Narodna m univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

123186



DOŽIVLJAJI IN
DOŽIVETJA

U) \ L

'

■ '





A Avtorjeva risba prof. Branka Zinauerja iz leta 1954

*

KNJIGA SPOMINOV

DOŽIVLJAJI IN DOŽIVETJA

Pripoveduje

DR. MIRKO ČERNIČ

zdravnik in bolnik, partizan,
besednjakar, lovec, mož in oče

ar

Založba Obzorja
Maribor
1954

123186

R A

Z P

O

REDITEV

Stran

Posvetilo. 9

Za uvod . 11

Študentovstvo na Dunaju

Beseda ni konj.13

Slovenski potus pred dunajskim sodiščem.13

»Bi šel golaš ven«. 15

Mrtvi dvobojevnik .17

Tri stopnje zdravniške zavesti.19

Zdravniška tajnost.20

Operater na kirurgični vseučiliški kliniki prof. Hochenegga
na Dunaju

Kirurška diagnostika .22

Prirojeno izkolčenje.23

Profesor Neusser.24

Specialist in praktični zdravnik.25

Zdravnik in bolnik .26

Krampus.27

Baba, ki je požrla radium, da bi si ga prilastila.28

Premočni praški ..29

Mladostna objestnost ..30

Kirurg — iz nemškega po francoskem Anton Debeljak . . 30

Iz prve svetovne vojne

Milo za drago .31

V krempljih avstrijskega vojnega sodišča.52

Učinkovito zdravilo.34

»Sangue, sangue, mamma mia, mamina mia«.34

V Mariboru in mariborski bolnici

Da se ne pozabi (Jakobu Polajnarju v spomin).36

Dobro vino, pa slaba voda.37

Zdravnik ni nikdar dovolj redkobeseden .37

Na aorti bolan.38

Grabejeva tišina .38

Stran

Po naročilu zdravnika.39

Čigavi zobje.39

Plačano kosilo umrlega.39

Usmiljenka s popadki. 40

1% = 100%.40

Horoskopsko zdravljenje ..41

V Mariboru je smrt bolj poceni.42

V borbi proti mazaštvu.43

Sanatorij v Mariboru .51

Pol leta v ljubljanski bolnici.54

Sam bolnik

Pegavica.61

Kolitis in apendicitis — operacija slepiča.70

Perniciozna anemija.  78

Pravda za slovensko zdravstveno in lovsko besedo

40 let znoja in boja za Slovenski zdravstveni besednjak . 90

Primeri današnje anatomščine.115

Vonj slovenščine .118

Ravnatelj Breznik in slovenska zdravstvena beseda . . . 122

Kirurgu slovenske besede

Anton Debeljak.  127

Mara Tavčarjeva.128

Engelbert Gangl.128

Vshegarshe bukve sa babize na desheli.129

Od nofsezhiga ftanu.130

Iz Mariborskih spominov na Otona Župančiča (ob 75-letnici pe¬
snikovega rojstva. 131

Partizanske

Ideja in odeja.  143

Kvantanje.143

Preganjanje tifusa ..144

Na dan osvoboditve Beograda.144

V izgnanstvu v Srbiji

Bratsko deljenje . 146

Sreča v nesreči .........  . 147

Zverine in njihovo zverstvo ..149

Pod okupatorji

»Was werden Sie machen, wenn Deutschland den Krieg

verliert?«.157

Hladni obkladki .158

Divisione rossa v Trebnjem.160

Kapitulacija Italije.163

V

Stran

Izza domače zavese

Pismo odsotnemu možu .165

Kirurgova vzgoja . 165

Beseda o pravem času. 166

»Aha, notri pa skup pridejo«.167

»Kaj pa, če je prepisal?«.167

Račun za prevoz lastnega trupla.168

V Rogaški Slatini.169

Dvojno zadovoljstvo ob žolčni kamenavici.169

Nekoliko živi jen jepisnih podatkov.171

Lovske

Lovski izpit .175

Pasja natura.176

Medved, ki pozimi ni spal.177

Tenkovestnež ..178

Od vsepovsod

Doživljaj in doživetje.179

Korenček .180

»Mantranje« .181

Svojevrstno zdravilo.182

»Glažki se pobijejo, otroci pa pomrjejo.182

Dobri živci .185

Prešernov dihur.185

Vsak po svoje.186

POSVETILO

Hčerki Staziki, ki se je ob nastajanju
te knjižice rešila v francoskih Alpah
iz objema ledene smrti  — ob njenem
in mojem najčudovitejšem doživetju
(pr. Planinski vestnik 1953 št. 2 in 4,
sestavek Ailefroide).

9

ZA UVOD

Oj črni trn, oj črni trn,
ti prvi nosiš cvet srebrn.

Narodna izpod Goteniškega Snežnika

V zgodnji spomladi prideta črnogledi pesimist in rožnogledi
optimist pred cvetoči črni trn, ki je bil ves bel, kakor da bi
ga bil pravkar zapal sneg.

»Jojmene!« zatarna črnogledec, »strašno — med cvetjem
trnje.«

»Juhuhu!« zavriska rožnogledec, »čudo: med trnjem cvetje!«

*

Na tega rožnogledca sem mislil ves čas, odkar sem nosil
te zgodbice v glavi.

11

ŠTUDENTO VSTVO NA DUNAJU

BESEDA NI KONJ

Kot študenti smo si domišljevali, da smo os sveta. V dunaj¬
skem slovenskem akademskem društvu Sloveniji smo nemalo¬
krat razpravljali tako resno, kakor da bi se v resnici ves svet
sukal okoli nas. Bili smo pač mladi in v velikem mestu so se
nam peruti sprostile.

Nekoč smo na zborovanju pretresali ne vem več kaj. Bil
sem protigovornik. V svojem govoru sem izpodbijal predlog
in v govorniški vnemi vzkliknil:

»Trditev predlagatelja je treba razumeti cum granissimo
salis!«

Pri teh besedah so klasični filologi, t. j. tisti, ki so študirali
latinščino in grščino, kar vznak popadali od groze. Vendar
mi je eden izmed njih na potu domov priznal, da sem jo
sicer jezikovno hudo polomil, govorniško pa da sem bil zelo
učinkovit.

*

Domislek je v tem, da sem stopnjeval samostalnik (latinski gra-
num = zrno), ki se ne da stopnjevati, kakor se stopnjuje pridevnik.
V slovenščini nimamo nič podobnega. Smiselno bi bilo morda: ciga-
nasti cigan, klada kladasta, mrha mrhasta, zijalo zijalasto ipd.

SLOVENSKI POTUS PRED DUNAJSKIM SODISCEM

Med visokošolci je bila in je menda še navada, da izpite
primerno proslave, t. j., da tisti, ki izpite dokonča, povabi pri¬
jatelje na večjo ali manjšo gostijo, ki ima latinsko oznako
»potus«, kar se pravi pitje.

Bilo je pred prvo svetovno vojno na tedaj cesarskem
Dunaju. Moj vrstnik, jurist, ki je bil po dokončanih juri-

13

dičnih izpitih že v službi v domovini, je prišel na Dunaj delat
zadnji rigoroz. Napravil ga je in nas kakih 15 glav povabil
na proslavo tega dogodka. Po polnoči, ko so gostilno zaprli,
smo se razvrstili na ulici in opravljali malo potrebo. Kar
nenadoma se izza vogala pojavi stražnik in se nam približuje
— da je tako početje sredi mesta prepovedano, brunda spo¬
toma in se vedno bolj bliža naši vrsti, kateri na čelu je bil
kajpak naš slavljenec. Ali po nerodnosti slavljenca ali po
nerodnosti stražnika se je zgodilo, da je slavljenec stražnika
pomočil po hlačah. To pa je bilo tudi dunajskemu stražniku,
ki je drugače znan, da se za študentovske norčije malo meni,
dovolj, da je vprašal krivca, kako se piše. Najbližji sosed
mu zašepne, naj pove lažno ime. In temu ne pride na misel
drugo kot Brezowsky. Tako se je pisal tedanji dunajski šef
policije. V tem je stražnik slutil, da ga hoče »hudodelec« zdaj
še vleči, pa je zahteval, da gre z njim na komisariat, kjer se
je moral legitimirati in ki ga je obsodil na globo pet tedanjih
kron, kar nikakor ni bilo malo za študentovski žep.

Po promociji se je moral novopečeni doktor iuris utriusque
odpraviti v službo v domovino, v odvetniško pisarno. Mož pa
ne bi bil jurist in prav gotovo ne bi bil delal svojemu poklicu
posebne časti, če se proti odločbi policije ne bi bil pritožil.
In res je sestavil pritožbo na dunajsko deželno sodišče in
navedel nas vse za priče.

Pri sodnijski obravnavi pride prvi na vrsto stražnik, ki
izpove, kako je bilo. Opiše položaj, kakor ga je pač sam
doživel, in zatrjuje, da obtoženec ni bil toliko vinjen, da ne
bi bil vedel, kaj dela, in da je svoje dejanje izvršil namenoma.
Za njim smo bili zaslišani vsi takrat na potusu navzoči. So¬
glasno smo izjavljali, da je bil obtoženec tako okajen, da ni
mogel vedeti, kaj dela, in da je stražnik sam zakrivil neljubi
dogodek, ker se mu je neprevidno preveč približal.

Po zaslišanju vseh prič vstane državni pravnik in kratko
predlaga, da se policijska razsodba potrdi.

Na to dobi besedo zagovornik. Obtoženec sam ni prišel iz
domovine k obravnavi, marveč je pooblastil tovariša, ki je
takrat opravljal zadnje juridične izpite. Bil je zelo bister
fant, imel je samo to napako, da je v zadregi nekoliko jecljal.

»Vi-vi-so—soko so-so-dišče!«

14

Ta uvod nam je bil skrajno mučen, zlasti zato, ker smo
čutili in videli, da se vsi muzajo.

Takoj pa se je zagovorniku jezik razvezal in govorica
sprostila, da je nadaljeval gladko in brez jecljanja. Prav po
ciceronsko je dokazoval, da je bil obsojenec vinjen, opil pa
da se je iz veselja in ponosa, da je dokončal juridične izpite
in rigoroze ter postal doktor juriš. Mož da je siromašnega
rodu, da je med svojimi študijami na Dunaju mnogo prezebal
in gladoval, zaradi tega se ga je vino tako prijelo. Ni bil
torej njegov pregrešek namenoma storjen, marveč prej po
nerodnosti stražnika ali pa po neprevidnosti obeb. Zato pred¬
laga, da sodišče pritožbi ugodi.

Nato vstane predsednik sodišča in razglasi, da se kazen
zniža s pet na dve kroni.

Zaploskali smo in se žarečih lic zakadili skozi vrata.

Ne bili bi študenti, če te pomembne zmage ne bi bili pro¬
slavili z novim potusom, tokrat brez »hudodelca«.

»BI SEL GOLAŽ VEN«

Slovenski študenti smo na Dunaju često prezebali in še
češče stradali. Kljub prezebanju in stradanju pa nas skoraj
nikdar ni minila dobra volja. Bili smo pač mladi, prešerna
mladost je kar prčala iz nas.

V mojem času sta bila tam dva, eden jurist, Francelj, rekli
smo mu Frenk, ne vem več zakaj, drugi je bil filozof Line,
skrajšano po njegovem priimku. Oba sta že davno pod rušo.

Frenk je bil Gorenjec, Line dolenjska duša. Oba iz pre¬
možne hiše, dobivala sta od doma redno vsakega prvega v
mescu primerno vzdrževalnino.

Frenk je bil lahkomislec. Nemalokrat se je zgodilo, da je
v družbi kake deklice kar prvi dan v mescu zapravil ves
mesečni prispevek, potem je pa stradal, da se je kar videlo
skozenj. Line je bil prav po filozofsko preračunljiv, svoj
denar je natančno razdelil na ves mesec.

Zgodilo se je, da je Frenk svoj denar v mladostni objest¬
nosti spet enkrat zapravil. Pet dni je bil brez grižljaja v ustih.
Držal se je doma in kuhal slabo voljo. Nazadnje je bila lakota

15

le prehuda in šesti dan je šel na ulico, da morda vendarle kje
kaj ujame.

Na razkošnem dunajskem ringu sreča Lineta.

»Kaj pa ti je, Frenk, da se držiš kot mila Jera?«

»Kaj se ne bi! Že pet dni nisem imel grižljaja v ustih.«

»Veš kaj, Frenk, kar z menoj pojdi! Grem kosit, tebi pa
plačam pijače, kolikorkoli je izpiješ.«

»Line, saj jaz nisem žejen, lačen sem!«

»To me pa nič ne briga. Ce češ piti, pojdi z menoj.«

Bolje nekaj kot nič, si je mislil Frenk in šel z Linetom.
Šla sta v budjeviško pivnico za dunajskim dvorom, kjer je
bila znana dobra kuhinja in izvrstno budjeviško pivo.

Line si naroči obilno kosilo in se masti pred nesrečnim
Frenkom, ki sedi ves skrušen kot kup žive nesreče in žuli
budjeviško pivo.

Naenkrat se vrata odpro in vstopi skupni znanec Janez.
Prisede. Ko vidi Frenka bledega in obupanega, ga vpraša, kaj
mu je, če ni morda bolan.

»Kaj bolan, lačen sem! Pa me je Line povabil s seboj, češ
da mi plača pijače, kolikor čem, jedače pa nič.«

»Veš kaj, Frenk! Naroči jedače, kar češ in kolikor češ,
to plačam pa jaz.«

»Natakar, golaž, brž, velikega!«

Kot bi trenil je bil golaž pred Frenkom. Kar metal je v
sebe kose mesa, tako hlastno je jedel. Da bi meso zgrizel, pre¬
žvečil in preslinil, tega mu ni bilo mar. Nazadnje je jed zalil
.s poštenim požirkom piva.

Posledice so se kaj kmalu pokazale.

Preteče nekaj minut, Frenk ne pride prav do sape, do svoje
navadne živahnosti in veselosti.

Naenkrat prebledi, vstane in gre ven.

Nenavadno dolgo ga ni nazaj. Line in Janez ga gresta iskat.
Najdeta ga na stranišču, naslonjenega na podboj in vidita,
kako se davi in se mu sline cede iz stisnjenih ust.

»Kaj pa delaš, Frenk?«

»Kozlam.«

»Če kozlaš, odpri vendar usta!«

»Ne smem, bi šel golaž ven!«

16

MRTVI DVOBOJEVNIK

Pokojni dr. Pavel Grošelj je bil včasih vseh muh poln,
zlasti zamlada.

Bil sem v osmi gimnaziji v Ljubljani, ko je menda o veliki
noči priredil visokošolec Pavel Grošelj v Mestnem domu niz
predavanj o darvinizmu. Gimnazijci, pa tudi drugi, smo tiste
večere napolnili dvorano Mestnega doma do zadnjega kotička,
saj Pavel je bil sijajen predavatelj, ki je znal v zgledni slo¬
venščini, polni pesniškega zanosa, razlagati naj večje tajnosti
iz naravoslovja. Uspeh Pavlovih predavanj ni dal spati teda¬
njemu ljubljanskemu škofu, ki je napisal proti Pavlovim
predavanjem brošuro, zdi se mi z naslovom »Ali Boga stvar¬
nika res ni treba?«. To brošuro je dal poslati vsem ljubljan¬
skim družinam, tako tudi Pavlovemu očetu. Vsaki brošuri je
bila priložena škofova vizitka z imenom: Anton Bonaventura,
spredaj križ, kakor je to navada pri škofih.

Pavlov oče prelista brošuro in ko se prepriča, da se bolj
tiče Pavla kot njega, pošlje vse skupaj Pavlu na Dunaj. Pavel
brošuro pregleda, priloženo vizitko pa vtakne v žep, češ čez
sedem let vse prav pride.

Pa ni minilo sedem let.

Prišla je sobota. Ob sobotah so se dunajski slovenski štu¬
denti kaj radi shajali v tej ali oni gostilni in malo pokrokali.
Seveda se je včasih zgodilo, da so ob takih prilikah pogledali
malo globlje v kozarec in tedaj se je rado skuhalo kaj po¬
sebnega. Tako tudi to soboto. Proti polnoči je moral Pavel
v kraj, označen z dvema ničlama. Na poti se je menda po ne¬
rodnosti zadel v nemškega buršaka, enega tistih z obrazom,
polnim brazgotin od tako imenovanih menzur, t. j. študentov¬
skih dvobojev. Beseda je dala besedo in konec zadeve je bil
poziv na dvoboj. Drug drugemu sta dala vizitko in se dome¬
nila, da se drugi dan ob dveh popoldan snidejo zastopniki
v kavarni Central, katerih naloga bo, domeniti se glede na¬
čina, kraja in časa za dvoboj.

Pavlu ni niti na misel prišlo, da bi bil določil kake svoje
zastopnike in jih poslal na sestanek, marveč je šel sam v tisto
kavarno ob domenjenem času, se vsedel v kot, vzel časnik in
se zatopil v branje. Seveda je pri tem skrbno opazoval, kaj

2 Doživljaji in doživetja

17

se godi v kavarni. Točno ob drugi uri sta prišla dva nemška
buršaka in vprašala natakarja, če je kdo vprašal po njiju.
Ker sta dobila zanikalni odgovor, sta sedla za mizo, si na¬
ročila črno kavo in čakala. Ko je minila akademska četrt,
vpraša prvi drugega, kako se piše nasprotnik. Drugi potegne
vizitko iz žepa, nakar prvi, videč pred imenom križ, vzklikne:
>Saj ta je že umrl!«.

Pavel je namreč v svoji hudomušnosti dal prejšnji večer
buršaku namesto svoje vizitke škofovo!

18

TRI STOPNJE ZDRAVNIŠKE ZAVESTI

Za mojega študiran ja medicine je bil na Dunaju profesor
porodništva in ginekologije Alfons Rosthorn. Pri nekem pre¬
davanju nam je modroval takole:

»Prišli ste na kliniko. Spočetka boste videli same novote,
ki se vam bodo zdele težke tako, da boste mislili, da jim ne
boste nikdar kos, kar obupavali boste. To bo prvi štadij vaše
zdravniške zavesti, štadij obupavanja.

No, čas bo potekal, sčasoma se boste naučili marsičesa,
marsikaj se vam bo posrečilo navidez kar samo od sebe, rasel
vam bo pogum, domišljali si boste, da znate vse, postali boste
objestni. To bo drugi štadij vaše zdravniške zavesti, štadij
objestnosti in napuha.

Cas vašega zdravniškega delovanja bo šel dalje. Spoznali
boste, da zmorete marsikaj, da se vam marsikaj posreči, pa
tudi, da ste v mnogih stvareh brez moči; postali boste skromni
ter ponižni in to bo tretji štadij vaše zdravniške zavesti, štadij
skromnosti in ponižnosti. V tem štadiju ostanite vse svoje
žive dni!«


19

ZDRAVNIŠKA TAJNOST

Razumljivo je, da človek ne vidi rad, če drugi vedo, da
je bil kdaj bolan in da mu je kaj manjkalo.

Za kirurgijo je ta stvar malce drugačna.

Komu more škodovati, da je bil operiran na slepiču in da
je po operaciji svoj živ dan varen pred napadom s te strani?!

Tudi da je bil operiran na kili, ni nič slabega, saj je s tem
rešen hibe, ki jo je največkrat prinesel s seboj že na svet.

Operacija golše pa bo morda temu ali onemu že nekoliko
nerodna. Brazgotina spredaj na vratu se ne da skriti.

Naj pri tej priliki omenim zanimivo dejstvo, da sem imel
najhvaležnejše bolnike, prvenstveno bolnice, zlasti po opera¬
cijah, ki so bile več ali manj kozmetične, torej lepotne, kamor
lahko štejemo tudi golšo.

Sicer pa je danes te vrste zdravniška tajnost zgolj slepilo,
ko ima vsakdo v javnih zavodih nad glavo tablo z napisom,
kaj mu manjka, in bolnico lahko vsakdo obišče, kadarkoli se
mu zdi v za to določenem času in razbere to »tajnost«.

Diagnoza je en del zdravniške tajnosti. Drugi je prognoza,
kako se bo bolezen razvijala in kako se bo iztekla?

V sestavku »Zdravnik in bolnik« opisujem, kako si je v
nekem primeru pomagal profesor Hochenegg.

Kakšna pa postane taka stvar včasih med »domačimi«, naj
pokaže tale primer:

Znani zdravnik zboli za rakom na pljučih. Nihče mu ne
pove diagnoze, pa mu tega tudi ni treba, saj si je sam kaj
kmalu na jasnem, kako je z njim.

O tem seveda molči kot grob, vsaj proti svoji ženi.

Ženi so zdravniki seveda namignili o moževi bolezni in ji
zabičali, da ne sme možu niti črhniti o tem.

Pa pride lepega dne znanec na obisk.

20

Najprej naleti na ženo. Ta mu razodene bridko resnico,
položi pri tem kazalec na usta, češ to je seveda tajnost!

Nato srečanje z bolnikom. V pogovoru mu kmalu pove,
kako je z njim.

»Veš, pa ničesar ne povej moji ženi, žena misli, da imam
v pljučih tuberkulozo in upa, da bom ozdravel. Naj ostane
tajno!«

21

OPERATER NA KIRURGICNI VSEUCILIŠKI
KLINIKI PROF. HOCHENEGGA NA DUNAJU

KIRURŠKA DIAGNOSTIKA

Starejši zdravniki so bili včasih mojstri v spoznavanju
bolezni na prvi pogled, od daleč, današnji se zabubijo v labo¬
ratorij, tako da včasih bolnikov niti ne poznajo, niti jih kdaj
vidijo.

Profesor Hochenegg nam je pri predavanjih nazorno pred-
očil primere, češ bolnika si najprej dobro oglejte, da odkrijete
kako posebnost, ki vas bo privedla na pravo spoznanje bo¬
lezni in obvarovala bolnika pred marsikatero bolečo preiskavo.
In povedal nam je primere.

»Bolnik s prelomljeno koželjnico na spodnjem koncu drži
roko za palec ali za vse prste in tako prepreči bolečine, ki
bi nastale, če bi teža roke vlekla spodnji zlomek navzdol.«

»Bolnik z vneto hrbtenico hodi, kakor da bi imel kol v
hrbtu. Kadar je vnetje v vratni hrbtenici, nikdar ne obrne
glave, marveč samo oči ali pa celo telo hkrati. Nikdar se ne
pripogne in ne prikloni, marveč samo počene.«

»V kavarni plača starejši gospod zapitek. Medtem priskoči
pikolo in mu drži suknjo. Gost vtakne v rokave najprej eno
roko, zatem drugo, pikolo vzdigne suknjo na pleča, tedaj ga
gost z namrščenim obrazom ošine — ta gost ima revmatizem
v enem ali celo v obeh ramenskih sklepih.«

»Lepega sončnega dne spomladi greste na izprehod. Tam
nekje ob cvetočem drevesu opazite človeka, ki navidez z ve¬
liko zvedavostjo ogleduje to naravno čudo. Hkrati opazite,
da ta človek nekako sedi na svoji palici in se drgne z njo.
Ta človek ima zlato žilo in srbeče vnetje kože ob zadnjiku.«

»Ponesrečenec z izpahnjeno ramo je v plečih poševen, roko
na bolni strani si podpira z zdravo roko, že od daleč se na

22

rami opazi, da je tam jamica, kjer bi morala biti glavica nad-
laktnice, glavica nadlaktnice pa je na drugem mestu.«

»Tako, vidite,« nas je opozarjal, »kaj bolniku manjka
oziroma kaj ima ali pravzaprav kaj mu je, ne da bi ga vpra¬
šali in ne da bi se ga dotaknili, kaj šele da bi mu pri preiskavi
zlomljenih kosti ali izpahnjenega uda ali pri vnetju povzročili
nepotrebne bolečine.«

PRIROJENO IZKOLČENJE

Novorojenčka si mora vsaka babica takoj po rojstvu po
predpisih dobro ogledati, da ugotovi, če nima morda kakih
prirojenih nepravilnosti. Med te štejemo tudi prirojeno izkol-
čenje, t. j. izpah v enem ali obeh kolčnih sklepih. Žal se da ta
prirojena nepravilnost praviloma opaziti šele čez nekaj tednov
ali mescev po rojstvu.

Ko mati otroka koplje, ga seveda skrbno opazuje. Pri tem
ji prej ali slej ne uide, da otrok z eno nogo brca manj kot
z drugo, da drži eno nogico bolj iztegnjeno kot drugo oziroma
drugo bolj skrčeno kot prvo, da gube na obeh nogicah niso
enake oziroma na isti višini ipd. Teže je spoznati nepravil¬
nosti, kadar je izkolčenje na obeh straneh, kar je celo po-
gostnejše kot samo na eni strani. V takih primerih se odkrije
ta nepravilnost navadno šele čez mesce, ko otrok shodi, pri
čemer raca, t. j. se v kolkih ziblje kot raca.

Najlaže se seveda izkolčenje ugotovi z rentgenom, ki očitno
pokaže, da je glavica na eni ali obeh straneh zmaknjena in
sklepna kolčna ponvica prazna.

Nepravilnost je treba čim prej uravnati, ker drugače ostane
otrok okvarjen vse svoje žive dni.

To so splošne opombe k razumevanju prirojenega izkol-
čenja.

Prof. Hochenegg nam je ob vsaki priliki pokazal tak pri¬
mer in nas opozoril, da je vzrok za prirojeno izkolčenje v tem,
da je v maternici za nosečnosti premalo plodovnice, t. j. tiste
tekočine, v kateri plod v maternici plava. Posledica tega je,
da se maternica preveč krči in pritiska na plod, prvenstveno
na njegova kolena. Ta pritisk se po stegnenici prenese na

23

stegnenično glavico, ki se zmakne in ostane zunaj sklepa.
To je torej prirojeni izpah v kolku ali prirojeno izkolčenje.

Statistika je dognala, da je število fantkov in deklic s pri¬
rojenim izpahom v kolku kot 1 : 3.

Zakaj to nerazmerje? Kje je vzrok temu?

Nastalo je zaradi tega med zdravniki veliko prerekanje.
Eni so krivili to, drugi drugo stvar. Nazadnje se je v ta zbor
vmešal teolog, ki je razsodil takole:

»do, da je s to nepravilnostjo že od rojstva trikrat toliko
deklic kot fantov in da jo povzroči krč maternice zaradi po¬
manjkanja plodovnice, dokazuje, da je ljubi bog ženskemu
spolu že v maternici vcepil čut sramežljivosti, zaradi tega
tišče nogice skupaj!«

PROFESOR NEUSSER

Dunaj je bil dolga desetletja znan po svojih kliničnih
zdravnikih. Ameriški zdravniki, ki so pred prvo svetovno
vojno hodili v Evropo, da se izpopolnijo v zdravstvu, so mi
ponovno zatrjevali, da jim nudi Dunaj več kot London ali
Pariz ali Berlin.

Za mojega študiranja zdravstva na Dunaju je bil evropsko
sloveč internist profesor Neusser. Po rodu Poljak je bil eden
tistih, ki poleg zdravstva posebno ljubijo glasbo, kakor pred
njim znani kirurg Billroth.

Kadar je na kliniki profesorja Neusserja kdo umrl, ki ga
je profesor sam obdelal pri predavanjih, tedaj je tega mrliča
obduciral vedno profesor patološke anatomije Weichselbaum
sam. Ob takih prilikah se je vsakdo potrudil, da je prišel
k razteleševanju, žal se je to le malokomu posrečilo.

Ko je profesor Neusser zbolel, si je sam napravil diagnozo:
tbc renis, t. j. jetika ledvic.

Potrebna je bila operacija, ki jo je izvršil njegov prijatelj
prof. Hochenegg.

Po končani operaciji so ledvico razpolovili in se prepričali,
da je bila bolnikova diagnoza popolnoma pravilna.

Prof. Neusser je bil takrat že precej v letih in tako obo¬
lenje je pomenilo zanj toliko kot smrtno obsodbo.

24

Da ti ga obvarovali vznemirjenja, so njegovo ledvico
skrili, operirancu pa podtaknili drugo z manj nevarnim obo¬
lenjem.

Vse to nam je pravil prof. Hochenegg pri prvem preda¬
vanju po Neusserjevi smrti, potem ko mu je posvetil izredno
lepe besede v spomin.

Med nami študenti so se potem razvneli nenavadno živahni
razgovori, kaj bi bilo lepše, da so mu natočili čistega vina in
bi bolnik tako imel sicer nekoliko bridko, pa ponosno zavest,
da se tudi pri sebi ni zmotil, ali da so mu resnico prikrili,
ga prevarili in mu na smrt bolnemu vcepili v zavest še brid-
kejše spoznanje, da so ga znanje in izkušnje zatajile, ko je
šlo zanj samega.

SPECIALIST IN PRAKTIČNI ZDRAVNIK

Profesor Hochenegg nam je zmeraj zabičeval, da ne smemo
pri bolnikih nikdar izpodkopavati ugleda praktičnega zdrav¬
nika, češ kaj je lažjega kot to, da se specialist v eni stroki čuti
zvišenega nad praktičnim zdravnikom, ki mora biti specialist
pravzaprav v vseh strokah. Včasih je seveda to sila težko,
da, nemogoče. In povedal nam je primer.

Klicali so ga na zdravniški posvet k fantku, ki je imel v
modniku bulo. Po mnenju domačega zdravnika je šlo za Sar¬
kom, t. j. raku podobno zločesto bulo; potrebna da je opera¬
cija, ki modo izreže, bolnik bi potem imel samo eno modo.
Ne glede na to, da ni vseeno, če mora človek pri samo dveh
organih žrtvovati enega, je ozdravljenje pri sarkomu negotovo
in usoda bolnika ni zavidanja vredna.

Hochenegg je prišel k bolniku. Navzoči so bili starši in
seveda tudi domači zdravnik. Na prvi pogled je Hochenegg
ugotovil, da ne gre za sarkom, marveč za tako imenovano
vodeno kilo ali hidrokelo, t. j. nabiranje vode v modniku, ni
pa mogel dognati nikakega znaka za sarkom. Tudi v zdravlje¬
nju je bila velika razlika: nikakega žrtvovanja moda, marveč
samo punktiranje vodene kile in izpust tekočine. Jasno je bilo,
da niti diagnostična ugotovitev niti predlagani način zdrav¬
ljenja nista mogla dvigniti ugleda domačega zdravnika. Da
ta neizbežno neugodni vtis nekoliko ublaži, veli Hochenegg

25

domačemu zdravniku, naj izvrši punkcijo kile. Skuhali so
potrebne inštrumente, razkužili kožo na buli, zdravnik si je
nataknil gumijeve rokavice ter zabodel inštrument v bulo.
Iz bule pa ni priteklo nič. Zdravniku je bilo to dokaz, da bula
ni vodena, marveč trda, torej ne hidrokela, marveč sarkom.
Z veliko gesto je strmečim staršem oznanil, da ima vendarle
prav on. Zdaj pogleda Hochenegg pobliže in opazi, da je
zdravnik pozabil izdreti iz tuljave zabodalo, ki je seveda
odprtino mašilo, da tekočina ni mogla ven, potegne zabodalo
in bula polagoma izginja.

»V takih primerih je seveda težko varovati ugled prak¬
tičnega zdravnika«, je zaključil profesor Hochenegg.

ZDRAVNIK IN BOLNIK

Profesor Hochenegg je slovel ne samo kot izreden opera¬
ter, marveč tudi kot zdravnik, ki je poznal človeške slabosti
kakor malokdo. Včasih nam je kar iz rokava sipal spoznanja
po svojih dolgoletnih izkušnjah.

Nekoč nam je zabičeval, da bodimo z bolniki zmeraj
skrajno previdni, ravnati moramo z njimi vedno tako, kakor
da bi bili prepričani, da so naši največji sovražniki, češ da
nikdar ne moremo vedeti, kdaj in kje in kako nam bodo
podstavili nogo.

Povedal nam je primer, ki ga je sam doživel.

V ordinacijo mu je prišla priletnejša bolnica z zatrdino
v dojki. Bil je rak. Nujno ji je svetoval operacijo čimprej.

»Pa ne, da bi bil rak?«

Hochenegg na taka vprašanja ni nikdar pritrdil. Sko-
mizgnil je z ramami in pojasnil: »Kar še ni, lahko danes ali
jutri postane. Previdnosti ni nikdar preveč!«

Taki so bili njegovi odgovori bolnikom z zločestimi bulami.
Več njim samim ni povedal nikoli, saj je diagnoza rak takrat
pomenila toliko kot razglasitev smrtne obsodbe. Pač pa je
obvestil o bolezni kakega sorodnika ali znanca ali kako dru¬
gače bolniku bližjega človeka.

Opozoril nas je, da bo ta seveda takoj povedal bolniku,
za kaj gre; to nas pa ne sme motiti, da ne bi bili previdni in
ne bi krili sami sebe za vse primere.

26

Ta bolnica z rakom v dojki je sveto zatrjevala, da nima
prav nikogar, da je čisto sama na svetu.

Hochenegg je bil v škripcih. Kaj naj napravi?

Vzel je pisemski papir, napisal nanj ime bolnice, njeno
diagnozo in pa to, kar ji je svetoval. Pismo je zaprl v kuverto,
napisal nanjo svoj naslov, jo zalepil, opremil z znamko in
vrgel v poštni nabiralnik. Drugi dan mu je pismonoša prinesel
to pismo, ki ga pa ni odprl, marveč napisal nanj številko
sprejemne knjige in spravil.

Pretekli so meseci, o bolnici z rakom na dojki ne duha
ne sluha.

Naenkrat pa dobi poziv od advokata, da naj plača sorod¬
nikom te bolnice visoko odškodnino, češ da je zakrivil njeno
smrt, ker je ni poučil o značaju njene bolezni, ki bi sc bila
dala takrat še operirati in bolnica ozdraviti.

Kaj je bilo Hocheneggu lažjega, kot dokazati vso zahrbt¬
nost te obdolžitve?

Zdravnik naj ne izrablja nikogar, pa tudi izrabljati se naj
ne da od nikogar!

KRAMPUS

Ko so se leta 1912 začele balkanske vojne, so na Dunaju
računali s tem, da bo prej ali slej vojni vrtinec zajel tudi
Avstrijo. Pa so se začeli pripravljati tudi zdravstveno. Na
Balkan so odšle kirurgične in epidemiološke ekipe, da na
terenu poizkusijo svoje znanje in spretnost v organiziranju
vojnega zdravstva. Na klinike in večje bolnice pa so prišle
razne visoke osebe ženskega spola, baronice, grofice, knežnje
in kneginje učit se bolnike in ranjence streči. Seveda tudi
inštrumentirati, saj je inštrumentiranje za žensko domišljijo
to, kar za moško operiranje.

Načrt za učenje je bil tak, da je morala taka »sestra« naj¬
prej v bolniško sobo, tu je morala prijeti za prav vsako delo,
umivati in preoblačiti bolnike, jim postiljati postelje, hraniti
jih in jim dajati zdravila, nuditi jim ob potrebi posteljno
posodo ali iztrebljevalnik ter potem posodo in iztrebljevalnik
tudi izprazniti in umiti itd.

27

Ko so se temu privadile, so prišle v preobvezovalnico, kjer
so se seznanile s kirurgičnimi inštrumenti, z obvezili, z obve-
zovanjem in preobvezovanjem, zlasti pa z razkuževanjem in
z brezkužnostjo.

Nazadnje smo jih pustili v aseptično operacijsko sobo, to
je bil višek, tabernakelj.

Pa se je pripetilo, da si je taka plemenitašinja priborila
izredno pravico, da je inštrumentirala profesorju. Ker enkrat
ni mogla hitro vdeti svile za šivanje v kirurgično šivanko, si
je obliznila prste, svilo na koncu zasukala in jo vdela.

Hochenegga, ki mu to ni ušlo, je to tako iznenadilo, da je
sprva kar onemel, potem pa se je razhudil in zavpil:

»Kdo pa je ta krampus (parkelj) — ven z njim!«

BABA, KI JE POŽRLA RADIUM, DA BI SI GA PRILASTILA

Pred prvo svetovno vojno so imeli na dermatološki kliniki
na Dunaju majhno količino radiuma, katerega vrednost je
bila 30.000 kron. Z njim so obsevali vse bolnike, ki so bili
radiumskega obsevanja potrebni. Z radiumom je upravljal
poseben zdravnik, ki je seveda zanj tudi jamčil.

Nekega dne so prinesli na dermatološko kliniko bolnico, ki
je bila teden dni poprej operirana na sarkomu, t. j. na raku po¬
dobni buli na gornji čeljustnici. Ker operater pri zločestih
bulah nikdar zanesljivo ne ve, da je res odstranil vse rakavo
tkivo, je navada, da take operirance po operaciji še obsevamo
z rentgenom ali radiumom. Tako je dobila nekega jutra tudi
ta operiranka radium na obraz. Radium je bil v majhni škat¬
lici, katero je zdravnik vtaknil v rano in jo z obližem pri¬
lepil na obraz. Kako se je začudil, ko pri popoldanski viziti
ni našel radiuma v rani! Škatlice z radiumom ni bilo nikjer.
Šlo je za 30.000 zlatih kron, to takrat nikakor niso bile mačje
solze. Izginitev radiuma je povzročila vsesplošni preplah, sle¬
dilo je preiskovanje, izpraševanje, policija, detektivi itd. Vse
zaman — radiuma ni bilo nikjer. Kakor da bi se bil udrl
v zemljo. Nazadnje šine nekomu v glavo: kaj pa, če je bolnica
radium požrla? Hajdi z njo pred rentgenski senčnik! In res:
v spodnji desni strani trebuha se je svetlikalo, kakor kresnica
ali trohneči les ponoči v gozdu. Kaj sedaj? Dve stvari sta bili

28

važni: dragocenost redke kemične prvine, na katero so čakali
drugi bolniki, da jim pomore, in pa nevarnost, da radium
okvari drobovje, ga morda celo preje in povzroči vnetje tre¬
bušne mrene. Edino takojšnja operacija je mogla rešiti to
zamotano zadevo.

Bil sem takrat na kliniki operater in sem bil prav ta dan
dežuren v kirurgični skupini, ki je bila v pripravljenosti. Pre¬
mestili smo bolnico na našo kliniko in takojšnja operacija je
pokazala, da je bila škatlica z dragoceno vsebino tik pred pre¬
hodom tankega črevesa v debelo, da se je tu pred zaklopnico
ustavila in da bi nemara težko prešla to mesto. Črevo smo na
tem mestu odprli, vzeli iz črevesa škatlico in ga spet po kirur¬
ško zašili. Bolnici nista ne radium ne operacija škodila prav
nič — kopriva pač nikoli ne pozebe!

Radium ni prišel po naključju v črevo bolnice, hotela si
ga je marveč prilastiti, pa ga je požrla.

To je prav lep primer, kaj vse doživljamo zdravniki, pa
tudi za to, za kaj vse nam služi rentgen.

PREMOČNI PRAŠKI

Na kliniko profesorja Hochenegga je prišel s Poljskega
židovski fantek, ki je imel na rokah in nogah po šest prstov.
Bil je svojevrsten človeček: oči so mu bile izbuljene in vodene
kakor tjulenju v šenbrunskem zverinjaku, vse njegovo obna¬
šanje je bilo nenavadno. Vendar ni mogel zatajiti svojega
židovskega pokolenja: že takoj prvi dan je šel na Alzerico,
ulico, ki poteka ob dunajski splošni bolnici, nakupil tam sla¬
ščic in peciva ter to prodajal na kliniki. Pri bolniški viziti je
bežal v kot in se skrival kakor -deca z vnetimi očmi.

Pri prvi viziti ga opazi profesor in nam pove, da je bil
fant z očetom pri njem v privatni ordinaciji. Ko ga je pre¬
iskal, je po svoji navadi vprašal očeta, kaj misli, da bi moglo
biti vzrok temu pojavu, večprstnosti namreč.

»Bil sem preslab za svojo ženo. Priganjala me je, naj grem
k zdravniku po zdravila. Šel sem, pa ni nič pomagalo. Tedaj
mi je rekla, naj grem k lekarnarju, ki mi je dal praške.«

»No, in?«

»Praški so bili premočni!«

29

MLADOSTNA OBJESTNOST

Vsak poklic ima svojo dobo, ki ti je prav posebno ljuba
in draga. Za kirurga je to doba njegovega delovanja na kli¬
niki. Mlad je, sredi izbranih vrstnikov, ki jih vse druži želja
po izobrazbi, po delu, po pomoči bližnjemu. Vsak dan vidi in
sodeluje pri reševanju življenj. Oči se mu iskre, duša mu
vriska.

Služba na naši kliniki je bila urejena tako, da so bile
počitnice, božične, velikonočne in poletne, razdeljene na dve
polovici. Na kliniki je ostala ena polovica zdravnikov, med¬
tem ko je bila druga polovica na dopustu.

Seveda smo začetek in konec počitnic primerno praznovali.
Saj če ga ne bi, ne bi bili mladi!

Tako smo nekoč proslavljali tak razstanek. Eden med nami
ni prenašal alkohola, zanj je bil en srk premalo, dva pa že
preveč. Čudodelni vinski duh ga je tako omamil, da sploh
ni vedel zase. Ker je v takem stanju še padel v sneg — bilo
je o božiču — smo ga dali z rešilnim vozom prepeljati na
kliniko, kjer smo ga umavčili, češ da si je zlomil nogo. Dali
smo mu nogo tudi rentgenizirati, njemu smo seveda podtak¬
nili sliko drugega ponesrečenca, ki je res imel zlomljeno nogo.

Kako smo se muzali, ko smo videli, kako pridno študira
svojo sliko.

Z umavčeno nogo je vse počitnice prebil kot bolnik na
kliniki. Ko smo ga razmavčili, smo mu vsi čestitali, ker se mu
je noga tako sijajno zacelila, da se nič ne pozna, kje je bila
zlomljena!

KIRURG

Mirna roka, bister um,
hladna kri, možat pogum,
preudarek resen, nagel čin —
to je cvet kirurgovih vrlin.

Iz nemškega po francoskem
Dr. Anton Debeljak

30

Slika plakete mojega učitelja, vseučiliškega profesorja dr. Juliusa Hochenegga,
ki smo mu jo podarili njegovi učenci ob 25-letnici, kar je vodil kliniko. Napis
se glasi:

Jul. Hochenegg
professori chirurgiae
discipuli grafi
MCMIV — MCMXXIX
t. j-

Juliusu Hociieneggu
profesorju kirurgije
hvaležni učenci
1904 — 192‘)

IZ PRVE SVETOVNE VOJNE

MILO ZA DRAGO

Ob mobilizaciji v prvi svetovni vojni so me klicali k lov¬
skemu bataljonu v Kanal pri Gorici. Ker sem bil takrat v
triglavskem pogorju, sem dobil poziv nekoliko pozneje. Med¬
tem je bil bataljon že na poti na rusko fronto in dohitel sem
ga v Ljubljani. Istočasno je prišla brzojavka vojnega mini¬
strstva, da imam takoj odpotovati na Dunaj na kliniko.

Na avstrijskih kirurgičnih klinikah so takrat prišli do
spoznanja, da je posamezen kirurg brez šolane pomoči liki
riba na suhem: če se še tako premetava, ves njegov trud je
zaman. Zaradi tega so sklenili, da sestavijo kirurgične sku¬
pine po nekaj zdravnikov in sester, ki bi bile zmožne prevzeti
na bojišču in v zaledju tudi najtežje kirurgično delo.

Tudi mene so pridelili eni taki skupini kirurgične vseuči-
liške klinike profesorja Hochenegga, s katero sem septembra
mesca odšel na rusko bojišče, najprej v Tarnov v Galiciji.

Avgusta in prva dva tedna septembra 1914 sem bil v gar¬
nizijski bolnici na Dunaju oziroma na kirurgični kliniki.

To je bila doba, ko so Avstrijci doživljali v Srbiji in na
ruski fronti poraz za porazom. Celi bataljoni in celi polki so
bili uničeni, cele divizije ujete. Ranjencev je bilo toliko, da
so preplavili vse zdravstvene ustanove na bojišču in v zaledju,
začeli so prihajati tudi na Dunaj.

Naravno, da smo jih izpraševali do podrobnega, kako je
bilo.

Opisovali so nam grozote bitk, zraven pa se čisto po du¬
najsko otročje zgražali nad nasprotniki, češ: »Die russische
Bagage schiesst ja zuriick«, t. j. ruska sodrga strelja nazaj.
Menda so mislili, da jih bodo Rusi kar mirno sprejeli in se
uklonili njihovemu gospostvu.

31

V KREMPLJIH AVSTRIJSKEGA VOJNEGA SODIŠČA

Leta 1915 je bila Avstrija še močna. Vsaj tako se je zdela
sama sebi. Takrat priti v njene sodnij ske kremplje, ni bilo
posebno prijetno.

Nemalo sem se začudil, ko sem na Ruskem Poljskem spo¬
mladi dobil poziv, da se imam javiti na etapnem vrhovnem
poveljstvu in sicer pri vojnem sodišču.

Bil je vroč dan, ko sem jahal tje. Še bolj me je pogrelo,
ko mi je podpolkovnik avditor, njegovega imena se več ne
spominjam, vem samo to, da je bil Čeh, kot preiskovalni
sodnik prebral ovadbo, ki me je označevala kot nevarnega
srbo- in rusofila.

»Dolže vas, da ste bili zelo pobiti, kadar smo Avstrijci
zmagovali, in da niste mogli prikriti veselja, kadar smo se
umikali. Kaj morete na to odgovoriti?«

»Gospod podpolkovnik! V oficirski menaži vojne bolnice,
kateri sem prideljen, so nekateri kazali svoj patriotizem tako,
da so izprevračali vso logiko. Ko smo se pred božičem 1914
umikali od Ivangoroda do Krakova, so mi venomer dokazo¬
vali, da zmagujemo. Pa je pri začetku umika samo vrhovno
poveljstvo sporočilo, da se je fronta zaokrenila za 180°. Voj¬
ska pa se je umikala vse do Krakova, kjer se je ukopala in
ustavila Ruse.

Kar se tiče zadovoljstva nad tem, mi dovolite prispodobo
iz mojega strokovnega življenja.

