%
■&!r~
^■rc " ©Ö
des
k. k« Real- und Obergymnasiums
in
- , V	i
für das Schuljahr 1873—74.
INHALT:
A) Tridesetletna vojska v svojih početkih, v. Prof. Fr. Suklje.
B) Schulnachriehten, v. Professor P. Bernard Vovk.
Rudolfswerth 1874.
Gedrr-Jkt bei Vincenz Boben.
Im Verlage der Lehranstalt.
SN.
Tridesetletna vojska v svoji! pčettil.
Tr i d e s e 11 e t n a vojska pripada onim silno važnim dobam vesoljne zgodovine, katere končevaje zastarele oblike deržavnega razvoja, nove formacije pričenjajo, ter življenju narodov druga pota odka-zujejo. Ni j so se sicer v tej periodi krvavega bojevanja rodile še nepoznane pretresujoče ideje, kakor na pr. v času reformacije ali francozke revolucije, nij se sicer še le takrat pričenjal naskok na strohnelo cerkveno i deržavno organizacijo srednjeveško t toda kar se je tekom 16. stoletja pokazavalo kakor mračni začetek nove dobe, pridobilo si je po 301etnej vojski jasne i odločne poteze i seguren obstanek. Ako je bila srednjeveška deržava ozko spojena s cerkveno oblastjo, merila je prikazujoča se nova doba uže na ločitev obeh faktorjev; ako so se srednjeveške tendencije na Nemškem utelesile v politično-verskej inštituciji cesarstva, je ravno tam princip nove periode v vladarjih posameznih dežel (landesfiir-sten) našel svoje zastopnike, kakor po drugej Evropi v na narodnej podlagi razvitemu kraljestvu. Zmaga i povzdiga teritorialnih ob-lastij, uničenje cesarstva do gole forme brez jedra i pomena, razširjanje francoske i švedske deržave, ter ob enem olajšanje i deloma razrušenje spon, katere so deržavno politiko vezale s cerkveno, to so bili splošni resultati dolgotrajnega boja, ki je tako silno razsajal po sredini našega kontinenta, spremenjayal cvetoče, kultivirane dežele v gole puščave ter vse evropske deržave, iz-vzemši le Turčijo i Rusijo na borišče povabil. Yeliko pozitivnega sicer nij neposredno ustvarjal, toda celemu modernemu življenju naših narodov i deržav je postal začetek i temeljni kamen!
Kakor pri vsacem važnem zgodovinskem gibanji bodemo morali tudi pri 301etnej vojski neposredni povod ločiti od prvotnih uzrokov. Zamotane razmere avstrijskih dežel, posebno Češkega bile so najbližji	povod;	ako pa hočemo dospeti do	prvotnih	uzro-
kov, moramo se	ozirati	na dobo od augsburškega	verskega	mira
do 23. maja 1618, do onega dneva namreč, ko je osodepolno pražko silstvo oborožene stranke na borišče pozvalo.
Nikakor se ne da dvomiti, da so stanovi s kraljem Ferdinandom na čelu 1. 1555. v, Augsburgu zbrani, med seboj obravnavali polni odkritoserčne želje pogodbo sklopiti katera bi mogla nemškej deržavi oni zaželjeni mir povrniti, kojega je od 1. 1523. zarad mnogovrstnih homatij i prepirov tako silno pogrešala. Yendar je pa ta verski mir iz prvega početka v sebi hranil seme novih bojev, katero je moralo v istem	hipu dozoreti, ko je stopil	na mesto	stare
bolj tolerantne	i borenja naveličane generacije mlajši ognjeni i
strastno — netolerantni zarod.
Na nekatera važna vprašanja se augsburški mir iz prvega nij oziral. Pred vsim nij obsegal vseh verskih, takrat po Nemčiji razširjenih izpovedavanj, temveč le staro katoliško i luteransko vero. Samo po tem, da verski mir nij v poštev jemal privržencev Zwingli-a i Calvina, ter jim nij priznaval legalnega obstanka, mu je uže pretila nevarnost, da se bode kmalo zopet kalil. Pa tudi verska svoboda omejena na katoličane i luterane nij pripadala vsim vernim teh konfesij, temveč je bila privilegij neposrednih deržavnih stanov; za podložne pa je še zmerom veljala barbarska postava: „cujus regio, illius religio.“ Do stopinje izobraženosti, na katerej se priznava najbolj vzvišeno pravo človeško, svobodno si misliti in določiti razmere do neskončnosti i do temnih oblastij, ki odločujejo zemeljske osode, do te stopinje se 16. stoletje, še ukovano v tesne verske spone, nij moglo povzdigavati.
Verski mir je torej vladajočim knezom pravico dal, z vero ter z vestjo svojih podložnih gospodariti; ako le-ti nijso bili pokorni vladarjevej zapovedi, bili so prisiljeni, svojo imovino prodati, odhodninski davek plačati, ter v tujščini si tam nove domovine poiskati kjer jim obstoječe pravo nij branilo, svoje versko prepričanje dejansko javiti. Protestantovski vladarji so bili prvi, ki so v polnej meri te krute pravice se posluževali; potem pa, ko je ka-
tolicizem tudi okreval, posnemali so jih duhovni knezi ter izmed
katoliških posvetnih stanov posebno Habsburžani i bavarski Yitels-bachovci.
Še dve drugi zadevi se v dotičnem verskem miru nijste na dostojen način rešili. Prva se je tikala vprašanja, kako se ima ravnati se škofijami i duhovskimi posestvi, če njeni posestniki katoliško vero zapustivši novej pristopijo ? Tu je določila pogodba, da zgube te baze prebendarji (vlastitelji) svoje prebende, dasiravno „honore et farna illibatisS to določbo (reservatum ccclesiasticum) je nameravala katoliška cerkev vsaj svoja ostala posestva si ohraniti, potem ko je uže molče priznavala odvzetje cerkvenega premoženja po protestantovskih knezih do 1. 1552. Druga zadeva se je pa tikala luteranskih podložnikov duhovskih stanov („qui a longo tempore augustanae confessionis religioni addicti . . . et ad hunc usque diem [eamj observant“); na te se oziraje je določila „deklaracija“ pridana verskemu miru, da se ne morejo siliti k prestopu v katoliško cerkev, ter da se na ta način uže omenjeno reformacijsko pravo deržavnih stanov pri duhovskih nekoliko prikrajša.*
„Reservatum ccclesiasticum“ i „deklaracija“ ste se po vsem enako sklenili; proti prvemu so protestovali luteranski, proti drugej katoliškej stanovi. Da se pa pogodba ne bi zaprečila, prepustila se je končna odločba kralju Ferdinandu, kateri je stvar tako rešil, da je eno i drugo potrdil. „Reservatum“ i „deklaracija“ ste se na enak način utelesili verskemu miru, obema je šla torej enaka postavna moč.
Gotovo se torej po verskemu miru 1. 1555. nijso rešile vse dvomljive nevarne zadeve; če pa vendar-le ne nahajamo skozi 63 let v Nemčiji enakih krvavih dogodjajev, kakor na pr. v sosednej Franciji ali na Nizozemskem, moramo to temu pripisavati, da v tej dobi na Nemškem nij bilo enakega ostrega religioznega protislovja ko drugod. Nemški cesarji tistega časa, Ferdinand I., Maks II. ter slabotni Rudolf II. so bili mirni, spravedljivi značaji; večidel ravno tako miroljubni so bili vladarji posameznih dežel, živeči koristim svojih teritorij ter nikakor ne hrepeneči po onem divjem klanji i bojevanji, katero so ravno takrat po sosednem inozemskem lehko opazevali.
*	$lej K il a k o, nemška zgod. v času reform. VII,
Veliki zgodovinar Ranke nam je to stanje izvrstno naslikal s h sledečimi besedami:
„In dem religionsfrieden war man nun einmal nickt zu festen und unzweifelhaften rechtsformen angelangt. Die öffentliche Ordnung gründete sich auf das einverständnis der leitenden Persönlichkeiten; sobald die notwendigkeit oder neigung zu derselben aufhörte, musste der hader von neuem ausbrechen,“ (1. c. YII. 166).
Y	istini se je kmalo mnogo predrugačilo. Katolicizem, Iz prvega od rapidno se razprostirajočega protestantizma povsod premagan, v svojem srcu ranjen, je v drugej polovici 16. stoletja začenjal razvijati novo, nepričakovano moč, ter poskušaval, izgubljena tla zopet si pridobiti. Od Pavla IV. (1555—1559) prvega papeža katoliške restavracije, do Gregora XV. (1621—1623) nahajamo zopet cerkvene poglavarje, kateri nas spominjajo Hildebranda i njegovih tendencij; pogodljivost nasproti odpadnikom bi se pri njih zastonj iskala. Dogme tridentinskega koncila so katoliško cerkev na novo ojačile, jezuiti dobro organizirani, talentirani i prebrisani, stali so v prvej bojnej vrsti: tako je kmalo za prote-stantovsko reformacijo nastopila katoliška restavracija, katera se je tudi po Nemškem tem bolj širila, ker so jej bili voditelji i branitelji možje, koji so na čudovit način združevali verski fanatizem, eneržijo i nravno moč, kakor na pr. jezuitska odgojenca Ferdinand austrijski i Maks bavarski.
Samo ob sebi se razume, da je boj postal neogibljiv od tistega trenotka, ko sejte katolicizem napredujočemu protestantizmu v bran postavil.'Po pravici pravi Hurter, ultramontanski zgodovinar, s čigar enostranostjo sicer nikakor ne simpatujemo, da je golj „ein wahn der neuen zeit“, če se misli: „dass zwei abgekehrte parteien auf die dauer in tatloser ruhe neben und von zal-losen gegenseitigen beziehungen umschlungen mit einander, ohne reibung bestehen könnten.“*
Toda v prvej vrsti nijso verski motivi 301etne vojske pro-uzročili, temveč še bolj politični nagibi.
„Der dreissigjährige Krieg“ — pravi K. A. Menzel** — »ent-
*	Hurt er, Ferdinand II. VI. 230.
K. A. Menzel, neuere gesch. d. Deutschen, III,
sprang nicht aus dem streite um kirchentümer, sondern um könig-reiche und fürstentümer und das blut floss nicht um den glauben der Völker, sondern um die weltlichen interessen der regierenden häuser, mit denen sich allerdings die kirchlichen interessen der anhänger der verschiedenen religionsbekenntnisse mehrfach verschmolzen hatten.“ Ysled reformacije seje moč deželnih vladarjev, posebno protestantovskih, izmed katerih je vsaki „papež en miniature“ postal, izvanredno pomnožila; deržavna ustava jim je jela tesna postajati. Tem bolj so bili nezadovoljni, ker je bila ustava celo na srednjeveškej i cerkvenej podlagi ustvarjena, ker je bila večina v kneževem kolegiji deržavnega zbora zarad velikega števila duhovskih stanov katoliška i ker so bili protestantovski posestniki cerkvenih prebend vendar izključeni od deržavnega zbora. Iz tega uzroka se je hipoma napravila močna, večidel iz knezov Kalvinove vere obstoječa stranka, katera je nameravala preustrojenje der-žavne ustave in ponižanje cesarske oblasti; ob enem so se pa tudi katoliški stanovi, slabeji od svojih protestantovskih kolegov, bolj tesno cesarja oklenili ter tako rekoč ustavoverno stranko ustvarili. Vendar so tudi nekateri protestantovski knezi, pred vsim saksonski volilni knez i hessen-darmštadtski deželni grof zvestobo do cesarja i deržave ohranili.
Cesarska krona, uže več ko 160 let neprenehoma v posestvu habsburžke rodovine, postala je tej dinastiji uže rodovinska last, ter zadobila za njo neko posebno važnost. Protestantovska opozicija je tedaj posebno Habsburžane zadevala ter naravne naslonbe i zaveze iskala pri nezadovoljnih avstrijskih stanovih i posebno pri tačasnem slovečem francozkem vladarju, kateri je svoje daleč segajoče politične namere ravno na pogubo habsburžke dinastije baziral. Yoditelji opozicije: Friderik IV. palatinski, Moric liessen - kasselski i Kristijan anhaltski so v intimnej zvezi z Henrikom IV. i večidel nahajamo ključ do zamotanih nemških zadev v francozkih rokah.
I.	Unija i liga.
Začetkom 17. stoletja ste obe veliki stranki v zveze se združili. 11. do 17. maja 1608. zborovala je v Ahausnu na rečici Wörnitz (v Anspahskem) neka skupščina nemških knezov, od
katerih so bili Janez Friderik, vojvoda virtemberžki, Filip Lude-vik, palatinski grof neuenburški, mejni grofi Jurij Friderik baden-durlahski, Kristijan brandenburg-kulmbahski i Joahim branden-burg-anšpahski, dalje knez Kristijan anhaltski se svojimi brati osebno navzoči. Chefa cele stranke, Friderika IY. palatinskega sicer nij bilo, toda predstojnik palatinske kancelije je v njegovem imenu zborovanje pričel.
Uspeh zborovanja je bila ustanova zveze za 10 let, unije (tako zvane po naslövu „recess“-a). Nameni so bili baje, zložno postopati v zadevah, tikajočih se protestantovskih pritožeb po deržavnih zborih ali svoboščin i pravic volilnih knezov, knezov i stanov, prijazno si dopisavati, skupno delati na rešitev pritožeb, ter v slučajih, da bi bil kak člen zveze napaden, braniti ga z besedo, potem z mečem. Voditeljstvo so izročili v mirnih časih palatinskemu volilnemu knezu, v vojski pa onemu členu, kateri je .bil ravno napaden; vojaško poveljništvo se je pa izročilo zveznemu „generallieutenantu“, za katerega je bil pri drugej skupščini izbran mejni grof Joahim brandenburg-anšpahski. Stroški unijske vojne so se plačevali iz denarnih doneskov zaveznikov.
Tej uniji so potem še pristopili: Moric hessen-kasselski, volilni knez Janez Žiga brandenburžki, saksonski knezi ernestinskega roda ter veliko število svobodnih mest, katera so kakor navadno naj-veča bremena nositi morala.
Proti tej protestantovski zvesi so ustanovili 10. julija 1609. vojvoda Maks bavarski, dalje škofje augsburžki, kostniški, virc-buržki, regensburžki, strasburžki, pasauski, ter opata kemptenski
i	elwangenski katoliško protizvezo, liga imenovano. 30. aug. 1609 so se jim pridružili duliovski volilni knezi, 14. aug. 1610 pa seje Španjska pogodila z ligo, da naj bode Filip III. protektor, njegov sorodnik Eerdinand pa protektor-namestnik (dasiravno oba brez pravega upliva); za to je pa Španjska se zavezala, vsak mesec donesek 30.000 zlatov plačevati.*
Ako se oziramo na te velike i pomenljive zveze, razkrila se nam bode kmalo čudna prikazen, da jih vsi zgodovinarji le bolj po
*	Ustanovne pogodbe obeh zvez pri Londorpu uda puhlica; glej posebno tudi Gindely, Rudolf II. und seine Zeit, II, p. 44 i d.
lastnem konfesionelnem stališču presojajo i opisavajo. Vsi katoliški pisatelji očitajo uniji, da je bila ustanovljena z namenom, v kalnej vodi avstrijskih homatij ribariti, Habsburžane ponižati, katolicizem iz Nemškega popolnem iztirati, ter staro deržavno ustavo v svoj prid predrugačiti; enako sodi tudi Grindely v „gesch. Rudolfs II. und seiner zeit“, v katerej še intrigantnemu Kristijanu anhaltskemu preveč važnosti pripisava. Cisto drugače protestantovski zgodovinarji; celo Ranke trdi: „weit in die ferne reichende absichten waren es nicht, wozu sie (die unirten) sich vereinigten. Gegen jeden von ihnen waren damals ähnliche dekrete wie gegen Donauwörth erlassen und die gleichen anstalten zur Vollstreckung derselben getroffen worden, Dagegen wollten sie sich in voraus sichern.“ (deutsche geschichte. YII. 173.) Po njegovem menenji je bila unija torej le defenzivna, odbijavna zveza.
Ako pa pregledavamo razmere, v katerih se je ustanovila protestantovska zveza, ne bodemo se vendar mogli podvreči auto-riteti velicega nemškega zgodovinarja. Henrik IV., čigar namere so znane, bil je vedno v dogovoru s heidelberžkim dvorom ter je protestante glede te zveze uže dolgo spodbadal; francoski kralj je tako rekoč kumoval pri uniji. Potem so bili takrat zarad velicega osabljenja Habsburžanov protestantovski stanovi neprimerno močnejši od katoliških; kar se pa storjenih krivic tiče, bilo je v istini takrat protestantovsko mesto Donauwörth zgubilo svojo versko i politično prostost vsled bavarskega nasilstva, toda — v kolikih enačili slučajih so protestantje enako ravnali s katoličani, ter jim posedali veliko večino cerkvenega premoženja!
Dasiravno so bili nameni katoliške lige bolj defenzivni, hranitve proti napadu se tikajoči, ker dejanske razmere ofenzivne politike nijso dopuščavali, nahajamo vendar-le tudi pri tej zvezi nek ofenziven moment, ker po značaji nekaterih deležnikov, posebno fanatičnega Maksimiliana mora se pričakovati, da je tudi liga nameravala, v priličnem času katoličanstvu zgubljena tla zopet pridobiti, ter pred vsem onega cerkvenega premoženja se polastiti, katerega so protestantje pervotnemu namenu odtegnili ter sebi pridržavali.
V	istini pri nobenej teh zvez ne nahajamo prave zmerne, poterpežljive konservativne politike; taka zmernost sploh uij bila
2
mogoča brez mejusobne tolerantnosti. Te lepe stvari pa strastne verske stranke 16. i 17. stoletja nikakor nijso poznavale, baje ker se tolerantnost pri konfesijah i sektah navadno še le takrat začenja, če pervotna moč i zmožnost nasprotnika uničiti pojemljete. Toda niti katolicizem, niti protestantizem nijsta bila takrat v tej meri oslabljena.
Takoj po ustanovi obeli zvez je pretila nevarnost krvavega boja. Postopanje cesarja Rudolla II. v pravdi zarad jülik-clevske zapuščine je dajalo Henriku IV. povod, vojsko proti cesarju začeti ter z volilnim knezom brandenburžkim, s palatinskim grofom neuenburžkim (oba kneza sta imela pravico do one zapuščine) i z unijo v zvezo stopiti. S to vojsko je Henrik IV. za sedaj nameraval svojo deržavo na babsburžke stroške z Belgijo, Alzacijo i Franche-comte pomnožiti, habsburžkej dinastiji cesarsko čast odvzeti, ter tako vse teritorialne , i politične razmere popolnem predrugačiti. Toda versko-fanatični morilec Ravaillae je 14. maja 1010. vse te nakane hipoma uničil; smrt Henrika bila je silne važnosti, visokega pomena, kajti kako drugače bi se bile avstrijske i nemške osode obrnile brez tega nepričakovanega dogodjaja!
„Dreierlei scheint uns gewiss“; — pravi Grindely (1. c. II 90) „die macht der Habsburger wäre bis in die tiefsten fundamente erschüttert und vielleicht auch vernichtet worden, in den österreichischen ländern wäre der protestantismus zur alleinigen herrschaft gelangt und Deutschland selbst wäre in eine abhängigkeit von Frankreich geraten, aus der es sich nur schwer und nicht ohne die grössten opfer herausgewunden hätte.“
Tudi katoliška liga seje bila oborožila—toda po Renrikovej smrti je kmalo obravnanja z unijo pričela i mir se je še za nekoliko časa ohranil.
Do sedaj smo pos.cusili popisavati i karakterizirati stanje nasprotnih stranek tačasne Nemčije. Njeno protislovje se je vedno množilo, nevarnost kontiikta je postala vedno bolj nujna, bolj preteča. Uže smo videli, da je pravda za jiilihsko zapuščino dala povod za boj mej protivnimi strankami: vendar še nij bilo do tega prišlo. Ali na vzhodnej meji nemškej, v habsburžkih posestvih se je počasi pripravljala katastrofa i torej smo porimorani na avstrijske razmere istega časa svojo pozornost obrniti.
II.	Habsburžke razmere.
Protestantizem, kateri se je s toliko hitrostjo po Nemčiji razširjal, napredoval je tudi po habsburžkih deželah z velikanskimi koraki. Posebno od kar je cesar Maks II., po svojem prepričanji sam bolj udan novej veri, plemstvu dopustil jo po njegovih gradovih učiti, se je protestantizem kmalo po celej Avstriji razprostiral. Nadvojvoda Ferdinand (poznejši cesar) sorodnik njegov iz gražke linije je sicer v svojih pokrajinah, na Štajerskem, Koroškem i Kranjskem katoličanstvu z vso silovitostjo staro častno mesto zopet priboril, toda Niže- in Gornjeavstrijsko, Ogersko, pred vsim pa stara husitska terdnjava, Češko se svojimi utelešenimi deželami, z Moravskim, Silezkim ter z Lužicami so tem tesneje novega verskega menenja se poprijeli. Izpovedavanje. kateremu je pripadala vladujoča dinastija, brojilo je med plemstvom i prostim ljudstvom neprimerno mals priveržencev.
