FRANCE PLANINA
O ŽIVLJENJU IN DELU PROF. FRANCETA JESENKA
(Govor ob odkritju spominske plošče na Jesenkovi rojstni hiši)
V hiši, pred katero smo se zbrali, se je v dveh stoletjih, tj. od konca 17.
do konca 19. stoletja, zvrstilo pet rodov Jesenkov ključavničarjev in umetnih
kovačev — Gregor, Jernej, Janez, Mihael in France. Izpod njihovih rok je izšel
marsikateri železni izdelek, ki še sedaj krasi naše mesto. Zadnjemu — Francetu,
poročenemu z mnogo mlajšo Uršulo Peternel iz predmestja Studenec, se
je rodilo 8 otrok. Pri življenju so ostali sin France in pet hčera.
Sin France, ki mu velja današnja slovesnost, se je rodil 14. marca 1875.
Biološka fakulteta v Ljubljani je lani slovesno proslavila stoletnico njegovega
rojstva. Čeprav je bil edini moški potomec, se ni oprijel tradicionalne rodbinske
ključavničarske obrti, temveč so ga dali po nasvetu učitelja iz loške šole
v gimnazijo v Ljubljano. Ko je bil v šesti gimnaziji, mu je oče umrl. Od tedaj
se je sam preživljal z inštrukcijami. Po maturi leta 1895 se je odpravil na Dunaj
študirat naravoslovje, predvsem se je posvetil študiju botanike. L. 1900
je bil promoviran za doktorja na osnovi disertacije iz rastlinske fiziologije.
Vzdrževal se je sam kot vzgojitelj bogataških sinov. L. 1901 je bil vzgojitelj
v zavodu Theresianum na Dunaju, 1902 sinov grofa Merveldta v Belohradu na
Češkem in nato do 1908 v družini Stagni v Aleksandriji v Egiptu. S temi bogataši
je prepotoval vso zahodno in severno Evropo in izpopolnil svoje jezikovno
znanje, tako je govoril in pisal nemško, švedsko, francosko, italijansko in češko
ter bral rusko, angleško in norveško. Med bivanjem v Aleksandriji je na pobudo
dunajskega botaničnega inštituta proučil rastlinstvo Nilove doline in
puščavske okolice ter napisal razpravo Puščavsko rastlinstvo skalnate Arabije.
Jeseni 1909 se je vrnil na Dimaj in dobil mesto asistenta na rastlinogojski
postaji visoke šole za poljedelstvo. Leta 1913 so ga sprejeli za docenta o rastlinogojstvu
in vrtnarstvu. V tem času je znanstveno zelo napredoval in se je
posvetil predvsem študiju rastlinske fiziologije. Več mesecev je prakticiral v
inštitutu Vilmorin v Parizu in v inštitutih v Uppsali in Stockholmu. V teh letih
je objavil vrsto znanstvenih razprav. Akademija znanosti v Pragi ga je imenovala
za dopisnega člana.
Ko se je 1914 začela prva svetovna vojna, je bil že v avgustu vpoklican.
Prve mesece je presedel v garnizijskem zaporu in bil v sodni preiskavi, ker
so ga obdolžili rusofilstva. Potem je bil kot častnik na ruski fronti hudo ranjen
v glavo. Bil je tudi v ruskem ujetništvu, a so ga Rusi kot častnika vrnili v zameno
za svoje oficirje. V vojski je bil do decembra 1918.
Jeseni 1919 je bil imenovan za docenta botanike na univerzi v Zagrebu,
že naslednje leto pa je postal redni profesor botanike na pravkar ustanovljeni
73
Jesenkova rojstna hiša. (Foto Fr. Planina)
univerzi v Ljubljani, kjer je ostal do prezgodnje smrti 1932. Ustanovil in uredil
je botanični inštitut s potrebnim laboratorijem in strokovno knjižnico. Predaval
je snov z vseh področij botanike, pri čemer je moral spočetka iskati ali
na novo ustvarjati slovenske izraze za pojme iz znanstvene botanike.
