ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 11. V Ljubljani 1. novembra 1884. Leto XIV.
Praznik v Mirnem selu.
Ce voljni, prijat'lji ste, stópite z ìndno, Ker res pomenljiv je nocojšni večer. Ogledat vasico gremó neprostrano, Kjer morda prebiva vam znancev kater.
Nebeščani okna odprli so svoja, Da gledajo v praznično Selo mirnó ; A v Selu po hišah je lučic brez broja, Ki vabijo tj» nas, migljaje ljubó.
Ta kraj osamljeni varuje zid bèli, A dom tu najóti, kedó hrepeni ? Kedór pa se v tem bivališči naséli, Da m bi drugàm si nikddr ne želi.
Kakó da le nizke so tukaj vse koče In zidana druga pri drugej tesnó ? O vem, da mi ni uganiti mogóèe, Kje ubožec, bogateč, veljak stanujó.
O mnogo, o mnogo že tukaj vas biva In vedno število se vaše množi, A nikdar beseda ne rani vas kriva, Nesreča nobena pri vas ne grozi.
A mi, ki smo semkaj nocój se podali, Da vkupe obhajamo sélski vaš god, O koliko smo se užč vojskovali, In koliko čaka nas bojev, nezgód !
Da! dušam je vernim zdaj Čas praznovanja, Saj pokopališče jim zmage je kraj. Za nas, ki živimo, je čas žalovanja : Da skoraj se združimo, Bog ti nam daj !
Fr. Krek.
Cvetica življenja.
nekem hribovitem kraji je živela uboga vdova, ki je imela jedinega «Jžotroka, hčerko ob devetih letih. Oče je že davno počival v hladnej spzemlji, in vdova si je z delom komaj toliko prislužila, da ste mogli ' živeti. Druzega premoženja niste imeli, razven siromašne koče in dve ' kozici, kateri ste jima dajali mleka.
Nekega dne zboli vdova. Ležala je v postelji in že dljé časa ni mogla vstati. Kozje mleko je bilo zdaj njiju jedina hrana. Skrbno je hčerka stregla ljubej materi ter milostivega Bogi vedno prosila, da bi jo skoraj ozdravil.
Bilo je nekega popóludne, da ubogo dekletce zopet žene kozi v hribe na pašo. Bil je lep, vroč dan. Kozi ste veselo skakali z skale na skalo a dekletee za njima. Ali čudno I denes se kozi niste ondù ustavili kakor drugekrati, nego Sli ste dalje v hribovje. Dekletce tega ni zapazilo, ker je bilo v mislih domi pri ljubej materi. Kozi ste šli dalje in dalje, kakor bi znali, da je ondu v hribih kje boljša paša.
Zdajci se vzdrami ubogo dekletee ter si mane oči. Gleda okolo sebe, ali köz ni. „Kam sem vender prišla?" pravi sama v sebi, čudeč se. „V tem kraji nisem bila še nikoli."
In takó je tudi bilo. Po teh hribih ni hodila še nikoli njena noga. Z vitkimi smrekami in hojami so bili ti kraji gosto zaraščeni. Glej, ondù stoji gola skala. Na njej ni nobenega drevesa. Samó tu in tam se vidi kak grmiček. In ravno tjà ste bežali njeni kozi. Deklica pohiti za njima, da bi ju vrnila, a bilo je že prepozno. Spretni živalici ste skakali od kamena na kamen, kakor bi imeli peroti. Deklica postoji pod skalo pri nekem grmu ter gleda veseli kozi.
V tem hipu zasliši poleg sebe tenek glas, da bi človek mislil slišati kakega ptiča. Obrne svoje oko tja, od koder je prišel glas ter čuje: „Joj, joj I deklica, reši me, reši me! Da bi ti znala, kake bolečine trpim I O joj, joj menil" Deklica še emirom zrè tjà, od koder je tenki glas dohajal, a ne vidi ničesar.
„O joj, joj I" bilo je zopet slišati glas; „ali me ne vidiš?"
„Kje si? kdo si?" vpraša dekletce. „Jaz ne vidim nikogar."
„Glej, tukaj sem, tukaj na tem grmu visim," odgovori tenek glas.
Deklica ugleda, da se res na veji bližnjega grma nekaj giblje. Pripogne glavo, da bi bolje videla. Ali kako se začudi ! Na veji vidi viseti zelò majhenega človeka. Ni bil večji od palca na roki. Iniol je pa v priméri s svojo postavo želo dolgo brado, s katero se je bil zamotal v veje rečenega grma, ter je z nožicama otepal po zraku sèm ter tjà. Deklica ga oprosti njegovih zanjk, postavi ga pred se na zemljo in se mu na ves glas zasmeje.
„Takšnega človeka izvestno še nikoli vidila nisi, kakeršen sem jaz, „deklica moja ljuba," reče jej ta prečudni pritlikovec. „Glej, jaz sem tudi človek, ali vi veliki ljudje nas imenujete palčke, ker smo komaj tako veliki kakor palci vaših rok."
„In kako si prišel tu sèm na ta grm?" vpraša deklica tikajoč ga. Vikati ga ni hotela „saj je manjši od mene," mislila si je.
„Stal sem ondu na onej skali," odgovori palček, „a pritekli ste tvoji dve kozi ravno proti meni. Teh sem se tako ustrašil, da sem skočil s skale. Priletel sem na ta grm in brada se mi je zapledla v veje. Hvala ti lepa,
deklica ljuba, da si me rešila hudih bolečin. Ti nisi bila še nikoli v ténl kraji in tudi ne bodeš nikoli več ; ali jaz sem dobro vedel, da ti prideš. Zatorej sein te pričakoval na onej skali. Znano ini je tudi, da so tvoja mati nevarno oboléli.
Osupelo ga gleda ubogo dekletce ter ga naposled vpraša: „Kdo ti je to povedal ?"
Palček se jej nasmeje in reče: „Palčkom je daleč na okolo vse znano. Ali pustiva zdaj to in idi z menoj v mojo palačo, kraljevo te hočem obdarovati. Samó toliko ti povem, da je ua tebi, ali si hočeš za svoje življenje dobro ali slabo izbrati."
Iu šla sta k skali. Pri zelò majhenej razpoklini sta nekoliko postala. Zdajci stopi palček v razpoklino ter tenko zažvižga. In glej l v tem hipu se je začela razpoklina širiti in raztezati.
„Idi za menoj I" reče palček, in deklica stopi za njim v veliko votlino, ki je bila vsa razsvetljena. Tu in tam ugleda palčke, Id so se njenemu vodniku globoko priklanjali ter ga pozdravljali, rekoč: „Da si nam zdrav, o kralj naš dobri in Ijnbeznjivi I"
Deklica spozna, da je palček, katerega je ona rešila, kralj vseh palčkov.
Iz prve votline prideta v drugo, ki je bila še prostornejša od prve. Pri vhodu pogleda palček deklico iu jej reče: „Prosim te, pazi tukaj dobro, da mi katerega mojih ljudi ne pohodiš."
