Popis priprav in poskusov pri obravnavi beril iz prirodoslovja. (Dalje.) ovno ali kovaško železo se še mnogovrstnejše porabi kakor lito železo. Težko je našteti vse slučaje, kjer nam kovno železo koristi. Skorej vsi kovaški in ključavničarski izdelki so iz kovnega železa. Izdelujejo pluge, motike, lopate in mnogo druzega kmetijskega orodja; kujejo žeblje, podkve itd. Najveo ga porabijo za železniške šine, kotle, stroje, oklepnice (Panzenschiffe), ki imajo nekatere po več kot V2 w debel železen oklep. Iz kovnega železa zvaljajo plocevino in vlečejo zvež ali žico, iz katere. zopet žične žeblje delajo. Za pločevino zvaljati iraajo močno stojalo z nasprotno se premikajočimi valjarji, od katerih spodnji bolj narazen stoje, višji pa ali na druzih stojalih so pa bližje skupaj postavljeni. Delavec vzame žareči kos železa, ga vtakne s kleščami med spodnja valjarja, ki ga ploščnato raztegneta, a na drugi strani prime ploščo drugi delavec ter jo položi raed višja valjarja. Potem dobi zopet prvi ploščo in jo dene še raed ožjo odprtino in tako gre naprej, da zadobi ploščevina zaželjeno debelost. Jednako se dela zvež, le da so valjarji na mnogih krajih okroglo vglobljeni. V te kraje se vtikuje razbeljeni kos železa ali se pa skozi luknjice v jeklenih ploščah vleče. [Pokaži podobe tacih strojev.] 6. Na podoben način, kakor kovno železo, napravlja se j e k 1 o iz litega ali pa iz kovnega železa. Jeklo je trdo železo, ki je tudi kovno in varljivo. — Ako se jeklo razbeli in potem urno ohladi v mrzli vodi, se mocno vtrdi. Kovač pravi, da jeklo kali. Držim navadno pletilko (Stricknadel) v plaraen vinskega cveta, da se razbeli in jo potem urno pogreznem v mrzlo vodo, postane tako krhka, da se takoj zlorni, ako jo vtaknem v ozko špranjo in upognem. Osnažim pletilke s steklenim popirjem in držim na plamenu, vidimo, da najpred porumeni, nato postane zlato rumena, potera zaporedoma škrlatasta, vijolčasta, modra in naposled črnkastosiva. Polagoraa ohlajena igla se ne bo več zlomila, ako jo pripognern, arapak zravnala, kakor je poprej stala. To lastnost jeklenih reči imenujemo prožnost. Pri vsaki prej omenjeni barvi zadobi jeklo drugo trdoto in prožnost, tako, da je najtrše in najkrhkejše kadar je rumeno; najbolj mehko in najprožnejše, kadar je raodro. Zareče zgubi prožnost. Jeklarji določijo na ta način trdoto in prožnost orodja, ki ga izdelujejo. Delajo kose, srpe, nože, žage, svedre, pile in mnogo druzega orodja; v tovarnah pa razno vojno orožje. A ne le jeklo, tudi druge telesnine so prožne. N. pr. gumilastika ali kavčuk (žoge, preramnice), ribja kost, slonova kost in mnogo druzih reči, še celo steklo, kar opaziino na tankih šipah. — Ovijem železno žico (struno od glasovirja) okoli svinčnika, dobim zavito vzmet, katera se da precej podaljšati, ako jo potegnem. Spustim na jednem konci, se skrajša v prejšnjo dolgost. Ako jo pa zelo daleo raztegnem, ne povrne se več v prvotno dolgost, ampak ostane daljša. Telesnine so tedaj le do gotove meje prožne. — Prožnost se porablja na mnogovrstne načine v gospodarstvu, obrtih in umetnijah. V žepnih m druzih urah goni napeta jeklena vzmet kolesje. Nekatera vrata se z prožno napravo same zapirajo. Ključavnice, vrtne škarje, žepni noži imajo prožne vzraete. Pisalna peresa so tudi prožna. Ko še pušk niso poznali, so streljali z napetirai lesenimi loki. [Pokaži učencem vzmet žepne ure, zaprto ključavnico, vrtne škarje, žepni nož, ribjo kost (Pischbein), kako reč iz kavouka itd. Pri vseh teh rečeh poskušaj prožnost.] V doslej navedenih slučajih služi prožnost kot gonilna moč. — Da steklenico dobro zamašimo, potisnemo v vrat zamaške iz plutevine ali iz kavčuka. Tukaj služi prožnost, da se reči dobro stisnejo. Leseno pipo pri sodu ovijemo s predivom, da se čepu bolje prileže. — Kočije imajo peresa, zaradi katerih se zmanjšajo udarci, če vozimo po kameniti cesti. V isti namen blazinimo tudi sedala na stolih in kočijah. Na senenem vozu se je prijetnejše voziti, kot na praznem. Steklene reči zavijamo pri pošiljatvi v slamo, seno, papirne odrezke, da se zmanjšujejo udarci. Pri železniških vozovih zabranijo hude udarce železne plošče, za katerimi so močna jeklena peresa. [Narisaj tak voz ali pa pokaži raodel.) 