NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

li8®S«B P5 S Ppi8»8p3

I 73 978

030028037

OR. JOŽA GLONAR

NAS JEZIK

MM

iBSilSSSi

siiiiiil

Ifllitpji

pumi

DR. JOŽA G LO N AR

NAS JEZIK

:: V LJUBLJANI 1919  ::
ZALOŽBA „OMLADINE“.

73978

NATISNILA .UČITELJSKA TISKARNA".

I ezi k je najjasnejši znak vsakega naroda, v njem
^ se najb olj jasno kaže njegova zgodovina,  v
n j e m si podajata preteklost, in sedanjost roke. T isoč-
letja žive v jeziku, ki ga govorimo, živa starina, vča¬
sih le neznatno modificirana, ne ravno redko pa po¬
polnoma nespremenjena, dasi nam nezavedna, se oglaša
ob enem s tvorbami včerajšnjega ali današnjega 'dne.
Kontinuiteta jezika je edini znak in dokaz narodovega
življenja; jezik, ki je umrl, je križ na grobu na¬
roda, na grobu, iz katerega ni nobenega vstajenja.
Ta zavest živi v vsakem narodu; tem večja je
skrb za jezik, čim večja je zavest, da je narodnost
ž njim neločljivo spojena. Tako je zgodovina kakš¬
nega jezika ob enem zgodovina naroda, ki ga je go¬
voril. Iz jezika odseva njegova slabost, moč, njegovo
napredovanje in nazadovanje v teku stoletij. Ta pojav
je tako očividen, da se odkrije paznemu očesu na
prvi pogled: pri nas treba samo primerjati uvod
Bohoričeve slovnice (1584) z uvodom v Gutsman-
novem besednjaku (1789), pa se takoj vidi, kako je
nazadovala veljava našega jezika v teku dveh stoletij.
In če primerjamo z Gutsmannom Pleteršnikov slovar,
ki je prišel dobrih sto let za njim, pa se nam zopet
odkrije dober kos naše zgodovine, lep kos poti, ki
nas pelje zopet kvišku in naprej. O usodi našega
jezika, o večnem valovanju in presnavljanju, o pa-

danju in dviganju, o njega rasti in odmiranju, nje¬
govi doslednosti in prešerni hudomušnosti, ki krene
včasih po čudnih stranpoticah — o vsem tem hočem
govoriti v naslednjih vrsticah.

si«

* s}:

To nikakor ni lahka reč. Za tako stavbo zgo¬
dovine našega jezika imamo še vse premalo priprav¬
ljene opeke in kamenja, tako da mora graditelj vzeti
pač, kar mu je ravno pri roki, ostalo pa za silo ob¬
tesati in vstaviti. Par primerov, da se bomo lažje
razumeli. Na zunaj se kaže bogastvo in moč kakega
jezika v večjem ali manjšem številu njegovih besed,
to je v tem, kar imenujemo z značilno besedo „ be- _
s edni zaklati *.  Cim več ima kak jezik besed, tem
večja je njegova duševnost (ker je vsaka beseda izraz
za kak pojem) in tem večja je njegova moč nad
raznimi realnimi stvarmi, ki se kaže na zunaj v terti,
da jim je dal svoja  imena; tako sklepamo in ne po
krivici. Besedni zaklad človeka z ozkim delokrogom
in duševnim obzorjem (n. pr. kmeta ali rokodelca) je
neprimerno manjši, ko besedni zaklad učenjaka, ki
s svojim umom obsega ves svet ali vsaj velike kroge
duševnosti ter o tem svojem delu pripoveduje tudi
drugim. Kmetu ali rokodelcu zadošča par stotin (niti
tisoč besed ne potrebuje), kdor hoče prevesti sveto
pismo ali razumeti Šekspirja, mora znati par tisoč
besed. Tako bi človek sklepal, da odseva iz raznega
obsega, ki ga kaže besedni zaklad kakega naroda v
raznih stoletjih, kakor v nekakih dijagramih njegova
življenjska moč ali veljava. Oziroma: eno prvih in

6

najzanimivejših prašanj za nas v tem slučaju je
prašanje, kedaj se pojavi kaka beseda prvič v našem
jeziku, ali v oznamenilo novih pojmov ali pa v za¬
meno za besede, ki so v teku časa odmrle. Ali da
govorimo z drugimi besedami: predno si ogledamo
naš jezik, hočemo njegove sestavine, besede, krono-
logično inventarizirati, da dobimo vsaj nekak pregled
gradiva, ki nam je na razpolago. Če se omejimo pri
tem na to, da umemo v besedi „ jezik “ samo naš
„knjizni jezik “, je taka inventarizacija naravnost
potrebna.

Tukaj pa zadenemo takoj na prve, skoraj ne¬
premagljive težkoče. Takih inventarjev ni! Vzemimo
za primer dve bolj navadni besedi in oglejmo si,
kolikor je mogoče, njih zgodovino: deva  in krilatec.
Če vprašamo koga, kedaj si misli, da sta se ti dve
besedi prvič pojavili v našem jeziku, bomo dobili
zelo različne odgovore. Literarno izobražen človek
bo takoj citiral Gregorčičevo “Eno devo  le bom lju¬
bil*, in postregel z Zupančičevimi „krilatci  božjimi*.
Pri tem bo indirektno in nezavedno dokazal dejstvo,
da ti dve besedi nista iz zaklada naše vsakdanje
govorice, ampak iz poezije, v prvi vrsti iz lirike.
Znanstvenik pa bo, če ne bo vedel odgovora, segel
po Pleteršnikovem slovarju ali pa vsaj rekel, da je
v njem mogoče najti odgovor na to prašanje. Vze¬
mimo ga v roke: deva , pravi, se nahaja „v središki
prisegi, pisani v prvi polovici 18. veka (Kres II, 523)“,
pri krilatcu  pa navede kot vir Janežiča, Cafa in
Valjavca ter pristavi še provenijenčni znak „nk“,
ki pomeni „vse knjištvo in posebno vse časopisje

novejše dobe, kolikor ga ni s posebnimi kraticami
omenjenega*. Besedi sta torej razmeroma zelo mladi.
Toda če vzamemo brižinske spomenike v roke —
napisani so takole nekje okoli leta 975!!! — beremo
kar v prvem: „Bože, gospodi milostivi, otee bože,
tebe ispovede ves moj greh, i svetemu Kristu, i
svetej Marii, i svetemu Mihaelu, i vsem krilatcem
božiem . . . i vsem devam  pravdnim . . .“ Ravno tam
najdemo tudi še izpoved  in odpustek.  V tretjem bri-
žinskem spomeniku se najde devica , od deve  mlajša
oblika, ki jo ima tudi „stiški rokopis* (nekdaj ime¬
novan »ljubljanska confessio generalis*) iz leta 1428.
Ali se bere v protestantovski literaturi kje deva,  ne
morem reči. Trubar ima v svojem koledarju (1557),
kjer bi to besedo najprej iskali, povsodi dečla-,  pri
Bohoriču se najde dečla  in devica,  v Megiserjevem
besednjaku (1592) dejčla, divica, divojka  in (glej jo
no, kdo bi misjil, da je že tako stara!) gospodična.
Pri odvetniku  citira Pleteršnik sicer Trubarja, Krelja
in Megiserja, vendar bi bilo dobro in treba povedati,
da je beseda mnogo starejša, nahaja se že v stari
cerkveni slovanski literaturi. Poleg odvetnika  pa ima
Pohlin (1781) tudi besednika,  ki pomeni Bohoriču
samo govornika in ki je pri Cankarju v »Jerneju,
narodovem besedniku “ že dobil novo, posebno vse¬
bino.

Beseda odvetnik  sama nam odpre nove perspek¬
tive. Razni ljudje so nam toliko dopovedovali in
trobili, kako je naš jezik šele umeten produkt naj-
novejšega časa, kako smo si besede kovali in fabri-
cirali; pokojni Karl Linhart — neblagega spomina!

8

— se je prav posebno potrudil, da bi nain osmešil
našo domovino.  Tako se človek niti ne zaveda, da
se pravzaprav ne sme čuditi, če najde, da je beseda,
o kateri je mislil, da je najnovejšega kova, že v
starejših knjigah. Že v drugi izdaji Megiserjevega
besednjaka (1744) beremo pristen , besede gotovina ,
branik , odpor , dimnikar, blagajnik , se nahajajo že v
Pohlinovem besednjaku (1781), same besede, o ka¬
terih bi na prvi pogled kdo mislil, da niso iz dobe
pred 1. 1848. Z besedo bolest , ki je tako dobro došla
našim poetom, je že Pohlin hotel zaznamovati dušno
ali telesno bol; že njemu se je zdela poetična, ker
jo je ponemčil z „malankolischer Schauder“. Beseda
bitje, o  kateri bi menili, da je šele iz naše najno¬
vejše filozofske terminologije, se najde že pri o. Ro-
geriju (f 1728). Sicer je res, da je Pohlin odpor
vzel iz češčine, kakor še marsikaj drugega, kar pa
se pri nas ni udomačilo, vendar pa je v vsakem
slučaju, če pravimo, da se kaka beseda nahaja za¬
pisana že v tej ali oni knjigi, treba pomniti sledeče:
če je beseda zapisana, s tem še ni rečeno, da je
prišla v jezik šele tedaj in ne že davno prej; če be¬
seda ni nikjer zapisana, v tem še ni noben dokaz,
da je niti ni bilo. To velja posebno za starejšo dobo;
v novejši dobi, ko se toliko piše in tiska, pa raz¬
dobje med postankom besede in nje pojavom v tisku
ne bo tako veliko kakor n. pr. v 18. stoletju in še
prej. (/ Žurnalja  in rigoroznost  sta pri nas mlad pro¬
dukt 20. stol. in sta se tudi že takoj natisnila. Vendar
lahko doživimo tudi v teh rečeh razna presenečenja:
človek bi mislil, da je podrepnik  nastal kakor razne

druge ljubeznjivosti šele v naših političnih bojih ne¬
posredno pred vojsko, toda že pri Gutsinannu (1789)
se nahaja v prvotnem in prenesenem (današnjem)
pomenu, v moški in ženski obliki. In nune,  katerega
bi naš človek, ki ni ravno iz Primorja doma, z ve¬
likim začudenjem srečal natisnjenega v kakem res¬
nem tekstu, je natisnjen 1. 1893 v dveh molitvenih
knjižicah (Mali učenec — Mala učenka), ki jih je
spisal Karol Cigon, vikar v Temnici na Krasu!

Z našimi besednjaki je sploh križ; čim večji
postajajo, tem bolj se kažejo njihove hibe. Treba
samo primerjati omejeni, a razmeroma čisti jezikovni
zaklad v prvi izdaji Megiserja z Gutsmannovim in
Pohlinovim ali pa se spomniti, kako je Vodnik kratko-
tnalo preoblačil Adelunga! Na ta način so naši be¬
sednjaki postali v precejšnji meri podobni panoptikom,
polnim voščenih figur, oblečenih v najrazličnejše
noše, nezrelih zametkov in mrtvorojene dece v špi¬
ritu. Celo oni, ki so namenjeni v prvi vrsti prak¬
tičnim potrebam —kakor razne izdaje Janežičevega
besednjaka — imajo neštevilno množico besed, ki
so prišle vanje samo iz prejšnjih slovarjev, pa se niso
nikdar govorile ali natisnile v kakšni knjigi. Po isti
poti je tudi v Bernekerjev primerjalni slovar slo¬
vanskih jezikov zašlo marsikaj »slovenskega*, kar v
resnici ni naše, ampak samo pobrano iz tujih besed¬
njakov. Pleteršnikov slovar se je prvi postavil na
pravilno stališče, ko je hotel podati samo živo blago
našega jezika; da se mu to ni posrečilo v večji meri,
ni krivda urednika; z gradivom, ki ga je imel v
rokah in z nalogo, ki mu je bila stavljena, ni bilo

10

mogoče napraviti kaj boljšega. Nepravilno ravnanje
z gradivom in težavno kolebanje med znanstvenimi
zahtevami in praktičnimi potrebami je dalo „Ple-
teršniku" podobo, ob kateri si moramo reči, da višek
naše leksikografije še davno ni dosežen.

Naši leksikografi so včasih tudi hudomušni.
Pohlin sklene svoj slovensko pisani uvod besednjaka,
s sledečim stavkom: »Naposled vošem jest vam de¬
lavna, inu od useh terpečnost proste Kompagije , use
časty uredni Perjatli, Patrijoti, kateri si perzadevate
Kraynske jezik, inu te umetnoste naše rojstne dužele
pouzdigneti, inu useskuzi k’večemu gorijemanju per
praveti, use dobru, ter prosem, pustite si iz mojem
delam, inu posebnu s’tem mojem Komozisam  po¬
streči, katirega vam zdej tukej pomoliti to čast imam
vaš podložne služabnek P. Marka." Pri Kompagiji
se človek sicer spomni latinske „compages“ in tako
— s pomočjo „kompanije“ — približno ugane, kaj
je Pohlin mislil reči, toda kaj naj pomeni Komozis?
Tega ne izve niti iz njegovega besednjaka samega,
kakor bi v njem tudi ne našel »natvezeni *, ki stoji
par vrst pred tem stavkom, če bi besede že tako ne
razumel. In Nemec ali kak drugi tujec, ki bere pri
Milčinskem stavek: „vino ... ga pihne, lomi  in mar¬
kira*  — ne bo iz vseh naših besednjakov od Me-
giserjevega do Schimpffovega izvedel pravega po¬
mena tega stavka. Sam se spominjam, koliko nevolje
in iskanja me je stalo, predno sem razumel stavek,
ki stoji v Letopisu Matice Slovenske za leto 1879,
str. 239: „Gosp. Klun odgovarja na to povdarjaje, da
je med dolžniki blizo 200 tistih, ki so se leta 1871

11

nagloma vpisali (znani „chabrus a )  in za katere je
bila letnina za prvo leto plačana, pozneje pa nikdar
več . .Človeka  jezi, da je ta „znani chabrus“ ne¬
znan baš njemu, no, potolaži se, ko vidi, da je ne¬
znan ravno tako tudi našim leksikografom. Naš slo¬
var, ki je sprejel besede, kakor ahat, alkaloid , alko-
ran  i. t. d., bo moral tudi ta hebrejski chabrus  ne le
sprejeti, ampak tudi raztolmačiti. Ta zahteva velja
nele za naš zgodovinski, ampak tudi za praktični
slovar. Oba si bosta morala v bodoče ekonomično
deliti syoje posle: praktičen slovar naj podaja živi
jezik določene dobe, zgodovinski pa naj bo arhiv in
muzej jezika. Takle zgodovinski slovar se seveda ne
bo smel ustrašiti tudi kake tako značilne besede,
kakor so monstrozni Jeranovi konkordatobombardo-
nocigomigovci.  Samo po sebi se razume, da z dose¬
danjimi opazkami ne nameravam manjšati velikih in
stalnih zaslug Pleteršnika in drugih naših znanstve¬
nikov in leksikografov; opozoriti hočem samo na to,
kaj nam še manjka in približno začrtati smeri naši
bodoči — praktični in znanstveni — leksikografiji.
Na to je treba opozoriti. Odkar je namreč izšel „Ple-
tersnik“, je leksikografsko delo, ki je bilo pri nas
nekdaj tako živahno, popolnoma umrlo; pač vsled
nekakega prepričanja, da sedaj ni pri nas več no¬
benih leksikografskih potreb. To prepričanje pa je
krivo. —

Slovniško je naš jezik razmeroma bolj obdelan
nego leksikalno, dasi ne enakomerno; mnoga po¬
glavja so obdelana, druga pa komaj načeta. Tega so
krive naše znanstvene razmere, ki silijo znanstvenike,

12

da morajo večkrat iznova opravljati delo, ki so ga
že deloma opravili drugi, ki pa jim je ostalo neznano;
vendar se tudi v tem obrača sedaj na boljše in kažejo
se razmere, ki bodo omogočile enotno in sistematično
proučevanje našega jezika. Ko se bo zanimanje naših
slovničarjev z ono intenzivnostjo, ki jo je posvečalo
doslej v prvi vrsti glasovom in oblikam našega
jezika, obrnilo tudi na ostala poglavja slovnice,
skratka, ko bodo naši slovničarji v večji meri ko
doslej, občutili potrebo širokih sintez, se bo brez
dvoma opazila tudi nedostatnost sedanje leksikogra-
fije. To bo njej sami prišlo v enaki meri v prid,
kakor je prišlo v prid Pleteršnikovemu slovarju. Iz
te vzajemne podpore slovnice in slovarja pa bo pri¬
hajalo vedno boljše poznavanje našega jezika.

