meren način označil. „GroBe Schwierigkeiten waren dabei (t. j. pri prestavljanju biblije i. dr. v slovenščino) zu iiberwinden; ohne grobe Germanismen kam das Werk nicht zustande; es vvimmelte nicht nur von deutschen Fremdwortern, sondern selbst der deutsche Artikel wurde durch ein demonstratives Pronomen mit-iibersetzt." To je vse, s čimer označi Jagič slovenščino reformacijske literature. Res je, da je vpliv nemščine na tedanjo knjižno slovenščino v leksikalnem kakor tudi v frazeološkem oziru precejšen, vendar je potrebno predvsem, da se pove, da je ta doba položila temelj naši pisni slovenščini, in sicer, da je bila podlaga dolenjščina in da je šele pozneje prišla go-renjščina do veljave (po Vodniku, Kopitarju, Prešernu itd.). Neumljivo nam je, da tako vsiljivo poudarja nemški vp liv na naš jezik v poznejši — Vodnikovi dobi. Tako-le piše: „ Vodnik und seine Zeit-genossen . . . warfen sich auf das Studium derVolks-sprache, um zunachst fiir ihre eigene ganz deutsche (!) Denk- und i\usdrucksweise ertragliche slowenische Sprachformen und Wendungen ausfindig zu machen. Neben Vodnik sind auch Suppan (!) und Ravnikar zu nennen. Doch ubertraf sie alle an ausgezeichneter Kenntnis seines krain. Dialektes der . . . Dichter Pre-šern." To vse, namesto da bi povedal, da se je Vodnik naslanjal zlasti v pesmi na narodni jezik, dočim je ustvaril Ravnikar v svojih „Zgodbah" (1815 — 1817) vzorno novoslovensko prozo, slonečo na narodnem jeziku, kar je zahteval predvsem Kopitar, in da je podal le-ta v svoji slovnici norme, po katerih se je odslej ravnala slovenska proza. Tudi poznejše dobe nam je Jagič le slabo označil.
Profesor Jagič deli slov. narečja v gorenjsko, dolenjsko, goriško, rezijansko itd. Danes delimo narečja slovenska z ozirom na stara polglasnika oziroma njun refleks najprej v dve glavni skupini:   severovzhodno
in južnozahodno in šele potem diferenciramo lahko dolenjsko, gorenjsko i. dr. narečja. Mimogrede bi bilo treba omeniti tudi n. pr., da se odlikujejo koroška narečja z nekaterimi znamenitostmi (ohranjen nosnik itd.). Nedostaten je končno tudi seznam jezikoslovne literature. Če govorimo o novejšem slovenskem jezikoslovju, tedaj moramo imeti vedno pred očmi tri glavne delavce: P. Škrabca, Štreklja in Oblaka. Toda Jagič Oblaka še ne omenja. Izmed dialekto-logov omenja Štreklja in takoj poleg njega Osvalda, dočim veliko važnejših dialektologov kot je Osvald (Ilešič, Grafenauer, Tominšek, Valjavec itd.) ne omenja. — Splošno rečeno napravi ta sestavek vtis precejšnje površnosti. Če že ne moremo zahtevati ,   da  bi  poznal
mož sicer slavnega imena novejših jezikoslovnih rezultatov tako malega naroda kot smo mi Slovenci, tedaj pa bi smeli pričakovati, da poveri tak posel komu drugemu,   ki  bi   svojo
nalogo rešil veliko bolje. Če se je pa rodil ta oris kar ,en passant', je pa to tem bolj graje vredno, zlasti če pomislimo, da bo veljala ta zbirka kot nekaka oficielna publikacija, iz katere bodo zajemali tujci informacije in se nanjo sklicevali. (N. pr. za konverzacijske slovarje i. dr.)                                                    Dr. D. Gorjanec.
¦    :
ČRNOGORSKI KNJflZ  NIKOLfl
C   ocaxiofcooooredcscoco  J |l*||\C   coaaochxxx^3px!XD  J
To in ono,
Zbližanje Južnih Slovanov. Aneksija Bosne in Hercegovine je zgodovinsko dejanje največjega pomena. Vpliv se kaže že v političnem in kulturnem življenju. V državni zbornici so se združili vsi jugoslovanski poslanci v „Narodni Zvezi", ki ji načelujeta dr. Ivan Šusteršič in dr. Vicko Ivčevič. „Narodna zveza" je odločno naglašala v zbornici jugoslovansko državnopravno stališče. Znamenito je dejstvo, da~so se krščanski socialci, na čelu jim princ Alojzij Liechtenstein in dunajski župan dr. Lueger, izrekli za združenje Bosne in Hercegovine s Hrvaško in z Dalmacijo in za osnovanje jugoslovanskega kraljestva, v katerem hočejo dobiti protiutež proti nadvladi Ogrske. Upajmo, da ti politični dogodki ne bodo izzvali krvave vojske, ki si je žele nekateri nepremišljeni elementi, ampak da postanejo početek za novo kulturno življenje med jugoslovanskimi narodi!
Slovenska Filharmonija. V Ljubljani se je ustanovil umetniški orkester z imenom ..Slovenska Filharmonija". Novi orkester je pri svojih dosedanjih nastopih pokazal že visoko stopinjo dovršenosti ob težkih modernih skladbah, tako da postane ..Slovenska Filharmonija" brez dvoma odličen in vodilen faktor v našem glasbenem življenju.
Dr. Banjamin Ipavec, znani priljubljeni slovenski skladatelj, je prošli mesec umrl ter tako hitro sledil svojemu bratu Gustavu v smrt. V obširnem življenjepisu, ki smo ga začeli ravnokar priobčevati, izpregovorimo več o njegovem umetniškem delovanju. Svetila mu večna luč!
C59C59
Koncerti „Glasbene Matice".
Dvajset let že „Glasbena Matica" prireja koncerte, — 8. junija 1888 se je vršil prvi — proizvaja vokalna in instrumentalna dela raznih slovenskih in slovanskih sploh, pa tudi neslovanskih skladateljev. S svojo izvrstno glasbeno šolo, s prirejanjem umetniškodovršenih koncertov in z izdajanjem glasbenih publikacij se čuti po pravici v to poklicano, da širi med Slovenci zmisel za glasbo, da Slovence glasbeno vzgaja in jih glasbenokulturno dviga.
Prvi koncert v letošnji (1908/9) sezoni se je vršil dne 8. novembra 1908 v prid dobrodelni akciji „za otroka" na Kranjskem. Nastopil je pevski zbor „Glasbene Matice", pomnožen z oddelkom šolskega moškega zbora, v dveh Slo-