III. Fisma slovenskemu učitelju. Serčni prijatelj! S potresom pričela sva opazovati prirodo; idiva tedaj danes zopet dalje, ter poglejva drugo veličastno prikazen, ktera pa gotovo ne bode zbujala strahii v najinib sercih, marveč čudenje do neskončno modrega Stvarnika, ki toliko milijonov in milijonov svetov oliranjuje in vlada, pa tudi naj manjšega čejvička v prahu ne pozabi. Ako hočeš to prikazen bolje poznati, spremljaj me v mislih v severne tečajne dežele, kjer dolge noči pokrivajo zemljo in od hudega mraza vsa priroda oterpne. Res, da nam^v tečajnih deželah ne bode tako prijazno solnce sijalo, kakor v Jugoslaviji na obalih jadranskega morja, ali na bregovih dereče Save, pa tolaži se s tem, da bodo tii tudi vse strasti s solncem vred zatonile. Tukaj, dragi moj, našla bodeva vse mirno in tiho, kakor v samotni božji hiši o večernem času, kedar je solnce že slovo vzelo od zemlje in le tii in tam še kak oblaček od zadnjih žarkov večerne zarje še nekoliko odseva. Zdelo se ti bode, kakor bi bil prišel v velikansko svetišče, v kojega prostore nekako neznano solnce raeče svojo svetlobo, in res je taka. Ljudstva tečajnih krajev, ktera toliko časa pogrešajo oživljajočega solnca, imajo tudi drugo solnce, ki pa ne peče in ne greje, pa tudi ne poživlja zemlje, ampak le čarobno razsvetljuje mirne kraje, intosolnce, dragi moj, imenuje se ,,severna svetloba". Pogled na nebo brez solnca te bode tako ganil, da boš popolnoma pozabii svojih tovaršev in prijateljev, in se boš vedno oiriral na nebo in daljni prizor, iz za kterega vstajalo bode še Ie cez doigo časa pravo solnce. Dan je podoben svetlemu mraku; vendar ni toliko svetlo, da bi mogel čitati. Ko pa ti prekratki dan mine, prilesketajo na nebu neštevilne luči. Včasih naredi se čez nebo obok enak mavrici iz bledega iskrajočega plamena, in v podobi valov neizrečeno hitro sim in tje šviga, pa hipoma zopet zgine, in tamna noč pokrije zopet zemljo; na to se zračje nenadoma napolni z nekako ognjeno svetlobo, in pri tej priči se nebo ožari s srebrosvitlim bliščem, ki ga veter v oblacih siin in tje preganja. Neznansko hitro potezajo se včasih ognjene proge, prešinjajo v malo minutah nebeški obok in zginjajo na južnem prizoru. V podobi žarečega venca se vidi zopet drugikrat nad temenom visoko v zraku velika svetloba, ki se ti zdi, da prihaja vedno nižeji, pa — nenadoma zopet zgine. Naj raji se prikaže severna svetloba, če ni vetra, vendar se ti dostikrat naj Iepše prikaže, kedar veter vleče od jugovzhoda, kajti v dolgem pa ozkem curku razprostira se čez nebo, ter utone v jugozahodu. Misli si v daljavi unstran gora velik požar; noč naj bo, in ti stojiš na kakem nizkem gričku, ter gledaš dalje to svetlobo; glej, ravno tako se pokaže tudi severna svetloba, Ie s tem razločkom, da se ona dviguje potem do nadglavnika, in se med tem časom tako spreminja, da ti popis ne more dovolj natančne podobe naslikati in vtisniti ti zapopadka te veličastne prikazni. Pa ne le na jasnem, ampak tudi na malo pooblačenem nebu vidi se severna svetloba. Alks. Humbold pravi, da je vidil enkrat temnorumen plamen, ki se je od severozapada pomikal in večkrat malo postal, in vse to zdelo se mu je, kakor bi bil to blišč druge večje svetlobe. ,,Pogledal sem kviško," pravi dalje, win opazil sem malo svetlobico nad seboj, ali komaj se je to zgodilo, že je bila vsa širjava po nebu razsvetljena, kakor bi bilo solnce naglo prisijalo iz za taninih oblakov. Drugi dan bilo je oblačno, in gosto je snežilo. Proti koncu meseca novembra