Pri hudo bolnem se sestane zdravniški konsilij. Eden izmed
zdravnikov trdi, da bo bolnik ozdravel, drugi pa, da bo umrl.
Bolnik res umre; zdravnik, ki je trdil, da bo umrl, je zado¬
voljen, pa ne. nad smrtjo bolnika, marveč nad tem, da je
imel prav!«

Brez nadaljnjih besed smo tako zapisali v zapisnik in pod¬
pisali.

S tem zaslišanjem zadeve ni bilo konec. Poizvedoval sem
o njenem poteku in bogme začelo mi je iti za nohte. Medtem
sem tudi zvedel, da sta me ovadila nadporočnik Swoboda,
izkoreninjen Čeh, in dr. Sucharippa, črnovojniški zdravnik,
dunajski Žid.

Maja 1915 se je sprožila velika ofenziva Avstrijcev in
Nemcev, ki je Ruse pognala daleč gor na Rusko Poljsko.

32

Julija so bile hude bitke okoli Lublina. V Janovu nad Sanom
se je udomilo več vojnih bolnic, med njimi tudi naša.

Nekega dne mi pove komandant naše bolnice, štabni zdrav¬
nik dr. Hein, po rodu Poljak, drugače pa zaveden Slovan, da
prihaja v bolnico ranjen višji oficir, ki je hotel na Dunaj
na Hocheneggovo kliniko, pa mu je svetoval, naj gre raje
h Hocheneggovemu učencu, t. j. k meni, ker bi bila pot do
Dunaja predolga, prezamudna in nevarna v njegovem stanju.

Izkazalo se je, da je šlo za generalštabnega majorja barona
kValdstettna, enega izmed sinov imetnika tržaškega pehotnega
polka štev. 97, pri katerem je služilo mnogo naših Kraševcev.
Do pred kratkim je bil na Dunaju v suiti tedanjega prestolo¬
naslednika nadvojvode Karla, zdaj pa je prišel na bojišče,
da si prisluži vojna odlikovanja, kakor je bila navada med
visokimi vojaškimi plemenitaši.

Prejšnji dan mu je šrapnel razmesaril nogo pod kolenom,
zdaj je imel hude bolečine in visoko vročino.

Pri pregledu sem ugotovil, da mu je šrapnelska krogla
zdrobila golenico in da je pritisnil plinski prisad, ki se naglo
širi. Bila je skrajna nevarnost za življenje, ker je plinski
prisad zastrupljal organizem. Moral sem mu seveda natočiti
čistega vina: svetoval sem mu čimprejšnjo amputacijo noge,
ker je drugače nevarnost, da zamudimo pravi čas.

Moje besede so seveda silno vznemirile že po naravi
živčnega ranjenca. Prosil me je, naj mu dam nekoliko časa
za premislek. Pomenil se je med tem s komandantom bolnice
in končno privolil v predlagano operacijo, ki mu je rešila
življenje.

Preden ga je čez nekaj tednov odpeljal sanitetni vlak v
zaledje, je vprašal komandanta, kako se mi naj oddolži, ali
hočem izventurno avanzirati ali pa mi je ljubše odlikovanje
signum laudis.

Nasmehnil sem se in odgovoril komandantu, ki me je
dobro poznal, da ve, kako malo mi je do vseh teh in takih
stvari. Če pa že hoče kaj napraviti zame, naj skuša ustaviti
sodnijsko preganjanje, ki mi gre že za nohte.

Nekaj dni po njegovem odhodu sem dobil od etapnega
vrhovnega poveljstva dopis, v katerem mi poveljstvo sporoča,
da se sodno postopanje proti meni ustavi, in pripominja, da
moram biti v prihodnje pri obravnavanju političnih in narod-

3 Doživljaji in doživetja

33

nostnih zadev tako previden, da bo nemogoč vsak nesporazum
in vsako krivo tolmačenje, sicer da me bo zadela stroga kazen.

Tako sem imel spet enkrat v življenju srečo, da sem se
izvil iz krempljev takrat še mogočne avstrijske vojne justice.

UČINKOVITO ZDRAVILO

Med prvo svetovno vojno so me vojni dogodki zanesli tudi
na tedanjo Rusko Poljsko, kjer sem ostal tri leta. Nekega
dne spomladi leta 1915 sem srebal v majhnem poljskem mestu
čaj z ondotniin zdravnikom, po narodnosti Poljakom. Bil je
mož srednjih let.

V ordinacijo je prišla kmečka žena in tarnala, da ji je
mož hudo bolan, da ni za nobeno rabo, da mu odpovedujejo
prav vsi udi. Prosila je za nasvet, kaj naj napravi.

»Spravite ga nemudoma v postelj in zakoljite še danes
kokoš, najtežjo rjavko, ki jo premorete, jutri pa mu pripra¬
vite kurjo juho iz nje. Ves ta čas mora biti mož v postelji,
vi pa glejte, da bo v hiši mir in tišina, da bo mož lahko spal.«

Z odprtimi očmi in ušesi sem poslušal to meni čisto novo
ordiniranje.

Ko je žena odšla, sem vprašal zdravnika, če je v teh krajih
tako ordiniranje v navadi.

»Nemara se vam to zdi čudno, kajne? Stvar je takale:
moža dobro poznam. Zdaj je čas najhujšega poljskega dela.
Mož vstaja z zoro in gara od vida do vida. Že večkrat sem ga
preiskal in zmeraj ugotovil samo izredno utrujenost. Če mu
rečem, da naj se odpočije, me ne bo ubogal in bo garal dalje.
Če mu predpišem kako zdravilo, bo to čisto nepotreben izda¬
tek. Z juho iz najtežje rjave kokoši, na katero mora čakati
v postelji en dan in eno noč, kjer se bo prespal in spočil, pa
mu dam malce skrivnostnega in to bo učinkovalo!«

»SANGUE, SANGUE, MAMMA MIA, MAMMA MIA«

V prvi svetovni vojni sem bil cela tri leta na severnem
bojišču, v Galiciji in na Ruskem Poljskem. Ko sem leta 1916
prestal pegavico, sem bil leto dni vodja epidemske bolnice

34

v Tomaszowu severno od Lwowa. To pa zato, ker sem bil za
pegavico imun. Zaradi raznih nevšečnosti sem si zaželel priti
v domovino, kamor me je vleklo tudi to, da sem bolj od blizu
mogel zasledovati razpadanje Avstrije.

Pisal sem svojemu nekdanjemu ranjencu generalštabnemu
majorju in ga naprosil, naj mi pomaga, da pridem v domo¬
vino. V nekaj dneh se mi je želja izpolnila in bil sem preme¬
ščen v Ljubljano ter dodeljen v rezervno bolnico št. 1, ki je
bila takrat v zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano, pred božičem
pa se je preselila v domobransko vojašnico v Ljubljano.

Na severnem bojišču 'sem bil priča čuda junaštvu v pre¬
našanju bolečin. Kako bo glede tega na jugu?

V Ljubljani je bilo takrat mnogo laških vojnih ujetnikov.
Strašno so stradali. Na dvorišču vojašnice smo skoraj vsak
dan opazovali, kako so laški ujetniki brskali po smetišču in
gnojišču ter pobirali kuhinjske odpadke. Iz dna srca so se
mi smilili, saj sem sam prav dobro vedel, kakšen hudič je glad.

Nekega večera, ko sem bil dežuren, so mi prignali kakih
15 laških ujetnikov, da jih preobvežem. Imeli so majhne
praske, zanohtnice, ozebline, ture in drug tak »drobiž«.

Ker so se mi že zaradi stradanja smilili, sem bil z njimi
prav posebno obziren. Na vsako obvezo sem kanil nekaj kap¬
ljic vodikovega prekisa, da se obveza zmehča in odlepi tako
rekoč sama od sebe. Tako sem odstranjeval gazo z lahkoto
in brez vsakih bolečin.

V enem primeru pa se je kljub vsemu zgodilo, da je gaza
na enem mestu še lepela na podlagi. Ko sem jo potegnil, se
je pokazalo nekaj kapljic krvi.

In tedaj je vseh 15 zajavkalo na ves glas: »Sangue, sangue,
mamina mia, mamma mia!« — kri, kri, majka mila!

S takimi vojaki je pozneje Mussolini hotel podjarmiti in
obvladati ves svet.

35

V MARIBORU IN MARIBORSKI BOLNICI

DA SE NE POZABI
(JAKOBU POLAJNARJU V SPOMIN)

18. junija 1953 smo imeli na Pobrežju pri Mariboru
nekoliko nevsakdanji pogreb -— pokopali smo operacijskega
strežnika mariborske splošne bolnice Jakoba Polajnarja. V
mrtvaškem sprevodu je bilo nenavadno mnogo zdravnikov in
bolniškega osebja, ki so služili z njim, na zadnji poti pa ga
je spremilo tudi nešteto bolnikov in bolnic, ki so mu grob in
krsto zasuli z venci in cvetjem. Ni čudno, saj je pokojnik več
kot trideset let kot operacijski strežnik v bolnici tisočem in
tisočem pomagal na operacijsko mizo, jih obril in očistil za
operacijo, jih obvezal in preobvezoval, vedno miren, preuda¬
ren, uslužen in prijazen, obzirne, pa zanesljive roke. To
predanost pomoči bližnjemu in njegovo skrb za družino so
naglasili kar trije govorniki v poslovilnih govorih. Jaz imam
dolžnost, da dodam še nekaj.

1. julija 1919 sem prevzel kirurški oddelek mariborske
bolnice. S seboj sem pripeljal Jakoba Polajnarja kot opera¬
cijskega strežnika in Minko Pretnar kot instrumentarko, ki
sta bila moja operacijska pomočnika že iz vojnih časov. Ta¬
krat je mariborska bolnica pač že imela slovenski napis, tudi
uradovali so že po slovensko, toda duh je bil še vedno hudo
tuj. Saj smo takrat slišali celo take stavke: »Moja frava
šmercne spira v lampi.« Tu sta operacijski strežnik Polajnar
in instrumentarka Minka, oba gorenjski grči, ki sta se šele
za okupacije toliko naučila nemški, da ju ni bilo mogoče
prodati, prinesla v bolniško vsakdanjost pravo slovensko go¬
vorico in z njo res slovenskega duha, ki se je — zdravniki
rečemo: podkožno — prenašal na druge in jih plemenitil.

36

DOBRO VINO, PA SLABA VODA

V Maribor sem prišel po prvi svetovni vojni za primarija
kirurgičnega oddelka. Pri eni prvih zdravniških vizit najdem
na oddelku starejšo žensko s trdimi jetri. Doma je bila nekje
v Slovenskih goricah.

»Kaj pa pri vas pijete, mamika?« jo vprašam med otipa¬
vanjem jeter.

»Kaj pa naj pijemo, ko imamo dobro vino, pa slabo vodo!«

ZDRAVNIK NI NIKDAR DOVOLJ REDKOBESEDEN

V prvi svetovni vojni sem bil kot prebolevnik po pegavici
v oficirskem domu na Semeringu. Tja je prihajal ondotni
praktični zdravnik. Že prileten mož, človek z mnogimi zdrav¬
niškimi in življenjskimi izkušnjami.

Ker nisem bil iz zdravniške družine, nisem torej od doma
poznal svojega poklica in njegovih posebnosti, sem zmeraj
pozorno sledil, kar so drugi pripovedovali o svojih in tujih
izkušnjah.

Ta semerinški praktični zdravnik mi je nekoč v razgovoru
rekel: »Če vam smem kot mlademu zdravniku, ki šele prve
korake namer jate med bolniški svet, kaj svetovati, bi to bilo:
zdravnik ni nikdar dovolj redkobeseden!«

Globoki smisel tega nasveta sem do kraja doumel šele t  v
življenju in priznati moram, da sem se vedno kesal, kadarkoli
sem grešil proti njemu. —

Prvo desetletje po prvi svetovni vojni mariborska bolnica
ni imela posebnega oddelka za ženske bolezni in porodništvo,
njegove posle je opravljal kirurgični oddelek, katerega pri¬
marij sem bil.

Nekoč je »prignal« — tako pravijo v Slovenskih goricah —
mož svojo bolno ženo, ki je imela sila smrdeč izcedek iz
spolovil. Ker nisem utegnil bolnice natančneje preiskati, sem
izprašujočemu možu namignil, da ni nemogoče, da ima žena
raka. Mož je odšel nekam potolažen in nekako olajšan.

Pri natančnejši preiskavi sem ugotovil, da bolezen ni rak,
marveč pecljati miom, t. j. mesnata bula, ki je visela na peclju
iz maternice v nožnico in razpadala, kar je povzročalo ne-

37

znosen zadah. Operacija je bila kaj preprosta: z upognjenimi
škarjami sem prerezal pecelj tik ob materničnem ustju in po
nekaj dneh je bila bolnica zdrava.

Pisali smo možu, naj pride po ženo. Mislil je, da bo vzel
domov ženo, ki so ji šteti dnevi. Kako se je začudil, ko jo je
našel čilo in zdravo! Med štirimi očmi se mi je bridko pri¬
tožil, češ da mu je vse to temeljito zmešalo račune, ker si je
medtem že izbral drugo, ki ji je obljubil zakon po smrti prve.
Zanesel da se je bil pač na moje besede prvi dan, ko sem mu
rekel, da ni nemogoče, da gre za raka.

NA AORTI BOLAN

Na interni oddelek bolnišnice pride očanec s kmetov.
Koščen je in velik kot gora. Popoldne se trudi z njim mlada
zdravnica, sama ne prav visoke rasti, ga pretrkuje in osluš-
kuje, da očancu začne že vidno presedati. Nazadnje se med
njima razvije tale dvogovor:

»Očka, na aorti ste bolni.«

»Ka-aj?«

»Na aorti ste bolni, očka,« ponovi zdravnica s povišanim
glasom.

»A-ha!« potrdi očanec.

GRABEJEVA TIŠINA

V zdravstvu imamo marsikaj, kar ima ime po onem, ki je
stvar odkril ali iznašel ali prvi opisal. Tako n. pr. pravimo
rentgenizirati in rentgenska slika po nemškem fiziku Ront-
genu, pasterizirati po Francozu Pasteurju, Pavlovi refleksi po
Rusu Pavlovu, Purkinjeve slike po Cehu Purkinju itd. podob¬
no, kakor pravimo v elektriki kilovat po Watu in merimo
električno moč z amperi po Amperu. Tako imamo v zdravstvu
tudi posamezne bolezni in posamezne bolezenske znake z
imenom tega ali onega zdravnika, n. pr. basedovka se imenuje
bolezen, katero je prvi opisal Basedow.

Nekateri zdravniki, zlasti taki, ki mislijo, da se s tem
kažejo prav posebno učene, radi uporabljajo taka imena za

38

bolezni in njihove znake. Imena so sicer resda praktična, ker
so pač kratka, drugače pa nerodna in neprikladna, ker človek
včasih pozabi, kaj pomenijo, zlasti če jih dlje časa ne sliši.

Nekdo med nami je bil velik hlastač po navidezni učenosti,
pa je uporabljal vsa sredstva, samo da bi se pokazal učenega.
In tako je nekoč pri zdravniški viziti preiskoval trebuh. Ker
ni našel nikakega gibanja v njem, je proglasil, da je v njem
»Grabejeva tišina«. Tako je mož poslovenil nemško Grabes-
stille, t. j. grobna tišina!

PO NAROČILU ZDRAVNIKA

Na bolniških oddelkih so dandanes zdravniki tako zapo¬
sleni, da ne utegnejo vselej sami podpisati listin, ki gredo
z oddelka na oddelek. Zato prepuste napisanje takih listin
kar strežniškemu osebju.

Tako se je zgodilo, da je prišel bolnik s kirurškega oddelka
na rentgenološki oddelek, s seboj pa je prinesel listek s tem-le
besedilom:

»Brcnila ga je svinja — po naročilu Dra. Porente.«

ČIGAVI ZOBJE

Narkotizer se mora vedno še pred začetkom narkoze pre¬
pričati, če ima bolnik svoje ali umetne zobe. To je potrebno,
ker se je že zgodilo, da je umetno zobovje v omami zdrknilo
v žrelo, pritisnilo na sapnik in bolnika zadušilo.

Pri operaciji je bil določen za narkotizerja dr. Sekula Jože,
ki nam je včasih razdiral take, da smo se vsi krohotali.

Potegnil je k zglavju operacijske mize trinožnik, se široko
vsedel nanj, se sklonil nad bolnika in vprašal:

»Imate svoje zobe?«

»Čigave pa?«

PLAČANO KOSILO UMRLEGA

Svojevrsten doživljaj je bil tale:

Na oddelku je dopoldne umrl drugorazrednik, ki je po
predpisih plačal oskrbnino za nekaj dni vnaprej. Bolnica ob¬
računava tako, da se šteje začeti dan za celega.

39

To je vedela njegova žena, ki ga je po preteku dveh ur
spremila do mrtvašnice. Nazaj grede se je ustavila na oddelku
in zahtevala kosilo, določeno za moža, češ saj je plačano.

Sestra, ki mi je to javila, je zatrjevala, da kljub svoji
tridesetletni bolniški službi kaj podobnega še ni doživela.

USMILJENKA S POPADKI

Kirurgi smo tako zaverovani v bistvo bolezni, da nam ime
bolnika niti malo ni mar. Zaradi tega označujemo med sabo
bolnika ne po njegovem imenu, marveč po njegovi bolezni
ali celo samo po njegovem bolnem organu. Tako pravimo bol¬
niku z bolnim želodcem kar »ventriculus«, t. j. želodec, s čimer
seveda mislimo na bolnika z bolnim želodcem.

V dobi, ko mariborska bolnica še ni imela posebnega od¬
delka za porodništvo, je prišla na kirurgični oddelek noseča
ženska s tako ozko medenico, da je bilo treba napraviti tako
zvani carski rez, t. j. prerez maternice, ker drugače ne bi
mogla roditi in bi umrla. Ta operacija se dela šele, ko se
popadki že začno, da porodno krčenje maternice pomaga
ustaviti krvavenje pri operaciji.

Po latinsko se operacija imenuje sectio caesarea.

Naročil sem, da me takoj obveste, če bi sectio caesarea
dobila popadke, ko mene ne bi bilo na oddelku.

In res. Sedečemu v kavarni in zatopljenemu v časopis mi
javi natakar, da me kličejo zdoma k telefonu.

»Gospod primarij! Iz bolnice so javili, da pridite takoj
na oddelek, da je sestra Cezarea dobila popadke,« je z grozo
zadihnila v telefon moja tedanja bogaboječa gospodinja.

1  % = 100  %

V ordinacijo mi je prišla ženska srednjih let, t. j. nekako
med tridesetim in štiridesetim. Imela je več let razne težave
v spodnjem delu trebuha. Obhodila je že več zdravnikov.
Vsak ji je rekel, da ima kaj drugega — eden da vnetje
jajčnika, drugi da je vneta maternica, tretji da ima črevesni

40

katar. Bila je že vsa obupana in si ni znala pomagati. Na¬
zadnje se je odločila, da vpraša še mene za svet.

Po natančni anemnezi in preiskavi ji povem svoje mnenje,
namreč, da gre pri njej po mojih izkušnjah za draženje sle¬
piča, ki je morda nekoliko vnet, najbrž pa da tako zamotano
leži, da ga pregibanje črevesa venomer draži. Svetoval sem
ji, naj se da operirati, češ da sem imel že nič koliko takih
primerov, ki so po operaciji popolnoma ozdraveli.

Bolnica me mirno posluša in na koncu vpraša:

»Koliko odstotkov vam umre po operaciji slepiča?«

»Ce vzamemo vse stopnje vnetja, akutno, kronično, poče¬
nega in ognojenega slepiča ter komplikacije po vnetju in
operaciji, je odstotek smrtnosti na mojem oddelku nekaj nad
eden.«

»Če sem ta odstotek jaz, je to zame 100 odstotkov!«

»Tako je, gospa! Čisto točno, kakor pravite: kirurgov en
odstotek je za bolnika, ki ga ta odstotek zadene, sto odstotkov.

Zdaj pa nekaj drugega, gospa!

Sami ste rekli, da ste bili že pri več zdravnikih. Ko ste
se odločili, da greste še k meni, ste si to gotovo dobro pre¬
mislili. S tem ste mi molče izrazili zaupanje. Naravno je, da
me morate tudi ubogati, kar vam po svoji najboljši vesti in
vednosti in večdesetletnih izkušnjah svetujem.«

»Dajte mi nekaj časa za premislek.«

Ni bilo dolgo, pa je prišla, se dala operirati in od tedaj je
zdrava kot riba v vodi.

HOROSKOPSKO ZDRAVLJENJE

Nekega dne mi pride v ordinacijo srednješolski profesor
in me prosi, če bi hotel priti k njemu na dom, da bi operiral
njegovi ženi ognojek na stegnu, ki ga je dobila, ker jo je
vgriznila mačka. Izkazalo se je, da je žena morfinistka in
da je imela tur zaradi injekcije. Obljubil sem mu, da pridem
takoj po končani ordinaciji.

»Nemara se boste smejali, pa je res tako. Jaz verujem
v horoskop, v usodo, ki je zapisana v zvezdah. Glejte, prvi
predsednik nemške vlade po prvi svetovni vojni, socialist
Ebert, se je norčeval, ko so mu povedali, da mu je v zvezdah

41

zapisano, da bo umrl za vnetjem slepiča. Pa se je res zgodilo,
da mu je slepič počil in ga je zaradi tega pobrala smrt.

Današnji dan je horoskopsko zelo črn. Vendar pa je naj¬
manj črna, t. j. najmanj usodna, 19. ura. Prosim, pridite ob
tem času.«

»Prav.«

Naročil sem svoji zdravstveni pomočnici, naj pripravi vse
potrebno tako, da bova ob domenjeni uri pri bolnici. In res
sem prerezal ognojek prav v času, ko je ura na steni bila 19.

Tako je bila bolnici in njenemu možu kost tudi horoskop¬
sko na mestu.

V MARIBORU JE SMRT BOLJ POCENI

Psihologija bolnika je posebna vrsta psihologije. Lovi se
za vsako bilko v nadi, da ga bo rešila ali mu vsaj pomagala
v njegovi nesreči.

Poljšak n. pr. je imel med svojimi pacienti v Mariboru
celo zdravnika z rakom na danki. Prišel je tam iz daljne
Slavonije skozi Zagreb, o katerem je prav gotovo vedel, da
ima prvovrstne klinike in prvovrstne operaterje, k mazaču
v Slovenijo in se dal od njega predčasno zmazati v grob.

Res je, da imajo mazači čudovito sposobnost, da znajo
vliti svojim bolnikom zaupanje vase. Zdravniki, prvenstveno
operaterji, smo zaradi tega na slabem glasu, ker zgubimo
zanimanje za bolnika, kateremu ne moremo več pomagati
z operacijo. Pri Poljšaku pa sem opazil, da so bili njegovi
bolniki do tik pred smrtjo prepričani, da jih bo ozdravil.
To, da jim je njegovo mazilo povzročalo peklenske bolečine,
so imeli za dokaz, da se jim zdravje vrača!

V Mariboru smo tudi na veliko doživljali, da so ljudje
kar zapovrstjo silili v tujino.

Seveda je imela tu veliko vlogo tudi politična, narodnostna
in trgovska komponenta.

Tako so bolniki hodili z malenkostnimi, pa tudi z brez¬
upnimi boleznimi v Gradec, Zagreb, Ljubljano.

V starem Rimu so baje uravnavali zdravniško pomoč tako,
da je vsak zdravnik moral za pogrebom svoje »žrtve«. Kak
prav sloveč zdravnik je seveda imel med svojimi bolniki tudi

42

mnogo takih, ki so mu umrli. Moral je potemtakem mnogo¬
krat za pogrebom. To so ljudje videli in izgubljali zaupanje
vanj. Šli so k drugemu, dokler se ni pri njem pokazalo isto.
In tako je šlo dalje. Bolniki so šli k tretjemu, k četrtemu ali
pa se vrnili nazaj k prvemu. Porazdelitev bolnikov med
zdravnike se je urejala kar sama po sebi brez oblastvenega
sodelovanja.

Nekega dne so v Maribor pripeljali furgoni kar tri znane
Mariborčane kot mrliče, enega trgovca iz Gradca, drugega
tudi trgovca iz Zagreba ter nekega duhovnika iz Ljubljane.

Bil sem tisto popoldne v brivnici. Slišal sem pogovor o tem.
Pa tudi to, kako je neki znani Mariborčan zaključil ta pogo¬
vor z besedami: »Dos hatt man in Marburg billiger haben
konna!« — ta (namreč smrt) bi bila v Mariboru cenejša.

V BORBI PROTI MAZAŠTVU

1 .

Letos je poteklo četrt stoletja, odkar je našo ožjo domo¬
vino zajela čudna iztirjenost — vse je govorilo in v nebesa
povzdigovalo »čudodelca« Poljšaka, ki je imel svoje čudovišče
v Celju, kamor so romali bolniki z najrazličnejšimi težko
ozdravljivimi in neozdravljivimi boleznimi in katere da je
ta čudodelnik ozdravil.

Naši časniki, na čelu s Slovenskim narodom in Slovencem,
so prinašali dolge članke o čudodelcu in njegovem čudežnem
zdravljenju ter slike »ozdravljenih« bolnikov, zatrjujoč, pri
tem, da se Poljšakovo zdravljenje pričenja tam, kjer se zdrav¬
niško neha, kjer je torej zdravniško zdravljenje brezuspešno,
kjer niti operacija niti obsevanje ne moreta več pomagati.

To hudodelsko pisanje naših časopisov je zapeljalo mnoge
bolnike, da so nasedli, in marsikateri izmed njih je to svojo
lahkovernost plačal z življenjem, ker je zamudil pravi čas
za pravilno zdravljenje.

Poljšakovci so bili tako vsiljivi, da se niso ustavili niti
pred vrati zdravniške familije. Eden mojih otrok je bolehal

43

že od svojega drugega leta — nenadoma je dobival vročino,
ki ga je držala nekaj dni, potem pa je sama od sebe pojenjala.

Pa so prišli »dobri« ljudje ter nenaprošeni in nezaželeni
prišepetavali moji ženi, naj da otroka zdraviti za mojim hrb¬
tom od Poljšaka!

Višek poljšakovščine pa je bil, ko je ljubljanski Slovenec
priobčil razgovor s Poljšakom, v katerem ta trdi nič manj
in nič več, kot da ima sredstvo, ki zanesljivo pokaže, ali je
bolezen še v človeku, ter zdravilo, ki ozdravi do tedaj ne¬
ozdravljive bolezni, kakor so luskavica (psoriaza), sklepna
in kožna jetika (fungus in lupus), basedovka, lišaji (ekčemi),
rak in rakasta obolenja (sarkom ipd.) itd. Seveda čudodelnik
na koncu ne opusti zatrdila, da smo zdravniki samo zaradi
tega proti njemu in njegovem zdravljenju, ker se bojimo za
svoj zaslužek.

Nisem skoraj mogel verjeti svojim očem — na eni strani
»čudodelnik« s čudežnimi sredstvom, ki zanesljivo pove, če
je bolezen še v človeku, in z zdravilom, ki ozdravi do takrat
težko ali sploh neozdravljive bolezni, na drugi strani pa hudo¬
delski zdravniki, ki zaradi lastne koristi preganjajo tega
čudodelnika, da svojega čudežnega sredstva in svojega čudež¬
nega zdravila ne more in ne sme uporabljati v blagor trpe¬
čega človeštva.

Sklenil sem, da moram to moreče vzdušje prepihati in to
kloako razčistiti, pa naj stane karkoli.

To pa v korist bolnikov, ki se naravno v hudi sili lovijo
za vsako* bilko, pa zaradi ugleda slovenskega zdravništva. Kaj
si bodo mislili v tujini, kjer smo slovenski zdravniki do tedaj
dobivali svojo strokovnost, če ne bo nikogar med nami, ki
bi povzdignil svoj glas, pa bodisi za Poljšaka, če je res,, kar
govori in po časopisih razglaša, bodisi proti njemu, če je vse
skupaj zgolj slepilo.

Priobčil sem v Slovenskem narodu in Slovencu odprto
pismo na Alojzija Poljšaka, strokovnega učitelja v Celju, v
katerem ga rotim, naj svojega zdravila ne odteguje bolnikom,
če je res, kar je razglasil v Slovencu, marveč naj pride v Ma¬
ribor in naj v mariborski bolnici ozdravi tiste nesrečneže,
katerim zdravniki ne moremo pomagati.

Med že nemalo razburjenim občinstvom je zavalovalo še
bolj. Splošno mnenje je bilo, da Poljšaku ne preostane drugo,

44

kot da se mojemu pozivu odzove in pride s svojimi sredstvi
in zdravili v Maribor.

Tudi oblast, ki je do takrat očitno ščitila Poljšaka in nje¬
govo početje, je morala ob vplivu javnega mnenja pritisniti
na Poljšaka, da ugodi mojemu pozivu.

In res sem dobil nekaj dni zatem pismo, v katerem mi
Poljšak sporoča, da pride v Maribor.

Kmalu nato so me klicali na mariborski oblastni odbor,
kateremu sem bil kot primarij mariborske bolnice podrejen,
naj pridem na sestanek s Poljšakom.

Na tem sestanku, na katerem sta bila tudi predsednik ma¬
riborskega oblastnega odbora dr. Leskovar in zdravstveni po¬
ročevalec pri oblastnem odboru, dr. Veble, oba po poklicu
odvetnika, sem zvedel, da bo Poljšak s svojim zdravilom zdra¬
vil v mariborski bolnici bolnike, ki jih bo pripeljal s seboj,
in one, ki mu jih bomo določili mariborski primariji v zdrav¬
ljenje. Za to dobi Poljšak posebno barako, kjer bo zdrav¬
stveno čisto samoupraven. Vse skupaj da bo nadziral zdrav¬
stveni poročevalec oblastnega odbora.

Na koncu razgovora me je Poljšak ošinil s sovražnim po¬
gledom:

»Vi hočete dokazati, da na mojem zdravilu ni nič.«

»Motite se. Narobe — komaj čakam, da vi dokažete, da je
kaj na njem.«

»Prav — toda ob pogoju, da ne boste skušali dognati se¬
stave mojega zdravila.«

Tedaj sem izvlekel iz žepa listič in rekel:

»Ta vaša zahteva je prepozna. Evo vam analize vašega
zdravila, ki jo je izvršil mariborski kemični laboratorij 16. ju¬
nija 1928.

Kvalitativna analiza:  sapun iz smole in svinca.
Drugi sestavni deli se kvalitativno niso ugotovili.

Kvantitativna analiza:  vegetabilično olje 45,397%,
smola (kolofonija) 25,441 %, svinec 20.04%; ostanek obstoji po
mikroskopski sliki iz obare Rhizoma Calami, korenike Acarus
Calami L.«

Splošno presenečenje.

Poljšak je dajal bolnikom svoje zdravilo na dom, pa je bil
tako otročje naiven, da ni pomislil, da bodo prej ali slej zdrav¬
niki dobili njegovo zdravilo in ga dali analizirati.

45

Jaz sem dobil zdravilo od nekega bolnika, ki ga je Poljšak
zdravil v Celju, pa je potem zaradi okvare po tem zdravilu
prišel na moj oddelek.

S Poljšakom je prišel v našo bolnico kot nekak zdravniški
zaslon tudi dr. Vilimek. Tudi ta je široko odprl oči, ko je na
sestanku zvedel za analizo Poljšakovega zdravila. Tovariško
sem ga opozoril, da svinec v zdravilu pač ni Blažev žegen,
marveč sila nevarno sredstvo, posebno v taki množini.

Vse udeležence sestanka sem hkrati obvestil, da je bil prav
tisto leto v Londonu mednarodni kongres strokovnjakov za
rakava obolenja z vsega sveta. Zdravniški časopisi da so spo¬
ročili o njem:

»Razgovor o kemoterapiji raka, posebno s svincem, je po¬
kazal, da so se na eni strani neki primeri izboljšali med zdrav¬
ljenjem ali morda tudi kot posledica zdravljenja, da pa je na
drugi strani svinec nevarno sredstvo, ki ga ne kaže dati v
splošno uporabo.«

Seveda sem si na tem sestanku tudi izgovoril pravico, da
smemo primariji vsak čas obiskovati svoje bolnike, ki smo jih
izročili Poljšaku v zdravljenje, in zasledovati potek zdravlje¬
nja ter razvoj njihove bolezni.

Tako je končno prišel Poljšak pod strokovno nadzorstvo
mariborskih primarijev.

S seboj je pripeljal nekaj svojih bolnikov, ki jih je zdravil
že v Celju, nekaj pa smo mu jih dali mariborski primariji,
seveda samo take, katerim sami nismo mogli več pomoči, ka¬
terim pa je Poljšak vpričo nas obljubil, da jih bo ozdravil.

Poljšak je čutil, da je neizprosno v zanki, ki mu mora prej
ali slej zadrgniti vrat. Smrti zapisani bolniki so neizprosno
silili iz vse Jugoslavije k njemu, da naj jih reši. Da to ne¬
izbežno usodo čim dlje odrine, je naščuval bolnike proti nam,
da so nam bili skrajno sovražni, na vprašanja nam sploh niso
hoteli odgovarjati ter so le z največjo nejevoljo pokazali
bolne organe. Iz oči se jim je sovraštvo proti zdravnikom kar
kresalo.

Poljšakovo zdravljenje v mariborski bolnici je trajalo od
julija do septembra 1928, vsega skupaj dva mesca.

Med ljudstvom je kar vrelo za in proti Poljšaku, za in proti
zdravnikom, prvenstveno proti meni, ki da sem izvabil Polj¬
šaka v past.

46

Končno se je oblastni odbor ovedel in Poljšaku nadaljnje
zdravljenje v mariborski bolnici prepovedal.

Pred odpustom bolnikov smo komisionalno dognali njihovo
zdravstveno stanje oziroma stopnjo njihove bolezni in ga pri¬
merjali s stanjem, takisto komisionalno dognanim pred za¬
četkom zdravljenja. Ugotovili smo, da Poljšak ni izpolnil niti
ene svoje obljube, ne dokazal niti ene svoje trditve; ves način
njegovega zdravljenja je navadno mazaštvo, zaradi nekritič¬
nosti in nepoznanja bistva bolezni ter človeškega organizma
nevarno, v primerih pa, ki so zaradi njegovega zdravljenja
zamudili pravi čas za pravilno zdravljenje, zločin; toli hvali-
sano Poljšakovo zdravljenje ni nikak napredek, marveč po¬
vratek v srednji vek, ko so z raznimi mažami »vlekli« bolezeu
iz človeka.

2 .

Vse to se je godilo od julija do septembra 1928.

Iz Maribora se je Poljšak vrnil v Celje. Kmalu pa jo je
popihal čez mejo na Dunaj -— državno pravništvo ga je
namreč preganjalo zaradi tega, ker je 61-letno bolnico M. K.
iz Celja z rakom na dojki spravil v prerani grob. Rakava bula
na dojki ugonobi bolnico v tej starosti, če se ne da prav nič
zdraviti, nekako v treh letih — Poljšaku pa se je posrečilo
spraviti jo pod rušo v pol leta. Pa jo je prevzel v zdravljenje
v začetnem stadiju, ko je operacija stoodstotno uspešna!

Nekaj časa potem nismo slišali o Poljšaku ničesar. Le to
smo zvedeli, da je na Dunaju, kjer se je povezal z nekate¬
rimi ondotnimi zdravniki, in da hodijo k njemu bolniki ne
samo iz Avstrije in Jugoslavije, marveč iz vse Evrope. Na¬
ravno — proti raku išče vse pomoči tam, kjer misli, da je
mogoča!

Tudi Mariborčani so se zatekali k njemu na Dunaj. Meni
je zaradi tega mariborski tednik Slovenski gospodar grozil,
da bo slovensko ljudstvo že obračunalo z menoj, ker da sem
spravil takega moža iz domovine.

Prav živo mi je še v spominu očitek visokega državnega
uradnika, ki mi je bil vedno naklonjen in katerega sem zaradi
njegove uvidevnosti in nepristranosti visoko spoštoval. Pri
nekem srečanju mi je bridko očital, da sem pač hudo pogrešil,

47

ko sem izpodbijal Poljšaka, češ da se je pravkar vrnil z Du¬
naja mariborski inž. G., katerega je Poljšak ozdravil. Poznal
sem tega bolnika, saj sem jaz ugotovil njegovo bolezen na
tilniku, ko sem mu s poskusnim izrezom dal preiskati bulo —
raka. Nisem mogel drugega, kakor skomizgniti z rameni: »Po¬
čakajmo, bomo videli!« Natančno 14 dni po tem dogodku je
bil inž. G. mrtev.

Kakšno je bilo naše razočaranje, ko smo v Wiener medizi-
niscbe Wochenschrift iz leta 1931 v štev. 41 na strani 1340 brali
predavanje prof. Funkeja, načelnika II. kirurgičnega oddelka
bolnice Rudolfsstiftung na Dunaju, na nadaljevalnem tečaju
dunajskega vseučilišča o zdravljenju raka. V svojem preda¬
vanju je prof. Funke trdil, da je s Poljšakovo mažo ozdravil
bolnika z zločesto bulo. Priobčil je tudi dve njegovi sliki, in
sicer eno ob začetku zdravljenja iz leta 1928, drugo kot
ozdravljenega iz leta 1931.

Na sliki smo takoj prepoznali Poljšakovega bolnika s sarko-
mom v zrklu, kateremu so na ljubljanskem očesnem oddelku
izluščili oko, da bi bolezen ustavili. Pozneje je v Mariboru
isto poskušal Poljšak s svojim mazilom — seveda brez uspeha.
Takoj smo pisali na njegov dom in dobili obvestilo, da je bol¬
nik umrl v ptujski bolnici 14. januarja 1930, kar nam je ptuj¬
ska bolnica potrdila.

Profesorju Funke ju sem v mariborskem nemškem dnev¬
niku očital, da je Poljšaku nasedel, dunajskemu zdravniškemu
listu pa sem poslal popravek, v katerem sem naglasil, da je
prof. Funke svoje poslušalce in bralce v besedi, pisanju in sliki
varal, ko jim je tvezil leta 1931, da je I. S. ozdravel s Poljša¬
kovo mažo, medtem ko je ta bolnik že 14. januarja 1930 umrl.
List je moj popravek priobčil, hkrati pa tudi izjavo prof. Fun¬
keja, v kateri se izmotava, češ da so zdravniki v ambulatoriju
klinike profesorja Eiselsberga na Dunaju 23. oktobra 1929
Ivanu Stegerju naročili, naj se takoj zglasi, kakor hitro bi
se kaj v njegovem stanju spremenilo — ker se ni zglasil, so
pač mislili, da je ozdravel.

Menda ga ni zdravnika pod soncem, ki bi o bolniku z zlo¬
često bulo sklepal, da je ozdravljen, če se več ne javi — razen
profesorja Funkeja seveda!

Končno je o tem izpregovorila tudi Družba zdravnikov na
Dunaju (Gesellschaft der Arzte), ki je bila vsekakor najbolj

48

poklicana za .to in dolžna obrazložiti občinstvu in zdravništvu
svoja dognanja o Poljšakovi maži.

Na seji te družbe dne 17. novembra 1933 so poročali o po¬
skusih zdravljenja s Poljšakovo mažo kirurgi I. in II. kirur-
gične vseučiliške klinike, dermatologi z dermatološke klinike
ter farmakolog o sestavinah Poljšakovega mazila.

Sodba kirurgov se je glasila (Wiener klinische Wochen-
schrift štev. 47 iz leta 1933), da pri raku niso mogli ugotoviti
nikakega ugodnega uspeha, kvečjemu to, da je mazilo pre-
jedlo kožo in bulo odprlo, kakor delajo vsa zdravila, ki vse¬
bujejo jedkovine; vsi bolniki so umrli razen enega z rakom
na podplatu, ki se je dal pravočasno amputirati; nevarnost
zastrupljenja se ne da izključiti; površinski rak na koži se da
sicer odpraviti, toda zdravljenje traja bistveno delj kot kirur¬
ško in ne zaščiti bolnika pred nevarnostjo, da se bolezen
povrne; pri v globino segajočem raku niso opazili nikakega
uspeha — bula raste na eni strani hitreje kot razpada na
drugi strani; razen tega je Poljšakovo zdravljenje izredno
boleče, da, mučno!

Dermatologi so dognali, da je Poljšakovo zdravilo zgolj
jedkovinsko, ki ne zmore nič več kot druga jedkovinska
zdravniška sredstva, ki so jih zdravniki že zdavnaj opustili;
ni napredek, če se z neznanimi zdravili zdravijo obolenja, ki
jih ozdravimo ali vsaj lajšamo po naših zdravniških izkuš¬
njah; popolnoma zavreči pa je treba Poljšakovo zdravljenje
pri globljih rakih, ker se z njim lahko zamudita čas in prilož¬
nost za operacijo; pri vsem tem je mazilo drago, ne da bi
zmoglo več kot druga, cenejša.

In farmakolog je razkril, da so v Poljšakovih mazilih zdra¬
vilna sredstva, ki so zdravnikom že dolgo znana in katera že
dolgo uporabljajo, in sicer pri mazilu, kateremu se pripisuje
učinkovitost, alkalični arzen, približne učinkovitosti, kot jo
je imela nekdanja Zellerjeva pasta. Preiskava da je nadalje
dognala, da je Poljšakovo zdravilo sestavljeno nestrokovnja-
ško. Uporaba zdravila je za bolnika zelo nevarna, ker se ob
razsežni resorpciji iz namazanih mest razlije po telesu cel tok
arzena. Primere, ki so jih zdravili s temi mazili na Eisels-
bergovi kliniki, so na prošnjo klinike preiskovali, koliko iz¬
ločajo arzena. Na višku zdravljenja da so našli 5—10 mg

4  Doživljaji in doživetja

49

arzena v štiriindvajseturnem seču. Le najstrožja kontrola,
kakor se je vršila na Eiselsbergovi kliniki, more obvarovati
bolnika pred nevarnostjo zastrupljenja. Niti govora pa ne
more biti o tem, da je zdravljenje brez nevarnosti, kakor so
svoj čas nekateri trdili. Posebno tedaj ne, kadar zdravniku ni
znana sestava zdravila ali kadar se v zdravljenje vtikajo ne-
zdravniki. Želeti je, da se zadeva objasni ne le zdravnikom,
marveč s primernimi poročili v časopisju tudi javnosti, da se
zabrani nevarno mazaštvo.

Ugotovitve dunajske Družbe zdravnikov leta 1933 se sko¬
raj do pičice skladajo z ugotovitvami mariborskih primarijev
iz leta 1928. Bistvena razlika je samo v tem, da je Poljšak
v Mariboru dajal v svoje zdravilo svinec, na Dunaju pa arzen.
Sla po nevarnih strupih mu je bila pač v krvi!

3.

Naj to žalostno, nič kaj častno poljšakovščino zaključim
z naslednjim:

Mazači so bili, so in bodo, dokler bodo človeštvo trapile
zločeste bolezni. Tudi na Slovenskem smo mazače imeli, jih
imamo in jih bomo imeli.

Značilno za mazače je, da hočejo vse bolezni zdraviti z
istim zdravilom, ponajveč z mažami. In vendar mora biti
slepcu jasno, da imajo različne bolezni različne povzročitelje,
proti katerim je treba različnih sredstev. Razen tega imajo
bolezni različne stopnje v svojem razvoju, treba je torej
skladno s temi stopnjami ravnati različno.

Še nikdar ni noben mazač ozdravil nobene zločeste bolezni,
kateri zdravniška veda in umetnost nista kos.

To je eno.

Drugo pa je očitek, da smo zdravniki proti »čudodelnikom«
zgolj iz koristolovstva.

Četrt stoletja je poteklo od Poljšakovega zdravljenja. Polj¬
šak in njegove maže so zatonile v pozabo, kakor je zatonilo
nešteto podobnih pred Poljšakom in za njim, človeštvo pa še
danes ne premore zanesljivega zdravila proti raku. Edino pra¬
vočasna operacija ter obsevanje z rentgenom in radiumom
moreta raka ozdraviti ali bolniku vsaj podaljšati življenje.

50

Vse človeštvo se bo neizmerno oddahnilo, kadar bo dobilo
zanesljivo zdravilo proti raku in drugim zločestim bulam.
Tisočkrat blagor tistemu, ki mu ga bo dal!

Če bi bil to Slovenec, imeniten gospod ali največja baraba,
vsi zdravniki in vsi bolniki ga bomo kovali v zvezde in mu
postavljali donebesne spomenike — vsaj v svojih srcih!

SANATORIJ V MARIBORU

V Maribor sem prišel za primarija kirurgičnega oddelka
1. julija 1919. Kmalu sem se oženil in s štirimi otroki nas je
bilo sčasoma šestero glav. Primarijska plača je bila sramotno
nizka, zaslužek s privatno prakso zelo skromen, saj kot kirurg
nisem mogel razen najmanjših vršiti nikakih operacij doma.
Pri vsem tem so izdatki rasli iz dneva v dan, nabava strokov¬
nih knjig in revij, udeležba na mednarodnih strokovnih kon¬
gresih — nujen pogoj za strokovno napredovanje vsakega
zdravnika, operaterja še prav posebno — sta terjali za naše
razmere ogromnih sredstev. Razen tega so me bolniki venomer
prosili, naj prevzamem vse zdravniške posle, ne le operacijo,
marveč tudi injekcije, preobvezovanje ipd. sam, kar sem mo¬
ral odklanjati, ker nisem utegnil in ker sem bil kot šef od¬
delka dolžan, prepuščati taka in podobna dela pomožnim
zdravnikom za praktično vežbanje in pomožnemu zdravstve¬
nemu osebju, ki je bilo za te stvari službeno določeno. Marsi¬
kateri bolnik je zaradi tega šel drugam in ne v mariborsko
bolnico, kamor sem ga napotil, največkrat čez državno mejo,
od koder so se vračali včasih hudo sovražni državi in celo slo¬
venskemu narodu. To so bili že prvi znaki poznejše tako pro-
slule pete kolone.