Le dvoje bi bilo v tej zvezi treba omeniti.
Prvo je naše nenaravno razmerje do narečij: znan¬
stveniki jih sicer upoštevajo in raziskujejo, v naši
javnosti pa so narečja kvečjemu dobrodošlo sredstvo
za banalitete kakšnega Boltatuga Pepeta.  Dozdevna
vzvišenost izobražencev nad narodom in njegovo go¬
vorico, smešna nadutost naše socijalne in intelektu¬
alne jare gospode, ki se boji, da bi dobila v svoje
„salone vse sloje iz ulice in iz gozda“ — vse to nam
zapira pogled v skupne znake našega jezika in hoče
po sili in na kvar našemu bodočemu razvoju izolirati
knjižni jezik in govorico.

Na drugi strani pa smo doslej preveč zanemar¬
jali bogati vir našega jezika, ki leži zakopan v naših
pismih. Vsako pismo je mnogo bolj izraz žive govo¬
rice ko tiskana beseda, ki je že v naprej namenjena

13

za javnost, kateri baš vsled tega manjka precej
prvotne, žive neposrednosti in sočne spontanosti.
Vzemimo za primer Smoletovo pismo, ki ga je pisal
sl. 1822) prijatelju Čopu v Reko: »Ljubi perjatel! Vi
le bote pač usake sorte reči od mene misleli, kir
me tok dolg ni blo in ker vam neč nisem pisal.
(1. dan tega meseca sem od moje ddlge rajže nazaj
peršel. Tri mesce sem v opravkeh hodel, inu potlej
ko spin hotel dam jet me je merzelce potresla, in
sem v Temešvar bolan ležal, in tok sem od 7. sep¬
tembra do 11. febra od doma ostal. Ta čas so se
naš Ljubljančan usake sorte muhe zmislili, de so me
Turki u Belgrad obesili, de sem k Gerkam v Moreo
šel, de sem se oženil in več takih nevumnih reči.
Be blo preveč use to pisati kar so te ljudje z’ mano
počel. K’ sem nazaj peršel so tolk imel od mene
govort, jen z mano opravt, de mislim če bi bil en
Vicekrajl peršel, tok be na bi blo tolk govorenja.
Da sem se mogel čes te smešne in firbečne Athe-
nienzarje s’ celmo trebuham smejat se znate mis¬
liti . . . Kako vam kaj Rečanke, ali pa ženski spol
sploh čes kej zdej dopade ? Ne zamerte če vam same
take čudne prašanje stavim. Na smete hdo misliti
če vam zmešan ričet prež zabele pišem. Tok zdej
opravki v mene sujejo de namorem kuj kej pamet¬
nega (kar se vam včaseh prov norčav ?di) pisati.
Stara glava ino misel me, bog bod hvala, še ni za¬
pustilo, morebit je še le hujš ratalo, pak na najdem
zadost časa moje zverinske muhe pasti. Enkat druj-
kat kej več, ostante moj perjatel kakor jest, zmeram
ta stari ino vaš zvest perjatel Andrej S.“ Cist in

14

pristen dokument našega jezika, napisan spontano,
brez kakih slovniških ozirov, pravi „zmešan ričet",
z značilno slovensko ironijo imenovan „brez zabele",
toda tako imenitno zabeljen s prešerno, zdravo raz¬
posajenostjo prekipevajočega življenja. In kako čudo¬
vito plastično, izrazito je to pismo! Kako Smole
„v opravkih hodi", kako ti opravki „vanj sujejo",
kako se „s celim trebuhom smeje", kako toži, da
nima časa, svoje „zverinske muhe pasti"! Vicekralj
je spomin na ljubljanski kongres, „smešni in firbečni
Athenienzarji", s katerimi jet Smole tako imenitno
karakteriziral malenkostno radovednost malih me¬
ščanov, pa samozavestna podoba moža, ki je mogoče
s tem hotel reči: „Tudi jaz poznam Demostena in
njegove „firbečne Athenienzarje", ne samo ti, ki si
profesor grškega jezika". To pismo je klasična priča
kultivirane meščanske ljubljanščine, ki jo človek le z
bridkostjo primerja s produkti Boltatuga Pepeta.

L. 1833 piše Prešeren Celakovskemu: „Blagoro-
jeni Gospod, dragi perjatel! Vaše pismo in njegova
perložba me je tolkajn bolj razveselilo, ker bi ne bil
nikoli mislil, de bodo moje pesmice, katerim je tu¬
kaj tolikanj nasprotnikov vstalo, med Čehi tako gor-
kiga zagovarjavca najdle. Vem scer, de hvala, ki ste
me ž’ njo tako bogato obdarovali ni zaslužena, vun-
der nam ni bla perjatiam slovenske literature za to
neperjetna, ker nam je porok vaše ljubezni do na-
šiga rodu, in nima drujiga, ki nam pevce izbuditi,
kateri bi jo zaslužiti vtegnili. Zares je treba dramilov
mojim Kranjcam. — V četertih bukvah buččlice bote
vidili de se število naših tovaršov manjša, in de tih

15

nekaj, kar nas je ostalo, smo pešati začeli. — “ Smole
se brezskrbno razklepeta in napiše pravo, pristno
pismo v pristni ljubljanščini, Prešeren pa že kaže
jasne tendence uglajenega knjižnega jezika, zavedno
pregnanco in jasnost stila, s katero je ustvaril v tem
pismu naravnost šolski vzorec literarne „epistole“.
Nekaj posebne barve je dalo temu pismu tudi Pre¬
šernovo stremljenje, da bi ga napisal kolikor mogoče
lahko umljivo za Čelakovskega, vkljub temu, da mu
je Čelakovsky sam pisal, da mu slovenščina ne dela
nobenih težav. —

Vse to stavi onemu, ki bi danes rad napisal
celotno zgodovino našega jezika v najširšem Obsegu
in pomenu besede, skoro nepremagljive ovire. Zato
tudi ta moj poskus ne more biti nič drugega ko samo
poskus; skromen in primitiven mozaik, sestavljen na
šolskih klopeh, ki naj zadostuje dotlej, ko se nam
bodo oglasile naše — stolice. ,

op azimo najprej , d a ima v pri m eri z njimi mnogo
v eč različnih oblik, ali če se postavimo na stališče
tu jcev, da  j e bolj kompliciran  in v sled teg a bolj
tež ak za učenie. Ta ko imamo v deTilinaciji nfpr. kar
šest sklonov, dasi so med njimi samostojni samo še
štirje in si ostala dva (lokal in instrumental) že mo¬
rata pomagati s prepozicijami kot berglami. Nemci
imajo štiri padeže, oziroma samo tri, in še te več¬
krat lahko spoznajo samo po obliki pristavljenega

Če

3 j ezik s tujimi jeziki v naši
r-g- nomš eme-ali italijanščino^

16

člena. Italijani imajo samo enega, oziroma so razli¬
kovanje padežev že popolnoma zgubili ter jih spoznajo
samo še po obliki njihovih prepozicijonalnih bergel.

Poleg ednine in množine imamo tudi dvojino,
ki se nahaja med Slovani samo še v lužiški srbščini,
drugod samo v ostankih pri rečeh, ki se redno na¬
hajajo v dvojini (n. pr. oči, roke, noge, ušesa). Itali¬
jani je sploh ne poznajo, pri Nemcih je ohranjena
samo v alpskih narečjih (os  v oblikah kakor ihr
habt-s, geht-s  in pa enk).  Toda tukaj je ohranjena
samo oblika dvojine, ki pa danes v resnici pomeni
množino: ds (-s) ne  pomeni več vidva,  ampak vi,
enk  ne vaju,  ampak vas.

Ravno take težave dela naše tujcem neznano
razlikovanje imperfektivnih in perfektivnih glagolov,
tvorjenih iz istega debla, n. pr.; nesti  — prinesti  —
nositi  — prinašati ; skočiti, skakati.  Prenesti natančno
v nemščino ali italijanščino stavke, kakor n. pr. :
Čakal sem ga, pa ga nisem pričakal  ali grob se je
odpiral in se je odprl,  ni ravno lahka naloga, ker
sta oba jezika tako razlikovanje glagolove dejavnosti
že davno zgubila, oziroma je sploh nikdar nista imela
razvite v enaki meri.

In če primerjamo današnji naš jezik s starejšim,
kakor se nam kaže v rokopisih in tiskanih knjigah
od 1. 1550 naprej, opazimo, da se je slovenščina raz¬
meroma malo spremenila. Ta njena konservativnost
jev precejšnji meri lastna vsem slovanskim jezikom,
v največji meri ruščini in slovenščini. Cim dalje
gremo na Balkanu od slovenskega ozemlja proti
vzhodu, tem bolj se zgublja konservativnost in kom-

2

17

pliciranost, dokler ne najdemo v današnji bolgarščini,
ki je zgubila skoro vso nekdanjo pestrost oblik,
najmlajšega in najenostavnejšega slovanskega jezika.
Vzemimo naše brižinske spomenike v roke, ki nam
kažejo naš jezik, kakor se je govoril pred več ko
900 leti! Tebe, bože milostiui, porončo vsa moja slo¬
vesa, i moja dela, i moje pomišlenje, i moje srdce,
i moje telo , i moj život, i moja duša.  Kako pa se
je v teh stoletjih spremenila n. pr. nemščina! Pri¬
bližno iz iste dobe nemški jezik nam kaže sledeči
slavek: in dtnd gen&dd , trobila pifilhu min herza,
mina gadanchd, minan uuillun, minan mut, minan
Up, miniu uuort, mlniu uuerch.  Ali bo oni, ki pozna
samo današnjo nemščino, opazil, da je vsebina obeh
stavkov, tega nemškega in citata iz brižinskih spo¬
menikov, ista? Z mirno vestjo se lahko reče, da
naš jezik v dobi, ki nam je dokazana ž njegovimi
spomeniki od brižinskih pa do zadnje, najnovejše
številke političnega dnevnika, ni v nobeni reči bist¬
veno spremenil svojega lica. Brižinski spomeniki
nam ga kažejo v prehodni dobi v novejšo fazo; kar
je v njih starina (n. pr. nosni vokali) je živa starina
še v današnjih koroških narečjih. Zgodovina našega
jezika od brižinskih spomenikov do danes je nepre¬
trgana zgodovina pojavov, ki kažejo svoj zarodek v
brižinskih spomenikih ali že pred njimi. Velikih spre¬
memb, ki bi nas silile deliti zgodovino našega jezika
v dve različni dobi, staro in novo, ni bilo v njem.
Kar smo nekdaj imenovali „staro slovenščino", ime¬
nujemo danes ali „staro bolgarščino" ali pa „staro
cerkveno slovanščino“. Pokazalo se je namreč, da

18

jezik, ki sta ga pisala sveta brata Ciril in Metod, ni
mati  današnje slovenščine, kakor je mislil in doka¬
zoval Miklošič, ampak bolgarsko narečje iz Macedo-
nije, iz okolice Soluna, torej nekaka starejša sestra
našega jezika.

Naš jezik imenujemo slovenski;  prav tako so
imenovali stari Slovani svoj jezik, predno so se
razcepili na posamezne veje. Tako smo v imenu na¬
šega jezika in našega naroda ohranili nekdanje
skupno ime: Slovenec  je namreč samo mlajša oblika
nekdanjega imena Stoven,  ki je bilo skupno ime za
vse Slovane. Po današnji terminologiji je torej naš
slovenski  baš to, kar sicer imenujemo (po češkem
vzoru) slovanski;  tako pridejo drugi Slovani večkrat
v neprilike, kadar nas hočejo imenovati, ker se jim
pri tem mešajo besede, ki jim sicer služijo za pojem
Slovan , slovanski.  K temu še prihaja, da mi nismo
edini med Slovani, ki smo ohranili to staro skupno
ime; Slovaki imenujejo svoj jezik slovenski  in pri
Kašubih imamo Slovince,  ki jih Poljaki imenujejo
Slovence.  Tako imajo ostali Slovani že z našim ime¬
nom neprestane križe in zmešnjave. Pri nas samih
je to naše ime za naš jezik in naš narod vedno ži¬
velo, kljub provincialnemu partikularizmu, ki se je
včasih pojavljal v jeziku in književnosti.

Zgodovino našega jezika spoznamo iz naših
narečij, iz vseh spisov, ki so se do danes v njem
natisnili, pa tudi iz raznih drugih virov. Za najsta¬
rejšo dobo nam služijo krajevna in osebna imena,
ki niso samo dokaz naše zgodovine in nekdanje
razširjenosti, ampak tudi najstarejše priče in gradivo

')*

19

za zgodovino našega jezika. Krajevna imena so dra¬
gocena zaradi tega, ker so najbolj stalna in trajna,
osebna imena se izpreminjajo, ginejo in nastajajo
znova. Po veliki večini so naša osebna imena zelo
mlade tvorbe, ki ne sežejo nazaj pred dobo Marije
Terezije, oziroma pred tridentinski zbor. Vendar pa
je še danes ohranjenih med nami zelo mnogo osebnih
imen, ki so stara nad 1000 let; taka imena so n.
pr.: Benko, Cvetko, Bratina, Kožuh, G os tisa, Juvan ,
Pir(i)h, Medved, Krepek, Svetec, Zlodej, Žitek, Malej ,
Prodan, Radonja, Stojan, Hrast, Kosar, Ljubej, Kralj ,
Kocen.  Ohranjena so nam v „cedadskem evangeliju",
starem latinskem rokopisu, v katerem so zapisana
ob robu imena pobožnih slovanskih romarjev, ki so
obiskali v 9. stoletju neki samostan v Gornji Italiji,
v razn h bratovskih knjigah in v listinah.