bilo je bolj mraa, nebo pa bolj jasno in od severne zarje (aurora borealis) tako svetlo, daseni vidil brati". Težko je zvediti, zakaj se prikaže severna svetloba. Da se o merzli in jasni noči severna luč naj lepše pokaže, obhaja me misel, da je vzroka iskati tudi v elektriki, kakor pri potresih in ognjenih gorah. Laponci mislijo, da se severna svetloba naredi iz beztnernih kupov arnikov v tečajnem morji, kajti kedar jih velike ribe preganjajo, pravijo, da se hitro obernejo, inorje naganja strašne valove, in pri tem se nareja fošforična svetloba, ki se v zraku odseva. Mnogo vraž živi tudi tned prostiui ljudstvom, tako, postavim, misli Laponec v spreminjajoči svetlobi v čudnih njenih žarkih in v njeni hitrosti videli svoje sorodnike; kajti, ko gleda on na migljajoče nebo, zamisli se, ter pravi: ,,Oj! moj rajni oce, mati, sestra, brat, prijatelj !" kakor mu domišljija podobe iz svetlobe v njegovo serce slika. Pri drugib prilikab mislijo tudi videti vraga in druge duhove med svojo pomerlo rodovino. Kaj čudno je, da ravno to verujejo tudi severni Amerikanci. Oni pravijo, da vidijo v valovih te svetlobe duhove svojih prijateljev; kedar je severna svetloba posebno leskeča, da se barve spreminjajo in delajo podobe in ko se iega naj lepše presukava, se Laponec veseli, ker misli, da se takrat njegovi prijatelji pusebno radujejo. Severna svetloba pa tudi ondotnim deželam veliko koristi; po nji namreč ljudstvo prerokuje vremein veter, in skusnje poterjujejo, da jo največkrat zadene. Ako je svetloba enako čez nebo razširjena in je bolj bleda, premikanje ne hitro, med tem, ko je lepo vreme, pravijo, da bo vreme še dalje tako ostalo. Ako vidijo severno svetlobo nizko na severnih krajih neba, ki ima posebno podobo, ali ce hitro sim in tje šviga, ako plamen poprek neba naredi obok, enak mavrici, rekel ti bo Laponec: ^Ktnali bode divji vihar. Ravno to ti bo on tudi rekel, ako se severna svetloba V zelo spreminja. Ce opazuješ tečajne dežele bolj na tanko, prepričal se bodeš, da tamkej ni ravno prijetno živeti ; strašna zima, tuleči viharji in dolge noči gotovo bi te dolgočasilo, po- tem pa zopet dolgi dnevi, ki so meseca marca, ne bili bi ti po volji, in vendar Laponec strastno ljubi svojo merzlo domovino ter zadovoljen z derježem tudi on srečno živi. Njegova dotnišljija ni tako živa, kakor naša in drugih južnih narodttv; s puško na ranii vidiš tam moža zavitega v velikanskem kožuhu koračiti po samotni planjavi ; glej, to je prebivavec tečajnih dežel na lovu. Oe pogledaš od tukaj v pekočo Arabijo, našel bodeš enako na severji Laponca, tii Arabca s svojn pjuščavsko ladijo, z velblodom; prepričal se boš, da je tempframent Arabčev ves drugačen od tečajnozemca; njegova domišljija je živa, njegov um bister; on ti ostane strasten prijatelj, pa tudi ako ga razžališ, slrašen sovražnik. Dragi moj, kaj praviš, ali bi ne bilo takim Ijudem, ki vedno tožijo, da ga nimajo zvestega prijatelja, dobro svetovati, v arabske puščave si ga iskat hoditi ali pa takim, ki se radi kavsajo, v merzlo Rusijo polovati? — Kaj ne, Hrabroslave, raidva pa bova kakor najina domovina tudi zmerna; v dnevih tuge in nesreče se bodeva tolažila, ob času sfečejja se s svojimi veselila, pa nikdar neiztnirno ne plakala ln se radovala, sej miava dobrega oceta, ki pozna najine reve, in jih bode tudi sdajšal o svojem času. Tedaj toliko za danes; drugikrat pa zopet kaj drugega, ker vem, da te vesele moja pisma. Da si mi srečen! Tvoj zvesti V Ljubljani 1. aprila 1867. Jože Mikeljnov.