Čutil sem se ohromljenega, strokovne peruti so mi bile kot
povezane. Tedaj sem slučajno izvedel, da je v takratni zgornji
Gosposki ulici v neposredni bližini mestnega parka naprodaj
precej velika stavbna parcela, ki sem jo kupil za razmeroma
nizko ceno od nemškega lastnika. Medtem mi je gospodar
hiše, v kateri sem stanoval, Nemec, zvišal najemnino od
2400 din na 6000 din mesečno. Vprašal sem za svet razne stro¬
kovnjake in ugotovili smo, da letna najemnina 72.000 din po-

4 *

51

meni 9 °/o obresti od kapitala 864.000 din — za to vsoto da
lahko postavim prav čedno hišo, katera bo sčasoma moja s
plačevanjem vsote, ki jo je terjal lastnik dosedanjega stano¬
vanja. Po celozimskem premišljevanju in posvetovanju z inže¬
nirji in finančniki sem se odločil, da zgradim sanatorij s prosto
izbiro zdravnikov', v katerem bom imel stanovanje in ordina¬
cijo ter opravljal posle hišnega zdravnika. Dal sem napraviti
načrte in proračun. Zdaj so se težave šele začele — z ženo sva
premogla komaj četrtino proračunske vsote, za polovico nje¬
gove višine sva dobila devetodstotno posojilo, pa še ni zado¬
stovalo. Tedaj je občinski svet, da vzpodbudi meščane za zida¬
nje stanovanjskih hiš, sklenil, da občina prevzame — ne vem
več, v kateri višini — poroštvo za gradnjo stanovanjskih hiš,
ki bi jih lastniki amortizirali z mesečnimi obroki, komaj več¬
jimi kot stanarina. Prosil sem za tako poroštvo in dobil odo¬
britev za 400.000 din. Zdaj je bil račun že sprejemljiv' —
denar, ki sva si ga bila z ženo prihranila, 50-odstnotno posojilo
na stavbišče in stavbo ter poroštvo občine za skoraj pol mili¬
jona je zadostovalo, da sem zgradil sanatorij, ki je z opremo
vred stal domala dva milijona takratnih dinarjev'; to je bilo
leta 1929. Seveda je bilo prvi dve leti treba še marsikaj do¬
polnjevati in prezidati itd., tako da je prvi dve leti šel skoraj
ves zaslužek za obresti in dopolnilne naprave, da torej prvi
dve leti nisem mogel odplačati skoraj nič dolga, razen amorti¬
zacijskega obroka. In tedaj se je začela gospodarska kriza
leta 1932, število sanatorijskih pacientov se je znižalo skoraj
na ničlo, polastil se me je strah. Ker se je prav takrat izpraz¬
nilo mesto šefa kirurgičnega oddelka v obči državni bolnici
v Ljubljani, sem prosil zanj in ga dobil. Preselil sem se v
Ljubljano — iz dežja pod kap! Namesto da bi si bil položaj
izboljšal in začel odplačevati dolg, sem z dneva v dan bolj
bredel vanj, ker so neplačane obresti dolg samo večale. Povrh
vsega sem še zbolel in bila je nevarnost, da popolnoma pro¬
padem, če se mi ne bi bilo posrečilo priti nazaj v Maribor na
svoje prejšnje službeno mesto. Nisem čakal službene odlo¬
čitve, vzel sem marveč bolniški dopust in se preselil nazaj
v Maribor, v sanatorij. Tu sem sčasoma ozdravel in si z leti in
z delom ter skrbnim varčevanjem uredil gospodarstvo tako,
da sem leta 1940 poplačal svoj dolg popolnoma. Za to je nič
manj kot jaz skrbela moja žena, ki se je izkazala ne le kot

52

sijajna žena in mati, marveč tudi kot prvovrstna gospodinja
in upraviteljica sanatorija.

Komaj so se nama peruti, proste dolga, sprostile, je prišla
druga svetovna vojna, z njo zapor in izgnanstvo v Srbijo.
Posrečilo se nama je, da sva se leta 1942 vrnila, ne v Maribor,
marveč na Dolenjsko, na ženin dom, in od tam po skoraj dve¬
letnem partizanstvu leta 1945, maja meseca, domov v Maribor.
Sanatorij je bil prepisan na urad za pospeševanje nemštva na
Spodnjem Štajerskem, kar sva seveda -kaj kmalu ovrgla in
ga dala spet prepisati na svoje ime.

Na sanatorijski obrat v novih razmerah ni bilo več misliti,
razen tega sem se počutil izmučenega in utrujenega po vsem
tem, kar sva z ženo morala prestati v vojni. Ponudil sem za¬
radi tega tedanji narodni vladi sanatorij v zameno za pri¬
merno hišo v Ljubljani, kamor sva se kanila z ženo preseliti,
saj so nama bili vsi štirje otroci v Ljubljani, deloma še pri
vojakih, deloma na visokih šolah. Predložena zamenjava se
iz raznih vzrokov ni dala izvršiti in tako je bil sanatorij
aprila 1948 nacionaliziran; v njem je zdaj šolska poliklinika
in protituberkulozni dispanzer, »najlepši v državi«, kakor so
naglašali časopisi, ko so ga odprli. Midva z ženo pa sva dobila
kot odškodnino čedno enodružinsko vilo — v današnjih raz¬
merah preurejeno v dvodružinsko — v najlepšem predelu
mesta, pod Kalvarijo, kjer preživljava jesen svojega življenja.
Jaz se ubadam s pisanjem zdravstvenih knjig in spominov ter
s težaškim brkljanjem na vrtu in v sadovnjaku, žena pa mi
gospodinji.

55

POL LETA V LJUBLJANSKI BOLNICI

V ljubljanski obči bolnici sem služil od oktobra 1932 do
maja 1933. Zadnji mesec sem bil na bolniškem dopustu.
Spomladi 1933 se je na mojem oddelku pojavila sepsa.

O teh dogodkih, ki so seveda zelo zaposlili domišljijo ljudi,
dobro- in zlonamernih, sem takrat napisal dva članka v Zdrav¬
niškem vestniku 1933 in 1934. V prvem opisujem razmere,
kakršne so bile tisti čas na kirurgiji v Ljubljani, v drugem
podajam svoje nasvete in predloge, kako naj bi se pomanj¬
kljivosti odpravile.

Ker sem sredi teh dogodkov zbolel in so me privatne raz¬
mere silile nazaj v Maribor, je zadnje s popolnim uspehom
napravil moj naslednik, ki je prevzel za menoj kirurgični
oddelek najprej v Mariboru ter pozneje v Ljubljani, prof.
dr. Božidar Lavrič. Zaradi tega drugega članka ne bom po¬
navljal, vendarle pa se mi zdi, da ne bo napak, če znova pri¬
občim prvi članek, saj je v njem zrcalo razmer na kirurgiji
v tisti dobi v naši največji bolnici.

Ljubljanski kirurški oddelek, sepsa spomladi 1933 in še kaj
(poročilo in opozorilo).

I. Na kirurškem oddelku obče državne bolnice v Ljubljani
sem služboval nekaj več kot pol leta. Bil je to čas — sit venia
verbo — moje moške dobe v kirurgiji, potem ko sem bil
spoznal predvojne klinične razmere na dunajskih vseučiliških
klinikah, zlasti na kliniki profesorja Hochenegga — za nje¬
govega učenca se priznavam s ponosom — in ko mi je bila
burna doba svetovne vojne' in pred njo balkanske izostrila
oči. Tudi sem sodeloval kot šef kirurgičnega oddelka na raz¬
širjanju mariborske bolnice, ki je zrasla iz dveh ob prevratu
v pet oddelkov. V tej dobi sem postavil v Mariboru lasten
sanatorij, kar je bil vzrok, da sem proučil in praktično upo-

54

rabil — v malem sicer, toda bistveno neokrnjene — tudi so¬
dobne principe, na katerih sloni delo na kirurških oddelkih.

Zaradi obolenja in osebnih težav sem moral službo šefa
kirurgičnega oddelka v Ljubljani zapustiti in se vrniti v Ma¬
ribor. V času, ko je že preteklo nekaj mesecev po mojem od¬
hodu in so spomini na osebne nevšečnosti že obledeli, imam
za primerno in za svojo dolžnost, poročati o svojih izkustvih
v informacijo zdravništva in tudi zaradi tega, da obrazložim
svoje nazore glede razmer na kirurgičnem oddelku ljubljanske
bolnice in kako bi se jim dalo odpomoči, ter da pokažem
septične primere v februarju in marcu take, kakor so bili v
resnici. To je potrebno tudi zaradi tega, ker je zahteva splošne
javnosti vsak dan glasnejša, da je treba kirurgični oddelek
obče državne bolnice v Ljubljani normalizirati. Ljubljana
namreč ni več zgolj dolga vas, marveč tudi naše narodno in
upravno središče, kamor se stekajo niti iz vse Slovenije, po¬
stati pa mora tudi žarišče, iz katerega se prelivajo žarki na
vse strani, da si s tem pridobi pripadajoče ji mesto v kirurgiji.

II. Najprej moram naglasiti, da je ljubljanska bolnica bila
zidana pred 40 leti za razmere, kakršne so bile takrat v Ljub¬
ljani s približno 20.000 prebivalci. Prebivalstvo Ljubljane se
je od takrat ne le potrojilo, marveč Ljubljana je postala
upravno središče cele Dravske banovine, zaradi česar se v
Ljubljano zgrinjajo bolniki iz vse Slovenije, medtem ko so
prej težili razen v Ljubljano tudi v Gradec, Celovec, Trst in
Gorico, da o Dunaju niti ne govorim. Ljubljana ima edina
med bolnicami v Sloveniji ortopedski in urološki oddelek, ki
oba preužitkarita pod kirurško streho, ter je imela do pred
kratkim tudi edina opazovalni oddelek in blaznico. Vse to
pojasnjuje, zakaj bolniki silijo v Ljubljano in zakaj je Ljub¬
ljana dolžna, da si bolnico temu primerno preuredi.

Toliko glede bolnice sploh.

Na kirurškem oddelku je znašalo ob dovršitvi sedanje bol¬
nice leta 1895 število postelj 147, danes je v prav istih pro¬
storih nameščenih 217 postelj, torej 70 nad normalo! In na
teh 217 posteljah je za mojega službovanja ležalo dostikrat
do 235 bolnikov, kar smo dosegli tako, da smo stlačili po dva
v eno postelj. Tako prenapolnjenost smo imeli januarja 1933
osemkrat, februarja celo desetkrat.

55

Jasno je, da bi bil moral oddelek rasti sorazmerno s po¬
steljami tudi s kopalnicami, stranišči, operacijskimi prostori
itd. Toda to se ni zgodilo — vse je ostalo glede števila in
prostora isto. Rer se je sicer zadnje leto izvršila moderniza¬
cija oddelka: vpeljali so tekočo mrzlo in toplo vodo po bol¬
niških sobah, obložili so operacijski sobi s barvanimi skal-
cami in vpeljali novo razsvetljavo, postavili nov sterilizator
— same dobre in koristne reči, ki pa vendarle še niso kos
nalogam, ki jih narekuje povečano število bolnikov in
operacij.

V ilustracijo dela naj služi tudi ugotovitev, da smo spre¬
jeli ponovno po 40 in več bolnikov na dan in dosegli 16. de¬
cembra 1933 rekordno število operacij: 18 velikih (slepič, kile,
golša, rak na dojki) ter 16 manjših (umavčenj, vrezov, urav¬
nav ipd.) — skupaj torej v enem dnevu 54 operacij.

Po predpisih in normalnih zahtevah bi moral imeti vsak
bolnik 30 m 3  prostornine in 7,5 m 2  talne površine. Na kirur¬
škem oddelku ima — če leži le po eden v postelji! — 18,2 m 3
zraka in 4.4 m 2  tal, torej nekaj več kot polovico predpisane
in zdravstveno potrebne mere.

Po isti uredbi o sanitetsko-tehničnih predpisih za gradbo
javnih bolnišnic ne sme število postelj v eni sobi biti večje
kot 12; na kirurškem oddelku je sedem sob, ki to število daleč
presegajo, in sicer po 16, 17, 19, 31, 36, 38 in celo 42 postelj
v eni sobi!

Kirurškemu oddelku manjkajo dnevni prostori za one bol¬
nike, ki niso priklenjeni na postelj; nima posebnega trakta
za odprto tuberkulozo pljuč, ki prihaja na oddelek k moder¬
nim operacijam. Vse to se gnete v sobah ali na hodnikih, kjer
posedajo tudi ambulantni primeri, ker razen ene sobice, ki
služi hkrati za mavčenje in za urološke preiskave, ni nikakih
ambulančnih prostorov.

Po številu postelj bi moral imeti kirurški oddelek 16 stra¬
nišč za bolnike — ima jih šest; 15 kopalnic — ima jih šest;
nima nikakih tušev in posebnih kopalnic za bolnike ob spre¬
jemu. Stranišča in kopalnice za sprejem in za bolnike so
nameščene na nasprotnem koncu vhoda v velike sobe, tako da
mora vsak sprejeti bolnik, tak, kakor je, navadno še s sprem¬
stvom in nosači, skozi veliko sobo v kopalnico. Pred stranišči

56

je ves dopoldne gneča, da se zvrste vsi, ki lahko opravijo'
svojo potrebo izven postelje.

S tem, da se je število postelj na kirurgičnem oddelku zvi¬
šalo za 70 nad normalo, t. j. za 47 °/o, niso se pa hkrati po¬
množile in razširile potrebne pritikline, je postalo delo na
kirurškem oddelku ne le otežkočeno, marveč tudi higiensko
pomanjkljivo in nevarno!

Število bolnikov in operacij na kirurškem oddelku od
leta 1923 nevzdržno raste: 1922 je bilo sprejetih 4162, operi¬
ranih pa 1100 bolnikov, leta 1932 pa 9957 sprejetih in 6735 ope¬
riranih, t. j. prvih za 138%, drugih pa za 512% več!

Leta 1922 je sprejel kirurški oddelek 4162 od 10.312 spre¬
jetih bolnikov v bolnico, t. j. 40%, leta 1932 pa 9957 od 21.941,
t. j. 45 % — malodane polovico. Pri tem ne smemo pozabiti,
da so leta 1922 všteti ginekološki in porodniški primeri v ce¬
lotnem številu, medtem ko jih 1932 ni. Iz tega pač sledi, da je
kirurški oddelek najvažnejši po šteAulu, kakor tudi po tem,
da se da kirurško obolelim najA^eč pomagati ter jih najhitreje
usposobiti za delo in zaslužek. Zaradi tega je upra¬
vičena zahteva, da je treba prav kirurški
oddelek pred vsemi drugimi najprej dvig¬
niti na potrebno višino!

O povedanem sem poročal na pristojnem mestu 1. marca
1933.

Tu naj še omenim, da sta obe operacijski sobi, aseptična
v prvem nadstropju in septična v pritličju, kljub moderni¬
zaciji nesodobni in neprikladni. Medtem ko je zahteva mo¬
dernih operacijskih prostoroA^ ta, da je operacijska soba sama
lahko razmeroma majhna, imeti pa mora A^saj dA’a stranska
prostora za priprave, sta operacijski sobi v Ljubljani tako
veliki, da imata po dA r e operacijski mizi, na katerih se hkrati
operira, nobena pa nima nikakega stranskega prostora za
priprave, le umiAmlniki so z nizko steno oddeljeni od opera¬
cijskih miz — na videz nekaj, v bistAu skoraj nič!

Drugod imajo operacijski prostori, če že ne popoln trakt
zase, pa so vsaj nameščeni tako, da imajo med hodniki in
operacijsko sobo dovolj vmesnih prostorov. V Ljubljani sta
operacijski sobi sredi največjega vrveža, tako rekoč goli, brez
vsake izolacije. Vrata v operacijske sobe so naraAmost s hod¬
nika. po katerem se gnetejo bolniki in obiskovalci.

57

Celo manjše bolnice v Sloveniji imajo že razsvetljavo nad
operacijsko mizo, tako da ne povzroče vročine; v Ljubljani
je operacijska svetilka peč, da se vsi znoje pod njo. Pozabili
so na to, da je treba operaterju delo z vsemi sodobnimi pri¬
pomočki olajšati, da se njegove sile štedijo. S težkočami
namreč se pri operaciji resda bori operater, ki je včasih pravi
pravcati težak — stroški za to borbo pa gredo na rovaš bol¬
nikovega zdravja! Na to so vse premalo mislili pri ureditvi
bolnice.

III. Naj še omenim, da je ljubljanski kirurški oddelek sila
skromno opremljen za zdravljenje kostnih prelomov in da
sploh nima lastnega rentgena -— poškodovance je treba nositi
v drugo poslopje na rentgenske preglede, kar še kolikor toliko
gre pred uravnavo in tudi za kontrolo po uravnavi, toda gorje,
kadar je poškodovanec v nategi! Bolnika namreč morajo z
natego vred, seveda brez postelje, ker za to ni dvigal, prenesti
v rentgenski paviljon in nemalokrat se prav pri najkočlji¬
vejših zgodi, da se vse delo s prenašanjem pokvari in povzroče
poškodovancu škoda in bolečine. Ta stvar bi bila v tej obliki
težko kje drugje sploh mogoča!

Take so bile razmere na kirurškem oddelku za mojega
službovanja v letu 1932/33. Kakor že omenjeno, sem jih po
večini opisal 1 . III. 1933 v posebni vlogi poklicanim oblastem,
potem ko sem bil ponovno v bolnici sami opozarjal nanje in
zahteval remedure — vse pa se je odbilo, češ da ni prora¬
čunske možnosti.

Sestavil sem seznam vseh septičnih primerov, ki kaže,
koliko in kakšne primere sepse smo imeli ter kdo in kako
je pri njih sodeloval. Poleg mene kot šefa sta bila tisti čas
na oddelku še dva specialista za kirurgijo in sicer dr. Vladimir
Guzelj ter dr. Oton Bajc, ki sta operirala večinoma samo¬
stojno, medtem ko so drugi operaterji operirali ob mojem
nadzorstvu ali enega izmed obeh špecialistov.

Od 18. II. pa do 11. III. je bilo vsega skupaj operiranih
115 bolnikov, ognojilo se jih je 8.

Medtem ko se je do 9. III. zdelo, da je morda vendarle
vzrok samo slučajni diabolus loči, mi je vse po 11. III.. ki je
bil samo dva dni po zadnjem primeru — poprej je bilo raz¬
dobje med septičnimi primeri 4, 9 in 7 dni — kategorično
velevalo, da je treba vse operacije razen življenjsko nujnih

58

ukiniti, ves oddelek sistematično razkužiti ter sprejemanje
bolnikov omejiti na najnujnejše primere, ker je bila domneva
upravičena, da je vzrok sepse postal splošen in ni več samo
slučajen.

Že po drugem primeru in po 11. III. sem znova mobiliziral
vse, da pridemo na jasno, kje je vzrok temu in morebitna
krivda. Dal sem na novo preizkusiti sterilizator za operacijsko
perilo in za obvezila, dal preiskati na število in vrsto mikro¬
bov zrak v operacijski sobi ter preizkusiti na sterilnost vse,
kar pride pri operaciji v poštev (bencin, alkohol, sublimat,
jodovo tinkturo, svilo, katgut), vzeli so vsem zdravnikom in
osebju sluz iz žrela in jo preiskali v Higienskem zavodu —
nikjer nič nevsakdanjega!

Tudi oblast je uvedla preiskavo, o čemer je poročalo Jutro
9. IV. 1933 takole:

»Preiskava v ljubljanski bolnici.  V zadnjih
tednih so se med ljudmi pojavile govorice o smrtnih primerih
v ljubljanski bolnici, izzvanih po sepsi (zastrupljenjem krvi),
ki same po sebi niso bile posebno nevarne. Zaradi tega je
banska uprava kot nadzorna oblast uvedla preiskavo in po¬
slala v bolnico posebno komisijo s sanitetnim inšpektorjem
dr. Mayerjem na čelu. Komisija svojega dela še ni zaključila.«

Naša prizadevanja, najti vzrok sepse, so ostala jalova —
prav tako moja kot ona preiskovalne komisije. Vsaj sklepam
tako iz dejstva, da nisem dobil nikakega obvestila o njenih
dognanjih. Vzrok sepse in krivda sta potem¬
takem še do danes nedognana!

Že zgornja vest v Jutru in po njem v drugih časopisih je
vzbudila ljudsko domišljijo in krčila pot fantastičnim eksplo¬
zijam (Jutro z dne 13. Vlil. 1933: Sepsis arteficialis) ter pri¬
vedla do čisto logičnih zahtev (Jutro z dne 13. VI. 1933: Sepsis
tollerata).

Ni nezanimivo, da so v pavzi, v kateri smo oddelek siste¬
matično, sobo za sobo, razkuževali in so se vršile zgolj živ¬
ljenjsko nujno operacije, ni pripetil noben nov primer. V
aprilu pa smo imeli spet dva primera: Ž. F., stara 59 let, golša,
operiral dr. Bajc — rana se je ognojila, v njej so našli strepto-
koke, ter G. K., stara 67 let, rak na dojki, operiral dr. Černič
— rana se je ognojila, v gnoju streptokoki. Obe bolnici sta
ozdraveli.

59

Kje torej more biti vzrok za te septične pojave?

Moje trdno prepričanje je, da samo v prenatrpanosti od¬
delka, ki nikakor več ne zmore dela, ki se vali nanj, in v
nesmotrnosti njegovih naprav, prvenstveno operacijskih sob.
Iste izkušnje imajo v prenapolnjenih oddelkih tudi drugod.

Taki pojavi sepse se navadno pojavljajo v zgodnji po¬
mladi, ko opažamo številna obolenja za gripo. Ni nemogoče,
da so ti primeri prišli na oddelek že okuženi z gripo in zaradi
svoje manjše odpornosti oboleli'za sepso. Seveda je to samo
domneva.

Kar se mora nemudoma zgoditi, je to, da je treba kirurški
oddelek ljubljanske bolnice razbremeniti in mu naprtiti zgolj
toliko posla, za kolikor je sposoben po kirurških vidikih.
Hkrati pa se mora popolnoma preosnovati operacijska soba,
ki je za silo dobra le toliko časa, dokler je na oddelku spo¬
četka namenjeno število bolnikov.

Da je oddelek, zidan pred 20 leti za 20.000 glavo Ljubija- -
no, premajhen za 60.000 prebivalcev, je jasno kot beli dan.

S pomnožitvijo postelj za 47 °/o nad normalo je bila storjena
temeljna napaka, ki se bridko maščuje; modernizacija od¬
delka (plesk sten, tekoča topla in mrzla voda, opaženje sten
v operacijskih sobah) je stvar, ki pač imponira laičnemu
očesu, ker je na oko res lepa, strokovno pa v bistvu ne reši
problema.

Računati moramo z zdravstvenimi potrebami sedanje že
60.000 glave Ljubljane, ki je hkrati upravno središče Slo¬
venije.

Tako moj članek iz leta 1933. Prepričan sem, da je poučen
za vse zdravstvenike, prav posebno pa za mlada zdravniška
pokolenja, saj je malo podatkov v slovstvu, kjer bi bile sepse
opisane z vso odkritosrčnostjo.

SAM BOLNIK

PEGAVICA

1 .

S pegavico sem se pobliže seznanil v zimi 1915/19*16 na
ruskem bojišču.

Ko je po tako imenovani valoviti ofenzivi ruskega generala .
Ivanova v jeseni leta 1915 nastalo na bojišču zatišje, se je
vojna bolnica, kateri sem bil prideljen kot kirurg, udomila
v Kisielinu, nedaleč od Lučka na Poljskem. Tu sem opravljal
celo zimo vse zdravniške posle pri vojakih in pri ondotnem
prebivalstvu.

15. marca 1915 sem bil klican k hčeri nekega nemškega
naseljenca. Peljal sem se na odprtem vozu 20 verst daleč
(ruska versta = 1,06? km). Vrnivši se v mraku domov smo si
z dvema drugima zdravnikoma krajšali čas s tarokiranjem.
Med igranjem sem omedlel in omahnil. Imel sem 39° vročine.

Takoj so me spravili v postelj.

Splošni preplah. Kaj je? Začetek koz ali tifusa ali pegavice
ali česa?

Ob strahovitih bolečinah po vsem životu me je strašno
bolela glava, da sem moral ponoči dobiti injekcijo proti
bolečinam.

Stanje se naslednji dni ni izpremenilo, vročina in bolečine
so trajale dalje.

Zato so me peti dan bolezni poslali v Vladimir Volinjski,
nekako 40 verst od Kisielina, v epidemsko bolnico. Vozil sem
se v navadnem vozu, pokritem z rebrnikom in ponjavo, kakor
jih uporabljajo naši sejmarji-

Ko sem dospel v bolnico, me je najprej sprejel dežurni
zdravnik, ki me je drhtečega od mraza in mrzlice, žarečega
od vročine in živčnosti »potolažil« z novico, da so tisti teden

61

umrli v bolnici trije zdravniki za pegavico. Ta ljubezniva
novica me ni kaj posebno pomirila, pač pa sem se spomnil na
izrek: homo homini lupus, homo homini deus — človek človeku
volk, človek človeku bogstvo.

Noč je bila strašna. Pa saj ni čuda: že pet dni me je
kuhala vročina, zdaj pa še taka vožnja in taka »tovariška«
novica!

Drugo jutro se je pokazal izpuščaj: pege umazano-rdeče
barve po telesu in udih. Zdaj ni bilo več nikakega dvoma —
imel sem pegavico.

2 .

Takrat smo zdravniki vedeli o pegavici bore malo. Vedeli
smo pač, da je hudo nalezljiva in zelo nevarna bolezen, nje¬
nega povzročitelja pa nismo poznali.

V svoji knjigi Učbenik za nalezljive bolezni iz leta 1914
piše nemški profesor Jochmann, da večina zdravnikov misli,
da pegavico prenaša mrčes: uši, stenice in bolhe.

Jochmann tudi navaja nekega srbskega zdravnika, ne da
bi povedal njegovo ime, ki mu je pravil, da je za epidemije
v Kumanovem v balkanski vojni ponovno načrtoma dal skrbno
umitega in sveže preoblečenega pegavičnega v isto postelj
z drugače bolnim, ne da bi se bil kdaj drugi okužil od prvega
s pegavico.

Danes vemo čisto gotovo, da pegavico prenaša bela ali
oblačilna uš, medtem ko je osramna uš ali kršelj ne prenaša,
naglavna ali siva uš pa le redkokdaj.

Belo uš štejemo med stalne zajedavce, t. j. vse svoje živ¬
ljenje se drži na človeku, hraneč se samo z njegovo krvjo.
Na koži človeka je samo tedaj, kadar sesa njegovo kri, dru¬
gače se skriva v gubah njegovih oblačil.

Samec živi povprečno 15—20 dni, samica 30—40 dni.

Samica znese v svojem življenju 200—295 gnid, ki jih pri¬
lepi na telesne kocine ali na vlakna oblačil.

Iz gnid se izležejo pri temperaturi najmanj 25°, kakor je
navadno v oblačilih, v 11—14 dneh mlade uši ali ušenki. Iz
gnid na telesnih kocinah, kjer je temperatura nekoliko višja,
namreč okoli 32°, se ušenki izležejo že v sedmih dneh. Ce

62

ušivi srajco sleče, zaradi česar postane temperatura okoli gnid
nižja, tedaj potrebujejo ušenki mesec dni, da se izležejo.

Ob ugodnih življenjskih pogojih postanejo ušenki godni
za razplod že po 16 dneh.

Uš se okuži s sesanjem na pegavično bolnem. Kužna ostane
vse svoje življenje. Za pegavico zboli tudi sama in pogine od
nje v 2—3 tednih.

Tudi njena zalega je kužna: ušenkom ni treba krvi pega¬
vično bolnega, že ob izleženju so okuženi in kužni.

En sam pik okužene uši zadostuje, da okuži človeka s
pegavico.

Vendar se okuženje ne prenaša toliko s pikom, kolikor
z iztrebki okužene uši.

Povzročitelj pegavice je Rickettsija-Prowazeki, t. j. virus,
poimenovan tako v spomin na dva raziskovalca pegavice, ki
sta se pri svojem delu okužila in oba za pegavico umrla. To
sta bila Howard Taylor Ricketts, angleški biolog, rojen v
Chicagu leta 1871, umrl leta 1910, ter Stanislaus Prowazek,
nemški biolog, rojen v Kottbusu leta 1875, umrl leta 1915.

S posesano krvjo pegavično bolnega pride povzročitelj
pegavice v ušja prebavila, kjer se nastani v sluzničnih celicah
in se tam tako razmnoži, da celice kar prčijo in slednjič po¬
čijo. Povzročitelj se v takih množinah sprosti v ušje iztrebke,
da računajo, da se v črevesu ene same okužene uši povzro¬
čitelj pegavice lahko razmnoži na sto milijonov.

Iztrebki kužnih uši, takisto zmečkane kužne uši s svojimi
iztrebki vred pridejo v kožo človeka, ki se zaradi pikov uši
praska po koži, in ga okužijo. Tudi vdihanje prahu z iztrebki
okuženih uši okuži človeka.

V prvi svetovni vojni so se dogodili primeri, da so se
okužili s pegavico visoki vojaški dostojanstveniki, ki so samo
enkrat prišli pegavičnim v bližino, ko so nadzorovali bolnico
za pegavične. Takrat so si razlagali okuženje tako, da se
bolezen širi po zraku. Od tod tak preplah pred to boleznijo.

Uš je strašansko požrešna, vsako črtet do pol ure potre¬
buje hrane, temu primerne so tudi množine njenih iztrebkov.

Povezava teh stvari je dokaj preprosta: zmeraj lačna uš
pika človeka in iztreblja mnogo ušjekov; človek se zaradi
srbeža praska in si utira ušjeke v kožo. Treba je torej samo,

63

•da pride okužena uš na zdravega človeka in okužba je tu.
In kaj je lažjega kot prebod okuženih uši na zdrave ljudi
povsod tam, kjer so le-ti natrpani po ležiščih drug poleg
drugega!

3 .

Moja bolezen je potekala čisto tipično.

Za strežbo so mi dali skrbno in razborito poljsko usmi¬
ljenko, ki me je ne samo dobro stregla, marveč tudi pazljivo
opazovala. V rekonvalescenci me je potem izpraševala, kaj se
mi je bledlo, ko sem počenjal to in ono.

Zanimivo pri pegavici je, da jo slabotni ljudje, razen starih
seveda, in otroci prenesejo razmeroma lahko, medtem ko
močne skoraj vse pokosi.

Tako je bilo tudi z menoj: kar po steni sem hotel plezati
in skočiti skozi okno iz drugega nadstropja. Dati so morali
strežnici v pomoč vojaka, ki ji je pomagal, obdržati me v
postelji.

Peti dan bolezni sem dobil tipični pegavični izpuščaj in ta
dan sem prišel v epidemsko bolnico. Deseti dan bolezni je bil
kritični dan s hudim nemirom, divjimi deliriji in prenehajočim
utripanjem srca. Trinajsti dan je izpuščaj izginil, vročina je
začela padati, nakar sem zaspal in spal dolgo, dolgo, menda
dva dni in dve noči zdržema.

Ko sem se prebudil, sem bil kot prerojen. Gledal sem za¬
čudeno okoli sebe kot dobro uspevajoči dojenček, vse mi je
šlo na smeh, začel sem se zavedati novega življenja, ki je
bilo med boleznijo tako na nitki, da so imeli zame že izkopan
grob.

Sem pa tje pa me je prijelo neopisno neugodje, strašno mi
je bilo žal, da nisem umrl, ko je bilo v bolezenskih blodnjah
tako lepo.

Kot prebolevnik sem moral ostati v bolnici še tri tedne
v karanteni. Pri izvrstni hrani in ob izvrstni tirolski črnini
sem se vidoma krepil, le roke so se mi tresle kot osemdeset¬
letnemu starcu in vsak najmanjši napor me je silno utrudil.

Potem je bila prva misel kopel.

Sestra in častniški sluga sta od nekod prinesla v bolniško
sobo kopalno kad in pripravila kopel. Ko sem z njuno po-

64

močjo stopal v kad, se je z mene vsulo kožnega prhljaja
toliko, da se je zdelo, kot da bi bil kdo posipal vodo z otrobi.

Kopel me je izredno poživila. Spanje je bilo od slej še
globje in jed mi je dišala še bolj.

Medtem je prišel april in z njim sonce. Zahrepenel sem
po soncu in zraku. Sestra in sluga sta me vzela pod pazduho
in me peljala ven. Komaj sem zadihal sveži zrak na prostem,
me je prevzelo in obšla me je taka nemoč, da bi se bil gotovo
zgrudil, če mi ne bi bila podstavila stolca, ki sta ga bila pre-
vidoma vzela s seboj.

Po treh tednih karantene sem se preko Dunaja odpeljal
domov. Oglasil sem se na kliniki, kjer me je prof. Hochenegg
sprejel tako, kot sprejme oče iz vojne vrnivšega se sina.
Naročil mi je, naj se po končanem bolezenskem dopustu
doma vrnem na Dunaj, da mi bo preskrbel rekonvalesciranje
v oficirskem domu na Semeringu. Tam sem pozneje ostal tri
mesce, izredno sem se popravil telesno in duševno v višinskem
zraku in ob sijajni postrežbi.

Na Dunaju sem šel v kavarno zajtrkovat. Naročil sem si
tudi mehko kuhan jajček. Lupino sem še nekako odprl, ko
pa sem nesel jajček k ustom, sem ga skoraj polovico razlil.
Takrat me je pač zaskrbelo — ali bodo te roke še kdaj mogle
ravnati operacijski nož ali pa se bo treba preučiti in pre¬
sedlati na drugo panogo medicine.

Za vožnjo z Dunaja domov me je silno skrbelo, če bom
dobil na železnici tak prostor, da bom lahko spal. Bal sem se
namreč, da bi bila cela noč brez spanja za moje od pegavič-
nega strupa okvarjeno srce in zrahljane živce prevelika obre¬
menitev. Šel sem zatorej tako zgodaj na kolodvor, da sem
dobil še popolnoma prazen kupe. Na njegova vrata sem pri¬
trdil listek z napisom, da je notri pegavično bolni oficir. Med
vso vožnjo ni nikdo niti poskusil odpreti vrata, celo želez¬
niški sprevodnik me ni prišel pobarat za vozovnico.

4.

Preden sem se v Vladimiru Volinjskem poslovil od sestre,
sem jo vprašal:

»Sestra! V moji bolezni ste me videli bednega, telesno in
duševno čisto na tleh, kakor me ni videla niti moja rodna

5 Doživljaji in doživetja

65

mati. Povejte mi po resnici in pravici, kakšen vtis imate
o meni?«

»Vse Vaše vedenje in ravnanje je bilo en sam protest:
uničiti se ne dam!«

5.

V vseh dosedanjih vojnah so nalezljive bolezni, predvsem
tifus, griža, kolera in pegavica pomorile več ljudi, vojakov
in nevojakov, kot vse bitke skupaj. Pegavici gre med kužnimi
boleznimi vsekakor prvenstvo. Premagana in bežeča Napo¬
leonova »velika armada« je z njo okužila domala vso Evropo.
V krimski vojni leta 1854—1856 je poginilo za ranami 20.000
Francozov, 5.000 Angležev in 38.000 Rusov, od bolezni, največ
od pegavice, pa 50.000 Francozov, 17.000 Angležev ter 37.000
Rusov.

V prvi svetovni vojni je v Srbiji umrlo v zimi 1914/1915
od 60.000 ujetih Avstrijcev 30.000, srbskega prebivalstva pa
150.000.

V tridesetih ujetniških taboriščih v Nemčiji je zbolelo
v prvih dveh letih prve svetovne vojne 45.000 vojnih ujet¬
nikov, domačemu prebivalstvu je bolezen skoraj popolnoma
prizanesla.

V Rusiji je v letih 1918 do 1920, torej v času velike lakote,
po ruskih uradnih podatkih zbolelo za pegavico 7 in pol mili¬
jona prebivalcev, po neuradnih cenitvah pa celo 25 milijonov,
umrlo pa jih je dva in pol do tri milijone.

Strahotno kosi pegavica tudi med zdravniki in strežniškim
osebjem.

Prvo leto prve svetovne vojne je Srbija izgubila od 350
zdravnikov 126 in nešteto bolničarjev in bolničark.

Leta 1917 je zbolelo na romunski fronti 1362 nemških vo¬
jakov in 52 zdravnikov, ki so te vojake zdravili. Izmed zdrav¬
nikov jih je umrlo 22.

Na Poljskem je leta 1920 umrlo za pegavico v treh mescih
158 zdravnikov.

Iz teh podatkov vidimo, koliko umre za pegavico samo
zdravnikov. Zdaj tudi razumemo, zakaj so pred sto leti govo¬
rili, da se noben zdravnik ne more šteti srečnega, preden ne
preboli »živčne mrzlice«, t. j. pegavice.

66

Zgoraj omen jeni podatki se nanašajo prvenstveno na vojne
čase, ko so množice ljudi odtrgane od doma, največkrat brez
strehe nad glavo, lačne in raztrgane, brez možnosti, da se
umijejo, okopajo in preoblečejo. Zaradi tega so pegavici rekli
tudi »vojni tifus«, »jetniški tifus«, »gladovni tifus« ipd.

Ne samo v vojni in ob stradanju so tla ugodna za širjenje
pegavice, marveč sploh povsod tam, kjer so zdravstvene raz¬
mere nezadovoljive, kakor v zaporih, stanovanjskih luknjah,
taboriščih in ob množičnem preseljevanju.

6 .

Pegavica napravi značilne izpremembe, prvenstveno na
kapilarah, t. j. najtanjših žilah in v možganih, od tod slabenje
krvnega obtoka in deliriji. Cim hujše so te izpremembe, tem
huje je okvarjen krvni obtok, tem bolj divji so deliriji, tem
večja je nevarnost za življenje.

Mene so strahotno mučili prividi, mučili, toda nekajkrat
sem užival ob njih.

Nekoč sem bledel, da sem prišel s svojim slugom pred
razvaline nekega gradu. Iskala sva in našla vhod v grad ter
po temnih hodnikih prišla v veliko klet. Klet je bila polna
zajetnih sodov. Na enem sem razbral napis 1616. Megleno sem
se zavedal, da je bilo to leta 1916, torej je moralo biti v sodu
tri sto let staro vino! Namignil sem slugu, naj nastavi čuta-
rico, odprl pipco in jo napolnil. Potem sem začel srkati tri sto
let staro vino, se gladil po prsih in cmokal, kakor to dela
tisti, ki mu godi to, kar uživa.

Sestra se je prav dobro spominjala mojega gladenja po
prsih in cmokanja. Seveda sem ji pomen vsega moral šele
razložiti.

Enkrat sem bledel, da umiram, da gre z menoj že popol¬
noma h koncu.

Tam s stepe sem tisto noč pri odprtih oknih svoje bolniške
sobe zaslišal pasji lajež. Še nikdar prej ne slej nisem slišal
godbe, ki bi bila prijetnejša za moje uho!

Potem je zažvižgala lokomotiva z bližnjega kolodvora.

Ležal sem iztegnjen, poleg mene je sedel sluga.

Odprl sem oči, vsi moji udi so bili črni kot oglje.

V Nirvano! Moj vlak že piska ...

5 *

67

Zdelo se mi je, da mi zapovrstjo otrpnevajo mišice, vsaka
posamič, najprej na čelu, potem na trepalnicah in v obrazu,
v ustih-za vsak zob posebej, nato po oprsju ter rokah in nogah,
nazadnje na trebuhu. Tu so bile mišice kot štiri oknice, z
vsake strani po ena. In zapirale so se zapovrstjo. Najprej
zgornja, za njo spodnja, potem leva in nazadnje desna. Imel
sem zaprte oči in čakal, zdaj zdaj mora priti konec.

Pa ga ni bilo.

Tedaj mi je prišlo na misel, da utopljenec ne umre prej,
preden si ne poželi nečesa, kar se potem v resnici izpolni.

Domišljal sem si, da tudi jaz ne bom umrl prej, preden
nimam take želje.

Kaj naj si poželim?

Zase ne potrebujem ničesar, jaz moram umreti.

Za svojce?

Vsi so še mladi, naj skrbe sami zase.

Za narod!

Naenkrat sem se znašel v velikanskem kolesu, kakor sem
ga poznal z Dunaja v Pratru. Vozil sem se v njem gor in dol.
Ob kolesu je bil obod, v tem obodu so bile vrezane zareze',
nad njimi napisi, kakor jih vidimo na avtomatih na želez¬
niških postajah, ki so omenjali, kaj je za zarezami. Buljil in
buljil sem v te napise, da bi razbral, kaj pomenijo. Končno
se mi je posrečilo spaziti enega: »Osvobojenje in ujedinjenje
naroda«.

Roka se mi je tresla od razburjenja in bolezni. Slednjič
se mi je vendarle posrečilo vtakniti v' to zarezo klinček in
ustaviti kolo.

Odprl sem oči, vsi moji udi črni.

Zdaj zdaj bo konec.

Ni ga bilo.

Naenkrat sem bil ob dolgi mizi, za katero so sedeli slo¬
venski študenti, moji nekdanji vrstniki z Dunaja. Nedaleč
je stala sestra, ki mi je stregla v bolezni.

»Fantje! V Nirvano moram, moj vlak že piska. Kaj naj
storim: ali naj se spokorim ali naj ostanem tak, kot sem bil
doslej?«

»Umri tako, kot si živel!«

Spet pasji lajež tam s stepe, spet žvižg lokomotive...

68

Tedaj mi je prišlo na misel, da je tudi proti pegavici po¬
sebno zdravilo, kakor je proti malariji kinin, proti sifilisu
salvarsan. Le da to posebno zdravilo še ni vsem in vsakemu
na voljo. Tovarnar, Žid, ga ne da v promet, ker hoče z njim
špekulirati.

V tem trenutku se približa postelji upravnik epidemske
bolnice. Pove mi, da je govoril s tovarnarjem zaradi zdravila
zame. Tovarnar je voljan, da mi ga da, toda samo ob enem
pogoju: da se priznam za očeta nezakonskega otroka njegove
hčere.

Zdaj sem pobesnel.

Nesramni poskus izsiljevanja me je tako razhudil, da sem
grabil z rokami po steni, kakor da bi hotel plezati po njej,
skočil sem s postelje in silil k oknu. Niso mi mogli biti kos
drugače, kakor da so me vtaknili v prisilni jopič.

Tudi to svoje besnenje sem moral sestri šele obrazložiti,
da ga je doumela.

7.

19. marca so me spravili v epidemsko bolnico. To je dan,
ko je imela moja sestra god. Vsako leto sem ji za ta dan pisal,
1916. leta seveda ne, ker me je prehitela bolezen.

Vso pot iz Kisielina pa do Vladimira Volinjskega sem mislil
nanjo in si zabijal v glavo, da mora vsaj ona izmed vseh
mojih svojcev čutiti, kaj je z mano.

In res! Ko sem prišel domov na bolezenski dopust, me je
vprašala in to, še preden sem ji opisal svojo bolezen, kaj je
bilo z mano na njen god, češ da je bila ves ta dan strašno
nemirna in da jo je preganjala misel, da se mi je moralo
nekaj pripetiti, zlasti še, ko ni bilo od mene nikakega glasu
za god.

8 .

Takrat so zdravili pegavico prvenstveno z injekcijami
kofeina, da so z njim krepili krvni obtok v žilah, hkrati so
skrbno pazili na to, da so imeli bolniki dovolj svežega zraka.
Kljub mrazu sredi ruske stepe marca in aprila so bila okna
moje bolniške sobe noč in dan odprta, kar mi je zelo godilo.

69

Danes zdravijo pegavico z antibiotiki, in sicer s kloromi-
cetinom in aureomicinom. Zdravljenje traja vsega skupaj dan
ali dva, potem je bolnik zdrav.

Tako je šla mimo mene ta strašna bolezen, ki pokonča
15 do 20 °/o obolelih.

Enkrat prebolena zapusti skoraj za vedno popolno imunost.

KOLITIS IN APENDICITIS - OPERACIJA SLEPICA

Oznaka kolitis pride iz grške besede kolon, t. j. debelo
črevo, in pomeni vnetje debelega črevesa; apendicitis pa iz
latinske besede appendix, t. j. slepič, in pomeni vnetje slepiča.

1 .

Kot kirurg sem v svojem triintridesetletnem kirurgovanju
operiral tisoče slepičev in bil pri sto in sto operacijah slepiča,
ki so ga operirali drugi. Nazadnje je prišla vrsta name, da
sem se moral dati operirati na akutno vnetem slepiču.

V dijaških letih sem nekje bral modrost, da se je mogoče
odvaditi kaje, če denemo v tobak zmletega popra. Pa sem
kupil zavojček zdrobljenega popra in ga pomešal v tobak.
Posledice so bile tako hudo vnetje debelega črevesa, da sem
dobil krvave driske.

Ta kolitis je postal kroničen in se je poslabšal, kadarkoli
sem grešil v dieti. Nisem smel jesti ne postane ne pogrete jedi,
ne ocvrtega mesa, ne krompirja, kakor hitro je začel poga¬
njati klice, najhujše pa je bilo, če sem kdaj ponevedoma
zaužil kak ne čisto svež list solate. Ker sem že od nekdaj
imel v želodčnem soku premalo kisline, sem to manjkajočo
kislino nadomeščal s solato. V zimskih mesecih pa je bilo s
solato križ, ker je bila mnogokrat zmrznjena ali kako dru¬
gače pokvarjena. Kaleči krompir in zimska solata sta večkrat
povzročila driske, ki so me trapile zlasti ponoči, da sem moral
letati ven. Ker ni bilo v stanovanju centralne kurjave, sem
si navadno pri tem shladil trebuh, kar je zadevo še poslabšalo.

Dal sem se preiskati od ne vem koliko zdravnikov, imel
ne vem kakšno vse dieto. Pa saj so bile tudi diagnoze kaj
različne: vnetje debelega črevesa kot samostojno obolenje in

70

vnetje kot posledica drugih bolezni, morda glist ali trakulje,
zastarane griže ali tifusa, črevesne jetike ali celo raka. Vse
natančnejše preiskave so bile negativne. Če sem živel na¬
tančno kot ura, je bilo vse dobro, kadarkoli pa me je zmamila
vabljiva priložnost ali mladostna lahkomišljenost na stran-
pota, je bilo joj.