Komaj stopita v drugo votlino, začuje se iz sto in sto grl tenek glas: „Da si nam zdrav, o kralj !" in brez števila palčkov se vsuje svojemu kralju naproti poljubljajoč mu roki in ga izprašujoč, kje jo bil in zakaj je to dekletce s seboj pripeljal. — „Vse bodete izvedeli reče jim prijazno kralj. „Glej, tukaj je moje stanovanje," reče zdaj palček obrnivši se k deklici, in ondu je moj kraljevi sedež."
Vsa zavzeta je gledala deklica lepoto in krasoto tega stanovanja. Vse se je blestelo samega zlata in srebra. Stene so bile prekrite s prekrasnim temno-rudečim žametom. Posebno je bil lep kraljevi prestol. Luči ni bilo videti nikjer nobene; svetili so sami kameni, ki so bih v žamet všiti, ter se tako blesteli, da so kakor solnce razsvetljevali vso votlino.
„Idiva zdaj dalje," reče kralj. In šla sta v tretjo votlino. Noben palček ni šel za njima. Ta votlina jo bila najmanjša od vseh. V njej ni bilo palčkov, samò neka prečudna vonjava je dehtela po njej. Po tleh je bilo vse polno evetie. Ali čudno 1 vse cvetice so bile pokrite s steklenimi pokrivali.
Palček odvede deklico v sredo te obširne votline. Ondu so stale tri cvetice. Pred temi se ustavi.
„Glej, tukaj vidiš množino cvetic," reče palček s povzdignjenim in resnobnim glasom. „Vsaka cvetica nekaj pomeni ; ali najlepše in najznamenitejše izmed vseh so samó te tri cvetice. Jedno teh hočem tebi podariti. Glej, prva je rumena kakor čisto zlató. Ako si njo izvoliš, dobila bodeš neizmerno bogastvo. Zlatä in srebra bodeš imela, kolikor koli ga bode tvojo srce poželelo. — Glej, druga cvetica je rudeča kakor roža, kraljica vseh cvetic ; nežna jo kakor tvoja mlada hca. Ako si njo izbereš, dobila bodeš ž njo telesno lepoto. Tvoje lice bode lepše od jutranje zöre in cvetice te bodo zavidale zaradi čarobne krasote. Ljudje te bodo občudovali. — A tretja cve-
11*
tiea. kakor sama vidiš, ni lepa. Od nje prihaja vonjava, ki je v tej votlini. 1'odobna je pohlevnej vijolici po vašem grmovji. In da-si ni lepa, vender je mnogo vredna, ker njena vonjava ozdravi vsacega bolnika. To so najlepše cvetice, kar jih imam. Ako si želiš bogastva, vzemi prvo ; ako si želiš telesne lepote, vzemi drugo ; in ako želiš bolniku povrniti ljubo zdravje, vzemi tretjo cvetico I" —
To rekši, molčal je palček.
Deklica je gledala cvetice. Taka zapeljiva sreča se jej še nikoli ni pripetila, zatorej ni vedela, kaj bi storila. Zdajci se vzdrami in zavpije :
„Zlata moja mati je bolna I O daj mi tretjo cvetico, da mi zopet ozdravi 1"
Takó je rekla deklica. Ljubezen do ljube matere je premagala poželenje po bogastvu in telesnej lepoti.
„Pravo evetieo si si izbrala," odgovori jej palček. „Bal sem se že za tebe. Ako bi si bila prvo ali drugo izbrala, res bi bila bogata ali lepa, ali — srečna bi no bila nikoli. Bog te blagoslovi za ljubezen, ki jo imaš do svoje dobre bolne matere. Nà, vzemi evetieo in nesi jo s seboj 1 Ali povem ti, da kakor hitro bode mati zdrava, izginila bode cvetica."
Deklica je vzela cvetico življenja in se vrnila s palčkom v drugo votlino. Komaj pa stopi vanjo, zadoni jej od vseh strani na ušesa: „Živila, živila, dobra vrla deklica !"
Palčki so bili namreč utihnili, ko sta kralj in deklica stopila v tretjo votlino ter so poslušali pri vratih, katero cvetico si bode izbrala. Tudi njim se je dopadla otročja ljubezen do matere in zato so jo zdaj tako veselo pozdravljali.
Kralj palčkov jo je zdaj peljal iz svojih podzemeljskih jam. Pri izhodu iz zadnje votline se mu deklica lepo zahvali za prečudno cvetico. In zdaj se je razpoklina zopet stisnila, da ni bilo znati vhoda.
Deklica videč, da je solnce že nizko, spómne se kòz. Vsa prestrašena se ozre na skalo, in glej ! ondu gori ste mirno stali, kakor bi čakali dekletca. Ko ju k sebi pokliče, pritekli ste k njej in se jej dobrikali. Potem se pa spustita po navadi proti dómu in deklica hiti za njima.
Zdaj uboga hčerka ni pazila na pot, nego mislila je, kako vesela bode mati, kadar zopet ozdravi.
Solnce se je ravno skrilo za gorami, ko ugleda deklica domačo hišo pred seboj. O s kakim veseljem je hitela v hišo k bolnej materi.
„Denes te pa dolgo ni domóv, dete moje," rečo mati s slabotnim glasom.
„O mati, mati ! kaj sem vam prinesla," vzklikne deklica ter položi cvetico na materino vzglavje.
Zdajci se je po vsej sobi razširjala neka čudna, prijetna vonjava. Mati je takój čutila nekaj krepčalnega ter je z veliko slastjo uživala prijetni duh zdravilne cvetice. Kri se jej je začela nrneje prelivati po žilah in njeno poprej obledelo liee začelo se je rudečiti.
„AU ta cvetica razširja to prijetno vonjavo?" vpraša začudeno mati. „Glej, nekako čudno mi prihaja po vsem telesu. Zdaj že lahko diham, nobene bolečine ne čutim več. Zdi se mi, kakor da bi bila popolnem zdrava."
„Glejte mati, kako moč ima ta cvetica življenja," reče hčerka ter objema in poljubuje mater, ki se je čutila z vsakim trenotkom boljšo in krepkejšo.
Še ni minula dobra ura, kar se je vrnila hčerka in — mati je zdrava in krepka vstala iz postelje.
Mati in hčerka ste sedeli za mizo, na katerej je stala cvetica. Hčerka je pripovedovala vso dogodbo s palčkom in pozueje kakor po navadi ste šle ta večer spat.
Kadar se drugo jutro vzbudite, bil je njiju prvi pogled na cvetico. Ali cvetice ni bilo nikjer, izginila je, kakor je dejal palček. Ah prt na mizi vender ni bil prazen. Mati je stopila k mizi in ostrmela. Prt je bil poln — svetlih cekinov. Prešteli ste jih ; bilo jih je trideset. Ta vsota jima je odvrnila siromaštvo od hiše, ili od sili dob se jima je dobro godilo ves čas njiju življenja.	Miljcnko Denojan.
fKako se je Ivan util latinski.