Najznamenitejši spomenik našega jezika pa so
„brižinski spomeniki",  tako imenovani po samostanu
Freisingen v južni Bavarski, kjer so jih našli 1. 1803 ;
danes so ena največjih dragocenosti v dvorni in
državni knjižnici v Monakovem. Znameniti niso le
po svojem postanku in obsegu, ampak tudi po svoji
starosti in pomenu. Rrižinski škof Abraham (957—
994) si je za svoja škofovska opravila sestavil nekak
„vademecum", sestoječ iz raznih pridig, govorov in
molitev, ki jih je potreboval pri izvrševanju duhovnih
obredov. Poleg tega si je vanj vpisal tudi razne
druge stvari, ki so se mu zdele vredne ali potrebne,
da si jih zapomni. Med temi zapiski se nahajajo tudi
trije precej obširni slovenski, in sicer o čitna izpoved
v dveh obrazcih in pridiga o grehu in pokori. Te

20

zapiske je škof Abraham okoli 1. 975 deloma sam
napisal, deloma narekoval. Eden je prevod iz nem¬
ščine ali iz kake latinske formule, ki je bila matica
nemškemu prevodu; za ostala dva se predloge doslej
še niso našle. Odvisnost od starih cerkvenoslovanskih
predlog in njih jezika, ki se je svoj čas tako zelo
povdarjala, postaja vedno manj verjetna. Brižinski
sp omenik i so napisani v narečju, k i__se-4e-goyorde-
na severnem zap adu na šega ozemlja.  Ker nima no¬
beden izmed ostalih slovanskih jezikov tako starih
spomenikov, so važni tudi zaradi tega, ker so tako
najstarejša priča za žive slovanske jezike sploh. Nam
samim pa so ob enem tudi dokaz za vlogo, ki jo
je imel živi narodov jezik v cerkvi in ki v srednjem
veku nikakor ni bila velika. Z narodnim jezikom so
si seveda misijonarji morali pomagati, če so hoteli
kaj doseči; narodov jezik je vsled tega igral večjo
vlogo pri onih, ki so se šele pripravljali za krščan¬
stvo (katehumenih), ko pa pozneje pri kristjanih.
Tako imamo med brižinskimi spomeniki ohranjeno
pridigo, ki označuje te spomenike kot del rituala za
katehumene. Pozneje je skoro ves srednji vek pridigo
zamenila „očitna izpoved“, očenaš, vera ali deset
božjih zapovedi, ki jih je ljudstvo molilo od besede do
besede za duhovnikom. Pridiga je bila del cerkvene
Službe, ki se je opravljala seveda v latinskem jeziku ;
poleg tega pa je bilo pridiganje skoro ves srednji
vek naravnost rezervirana pravica škofov, ki so le
redko umeli naš jezik. Saj so bili celo med nižjo
duhovščino taki, ki niso umeli toliko narodovega je¬
zika, da bi na pamet molili svojim vernikom očitno

21

izpoved, vero ali očenaš in ceščeno Marijo. Zato so
si jih zapisali in vernikom naprej brali.

Tako je nastala okoli 1. 1428 ljubljanska „očitna
izpoved“  v samostanu Stični (od tod imenovana
„ stiski rokopis “), in „celovški rokopis“,  ki obsega
očenaš, ceščeno Marijo in vero in je tudi približno
iz iste dobe. Vsi ti zapiski, narejeni za privatno po¬
rabo v cerkvi, so brez vsake zveze med seboj in ne
morejo služiti kot priče za kako literarno tradicijo,
ki se začne šele s Trubarjevim delom. Res je, da
vseh zapiskov slovenščine pred Trubarjem, kar jih
je ohranjenih, ne poznamo. Marsikaj je še v rokah
ljudi, ki se za take reči ne zmenijo ali ne poznajo
njih važnosti; ali v rokah ljudi, ki mislijo, da take
reči ne smejo na svetlo, ali vsaj, da jim ni treba
na svetlo. Vendar pa ne moremo upati, da bi se
kedaj našlo še kaj, kar bi bistveno spremenilo sliko,
ki nam jo kažejo dozdaj znani spomeniki našega je¬
zika do polovice 16. stoletja.

Nekoliko lepša je slika, ki nam jo kaže vloga
našega jezika v javnem življenju. Umeščanje koroških
vojvod se vrši v slovenskem jeziku in po stari slo¬
venski šegi; med plemstvom samim ima naš jezik
precej veljave. Trubadurska lirika se na svoji južni
poti, ki jo pelje preko Lombardije, Benečije, Furla¬
nije in Koroške v Nemčijo, mimogrede obleče tudi
v naš kroj in ustvari tudi nam „minnelied“. To nam
poleg Ulricha Lichtensteina in Oswalda iz Wolken-
steina dokazuje nele ,,Radicsev  (Auerspergov) frag-
ment u ,  ampak tudi naša narodna pesem. Enako sliko
nam kaže novi vek. V 16. stoletju pomagajo deželni

22

stanovi Notranje Avstrije našemu jeziku do knjižne
veljave, ker se jim baš on zdi najprimernejše sred¬
stvo za dosego njihovih ciljev na Balkanu. V 17. in
18. stoletju, še pod Karlom VI. (1711 — 1740), prisegajo
ti deželni stanovi kot fevdniki v slovenskem jeziku:
timu najsvetlostimu, najmočnešimu, inu najmogoč-
nimu rimskimu cesarju .  . . zvest inu pokoran biti u ,
v 19. stoletju pa so se nasledniki ravno teh deželnih
stanov že z vsemi štirimi otepali in branili tega je¬
zika, ter se na vse kriplje trudili, kako bi dokazali,

da je prav za prav — izmišljen.

*

V primeri s starejšo slovanščino, kakor nam je
n. pr. ohranjena v jeziku svetih bratov Cirila in Me¬
toda, kaže naš jezik glasovne pojave, ki ga označu¬
jejo kot mlajši jezik in nam podajajo kriterije, po
katerih ločimo slovenščino od ostalih slovanskih je¬
zikov. Za nosnik on  v stari slovanščini imamo n. pr.
danes novejši o: roka,  dočim imajo Hrvati in Cehi
u  (oboji pravijo ruka).  Ta pojav loči torej naš jezik
od hrvaščine in češčine. Vseskozi pa se taka ločitev
ne da izvesti, ker imamo v našem jeziku precej gla¬
sovnih pojavov, ki nas na eni strani vežejo s Hrvati
in Srbi, na drugi strani pa s Čehi. Za nekdanji polu-
glasnik imajo Hrvati in Srbi vseskozi a, mi samo na
zapadu v dolgo povdarjenih zlogih: dan ; Čehi imajo
vseskozi e, kakor mi na vzhodu: den.  S Čehi nas
poleg tega veže koroščina, ki je ohranila še glasovno
skupino dl: modliti  in prepozicijo vij-,  namestu ka¬
tere imamo sicer iz: vggred.  Koroščina pa je v ne¬
katerih rečeh ostala še na starem stališču za raz-

23

voj e m našega jezika; tako ima — v junski dolini —
ohranjene še stare nosnike, kakor -so jih imeli svoj
čas vsi slovanski jeziki. Nekdaj se je iz dejstva, da
se v brižinskih spomenikih nahajajo nosniki, doka¬
zovalo, da so nastali pod vplivom stare cerkvene
slovanščine; odkar vidimo, da se 900 let pozneje še
v današnji živi slovenščini nahajajo nosniki, nam
nosnikov brižinskih spomenikov ni treba več razla¬
gati iz starega jezika. — Za stari nosnik en  imamo
kakor Hrvati in Srbi, glas e: sveti , Čehi pa a: svati).

Za staro skupino dj  imamo j: rojen , Hrvati in
Srbi dj: rodjen,  Čehi z: rožen;  za staro skupino tj
imamo c: sveča,  Hrvati in Srbi č: sviječa,  Čehi c:
svtce.  Kar imamo starih pisanih spomenikov, v vseh
vidimo namestu nekdanjih dveh polglasnikov, trdega
in mehkega, samo en polglasnik, ker sta se v slo¬
venščini oba že razmeroma zgodaj strnila v en, trd
polglasnik. V stari cerkveni slovanščini so bili vsi
zlogi odprti, ali drugače povedano, v nji se ni no¬
bena beseda končala s soglasnikom, ampak vedno s
samoglasnikom ali polglasnikom. Ta končni polglas¬
nik je v slovenščini redno onemel. Poleg teh in
drugih prikazni, ki so značilne za slovenski jezik v
vsem njegovem obsegu, imamo v naših narečjih še
mnogo prikazni, ki se nahajajo samo v slovenščini,
ki nam torej vse skupaj pomagajo določiti obseg
slovenskega jezika. Tak pojav je na primer značilni
prehod prvotnega u  v ii: krtih ; ta prikazen se na¬
haja v vzhodnih in južnih narečjih, sega od Štajerske
preko Bele Krajine do Primorske in obsega nekako
polovico vseh Slovenčev. Enaka prikazen je sekun-

24

dama palatalizacija, pojav, pri katerem prihaja k, g ,
h,  pred mehkimi vokali v c (č), j  in š: čiklca  ( čiipit ),
noje , bovše.  Isti pojav imamo v osebnem imenu Ro-
jina,  ki je samo mlajša oblika za Rogina.  To palata-
lizacijo imenujemo sekundarno, mlajšo, da jo ločimo
od starejše, vsem slovanskim jezikom skupne in že
praslovanščini' lastne, po kateri prehaja k, g, h  pred
mehkimi vokali v c, ž, š: bog  — bože.

V besedi „palatalizacija“ tiči že kos razlage
tega pojava; tako prestopimo od preprostega konšta-
tiranja in statistike raznih sprememb pri glasovih in
oblikah k prašanju o vzrokih teh sprememb. To pra-
šanje je težavnejše, a znanost se mu ne more izog¬
niti, saj tvori ravno razlaga vzrokov različnih poja¬
vov bistvo vsake znanosti. Če govorimo o palataliza-
ciji glasov g, k , h  pred mehkimi vokali, hočemo s
tein reči, da so vzroki prehoda teh goltnikov v
nebnike (palatum = nebo) fizijološki, t. j., da tičijo
v naravi teh glasov samih. Goltniki se tvorijo (arti¬
kulirajo) v goltu, mehki vokali pa pod trdim ne¬
bom, torej ravno v nasprotnem kraju ustne dupline.
To dela težave, če je treba neposredno za kakim
goltnikom izgovoriti mehak vokal. Nezavedna težnja,
da se pripravi organom, ki nam služijo za govorjenje,
možnost izgovora sledečega glasu, premakne mesto
artikulacije goltnikov, ki bi se ravnb morali izgo¬
voriti, v bližino artikulacijske baze mehkih vokalov,
torej bolj naprej pod trdo nebo: tako preidejo ti
goltniki naravno v svoje palatalne korelate. Pri
tem pa ne spremenijo svoje prvotne narave, am¬
pak se samo preselijo na drugo artikulacijsko mesto

v ustni duplini: c je sedaj ravno tako nem glas,
kakor je bil k , iz katerega je nastal.

Mnogo vpliva tudi naglas; saj je samo po
sebi umevno, da se povdarjeni vokali še najlažje
ohranijo čisti, dočim nepovdarjeni oslabijo in one¬
mijo. Tako imamo pri nas čisti z najbolj še v
dolgih, nagla šenih zlogih; v drugih zlogih je navadno
skrajšan in oslabel. In še ta naš z je nastal šele po¬
tem, ko sta se pri nas izenačila dva glasova: nek¬
danji mehki z' in nekdanji trdi ij,  ki ga nahajamo še
v brižinskih spomenikih.

Vsaka sprememba pa je zopet s svoje strani
lahko povod novim spremembam, ki vse skupaj tvo¬
rijo življenjske znake jezika (mrtev jezik se ne spre¬
minja) in njegovo zgodovino. To se pri nas posebno
lahko pokaže na zgodovini glasu našega jezika, ki
ga pišemo z znakom l  ( Ij').  Prvotno smo imeli trojni
glas l:  debeli I, kakor ga imajo n. pr. Rusi in Poljaki
še danes, ki se je govoril pred trdimi vokali in konso-
nanti, srednji /, ki se je govoril pred mehkimi vokali,
in topljeni ali omehčani l’,  ki ga zaznamujemo danes
z znakom Ij.  Ko pa so se začeli vokali izenačevati,
ko je torej mehki u in trdi % prešel v en, trd glas,
ko sta se z' in y  izenačila, je začel jezik omahovati;
nekdaj se je govorilo lice,  toda mlijn,  ko pa se je z/
v tej besedi izenačil z z, ni bilo več povoda za l  in
začelo se je izgovarjati mlin.  Po takih primerih se
je začel širiti siednji / na mestih, kjer je nekdaj stal
debeli l.  Tako se je srednji / vedno bolj širil na
škodo nekdanjega debelega l,  ki ga je v naših na¬
rečjih zadela zelo različna usoda. Ponekodi (na No-

26

tranjskem, na Krasu in v Beli Krajini) se je spora¬
dično še ohranil; na koncu besed in pred konsonant'
je že od 17. stoletja naprej v večini narečij prešel v
n (iv),  na Gorenjskem in Koroškem tudi pred trdimi
vokali: piva kobiva.

Ob Trubarjevem času ta i  še ni bil tako voka-
liziran, sicer bi ga bil Trubar brez dvoma zapisal z
u  in ne z l;  da ta / ni bil protestantskim pisateljem
samo znak za srednji l,  kakor so ga poznali iz nem¬
ščine in latinščine, kaže njihova zahteva, da ga je
treba izreči „ debelo , po bezjaško", kar je tristo let
pozneje precej natančno opisal Vodnik „z jezikam za-
valenim". Tako so pisali naši protestantje bil  na¬
mestil bi.  Samo grafična tradicija — ki je ob koncu
18. stoletja posamezniki niso mogli prevreči — je
kriva, da pišemo še danes bil,  dasi ne izgovarjamo
več bi  , in seveda tudi ne govorimo bil  (s srednjim
/-om). Tisti naši pedagogi seveda, ki jim ta zgodo¬
vinska dejstva niso znana, ki imajo svoje posebne
nazore o bistvu našega književnega jezika, ki se jim
zdi jedro vsega znanja: „govori, kakor pišeš", ali ki
so bolj ko v svoj jezfk zaverovani v sladko kajkav-
ščino (ki je l  na koncu besed zamenila s srednjim
/-om); ti naši pedagogi nas silijo, naj izgovarjamo
bil  in enake oblike s srednjim 1-om, kakor v bila,
bilo.  Tako je bila izgovorjava tega / pred leti pri
nas pravi „šibolet“ in je deloma še danes. Sicer pa
je tudi drugje že bilo tako: že Hus se je jezil nad
svojimi rojaki in je rekel, da bi bilo treba naravnost
pretepsti one Cehe, ki govorijo tobolka  in ne to-
bolka,  ker je v tem — po krivem — videl vpliv

27

nemščine. Toda že sto let pred njim (1. 1312) so v
Krakovu Poljaki pobili vse Nemce; spoznali so jih
po tem da niso znali pravilno izgovorili poljskega
'stavka: kolo miele iv mlfjnie.

