/
Jakob Maksimilijan
po Božjem usmiljenji knez in škof Lavantinski, prisednik sedeža Njih Svetosti, rimskega Papeža, dejanski skrivni sovetnik Njih c. kr.apostoljskega Veličanstva, velikokrižnik ces. avstr. Franc Jože-fovega reda, doktor bogoslovja itd. itd.
Vsem vernim svoje škofije pozdrav in blagoslov od Gospoda! Preljubijeni v Kristusu Jezusu!
V zemeljskem življenji nahaja se mnogo, kar je človeku neprijetno, kar ga vznemirja. Ne more si kaj, da bi si ne prizadeval, otresti se takih nepovoljnih reči, odvaliti jih raz sebe. V to vrsto spada gotovo občutek, imeti dolgove. Pošteni rokodelec kakor pridni kmet se prav pogosto ne more izogniti britki sili, delati dolgove. Nepovoljne razmere obrta in promete; uime, n. pr. toča, povodinj , večletna nerodovitnost polja in vinskih goric i. t. d. ga naravnoč prisilijo, iskati tuje pomoči, jemati denar na posodo. Pri tem je še sreča, ako ga sila ne nažene brezsrčnim oderuhom v pest, kterim je malo mar, koliko vnebopijočili solz se drži krivično tirjanih obresti j, ki dostikrat celo družino od hiše preženejo in ji v roke potisnejo palico beraško. Sicer bo pošteni dolžnik rad pomnožil svojo marljivost in hranljivost, da prej ko prej odrine dolgove, in se ob enem hvaležen izkaže upniku, ki mu je v sili ljudomilo pomagal in potrpljivo čakal vračitve.
Tudi Izveličar naš, govori o dolgeli, se ve da drugačnih. Ti dolgovi ne zadevajo časnega imetja, in so taki, da ga ni, ki bi reči smel, da nobenih dolgov nema, in da mu tedaj ni kaj povrniti treba. Vsi ljudje so
dolžniki, le s tem razločkom, da nekteri več, nekteri manj dolgujejo. In upnik, da tako rečem, v čigar dolžni knjigi smo vsi vpisani, — menda ste že uganili, ljubi moji! kdo da je. Bog je. Dolgovi pa so grehi, s kterimi Boga žalimo.
Je-li pa res tako? Da, gotovo! Izveličar sam naše grehe imenuje dolgove pred Bogom, ker nam v peti prošnji „Očenaša" moliti veleva: „Odpusti nam naše dolge", o Bog! (Mat. 6, 12.)
Zakaj pa Izveličar grehe človekove imenuje dolgove pred Bogom? Zato, ker greh, zlasti veliki, s premiselkom storjeni greh to odjemlje, odreka ali vsaj zmanjšuje, kar je človek Bogu, svojemu najvišemu Gospodu, storiti in dati dolžen, ali brezizjemno zavezan. In to je pokorščina pod voljo Božjo, kakor nam jo Bog razodeva ali znotraj po naši pameti in vesti ali zvunaj po svojem razodenji, ki je v krščanski veri hranjeno. Da še enkrat ponovim: kar je človek Bogu dolžen, to je pokorščina do njegovih zapovedi.. Prav zatd se v katekizmu po pravici reče: Greh je premišljeno in prostovoljno prelomljenje Božje zapovedi, ali tudi prepovedi.
Spredej sem rekel, da je vsak človek dolžnik pred Bogom, dolžnik veči ali manjši. O tem pač nihče ne dvomi, kdor svojo vest resno izprašuje, in sam sebe nalašč ne moti. Naša vest je ogledalo, ki nam ga Božja roka drži pred očmi. Se ve, vse je na tem ležeče, ali je naše dušno oko, s kterim naj bi se pogosto v tem ogledalu ogledovali, čisto ali omračeno.
Ogledalo vesti samo po sebi je vselej in pri vsakem človeku čisto in ne mračno. Zastran tega velja, kar Božji Izveličar pravi: „Ako je tvoje oko čisto (to je ne boleno, ne kalno), bo svetlo vse tvoje telo (to je, se ti bodo vse reči take prikazovale, kakoršne so v resnici); ako je pa tvoje oko hudobno, bo vse tvoje telo temno" (to je, boš vse napačno videl, kar je v tebi, kar zadeva tvoj dušni stan). Temu pristavlja Izveličar sva-ritev: „Glej tedaj, da luč, ki je v tebi, tema ne bode" (to je, ne omraci, ali kar bi bilo še huje: ne zaduši svoje lastne vesti). (Mat. 6, 22. Luk. 11, 34—35.) Vest pa se zaduši po znotranjih strastih, pa tudi po zvunajnih vzrokih, n. pr. po branji malopridnih knjig, po pohujšljivih zgledih, zapeljivih tovaršijah i. t. d. „Ako rečemo, da nismo grešili", piše sv. apostol Janez v svojem prvem listu (1, 10.) „besede Božje ni v nas".