Neke novembrske nedelje je bilo krasno jesensko vreme,
kot nalašč za na lov. Lovili smo na dravskem polju od jutra
do mraka, zadnji pogon, večerja, pa je bil v gostilni, kjer so
imeli furež. Celodnevna hoja, sonce, veter in zrak so nas
zdelali tako, da smo bili pošteno lačni in žejni. Komaj smo
čakali, da smo si postregli in se okrepčali.

Tisto noč se proti jutru zbudim od čudnega neugodja v
trebuhu. Po iztrebljenju neugodje ni ponehalo, sčasoma so se
pojavile izrazite bolečine po vsem trebuhu. Na pritisk je bil
trebuh povsod boleč.

Zmeril sem temperaturo in našel 36,8°, pulza 72. To me je
pomirilo. Toda neugodje ni ponehalo. Čez uro ali dve je bila
temperatura 37,2°, pulz 88. Začelo me je skrbeti.

Zdaj so se bolečine preselile na desno stran in nekajkrat
se mi je kolcnilo — znak draženja trebušne mrene!

Sedaj mi je postalo jasno, da gre za vnetje slepiča. Po¬
klicani zdravnik je mojo diagnozo potrdil.

Tako je zlomek, ki sem mu tolikrat polomil roge na dru¬
gih, zdaj poskusil svojo moč na meni.

Treba je bilo čimprejšnje operacije. Kdo naj jo izvrši?

Pri zdravniku je v bolezni zmeraj kaj narobe. Kot nalašč
je bil prav ta čas moj asistent na dopustu, nekje za mejo, na
Primorskem.

Da bi klical operaterja iz bližnjega Gradca? Za nobeno
ceno ne!

Telefon je pel sem in tja, proti večeru so se pripeljali iz
Ljubljane kirurg s svojim asistentom in prijatelj prof. dr. Za¬
lokar.

Vsi so bili soglasno mnenja, da je operacija nujna. Bole¬
čine so bile namreč vedno hujše in hujše, temperatura se je
po malem dvigala, pulz je rastel in kolcanje je bilo čim dlje
češče. Trebuh je bil na desni strani hudo boleč in trd.

Dali so me prepeljati v bolnico z rešilnim vozom.

71

Zdravniki si včasih domišljamo, kako vzorne so nekatere
naše naprave. Njihovo pravo vrednost spoznamo šele, kadar
jih okusimo sami.

Taka je tudi z rešilnim vozom.

Prišli so, me previdno dvignili v nosila in obzirno nesli
v rešilni voz. Tu so me porinili na koleščkih v voz in peljali.

V mislih si skoraj ne moreš predstavljati, da bi bilo mo¬
goče kaj boljšega. Če pa si sam bolnik z akutnim vnetjem,
spoznaš, da je ta prevoz kljub vsemu zelo boleč. Četudi je
bila razdalja med mojim stanovanjem in bolnico komaj nekaj
sto korakov, so se bolečine pri prevozu stopnjevale tako, da
so mi morali dati injekcijo proti njim, preden so me položili
na operacijsko mizo.

Operacijo so nameravali izvršiti v omrtvičenju hrbtnega
mozga, v tako zvani lumbalni anesteziji. Stotine in stotine sem
jih napravil v svojem kirurgovanju, bile so naravnost vzorne
pri vseh mogočih operacijah v trebuhu in na spodnjih udih
— pri meni omrtvičenje ni držalo. Že pri prerezu trebuha so
bile bolečine tako hude, da nisem zdržal, morali so mi dati
narkozo z etrom.

Narkotiziral me je sekundarij dr. Sekula. Zraven je stal
Zalokar in mu venomer šepetal, naj kaplja po malem, češ da
nisem abstinent.

In tako sem dobival omamila samo toliko, da nisem zmikal,
drugače pa sem čutil vse in čul, kaj se je okoli mene godilo.
Vendar me je eter toliko omamil, da sem brbljal vse mogoče
stvari.

Končno je bila operacija pri kraju. Izkazalo se je, da je
ves slepič vnetno zadebeljen in na enem kraju v obsegu za
lečino zrno že nagnit, torej tik pred tem, da poči.

Nekaj dni in noči po operaciji je bilo razmeroma dobro.
Ker se je v seču pojavila beljakovina, sem moral imeti strogo
dieto. Čaj, čaj, samo čaj!

Že od nekdaj nisem bd ljubitelj čaja, zmeraj namreč sem
se po njem neprijetno potil, zdaj pa mi je že presedal. Sča¬
soma sem bil tako prazen, da sem dobesedno čutil svoja pre¬
bavila od ust pa tje do danke. Ko sem tretji dan dobil prvo
skodelico goveje juhe, sem jo občutil kot svinec v želodcu.

Takrat sem imel izredno zaostren voh — ko je kuharica
v kuhinji prvič dvignila pokrovko iznad lonca za juho, sem

72

jo že zavohal v svojo sobo. To poostritev voha sem pozneje
opažal tudi pri drugih svojih boleznih, razen pri gripi, ker je
bila navadno združena z nahodom.

Peti dan pa so se pojavile bolečine na desni strani trebuha,
temperatura se je dvigala, pulz je začel rasti.

Šesti dan so mi pobrali šive iz kože. Bolečine so postajale
hujše in hujše, živčnost večja in večja.

Obiskali so me razni zdravniki, bolnišnični in izven nje.
Vsak mi je priporočil kako zdravilo. Tako je bila posteljna
omarica sčasoma polna raznih zdravil, za odvajanje, proti
vetrovom in proti bolečinam. Bolečine pa so rastle, stanje
se je vidoma slabšalo.

Nazadnje je prišel starejši tovariš. Ko je zagledal lekarna
na omarici, je svetoval, naj opustim vsa ta zdravila, vendar
si ni mogel kaj, da ne bi bil sam predpisal dveh novih.

Kljub tem novim zdravilom so bolečine ostale iste, tempe¬
ratura se je bližala 39°, pulz pa je že zdavnaj prekoračil
znamko 100.

Sam si nisem znal nič pomagati, kot da nisem bil nikdar
zdravnik in kot da nisem nikdar doživel pri operacijah kom¬
plikacij.

Moja žena, ki mi je stregla noč in dan, je bila že hudo
v skrbeh. Ni čuda — doma je čakalo četvero nebogljenih
otročičev!

Osmi dan sredi noči se mi je začelo blesti. Slišal sem pasji
lajež, kakor takrat sredi ruske stepe, ko me je kuhala vročina
pri pegavici.

Žena je seveda poznala to stvar iz mojega pripovedovanja
in zdaj je slutila, da gre zares. Toda tudi ona mi ni znala
pomagati.

Pa sem se še isto noč ovedel, si odstranil obvezo ter si
z muko ogledal operacijsko rano. Sicer zaradi bolečin in vro¬
čine ne čisto razločno, pa vendar sem opazil, da je desna stran
trebuha vzbočena, okoli operacijskega reza trda in na pritisk
boleča.

Razjasnilo se mi je: pooperacijska flegmona, t. j. vnetje
operacijske rane!

Ne da bi bil rekel besedico, sem s prsti prijel na vsaki
strani reza in razpotegnil — rana je zazijala, iz nje je brizgnil
gnoj daleč naokoli.

75

Pred to saniooperacijo omotenemu od bolečin in omamlje¬
nemu od vročine mi je zdaj takoj odleglo. Občutek sem imel,
kakor da bi bil kdo na stežaj odprl okna in vrata v zakajeni
in zasmrajeni sobi in da me je objel val svežega zraka. Tudi
temperatura je kmalu zatem padla na normalo.

Zaspal sem in spal kakor še ne od začetka bolezni.

Stvar je bila s tem razjasnjena in odpravljena. Toda za¬
deva tudi sedaj ni šla po navadni poti. Rana se mi je gnojila
nič manj kot osem mescev in točno čez deset let me je začelo
na operacijski brazgotini nekaj srbeti, nastala je majhna bula,
iz katere je prikukala nitka.

Taka je bila moja borba z zlomkom, kateremu sem toliko¬
krat polomil roge. Samo da so bile vloge zdaj zamenjane: do
takrat sem bil vedno jaz preganjalec, zdaj pa sem postal pre¬
ganjanec.

2 .

Vnetje slepiča je zelo pogostno obolenje. Pojavlja se pri
ljudeh v najlepši človeški dobi. Pred petim letom starosti in
po petdesetih letih je redko, najčešče je med 10. in 30. letom.
Nič ne izbira med moškim in žensko, med dobro in slabo
živečim. Pač pa je redko pri narodih, ki se hranijo večinoma
ali izključno z izrastlinsko hrano, ki torej uživajo malo ali
nič mesa.

Obolenje je sila staro. Že pri egiptovskih mumijah iz
3000 let pred našim štetjem so našli na desni strani trebušne
votline zaraščene ognojke, povzročene po vnetju trebušne
mrene v slepičevju.

Kaj povzroča vnetje slepiča?

Dolže marsikaj, vendar se zaenkrat zdi gotovo, da so vzrok
bakterije. Pa ne kake posebne vrste, kakor n. pr. bacili tifusa
ali griže, vibrioni kolere ipd., ne, vsakdanje bakterije, ki so
zmeraj v črevesu, te kar na lepem zdivjajo, postanejo stru¬
pene in napadalne. Kaj jih naenkrat razhudi, tega ne vemo.

V prav redkih primerih se zdi, da se slepič vname tudi
zaradi okuženja po krvnem obtoku. To nam dokazuje vnetje
slepiča neposredno po vnetju v vratu, ko se najdejo tu in tam
isti mikrobi.

Svojčas so dolžili tudi tujke v črevesu, da so povzročitelji
vnetja slepiča.

74

Ponovno sem se z operacijo prepričal, da je to vsaj pre¬
tirano. Operiral sem kilo, nekajkrat je bil v njeni mošnji
slepič. Izrezal sem ga, pa nisem našel kljub tujkom v njem
nikakega vnetja. Tako mi je v živem spominu bolnik, dober
znanec, saj je bil uslužbenec naše bolnice. V kili sem našel
slepiča, ga izrezal in preiskal. V njem je bilo več kostnih
drobcev in nešteto koščkov žime — mož je namreč delal tudi
žimnice. O kakem vnetju slepiča ni bilo ne duha ne sluha.

Seveda, kakor ena lastovka še ne pomeni pomladi, tako
en primer še ne dokazuje ničesar. Ne v tem ne v nasprotnem
smislu!

Vsekakor pa drži, da je vnetje slepiča najčešče spomladi,
marca in aprila, ter da pozneje pogostnost polagoma pada,
dokler ne doseže septembra in oktobra najnižje znamke, med¬
tem ko se začne v novembru polagoma dvigati vse dotlej, da
je v marcu in aprilu spet na višku.

Včasih se vnetje pojavi v kaki rodbini kar pri več članih,
pri drugem za drugim. Tu bo najbrž kak skupen vzrok po
sredi.

O znakih vnetja mi pač ni treba govoriti. Iz opisa mojega
obolenja so dovolj razvidni. Na nekaj pa moram posebej
opozoriti.

Nezdravniki in tudi še premnogi zdravniki mislijo, da
vnetje slepiča spremlja visoka vročina, najmanj 39—40°.

To ne drži!

Pri neštetih akutno vnetih, pri nagnitih in počenih slepičih,
ki sem jih sam operiral ali opazoval, je bila temperatura
redkokdaj nad 38°, navadno se je gibala okoli 37,5°, pa tudi
manj. Kadar temperatura prekorači 38°, tedaj je to navadno
znak, da vnetje prehaja na trebušno mreno, da se torej širi
ali da se v slepičju dela ognojek ali pa kaže na kako drugo
bolezensko komplikacijo.

Na vnetje slepiča je treba misliti v vsakem primeru, kadar
se pojavijo pri razmeroma mladem človeku bolečine v tre¬
buhu, katerim ne vemo vzroka, zlasti še, če so te bolečine
bolj na desni strani. Bolnik občuti v trebuhu nekak neprije¬
ten pritisk, zdi se mu, kakor da bi bil trebuh poln. Včasih se
mu kolcne, potem vzdiguje, nazadnje začne bljuvati. To so že
hudi znaki, ki silijo k takojšnji operaciji.

75

Bolnik z vnetim slepičem ali s sumom na vnetje slepiča mora
v postelj. Kadar je diagnoza ugotovljena, ga je treba čimprej
operirati. Ce ne, mora ostati v postelji, ne sme dobiti ničesar,
ne jedi, ne pijače, ne zdravila. Na trebuh mu damo mrzle
obkladke, ne vročili in ne grelca. Mrzlota namreč krvne žile
oži in s tem vnetje zaustavlja, medtem ko ga vročina s pove¬
čanim dotokom krvi pospešuje, saj vročina krvne žile razširja.

Če bolečine v nekaj urah ne prenehajo, je treba nemu¬
doma klicati kirurga, da odloči, za kaj gre in če je potrebna
takojšnja operacija.

Pri vnetem slepiču je cincanje in odlaganje operacije lahko
usodno. Saj ga ni zdravila proti vnetju slepiča! Vse, karkoli
so poizkusili do zdaj, se je izkazalo kot ničevo in kot slepilo,
edino operacija obvarje bolnika pred skrajno nevarnostjo
oziroma mu v razvitih primerih, kot so ognojitev, počenje
slepiča, vnetje trebušne mrene, reši življenje.

Še se dobe bolniki in zdravniki, ki se - nikakor nočejo
sprijazniti s čimprejšnjo operacijo pri vnetem slepiču. Tem
nevernim ali pa nevednim Tomažem naj navedem, kaj pravijo
najrazboritejše kirurgične glave raznih narodov o operaciji
vnetega slepiča.

Nemška Chirurgische Operationslehre (Nauk o kirurških
operacijah), ki sta jo izdala svetovno znana profesorja kirur¬
gije Sauerbruch in Schmieden:

»Vnetje slepiča je nenadoma življenje ogrožajoče, po¬
gostno in zaradi tega praktično nenavadno važno obolenje.

Težišče nauka o zdravljenju vnetja slepiča kot ljudske
bolezni je v zgodnji operaciji.

Praktični uspeh, mnogo rešenih življenj, je pri akutnem
vnetju slepiča kot nikjer drugje v kirurgiji popolnoma jasno
na strani zgodnje operacije, ki se je tisočkrati izkazala.

Glavne nevarnosti akutnega vnetja slepiča nastanejo tedaj,
kadar vnetje prekorači območje slepiča. Potemtakem je po¬
glavitna naloga kirurgije v tem, da prepreči in onemogoči
vnetje trebušne mrene ter splošno zastrupljenje krvi. Neope-
rativnih načinov, ki bi bili zmožni odločilno in zanesljivo
vplivati na samoodsebno ozdravljenje akutno vnetega slepiča,
ni. Vse je v tem, da spoznamo smer obolenja in v nevarnosti

76

pravočasno zgrabimo tako, da z nenevarno operacijo nevar¬
nost odvrnemo, če mogoče, za vedno.

Najzgodnejšo operacijo smemo imeti zaradi njenih uspe¬
hov za vzor: smrtnonevarno trebušno obolenje je namah in
za zmeraj z nenevarno operacijo ozdravljeno.«

Francoz Lejars naglaša v svojem učbeniku Chirurgie
d’urgence (Nujna kirurgija), da je treba vsakega vnetega
slepiča operirati.

Rus Rubašev: »Slepiča bi morali operirati pač še večkrat
iz varnostnih razlogov.«

In res si dajo potniki, ki se nameravajo napotiti v daljne
necivilizirane kraje, pred odhodom operirati slepiča. Le kaj
naj bi počeli, če bi nenadoma zboleli na slepiču tam kje v
Osrednji Aziji ali Osrednji Afriki?!

Takšnega mišljenja so torej nemški, francoski in ruski
kirurgi. Ruski gre celo tako daleč, da trdi, da bi bilo treba
slepiča operirati iz varnostnih razlogov, tako kot si damo
cepiti koze iz varnosti.

Učbenik za kirurgijo mojega profesorja kirurgije na Du¬
naju Hochenegga pravi:

»Velikih in slavnih uspehov kirurgije še ne priznavajo vsi
brez zavisti in odpora. Toda z zadoščenjem moramo ugotoviti,
da je borbo med operativnim in zdravilskim zdravljenjem
odločilo občinstvo, za katerega kožo vendarle gre. Pri večini
obolelih ne zadenemo na pravi odpor, kadar predlagamo zgod¬
njo operacijo med dvema napadoma, zakaj skoraj vsak ne-
zdravnik pozna med svojimi znanci kak žalosten primer za
vrednost internega .zdravljenja* in v najširših slojih občin¬
stva so že razširjeni pravilni nazori o nevarnosti obolenja.«

Navedenih smernic sem se držal ves čas svojega kirurgo-
vanja in reči moram, da sem s tem uspel popolnoma. Saj sem
dosegel, da je padel odstotek smrtnosti pri operaciji slepiča
na vseh stopnjah vnetja s komplikacijami vred na okoli 2 °/o,
medtem ko imajo v Nemčiji po navedbi zgoraj omenjenega
učbenika povprečno 5 °/o.

Operiranci po vnetju slepiča v najkrajšem času ozdravijo
in se vesele življenja.

Ti uspehi moderne kirurgije so naj večji kirurgični uspehi,
so čast in ponos modernega zdravstva!

77

PERNICIOZNA ANEMIJA

(malo zabavna zgodba z interno pošastjo)

I.

»Do leta 1925 ni bilo nobene bolezni, ki bi bila bolj za¬
nesljivo smrtna kot ta strašna bolezen krvi. Kadar so pri kom
ugotovili, da je bolan za perniciozno anemijo, tedaj so lahko
zanj naročili mrtvaški voz z večjo upravičenostjo, kakor če
bi bil pravomočno obsojen na smrt.«

»Kostni mozeg je bolan. Napaka je v tem, da se makroblasti
(to so rdeče krvničke, ki so na tej stopnji razvoja večje od
zrelih) v tem bolnem kostnem mozgu ne morejo razviti v
prave rdeče krvničke.«

»Popolnoma gotovo je namreč, da organizmu za pernicioz¬
no anemijo bolnih nečesa manjka in da morajo zaradi tega
uživati jetra in da ne smejo prenehati s tem, temveč jih mo¬
rajo jemati zmeraj v velikih množinah, če hočejo ostati
zdravi.«

»In sedaj je treba bolnikom, po zaslugi Castleja in drugih
junakov znanosti, da prihajajo samo enkrat na mesec ali samo
vsakih šest tednov v bolnišnico ali k svojemu zdravniku, da
dobe majhno injekcijo — potlej jim ni treba več uživati ne
jeter, ne ventrikulina, niti si dan na dan kuhati jetrnega
zvarka, da bi ostali zdravi in zmožni za delo.«

Tako nam predstavi perniciozno anemijo Paul de Kruif
v svoji knjigi »Borci proti smrti« v sestavku »Minot se bori
proti smrti«.

O vzrokih perniciozne anemije vemo malo. K zgorajšnje-
mu mnenju bi dodal, da misli omenjeni ameriški zdravnik
Castle, ki je vpeljal zdravljenje te bolezni z izvlečki iz jeter,
da slabokrvnim bolnikom manjka posebna snov, ki je v nor¬
malnem želodčnem soku. Iz želodca pride ta snov po črevesnih
srkalicah v krvni obtok in z njim v jetra, kjer se kopiči. Za¬
radi tega so jetra in jetrni izvlečki zdravilo proti perniciozni
anemij i.

Perniciozna anemija je brez dvoma interna bolezen. Morda
ne bo nezanimivo, kaj sem doživel z njo, sam zdravnik in
kirurg iz tiste dobe, ko so kirurgi verovali zgolj v aspirin in

78

kirurgični nož; komur to dvoje ni pomagalo, zanj je bilo po
mnenju kirurgov pametno, če je pričel misliti na oporoko.

Perniciozni anemiji bi se reklo po slovensko pogubna slabo¬
krvnost. Ker pa imajo tako slabokrvni bolniki redko, vodeno
kri, bi ji prav lahko rekli tudi krvna vodenica.

Perniciozno anemijo moramo ločiti od tako zvane sekun¬
darne anemije, to je posledične slabokrvnosti, kakor jo po¬
vzročajo izguba krvi zaradi krvavenja; potem razna, največ
poklicna zastrupljevanja, n. pr. s svincem, živim srebrom, al¬
koholom; dalje zajedavci (gliste, trakulje); potlej nekatere
bolezni, kakor rak, sifilis, malarija, včasih celo nosečnost.

II.

Neka prislovica trdi, da so podarjena ona leta, ki jih
človek doživi po šestdesetem letu svojega življenja. Cim bolj
se namreč človek bliža sedmemu križu, tem večja je obrab¬
ljenost njegovih organov. Ta obrabljenost gre nevzdržno
naprej, včasih hitreje, včasih bolj polagoma. Vmes se pritiho¬
tapi kak pošten nahod ali se prihuli kaka gripa, kar pritisne
življenjski kazalec neusmiljeno navzdol.

Že nekaj let sem sem opažal, da me telesni napori utrujajo.
Nekako po dovršenem petinpetdesetem letu sem začel čutiti,
da me kirurško delo vsak dan bolj izmuči. Nagonsko sem se
ga začel ogibati in prelagati težja dela na mlajša ramena.
Šestdesetletnico svojega rojstva sem »praznoval« v partizanih
v kočevskih hribih. Čudno: kljub malo povoljnim življenjskim
razmeram nisem bil v partizanih niti enkrat bolan, še nahoda
nisem staknil, pa smo vendar živeli od oktobra 1943 pa do
božiča v šotorih v nadmorski višini nad 1000 metrov, po bo¬
žiču pa v hitrici stesanih barakah.

Vrnivši se po osvobojenju na svoje staro službeno mesto,
sem se lotil drugega posla — strokovnega pisateljevanja. Pri
tem sem se počutil dobro, le gripa me je vsakih nekaj let
zdelovala in poslabšanje vremena sem občutil prej, kot je
to kazal barometer ali napovedal radio. Leta 1951 pa je ne¬
nadoma prišel rezek preokret.

Bilo je poletnega popoldne. Vračal sem se z obiska v Slo¬
venske gorice. Prav pri izstopanju iz vlaka je začelo pršiti,
pritiskala je kljub pozni uri (ob 22 h ) huda jugovina, ki je kar

79

sapo jemala. Pri količkaj pospešenem koraku na poti domov
me je prijel krč v osrčju, v grlu me je stisnilo in moral sem
se za nekaj trenutkov ustaviti, da so ponehale bolečine v
osrčju in da je popustilo stiskanje v grlu. Doma sem mirno
zaspal in spal vso noč.

Take in podobne neprijetnosti sem doživljal zmeraj po¬
gosteje, spočetka prvenstveno ob poslabšanju vremena, kas¬
neje pa ne glede na to. Kadar sem telesno miroval, je bilo vse
dobro; če pa sem telesno delal ali kadar sem hodil, pa ni bilo
treba navkreber, ne, že samo premikanje po ravnini, da, celo
hoja navzdol me je prisilila, da sem se moral za nekaj sekund
ustaviti, dokler ni stisk v grlu in osrčju popustil.

III.

Marsikateri zdravnik je, pa naj bo še tako izveden in
izkušen, če že ne neveden, pa vsaj neroden, kadar je sam
bolan.

Kot kirurg nisem imel nikakih izkušenj s to popolnoma
interno boleznijo. Zaradi tega sem vprašal tega in onega
zdravniškega tovariša za svet. Bil sem »v obraz varljiv«, ka¬
kor se je izrazila sestra na kliniki, pa mi ni hotel nihče prav
verjeti, da sem bolan; razglasili so me celo za hipohondra,
torej za namišljenega bolnika. Drugi so se mi muzali in bili
mnenja, da sem zdrav kot dren, da sem »junak«, ki bo dočakal
sto let. Cul sem celo mnenje, da je vseh mojih težav krivo
moje preredno življenje, češ naj se ga večkrat pošteno na-
srkam, pa bom zdrav! Zopet drugi so razlagali, da so vse moje
težave posledice živčne slabosti, nevrastenije. Celo doma je
vladalo prepričanje, da se niti ne zavedam ne, kako sem
zdrav, češ spiš kot polh v duplu, jesti ti diši, prebavo imaš
redno itd.

Vse to mi ni hotelo v glavo, sčasoma mi je začelo iti celo
hudo za nohte. Počutil sem se dobesedno kakor cunja: kakor
hitro sem se usedel, vzel v roke časopis ali knjigo, sem v nekaj
minutah zadremal. Imel sem občutek, da dremaje in spečki
počasi tonem v Nirvano ...

Nazadnje sem si vse to razlagal tako, da me je življenje
zmrvilo pač prej kot druge, ki so še po sedemdesetem letu
čili in delavni.

80

Poleg neizmerne utrujenosti pri najmanjšem telesnem na¬
poru, poleg srčnega pritiska, ki je postajal zlasti ob poslab¬
šanju vremena neznosen, so me trapili krči v mečah, zlasti
zarana. Skoraj vsako jutro in pri popoldanskem spanju me
je zbudila silna bolečina na koncu jezika, kakor da bi mi kdo
prebodel jezik s šilom ali spustil vanj električni tok. Jezik
je bil skoraj stalno zavaljen, da sem se ponovno vgriznil vanj
do krvi. Pa ne na rob, marveč kar v sredo jezika. Dobival
sem tudi pike na jeziku in vnetje ustne sluznice ter imel po
spanju mnogokrat prav grenak okus v ustih. Skrajno ne¬
prijetno je bilo tudi šumenje v glavi — kakor da mi je ob
glavi lokomotiva, ki venomer puha, puha, puha. Kar na lepem
me je zbudilo njeno puhanje. Bitje srca sem občutil včasih
celo sede. Neko dopoldne sem doživel skrajno presenečenje.
Imel sem občutek, da imam nekaj v žrelu, kakor kak hra-
kelj. Odhrkal sem se in izpljunil otroško glisto. Takrat sem
pač glasno zaklel: tri sto hudičev — eden bi bil odločno pre¬
malo! Taka nagnusna golazen s takimi manirami! To me je
silno vznemirilo, zlasti še, ko tisti čas ni bilo nikjer santonina.
Vendar se mi je posrečilo dobiti pod roko inozemskega in
opravil sem kuro proti glistam. Preiskava blata po kuri je
bila negativna. Toda glej ga vraga — pri zdravniku mora biti
vedno kaj posebnega, kadar je bolan — čez nekaj dni je
prišla z blatom še ena glista. Napravil sem ponovno santonin-
sko kuro. Najbolj me je vznemirjala naraščajoča otopelost
duha — čedalje bolj sem postajal duševno brezbrižen, docela
neprožen.

Ker nisem dobil nikjer zadovoljive razlage za svoje težave,
sem se oprijel misli, da so morda vsega krive gliste, ki me
zastrupljajo. Šel sem gledat, kaj pravijo novejše knjige o
glistah in njihovem vplivu na človeka. Našel sem, da pridejo
pri okuženju jajčka glist skozi usta v prebavila, da se iz jajčk
v tankem črevesu izležejo ličinke, da te ličinke prodro skozi
črevesno steno v krvni obtok, da pridejo s krvjo v jetra, od
tod po jetrni veni v dolnjo zbiralno veno, po njej v srce,
pljuča, sapnik, grlo, žrelo ter nazadnje spet v želodec in črevo,
kjer se šele razvijejo v gliste. Lahko si mislite, kako mi je
kot kirurgu bilo pri srcu že pri sami pomisli, da pride nekaj
iz črevesa v kri in z njo po telesu, celo v srce in pljuča! Da

6 Doživljaji in doživetja

81

je bila zadeva še bolj nazorna, sem imel tiste čase polna usta
slin in ta slinavica mi je bila dokaz, da se ličinke v rojib
pomikajo po sapniku navzgor, v grlo, v žrelo... Brrr!

IV.

Tako je potekala zadeva dva do tri mesece. Kmalu po no¬
vem letu me je nekaj razburilo in tedaj sem dobil pravi prav¬
cati napad: silno bolečino v osrčju, kakor da mi kdo s kle¬
ščami stiska srce, zraven občutek, kakor da me kdo drži za
goltanec in davi, usta so bila polna slin, iz oči mi je vrel potok
solz. Napad je bil tako silen, da me je metalo, kakor da bi bil
padavičen. Trajal je nekaj minut.

Stvar je postajala od dne do dne resnejša. Zdaj je nekaj
pazljivih oči že opazilo spremembe na meni — lica so se mi
povešala, pod očmi so se pojavljali črni kolobarji, vsak napor
je bil neznosen.

Pri zdravniku, menda pri vsakem, je prva misel na raka,
kadar je bolan.

Spomnil sem se, da sem v zadnjih petindvajsetih letih ne¬
kajkrat opazil, da se mi je po iztrebljenju pocedilo nekaj
kapljic krvi, vsega morda za eno žličko, brez zadaha in brez
kake primesi. Dal sem si zaradi tega dvakrat preiskati danko,
obakrat je bila preiskava negativna. Ker je bil ta pojav tako
redek in v tako dolgih časovnih presledkih, sem si ga razlagal
tako, da se mi je nekje v črevesju naredila žilna krotica
(variks), ki je ob pritisku blata počila in povzročila krvave¬
nje. Vendar previdnost ni nikdar odveč —- zlasti ne v mojih
letih! Šel sem na rentgeniziranje. Niti preiskava želodca, dva¬
najstnika, tankega in debelega črevesa od zgoraj, niti danke
od spodaj ni odkrila ničesar, kar bi kazalo na raka ali na kaj
raku podobnega.

Spet sem bil tam kot poprej — v neznanju in temi.

V življenju je naj neprijetnejše razdobje, ko ugotoviš, da
deluje proti tebi sovražna sila, pa ne veš, kaka je in od kod.
To te vznemirja bolj kot še tako nemaren zoprnik, kadar ga
spoznaš in mu pogledaš v oči.

Podobno je pri bolezni. Res je, da so med ljudmi tudi taki,
ki kot noj nočejo videti sovražnika in ne vedeti za nevarnost.
Jaz se ne štejem mednje.

82

Kaj sedaj?

Pobral sem vse dotedanje zdravniške izvide, rentgeno-
grame, elektrokardiograme itd. ter hajdi na kliniko.

V.

Ker mi je tisti čas zbolela tudi žena, sva sklenila, da greva
na kliniko kar oba hkrati. Medtem ko so ženo takoj sprejeli,
so meni rekli, naj pridem prihodnji dan, da bodo videli, če
je res kaj.

»Kaj pa naj bo?«

Ali arterioskleroza (zaapnenje žil) ali nevrastenija (živč¬
nost) ali pa hipohondri ja (namišljena bolezen).

Zame da bi bilo najbolje, če bi bilo hipohondrija.

Pripomnil sem, da mi je popolnoma vseeno, kako to reč
poimenujejo, prosim jih samo, naj mi povedo, kaj mi je, in
naj mi pomagajo.

Tako je žena ostala na kliniki, jaz pa sem se napotil k so¬
rodnikom, stanujočim morda pet streljajev zračne črte od
klinike. Takoj, ko sem prestopil prag klinike in zaprl vrata
za seboj, sem se moral ustaviti. Občutil sem krč v osrčju in
skrajno nemoč. To se je ponavljalo vsakih 20 do 30 korakov.
Nazadnje sem se moral oprijemati ulične ograje ter prišel
končno s skrajnim naporom k sorodnikom. Kar ustrašili so
se me. Komajda sem se ulegel in pričel se je napad, podoben
onemu, ki sem ga preživel pred tremi tedni doma: krč v
osrčju, občutek, kakor da me kdo drži za goltanec in davi,
v ustih polno slin, iz oči so mi vrele solze po licih, telo se mi
je premetavalo kakor ob božjastnem napadu. To je trajalo
nekako pol ure. Ves ta čas se mi je zdelo, da se bo moja živ¬
ljenjska ura zdaj zdaj ustavila, in občutek sem imel, da mi
srce deluje kakor črpalka, katere konec ne sega v tekočino,
ki torej dela na prazno. Končno se je vse samo od sebe po¬
mirilo in poklicani zdravnik je odredil, da me drugi dan
prepeljejo z reševalnim vozom na kliniko. Brez kakega zdra¬
vila sem zaspal in spal razmeroma dobro vso noč.

Drugi dan so me na kliniki takoj sprejeli in odredili vse¬
stransko klinično preiskavo.

6 *

83

VI.

Klinična preiskava ni pokazala prvi dan ničesar, le že¬
lodčni sok je bil brez kisline. Zdelo se mi je, da vidim, kako
se mi na skrivnem vsi muzajo, češ pa bo vendarle samo nevra-
stenija ali hipohondrija.

Drugi dan je prišla sestra iz hematološkega laboratorija
in mi vzela kri za preiskavo. Naenkrat me začne gledati, gle¬
dati, gledati. Nazadnje se izvije iz nje:

»Saj to ni mogoče!«

»Kaj pa ni mogoče, sestra?«

Zmeraj sem rad prisluhnil mnenju nezdravnikov o kaki
bolezni. Dostikrat sem se prepričal o neverjetno bistrem opa¬
zovanju in pametni sodbi v stvareh, ki smo jih zdravniki
prezrli ali omalovaževali.

»Saj vi niste anemični!«

»Kdo pa pravi, da sem?«

»Hemoglobina (t. j. krvnega barvila) imate 46 % namesto
80 do 100 %.«

Bilo je kakor strela z jasnega. V trenutku so mi bili jasni
vsi napadi: kjer ni hemoglobina, tam ni rdečih krvničk; kjer
ni rdečih krvničk, tam ni kisika; kisik pa je za telo to, kar
je bencin za motor, in rdeče krvničke prenašajo kisik iz pljuč
po vsem telesu. Pri vsakem telesnem naporu je srce uporab¬
ljalo svoj lastni kisik in zaradi tega delovalo na prazno, od
tod napadi, podobni padavičnim.

Ko so prešteli še krvničke, jih našli samo 1,920.000 namesto
4,500.000 do 5,000.000, ter ugotovili krvni indeks z 1,2, si ogle¬
dali obliko posameznih krvničk, je postalo jasno, da je vzrok
mojih neprilik anemija.

Splošno presenečenje.

»Od kod tebi ta ženska bolezen?«

Ženske namreč izgubljajo z mesečnim perilom in ob po¬
rodih toliko krvi ter s krvjo vred toliko železa, da postanejo
slabokrvne.

»Ti od nekod krvaviš!«

Ko sem jim zatrdil, da ne vem za nikakršno krvavenje, se
je začel lov za krvjo, ki naj bi jo izgubljal. Rentgenska pre¬
iskava prebavil že doma ni pokazala ničesar, kar bi potrje¬
valo sum na raka ali kaj podobnega v prebavilih; petdnevna

84

mlečna dieta na kliniki, ki naj bi kemično dognala v blatu,
če kje v prebavilih skrivoma krvavim, je ostala negativna;
krvaveče zlate žile nimam — lov za krvjo je ostal brez uspeha.

Kaj sedaj?

Odločili so se, da mi preiščejo kostni mozeg. Navrtali so
mi kost prsnico in vzeli mozeg iz nje. Preiskava je dognala,
da je kostni mozeg bolan, da v njem rdeče krvničke ne do¬
zorevajo, marveč ostanejo nedozorele in v krvnem obtoku
takoj razpadajo.

Zdaj je bilo jasno, da je moja bolezen perniciozna oblika
anemije.

Vsem je nekako odleglo.

Kar nekam zadovoljni smo bili, da ni rak ali kaka raku
podobna neozdravljiva bolezen, marveč ta, kateri je zdrav¬
niška veda že odkrhnila vso njeno pošastno ostrino.

»Tako! Živiš lahko še dvajset let,« so mi zatrjevali, »ves
ta čas ti ni treba drugega, kakor da vsak mesec dobiš injek¬
cijo veleučinkovitega zdravila vitamin B 12 .«

»Kar začnimo,« sem vzkliknil vesel in navdušen nad takim
izidom preiskave.

VII.

In zdaj se je začel naj čudovitejši del te zame izredno
napete in ob pogledu nazaj malce zabavne zgodbe.

Prvo injekcijo 30 gamov (po gamih namreč merijo moč
tega zdravila), t. j. dve fioli sem dobil ob 18 h . Spal sem vso
noč kot bet. Že drugi dan sem se počutil povsem drugačnega.
Sedmi dan je krvna slika pokazala že odločen preokret: mno¬
žina hemoglobina je poskočila na 50% in število rdečih
krvničk na 2,176.000. Da bi zdravljenje pospešili, sem čez
teden dni dobil transfuzijo krvi, četrt litra sveže krvi iz žile
v žilo, deseti dan po prvi injekciji pa drugo injekcijo vita¬
mina Bi 2 . Množina hemoglobina se je od mesca do mesca, t. j.
od injekcije do injekcije dvigala, prav tako je vzporedno
raslo število rdečih krvničk. Še ne tri mesce po prvi injekciji
je bilo hemoglobina 87 % in rdečih krvničk 4,200.000, t. j. sko¬
raj normalno.

In počutje?

85

Prenehala je ona strašna utrudljivost, ki me je spravljala
v obup; izginila je lokomotiva, ki je venomer puhala in mi
grenila življenje; krči v mečih se niso več ponovili; stanje
v ustih se je popravilo; jesti mi diši, prebava je večinoma
redna; nikdar več nisem dobil napada in z lahkoto sem pre¬
nesel celo hojo na Učko goro, ko sem bil kot prebolevnik na
morju, dokaz, da srce kljub tako nevarni bolezni ni utrpelo
nikake okvare; občutek prebodenega jezika se je pač še ne¬
kajkrat ponovil; vrnila se mi je prožnost duha, da spet lahko
delam. Pač pa je ostalo slej ko prej nerazpoloženje ob času,
ko je na tem, da se vreme izprevrže, in prebava se je malce
polenila, da moram včasih vzeti kako odvajalo.

VIII.

Ali sem sedaj zdrav?

Ne! Bolezen je pač ukročena, ni pa ozdravljena. Vitamin
B 12  nadomešča manjkajočo snov, ki bi se morala tvoriti v
želodcu in nabirati v jetrih, na samo tvorjenje te snovi pa
nima vpliva.

In vendar je tudi to velikanski uspeh zdravniške vede:
ugnati popolnoma smrtno bolezen in ji iztrgati žrtev tako
rekoč iz krempljev!

Ponosnim uspehom zdravstva: cepljenju proti kozam in
steklini in drugim nevarnim kužnim boleznim; pobijanju pri¬
sada s sulfonaminskimi zdravili in penicilinom: zdravljenju
jetike s streptomicinom in drugimi novimi zdravili; brez-
bolečnosti v operiranju in še marsičemu drugemu se je zdaj
pridružilo novo veledelo — ukrotitev pošastne perniciozne
anemije.

Temu veleodkritju se imam zahvaliti, da še živini in delam!

In kako delam!

Mislim, da Doživljaji in doživetja, ki so nastali po bolezni,
pričajo o zopetni prožnosti mojega duha. Pišem z lahkoto ure
in ure na dan, kakor sem delal pred leti.

Kako vse drugače je bilo to več let sem pred izbruhom
perniciozne anemije!

Pred boleznijo sem že dolga leta opažal, da sem izgubil
nit misli, če sem v govoru preskočil na drug predmet ali če

86

me je kdo prekinil. Zdaj v takih primerih nit skoraj vedno
hitro najdem in jo spet ujamem.

Vse te duševne učinke injekcij vitamina B i2  si predstav¬
ljam tako, da injekcije kri normalizirajo in da normalizirana
kri polje zdaj po mojih žilah namesto prejšnje bolne. Od tod
poživitev delovanja vseh organov.

Pa to ne velja samo za duševno delo. Tudi na vrtu in v
sadovnjaku opravljam težaška dela po cele ure na dan. Res
je, da se pri tem utrudim. Pa ne bolj kot pred leti. Vsedem
se ali malo ležem, pa sem v najkrajšem času spet popolnoma
dober. Poprej nisem bil zanič cele dneve!

Pa še nekaj nad vse čudovitega!

V vsem svojem življenju sem bil vedno optimist, nagonsko
sem iskal in našel vedno in povsod sončne strani. Svoj poklic
sem opravljal z veseljem in navdušenjem, pa sem ga tudi
lahko, saj sem bil razen nekaj maloštevilnih bolezni vedno
zdrav kot riba v vodi. Odgovornosti se nisem nikdar plašil in
borbam za vse lepo in dobro se nisem nikdar izmikal, da,
tem bolj sem vihal rokave, čim več je bilo zoprnikov na
drugem bregu.

Nekaj let pred izbruhom perniciozne anemije pa se mi je
ponovno vsiljevala misel na smrt, da, celo na samomor. In to
prav posebno, kadar so se pojavile kake težkoče v mojem
življenju.

Zdaj, po prestani bolezni, se temu smejem. Čutim se po¬
polnoma prerojenega in niti v sanjah mi ne pride na misel
smrt ali celo samomor. Narobe! Po glavi mi roji vse polno
misli in načrtov, ki bi jih rad izpolnil.

In občutek imam, da jih bom!

Ali ni to zares čudovito? ,

Vsak mesec ena sama injekcija čudežnega zdravila vita¬
mina B 12  in po dve tableti pepsacida na dan, da mi nadomesti
manjkajočo solno kislino v želodčnem soku!

IX.

Od kod meni ta tako strašna bolezen?

Najbrž se ne motim, če sumim, da mi je v rodu.

Oče mi je umrl star komaj 33 let za jetiko (»Auszehrung«
pravijo mrliške bukve). Mati je umrla stara komaj 42 let.

87

Osem let po smrti mojega očeta se je vdrugič omožila, rodila
v aprilu in umrla septembra istega leta, ne da bi bila po
porodu vstala. Porodni prisad ne bi bil trajal pet mescev,
matična knjiga navaja za vzrok smrti »hrbtna bolezen«.

Kmalu po drugi svetovni vojni mi je umrla sestra, stara
43 let. Na zagrebški interni kliniki so ugotovili perniciozno
anemijo. Takrat še ni bilo vitamina B i2  in morala je v grob.

Med okupacijo mi je umrla druga sestra, stara 64 let.
Nekaj let pred smrtjo je bila bela kot stena. Krvno sliko
narediti takrat na deželi je bilo nemogoče.

Zdi se mi — upravičeno ali ne —, da je tudi druga sestra
umrla za perniciozno.

Če to drži — za eno sestro je zanesljivo dognano —, tedaj
imam bolezen kot zasnovno dedino.

X.

Začel sem premišljevati, kdaj se je ta zadeva pri meni
pravzaprav začela? Ali so bili kdaj kaki njeni otipljivi znaki
ali vsaj predhodna napovedovanja?

Utrudljivost in rastoča živčnost sta se me začeli lotevati
nekako pred 10.—12. leti. Prvo sem spravljal v zvezo z leti
svojega življenja.

In z življenjsko obrabljenostjo, saj moj kirurgični poklic,
dve svetovni vojni, razburjenja, zlasti meljska vojašnica
1. 1941, dostikrat nemožnost skrbeti za najpotrebnejše kul¬
turno življenje, in druge nevšečnosti, ki jih prinese vojna,
zapor, izselitev, ponovno onemaničenje, partizanstvo — vse
to vendar ni moglo brez posledic mimo mene!

V partizanih sem ponovno opazil v podkolenju in na stegnu
krvave pike, ki so nastale čisto same od sebe.

Zdaj mi je tudi jasno, od kod raztrgljivost mojega mišičja.
Pred kakimi petimi leti sem na vlaku vzel z mreže košaro,
težko največ 15 kg, in jo postavil na tla. Ko se je vlak ustavil,
sem jo zagrabil, pri tem sem začutil hudo bolečino v desnem
nadlehtju. Doma sem ugotovil, da se mi je pretrgala dvoglava
mišica in še danes je na tem mestu na daleč vidna jamica
v desnem bicepsu.

88

Julija 1950 sem pri umivanju zarana opazil na obeh pod-
laktih podkožne pikčaste krvavitve. Krvna slika je bila brez
posebnosti in krvavitev je izginila menda že drugi dan sama
od sebe.

Hujša in dosti bolj vznemirljiva kot ta podkožna je bila
krvavitev v levo oko 9 mescev pozneje, ki mi je pustila
mušica vico.

Tudi ta je bila znak perniciozne anemije. Nekateri oftal¬
mologi so celo mnenja, da taka krvavitev v oko dokazuje,
da gre res za perniciozno anemijo in ne za slabokrvnost druge
vrste, češ pri perniciozni je krvavitev v oko redna, pri dru¬
gih oblikah pa le izjemna.

PRAVDA ZA SLOVENSKO ZDRAVSTVENO
IN LOVSKO BESEDO

40 LET ZNOJA IN BOJA ZA SLOVENSKI ZDRAVSTVENI
BESEDNJAK

I. Trditev v zgornjem naslovu ni čisto točna, zakaj moje
zavestno in načrtno delo za zdravstveni besednjak se je začelo
žele leta 1940 in sicer na pobudo prof. Ramovša, ki se mu je
pridružil tudi ravnatelj Breznik. Res pa je, da sem svoj prvi
jezikovni članek »Donesek k zdravniški terminologiji« pri¬
občil leta 1911 v goriških Naših zapiskih. Temu je sledil drugi
»Iz kirurške terminologije« v zagrebškem Liječniškem vjes-
niku 1. 1921, nato »Slovar slovenskega jezika in naše vsak¬
danje zdravniške potrebe« v štirih številkah Zdravniškega
vestnika 1937, nakar sem začel priobčevati v Zdrav, vestniku
skoraj v vsaki številki »Vejališče za naše strokovno besedje
in izrazje« od leta 1939 do leta 1941, kar sem nadaljeval med
okupacijo v Partizanskem zdravstvenem vestniku pod naslo¬
vom »Spoštujmo in negujmo svojo materinščino«-ter v povoj¬
nem Zdravstvenem vestniku od leta 1946 do 1949 pod naslo¬
vom »Brusimo, rešetajmo, vejajmo«. Vmes sem izdal knjigi
Klinični besednjak leta 1941 in Slovenska zdravstvena beseda
1. 1947 ter več sestavkov o slovenski zdravstveni besedi v
naših listih, knjigah in učbenikih.