7. Marsikdo je opazil, da se pil, svedrov in druzega jeklenega orodja, ako jih dolgo časa rabimo, rada prime železna pilovrna. Se raje potegne ž.elezne reči na-se v začetku iraenovana železna ruda raagnetovec. Drgnem s tako rudo nož ali kako drugo jekleno reč, bo tudi ta to lastnost dobila. [Ako irnaš raagnetovec, napravi oraenjeni poskus.] -- Tukaj imam podkvi podobno jeklo. Približam ga pisalnim peresom, drzaln z jekleno pušico, nožu, igli in drugim železnim rečem, bo iste na-se potegnilo. Tako jeklo, ki ima lastnost železne in jeklene reči privlačiti in držati, imenujemo magnet. Moči, ki je v magnetu, pravi se magnetizem. Drgnem s takim magnetom nož, bo tudi ta postal magnetičen. [Stori to na nekaterih nožih učenoev.] — Zdaj bom drgnil navadni žrebelj, ga približam igli, a ne bo se ga prijela. Mehko železo tedaj ne obdrži raagnetizraa. — Dotaknem se z magnetom reci iz druzih kovin, se ne bo nobena prijela. Magnet privlači samo železne reči. [Za 3. in 4. šolsko leto je dovolj o magnetizmu.] 8. Videli smo, da magnet železne reči privlači, ako se jim bliža. Spustim iz roke pero, kredo, gobo, sploh kar z njo primem, bo padlo na tla. Sadje pada z drevesa; deževne kaplje, snežnice, toča padajo z zraka na zemljo itd. Kamen se vrne na zemljo, vrzi ga še tako visoko v-zrak. S kratka, skušnja nas uci, da pade vsako telo na zemljo, oe ga nič ne ovira. Prisiljeni smo tedaj misliti, da zemlja na-se vleče telesa, kakor magnet železo. Silo, s katero zemlja na-se vleče telesa, imenujemo težnost. Vsa telesa so težna. Oblaki sicer ne padajo na zemljo in dim se vzdiguje kvišku; pa tudi oblaki in dim so težni, ker plavajo in se vzdigujejo v zraku, kakor les v vodi. Postavim na roko razne uteže ali druge reči, ne bodo na tla padli, ker jih roka zadržuje, a tlačijo na roko več ali manj. Tlak teles na podlago zove se njegova teža. Privežem na nit žrebelj, bo isti nit napel in pokazal smer, kamor pade telo, ako ga izpustim. Smer prosto padajooega telesa imenujemo navpično ali vertikalno sraer. — Stebri, stolpi, zidovje morajo stati navpik, da se ne porušijo. Navpično črto določujejo zidarji se svinčnico ali plajbo. [V predstoječem gradivu za berilo Bželezo" obravnaval sem železo kot prirodnino (nahajanje, dobivanje, nekatere lastnosti, korist, uporaba), krhka, raztezna in prožna telesa, osnovni pojrai magnetizma, težnost (Schwerkraft), težo (Schwere) in vertikalno smer.] (Dalje prih.) Fr. Trošt — Vodice. Opravila v šolski drevesnici meseca mal. travna. ^. ar še nisi pocepil v roki meseca sušca, nadaljuj pridno v prvi polovici t. m. Konec meseca bode pa že za cepitev za lub. Nekaj drevesec pusti do konec t. m., da jih potem pocepiŠ za lub, da tako učence seznaniš tudi s tem načinom, ker je najložji in se tudi najraje prime. Skušaj, da dobiš ta mesec nekaj češpljevih koreninčnih poganjkov 2 do 3cm debelih in jih vsadi kar v drevesnico. Cešplje izgojujemo po največ le iz koreninčnih poganjkov. Ako imaš češpljeve cepove hranjene, jih lahko, ko malo ozelene, pocepiš še letos za lub, drugače pa prihodnjo spomlad. Cešplja se na drug način nič kaj rada ne prime in to le prav