Sploh nij hasnilo vladarjem one dobe, v katerej se je svet še klanjal uplivu verskega mišljenja, ako je bila vera podložnih različna od lastne. Habsburžanom je pa viharno se razprostirajoči protestantizem glede oblasti nevaren postajal. Kakor je namreč reformacija na Nemškem deželnim vladarjem moč izdatno pomnoževala, cesarskej oblasti pa škodovala, tako so se tudi po habsburžkih deželah stanovske namere ozko strinjale i družile z novoverskimi interesi. Plemstvo namreč, vedno se boreče proti deržavnej oblasti, se je na čelo postavljalo verskemu gibanju ter je tako močnega zaveznika si pridobilo v borbi s krono; ljudstvo protestantizmu vdano je sedaj pospeševalo egoistične nakane plemenitašev, katerim je bilo sicer naraven nasprotnik.
Ta zveza stanovskih predpravic s protestantizmom je oblast habsburžke dinastije skoro uničila. Največ pripomogle pa so k temu razpertije, katere so nastale začetkom 17. stoletja v tej imenitnej rodovini. Neizrečeno slaba vlada na pol blaznega Rudolfa II. (1576—1612) prisilila je namreč sorodnike, da so aprila meseca 1606. njegovega brata Matijo mesto njega za starešino postavili; 1. 1608. je potem nadvojvoda Matija, razdražen po mno-goverstnih sovražnih činih svojega brata, s podporo avstrijskih,
2*
moravskih i ogerskih stanov Češko napadel ter Rudolfa prisilil, da mu je v libenskej pogodbi (25. junija 1608.)* popolno oblast nad Avstrijo i Ogerslco, oskerbništo Moravskega i nasledstvo na Češkem prepustil. A še ne do volj e! Ker Rudolf tudi potem nij jenjal svojemu bratu sovražnega se kazati ter je celo po „Pa-savcih“, vojacih komandiranih od svojega bratranca Leopolda, prav čudnega mladega gospoda, ob enem Matijo i češke podložne silno nadlegaval, je pervo imenovani, povabljen od čeških stanov, zopet na Češko prišel ter brata do neke pogodbe primoral, v kate-rej je le-ta tudi češke stanove dolžnosti proti sebi oprostil, ter svojega brata jim kot vladarja postavil. Tako je Matija se stanovsko pomočjo nesrečnemu starejšemu bratu vse krone, izvzemši cesarsko nemško, odvzel ter sebi privlastil.
Stanovska podpora je pa tudi Matiji mnogo stala; primoran je bil, svojo oblast prikrajšati ter posebno protestantom veliko priznati. Tersko svobodo ter vse druge pravice i privilegije, katere je bil dal Maks II. avstrijskim stanovom, moral je potrditi ter po tako imenovanej „capitulations-resolution“ 21. marca 1609. celo pomnožiti. Iste verske pravice je tudi avstrijskim mestom (1610), in pa Moravanom i Ogrom podaril. Čehom pa je pismeno, preden je bil kronan, vse pravice i privilegije, podarjene od njegovih prednikov, posebno pa „veličanstveno pismo“ („majestätsbrief“) i vse druge koncesije cesarja Rudolfa II., slovesno potrdil.
Od vsih svoboščin pa, katere so Habsburžani, po okoliščinah primorani, svojim stanovom podelili, nema nobena večje važnosti nego „veličanstveno pismo“, od cesarja Rudolfa 12. jul. 1609. Cehom podarjeno.
25. jun. 1609. so se namreč češki i sileški stanovi bili zavezali z namenom, da si pridobijo od Rudolfa privilegije zagotavljajoče svobodo protestantovskej veri. Obljubili so si medsobno pomoč, volili so neko gosposko 30 členov i vojaškega poveljnika ter so na svojo roko zapovedali, naj se nabere 3000 mož. Tako so se svojim energičnim postopanjem cesarja primorali, da jim je podaril „veličanstveno pismo.“ Glavne točke tega silno važnega pisma so: vsakteremu je dopuščeno, izpoznavati vero „sub utraque“ (ta
----------- v
*	Glej Gin del v, Rudolf II., I. 233 i dalje.
izraz je obsegal vse protestante, namreč luterane i kalviniste, češke
brate in pa celo ostale stare utrakviste); trem stanovom, to je velikim plemenitašem, vitezom, pražkemu i drugim kraljevim mestom se podeli pravica, k uže obstoječim cerkvam nove sezidavati. Izpoznovalcem vere sub utraquc se vrh tega prepušča „mali“ kon-sistorij i pražko vseučilišče, ter stanovom pravica, čez te zavode postavljati oblastnijo 30 „ defenzorje v“, kije tudi pooblaščena zarad verskih zadev sklicevati v Prago neko skupščino, obstoječo iz protestantovskih naj višjih deželnih uradnikov (landofficiere), iz protestantovskih prisednikov deželne sodnije in kraljevih svetnikov pa iz zastopnikov posameznih okrožij (kresij) ter ž njo potrebne naredbe pretehtavati i sklepati.
Temu „veličanstvenemu pismu“ se je pa še pridala kot dopolnilni dostavek „pogodba med priverženci vere sub una i sub utraque“ ter je zadobila enako postavno veljavnost. Ta pogodba pa še določuje, da je ravno obstoječi status merodajen glede posestva religioznih stranek, da ima vsak cerkveni zavetnik i tudi cesar pravico, vvesti protestantovske, toda od pražkega nadškofa posvečene duhovnike, ter slednjič, da smejo tudi prebivalci kraljevih graščin cerkve si zidati. *
Kakor uže rečeno, potrdil je bi! Matija še pred kronanjem češko i ravno tako še bolj precizno sestavljeno silezko veli-čanstveno pismo. Toda kakor vsem koncesijam, katerih ne rodi prosta volja, temveč potreba i sila, godilo se je tudi tej prevažnej svoboščini; komaj je bila dana, pa so uže poskušavali, jo preskočiti ter dejansko uničiti. Matija je bil sploh preveč katoliškej veri vdan, da bi mogel takoj dejansko priznavati vsa privoljenja, katera so protestantje od njega i njegovega prednika šiloma pridobili, i vrh tega je bil cerkveni mogotec, kardinal Klile s el njegov intimni svetovalec, zoper katerega so se avstrijski protestantje uže večkrat morali pritoževati. Matija je sicer protestantom mnogo
*	Kot dokaz nemale plitvosti smatramo, da se zgodovinopisec Gfrörer celo nij potrudil prvotne besede tolikokrat (na pr. pri Khevenhillerju VII. in v drugi apologiji, itd.) ponatisnenega velicastvenega pisma, bolj na tančno ogledati. Kako bi sicer mogel primerjati ga augsburžkemu verskemu miru? Kako bi mogel o njem trditi, da se ozira samo na plemenitaše, viteze i mesta ter se za ljudstvo i njegovo versko svobodo rielo nič ne zmeni? (Gfrörer, Gustav; Adolf, str. 224 i dalje.)
pravic podaril, pa jim vendar nij bil prijatelj; Gin d el v pravi o njem: die Unparteilichkeit, die man diesem regenten in betreff der religionsangele genh eiten zuschrieb, bestand in nichts anderm als in der leichtigkeit, mit der er sich den Protestanten gegenüber zu grossen Versprechungen hinreissen liess, deren erfüllung er nicht ernstlich beabsichtigte.“ Cehi so tudi kmalo spoznali, da dunajski dvor nikakor ne namerava, strogo deržati se priznanega velican-stvenega pisma.
To se je jasno pokazalo ob priliki, ko so hoteli prebivalci mesta Brunovega, spadajočega pod oblast opata Wolfganga Selen-derja proti volji svojega graščaka sezidati novo protestantovsko cerkev. Ker ima ta stvar, dasiravno na pervi ogled malostna, vendar za razvoj češko-avstrijskih i evropskih razmer veliko važnost, hočemo jo nekoliko bolj natančno tu preiskati i pretresti.
III.	Upor na Češkem.
Uže za Rudolfa II. pozvali so Brunovčani, vkljub prepovedi svojega graščaka opata, nekega protestantovskega pridigarja ter vpeljali ga v mestno cerkev. Ker se jim pa je protivila češka kancelija, opirajoča se na „veličanstveno pismo“ (natančneje: na „pogodbo“), so takoj odjenjali ter s pomočjo svojih sovernikov novo cerkev zidati pričeli. Opat se jim je tudi sedaj upiral ter jih je tožil; cesar Matija pa je potem, ko je nekatere katoliške kronske uradnike bil poprašal: „ali smejo prebivalci duhovskih graščin brez privoljenja svojih zemljiških gosposk nove cerkve zidati“ ter ko so to prašanje zanikavali, prepovedal, da se poslopje nadaljuje. Protestantovski stanovi pa so v tej prepovedi takoj videli prelomitev verskih postav od leta 1609.
Vprašanje, ali je to postopanje habsburžke vlade v istini žalilo obstoječe pravo, se je stoprv v najnovejsej dobi rešilo. Gin-dely, kateremu priterjuje tudi Ranke (deutsche gesch. YII. 197) preiskuje v „Rudolf II. und seine zeit“ i ravno tako v „geschiehte des dreissigjährigen krieges“ stvar bolj natančno ter jo strogo presojeva na podlagi češkega deržavnega prava.
\
Kakor on dokazuje, se češki protestantje v istini nijso mogli sklica vati na „veličanstveno pismo“ — ker isto podaruje samo trem stanovom pravico, cerkve zidati — pač pa so se mogli opirati na „pogodbo“, katerej gre enaka postavna moč, kakor „velič. pismu“ i katera določuje, da imajo tudi prebivalci kraljevih graščin ono kontroverzno pravico. Češko deržavno pravo prištevalo je pa tudi duhovska posestva kraljevim, ker nij bilo duhovništvo češko (kakor drugod) deželni stan i ker je imelo samo vžitek, a ne lastnine svojih posestev. Za to so pričali posebno sledeči členki deželne ustave: A 11, D 49, posebno pa Q 6 i Q 49, ki so češkim kraljem pravico podajali, svobodno gospodariti s cerkvenim premoženjem. Teh določeb so se tudi Habsburžani posebno v zadnjih časih posluževali i še 1. 1598. razsoja katoliški kancelar Zdenek Lobkoviški stvar tako, da se vidi, ka so tudi katoličani enako postopanje primerno imeli deželnim postavam.
Gotovo je, da je bil le-ta široki obseg izraza: „Kraljeve graščine“ obče znan ter, kakor celo S la vata pričuje, tudi katoličanom navaden. Ko se je napravilo „veličanstveno pismo“ s „pogodbo“, prepričani so bili torej protestantje, da se je stvar tako tolmačila, sicer bi bili prav lehko duhovskih posestev posebno i izrečno omenjali, kakor se je to v istem času v silezkem „veličan-stvenem pismu“ zgodilo. Tedaj je ugovarjanje katoličanov, ka bi se moralo enako važno privoljenje posebno poudarjati, le sofi tičen izgovor i priznavati se mora, da je bilo zahtevanje protestantov opravičeno. Ranke (VII. 197) na ravnost trdi: „Die gesetz-mässigkeit der protestantischen auslegung wird durch unumstöss-liche Zeugnisse bekräftigt.“
Bruno včani, izpodluadani od protestantovskih, po defenzorjih pozivanih stanov, so zidanje nadaljavali, ne oziraje se na kialjeve prepovedi; do 1. 1615. se jim tudi ničesar nij zgodilo. Med tem se je še nekaj enakega zgodilo v rudaiskem mestecu Klostergrab, kjer je pražki nadškof Janez Lohelius meščane silil, katoliške božje službe se udeleževati, ter protestantovske pridigarje spodil i protestantovsko. cerkev zaprl.
Po enakem postopanji vlade i katoliške stranke je verska razprtija vedno naraščala. K temu pa še nijso toliko pripomogle nepostavnosti i vladne silnosti, kakor javno i splošno menenje, da
bode po Matijevej smrti nehala neodločna, omahljiva vladna politika ter mesto nje pokazala se brezozirnost i eneržija, po katerej se je odlikaval Ferdinand, Matijin presumptiven naslednik. Leta je bil vkljub protestantovskej opoziciji, vkljub intrigam pala-tinskega dvora 6. junija 1617. od čeških stanov za kralja sprejet ter 19. jun. 1617. slovesno kronan, potem ko je bil prisegel, da bode, vlado dejansko nastopivši, potrdil vse pravice i privilegije; „in allen punkten und clauseln, sowie dies der gegenwärtige kai-ser und seine Vorfahren, die könige von Böhmen getan haben.“' (Gindely, 1. c. I. 171.)
Da je bil pa ravno Ferdinand, kateremu bi morala v kratkem pripadati vlada na Češkem, to je vkljub vsem njegovim prisegam i zagotovljenjem češke protestante zelo vznemirjalo. Voditelji stanovsko-protestantovske opozicije	so	bili tako uže v	zvezi z
nemško radikalno stranko, narodni duh	se	je pa uže	na	pol bil
privadil misli, da se razruši zveza z Avstrijo, — naravno torej, da je to gibanje sedaj živahneje postajalo, ko je bil Ferdinand za kralja kronan, katerega so protestantje uže prav dobro po svojem prejšneni življenji poznali.
Ferdinand, kot nemški cesar drugi tega imena, člen graške linije nemških Habsburžanov, se je rodil 9. jul. 1578. iz očeta nadvojvode Karola i matere Marije bavarske, sestre bavarskega vojvode Viljema. Odgojili so ga jezuiti	v	Ingolstadtu	in	tam so
prekanjeni očetje societatis Jesu vcepili	i	polagali v	mlado srce
versko netolerantnost i nestrpnost, neupogljivo i neomejeno vdanost katoliškej veri ter energično sovraštvo krivoverstva, torej vse one principe, po katerih se je potem absolutno ravnal v svojem političnem delovanji.
Po svojej naravi nij bil krvoločen, nij bil maščevanja željen; v svojem privatnem življenji moralično nedotakljiv, bil je popolnem vdan idejam katolicizma ter je za svojo dolžnost imel, da pribori po svojih deželah „edinozveličevalnej“ cerkvi zopet popolno oblast i ekskluzivni obstanek, ob enem pa tudi svojej rodovini i svojej kroni staro mogočnost, katero je bila zgubila vsled verskih homatij i stanovske agitacije. Izvrstno ga nam karakterizira nemški zgodovinar Häusser: „ohne die grossartigen kühnen gedanken eines orginalen kopfes, aber eine der stillen seelen, die, was sie
einmal als glaubensartikel in sicli aufgenommen haben, mit gefahr ihres lebens, mit preisgebung alles dessen, was ihnen bieniede.n ieuer ist, festhalten. mehi' mönch als fürst, mehr zögling eines prie-stevcollegiums als zu der aufgahe befähigt, über der ungeheuren krisis versöhnend zu walten und den abgrund des bürgerkriegs zu schliessen.“ (Rcforinatiouszeitalter, 4i)2).
Njegov značaj karakteriziral je vže siloviti način, po katerem je po svojih deželah, na Stajarskem, Koroškem i Kranjskem obče razširjeno protestantovsko vero zatiral. Uže zarad tega se Cehi nijso imeli kaj dobrega od njega nadejati. Kakor je bil prelomil svoboščino, po njegovem očetu v Brucku zbranim stanovom dano, tako bi bil tudi na Češkem lehko „veličanstveno pismo“ uničil, katero v zadnjem času sploh nij več protestantov popolnem braniti moglo!
Od kar je bil torej Ferdinand kronan, postajala je zdražba na Češkem vedno večja. Zatiranje protestantov po kraljevih graščinah, katere je gosposka vkljiiim „veličanstvenemu pismu" k prestopu prisiliti hotela, napadanje pravic kraljevih mest, trdno upanje katoličanov, da nastane kmalo splošen političen prevrat, upanje, katero se je izraževalo po mnogih nepremišljenih i dražljivih grozilnih besedah — vse to je razkačilo češko prebivalstvo. Verhu tega izbrala je vlada veejidel samo katoličane v mestna zastopstva, dasiravno je bila velika večina meščanskega prebivalstva (izvzemši samo Budejevice i Pelzenj) protestantovska, tako da je kmalo velika razpertija nastajala med mesti i mestnimi zastopstvi. Naj gl ob še pa. je ranila javno menenje neka „inštrukcija“ 1. 1617, katera je uničila samoslfcalnost 3 pražkih mest, prilastila vso oblast kraljevim sodnikom ter obsegala tudi nekatere nevarne določbe tikajoče se posestva protestantovskih cerkev.
Habsburžani, razžaljeni od napredujočega protestantizma v svojem verskem čustvu, prikrajšani od vedno množečih se stanovskih zahtevanj v svojej dinastičnej oblasti, skušali so torej na češkem ob enem uničiti protestantovsko vero i stanovsko autonomijo.
Ob enem se je pa tudi pravda brunovska zopet na novo zasukala. Ko so namreč vsa cesarska povelja, naj se nova protestan-tovska 'cerkev zapre, brezuspešna bila i ko Brunovčanje tudi nijso
3
zgubili srčnosti, ko je vlada osem meščanov v ječo vtaknila, prišla je 19. febr. 1618. komisija iz Prage, da bi cerkev zatvorila. Toda meščani so se jej ustavili z orožjem v roki ter komisija se je morala domov vrniti brez zaželjenega uspeha. „Bei dem ausbruche des böhmischen aufstandes (23. mai 1618) befanden sich die Braun-auer tatsächlich im besitze ihrer kirche.“*
Protestantovsko cerkev v Klostergrabu pa so 11., 12. i 13. dec. poderli vsled povelja pražkega nadškofa.
Med tem je bil' cesar Matija Prago zapustil, ter vlado izročil desetem namestnikom, od katerih je bilo sedem katoličanov a le trije protestantje. Naj znamenitejši bili so: veliki „burggraf“ Adam Sternberški, potem namestnika Jaroslav Martinic i Yiljem Slavata. Kar se zadnjih dveh tiče, jima Hurter sicer navdušeno slavo poje; toda če tudi priznavamo, da se o njijnem osobnem značaji nič slabega ne more reči, gotovo je vendar le, da se v političnem življenji simpatije i antipatije po političnem stališču, ne pa po privatnem značaji odmerjajo. V političnej zadevi bila sta Martinic i Slavata pa odkrita priverženca skrajne katoliške stranke, ter sta se kot taka skazala 1. 1609, braneča se, amnestijo podpisati,** 1. 1611, sodelavajoča pri pasavskem napadu i 1. 1617, ko sta svetovala Ferdinandu, naj Cehom „veličanstvenega pisma“ nikar ne poterdi. Da, sta dva katoliška fanatika cesarska namestnika postala, to je celo protestantovsko večino na Češkem hudo razkačiti moralo.
Ker je bilo javno menenje razdraženo po dogodbah v Bru-novu i Klostergrabu, posluževali so se defenzorji pravice, katera jim je šla po „veličanstveuemu pismu“, ter sklicali na 5. marcija 1618. protestantovsko skupščino, ki bi pretresovala pritožbe tikajoče se verske svobode. V istini sešlo se je veliko število protestantov-skih stanov ter sklenilo, da se zarad zaprtih Brunovčanov i zarad ohranitve „veličanstvenega pisma“ deputacija pošlje kolegiju cesarskih namestnikov, a ko to ne bi hasnilo, da se potem skupno z Moravani i Silezci tudi pred cesarjem v tem smislu postopa. To se je zgodilo 11. marcija, in utrakvistična skupščina se je potem
*	tilej Gindely, 30j. krieg I. 248, potem tudi Khevenhiller, annales Ferdinande!. IX., 25 i dalje.
** Menzel 1. c. XII. 206.
razšla; toda uže 21. marcija so prejeli namestniki cesarski „re-skript“, kateri je očital protestantovskim stanovom, da se poganjajo za tuje podložne ter jih z nesrečnim izgovorom, ka je „veličanst-veno pismo“ žaljeno, proti cesarju hujskajo; deležnikom omenjenega zbora žugal je „reskript“ s kazenskim postopanjem, za sedaj pa jih je opominjal po cesarskih namestnikih, da nehajo za Bru-novčane se poganjati i v prihodnjič se zbirati.
