Iz dnevnika 
malega 
Šiškar-ja
                             
Sobota
Danes naše mame ni doma. Ima delovno soboto. »Notri prinašajo« ponedeljek pred praznikom. Torek bodo notri prinesli v soboto po praznikih, za petek po prazniku pa še iščejo proste termine za not-prinaša-nje, ker so si eno soboto že rezervirali za nadomeš-čanje nekega dne okrog dneva borca, niso pa še notri prinesli vseh dni okrog praznovanja dneva re-publike in delno novega leta. Če bodo držali besedo, naše mame še nekaj sobot ne bo doma, če bodo pa zaloge sobot odpisali, jih lahko kdo prime za ušesa. Težave v vsakem primeru!
Ko sem zadnjič vprašal teto, kaj počne tisto sobo-to, ko notri prinaša praznike, je naredila zelo otožen obraz. Kuha kavico, klepeta o praznikih, ki so že bili in o tistih. ki še prihajajo. Potem je odmor, torej čas za klepet. Po odmoru je nekaj časa dolgčas, potem je pa tako in tako na vrsti kavica, ob kavici pa klepet in tako naprej.
Okrog dvanajstih iz pisarn izginejo vsi šefi. Eni gredo na sestanke, eni v krajevno skupnost. tako seveda pravijo. Ve pa se. da švignejo lepo domov ali v bife. Si pač ne znajo izmisliti kakšnih bolj original-nih izgovorov ter uporabijo tiste, ki si jih izmišljajo ob sredah popoldne. Takrat naj bi vedno delali do še-stih, pa po drugi uri ostane v pisarni le še tajnica in v preddverju vratar. Ta ne more imeti izgovorov. Ta-krat, ko se hiša izprazni, mora še posebej budno pa-ziti, da ne bi kdo ukradel referatov, poročil in ocen. Tu seveda ni problem v kakšni veliki nevarnosti, da bi te referale, poročila in ocene kdo zlorabil. Težava je le v tem, ker bi bilo treba, če bi jih kdo ukradel, pi-sati nove. To pa je nepotrebno delo. Zato imajo ču-vaje tudi v takšnih inštitucijah, kjer sicer nimajo takš-nih dragocenosti, da bi se tatovi ravno na zobe me-tali zaradi njih...
Ko sem poslušal tetino pripovedovanje, sem si mislil, da bi morali delavci, ki delajo v proizvodnji, kdaj pa kdaj pokukati v najrazličnejše pisarne. Mi-slim, da bi preklemano zarobantili — in jaz jim tega ne bi zameril. Seveda to ne velja za vse pisarne, kot tudi čisto vsi delavci v proizvodnji ne delajo ravno tako, da bi jim pot lil z obraza.
Če bi imel jaz kaj besede, bi ukazal, da bi v vsaki tovarni delavci vsaj nekaj dni lahko sedeli v pisarni — in pisarnarji vsaj nekaj dni stali za trakom. Potem bi bili pogovori o nagrajevanju zanesljivo krajši in bi bilo zlasti na eni strani slišati manj tarnanja in jezika-nja (uganite, na kateri!).
Ko bom velik, bom to tudi predlagal...
                                                               Srečko