18 Andrejček , ožmanovemu Andrejčku in njegovemu bratcu so umrli v zgodnji mladosti starši. Imel je Andrejček komaj šest let, ko je postal si-rota. Skrbno mamico je vzela ostra zima; a oče je leto nato v temni noči zašel v Savo in utonil. To je bilo usodno za AndrejČka in nfegovega bratca Jožeta. Dobila sta oskrbnika in se po očctovi smrti preselila iz očetove hiše med tuje ljudi. Tu se jima seveda ni godilo tako kot v domači hiši, dasi-ravno oskrbnik in njegova žena nista bila slaba. A bili so pri hiši tudi domači otroci — in mlada tujčka sta bila seveda pri delitvi jedil in drugih rcči večkrat prikrajšana. Čim bolj sta rastla, tcm bolj sta občutila to, zlasti Jožek, ki je bil starejši in je kazal več raz-uma kot Andrejček. Pri Andrejčku so se namreč vedno jasneje ka-zali znaki slaboumnosti. Čisto pa je prišlo to na dan, ko je začel hoditi v šolo. Ostal je do zadnjega dneiva v prvem razredu in prišel je iz šole tako nedolžen na duhu, kot je stopil noter prvi dan — in poleg tega je končal šolo še par Iet prej kot drugi njegovi vrstniki. Izmed teh so mu bili mnogi za to ncvoščljivi, namreč tisti, ki jim šola iz umljivih razlogov ni ugajala. Andrejček ni ostal več dolgo pri svojih rcdi-teljih. Nekega lepega dne jc nenadoma izginil. Zakaj in kam, ni nihče vedel. Naznanili so sicer to orož-ništvu, a sledu za njim ni našel nihče. Po dolgem času se je šele izvedelo, da služi Andrejček nekje daleč na Gorenjskem. Zadeva se je zdela tedaj Ijudem v redu, in nihčc več se ni zmenil zanj. Brat Jože, ki je bil že starejši, je še pred An-drejčkom zapustil domačo vas in si poiskal kruha drugod. Par njivic, ki so jih imeli Andrejčkovi in Jože-tovi starši, jc vzel v najem njiju rednik in nalagal denar v hranilnico. Dolgo časa ni bilo tako nikakega sledu o deč-kih. Šele, ko je izbruhnila svetovna vojna, so začeli 19 naštevati Ijudje mladeniče in može, ki so bili nekdaj njihovi sovaščani, in ugibati, kje se nahajajo, so-li še živi in kako se jim godi. Prišli so seveda tudi na Andrejčka in na nje-govega brata Jožeta. O zadnjem so vedeli, da je bil že prej vojak in da je moral takoj prve dni pod orožje. Kmalu je prišla tudi vest, da je padel v Galiciji. O Andrejčku pa ni bilo glasu, dasiravno so se ga ljudje v pogovorih večkrat spomnili. * * ¦ ! Angelsko nedeljo popoldne je sedela Jerma-nova mati, soseda Rožmanovim, pred svojo hišo in je nekaj brala iz Mohorjevih knjig. Tcdaj se nekdo ustavi pred njo in jo ogovori: »No, mati, ali me še poznate?« • Jermanka začudeno pogleda, a se ne more spomniti, kje bi bila že videla tega človeka. »Ne vem, če se ne motiš,« pravi, »jaz te prav nič ne po-znam. Najbrž nisi prišel do prave hiše.« »O do prave, do prave! Jaz sem Andrejček, saj veste, kolikokrat ste mi dali kruha, ko sem bil še majhen.« »Andrejček! Oh, kdo bi si bil mislil! Kako si zrastel v tem času, odkar te nisem videla! A tega je že tudi dolgo — menda bo spomladi osem lct.« Sedaj se ga je ženica prav natanko spomnila. Saj je bil ravno tak kot v detinskih letih, samo zra-stel je. Tolikokrat je mislila nanj, ker jo jc njegova pokojna mati v svoji bolezni neštetokrat prosila, naj kot soseda včasih poskrbi za njena otroka v slučaju, da ona umre. To je Jermanka tudi storila, ko sta bila dečka še doma. Otroka sta vedno hodila za njo, in ona si je često odtrgala od svojih ust, da je razvese-lila siroti. Zelo se je torej začudila, ko je po tolikem času zopet zagledala Andrejčka pred seboj. »Odkod pa prideš, Andrejček, in kaj je s teboj? Povej vendar!« Andrejček pove: »Od vojakov grem; prav iz Judenburga. Poslali so me domov, pa nič ne vem, zakaj, in pripeljal sem se z železnico prav do sem. 20 Jutri grem pa peš nazaj h gospodarju, kjer sem bil prej, če me bo hotel še v službo. Kaj mislite, ali me bo tudi spodil, kot so me od vojakov?« Jermanki se je zdelo čudno to govorjenje, a spomnila se je, da je bil Andrejček že v mladosti slaboumen. »O, gospodar te bo gotovo rad vzel nazaj, ker je sedaj trda za delavce. Kako se ti je pa kaj godilo pri vojakih? Povej kaj, Andrejček.« »Ni bilo slabo. Vsak dan sem imel meso in juho in precej kruha, samo nagajali so mi vsi. Časih še zvečer, ko bi bil rad zaspal, ni bilo miru. To mi je delo najhuje, drugače pa ni bilo nič hudega.« »Kako, da so te poslali tako hitro nazaj?« »Tega pa ne vem. Mislim, da nas je že preveč.« Jermanka je spoznala, da v Andrejčkovi glavi ni vse v redu in da so ga zato odpustili od vojakov. »Ali si morda lačen?« ga vpraša čez nekaj časa. »O lačen pa, lacen. V Judenburgu sem nazad-nje jedel. Na železnici mi niso dali nič. Spomnil sem se, kolikokrat ste mi vi dali včasih kruha, in prišcl sem naravnost do vas.« Jermanki se je siromak zasmilil in dala mu je skledo kaše, ki jo je skuhala zase za večerjo. Nalila je navrh še mleka in odrezala precejšen kos kruha. »O, vi ste še vedno tako dobri, kot ste bili vča-sih,« reče Andrejček, ko zagleda toliko jedi pred seboj. In jedel je s tako slastjo, da ga je Jermanka opazovala prav z zadovoljstvom. Kmalu je izginilo nileko iz sklede, pa ga je vprašala, če hoče še priliti. Andrejček je z veseljem pritrdil, in ženica je prili-vala toliko časa, dokler je bilo kaj mleka v latvici. »Bog vam plačaj, mati,« se je zahvaljeval An-drejček. »Tako dobrih ljudi šc niscm našel na svetu kot ste vi,« je govoril s solzami v očch. Jermanka mu je dala tudi prenočišče, in ko se je zjutraj odpravljal nazaj k svojemu prejšnjemu go-spodarju, še hlebček kruha na pot. * * * Dobro jutro! 22 Pozneje se je izvedelo, kako je prišel Andrej-ček od vojakov. Tam so kmalu spoznali, da nima popolnega razuma. Pripovedovali so med drugim, da ga je nekoč na neki vaji poslal častnik v prodajalno kupit salame. Andrejček, ki morda te besede še ni slišal ali jo je pa pozabil, je prinesel častniku — otep slame. Kmalu so ga poznali, da je revež, pri celem polku. Prišel je k zdravniški preiskavi, kjer so po-trdili obče mnenje. Tako se je vrnil siromak Andrejček nazaj k svoji živinici. In pri tej se počuti še najboljše. Maksimov