zgodaj spomladi, a za lub pa vsaka. Cepljene češplje so veliko boljše, ker prej, raje in obilneje rode, kakor necepljene. S cepljenjem za lub vzgojimo v dveh letih češplje s prav lepimi kronami in tretje leto nam že rode. Pri jedno- in dveletnih cepljencih, kojim smo že prej vse stranske mladike prerezali, poglejmo, ali nam je pognalo vrhno oko, ali je morda ozeblo. Ako ni ozeblo, se glavna mladika kar pusti, se nic ne skrajša; ako je pa glavna raladika ozebla, se mora skrajšati do prvega očesa, ki je zadosti krepko pognalo, da tako odstranirao ves zrnrzel les. Tri letne cepljence, ki so že dosti močni, pocepirao z vrsto, katero hočemo vzgojiti. Cepi se navadno l-9m do 2m• visoko. Cepovi pri drugi cepitvi naj imajo pet ali šest očes. Vse stranske rnladike se morajo prej odstraniti. Drevesca, katera že v treh letih niso dosti močna za drugo cepitev, se skrajšajo na 2*1 w, ako so bila veoja, ako ne, se pustijo na miru. Pri takih bomo vzgojevali krono brez dvojne cepitve. Pri parmeni je ta naein prav priporočljiv. Ce iniamo hruške cepljene prvič z norraansko inoštnico, moramo na vsak način še enkrat cepiti in sicer, ali nekoliko nižje, ali pa počakamo še eno leto, da dobimo zadosti močno in visoko drevesce Ako cepitno še le četrto leto, potera moramo drevesce oddati z jednoletno krono. Kdor hoče imeti pol visoko debelno drevje, pa lahko cepi drugič 12 do \hin visoko. Kdor hoče vzgojevati tudi pritlično sadje, naj si naroči za vzgojo pritličnih jabolk vsaj jedno rnaterno drevo od Ivanovega jabolka, od katerega si potem lahko vzgoji zadosti podlag za pritlične jablane. Za pritlične hruške naj si pa dobi potaknencev od kuten. Potaknenci so jednoletne 20 cm dolge kutine mladike, katere se potaknejo v prav gnojno in rahlo zemljo tako, da je vrhni pop ravno tik z zeraljo. Potaknenci se tako narežejo, da je spodaj mladika odrezana vodoravno tikoma pod očesom in zgoraj na pošev nad očesom. Se hitreje se dobe podlage za pritlične hruške, ako je v bližini kak kutin grm, da se nakopljejo že vkoreninčeni poganjki, kar se pri vsakem grmu najde. Take okoreninoene podlage lahko precej cepimo in sicer vedno z isto vrsto, katero hočemo vzgojiti. Pri pritličnem drevji imamo le jedno cepitev. Dvojna cepitev se rabi le pri vzgoji visoko debelnih hrušk in jabolk. Prva cepitev pri teh dveh vrstah nam služi izključno le zato, da dobimo hitro ravna in močna drevesca. Crešnja, oešplja in marelica se nikdar ne cepi pri tleh, arapak vedno v višavi, v kateri hočerao krono vzgojiti, zato odpade dvojna cepitev. Marelice je najbolje cepiti na češplje, ker na oešplje cepljena mareličina dobla veliko več let ostanejo, kakor pa na marelicah. Za lub cepljene marelice na češplje se vsaka cepitev sponese. Cepi se lahko do srede vel. travna, ako imamo cepove pravilno hranjene. A. Likozar. Praktična uporaba dr. Houdek & Hervertove prirodoslovne zbirke pri berilih za Ijudske šole. (Dalje.) torej v opazovanju narave v pravetn pojmovanju natornih sil, ne v brezraiselni površni preobložitvi mladine s prirodoslovnimi učnimi poskusi, je jedro forraalne strani tega pouka! Da pa to dosežemo, treba se je pri izbiranji prirodoslovnih učnih pripomočkov ozirati le na take aparate, ki so v vseh svojih delih mladini umljivi, ker aparati so v formalnem oziru le tolike vrednosti, kolikor zamorejo gojence k opazovanju in pojmovanju narave voditi. Vsi in še tako umetno sestavljeni aparati vendar ne zamorejo narave nadomestovati, nego so le pripomočki k pravemu pojmovanju njenega bistva; pravi in jedini predmet prirodoslovnega pouka je vendar le narava saraa v svoji tvorbi po videznih in deloma nevideznih, neizpremenljivih silah. Aparat je