del in izjavil, da ne more gledati krvi. Ko¬ nec pesmi je šel po tekstu narodne: »Pri¬ šla sta pa jagra dva, oj jagra dva«. Dva mlada Nemca sta krvavečo roko takoj lepo skrbno obvezala. Zdravnik, učeni secirni mož pa je brž pogoltnil kepico snega, da ne bi omedlel. Glas vpijočega v puščavi. Ti prokleti glavani so pripeljali vso zverjad, da bi či¬ sto uničili planine, da se noben kmet več ne bo upal dati živine in ovc v planino. Tega se pa ne zavedajo, da, ko ne bo ovc in goved, lahko tudi njim vamp raztrga. Pozivam oblast, naj da vsakemu kmečkemu sinu orožje in pravico, da bo smel na lov, ko je vešč gore in planin; potem bo gotovo kmalu kdo ubil medveda. Lovcem koj v hlače uide, vsak se tako prestraši, ko ga vidi, da ima štirinajst dni drisko in ga božjast meče. Torej, da ne bom udaril na gluha ušesa, naj se ukrene tako, da se bo ta mrcina ugonobila! Kmečki sin Franc Črnivec. (Vpis v spominski knjigi na Gre¬ benu 19. VIII. 1937.) Novi prvi vzponi pri nas Prvi vzpon po direktni zahodni steni Kočne sta dne 10. julija 1937. izvedla Ma¬ lovrh Cene in Hudovernik Ciril. Plezala sta 8 u r. Srednjetežavno z zelo in izredno težavnimi mesti. Novo smer v severozahodni steni Špika sta ob desnem robu dne 24. julija 1937. pre¬ plezala Malovrh Cene in A n d e r - wald Beno. Plezala sta 8 u r. Težavno z zelo in izredno težavnimi mesti. Prvi vzpon po severovzhodni steni Pri¬ sojnika (v njenem desnem delu) sta iz Kr¬ nice izvedla Uroš Zupančič in Lev B a e b 1 e r dne 28. avgusta 1937. Plezala sta 6 u r. Težavno. Novo smer v severovzhodni steni Križa sta preplezala France Ogrin in Leo Svetek dne 6. avgusta 1937. Težavno z zelo in izredno težavnimi mesti. Plezalca sta za vzpon rabila 5 u r. Prvi vzpon po vzhodnem stebru Male Rinke sta dne 25. avgusta 1937. izvedla v eni uri France Ogrin in Dušan Gradišnik. Težavno. Prvi vzpon po jugozahodnem grebenu Planjave sta dne 7. septembra 1937. izvedla v treh urah BorisRežek in Karl T a r t e r. Srednjetežavno. V spodnjih treh četrtinah jugozapadne stene Spodnjega Rokava so izvedli iz Vrat prvi vzpon Brojan Janez, Dimnik Maks in Globočnik Franc dne 30. m a j n i k a 1937. — Plezanje je bilo težavno in ves čas močno ovirano po za- padnem kamenju. Težaven je bil tudi se¬ stop po Kališču v skalaško zavetišče št. II. Prvi vzpon po severozapadnem rebru Brane je dne 3. oktobra 1937 izvedel Karel Tart er. Plezanje je bilo zmerno težavno z nekaterimi težavnimi mesti. Uredništvo naproša plezalce, ki so v letošnji sezoni izvedli kakšen prvi vzpon ali novo smer, pa v tej naši rubriki še ni bil objavljen, naj pošljejo o njem podatke, da jih bo priobčilo. 48 ■w Prvi slovenski glasbeni življenjepis! Prof. L. H. Škerjanc: Emil Adamič življenje in delo slovenskega glasbenika izide za obletnico skladateljeve smrti dne 6. decembra 1937 Emil Adamič je bil najbolj priljubljen slovenski skladatelj, ki je napisal nad tisoč skladb, pretežno zborov, in z njimi postavil temelje slovenski zborovski glasbi. Njegova nenadna smrt je pretresla vse ljubitelje lepega petja, ki so od njegove izredne plodovitosti pričakovali še in še novih melodij. Usoda nam ga je vzela v polnem življenju in mu iztrgala neumorno pero; zapustil pa nam je ogromno zakladnico, iz katere bodo črpali še pozni rodovi v slavo in ponos slovenske glasbe. Razumljivo je bilo ogromno zanimanje za skladateljevo delo že za življenja; povečalo se je po smrti, ko je njegova zapuščina postala tako rekoč narodni zaklad. Založba »Ivan Grohar« v Ljubljani se je zatorej odločila, da se odzove splošni želji in izda knjigo, ki bo na našem knjižnem trgu prvi primer življenje¬ pisa slovenskega skladatelja sploh. Da bi bila knjiga kar najpopolnejša in hkrati priročnik za vse interesente, se založba ni strašila opremiti jo po vseh vidikih modernih biografij, kakršne imajo drugi narodi. V avtorju knjige, pro¬ fesorju Lucijanu M. Škerjancu, je našla sodelavca, ki je . kar najbolje usposobljen po vsem dosedanjem glasbenem in kritičnem delovanju napisati izčrpno biografijo velikega rojaka. Po njegovem načrtu bo imela knjiga te-le dele: I. Uvod. II. Skladateljevo življenje v štirih poglavjih: 1. Mla¬ dost, 2. Služba, 3. Vojnaleta, 4. Zorenje. III. Človek in značaj. IV. D e 1 o. V. Popoln seznam vseh Adamičevih tiskanih in roko¬ pisnih skladb. Knjiga bo obsegala okoli 240 strani, tiskana bo na najfinejšem papirju ter bo bogato ilustrirana. Da omogočimo nabavo prav vsakemu, ki se zanima za slovensko glasbo, smo določili ceno na din 125-—, plačljivo tudi v 5 obrokih po din 25—. Knjiga bo vezana v polusnje in opremljena po najmodernejših tiskar¬ skih in knjigoveških načelih. Broširane izdaje ne bo, ker bo knjiga predstavljala trajno vrednost v naši literaturi kot prva slovenska glasbena biografija velikega formata. Prosimo — pomagajte graditi našo domačo literaturo, in naročite si knjigo z dopisnico. V subskripciji je znat no cenejša! Zate&fa ,pl/CUi QcqUm>" tyuMfana., UcMiska tiskoma — UakUstca ti s h /i tu /) |Ww*• 9V |W registrovana =| zadruga z o. z. š= Ljubljana ■ Frančiškanska 4 HH