Kronologija jezikovnih prikazni je lahko samo
relativna, spremembe ne nastopijo v vsem jeziku
naenkrat, kar je bilo nekdaj izjema, je danes pra¬
vilno in narobe. Ne sme se misliti, da so šli n. pr.
naši Ribničani snoči z besedo mejstu  spat in da so
davi vstali in vsi vprek začeli govoriti majstu.  Kro¬
nološki podatki so precizni samo v toliko, kolikor
lahko rečemo, da je ta ali ona glasovna sprememba
mlajša od druge. Po Miklošiču se prevod prvotnega
n  v ii  razlaga s potrebo, ki jo je čutil jezik pri raz¬
likovanju starega, prvotnega u  in mlajšega u,  ki je
nastal n. pr. iz zlogotvornega l- a. Ta potreba je na¬
stala torej n. pr. v času, ko so imela ta narečja re¬
cimo dve popolnoma enako se glaseči besedi raznega
postanka, kakor vuk.  Ta beseda je nastala iz starega
uk  s protezo v;  enako pa je iz nekdanjega vik,  kar
je drugod dalo volk,  v teh narečjih nastal tudi vuk.
Da sta se oba vuka  razlikovala^ je narečje v starejši
besedi spremenilo u v ii;  tako imamo sedaj v teh
narečjih vuk  (uk) in vuk  (volk). Iz teh dejstev do¬
bimo samo ta precizen kronološki podatek, da je
prehod u  v ii  v teh narečjih mlajši od prehoda zlo¬
gotvornega l-a  v u.

. Za slovenščino je značilen tudi njen naglas, ki
je svoboden, to se pravi: katerikoli zlog besede ima
lahko akcent. Tak svoboden akcent je bil svoj čas
lasten vsem slovanskim jezikom; danes ga je poleg

28

južnoslovanskih ohranila samo še ruščina. V ostalih
slovanskih jezikih je že stalen, n. pr. v češčini na
prvem, v poljščini na predzadnjem zlogu besede; od
našega akcenta pa že loči srbohrvaškega njegova
tendenca, ki ga sili vedno bolj proti začetku besede
in ga tako bliža stanju, ki je v današnji češčini že
doseženo. Srbohrvaščina že nima več akcenta na
zadnjem zlogu, kar ji daje nekak trohejičen, oziroma
daktiličen značaj.

Po času, ki ga porabimo za akcent na kakem
zlogu, razlikujemo dolg in kratek akcent: voz  — brat.
Od te kolikosti (kvantitete) akcenta pa moramo ločiti
njegovo kvaliteto (intonacijo), ki se kaže v tem, da
glas na povdarjenein zlogu raste ali pada, tako da
dobimo na povdarjenein vokalu cel muzikaličen in¬
terval. Zato pravimo jezikom (oziroma narečjem), ki
poznajo to intonacijo, da imajo muzikaličen  akcent,
onim pa, ki poznajo samo kvantiteto, da je njihov
akcent ekspiiatoričen.  Tako imamo v slovenščini čve-
tero-akcentov: dolg rastoč (ki se imenuje tudi po¬
tegnjen"), n. pr. greh, selo, žena;  dolg padajoč (po¬
tisnjen): grad, sirota, meso'  kratek rastoč: bezeg ,
deska  in kratek padajoč: dno, snop.  Vendar pa se
je pri kratkem akcentu razlika intonacije v večini
naših narečij že zgubila, dočim je v srbohrvaščini
še živa.

Pri dolgem akcentu je intonacija v večini na¬
rečij še ohranjena, dasi ne pri vseh v enaki meri:
interval na povdarjenein vokalu nima povsodi ena¬
kega obsega. To dejstvo ljudstvo samo čuti in pravi
onim narečjem, ki imajo posebno izrazito intonacijo,

29

da tam ljudje pojejo.  Zgublja se intonacija dolgih
akcentov pred vsem v onih narečjih, ki stoje pod
vplivom tujih jezikov, ki take intonacije nimajo; ta
pojav se kaže najprej v onem pasu naše jezikovne
meje, ki je dvojezičen. Tako n. pr. na Krasu; če po¬
slušaš naše Kraševce od daleč, tako da ne razločiš
Besed, boš mislil, da govore italijanščino. Enaka se
godi na Štajerskem, kjer so narečja pod vplivom
nemščine in madžarščine, ki jim je vrinila svojo har¬
monijo vokalov. Značilno je, da Štajerec Miklošič into¬
nacije v našem jeziku ni priznaval; on je govoril
samo o „pod;djšanih vokalih 11 . Tudi Kraševcu Štreklju
je od početka delala težave, kar se vidi na njegovi
oceni Sumanove slovnice. P rvi ie pri nas intonacijo
opa zil in opisal Vodnik (v P i smenosti ali gramatik i
za p rve šole“. 1811) . znanstveno sta jo preiskala
Škrabec in Valjavec. S slavnim Vodnikovim prime¬
rom „ga prime za vrat  in ga nese do vrat u , s kate¬
rim je on demonstriral različno intonacijo, pa kak¬
šnemu Slovencu iz severne ali vzhodne Štajerske že
zaradi tega ni mogoče demostrirati razlike v intona¬
ciji, ker teh dveh besed njegovo narečje sploh ne
pozna; on bi rekel: „ga prejme (zgrabi) za šinjak  pa
ga nese do dveri"’.

Pri nas so samo naglašeni vokali lahko dolgi,
torej imajo lahko samo naglašeni vokali intonacijo.
V tem se razlikuje naš jezik od srbohrvaščine, ki
pozna intonacijo tudi na nenaglašenih vokalih in od
češčine, ki je intonacijo sploh zgubila in ima namestu
nje samo še kvantiteto. Zato nam zvenita srbohrva¬
ščina (n. pr. čista štokavščina) in češčina (posebno v

.30

dvozložnih besedah, kakor n. pr. mlada  z naglasom
na prvem in kvantiteto v zadnjem zlogu) nekako
čudno.

Zgodovina oblik kaže, kakor v vseh jezikih,
tudi v našem, očitno stremljenje po preprostosti,
vedno bolj napredujočo mehanizacijo jezika. Zdi se,
da jezik sovraži bogastvo oblik in da ga skuša ne¬
kako ekonomično omejiti; tudi v jeziku se opaža
ekonomična tendenca, ki skuša doseči efekt z naj¬
manjšim naporom in najmanjšimi sredstvi. Očividno
se to stremljenje pozna n. pr. na našem dualu. Že v
stari cerkveni slovanščini je imel dual samo tri raž-
lične oblike za razne padeže; naša današnja sloven¬
ščina ima že samo dve. Za nominativ in akuzativ
nam služi ena oblika: brata ; za dativ in instrumental
pa tudi ena: bratoma.  Starejši genetiv duala bratu
smo že zamenili z genetivom plurala, in tudi prvotni
lokal duala (bratoma)  že izpodriva oblika plurala:
bratih.  Enako je za staro obliko duala osebnega za¬
imka ve  stopila pluralova oblika mi ; tukaj pa jezik
-še čuti potrebo razlikovanja v pomenu in zato pri¬
stavlja števnik mi-dva.  Na teh primerih vidimo
dvoje: jezik odpravlja bogastvo oblik na ta način,
da jemlje za bolj redke oblike rajši one, ki so bolj
razširjene in redkim po pomenu vsaj sorodne. Da si
olajša intelektualno delo (razlikovanje raznih oblik),
si naloži rajši več mehaničnega: namestu treh oblik
(l)az, ve, my  pravi rajši jaz, midva, mi.  V prvem
slučaju bi moral razlikovati tri oblike; sedaj pa ima
samo dve, na mestu tretje pa kombinacijo dveh
znanih. V prvem slučaju govori s tremi besedami, v

31

drugem pa s štirimi, toda to ga ne ženira: jezik
krene rajši po daljših ovinkih, ko pa po direktni poti,
ki je sicer bližja, toda napornejša. Tako se počasi
mehanizira.

V starejšem jeziku je imela deklinacija sedem
padežev: nominativ, genetiv, dativ, akuzativ, vokativ,
instrumental in lokal; med temi so vsi razen lokala
imeli še svojo absolutno funkcijo, to se pravi, lahko
so se rabili brez predlogov. Od teh padežev je naš
jezik sploh vocativ zgubil, na njegovo mesto je sto¬
pil nominativ; danes kličemo in imenujemo osebo
ali reč z isto obliko besede, razloček je v narečjih
ohranjen samo še v intonaciji. Razni vokativi, ki se
nahajajo še tu in tam (n. pr. pri Vodniku „ Adame ,
Siska vrli poglavare “ in po zastafelih slovnicah) so
samo dozdevni; ponarejeni so po latinščini in cer¬
kveni slovenščini. Pri nas je instrumental že davno
zgubil svojo samostojno veljavo in si mora vedno
pomagati s prepozicijami. Če vkljub temu še danes
kdo koga imenuje „javnim lažnikom  in obrekovalcem “
ali če se kaka gospa izvoli predsednicam nam
baš take ponesrečene analogije kličejo s Prešernove
Lenoro: „Mrtvih ne budi!“

Zgodovina glasov nam kaže kot najbolj učin¬
kovit povod njihovih sprememb fizijološke vzroke ;
v zgodovini oblik pa se najbolj uveljavlja vpliv ana¬
logije, ki se kaže v tem, da se bolj redke in osam¬
ljene oblike na podlagi kake sorodnosti priličijo
oblikam, ki so številnejše. Tako so vsi moški sub-
stantivi 7-jevske deklinacije prešli v deklinacijo debel
na o, s katero jih je vezal enaki spol. Substantivi

32

kakor n. pr. zet, tat, laket, nohet, tast, gospod, golob ,
črv, dan, pot  so se nekdaj sklanjali kakor danes
kost  ali nit,  danes se sklanjajo kakor n. pr. brat.
Trubar še piše našiga Gospudi Boga,  Bohorič (1584)
pa ima že gospuda,  kar je danes splošno. Pri dan
in pot  še imamo ostanke stare deklinacije, v vzhodnje
štajerskih narečjih pa se že tudi 'miš  in stran  skla¬
njata kakor brat.

Sprememba oblik je kriva, da imamo v današ¬
njih izjemah samo ostanke nekdanjih pravil, kar
nam je dokaz za relativno vrednost teh besed. Ge-
netiv pluralov je bil pri večini moških substantivov
svoj čas brez končnice, kakor še danes pri ženskih
deblih na a (žen)  in v srednjem spolu (mest, polj, ple¬
men).  Današnja končnica -ov (brat-ov)  je, kakor kaže
stara cerkvena slovanščina, doma pri moških sub-
stantivih «-jevih debel, kjer se je razvila po glaso-
slovnem potu: sgn-ov.  Iz teh debel je začela po¬
zneje prehajati tudi na druga debla moškega spola:
levov, bratov,  dokler ni skoro vseskozi prodrla. Da
našnji genetivi plurala mož, konj, zob, las, voz, otrok
so tako samo še ostanki nekdanjega pravila. Poleg
te končnice -ov  imamo ostanek u-  jevske deklinacije
v izjemah genetiva ednine: sinu, medu, gradu  in v
oblikah kakor (po)polubrat.

Poleg genetiva množine otrok  je tudi nominativ
otroci  danes samo izjema nekdanjega pravila. Že v
praslovanščini so, kakor še v starejši slovenščini,
goltniki g, k, h  pred r-jem, ki je iz diftonga, preha¬
jali v c, z, s,  tako da so se od besed potok, vrag,
duh  tvorili plurali potoči, vraži, duši.  Enako se raz-

3

33

lagajo tudi oblike, kakor stoje v verzih: Paša stopa
ob potoči,  grmeč boben nosi v roči.  Te oblike pa so
v primeri z ostalimi padeži, ki imajo ohranjene gol-
tnike, bile zelo v manjšini in so vsled tega imele
premalo vzajemne opore. Zato so jih goltniki „pre-
glasovali“ in izrinili; tako smo dobili novejše oblike
potoki, vrag(ov)i, duh(ov)i. Otroci  in voleje  so v na¬
šem knjižnem jeziku danes še edini ostanek.

Nedoločna oblika adjektiva se je nekdaj skla
njala kakor substantiv: dober brat, dobra brata, do-
bru bratu  i. t. d. Pozneje so na nje mesto stopile
oblike določnega adjektiva, ki so prvotne skoro vse¬
skozi zamenile, tako da pravimo danes: dobrega,
dobremu.  Samo par ostankov je še ostalo v izrazih
kakor so do cela, do dobra, iz lepa, iz grda,  ki bi
se sicer pri nas morale glasiti do celega, iz lepega.
Danes pa že ne čutimo več, da so adjektivične tvorbe,
ampak jih smatramo kot nekake adverbijalne izraze.
Zato se vedno bolj uveljavlja tendenca, ki piše te
oblike v eni besedi: dodobra, zlepa, kmalu.

Enako porušen in šabloniziran je tudi naš gla¬
gol. Nekdaj smo tudi mi imeli — kolika slava! —
kakor stara grščina glagole na —«? (Uy(<)  in na
—/a (ribrj - ui).  V drugo skupino so spadali glagoli
sem, dam, vem, jem,  v prvo vsi ostali. Toda te
slave je bilo zgodaj konec; že pri Trubarju se naha¬
jajo samo še ostanki prve skupine: kočo, verujo  in
mogo  (namestu današnjega hočem, verujem  in mo¬
rem) ;  vsi ostali so se že vrgli po vzoru druge sku¬
pine. Nekdaj se je spregalo v prvi skupini: bero n ,
bereši, beret; berem, berete, bero n l.  Končni -i  v drugi

34

osebi ednine in -t  v 3. osebi ednine in množine sta
zgodaj odpadla in tako sta si postali prva oseba
ednine in tretja množine enaki. Zato si je prva oseba
ednine izposodila končnico pri glagolih druge skupine
(ki so jo že od nekdaj imeli : da-m)  in p® analogiji
ostalih oseb ednine naredila tudi v prvi ber-e-m.
Sedaj pa je prva oseba ednine bila enaka prvi mno¬
žine, zato je pristopil v prvi osebi množine še - o,
da bi ne nastala kaka zmešnjava; odkod se je ta -o
vzel, tega učenjaki menda še danes ne vedo pove¬
dati. Tako imamo v današnji vrsti: berem, bereš ,
bere; beremo , berete, bero (berejo)  pisano mešanico
dveh različnih glagolskih skupin. Enak efekt je po
obratni poti doseglo narečje Slovenskih goric, ki kaže
v povdarjenem pomenu pomožnega glagola sledečo
vrsto oblik: sin  (iz sim,  po analogiji druge osebe),
siš, jede; smo, ste, sojo.  Vse to nam kaže, da jezik
ne ustvarja novih oblik (k večjemu izposodi si pri
tujcih katero!), ampak da samo stare varijira in kom¬
binira. Po tej poti seveda zgublja vedno bolj nek¬
danjo pestrost oblik in postaja vedno bolj preprost,
enostaven, mehaničen.