Med delom na visoki šoli za poljedelstvo na Dunaju je Jesenkovo pozornost
vzbudila genetika, tj. veda o dedovanju. Zanimala so ga predvsem vprašanja o
dedovanju pri rastlinskih križancih, ki jih je proučeval na osnovi lastnega
praktičnega dela. Umetno je namreč opraseval cvetove različnih rastlinskih
sort in vrst ter nato odbiral plodove za nadaljnje gojenje. Lotil se je tudi križanja
dveh različnih rodov — pšenice in rži. Posrečilo se mu je, da je dobil
plodove, iz katerih so zrasli življenja sposobni križanci. O tem je poročal na
V. mednarodni konferenci za genetiko v Parizu 1911 in vzbudil veliko pozornost,
ker je bilo to nekaj posebnega, da je dalo križanje dveh sorodstveno precej
oddaljenih rastlin plodno potomstvo. Objavil je tudi razpravi O križancih
žitnih vrst in O plodr.em križancu med pšenico in ržjo. S križanjem je skušal
združiti zaželene lastnosti rastlin-staršev in s tem dobiti žlahtnejšo, plodnejšo
ali odpornejšo vrsto, pri križancu pšenice in rži npr. žlahtnost pšenice in
plodnost ter odpornost rži. Njegovo žlahtniteljsko delo je prekinila 1. svetovna
vojna. Po vojni se je Jesenko znova lotil križanja pšenice in rži ter pšenice in
neke sila odporne primorske vrste trave (Aegilops ovata). Na postaji za žlahtnjenje
rastlin v Beltincih se je leta 1925 srečal z vodjo te selekcijske postaje
inž. Francem Mikužem, ki je bil pred vojno med njegovimi slušatelji na Dunaju.
Skupaj sta se zagrizla v križanje pšenice in rži ter v raziskovanja njiho-
74
vega potomstva. Tisto leto smo štirje Jesenkovi študentje za diplomsko delo
raziskovali anatomsko zgradbo teh križancev. Poskusi žlahtnjenja so zavzeli
razmeroma velik obseg. V manjši meri se je prof. Jesenko bavil s križanjem
žitnih vrst in rodov tudi v botaničnem vrtu v Ljubljani. Žal mu je nenadna,
prezgodnja smrt preprečila, da bi analiziral in objavil rezultate svojega dela z
žlahtnjenjem. Križanci med pšenico in ržjo, ki so jih za Jesenkom vzgojili
žlahtnitelji drugod po svetu, imajo sedaj ime Triticale, sestavljeno iz botaničnih
imen pšenice Triticum in rži Secale. Sprva so bili ti križanci le botanična
zanimivost, zdaj pa ima križanec Triticale tudi gospodarski pomen, saj ga
sejejo na razmeroma velikih površinah v Mehiki, ZDA, Kanadi, na Madžarskem
in v Španiji.
Na svojih potovanjih je prof. Jesenko spoznal pomen narodnih parkov,
posebno za botaniko. Ko je prišel na univerzo v Ljubljani, je postal eden najbolj
vnetih pobudnikov in borcev za uresničitev zamisli o narodnem parku v
Dolini Triglavskih jezer. Sprva so ta prizadevanja naletela na mnoga priznanja.
Ze leta 1924 je bila Dolina Triglavskih jezer razglašena za Alpski narodni
park za dobo 20 let. Ministrstvo za gozdove in rude je Cešnjičanom, ki so do
tedaj izkoriščali pašo v tej dolini, določilo odškodnino 60.000 din z namenom,
da v zameno izboljšajo planino Komno. Naravoslovci in ljubitelji narave so
bili prepričani, da je s tem Triglavski park rešena stvar. Jesenko je s skupino
svojih študentov ob sodelovanju Slovenskega planinskega društva in gozdne
uprave označil meje parka med Komarčo in Hribaricami na vzhodni in zahodni
strani. Dve leti nato je v dnevniku Jutro objavil podatke o ustanovitvi, pomenu
in znamenitostih narodnega parka, hkrati pa tudi o grenkih izkušnjah, ki jih
je doživel s tem parkom. Cešnjičani so namreč v letu 1925 spet popasli planino
Lopučnico in planino Na kalu in prignali čredo 50 krav prav do Koče pri Triglavskih
jezerih. Pri tem so se sklicevali na zakon o planinah, ki je vseboval
določbo, da je »planinski svet le za pašo in je vsaka trajna uporaba planin v
druge namene prepovedana«. Prof. Jesenko in drugi kulturni ljudje, ki so vedeli,
da znanstvena in turistična korist narodnega parka daleč presega gospodarsko
korist, ki jo ima vas Cešnjica od paše, so se nato vse do 2. svetovne
vojne potegovali za uveljavitev Triglavskega narodnega parka. Pri 6. Triglav-
Spominska plošCa dr.