Defenzorji so bili iz prvega po tem ostrem pisanji nekoliko preplašeni, toda kmalo se ohrabrijo ter skličejo novi shod na 16. maja. Ta nova skupščina čutila se je pa takoj razžaljeno po dveh novih sovražnih činih cesarske vlade. Za pridigarja na onej betle-hemskej kapelici, v katerej je nekdaj pridigoval slavni Jan Hus, je bila vlada namestila katoliškega duhovna; mestno svetovalstvo starega mesta pa, na katero je uplival kravljevi sodnik, prepovedalo je meščanom, udeleževati se protestantovskega zbora. Verhu tega čitalo se je pa 21. maja protestantovskim stanovom neko cesarsko pismo,* katero je v zmernih, vendar pa odločnih besedah namestnikom zapovedalo, da izrečejo stanovom, ka je skupščina za sedaj „odložena“ ter da jih posvarijo, ka naj se ne vtikajo v tuje zadeve nego naj rajši skrbe za slogo i spravedljivost nego za ne-edinost in sovraštvo.
Deloma vsled nezaslišane razdraženosti, katera se je sedaj polastila češkega naroda ter njegovih voditeljev, zgodilo .se je ono silstvo, tako silno važno za poznejšo evropsko zgodovino, katero se navadno smatra kot začetek •'■Oletne vojske. 2H. maja 1018. vršila se je „defenestracija“ cesarskih namestnikov Martinica i Slavate ter tajnika Filipa Fabricija.
Pri presojevanji tega osodepolnega dogodjaja moramo naj-preje preiskavati, če je prouzročila siloviti čin samo maščevalnost razdraženega i razžaljenega stanovskega zbora, ali če se je tukaj vršilo premišljeno i dobro preudarjeno hudodelstvo, s katerim bi se moral na eklatantni način začenjati odpad od habsburžke dinastije?
G-indely** dobro razjasnuje dogodbo. ravno tako temno po njenih nagibih kakor jasno po nasledkih. Dokazuje po pravdnih
*	Cesarsko pismo od besede do besede pri Hurterju 1. c. VIL str. 592, pril. CCLVIII.
** Gindely, 30j. Krieg, I. 237 i dalje.
spisih i korešpondecijah čeških upornikov, da si je zmislil silstvo grof Matija Turn, mož, kateri je. dasiravno tuj i komaj zmožen češkega jezika, vendar voditelj bil stanovskega gibanja uže od 1. 1609. ter ozko zvezo vzdržaval z nezadovoljnimi elementi v Nemčiji. Sedaj je hotel porabiti javno i splošno razdraženost proti Habsburžanom, da bi provociral jasni i nepreklicljivi razdor s kraljevo vlado. Kaj pa bi utegnilo bolje služiti tem namenu, nego umor cesarskih namestnikov i vdanih priveržencev ?!
V	duši tega moža rodila se je torej ona silovita nakana; kaj ga je bilo več napotilo do enake drzovitosti, čestilakomnost, ali maščevalnost, daje bil odstavljen od službe „burggrafa“, ali bojazen pred dvorom ali sovraštvo do avstrijske vlade, kaj je več uplivalo — to bode pa tako dolgo ostalo skrivnost, dokler ne bode mogoče opazovati psihologičnih sprememb, koje se vršijo v globočinah človeškega serca!
Stoprv 22. maja 1618. pregovoril je Turn več odličnih čeških protestantov, da so se poprijeli misli, usmrtiti cesarske namestnike; razodel se je plemenitašem: Kup pi, Collonna-F elsu, Budovcu, Vojtehu Smi ficke mu, Ulrichu Ki n s komu i bratoma Paulu i Litvinu 7?ičanskima. (Viljem Lobko-vicki i Slik sta še le 28. maja zjutraj zvedela o Turnovej drzovitej nameri). V palači bogatega Smifickega zedinili so se zarotniki glede načina usmrčenja ter izvolili historično „defenestracijo.“ Takoj 23. maja so hoteli izpeljati svojo namero.
Kar se je bilo potem zgodilo 23. maja v Pražkem gradu, kako so bili Mar ti ni c, Slava ta i tajni pisar Fabricij skozi okno pometani a vendar vkljubu globokega padca smrti oteti — to je obče znano ter se od tačasnih i današnjih historikov soglasno pripoveduje. * Kedor pa hoče eelo osodepolno dogodbo na drobno razkladano čitati, tega opozorujemo na Grindelyevo delo, katero se tu opira na poročilo češkega protestantovskega zgodovinarja Skale i na spominske zapise Sla vat e, torej na spričevala političnih i verskih nasprotnikov. **
*	Glej na pr. Khevenhiller, ann. IX. str. 30 i dalje; potem Hurter 1. c. VII. 255—265; Menzel 1. c. III. 299—303; Gfrörer 1. c. 266, Mail a tli, österr. gesch. II. 364—367.
** Gindely, 30jähr. krieg I. 281—299,
Cesarski priverženci so bili oteti smrti, katero jim je namenila maščevalnost sovražnikov. Martinic, dasiravno nekoliko ranjen, pobegnil je na Bavarsko ter je bil v Monakovem gostoljubno sprejet. Fabricij poročal je sam dunajskemu dvoru, kar se je bilo zgodilo v Pragi, i tudi Slav ata jo je srečno iz Češkega odnesjl, — toda Čehi so se vendar tako pregrešili, da jim je bila ostra kazen gotova. Dasiravno so torej iz začetka na videzno še priznavali cesarsko oblast, bili so si vendar zvesti faktičnega položaja ter so ' se takoj pooblastili celega vladnega aparata.
Precej po napadu na cesarske namestnike, 24. maja izbrali so si Cehi lastno vlado, na ta način, da je vsak stan izvoli! deset „direktorjev.“ Še le črez en mesec pa je prejel ta kolegij svojega predsednika v osobi Vaclava Viljema Iiuppe. Turna, voditelja cele vstaje, ne nahajamo med „direktorji“, k or čast „generallieutenanta“ stanovske vojske pozvala ga je uže črez mesec dni na odločilno borišče.
Nova češka vlada začenjala je takoj skrbeti za vojake i za denar. Zapovedalo se je novačenje, pozval vsak deseti mož v deželi (vendar nij prišlo do te narodne vojske), dvorska straža sč svojim poveljnikom, katoliškim Dion. Cerniuom morala je priseči zvestobo stanovom, davki i prihodki pa so se nabirali za stanovsko blagajnico. Cesarju pa so poslali češki uporniki opravičevalno pismo,* v katerem so razkladali, da so le proti namestnikom sovražno postopali, da so Brunovčanje i Klostergrabci glede zidanja cerkve v polnej pravici, ter da želijo češki stanovi tudi za naprej cesarju vdani i zvesti podložniki ostati.
Vojska se je pa vkljubu vsemu izgovarjanju uže junija meseca dejansko začela. Grof Turn je napadal južno Češko, izpodil cesarsko posadko iz mesta Krumlovega ter je potem poskušal oblegati Budijevice, edino katoliško mesto na Češkem poleg Pelzenja, katero je bilo še v cesarskej oblast.
*	Prva „apologija“ čeških stanov pri Kheve n h i 11 erju, ann. IX. 35—51; tudi pri Londorpu, acta publ. se nahaja.
IV.	Češka vojska do smrti cesarja Matije.
Na Dunaji zlasti na cesarskem dvoru probudila je novica o češkem uporu strah i preplašenost: menenja o načinu, kako ga ukrotiti, bila so različna. Ena stranka pričakavala je uspeh edino le od poravnav in koncesij, druga, njej na čelu kralj Ferdinand, zanašala se je na orožje ter želela odločilni boj. Matija je omahoval; poslal je polkovnika Khuena kot posrednika v Prago, na drugej strani so pa poslanci njegovi pri papežu Pavlu Y., pri . ligističnih knezih in na Spanjskem podpore z denarjem i z vojaci iskali i prosili.
Slučajno postala je stranka vojsko želeča na dvoru močnejša, skoro gotovo za to, ker se jej *je pridružil cesarjev mogočni ljubljenec Khlesl. To se uže razvidi po odgovoru, ki ga je dal Matija češkej „apologiji“ v patentu 11. jun. i pisanji 18. junija* kjer obljubuje sicer ohranitev „veličanstvenega pisma“ i drugih čeških pravic i svoboščin, ob enem pa trdi, da le-te nijso bile nikdar žaljene ter indirektno pravi, da je bila prejšna reakcijonar-ska politika po vsem prava, pravična in dostojna. Novo pisanje od 28. junija bilo je sicer nekoliko bolj odjenljivo, toda od maja sem bilo se je uže toliko zgodilo, da češki stanovi i provizorična vlada nijso več poravnave želeli.
Yendar se nij skoro nič storilo na cesarskem dvoru, da bi se ukrotil češki upor. Naj bolj zaviravala je vsako energično postopanje cesarjeva omahljivost, potem pa intrigantnost za svoj upliv se boječega kardinala Khlesl a. ** Bilo je torej silne važnosti, da se je napravila zarota proti zvitemu ministru ter da je bil po vojvodih Maksu i Ferdinandu s pomočjo španjskega poslanca Ognate-a spodrinjen, 20. julija 1618. v zapor dejan in urno v dalnjej Tirolskej v Ambražkem gradu interniran, kjer nij imel nikakove prilike, po svojej navadi intrigirati in hujskati.
Polovičarija -nehala je sedaj, vojaci so se nabirali ter takoj proti Češkej pošiljali, za poveljnika pa je poslal nizozemski gou-verneur nadvojvoda Albreht Karola Bonaventuro Bucquoy,
*	Vse se nahaja pri Khevenhillerji, ann. IX. 71 itd.
** Gledč njega i glede cesarja Matije je važno delo: Hammer-Purg-
stali, kardinal Khlesl’s leben.
potomca brabantske grofovske rodovine Longueval. Ta novi general planil je uže avgusta meseca na Češko ter takoj proti Pragi mar-širal; grof Turn je moral odnehati od Budejevic i proti Bucquoyu se obrniti, da reši deželno glavno mesto preteče nevarnosti.
Teče važnosti nego bojne operacije so pa obravnavanja, po katerih so češki voditelji i cesar, vsak za se, takrat zaveznikov iskali. Med tem, ko je cesar Maksa bavarskega i sosedne duhovske kneze zastonj pomoči prosil, pošiljali so Cehi svoje poslance so-mislečim stanovom drugih avstrijskih dežel ter jih k skupnemu delovanju pozivali. * Pa tudi Cehi nijso imeli zaželjenega uspeha. Ogerski zbor kronal je vkljubu prigovarjanju češkega poslanca dra. Jesenija, rektorja pražke univerze, 1. julija 1618. Ferdinanda, ter je v boju ostal celo neutralen. Ravno tako se obe Lužici nijste udeležili boja; avstrijski stanovi pa so sicer cesarju vsako pomoč odrekavali ter celo na razne načine ustavljali se mar-širajočej cesarskej vojni — vendar pa nijso hoteli preje za orožje prejeti, predno se Moravani Cehom ne pridružijo. Na Moravskem pa, kjer bi bila morala uže narodnost za Cehe govoriti, imel je sicer odkritosrčno protestantovski, ob enem pa vladajočej dinastiji vdani baron Zerotin toliko upliva, daje brnski deželni zb.or (avg. 1618.) sklenil, da Moravsko dopušča cesarskim vojakom prehod skoz deželo, ter da se celo udeleži boja proti Cehom, ako se ne bi hoteli na pravičen način pomiriti i podvreči. Izmed vseh avstrijskih dežel prihitela je samo Silezka Čehom na pomoč in zabra-nila prehod pomočnej vojski, ki jo je bil cesarju poslal poljski kralj Žiga III. ter ob enem Čehom poslala 1000 konjkov i 2000 pešcev pod poveljem Janeza Jurija brandenburg-jägerndorfskega.
Srečnejši so bili Cehi pri inozemskih oblastih. Pred vsim bil je vesel češkega upora palatinski dvor; Friderik Y. mislil je uže, v zvezi s Karlom Emanuelom Savojskem i z Benečani sam napasti Habsburžane, ** potem pa je poslal grofa Solmsa kot poslanca v Prago, da bi se osvedočil i dobro podučil o tamošnjih razmerah. Solms je ponudil takoj češkej upor-
*	Nij bilo mogoče, pregledavati ravno kar na svitlo prišlo knjigo graškega prof. Z vi e d in ek a, katera se ozira tudi na zvezo naših stanov se češkimi uporniki.
** Griudely, 30j. krieg 1. 391, K. A. Menzel, deutsche gesch. III. 332.
nej vladi nekoliko tisoč mož pod poveljem grofa Ernesta Mansfelda, kateri so takrat ravno v zgornjem Palatinskem (oberpfalz) stali.
Ker so Čehi ponudbo z veseljem sprejeli, prestopil je 'iO. avg. 1618. Mansfeld kot general topničarstva v češko službo. 21. nov. 1610. posrečilo se mu je, polastiti se zadnjega katoliškega mesta na Češkem: Pelzenja.
Osobnost tega Wallensteinovega prednika je tako zanimiva i delovanje negovo tako silno važno za zgodovino tiste dobe, da se moramo tii nekoliko ozreti na njegovo prejšnje življenje. Rodil se je leta 1580. kot nezakonski sin gouverneura luksemburškega Petra Ernesta grofa Mansfelda. toda jako neverjetno je, kakor Gindely dokaže, če je bil lcedaj legitimiran ter če se je smel posluževati grofovskega naslova. Cesarsko i španjsko službo zapu-stivši, prestopil je k protestantizmu ter stopil v zvezo z unijo; ta ga je priporočala savoyskemu vojvodi in v njegovej službi odlikoval se je v vojski proti Španiji; početkom češkega upora vrnil se je pa v Nemčijo, tor tam nad -1000 mož pod svojim poveljem imel, s katerimi je prišel sedaj češkim upornikom na pomoč.
Mansfeld nij bil nikakor ženijalen vojskovodja ali izvanredni vojaški talent: mod svojim dolgim vojaško-roparskim življenjem boril se je navadno brez srečnega uspeha. Toda, on je bil prvi, ki je razumel, vojake nabirati, rediti, vojskovati se brez denarja tor zraven še sam obogateti, se ve da, vse na stroške pokrajin, skozi katere je ravno marširal. Razuzdanost i nečloveštvo so takoj očitali njegovim vojakom, tor o njem trdili, da jih ne zna brzdati i strahovati,* — kar je so ve da nalašč zanemarjal. Čete njegove so na enak način trpinčile prijatelje i nasprotnike, ker bilo jim je po vsem nevažno, za katero stvar so se ravno bojevali. Vendar pa je bil Mansfeld nevaren, skoro nepremagljiv sovražnik; kajti komaj bila je vojska njegova premagana, uže so privreli drugi postopači i klati vitezi ter na enkrat novo armado formirali. Zali bog! da je potem njegov način bojevanja vzgleden postal vsem vojskam, ki so se tekom te dobe na nemških in avstrijskih tleh bojevale.
*	K. A. M e n z e 1 1. c. III. 467; glej tudi opombo.
Med tem'so prodrle cesarske čete pod BucquoyiDampier-re-om do Ceslave, pa pomanjkanje živeža prisilo jih je kmalo, da so se vrnile. To umikanje pa je bilo dokaj nesrečno; Bucquoy prišel je komaj do Budejevic, in -tam ga je napadal v češkej službi stoječi grof Hohenlohe, Dampierre-a pa je podil Turn, kateri je 25. novembra 1618. avstrijsko mejo prekoračil ter Zwettl se polastil.
Obravnave, ki so se vendar še med Dunajem i Prago vršile, nijso imele zaželjenega uspeha, ker ste obe stranki preveč zahtevali. Da je cesar hotel, da naj Cehi orožje odlože, brez garancije svojih verskih i političnih svoboščin, celo brez garancije, da se obravnave potem šc nadaljujejo, bilo je ravno tako pretirano i prenapeto, kakor da so Cehi zahtevali, naj se cesarski vojaki takoj iz Češkega umaknejo.*
Ker torej nij bilo mogoče, po tej poti do sprave priti, po-skušavalo se je pomirjenje po posredovanji nekaterih nemških knezov. Matija je izbral v ta način volilnega kneza palatinskega, saksonskega. mogunškega i vojvodo bavarskega. Toda od vsih „inter-ponentov“ se je v istini edini Janez Jurij saksonski za mir pote-gaval. Bavarski dolgo nij hotel posredovati; ko se je pa Maks vendar naprositi dal, stavil je take pogoje, da je bila brezupnost obravnanja uže gotova; videlo se je pa pri tej priliki vendar na veliko veselje Ferdinandovo, ka se hoče Bavarska odsihmal dejansko po-tegavati za habsburžke i katoliške interese. Kar se pa celo palatinskega volilnega kneza tiče, bil je ta tem slabeji posreditelj, ker so mu voditelji češkega upora uže novembra 1618. poročili, da bodo Habsburžanom češko krono odvzeli ter njega si za kralja izbrali.** Palatinski grof, sprejemši to ponudbo, brigal se je torej jako malo za srečen izid te „interpozicije.“
A češke tirjatve bile so tudi tako eksorbitantne, tako pretirane, da obravnanje, katero bi se imelo začenjati 14. aprila 1619. v Hebu (Eger), nij obetavalo nobenega prospeha.
Pa predno se je moglo vršiti omenjeno posredovanje i obravnanje, počila je druga, uže dolgo pričakovana pa vendar silno važna vest! Cesar Matija, uže dolgo jako bolehen i
* Gindely 30j. krieg I. 400 i dalje. ** Gindely 30j. krieg L 445. i dalje.
slaboten umrl je nagloma proti jutru 20. marcija 1619. Njegova smrt bila je sedaj veče važnosti, nego njegovo celo zamotano i osodepolno življenje.
V.	Od smrti cesarja Matije do bitve na Belej gori.
Od štirih bratov umrlega cesarja živel je samo brezdetni starika-sti Albreht, mož infantinje Klare Evgenije i španjski namestnik na Nizozemskem, kateri pa nij nikakor nameraval, nastopiti vlado v avstrijskih vojvodinah. Ker pa zarad razkačenosti dotičnih stanov nij bilo varno, neposredno odpovedati se vlade v prid Ferdinandu, prevzel je Albreht vlado na videz, ob enem pa imenoval svojega bratranca Ferdinanda za namestnika i naslednika ter mu prepustil s pooblastilom prisego vdanosti i vlado.
Toda Ferdinand je prevzel zapuščino svojih pradedov v naj-žalostnejšem stanji; trebalje v istini trdnega zaupanja v pravičnost svoje stvari i svojo celo možato neupogljivost, da nij obupal pri tacih okoliščinah i tolikih nasprotnikih. Gornje-avstrijski stanovi upirali so se prenašanju vlade ter sklicavali se v protestu Albrechtu poslanem na stanovsko pravico, v enacih slučajih samo-stalno vladariti;* nižje-avstrijski stanovi pak so zahtevali, predno da prisežejo novemu vladarju, odpravljenje svojih pritožeb i zadoščenje svojim tirjatvam, v katerih nahajamo unijo s Cehi i pravo, paritetično podeljevati sodnijske službe.
Na obalih Donave začenjala se je Avstrija, od tod se je širila i razprostirala, ter pod habsburžkim vodstvom vesoljno veljavo si priborila: sedaj pa je, izpodkopan po stanovsko-prote-stantovskej agitaciji, omahaval tudi fundament der-žavni i jedro avstrijsko pridružilo se je brezpogojno novemu proti-dinastičnemu prizadevanju!
Dvakrat je bil pisal v tej silnej zadregi Ferdinand v Prago; v prvič namestnikom, v drugič „osebam, iz treh stanov v Pragi zbranim“, to je: stanovskim direktorjem. Ponujal je Čehom potrditev „veličanstvenega pisma“ in vseh drugih svoboščin i pravic, vabil jih je, naj pošljejo deputacijo na Dunaj, da se odpravijo nji-
*	Protest pri Londorpu, acta publ. I. 431; odgovor ibid. 435 i dalje,
hove pritožbe, ter vrhu tega Bucquoy-u zapovedal naj ustavi bojne operacije. Toda stanovski voditelji mu niti odgovorili nijso. Preveč bilo se je uže posrečilo češkej armadi, preveč so bili obravnavali Celii s palatinskim dvorom i pregloboko vcepljeno je bilo protestantom nezaupanje i sovraštvo do versko-fanatičnega Ferdinanda, nego da bi Cehi še mislili na mirno pobotanje, bodi-si tudi pod jako ugodnimi pogoji!