Je Bog, upnik nas vseh, trdosrčen upnik? Nikakor. Trdosrčnost bi nasprotovala njegovemu usmiljenju; Bog bi bil pa tudi sam seboj, in sicer
s svojo svetostjo v nasprotji, ako bi nam odpuščal dolgove, brez da bi si mi kolikaj prizadevali, jih poravnati.
Že v Davidovih psalmih stoji pisano: „Milostljiv in usmiljen je Gospod, potrpežljiv in obilnega usmiljenja" (102, 8.). In kolikokrat poveličuje Izveličar usmiljenje svojega nebeškega Očeta, in nas opominja prav zavolj tega k medsebojni prizanesljivosti in spravljivosti. Tako n. pr. v evan-gelji sv. Lukeža (6, 36.), kjer pravi: „Bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče usmiljen". Tudi sv. apostol Pavl povdarja v listu do Rimljanov (2, 4—5.) „bogastvo dobrotljivosti in potrpežljivosti in prizanesljivosti Božje", pa ne zato, da bi našo vest v pogubljivo spanje zazibal, tudi ne zato, da bi brez poboljšanja s predrznim upanjem Božjega usmiljenja pričakovali; temveč hvali Božjega usmiljenja pristavlja resno svarjenje: „Ali ne veš, da te Božja dobrotljivost k pokori napeljuje?" Ne nakopavaj si, nadaljuje sv. apostol, „po svoji trdovratnosti in nespokornem srcu jeze za dan jeze in razodenja pravične sodbe Božje".
Bog tedaj hoče in je vselej pripravljen, nam odpustiti naše dolge, to je, naše grehe, dokler se to sploh še zamore zgoditi, namreč do smrti; pa ne brezpogojno. Vpraša se le: je-li Bog sam take pogoje postavil, pod kterimi hoče človeku dolg spregledati in odpustiti, ali pa zadostuje, da si človek sam take pogoje izumi in določi?
To poslednje ne more biti. Kajti kakor nobeden drug dolžnik nema pravice, svojemu upniku predpisati, pod kterimi pogoji naj mu odpusti dolg, prav tako tudi grešnik nema te pravice Bogu nasproti.
Bog edini ima to pravico, ter je tudi res postavil pogoje pod kterimi hoče grešniku dolg odpustiti. Ti pogoji so dvojne vrste; enkrat taki, ki jih že od Boga nam dana pamet kaže; razun teh pa še eden, ki ga je Bog sam naravnost določil.
V prvo vrsto spada odkritosrčno kesanje in resnično poboljšanje življenja; v drugo vrsto pa od Kristusa postavljeni zakrament sv. pokore, in kakor bistveni del tega zakramenta, odkritosrčna spoved grehov pred zato posta'vljenim mešnikom.
Zakaj da ni Bog že z edinim, dasi resničnim kesanjem in pobotanjem zadovoljen, to vprašanje je, kakor vsakdo vidi, Bogu nasproti neopravičeno. Pa že naša lastna pamet mora hvaležno pripoznati veliko dobroto, ki nam jo je Kristus po vpeljavi sv. spovedi izkazal. Kajti naj bi človek še toliko žaloval nad svojimi grehi, kako in po čem bi zamogel
— 4
spoznati, da so mu in pa: kedaj so mu grehi od Boga odpuščeni? Od kod prihaja sicer, če ne iz te negotovosti, da grešnik zastran storjenih grehov tako težko znotranji mir najde, ter ga zopet in zopet straši misel: morebiti mi pa vendar niso odpuščeni.
Vse drugače pa stoji reč, ako izgovori mešnik v Božjem imenu, in po oblasti, od Boga mu dani, nad spovedencem besede: „Jaz te odvežem od tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Amen," Zdaj, ko se je to zgodilo, zdaj ve spovedenec, — njegova vera mu daje popolno poroštvo: Zdaj je vzeta vsa teža od moje vesti, zdaj sem zopet spravljen z Bogom.
Vsak dobro podučeni katoličan ve, da se Božja vpeljava iz-spovedi opira na besede, ktere je Kristus po svojem vstajenji apostolom govoril, rekoč: „Prejmite sv. Duha. Kterim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni; in kterim jih boste zadržali, so jim zadržani". (Jan. 20, 22—23.)