če!" reče nekega dne Ivan, „jaz nečem biti priprost človek, jaz hočem biti gospod."
„To je pač lebko reči," odgovore oče. „Tudi jaz bi bil zadovoljen, če bi me kdo napravil velicega gospoda! Ali no veš Ivan, da mora vsak gospod znati latinski?"
„No, kaj pa je to ! Jaz idem po svetu in se bom kmalu naučil latinski."
„Ako misliš, da je to tako Iehko, pa pojdi in skušaj !" odgovori oče.
Ivan si natlači žepe s kruhom in gre v svet učit so latinski. Ni mislil, da je svet tako velik, ker šel je naravnost za nosom izpod domače strehe. Ker ni prišel vse svoje žive dni iz domače vasi, čudil se je zelò, ko je stopil na prvi hrib in ugledal pred seboj kos sveta, katerega niti pregledati ni mogel.
„Jojmina," vzkliknil je Ivan, „to je velika ravin, kdaj jo bodem imel za seboj ?"
Šel je zatorej po tem velikem svetu dalje in kderkoli je srečal kakega , gospoda, pazil je, kaj da govori, misleč, da je to latinski. Ni trajalo dolgo, da zagleda gospođa, ki je stal na dvorišči in nekomu rekel: „Sod okrogli." Te dve besedi je slišal Ivan in takòj ju je desetkrat ponovil, da bi ju ne pozabil. Šel je dalje in videl zopet gospođa, ki je pri oknu gledal. Pod oknom pa je stal deček, gledal nekega ptiča in klical. „Bis tu pije !"
„Sod okrogli — ris tu pije" je ponavljal Ivan in šel dalje. „Zdaj znam uže pet latinskih besed, in za trdno se nàdojam, da postanem gospod!" Sto korakov dalje je stal zopet nek gospod in ukazoval hlapcu, kazoč na kola : „Tu so kola!"
„Sod okrogli — ris tu pije — tu so köla" ponavljal je Ivan, in ko je to dobro znal, poskočil je od velike radosti in govoril sam v sebi : „Ne vem, kaj so oče mislili ; vsaj se učim latinski igraje in kmalu bodem znal latinski bolje nego svoj materini jezik."
Šel je zopet kakih dve sto korakov dalje. Cesta ga je peljala okolo vrta, v katerem je kopal vrtar. Kar pride gospodar na vrt in zakliče oblastno : „Tn-le kopiji !"
„Sod okrogli — ris tu pije — tu so köla — tu-le kopiji" govoril je Ivan in šel dalje. Najedenkrat pa se ustavi, začne premišljevati in reče :
„Zakaj naj bi se toliko latinski učil! Naš gospod, cerkveni pevovodja, ne uméje mnogo več in je vender gospod ! Ako bi se moral še veliko takih besed naučiti, zapomnil bi si jih, ali lehho bi se mi pri tem pamet zmedla !" Pri tem modrem premišljevanji izpodtaknil se je Ivan ob kamen in potem letel domov, kakor bi ga kdo podil.
„Glejte no, Ivan je že doma," začudijo se oče, ko je stopil v vežo. „No, kako pa znaš latinski ?"
„Sod okrogli — ris tu pije," odgovori Ivan s ponosnim glasom. Trdno je bil namreč sklenil, da ne bode drugače govoril nego latinski.
„Kaj blebetaš, kar nihče ne umeje !" zagodrnajo oče nad Ivanom.
A mati, ki jim vest ni dala miru, vprašajo ga čez nekoliko čUsa : „Kje pa si hodil ves dan, deček moj?
„Tu so kola — tu-le kopiji," odgovori na to Ivan.
„Ali se ti je pamet zmešala, da tako odgovarjaš?" hudovali so se mati. Ali Ivan je začel od novega svojo latinsko pesenco, in naj bi ga vprašal kdorkoli in o čemurkoli, odgovoril ni druzega nego: „sod okrogli — ris tu pije — tù so kola — tu-le kopiji." In ker je to prav hitro izgovarjal, vedel ni nihče, kaj govori.
„Oče!" rečejo za nekoliko dni mati svojemu možu, „najin sin Ivan je zblaznel; govori nekaj, a sam ne ve kaj. Morala sem vprašati starega pastirja, kaj bi mu pomoglo. Zdaj vem."
„Nu, kaj pa?"
„Svetoval mi je, da bi mu z viška in nenadoma vlila mrzle vode na glavo. Tako mu bode njegova domišljija kmalu prešla." — „To moraš takoj poskusiti, ker ravno zdaj sedi pod hlevom ves zamišljen," rekó oče. „Idi, vzemi vedro mrzle vode, zlezi na hlev in izlij skozi okno vodo nanj; videli bodemo, če to pomaga."
Mati vzamejo vedro vode, zlezejo na hlev in jo zlijó v trenotku na zamišljenega latinea. Ta poskoči, prime se za glavo in vpije na vse grlo : „Oče, mati, pomagajta. o moja glava !u
Oče pridejo, in kakor bi o vsem tem ničesar ne vedeli, vprašajo začudeni : „Kaj pa je ? kaj se ti je zgodilo ?"
„Sedel sem in premišljeval latinski, kar najedenkrat, kakor bi se nebo odtrgalo in me pokončati hotelo, bil sem moker do kože," toži Ivan.
Jaz sem mislil. da si pozabil slovenski govoriti, a zdaj slišim. da še dobro znaš," smijali so se oče.
„Ravno zdaj v trenotku sem pozabil latinski," reče Ivan.
„Sam Bog ti je to misel vzel, ker je bolje, da ostaneš stari, pošteni Ivan, nego pa blazen gospod. Zapomni si to !"
Po teh besedah gredó oče naravnost k materi in rekó : „Ivan je ozdravljen ; Bog hotel, da mu take misli ne pridejo več v glavo."
Oče so prav govorih. Od te dobe je govoril Ivan razločno slovenski in se. ni hotel nikdar več učiti latinski.	(Is „CeSrineu preložil IT- PodkrajSek.)
Mantova.
Ueka Mincio, izhajajoča iz Gardskega jezera, razširjuje se na planem ter naredi veliko močvirsko jezero. Na otoku tega jezera stoji Mantova, glavno mesto aevero-italijanske pokrajine Mantovske. Mesto obstoji iz notranjega
mesta in pet predmestij, ki so vsa močno utrjena. Mantova Stoje 28.000 prebivalcev ter se äteje med najlepše in najmočnejše trdnjave v Italiji, da-si na človeka, ki pride prvič v to mesto, ne naredi posebno ugodnega utiša, a to zaradi toga ne, ker jo trdnjava. Najlepši trg v Mantovi je „Piazza di Virgilio ;u tu stoji kip slovečega pesnika Virgilija, ki je bil v obližji Mantovskega mesta porojen in njemu na čast je dobil trg svoje ime.