Sicer je dal grof Turn kralju Ferdinandu kmalo dobro razumljivi odgovor na vse njegove ponudbe. Se 16.000 mož zapustil je Češko, prekoračil moravsko mejo ter pregovoril moravski deželni zbor, d« je po češkem vzgledu imenoval 24 stanovskih direktorjev, sklenil zavezo s Cehi, mesta izročil izključljivo prote-stantovskim zastopstvom i kakor na Češkem, spodil po vsej pravici sovražene jezuite. Potem jo krene Turn proti Avstrijskej; samo en polkovnik, Albrecht Waldsteinski, pozneje glasoviti mož, je poskušal, Turnu se v bran postaviti, toda premalo moči je imel za to podvzetje. 5. jun. 1619. stal je Turn uže pred Dunajem, kjer je bival Ferdinand, z občadevanja vrednim pogumom kljubujoč pretečim nevarnostim, ki so mu žugale gotov pogin. Kar se je godilo 5. do 11. jun. na Dunaji i pred Dunajem, kako je dragoceni čas tratil Turn, kako se je ustavljal stanovitni Ferdinand avstrijskim stanovom, zahtevajočim, naj podpise defenzivno zvezo s Čehi, ter kako je bil Ferdinand nazadnje rešen po zmagi generala Bucqoy, kateri je 10. jun. pri Theynu premagal grofa Mansfelda i po pravočasnem prihodu kirasir-skega polka, — to se obširno čita v tačasnih i današnjih zgodovinskih knjigah,* to se nam pripoveduje v prozi i poeziji, z besedo in v podobah, tako da se natančen popis na tem mestu nam nepotreben zdi.
Po Ferdinandovem pogumu i Tur no vej nerodnosti bila
je takrat rešena habsburžka dinastija in avstrijska deržava. Čehi so se se sedaj vrnili v svojo domovino, Ferdinand pa je potoval v Frankobrod, kamor je pozval mogunški volilni knez svoje sovolilce, da izbero novega vladarja svitlemu rimskemu cesarstvu.
*	Na pr. Khevenhi 11 er, ann. IX, 398, Mailäth, österr. geseh. III. 6 do 10, H u r t e i' 1. o. VII., itd.
Lehko bi bili takrat protestantovski volilni knezi kakega protestanta posadili na nemški prestol; če vendar tega nijso storili, nij se to zgodilo iz simpatije do habsburžke rodovine, ali iz spoštovanja do starodavne, na katoliškej podlagi ustanovljene der-žavne ustave, temveč iz golega mejusobnega nezaupanja i mr-ženja ter posebno zarad nevošljivosti, katero je gojil luteranski saksonski volilni knez proti svojima kalvinističnima sovolileema. Ker se je bavarski Maks stanovitno branil, ponujeno cesarsko krono prevzeti i ker se volilni knezi vendar nijso upali Nenemcu na pr. danskemu kralju ali savoyskemu vojvodi nadvlado izročiti, izvoljen je bil 28. aug. 1619. Ferdinand za nemškega cesarja, vkljubu temu, da so 3 češki poslanci protestovali zoper Ferdinandovo volilno pravo i kraljevo čast.* Komaj se je bilo to v Franko-brodu vršilo, pa se je čula novica, da so Cehi Ferdinanda odstavili ter palatinskega grofa Friderika za kralja si izvolili.
Ogledimo si sedaj razmere, katere so med tem na Češkem bile nastale. 31. j ul. 1619. pogodili so se češki stanovi s poslanci „vtelesenili“ dežel (Moravska, Silezlta itd.) zarad zveze teh po-
v
krajin s Češko; od 100 členov, katere broji dotična pogodba, navedemo posebno 26. čl., v kojem Cehi vprvič dopuščajo, da se kralj voli na skupnem deželnem zboru. Drugi členi pogodbe ozko omejujejo kraljevo oblast, ter 95. čl. celo določuje, ka so sklepi posameznih deželnih zborov veljavni tudi brez kraljevega dovoljenja.
V	31 členih, ki se tičejo samo češkega kraljestva, nahaja se potem konečno odstavljanje Ferdinandovo, toda tako plitvo motivirano, da je Ferdinand vse navedene uzroke brez posebne težave ovreči mogel. 'Toda, kakor se Menzel** dobro izrazuje: „immer ist es in solchen fällen weniger darauf angekommen, das recht des be-schlusses zu beweisen als das beschlossene durchzufechten“, bilo je tudi tukaj le to posebne važnosti, ali bodo stanovi mogli odstav-ljenje Ferdinanda i volitev Friderika ne samo z besedo, temveč tudi z mečem braniti ali ne?
Friderik, dasiravno je uže dolgo meril na češko krono,
*	Protest se nahaja pri L o n d or p u, act. publ. I. 628 i dalje.
** Menzel, L c. IH. 357.
premišljeval je vendar dolgo, ali bi prevzel volitev, ter je preje popraševal svoje zaveznike, prijatelje i svetovalce. V unijskej skupščini v Rotenburgu bili so Baden, Anšpah i Anhalt za, Hessen, Virtemberg i Brandenburg-Kulmbach proti temu, da bi Friderik ponujeno češko krono sprejel.
Tudi palatinski svetovalci odsvetavali so sprejetje, oziraje se na slabi stan češke vojske i na zavidljivost čeških plemenitašev. Tast Friderikov, angležki kralj Jakob I. se nij odločno izrazil, a njegova mati Luiza Julijana, potem volilni knezi i Maks bavarski so opominjavali i odgovorjali. Vendar pritirali so Friderika do odločilnega koraka: stari sovražnik Habsburžanov, lo-ric Oranjski, erdeljski knez Bethlen Gabor, potem Anhalt i palatinski svetovalec Camerarius. Kar nam Puffendorf pripoveduje o Friderikovej soprugi Elizabeti, da je le-ta iz gole čestilakomnosti moža prisilila, volitev sprejeti, — to nij baje nič drugega nego pravljica, anekdota.
31. okt. 1619. so Friderika V. slovesno v Prago vpeljali; 4. nov. pa je njega i njegovo soprugo kronal utrakvistični administrator pražke nadškofije: „Die Pfalz ward nach Böhmen getragen.“ Naj večja storjena napaka bila je ta, da se je Friderik bil udeležil Ferdinandove volitve ter ga dejansko kot nemškega cesarja priznaval. Podpiranje češkega upora i sprejetje češke krone bilo je torej prelom one fevdne zvestobe, katero je Friderik kot vazal cesarju kot fevdnemu gospodu dolžan bil.
Med tem se je vrnil Ferdinand II. iz Frankobroda čez Mo-nakovo v svoje avstrijske pokrajine ter se tam pogodil se svojim bratrancem i starim prijateljem Maksom o potrebnej zavezi.* Maks mu je zagotavljal, da mu bode liga na pomoč prihitela proti vsakemu sovražniku, Ferdinand pa je obljubaval, da neče miru skleniti brez Maksovega privoljenja, da mu popolnem prepusti vodstvo lige ter zapove svojim generalom, Maksa v vseh podvzetjih i namerah podpirati i ž njim se posvetovati; slednjič obetaval je tudi, vse stroške ivso škodo povrniti ter vojvodi, dokler povračilo ne bode zagotovljeno, kako avstrijsko ali pa pridobljeno sovražno deželo zastaviti. Kontroverzno je, če sta se takrat tudi
*	O Monakovskem shodu glei; Mailäth, 1. c. III. 13 i dalje.
zarad palatinskih teritorij, posebno zarad gornjega Palatinskega bila dogovorila.
Ferdinand je bil sicer silno potreben pomoči, ker ravno takrat si je dobil Friderik V. kot zaveznika erdeljskega kneza Bethlen Gaborja, kateri je uže od 1. 1613. neprenehoma agi-toval zoper habsburžko rodovino. Gabor se je pooblastil takoj skoro cele Ogerske ter z močno vojsko pred Dunaj prišel i se pripravljal, to mesto skupno z ravnokar s Češkega došlim grofom Turnom oblegati. Tudi sedaj se je podal Ferdinand v svoje glavno mesto, tudi sedaj je bil čudovitno rešen preteče nevarnosti; namesto, da bi Dunaj oblegavali. ste se obe vojski, zelo poškodovani po boleznih, po slabem živežu, ločili i v svoje dežele vrnili. Sebični Bethlen Gabor sklenil je uže 16. jan. 1620. premirje* i Friderik bil je tako nepreviden, da je zapovedal svojej armadi, naj se umakne iz avstrijskih vojvodin, ter naj prepusti avstrijske stanove, vkljubu zavezi s Češko, habsburžkemu nasprotniku, dasi-ravno nij bilo od njegove strani nobeno premirje s Ferdinandom sklenjeno.
Nastalo je sedaj važno pitanje, kako da se bodo ravnale evropske oblasti i sosedni nemški knezi v boji Ferdinanda s Friderikom. Glede na važnost boja i na močne zaveze borečih se stranek nij se dala pasivnost pričakovati. Ako je bil Ferdinand iz naj slavnejše evropske rodovine ter v sorodu se Spanjsko, Bavarsko, Poljsko, — bil je Friderik v rodu ali v svaščini se severno-protestaniovskimi oblastimi: ako je zastopal Ferdinand idejo katolicizma, — zastopal je Friderik protestantizem, kajti v njem „con-centrirten sich die elemente des europ. protestantismus.“** Boj obeh nasprotnikov moral je torej ob enem v ogenj upihavati uže ugasnjeno nasprotje katoliškega in protestantovskega izpovedavanja.
Ozrimo se naj prej na unijo i ligo ter opazujmo njijno povsem različno postopanje.
Prišel je za unijo vsled razvoja čeških razmer oni odločilni trenotek, v katerem bi lehko dosegla svoje prvotne namere, — pa vendar jo vidimo nezložno, neodločno, omahljivo; mesto da bi izpo-
*	Glede pogojev premirja glej: M a i 1 a t h, 1. c. III. 27 i dalje.
** Ranke, gesch. der päpste, II. 442; celi odstavek jako važen za karakteristiko Friderika i njegovega podvzetja.
znali skupnost interesov ter se združili se svojim voditeljem Friderikom, sklenili so (v Norimbergu dec. 1619.) „unirani i kore-spondujoči“ stanovi, prestrašeni po cesarskem poslancu grofu Hohenzollerskem,* da bodo „češkega kralja“ podpirali, toda samo, ako bode napadan v svojih dednih deželah“ (erblanden); na češke razmere se pa nikakor nijso ozirali.
Vse drugače postopala je liga pod vodstvom Maksimiliana bavarskega. Izpoznavši, da se na čeških boriščih ne bode odločeval samo obstanek habsburžke dinastije, temveč bitje nemškega, da celo evropskega katolicizma, sklenila je liga, (v Yircburgu od 5—14. dec. 1619) naj se takoj nabere vojska, obstoječa iz 21.000 pešcev i 4000 konjikov ter naj se vzdržava tako dolgo, dokler bode potrebno.
Toda Ferdinand je našel tudi drugih podpornikov; Žig a III., kralj poljski poslal mu je 8000 kozakov, kateri so dokaj pri-pomagali k temu, da so avstrijski stanovi cesarju zvestobo prisegli. Papež Pavel Y. razpisal je veliko kolekto v korist cesarskemu zakladu, kateremu so morali vsi duhovni, samostani i škofije, izvzeinši' edine kardinale, 6/io svojih dohodkov odšteti. Poslanec Klievenh-iller dosegel je pa toliko na Spanjskem, da je Filip III., dasiravno je premirje z Holandeži uže pretekalo, svojemu izbornemu generalu Amb. Spinoli zaukazal, da naj napade renski palatinat. Celo neki protestantovski knez prihitel je cesarju na pomoč; volilni knez saksonski, Janez Jurij, cesarju zvesto vdan ter nevošljiv palatinskemu knezu i lakomen po nekaterih čeških posestvih (po Lužicah), pridružil se je popolnoma katoliškej stranki ter dogovoril se pri nekem shodu v MühlhausnjU z nekaterimi katoliškimi knezi, ka se mora cesarju na vsak način, tudi se silo pomagati, da pridobi zopet češko krono.**
Med tem, ko je torej vesoljni katoliški svet cesarju na pomoč prihitel ter celo neki luteranski knez njegovim zaveznikom se pridružil, uničile so se nadeje, katere je stavil novi češki kralj v
*	Kiikor se meni vidi, znal je cesarski poslanec v Norimberg-u ločiti v uniji zastopana mesta od knezov; glej: Londorp 1. c. I. 697 i dalje „proposition des Graften von Hohenzollern an die stadt Nürenberg.
** 0 Müblhausnskem shodu glei Menzel 1. o. III. 406.
svoje inozemske prijatelje i podpornike. Izmed vseh nemških knezov pridružil se mu j e edini vojvoda Janez Ernst saksonsko-vajmarski, neznaten zaveznik, kije delil vlado svoje majhne deželice se 6. brati. Friderikov tast, angležki kralj Jakob I., strašno prenapet v zadevah tikajočih se legitimnosti ter kakor vsi Stuarti poln neumnih mislij- o kraljevej „božanskej“ pravici, branil se je celo, svojega zeta — kralja imenovati; nizozemski deržavni stanovi pa so samo nekoliko denarja poslali. Največ škodovalo •pa je Frideriku, da unija nij branila palatinskih „dednih“ dežel proti španjskemu napadu ter ob enem Maksimilianu bavarskemu dopustila, da Češko napade, brez strahu, da bi se med tem kedo nad njegove dežele ne spravil. Uže 3. jul. 1620 sklenila je namreč unija sramotilno pogodbo z ligo, naj se na Nemškem ohrani mir med obema zavezama, ter naj se prepusti Češka svojej osodi; nadvojvoda Albrehta pa je pogodba z imenom izvzela.*
Spanjci so .se tedaj lehlco spravili na Palatinsko, Maks pa je lehko se svojo celo armado bratranca Ferdinanda podpiral.
Friderik torej nij imel nobenih drugih sredstev i pripomočkov, nego one, katere mu je ponujala češka dežela. Toda tudi na Češkem nijso mu bile razmere ugodne. Narodnega značaja nij razumel, ljudstvu je bil neznan, tedaj se tudi ono zanj nij navduševalo, nij kazalo stare velikanske eneržije kot na pr. v časih husitskih vojsk. Yeselo gibanje na njegovem dvoru nij ugajalo Čehom vajenim resnega habsburžkega čeremoniela i stare častitljive šege; neprevidni verski fanatizem kalvinističnega dvorskega pridigarja Skulteta pa je žalil luteransko večino prebivalstva. Tudi češko plemstvo, katero je dosedaj ves upor vodilo, nij bilo nič kaj darežljivo, posebno ker je grizlo dosedanje voditelje Turna, Rup p o i Mansfelda, da so imeli palatinski svetovalci, posebno pa Anhalt, dokaj več upliva nego oni. Pa tudi Friderik sam nij bil kos svojemu poklicu: prave trdnosti nij imel, vrhu tega pa je znal, da se upira svojemu nadvladarju-cesarju ter se tako krivega dela preloma fevdne zvestobe.
Takoj po pogodbi z unijo napotil se je Maksimilian ter
*	Pogodba nahaja se pni K h evenhillerju, 1. c. IX. 888, i Londorpu
1.	b. I. 794. i. d.
prišel 17. jul. do Schärdinga na gornje-avstrijskej meji. Brez posebnega boja i truda ukrotil je celo kronovino ter jo zopet podvrgel Ferdinandovej oblasti. Predno so stanovi prisegli, zahtevali so. sicer splošno amnestijo i potrjenje svojih pravic i privilegij, toda ker Maks ničesar nij hotel obljubiti, bili so primorani, 20. avg. 1620. brezpogojno „ad interim“ vdanost priseči. Uže 21. avg. marširala je potem ligistična vojska proti Češkej.
Niže-avstrijski stanovi, prisiljeni posebno po poljskih kosa-kih, uklonili so se Ferdinandu uže 13. jul. ter prisegli i pokorščino obljubili; zato jim je cesar pismeno potrdil vse njihove pravice ter ob enem tudi versko svobodo, kakor so jo vživali ob času Matijeve smrti.
Bavarsko - ligistična armada pod poveljem Maksimiliana i njegovega generala Tscherklas Tilly-ja,* starega Nizozemca iz španjske bojne šole bila se je potem združila s cesarskimi vo-jaci grofa Bucquoy-a in obe vojski ste sedaj skupno plenili i požigali ter južno Češko opustošili nadejaj e se, da bodo tako Čehe do odločilne bitve prisilili. Kevščina i primanjkanje prikazali ste se namreč pri obeh strankah ter ste posebno Friderikove najete vojake tako spridili, da njihova razuzdanost celo lastnemu ljudstvu nij prizanašala, temveč ga še bolj od novega vladarja odvračala. Ker so nazadnje cesarski urno proti Pragi krenili, bil je Friderik primoran, sovražniku odločilni boj ponuditi. Tako se je vršila 8. nov. 1620. bitvanaBelej gori** pri Pragi, v katerej je bila češka armada popolnem premagana. Takoj drugi dan pobegnil je Friderik, odsihmal zimski kralj („winterkönig“) imenovan, iz svojega glavnega mesta, ne da bi bil vsaj poskušal, z ostalo vojsko Prago proti sovražniku braniti, kateri bi bil gotovo veliko težav imel, v zimskem času mesto oblegati. Friderik jo jo odnesel tako hitro, da je celo državne svetinje in insignije pozabil; le-te kakor tudi An-haltova tajna kancelija prišle so zmagovalcu v roke.
*	Gledč Tilly-ja je važna sicer enostranska monografija: Yillermont, Tilly oder der 30j. krieg von 1618—1632. — Tillyjeva karakteristika: Villermont 1. c. 85 — 90.
** Natančni popis bitve na Belej glej pri Villermontu, 1. c. 110—119,etc.
Potem se je podal Friderik V. s tremi otroki i nosečo ženo v Silezijo, potem k svojemu svaku brandenburžkemu volilnemu knezu, kateri je pa komaj toliko poguma imel, da je nosečej kraljici revno pribežališče ponudil, ter na zadnje v Holandijo, v ka-terej je bil uže marsikateri nemški prognanec našel mirno zavetje i gostoljubni sprejem.
Maksimilian, uporabljevaje svojo zmago, pooblastil se je Prage ter prejel 11. nov. prisego vdanosti pražkih mest. 12. nov. prisegali so tudi v Pragi navzočni plemenitaši i vitezi zvestobo Ferdinandu i oddali vsa zavezna pisma (conföderationsurkunden), potem ko so uže dan preje odpuščanja bili prosili. Hujšega sa takrat voditeljem upora še ni j zgodilo, samo najbolj zapletene so v njihovih hišah pod stražo dejali.
Tako jp bila Češka po kratkem boji popolnem premagana ter cesarjevej milosti izročena; samo v zahodu je Mansfeld zasedal Pelzenj koder je bil sploh stal med celim bojem. Ubežni Friderik imenoval ga je poveljnika vseh svojih vojaških čet na Češkem.
Ko se je to godilo na čeških bojiščih, napadel je saksonski Ja n e z Jur i j Lužice, jih zasedel, 5. okt. Budisin primoral, da se vda ter potem obravnave pričel se šileziškemi stanovi vsled katerih je prišlo 28. februarja i6Jl. do „saksonskega akkorda.“ Nadpoveljnik sileziške vojne, mejni grof Janez J urij braudenbürg-jägerndorfski umaknil seje na Moravsko, potem na Ogersko.
VI.	Od I. 1620. do I. 1624.
Cesar F er din an d je bil premagal svoje nasprotnike — a sedaj je začenjal misliti, kako bi se kaznovali. 23. jan. 1621. bili so izobčeni (in die acht erklärt) palatinski grof Friderik Y., Kristijan anhaltski, Janez Jurij brandenburg-jägerndorfski i Jurij Friderik 'hohenlohski, po starej grozovitej šegi. Prav gotovo je, da so se imenovani bili pregrešili zoper cesarja ter da je bila njihova sicer ostra obsodba formalno opravičena. Če so prijatelji i privrženci izobčenih proti tej sodbi navedli, da se enako pre-
klicanje ali izobčenje ne more pravilno vršiti brez pritrjenja volilnih knezov, vendar to nij določeno po nemškem pravu in v 16. stol. je Karol V, v šmalkaldskej vojski popolnem enako postopal. Če bi se odvračalo, ka se Friderik nij bojeval proti cesarju, temveč samo proti kralja češkemu, je ta izgovor gotovo presofističen, da bi se mu moglo kaj vrednosti pripisavati. Kar se pa tega tiče, da naj bi bil Ferdinand blažje ravnal, nerabivši proti svojim sovražnikom orožja cesarske oblasti, mora se zopet v poštev jemati, da so le-ti izobčenci uže dolgo časa na to merili, potreti i uničiti nasprotnika, kateri je sedaj zmagovalec postal ter da nij zmerom lehko mnogovrstna razžaljenja pozabiti in odpustiti.