To so moje najvidnejše postaje na poti do slovenskega
zdravstvenega besednjaka.

Samo zamisel zdravstvenega besednjaka je sprožil prof. Ra¬
movš, ki je v Zdravniškem vestniku leta 1940 št. 2 dal pri¬
občiti svoje pismo uredništvu lista o dotedanjem jezikovnem
prizadevanju slovenskih zdravnikov, v katerem pravi:

»Zato bi bilo prav, da bi n. pr. g. Černič, ki se je doslej
največ s tem bavil in ki si zna tudi iz dosedanje literature
dobra zrna izbrati ter ima, kakor me ravno št. 11 letnika 1937

90

prepričuje, smisel in čut za preprosto in lepo slovenščino,
sestavil abecedno urejeni strokovni slovarček, tako da bi za
geslo vzel latinsko ime, ga slovenil, dodal spol, sklanjo in
zveze, v katerih se izraz uporablja. Izbera besed naj bo čim
večja.«

Tako je vzniknila misel o zdravstvenem besednjaku.

Drugi naš jezikovni velmož, ravnatelj Breznik, mi v pismu
22. sušca 1940 sporoča: »Mislim, da bi bilo najpametnejše, kar
je napisal prof. Ramovš na koncu svojega članka: ,Zato bi
bilo prav, da bi n. pr. g. Černič* itd. Ta pot bi bila najkrajša
in najuspešnejša.«

Po vsem tem mi pač ni preostajalo drugo, kot lotiti se
hočeš nočeš moraš sestavljanja slovenskega zdravstvenega be¬
sednjaka, ki je zaradi tedanjih svetovnih dogodkov moral
pospešiti svoje rojstvo in zagledati beli dan, čeprav še nedo¬
nošen. Tako je leta 1941, že med okupacijo in za mojega
izgnanstva v Srbijo, izšel Klinični besednjak.

Ko sem se leta 1942 vrnil na Dolenjsko, je bila moja prva
skrb, da sem v Jutru priobčil popravke in najnujnejša dopol¬
nila h Kliničnemu besednjaku. To je dalo tedanjemu kultur¬
nemu uredniku Jutra Božidar ju. Borku povod, da me je izpod-
budil za nadaljevanje jezikovnih člankov, ki jih je prinašalo
Jutro leta 1942 in 1943, kjer sem obravnaval prvenstveno
zdravstvene ter lovske besede in izraze.

II. Ko sem se načrtno lotil dela za zdravstveni besednjak,
je bilo v meni še marsikaj nedognanega, kar je očito v Kli¬
ničnem besednjaku, pa tudi v Slovenski zdravstveni besedi.
Zato mi je bilo mnogo na tem, da pride naše zdravstveno
besedje in izrazje v navzkrižni ogenj javnega razpravljanja,
kar sem opravljal v Jutru med vojno in v Zdravstvenem vest¬
niku pred vojno in po njej. Pri tem sem nehote vzbudil mnogo
negodovanja, ker nisem upošteval dejstva, da človeka jezi,
če ima bradavico na nosu, da pa zdivja, kadar ga spomniš
nanjo.

III. Prvo, kar je bilo treba razčistiti, so bile mednarodne
tujke latinskega in grškega izvora, ki jih v zdravstvu vseh
jezikov kar mrgoli. Kako te tujke oblikovati po slovensko,
kako jih spoliti in sklanjati oziroma spregati?

Podrobna navodila za slovensko obliko, spol in rabo med¬
narodnih zdravstvenih tujk bo prinesel Slovenski zdravstveni

91

besednjak, tu naj omenim zgolj načela, da podam razvoj tega
vprašanja.

Prvo načelo je bilo, da vzamemo mednarodno tujko latin¬
skega in grškega izvora v izgovarjalni obliki v imenovalniku
ednine kot slovensko besedo, jo po slovenskih slovničnih pra¬
vilih spotimo in sklanjamo.

Drugo načelo: kadar ima mednarodni strokovni izraz v
slovenščini že ustaljeno obliko in spol, to obliko in spol obdrži
ne glede na svojo prvotno obliko in spol; kadar pa ima med¬
narodna tujka, ki v slovenščini še ni znana, v slovenščini
kako sebi sorodno besedo že izoblikovano, se ravna po le-tej.

Tretje načelo: mednarodni terminus lahko uporabljamo v
prvotni ali v poslovenjeni obliki, prvo zgolj v imenovalniku
in tožilniku, kadar je enak imenovalniku.

In končno načelo: mednarodne oznake, bodisi prvotne ali
poslovenjene oblike bomo uporabljali zgolj tam, kjer je ta
uporaba za razumevanje potrebna, drugače pa rabili sloven¬
ske oznake, če jih premoremo.

IV. Prvenstveno so to posplošena pravila, ki sem jim našel
vzorce in primere v Breznik-Ramovševem Slovenskem pravo¬
pisu iz leta 1935 ter v Tominškovem Antibarbarusu: abortus,
-usa m.; cirkus, -usa m.; globus, -sa m.; luksus, -sa m.; status
quo statusa quo; turnus, -sa m.; datum, -uma m.; forum, -uma
m.; metrum, -uma m.; serum, -uma; eldorado, -a m.; studio,
-a m.; tempo, -a m.

Za oznake na -itis, ki pomenijo vnetje organa, kateremu
so priponke, in ki jih je kot listja in trave v zdravstvu, nisem
našel v SP iz leta 1935 nikakih primerov. Tudi na te sem
razširil zgornje pravilo in ne glede na njihov prvotni spol
in sklanjatev vzel imenovalnik ednine izgovarjalno kot slo¬
vensko besedo, jo kot tako spolil in sklanjal.

Med zdravniki je bil proti zadnjemu oblikovanju in spo-
ljenju precejšen odpor. Potem pa je ravnatelj Breznik v
Zdravniškem vestniku 1939 na strani 244 dal zapisati, da
pišimo splošno znane strokovne izraze, t. j. take, ki se v medi¬
cini splošno rabijo, fonetično, manj znane ali take, ki se šele
na novo uvajajo, kaže pisati v tuji obliki, da moremo razumeti
njih izvor. In izrecno se je zavzel za oblike: akutni holecisti-
tis; peritonitis, -a m.; pelvis, -a m.; parotis, -a m.; corpus
luteum corpusa luteuma ter »pri deliriumu tremensu«. To

92

svojo odločitev je sporočil dr. Maksu Kremžarju, ki jo je
ponatisnil v Zdrav, vestniku. Pozneje pa se je popravil v
pismu dr. Kremžarju z dne 2. maja 1939: »Če sklanjamo in
spolimo: diafragma, -e (žen. sp.), dogma, -e itd. — moramo se
dosledno in tudi zaradi lahke rabe odločiti, da bomo spolili:
meningitis, -isa (čeprav je v grščini in v nem. ženskega spola),
ascaris, -isa (čeprav je v grščini in nem. žen. spola), diabetes,
-esa m. (tu je v nemščini isti spol). V toliko moram svoje
mnenje popraviti« (pr. Zdrav, vestnik 1939).

S tem je nasploh in v posameznih primerih odobril moje
posplošeno pravilo o pisanju, spoljenju in sklanjanju medna¬
rodnih zdravstvenih tujk. Meni je v pismu z dne 21. aprila 1939
sporočil:

»Z Vašimi načeli se strinjam. Tudi jaz bi sklanjal primer
corpus delicti tako: dva corpusa delicti (v strokovni govorici)
ali dva korpusa delikti (v nestrokovni, recimo časnikarski
govorici).«

Prof. Ramovš pa je zapisal v Zdrav, vestniku 1940:

»Načelo uporabe in sprotne zamenjave strokovnih izrazov
je g. Černič pravilno podal in obrazložil.

Vseh tujk enakšnega kova ni mogoče vedno na isti način
podati. Vsaka tujka je izposojenka. Pri izposojenkah pa je
važno, kdaj in od kod je izposojena. Odtod razlika med
»barvo« in »farbo«, čeprav sta obe iz iste nemške besede, t. j.
ne iz iste, marveč prva še iz starovisokonemške, druga iz
moderne. Tudi strokovni izrazi imajo različen izvor in raz¬
ličen akcijski radij. Čim splošnejši je, tem bolj je že naš,
je že ukoreninjen; če ga šele v ozkem krogu uporabljati
pričenjamo, je še tujec. Le-temu in samo le-temu puščamo
tujo zunanjo obliko in tujo jezikovno obliko.«

In konkretno prav tam: »Če se že eden od dveh izrazov
podaja v slovenski jezikovni obliki (t. j. z našim sufiksom),
tedaj je treba pisati vso besedo fonetično, n. pr. akutni hole-
cistitis; ne sme nas motiti dejstvo, da ima slovenjeno ime
drugačen spol.«

Tudi drugi slovenski jezikoslovci, s katerimi sem imel
stike, so sčasoma pristali na moje oblikovanje latinskih in
grških zdravstvenih oznak. Prof. dr. Anton Dolar, ki je sprva
nasprotoval in si dobesedno tiščal ušesa, mi je v pismu dne
26. februarja 1948 sporočil: »Priznavajo Ti, da si s pošlove-

93

njenjem lat. oz. grških znanstvenih terminov našel Kolum¬
bovo jajce.«

V. Medtem ko je tekla borba za oblikovanje in spoljenje
zdravstvenih oznak latinskega in grškega izvora, je bilo treba
izkoreniniti marsikatero ljubko na domačem vrtu.

Ne morem pojmiti, zakaj, dejstvo je, da so profesorji na
naši tedanji medicinski fakulteti začeli uvajati nepojmljive
novotarije in opuščati lepe, ukoreninjene slovenske oznake.

Tako je prof. Plečnik v poslovenjenem Repetitoriju anato¬
mije zapisal za larynx »jabolko« in zavrgel slovensko grlo.
Popolnoma je prezrl, kako poje Prešeren:

Pusti peti mojga slavca,
kakor sem mu grlo ustvaril.

In Aškerc:

Kadar ob smrtni uri duša
stopi človeku do grla ...
kdo mu ponudi čarovne pijače,
da bi ga otel? ...

Ter Župančič:

Potem bi jokal Ciciban
in kričal na vse grlo.

Zamislite si namesto grla »jabolko« ... Ali pa, da bi kateri
naših laringologov obesil tablo z napisom, da je zdravnik za
bolezni v jabolku!

Res je sicer, da zapravljivi Slovenec požene cel grunt »po
grlu« namesto po žrelu ali po goltu, toda naš preprosti človek
dostikrat ne razločuje tudi moram in morem, voh in vonj,
trup in truplo, nosnico in nozdrv in še marsičesa drugega ne,
res je, da ima celo Pleteršnik marsikaj napačnega, toda da¬
našnji visokošolski učbenik mora vedeti, kaj je prav in
kaj ne.

Usoda grla je pri Plečniku zadela tudi dvanajstnik, duode-
num, ki ga je nadomestil z »žolčnim črevesom«, češ da vsebuje
žolč — kakor da ne bi bilo žolča ali njegovih sestavin v vsem
črevesu prav do danke! Potem ščitnico na vratu s »predsap-
nico«, njegov učenec prof. Hribar pa celo s »podsapnico«
(Zdrav. v. 1937). Maternico, besedo, ki je znana in rabljena

94

po vsem Slovenskem, znana babicam, zdravnikom, vsaki žen¬
ski, kakor hiiro se zave svojega ženstva — to besedo je Pleč¬
nik zavrgel in začel uvajati »ložesno«, namesto noseča ženska
je rabil »nosna ženska«, pozabil je pač, da je nosno del ali
lastnost nosu. Že Makovic je 1. 1782 v prvi slovenski strokovni
knjigi, v učbeniku za babice, pisal »noseči stan«. Za vagino
smo od kar pomnimo rabili nožnico, Plečnik jo je nadomestil
s »tokavo«. Že kot ljudskošolski učenčki smo razločevali
mlečno in stalno zobovje, Plečnik je uvajal »stanovitno«.

Njegov naslednik prof. Alija Košir je v svoji knjigi Člo¬
veško telo tiskal in naslikal edinstveno besedo »štilček«, ki
naj bi bil šilasti podaljšek na spodnjem delu lobanje, kate¬
remu se po latinsko reče processus styloides; ker je v latin¬
ščini processus styloides tudi kostna grča na spodnjem koncu
podlaktnice, je tudi tam štilček! Za podaljšani hrbtni mozeg
je Košir napisal »pomozeg«, za hrbtni mozeg pa »hrbtenjača«,
ki je hrvaška beseda, samo da tam pomeni hrbtenico!

Treba je bilo razčistiti in opredeliti pojme: žleza in bez¬
gavka, ki so jih naši pisci mešali križem kražem; kračo, ki jo
ima svinja, od človeške goleni; zvin in izpah, pri zadnjem je
treba ud uravnati, ker drugače ostane okvarjen svojživdan,
pri prvem tega ni treba; vročino, vročico in mrzlico — prva
je povišana telesna temperatura, ki jo pokaže termometer,
druga je ob razburjenju ali po zaužitju vroče pijače samo
občutek vročine, termometer pa je ne pokaže, zadnja te trese,
da drgetaš; uveljaviti črevesno krivuljo oz. črevesni zavoj
namesto »črevesne zanke«, šolarskega prevoda nemške Darm-
schlinge; opredeliti bulo od bunke, ki je posledica udarca ali
padca; novotvorbo, neoplazmo, od nove tvorbe, ki pomeni ne¬
kaj, kar je nastalo namesto nečesa dosedanjega; vneti organ
od vnetnega znaka ter vnetljive tvarine itd.

Izpodnesti je bilo treba germanizme »čolničasto uvlečeni
trebuh« za nemški kahnfbrmig eingezogener Bauch ter ga
nadomestiti z upadlim trebuhom, kakor poznamo upadla lica
ipd.; »tračnico« (Schiene) z opornico; »tla medenice« za Becken-
boden z dnom medenice, saj medenica je posoda, ki drži dro¬
bovje — posoda pa ima v slovenščini dno, ne pa tal; »ognjišče«
in »žarišče bolezni« za nemški Krankheitsherd, namesto lepih
slovenskih oznak: leglo, kotišče, gnezdo, gnezdišče bolezni;

95

»stolico« z blatom in iztrebljanjem; »naraščena pljuča« (an-
gewachsene Lunge!) namesto priraščena pljuča; »dvoje pljuč¬
nih kril, ki sta deljeni v poli« ali celo v »pole«, namesto levih
in desnih pljuč ali levega in desnega pljučnega krila, ki sta
sestavljena iz pljučnih režnjev. »Sporonosne bakterije« na¬
mesto trosave ali trosavke.

Uveljaviti je kazalo oznake kot n. pr. pegavica in izpod-
nesti »pegasti legar«, »pegasti tifus« ali celo »pegavec« —
legar je spakedranka iz nemške besede Lagerkrankheit, pe¬
gavec je v slovenščini tisti, ki ima v obrazu pege, tifus pa
označuje nalezljivo črevesno bolezen, ki jo povzroča poseben
bacil, tifusni bacil. Potem preganjavico za nemško Verfol-
gungswahn, ki sem jo slišal na Dolenjskem.

Zavreči je bilo treba nesmisle, kakor »novine« za neoplaz-
mo, ki jih ima še dandanes prof. Hribar v svojem učbeniku,
saj no vina je to, česar se vse veseli — prirastek v hiši, hlevu,
na polju. »Novine« je hrvaška beseda in pomeni časnik.

Menda ga ni količkaj izobraženega Slovenca, ki si ne bi
bil na jasnem, kaj so možgani, mali možgani, podaljšani hrbtni
mozeg, možganske mrene in možganska opna, lobanjsko dno
in hrbtni mozeg. In kaj je iz teh oznak napravila naša kate-
derska anatomija? Možgani so postali »lobanjski mozeg«, kar
je še upravičeno, kadar ga imenujemo v isti sapi s hrbtnim
in kostnim mozgom; mali možgani so »možganci«; podaljšani
.hrbtni mozeg »vezni sredež«; možganske mrene in možganska
opna »odeje lobanjskega in hrbtnega mozga«; lobanjsko dno
»lobanjski spodek« (Plečnik Repetitorij).

Zaradi nepojmljivih posebnosti takratne ljubljanske medi¬
cinske fakultete, kjer je nosila in še nosi zastavo anatomija,
je nastala med našimi zdravstvenimi pisci dvo-, deloma celo
trotirnost: ljudstvo in naši pisatelji govore in pišejo grlo, naša
anatomija jabolko, naši srednješolski učbeniki pa še dan¬
danes »grgavec« (pr. Beta Hudales »Nauk o človeku za nižje
gimnazije«, izdaja 1951), ki pomeni človeka, ki grga ali grgra.
Bila je velika nevarnost, da nazadnje nihče več ne bo vedel,
za kaj gre in kako naj govorimo, saj se naši nižješolci v gim¬
naziji uče »grgavec«, višješolci »grlo« (pr. Vera Pirc »Nauk
o človeku za višje razrede gimnazij«, III. izdaja iz leta 1953),
medicinci v anatomiji »jabolko« po Plečnikovem, na klinikah
pa spet »grlo«.

96

Le poglejmo, kaka razlika je nastala med tedanjo fakul¬
tetno in zdravniško slovenščino:

Okulist Ješe:
steklovina
mrežnica

lečna ovojnica, opna,
mrena

solznik, solzovod

Anatom Plečnik:
očesna sluzina
vidna mrena
lečina zavijača

iztrebilo za solze v nosu

Potem profesor babiške šole Zalokar:

trtica

maternica

maternica v nosečnosti
maternični vrat
jajcevod
sečna cev
deviška kožica
minljiva mrena
vodna mrena
resasta mrena

ritnica
ložesna
nosna ložesna
grl jan

iztrebilo za jajčeca
scalo

vaginalna loputa
uprhljivka
plodnik
kosmata koža

Odveč bi bilo, če bi navajal še druge primere. V mnenjih
naših zdravnikov in drugih naših kulturnikov bom pokazal,
kako so sodili drugi o tedanji naši zdravstveni besedi ter o
mojem prizadevanju, da krenemo na pot dotedanjega ljud¬
skega in knjižnega izražanja.

Nečesa pa ne smem zamolčati!

Ko sem začel izpodnašati tedanjo anatomično nomenkla¬
turo, so vprašali prof. Plečnika, če bo kaj odgovoril na mojo
kritiko.

»Jaz, vseučiliški profesor, primariju?«

Ko mi je eden izmed njegovih učencev to povedal, tedaj
sem se šele prav zavedel, da sem na pravi poti!

VI. Novote je bilo treba prenesti v življenje, da se uvelja¬
vijo in postanejo usus tyrannus. To sem storil s tem, da sem
poslovenil zdravstveno trilogijo Paula de Kruifa Borbo za
življenje, Borce proti smrti in Lovce na mikrobe. Te prevode
je izdal 1. 1946 Slovenski knjižni zavod a 5000 izvodov. Žani-

7 Doživljaji in doživetja

97

mivo je, da so Borci proti smrti izšli v nekoliko skrajšani
obliki že prej — založba Dobra knjiga mi je predpisala obseg
knjige — v 4300 izvodih in bili v enem letu razprodani. Po¬
kupila jih je tako imenovana Ljubljanska pokrajina, ki je
tedaj obsegala Ljubljano in Dolenjsko brez Bele Krajine.
Ali sem bil veselo presenečen, ko mi je Božidar Borko
leta 1950 poslal ameriški časopis Prosveto, v katerem sem
zagledal svoj prevod Borcev proti smrti. Ne vem, v kaki na¬
kladi izhaja čikaška Prosveta, z njeno objavo tega prevoda
je šla knjiga v nad 10.000 izvodih med slovensko ljudstvo.

Ob tej priliki sem pisal uredništvu Prosvete v Chicago
in ga prosil za pojasnilo, ali res toliko Slovencev v Ameriki
ne zna angleščine, da je kazalo priobčiti slovenski prevod
ameriške knjige. Dobil sem tale odgovor:

Chicago 23. 111. 22. marca 1950.

»Spoštovani dr. Černič!

Vašega pisma glede ponatisa Vašega prevoda knjige Borci
proti smrti sem bil zelo vesel, zlasti še, ker niste ugovarjali,
marveč izrazili zadovoljstvo. Tako vsaj čitam med vrsticami.
Kolikor mi je znano, so mnogi naši čitatelji z veliko slastjo
čitali Vaš prevod de Kruifa. Pred leti sem to knjigo čital v
angleščini in pred letom sem se zelo začudil, ko sem jo videl
v slovenskem prevodu. In ker je snov svojstvena, zelo po¬
ljudno obdelana, sem jo ponatisnil. Naši starejši ljudje v tej
deželi sicer čitajo tudi angleški, nekateri dobro, drugi za silo,
nekateri pa sploh niti za silo. Toda tudi oni, ki razumejo, bolj
zapopadejo v svojem jeziku. To namreč na splošno rečeno.
Druga stvar pa je, da so med nami bolj redki, ki čitajo
knjige, pa bile v slovenščini ali angleščini. Pri nas v Ameriki
tej stvari služijo časopisi — serialno priobčevanje novel in
drugih knjig. To je bila in je še vedno naša ,akademska'
vzgoja, poleg življenjskih izkušenj. Iz starega kraja smo ve¬
činoma prišli le malo pismeni, nekateri brez vsake šole in so
se tukaj sami navadili čitanja in pisanja za silo. To naj bo
pojasnilo na Vaše vprašanje. Zdaj se naša priseljeniška gene¬
racija nagiba k zatonu ... Se nekaj let, deset, morda 15 in slo¬
venski tisk bo v tej deželi domalega izginil...

S toplimi pozdravi Anton Garden, urednik.«

98

Razen tega so me prosili pisci naših zdravstvenih učbeni¬
kov, da jim prevejam zdravstveno besedje in izrazje. Ponav¬
ljam: zdravstveno besedje in izrazje, ne pa njihovega sloga,
ker sem se zavedal ljudske modrosti, ki sem jo cul že kot
dijak v Novem mestu: »Kakršen mož — taka beseda« in
pozneje v tuji obliki: »Le style c’est l’homme«. Ce bi jim bil
izpreminjal tudi slog, bi iz njihovega spisa gledal moj obraz
namesto njihovega.

Mislim, da se prevejano zdravstveno besedje in izrazje
razen v Zdravstvenem priročniku, ki ga je leta 1951 izdal Slo¬
venski knjižni zavod v 50.000 izvodih, in v de Kruifovi zdrav¬
stveni trilogiji najbolj razširja v učbeniku ravnatelja Babiške
šole v Ljubljani, docenta dr. Vita Lavriča »Porodništvo za
babiške in druge medicinske šole«, ki je izšla leta 1949. S tem
učbenikom prodira smisel za zdravstveno slovenščino med
zdravnike in babice ter po njih med ljudstvo.

VIL Prvi so prevzeli prenovljeno zdravstveno slovenščino
naši porodničarji, saj imajo porodničarji tudi častno prven¬
stvo, da je prav slovenski porodničar Anton Makovic leta 1782
napisal prvi slovenski zdravstveni učbenik za babice in s tem
prvo slovensko strokovno knjigo sploh. Uvedli so za tekočino,
v kateri plava plod v maternici, plodovnico, namesto doteda¬
nje »plodne vode« ali »plodove vode« — plodna voda je tista,
ki ima mnogo živalstva in rastlinja, plodova voda pa plodov
seč; popkovnico namesto prejšnje »popkovine«, ki je tvarina,
iz katere je popkovno povesmo; vrh maternice namesto
»materničnega dna«, šolarsko prevzetega po nemškem Ge-
barmutterboden; poporodno dobo za nekdanjo »otroško« ali
celo »otročjo posteljo« iz nemške Kindsbett, saj otroška po¬
stelj je postelj za otroke, otročja pa nesmisel; nosečnico, po¬
rodnico in otročnico za »nosečo in rodečo ženo«, ko je v slo¬
venščini žena samo poročena ženska.

Porodničarjem so se pridružili mariborski dermatologi,
potem naši mikrobiologi ter internisti itd.

Tudi Oftalmologiji prof. Ješeta sem ob drugi izdaji pre-
vejal zdravstveno besedje in izrazje.

Tik pred svojo prezgodnjo smrtjo me je naprosil primarij
dr. Lutman, da mu jezikovno prevejam Priročnik za delo

7 *

99

v zdravstvenih laboratorijih, ki bo še letos izšel in ki bo
posredoval zdravstveno slovenščino srednjim medicinskim
kadrom.

Tudi športnikom sem popravil učbenik, ki ga je spisal
dr. Šef — žal je ostalo v njem čuda tiskovnih napak, ki jih
bo treba izkoreniniti pri predavanjih.

Kot urednik Zdravstvene knjižnice, ki jo izdaja Slovenski
knjižni zavod in katere je izšlo do sedaj osem knjižic, imam
priliko, da usmerjam slovensko zdravstveno besedje med na¬
šimi poljudnimi pisci.

Nasploh lahko rečem, da so se novot oprijeli vsi klinični
in poljudni zdravstveni pisci, le anatomi so zakrknjeni in
vztrajajo pri svojem.

Vlil. Da bi slovensko zdravstveno besedo uskladil s pre¬
davanji na naši medicinski visoki šoli v Ljubljani, sem pred¬
ložil tedanjemu ministru za ljudsko zdravstvo dr. Marjanu
Ahčinu, ki je bil s sklepom Narodne vlade Slovenije za to
pooblaščen, da se ustanovi na medicinski visoki šoli katedra
za izgrajevanje slovenske zdravstvene besede, in ga prosil, da
za predavatelja imenuje mene. Tov. minister je moj predlog
odstopil fakultetnemu svetu, ki me je izvolil za predavatelja
slovenske klinične terminologije. Tako sem predaval o izgra¬
jevanju slovenske zdravstvene besede tri semestre na Medi¬
cinski visoki šoli v Ljubljani in vsi študenti ter študentke
medicine so bili dolžni vpisati moja predavanja. Ker so me
potovanja iz Maribora v Ljubljano živčno preveč izčrpavala
— najbrž so bili to prvi znanilci poznejše perniciozne ane¬
mije — in ker se sodelovanje z drugimi predavatelji na visoki
šoli ni razvijalo tako, kakor sem si zamišljal in želel, sem po
treh semestrih predavanja zaprosil tovariša ministra, da me
razreši dolžnosti predavatelja na Medicinski visoki šoli, in se
predal sestavijanju slovenskega zdravstvenega besednjaka.

IX. Pri izgrajevanju slovenske zdravstvene besede sem
skušal dobiti pomoč od vsakogar, kjer sem slutil smisel za
jezik, znanje in razumevanje za svoje delo. Marsikdo se mi
je ponudil kar sam. Posebne iztise svojih jezikovnih sestav¬
kov sem pošiljal prvenstveno našim slavistom in urednikom
nekaterih listov in revij. Dobival sem od njih v zameno dra¬
gocene pobude in dobrodošle izpodbude. Tipkopis Kliničnega

100

besednjaka sem poslal več zdravnikom in prof. Ramovšu,
ki ga je odobril in mi sporočil:

»Po zgornjih pripombah moram kratko reči, da daje Vaš
besednjak, čeprav še nepopoln, primerno bogat izbor besedi in
kaže. koliko domačih besed se more s pridom uporabiti za
zdravstveno terminologijo; obenem je trdno začrtana smer¬
nica, kdaj in kako more domača beseda služiti kot strokovni
izraz in kdaj mora in sme tujka mednarodne terminologije
priskočiti na pomoč. Namen, osnova in uporabnost besed¬
njaka kaže dognano obliko; v ti smeri bo treba besedje le še
dopolnjevati. Moram Vam čestitati, da ste zasnovali in izdelali
besednjak na pravilni osnovi in želim, da bi ga Vi in Vaši
tovariši sproti dopolnjevali. Potreba po strokovni termino¬
logiji je pri nas iz dneva v dan večja in prepričan sem, da
bodo prej ali slej tudi druge stroke pričele na podoben, pre¬
gleden način svojo terminologijo utrjevati in tako obliko na¬
šega knjižnega jezika dopolnjevati« (gl. Klinični besednjak,
MCMKLI).

Neprestano sem bil v zvezi vse do njegove smrti s svojim
nekdanjim učiteljem slovenščine v Novem mestu profesorjem
Ivanom Koštialom, ki mi je ljubeznivo razprševal dvome in
negotovosti. Kulturni urednik Jutra Božidar Borko ni opustil
prav nobene prilike, da me ne bi bil izpodbujal k jezikov¬
nemu delu in obveščal o tem javnost. Tudi moj ljubljanski
učitelj slovenščine prof. VVester mi je drage volje dajal na¬
svete.

Naš prvi minister za ljudsko zdravstvo dr. Marjan Ahčin
mi je prva leta po osvoboditvi vse do moje upokojitve s svo¬
jim širokosrčnim pojmovanjem službe narodu omogočil ne¬
moteno delo pri izgrajevanju slovenske zdravstvene besede
in sestavljanju slovenskega zdravstvenega besednjaka, ki bo
po sedanjem predvidevanju izšel spomladi 1954.

Tako mi kljub marsikateri nevšečnosti niso opešale le-
tance, ne upadel pogum, dokler svojega dela nisem dovršil,
kar se je zgodilo leta 1949.

Medtem je leta 1950 izšel novi Slovenski pravopis. Državna
založba Slovenije, s katero sem sklenil pogodbo za izdajo be¬
sednjaka, je izročila moj tipkopis v pregled Slovenski Aka¬
demiji Znanosti in Umetnosti. Ta ga je dala v stope svojim
jezikovnim strokovnjakom, ki so pregledali splošni del in

101

besednjaka črko A. Po njihovih priporočilih sem besednjak
predelal, ga uskladil z novim Slovenskim pravopisom ter pre-
črkal grški črkopis v latinskega.

X. Mislim, da ne bo nezanimivo, kako so sodili drugi naši
zdravniki in razni slovenski kulturniki o tedanji naši zdrav¬
stveni slovenščini ter o mojem delu.

Prof. Ramovša in ravnatelja Breznika sem že ponovno na¬
vedel.

Dr. Zalokar, ravnatelj babiške šole, ki sem ga naprosil za
pregled tipkopisa Kliničnega besednjaka, mi piše v pismu
27. VIII. 1940:

»Kakor vidim po poslanem konceptu prve pole, si si na¬
ložil ogromno delo. Vsaka beseda sili k premišljanju in štu-
diranju. Ti si o teh stvareh mnogo razmišljal in mnogo pisal,
zato Ti je delo bolj domače, dočim je meni nekako od rok.«

Tedanji primarij in poznejši profesor dermatološke kli¬
nike dr. Jernej Demšar v pismu 8. I. 1941:

»Vseeno bo nekaj ostalo Tebi — zasluga, da si se Ti sko-
rajžil red napraviti v nedisciplinirani družbi, kjer vsak misli
po svoje.«

Dr. Mirko Kajzelj, zdravnik v Zagorju ob Savi, dne 25. IV.
1940: »Vaše delo, iniciativnost, poznanje jezika in smisel zanj
močno cenim«; »po večini Vaše predloge in čiščenje ter ve-
janje v celoti odobravam in se strinjam z njim«; »lepše in
temeljiteje bi se delo vršilo, če bi delo vršila za to izbrana
komisija, čeprav Vaši osebi zaupam, vendarle iz praktičnih
razlogov ni mogoče, ker smo zdravniki raztreseni po vsej Slo¬
veniji in bi bili polnoštevilni sestanki nemogoči. Menda ste
zato izbrali popolnoma pravilno pot, da pošiljate odtise na
vpogled«. In v pismu 10. I. 1941, ko mi vrača tipkopis Kli¬
ničnega besednjaka: »Načelno bi k celotnemu delu pripomnil,
da se mi zdi precej izčrpno, zelo dobro, izrazi večinoma prav
dobro pogojeni, nekateri naravnost odlični.«

Docent dr. Ivan Robida v pismu 24. I. 1941:

»O Plečnikovih deklarirano shicoidnih kozolcih je pač
škoda, da bi izgubljal besedo.« In 4. II. 1941: »Škoda, da se
ne moreva večkrat do dobra pogovoriti o vseh teh problemih.
Saj ste Vi menda precej edini medicinec, ki zna slovenski in
ki ima razvit čut za jezik in jezikovne tvorbe.«

102

Vseučiliški profesor dr. Ješe mi piše 27. XII. 1952:

»Sedaj predelavam in prirejam svojo Oftalmologijo za
II. izdajo. Zaenkrat sem popravil vse jezikovne napake in
pisavo tujk. Ravnam se po Tvojih nasvetih. Neverjetno je,
kako so se mi Tvoja pravila svoj čas upirala in kako samo
po sebi umevna se mi zde danes.«

In nezdravniki?

Dr. Janko Lokar, avtor Lovsko-ribiškega slovarja, me v
pismu 5. februarja 1938 prosi, naj napišem za Lovca oceno
njegovega slovarja v obliki članka, pri čemer naj opozorim
naše lovce na njihovo dolžnost do slovenskega jezika, na po¬
trebo izobrazbe in na potrebo zaupanja do domače lovske
literature. Ko je prebral tipkopis mojega članka, ki sem v
njem nanizal svoje misli o našem lovskem jeziku, mi spo¬
roča 23. II. 1938:

»Priznati moram, da ste pokazali za tako oceno izredno
sposobnost. Zadeva namreč ni tako lahka. Marsikdo je že
hotel napisati oceno o slovarju, a mu je pero med delom
omahnilo. Tudi dr. Lovrenčič je ostal samo pri začetku ali
pri zamisli. Priznavam, da bi marsikatero stvar drugače na¬
pravil, če bi bil predhodno z Vami govoril.« In 7. IX. 1940:
»Z velikim zanimanjem čitam Vaše vejališče. Vašemu boju
zoper izraze ljub. univerze čast!«

Prof. Ivan Koštial leta 1939:

»Hvala Vam za poklonjeni mi posebni iztis ,20 let lj. med.
fak.‘ Z obema rokama podpišem, kar ste napisali na str. 21.
o J. Pl., o njegovih neosnovanib novotarijah irf zmedah. Ne¬
katere izmed teh novotarij sodijo skoraj v kak šaljiv list.«

Pisatelj in sedanji vseučiliški profesor dr. Makso Šnuderl
dne 20. XI. 1939:

»Najlepša Vam hvala za poslani mi odtis Vašega boja za
čistost jezika. Prizadeval si bom, da poskrbim strokovno in
izčrpno oceno tega Vašega dela v mariborskih »Obzorjih«,
ker vršite to res pomembno delo na našem področju. Pri po¬
vršnem čitanju se zde neke Vaše ugotovitve tako jasne, da se
človek čudi, kako je mogoče, da se najde tako »nasilno uva¬
janje nove, čisto neljudske terminologije.« In dne 28. III. 1940:
»Najlepša Vam hvala za vnovič poslani izvod Vašega veja-
lišča. Prof. Ramovš Vam je dal naravnost sijajno zadoščenje.«

103

Pisatelj, esejist in kritik dr. Anton Debeljak v Življenju
in svetu, knjiga 23, štev. 4, 24. I. 1938:

»Zdravniško terminologijo že nekaj časa pretresa v Zdr.
vestniku dr. M. Černič, pazno skrbeč za to, da iztrebi neke
spake ter jih nadomesti s pristnimi narodnimi izrazi ali da
točneje opredeli razne dvojnice.«

Prof. slavistike Janko Jurančič, ko je pregledal tipkopis
Kliničnega besednjaka, 27. februarja 1941:

»Sem Vam tudi nadalje vedno na razpolago, ako hi me v
kakršnikoli jezikovni zadevi potrebovali. Vaš lepi in idealni
vzgled neumornega iskanja v domači znanstveni terminologiji
nas zgovorno uči, kakšna je naloga izobraženca v slovenskem
narodnem občestvu. Želim Vam, gospod primarij, da v svo¬
jem delu dosežete čim lepše uspehe, in Vas prosim, da na tej
poti vztrajate, čeprav morda Vaša dognanja niso simpatično
sprejeta. Razumen'človek loči zrno od plev, za slepce pa se
ne trudite.«

Moj učitelj slovenščine že v Novem mestu in pozneje v
Ljubljani Jos. Wester 11. maja 1947:

»Dva povoda ste mi dali, da Vam pišem: prvi je ta, da
ste mi poslali separatum svojega nastopnega predavanja,
drugi pa je Vaš članek »Med zrnjem in plevami« v včeraj¬
šnjem Sl. poroč. Za oboje se Vam lepo zahvalim in naj Vas
kot Vaš nekdanji učitelj slovenščine tudi pohvalim.«

»Že v mladem fantu je utripala jezikoslovna žilica, zdaj
pa je isti Černič kot dr. med. in profesor prvi zasedel stolico
za slovensko zdravstveno besedje na naši univerzi. Po rodu
Belokranjec imate dober čut in tenek sluh za ustroj, okret¬
nost in izraznost našega jezika ter znate te vrline tudi spretno
uporabljati. Obilo starega in novega zdravstvenega besedišča
ste zbrali v svojem KLIBESU, ki bo v novi izdaji pravi reper-
torij našim medicincem in pa sestavljalcem slovenskega slo¬
varja.«

Prof. dr. Anton Dolar 20. III. 1940:

»Odobravam in priznavam Vaš uspešni trud, otrebiti našo
(nastajajočo) strok, termin, suženjskega oklepanja in umetni-
čenja ter jo postaviti na domača, prirojena tla. V Vaši za¬
kladnici se bo dalo malo ugovarjati, pač pa iz nje mnogo
naučiti.«

104

In 20. VIII. 1948, ko je prebral članek dr. Tomaža Furlana
v Zdrav, vestniku z naslovom »Cernič-Paul de Kruif: Tri¬
logija«:

»Posebno pa sem bil vesel Furlanove ocene Tvoje trilogije!
Evo Ti, sem si rekel, to, kar sem hotel, pa si nisem upal po¬
vedati, samo da bi se ne zdelo zgolj hvalisanje, to je on tako
kategorično povedal in Tvoje nedvomno zgodovinske zasluge
za zdravniško slovenščino navedel in podčrtal, da tega nihče
ne bo več podrl. Da je med tolikim klenim zrnjem ostala ne¬
opažena kaka smet, je naravno. (Sem pa ne štejem »onegibiti«,
ki je pravilno tvorjena, a nenavadna beseda). Tudi Tvoje
vejanje sem pregledal in sodim, da je neoporečno.«

»Po mojem mnenju je izredno dobro, da ste napisali Slo¬
venski zdravstveni besednjak. Popolnoma mi je jasno, da ste
"Vi bili za to najbolj poklicani.« Tako mi piše član Jugoslo¬
vanske Akademije znanosti in umetnosti naš rojak prof. Kogoj
iz Zagreba 17. Vlil. 1953.

XI. K vsemu temu naj priobčim še pismo, ki mi ga je pisal
prof. Ramovš, potem, ko sem mu sporočil, da sem se odločil
slediti njegovi pobudi in sestaviti Klinični besednjak. Po
piščevi želji naj bi bilo pismo zaupni pomenek, kar je do zdaj
bilo. Zdaj je preteklo 14 let, odkar je bilo napisano, pisec je
mrtev — pismo je medtem postalo zgodovina, zato menim, da
me več ne veže piščeva želja, da bodi pismo intimni zaupni
pomenek, zlasti ne zato, ker znanstvenik Ramovševega kova
opisuje v njem razmere, ki so bile takrat pri nas, ko se je
moral znanstvenik boriti na življenje in smrt za naše kul¬
turne potrebe. Na drugi strani pa nam pismo priča, da se prof.
Ramovš kljub svoji mednarodni pomembnosti ni zapiral v
svoj kabinet, marveč da je stal sredi življenja in njegovih
potreb, rade volje na razpolago za kulturne dobrine.

»Ljubljana 13. III. 1940
Gorupova 4

Velespoštovani gospod primarij!

Sprejel sem Vaše cenjeno pismo in za priložene odtise se
Vam zahvalim.

Vesel sem, da ste se odločili za sestavo besednjaka. Vem,
da Vam bo marsikdaj šlo kaj navzkriž, a prepričan sem —

105

kakor sem že rekel — da bo Vaš jezikovni čut znal najti
pravo pot. Da sem Vam in Vašemu delu rad na razpolago,
ne bom še posebej omenjal; vem, da je to tudi moja dolžnost
in da to smete od mene ne le prositi, ampak zahtevati.

Dovolite mi, da še par intimnih besedi — čeprav se osebno
še ne poznava — napišem, besedi, ki naj ostanejo med nama.
Ko sem bral ponatis iz ZV XII/1, sem si mislil, čeprav tega
nisem šel kontrolirat, da je morda v polemiki res kaka ostra
bodica včasih. Vaša zavrnitev tega niti ne zanika, pove pa,
to podčrtam, v dostojnem tonu, da vedno ni mogoče ločiti dela
od delavca. Verjamem Vam, tem bolj, ker vem, da so ljudje,
ne le pri nas, marveč povsod, včasih le preveč občutljivi. De¬
lavca pa ne sme motiti oseba, marveč stvar ga mora mikati
in privlačiti. Zato mislim, da ste na pravem potu. Tudi po Vas
bo ta ali oni kdaj udaril, a zavest, da delate za dobro stvar,
Vam bo zadostno povračilo. Morda so nekateri res preveč
povezali stvar z osebo in mislijo, da gre zoper Plečnika.
Imam to, recimo za današnji čas slabo lastnost, da hočem v
vsakem človeku videti in v njem iskati predvsem dobre last¬
nosti, saj je črnih senc toliko preveč na svetu in na ljudeh.
Tudi Plečnika dobro poznam in tudi nanj gledam s takimi
očmi. Mož se je navsezadnje vendarle po svojih močeh trudil
in je imel dobro voljo, tega mu ni odrekati. Da pa je naša
med. fak. šibka, to vemo vsi in Plečnik celo najbolje. Koliko
je bilo pred 20 leti načrtov, volje, zagona, koliko nato razoča¬
ranj, naravnost obupnih stvari; prav v tem boju so mnogi
podlegli in se pričeli umikati v mir, izolacijo. To je človeško;
ne da se od vsakega vse zahtevati. Dobro pravite, ko govorite
o delu; prepričan sem, da kljub kritiki veste, da je tudi med.
fak. kulturno nekaj dala, čeprav tako malo, da se to v vsoti
vsega drugega zgubi in ni več vidno. Res pa je, da je zdaj
prav na med. fak. nastopila stagnacijska doba in povem Vam,
da tudi drugod ni dosti boljše. Stari so upehani, odmirajo in
kadar nas zadene kak udarec (na pr. Žolgar, Hinterlechner,
Jesenko, Prijatelj, Serko, Grošelj), vedno moramo z žalostjo
ugotoviti, da niti približnega mladega naslednika ni. To je
usoda malega naroda; kot drugod, tako nas tudi tukaj tepe.
Naše majhne in malenkostne razmere dado vsemu še posebno
oduren značaj. Vidim toliko sovraštva, zahrbtnosti, namigo¬
vanja, nalaščnega smešenja, klikarsko porazdeljenega odo-

106

bravanja in odklonjevanja, vse lastnosti, ki so negativne. Na
drugi strani: koliko dobre volje je šlo v nič. Pošiljali smo
mlade v inozemstvo, bili z nasveti na razpolago in končno le
ni bilo nobenega uspeha. Človek bi večkrat obupal, če ne bi
bil trden v sebi in domačih tleh. Povsod so dvigi in upadki,
a mi jih bolj čutimo, ker smo tako majhni. Vam naredi Pleč¬
nik načrt za spomenik, penzionisti iz parka »Zvezde« ga mu
skritizirajo; Vam naredi Vidmar načrt za elektrifikacijo,
akcijska družba jo onemogoči; akcija za moderno bolnico se
obravnava tako kot kako nergajoče sitnarjenje; Vam spiše
Župančič Veroniko, takoj je tu študent, ki bo vse hvalil, samo
Veronike ne bo priznal; dela se na bibliografskem leksikonu,
pa zmanjka delavcev in denarja, zato pa nergači rastejo kot
gobe po dežju. Za vsako stvar je treba prosjačiti od oblasti
do oblasti, vse je odveč, če pa ni, se vse dere, da se nič ne
dela. Človek se navsezadnje tudi zgara in tako plovemo
mirno v podeželsko samoljubje, diletantstvo in samobitno
narodno napihovanje. Bog in vrag že vesta, kdaj in kje in
zakaj sta zasadila take in podobne psihopatske klice, da bi
nas uničila, uničila celo ob zavesti, da smo bogvekaj in bogve-
koliko! Pa pustimo to!

Po ZV vidim, da se prebija na dan trezno in realistično
gledanje in stremljenje. In takih stvari je človek vesel. Ni¬
sem fatalist, a tudi ne več idealist — saj če bi pri 50. letih to
bil, bi mi zamerili (k sreči na to nič ne dam), a mislim si: če
je v nas dovolj dobrega, se bo uveljavilo, če pa ni, potem nas
ni škoda.

Kot zdravnik, ki ima vsak dan toliko trpljenj pred seboj
in s tem toliko teženj, da pomaga, boste to še vse bolj razu¬
meli kot jaz. Prav zato sem se tudi bolj na široko razpisal.
Bilo je potrebno tudi zato, da se Vam tako rekoč malo pred¬
stavim, ker mi ni bilo doslej dano, da bi se srečala in spoznala.

Sprejmite to pismo kot prijateljski pomenek, ki se je
vršil pismeno, ker se osebno ni mogel.

Prosim Vas, da sprejmete mojo željo, da bi Vaše delo na
zdrav. term. slovarju čim hitreje in laže uspevalo, in moje
zagotovilo, da bom z veseljem skušal pomagati, kjer in kadar
boste to želeli.