Enake prikazni opazujemo tudi pri ostalih gla¬
golskih oblikah. Tako je že v stari slovenščini začel
na mesto infinitiva stopati supin, ki ga v današnji
vedno bolj izpodriva. V narečjih se ločita infinitiv in
supin navadno le še po različni intonaciji: pravi
se grem spat,  ali ne morem spat.  Čim bolj gremo
med južnimi Slovani od nas proti vzhodu, tem bolj
se infinitiv zgublja; današnja bolgarščina ga sploh
nima več. Naša narečja pa kažejo v nekaterih slu-

3 *

35

čajih tendenco, da bi ga ohranila; ker jim velja kot
značilna končnica infinitiva - /, privesijo to končnico
v preveliki gorečnosti še naknadno oblikam, ki se
jim ne zdijo pravi inf initivi ter pravijo n. pr. rast it

Razliko dejavnosti — perfektivnosti in imper-
fektivnosti — so naša narečja ohranila mnogo bolj
živo, ko naš književni jezik, kakor se n. pr. piše po
listih in uradih. Vendar pa se tudi tukaj opaža, kako
ginejo prvotne oblike perfektivnih glagolov in jezik
vedno bolj operira s sestavljenimi, precej komplici¬
ranimi tvorbami. Svoj čas sta nam zadoščali dve
obliki: perfektivna platiti  in imperfektivna plačati.
Ko se je k tem še začela rabiti oblika plačevati , je
plačati  postalo perfektivno, oblika platiti  pa se je
najprej izolirala, ker je jezik zgubil smisel za njeno
sorodnost s to skupino in nato sploh izginila. Iz
enakih vzrokov sta se v vrsti prositi  — prašati  —
vprašati  — vpraševati  nazadnje praktično uveljavili
samo najmlajši dve obiiki; prašati  se je sploh zgubilo
(ž njim seveda tudi prašanje , ki ga je zamenilo ne¬
normalno tvorjeno vprašanje), prositi  pa se je izoli¬
ralo s svojim pomenom.

Razen sedanjika nimamo danes ne enega pre¬
prostega časa več; pri preteklem in bodočem času
si moramo že davno „pomagati“ z deležnikom pre¬
teklega časa in oblikami „pomožnega“ glagola sem
dal, bom  dal. V vsej stari cerkveni literaturi je ohra¬
njena samo ena besedica, ki nam priča, da smo tudi
„mi“ imeli nekdaj — sigmatičen futurum, kakor ga
ima n. pr. stara grščina. Kje so časi, kje so dnovi!
Dalje časa sta se ohranila imperfekt in aorist, ki ju

36

beremo še v brižitiskih spomenikih. Tam stoji: Oni
bo lačna natrovechu, žejna napojachu, bosa obujachu,
naga odeachu;  v naš današnji jezik lahko te imper-
fekte približno natančno prevedemo samo z deležni¬
kom preteklega časa imperfektivnih glagolov in s
pomočjo pomožnega glagola: oni so  namreč lačnega
silili,  žejnega napajali,  bosega obuvali,  nagega odevali.
Imperfekta že davno ne poznamo več, ostanek aorista
pa je ohranjen v našem pogojniku bi.

❖

Besedni zaklad našega jezika je sestavljen iz
najrazličnejših sestavin. Glavna in najstarejša osnova
v njem so besede, ki so stara dediščina nekdanjega
enotnega slovanskega naroda, ki so torej vsem Slo¬
vanom skupne in se nahajajo tudi v sorodnih indo¬
evropskih jezikih. To so v prvi vrsti imena za vsak¬
danje reči, ki se nahajajo povsodi, tudi v najprimi-
tivnejših razmerah: nebo, zemlja, voda, solnce, luč
1 t. d., števniki in imena za najbližje stopnje sorod¬
stva. Toda že pri teh imenih se kažejo pri nas zna¬
čilne spremembe. Najbolj čisto so prvotno obliko
ohranili: mati, sin  in sestra.  Za očeta  pa že nimamo
več nekdanjega skupnega imena, ki bi bilo sorodno
z latinskim pater,  grškim narrjg  ali nemškim Vater;
očeta  smo si izposodili — že v praslovanski dobi —
iz ugrofinskih jezikov, kar je precej čudno. Primerjaj
madžarsko atya  in ime Atila,  ki tudi pomeni „očka“.
Naš brat  je pri nas zgubil svoj končni -/■ (prim. lat.
frater  ali nemško Bruder);  ohranil se je še v brat¬
rancu  in ponekodi v koroških narečjih, ki imajo —

37

kakor češčina, brater.  Naš ded  je prastara beseda,
babica  pa posneta iz otročje govorice, mlajša oblika
za prvotnejše baba.

Primerjajoče jezikoslovje, ki nas uči spremembe
prvotnih glasov pri posameznih narodih naše jezi¬
kovne skupine, nam dokazuje, da slovanščina ni imela
glasu, ki ga pišemo s črko /. Besede, ki imajo pri
nas ta glas, so ali izposojene (fužina , fara , falat)  ali
pa posnemajo naravne glasove, kakor n. pr. frfotati.
Sele v novejšem času se je ta glas razvil po neka¬
terih naših narečjih: ofca, praf, droftina  in enake
tvorbe.

Umevno je, da so se že zgodaj začele v jezik
vrivati tujke; danes nimamo nobenega čistega jezika,,
saj pa tudi indoevropščina nikdar ni bila popolnoma
čist in enoten jezik. Izposojenke so ravno tako tujke,
samo da so starejše, ki jih je jezik že po svojih
pravilih prikrojil. Spoznamo jih razmeroma lahko,
dasi je večkrat težko povedati, kedaj so se vrinile
v jezik. Težje je z besedami, ki se zdijo tujke po
vsebini, ne pa tudi po obliki; tukaj je težko odločiti,
ali je beseda prevod tuje, ali pa lasten produkt z
enako notranjo vsebino. Taka beseda je n. pr. živo
srebro , ki pravi popolnoma to, kar nemška Queck-
silber  (prim. er-quick-en  == pogrniti!) Ali smo to be¬
sedo prevedli v času, ko je bil Nemcem in nam
prvotni pomen besede Quecksilber,  ki ga danes po¬
znajo samo filologi, še vsem enako jasen ? Ali pa ni
mogoče bolj naravno, da je beseda pri Nemcih in pri
nas nastala samostojno po isti poti? Oboji so poznali
pravo srebro; to novo kovino, ki jih je po barvi

38

spominjala srebra, pa so vsled njene gibčnosti ime¬
novali, da jo razlikujejo, baš živo  srebro. Pri nas je
besedo prvi zapisal Megiser. —7 Na drugi strani pa
je naše kurje oko  res izposojeno od Nemcev, ki so
ta stisek (kakor se imenuje po narečjih) imenovali iz
prva hiirnen(es) Auge,  torej po naše roženo oko.
Ko je njih jezik zgubil čut za prvotni pomen besede
hiirnen , se je ta beseda po ljudski etimologiji izpre-
vrgla v bolj znano Hiihner;  tako je nastalo Hiihner-
auge,  ki smo ga mi kratkomalo prevedli. Očividno
je vsled tega, da je ta naša izposojenka razmeroma
zelo mlada. Toda o izposojenkah hočemo govoriti
pozneje.

S prvotnim zakladom korenov in končnic je
moral jezik tvoriti besede za diferencirane ali sploh
nove pojme. To je bila ena možnost, ki je operirala
z besednim materijalom. Jezik pa je krenil tudi —
in zdi se, da v mnogo številnejših slučajih — po na¬
sprotni poti: pustil je besedi obliko, ki je bila že
ustaljena in narodna, zato pa je pomen razširil, zožil
ali sploh spremenil. Mnogo besed je privzel tudi iz
jecljajoče govorice otrok; kakor se uče otroci govo¬
riti od odrastlih, tako prejemajo odrastli besede od
otrok v svoj besedni zaklad. Take otročje besede
spoznamo najprej po tem, da so samo ponavljanje
istega zloga: mama, tata, bonbon, tulu, kaka.

Večkrat si je pomagal jezik z animalizacijo, to
je, vzel je kratkomalo oznamenila za živali in jih
prenesel na druge reči. Tako so nastali pri nas novi
pomeni besed vrana, vranica  (namestu slezena), ko¬
bila, maček, koza, kozica, kozlec  (ki ga napačno pi-

39

šemo z dijalektično obliko kozolec!),  vse imena za
razna orodja. Zemljo imenujemo krtovo deželo  in če
pravimo o kom, da se je izlizal,  mislimo s tem reči,
da se je potegnil iz kake zadrege in že davno ne
menimo več, da je ozdravel, ker se je izlizal, kakor
ozdravi pes svoje rane s tem, da si jih izliže.  Enako
prikazen imamo, če menimo, da se je kdo izmazal;
potegnil se je iz zagate, ozdravel je, kakor oni, ki
se je zoper svojo bolezen mazal. — Jezik pa krene
včasih tudi obratno pot in daje živalim imena oseb.
Naša mačka  je — kakor tudi pri ostalih južnih Slo¬
vanih — prav za prav Micka  in ima po njej (Ma¬
riji)  svoje ime.

S prehodom od konkretnega slučaja v abstraktno
smer se pojem širi in s tem postaja jezikova izra¬
zitost vedno manjša in brezbarvnejša. Če pravimo,
da se je kdo potegnil  iz zadrege ali iz zagate, imamo
v tej frazi kombinacijo konkretnega (potegniti se) in
abstraktnega izražanja (zagata, zadrega — obe ti be¬
sedi sta imeli prvotno konkretnejši pomen). Potegne
se pes skozi vrata, predno ga pripro ali priškrnejo,
potegne se žival iz zanjke ali zadrge, toda mi že
ločimo — nasilno — zadrgo  in zadrego. Prekosil  je
nekdaj samo kosec  kosca na travniku, danes sicer
vsi ne kosimo, toda vsak čaš prekosi kdo koga,
včasih celo sebe samega. Nekdaj smo belili  žgance
samo z mlekom, ki jim je daio belo barvo; danes
belimo tudi z oljem in ocvirki, dasi niso beli. Nekdaj
smo imeli žlahto po peči  in po klobuku,  danes imamo
res da še moško in žensko koleno, toda že tudi stran
ali celo linijo!

40

Včasih narede izposojenke po nepotrebnem pre¬
cej zmešnjave, n. pr. naša moka  in muka. Muka  bi
se morala pri nas glasiti moka,  ker je nastala enako
kakor roka,  kateri tudi ne pravimo ruka. Moko  pa
bi morala zameniti naša melja,  v kateri pa marsikdo
še danes postrani gleda dozdevno nemško tujko, dasi
je poštena slovenska beseda, kakor n. pr. preja  ali
stelja.  Enaka je z dubleto brati  in šteti,  ki je v svojih
izpeljankah šla precej narazen in razvila nove po¬
mene, posebno odkar se ji je pridružila še nenaravna
oblika citati  (ki je moderen podvrženec za naše
šteti).  Prvotni pomen pri brati  in šteti  je popolnoma
enak. Pošten  človek je oni, ki se šteje,  ki v družbi
nekaj šteje',  toda ta prvotni pomen je ohranjen samo
še v frazah, kakor n. pr. „ pošteno  se ga je nalezel",
„pošteno  so ga nabili", dasi ni — po današnjem po¬
menu teh besed — niti v pitju, niti v bitju nič po¬
štenega.  Ko smo tako zgubili prvotni pomen besede
poštenje,  smo morali zanj vzeti mnogo bolj kompli¬
cirano, toda iz istega debla vzrastlo spoštovanje.

Zožil se je nekdanji pomen besede preprost,
ki pomenja starejšim pisateljem — kakor latinsko
simplex  ali nemško einfaltig  — 1. v eno gubo  in
2. nor,  kakor je zabeležila druga izdaja Megiserje-
vega besednjaka (1744). Naš današnji brezbarvni
zdravnik  se je nekdaj imenoval balij  (besedo imajo
brižinski spomeniki) in vrač,  ki se govori še v naših
narečjih, posebno na vzhodu. Obe besedi sta pome¬
nili človeka, ki zdravi z besedo, zagovarjanjem.  Tru¬
barju pomeni punica  taščo; kako zelo sta se od nje
oddaljili naša punčka  in punčica,  ki smo jo imeno-

41

vali s to besedo zato, ker smo — kakor razni drugi
narodi — videli v človeškem očesu ne podobe sebe
samega, ampak živega človeka, pravo punčko.  Kaj
ne, kako poetično!

Poleg prave in namišljene poezije pa jev živ¬
ljenju vsakega jezika tudi precej proze. Spremembe
besed in pomenov se ne vrše povsod v isti smeri in
se ne uveljavijo takoj v celem jeziku. Kar si Ceh
ali Poljak zapomni , to Slovenec pozabi.  Čim večja
je oddaljenost, tem večje so lahko razlike, ki so
včasih naravnost fatalne. Hrvaške gospodične na
plesu ne smeš vprašati, ali ni mogoče trudna  in če
se sestaneš kje s kakim Rusom, ne pripoveduj mu
o našem narodnem ponosu,  ki je njemu grdoba.  Kar
velja med slovanskimi jeziki v velikem, velja za
naša narečja v malem: med ogrskimi Slovenci pride
oče, ki bere svojim otrokom na glas kako lepo mo-
horjansko povest, v najhujše zadrege, če pride do
besed mrdati se  ali do pičice.

Število tujk, ki smo jih prinesli iz prvotne do¬
movine s seboj (n pr. hleb, vitez , hlev),  se je v novi
domovini pomnožilo z novimi, nemškimi in roman¬
skimi, posebno odkar so naši predniki sprejeli kr¬
ščanstvo in tako prišli v ožje stike s srednjeveško
kulturo in nje nositelji. Pred tem časom pa so mar¬
sikaj prevzeli od prvotnih prebivalcev teh krajev, ki
jim danes že ni nobenega sledu več; tako n. pr. be¬
sedo buša  za kravo ali govedo sploh. Vpliv cerkve
se je najprej kazal v tem, da so začeli sprejemati
(pri krstu) imena svetnikov, ki so stara imena vedno
bolj izpodrivala, posebno odkar so se začele pisati

42

cerkvene matrike (res da splošno šele po tridentin¬
skem zboru). Cerkvena imena so se tako razširila,
da nam ponekodi veljajo že za prave apelative; na
Kranjskem pomeni Janez  že sploh fanta, Micka  pa
dekle.  V drugi polovici preteklega stoletja nam je
moda prinesla kopico slovanskih imen, med katerimi
pa je dobra večina modernih tvorb, med njimi še
precej nesmiselnih potvor. Boris  ni slovansko ime,
ampak turško, Igor  ne rusko, ampak varjaško, Ale¬
ksej  je Grk v ruskem kroju, ki sme zato v salon,
dočim mora naš ubogi Aleš  cepeti še vedno pod
stopnjieami v veži, dasi imata oba ime istega svet¬
nika ! Z Lavoslavom  je pri Hrvatih nekdo prevedel
Nemca Leopolda,  ker je v prvem delu te besede
videl latinsko besedo leo-lev  (hrv. lav);  pravilno bi
se moralo prevesti Ljudoslav.  „Co Francuz wymyšli,
to Polak polubi“ — to resignirano rodoljubno tožbo
lahko s primernimi spremembami prenesemo iz Mi-
ckiewiczevega „Pana Tadeusza" tudi na naše raz¬
mere.

