J. E. Bogomil
Vse čaka.
Moč je bila dolga. In ponoči ne dobi nobeden nič jesti. Z.utraj bi bil pa vsak rad prvi. Morda tisti še najrajši, ki vstane najzadnji?
Joj, kako pritiska Marica! Scveda: kitialu bo ura sedem, polosmih, pa bo treba v šolo. Ali naj gre lačna v šolo? — Kako? — Ali naj pa šolo zamudi? — Oho! Marica že ve, kaj se pravi, šolo zamuditi. Toliko je že pogledala y skrivnosti prvega razreda in izkusiia ta svet.
Oh, pa tisti piščanec! Lani ga je kokljn od nekod privlekla, in najmlajši je, pa misli, da mora povsod biti prvi, Počakaš! '
Turinčku tudi ni všeč, kcr nič ne dobi. Cvili, z repom mahlja, preklada se semintja, na vsak način bi pa mladi materi rad dopovedal, da je tudi tukaj in pa, da je tudi lačen, Takole kakšna žlica lepo za-beljenih žgancev — oh, ni da bi mislil na to in tako!
Rjavka p*a išče po tleh drobtinic, in Graha ji pomaga. Čopka je pa preošabna, da  bi stikala za
Leto 30___________ANGELČEK___________Stoan 43
»Mama, meni najprej!«
Stran 44_________ANGELČEK_________Leto 30   ¦
drobtinicami. če bi cel kos znabiti padel na tla, potem bi že raorda pogledala, kam je odletel.
Petelin pa nekaj premišlju> in gode ob strani: »Kokokokoooookokokoko!« Ali se krega na vsili-vega piščanca ali zabavlja, ker prcmalo padc na tla? Ali pa dopoveduje, da je cn prvi?
»Mama, meni naprejU zastoče Marica.
Mama pa imajo za vse skrbno oko, za vse od-prlo roko ...
Marica pa kajpak ne bo zadnja.