Z lepimi pozdravi in priporočili ostanem Vam vdani

Ramovš.«

107

Opombe k pismu:

1. ZV XII/1 = Zdravniški vestnik, letnik XII., t. j. 1940 ,
štev. 1. V njem je članek dveh ljubljanskih medicincev, Pleč¬
nikovih učencev, ki se odločno zavzemata za jezikovne na¬
zore prof. Plečnika in izpodbijata moje, trdeč, da sem ne¬
dosleden in pristranski ter da za jezikovno kritiko nimam
potrebnega znanja. Za tem člankom je takoj moj odgovor,
ki se ozira zgolj na splošno problematiko slovenske zdrav¬
stvene besede, češ življenje bo odločilo, ali ima prav prof.
Plečnik ali jaz — usus tyrannus! — ter na način obravna¬
vanja. Med drugim ugotavljam, da takrat poteka 29 . oziroma
30 . leto, odkar sem napisal svojo prvo zdravstveno knjigo oz.
svoj prvi članek o slovenski zdravniški terminologiji, in
vprašujem: »Če vejavca, od katerih do zdaj kljub budnemu
očesu nisem opazil niti ene brazdice na našem zdravstvenem
polju, odrekata jezikovno kvalifikacijo meni, komu neki jo
potem priznavata! In od kod jezikovno znanje njima?«

2. Razločuj: Plečnik Janez, anatom ter Plečnik Jože, ar¬
hitekt.

XII. Na koncu tega sestavka mislim, da sem dolžan opisati
za slovensko kulturno zgodovino nekaj, kar je morda na
videz proti trditvi o rožnogledcu v uvodu te knjige — pa saj
ni nobenega pravila brez izjeme!

Bil sem 24 . maja 1946  v Ljubljani. V Slovenskem poroče¬
valcu sem bral, da sklicuje profesor dr. Alija Košir za tisti
večer sestanek s svojini predavanjem »Dr. Černič in sloven¬
sko anatomsko izrazje«.

Vrtalo je po meni, ali naj grem na to prireditev ali ne.
Vedel sem, da mi sklicatelj ni naklonjen.

Odločil sem se, da ne grem, saj borba za kulturno dobrino
naroda -ni nikaka cirkuška rokoborba, kjer se borci rujejo,
gledalci pa jim ali ploskajo ali se zgražajo nad njimi. Jaz
sem in bom še povedal svoje prepričanje, zdaj naj izprego-
vore zoprniki, potem se bomo menili dalje. Iz radovednosti
in previdnosti pa sem poslal k prireditvi zaupnico, visoko-
šolko, z naročilom, naj ima na prireditvi široko odprte oči
in ušesa, naj vse zapiše in mi sporoči, kaj je videla in slišala.

Poročilo zaupnice je bilo za sklicatelja oziroma predava¬
telja porazno, po vsebini, obliki in zvenu na las podobno nje-

108

govemu sestavku v Zdrav, vestniku 1947 »Iz našega poljud¬
nega zdravstvenega slovstva«, kjer mi ponovno očita neved¬
nost, morda ga celo za las ali dva prekaša.

Edini, ki se je oglasil za predavateljem k besedi, prof. Hri¬
bar, je razvil po poročilu zaupnice tele misli:

»Besedo ,kruh‘ smo sprejeli od naroda. Tisti, ki so vajeni
belega kruha, bodo pod ,kruh‘ razumeli beli kruh, oni pa, ki
so vajeni črnega, bodo pod ,kruh' razumeli črn kruh. Če bi
pa vprašali kemika ali morfologa, bi on za maso, ki jo pred¬
stavlja kruh, iskal vse drugega izraza.

Isto je z anatomskimi izrazi, ker ti so nastajali v časih,
ko o morfologiji in fiziologiji še ni bilo mnogo znanega. Zato
moramo iskati novih izrazov. Ker pa narod teh pojmov ne
pozna, jih iz naroda ne moremo črpati, zato jih morajo na¬
rediti strokovnjaki in to tisti, ki se na to razumejo. Jeziko¬
slovci imajo pri vsem tem samo to dolžnost, da povedo, ali je
izraz jezikovno dober, drugega nič. In pri tem nam cela četa
pesnikov in pisateljev ne bo nič pomagala. Strokovne izraze
moramo oktroirati študentom in po študentih narodu. Kritika
pri vsem tem mora biti, to pa konstruktivna.

Če bi mi študent pri izpitu iz patološke anatomije za absces
povedal to, kar piše Klibes, bi ga vrgel, brez milosti vrgel za
cel semester. Zato bi bilo Klibes treba prepovedati zaradi štu¬
dentov in seveda tudi zaradi laikov.«

To se pravi po izkušnjah z našimi anatomi, da hoče prof.
Hribar in »strokovnjaki, ki se na to razumejo«, študentom
in po njih narodu oktroirati za grlo jabolko, za maternico
ložesno, za nožnico tokavo (Plečnik); za hrbtni mozeg hrbte¬
njačo, za podaljšani hrbtni mozeg pomozeg, za šilasti kostni
podaljšek na lobanji in za kostno grčo na podlaktnici štilček
(Košir); za novotvorbe novine, za ščitnico podsapnico, za malo¬
krvnost in slabokrvnost podkrvnost (Hribar) itd. itd. In kaj
še, nam prezgovorno pričajo Primeri iz naše današnje ana-
tomščine.

Naj tem nazorom postavim ob bok mnenje pesnika in pre¬
vajalca Boža Voduška, ki jih je izrazil kot urednik Ljudskega
pravnika leta 1946 pod naslovom »O jeziku in jezikovnih
pravilih«:

109

»V današnji dobi, ko se izvaja daleč segajoča preureditev
celotne naše družbe, mora biti zato stremljenje vseh tistih,
ki se ukvarjajo s slovenskim knjižnim jezikom in ki sodelu¬
jejo pri oblikovanju njegovih pravil, zmanjševati razlike med
knjižnim jezikom in živim govorom ljudskih množic in jih
odstranjevati povsod tam, kjer ne ustrezajo današnji smeri
družbenega razvoja.«

Skoraj nepotrebno je posebej poudariti, da je to dvoje
mnenj, nasprotnih si kot noč in dan.

Sklicatelj te prireditve prof. Košir ni svojega predavanja
nikjer ne priobčil niti ga komu predložil, zato se ne bom
spuščal v njegova izvajanja. Omenim naj samo dvoje.

V zaključni svoji besedi je izjavil po poročilu zaupnice:

»S tem je zadeva Černič za mene dana ad acta. Še enkrat
pozivam vse, da sodelujete pri delu za naše strokovne izraze.
Upam, da bomo anatomsko izrazje še letos imeli pod streho.
Vendar pa ne smemo misliti, da bo ono, kar je bilo v 26 letih
zamujenega, nadoknadeno v nekaj mescih.«

Te besede so bile izrečene 24. maja leta 1946. Danes, sedem
let od takrat, se anatomsko slovensko izrazje še ni premaknilo
z mrtve točke, še zmeraj je tam, kjer je bilo 26 let prej!
Nekaj izjem omenja sestavek Primeri iz naše današnje ana-
tomščine.

In kakšne so bile posledice te znamenite prireditve?

Prvi so se oglasili zdravniki mariborske splošne bolnice,
najvernejše priče mojega prizadevanja za slovensko zdrav¬
stveno besedo. Ko sem jim prebral poročilo zaupnice na se¬
stanku 24. maja 1946 v Ljubljani, so sklenili resolucijo, ki so
jo s spremnim dopisom poslali ministru za ljudsko zdravje v
Ljubljani in v prepisu oboje meni na znanje.

Resolucija

Mariborski zdravniki, zbrani na zdravniškem znanstvenem
sestanku dne 7. VI. 1946, ugotavljamo ob priliki spora med
dr. Černičem in profesorjem dr. Koširjem in dr. Hribarjem
sledeče:

1. Dr. Černič je na sestanku dne 3. marca 1946 iznesel
svoje pomisleke proti nekaterim izrazom prof. Koširja na

110

povsem akademski in objektivni način, brez kakršnihkoli
argumentov ad hominem.

2. Po privatnih informacijah dr. Černiča, ki jih je iznesel
na drugem sestanku mariborskih zdravnikov, ki se je vršil
7. VI. 1946, pa je bilo ugotovljeno, da sta prof. dr. Košir in
dr. Hribar na nekem sestanku na akademskih tleh odgovorila
na to objektivno kritiko dr. Černiča na način, ki pojmom o
akademski debati ne ustreza.

Zbrani zdravniki smo mnenja, da kakor vsaka druga tako
tudi jezikovna oblast izhaja iz ljudstva in da naj bo zaradi
tega dovoljeno vsakemu, ki se čuti poklicanega in zmožnega,
doprinesti svoj delež k izrazju in da naj to ne bo omejeno na
ozek krog, ki bi si lahko lastil to pravico.

Na noben način pa se ne sme iti preko dejstva, da se je
dr. Černič že leta in leta udejstvoval na tem poprišču in da
je obogatil naš medicinski besedni zaklad z jezikovno in stro¬
kovno utemeljenimi izrazi. O tem so podali svoja mnenja
prof. dr. Breznik, prof dr. Ramovš in prof. Koštial ter drugi,
poudarjajoč, da je dr. Černič »podal trdno začrtane smernice
slovenske strokovne zdravstvene besede in da je zasnoval in
izdelal besednjak na pravilni osnovi... in da bo treba be¬
sedje le še dopolnjevati« (gl. predgovor k Černičevemu Kli¬
ničnemu besednjaku iz leta 1941).

Ne odobravamo, da je borba za slovensko zdravstveno be¬
sedje prešla preko mej strpnosti, kar se kaže v dejstvu, da se
grozi — po neoficialnih informacijah — študentom, da bodo
padli na izpitu, če bodo uporabljali Černičev besednjak, dasi
je ta poleg Plečnikovega in Serkovih del edini učbenik za
slovensko zdravstveno besedo.

Nikakor pa ne mislimo s tem odklanjati nasprotnih miš¬
ljenj, temveč pozivamo na sodelovanje vseh, ki so se že na
tem poprišču udejstvovali ali ki se želijo udejstvovati, in
predlagamo, da se komisija za slovensko strokovno medicin¬
sko besedje sestavi iz vseh vidnih in zaslužnih delavcev in ne
samo iz članov profesorskega zbora, ker smo prepričani, da
edino ta pot pripelje do uspeha.

Smrt fašizmu — svobodo narodu!

To je bila prva reakcija.

V pismu z dne 15. oktobra 1946 pa mi tedanji dekan medi¬
cinske fakultete v Ljubljani in sedanji akademik prof. dr. Bo¬
židar Lavrič piše:

»Fakultetni svet medicinske fakultete v Ljubljani Te je
na svoji seji 30. VIL 1.1. izvolil za honorarnega predavatelja
klinične terminologije. S tem je fakultetni svet priznal Tvoje
delo in napore na tem polju.

Istočasno, ko Ti k izvolitvi čestitam..., izjavljam v imenu
fakultetnega sveta in dekanata, da medicinska fakulteta ni
sklicala sestanka zaradi debate o slovenskem izrazoslovju.
Sestanek je sklical tovariš prof. dr. Košir sam in nima torej
nobene zveze s fakulteto.«

Lepšega zadoščenja si nisem mogel ne želeti ne sanjati
o njem!

XIII. V Slovenski zdravstveni besedi sem na 23 straneh
nanizal strokovne in terminološke pogreške, ki sem jih našel
v prvi izdaji učbenikov za srednje šole Nauk o človeku in
Somatologija, ter zaključil, da je treba nujnih ukrepov, da
ne nastane težko popravljiva škoda v pojmovanju zdravstve¬
nih resnic — mislil sem pri tem, da je treba učbenikoma do¬
datka, ki bi opozoril na napake in jih popravil. V Popotniku,
listu za vzgojo, prosveto in kulturo, piše leta 1947 Ciril Ber-
not v pripombah k moji kritiki:

»Dr. Černič naj bi raje pokazal na jedro problema slo¬
venske prirodopisne terminologije, ker je skrajni čas, da pri¬
demo do dobrega, enotnega izrazoslovja. To vprašanje bi
mogel rešiti samo forum biologov, in slavistov v okviru Aka¬
demije znanosti, ki bi izdelala za vse pisce obvezno termino¬
logijo. Potem ne bi prišlo v tem pogledu do neskladnosti, ki
jo očita kritika obema učbenikoma. Posameznik tega ne bo
dosegel, pa če je še tako vsiljiv.«

Torej popolno priznanje, da je moja kritika upravičena!
Zraven klici na pomaganje Akademije znanosti, kakor da bi
bila le-ta neka nadzemska moč in ne po zemlji hodeči ljudje,
izmed katerih mora nekdo opraviti težaško delo in sestaviti
besednjak, na katerem potem razni »forumi« lahko preizku¬
šajo svoje nazore. Če takega človeka Akademija nima, se

112

mora tega lotiti pač kdo izven nje, če naj bo delo kdaj
opravljeno!

Dva študenta, braneča svojega učitelja, sta mi odrekla
jezikovno znanje za vejanje slovenske zdravstvene besede;
Alija Košir, braneč sebe, mi je očital nevednost; France Hri¬
bar, dobro misleč o' sebi, me ne šteje med »strokovnjake, ki
se na to razumejo«; vzgojnik Ciril Bernot, upravičujoč za¬
blode v učbenikih, pa pravi, da je moje delo za slovensko
zdravstveno besedo vsiljivost.

Večdesetletni življenjski in kulturni boji so povzročili, da

»podplat je koža čez in čez postala,
ne straši več je trnjevka bodeča«.

Če tega ne bi bilo, bi Slovenci še dolgo čakali na sloven¬
ski zdravstveni besednjak!

Zgornji očitki, ki naj bi bili strelice, so se skrhali, ne da
bi bili dosegli svoj namen. Med njimi je najznačilnejši očitek
vzgojnika Cirila Bernota o moji vsiljivosti, ker je nekulturen.
Saj za slovenskega zdravnika poleg njegovega poklicnega
poslanstva ni plemenitejše vneme, kot je skrb za slovensko
zdravstveno besedo!

PRIMERI DANAŠNJE NAŠE ANATOMŠČINE

Naši anatomi so v skoraj 35 letih svojega visokošolskega
delovanja »dali od sebe tri fige«, da govorim po Prešernovo:
Plečnikov prevod Repetitorija anatomije, Koširjevo Človeško
telo ter nepodpisana skripta, ki so jih pred leti dobili udele¬
ženci ljubljanskega tečaja Rdečega križa kot učbenik. V teh
skriptih najdem te in take-le stavke:

1. »Telo je zgrajeno iz raznih sestavnih delov: iz kosti,
vezi, mesa itd.«; »skelet se sam po sebi ne more gibati. Giblje
in premika ga meso. Meso, ki dela, imenujemo gibalo, okostje
pa gibilo.«

»Meso« govore mesarji, zdravniki pravimo mišice, miši¬
čevje. Gibala poznamo aktivna, to so mišice, in pasivna, to so
kosti in sklepi. »Gibilo«, na katerega naletim tu prvič, ni nič.

2. »V tej votlavi se nahaja kostni mozeg.«

8 Doživljaji in doživetja

113

Votla kost ima votlino, primerjaj: lobanjska, prsna, tre¬
bušna, srčna, maternična, sklepna itd. votlina. Pleteršnik
resda navaja »votlava«, toda v zdravstvu tega razen naših
anatomov do sedaj še nikdo ni rabil, marveč poleg votline
sempatje duplino ali šuplino.

3. »Vsaka kost je pokrita s pokostno opno (periost).«

Opna, pravzaprav ji pravimo »trda možganska opna«, je

dura mater spinalis, t.  j- trda ovojnica možgan in hrbtnega
mozga, periost pa je pokostnica.

Naj tu navedem, kako nemogoče oznake rabijo naši šol¬
niki. V Poljančevem Prirodopisu živalstva najdem: »hru¬
stančne nastavke kosti zastira kožica pohrustnica, ki se izpre-
meni pozneje v pokostnico.«

Kaj je »pohrustnica«? Bitje ženskega spola, ki vse pohru¬
sta, kakor je požrtnica tista, ki vse požre.

Perichondrium je pohrustančnica!

4. »Skelet glave imenujemo črepinjo (če pade na tla, se
sesuje v črepinje).«

Zdravniki govorimo in pišemo lobanja, ne pa črepinja. Da
se lobanja sesuje v črepinje, če pade na tla, ni res. Lobanja,
tudi novorojenčkova, če pade na tla, poči (fissura cranii) ali
pa se vdre kot jajce (impressio cranii), nastane lobanjska
vdrtina ali utor lobanje.

5. »Zaglavnica ima obsežno luknjo, ki ji pravimo velika
zijavka.«

Vsakdo izmed nas ve za Potočko zijavko, ki jo je opisal
prof. Brodar. In kaj je foramen occipitale magnum? Zatil-
nična ali zaglavnična lina. To je res lina, saj na skeletu pro-
pušča svetlobo.

Za foramen occipitale magnum Plečnik nima slovenske
oznake, Košir ji pravi »zatilna rupa«, kar je dvakrat na¬
pačno: prvič ta foramen ni v zatilju, ki je regio occipitalis,
marveč v kosti zatilnici, os occipitale, drugič ne rupa, kar je
isto kot ponikva, to je »kraj, jama, vdrtina, kjer se večja
tekoča voda zgublja pod zemljo« (Glonar, Slovar slovenskega
jezika).

Da pokažem, kako pri nas v anatomiji vsakdo hodi svoja
pota, naj poleg velike zijavke in zatilne rupe omenim še
»zatilni otvor«, ki ga najdem v že omenjenem Poljančevem
Živalstvu.

114

6. »Hrbtenico delimo na odmerke«; »repni odmerek ali rit¬
nica«; »repna vretenca so zlita v eno kost, ritnico«.

Odmerek je to, kar komu odmerimo: porcija jedi, pijače,
živil, blaga; doza zdravil. Hrbtenico pa delimo na vratni,
prsni ali hrbtni, ledveni, križni in trtični del ali repek.

Ritnica — mislim, da ga ni Slovenca, ki tega ne bi vedel
— je ena polovica riti ali zadnjice. Ritnica namesto trtica je
zapuščina po Plečniku, ki je tem manj odpustljiva, ker je že
Erjavec v Somatologiji leta 1881 rekel za os coccygeum trtica.

7. »Prvo vratno vretence je noseč.«

Noseč sam zase je papirnata tvorba. Ljudska in naša knjiž¬
na govorica poznata nosače bremen in nosilce, železne, beton¬
ske, nosilce idej, nosilce dednosti, pa: bacilonosec, virusonosec.

Prvo vratno vretence je nosilec (glave namreč).

8. »Molečina« za vertebro prominens.

Vertebra prominens štrli, saj je kost, ne pa »moli«, njen
trnek je torej štrlina!

9. »Sramno kostje« za symphysis.

Symphysis je sramnični stik ali sramnična zrast, t. j. stik
ali zrast kosti sramnic.

10. »Vstopje« in »izstopje« za Beckeneingang in Becken-
ausgang.

Naši porodničarji brez izjeme poznajo samo medenični
vhod in medenični izhod. Vstopja in izstopja ne poznajo ne
naši slovarji ne katerikoli naših piscev, to je novotarija naše-
anatomije.

11. »Golenica je spredaj gola pod kožo, od tod ime.«'

Golenica pod kožo ni gola, saj jo pokriva pokostnica in

podkožno tkivo!

12. »Skelet noge: nart (odgovarja zapestju na roki), plesno
(odgovarja dlani na roki), prsti«; »kosti v narti. V celem jih
je sedem.«

Na nogi razločujemo podgležno (tarsus), katerega del je
peta, stopalo (metatarsus), katerega del sta nart ali hrbtišče
noge, in podplat s plesnom, ter prste (digiti pedis).

Skelet noge pa sestavljajo: podgležnice (ossa tarsi), sto-
palnice (ossa metatarsi), prstnice (phalanges). Nart, narta je
dorsum pedis, plesno pa »sprednji, široki del podplata pred
prsti« (Glonar, Slovar slovenskega jezika).

8 *

115

Če primerjamo nogo (pes) z roko (manus), dobimo: za¬
pestje (carpus), roko v ožjem smislu (metacarpus) s hrbtiščem
roke (dorsum manus). Na skeletu pa imamo: zapestnice (ossa
carpi), dlančnice (ossa metacarpi) ter prstnice (phalanges).

13. »Sklepi prstov so prave zapornice.«

Zapornica je po Pleteršniku: 1. na jezu, 2. zapah, 3. šranga
na cesti, 4. musculus sphincter, 5. jetnišnica. Čemu izmed
naštetega so podobni sklepi prstov? Kaj je to »prava zapor¬
nica«? In kakšna je neprava?

Sklepi prstov so tečaji!

14. »Po delu ločimo dvoje vrst mišičja: ubogljivo in ne¬
ubogljivo.«

Ubogljivo in neubogljivo je samo živo bitje! Mišice, ki so
nam na voljo, so navoljne, one, ki se upravljajo same, pa
samoupravne.

15. »Med posameznimi mišicami imamo jarke, kanale in
špranje.«

Jarki, kanali in špranje med mišicami so edinstveni opis.

16. »Dihalne, prebavljalne, scalne in spolne priprave.«

Ali naši anatomi ne poznajo ali nečejo poznati tako vsak¬
danjih oznak, kot so: dihala, prebavila, sečila, spolovila?

17. »Žleza je organ (ud), ki dela in izceja neki izcedek ali
sekret«; »žlezno iztrebilo«.

Organ in ud ni isto — zgornji in spodnji udi! Žleza nima
iztrebila — iztrebilo sta danka in sečnik za iztrebke, žleza pa
ima odvodilo, po katerem sok odvaja, ali izcedilo, po katerem
ga izceja. Žleza ne izceja »neki izcedek«, marveč čisto dolo¬
čeni, svojstveni izcedek ali sekret.

18. »Scalo (urethra)«, pa: »scalo ima na koncu želod«.

Rad bi poznal tistega, po slabo pisanih knjigah še ne¬
pokvarjenega Slovenca, ki bi rekel, da ima želod namesto
glavice.

Urethra je sečnik, ki nima ne želoda, ne glavice, glavico
ima marveč penis, ki mu po slovensko rečemo moško spo¬
lovilo.

19. »Maternica je sredi votla, ima trikotasto špiljo«; »ma¬
ternica je iz debelega mesa, ki je neubogljivo«.

Spilja ni slovenska beseda, odkar pomnimo, pravimo ma¬
ternična votlina. »Trikotasto« bi bilo to, kar je trikoju po-

116

dobno (franc, tricot; tricoter plesti). Maternica ima trikotno
votlino — podobno trikotna ruta, trikotna opornica.

»Debelo meso« pravijo mesarji stegenskemu mesu. Da je
maternica iz debelega mesa, tako se ne bi izrazil prav nihče
v navadnem življenju.

20. »Zahpljučnična arterija.«

To ni tiskarski škrat, ker se ponavlja, in sicer vedno v
istem pomenu.

Kaj je to? Izpraševal sem in izvedel, da pomeni arterijo
pulmonalis, in sicer zaradi tega, ker je določena »za k plju¬
čem«! Arteria pulmonalis je pljučna odvodnica ali pljučna
utripalnica!

21. »Srce ima votlavo.«

Votlava v srcu? Razen Plečnika, ki pravi, da so v srcu
praznine (praznina je vacuum, ki ga v srcu ni!), poznamo
prav vsi zdravniki srčne votline nasploh in srčne preddvore
ter srčne prekate posebej. Izjema je Košir, ki ima v svoji
knjigi sliko srca in ob njej »pridvor«.

22. Naša skripta ne poznajo voha in vohalnih živcev, mar¬
več vonj in vonjalne živce. Radoveden sem, kako bi naši ana¬
tomi opisali lovskega psa, ki stoji na divjad! Kje je voh in
kje je vonj?

23. V svoji knjigi Slovenska zdravstvena beseda omenjam,
da Košir v svoji knjigi samovoljno izpreminja ledvico, nad-
ledvico in nožnico v množične oznake: ledvice, nadledvice in
nožnice. Naša skripta pa spol: na lobanji da je »venčna šiv«
(sutura coronaria). Z izpremembo spola pa tudi pomen: »drugo
vratno vretence ima navzgor štrleč zob, okrog katerega po¬
teka vez v obliki goža«.

Kaj je gož, goža? Kača — Coluber longissimus, die Aesku-
lapschlange, simbol zdravniške vede in umetnosti!

24. Nazadnje ne smem prezreti tegale: V anatomiji je
nastala bistvena izprememba v mednarodnem anatomičnem
poimenovanju, ki je leta 1935 dobilo novo obliko, tako ime¬
novano jensko anatomsko terminologijo (po mestu Jeni v
Nemčiji, kjer je bil leta 1935 svetovni anatomski kongres).
O tem je napisal zagrebški anatom prof. Perovič v Liječ-
ničkem vestniku 1939, br. 11, informativni članek, ki ga je
poslovenjenega priobčil naš Zdravniški vestnik in ga po-

117

natisnil Klinični besednjak. Tega poimenovanja naši anatomi
še ne poznajo. Tako imajo naša skripta med drugim articu-
Jatio coxae, medtem ko ves anatomični svet govori in piše
articulus coxae (kolčni sklep).

Kam gazi naša anatomija?

»Znanost ne potrebuje samo preciznih inštrumentov, mar¬
več tudi preciznih izrazov, zakaj jezik je inštrument duha
in največji medij misli in zavesti« (B. Borko v Jutru i. II.
1938).

»Načelo skladnosti med ljudsko govorico in književnim
jezikom mora biti pri vsaki tvorbi novega književnega jezika
edino odločilno.« (Božo Vodušek: »Za preureditev nazora o
jeziku«. Zbornik »Krog«, Ljubljana 1933.)

»Glavna načela bodoče slovenske stilistike bodo morala
biti: čim večja skladnost književnega jezika z dejansko go¬
vorjeno ljudsko slovenščino, načelo diferenciacije jezika po
določenih socialnih skupinah in čim večje individualne svo¬
bode posameznika, kolikor ta očitno ne krši harmonije ugo¬
tovljenih razvojno zgodovinskih zakonov slovenskega jezika
in ne presega mej vsakega normiranega jezikovnega izra¬
žanja.« (Isti prav tam.)

In mutatis mutandis: »Je treba posaditi naše geografsko
in tlopisno izrazoslovje na naravno podlago trdne, na našem
imenoslovju sloneče ljudske geografije in še žive ljudske go¬
vorice« (Rudolf Badjura, Ljudska geografija, Ljubljana 1935)

VONJ SLOVENŠČINE

Poleg vejanja zdravstvenega besedja sem posebno užival
z ve jan jem slovenske lovske besede. Lov je krasen šport, žal
tako drag, da morem kot upokojenec gojiti samo še spomine
nanj in skomine po njem.

I. Kako se oglašajo živali?

Kokoš kokodaka, koklja koka, pišče pivka, petelin (domači)
kikirika, divji poje, puran kavdra, gos gaga.

In raCa?

Raca ne, ker racati pravimo o hoji, t. j. zibati se v bokih,
kot to dela raca, kar opazujemo na človeku pri obojestran¬
skem izkolčenju.

118

Narodna pesem veli:

Tri race, tri pure, tri bele gosi
so skupaj čebljale tri črne noči.

Čebljati ni za raco svojstveno, saj po besedah narodne
pesmi čebljata tudi pura in gos.

Raca vaka!

»Lej raca vaka, plava,« pravi Vodnik v Pesmih.

To oznako sem pozneje bral v Lovcu, kjer jo je rabil pisec,
doma iz ljubljanske okolice, torej tam, kakor Vodnik. Skle¬
pam, da je tam še živa.

Da se prepričam, če res lahko označimo račje oglašanje
kot vtikanje, sem jih šel poslušat, domače in divje. Pa je
njihov glas res: vak-vak-vak.

Škrjanček poje, žvrgoli — »škrjanček, pojoča raketa, je
pesmi pršil,« pravi o njem Župančič v Dumi — kos žvižga,
slavec in kanarček drobita, grilček cvrči, vrabec čivka, sova,
zlasti uharica, huka, skovir skovika, grlica in golob grulita,
jerebica čirika ali crlika, gozdna žvrglja, prepelica pedpedika,
vrana kraka, sraka regeče, šoja se dere, žrjavi kriče.

Za ptice pevke nasploh pravimo, da pojo.

Slovencu poje še marsikaj:

drvarju v gozdu žaga in sekira, kovaču kladivo, koscem
kose, žanjicam srpi, kopačem motike v vinogradu in krampi
na cesti, tesarjem oven na gradbišču, turistu cepin v skali,
lovcem zapojo psi, ko dvignejo in gonijo divjad, ter puške,
ko pokajo, razgrajačem zapojo noži svojo mesarsko pesem.
Kadar Slovenec sreba »tistega od zida« in začne peti, pravi, ,
da vino poje.

Dlakava?

Krava muka, tele bleja, konj rezgeta in prha ali hrza, osel
riga, svinja kruli, pes laja in tuli, mačka mijavka, na peči
prede, se ob paritvi dere, volk zavija, srnjak bavka, jelen
ruka, jazbec cmuli, lisjak kvavka, medved brunda in momlja,
zajec veka in se joka.

II. Živali nasploh se parijo, tički se ženijo — »na Gregor¬
jevo, oteč, še veš, se tički ženili so« (Župančič v Dumi), potem
gnezdijo in se mladijo — »vedela sva, kje kosi mladij o, kje
drozdi« (pravtam).

119

Dlakava živad (goved, konji) se goni ali poja, pojanje,
pojavica, pojavični hormon; svinje se bukajo; gamsi, srnjad
in koze se prskajo — prsk, ovce se mrkajo, psica se pesi, se
goni, se tera, se drvi, se bresti; kuna se lovi; 'jeleni rukajo
ali se mreste.

Divja perjad se rasti, rastitev, rastenje, rastišče divje
perjadi.

Parjenje samo je pri večjih dlakavih živalih in ščetinarjih
zaskok, samec samico zaskoči, zaskočni zapisnik in zaskočnina
v žrebčarnah.

Pri večjih živalih samca na samico spuščajo, samico pod
samca pripuščajo.

Pri lovcih ima zaskočiti še drug pomen: lovec divjega pete¬
lina naskakuje, če je neroden ali mu pride kaj navzkriž, ga
zaskoči, t. j. prepodi — podobno kakor gozdnega jereba za¬
piska z napačnim piskanjem ali zastreli, kadar ga zgreši.

Petelin (domači) kokoš kopča ali jarči, divji jo rasti.

Samec samico nasploh oplodi, bik kravo, žrebec kobilo
obreja — krava se oteli, kobila ožrebi, prašiča oprasi.

Dlakava samica je breja, ženska je noseča.

Dlakava samica mladiče poleže ali zleže — ženska otroka
rodi — manjša, n. pr. mačka, podgana, miš jih skoti; kadar
jih ne donosi, jih izvrže, izvržek — ženska splavi, splavek.
Tudi psica, lovska, plemenita jih poleže, vaška pritepenka
pa skoti.

III. Za slovensko samoraščo lovsko besedo!

Ne vem, kako je danes, ker nimam več lovskih listov in
knjig, ob času, ko je dr. Janko Lokar izdal svoj Lovsko-
ribiški slovar, 1937, sem to knjigo z navdušenjem pozdravil,
sem ji pa tudi pozneje, ko sem dobil priliko za to, tudi mar¬
sikaj očital, izpodbil ter priporočil drugače.

Pes da je »zajcačeden« (hasenrein), kadar ne plane za
zajcem. Tak pes, prav malo jih je, saj jim je skok za divjadjo
v krvi, je trden na divjad.

»Strelomiren« da je ptičar, ki ostane po strelu mirno na
mestu, njegova lastnost da je »strelomirnost«.

Temu bi jaz rekel, da je strelno trden.

»Strelojar, strelojarost« da je lastnost ptičarja, ki divja
po strelu. Tak pes ni strelno trden.

120

»Streloplahi« (schuBscheu) ptičar da potegne po strelu rep
med noge in pobegne; tudi nekateri lovci da so »streloplahi«?,
ker zamiže na obe očesi, ko sprožijo — »streloplahost«.

Pes, mlad vsak, se strela plaši, je plašljiv, plašljivost je
njegova lastnost; pes, ki se boji n. pr. mačke, tujega psa,
roparice ipd., je strahopeten, strahopetec, bojazljiv, bojazlji¬
vec — tudi boječ ali plah, tak pa, ki je k<ij zakrivil, pa se
boji k nam, ker je bil za prestopke že kaznovan, je oplašen,
ne pa »rokobojen« (handscheu).

Strelec, ki zaradi živčnosti ob poku puške zamiži, je strelno
živčen.

Psa da odložim na kakem mestu, kjer me mora počakati,
tak pes da je odložijiv, odložljivost (die Ablegbarkeit).

Odložim oprtnik ipd., psu pa velim, da čaka name in čuva,
kar sem odložil, pes je dober ali slab čuvaj, čuvajski ali
nečuvajski, lastnost je čuvajnost, dobra ali slaba.

Lovskega psa nikdar ne »odložim«, saj ga ne nosim, pustim
ga kje!

Srnak in srna da napravita »kolesce« (Radi), ko se podita
okoli grma pred zaskokom. Srnak in srna pred zaskokom
kolobarita in napravita kolobar, t. j. viden sled okoli grma.

Srnji, košutji in mladiči divje svinje da so »belo naškrop-
Ijeni« (weiB gesprenkelt) — taki mladiči so pikčasti, kakor
sta pikčasta prašič in kokoš — pikčasta kokoš i= grahasta.

»Letače, zajčje noge« (Laufe).

Zajec ima noge, sprednje in zadnje, zadnje so tudi skoki,
ne pa letače.

»Žličarke, zajčja ušesa« (Loffel).

Žličarke so ptice, ki imajo kljun podoben žlici, zajec pa
ima ušesa ali uhlje.

»Gamsova brada« je šolarski prevod iz nemškega Gams-
bart. Slovenski gamsar nosi za klobukom gamsov šop, saj je
to gamsova dlaka s hrbta, gams je golobradec. Pač pa je
odlično rečeno »lepo razcvetena gamsova dlaka«, kadar je na
koncu bela, saj pravimo tudi o nohtih, da Cveto, kadar imajo
bele pikice v sebi.

»Tekalski strel« da je LaufschuB — to je strel v nogo.

»Istoplodnost in medsebojna razplodba« naj bi bila nemška
Inzucht, t. j. ploditev med najožjimi sorodniki. Za ta pojem

121

je do danes dal še najboljšo oznako Božidar Borko: sokrvje
(stanje) in sokrvnost (lastnost); sokrvno izrojenje, sokrvnostni
znak.

»Dober pogled« (guter Anblick) in »lovski blagor« (Weid-
mannsheil) pravi Nemec, kadar lovcu želi uspeha na lovu —
sreče mu ne sme voščiti, ker potem je polomija.

Ali ni dosti bolj po slovensko: lovski zdravo, dosti uspeha!?

Lovska slovenščina je slovenskim lovcem potrebna, toda
ne slepi prevod iz nemščine, marveč domača, zrasla iz sloven¬
skega lovskega pojmovanja in občutja!

RAVNATELJ BREZNIK IN SLOVENSKA ZDRAVSTVENA
BESEDA

Pokojnega ravnatelja Breznika nisem nikdar videl. S po¬
sredovanjem svojega stanovskega tovariša dr. Jožeta Žitnika,
ki je bil kot zdravnik moj učenec, kot srednješolec pa Brez¬
nikov, sem dobil z njim pismene stike, tičoče se slovenske
strokovne besede, prvenstveno zdravstvene. Začel sem mu
pošiljati separatume svojih jezikovnih člankov in ga tudi
vpraševati za kak jezikovni nasvet. Za separatume se mi je
vedno zahvalil in zahvali priključil kako pobudo, na vpra¬
šanja pa je vedno ljubeznivo odgovarjal.

Prav gotovo ni napak in le v korist slovenski strokovni
besedi, če iz tega dopisovanja podam javnosti bistvene nazore
enega največjih naših jezikoslovcev, katerega vpliv na obli¬
kovanje slovenščine je bil do zdaj menda izmed vseh naših
jezikoslovcev največji.

I. Glede oblikovanja mednarodnih zdravstvenih oznak mi
sporoča v pismu 16. I. 1938:

»Načela, ki jih podajate v 5. št. 1937, so mi všeč. Strinjam
se tudi z zgledi (str. 4—7), le sanatorium, -a mi ni po volji,
ker to ni notranje strokovni, ampak splošni izraz. Govorili
bomo: sanatorij, -a kakor: kolegij, -a itd. Sanatorium itd.
imajo Čehi, Poljaki, Srbi, toda oni imajo v marsičem dru¬
gačna načela kakor mi.

Pri izrazih, ki jih podajete vil.  št., ste pokazali, da imate
tenek čut za jezik in Vam morem le čestitati k prelepi zbirki.«

To se nanaša na Zdravniški vestnik 1. 1937 št. 5 in 11.

122

V pismu 21. aprila 1939 mi sporoča:

»Z Vašimi načeli se strinjam. Tudi jaz bi sklanjal primer
corpus delicti tako: dva corpusa delicti (v strokovni govorici)
ali dva korpusa delikti (v nestrokovni, recimo časnikarski
govorici). V čem se ločim od Vas, je raba tujk, za katere
imamo že udomačene oblike in besede itd. Jaz ne bi rabil
terminus, ker slov. izraz strokovni izraz  isto pomeni,
dalje sanatorium, publikum itd., ker so se že udomačile do¬
mače končnice sanatorij, publika itd. (Tuje končnice imajo
Srbi, Cehi.) Rabil ne bi menses, ker imamo lep domač izraz
čišča (Vodnik ga je rabil v Babištvu 1818, povedal sem ta
izraz dr. Breclju, in ga je razširil).

Vsa načela so pravilna in v duhu slov. pism. jezika.«

V Zdravniškem vestniku 1939 št. 6-7 navaja takole obli¬
kovanje:

»Akutni holecistitis ali akutna holecistitida.«

»Pravilno oblikovanega pelvisa (m. sp.).«

»Rast corpus luteum ali rast corpusa luteuma.«

»Peritonitis, -isa, m. sp.«

»Parotis, -isa (moški sp.) ali parotida, -de (ž. sp.).«

»Pri deliriumu tremensu.« Pri tem je zanimivo, da Breznik-
Ramovšek Slovenski pravopis iz 1. 1935 in 1937 predpisuje:
»delirium tremens je nesklonljivo.«

Iz vsega navedenega je razvidno, da se ravnatelj Breznik
skoraj docela strinja z načeli, ki jih podaja Klinični besed¬
njak za oblikovanje mednarodnih zdravstvenih besed in
izrazov.

II. 9.7. 1940 sem naprosil ravnatelja Breznika, da mi da
svoje mišljenje na naslednja vprašanja:

»1. Kako naj pišemo: puls pulsa ali pulz pulza itd.;
neoplasma, mukosa, serosa ali neplazma, mukoza itd.konzilij
ali konsilij?

2. Diagnoze in zdravila z veliko ali malo začetnico?

Nekateri zdravniški pisci pišejo nekatera zdravila n. pr.

Cardiazol dosledno z veliko, drugi z malo; takisto nekatere
diagnoze.

Prežihov Voranc v povesti Ljubezen na Odoru (zbirka
Samorastniki) piše vzdevke za otroke z malo: jirs, šek, pram.

3. Rokavice za operacije so gumijeve (iz gumija), smola je
gumijasta tekočina (gumiju podobna). Po mojem ne moremo

123

reči, da so operacijske rokavice, zračniki itd. gumijasti, ker
so pač iz gumija.

4. Očitali so mi, zakaj rečem gips in ne mavec. Očitek je
upravičen. Torej: mavec = gips; mavcati = gipsati; zamav-
čiti, obmavčiti = zagipsati; razmavčiti, odmavčiti — gips sneti;
mavčev povoj = die Gipsbinde; mavčeva obveza = der Gips-
verband; mavčev škorenj = der Gipsstiefel; mavec (mavčeva
obveza) na golo (na nogi: na boso) = der ungepolsterte
Gipsverband.

5. Svilo za kirurgično šivanje in šibre za lov razločujemo
po jakosti in to označujemo s številkami:

a) svila: ničlarica die Nullseide, enka, dvojka, trojka,
četverka ali četverica, petka, šestka;

b) šibre: dvojne ničlarice, ničlarice, enke ali enojke, dvoj¬
ke, trojke, četverke ali četverice, petke, šestke ali šesterice,
sedmice, osmice, devetice, desetke ali desetice, enajstke ali
enajstice, dvanajstke ali dvanajstice, trinajstke ali trinajstice,
štirinajstke ali štirinajstice.

Svila za operacije je običajno od ničle do šest, šibre pa
od 00 do 14.

6. Popačenk iz nemščine se ne moremo zmeraj ogniti: ob¬
veza kožo riblje; gvantna uš za die Kleiderlaus; ponekod
pravijo »bela uš«; Srbi razlikujejo sivo uš (die Kopflaus —
naglavna uš) in belo uš (die Kleiderlaus); žiher za: le!

7. V zdravstvu jako dostikrat označujemo načine zdrav¬
ljenja, operacije, bolezni in celo organe (kar je nova anato-
mična nomenklatura odpravila) po lastnih imenih: amputacija
po Pirogovu, Pirogovlja amputacija ali kratko Pirogov; resek-
cija želodca po Billrothu, Billrothova resekcija (imamo celo
dve: I. in II.) ali na kratko: Billroth I. in II.; morbus Base-
dowi, Basedowlja bolezen, Basedow; Kochov bacil ali Koch
je pozitiven itd. Ce so te oznake že tako posplošene, da jim
skoraj več ne mislimo na izvor, tedaj jih kar adjektiviziramo:
rentgenska slika, rentgeniziranje itd. In če ne?

8. Ali lahko rabimo oblike: tuberkulotik za jetičnika,
ikterik za zlateničnika, luik in sifilitik za bolnega na luesu
oz. sifilisu; Basedowik ali basedovik za bolnega na morbusu
Basedowi; diabetik in diabetičen za sladkorno bolnega?«

124

Na ta moja vprašanja mi je 30. julija 1940 odgovoril:

1. Po načelih našega pravopisa pišimo: pulz pulzirati, kon¬
zilij, neoplazma, mukoza, seroza itd. Če bi pa ta pisava bila
kje dvoumna, bi jaz dal tujo obliko v oklepaj, n. pr. mukoza
(mucosa).

2. Diagnozo in zdravila bi pisali z malo začetnico.

3. Pravilno je: rokavice za operacije so gumijeve, smola
je gumijasta tekočina.

4. Mavcati, zamavčiti itd., kar naštevate, je dobro.

3. Za razločevanje svile in šiber bi jaz sprejel nastopne
izraze: ničlarica, enojka, dvojka, trojka, četverka, petka,
šestka, sedmerka, osnierka, devetka, desetka, enajstka, dva-
najstka, trinajstka, štirinajstka.

6. Namesto nem. popačenk bi lahko rekli: obveza kožo drga
ali drgasti (infinitiv: drgati, drgastiti). Za gvantno uš: obla¬
čilna uš, če bela uš ni dosti značilna.

7. Kjer je oznaka posplošena, pišimo fonetično (kakor knaj-
pati): rentgenska slika, rentgenizirati itd., sicer pa v tuji
obliki: Basedowlja bolezen, Pirogovlja amputacija, Billrotho-
va resekcija, v ožjem zdravniškem krogu pa zadostuje Koch
je negativen itd.

8. Po analogiji diabetik, sifilitik itd. smemo reči tudi tuber-
kulotik, ikterik, luetik. Oblike basedovik ali bazedovik...
so pa preveč prisiljene in bi bile smešne. Pred psihologijo se
mora logika pač ustaviti.

III. Na dopisnici z dne 26. 9. 1939 mi sporoča:

»Z zanimanjem sem bral v zadnjem Zdrav. v. (št. 8-9 nam¬
reč) Vaš članek in se popolnoma strinjam z njim. Vidim pa,
da se je Vam zbudil dvom pri izrazu lesena zaloga. Jaz bi se
tu odločil za lesno zalogo, ker to ni zaloga iz lesa, ampak
zaloga lesa (torej pripadnost v splošnem pomenu). To ste tudi
Vi čutili pri nastopnem izrazu: ima lesno zalogo na lesnem
skladišču. Mislim, da sta si izraza: lesna zaloga ter lesno skla¬
dišče po pomenu enaka, oboje pomeni: zaloga lesa, skladišče
lesa.«

In na dopisnici z dne 7. aprila 1940:

»Dobil sem Vaš ponatis marčeve številke 1940 in sem vse
z zanimanjem bral (gre za članek »Kako strokovno slovenim
in kako prestavljam?« v Zdrav. v. 1940, št. 3). To je res slov.
mišljenje in slov. občutje. Popravil bi le tele slovnične stvari:

125

str. 95: operiram vneti slepič (ne: vnetega slepiča), str. 96:
zdravi sam sebe (ne: samega sebe). Dobro ste primerjali: Pur-
kinjejev in Cholevajev. Vaše pravilo je dobro. Ne vem pa
dobro, ali je ironija ali resnoba v človekih. Prof. Plečnik
rabi to obliko, toda oblika je stara, običajna še v XVI. in
XVII. stoletju.«

*

Dodatek:

1. Danes slovenski zdravstveni pisci ne rabimo več oblike:
holecistitida, parotida itd. in uporabljamo oblike holecistitis
-a m, parotis -a m itd. Glavni razlog za to je pač ta, da da¬
našnji zdravniški rod zna vsak dan manj latinski in da mu
je sklanjanje klasičnih imen neznano. Včasih je pa tudi na¬
pačno — sifilis ima po latinsko rodilnik sifilis kakor sitis sitis
in ne sifilidis, nikakor torej ne more dobiti oblike sifilida.

Zanimivo je, da se je tudi Breznik kmalu premislil in se
odločil samo za fonetično spoljenje in sklanjanje. To nam
priča pismo, ki ga je pisal dr. Kremžarju 2. maja 1939:

»Ce sklanjamo in spolimo: diafragma, -me (žen. sp.), dogma,
-me itd. — se moramo dosledno (in tudi zaradi lahke porabe)
odločiti, da bomo spolili: meningitis, -isa (čeprav je v grščini
in n. pr. v nem. ženskega spola), ascaris, -isa (čeprav je v
grščini in nem. žen. spola), diabetes, -sa (tu je v nem. isti spol).
V toliko moram svoje prejšnje mnenje popraviti. — Sestav¬
ljenim izrazom bi dal tako obliko: rast corpus luteum ali pa:
rast corpusa luteuma.«

Novi Slovenski pravopis pozna samo oblike: apendicitis
-a m; meningitis -a m; rahitis -a m; sifilis -a m.