Cerkev je s svojo ureditvijo časa dala našemu
jeziku nove besede, n. pr. za praznike in za dneve
v tednu, ki smo jih, kakor se kaže, izprva samo šteli.
Torek  je prvotno drugi  dan tedna, kar nam danes
ni več tako jasno, ko imena za četrtek  in petek.  Iz
krščanstva smo prevzeli soboto (sabat), nedeljo , dan,
ko se ne dela  in ponedeljek , dan, ki pride po ne¬
delji.  Svoj čas smo teden začenjali s ponedeljkom,
tako da je bil četrtek sredina tedna. Današnje ime
sreda  se s tem dejstvom ne strinja več, kar je dokaz,
da to ime ni prvotno, ampak prevedeno iz nemškega

Mitt-woch.  Teden sam pomeni ono dobo, ki mora
preteči, da se zopet pojavi isti, ta dan.  Na dobo. ko
so Slovenci se živeli kot seljaki in nižji sloj s svojo
prvotno vero med socijalno višje stoječimi kristjani,
nas spominja beseda pogan , ki pomeni prvotno v
latinščini samo Seljaka (v nasprotju z meščanom) in
manj izobraženega človeka. Narobe pa je krščenica
dobila pomen dekle  najprej tam, kjer so kristjanske
(krščene)  Slovenke služile poganski gospodi za dekle
ali sužnje.

V tej dobi so prišle k nam besede križ, Rim,
menih, maša,  deloma naravnost iz latinščine (točneje:
iz lokalnih dijalektov, ki so se v srednjem veku
razvili na njenem ozemlju), deloma s posredovanjem
nemščine. Že prej pa smo po latinskem mur-us
ustvarili naš mir, mirje  (zidovje), mirnast,  ki ni znan
samo pri nas, ampak tudi drugod po Balkanu. Mnogo
romanskih besed je prišlo v naš jezik po posredo¬
vanju italijanske duhovščine, ki je preplavljala naše
kraje, dokler smo bili pod oglejskim palrijarhatom
(do 1. 1750). V tej dobi je iz italijanske dijalektične
Oblike postalo tudi naše osebno ime Podreka,  ki po¬
meni patrijarha.

Mnogo večji pa je vpliv germanščine, posebe
nemščine, kar je iz zgodovine popolnoma lahko um¬
ljivo. V splošnem so germanske izposojenke nele šte¬
vilnejše, ampak deloma tudi starejše kot romanske;
mnogim se njih tujstvo niti ne pozna več. Že v
skupnoslovanski dobi smo iz besede diutisk,  l^i je v
germanščini pomenjala domačina, svojca,  vzeli obliko,
iz katere je nastal naš tujec,  ki je istega izvora,

44

kakor nemška beseda deuisch.  Enako rabijo vzhodni
Štajerci besedo ljudski  v pomenu tuj: ljudski c lovek
jim je človek iz tuje vasi; šalijo se, da plačujejo
davke in doklade ne samo za svoje, ampak tudi za
„ljudske šole“.  Ker izposojene nemške besede pri
nas niso podvržene spremembam, ki bi jih zadele
doma, lahko določimo približno dobo, kedaj smo si
izposodili kako Nemko. Besede škaf, škoda, deska
smo si izposodili v stari dobi, ko glasovna skupina
sk  v nemščini še ni prešla v s, ki ga ima danes v
Schaff, Schade, Tisch. Šipo  pa smo si izposodili v
poznejši, srednjeveški dobi, ko se v takih besedah
dolgi debelski vokali še niso spremenili v diftonge,
kar se je zgodilo šele pozneje. Naša šipa  je starejša
ko današnja nemška oblika Scheibe,  ki nam je dala
mlajšo šajbo.  Enako je barva  starejša izposojenka ko
farba. Šolo  smo prevzeli pozneje ko škaf  ali škodo:
na našem vzhodu in med Srbohrvati pa je škola
posneta iz romanščine. Od Kočevcev smo si izposo¬
dili žago, žugati, žiher.

Izposodili pa smo si ne le cele besede, ampak
tudi samo končnice, ki jih pritikamo našim deblom :
-ar, -ija (kožar, kožarija  i. t. d.) in sufiks, s katerim
tvorimo deminutive, kakor n. pr. možiceljna.  Belo¬
kranjski nagerlin  je v prvotni izposojenki ohranil ta
sufiks še čist: nagel-lin.  Večkrat so nastale tudi
hermafroditske tvorbe, sestavljene iz nemške in slo¬
venske besede; namestu pre-več, premalo  se splošno
čuje cveč  in cmal(o),  kar je iz zu + več  in iz zu -j-
ma/(o). Enaka oblika je vzhodnji kcoj, hcoj  iz k  -j- zu.
V sintaksi smo prejeli marsikaj iz nemščine; najbolj

45

vidno je onikanje.  Tudi naš brihten  je iz nemščine.
Iz nemškega glagola abrichten  smo najprej naredili
obrihtati;  ker se nam je zdel ta glagol sestavljen s
prepozicijo, je dobil perfektiven pomen. In ker smo
videli pri njem prepozicijo o - (ne ob-),  smo ustvarili
k njemu imperfektivno obliko brihtati ; iz njenega
participa brihtan  se je izcimil nazadnje naš adjektiv
brihten.

Seveda so tudi Nemci marsikaj dobili od nas;
iz našega hrama  so ustvarili svoj Kram  in svojega
Kramerja,  pozneje Kramerja.  Po našem hrenu  je
napravljen njihov Krenn,  da imenujemo samo par
najnavadnejših besed. Pri takem vzajemnem izposo¬
janju pa se rado zgodi, da priroma izposojena beseda
k svojemu prejšnjemu gospodu nazaj, ki jo v tej
spremenjeni obliki zopet sprejme. Iz naše hiše  so
Nemci naredili svojo Keische, Keusche,  kar smo si
mi v besedi kajža  zopet izposodili nazaj. Iz našega
kletka  je madžarščina, ki ne pozna dveh soglasnikov
v začetku besede, naredila kalitka,  kar so si ogrski
Slovenci in njih štajerski sosedje v obliki krletka
zopet vrnili. — Zgodi pa se tudi, da se izposojenka
pri novem gospodarju ohrani, pri starem pa zgubi.
Tako je v starih nemških listinah ohranjenih mnogo
naših besed, ki jih današnji jezik več ne pozna in
ki niso v nobenPm spomeniku našega jezika zapisane.
Madžari so nam verno in lepo shranili naš nekdanji
zalog,  dočim si ini pomagamo s kreditom,  Hrvatje
in Srbi pa z veresijo.  Pri nas imamo enak slučaj:
zagnojen mehur na dlesnih se na Kranjskem ime¬
nuje šola,  v vzhodnji Štajerski pa skuta,  kar kaže

46

na staro nemško besedo, ki je pri nas na vzhodu
ohranjena v stari, na zapadli pa v novi obliki. V
tem pomenu je Nemcem beseda Schule  znana samo
še v Šleziji (v narečju); naša skiila  pa je ohranila
obliko, kakor jo kaže v švedščini skoll , ki ima isti
pomen.

Smešno in — kar je mnogo bolj važno! — po
večini nepotrebno je napenjanje naših piscev, ki se
trudijo v posnemanju nemških sestavljenk, pa pri
tem ne pomislijo, da ravna naš jezik v takih slučajih
popolnoma drugače. Nemec pravi Leim-rute;  v tej
sestavljenki je beseda Rute  glavna, osnovna beseda,
Leim  pa določilna, ki špecijaiizira pomen glavne be¬
sede. Nam pa v takih slučajih ni treba venomer z
nekako potratno akuratnostjo ponavljati osnovne be¬
sede; mi vzamemo namestu določilne besede adjektiv
in pravimo namestu Liigenprophet lažni prerok  (in
ne lažiprerok!)  V večini slučajev pa substanlivizi-
ramo ta adjektiv, ki zastopa določilno besedo, osnov¬
no besedo pa brez vsake škode izpustimo; tako
pravimo samo limanice,  namestu limane šibe.  Več¬
krat pa se lahko izpusti celo določilna beseda in
ohrani samo osnovna. Ko so se zadnjič pojavili itali¬
janski letalci nad Dunajem, so nam naši listi razla¬
gali, kaj pravijo o tem Jetalskotehniški  krogi", kar
so kratkomalo prevedli iz nemških Jlugtechnische
Kreise Popolnoma pa bi zadoščali samo „ tehniški
krogi"; kdor ve, kaj je tehnika, ne bo mislil na ar¬
hitekte ali kemike. Isti opomin velja seveda tudi za
nemščino, kjer kultivirajo zlorabo nemških sestavljenk
razni žurnalistični „Zeilenschinderji“. Ali pa jih mo-

47

ramo mi glupo posnemati? Sploh je treba pomniti,
da se medseboj ne sporazumevamo s samimi bese¬
dami — kakor tudi Nemci ne! — in da zato ni
treba v posamezno besedo stlačiti vsega, kar bi
človek rad povedal. Misli se razodevajo v stavkih in
govorovih odstavkih, ki dajejo s pomočjo situacije in
onih stvari, ki se — ker so splošno znane — v po
govoru sploh niti ne omenijo, umljivo vsoto tega,
kar hoče kdo komu povedati.

Pri medsebojnem razumevanju posreduje med
raznimi narečji knjižni jezik, ki je navadno od na¬
rečja bolj ali manj različen. Z besedo „narečje ime¬
nujemo jezik, kakor se sploh govori v raznih slojih
kakega naroda. Ta jezik, lahko bi tudi rekli „govo-
rica“, je v raznih slojih, krajih in časih različen ne
le po svojem besednem zakladu, ampak tudi po svo¬
jih oblikah. Nekaka idealna abstrakcija govorice pa
je knjižni jezik, jezik v, oni obliki, v kateri ga rabi
kak narod v svojih knjigah. ' Odtod izhaja navadno
razlikovanje med narečjem in knjižnim jezikom:
knjižni jezik ima svoje literarno tradicijo, narečje je
nima. Ta razlika je vidna že ob postanku knjižnega
jezika, še v večji meri pa pozneje: govorica se raz¬
vija in živi naprej svoje življenje, knjižni jezik pa
mora že vsled svojega namena ohraniti nekako sta¬
bilnost in nespremenljivost. Tako se pri vsakem
jeziku prej ali slej pokažejo razločki med njim in
govorico; povzroča jih deloma tudi dejstvo, da je
pisava, pisana beseda, s svojo za oči namenjeno

48

optično sliko bolj stalna in konservativna ko uho, ki
se prej privadi novim glasovnim oblikam. Vsled tega
nam kažejo knjižni jeziki v svoji pisavi navadno sta¬
rejšo obliko govorice, ali: pisava knjižnega jezika se
ne strinja več ž njegovo izgovarjavo. Spomnimo se
samo n. pr. francoščine ali angleščine! Tudi nemščina
nam lahko služi za primer: naša tujka feržmagati
nam dokazuje, da se je v nemškem verschmahen
— h  — nekdaj res tudi govoril, dasi se danes sicer še
piše, toda ne govori več. Pri nas je najlepši in
najjasnejši primer današnja izgovarjava končnega -1
v oblikah, kakor bil, dal ; o tem smo že govorili.
Sploh je težavno uravnati razmerje med govorico in
pisavo knjižnega jezika. Jeziki, ki imajo etimološko
pisavo (kakor n. pr. naš) niso v tem oziru nič na
boljšem in ne na slabšem ko oni, ki imajo fonetično
pisavo, kakor n. pr. srbohrvaščina. Pri prvih je s tem
zavarovana kontinuiteta zunanje oblike knjižnega je¬
zika, ki se s tem res da vedno bolj oddaljuje od
govorice; pri drugih pa nastopi, če hočejo svoj fone¬
tični princip res dosledno obdržati v veljavi, mnogo
prej in pogosteje potreba korenitih pravopisnih re-
forem.

Drugačen pomen dobi beseda „narečje“, če kon-
trastiramo na eni strani naš „jezik“, kakor ga govori
celota našega naroda, na drugi strani pa naš „knjižni
jezik“. Tedaj imenujemo z besedo „narečje“ lokalne
razlike našega jezika, kakor se govori po raznih po¬
krajinah: dolenjščino, gorenjščino, prekmurščino itd.

Vendar pa je tako oznamenovanje precej ne¬
točno. Točen postane obseg te besede šele v znan-

4

49

stveni abstrakciji, ki deli naš jezik v razna narečja
po določenih kriterijih. Tako je Miklošič delil naša
narečja po tem, kak glas so razvila iz nekdanjega
jata.  Danes jih delimo po kriteriju, ki ga je uvedel
Oblak: po tem, kak glas imamo na mestu nekda¬
njih polglasnikov (n. pr. na zapadu dan,  na vzhodu
pa den).  Taka narečja se lahko potem še razdele na
podnarečja, razrečja, lokalne govore i. t. d. Saj se
lahko reče, da govori de facto nele vsaka vas svoje
posebno narečje, ampak vsaka hiša in celo vsak in¬
dividuum. Pri vsem tem se ne sme pozabiti, da je
delitev na narečja v resnici samo abstrakcija zna¬
nosti, ki nima druge praktične veljave, ko da je po-
moček znanosti, s katerim skuša spoznati in razložili
razne pojave v jeziku.

Naš knjižni jezik je ustvaril Trubar,  ko je I. 1550
izdal svoji prvi dve knjižici, abecednik  (začetnico), ki
jo je poklonil „vsem mladim inu preprostim Sloven-
com“, da bi se iž nje naučili brati, in mali katekizem.
On in njegovi vrstniki so ustvarili tako na podlagi
dolenjščine, svojega domačega narečja, slovenski
knjižni jezik; na oni podlagi, na kateri je ustvarjen,
je slonel vsa stoletja in sloni še danes. Prizadevanje
Pohlina, ki je na koncu 18. stoletja knjižnemu jeziku
hotel dati za podlago ljubljanščino, pestro mešanico
raznih kranjskih narečij, se je ravno tako izjalovilo
kakor ves trud onih, ki so od leta 1848 naprej na¬
tezali naš jezik na staroslovensko, rusko in obče-
slovansko kopito ali pa ga skušali približati hrvaščini.
Kontinuiteto je najprej vzdrževala Hrenova  izdaja
nedeljskih listov in evangelijev  (1612), ki je prepisana

59

I

iz Dalmatinove biblije 'in prava matica vsem poz¬
nejšim izdajam vse do najnovejših izdaj lavantinske
in ljubljanske škofije iz 1. 1912. Na koncu 17. stoletja
se v Novem mestu, torej zopet v območju dolenjšcine,
pojavi ob Kastelcu  (1623 — 1688) in očetu Hipolitu
(1684 —1722) nov napredek v literaturi, ki je dotlej
stagnirala. Ta doba pa je tudi na zunaj oslonjena
ob protestantsko literaturo: Kastelec je n. pr. v svojih
»bratovskih bukvicah sv. roženkranca" (1682) pona¬
tisnil verzificiran Dalmatinov »pasijon iz vseh štirih
evangelistov", oče Hipolit je priredil novo izdajo Bo¬
horičeve slovnice (1715). Na koncu 18. stoletja zbira
baron Cojz  sistematično knjige naših protestantov in
jih daje na razpolago ljudem svojega kroga. Na njih
temelju je napisal Kopitar  prvo znanstveno slovnico
našega jezika (1809).