mrtva stvar brez vsakoršne vrednosti, ako nas ne vzbuja k opazovanju pravega objekta — narave same. Vse kar se torej zamore z aparati doseči, je, da nas podpirajo pri spoznavanju narave in nam vzbujajo željo na raznolikih njenih predmetih taisto opazovati, kar nam je pokazal aparat. Clovek v novejši dobi podal se je v svojem strastnem hrepenenji po telesnem blagočutji v neko megleno sebičnost in na konci svojega trudapolnega teženja še le spoznal, da okrogel trebušček in svilnata roba mu vender ne uteši vseh želja, po katerih hrepeni boljša njegova stran v času, kadar obrne oko na samega sebe. Korak za korakom izgublja blažilni upljiv srca svojo raoč. to je očeviden psihologičen fakt. Tu in tam nam zadoni včasi na ušesi kot glas vpijočega v puščavi, da je pri novodobnem človeku srce pepeljušica. Gospoda moja! fca glas je opravičen ; žalibog, da odmeva le v posameznikih, a ne v človeštvu celem. Ozrirno se na katero koli, veliko ali raalo človeško družbo, povsod se nam njih deviza nasproti blesti ,,naprej". ,,Fortschrittlerjev" je v vsakein kotičku dovolj. Vse hoče naprej, a kara, kaj pomeni njihov »naprej"? Nič druzega, nego naprej za kruhom; naprej za izpolnitvijo sainopridnih želja!" Celo pod blesteco devizo »narodno gospodarstvo" skriva se raarsikatera samopridnost, ki stoji višjira človeškim težnjam, saraozavesti: ,,narod smo",^človek sem", diametralno nasproti. Da me, oastita gospoda prav umevate; jaz tu ne raislim osobito naše narodno gospodarstvo, nego na- rodno gospodarstvo sploh v svetovnem poraenu. Kako pa to na boljše obrniti? Stvar je težavna. Tu gre za preobrat jedra zastarelih človeških teženj. Jaz si nikakor ne usojam imeti za ta preobrat potrebnih močij; izjavljam le svoje prepričanje in to ne v svojo, nego v oboo korist, kot najmanjši faktor, ki si je kot narodni učitelj svest svojih dolžnosii težiti po pravem napredku naroda. Vrnirao se nazaj v naše domovje, v pristno naravo, od katere smo se v teku časa odtujili; poznamo je žalibog le toliko, kolikor nain služi za izpolnitev teleanih želja in še tu celo kopo ljudi pri spoznavanju doraovine zavest zapušča. Spoznavajmo svoje domovje — naravo — v njenej čudapolnej tvorbi po večno neizpremenljivih zakonih; spoznavajmo razmerje med naravo in našo sarnozavestjo, rned pristno natoro in nami, ki mislimo, da smo vse, a smo v svetovnem procesu vendar le mala trohica. Od pravega istinitega pojmovanja tega razmerja ined nami in naravo odvisni so etični temeljni stavki, odvisen pravi napredek in sreča posamnega naroda, kakor človeštva sploh. Težeči po spoznavanji tega razmerja, dvigovali bodemo našo mladino korak za korakom na višjo stopnjo izobraženosti. Nevidezno, kakor je srce v hrepenenji po telesnera blagostanji minevalo, nevidezno pričelo bode zopet svoj blažilni upliv razširjati v napredek in srečo naroda. — To je po mojem skronmem mnenji prirodoslovnega pouka formalna stran, ako temu še pridenem, da pouk o prirodoslovji vse cute k soglasnemu delovanju vzbuja, k pozornosti, k opazovanju narave navaja, logično mišljenje krepi in doniišljijo oživlja. Poglejmo si sedaj prakticno vrednost prirodoslovnega pouka! Zelo važna je in z ozirom na to, da mora elovek imeti v prvo zdravo telo, da zarnore zdravo srce in duh po višjein hrepeneti, tem važneja, ker nam osobito pravo spoznanje narave še le omogoči njene moči v našo telesno korist uporabljati. Znanje prirodoslovja nam kaže pota, kako povzdigniti kmetijstvo, obrtnijo in niarsikatero drugo človeških podjetij. Zelo velike praktične vrednosti pa je pouk o prirodoslovji tudi kot sredstvo v zatiranje praznoverstva in drugih takih predsodkov. Duševna tmina, v katerej zdihuje narod