2. Breznik oblikuje BasedowIja bolezen — torej po rusko,
četudi Basedovv ni bil Rus. Po tem zgledu lahko rečemo tudi:
Burowlji obkladki, Virchowlja patologija ipd. Novi SP pozna
samo: »Črtice Čehova.«

3. Kakor govorimo vsi: zdravim raka in ne zdravim rak,
berem Lovca, plačam kovača, srkam dalmatinca, tako bomo
rekli operiram slepiča, saj so vse te besede vzete po živih
stvorih. Novi SP: »ima raka«, »zdraviti raka«; »ima polipa
v nosu«.

4. Razen pri Plečniku nisem pri nobenem slovenskem piscu,
ne pri strokovnem in pri nestrokovnem zasledil oblike »člo-

126

veki«. Mislim, kar je prepovedano šolarčku, tega ne sme tudi
vseučiliški profesor.

5. »Zdravi samega sebe« — tako sem prevedel znani latin¬
ski izrek »medice, cura te ipsum«. Zdi se mi, da imam prav,
saj smisel reka je, da naj zdravi sebe, ne pa koga drugega.
Tudi smiselni slovenski prevod »pometaj pred svojim pragom«
(ne pa pred pragom koga drugega), kaže na objekt, ne na
subjekt.

KIRURGU SLOVENSKE BESEDE

Kri belokranjska ti po žilah teče
— seveda niso sami levkociti —
saj tvoj značaj poznamo ognjeviti:
globoko vreže, kjer kaj Mirko reče.

Že v gimnazijcih si budil pozornost,
pozneje v vlogi spretnega kirurga
pogosto si popravljal Demiurga*:
si duh, ki ne opeša mu odpornost.

Naš rod za mnogo ti dolžan je hvalo,
za nož in za pero, moj vrli Černič,
je ljudstvo te zadosti poplačalo?

I meni, ki ti nisem stric ne strnič,
te dni pokazal pažnjo si nemalo:
zato končam, o Zlatko moj Srebrnič.

V mariborski bolnici, 12. 7. 1952.

Anton Debeljak

* Demiurg, grška beseda, v prvotnem pomenu: rokodelec, v pre¬
nesenem: tvorec, tu: šušmar.

127

Plevela mnogo na besedni paši
kirurg pri korenini je izrezal.

Ramovš se bo na kliniki oglasil,
da nam bo z Breznikom slepiče rezal.

Mara Tavčarjeva v Jutru 1943

Res Tvoje delo vse je hvale vredno,
da materinščino nam čuvaš čedno,
medtem ko dajejo politprvaki
po planu rajši prednost tuji spaki.
Kot lek beseda Tvoja leporečna,
otrovna hrana ono je netečna..

Metlika, 2. maja 1947.

Gangl

VSHEGARSKE BUKVE

S A

BABIZE NA D E S H E LI,

katere je

is t$h velikih bukuv

RAPHAELA JOANNESA STEIDELE

Viin vs?l, inu na Krajnfki jesik prelo-
shil , sdaj drugizh na fvitlobo dal, inu
pogm^ral

ANTON MAROVIZ

' '• 'V

Londfhaftni Ranoz^lnik , inu pofebni

Vuzhcnik tiga Vfhegarftva vLublani

V’ LUBLANI,

Vtifnene per Joannesu Fridrihu Egerju.

1788.

t Se najdejo per Hejnribu IVilbelmu Komu.

Naslovna stran prvega slovenskega učbenika za babice, ki ga je
spisal in leta 1788 »drugič na svitlobo dal« Anton Makovic.

4 *

TRETJA POSTAVA.

Od nofsezhiga ftanu.

Kaj je nofsezbi Jlan?

TPo je enu pozhafsu goriraftenje sdol-
niga tel?fa savolo eniga det?ta, kat?ru
fe v’ inaternizi snajde inu rafte.

Jeli ta nofsezbi jlan Ig ene forte  ?

Je vezh fort , inu fizer ta pravi  inu
ali dosd?vlivi; ta pravi je fp?t pa
ordengi t? nature, ali pak super ordeu*
go t? nature.

Kaj je eni pravi nofsezbi [lan. po ordengi tg
nature ?

Ta pravi nofsezhi ftan po ordengi t?
nature je kadar ena sh^nfka eniga, ali
vezh otrok v’ Tvoji materuizi nofsi.

Kaj

Iz tega učbenika stran, ki obravnava »noseči stan*. Definicija noseč¬
nosti je edinstvena, pravo strokovno razodetje in jezikovno doživetje.

IZ MARIBORSKIH SPOMINOV NA OTONA ŽUPANČIČA

(Ob 75-letnici pesnikovega rojstva)

I.

Oton Župančič je bil v Mariboru med obema vojnama
nekajkrat: za proslavo 125-letnice Prešernovega rojstva

7. marca 1926 — prvič v svojem življenju; na proslavi 50-let-
nice Cankarjevega rojstva 5. junija 1926; na večeru, ki so ga
priredili slovenski književniki 6. maja 1927; ob desetletnici
obstoja Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru 1. okto¬
bra 1929, ko so igrali tudi IV. dejanje njegove Veronike De-
seniške; potem spomladi leta 1932, ko se je dal operirati, in
zadnjič leta 1954 v privatnih zadevah.

Kako zelo je bil Maribor Župančiču pri srcu, priča nje¬
govo vprašanje v Zemljevidu:

»O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje,

Celovec, Maribor,' Gorica, Trst?«

Pa je bil Maribor edini izmed njegovih mejnikov, ki se ni
izrodil in ne izneveril svojemu poslanstvu!

Skoraj neverjetno se sliši, da je bil pesnik prvič v Mari¬
boru šele leta 1926, ko je na Prešernovi proslavi govoril tisto
znamenito Besedo o Prešernu mariborski mladini.

»Prešerna ljubiti se pravi, ljubiti lepoto, resnico in pra¬
vico; ljubiti slovenstvo brez šovinizma in poniževanja; enak
z enakimi. Prešeren s svojo visoko knjigo, ki govori o člo¬
vekoljubju, o bratstvu vseh narodov, nam je pridobil pravico,
stati v krogu kulturnega človeštva kot majhen, a ne brez¬
pomemben člen. Pomnite to vi, ki vas je usoda postavila na
periferijo slovenstva.

Spoštovati Prešerna-pesnika in Prešerna-človeka, se pravi
spoštovati človeško bedo in spoznati pomen in potrebo trplje-

9 *

131

nja za idejo. Prav pojmiti Prešerna, se pravi pojmiti sebe in
vzeti svojo usodo nase, pa naj bo še tako bridka, jo preizku¬
siti do zadnjega grenca in jo premagovati v pokorni službi
vseobčega življenja. Umetnik ne more biti vsak, človek pa,
ki po svoje vestno in vdano služi narodu in človeštvu, je
lahko vsak najmanjši izmed nas.«

Misli, napisane včeraj, za danes in za vse večne čase! —

II.

Z Župančičem sem se bil seznanil že na Dunaju kot zdrav¬
nik na kliniki. Bila sva si tudi ožja rojaka, po rodu Belo¬
kranjca, oba sva se zavedala, da

»teh krajev ne pozabi,

kdor se svetlobe njih je nasesal.«

Imeli smo srečo in čast, da je bil ob Prešernovi proslavi
v Mariboru in tudi vsakikrat pozneje naš gost. Na naše po¬
vabilo pravi v pismu, ki ga je pisal moji ženi iz Ljubljane
dne 2. junija 1926:

»Vem, da sem nespodoben s tako poznim odgovorom na
Vaše ljubeznivo pismo in povabilo, a če bi me poznali, bi mi
oprostili z blagohotnim nasmeškom. To je častitljiva tradicija
slovenskih pisateljev, ki se vleče najmanj od Prešerna, da
smo ,zanikrni pisarji' — in kdor zatira stare običaje, naj mu
hiša zgori...«

V istem pismu nadaljuje:

»S pripravami za Cankarjevo proslavo smo imeli toliko
truda in napora, kakor že davno ne. Največ dela je bilo z
Lepo Vido. Že s porazdelitvijo vlog, poskušanje, prezasedanje,
iskanje tona, tempa, borba z lastno in drugih utrujenostjo,
nervoznostjo in občutljivostjo — in mene je še vrag vsega
izmučenega gonil za pisalno mizo do dveh, treh zjutraj, kakor
da mi je hotel izsušiti šte tisto malo možgan, kar sem jih rešil
v stara leta. •— Pa to je minilo, je nezanimivo in ne tiče v
to pismo.

Zdaj je Maribor pred nami in vprašanje je, ali bo proslava
dostojna — ne nas, ker ne gre za to, da bi mi briljirali, nego

132

Cankarja in njegovega duha. Navdušenje in spoštovanje je
eno — pojmovanje in izraz drugo. Cankar je genij in genial¬
nih ljudi lastnost je poleg vse globine in tehtnosti idej in
čustva gibka lahkotnost forme in v tem je večini tistih, ki ga
hočejo tolmačiti, neprijemljiv. Po mojem bodo tudi njegove
drame na odru učinkovite šele tedaj, kadar bodo naši reži¬
serji in igralci ujeli tisto njegovo lahkotnost, ki pove mimo¬
grede, skoro mimolete in kakor bi ne bilo nič, največjo
modrost, najiskrovitejši paradoks, najnežnejšo slutnjo. Pre¬
mier njegovih dram nisem gledal, ker me takrat ni bilo v
Ljubljani, a sodeč po vtisku, ki so ga napravile takrat, bi
mislil, da je naša odrska umetnost nazadovala, ker mu do
tistega uspeha ni mogla več pomagati. Vsaj to vidim, da danes
med našimi igralkami ni prave Jacinte, med našimi igralci ni
Petra, ni Kantorja. Kedaj bomo prišli do njih? Šele, kadar
jih bomo imeli, bo naše gledališče Cankarju kos. In kadar bo
Cankarju, bo tudi drugim svojim nalogam — zakaj za nas bo
Cankar merilo.«

Cankarjevemu večeru je sledil literarni 6. maja 1927. Prišli
so naši pesniki in pisatelji: Župančič, Finžgar, Gruden, Se¬
liškar, Novačan in Zorec.

Središče vsega sijaja v gledališču in izven njega je bil
seveda Oton.

Pred nastopom smo doma govorili o tem, kaj bo bral. Zdelo
se nam je, da bi ne bilo napak, če bi prebral tudi kaj lahkot¬
nega, ne samo težke stvari, ki jih je bil pripravil. Prosil je za
papir in pero, sedel za mizo in iz glave napisal na papir
Velikonočno epistolo sinu. Evo je v tej mariborski obliki: *

Predragi sinko moj, tako ne gre —
zdaj je april in maj in takšen čas,
da je postava in ukaz,
da mora vsako mlado grlo peti.

A mama piše, da ti presloniš
po toliko in toliko mi ur
nad knjigami in preparacijami,
atlanti, verouki in računi,
nad participi in gerundiji
in vso navlako sive učenosti,

133

da si že sam ves bled in siv in star.

Zato poslušaj: važno je samo,
kateri grm je že zazelenel,
in kje škrjanček gnezdi, kos, strnad,
kaj voda žubori, kaj veter poje,
kaj riše zarja zjutraj na nebo.

In važen je tvoj skiro, tvoja žoga;
in če so v redu tvoje baterije,
tvoj matador ... Kako bo Robinzon
opravil z ljudožerci... če bo našel
očeta Odiseja Telemah ...

Važen je južni, severni tečaj,

Amundsen, Nansen, Smith ... važni pingvini,
in albatrosi... in kedo bo mat
na Semeringu: Vidmar ali Aljehin —
to, sinko moj — vse drugo je od muh.

Tako sem pisal in sem pismo pregnil
in skrbno ga zaklenil, da ne pride
nikdar nikoli sinu pred oči.

31. III. 1926

Kdor primerja to besedilo z onim takrat že znanim, bo
občudoval Otonov spomin in morda ne najmanj pri tem prav
to, da je dne 6. maja 1927, t. j. na dan večera slovenskih
književnikov v Mariboru, zapisal datum 31. III. 1926, dan
nastanka pesmi, ki je bila prvič objavljena v Jutru 3. aprila

V začetku leta 1932 sem imel v Ljubljani opravka. Obiskal
sem tudi Župančičeve in zvedel, da so v hudih skrbeh zaradi
Otonovega zdravja, ker večkrat precej krvavi.

Na moje začudenje, zakaj ne gre k zdravniku, mi je po¬
vedal, da je že bil in da je zdravnik ugotovil polipa, ki
povzroča krvavenje. Povabil sem ga, naj pride v Maribor, da
ga bom operiral, če se izkaže, da je potrebno. Bal sem se
namreč, da ima morda raka na črevesu.

Sprva se je branil. Ko pa sem mu predočil, da njegovo
zdravje in življenje ni zadeva samo njega samega, marveč

134

tudi njegove rodbine in vsega slovenskega naroda, se je
odločil in prišel v Maribor.

Rentgenska preiskava je dognala, da ni nikjer nobenega
znaka za raka, krvavenje je res povzročal polip. Pristal je
na operacijo.

Kakor vsepovsod se je Oton tudi kot bolnik izkazal pra¬
vega junaka, velikega tudi v bolečinah. Ker se mu je po ope¬
raciji v omrtvičenju hrbtnega mozga zaprla voda, sem ga
moral kateterizirati. Z gumijastim katetrom nisem mogel pre¬
magati krča mišice zapornice v sečnem mehurju, moral sem
vzeti kovinskega. Niti z očesom ni trenil pri tem!

Ko se je po nekako dveh tednih poslavljal, sta naši hčer¬
kici, deset- in osemletni punčki, šli plaho k njemu in ga prosili,
naj jima kaj napiše v spominsko knjigo. Ustregel jima je:

»Če se Bariča prismeje,
to so tički, cvetoče veje,
sonce in veter preko trat,
sveti Gregor in vsa pomlad.«

Drugi pa:

»Če reče Stazika dober dan,
se pravi to — ne bodi bolan!

Na orglice bom zaigral
in vse bo prav.«

Istega leta, poleti, sem ga naprosil za neko uslugo. Izpolnil
mi jo je nemudoma v zvrhani meri. V pismu z Bleda z dne
21. avgusta 1932 mi to sporoči in med drugim pravi:

»Jaz sem sedaj drugi mesec na Bledu, enkrat sem stopil
na Triglav in se videl v gloriji, drugače pa prebijem skoraj
ves dan za mizo na verandi, pišem in bom pisal o slovenskih
stvareh v svojem smislu, kakor sva včasih kak večer modro¬
vala. Vidim, da je potrebno, napisal bom vrsto esejev za en
zvezek .Slovenskih potov'. To bo belokranjinska niansa slo¬
venstva, ki se kolikor toliko loči od običajne .kranjske'; saj
ljudje še te uboge in ozke Slovenije ne morejo pregledati, pa
hočejo reševati svet.«

Kakor znano, je o tem napisal in v Ljubljanskem zvonu
priobčil prvi esej »Adamič in slovenstvo«, ki je vzbudil iz-

135

reden odpor, vrh tega pa tudi divjaštvo. Ko smo o božiču
leta 1932 bili skupaj v Ljubljani na neki prireditvi in se
pozno ponoči vračali domov, smo se za trenutek ustavili pred
pošto, da se poslovimo. Mimo so prišli trije študenti, eden je
stopil pred Otona in pljunil predenj ...

IV.

Z Otonom in drugimi umetniki ter gosti smo razpravljali
o vsem mogočem. Enkrat — bilo je poleti 1934 — smo sedli
h kosilu ob 13. in vstali drugi dan ob 4. Le zvečer smo šli
toliko na teraso, da se je soba prezračila in da smo se ne¬
koliko ohladili, saj razgovor je bil kar kipeč.

Razpravljali smo ne samo o umetnosti, marveč tudi o kul¬
turi nasploh, o usodi in poslanstvu slovenskega naroda ipd.,
pa tudi o vsakdanjih potrebah.

Takrat so bili njegovi in naši otroci še majhni. Prišlo je
na vrsto vprašanje šolanja otrok doma. Oton je bil odločno
proti temu, češ otrok mora čimprej med svet, med svoje vrst¬
nike, da se nauči spoznavati in si izbirati prijatelje ter ločiti
sovražnike in se jih izogibati.

Ko je kot bolnik ležal pri nas, je za Goethejevo stoletnico
smrti prevajal njegove pesmi, ki so izšle šele leta 1950 v
zborniku.

Tisti čas je kot upravnik Slovenskega narodnega gleda¬
lišča v Ljubljani dobil iz Celovca dopis s ponudbo, da bi pri¬
šlo celovško gledališče gostovat v Ljubljano. Takoj je pristal,
toda ob pogoju, da gredo potem Ljubljančani gostovat v
Celovec. Torej popolna enakopravnost! V Celovcu se jim je
zdelo to jabolko prekislo in niso ugriznili vanj!

Spomnili smo se tudi praznovanja njegove 50-letnice ter
uvodnika v Slovencu z dne 22. januarja 1928, kjer člankar
ugotavlja:

»Župančičev duh se sicer tu in tam ne krije s tistimi du¬
hovnimi temelji, na katerih gradimo mi narodno stavbo.
Župančičeva pot je šla večkrat trdo mimo krščanstva; njegova
struna je sicer v mladih letih ranila naše najgloblje prepri¬
čanje, toda od Črtomira, ki se je zaril v zemljo, in od Kvar-
nera vodijo mnoge tihe in samotne steze, ki s šlagerskim
slovenstvom svobodnjakarstva nimajo stika.«

136

»Nisem in nikdar ne bom katoličan,« je pribil na to.

Ko smo prišli na izdajo njegovih pesmi, smo z malce nego¬
dovanja ugotovili, da njegovo popravljanje po našem pesmim
ni v prid. Jaz sem se na tihem spomnil iz pripovedovanja
dr. Ivana Prijatelja še na Dunaju, zakaj je iz zbirke Mlada
pota izginila Berta in se umaknila Bredi. Naglas pa sem po¬
vedal, da je nekoč v svojih pesmih izpovedal dvojno moralo.

Tedaj je zapičil vame svoje prodorne oči, češ ali se za¬
vedaš težine svojih besed.

Vzel sem Čašo opojnosti in prebral Nedolžnost.

»Glej ... tukaj ... tamkaj zvezdica
z višine jasne vtrne se,
in ktera pade, več nikdar
nikdar nazaj ne vrne se.«

To velja za žensko. In za moškega?

Odprl sem Cez plan.

»Ah, kako mi mladeniči hodimo
po blatnih stezah,
ah, kako mi mladeniči blodimo
in tratimo mlade moči...

Pa kadar se zvezda utrne
v temine brez mej —
kaj manj se žarijo nebesa?
kot so se poprej?«

Malce hudomušno me je pogledal, rekel pa ni ničesar.

V.

Slovenski dijaki in študenti smo dostikrat bridko občutili,
da nam manjka vzgoje. Bili smo po večini malomeščanski in
kmečki fantje, ki smo se morali prvenstveno boriti za obsta¬
nek, za grižljaj kruha.

Izbrane družbe nismo imeli, morda kje kdaj kakšna redka
izjema med nami. Vedenje v mednarodni družbi nam je bilo

137

neznano. Morali smo pač opazovati in uporabljati knjige za
oblikovanje svojega značaja in graditev svetovnega nazora.
Zato nam je bil Oton s svojimi pesmimi neizčrpen studenec.

Hudomušno smo potegnili pokrivalo na stran in zadekla-
mirali:

»Vi drugi imate ljubice,
vi drugi imate denar,
a jaz — jaz imam po strani klobuk,
pa kaj mi vse drugo je mar.«

Kaj to, če so se v želodcu delale pajčevine in če je v žepu
vladal pravcati strah! Pa vendar:

»Kvišku plava moje hrepenenje
sredi polnoči.

Zvezda zlata seva na lazurju —
zvezda ta si ti.

Ne usliši me, ne padi k meni!

Moja mlada moč

naj razvije, naj razmahne krila,

naj premaga noč.«

Tako smo s pesnikom vred preizkušali svoje mlade sile.
Potem pa:

»Pojdi, moj sinko, na pot,
na življenja pot,
čuvaj, moj sinko, se zmot,

•  življenja zmot!«

Glej, in sedaj sem nazaj,
ali, majka, znaj:
sinko tvoj često je pal,
ali vselej je vstal!«

Pa spet:

»Stoj kot drevo brez zavetja!

Višji si, bolj te pretresa vihar,
višji si, bližji nebeški ti ž^r,
dalj gre oko.«

138

In drugič:

»Kuj me, življenje, kuj!

Ce sem kremen, se zaiskrim,
če jeklo, bom pel,
če steklo, naj se zdrobim.«

VI.

Slovenski zdravniki se kot pesniki niso posebno izkazali.
Za one pred pol stoletja je Ivan Cankar napisal porazno sodbo
v pismu Govekarju z dne 16. VII. 1900:

»,Zvon‘ je čisto zbankrotiral; poglej zadnjo številko.

Posebno pesmi si oglej v tej zadnji številki.

Noben dijaški list bi ne natisnil stvari Robidovih in Radi¬
čevih; te poslednje so naravnost gnusne.«

V 7. številki Ljubljanskega zvona leta 1900, na katero
meri Cankar, so pesmi »Iz lirike Kazimira Radiča«: Zadnja
zdravica, Oziram se z okna v mračni večer, Narodna prav¬
ljica in Povrnitev ter dr. Ivana Robide: Ponočnjak in Brodar.

Mladinski list Zvonček, ki ga je urejeval Engelbert Gangl,
je prinesel leta 1925 pesem »Kosov dvoboj« z ilustracijami.
Pod pesnitvijo je podpisan Sava Radič-Mirt, t. j. dr. Franc
Derganc.

Leta 1934 je priobčil Zdravniški vestnik v 2. številki
28. februarja Dergančev članek »Človek in zdravnik. Spomini
slovenskega kirurga.« V njem pisec sumniči nečednega de¬
janja Otona Župančiča, kar je dalo povod, da je o tem raz¬
pravljala letna skupščina Zdravniške zbornice in članek
obsodila z resolucijo. Zdaj se je dr. Derganc zatekel k »Slo¬
veniji« in tam nadaljeval svoj spis.

Vprašali smo Zupančiča, kako to, da na te napade ni
nikdar nikjer odgovoril in jih zavrnil.

»So na svetu stvari in ljudje, katerim je najboljši odgovor
molk!«

VII.

Župančič je bil svoj živ dan tesno povezan s Prešernom.
Sam zatrjuje v Besedi o Prešernu mariborski mladini:

139

»Jaz ne grem nikdar iz domovine, da ne bi vzel vsaj Pre¬
šerna s seboj.«

Celo v smrti se je povezal z njim: za večno je zatisnil oči
prav ob stoletnici Prešernove smrti in na njegovi posteljni
omarici je ostal zapuščen poleg Puškina, Shakespeara in
Goetheja Prešeren!

VIII.

Neizmerno sem hvaležen usodi, da sem osebno poznal
Otona Župančiča. Zahvaliti se mu imam za neprecenljive
vrednote. Bil je duh, kakor se rode malemu narodu vsakih
sto let eden ali dva —Slovencem v devetnajstem stoletju Pre¬
šeren, v dvajsetem Cankar in Župančič.

Pa ne samo kot umetnik!

Z Otonom razpravljati je bilo edinstveno doživetje. Bil je
mož vsestransko razgledan, odkrit, brez sleherne zahrbtnosti,
brez preračunljivosti, do skrajne skrajnosti pošten.

Cim bolj sem ga spoznaval kot človeka, tem bolj sem ga
spoštoval in ljubil kot človeka in umetnika.

IX.

Mislim, da ne bo napak, če osvežim spomin na mariborske
obiske Otona Župančiča tudi s tem, da navedem nekoliko
poročil iz mariborskih časopisov o teh obiskih.

O Prešernovi proslavi je poročal mariborski Tabor —
takratni njegov kulturni urednik je bil Božidar Borko —
dne 9. marca 1926:

»Župančičevo predavanje o Prešernu je veljalo mladini in
je bilo po vsebini in obliki tako dovršena beseda o Prešernu,
da enake slovenska mladina nikoli še ni slišala. Vsak stavek
— bogastvo. Vse skupaj: molitev k velikemu duhu globoko v
duhu človeške besede.«

Pesnikovo Besedo o Prešernu mariborski mladini je v po¬
sebni prilogi priobčil mariborski Tabor v štev. 55 leta 1926.

Istega dne je bila proslava v Narodnem gledališču. O njej
poroča Tabor:-

»Zvečer je bilo Narodno gledališče z neznatnimi izjemami
polno občinstva, ki je hrepeneče pričakovalo mojstrov naše

140

besede o velikem slovenskem geniju. Burno pozdravljen je
stopil na oder g. Oton Župančič in v krasnem govoru očrtal
Prešernov pomen v naši literaturi. Brez pretiravanja lahko
trdimo, da tako dovršenega govora še ni bilo slišati z našega
odra. Občudovali smo razen globoke in jasnočiste analize
Prešernove muze tudi godbo mojstrskega Župančičevega je¬
zika. Občinstvo je poslušalo govor kongenialnega Prešerno¬
vega častilca z največjo pozornostjo in mu priredilo burne
ovacije.«

»G. Župančič je recitiral tako, kakor pač more podati
pesnika samo pesnik, Prešernove: V spomin Andreja Smoleta;
Orglar; Sonetje nesreče; Gazele; Ribič. Vsak nastop je vzbu¬
dil nov val navdušenja.«

Popoldne tega dne je priredila mariborska občina v Na¬
rodnem domu čajanko slovenskim književnikom, ki so pod
vodstvom Otona Župančiča, takratnega predsednika Društva
slovenskih književnikov, sodelovali na Prešernovi proslavi.
Na čajanki je bilo vse, kar je takrat kaj pomenilo v sloven¬
skem Mariboru. Na pozdrave župana in drugih se je v imenu
Društva slovenskih književnikov in v svojem imenu zahvalil
Župančič in rekel:

»Prišli smo v Maribor slavit Prešerna, sedaj pa se nam
je zgodilo, da smo sami slavljeni. Časti, ki jih sprejemamo,
razumem le tako, da kažejo spoštovanje vseh navzočih za
kulturno delo. Usoda nam je poverila nalogo, da smemo in
moramo upravljati dedščino, ki so nam jo zapustili naši veliki
predniki. Delamo z zavestjo, da jo upravljamo pošteno in s
pravim srcem. S tega stališča sprejemam vašo ljubezen in

gostoljubje.« ,

*

Na proslavi petdesetletnice Cankarjevega rojstva je Žu¬
pančič bral dialog med Petrom in Hiacinto.

»Dialog je zapustil v interpretaciji našega velikega pesnika
najgloblji vtis,« poroča Tabor dne 8. junija 1926, štev. 126.

¥

O recitacijskem večeru Društva slovenskih književnikov
v mariborskem Narodnem gledališču piše o Otonu Župančiču
Mariborski večernik Jutra 7. maja 1927, štev. 6:

141

»Vihar navdušenja, ploskanja in vzklikanja zlasti pri dija-
štvu je vzbudil Župančičev nastop. K svojim pesmim Zdra¬
vica, Žeblarska in Podoba je dodal še znano Epistolo na sina
in se tako oddolžil dijaštvu za viharni pozdrav in zaključil
večer.«

/.

142

<

PARTIZANSKE

IDEJA IN ODEJA

Prve čase po osvoboditvi so bile razmere take, da smo
morali za vse potrebščine na ljudsko oblast, kjer smo dobili
nakaznice. Bilo je včasih moledovanja in neznosnega čakanja.

Ko sem nekega dne čakal na nakazilo, ne vem več za kaj,
sem bil nehote priča, kako je neki starejši partizan, še v uni¬
formi, prosil in rotil, da bi dobil nakaznico za odejo. Čim bolj
mu je tovariš, ki je nakaznice izdajal, dopovedoval, da tre¬
nutno odej ni in da se naj oglasi pozneje, tem bolj je silil
vanj. Nazadnje je ves obupan vzdihnil:

»Čemu smo se pa potem borili?«

»Za idejo, ne pa za odejo!«

KVANTANJE

Bil je vroč poletni popoldan. Sedeli smo pod jablano za
civilno bolnico v Kanižarici pri Črnomlju.

»Ah narezek s praško šunko, ali bi se prilegel!« vzdihne
eden in sproži s tem niz sladokusnih prividov.

»Hm, dunajski zrezek s fino solato — to bi bila gostija!«
prilaga drugi in sline se mu kar vidno nabirajo v ustih.

»Joj, čokoladna torta!« se oblizuje tovarišica.

»Ne kvantajte, vragovi!« jo spusti med nas najmlajša me¬
dicinska sestra in prividi se razblinijo kot meglica v mladem
jutru.

To je bilo poletnega popoldne v vroči Beli Krajini
leta 1944.

143

PREGANJANJE TIFUSA

Zadnje leto druge svetovne vojne sem bil zdravnik v
civilni bolnici v Kanižarici pri Črnomlju, ena hčerka pa je
bila napovedovalka pri radiu Svobodna Jugoslavija. Seveda
sem jo večkrat obiskal. Prve dni pozimi leta 1945 jo najdem
pri delu, pred njo steklenico žganja.

»Kaj pa imaš v steklenici?«

»Žganje.«

»Pa menda vendar ne liickaš žganja?!«

»Tifus preganjam!«

Črnomelj je znan, da ima večkrat kak primer tifusa. Tudi
tokrat ni bil brez njega, pa se ga je bilo treba čuvati.

S tifusom sem imel kot zdravnik precej otepanja v obeh
svetovnih vojnah, z žganjem pa ga nisem preganjal nikdar.

NA DAN OSVOBODITVE BEOGRADA

Tipični jesenski večer. Civilna bolnica v Kanižarici pri
Črnomlju.

Po večerji sem se vsedel in pripravljal papir, da začnem
prevajati hrvaško pisano vojno kirurgijo, ki jo je spisal slo¬
venski zdravnik dr. Robert Kukovec, ki je dotlej deloval med
partizani na Hrvaškem.

Med pripravljanjem pride po stopnicah upravnik bolnice
dr. Tone Cizelj in me vpraša, če ne slišim streljanja.

»Pravijo, da so Nemci.«

»Nemogoče! Ce bi bili Nemci, tedaj smo obkoljeni, saj
streljanje se sliši od vseh strani.«

Hitro se grem preobut in preobleč, hkrati spravim v na¬
hrbtnik najpotrebnejše. Vse to opravim pri električni raz¬
svetljavi, ki jo je dobivala bolnica iz Črnomlja. Na misel mi
pride, da vendarle ne more biti tako hudo, saj elektrika pri¬
haja iz Črnomlja.

Na dvorišču bolnice v dvostopu rudarji iz bližnjega
rudnika.

»Kam.«

»Še nimamo navodil.«

Po cesti pred bolnico se pomika osebje konjske bolnice

144

»Kaj je? Kam?«

»Napad sovražnika. Še nimamo navodil.«

Povprašam, kaj je s telefonom.

»Ne gre.«

V tem trenutku ugasne električna luč.

Telefon ne gre, zdaj pa še električna luč ugasne!

S tovarišem upravnikom pošljeva dva zanesljiva tovariša
v sosednjo vas Kočevje, kjer je bila ljudska oblast, da po¬
izvesta, kako in kaj in kam.

Medtem spravimo bolnike in bolnice v sosednje hiše, kar
pa more na pot, jih pripravimo za na pot.

Potem se zberemo vsi na cesti pred bolnico.

Streljanje z vseh strani, včasih močnejše, včasih za tre¬
nutek ponehajoče. Streljanju iz pušk se pridruži streljanje
iz topa in metalcev min. Vmes seveda regljanje strojnic.

Naenkrat raznobarvne rakete.

»To je znak za napad,« obrazlože ta znak paničarji, t. j.
tisti, ki ob vsaki nevsakdanjosti zgube glavo in pridejo s tira.

Izvidnikov od nikoder. Minute se vlečejo kot ure.

Zvonjenje iz Črnomlja.

»Nemci so zavzeli Črnomelj,« se spet oglasi paničar.

Ker ni od nikoder pojasnila niti kakega navodila od ko¬
mande, greva s tovarišico, sedaj že pokojno, Marjo po cesti
nekako pol kilometra, prisluškujoč na vse strani.

Naenkrat nama udarijo na ušesa vzkliki:

»Živio Tito! Živela Jugoslavija!«

Drug drugemu vzklikneva:

»Tako ne vpijejo Nemci, to mora biti nekaj drugega.«

V tem trenutku prideta po cesti izvidnika in povesta, da je
Beograd osvobojen, da so odšli vsi iz ljudskega odbora v
Kočevju v Črnomelj, kjer vse vriska, poje, pleše in seveda
od veselja in navdušenja strelja z vsem orožjem, kar ga je
v bližini. Prekinitev električnega toka je povzročil strel v
električni vod, ki ga je prebil.

Vrnemo se vsi skupaj urnih korakov v bolnico in raz¬
glasimo veselo novico.

Pa smo tudi mi praznovali ta dogodek, ne sicer s strelja¬
njem, marveč samo s tem, kar smo imeli na voljo.

10 Doživljaji in doživetja

145

V "IZGNANSTVU V SRBIJI

BRATSKO DELJENJE

Ko je prihrumel nemški okupator v Maribor leta 1941, nas
je v nekaj dneh zaprl v meljsko vojašnico okoli poldrug tisoč.
Junija nas je začel seliti in tako sem šel 1. julija preko Sara¬
jeva in Višegrada v današnje Titovo Užice. Tu so nas ločili
šestdesetorico Mariborčanov in napotili na Zlatibor.

Kako veselo smo bili presenečeni, ko so nas na kolodvoru
v Užicu pozdravili okrajni načelnik, župan in predsednik
Rdečega križa! In potem na Zlatiboru, ko nismo več tednov
videli nobenega Švaba, ki so nam v mariborski vojašnici šli
tako strašno za nohte.

Zlatibor je planota nekaj nad tisoč metrov nadmorske
višine. Od Užica je oddaljen 26 km, nanj pelje krasna avto¬
mobilska cesta. Tam sta bili naselji Kraljeva voda in Palisad
z vilami beograjskih mogočnikov in z barako za jadralske
letalce. To barako so nam odkazali za prebivanje, za preživ¬
ljanje pa je bila določena užička občina, ki nam je vsako
soboto dostavljala živila, katera so potem pripravljale naše
žene. Bili smo dobro preskrbljeni in užički župan je skrbno
gledal na to, da nam ni bilo treba stradati.

Prvo nedeljo po našem prihodu so me kot starešino klicali,
češ da me nekdo išče, ki bi rad z menoj govoril. Peljali so
me k njemu in zagledal sem pristnega Srbina, kakor se ga
spominjam s platnic srbskih narodnih pesmi, z dolgimi musta-
čami, jahajočemu na nizkem konjičku so se mu noge kar
vlekle po tleh. Prijahal je iz nekega naselja nedaleč od
Zlatibora.

Ko sva se za silo predstavila, je rekel:

»Došao sam, da vas pozdravim, brača Slovenci. Isterali su
vas iz vaših domova i došli ste k nama. Ne možemo vama pru-

146

žiti ništa naročitog ali ono, šta imamo sami, očemo bratski da
podelimo.«

In tako je tudi res bilo.

SREČA V NESREČI

Septembra 1941 so partizani zavzeli Užice.

Takrat nas je bilo na Zlatiboru še kakih 50 Slovencev in
Slovenk, skoraj samih Mariborčanov. Kar nas je bilo za delo
sposobnih, smo šli v Užice in okolico na posel, jaz kot zdrav¬
nik seveda v bolnico.

Užička bolnica je slabe pol ure izven mesta. V njeni ne¬
posredni bližini, morda streljaj ali dva proč nad cesto je bila
vojašnica, pod cesto pa tovarna za municijo, ki jo je sezidal
znani mi mariborski tovarnar Pošinger. V tej tovarni so par¬
tizani izdelovali municijo. To seveda ni ostalo prikrito in
nekega dne so prišli nemški aeroplani ter tovarno zbombar¬
dirali. Pri tej priložnosti je tudi bolnica dobila svoj delež.

Zaradi tega so bolnico premestili v nekaj kilometrov od¬
daljeno Sevojno v ondotno kmetijsko šolo. Kar pa je ostalo
od municijske tovarne, so premestili v mesto, in sicer v pre¬
dore v hrib, ki jih je sezidala Narodna banka Jugoslavije.

Predori so bili zgrajeni v obliki črke H. Segali so v notrino
hriba nekaj sto metrov daleč, bili so po razsežnosti kot želez¬
niški predori in obokani s kamni kot železniški. Jugoslavija
jih je dala zgraditi, ker je nameravala v njih skriti zaklade
Narodne banke, češ da se da okolica Užica najlaže braniti
pred sovražnikom.

Med dvonadstropnim novim poslopjem Narodne banke in
\ hodom v predore je bilo kakih 15 metrov široko dvorišče.

V desni krak črke H so preselili tovarno za municijo, v
spojko med obema krakoma so spravili razstrelivo, največ
topovske granate, ki so jih Nemci pustili v Užicu cel kup,
levi krak pa je bil zaklonišče proti zračnim napadom, kamor
se je ljudstvo zateklo vsakikrat, kadar so zatulile sirene.

Medtem ko sva šla z ženo in neko prijateljsko slovensko
družino iz Užica v zaklonišče šele takrat, ko so se oglasile
sirene, je domače prebivalstvo šlo tja že zarana, ob svitu in
ostalo tam do mraka. Hrano so si pripravljali doma ponoči
in jo zjutraj nosili s seboj.

lo*

147

Z ženo sva stanovala pri neki učiteljski družini, nedaleč
od poslopja Narodne banke. Vsako jutro sem se vozil z vla¬
kom v Sevojno v bolnico, ponoči pa so prišli pome z avtom,
kadar je bilo treba.

Bilo je menda predzadnjega novembra 1941 popoldan.
Slovenska družina, ki je stanovala v mestu kakih deset minut
od nas, je bila že pri nas in čakali smo na glas sirene.

Naenkrat zaslišimo nenavaden zvok, kakor da bi nekaj
strahovito puhnilo ali kakor da bi bil vihar s strahotno silo
zaloputnil vrata, da se je stresla vsa hiša.

Planil sem k odprtemu oknu in zaslišal gromozanski krik
in vik od Narodne banke sem. Od tam so kakor omamljeni
prihajali posamezniki, zvijajoč se od bolečin in vsi ožgani.
Povedali so, da je v predoru eksplodirala municija in da je
bil predor poln ljudi, ki so nemara vsi mrtvi. Sami da so bili
na dvorišču, kjer jih je zajel plamen, ki je siknil iz predora
ob eksploziji.

Žal so tudi ti, ki jih smrt ni pokosila na mestu, pozneje
skoraj vsi umrli za ožganinami.

Pri izkopavanju se je izkazalo, da so prepoznali nekaj sto
mrličev, nekaj desetin pa jih je bilo tako znakaženih, da jih
niso mogli prepoznati.

Kaj je bilo vzrok eksplozije, nisem mogel zvedeti nikdar.
Oblast je sumila sabotažo, redki ožgani rešeni delavci muni-
cijske tovarne pa so si razlagali stvar tako, da je kdo izmed
onih, ki so demontirali granate, ravnal neprevidno in povzro¬
čil eksplozijo.

V hiši, kjer sem stanoval, je bila družina srbskega učitelja.
Poglavar družine je bil kot rezervni oficir v nemškem voj¬
nem ujetništvu nekje v Nemčiji, doma pa je bila žena z dve¬
ma hčerkama, ena kakih 18 in druga kakih 12 let, ter sinom
kakih 14 let in s svojo materjo.

Tisti dan, ko se je zgodila nesreča, sta mlajša hči in sin
zbolela za angino. Imela sta vročino preko 38°. Prepovedal
sem jima iti tisti dan ven in odredil, da gresta ob morebitnem
napadu iz zraka v klet. Pri njiju sta ostala tudi mati in stara
mati, baka. To je vsem štirim rešilo življenje.

148

Starejša hčerka, dijakinja učiteljišča, pa je šla v zaklo¬
nišče že zarana in tam jo je v prvih popoldanskih urah do¬
letela smrt.

Midva z ženo in slovenska družina treh članov smo ostali
pri življenju, ker nismo šli v zaklonišče, ko ni bilo še znaka
sirene.

Tako je slučaj in sreča obvarovala pet Slovencev in štiri
Užičane nesreče, ki je nekaterim družinam pobrala po pet
članov, nekaterim tudi več. Takrat smo prvič slišali »narica-
nje«, t. j. glasno tarnanje preostalih za mrtvimi, ki se je raz¬
legalo od ranega jutra do trde teme in je nam v tistih raz¬
burljivih časih še bolj vznemirjalo živce.

Navsezgodaj, še v črni temi, se je razlegal po stanovanju
glas njene matere, ki je tožila: »Još puše črni dimovi, još
nisu ju progutali.« —

Naj omenim še nekaj, meni tedaj in sedaj nerazumljivega.

Kakor sem opisal že zgoraj, je bil predor v hribu. Med
njegovo odprtino in novo zgradbo Narodne banke se je raz¬
prostiralo dvorišče, za zgradbo pa morda 10 metrov široka
vozna pot, za potjo potok, na katerega onstranskem bregu je
stala enonadstropna hiša.

Nekega moškega je eksplozija vrgla izpred vhoda v predor
preko dvorišča, preko dvonadstropne zgradbe Narodne banke,
preko poti in potoka na streho enonadstropne hiše na drugem
bregu potoka. Nekateri železničarji, ki so bili ob eksploziji
slučajno na kolodvoru, so ta nenavadni dogodek celo opazo¬
vali. Do zdaj mi ni še nihče znal razložiti te prečudne ba¬
listike. •

ZVERINE IN NJIHOVO ZVERSTVO

Ko so aprila 1941 prihrumele tevtonske čete v Maribor,
sem bil v jugoslovanski vojski. Konec vojne me je zatekel
v mojem rojstnem kraju, v Metliki, kjer je bila naša divizij¬
ska bolnica iz Ljubljane na pohodu proti Karlovcu.

O političnem stanju nismo imeli niti pojma in ga tudi
nismo mogli nikjer dobiti.

Tako sem kljub prigovarjanju sorodnikov, da naj osta¬
nem na Dolenjskem, odšel v Maribor, ker nisem imel od svo-

149

jega odhoda pred dvema tednoma nikakih vesti o svoji rod¬
bini in me je seveda skrbelo, saj sta hčerkici pravkar dora-
ščali, fanta pa sta bila že v dobi, ko v izrednih razmerah
pobirajo take za v vojsko.

Peljal sem se preko Trebnjega in Sevnice na Zidani most
in od tod dalje proti Mariboru, kamor sem prišel šele drugi
dan po raznih nevšečnostih. Že v Sevnici so nas zajele nemške
straže in nas zagnale v skladišče. Ker sem bil v civilu, se mi
je posrečilo, da sem se jim izmuznil, češ da nimam nič skup¬
nega z vojaštvom in da sem bil kot zdravnik pri svoji bolni
sorodnici.

Ko sem prišel v Maribor, sem našel ves sanatorij v nem¬
ških zastavah, poln napisov »Heil Hitler« in v njem nemške
vojake. Le v stanovanju je še bila moja rodbina.

To je bilo na velikonočni ponedeljek 14. aprila 1941.

Tisto noč je bila v Mariboru veleracija. Pobrali in zaprli
so poldrugtisoč Slovencev in Slovenk. Iskali so tudi mojo
ženo kot članico angleškega kluba, pa je po naključju zaradi
nesporazuma s sanatorijsko vratarico niso našli. Rekli so, da
pridejo čez kako uro znova, pa jih ni bilo, ker so imeli dru¬
god dovolj opravka. To je bila izredna sreča, zakaj če bi bili
takrat zaprli ženo, ne vem, če bi se bilo meni posrečilo spra¬
viti otroke na varno k sorodnikom na Dolenjsko.

Po Mariboru je takrat vse hrumelo. Slovenci, kolikor jih
je bilo prostih, so se razbežali na vse strani, drugi smo kot
ovce mirno čakali, kaj se bo z nami zgodilo. Prav od nikoder
nismo dobili nikakih navodil ali poročil.

Čez tri dni, 18. aprila, se ustavi pred sanatorijem velik
avtobus. Iz njega izstopita dva nemška oficirja, eden starejši,
menda major, že z obraza si mu bral zagrizenost, drugi mlajši,
sladkega obraza. V sanatoriju vprašata po meni in sestra
jima odpre vrata v ordinacijo in pokaže name.

»Imate orožje?« me osorno vpraša starejši in že me otipava
okoli života.

»Z menoj!«

»Kam?«

»Boste že videli?«

V avtobusu je že bil znani slovenski zdravnik dr. Furlan.
Ko vstopim, me mlajši oficir, ki je vstopil z menoj vred v
avtobus, opozori, da je prepovedano govoriti po slovensko.

150

Odpeljejo naju po Maistrovi ulici proti Zrinjskega trgu.
Spotoma srečamo slovenskega zdravnika dr. Zorjana v pogo¬
voru s slovensko zdravnico dr. Valjavec. Oba poberemo kot
konjederec kužone. Zraven šoferja je sedel namreč sin zna¬
nega nemškega trgovca s steklovino Bernbarda, v gestapovski
uniformi.

Tega, nekako 18-letnega fanta sem pred leti iztrgal iz
krempljev smrti, ko mu je bil počil slepič in je imel že raz¬
širjeno vnetje trebušne mrene. Za zahvalo je zdaj pripeljal
k meni Nemce, ki so me vzeli in zaprli.

Pa to me takrat ni posebno vznemirjalo, saj človek toli-
krat doživi nehvaležnost, da se skoraj že čudi, če je kdaj ni.
Sicer sem si pa mislil, če jih ne bi ta, bi jih pač kdo drug,
saj je v Mariboru tiste dni kar mrgolelo gadov, ki smo si jih
bili dolga leta redili na prsih.

Na Zrinjskega trgu so nas izložili v večjem privatnem
stanovanju. Zdaj pa zdaj so spet pripeljali ali prignali ka¬
kega slovenskega zdravnika, da se nas je do mraka nabralo
kar lepo število. V mraku so nas naložili v avtobus in od¬
peljali v meljsko vojašnico.