Franca Jesenka. (T"oto
Fr. planina)
75
Prolesor Franc Jesenko
in študenti (z leve) Dušan
Beg, Srečko Baučer,
Gabrijel Tomažič in
France Planinai ob oenačevanju
meje narodnega
parka v Dolini Triglavskih
jezer 5. julija
1924. (Foto F. P.)
skem jezeru je Jesenko najel lovsko bajto za svoje študente, da so tam preživljali
poletne tedne, prirejali pohode po vseh delih parka do njegovih mejnih
vrhov, proučevali gorsko floro, hkrati pa opravljali tudi službo gorske
straže, s posvečenih tal narodnega parka odganjali živino in opozarjali nedisciplinirane
turiste na določila o varstvu narave. Tudi profesor sam je energično
nastopil, če je na mizah v planinski koči opazil šopek zaščitenega cvetja ali
v drvarnici nasekano vejevje ruševja ali naletel na planinca, ki je v parku
pobil gada. Druga svetovna vojna je vprašanja o parku in paši potisnila v
pozabo, po vojni pa je ljudska oblast to vprašanje kulturno rešila in je Triglavski
narodni park sedaj živo dejstvo.
Komarča s slapom Savice in svojim rastlinstvom, ki je prag za vstop v narodni
park, je profesorju Jesenku veljala za višek gorske lepote. In prav v
Komarči mu je zla usoda pretrgala nit življenja, ko je v juliju 1932 sam in
otovorjen s težkim nahrbtnikom šel k svojim študentom pri jezerih, omahnil
v globino, ko se je nagnil za cvetlico, si zlomil hrbtenico, da je tri dni kasneje
14. julija 1932 končal svoje bogato, močno razgibano življenje ob kopici še
neizpolnjenih delovnih načrtov.
Tako sem predstavil profesorja Franca Jesenka kot botanika, kot žlahtninitelja
in kot pobudnika za varstvo narave, kakor je to vklesano v ploščo,
ki jo danes odkrivamo.
Njegov življenjski tok od dijaka, ki se preživlja z inštrukcijami, do univerzitetnega
profesorja, številna potovanja po raznih deželah, poroka z bogato
Švedinjo in ločitev od nje, občevanje z ljudmi različnih narodnosti in socialnih
plasti, znanstveno delo v raznih inštitutih in visokih šolah so izoblikovali pro-
76
fesorja Jesenka v izkušenega svetovljana s širokimi pogledi na človeško družbo
in na vlogo znanstvenika.
Razen cveteče narave je poznal tudi zimsko naravo severnoevropskih pokrajin.
Med bivanjem v Švici in na Švedskem se je oprijel smučarskega športa.
Pri priselitvi v Ljubljano je bil med pionirji slovenskega smučarstva, bil
je prvi predsednik Smučarske zveze Jugoslavije in je vodil našo reprezentanco
leta 1922 na tekmovanje v Krkonoše.
V bistvu je bil mehak, čustven človek. Botanika mu ni bila samo iskanje
življenjskih zakonitosti in gospodarskih koristi, temveč tudi odkrivanje naravnih
lepot. Bil je velik prijatelj lepega petja. Pri Triglavskih jezerih je študente
budila njegova jutranja budnica: »Zato pa rečem jaz, najlepša je mladost!«;
zvečer pa so se po utrudljivih ekskurzijah v koči glasile izbrane pesmi, podprte
s sočnim profesorjevim glasom. V Loki je že v dijaških letih igral in pel
pri prireditvah Čitalnice. Ko se je iz tujine vračal domov, se je vedno pridružil
loškim pevcem, če je bila le kaka priložnost.
