šola v ttlem jiu. Tovariš Vilko M a z i opisuje v »Slovenskem Narodu« to zanimivo dogodbo: Miha Hainer je moral biti v svojih šolskih letih precej trde glave, zakaj naučil se ni ne branja, ne pisanja. V poznejsih letih ni obujal zaradi tega nobenega kesanja. Vseeno je služil lahko za hlapca in preganjal konje po belih gorenjskih cestah v miru božjem. Svetovna vojna pa mu je iztrgala vajeti jn mu potisnila puško v roko. Zdaj šele, ko je bil že dozorel mož in ko ga je usoda pognala daleč v svčt, se mij je naenkrat zahotelo, da bi se naučil vsaj za silo branja in pisanja. V strelskem jarku mi ie bil sosed in ker mu je bil znan moj civilni poklic, mi je dejal nekega dne prav zaupno: »Kaj bi dal, ko bi znal zdaj vsaj toliko pisati, da bi poslal kako dopisnico domov, in toliko brati, da bi lahko sam zvedel, kaj mi poročajo z doma!« »To se kaj lahko pomaga, Miha,« sem ga potolažil. »Jutri začneva s šolo!« Videl sem, kako sem ga razveselil s svojo uslugo. Med dnevom je bilo vedno dovolj prostega časa. Tupatam so se pozdravljali kako uro topovi, puške pa so skoro čisto počivale na nasi in na ruski strani. Drugi dan po tistem pogovoru sem pobral po razbitih bajtah, ki so stale vse zapuščene v neposredni bližini naših jarkov, nekaj polpraznih zvezkov, ki so jih popustili pobegli otroci. 40* Pričela se je šola. Prazen zaboj od ^dtronov je služil za klop in mizo. Miha je kazal pri pouku veliko zanimanje. Malo sem imel učencev, ki bi bil kdaj z njimi tako zadovoljen, kakor sem bil zdaj s tem — 361etnim šolarjem. Začela sva prav pri piki, stopnjema, in šlo je vse lepo gladko od rok. Kadar sem videl, da se je pričel utrujati, sem mu postregel — s cigareto. Po kajenju sva zopet nadaljevala, če je bilo kaj časa. Izven pouka sem ga često videl, kako je porabljal vsak košček papirja, da se je vadit na njem v pisanju, kako je marljivo iztikal za starimi časopisi, da se je učil v njih brati. V nekaj dneh je že znal brati in zapisati vsako črko. Toda nenadoma je prišlo povelje, da smo morali zapustiti jarke in zasledovati umikajočo se rusko vojsko. Takrat mi je dejal Miha nekam pomenljivo: »Kaj, zdaj bodo pa počitnice?« Nasmehnil sem se mu. Potem pa je pristavil: »Morda celo šole konec? —« Skomizgnil je z rameni pod težkim nahrbtnikom in se pekam zamislil. V vročem dnevu je stopal potem brez besed ob moji strani in si otiral znoj, ki mu je curkoma oblival lica. Ali j.e imel res slutnjo ?  Teden kasneje smo morali odbiti ruski napad. Med visokim žitom smo hiteli tisto jutro z nasajenimt bajoneti na pomoc. Dež krogel se je vsipal na nas, ali kdo se je menil za to? Miha je bil prav tam na krilu. V visokem žitu je zašel predaleč in hotel je menda baš dobiti zvezo s tovariši. Toda pri tem je prišel širokoplečemu Rusu na muho. Iz daljave kakih — trideset korakov mu je prevrtala krogla obe senci, in obležal je na mestu v mlaki krvi. Toda mlad fant ga je takoj maščeval. Preden je mogel Rus, ki se je bil široko postavil sredi zorane njive, iznova vložiti patrone v puško, je dobil tudi on strel v glavo. Takoj se je zgrudil mrtev na hrbet. Izgubil sem učenca iz strelskega jarka. Nemara je res slutil na tisti poti svoj bližnji konec ,.. Pokoj mu! —