Sicer je pa uplival na Ferdinanda duh tačasnega katoliškega sveta. Dolgo je bil protestantizem politično močnejši nego katolicizem: sedaj se je to hipoma predrugačilo ter kakor Ranke* pravi: „wie die winde in der stürmischen jahreszeit zuweilen plötzlich Umschlägen, so trat der ström des glückes, des vollbringens mit einem male auf die andre seite.................In	einem	moment,	un-
mittelbar nach der. grössten gefahr, war das katholische prinzip in dem obern Deutschland und in den österreichischen provinzen allmächtig.“ Ferdinand bil je v istini vdan svojim verskim i političnim načelom, torej se je čutil tudi moralično primoranega, svojo zmago porabiti i nasprotne mu tendencije in osobe popolnem ukrotiti.
Bitva na Belej gori tedaj vojske nikakor nij končala i boj se je pričenjal takoj na drugem borišči, deloma ker gaje prouzročil roparski Mansfeld*, deloma ker ga je želel Ferdinand, kateri je nameraval s palatinskimi deželami svoje zastavljene kronovine, Glor-nje-avstrijsko in obe Lužici rešiti ter ob enem skoro uničeno cesarsko oblast na Nemškem zopet do stare veljave povzdigniti.
M ansfeld je bil še nekoliko časa ostal v zahodnej Češkej, potem pa se je bil podal v Gornje-palatinsko (Oberpfalz) ter zopet nabral precej močno, iz klativitezov vseh narodnosti sestavljeno armado. Ko ga je pa izvrstni ligistični general Tilly od vseh stranij zajel se svojo vojsko, spustil seje Mansfeld na videz v obravnave s cesarskimi ter jo pobrisal med tem na enkrat v Ren-
*	Ranke, päpste II. 294.
sko-palatinsko, kjer s»» je združil s palatinskim polkovnikom Oben-trautoin i s Horace da Yerrejem, poveljnikom angleškega kardela. katero je bil vendar Jakob I. svojemu zetu na pomoč poslal. Med tem ko je Mansfeld po Alsaciji plenil i požigaval ter posebno bogato 'strasburžko i speiersko škofijo oropal, vpeljaval je bavarski vojvoda katolicizem po Gornje-palatinskem posebno s pomočjo jezuitov, naj spretnejših organov katoliške restavracije.*
V	Palatinskej in v sosednih deželah odločevale so se sedaj osode nesrečnega Friderika. Ko je Mansfeld se svojimi četami prišel v Palatinsko, bilo je skoraj popolnoma v rokah Spanj-cev, kateri so se ga polastili, ne da bi bila unija poskušavala, jim vhod braniti. Le-ta storila je uže maja meseca 1621 konec na jako neslaven način; na Heilbronskej skupščini konstatirali so unijski udje zavezne dolgove, razpustili so svoje vojake ter se razšli, potem ko so nekateri uže skrivaj bili cesarja milosti prosili.
Se 14000 mož prišel je Tilly v Palatinsko, Mansfelda zasledovaje, toda med tem si je bil le-ta znamenite zaveznike znal pridobiti: mlajši sin vojvode Henrika Julija brunsviškega, prenapeti, skoro besni Kristijan hal berstadtski administrator prihitel je z 20000 mož Mansfeldu na pomoč; mejni grof Jurij Friderik baden-durlachski pa je nabral črez 30000 mož ter se tudi pridružil Tilly-jevim nasprotnikom. Iz začetka boril se je Mansfeld, h kateremu seje bil tudi prognani Friderik podal, srečno, ter premagal je Tillya pri Mingolsheimu (2V. apr. 1622), toda Tilly se je kmalo maščeval ter zaporedoma potolkel vse tri sovražne vojske, predno so se mogle združiti: 26. maja zmagal je nad ba-denskim mejnim grofom pri Yimpfenu, 20. jun. nad divjim Kristijanom pri Hoch s tu, Mansfeldovo arrieregardo pa je zasačil pri Lorchu ter je nekaj pobil, nekaj polovil.**
Ko je bil Tilly na ta način premagal vse Friderikove zaveznike, bil je le-ta prisiljen, iz Palatinskega se umakniti ter z Mansfeldom, Kristijanom i z vojsko, obstoječo iz kakih 20000 vojakov ali boljše roparjev, v Alzacijo oditi. Tu ga je pregovoril
*	50 jezuitov bilo je tam razdeljenih v 20 sekcij; glej Ranke, päpste
II.	305.
** Gledč te palatinske vojske: Villermont, 1. c. 125—180, Gförer, 1. c. 290—310.
tast njegov Jakob I., da odstrani vse svoje najete trume i Friderik je v istini razpustil 23. julija pred trdnjavo Zabern v Togezah armado i poveljnike. Mansfeld i Kristijan priborila sta se potem čez Lotrensko, severno Francosko i Flandersko pot v Holandsko ter sta Holandežem pri obleganji Bergen op Zvoma mnogo koristila. Friderik je šel pa najpreje v Sedan k vojvodi Bouillonskemu, potem pa v prejšnjo zavetje, k svojemu strijcu Moricu Oranjskemu.
Tilly, kateri si je pridobil svojo bojno slavo ravno v tej pa-latinskej vojski, nadaljeval je sedaj svoje operacije. 19. sept. pooblastil se je Heidelberga, 29. okt. Mannheima; povsod se je katolicizem na silovit način restavriral. Edina trdnjava Fran-kental kljubovala je vsem napadom ter se vdala še le apr. 1623 vsled diplomatične pogodbe, po katerej se je začasno Španjcem prepustila.
Da je češki razkralj svojo vojsko tako kmalo bil razpustil, se dandanes na mnogovrsten način tolmači. Med tem ko ga Häus-ser* imenuje „das opfer eines bubenstücks sonder gleichen, das man durch perfide Unterhandlungen betört batte“, dokazuje Gfr čire r,** opirajoč se na besede odpustnega pisma,*** da nij bil Friderik slovo dal Mansfeldu i Kristijanu, nego da sta Mansfeld i Kristijan palatinskega grofa zapustila.
V	istini naganjal je Jakob I. uže dolgo svojega zeta, da odloži orožje, ter se zanaša na diplomatične obravnave, glede katerih je pa Ferdinand odločno zahteval, ka se more Friderik najpreje podvreči. Angleški kralj je bil zato tako gotov dobrega izida svojega diplomatičncga posredavanja, ker bi se bila baš takrat imela vršiti zakonska zveza med angleškim kraljevičem Karlom i španjsko infantinjo Marijo i ker je bil Jakob restitucijo palatin-akega grofa zahteval kot neobhodni pogoj tega zakona, Filip IY. pa ga je bil kot tacega sprejel. Nikakor se ne more dvomiti, da je bila Spanjska takrat v istini pripravljena, vstreči želji angleškega kralja ter potegovati se za njegovega zeta; uže lastna korist te oblasti zahtevala je odločno, da se sprijazni zna morji mo>
*	Hau s s er, reformationszeitalter, 504.
Gfrörer 1. c, S05, cf. Villermont, 1. c. 158 i dalje.
*** Odpustno pismo pri Kheyeuhillerju: 1, c, IX, 1730,
gočno Angleško, katera bi sicer lehko neizmerno škodovala španj-skemu prometu. Prijateljske zveze teh oblastij postajale so pa tem tesneje i intimneje, ko je prišel angleški kralj evič-naslednik z ministrom Bukinghamom v Madrid, da bi se osobno predstavil svojej nevesti. Vsled teb prijateljskih razmer trudila se je tudi Spanjska, da se snide v Briiselu neki „friedens- und vergleichstag“, in ko se to nij zgodilo, potegovala se je na ratisbonskem shodu energično v prid palatinskemu prognancu.
Yendar se ne more očitati angleškej, tudi na Friderika uplivajočej politiki, da je bila lahkomišljena i neprevidna, dasiravno nij imela zaželjenega uspeha. Ako bi se bila Spanjska v istini potegovala za prognanega palatinskega grofa, bi imela zmeraj še toliko moči. da bi bil cesar uže iz hvaležnosti ter moralično prisiljen vsaj nekoliko slušati moral na posredovanja španjske vlade. Na vsak način bi bil imel Friderik od tega večji dobiček nego od jako dvomljivih uspehov svoje demoralizovane, večkrat tepene i povsod od mogočnih sovražnikov obdane armade. Da pa je Spanjska zares nameravala, podpirati posredovalno angleško politiko, to se je jasno videlo na skupščini nemških knezov, katero je bil koncem
1.	1622. Ferdinand II. pozval v Ratisbono (Regensburg).
Nemški cesar povabil je pa kneze posebno iz tega namena da bi na tej skupščini bavarskega vojvodo plačal s palatinskim plenom, z rudečim klobukom volilnega- kneza namreč, katerega mu je za njegovo podporo baje na monakovskem shodu bil obljubil.* To prenašanje volilne pravice do bavarskega vojvode imelo je pa ob enem zarad tega velikansko važnost, ker bi potem katoličani večino imeli v zboru volilnih knezov; naravno torej, da je rimski dvor to nakano z vso močjo i velikim veseljem podpiral. 10. jan. 1623. objavila je cesarsko - bavarska stranka ta novi projekt, toda zadela je kmalo na močno opozicijo. Nij imelo toliko važnosti, da se je cesarskej nameri ustavljal saksonski volilni knez, ker hotel je le glede Lužic nekoliko na cesarja uplivati in vdal se je kmalo, ko mu jih je pustil Ferdinand za 7 miljonov bojnih stroškov — toda bolj resna i pomenljiva bila je opozicija spanjskega poslanca Ognate-ja, kateri se je celo branil, udeležiti se slovesnosti, s kojo
*	Ranke, päpste, II. 307.
so Maksimilianu volilski klobuk (kurhut) na glavo posadili (25. febr. 1628.)* Dunajski i monakovski dvor, posebno pa rimska kurija prizadevali so si na vso moč, da so «panjskega kralja sprijaznili z novim projektom. Na zadnje so vendar-le Španjci odnehali v tej zadevi; politične ideje, ki so nameravale, katolicizmu zopet vesoljno gospodarstvo priboriti, postajale so močneje nego rodbinske koristi; stanovitnost Ferdinandova, prizadevanje papeževo, pred vsim pa osobno mrženje med ministroma Bukingham in Olivarez so prouzročili, da se je opustil projekt angleško-španjske rodbinske zveze, da Španjska nij dalje podpirala palatinskega Friderika ter da ste obe deržavi svojo naravno pot bodili: angleška boreča se. za protestanovske koristi, španjska potegovaje se za interese i namene katolicizma. Uže v danskej vojski se nam prikazujejo nasledki te politične spremembe. **
Med tem ko so bile Friderikove vojske v zahodnej Nemčiji premagane i ko je tudi diplomatično posredovanje brezuspešno ostalo, postajale so tudi razmere na vzhodu za Friderika jako neugodne. Teternjaški Bethlen Gabor, kateri je ravno tako hitro mir sklenil i prelomil, pobotal se je, potem ko se je bil uže. večkrat srečno bojeval, s cesarjem v nikols burskem miru (162-) na sledeči način: za to, da mu je Ferdinand prepustil sedem celih županij, dalje Košiče (Kaschau), Opolje (Oppeln) i Ratibor, odrekel se je kraljevemu naslovu ter je vrnil znamenja kraljeve česti.*** Ker v tem miru nij bilo skerbljeno za mejnega grofa Janeza Jurija brandenburg-jägerndorfskega, bil je le-ta primoran, svoje vo'ake razpustiti; uže lt>24. umrl je potem v Košicah na Ogerskem.
Mansfeld i Kristijan, katera sta za nekoliko časa Ho-landežem služila, prekoračila sta 1. 1623. zopet z novimi najetimi četami nemško mejo; prvi posedel je vshodno Frizijo, drugi pa se vrnil v svojo domovino, na spodnje Saksonsko. Tu so ga sprejeli od danskega kralja uplivani stanovi, toda samo na tri mesece ter s pogoji: da samo defenzivno postopa, se zMansfeldomnikakor ne
*	Caraffa, Germania sacra restaur. 166—177.
** Ranke, engl, gesch. II. 54 i dalje; primerjaj tu dobro podučenega Khe-venhillerja, 1. e. X. 66 i dalje.
*** Mail äth 1. c. III. 45.
pajdaši ter nemškemu cesarju, kakor se spodobi, uboga.* Ko je ta obrok 3 mesecev bil pretekel i ko Kristijan med tem nij hotel sprejeti cesarskega pardona (kateri pa nij obsegal fiskalnih pravd), odpravil^ so ga stanovi iz svoje službe ter ga tako primorali, da je na lastno roko brez zaveznikov proti Tilly-ju na novo se začel bo-je'vati. 6. avg. 1623. prijele so ga ligistične čete pri Stadtlohnu blizo holandeške meje, ter ga popolnem premagale; zopet je pobegnil z majhnimi ostanki svoje razkropljene vojske v Holandijo ter tam pričakaval političnega prevrata, ki je tudi kmalo se uresničil ter ga zopet, k vsej sreči zadnjikrat i le za malo časa na nemška okrvavljena tla privabil.
Mansfeldova vojaška druhal, katera je med tem v vshod-nej Priziji razsajala ter se s tem Tilly-ja ubranila, da je nasipe prekopala i deželo pod vodo dejala, razšla se je uže po zimi leta 1623—4. Tudi Mansfeld je šel v Holandijo ter dalje na Angleško, kjer se je koristolovnemu klativitezu prav nezaslužena čast „verskega junaka“ skazovala.
Spomladi leta 1624. tedaj nij bilo več sovražnika na nem-škej zemlji, da bi se ustavljal zmagovitemu Tillyu i eesarskej vladi. Po 61etnem krvavem boji prišli so dnevi zaželjenega miru; nesrečen kmet, zatrti i oropani meščan spravila sta se zopet na tiho plodunosno delo, polje je zelenelo i utrujen svet veselil se je došle boljše dobe — ko se je izvršila na enkrat na Francoskem, koder so vladale od 1. 1610 vedne razprtije i strankarske homatije, politična sprememba, ki je takoj mogočno uplivala na vse evropske, zlasti pa nemške razmere.
1624 je namreč dobil v roke francoske vlade krmilo lugonski škof, Jean Armand d it Plessis, bolj znan pod imenom: kardinal Richelieu, ki se je zopet poprijel one politike,' po kate-rej sta Franc I. i Henrik IY. hotela razrušiti habsburžko moč ter ustanoviti vesoljno oblast francoske deržave. Ysled, Richelieu-jeve politike postala je navidezno uže pomirjena Nemčija zopet borišče razsajajočim sovražnim strankam.
*	Gfrörer, Gustav Adolf 328 uff.
VII.	Restavracija v habsburžkih deželah.*
V	istej dobi začenjal je Ferdinand II. zatirati protestantizem po svojih teritorijih ter mesto njega zopet vpeljavati ‘staro katoliško izpovedavanje; kmalo so se torej versile v teh pokrajinah vse grozovitosti, s katerimi obsipa največje gorje človečanstva, verski fanatizem, nesrečne narode!
Prežalostna i preobširna je zgodovina tega verskega preganjanja, da bi jo na drobno popisati nameravali. Zaznamovaje one vladne ukaze, po katerih se je določil način spreobernenja, hočemo samo navesti, da se je sicer na zadnje neumornej delavnosti „reformacijskih komisij“, gorečnosti fanatičnih menihov ter surovosti poživinjenih vojakov posrečilo, z vojaškim vkvartiranjem, z globami i z ječo, z besedami i se silovitostimi vsake vrste iztirati novo priljubljeno vero iz narodne zavesti —, da je pa ob enem zvenel cvet, da se je uničila moč teh preje srečnih kronovin. Ozrimo se na krvavi kmetski upor na gornjem Avstrijskem, na nezaslišano siromaštvo na Češkem, na splošni propad materijalnega bogastva i duševnega gibanja, na emigracijo tisočev najbolj delavnih i inteligentnih družin, pa godemo zapazili žalostne nasledke krutega fanatizma i obžalovanja vredne nečlovečnosti.
21. jun. 1621. zadela je v Pragi smrtna kazen 28 voditeljev češkega upora, med njimi Šlika, Budovca, Jesenija itd. Uže preje so bili kalvinistični duhovni i učitelji prognani, potem so se tudi 1. 1622. luteranski pridigarji iz dežele zapodili. Prava strogost nasproti češkim protestantom prikazala se je pa še le 1. 1625. s tem, da sta se nekatoličanom odvzela meščanska pravica i pravo, na postavni način zakone sklepati. Leta 1626. prepovedala je vlada protestantom, s kakim rokodelstvom, s kupčijo ali obrtnijstvom se pečati ter jih s hudimi kazni primorala, da so obiskavali katoliško službo božjo, da so se postili i praznikov se deržali ter otroke v katoliške šole podučevat pošiljali; protestantje nijso bili več deležni javnih dobrodelnih ustanov ter so tudi zgubili pravico opo-ročenja. Potem so se pošiljale reformacijske komisije po celej deželi, ter so izpraševale prebivalce, če so katoliški ali če žele,
*	Glej: Mail&th 1. c. III. 36—77, potem K. A. Menzel. 1. c. III. Hur-ter 1. c. VIII. Gfrörer, Gustav Aiolf itd.
h katoliškej veri prestopiti? Ker je pa bilo število zvestih protestantov mnogo večje nego katolikov ali renegatov, so se bogatejši meščani prognali iz dežele, revnejši pa tako dolgo na razne načine mučili, da so konečno vendar k vsiljenej veri prestopili. L. 16^7. prišel je potem Ferdinand II. sam v Prago, z lastno roko prerezal „veličanstveno pismo“, uničil nekatere stanovske svoboščine ter na posled ukazal, da mora vsak prebivalec na Češkem v 6. mesecih h katolicizmu prestopiti ali pa svojo imovino prodati i očetnjavo zapustiti.
Na ta način reformiral je Ferdinand II. Češko i ravno tako sorodno Moravsko. V istini pripadal je kmalo ves preje skoro čisto protestantovski češki narod zopet vpeljanej katoliškej veri, toda več nego 185 plemenitih in 30.000 drugih premožnih i pridnih rodovin zapustilo je opustošeno, zatrto domovino in se podalo v sosedne nemške dežele, na Saksonsko, Brandenburško, celo v Holandijo, razširjaje češko pridnost i omiko, pa tudi globoko vcepljeno sovraštvo do svojih katoliških nasprotnikov. Ostali češki narod pa je začenjal propadati: češke knjige so se javno sežigale, po šolah pa so se šopirili jezuitje i ljudstvu, kateremu so bili sedanjost uničili, tudi zgodovinsko preteklost iz zavesti iztirali, ter mu skrbno zakrivali i zatajili imena i čine njihovih slavnih pradedov.*
Y	Gornje-avstrijskem se je proti-reformacija 1. 1624, ko je bila dežela še bavarskemu vojvodi zastavljena, s progna-njem evangeliških učiteljev in pridigarjev začela. Potem je neka reformacijska komisija, obstoječa iz štirih osob, med njimi bavarski namestnik Herberstorf, v dolgem dekretu (i0. okt. 1625) ukazala, da mora protestantovska božja služba z verskim podukom i branjem sv. pisma nehati, ter do velike noči 1626. cela dežela h katolicizmu spreobernena biti. Kedor nij upogibal se tej zapovedi, bil je prisiljen, odhodninski davek plačati i deželo zapustiti. Izvzeti bili so samo oni plemenitaši i žlahtniki, katerih predniki so uže petdeset let plemstvu se prištevali; toda tudi ti so samo na nedoločen čas versko svobodo uživali, katere pa njih potomci nijso bili deležni.
*	Glej cestitljivega Pelzla, gesch, der Böhmen, II. 731—791,
Vsled teh strogih določeb nastal je 1. 1626. na Gornje-avstrij-
skem glasoviti kmetski upor; še le potem, ko je kmetski poveljnik Stefan Fadinger pred Linčem bil usmrten, posrečilo se je bavarskemu generalu Pappen h eimu i cesarskej vojski, da so upornike ukrotili. Potem se je tudi uže imenovani verski edikt lehko izpeljaval ter celo tako poostril, da so tudi omenjeni stanovi zgubili pičlo jim ostalo versko svoboščino.
