761
Uvodnik/Leading article
MOZAIK ZGODBOPISJA IN ZGODOVINE NAŠE
BOLNIŠNICE
Koroška je geografsko majhna v primerjavi s celotno Slovenijo, saj zavzema le 5,1 % njene
celotne površine. Razčlenjenost pokrajine in slabe cestne povezave z ostalimi regijami pri-
našajo prednosti in slabosti.
V tem okolju živi in se razvija Javni zavod Splošna bolnišnica Slovenj Gradec – naša bolnišni-
ca, kot ji pravijo domačini.
In prav ta majhnost in odmaknjenost ji je omogočila, da je postala to, kar je – strokovno
cenjena in hkrati še vedno dovolj osebna in prijazna; in zato cenjena in spoštovana tudi v
širšem slovenskem prostoru in tujini.
Posrečena kombinacija strokovnih entuziastov, zdravo ambicioznih in pogumnih, nekoč in
danes, ji je prinesla ta sloves in pionirsko vlogo na različnih strokovnih področjih.
Hkrati z razvojem stroke se je približala vsakemu posamezniku s človeško, socialno in etič-
no držo ter tako izvajala svoje poslanstvo na katerem koli področju medicine.
In tudi tu smo orali ledino.
Viri navajajo 1. april 1896 kot rojstni dan slovenjgraške bolnišnice. S tem so se uresničila
nekajletna prizadevanja takratnih mestnih oblasti, da bi kraj in okraj dobil javno bolnišnico.
Skozi 110-letni okvir zgodovine je ustanova strokovno, kadrovsko in materialno rasla.
V tem časovnem okviru so skrita leta, skriti meseci, tedni, dnevi, skrite ure, minute in sekun-
de neprekinjenosti delovanja, številne usode in zgodbe ljudi, ki so iskali pomoč in bili v njej
zdravljeni, so skrite številne usode zaposlenih, kjerkoli in kadarkoli.
Vsakdo od zaposlenih in zdravljenih je v njej pustil svoj kamenček v mozaiku zgodbopisja
in zgodovinopisja. Kot vsaka zgodba so tudi te zgodbe vesele in žalostne, s srečnim ali z
žalostnim koncem, prepletene z rojstvi, veseljem, upanjem, s trpljenjem in smrtjo.
Kljub viharjem in valovanju po neskončni premici časa je le-ta uspela ohraniti svojo lepoto,
skladnost in celoto.
Zato najprej zahvala vsem, tako zaposlenim kot tistim, ki so se nam zaupali in ki so ta mozaik
oblikovali in ga oblikujejo.
Voščil in priznanj ob visokem jubileju ustanove je veliko.
Toda kaj je lahko lepše in dragocenejše kot darilo ustanovi, ki ji ga poklanjamo zaposleni, da
objavimo in predstavimo strokovne rezultate našega dela.
Napisati uvodnik za tako posebno in redko priložnost ob tako visokem jubileju je zato še
toliko večja čast, predvsem pa toliko večja odgovornost do preteklosti in obveza do prihod-
nosti.
Odgovornost do vseh zaposlenih v preteklosti, ki so nam omogočili, da nadgrajujemo, na-
daljujemo in razvijamo že začeto hitreje in uspešneje; in odgovornost do vseh naslednjih
generacij zaposlenih, še bolj do vseh, ki bodo pri nas iskali zdravstveno pomoč in si skušali
povrniti zdravje.
In če je preteklost učiteljica sedanjosti in prihodnosti, potem je nujno, da jo poznamo in
spoštujemo.
In kaj nam kaže sedanjost?
To, kar je bilo že večkrat doživeto in preživeto – stalno in nenehno iskanje ustreznih sistem-
skih rešitev na področju financiranja, nedogovorjeni kadrovski normativi, nedefinirani in
nedorečeni pogoji, v katerih opravljamo svoje delo, vrednotenje našega dela po zastarelih
in neustreznih kriterijih, razkorak med dejanskim in potrebnim, nenehen in upravičen pri-
tisk zavarovancev, bliskovit razvoj medicinske tehnologije in znanja, demografski pritisk
starajoče populacije ... Pojavilo se je še nekaj, kar je bilo nekoč redko – nezaupanje in dvom
uporabnikov v to, kar delamo, in velikokrat negativen odnos družbe in medijev. Vse to ob
izčrpanosti vodi v apatijo in iztrošenost. Ali res?
Ali ima naša ustanova bodočnost in kje?
ZDRAV VESTN 2006; 75: 761–2
762 ZDRAV VESTN 2006; 75
In zopet je tu preteklost, ki nas uči in govori, da je to strokovno delo merljivo in primerljivo
po kakovosti. Spoštovanje, ustrezna komunikacija med vsemi člani zdravstvenega tima, med
bolnikom in zdravnikom, med zdravniki zunaj in znotraj regije, spoštovanje drug drugega,
disciplina, red in odgovornost, dobra organizacija dela ter seveda dobro in uspešno vode-
nje, pripravljenost in pripadnost, odprtost, prijaznost, humanost, vpetost in povezanost v
okolje: to so tisti pogoji, ki nam zagotavljajo, da se kljub sistemskim nedorečenostim ni bati
za naš obstoj in da je možno narediti veliko za vsakega posameznika, ki vstopa v ta sistem
kot bolnik ali zaposleni.
V prihodnosti, že bližnji, nas čaka veliko odgovornih nalog. Nadaljevati z dobrim in uspe-
šnim kliničnim delom, nadgraditi znanstvenoraziskovalno in pedagoško delo, povezovanje
s centri doma in v tujini, iskanje področij znotraj slovenskega prostora, na katerih smo ali
smo lahko referenčni center ter seveda čim prej začeti z novogradnjo, ki bo izboljšala pogo-
je dela zaposlenim, še bolj pa zdravljenim na področju kirurgije in ginekologije.
Tisti trenutek, ko se bo to zgodilo, bo prihodnost ustanove svetlejša.
Brez podpore okolja, gospodarstva in politike bo to težko izvedljivo.
Kljub vsemu sem še vedno optimist in upam, da se bo ponovno potrdilo, kar sem že večkrat
doživel.
Če verjameš, da delaš v dobro bolnikov in zaposlenih, se to uresniči, le poti do tega so lahko
krajše ali daljše, lažje ali težje.
Toda, ali ni v vseh nas, da so najtežje osvojeni cilji tudi najslajši?
Na koncu iskrena hvala za pomoč pri nastajanju te številke notranjemu uredniškemu odbo-
ru: Juriju Gorjancu, dr. med., specialistu kirurgu, asist. dr. Martinu Tretjaku, dr. med., speci-
alistu internistu in prim. mag. Francu Verovniku, dr. med., specialistu internistu.
Naj bo ta številka ZV eden lepših in svetlejših kamenčkov v zgodovini naše bolnišnice.
Davorin Benko