Virgilij, prvak med rimskimi pesniki, opeval je mesto v svojih prekrasnih pesniških umotvorih, in Dante, največji pesnik srednjega veka, slavil je mesto Mantovo v svojih slovečih poezijah.
Med krasnimi poslopji se najbolj odlikuje poslopje „Corte imperiale," ki je svojina rodovine G on z age. Tu se vidijo še denes prekrasne slikarije al fresco od Julija Romana in druge znamenitosti prvih umeteljnikov iz starega in srednjega veka. Slikarske učilnice Julija Romana v Mantovi so nekdaj zelò slovele po vsej Italiji, in ravno on je bil, ki je pozidal prekrasno palačo „del Tè" v podobi črke T, od koder ima palača svoje ime. Ta poletna palača je bila nekdaj svojina vojvodov Gonzagc, a zdaj je kraljevi grad v notranjem mestu Mantove. Najznamenitejše v tem poslopji je orjaška dvorana. Od vseh strani je človek obdan v tej dvorani od velikanskega skalovja, katero razbijajo orjaki. Še celò tla so iz razbitega skalovja, a na stropu je Jupiter, ki meče strele iz oblakov. — Pömneti je treba, da so v Mantovi dolgo gospodovali vojvode Mantovske rodovine Gonzaga, ki so mesto na vse strani olepšali z raznimi umeteljniškimi umotvori. Sv. Alojzij Gonzaga (umrl v Rimu 1581. 1.), katerega posebno šolska mladina zelò časti, izhajal je iz postranske vrste tega rodò, od mejnih grofov Kastilijonskih.
Druge znamenitosti so : Cerkev sv. Andreja s prekrasnimi slikami od Canove, stolica sv. Petra in 1807. leta pozidana cerkev sv. Mavricije. Znamenita jo tudi na zahodnjem konci gorenjega Mantovskega jezera prelepa cerkev „Madonna delle Grade."
V Mantovi ste dve gimnaziji in jedno seminišče ; velika javna knjižnica, ki je največja v vsej Italiji, in imeniten muzej, kakeršnega nima nobeno drugo mesto v Italiji, razven Rima, Florence in Napolja.
Obrt se odlikuje posebno z izdelovanjem ùsnija, svilenega blaga, različnih trakov, platna, steklenine, pergamena, kočij itd. Najživahnejša je kupčija s svilo in svilenim blagom.
Mantova je bila ustanovljena od Rimljanov in Karol Veliki jo je utrdil. Od 15. stoletja je bila pod gospodstvom vojvodov Mantovske rodovine Gonzaga in s poslednjim vojvodom tega rodu 1797. I. je pripala k avstrijskemu cesarstvu. Leta 1805. so jo dobili Italijani nazaj, a kmalu potem (1814. 1.) je pripala zopet k Avstriji, kjor je ostala do 1866. leta, rekši do vojske z Italijani, v katerej smo prepustili laško kronovino Benečansko Italijanom, da bi se mir napravil z Lahi, ki so vedno napadali naše cesarstvo zaradi lombardo beneške dežele.	r.
Mih fie ve sanje.
Lukačev Mihce se je necega jutra minulega tedna ves ohjokan pro-. budil in se kremžil, dokler ga niso mati k zajutreku poklicali. Solzò v njegovih očeh je prva zagledala dekla Anica, ki je na vse zgodaj prišla v hišo po krtačo. Ne dolgo, in vsa družina je znala, da se je Mihec po noči jokal. Na očetovo vprašanje, zakaj se je jokal, pripoveduje ves otožen, da je imel po noči hude sanje. Sanjalo se mu je, da so prišli biriči, ki so za nekov očetov dolg vse pohišne stvari zarubili in iz hiše odnesli : očetov dežnik, škatlo za klobuk, sekiro, torbo, peč in še celò materine najlepše cvetice so iz okna vzeli ter vse skupaj postavili ven pred hišna vrata. Mihec jih je s solzami v očeh prosil, naj bi počakali vsaj toliko časa, da pridejo oče in mati domov, ali bilo je vse zaman. Naposled dobi Mihec v sanjah pogum ter hiti iz sobe, da bi rešil zarubljene stvari. Najpred pograbi peč — ali o joj
tem hipu ugleda vrhu peči bradatega možica, ki mu je zobi pokazal in pretil, da ga takòj v prah zmelje, ako se le pritakne bodi si katere koli stvari, ki so jih biriči pobrali. V tem strahu se je Mihec probudi!, tresoč se po vsem telesu. Ni znal, ah spi ali čuje, dokler ni prišla dekla Anica v sobo, ki je iskala krtač.
To so bile Mih-čeve sanje, katere je pripovedoval očetu in družini pri zajutreku.
Ko so oče slišali, kaj je Mihec sanjal, globoko so vzdihnili, a mati so žalostno pogledali očeta ter rekli : „Morda bode ros takó, ako ne poplačamo skoraj zaostalega davka."
Tudi v šoli je moral Mihec svoje sanje pripovedo-
vati. Mlinarjev Lukce ga je izdal, kateremu je vže po poti vse povedal, kaj so mu je sanjalo. Glasno in v lepili stavkih je Mihec na učiteljevo povelje še jedenkrat svoje sanje povedal v šoli. Učitelj ga so pohvalili in rekli, da je v lepih stavkih govoril ter se v materinem jeziku vže precej dobro izuril. Potem ga pokličejo k šolskej tabli, na katero je moral Mihec po narekovanji gospoda učitelja sledeče besede zapisati : peč, dežnik, škatla, sekira, torba in cvetice. K tem besedam so imeli učenci za prihodnjo soboto napraviti primerne stavke.
Učitelj še poreko: „Vidiš Mihec, tvoje sanje niso brez pomena. Sanjal si o najpotrebnejših stvaréh za zimo. Peč nam daje gorkoto. dežnik nas brani dežja, sekira nam drva razcepi, v torbo spravljamo razne stvari a cvetice nas opominajo vesele pomladi"....
„In škatla ?■' povpraša hitro Telebanov Jožek____
Vsi otroci se mu nasmejejo. a učitelj rekò : „Mislil sem si takoj, da bode kdo vprašal za škatlo. Škatlo, q katerej je Mihec sanjal, imam pa jaz
v omari spravljeno in jo bodem ónemu postavil na glavo, kateri bode največ šepetal.
Vse se je zopet glasno zasmijalo, dobro vedoè, da so se gosp. učitelj le malo pošalili, a Lukačev Mihec se je še najbolj smijal.
Drugo uro pridejo gosp. katehet v šolo. Opazivši na šolskej ploči zapisane besede, spuste se tudi oni v razgovor o Mihčevih sanjah. Naposled rekó: „Otroci, kakor vas peč greje po zimi. takó naj vas greje ves čas vašega življenja milost božja ; kakor vas dežnik brani snega in dežja, takó naj vas brani molitev vseh skušnjav in hudih misel; sekira naj vam pomeni ostrost in bistroumnost vaših misli, torba zbirko dobrih del, a cvetice plačilo za vaša dobra dela, katero vas čaka, ako bodete pridni in vztrajni.