v tera oziru in nehote samega sebe osramoti in ponižuje, — je grozna. Naj nii bode dovoljeno izmed tisočerih dokazov navesti jeden tragikomičen prizor. Ni še davno tega, kar sem ob hudem vremenu slučajno prišel v družbo nekaterih kmetov. Jela je toča padati! Jeden kraetovalcev se je poprej mirno z drugimi pogovarjal, vstane tu hipoma in se prične kakor blazen pri vseh bogovih, svetnikih in hudih duhovih rotiti, da on ni toče naredil. On stoji namreč na slabem glasu, da je v tej umeteljnosti zelo spreten in da je uže večkrat svoje sosede s točo poškodoval. Jaz ga zavrnem zavoljo napačnega babjeverstva, a pravo sem pogodil. Sedaj je bil še le ogenj v strehi. Srdit napade mene: »Kaj, Vi ste učitelj, pa ne ve- rujete, da znajo nekateri ljudje točo delati? Srarnota za Vas! Jaz pa poznam več takih, ki jo znajo delati, a jaz je še nisem nikdar naredil, je sploh delati ne znam, pa ko bi jo znal, bi tacega bore učitelja še pogledal ne." Mene te besede seveda niso užalile, potrpel sem, da se zopet pomiri. Ko mu je naposled po nevihti ohlajen zrak krog njegovih slamnatih možgan pihljal, ohladila se je njegova razburjenost in poslušal me je, dasi tudi nekoliko neverno, ko sein rnu pričel tolmačiti, kako ne on in drugi odlionjaki njegove vrste točo delajo, nego kako narava toeo dela. Poslušali so me vsi navidezno mirno in me debelo gledali Ko pa svoj govor nekoliko ustavim, poreče nii jeden iz moje družbe z modrimi in samosvestimi besedami: ,,Gospod, pa kadar toča gre, je vender najboljše, če se brana narobe obrne!" Tableau! ! Sedaj sem pa jaz pričel debelo gledati. To je bil najlepši dokaz, kako so se moje besede temu novemu veleumu globoko v rnožgane zabodle. Tu vidimo, da je za iztrebljenje takih vraž in predsodkov s plodonosnim prirodoslovnim poukom treba pri mladini pričeti; na odrasle ima šola premalo upliva, ker nima priložnosti svojega upliva razvijati. Slučajni pogovori z odraslimi, ako se zgodi to kar tako raimogrede, ostanejo brez pravega haska. Zastarele ideje so, kakor zastarela navada železna srajca in to je tudi psihologičen fakt. Pri takih in jednakih prizorih spoznali bi celo taisti, ki nam hočejo pouk v realijah kolikor mogoče oniejiti, ali pa celo iz narodnih šol odpraviti, kako nujno je potreben, ako naj narod v pravem pomenu besede vsestransko napreduje. — Oziraje se torej na pridoslovnega pouka forraalno in prakticno stran in oziraje se na vsebino učnega gradiva iz prirodoslovja, poskušal bodem v ta namen potrebne aparate navesti. V nastopnem navedel bodem vse aparate iz dr. Houdekove & Hervertove zbirke, kteri so za obravnavanje in utemeljitev prirodoslovnih učnih slik neobhodno potrebni in sicer potrebni po vsebini prirodoslovnega gradiva v naših učnih knjigah (II., III. in IV. Berilo.) Za druge potrebne učne slike, katerih v naših berilih še tu in tam nedostaje, določeval ne bodem potrebnih aparatov, ker bi to presegalo rneje raoje današnje uloge. Po mojern ninenji uporabljati bi se torej morali nastopni aparati iz dr. Houdekove in Hervertove prirodoslovne zbirke in sicer za obravnavanje prirodoslovnega gradiva v II. Berilu. Pri branju št. 120. Zrak: Steklenica z livnikom: Steklen livnik s plutovim zamaškom vtaknjen je neprodušno v stekleničen vrat. Ako vlijemo vode v livnik, ne teče voda v steklenico, pač pa teče, ako zamašek toliko odmašimo, da moro uhajati zrak. Pokalica. 121. Veter: Papirnat vzorec Montgolfierjevega zrakoplava. Karteški potaplavec. Za berila prirodoslovne vsebine v II. Berilu odločil zavoljo tega nisera iz dr. Haudekove in Herbertove zbirke več aparatov, ker se vse drugo more s priprostimi pripravami in poskusi utemeljiti. Fr. Slanc. (Dalje prih.)