UJETA   JESEN
Asta   Znidaršič
Zdaj listje ni odprlo še razgledov,x še v vejaii sonči barve zlatorjave, žarijo tla brez najinih pogledov. Za pir ali za smrt so legle trave?
A čuj, doi srca že jeisen prihaja, šume krog nje ognjena oblačila, za njo družica megla nama baja, da vse bo s trudno žalostjo ovila.
Ujeta sva za belimi zidovi. Jesen, jesen, kje tvoji so viharji? Razbij, zažgi jih, stene, da v tej zeurji zapeli bodo v naju spet goizdovi.
922