Na Niže-avstrijskem je bil Ferdinand II. versko svobodo deželnim stanovom uže takrat obljubil, ko so mu vdanost i zvestobo prisegli. Do 1. 1627. reformirali so se tudi samo avstrijski trgi i mesta, 14. sept. 1627. pa so bili vkljub stanovom izrečene verske svobode vsi nekatoliški učitelji i pridigarji primorani, v 14 dneh deželo zapustiti. Ivhevenhiller i nuncij Carlo Caraffa nam poročata ob obravnavah, ki so se veršile v cesarskem tajnem svetu pred tem odločilnim korakom; marsikatera važna beseda izpre-govorila se je v brambo deželne verske svobode ter v čast cesarske besede, toda sofistika jezuitov i nuncija je zmagala i cesar sam se je baje prepričal, da iinade pravico reformirati, koder mu tega ne zabranuje nemška deržavna ustava. Na vsak način bode pa trezni opazevalec te zgodovinske dobe priznaval, ka je Ferdinand z enačim postopanjem svojo storjeno prisego prelomil ter svetu pokazal koliko vrednost so imela tudi ona privoljenja, katera je baš Cehom ponujal ob času svojega vladnega nastopa! *
Silezke protestante je branil nekoliko časa „saksonski akord“, ki jim je tudi zagotavljal, da se bode „veličanstveno pismo“ spoštovalo i katerega cesar zarad saksonskega volilnega kneza nij hotel prelomiti. Silezki knezi, katerim je pripadalo reformacijsko pravo (reformationsrecht), v svojej oblasti tudi kasnije nijso bili prikrajšani; pač se je pa drugim stanovom i ostalemu prebivalstvu od 1. 1626. katolicizem na isti način vsiljeval, kakor se je to godilo po drugih avstrijskih kronovinah.
*	Mail at h, 1. c. III. 72—77 brani Ferdinanda ter med drugimi tudi navaja, da je zvesto-vdani Žerotin cesarsko milost užival, dasiravno je bil moravski brat, torej protestant. Taka argumentacija je naravnost smešna! Mari je hotel Ferdinand tega zvestega podložnika preganjati, kateri mu je več koristil nego spovednik Lamormain i cele vrste tistih jezuitov, ki so odločno besedo imeli v -cesarjevem svčtu?
Avstrijska protireformacija, tako kruta v svojej izpeljavi, tako tragična v svojem izidu, tako žalostna po svojih nasledkih, naklonila je svojemu začetniku dolgotrajno energično sovraštvo omikanega sveta i zastonj so se trudili apologetični zgodovinarji, da bi s prijaznejšimi barvami naslikali temno podobo drugega Ferdinanda. V enakej meri nakopičil si je bil versko i narodno antipatijo, kajti na Češkem uničili so pod njegovo vlado menihi i beriči dragoceno češko slovstvo, tako da je bilo še koncem 18. stoletja vse eno „češka knjiga“ ali „redka knjiga“ — na Slovenskem pa je propadalo živahno duševno gibanje i plamteče germade so vpepelile slovstvene proizvode tor usmrtile novo narodno živenje. Še le objektivno zgodovinarsko naše dobe nekoliko opravičuj e postopanje tega znamenitega Habsburžana ter ga nam kaže borečega se pod uplivom tačasnega versko-političnega mišljenja. Protestantizem v avstrijskih deželah nij bil samo verski, bil je tudi nevarni politični nasprotnik: „in den österreichisch-böhmischen landschaften hatte sich die ganze selbsständigkeit der stände, ihre kraft und macht in die formen des protestantismus geworfen.“ (Ranke, päpste,
II.	305). Ilabsburžka dinastija bila je takrat vsled stanovsko-ver-skega gibanja blizo pogina in avstrijska država blizo razpada — ne smemo se torej čuditi, da je Ferdinanda borečega se za obstanek svoje oblasti, nagibala verska gorečnost i primorala deržavniška previdnost, da jo trdno sklenil, katolicizem zopet upeljati i novo vero zatreti, na vsak način, pod vsakim pogojem! A on nij bil prvi vladal-, ki je se surovo silo podložnim vrival lastno versko izpovedavanje: uže protestantovski knezi iste dobe st) iznašli i se posluževali žalostnega gesla: „Cujus regio illius religioFerdinand II. pa jih je samo posnemal, dasiravno z večjo silovitostjo ter v obilnejšej meri!
V	Novem mestu meseoa julija 1874.
Fr. Šuklje.
Schulnachrichten.
I. Chronik des Gymnasiums.
Das eben verflossene Schuljahr brachte wieder maniehfache Veränderungen im Lehrkörper. Der Prof. der dass. Philologie Hr. Sebastian Žepič wurde von der kön. kroat.-slavon. Landesregierung zum Professor extra statum am k. Gymnasium in Agram ernannt und ging dahin am 23. October ab; der Supplent für Naturgeschichte H. Josef Ogrinec ging in gleicher Eigenschaft an das Gymnasium in Vinkovce, und der Supplent für deutsche Sprache u. Literatur in Verbindung mit Geographie und Geschichte H. Johann Krsnik schied krankheitshalber aus dem Lehrkörper; u. da schon im Schuljahre 1872—3 zwei Lehrer fehlten, so musste für Gewinnung von fünf Lehrkräften gesorgt werden. Nicht ohne Mühe gelang nur eine theilweise Lösung dieser Aufgabe. Zwar wurden vom h. k. k. Ministerium f. C. u. U. der Supplent an der k. k. Realschule in Görz II. Franz Suklje zum wirklichen Lehrer für deutsche Sprache u. Geschichte u. der Supplent H. Heinrich Petrina zu Ellbogen zum wirklichen Lehrer für den Zeichnenunterricht ernannt; allein bloss der erstgenannte trat seinen Dienst mit Beginn des Schuljahres an, Petrina hingegen verzichtete, nachdem schon das Schuljahr begonnen hatte, auf seinen Posten und mussten daher zur Completierung des Lehrkörpers vier Supplenten aufgenommen werden. Solche fanden sich, nachdem die Direction diessbezüglich bei den Decanaten der philosophischen Facultäten der Universitäten Wien, Graz u. Innsbruck sich verwendet hatte in den. Lehramtscanditaten Herren Fh'anz Sparmann, Jacob Wang, Josef Ott und Paul Tomašik, welche beziehungsweise am 4., 14., 17. und 27. Oktober in den Dienst eintraten.
Am 1. Dec., dem Vortage der fünfundzwanzigjährigen Jubiläumsfeier Sr. k. u. k. Apost. Majestät, Kaisers Franz Josef I. hielt der Herr Director nach beendetem Unterrichte eine schwungvolle Ansprache an die Gymnasialjugend in Gegenwart des Lehrkörpers im Gymnasialsaale, die mit lebhaften Hoch u. Slavarufen aufgenommen wurde. Am 2. Dec. war feierlicher Gottesdienst für die Cymnasialjugend in der Franciskauer Kirche. Am 7. Dec., an welchem Tage die Stadt das Kaiserfest beging, war feierlicher Gottesdienst in der Stadtpfarr- u. Kapitelskirche, welchem der Lehrkörper beiwohnte, hierauf Vorstellung in corpore beim Herrn k. k. Bezirkshauptmann um ihn zu bitten, dass er die Huldigung des Lehrkörpers an die Stufen des Allerhöchsten Thrones befördern möchte.
Vom 24. December bis 27- Jänner wurde wegen der Blattern-Epidemie mit dem Unterrichte ausgesetzt und das i. Seihester mit dem 31. März geschlossen.
Mitte März erkrankte der Herr Director an einem schweren Leberleiden und wurde von Sr. Excellenz dem Herrn Minister für Cultus u. Unterricht zur Herstellung seiner Gesundheit bis zum Beginne des künftigen Schuljahres beurlaubt und der gefertigte Berichterrtatter mit der Besorgung der laufenden Amts-Geschäfte beauftragt.
Der Hochw. Herr Landesschulinspector für die humanistischen Lehrfächer Johann Solar unterwarf die Anstalt in den Tagen v. 9,—13. März 1874 einer eingehenden Inspection und sprach sich in einer am Schlüsse abgehaltenen Conferenz über die gemachten Wahrnehmungen ausführlich aus. Am 28. Juli wurde unter seiner Leitung die mündliche Maturitätsprüfung ahgehalten.
Vom Herrn Director wurde im Monate November eine Gewerbeschule mit deutscher Unterrichtsprache ins Leben gerufen und heuer der Vorbereitungscurs mit 10 Schülern eröffnet.
ü. Lehrkörper am Schlüsse des Schuljahres.
^1) Für die obligaten Lehrgegenstände:
1. Director Ph. Dr. Johann Zindler, weltlich, für Mathematik und Physik in der VIII. Olasse; 5 Stunden in der Woche. Im 2. Semester beurlaubt.
2. Professor P. Bernard Vovk, Franciscaner-Ordens-Priester, für Mathematik in der III., V., VI., VII. CI., im 2. Semester auch
in der VIII.; Physik in der III., YII., im 2. Semester in der
VII., VIII. CI.im 1. Sem. 19, im 2. Sem. 21 St. in der Woche.
3. Professor P. Ladislaus Hrovat, F.-O.-P., Ordinarius der
I.	CI., für Latein in der I., Slovenisch in der I. V.—VIII. CI.; 19 St. in der Woche.
4. Professor P. Raphael Klemenčič, F.-O.-P., Ordinarius der
VIII. CI., für Geographie in der I., Geschichte in der VI., VII., VIII.; philosoph. Propaedeutik in der VIII. CI.; 18 Stunden in der Woche.
5. Professor P. Ignaz Staudaciier, F.-O.-P., Exhortator, für Iteligion in der I.—VIII. CI.; 16 St. in der Woche.
G. Gymnasial-Lehrer Johann Polanec, weltlich, Ordinarius der III. CI., für Latein in der III., Griechisch in der HL u. VIL, Slovenisch in der III. CI.; 17 St. in der Woche.
7. Gymnasial-Lehrer Franz Suklje, weltlich, Ordinarius der
VII.	CI., für Deutsch in der V.—VIII. CI., Geschichte in der V. und philos. Propädeutik in der VII. CI., 18 St. in der Woche.
8. Supplent P. Burghardus Schwinger, F.-O.-P., Ordinarius der II. CI., für Latein, Deutsch und Slovenisch in der II. und Deutsch in der I. CI.; 19 St. in der Woche.
9. Supplent P. Regalatus Stamzer, F.-O.-P., Ordinarius der
IV.	CL, für Latein, Deutsch in der IV., Geographie und Geschichte in der III. und IV. CL, 16 St. in der Woche.
10. Supplent Anton Lantschner, weltlich, Ordinarius der VI. CL, für Latein und Griechisch in der VI., Deutsch und Italienisch in der III. CI., 17 St. in der Woche.
11.	Supplent	Franz Sparmann, weltlich,	Ordinarius der V.
CL,	für	Latein in	der V., Griechisch in	der	V. und VIII. CI.;
16 St. in der Woche.
12.	Supplent	Jacob Wang, weltlich,	für	Latein in der VII.
und	VIII., Griechisch und Slovenisch in	der	IV. CL; 17 St. in
der Woche.
13. Supplent Josef Ott, weltlich, für Mathematik in der IV., Zeichncn in der I.—IV. CI.; 18 St. in der Woche.
14. Supplent Paul Tomašik, geprüfter Lehramts-Candidat, weltlich, für ^Naturgeschichte in der I., II., V., VI., Mathematik ' in der I. und II., Physik in der IV. und im 2. Sem. auch in der
III.	CI.; im 1. Sem. 19 St., im 2. Semester 22 St. in der Woche.
B) Für die nicht obligaten Lehrgegenstände:
1. Professor P. Raphael Klemenčič, für Gesang, 4 Stunden in der Woche.
2. Supplent Anton Lantschner für Italienisch, 2 St. in d \7.
3. Supplent Josef Ott für Stenographie, 2 St. in der Woche,
III. Lectionsplan.
a)	für die obligaten Lehrgegenstände.
I. Classe.
Eeligionslchre, 2 St.: Katekizem po Lesarju.
Lateinische Sprache, 8 St.: Die regelmässige Formenlehre. Schriftliche und mündliche Uebersetzungen aus dem Uebungsbuche, Memoriren von Yocabeln und Sätzen. Im 2. Semester Haus- und Schulaufgaben; nach Dr. F. Schulz’ kl. lat. Sprachlehre sammt Uebungsbuch.
Deutsche Sprache, 4. St.: Formenlehre des Yerbums. Adverb. Lehre vom einfachen Satze. Rechtschreiben, Lesen, Sprechen, Yortragen. Alle Monate eine schriftliche Arbeit. Nach Hoffmann, Elementargrammatik, und Madiera, deutsches Lesebuch.
Slovenische Sprache, 3 St.: Formenlehre im Anschluss an die lateinische. Das Yerb in seinen 6 Classen eingeübt an Lectüre und Aufgaben. Alle 14 Tage eine schriftliche Arbeit. Lehrbücher von A. Janežič.
Geographie, -i. St.: Fundamentalsätze der mathematischen Geographie. Beschreibung der Erdoberfläche mit Bezug auf ihre natürliche Beschaffenheit und die allgemeinen Scheidungen nach Völkern und Staaten. Kartenlesen und Kartenzeichnen. Ivozenn, Leitfaden nebst Atlas.
Mathematik, 3 St.: Die Grundrechnungen mit unbenannten und benannten Zahlen. Gemeine Brüche, Decimalbrüche. — Gerade Linien, Winkel, Parallele, Construction und Congruenz der Dreiecke. Nach Močnik.
Naturgeschichte, 3 St.: Zoologie nach Pokorny. 1. Sem. Wirbelthiere, 2. Sem. wirbellose Thiere.
Zeichnen, 4 St. Erklärung geometrischer Yorbegriffe. Uebun-gen nach Zeichnungen von der Schultafel und nach Vorlagen.
II. Classe.
Religion, 2 St.: Liturgika po Lesarju.
Lateinische Sprache, 8 St.: Wiederholung der Formenlehre mit Einschluss der unregelmässigen Flexionen. Das wichtigste aus der Syntax. Schriftliche und mündliche Uebersetzungen aus dem l übungebuche. Memoriren von Yocabeln und Sätzen. Alle 14 Tage ein Pensum. Lehrbücher von Schultz.
Deutsche Sprache, 3 St.: Formenlehre des Nomens. Das Nomen im einfachen Satze. Präpositionen. Der zusammengesetzte Satz.
Das Yerb im Nebensatze. Lesen, Sprechen, Yortragen. Alle Monate eine Aufgabe. Grammatik von Hoffmann; Lesebuch von Neumann und Gehlen.
Slovenische Sprache, 3 St.: Ergänzung der Formenlehre im Anschlüsse an das Latein. Liebersetzungen aus dem Deutschen ins Slovenische. Yorträge und Lectüre. Aufgaben und Lehrbücher wie in I.
Geographie und Geschichte, 4 St.: Specielle Geographie von Asien und Afrika. Beschreibung des vertikalen und horizontalen Europas und seiner Stromgebiete; specielle Geographie von Süd-und West-Europa nach Kozenn. — Uebersicht der Geschichte des Alterthums nach Gindely Gesch. f. U.-G.
Mathematik, 3 St.: Yerhältnisse, Proportionen, Regeldetri, Procentrechnung, Wälsche Praktik, Masskunde,— Vier- und Vielecke. Grössenbestimmung und Aehnlichkeit geradliniger Figuren nch Močnik.
Naturgeschichte, 3 St.: 1. Sem. Mineralogie, 2. Sem. Botanik. Nach Pokorny.
Zeichnen, 4 St.: Das geometrische Ornament, Elemente des Flach-Oanamentes, Zeichnen räumlicher gewöhnlicher Gebilde aus freier Hand nach perspektivischen Grundsätzen durchgeführt an Drahtmodellen.
III.	Clas8e.
Religion, 2 St. Zgodbe sv. pisma stare zaveze in judovske šege. Lehrbuch gleichen Namens aus dem k. k. Schulbücher-Ver-lage in Wien.
Lateinische Sprache, 6 St.: Casuslehre nebst Wiederholung der Formenlehre nach M. Schinnagel. Mündliche und schriftliche Uebersetzungen aus dem Aufgabenbuche von Yielhaber. Urbis Romae viri illustres. Lhomond-Holzer.
Griechische Sprache, 4 St.: Regelmässige Formenlehre mit Ausschluss der Verba auf mi nach Curtius. Mündliche und schriftliche Uebersetzungen aus dem Elementarbuche von Schenkl. Memorieren, Präparieren. Im 2. Sem. Alle 14 Tage ein Pensum.
Italienische Sprache, 3. St. (für Realschüler); Nomen, Pronomen und regelmässiges Verbum. Memorieren der Yocabeln. Mündliche und schriftliche Uebersetzungen. Alle 14 Tage eine Schulaufgabe. Nach Mussafia, ital. Sprachlehre.
Deutsche Sprache, 3. St.: Die verschiedenen Classen der Nebensätze. Oratio recta et obliqua. Satzverkürzung, Periode, Wortbildung, Lesen, Vortragen. Alle Monate eine Aufgabe. Grammatik yon Hoffmann, Lesebuch von Neumann und Gehlen.
Slovenische Sprache, 3 St.: Wiederholung der Formenlehre, Satzlehre, Casuslehre sammt Präpositionen. Uebersetzungen, Lectüre, Aufgaben und Lehrbücher wie in II.	7
Geographie und Geschickte, 3 St.: Specielle Geographie von Mittel-, Kord- und Ost-Eurepa, dann von Amerika und Australien, nach Kozenn. —- Uebersicht der Geschihte des Mittelalters mit Hervorhebung der österreichischen Geschichte nach Gindel y.
Mathematik, 3 St.: Die vier Species mit allgemeinen ganzen und gebrochenen Zahlen. Erheben specieller Zahlen zur 'S. und
3.	Potenz. Ausziehen der Quadrat- und- Cubikwurzel aus dekadischen Zahlen, Combinationslekre. — Kreislehre mit mannigfaltigen Constructionen. Lehrbücher von M o 6 u i k.
Physik, 3. St.: Allgemeine Eigenschaften der Körper, \Y arme, Mnagetismus, Elektricität, Akustik und Optik, nach Pisko.
Zeichnen, 4 St.: Uebungen im Ornamentzeichnen nach Entwürfen an der Schultafel, ferner nach farblosen und polychromen Muster blättern, wobei auf die classischen griechischen und römischen Vorbilder besondere Rücksicht genommen wurde.
IV,	Classe.
Religion, 2 St.: Zgodbe sv. pisma nove zaveze in pregled sv. dežele. Lehrbuch wie in der 111.
Lateinische Sprache, 6 St.: Tempus- und Moduslehre. Das Wichtigste aus der Prosodie und Metrik, nach Schinnagl. Caesar de bello gall. ed. lioffmann I, II, III, 1Y. Auswahl aus Ovid nach Grysar. Präparation, mündliche und schriftliche Ueber-setzungen aus dem Aufgabenbuche von Vielhaber. Wöchentlich ein Pensnm.
Griechische Sprache, 4 St.: Passivstämme der Verba auf Omega. Verba auf mi und Verba anomala. Wiederholung der regelmässigen Formenlehre nach Curtius. Mündliche und schriftliche Uebersetzungen aus Schenkls Elementarbuche. Memorieren, Präpariren. Alle 14 Tage ein Pensum.
Deutsche Sprache, 3 St.: Wiederholung der Grammatik, Tropen, Figuren. Arten der schriftlichen Aufsätze. Geschäftsaufsätze. Anfangsgründe der Metrik. Lesen, Vortragen. Monatlich ein Pensum. Lehrbücher von lioffmann, Neumann und Gehlen.
Slovenische Sprache, 3 St.: Fortsetzung der Casuslehre. Gebrauch des Adjectivs, Numerale, Pronomen. Alle 14 Tage ein Pensum. Lehrbücher von Janežič.
Geographie und Geschichte, 4 St.: Uebersicht der Geschichte der Neuzeit mit Hervorhebung jener Begebenheiten und Persönlichkeiten, welche für die Geschichte des habsburgischen Gesammt-staates von Wichtigkeit sind. Specielle Geographie der österr.-ungar. Monarchie. Gindely, Gesch. für Lnterg., lil. B. Koz enn, Leitfaden sammt Atlas der österr.-ungar. Monarchie.
Mathematik, 3 St.: Gleichungen des 1. Grades mit einer Unbekannten. Zusammengesetzte Verhältnisse und Proportionen nebst
Anwendungen. — Stereometrische Anschaaungslehre. Berechnungen der Oberflächen und des cubischen Inhaltes der Körper, nach Močnik.
Physik, 3 St.: 1. Sem. Mechanik fester, flüssiger und gasförmiger Stoffe. Nach Pisko. 2. Sem. Chemie nach Lielegg.
Zeichnen, 3 St. Studien nach dem plastischen Ornament wie auch nach schwierigeren ornamentalen Musterblättern. Auch die menschliche Figur wurde in den Kreis der Uebungen eingezogen.
V. Classe.
Religion, 2 St.: Apologetik nah Martin.
Lateinische Sprache, 6 St.: Wiederholung der Syntax, vorzugsweise der Casuslehre. Uebungen im mündlichen und schriftlichen Uebersetzen nach Yielhaber’s Aufgabenbuch I. Livius I., II. ‘23— 3., XXL, XXII. Ovid. Auswahl. Präparation. Alle 14 Tage ein Pensum.