V sik d ar umeli so pravoverni kristjani in katoliška cerkev sploh te besede tako, da izražajo potrebo spovedi, in imamo več, ko zadosti izrekov cerkvenih učenikov in pisateljev, ki pričajo, da je hila spoved od prvih časov krščanstva sem v vedni navadi, in te izreke nahajamo enako pogosto v izhodni kakor v zahodni cerkvi. Da le enega omenim; že Origenes v tretjem stoletji piše (Hom. XVII. in Luc.) „Ako svoje grehe od-krijem, ne le pred Bogom, temveč tudi pred tistimi, ki ozdraviti zamo-rejo naše rane in grehe (namreč pred mešniki), nam bodo grehi izbrisani po njem, ki govori: „Zbrisal sem tvoje krivice kakor oblak, in tvoje pregrehe, kakor meglo." (Jes. 44, 22.)
Tudi o spovedi velja veroznansko pravilo: „Kar sse je vselej, kar se je povsodi, kar se je od vseh verovalo — in opravljalo" — (Vinc. Lir.), to ne more biti še le v teku časa izmišljeno ali vpeljano, — to je od Jezusa Kristusa samega zapovedano in naravnano.
Kdo zamore torej trditi, da je bila spoved vpeljana in zapovedana še le v četrtem Lateranskem zboru 1. 1215? Je-li to eno in isto: „Spovej se, ako hočeš prejeti odpuščenje grehov", —■ in: „Spovej se najmanje enkrat v letu?" Gotovo ne. Prvo zadeva v p o stavlj enj e spovedi, in to je storil Jezus Kristus sam; drugo zadeva pa čas in kolikokratnost spovedi, in to je določila cerkev v četrti cerkveni zapovedi in v četrtem Lateranskem zboru. Naj se ne mešajo stvari, ki so med seboj različne.
Tedaj, preljubljeni! približajte se zopet sodnim stolom pokore; obtožite sami sebe v bližajočem se postnem času; spravite se v odkritosrčni
■
spovedi z Bogom, in v Božjem imenu — ne v svojem — vas bodo mešnik odpravili s tolažljivo besedo: Pojdi v miru! Tvoji grehi so ti odpuščeni.
Zlasti pribežite k temu studencu milosti, k sv. spovedi namreč, kedar se bliža britka ura ločitve od tega sveta. To je tolažba vere — boljše nema ne ona ne cerkev.
Odpusti nam, o Bog! naše dolge, ki jih imamo pred Teboj, kakor hočemo tudi mi odpustiti svojim dolžnikom — svojim žalnikom; tako molimo. S tem stavimo mi sami enega zmed pogojev, pod kterimi od-puščenje grehov pri Bogu pričakujemo. — Prizanesljivost za prizaneslji-vost, — milost za milost, — ljubezen za ljubezen! O tej poslednji se ravno danešnje dni prav mnogo govori; naj bi se le tudi vselej in povsodi v djanji izkazovala prava, krščanska, vesoljna ljubezen do bližnjega, to je, do vseh ljudi. Naj bi se nikjer zopet ne stavile take pregraje med ljudmi in ljudmi, ktere se ne zlegajo ne z duhom krščanstva, — ne z duhom katoliške, to je vesoljne cerkve.
■ Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa bodi z Vami vsemi. Amen.
Postno naročilo za leto 1885.
Z dovoljenjem sv. Očeta Vam podelim za tekoče leto iste polajšave postne zapovedi, ktere so se Vam lansko leto oznanile; namreč:
I. Pri jedi si pritrgati in se le enkrat na den do sitega najesti, je zapovedano:
1.	Vse dni štirdesetdenskega posta (korizme) razun nedelj.
2.	Vsako kvaterno sredo, petek in soboto.
3.	V adventu vsako sredo in petek (namesti postov, ktere so imeli svoje dni pred prazniki sv. apostolov).
4.	O biljak ali dnevih: pred binkoštmi (Duhovem 23. maja), pred praznikom sv. apostolov Petra in Pavla (27. junija), pred praznikom vnebovzetja Matere Božje (velika Gospojnica, 14. avgusta), pred praznikom vseh svetih (31. oktobra), pred praznikom čistega spočetja Marije device (7. decembra) in pred Božičem (24. decembra).