Skoro do srede preteklega stoletja smo tudi pi¬
sali s črkami, ki so jih rabili naši protestantje. Po
Bohoriču, ki je Trubarjevo grafično prakso spravil
v enoten sistem, smo imenovali to staro pisavo bo¬
horičico.  Posneta je bila v 'glavnem po latinski in
nemški pisavi; za glasove, ki jih ta dva jezika nimata,
pa je jemala kombinacije njunih črk: za naš današnji
z  je pisala s,  za ž  pa sh;  za c je pisala z,  za c pa
zh.  Na koncu 18. stoletja so v pisavi napravile Poh-
linove reforme — v resnici samovoljne spremembe
— nekaj zmešnjave; potrebo umnih reforem pa je čutil
že Gutsman. Kopitar si je želel novega Cirila , ki bi
našo grafiko enotno uredil po principu: vsakemu
glasu poseben, enoten znak (ne pa kombinacij). Po
tem principu sta Metelko  in Danjko  (ki ima že c, s

4*

51

in 2  v današnji veljavi) uredila svoje črke, ki pa se
iz raznih razlogov niso sprejele. Pač pa se je od
1. 1845 naprej uvedla pri nas po hrvaščini prikrojena
gajica.  Pri Hrvatih jo je uvedel Gaj,  ki jo je posnel
po Cehih. Med Cehi pa je pravi oče tega pravopisa
Hus,  ki je kombinacije raznih črk odpravil s tem,
da je temeljni obliki glasu dodal diferencijalne znake,
pike in črte nad črko. Odtod izhajajo kljuke v  nad
našimi c, š, ž.  Ko bere pri nas na drugo adventno
nedeljo duhovnik na prižnici iz lista apostola Pavla
Rimljanom 15, 4: „ Karkoli je pisano, je pisano v
naše poučenje", bere Trubarjev prevod krivo preve¬
denih Lutrovih besed, natisnjen s črkami, ki jih je
ustvaril Hus.

Obenem z Dalmatinovim prevodom vsega sve¬
tega pisma jel. 1584 izšla tudi prva slovnica našega
jezika. Spisal jo je v latinskem jeziku Adam Bohorič ,,
vpokojen ravnatelj ljubljanskih stanovskih šol. Na
drugi strani naslovnega lista ima grbe Koroške,
Kranjske in Štajerske; posvečena je takratni „jeu-
nesse doree“, sinovom koroških, kranjskih in štajer¬
skih plemenitašev. V 22 strani dolgem „predgovorčku“
pripoveduje Bohorič slavno zgodovino Slovanov in
opisuje razsežnost slovanskega (slovenskega) jezika.
Plemiče roti pri živem Bogu — sklicujoč se pri
tem na določbe zlate bule Karla IV. - naj se potru¬
dijo za večjo slavo svojega jezika. Formalno se Bo¬
horič sicer naslanja na latinsko slovnico svojega
učitelja Melanhtona, vendar pa se ogiblje vsake su¬
ženjske odvisnosti. Sam pravi, da je na mestu člena
uvedel v slovnico kazalni zaimek samo zato, ker se

52

ž njegovo pomočjo lažje spozna padež, število in spol
substantiva. V resnici pa slovenščina — tako pravi
sam — člena nima in če ga kje govori, ga je samo
po nepotrebnem posnela iz nemščine. V sklanji in
spregi navaja vseskozi tudi dual; pri glagolih se mu
je že začelo nekaj svitati o razločku njihove dejav¬
nosti. Vsi ti lepi začetki pa so bili skoro dvesto let
pozabljeni, kakor da jih ni bilo: člen je bilo treba
še na koncu 18. stoletja preganjati, dual je opustil
že Megiser, Bohoričev vrstnik. Zopet ga je uvedel
oče Hipolit  v „prenovljenem in popravljenem" pona-
tisku Bohoričeve slovnice (1715), ki tolmači besede
tudi z nemškimi, česar pri Bohoriču še ni. Razliko
med perfektivnimi in imperfektivnimi glagoli je Pohlin,
kakor kažejo primeri v njegovem besednjaku, sicer
slutil, znanstveno pa jo je formuliral šele Kopitar.

Kmalu po prvi slovnici je izšel tudi prvi besed¬
njak našega jezika, ki ga je izdal Megiser (1592);
urejen je tako, da se nemške besede najprej tolma¬
čijo z latinskimi, potem s slovenskimi in nazadnje z
italijanskimi.. Besedni zaklad je po večini posnet iz
dolenjščine, vendar pa se ozira — najbolj na podlagi
ekscerptov iz diferencialnega Dalmatinovega ,.Re¬
gistra" — tudi na sosedna narečja. Ta besednjak je
1. 1744 doživel drugo izdajo — oskrbeli so jo celovški
jezuiti — ki je sicer precej razširjena, vendar v pri¬
meri s prvo ni noben napredek. V glavnem je prva
izdaja ponatisnjena, celo s tiskovnimi napakami vred,
kakor n. pr. oroslau  namestu oroslan.  Kar je novega,
je posneto iz gorenjščine in koroščine, tako da je ta
besednjak prava pisana mešanica. Prva izdaja ima

53

moliti,  druga modlit, modlitva;  prva ima samo luna,
druga že: „luna, mesene,  po kranjsko mesec“.  Poleg
tega ima značilne besede in oblike: nedel  (= praznik),
dokelca, pajenk, vigred,  „štekarski“' štu, štusam  (nam.
tu, tu-sem),  ki jih prva izdaja ne pozna. S svojimi
oblikami, ki kažejo številne primere sekundarne pa-
latalizaeije in dosledno pisavo „kobiva\ seta besed¬
njak skuša izolirati od tedanje „kranjščine“, tipa
knjižnega jezika, kakor je bi! v protestantski litera¬
turi ustvarjen. Vendar pa se mu to ni popolnoma
posrečilo. Menda je bil takole do zadnje četrti doti-
skan, ko ga je dobil nekdo v roke, ki je ta separa¬
tizem začel dosledno pobijati in besednjak čistiti. Ta
novi urednik je očividno poznal književno tradicijo
in imel širši pogled po slovenskih narečjih; bil je
, tudi precejšen purist. Besedo Zeenstiirer tolmači:
„s čim se zobje pucajo,  boljše je reči trebijo pri
besedi Zeit pravi: čas, ura,  napačno cajt“,  Wahr-
sager mu je v fouš, golufen prerok,  ali prerok, ki je
slamo jedu,  kakor pravi kranjski pregovor." Prva
izdaja Megiserja pozna samo tjedan;  drugi urednik
druge izdaje je to besedo zavrgel in postavil v teden ,
po štajersko keden u ,  dočim se je prvi urednik držal
samo koroške govorice in je primere iz drugih narečij
kratkomalo prepisal iz prve izdaje. Prvi urednik piše
predlog raz-  dosledno ars- (arstergat),  drugi vedno res-;
prvi piše dosledno cevo  nam. celo,  drugi polemizira v
uvodu, ki je sploh kritika prvega urednika, odkrito proti
taki pisavi. Tako se je v zadnji četrti tega besednjaka
in kar je mnogo bolj važno, v njegovem principijalnem
uvodu, zppet uveljavila literarna tradicija.

\

54

V.drugi polovici 18. stoletja se bije pri nas boj
za literarni jezik med dvema strujama. Na eni strani
stoji jezuit Ožbalt Gutsmann  (1727 — 1790), ki za¬
vedno nadaljuje književno tradicijo in pozna poleg
drugih slovanskih jezikov iz svoje misijonarske prakse
tudi naša narečja. Ob stran mu stopi genijalni Žiga
Popovič  (1705—1774), ki prvi aplicira naravoslovne
metode na filologijo. Na drugi strani pa stoji avgu-
štinec Marka Pohlin  (1735—1801) s svojo „grammaire
raisonnee". Gutsmanna, ki je proti Pohlinovi „kranj-
ski gramatiki“  (1768) postavil svojo slovensko  (Win-
dische Sprachlehre, 1777), je izzval Pohlinov nastop
in njegova samovoljnost; upri pa se mu je že 1. 1770
z opazkami, ki jih je dodal „Kristjanskim resnicam"
Pohlinov nastop je res moral izzvati odpor, ne samo
s svojo obliko — Pohlin se je obnašal v literaturi
zelo samovoljno in ošabno — ampak tudi s stvarjo
samo.

Pohlin je hotel jezik urediti vseskozi z „regel-
cami“, ki pa niso posnete iz opazovanja živega (in
knjižnega) jezika, ampak aprijoristično konstruirane.
Pri vseh njegovih reformah ga vodi njegova čudna
„ etimologija" in filozofija; praktično temelji njegova
slovnica na onem narečju, ki ga je res x poznal, na
ljubljanščini, ki pa je bila dotlej brez vsake knjižne
tradicije. Kar je drugega jezikovnega blaga, je po
večini posneto iz drugih, posebno čeških besednjakov
n. pr. kniž,  mnogo je tudi naravnost umetno ustvar¬
jenih besed. Po sili je ustvarjal umetne razločke v
besedah, ki jih v resnici nimajo. Tako piše za naš
hočem  samo očem; hočem  pa rabi samo v pomenu

v coitum appetere  (dicitur de muliš).“ Načela, po ka¬
terih se ravna pri svojih reformah, spoznamo najbolj
iz dolge učene pesmi „Ortographia pure Elementaris
linguae Carniolicae", ki obsega 212 aleksandrincev
in je bila namenjena za četrti zvezek Devovih pi¬
sanic" (1782), ki pa ni izšel. Daši ta poučna pesem
mogoče ni naravnost Pohlinovo delo, vendar razlaga
njegove nazore. Oglejmo si, kaj pravi o glasu in
črki a:

A perveč skupej vsem A vselej žely biti,

10 Za nemške A se on nima slišat’ pustiti.

Namest njega Odam nej O le tak ima
De A svoj lestne glas nobenmu nazavda.

A Neme pred elam le svoj glas ’ mu more dati,
Kader na koncu bo en mož on otl stati.

15 S tem se bo on Stemal, s tem si bo on Igral,

S tem bode drugega še tudi več Keklal.

Spal pak, in samozlož us von se more vzeti,

In kar je žene col nasme tak glas imeti.
Zadosti tebi je, de ti od A tu veš,

20 Zapisat čerko to dergače de nasmeš.

Qui capere potest, capiat! — Pravo sliko njego¬
vega „jezikobrodja“ pa kaže njegovo „tu malu bese-
diše treh jezikov" (1781). Poleg domačega blaga, ki
zavzema menda komaj polovico besedišča, se nahaja
mnogo besed, ki jih je pobral iz drugih jezikov ali
pa sam kratkomalo skrpal. Marsikaj je posnel tudi
iz žive govorice in, kar je pri njem nenavadno, iz
jezika otrok. Za tujke nima sploh nobenega čuta;
Gutsmann je v svoji slovnici v posebnem oddelku
sestavil besede, s katerimi se lahko nadomeščajo

56

običajne nemške tujke, Pohlin se za take reči ne
briga, njemu je vse ‘enako dobro, samo da odgo¬
varja njegovemu filološkemu sistemu. Poleg tega pa
pri nekaterih besedah še očitno pristavi, da so stare,
toda ne vedno srečno; knjiga  je res stara beseda,
njegov ernem  in klinam,  ki sta mu tudi „stari be¬
sedi*, pa sta samo okrnjeni \ob\ernem  in \pre\klinam.
Stari Flins  in Fermenzevl  [= saksonski Irminsul ] sta
pri njem dva> slovanska bogova!

Krivico bi delali Pohlinu, če bi ga sodili edino
le po njegovih filoloških reformah; celo sam Guts-
mann, njegov nasprotnik, je sprejel marsikaj Pohli-
novega blaga v svoj besednjak; še danes žive med
nami besede, ki jih je on prinesel iz češčine ali sam
ustvaril (odpor, dimnikar).  Mnogo dobrega je storil
Pohlin s svojo neumorno delavnostjo, ki je podžgaia
tudi druge na delo; v učencih se je pokazal napre¬
dek. Ne sme se pozabiti, da je Vodnik  izšel iz Pob-
linove šole! V. njem se naš knjižni jezik zopet po¬
vrne k neizčrpnemu vrelcu svojega življenja, k živi
narodovi govorici. To pa je že zasluga barona Cojza
(1747 —1819) in njegove šole, ki je v glavnem dala
našemu jeziku ono obliko, ki jo danes ima. Japelj,
Ravnikar  in Kumerdej , (ki nas veže z Gutsmannom in
njegovim leksikografskim delom) v prozi, Vodnik  v
poeziji, Kopitar  v znanosti: so početniki današnje
oblike našega knjižnega jezika. Ob enem pa je s Coj- .
zom umrl zadnji zastopnik naših plemenitaških me¬
cenov, ki smo jih imeli vsa stoletja. Na koncu 17.
stoletja pomagajo Janezu Svetokriškemu izdati nje¬
gove knjige Lanthieri, Gallenberg, Pelzlioffer, Codelii,

57

v prvi polovici 18. stol. očetu Rogeriju Codelli,  Guts-
mannu pomaga Goes,  »temeljiti poznavatelj sloven¬
skega jezika 14 . Cojz je zadnji naš plemič mecen;
demokratična impetuoznost učencev francoske revo¬
lucije in leta 1848 je na mah prekinila to tradicijo
in zavrla dotedanji razvoj.

Iz Cojzovega kroga je izšel Kopitar,  ki že v
svoji prošnji za sprejem v dvorno knjižnico na Du¬
naju (1809) pravi, da hoče izvrševati oni program,
ki ga je postavil Žiga Popovič  (v svoji knjigi: „Un-
tersuchungen vom Meere 44 , 1750). Tako spaja Kopi¬
tarjevo delo sedanjost našega jezika z dobo pred
Pohlinom.

Ta dosledni razvoj se tudi pozneje ni nikdar
(  prekinil. Dan/kov  separatizem za splošnost ni imel
škode, lokalno pa je celo korislil, dasi se je Danjko,
užaljen in razočaran, pozneje kot šolski nadzornik
očitno udinjal protinarodnemu sistemu. Tudi „ilirska“
navdušenost je prišla v toku časa pred neizprosni
aut, ant. Vraz  je ostal v Zagrebu, vsi ostali navdu¬
šeni „Ilirci“ pa so postali pri nas doma vneti in
pridni sotrudniki Bleicveisovih  „ Novic 44  in Jeranove
„Danice“, na Štajerskem Slomškovih  » D robtinici
Majarjeva  “Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje
i u obče slavenski jezik 44  so tako izšla nekoliko post
festum (1848); upoštevali jih nismo niti mi, niti
. Hrvatje. Pretirani, naravnost mistični idealizem je
silil še pozneje marsikoga, da je bolj skrbel za druge,
ko za sebe samega. Ostali so vsi osamljeni in se
polagoma pridružili delu onih, ki so se trudili, kako
bi najprej pomagali nam samim. To so bili v prvi

58

vrsti ljudje, ki so stopili iz izobraženih krogov med
ljudstvo in uvideli, da je treba tudi ljudstvo izobra¬
ževati: popolnoma naravno je bilo spoznanje, da se
da ljudstvo izobraziti samo s pomočjo jezika, ki mu
je najbližji; tako so morali odkloniti vse novotarije,
ki so imele svoje težišče izven tega jezika. Trstenjak
opozarja že 1. 1843, da je smešno zahtevati pri nas
knjige, ki bi jih naj razumeli poleg našega naroda
tudi Dalmatinci.