Gh'iechische Sprache, 5 St.: Casuslehre, Artikel, Genera und Tempora des Yerbs. Uebungen nach Schenkls Elementarbuche Xen. Kyr. I. Y. YIII. XI. XIY. Memor. I. III. und IY. Absch. Hom. Ilias I. II. Memoriren, Präpariren. Alle 4 Wochen ein Pensum.
Deutsche Sprache, 3 St.: Die Hauptmomente der Metrik und der Dichtarten. Lectüre einschlagender Stücke. Yorträge auswendig gelernter Gedichte nach Eggers’s deutsch. Lehr- und Lesebuch für Obergymn. I. Th eil. Jeden Monat eine Aufgabe.
Slovenische Sprache, 2 St.: Das Yerb in seinen 6 Classen mit Nachweis der organischen Lautübergänge. Wortbildung. Metra: Jamb, Troch., Yodnik. Lectüre. Yorträge. Alle 4 Wochen ein Pensum. Slovnica und Cvetnik von Janežič.
Geographie und Geschichte, -1 St.: Geschichte des Alterthums bis auf Augustus mit Berücksichtigung der damit im Zusammenhänge stehenden gaographischen Daten. Lehrbuch von Gin de ly. Atlas antiquus von Kiepert.
Mathematik, 4 St.: Sätze über Summen, Differenzen, Prod. und Quot. Theilbarkeit, grösstes Mass, kleinstes Yielfache, gemeine Brüche, Decimalbrüche, Kettenbrüche, Yerhältnisse und Proportionen. — Gerade Linien, Winkel, Parallele, Congruenz, Aehn-lichkeit, Umfang und Inhalt geradliniger Figuren. Kreislehre. Nach Močni k.
Naturgeschichte, 2 St: 1. Sem. Mineralogie nach Fölleker,
2.	Semester Botanik nach Wretschko.
VI. Classe.
Religion, 2 St.: Dogmatik nach Martin.
Lateinische Sprache, 6 St.: Wiederholung der Syntax, insbesondere der Tempus- u Moduslehre nach Schinna gl. Uebungen
nach Vielhab’er’s Aufgabenbuch II. Sallust. bell. Jug. Cicero orat. pro Archia poeta et in Catil. I. Yirgil: Eclog. Y. Georg. Bruchstücke. Aeneis I. und VII. Präpar. alle 14 Tage ein Pensum.
Griechische Sprache, 5. St.: Moduslehre nach Curtius. Ue-bungen nach Schenkl’s Elementarbuch. Hom. II. YI. VII. VIII. Herodot VII. VIII. mit Hinweglassung der Episoden. Alle 4 Wochen ein Pensum.
Deutsche Sprache, 3 St.: Geschichte der deutsch. Literatur bis Herder. Lectüre und Vorträge nach Egger’s Lesebuch II. 1. Alle 4 Wochen eine Aufgabe.
Slovenische Sprache, 2 St: Modus-und Tempuslehre. Metrum, dactil. mit dem Vodnik’schen. Slavische Mvthlogie und Alterthümer. Aufgaben und Lehrbücher wie in der V-
Geographie und Geschichte, 3 St.: Schluss der Geschichte des Alterthums und Geschichte des Mittelalters. Lehrbch von Gindel y. Atlanten von Kiepert und Sprunner.
Mathematik, 3 St.: Potenzen, Wurzeln, Logarithmen, Gleichungen des 1. Grades mit einer und mehreren Unbekannten.— Trigonometrie. Stereometrie. Lehrbücher von Mocnik.
Naturgeschichte, 2 St.: Zoologie nach Schmidt.
VII.	Classe.
Religion, 2 St.: Moral nach Martin.
Lateinische Sprache, 5 St.: Cicero in Catil. IV., pro Ligario, pro Dejetoro, pro imperio Pompeji. Grammatisch-stilistische Hebungen nach Süpfle II. Th. Alle 14 Tage ein Pensum.
Griechische Sprache, 4 St.: Demosth. Phil. I. II. 01. III. Homer: Odys. I. II. III. Wiederholung der Grammatik sammt Ue-bungen. Präpar. Alle 4 Wochen ein Pensum.
Deutsche Sprache, 3 St.: Geschichte der deutschen Literatur von Herder bis zur neuesten Zeit mit einschlägiger Lectüre und Vortragsübungen. Egger II. 1. und 2. Monatlich eine Aufgabe.
Slovenische Sprache, 2 St.: Altslovenische Deklination und Conjugatjon. Lectüre. Ostrom. Evang. und Cvetnik III. Theil. Monatlich eine Aufgabe.
Geschichte, 3 St.: Geschichte der Neuzeit. Lehrbuch von Gin d ely.
Mathematik. 3 St.: Gleichungen des 2. Grades, Exponentialgleichungen, unbestimmte Gleichungen, Progressionen sammt Anwendungen, Combinationslehre und binom. Lehrsatz. — Anwendung der Algebra auf Geometrie und analyt.. Geometrie. Lehrbücher von Močnik.
Physik, 3 St.: Allg. Eigenschaften d. Körper, Wirkungen der
Molecular-Kräfte, Chemie, Statik u. Dynamik fester Körper, Hydrostatik nach Šubic.
Philos. Propäd.., 2 St.: Logik nach Lindner.
VIII.	Classe.
Religion, 2 St.: Kirchengeschichte nach F e s s 1 e r.
Lateinische Sprache, 5 St.: Horat. Auswahl aus Oden, Epoden, Satyren und Epist. Carm. select. — Tacit. Agricola und fiistor. * Stylüeungen nach Süpfle II. Th. Alle 14 Tage ein Pensum.
Griechische Sprache, 4 St.: Plato: Apol. et Kriton; Sophok. Electra. — Ilom. Ödyss. IX.
Deutsche Sprache, 3 St.: Gattungen der Poesie, Lectüre von Musterstücken aus Mozart III. Band. Uebersichtliche Wiederholung des deutschen Lehrstoffes.-Monatlich eine Aufgabe.
Slovenische Sprache, 2 St: Uebersicht der alt- und neuslove-niseben Literaturgeschichte. Wiederholung der altslovenischen De-clination und Conjugation, Lectüre nach Miklošič. Alle vier Wochen eine Aufgabe.
Geographie und Geschichte, 3 St.: Geschichte der Neuzeit mit besonderer Rücksichtsnahme auf Oesterreich nach Gin de ly. Oesterreichische Yaterlandskunde und Statistik nach Schmidt.
Mathematik, 2 St.: Wiederholung der Elemente, Uebungen im Auflösen von Aufgaben und im Beweisen von Lehrsätzen. Nach Močnik.
Physik, 3 St.: Aerostatik und Hauptsätze der“ Meteorologie, Magnetismus, Elektricität, Wellenbewegung, Akustik, Optik. Nach Šubic.
Philos. Propäd., 2 St: Psychologie nach Lindner.
b) Für die nicht obligaten Lehrgegenstände.
Italienische Sprache, 2 St,: Aussprache, Accent, Orthographie, Haupt- und Beiwort, die Hilfszeitwörter essere und avere, prepos. articol., numerale, die Conjugationen und verbi irregolari; nach Mussafia, italienische Sprachlehre.
Gesang, 4 St., u. z. 1 St. für Anfänger, 1 St. für Tenoristen. 1 St. für Bassisten, 1 St. für das Quarttet. Begriff der Musik, Arten der Stimmen, allgemeine Verhaltungsregeln beim Singen, Noten, Skalen, Takt, Tempo, Solmisieren in Dur. Einüben verschiedeeer Lieder, besonders vierstimmiger, bei vorgeschrittenen Sängern Solopiecen.
Stenographie, 2 St.: Wortbildung, Wort- und Satzkürzung, Lese- und Schreibübungen. Nach Gabelsberger’s „Stenographisches Lehrgebäude.“
Themata
zu schriftlichen Aufsätzen für die Schüler des Ober-Gymnasiums im
Schuljahre 1875—4.
a)	deutsche Aufgaben.
, V. Classe. 1. Die Kraniche des Ibycus (nach Schiller). —
2.	Der Strom ein Bild des menschlichen Lebens. — 3. Der dritte Perserkrieg. — 4. Ein angenehmer Tag aus meinem Leben. — 5. Vorzüge der Küstengegenden vor dem Binnenlande. — 6. Der Kampf mit dem Drachen (nach Sohiller). — 0>. Ueber den Nutzen des Geschichtsstudiums. — 8. Ansprache Hannibals an seine Truppen vor dem Uebergange über die Alpen. — 9. Nutzen der Eisenbahnen. — 10. Kenntnisse sind kostbarer als Reichthum.
V.	Classe. 1. Der Ring des Polykrates (nach Schiller). — 2. Haben in der Geschichte des Alterthums Griechen oder Römer grössere Bedeutung ? — 3. Durch welche Umstände ist das rasche Aufblühen der deutschen Literatur im 12. Jahrhunderte herbeigeführt worden? — 4. Eine Bergpartie. — Eine Wasserfahrt. —
5.	Wer ist unser Freund? — 6. Gedankengang in Schillers Elegie „der Spaziergang.“ — 7. Veranlassung und historische Bedeutung des Investitarstreites. — 8. Die Normannenzüge und ihre Wichtigkeit. — 9. Der Nutzen grösser Ströme. — 10. Ivlopstock und Wieland. — 11. Lessing als Kritiker und Dramatiker.
VII. Classe. 1. Gottsched und die Schweizer. — 2. Die äussere Natur in ihrem Einflüsse auf Cultur und Geschichte der Menschheit. — 3. Der Nutzen des Pussreisens. — 4. Ein Sonntag auf dem Lande. — 5. Die Handlung in Göthes „Iphigenie.“ — 6. Brief Schillers an seinen Vater nach der Flucht aus Stuttgart. 7. Der Verschwender und der Geizige (Charakterschilderung).
— 8. Karl V. und Franz L, ihr Charakter und ihre Beziehungen.
— 9. Göthe’s und Schillers gemeinschaftliche Thätigkeit.
VIII. Classe. 1. Non scholae, sed vitae discendum. — 2. Die Bedeutung Lessings für die deutsche Nationalliteratur. — 3. Welchen Einfluss hatten die Erfindungen und Entdeckungen des sinkenden Mittelalters auf die Entwicklung der Menschheit? — 4. Jeder ist seines Glückes Schmied (mit Anwendung auf die Theorie des Drama’s). — 5. Lied, Ode, Elegie und Satyre; ihr Begriff und ihre Vertretung in der deutschen Literatur. — 6. Entwicklung der deutschen Lyrik. — 7. Die moralischen lirsachen von Roms Grösse und Fall. — 8. Was verdanken die Nationen der Neuzeit den Völkern des Alterthums? (Maturitätspi'üfungs-Aufgabe).
Fr. Šuklje.
b)	In slovenischer Sprache.
V. Ciasse. 1. Popis jeseni. — 2. Plioenioani. — 3. Yodnikov spomin (Penis). — 4. Oblike na rhombododekaedru strinjene. —
5. Skromnost (karakteristika). — (j. Nickt nur — sondern auch
— kako sloveniti (gram. razprava). — 7. Alta cadunt odiis, parva extolluntur amore. Sent. Oaton. — 8. Vzroki perzijanskih vo]sk.
— 9. Liv. 11. 40. (prevod). — 10. Mliil mobilius vulgi opinione. Cie. (javno mnenje). — 11. Perikles. — 12. Samnitijske vojske.
— Socijalne razmere v Kirnu za časa Grakhov. — 13. Ura zamujena, ne verne se nobena (cena časa — samogovor).
VI. Giasse. 1. Vse mine (Zpč.). — 2. Allegorija (prosto). —
3.	S. 1\ Q. II. Kaj je vzročilo in pospešilo propad rimske države?
— 4. Človeškega trupla organi, in njih poslovanje (po naravoslov).
— 5. Dulcis enim labor est cum fructu ferre laborem. S. Cat. —
6. Bogastvo sreča za dobrega, zlobnemu vir nesreče. — 7. Sall. Jug. cap. 93, 94 (prevod). — 8. Otto Yel. in njega delovanje. —
9.	Primera sisalik in ptic po stroju in življenju. — 10. Quo semei est imbuta recens ser vabit odorem testa diu. Hor. (obrnjeno na mladež — razprava).— 11. Hektor in Andromache (prevod metr.).
— 12. Krst pri Savici (aesthetična razprava).— 13. Karakteristika srednjega veka.
Vil. Classe. 1. Device Orlean. predigra (osebe, značaji). — 2. Dev. Orlean. historična podlaga (razmere med Francijo in Anglijo pred nastopom). — 3. Oie. pro imp. Pomp. cap. 1—10 (načrt).
— 4. Ktere vede vplivajoče na sedanje čase so se razvile v srednjem veku? —a5. Govor (po volji). — o. Cie. imp. P. 28—49 (načrt). — 7. Je li Joanna a’ Ark tragiška oseba? — 8. Viljem Tell (ideja, značaji). — 9. Karol Veliki in Slovenci. — 10. Misli na razvalinah starih gradov (1. 788). — 11. Brezzakonitost in breznrav-nost propad narodom in državam (dokazati po zgodovini). — 12. Kako Ciceron zagovarja Ligarija (dokazi). — 13. Kteri in kakošni narodi imajo veljavo v zgodovini m dobrodejni vpliv na bodočnost.
Vili. Olasse. 1. Po volji (Žpč.). — 2. Temeljito znanje materinskega jezika (razprava). — 3. Stalnost pelje do svrhe (Chria, Soki-. Ap. 28. d.) — 4. Sokrat proti Meletu (Ap. 11—15, načrt). — 6. Kaj je vzročilo Hispaniji propad (po zgodovini). — 6. Marija Stuart m Elizabetini. — 7. Evang. o Zach. po Cod. Kem. (prevod i komentar). — 8. Glagolica, pisava Cirilova (po vita Klem. in Chrabr.). — 9. Hor. Od. II. 3. (prevod). — 10. Zakaj se zove Augustova doba aetas aurea latin. literature. — 11. Francozki hlosofi 18. veka (namere). — 12. Prolog v grški tragoediji (Elektra). —■' 13. Je li naša slovenščina na podlagi staroslovenščine, in kako? — 14. Mirni časi bistveni pogoj za razvoj ved in umetnij. (Matura).	P.	L	a	d. Hrovat.
C1 a s s e
aus der vorherg. Classe eingetreten
I ! I
Repetenten
von Aussen gekommen
p
go B
Ir
er: ^ » 2 f ds
&
02
5T
I I I I I I I
hinzugekommen
abgegangen
am Ende des Jahres verblieben
i i i
Privatisten
Slovenen
i i i
Deutsche
CB
CD >
3 '
CG
o t B :
is
E. g-
£ c
s •
Von der Schulgeld-Zahlung Befreite
I I I
die Aufnahmstaxe a ‘2 fl. iu kr.
den Bibliotheksbeitrag
Stipendisten
Soldaten
i	i	i_______L
J________j l_____________I
I	I	I	I
»
CO
o
j i____l
~ l	l
i i i
IO	
CO	
	
O»	£
05		<T>
»—*	P- o
CO co	02 © sr
io o	2*
	
! 2
w
o
cT
IV. Statistische Uebersieht der Schüler.
Betrag des Sehulgeldes im I. Sem. 488 fl. im II. Sem ;164 fl.; der Stipendien im ganzen Jahre 1391 fl. 08 kr. der Aufnahmstaxe 09 fl. 30 kr.; An Bibliotekabeitrag 22 fl. ‘j0 kr.
Confession der Schüler: alle röm. katholisch.
V.	Fond zur Unterstützung dürftiger Schüler.
In dem vorjährigen Programm ist ein Fondescapital im Nominalbeträge von 2200 fl. ausgewiesen. Die Fälligen Zinsen dieses Capitals, Spenden von Freunden der studierenden Jugend, setzten den Lehrkörper in den Stand, das Fondscapital durch Ankauf einer krainischen Grundentlastungsobligation pr. 100 fl. auf 2300 fl. zu erhöhen. Die krainische Sparcasse spendete, wie alljährlich 200 fl. zur unmittelbaren Yertheilung an dürftige Schüler. — Die Bilanz ist aus nachstehender Rechnung ersichtlich.
a) Einnahmen.
Barer Rest vom vorigen Schuljahre.................
Ganzjährige Interessen der Capitalien nach Abzug der Spesen ...................................
Vom Comite zur Feier des 25jahr. Regierungsjubiläums Sr. Majestät des Kaisers der Restbetrag seiner Einnahmen...........................
Für ein gezogenes Fünftel-Los v. Jahre 1800 Herr Dr. Karl Knižatek, k. k. Regimentsarzt Herr Albert Samassa, k. k. IIof-Glockengiesser
in Laibach...................................
Ein Unbekannter...................................
Geschenk der krain. Sparcasse ....................
Herr Nicolaus Rudholzer in Laibach, 2 Reisszeuge und 3 Compasse, die an die an Schüler des Untergymnasiums verfheilt wurden.
Zusammen .
b) Auslagen.
Unterstützungen an Schüler der Anstalt .	.	.	233	fl.	— kr,
Für den Ankauf einer krain. Grundent-
lastungs-Obligation pr. 100 fl................... 91	„	— „
Für ein Fünftel-Los v. Jahre 1800 sammt
daran haftenden Interessen.......................113	„	— „
8
1 fl. 70 kr
90 „ 20 „
15 „ 25 „ 116 „ - „
1 » - „
^ r> —	„
1 „ 33 „ 200 B - „
.	438	fl.	00	„
Porto-Auslagen............................................ 1	fl.	1	kr.
Durch Subtraction der Ausgaben von den
Einnahmen ergibt sich als baarer Rest . .	—	„	59	,
Nebst den hier ausgewiesenen Unterstützungen erhielten 5 Schüler der Anstalt in dem Convente der hochw. P. P. Franziskaner Verpflegung und 3 Schüler die Mittagskost in Privathäusern.
Indem der Berichterstatter im Namen der Betheilten allen Wohlthätern für die gespendeten Unterstützungen den wärmsten Dank sagt, erlaubt er sich den Pond edlen Freunden der studierenden Jugend aufs Beste zu empfhelen.
VI.	Zuwachs an Lehrmitteln.
A)	Bei der Lehrerbibliothek.
a.	durch Geschenke:
I. Vom h. k. k. Ministerium für Cuitus und Unterricht:
Zeitschrift für die österr. Gymnasien, Jahrg. 1873 Schluss und 1874, 1 — Heft, 8°. — Oesterr. botan. Zeitschrift Jahrg. XXIV., 1—5. Heft, 8°.
2.	Von der k. k. Landes-Regierung für Krain:
Landesgesetzblatt für das Herzogt. Krain, Jahrg. 1873 Schluss und Jahrgang 1874, 1—6. Stück, Laibach, 4°.
3.	Von der k. k. Staatsanwaltschaft in Laibach:
4	Pflichtexemplare.
4.	Von Privaten:
Honigberger J. M., Früchte aus dem Morgenlande, 8°, Wien 1851. — Roskiewicz J. Studien über Bosnien und die Hercegovina, Leipzig und Wien 1868, 8°. — Thoemel J., Vila-jet Bosnien, Wien 1867, 8°; (sämmtlich vom Herrn Buchhändler C. Tandler). Marn Jos. jezičnik, IX, X, XI, leto v Lj ubij. 1873, 8°, I. Heft (vom Herrn prof. Hrovat.) — Kais. Patent vom 29. Sept. 1851, Wien,. 1852, 8°. 1 Heft. — Handbuch des allg. Privatrechtes von A. Th. Michel, Wien und Olmiitz 1856, Supplementheft. — J. Ellinger, Handbuch des österr. allg. Civilrechtes, Wien 1851, 1 Bd, 8°. — Chr. Friesleben, Corpus juris civilis, Coloniae Munat. 1748, 4°, sämmtlich vom Herrn L.-G.-R. Dr.