Čeprav je obredel toliko sveta, je ostal Jesenko zelo navezan na svoj dom
in na svoje rojstno mesto. Veliko ljubezni je izkazoval svoji materi in bil v
pomoč svojim sestram. Cenil je domačnost in starinskost Škofje Loke in bil
ponosen na rodbinsko tradicijo umetniško nadarjenih prednikov — predmestnih
obrtnikov. V vdolbini njegovega nagrobnika v Stari Loki je pritrjen umetniško
izdelani ključ z letnico 1712, ki ga je skoval njegovega deda praded
Gregor in je bil do smrti njegovega očeta Franceta obešen nad vrati kot izvesek
ključavničarske delavnice.
Ljubljana je po Jesenku imenovala Jesenkovo ulico v Šiški. Po drugi svetovni
vojni so v Mestnem logu ustanovili družbeno posestvo in vrtnarijo Jesenkovo.
Kmalu po nesreči so mu smučarji in planinci vzidali spominsko ploščo
v Komarči, ob vznožju Šišenskega hriba pa so mu ljubljanski prijatelji postavili
spominski kamen v priznanje njegovemu prizadevanju za ohranitev ljubljanskega
Tivolija.
Leta 1966 so mu športni prijatelji postavili spominsko obeležje v Botaničnem
vrtu v Ljubljani. Biotehniška fakulteta časti Jesenkove zasluge za botaniko
in žlahtniteljstvo s tem, da od leta 1973 na njegov rojstni dan podeljuje Jesenkova
priznanja kot najvišja častna priznanja za dosežke na biotehniškem
področju, za pedagoško in raziskovalno delo ter za uspehe pri gospodarskem
in družbenem napredku.
Škofja Loka se letos pridružuje tem počastitvam, da svojemu velikemu in
zaslužnemu rojaku odkriva spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši.
V i r i :
F. Planina, Profesor Franc Jesenko, LR VII''1960, 151—156. — V. Petkovšek,
Življenje in delo prof. dr. Frana Jesenka, Spominski zbornik biotehn. fak. univ. v
Ljubljani, 1975. — I. Kreft, Genetika novega žita tristikale, Spominski zbornik
biotehn. fak. univ. v Ljubljani, 1975.
77
Z u s a m m e n f a s s u n g
LEBEN UND WERK PROF. FRANC JESENKOS
Bel der Enthiillung der Gedenktafel des verstorbenen Universitatsprofessors
Franc Jesenko an seinem Geburtshause in Škof j a Loka wurdigte der Redner Jesenko
als Botaniker, Ziichter und Veredler von Getreidepflanzen und als Befurworter des
Naturschutzes. Prof. Jesenko untersuchte die Wustenpflanzen des steinigen Arabiens,
hielt an der Hochschule fur Bodenkultur in "Wien Vortrage iiber Pflanzenzucht,
praktizierte in fachlichen Instituten in Pariš und Stockholm und wurde schlieBlich
im Jahre 1920 ordentlicher Professor an der Universitat Ljubljana. Er widmete sich
der Genetik und kreuzte Pflanzen verschiedener Arten, es gliickte ihm auch die
Kreuzung von zwei Getreidepflanzen verschiedener Gattung — des Weizens (Triticum)
und des Roggens (Secale), wodurch er fruchtbare Bastardpflanzen erzielte
(Triticale), welche spater nach Bearbeitung durch noch andere Fachleute auch \virtschaftliche
Bedeutung erlangten. tjber die gelungene Kreuzung berichtete er im
Jahre 1911 auf der IV. Internationalen Konferenz ftir Genetik in Pariš und erweckte
damit lebhaftes Interesse. Er bemiihte sich auch um den Naturschutz im Triglavseental
und erreichte, daB dieser Teil der Julischen Alpen zum Triglav-Nationalpark
proklamiert -vvurde.
78