Prihodnjo soboto so prinesli vsi otroci prav dobro izdelane naloge v šolo ; posebno dobro jo je izdelal Lukačev Mihec, ki je svojo sanje potem še nekoliko dni razlagal po vasi otrokom.	lj. t.
Tfeffiip	Hans Makart.
^ °kt"bra tega leta je umrl na Dnnaji slavili slikar Hans Makart.
Porodil se je v 29. dan majnika 1840.1. v Solnogradu, rekši v onem ' mestu, kjer je pred 128 leti tekla zibel slavnemu godbeniku Mozartu. Roditelji, ki so takój spoznali veliko nadarjenost dečkovo za risanje, poslali so ga na akademijo umeteljnosti in znanosti. Ah tu se mu ni godilo dobro, kajti ondotni učitelji so ga poslali domóv, češ, da deček nima potrebnega darli za to umeteljnost.
Sreča, da je živel takrat v Solnogradu sivolasi slikar Schiffmann, ki je peljal dečka v Monakovo v slikarsko šolo mojstra Pilotj'-ja. Tu se je hitro razvijal um nadepolnega mladeniča.
Vže 1802. leta je potoval na svetovno razstavo v London. Od tod se je podal v Pariz in pozneje na Laško, da bi zvršil svoje vednosti po slikah drugih mojstrov.
Vrnivšemu se iz Laškega, pokličejo ga naš presvitli cesar, ki vedno radi podpirajo domače umeteljnike, na Dunaj, kjer mu priredijo delarnico na državne troške. Od sili dòb je zaslovel naš sodržavljan po vsem svetu. Lepa vrsta prekrasnih slik so storile njegovo ime nesmrtno. Ko pa so naš presvitli cesar obhajali srebrno poroko, bil je Hans Makart óni, ki je to slavnost posebno poveličal. Slavnostni sprevod v 24. dan aprila 1879. 1., ki se je premikal po širokih ulicah obširnega dunajskega mesta, občudpvalo je tisoče in tisoče zbranega ljudstva in navdušeno je pozdravljala množica slavnega ume-teljnika, jezdečega na belcu vsemu sprevodu na čelu.
Pogreba, ki se je vršil v ti. dan oktobra t. 1. na Dunaji, vdeležilo se je mnogo občinstva. Umetcljniška društva od vseh krajev obširne Avstrije in tudi izvan naših mej so bila zastopana pri tej priliki, kajti slavila so spomin jednega najslavnejših do sedaj živočih slikarjev VSega SVeta. JJ. Podkrajiek.
Kralj Matjaž.
(Priobćajs Fr. Hubad.)
IV.
rižman je bil pisar pri nekej graščini. Nekdaj gresta on in njegov gospod na sprehod v bližnjo liosto. Prideta vže tako daleč, da nista vedela, kje sta. Gospod si ne npa dalje, zatorej se vrne domóv, a Krizman stopa radoveden naprej po gladkej stezi. Hodi in hodi, da so se mu vže nogi Sibili. Solnce je bilo vže nizko in Križman se začne kesati, da se ni vrnil z gospodom domóv. V tem hipu zagleda, da ni več nobenega pota naprej, nego samó nazaj. Izgubljal se je pot pod veliko skalo, a okolo in okolo je bilo vse gosto zaraščeno. „Lejte kleka" — reče sam v sebi — „mar bi bil šel z gospodom nazaj!" Truden sede na kamen in ogleduje skalo. Pod mahom ugleda napis. Gleda in gleda, a ne more razumeti, kaj se bere; a toliko se mu je vender zdelo, da je nekaj od kralja Matjaža. Zdajci so odprè skala in na dan pride star mož, oblečen kakor kak minih.
„Kaj gledaš," vpraša Križmana.
„Tu se bere nekaj od kralja Matjaža, a ne morem razmotati, kaj je!"
„Ali bi morda rad kaj več izvedel o tem?" vpraša minih.
„To se zna, da bi," odgovori Križman. — „Nu pa pojdi z menoj!" reče minih in ga pelje po luknji globoko pod zemljo. Prideta do zelò velike cerkve ter gresta vanjo. Ravno se je brala sv. maša ; a vsi pričujoči so dremali, še celo mašnik je kimal z glavo pri oltarji. Minih sede v klop, ter namigne Križmanu, da naj sede tik njega.
Nekaj časa molita, potlej ga pa pelje od okna do okna. Križman pogleda skozi vsako okno. Pri jeilnem je videl tolpo mrtvih ljudi. „Kaj je to?" vpraša miniba. „To je kuga," odgovori minih in mu pove vse, kdaj bode začela ljudi moriti. Skozi druga okna je videl vojske, potrese, lakoto, sušo in druge take stvari.
Ko je pogledal skozi zadnje okno, videl je dve gori, ki ste bili priveznini druga na drugo. Med njima je. bila velika tolpa konjikov in pešcev. Med vojaki, pri lepo pregrnenej mizi, sedel je kralj Matjaž sam lepo napravljen. Obleka se mu je lesketala samega zlatä in kriva sablja inu je visela ob boku. Vsi vojaki so dremali, jedni so kimali z glavo na sedlu, a drugim je vže zlezla glava med koleni. Kralj je slonel za mizo in spal. „Kdo je ta?" vpraša Križman. „To je kralj Matjaž in njegova vojska," odgovori minih.
Ravno je hotel iti s svojimi vojaci nad sovražnika, pa ste se zgrnili gori nad vojsko. Že veliko let spi tukaj. Včasi se zbudi kralj in vpraša, ali še letajo po svetu one ptice, ki imajo belo in črno perje na perotih, to so srake. Ako se mu pové, da letajo še, odmaje žalosten z glavo in zopet zaspi. Kadar pa ne bodo več letale srake po svetu, zbudil se bode s svojo vojsko, priderl na svet in premagal vse naše sovražnike. Hude vojske bodo nastale óni čas po vsem svetu. Ljudstvo se bode vojskovalo z ljudstvom, a kralj Matjaž bode premagal vse, in po sih dob bode tako dobro na svetu, kakor se bere v svetem evangelji, da bode „jeden hlev in jeden pastir."
„Kdaj se pa bode vse to zgodilo in kdaj ne bode več srak na svetu?" vpraša Križman.
„Poskusi potegniti óno sabljo iz nožnic," pravi minih. Na steni je visela težka sablja, kakeršne zdaj že ni videti nikjer več na svetu. Križman prime za ročaj in vleče ; ali zaman napenja vse žile, komaj za palec jo potegno iz nožnic, in takój mu zleze zopet sama nazaj. Ko se je prikazalo nekoliko gole sablje iz nožnic, dvigali so vojaci in kralj Matjaž glave po konci in odpirali oči.