Andr. Vojska.)—Cicer onisTus cu lanae di sput, e d. Meissner, Leipzig 1873, 8°, (von der Buchhandlung'Richter und Harrassovitz in Leipzig.) Kozenn, Leitfaden der Geographie, umgearb. yon Yogi, Wien 1874, 8° (von der Verlagsbuchhandlung Hölzel in Wien.) —
6)	Durch Ankauf:
Kuhn und Schleicher, Beiträge zur vergl. Sprachforschung, V. VI, Bd., Berlin 1868—1870,'8®. — Teuffel W., Geschichte der röm. Literatur, 1 Bd., Leiszig 1872, 8°. —Lazarus und Steinthal, Zeitschrift für Völkerpsychologie und Sprachwiss.,
VIII., 1. Heft, Berlin 1873, 8°. — Schnaase K., Gesch. der bildenden Kunst, I. II. Bd. Düsseldorf 1866, 8°. — Corn. Taciti historiarium libri, ed. Heraeus, Leipzig 1872, 2 Bde. 8°. — Miklosich Fr., vergleich. Grammatik der slavischen Sprachen,
IV.	Bd. 1—5. Lieferung, Wien 1868—1873, 8°. — Carriere Mo r., Aesthetik, I. II. Bd. Leipzig 1873, 8°. — Schlosser, F. Chr., Weltgeschichte, XII. Bd. Schluss, dann XIII. XIV. 1—3. Liefg., Oberhausen und Leipzig. 8°. — Sybel H. v., historische Zeitschrift, Jahrg. 1873, 3. und 4. Heft und Jahrg. 1874, 1. und 2. Heft., München, 8°. — Ranke Leop. v., die römischen Päpste, Leipzig, 1874. — Andree K., Globus Bd. XXIV. und XXV., Braunschweig 1873 — 187!, 4°. — Petermann A. Mittheilungen (geogr.) XIX. Bd. Schluss und vom XX. Bd. 1—6. Liefg. Gotha 1874, 4°. — Stieler A., Handatlas, 14—20 Liefg. Gotha 1873—4. — Kostrenčič J., urkundl. Beiträge zur Gesch. der prot. Literatur der Südslaven, 1 Bd. Wien 1874, 8°. — Taschenberg Ed., Hymenopteren Deutschlands, 1 Bd., Leipzig 1866. 8°. — Kob eil Fr., v. Tafeln zur Bestimmung der Mineralien, München 1873, 8°. — Bronn H. G., Klassen und Ordnungen des Thierreiches, V. Bd. 17.—20. Lfg., VI. Bd. H. Abth. 1—5 Lfg., Leipzig und Heidelberg, 1874, 8°. — Schlömilch 0., Zeitschrift für Math, und Physik, Jahrg. 18, Schluss, Jahrg. 19., 1 Heft. 8°.
— laumann C. Fr. Lehrbuch der Geognosie, III. Bd. 1—3. Lfg., Leipzig 1866—1872; 8°. — Schmid, K. A., Encyklopädie des ges. Erziehungs- und Unterrichtswesens, 91—98. Heft, Gotha 1873 8°. — Bruhns K., Atlas der Astronomie, Leipzig, 1872.
— Verhandlungen der k. k. geolog. Reichsanstalt, Jahrg. 1872 Schluss und 1874, 1—3 Lfg. Wien, 8°. — Jahrbuch der k. k. geolog. Reichsanstalt, Jahrg. 1873 Schluss, Wien, 8°. —
oo
B)	Bei der Schülerbibliothek.
a)	Durch Geschenke:
Das Kaiserreich Brasilien auf der Wiener Weltaus-stellung von 1873, Rio de Janeiro 1873, 8°, 1 B., Geschenk d. h. k. k. Landes-Präs.). — Egger A. deutsches Lehr- und Lesebuch, I. Wien 1869, 8° (vom Hrn. Prof. Žepič). — Albrecht A. Lehrbuch der Gabelsberger’schen Stenographie, I. curs. Hamburg 1872, II. cursus, Altona 1868, kl. 8°. Pölitz-Lorenz, österr. Gesch. 8° Wien 1860 (beides durch Hrn. suppl. Prof. J. Kersnik). — Schul-Atlas mit 44 Karten in Farbendruck. Gera 1873, und Atlas zur bi bl. Geschichte mit 8 Karten in Farbendruck (von der Buchhandlung Issleib & Tlitschel in Gera). — Sachse Fr. Handwörterbuch deutscher Synonymen, 16° Leipzig 1856, Willkomm M., Wunder des Mikroskops, 12° Leipzig 1861 (beides vom Buchhändler Hrn. C. Tandler). — Oesterreich. Geschichte fiir’s Yolk, B. XIII. 8° (vom k. k. Schulbücher-Verlag). — Han-li ak E. Lehrbuch der Gesch. der Neuzeit, Wien 1878, 8° 2 Ex. (von der Buchhandlung A. Holder). — Paulus, Val. Stanič, v Gorici 1873, 8° 1 Heft (vom Hrn. Fr. Levec). — Jurčič J., Ivan‘Er., Tatenbach. 16° 4 Ex.; listki, I. zvezek, 2 Ex.; S kalec J. novele, 2 Ex.; listkiIV. zvezek, 2 Ex.; Cherbuliez V. Meta Holdenis, 2 Ex. (sämmtliche Werke Geschenk der „Narodna tiskarna“). — Heinrich A., Grammatik der deutschen Sprache Laibach 1874 8° (von der Verlagsbuchh. Kleinmayr & Bamberg).
—	9 slovenische Werke (Geschenk des Herrn L.-G.-R.. Dr. Vojska). — Voss f. 11. Idyllen und Lieder, 2 Bdch. kl. 8°.; Jean Paul, Hesperus. 4 Bdch. kl. 8° (vom Schüler der 5. Gym-nasialclasse Urb. Mrhar). — A. Heinrich, erster geographischer Unterricht in Fragen und Antworten, Wien 1874,8° (von der Verlagshandlung Pichler’s Witwe in Wien). — Metastasio P., opere postume, Vienna 1795, 3 Bde. — Tkany A., Mythologie der alten Deutschen und Slaven, 2 Bde. Znaim 1828.— Le aventure di Telemaco, Yenezia 1777, 1 Bd. — Geheimnisse aus dem Menschenleben, Erzählungen, Wien 1828, 1 Bd. — Novum testamentum graece, Lipsiae 1828. — Annalen der Land-wi rthschafts-G c sellschaft in Krain, 2 Bde. — Turgenjev, Dim, übers, von Samec, Graz 1870, 1 Bd. — Erjavec, rudinoslovje, Laibach 1867, 1 Bd. — Metelko, slov. Grammatik, Laibach 1825. — Minner, dialoghi und Beauval, dialogues,
5	Bde. — Epithalamion Mariae Theresiae, Graz 1736. — Srjpske narodne pjesme ed. Vuk. Stef. Karadzic, 3 Bde. Beč 1845. —Nov ji s a vet Is. Chr., Leipzig 1838 (sämmtliche Werke rom Hrn. J. Irkič, Notar in Gurkfeld), —
b)	Durch Ankauf aus den Aufnahmstaxen und Bibliotheksbeiträgen der Schüler:
Schiller’s sämmtliche Werke, Stuttgart 1867, 16°, G Bde.
— Göthe’s sämmtliche Werke, Stuttgart 1871. 16°, 10 Bde. — Lessing’s sämmtl. Werke, Stuttgart 1869, 16°, 5 Bde. — Grill-parzer’s sämmtliche Werke, Stuttgart 1872, 12°, 10 Bde. — Uhland L. Gedichte, Stuttgart 1872 12°, 1 Bd. — Herder, Stimmen der Völker in Liedern, Berlin, 12°, 4 Bdch. (in duplo).
— Tschudi Pr. v., Thierleben der Alpenwelt, Leipzig 1858, 8° 1 Bd. — Madiera K. A. Deutsches Lesebuch f. d. II. Classe, Prag, 1874 8°. — PreširenPr., pesni,v Ljubljani 1866, 16° (in duplo). — Letopi s mati c e slovenske za 1872 i 1873 v Ljubljani 8°. — Majciger-Pleteršnik, slovanstvo, v Ljubljani, 8° (die letzten drei Werke herausgegeben von der slovenska matica in Laibach). — Slemenik, izdajavec, pov., 1873, 12°. — Koledar za 1874 8°. — Erjavec Fr., živali v podobah, V. 12.
— Kocijančič, Kristusovo življenje in smrt, 8°. — Vošnjak, umno kletarstvo, 8°- — Torkar, življenje svetnikov, Vlil. 8° (sämmtlich herausgegeben von der družba sv. Mohora in Klagen-furt). — Faulmann K. Gabelsberger’s stenographisches Lehrgebäude, Wien 1871, 8°, 1 Heft — Hoffmann Fr. deutscher Jugendfreund, Jahrg. 1860. 1861, 1862, 1863, 1864 und 1873.
C)	Das physikalische Cabinet
* erhielt ein Centrifugalpendel; ein Gefäss für Mariotte’s Gesetz für Verdünnungen; einen Windflügel-Apparat sammt Recipienten; eine Feuerspritze; eine Influenz-Maschine von Holtz; einen Motor von Froument; einen Motor für Geisler’sche Röhren; fünf Sprectal-röhren; eine Thermosäule 20 El. nach Noe, sowie die nothwendi-gen Chemikalien.
D)	Das naturhistorische Cabinet
erhielt durch Ankauf eine geologische Specialkarte von Krain nebst Farbenschema auf Leinwand aufgespannt.
An Geschenken: vom Herrn Simon Robič, Beneficiat in Olševk eine aus 104 Species bestehende Sammlung von Moosen durch den k. k. Landesschulrath; vom Herrn Fr. Kazula, k. k. Berg-Directions-Official in Idria: Zinnober und Quecksilber-Lebererz in 8 schönen Exemplaren und ein Fläschchen Jungfernquecksilber; ferner ausgestopfte, todte und lebende Säugethiere und Vögel, von denen einige zum Ausstopfen, andere direct für den Unterricht verwendet wurden; eine schön ausgestopfte Anas vom Hrn.
Grafen Josef Barbo- Wa-x enstein. , k. k. Kämmerer, Hei’rschafts-besitzer etc.; ein junges Häschen vom Herrn Ritter Fr. Langer Edl. v. Podgoro, Herrschaftsbesitzer etc.; eine Strix aluco vom Herrn Anton Smola, Herrschaftsbesitzer; einen todten Yorstehhund vom Hrn. Jenčič, k. k. Ger.-Adjunkt; eine Cornus cornix mit grau-weissem Gefieder vom Hrn. Ullepič, k. k. Gerichts-Adjunkt; eine Orvulus galbula vom Hrn. Adolf Gustin, Handelsmann; einen Falco Tinunculus. ein Igel; einen Kaninchen; ein Rhinolophus ferrum equi-num; eine Loxia curvirostris; eine Fringilla chloris; eine Phyrhulla vulgaris; eine Alcedo ispida; eine Talpa europaea, einen Yupertilio murinus; eine Madrepora von den Gymnasial-Schülern Bučar Jul., Kessler Alois, Dereani Julius, Warthol Yictor, F\xx Eduard, Nie-fergall Yincenz, Lukež Wilhelm und Paulin Wilhelm.
E)	Für den Zeichnenunterricht
wurde angeschafft: Elementar-Oenamente, Ornamente und Studienköpfe von L. Taubinger, ornamentale Vorlagen von W. Westermann, Ornamente von P. Bauer und Renaissance-Ornamente von G. Schreiber.
VII.	V erordnungen.
Hoher k. k. Ministerial-Erlass für Cultus und Unterricht vom 20. September 1873, Z. 8172, betreffend die Unterrichtssprache.
Hoher k. k. Ministerial-Erlass für Cultus und Unterricht v.
6.	October 1873, Z. 12398, betreffend die halbe Schulgeldbefreiung für das Schuljahr 1873—4.
Hoher k. k. Ministerial-Erlass für Cultus und Unterricht v. 25. October 1873, Z. 14472, dass Gymnasialschüler weder Yereine bilden noch an solchen theilnehmen können.
VIII.	Der Schluss des Schuljahres
erfolgt am 31. Juli mit einem feierlichen Hochamte und Te Deum laudamus. Nach dem Dankamte Zeugnissvertheilung und Entlassung der Schüler.
IX.	Anzeige für das Schuljahr 1874—75.
Das nächste Schuljahr beginnt am 1. October mit dem heil. Geistamte.
Die Anmeldung zur Aufnahme in die I. Classe findet statt am 27., ‘28. und 29. September in der Directionskanzlei. Die die Aufnahme wünschenden Knaben haben in Begleitung ihrer Eltern oder deren Stellvertreter zu erscheinen, den Taufschein beizubringen und 2 fl. 10 kr. als Aufnahmstaxe und 20 kr. als Bibliotheksbeitrag zu erlegen. Die Avirk liehe Aufnahme hängt von dem Erfolge einer schriftlichen und mündlichen Aufnahmsprüfung ab, bei welcher die Schüler darzulegen haben: Jenes Mass von Wissen in der Religion, welches in den ersten vier Jahres-cursen der Yolkschule erworben werden kann, Fertigkeit im Lesen und Schreiben der deutschen Sprache, Fertigkeit im Analysiren einfacher und bekleideter Sätze, Bekanntschaft mit den Regeln der Orthografie und Interpunction und richtige Anwendung derselben beim Dictandoschreiben, l’ebung in den vier Grundrechnungsarten mit ganzen Zahlen. — Die schriftliche Prüfung wird am 30ten September, die mündlichc am 2. October abgehalten werden. — Schülern, denen wegen nicht bestandener Aufnahmsprüfung die Aufnahme verweigert wird, werden die gezahlten Geldbeträge zu-rückefstattet.
Schüler, welche bisher der Lehranstalt angehörten, melden sich bis spätestens 30. September, zur Wiederaufnahme gegen Erlag von 20 kr. als Bibliotheksbeitrag. Die Wiederholungsprüfungen finden in den letzten Tagen des Monates September statt.
Schüler, welche von anderen Gymnasien an die hiesige Anstalt übertreten, melden sich gleichfalls bis spätestens 30. September zur Aufnahme. Dieselben haben nebst den Zeugnissen über die beiden Semester des Schuljahres 1873—74, den Taufschein beizubringen und die Aufnahmstaxe sammt den Bibliotheksbnitrag zu erlegen. Befreit von der Zahlung der Aufnahmstaxe sind jene Schüler, welche auch von der Schulgeldzahlung gesetzlich befreit sind.
Das Schulgeld beträgt halbjährig 8 fl. und ist im Laufe des ersten Monates eines jeden Semesters zu erlegen. — Oeffentlielie Schüler haben Anspruch auf Befreiung von der Entrichtung des Schulgeldes, wenn sie a) im letztverflossenen Semester vollständig entsprochen, d. h. in den Sitten die Note „musterhaft“ oder lo-benswerth“, im Fleisse die Note „ausdauernd“ oder „befriedigend“
und mindestens die allgemeine erste Zeugnissclasse sich erworben haben; b) wenn sowohl sie selbst als auch diejenigen, welche die Obliegenheit haben, sie zu erhalten, wahrhaft dürftig, d. i. deren Yermögensverhältnisse so beschränkt sind, dass ihnen die Bestreitung des Schulgeldes nicht ohne die empfindlichsten Entbehrungen möglich sein würde. Um die Befreiung von der Schulgeldzahlung zu erlangen, haben die Schüler ein an den hochlöblichen k. k. Landesschulrath für Krain gerichtetes, mit dem Zeugnisse über das letzte Semester und dem Yermögensausweise belegtes Gesuch bei der Direction zu überreichen. Der Vermögersausweis ist vom dem Gemeindevorsteher und dem Ortsseelsorger auszn stellen und darf bei der Ueberreichung vor nicht mehr als einem Jahre ausgefertigt sein; er hat die umständliche Begründung der über die Yermögensverhältnisse darin ausgesprochenen Ansichten zu enthalten. — Schüler der I. Classe können erst im II. Semester um die Befreiung von der Schulgeldzahlung ansuchen.
Zur Maturitätsprüfung meldeten sich alle 9 Schüler der VIII. Classe und ein Externer. Einer trat vor der schriftlichen, drei vor der mündlichen Prüfung zurück.
Yon den geprüften 6 Abiturienten wurden erklärt:
X.	Ergebnis» (lei* Maturitätsprüfung.
„Reif mit Auszeichnung“
Cerne Victor aus Gottschee.
Seidl Ferdinand aus Rudolfswerth.
„Heif“
Lavtižar Michael aus Kronau.	Smolej	Paul	aus	Planina	bei	Assling.
Orešnik Johann aus Hrastenek.	|	Reprobirt	auf	ein	Jahr:	der	Externe.
XL Location der Schüler
am Schlüsse des Schuljahres.
VIII. Classe.
Cerne Viktor aus Gotschce.
Seidl Ferdinand aus Rudolfswerth. Orešnik Johann aus Hrastenek. Lavtižar Michael aus Kronau.
Smolej Faul R. aus Planina bei Assling,
Bajec Jakob aus Hrušovje. Zaman Andreas aus St. Kanzian. Bezek Georg aus Krasniverh. Moestel Franz aus Graz.
VII.
Starič Josef aus Lukovk.
Rorman Josef aus Bučka.
Malenšek Martin aus Semič.
Zamida Mathias aus Uršna sela. Iloffmann Hubert aus Rann.
Anžiček Ferdinand aus Straža.
Classe.
.Tost Ludwig If. aus Weixelstein. Zorec Franz aus St. Lorenz. Rozina Victor aus Rudolfswert. Dular Franz aus Ziegelhütten Nicht lociert blieb: Bobek Alois aus Kronau.
VI. Classe.
Mušič Gustav aus Videni.
Prpar Franz aus Döbornik.
Frankovie Heinrich aus Rudolfswerth. Pelcolj Josef aus Döbernik.
Bučar Julius aus Rudolfs werth.
Novak Stanislaus aus Savenstein. Ilönigmann Franz aus Reifniz.
V.
Golf Johann aus St. Veit.
Kukmann Franz aus Zeigelhütten. Nemanič Johann aus Drašče.
Jakše Franz aus St. Veit.
Muren Johann aus Beršlin.
Topolovšek Johann aus Maria-Graz Rizzoli Emil aus Rudolfswerth. Zajec Josef aus St. Veit.
Foršek Johann aus Kandia.
Jelenec Stefan aus Eisnern.
Nicht lociert blieb: Kadunc Anton aus Seisenberg.
Classe.
Jaklič Anton aus Podgora.
Kolenec Josef aus Hönigstein.
Nicht lociert blieb: Lahajner Wilhelm aus Hof.
IV.
Rozina Anton aus Rudolfswerth. Schüler Josef aus Neudegg. Hudovernik Ludwig aus Sittich. Košir Franz R. aus St. Jobst.
III.
V
Zitnik Ignaz aus Fužine.
Clarici Carl aus Haasberg Scliifneder Eduard aus Rudolfswerth. Sasel Johann aus Nassenfuss. Grebenc Karl aus Rudolfswerth. Kramarič Josef aus Radoviča.
II.
Gliebe Andreas aus Langenthon. Mader Ferdinand aus Rudolfswerth. Marok Josef aus Landstrass.
Classe.
Ramroth Josef aus Gurkfeld.
Arko Mathäus aus Brückel. Hudovernik Alexander aus Sittich. Kos Michael aus Hönigstein.
Classe.
Klinec Ignaz aus Oberfeld.
Oblak Valentin aus Rudolfswerth. Bajec Johann aus Neudegg.
Nicht lociert blieben: Košak Augustin aus Weisskirclien. Šušteršič Ignaz aus Töplitz.
Classe.
Kessler Alois aus Ponovič Germ Gustav aus Rudolfswerth. Judnič Martin aus Blutsberg.
Mrak Mathias aus Radmannsdorf. Radež Josef R. aus Rudolfs wert li. Zavodnik Felix aus Seisenberg. Malenšek Anton aus Maline. Soklič Edmund aus Möttling. Gustin Josef aus Rudolfswerth.
Prpar Josef aus Reber.
Saje Augustin aus Rudolfswerth. Majcen Vincenz aus Bistrica.
Nicht lociert blieben: Anžiček Johann aus Straža. Blažič Josef aus Slatenek.
i. Classe.
Pehani Alois aus Seisenberg.
Lukež Wilhelm aus St. Marein bei Littaj. Hudoklin Franz aus St. Bartlielmä. Nemanič Nicolaus aus Drašče.
Blinec Johann aus Weiniz.
Crjak Franz aus Reichenburg. Niefergal Vincenz R. aus Rudolfswerth. Bizjak Emil aus Nassenfuss.
Černič Alois aus Rudolfswerth.
Drenik Franz aus St. Marein.
Treo Carl aus Kleindorf.
Dereani Julius aus Seisenberg.
Paulin Wilhelm aus Haselbach.
Rorman Wilhelm aus Rudolfswerth. Fux Eduard aus Črnomelj.
Kralj Josef aus Arcli.
Wartol Yictor aus Laibach.
Skušek Heinrich aus Kronau. Nekermann Johann aus Rudolfgwerth, Kolbezen Julius aus Črnomelj.
Dular Johann aus Waltendorf.
Zajec Anton aus St. Lorenz.
Nicht lociert blieben: Rozina Franz aus Rudolfswerth. Tomšič Alois aus Seisenberg.
B. Vovk.