II. Mesene jedi so prepovedane:
1.	Vsak petek celega leta.
2.	Vsako kvaterno sredo, (petek) in soboto.
— 6 — ,
3.	Na pepelnico in tri poslednje dni velikega tjedna.
4.	Ob zgoraj imenovanih biljah: pred binkoštmi (Duhovem), Petrovem, veliko Gospojnico, vsemi svetmi, čistim spočetjem Marijinem in pred Božičem.
III. Glede polajšave velja to-le:
1.	Za celo škofijo. Kedarkoli se obhaja zapovedan praznik tak den, ko je meso jesti prepovedano (n. pr. petek), se sme tak praznik meso vživati, brez da bi bila dolžnost, se zavolj tega mesa zdržati prejšnji den.
2.	Za posamezne kraje. Kjerkoli se bo ob petkih ali drugih takih dneh. ko je meso jesti prepovedano, obhajal sejem, kjer se veliko ljudstva zbere, tam se sme na sejmovi den meso vživati.
3.	Za posamezne osebe.
a)	Vse dni med letom, razun pepelnice, treh zadnjih dni velikega tjedna in dveh bilj, pred Binkoštmi namreč in Božičem, smejo mesene jedi vživati:
Delavci v rudokopih in fabrikali.
Popotniki, ki v gostilnicah in krčmah jedo.
Tudi drugi (tedaj ne samo popotniki), kteri n. pr. v mestih, trgih itd. navadno v gostilnico na hrano hodi)"o.
b)	Vse dni med letom, razun edinega velikega petka smejo mesene jedi zavživati!
Kond akterji na železnicah.
Vsi, ki z železnico potujejo, in so prisiljeni si hrane vzeti na železniških postajah v ondotnih gostilnicah.
Bolniki v toplicah, na slatinah ali v drugih zdravilstvenih zavodih, s svojimi domačimi in strežniki vred. Ne velja pa ta polajšava za tiste, ki hodijo le za kratek čas v toplice, na slatino itd.
c)	Vse dni med letom, brez vse izjeme, smejo mesene jedi vživati:
Taki ubogi, kteri si zavoljo presilnega uboštva v jedeh zbirati ne morejo, ter so prisiljeni jesti, karkoli se jim da (tedaj le takrat, kadar postnih jedi za ubogajme ne dobijo.) Sploh vse one osebe, ktere in kakor dolgo pri takih ljudeh za hlapce, dekle itd. služijo, ali iz drugih vzrokov pri njih stanovati morajo, kjer se nikoli postne jedi na mizo ne postavijo. Vendar naj se, ako je mogoče, mesenih jedi zdržijo vsak veliki petek.
4.	Za vse postne dni med letom, in štiridesetdenski postni čas tudi ob nedeljah, je naravnost prepovedano, pri enem in tistem obedu mesene jedi in ribe zavživati. Vzrok te prepovedi je v tem, da kdor ribe je, s tem očividno kaže, da mu postne jedi ne škodujejo, da tedaj polajšave ne potrebuje.
5.	Vsi, kteri o polajšanih postnih dneh meso vživajo, so dolžni, vsak tak den tedaj tudi ob sobotah med letom pobožno in v duhu pokore moliti tri očenaše in češčena-marije in apostolsko vero v čast britkega trpljenja Gospoda našega Jezusa Kristusa.
Je kje več ljudi pri mizi, naj se opravlja ta molitev na glas in vzajemno.
Sploh pa opominjam v Gospodu vse tiste, ki se bodo postne polajšave posluževali, da o postnih dneh toliko obilnejše dobra dela krščanskega usmiljenja opravljajo in ostanke svoje mize ali to, kar sami sebi pritrgajo, radodarno delijo ubogim.
6.	Bolnik; o m za nekoliko časa še večo postno polajšavo podeliti, so pooblaščeni dušni pastirji in spovedniki. Kdor hoče pa stalno, to je, za zmirom postne zapovedi oproščen biti, se more v posebni prošnji do mene obrniti in za svojo prošnjo navesti tehtnih vzrokov.
7.	Namesto masla se sme rabiti mesena začinba (speh) ob vseh navadnih petkih med letom, to je, izvzeti so le kvaterni petki in veliki petek.
V Mariboru na god sv. Treh kraljev (6. janvarja) 1885.
jiAKoB ^VAKKIMILIAN
knez in škof.
Opomba. Ta pastirski list s postnim naročilom vred naj se v vsaki farni cerkvi na pustno nedeljo (kvinkvagesima) vernemu ljudstvu s prižnice bere. Med letom pa naj se še vsak post posebej oznani prejšnjo nedeljo.
Tiskal J. Acoli v Mariboru.