Ko je pa sabjja zlezla zopet uazaj, zadremali so vsi. „Glej, zdaj vže še ni pravega časa. Kadar se porodi junak, da pride v goro in potegne sabljo iz nožnic, takrat ne bode več srak na svetu, takrat se zbudi kralj Matjaž in plane z vojsko na svet."
„In kdaj se bode porodil tak juuak?" vpraša Križman. Ali minit ga osorno pogleda, udari za uho in izpusti. Tega mu namreč ni hotel povedati.
Bil je kralj Matjaž dober kralj. Dal je same zlate (cekine) kovati. Drugega denarja niso poznali. Zato so bili takrat v resnici zlati časi. Pod košatimi lipami so naši očaki vsak dan se veselili in v svitle kozarce rujno vince natakali. Bil je kralj Matjaž slovensk kralj — naše gore list. Zbralo si ga je ljudstvo na Celovškem polji in v starem Kernu je imel svoj prestol. Noč in dan so bila odprta grajska vrata, vsak siromak si jo lehko izprosil milosti in pravice. Ker je pa kralj Matjaž bil zelò imovit kralj, bili so mu drugi kralji zavidni, in kakor gosenice na repišči prišel je jedenkrat iz ónega kraja, kjer solnce zahaja, sovražnik nad Matjaža in je pokončal v krvavem boji njegovo vojsko do sto zvestih junakov. Vender kralj ni bil ubit, ker je bil pravičen. Ko ga je v begu sovražnik že mislil zajeti, odprla se je skala v Pečicah, do katerih je bil pobegnil, in skrila ga je pred britkim mečem sovražnikovim. Ondu počiva zdaj s svojimi junaci, iu kadar mu bode brada vzrastla devetkrat okolo mize, dala ga bode gora nazaj, da srečno vlada slovenski rod.
Izvoljenim se večkrat posreči, da pridejo do njega. Bil je pri Pečicah kovač. Ko je nekoč iskal po gori glogovega ročnika za kladivo, našel je duplo, skozi katero pride v hipu v prečuden svet. Vidi kralja Matjaža pri okroglej kamenitej mizi sedeti in dremati a njegovi junaci so ležali podolgoma na tleh. Na mizi je bila debela mošnja samih zlatnikov. Kovač jo je vzel in bil odslej bogat mož.	(Davorin Trstenjak v „kovicah 1857.1.)
(Priabtil J. ZavojStak v „Krnicah.*)
V.
Samotni grob na vseh mrtvih dan.
V tihem kraji med grobovi
Grob samotni mi leži; Vsakovrstnimi cvetovi Venčan, kakor dragi ni.
V rajskomilej razsvetljavi
Spomeniki se blestč, Mnogim pöje se o slavi Ki že davno sladko spe.
Nihče, nihče pa ne spomni
Groba se samotnega, Nihče drug kot pevee skrflmni In pa milost — Večnega.
Fr. Savinjski.
Zgodovinsko ■ inestopisni obrazci.
(Spiiuje P. P. H.) XIV. Ljubljana.
(Dalje.)
dan vseh svetnikov 1370. L prideta Rudolfov» naslednika Albrecht 111. in Leopold III. v Ljubljano, da se jima poklonijo stanovi. O tej priliki je dobila Ljubljana pravica, daje smelo 12 porotnikov, imajočih pravico nositi škrlatasto obleko po običajih beneških plemičev, vsako leto izvoliti sodnika, kateri je prisegel, da bode sodil pravično ubogim in imovitim.
Ko je 1374. 1. umrl Goriški grof Albreht IV., s katerim je bil vže Rudolf IV. sklonil dedno pogodbo, pripala je Kranjskoj „slovenska meja" $ Krasom in Metliko. Dedna kneza skličeta okolo binkoštih stanove Kranjske in pridobljenih dežel v Ljubljano, da bi se skupno poklonili knezoma. Stanovi so prisegli zvestobo ter si ob jednem izvolili Ljubljano za svoje središče. Dan tega združenja se more smatrati za rodni dan krajnsko vojvodine in pričetek deželnega zbora kranjskih stanov.
Leta 1379. sta si Albrecht in Leopold razdelila avstrijske dedno dežele. Leopold je dobil Kranjsko in je bival časi tudi v Ljubljani. V tej dobi se je Ljubljana, do sih dob le središče takó zvanoga Ortenburškega Kranjskega, jako razširila, ker je lehko vzprijeia toliko gostov vojvodovega spremstva, mnogo deželnih uradnikov in tujcev zaradi živahne trgovine, katero je Leopold zelò pospeševal z raznimi svobodščinami. Tudi je deželnemu glavarju ostro zaukazal, da ne sme zaprečevati svobodne volitve mestnega sodnika, čim bolj se je razširjala moč Habsburžanov proti jugu in jugovzhodu, tem večjo veljavo je dobivala „bela Ljubljana." Vzlasti se je njeno blagostanje, povzdignilo s priklopom Reke (1374. 1.) in Trsta (1382. 1.,) ker je postala zopet središče trgovine za severne dežele, kakor je bila v dobi Rimljanov stara Emona.
Tudi njegovemu sinu in nasledniku Ernestu Železnemu je bila Ljubljana na skrbi. Leta 1411. je zapovedal deželnemu glavarju Urhu Šenku Osterviš-kcmn, naj Ljubljančani nomudoma napravijo nasipe okolo mesta ter obzidje bolje utrdijo; tudi naj zahteva od samostanov, župnikov in drugih, da svojim podložnikom zapovedö, meščanom pomagati apna, kamenja in drugih potrebščin voziti ter pri delu pomagati. Plemenitaži in vitezi, ki imajo hiše v Ljubljani, naj v njih ostanejo in dobro v bran postavijo, da ne bode mesto zaradi njih imelo kvare. Ko se je bil namreč raznesel glas, da v Evropo prihruvši Turki neusmiljeno požigajo in more, drveč vedno bolj proti severu, začeli so se velikaši izseljevati na svoje močne in trdne gradove. — Tudi je zaukazal (1. 1418.) na prošnjo meščanov, naj se pri cerkvi sv. Nikolaja zopet prične šola, ki se je bila opustila. Iz tega se vidi, da je Ljubljana imela zgodaj svoje učilnice.
Za njim je dobila Ljubljana vladarja, katerega sme po vsej pravici „svojega očeta" imenovati. Ta je bil Friderik IV. Vže na potu v sv. deželo se je Friderik mudil v Ljubljani in ko se je vračal, podaril jej je mnogo trgovskih pravic. Leta 1410. je bil Friderik izvoljen za rimsko-nemškega
cesarja. Zaradi razdelitve dednih dežel seje vnel med njim in bratom Albrehtom prepir. Albreht se je združil z ošabnim Celjskim grofom Ulrikom ter je deri z vojsko proti Ljubljani (1.1441.), ko je bil Friderik ravno na potu v Nemčijo, da bi se dal slovesno venčati. Zapovednik Ljubljani je bil hrabri Jurij Apfalterer, ki je sklenil braniti mesto do zadnjega moža, da-si je štela oblegovalna četa nad 16.000 mož. Celjani so napadli mesto in metali debelo kamenje vanj. lìrambovei so hrabro odbijali vse napade in oblogo vaici so se morali zadovoljiti z ropanjem in požiganjem po okolici. Dan pred sv. Janezom 1. 1442. so oblegovalci odrinili od mesta. Poveljnik Turn, katerega je bil Friderik s 13.000 vojaki na pomoč poslal, zasačil je tolpo Celjskih vojakov ter jej pobral novce in druge dragocenosti, katere so nameravali v Celjskem gradu spraviti. Česar niso po Ljubljanskoj okolici opustošili vojaki, pokončala je velika tolpa kobilic, ki je pritrčala v 20. dan avgusta v te kraje.