Kako so se takratni rodoljubi trudili, da bi na¬
redili naš knjižni jezik umljiv preprostemu ljudstvu,
vidimo jako jasno na Cafovem  prevodu Campejevega
Robinzona (1849). V uvodu pravi Caf: „Kar se be¬
sede tiče, jo ljubi bravec! vidiš, da ni tvoja — niti
moja; nego da je Slovenska! ino samo taka mora
biti; ker se naš jaki narod prestira daleko po sveti
po Vlaškem, Krajnskem, Koroškem, Štajerskem, Her-
vatskem ino Ogerskem: vsaki kraj pak uži ti ima
svoje posebnosti: Ako pišem samo po svojem, še
sem polš v svoji lupini zapert; če bi pak pisal ravno
po tvojem, kakor bi ti rad, bi se jas imel svojega
uma odpovedati ino bi ne bil vreden, Slovenec ime¬
novan biti. Po tem takem boš na veliko besed zadel,
kterih ne umiš — zadi jih poiši, ino mi verimi, če
neso tvoje, pak so iz čista Slovenske — suho zlato,
vsakemu pametnemu ravno zato, ker je zlato, če
ravno ne iz domače — vlastne rude, po volji.“ Drugi
pisatelji so si ppmagali na ta način, da so besedam,
o katerih so mislili, da so neumljive, ali ne vsem
umljivi „Iokalizmi“, postavljali pod črto sinonime ali
čelo nemški prevod, Caf stavi sinonime kar v sredo

teksta. Tako dobi pri njem tekst mestoma tako ob¬
liko: „Plavci so iztegli — izvlekli  kotve — ma.ca.ke ,
ino razvili plahte — jadra  — vetrila;  veter je začel
ladjo gnati, ino za popotnico — odhodnjo  — slovo
se je šestkrat za edendrugim iz topov — del  izstre¬
lilo (str. 5)“. Ker prevaja po češkem prevodu, pona¬
redi marsikatero besedo po češčini (iztegli)  ali pa jo
kratkomalo prevzame ( delo  — ki ni ravno srečna
izposojenka). Jezikoslovca pa le ni mogel popolnoma
zatajiti, zato je proti koncu nadrobil v prevod še;
nekoliko starih — imperfektov! Na koncu knjige
ima (str. 346 — 358) alfabetičen pregled manj znanih
besed s sinonimi in nemškim prevodom. Knjiga pa
je ne samo po jeziku, ampak tudi na zunaj naslo¬
njena na našo starejšo literaturo: latinski citati na
koncu uvoda so posneti iz filološkega uvoda v prvi
knjigi pridig Janeza Svetokriškega (iz 1. 1691), med
njimi stoji tudi značilna teza: „Scribendum est more
gentis, loquendum vero more regionis“.

Izraz nekakega slovanskega misticizma so naši
poskusi, ustvariti umeten, občeslovanski jezik, ki je
našemu knjižnemu jeziku pri nekaterih pisateljih dal
obliko nekakega slovanskega volapiika. Koliko časa
in praznega truda so na take eksperimente potratili
naši veliki idealisti in zaslužni rodoljubi, kakor Raič
Caf , Razlag , Majar, Poznik,  vse imena, ki jih vedno
izgovarjamo samo s spoštovanjem in občudovanjem.
Razlagove „Zore“ drugi letnik (1853) nam daje ne¬
kako pregledno sliko teh stremljenj. Tam piše Raič
(Vvod v slovnicu vseslavenskuju): „Veleučeni jezy-
koslovci slavensci nam uže svetovahu več putij, po

60

kteryh by vzmogli priti v razkošnuju domovinu toli
zaželene vseslavenščiny. Vse jur večkrat naznačene
puti dakako vode k jednojistoj svrse; no jedna teh
jest najbližjaja bez velikyh stranputic, naime: staro-
slavenščina  — jediny navor spasenja našega. Da
bude i v toj treba otrobi odsejati, jest naravsky, i
ako to jedenkrat učinismo, odmah budemo dobiti
jeden lep, krasen, bogat, blagoglasen i klasičen jezyk
za učenoje i izobraženoje občinstvo slavenskoje.“
Matija Majar je v letih 1863 — 65 izdal v lastni za¬
logi obširno delo „Uzajemni pravopis slavjanski to
je: Uzajemna slovnica ali mluvnica slavjanska" in
je v letih 1873 — 5 izdajal v tem občeslovanskem
jeziku svojega „Slavjana“. Ta obča slovanščina se
naslanja na staro cerkveno slovanščino, ki velja za
tip starega splošnega jezika Slovanov; pri tem vpliva
v prvi vrsti napačno prepričanje, da je ta „stara
slovenščina" mati današnje, pri duhovnikih (Majar,
Raič) pa še posebno dejstvo, da je cerkven, torej
posvečen jezik.

Vse to vpliva v večji ali manjši meri na naš
jezik, za katerega postane „ stara slovenščina" nekak
korektiv, posebno pri Levstiku.  Tako pišemo od
1. 1860 naprej po pravilu, ki velja za v staro  sloven¬
ščino", ne pa za našo: licem, konjev, oznanjevati
(namestu: licom, konjov, oznanjovati).  Poleg „stare
slovenščine" pa vpliva sporadično tudi ruščina, naj¬
bolj pod vplivom „slavjanskih“ štipendijatov (n. pr.
Hostnika)  in Podgornika.  Ta vpliv se je pokazal
najbolj v Primorju, ki je bilo takrat skoro brez vsake
domače literarne ali znanstvene tradicije in je vsled

61

tega najlaže podleglo. Trnovec  rabi v svoji knjižici
„Obnarodimo še nekaj. V Trstu. Tiskom in nakladoj
Dolenčeve pečatnje. 1896“— brez pomiselka na prvih
treh straneh sledeče besede: blagopoločno, nena-
vistrio, katekizis, primelba, preosveščeni, tufejeden,
nemogo, neizmerini, domogatelj,  besede, ki jih slo¬
venski človek razume samo s pomočjo ruščine ali
pa se mu morajo zdeti nerodne tiskovne napake.
Vpliv ruščine se ne kaže samo v besednem zakladu
(kar se tu in tam pozna tudi pri Trdini)  in oblikah,
ampak tudi v sintaksi, kar se vidi že iz naslova
Trnovčeve knjižice. Da ta rusifikacija našega jezika
ni bila omejena na Primorje, nam kaže jezik pre¬
voda „Lovčevih zapiskov" Turgenjeva, ki ga je
1. 1883 - 4 izdala Matica in ki je celo za ono dobo
neverjeten monstrum.

Vsi ti poskusi so bili v večji ali manjši meri
odvisni od svetovnih dogodkov, ki so od nas zahte¬
vali nove politične orijentacije. Iz enakih vzrokov so
od časa do časa oživele tudi „ilirske“ tradicije, n.
pr. v Pajkovi „Zori“. Primer takratne ilirščine nam
je lahko odstavek iz članka o starih dubrovniških
pesnikih, ki ga je napisal Hrabroslav  (Andrej) Fe¬
konja  (II, 1873, str. 203): „Šiško Minčetič, porodil se
je I. 1475 v Dubrovniku od vlastelina Simuna, na-
zvanega Vlahoviča od otca mu Vlaha. Posveti se
lepim znanostim ter obljubi več v najranijoj mladosti
modroslovje Platonovo, kakor nam svedoči Dinko
Ranjina v posveti svojih pesem Mihi Mirtčetiču, i
kako nam potvrdjuje ona njegova pesma, kojo reč
po reč izvadi iz Platona, ter tako počimlje:

62

Ah, da te bog stvori po sridi kako svit itd.

Ovo filosofijo smatral je najboljoj učiteljicoj i
nravi i vsake druge modrosti. Hrvatska poezija, o ko-
joj takrat nikdo nije imel ina pojma, nego iz ljudskih
pevanij, prinuka (privabi) mu kmalu vso pozornost
na - se. Študiral je posebnoj marljivostjo latinske
uzorne pesnike, da se tem usavrši spovelepevcem (?)
v materinščini. Zajemal je iz neusahljivega nje vrela
ona sredstva, koja zajemali so vsi ini pesnici prvaci
ndvijih jezikov."

Jezik, ki ga tukaj piše Fekonja, je — kajpada
eklektično, to se pravi: nedosledno — v oblikah,
besedah in sintaksi naslonjen na hrvaščino. Poznejši
so se že omejili na same besede. Sintaktična stava
pomožnega glagola, posneta po hrvaškem zgledu
(Menčetič porodil se je  namestu M. se je porodil), ki
se je svoj čas tako razpasla po naših časnikih, se
danes najde le še pri onih redkih piscih, ki mislijo,
da je patetična in zato posebno učinkovita. V zadnji
fazi zbliževanja slovenščine ali srbohrvaščine je na¬
stal kompromis: ohranijo se naj naše oblike in naša
sintaksa, slovenščina pa se s svojim besednim za¬
kladom bližaj srbohrvaščini. Principijalno podlago je
temu stremljenju dal Ilešič  v svoji knjigi: „0 po
uku slovenskega jezika. V Ljubljani, 1902.“ Tam je
(str. 80) pohvalil Bezka,  ki je (v Lj. Zvonu 1. 1901.
str. 710) uvedel v naš jezik hrvaški „tobožnji“, brez
katerega tobože razni tobožnji slovenski pisatelji ne
morejo „izhajati“. Ravno tam je Ilešič postavil za
bodoči razvoj našega knjižnega jezika sledeče načelo:
„Pišimo slovenske oblike: izmed več izrazov volimo

63

onega, ki ga imajo drugi Slovani, najsi pri nas tudi
ni najbolj navaden; zlasti je slovanskim besedam
dati prednost pred samoslovenskimi tujkami; kadar
nimamo izraza, si ga vzemimo od drugih Slovanov;
ne iščimo zakotnih slovenskih lokalizmov, ampak
jemljimo rajši besede večjih slovanskih literatur." Za
prakso pa je postavil (str. 82) svojo IV. „tezo“:
, . . . naj nam književniki z besednim zakladom  bli¬
žajo knjižni jezik srbohrvaščini."

Po tej poti je Ilešič takoj krenil tudi sam. Kako
si je mislil reformo našega jezika, nam precej jasno
kažejo n. pr. stavki, ki jih je napisal v Lj. Zvonu
.1907, str. 313: „Seveda so književnosti ilirske vatre
polomile take razmere krila. Vraz je bil legel v grob
že 1851.1., . . . Bogovič ... je bil radi nedolžne Fili-
povičeve pesmi „Domorodna utjeha“ z avtorjem vred
obsojen na dve leti težke ječe v lancih  (verigah) . . .
Ta »kulturna" strahovlada je pognala celokupno hrv.
književnost v novo kolotečino; zanosne  politične da-
vorije so morale utihniti, a prišli so potem novi
ljudje z novimi cilji — kakor če se gorski bujici
(hudourniku) iznenada postavi počez velikanska skala,
privalivši se s strmine; ... v središču te književne
prehodne dobe stoji ličnost  Mirka Bogoviča, a nje
največji pojav je Luka Botič, ki je prvi v svoji po¬
eziji iztical  bratstvo muslimanskega in krščanskega
elementa srbohrvatskega. Konec absolutistnih časov
se je efektno odigral na pozomici  1 . 1860, ko je
gospod Himmel, nemški glumec,  s svojim modrim
frakom moral izginiti z nje ..."  — Analiza teh Ileši-
čevih stavkov nam pokaže marsikaj zanimivega. Naj-

64

prej dejstvo, da mora on, kakor svoje dni Fekonja
in pred njim Caf in drugi, svoje besede tolmačiti s
slovenskimi,  kar ga spravi v očitno nasprotje z nje¬
govim „načelom". Se bolj zanimivo je prašanje, ka¬
tere „zakotne slovenske lokalizme" je v tem tekstu
zamenil s srbohrvaškimi besedami? Katere? — Razlag,
ki je bil pač tudi dovolj „Ilirca“, je v svoji „Zori“
(II, 1853, str. 8 — 9) napisal: „Začto se na primer
tako cesto, bi rekel, očevidnim velikolepjem upo-
trebljavaju turski  izrazi, kad imamo slavjanske,
kojih i tamo nije nestalo?? Krevet, pendžer, vatra
valjda nijesu lepša, nego postelja, pvozor, ogenj!“
Ilešič pa nam tukaj vatro  priporoča! I. t. d.

Teh par opazk naj zadostuje za naš zgodovinski
pregled. Pokazalo se je, da nejasnost v načelih, ne¬
potrebno vbadanje v praksi in neskladnost med teo¬
rijo in prakso ni mogla premakniti naravnega jezi¬
kovnega razvoja niti za las iz njegove „kolotečine".
Vse učenjaške besede o „zakotnih slovenskih loka-
lizmih“ so bile samo prozorna draperija, za katero
se je skrivala stilistična koketerija in maniriranost;
bile bi naj nekak znanstven dokaz za pisateljsko
,vel ,<olepje“, kakor je fino opazil Razlag. Da je šel
jezik preko vseh takih poskusov in mimo njih mirno
svojo pot naprej, ni nobeno čudo: fikcije nekake
mistične zaverovanosti, ki jim njih očetje šele nak¬
nadno  iščejo dokazov in opor iz zgodovine in zna¬
nosti, so brez življenjske moči.

*

65

Okroglih tisoč let zgodovine našega jezika smo
si ogledali — ali lahko na podlagi tega prerokujemo
ali vsaj slutimo, kak bo naš jezik v bodočem
tisočletju? Odgovor je lahko samo negativen. Samo
to lahko rečemo, da tak ne bo več, kakor je danes,
niti v knjigah niti v narečjih. Ali bo naš današnji
jezik „Slovencem“ leta 2918 lažje umljiv ko je nam
umljiv jezik brižinskih spomenikov, kdo ve? Volja
posameznika in naroda je vedno slabša ko razvojne
moči, ki ravnajo jezik in ki leže premnogokrat izven
naroda in njegovih posameznikov. Ne preostane jim
drugega, ko da se umno prilagodijo razvojnim ten¬
dencam, kakor se kažejo v jezikovi preteklosti.

Da bi naš jezik kedaj brez sledu izginil iz sveta,
tega se nam ni treba bati, dasi so izginili brez vsakih
sledov jeziki narodov, ki so bili mnogo večji in moč¬
nejši od nas. Dasi bo enkrat mrtev , bo vendar živel
v znanosti, ki ga danes upošteva kakor druge, sta¬
rejše in mogočnejše jezike. Kako dolgo pa bo živel ,
to je v veliki meri odvisno od njegove notranje
vrednosti, od vrednosti del, ki jim bo obleka in no-
sitelj. Ta notranja vrednost, ki podžiga življenjsko
silo vsakega jezika, pa je in bo vedno odvisna od
volje in plemenitega stremljenja nas vseh, ki ta jezik
govorimo in pišemo.

V Nemškem Gradcu, avgusta 1918.

66






COBISS

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

0IHI453L9