Cesar je slišal o zvestobi in hrabrosti Ljubljančanov in zato jim je potrdil stare pravice. Leta 1444. je prišel sam v Ljubljano s sijajnim spremstvom. med katerim je bil tudi Enej Silviji. cesarjev tajnik in poznejši papež Pij II.
Posebno važno dejanje Friderikovo za Ljubljano in Kranjsko je ustanovitev školije. Ker je spoznal živo potrebo posebne škofije za Kranjsko, in iz hvaležnosti, da je bil 1458. leta rešen smrtne nevarnosti, ustanovil je Ljubljansko škofijo. Velika in lepa slika v svetišči nad velikim oltarjem stolne cerkve nam kaže to nevarnost in Friderikovo prikazen. Leta 1458. sta namreč cesarju po življenji stregla vdova poslednjega Celjskega grofa Ulrika, katerega so Ogri zavratno umorili, in njen vojskovodja Ivan Vitovic. A po noči se prikaže cesarju sv. Nikolaj -— takó se pripoveduje — ter ga resno opomina, naj se umakne v grad, ako se hoče nevarnosti izognili. Cesar je to storil in ušel pretečej nevarnosti. Da se pokaže hvaležnega, sklenil je sv. Nikolaju na čast ustanoviti novo škofijo v Ljubljani.
V 6. dan decembra 1461. leta je podpisal v Gradcu v pričo dveh kardinalov, več škofov in mnogo grofov in plerničev ustanovno pismo Ljubljanske, škofije s stolnim proštom, dekanom in 10 kanoniki. Papež Pij II. je potrdil 1402. leta ustanovo ter jo podvrgel neposredno papeževej stolici. Prvi škof je bil Žiga pl. Lamberg, bivši župnik v Šmartuu poleg Kranja.
K novej škofiji so pripadale razven stolne cerkve samó še te župnije po Kranjskem : sv. Petra, poleg mestnega obzidja (ta župnija je jako stara, ker se tu vže 1248. leta nahaja župnik Ljudevit) ; Šentvid nad Ljubljano, Šmartno poleg Kranja, Naklo, Vodice, Radovljica, Svibno in Šentjernej na Dolenjskem. Tako je postavil cesar Friderik temelj duhovnemu zjedinjenju Kranjskih Slovencev ; vender je z malo izpremembami ostalo takó še mnogo let tja do 1787. 1. — Cesar Ferdinand I. je 1533. 1. podaril tedanjemu škofu Krištofu pl. Kaubarju častni naslov „kneza."
Ko je bil leta 1751. zatrt Oglejski patrijarhat, bil je večji del Kranjske vojvodine, pripadajoč k omenjenemu patrijarhatu, združen z novo ustanovljeno Goriško nadškofijo. A cesar Jožef II. je izrazil željo papežu Piju VI., naj se bolj primerno uredijo škofijske meje. Tedanji škof grof Karol Herberstein je v ta namen odstopil 47 duhovnij po Koroškem in Štirskem, a za izgubo je pripadlo k Ljubljanskej škofiji nad 100 duhovnij po Dolenjskem, Gorenjskem
in Notranjskem. Tuđi je bila Ljubljanjska škofija o tej priliki povzdignjona t nadškofijo (1787. 1.). Ali ta čast je trajala samó do 1806. leta. Naslednje leto jej je bilo tudi vzeto častno ime „knežije," katero je pa 1826. leta cesar Franc I. škofu A. A. Wolfu blažega spomina zopet podelil. Leta 1830. so se škofiji priklopile dubovnije Bistriške, Postonjske in Ipavske dekanije, a tri leta pozneje še duhovnija Motniška. Od sih dob so deželne meje tudi škofijne. Letos izvoljeni knezoškof dr. J. Misija je 27. v vrsti škofov Ljubljanskih.
Ali še večjo čast je skazal cesar Friderik IV. Ljubljani, ko jo je napravil za glavno mesto Kranjskej vojvodini, katera je nastala po zaporednem združenji Gorenjskega, Dolenjskega, Metlike, Pivke in drugih delov Notranjskega, kakor smo že poprej omenili. Novič jej je podelil raznih pravic in potrdil stare, podpiral obrt iu trgovino. Deželi pa je 1. 1463. zaradi njene izvanredne zvestobe pomnožil in izboljšal grb ter jej za stalno ustanovil deželne barve : belo-modro-rudečo.
Takó je postala Ljubljana za dobe Friderika središče in stolica Slovencem.
Iz srednjega veka nam je še to zabilježiti, da so koroški vojvode v Ljubljani tudi novce kovali. Vzlasti se nahajajo novci iz dobe vojvode Bernarda (1. 1202—1256.)
Nova nevarnost je pretila v döbi Friderika proti slovenskim pokrajinam od krvoločnih Turkov, kakor nekdaj od Avarov in Ogrov. Tu naj omenim samó ónih napadov, v katerih je Ljubljana trpela.
Vže 1469. leta je prilomastil bosniški paša Vejbeg na Slovensko ter skušal z jedno četo zasesti Ljubljano, a zavoljo hrabrosti Ljubljančanov mu izpodletelo.
Leta 1472. se je krvoločnih Turkov pridrvilo kot listja in trave in ubogi Dolenjci so stokali pod britkim mečem. Turki so vse poplavili, pomendrali, požgali in pomorili ter drli naravnost proti Ljubljani. Z divjo navdušenostjo so začeli naskakovati mesto. Sreča jim je bila ugodna in priderli so v Šen-petersko predmestje in Poljane, zažgali lepo Senpetersko cerkev, ali v notranje mesto vender niso mogli. V pridobljenih ulicah so si napravili močne okope, a glavni tabor so imeli pri Šiški in za sv. Krištofa cerkvico „v Jami." Ljubljančanom srce ni upadlo ; krepko so padali nad sovražnika. pregnali Turke najpred iz predmestja Poljan in oteli Šenpeter. Turki ostavivši svoje šotore, povrnili so se v Bosno. To zmago so Ljubljančani dolgo potem vsacega leta slavili za sv. Krištofa cerkvico na velikonočni ponedeljek.
Leta 1473. so Turki divjali mimo Ljubljane dalje čez Kokro proti Koroškem. Takisto tudi 1492. leta, vračajoč se s Koroškega, po Ljubljanskoj okolici, kjer so skušali razdjati in požgati predmestja.
Odslej so prenehali za nekaj let divji turški navali. Ljubljančani so si prizadevali, da bi uredili občinsko življenje, ker jim je cesar Maksimilijan 1. 1504. leta dovolil, da si smejo po svojej volji izbrati župana. Prvi Ljubljanski župan je bil Ivan Lanthieri.
Vsled turških napadov je nastala huda draginja iu lakota po vsej deželi. Tej bedi se je pridružila 1509. leta še druga. Hud potres je razrušil križev-niško hišo in cerkev, vicedomovo poslopje, 8 mestnih obzidnih stolpov, jeden del mestnega obzidja, deželno hišo in še druga trdna poslopja.
(Dalje in konec prihodnjič )
Eaziie
Eratkočasnice.
*	Mati se napravijo v cerkev. Ln-kec jih vpraša, kam da gredó. „Grem v cerkev Boga prosit, da bi nam dal kruha," odgovoré mati. — „0 mati, denes vam ni treba hoditi Boga prosit, ker sem videl, da denes pri našem dedu kruh pekó," odgovori naglo priprosti Lukec.
*	Gospa obišče prijateljico. Raz-govarjati se o gospodinjstvu. Na vrsto pride tudi pogovor o perilu. Gospa pravi : „Jaz imam navado, da cunje pred perilom vselej malo pokuham." — Hčerka od prijateljice, ki je to slišala, hitro se oglasi in reče : „Naša mati pa cunj ne kuhajo, ker jih pri nas ne jemó.
*	Mati pokarajo razposajivega Lukca in mu reko : „Ako ne bodeš priden in ubogljiv, takój pokličem parkeljna, ki je spodaj v kleti !" Lukec odgovori : „Mati, Če gori pride, ga bom pa vprašal, koliko je Bogov ?"
Številčna naloga.
(PrlobCU Iv. Zumilo
Zapiši številke 1, 2. 3, 4, 5, 6, 7 v sedem vrat drugo pod drogo takó, da bodeš imel v vsakej vrsti vseli gori imenovanih sed«m številk. A zapisali moraš številko pod steviko takó, da dobodeš v vsakej vrsti, ako sošteješ številke bodi si po ravno-ležnem ali naopičnem redu, ali pa tudi križema, vsoto 28.
(Relitev in Imena reiileev v prih. llatn.)
Rešitev besedne in zabavne naloge v 10. „Vrtčevem" listu.
Rešitev besedne naloge: Azija Radgona Amerika Belouška Ilovica Jarenina Anastazija.
To nalogo bo prav rešili: Gg. M. Rant v Premu ; lv. Povh, učitelj pri sv. Venčeslu (Štir.) ; Evgen Troha, gimn. v Mariboru; J. Mihelčič, Fr. Pirnat, 1. Slobodnik.
stvar i.
Kari Koželj, Mart. Colarič, Jak. Kobe, J. Malnarič, Jak Lovretič, J. Florjančič, Ant. Mišić, Mih Barbi«, Fr. Mikoli, Mart. Pohar, Fr. Rajar, Mih Crček, Štef. Plut. Jan. Jerman, Štef. Vidmar, Jos. Malerič, Fr. Jordan, Jan. Rajer, Viljem Mlejnik, Val Knavs, Frid. Loger. J. Vozelj, Jau. Zupane in Janko Munda, dijaki v Novomestu ; Mir* Koren, učenec v Planini : Julij Zager. Fr. Kot, Jos. Coti in Štef. Virt. učenci v Žavci (Stir.); lg. Sijanec, učenec pri sv. Lovrenci v slov. gor. (Stir.); — gospa Marija Tan*ek v Brežicah ; Lini Kaligar, gospodična pri sv. Križi pri Kostanjevici in Marija Verančič, učenka v Gor. Polskavi (Štir.)
Rešitev zabavne naloge:
Vsaka zvezda na prvej ravnoležnej črti tiométii črko „v", na drugej črko itd., kakor kažejo črke' v začetku ravnotežnih črt. Ako zameniš zvezde s črkami, dobodeš obče-znano slovensko gaslo : Vse za vero, dom, cesarja !
To na logo,Bo prav rešili: G g. Jos. Muha, kap. v Smartina pri Slov. gradcu (Stir ); M. Rant v Premu; Vranski na Vranskem (Štir.); Al. Vakaj, pri sv. Ani (Štir.); O. Krajec, Gustav Kerne, And. Grenkovič, Kornelij in Žani Gorup, dijaki v Ljubljani; Evgen Troha in Svojm. T., dijaka v Mariboru ; Jan. Zupane. Jan. Munda, Viljem Mlejnik, J. Vozelj, Val. Knavs. Frid. Loger, Fr Jordan, Štef. Plut. Jan. Jerman. Štef. Vidmar. Jos. Malerič. Jan. Rajer. Jan. Malnarič, Jak. Lovretič. Jan. FLorj.inčič, Anton Mišić, Mih. Barbie. Fr. Mikoli, Mart. Pohar, Fr. Rajar, Mih. Crček, Karl Kobe, Mart. Colarič. Jak. Kobe, Jan. Mihelčič, Fr. Pirnat in I. Slobodnik. dijaki v Novomestu; Mir. Koren, učenec v Planini ; Ivan Valenčič, re-alec v Ljubljani; Blaž Bordnik, učenec pri sv. Venčeslu .(Štir.) ; Julij Zager, Fr. Kot, Jos. Coti in Štef. Virt, učenci v Žavci ; Jan. iSešerko, učenec pri Sv. Jurji ob juž. žel. in Ig. Sijanec, učenec pri Sv. Lovrenci v slov. goricah (Stir.); Pravoslav Pertofc, učenec v Trstu. — Gospa Marija Tanšek v Brežicah ; Serafina Pire, na Dunaji ; Lini Kaligar. sv. Križ pri Kostanjevici; Pavlina Vivod pri sv. Florijauu v Dobliču; Leopoldina Ličan, v Ilir. Bistrici; Fr. Šmitik v Boh. Bistrici; Josipina Celesnik, učenka v Ljubljani; Marija Pisauec, Mica Zdolšek. Lojza Vrečko, Marija Vučnik. Antonija in Otilija Kavčič, učenke v Št. Jurii ob juž. žel. (Štir.); Ma-rička Kenda v Kresnicah; Polona Krajne, Mici Juhart. Jula Žerjav, Antonija Pavlič in Antonija Bračič. učenke pri sv. Venčeslu (Štir.); Pavla Suva v Ljubljani in Marija Veranič, učenka v Gor. Polskavi (Stir.).
„Vrtec" Uhaja 1. dné vaacega meaeca, io atoji ca r»e leto I gl. 60 kr. ; sa pol leta 1 gl. 30 kr. Napla: Uredništvo „Vrtéavo," mettili trg, Iter. S3 r Ljubljani (Lalbach).
Uda tel j, založnik in urednik Ivu Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.