Že prej na Zrinjskega trgu smo doživeli, da je bilo v sta¬
novanju vse polno nemških fantičev iz Gradca, starih okoli
15 let, ki so se zabavali z vojaškimi puškami, katere so veno¬
mer repetirali. Najbrž je bilo vse to preračunano, da bi nas
oplašili in zastrašili. Zdaj na vožnji z avtobusom pa so ti
fantiči sedli s puškami v roki pred nas in za nas, puške vse
naperjene naravnost v nas.

Vtis?

Pomiloval sem te otroke, še več njihove starše, največ pa
nemški narod, ki je pustil, da se mu je vsilil za vodjo očitni
norec in hudodelec, katerega bi bil v resnici zdrav narod dal
ali psihiatrom v opazovanje ali ga pa izročil ječarjem.

Tako smo prispeli v meljsko vojašnico, ki je bila polisa
Slovencev. Zdravnikov nas ni bilo nič manj kot 42.

Ne bom v tem sestavku opisoval življenja v tej vojašnici,
kjer sem ostal do izselitve 1. julija 1941. Poudarim naj samo
to, da je bil tiste tedne skoraj ves slovenski Maribor v melj¬
ski vojašnici.

151

Komandant taborišča je bil rajhovski major Lebius. Kot
človek ni bil napačen. Ko smo fizkulturili, nas je podžigal,
naj zapojemo. In razlegale so se slovenske koračnice, da je
bilo veselje. Pozneje se je izoblikoval slovenski pevski zbor,
katerega je vodil Pec Šegula. Ta zbor je na dvorišču meljske
vojašnice dajal koncerte samih slovenskih pesmi. Kako mo¬
gočno je donela »Oj Triglav, moj dom«! Ni čudno, da so se
mariborski Nemci zgražali in se pri gestapu pritožili, češ da
se v meljski vojašnici pojo sokolske »Hetzlieder« in raz¬
legajo slovenska sokolska povelja. Pa je rajhovec, taboriščni
komandant, odvrnil, da ima v vojašnici odločevati on, tabo¬
riščni komandant, in nihče drug. In ostalo je vse pri starem,
dokler nas niso izselili. Najimenitnejše pa je bilo, ko je prišlo
za izselitev nekaj slovenskih muzikaličnih fantov v vojašnico.
Kar naenkrat so nekje staknili nekak podium in že je za¬
donela z njega iz dveh harmonik in ene violine mogočna:
»Volga, Volga...«. Ploskanja in navdušenja ni bilo ne konca
ne kraja, ne pri nas tostran pregraje na dvorišču vojašnice,
ki nas je ločila od vojnih ujetnikov onkraj pregraje, ne pri
vojnih ujetnikih, pri Angležih, Avstralcih in Novozelandcih,
ki so jih bili malo prej pripeljali s Krete.

Francozi so Nemce pred letom dni sprejeli s kropom, ma¬
riborski Slovenci smo bili ponižne ovce. Slovenska pesem pa
jih je vendarle vsaj za hip ukrotila. Kar načuditi se niso
mogli in glasno so dajali duška svojemu čudenju, češ da so
mislili, da pridejo med barbare, zdaj pa vidijo, kak narod je
to in kakšne pesmi ima.

1. julija 1941 so nas spravili natančno 600 glav v vagone
in hajdi proti jugu.

Kain?

To je bila tajna.

Vozili smo se skupaj do Slavonskega broda, tu so nas raz¬
delili na dva dela in preko Sarajeva in Višegrada odpeljali v
Srbijo. Naš transport so izložili v tedanjem Užicu, današnjem
Titovem Užicu, od njega so odločili 60 ljudi, med njimi mene
kot zdravnika in seveda mojo ženo ter nas odpravili na Zlati-
bor v barako jadralske šole.

Tu nam je bilo prav lepo, razmeroma seveda! Bili smo več
kot 1000 m nad morjem, torej nekako tako kot v naših pla-

152

ninah. Več tednov nismo videli nobenega Nemca, kar nam
je izredno dobro delo. Vse do julija, avgusta in septembra?
Tudi hrana ni bila preslaba, le z mastjo je bil križ, komaj
ena deka na dan na glavo. Ker je vsak imel še nekaj denarja,
smo si lahko marsikaj dokupili. Zrak in voda sta bila izvrstna,
res planinska.

Konec septembra so partizani osvojili Užice in njegovo
bližnjo ter daljnjo okolico. Klicali so me kot kirurga v užičko
bolnico.

Zadnje dneve novembra je navalila na Užicp in okolico
nemška divizija, po sestavi tam nekje od Rena. Partizani ta¬
krat še niso bili kos bojevanju v odprti fronti, pa so se morali
umakniti, sprva na Zlatibor, kasneje v Sandžak. Vzeli so svoje
ranjence s seboj, na Zlatiboru pa pustili vse nevojake, naj¬
brž misleč, da se tem kot nevojakom, ki so bili slučajno
ranjeni, ne more nič zgoditi. Ta račun bi bil pravilen pri
količkaj civiliziranih vojskah, Nemci pa so bili takrat krvo¬
ločne zveri, ki so pobijali zaradi pobijanja. Razen takih
ranjencev so bili v bolnici tudi oni nesrečneži, ki so ušli smrti
ob eksploziji v užički Narodni banki.

Ker nismo dobili nikakih navodil, smo Slovenci povečini
ostali na Zlatiboru, kjer smo skušali po svojih močeh poma¬
gati bolnikom in ranjencem, katerih je bilo 35.

Poprej so slovenski izseljenci dobivali hrano oziroma živila
od užičke občine, zdaj ni bilo od nikoder ničesar, vse je bilo
narobe.

Pritiskal je hud mraz, do 14° R.

Ranjence in bolnike smo spravili v eno hišo, da smo jih
imeli skupaj, s čimer nam je bila olajšana skrb zanje. Nudili
smo jim, kar smo pač premogli, kruha in čaja. Drv ni bilo
nikjer, odej seveda tudi ne. Bilo je obupno, zanje in tudi
za nas, ko smo morali vse to gledati, ne da bi bili mogli
pomagati, saj smo bili tudi sami ubogi kot cerkvene miši. Ni
čudno, da se je eden obesil, drugi me pa na ves glas milo
prosil: »Druže, ubij me!«

Bil sem pri njih, dokler se je kaj videlo. Preobvezoval
sem jih in jih tolažil, kolikor sem mogel in znal. Vse samo
besede! Ker je bila elektrika iz Užica ustavljena, je nastala
v mraku popolna tema. Prenehati sem moral s svojim skoraj

153

brezplodnim delom. Odšel sem v hišo k neki srbski rodbini,
kjer sva z ženo stanovala.

Kuhinja je bila polna nemških vojakov, ki so se prišli
gret in si pogrevat večerjo. Videl sem, da me ostro opazujejo.
Že poprej je eden izmed njih popraševal po meni in menil,
da sem pač pobegnil zaradi slabe vesti. Najbolj je pikal oči
vame pri oknu sloneči.

Nenadoma rezk, salva.

»Kaj je to?« sem se zdrznil.

»Nič,« je odgovoril oni pri oknu, »zunaj vadijo.«

Spomnil sem se, da so podnevi pravili, da so Nemci zajeli
60 partizanov in salva mi pač ni pomenila »vaje«!

Bil sem seveda primerno nemiren. Čez kako uro ali kaj se
vrata odpro in v kuhinjo pride nemški narednik ter me prosi,
naj mu pokažem hišo, v kateri je tiste dni rodila mlada Slo¬
venka, izseljenka, češ da bi ji rad nesel nekaj daril.

Šel sem takoj z njim.

Komaj kakih 20 korakov od hiše pa me ustavi in reče, da
nimam več pacientov.

»Kako to? Saj je pretekla komaj ena ura, ko sem bil
pri njih!«

»Res je, toda medtem je prišel ukaz, da jih je treba vse
postreliti. Verjemite mi, da so meni vse te in take stvari zo¬
prne in da se jih izogibam, kolikor le morem. Še nikdar nisem
sodeloval pri streljanju, zmeraj sem se temu poslu izmuznil.«

Zdaj mi je bila jasna ona »vaja«.

Prišedši domov nisem o tem seveda niti črhnil ne ženi ne
hišni gospodinji. Nameraval sem jim, prihraniti to novico vsaj
do drugega dne. Sedel sem v najino sobo in ždel tja v noč,
trdno prepričan, da bo zdaj zdaj zadela ista usoda tudi mene
in mojo ženo.

V tem ždenju me pride žena klicat, češ da bi neki oficir
rad govoril z menoj. Stopim iz sobe, že je bil na hodniku.
Vprašal me je, če lahko z menoj govori na štiri oči. Bil je
lajtnant Wallner, komandant taborišča.

»Prosim kar tukaj.«

»Prišel sem vam povedat, da sem dal vse vaše paciente
postreliti. Tak je bil divizijski ukaz.«

»Zakaj?«

154

»To niso bili navadni bolniki in ranjenci, marveč bolni in
ranjeni komunisti.«

Najbrž je moral slutiti vtis svojih besed name, ki sem
pristavil, da so bili to kmetje, ne pa komunisti.

Pa se je začel delati lepega, kot malo poprej narednik in
vsi hudodelci.

»Hočete cigar?«

»Hvala, ne kadim.«

»Potrebujete denarja?«

»Hvala! Kolikor potrebujem, imam.«

»No, veste kaj — jutri morate priti v taborišče, vam bom
kot zdravniku pokazal najnovejši nemški sanitetni voz.«

Zdaj seveda nisem več mogel reči ne.

Tisti čas so Nemci razglasili, da bodo za vsakega Nemca,
ki bo padel, postrelili 100 domačinov. In res so to storili, ko je
nekega frica podrla krogla, ko se je s kolesom peljal skozi
gozd. Vendar zbrati 100 ljudi za smrt v majhnem kraju, ni
lahko. Morali so se truditi, da se jim je to posrečilo.

Tako so n. pr. vzeli iz občinskega zapora v Užicu dva
kmeta, ki sta tam sedela zaradi tega, ker sta na trgu navijala
cene. Pobrali so vse Žide, če so le mogli katerega najti, na te
so imeli prav posebno piko. Ker stotina še ni bila polna, so
šli in vzeli z njiv kmete, ki so orali.

Kot okupatorji so to poprej razglasili in s tem dali zadevi
vsaj videz zakonitosti, četudi razbojniške. Umor 35 pacientov,
ki niso bili v prav nikaki zvezi s komunizmom, pa je zver¬
stvo zaradi zverstva samega! Saj teh žrtev ni prav nihče niti
zaslišal niti koga vprašal, če je res, česar so jih obdolžili.

Ko sem bil pred ustrelitvijo pri njih, ne da bi bil vedel,
kaj se pripravlja, me je nekako 15-leten izredno ljubek fan¬
tek, ki ga je pri eksploziji v Užicu oplazil plamen in ga ožgal
po obrazu, tedaj pa je bil že dober, prosil, če sme domov.
Seveda sem mu dovolil, da gre lahko takoj. Ker pa se je bli¬
žala noč in je bilo daleč do njegovega doma, je odhod odložil
na drugi dan. Medtem so nemške zverine že opravile svoj
ogabni posel.

Hkrati so ubili tudi nekega očeta, ki je prišel obiskat svo¬
jega po nesreči ranjenega sina, s sinom vred.

In kako so to naredili?

155

Dali so sklicati slovenske izseljence, ki so bili na Zlatiboru,
in jim ukazali, da privedejo paciente ven ter jih postavijo ob
jarek, izkopan v bližini za napeljavo vodovoda.

Pacienti so šli na pol goli in skoraj vsi bosi tja pri mrazu
14° R. In tam jih je vseh 35 doletela smrt.

Eden izmed Slovencev, mlad fant, ki je imel tudi to bridko
nalogo, da je moral peljati pacienta do jarka, bi bil skoraj
postal žrtev nemškega zverstva. Hoteli so kar na mestu ustre¬
liti tudi njega; le z največ jo muko se je starejšim Slovencem
posrečilo dopovedati nemškim zverem, da je to izseljenec, ne
pa pacient.

Kdaj bo človeštvo maščevalo zverstvo zaradi zverstva, ki
so ga zagrešili »evropski prosvetljenci« nad čisto nedolžnimi?

156

POD

OKUPATORJI

»WAS W£RDEN SIE MACHEN, WENN DEUTSCHE AND
DEN KRIEG VERLIERT?«

Bil je vroč popoldan, sredi maja 1941. Meljska vojašnica
v Mariboru.

Razpoloženje med zaporniki je bilo precej klavrno. Že me¬
sec dni smo bili v zaporu, nihče izmed nas ni slutil, ne kaj
bo z nami ne kaj z našimi rodbinami, da, niti tega nismo
vedeli, kaj bo s Slovenci kot narodom. Samo to smo vedeli,
da je bilo med politiki sklenjeno, da moramo kot narod izgi¬
niti s površja, na katerem smo bivali stoletja. Nemcem je
treba našega ozemlja za njihovo osvajanje Bližnjega Vzhoda,
Lahi pa imajo nasploh neomejen apetit po deželah, ki bi jih
osvojili zanje drugi.

Bil sem kot zdravnik dežuren v meljski vojašnici od 14
do 16 h . Sedel sem pri mizi in prebiral časopis.

Naenkrat se vrata odpro in v sobo prikoraka taboriški
zdravnik dr. Lippit, nečak graščaka v Turnišču pri Ptuju.
Videlo se mu je, da je hudo razburjen. Hkrati v svojem ob¬
ličju ni mogel zatajiti, da je obilno kosil ter kosilo primerno
zalil, na ustnicah je imel še ostanke črne kave. Cigaretni dim
je kar puhal iz sebe liki vulkan.

Vstal sem in pozdravil.

Dr. Lipit ni niti okrenil glave, kaj šele odzdravil — tako
je bilo takrat obnašanje Nemcev v njihovi vzvišeni domišlja¬
vosti proti nam, manjvrednim individuom. Kaj zato, da sem
bil tudi jaz zdravnik in da mož ni bil starejši od mojega sina,
tudi zdravnika!

Z dolgimi koraki je šel od vrat proti oknu, venomer pu¬
hajoč cigaretni dim. Spotoma pa je vendarle rekel:

»Vi ste operirali mojega starega očeta?«

157

»Da. Prav dobro se ga spominjam, bil je zelo originalen
mož.«

Medtem je dospel do odprtega okna, se naslonil nanj in
puhal dim skozenj.

»No prav,« sem pomislil, »s svojim vprašanjem si mi po¬
molil mezinec, čakaj, zgrabim te za celo roko!«

Stopim do njega in se naslonim na oknico.

»Gospod doktor! Povejte mi, prosim, kaj bo z nami?«

Ne da bi se ozrl name, vpraša:

»Ste bili Nemcem sovražni?«

»Kako naj bi bil kot zdravnik Nemcem sovražen?! S tem
bi sam žagal vejo, na kateri sem sedel! Glejte in pomislite!
Zgradil sem v Mariboru sanatorij, v njem so se zdravili Slo¬
venci in Nemci. Pa ne samo to! Bolniki so si lahko po lastnem
preudarku izbirali zdravnika, v sanatoriju so zdravili sloven¬
ski in nemški zdravniki. Kje je tu kako sovraštvo do
Nemcev?«

Do tega trenutka me sploh še pogledal ni, zdaj pa se je
vzravnal, me ostro pogledal v oči ter s kazalcem iztegnjene
roke pokazal name:

»Was werden sie machen, wenn Deutschland den Krieg
verliert?« Kaj boste napravili, če Nemčija vojno izgubi?

»Ich? Ich werde Artz bleiben!« Jaz? Ostal bom zdravnik
slej ko prej!

Ne bev ne mev — okrenil se je proti vratom in izginil.

V meni pa je zavrisnilo: če ti že zdaj gloje tak črv v duši,
tedaj je to dokaz, da nekaj v nemških računih ni prav.

Šel sem in sporočil to veselo novico svojim sotrpinom. Vest
je mogočno dvignila moralo vsem.

Pozneje smo izvedeli, da so tisti dan Nemcem sporočili
Hitlerjev sklep, da napade Sovjetsko zvezo. Jugoslovanski
Nemci so zaslutili, da se prava vojna šele začenja.

HLADNI OBKLADKI

Bilo je v začetku okupacije leta 1941, ko nas je bilo za¬
prtih v meljski vojašnici v Mariboru kar dvainštirideset slo¬
venskih zdravnikov iz Maribora in s Spodnjega Štajerskega.

158

Zdravniška služba v vojašnici je bila urejena tako, da je
vsak izmed nas imel na skrbi nekaj sob, prvenstveno, da se
ne bi pojavile in razpasle taboriščne bolezni, t. j. predvsem
tifus, pegavica ipd. Za prvo pomoč in za nujne primere pa je
imel po eden izmed nas službo vsaki dve uri od šeste zarana
do 10. zvečer.

Zdravniki smo dobili posebne znake, pasico na rokav z
oznako A, t.*j. Arzt, zdravnik. Kot zdravniki smo smeli vsak
čas v vsako sobo, kar je bilo drugim najstrože prepovedano.
Ta pravica je nekatere posebno vnete nemške stražnike včasih
razjezila do besnosti. Vedeli so namreč, da prenašamo ne le
radijske novice, ki smo jih zvedeli tako ali tako, marveč tudi
pisma, denar, jedila in pijače, tobak itd.

Neke nedelje so nas približno ob 21. uri postavili sredi
sobe v trostop — čakati smo morali na »vizito«, na obisk po¬
veljnika vojaške straže. Pisal se je Boleha, doma nekje s
Koroškega. Čakanje se je nenavadno dolgo zavleklo, straža
je bila namreč kot po navadi ob nedeljah hudo okajena, saj
je pobrala in požrla marsikatero kapljico, ki je bila prinesena
od zunaj in namenjena pripornikom. Med čakanjem smo si
krajšali čas, kakor je pač naneslo. Tako n. pr. nam je znani
mariborski šaljivec nazorno pokazal nekaj, za kar je potre¬
boval škaf z vodo. Stal sem v prvi vrsti trostopa, pred menoj
je bil škaf z vodo in ob steni pred škafom ležišče zdravnika,
ki je imel tisti dan službo. Prišel je, ko je trostop že stal, in
z izgovorom, da je truden, legel ter kmalu zaspal.

Med šalami in velikokrat obešenjaškim humorjem nismo
dovolj pazili na »vizito«, ko se je nenadoma pojavila v sobi.
Da bi odstranili škaf, je bilo že prepozno. Poveljnik straže
se priziblje do njega in me vpraša, kaj ta voda pomeni. Ne da
bi kaj pomislil, sem mu odgovoril, da je zdravnik, ki leži pred
mano, dobil srčni napad in da sem mu dajal hladne obkladke
na osrčje.

»Pa znate to?«

»Nekoliko.«

»Prav. Človek mora biti vedno pripravljen na to, da po¬
maga drugemu, ker nikdar ne ve, kdaj bo sam potreben
pomoči. Okno nad njim pa morate zapreti, da mu ne bo
vleklo.«

159

Tako nam je brundal in se majal proti vratom. Bil je že
skrajni čas — vsi v trostopu so namreč komaj zadrževali smeh
in mene je neznansko imelo, kako se bo zadeva končala, če
se speči zdravnik naenkrat prebudi in prasne v smeh. Smrčati
namreč je že prenehal!

DIVISIONE ROSSA V TREBNJEM

Natančno leto dni pred kapitulacijo Italije, 8. septembra
1942, se je priteplo na Dolenjsko v okolico Trebnja laške voj¬
ske kot listja in trave. Travniki okoli Trebnja so bili pokriti
s šotori kot ob obleganju Dunaja po Turkih, v njih se je raz¬
legal živžav kot na semnju.

Seveda sem si šel ogledat to edinstveno vojsko, o kateri
sem bil že toliko slišal, pa je še nisem videl zbliza. Hodil sem
s tovariši po trgu in gledal, gledal. Ob sončnem zatonu sem šel
domov. Stanoval sem s svojo družino v vili svoje tašče. Na
dvorišču je bila drvarnica, za njo pa zapuščen prostor, po¬
raščen s koprivami. Ob vstopu v vilo sem mimogrede opazil,
da lazi tam okrog laški vojak. Mislil sem si, da išče prostor,
kamor bi si postavil šotor. Nasmehnil sem se, češ koprivišče
ni posebno pripraven kraj za to.

Ko se nekaj trenutkov mudim v sobi, me pride klicat
hčerka, ki je bila na dvorišču, ne da bi jo bil jaz opazil, in
mi reče, da bi laški vojak rad z menoj govoril.

Grem na dvorišče in vidim, da ima vojak v rokah tulec
iz jadrovine, tak, kakor ga rabbtno na potovanju za dežnike
in palice. Ko pridem do njega, odpre tulec in izvleče iz njega
dve čisto zarjaveli sablji. Hkrati zapiči vame oči in hlipa:
»Che cosa, che cosa?«

Proti Lahom sem se ves čas držal taktike, ki se mi je zdela
zanje najbolj primerna: skomignil sem z rameni in se delal,
da ne razumem niti besedice laški.

To pa laškemu junaku ni bilo po volji. Vedno huje je silil
vame, dokler me ni spravil iz ravnotežja. Z rokami sem mu
pokazal, da naj vse skupaj pobaše in »a commando, a com-
mando!«

Zdaj je pobesnel. Stala sva si nasproti kot dva bojujoča
se petelina. V obeh je plalo in drug drugega sva prebadala

160

z očmi. Najraje bi bila drug drugega kar požrla. Hčerka je
medtem že pozvala mojo ženo, ki je pritekla in s strahom pri¬
čakovala, kaj bo. Njuna navzočnost je prizoru odbila najhujšo
ostrino. Prav v tem trenutku je šla mimo laška vojaška pa¬
trulja. Vojak jo pokliče in ji reče, naj me odpelje na ko¬
mando.

Med potjo srečamo mojega svaka, ki je takisto stanoval
v vili. Kliknem mu, naj se nam pridruži, da bo pojasnil, od
kod sablje.

Svak je seveda takoj obvestil Trebanjce o moji aretaciji.

Patrulja me pripelje na komando. Z nami je bil seveda
tudi laški vojak, tisti, ki je odkril »orožje« v koprivah. Na
komandi smo prišli pred mladega tenenteta, bledega kot glista,
pred pravo pravcato žverco. Temu je koprivski junak javil,
da je našel sablji za hišo, kjer stanujem, in je sablji položil
pred tenenteta kot corpus delicti.

Žverca v poročniški uniformi me je kar prebadala z očmi.
Videl sem, da ga prevzema sadistično veselje, da se znese nad
menoj. Zahotelo se mu je slave, bojne slave! To namreč Lahi
nesporno imajo: kadar si sam, golih rok, njih pa več, oboro¬
ženih od nog do glave, tedaj so junaki, da jim v junaštvu ni
enakih pod soncem.

Ker sem se delal, da ne razumem niti besedice laški, so
pritegnili tolmača, Slovenca tam nekje od Gorice, tedaj la¬
škega vojaka.

Najprej sem pojasnil, da o sabljah ne morem prav ničesar
vedeti, ker sem izgnanec iz Maribora, ki sem bil v Srbiji, od
koder sem prišel v Trebnje. Že v Mariboru sem moral oddati
orožje. Če ga ne bi bil tam, bi ga seveda bil moral v Srbiji.

Tenente se je venomer zadiral vame. Tedaj se vrata odpro
in pride primorska begunka iz prve svetovne vojne, prosi,
če sme pojasniti, od kod sablje, in pove, da stanuje v vili
vdova po podpregledniku finančne kontrole, ki je bila ob
prihodu Lahov v Slovenijo v bolnici v Ljubljani, zato ni mogla
ustreči razglasu, da naj odda orožje. Ko pa je prišla iz bol¬
nice, se je zbala in je sablji dela v tulec ter ju izročila po-
strežuici, naj ju vrže v Temenico. Ta pa si je prihranila pot
do Temenice, pa je vrgla tulec kar v koprive za drvarnico.
Tam ju je laški vojak odkril.

11 Doživljaji in doživetja

161

Za normalnega človeka bi bila zdaj zadeva pri kraju. Za
laške junake ne, potrebna jim je bila slava, bojna slava!

Ko je vojak uvidel, da mu je zadeva s sabljami splavala
po vodi, se je naenkrat izmislil, da sem se iz laške vojske nor¬
čeval, kar je bilo prav tako strogo prepovedano kot posest
orožja.

Zdaj je pa tudi v meni prekipelo. Naprosil sem tolmača,
naj bledinu pove, da me naj pošlje k psihiatru na opazovanje,
če res misli, da sem se iz njihove vojske norčeval, jaz, uboga
para, iz njih, ki jih je v kraju kot listja in trave.

Zverca je zaškrtala z zobmi in oči so se ji zabliskale.

V tem trenutku vstopi laški kolonelo.

Učenjaki, ki se ukvarjajo s tem, da iščejo člen, ki bi do¬
kazal, da se je človek razvil iz opice, bi tu našli ta člen. Prava
opica iz pragozda!

Tenente opiše vso zadevo kolonelu, nakar me ta začne gle¬
dati kot zaboden vol in se zadirati vame kot kaplar na
rekruta. Stal sem nepremično kot lipov bog, niti z očesom
nisem trenil. Nazadnje se zadere: »Capito?«

Skomizgnil sem z rameni, ne da bi odprl usta.

»Fucilare, fucirale,« zavpije in dvigne roko, kot da bi že
imel puško v njih.

Spet moj skomizg z rameni.

Zdaj zapove, da me odpeljejo.

Res sem mislil, da grem v smrt, saj laški vojak je dobil
dopust, če je umoril Slovenca. Pa me niso peljali na morišče,
marveč me oddali v trebanjski občinski zapor, kamor so kmalu
zatem prignali tudi svaka, tistega, kateremu sem spotoma
kriknil, naj pride pojasnit zadevo s sabljami. Od njega sem
zvedel, da že celo Trebnje ve o moji,aretaciji in zdaj seveda
tudi o njegovi, da se vsi zgražajo nad takim laškim ravnanjem
in nad njihovim »junaštvom«.

Ni trajalo dolgo, pa mi ječar, laški podčastnik, prinese
odejo in sadja, češ da mi to pošilja moja žena.

Zdaj sem že vedel, koliko približno bije ura.

Tisto noč sva s svakom pasla dolenjske bolhe, da sva kar
vriskala — pa ne od navdušenja!

162

Drugo jutro nama navsezgodaj povedo, da bova šla ob
osmih h komandantu mesta, k laškemu kolonelu, ki je bil
doma tam nekje iz Kalabrije.

»Scusate, sono tempi turbulenti« — ne zamerite, so pač
viharni časi!

Tudi sedaj sem stal kot lipov bog, še skomignil nisem z
rameni.

KAPITULACIJA ITALIJE

8. septembra 1943 proti večeru sem sedel v Trebnjem na
Dolenjskem ter čakal, da spremim na kolodvor svakinjo,
ki je bila prišla svoji materi čestitat za god.

Nenadoma zaslišim korake pred hišo in skozi okno opazim,
s kako velikimi in nervoznimi koraki prihaja v hišo trebanj¬
ski advokat, h kateremu sem ves čas okupacije hodil poslušat
radio. To sem delal kajpada tako, da sem vzbujal čim manj
suma pri nezaupnih Lahih, ki so v vsaki kretnji vohali ne¬
varnost. /•

Bilo je v času, ko so bili Nemci in Lahi blizu Egipta in
se je Mussolini pripravljal, da na svojem belcu pojezdi kot
triumfator v Aleksandrijo. Poraz pri El Alemani mu je ta
račun temeljito prekrižal. Zaradi kislega grozdja jo je Musso¬
lini neznansko hitro odkuril domov. Spotoma so angleški lovci
zbili letalo z njegovim tajnikom, medtem ko se je njemu po¬
srečilo odnesti zdravo kožo.

To je javil radio. *

Moj radijski gostitelj mi je obljubil, kadar se bo kaj po¬
dobnega pripetilo Mussoliniju, da me bo obvestil nemudoma,
če bi to bilo ponoči, da bo nenadoma zbolel in kričal, dokler
ne pride laška straža, ki bo ali poklicala mene k njemu ali
pa spremila njega k meni.

Komaj sem se spomnil na to njegovo obljubo, je že na
stežaj odprl vrata in vzkliknil: »Ali date za liter vina?«

»Če je treba, tudi za dva!«

»Italija je kapitulirala!«

Skočil sem skoraj do stropa, tako me je elektrizirala ta
nenadna novica.

u*

163

Po nekaj pojasnilih sva se zmenil^, da grem k njemu na
dom sam poslušat, ko bo vsak čas povedal London to novico
v slovenščini.

Ni mi bilo treba dvakrat reči in že sem bil pri radiu prav
v trenutku, ko se je začela popoldanska oddaja v slovenščini.
Radio je najprej novico ponovil, potem pa je začel dolgovezno
predavanje o demokratičnosti Karadjordjevičev. To mi je bilo
seveda deveta briga. V meni je kar vrelo od želje, da bi novico
sporočil čim večjemu krogu ljudi, vsekakor pa svojcem, ki so
me vsi do zadnje glave nestrpno čakali pred domačo hišo.

Advokatova žena je med mojim poslušanjem slonela na
oknu na trg, kjer je bila skupina črnosrajčnih oficirjev, s
kalabreškim kolonelom, poveljnikom mesta vred.

Ko sem se poslavljal, se je vzravnala in mi primerno veselo
razburjena zagotovila, da še ničesar ne vedo.

Odšel sem in jo urnih korakov mahal proti domu. Strašno
me je mikalo, da bi bil ogabnim črnosrajčnikom zaklical, kar
sem pravkar slišal, in se jim s tem vsaj malo oddolžil za vse
njihove nesramnosti. Vendar sem se premislil in hitel domov,
da potrdim novico in utešim radovednost svojcev. Seveda sem
to storil veselo razburjen, saj me je novica kar razganjala.

Med mojim pripovedovanjem pridejo po cesti trije laški
kapitani, katere sem seveda poznal po obrazu. Tudi oni so
mene prav dobro poznali, saj so že več kot poldrugo leto
budno pazili na vsak moj korak. Seveda so opazili moje veselo
razburjenje in bulili v skupino, kjer sem bil s svojci. Tedaj
me pa ni več vzdržalo — stopil sem jim naproti in v svoji
klasični laščini vprašal:

»Avete gia udito?«

»Cosa, cosa?«

»La guerra fra voi e poi e finita — Italia ha capitolaio.«

Vsi trije so kar zazijali. Potem so jo urnih krač odpihali
proti skupini na trgu in ji hlastno dopovedovali zanje porazno
novico. Vsi so začeli razburjeno gledati sempatje, največ pa
dol proti meni, če se mi morda ni zmešalo. Nato so se razpršili
vsak k svojemu radijskemu aparatu.

164

IZZA DOMAČE ZAVESE

PISMO ODSOTNEMU MOŽU

Decembra 1940 sem moral na enomesečno »orožno« vajo
v vojaško bolnico v Ljubljani. Mračnega megleno-mokrega
jutra me je toplo presenetilo tole ženino pismo:

Najni ptički so veseli,
dobro jest’ jim dam,
že so zjutraj žvrgoleli
in potem čez dan.

Lepa, ljubka je sinička,
vedno modro se drži,
pride, vzame, jo pokljunčka
bučnico in odleti.

Ščinkovec je bolj previden,
zbirčen pa tako,
da orehi zanj soliden
zajtrk so samo.

Kosu žgančkov dam obilo,
v hišici pri oknu ždi,
varje ženo, dom in silno
tebe si nazaj želi.

KIRURGOVA VZGOJA

Pred vojno smo živeli udobno meščansko življenje. Ni nam
manjkalo ničesar: časopisov, revij, knjig je bilo v hiši na
pretek. Nekoč je žena v skrbeh, kdaj bomo plačali dolg,

165

menila, da bi lahko opustili ta in oni časopis, to in ono knjigo.
Odvrnil sem ji, da duševno ne bomo stradali, dokler bom
mogel delati. Se danes vidim, kako so se otrokom zakresale
oči _ iz hvaležnosti. Tudi modernih pridobitev, kakor radia,
telefona, pisalnega stroja ni manjkalo. Le avtomobila nismo
imeli •— ker ga pač nisem potreboval. Kot kirurga so me
namreč izredno redkokdaj klicali k bolniku, ti so prišli mar¬
več sami k meni. Kadar pa so me klicali, tedaj sem si vzel
taksi, če sami niso preskrbeli prevozila. Avtomobil bi bil zame
pravi pravcati »zapravljivček«, otroci pa bi se bili tako raz¬
vadili, da najbrž niti hoditi več ne bi znali.

To je bilo treba otrokom obrazložiti. In dopovedoval sem
jim:

»Nikar ne mislite, da je moja dolžnost preskrbeti vam
kako premoženje. Mene so moji starši spravili na svet in
umrli — sam sem se moral riniti skozi življenje. Dokler živim
in morem delati, bom napravil vse, da vas čim bolj usposobim
duševno in telesno za življenjski boj •— življenjski boj pa
morate bojevati sami!«

To seme ni padlo na skalnata tla!

BESEDA O PRAVEM ČASU

Jeseni 1937 se je odpravljal starejši sin v Zagreb študirat
zdravstvo.

Zvečer pred odhodom se je zbral rodbinski kolektiv —•
takrat smo mu rekli »senatus populusque černičensis« — sena-
tus je bila žena in jaz, populus štirje otroci.

Ta rodbinska skupščina je pribila, da imam kot primarij
3600.— din mesečne plače. Na vsako glavo pride torej a 600 din
— kar zaslužim privatno, gre v žrelo za amortizacijo tedaj
še skoraj milijonskega dolga, ki me je težil izza zidanja
sanatorija.

In sklenila je: fant gre prvi v svet. Zato bo dobil prvega
vsak mesec 800 din za stanovanje in hrano ter za najpotreb¬
nejše vsakdanje izdatke.

166

»Ta denar lahko zapraviš prvi dan v mescu. Kako boš
potem živel ostalih 29 dni, to je tvoja stvar. Jaz bom za vse
morebitne prošnje popolnoma gluh in nem!«

Iz fanta je postal mož, ki je pravočasno dokončal medicino
in ni niti enkrat poskusil kršiti ta sklep.

»AHA, NOTRI PA SKUP PRIDEJO«

Za zdravnika menda ni hujšega, ko takrat, ko mu lastni
otroci bolehajo za oslovskim kašljem. Tisto strašno davljenje
— zdravnik pa čisto brez moči!

Ko bolezen prekorači svoj višek, je najbolje dati otroke
kam na deželo, prvenstveno kam v višino, kjer naj bodo čim
več na zraku.

Ko so moji otroci preboleli oslovski kašelj, sem jih dal za
nekaj tednov na Pohorje v dravski dolini. Z njimi je šla tudi
žena, tam so se vse dni dobesedno pasli po gozdu in grmičevju
na jagodah, malinah in borovnicah.

Jaz sem moral ostati v mestu in sem se ob sobotah vozil k
njim, kjer sem ostal preko nedelje. Seveda so me prišli čakat
na postajo. Tako se je nekoč zgodilo, da je najstarejši, ki je
že znal brati, saj je že napravil prvi razred osnovne šole, na
postaji črkoval: »M-o-moš-ki, ž-e-žen-ske. Mamica, kaj pa to
pomeni?«

»Tu gredo noter moški, tam pa ženske.«

Tedaj je drugi otrok, ki še ni hodil v šolo in ki ni znal
črkovati, iztegnil prstek na roki, ga po modrijansko zapičil,
na sredo čela ter važno proglasil:

»Aha, notri pa skup pridejo!«

»KAJ PA, CE JE PREPISAL?«

Imel sem fanta v gimnaziji. Prvih šest let je imel za latin¬
ščino in grščino starega dobričino, ki je učencem in učenkam
popuščal tako, da je bilo v sedmi njihovo znanje latinščine
in grščine kaj bedno. Res niso bili ne Latinci ne Grki, pa se
zaradi tega svet ni podrl. Po odhodu starega profesorja so
dobili novo učno moč, mladega suplenta, ki je videl svojo

167

učiteljsko in vzgojiteljsko poslanstvo v tem, da razred »raz¬
čisti«, namesto da bi se bil potrudil, rešiti, če se kaj še
rešiti da.

Po raznih prerekanjih in celo sodnijskem postopanju, kjer
so fanta označili za »idiota«, ne da bi mi bili mogli razložiti,
kako je mogoče, da je prišel »idiot« v sedmo gimnazijo, je
fant končno dobil za grščino mojega znanca iz študentovskih
let. Prosil sem ga, naj ne terja od fanta nemogočega, češ kaj
naj počnem s fantom, ki je prišel v sedmo gimnazijo, če mu
s preveliko strogostjo onemogoči nadaljevanje šolanja, ko pa
je fant v vseh drugih predmetih vsaj povprečen. Na koncu
koncev se je stvar v osmem razredu pri latinščini zaostrila
tako, da je fant moral na drug učni zavod, kjer je dobil za
grščino drugega starega dobričino, mojega znanca iz davnih
novomeških dni. Seveda sem stopil tudi k njemu in mu potožil
svoje gorje. Mož je bil resen, sila učen, dober kot oče, zraven
pa neizmerno kratkoviden, tako da so učenci počeli v njegovi
uri, kar se jim je zljubilo. Pri šolskih nalogah so drug od
drugega prepisovali, da se je kar kadilo. Seveda je tudi moj
fant takoj zaplaval v ta tok.

Po prvi šolski nalogi iz grščine dobim pismo od njega, v
katerem mi zmagoslavno sporoča, da je pisal nalogo brez
napake in dobil red odlično.

Pismo vtaknem v žep in se okoli osme napotim razigrane
volje v bolnico. Pred kavarno srečam kot naročenega njego¬
vega poprejšnjega profesorja iz grščine, tistega, ki sem ga bil
naprosil, naj ne zahteva od njega nemogočega. Žarečih oči
mu povem čudežno novico. Mož, okosteneli šolnik starega
kova, pri priči prebledi, me zgrabi za komolec in se zgrozi:
»Kaj pa, če je prepisal?«

»No, če je prepisal, je s tem dokazal, da si zna pomagati,
da je torej zrel za izvensrednješolsko življenje!«

RAČUN ZA PREVOZ LASTNEGA TRUPLA

Nekega dne dobim od znanega velepodjetja na našem
lepem Gorenjskem dopis, da naj plačam stroške za prevoz
svojega sina z Gorenjskega v Ljubljano. Niti besedice o tem,

168

kdaj in zakaj ta prevoz, pač je bila priložena čekovna po¬
ložnica.

Sporočil sem podjetju, da ne vem, za kaj gre, in da ne
razumem njihove terjatve.

Na to nov dopis, v katerem mi podjetje sporoča, da gre
za prevoz trupla mojega sina. Spet čekovna položnica.

Odgovorim, da mi ni znano, da bi bil moj sin umrl. Sicer
pa naj urede to zadevo kar z njim samim. In dam jim njegov
naslov v Ljubljani.

In sedaj?

Poslali so dopis za prevoz domnevno mrtvega sina živemu
sinu!

V ROGAŠKI SLATINI

Prijatelj dr. Tone Lavrič je v Rogaški Slatini dolga leta
izplakoval prebavila zaresnim in namišljenim bolnikom. Pa
je zaradi mojega kolitisa nasvetoval tudi meni, naj pridem
tja in pijem segreto vodo vrelca Donat.

S celo familijo smo stanovali v prvem nadstropju Stross-
majerjevega doma — bilo je že po sezoni. Vsako jutro je
žena najprej umila in napravila deco, ki je šla potem z mano
v Švicarijo na zajtrk. Spotoma sem se ustavil pri vrelcu
Donat in izpil svoj obrok tople slatine. Ko so otroci videli,
da pijem, so vsi v en glas: »Ata, še meni!« In sem jim dal —
srk, morda dva. Posledice so se kaj kmalu pokazale — še
preden nas je došla mamica, so imeli vsi štirje hlačke polne.
V nevihti, ki je zaradi tega nastala, je grmelo in odmevalo:

»Pa kako si mogel dati otrokom na tešče slatine?«

»Saj ne morem deci kratiti vode, če me prosi zanjo!«

DVOJNO ZADOVOLJSTVO OB ŽOLČNI KAMENAVICI

Leta tudi moji ženi niso prizanesla — prišla je v dobo
mene. To je doba v življenju ženske, ko jo tarejo vse mogoče
nadloge, katerim noben zdravnik in nobeno zdravilo ni kos.
To je huda pokora — naval krvi v glavo, rdečica v obrazu,
da je kot kuhani rak, potenje po vsem životu, izredna živčnost.

169

Tem in takim tegobam so se pred dobrim letom pridružile
težave v prebavi —- pekoče bolečine v želodcu po vsaki jedi,
izpahovanje iz želodca, driske, pri vsem tem pa volčji glad.
Vse preiskave so kazale na to, da je po sredi vnetje trebušne
slinavke. Vendar je bila dieta in vsa zdravila brez pravega
učinka. Večerjala več sploh ni, da bi si prihranila izpahovanje
ponoči, ki ji ni dalo spati. Končno je začela hujšati. To me
je zaskrbelo — pa sva šla v Zagreb na kliniko, kjer imajo
posebni oddelek za preiskovanje žlez z notranjim izločeva¬
njem — trebušna slinavka je namreč takšna žleza.

Na kliniki je morala ostati tri tedne. Takoj spočetka so
izpodbijali dosedanjo diagnozo, pankreatitis, in še predzadnji
dan so me tolažili, da po njihovem ni nič nevarnega, samo
vnetje debelega črevesa, draženje žolčnika in — seveda —
mena, klimakterij.

Hočeš nočeš sem se moral zadovoljiti s tem — česar sem
se bal, da je morda kje rak, za to ni bilo nikjer nobenega
znaka.

Zadnji dan pa so se odločili za ponovni poskus na žolčne
kamne in sicer z dvojno dozo kontrasta. Nekateri žolčni kamni
so namreč take kemične sestave, da propuščajo rentgenske
žarke in ne delajo na rentgenski sliki sence. Zaradi tega dobe
bolniki bilitrast, ki pride po krvnem obtoku v žolčnik in se
razleze po njem. Bilitrast zadrži rentgenske žarke in daje
senco na sliki, v senci pa se pri kamnih pokažejo jasnice.

Poskus, ki je bil v začetku preiskav z navadno dozo nega¬
tiven, je z dvojno dozo kontrasta uspel — v žolčniku smo
zagledali več kamenčkov, povzročiteljev kroničnega vnetja
žolčnika. Priporočili so ji operacijo.

Moja žena ne bi delala časti ženi kirurga, če bi si bila
dala to reči dvakrat.

Pri operaciji je prof. Božidar Lavrič res dognal, da je bilo
v žolčniku sedem žolčnih kamnov in da je bila nanj prilep¬
ljena pečica. Pečico je odluščil, žolčnik pa v celoti izrezal.

Zdaj je nastalo v hiši dvojno zadovoljstvo — žena je
zdrava, meni pa bo na stara leta zakonski jarem lahak in
sladak, ko žena nima več žolčnika, kjer se nabira žolč...

170

NEKOLIKO ŽIVLJENJEPISNIH PODATKOV

8. septembra 1896 sem v Metliki, tam za Gorjanci, v lepi,
toda revni Beli Krajini z materino smrtjo postal sirota, ki
je tisto leto kot dvanajstletni fant dovršil četrti razred metli¬
ške osnovne šole in čakal prilike, da gre kam za obrtnega
vajenca, kar se ni zgodilo takoj julija po dokončani ljudski
šoli samo zaradi tega, ker je bila mama bolna. Še danes vidim
teto Franco, mamino sestro, ki mi je postala potem druga
mama, kako me na povratku z maminega pogreba vpraša:

»Mirko, bi ti fteu bit gospud?« Mišljeno je bilo duhovnik.

»Teta, bi, bi!«

15. septembra je bil jesenski termin za sprejemni izpit v
novomeško gimnazijo. Ker niso vedeli, kam z menoj, so me
poslali delat izpit. Napravil sem ga z odliko in navdušil izpra¬
ševalce, s tako lahkoto sem računal in analiziral stavke.

Teta kot sloveča babica je pri dobrohotnih Metličanih —
manjkalo se seveda tudi ni takih, ki so godlali: »Kaj je treba
revežu v latinske šole, krave naj gre past!« — nabrala vsak
mesec po devet kron in mi jih poslala v Novo mesto, kar mi
je zadostovalo za stanovanje, zajtrk in za najnujnejše šolske
potrebščine, kosilo in večerjo sem dobival v dijaški kuhinji
zastonj.

Od tretje gimnazije dalje sem vsak dan po dve do tri ure
ubijal v glavo šolsko učenost manj nadarjenim in si tako
služil sredstva za šolanje. To občutim še danes kot velik
minus — medtem ko so se moji vrstniki učili jezikov, sem se
moral jaz ukvarjati s poučevanjem drugih.

Po maturi seveda nisem šel v lemenat, marveč sem si izbral
medicino. K temu mi je pripomogla moja sestra Pepca, ki je
takrat služila za kuharico pri visokem uradniku deželne
vlade v Ljubljani. Ta me je opozoril, da bo tisto leto raz¬
pisanih več štipendij po 504 krone na leto za medicince, ki
se zavežejo, da bodo toliko časa služili kot okrajni zdravniki
na Kranjskem, kolikor časa bodo uživali štipendijo.

Tako sem postal štipendist in se upisal v medicino na uni¬
verzi v Gradcu.

V petem semestru sem dokončal prvi medicinski rigoroz
z odliko, odslužil nato v Pragi prvega pol leta svojega voja¬
škega »prostovoljstva« in odšel na Dunaj nadaljevat medi-

171

cinske študije. Ker sem imel prvi rigoroz z odliko, sem tu
dobil še Knafljevo štipendijo po 600 kron na leto.

Zdaj sem bil z dvema štipendijama kar na konju!

Po promociji leta 1911 sem dobil prvo službo sekundarija
v ženski bolnici v Novem mestu. Kar na lepem dobim nekega
dne pismo dr. Justa Pertota iz Trsta, s katerim sem se bil
seznanil, ne vem več, ne kdaj ne kje, v katerem me očetovsko
pokara, češ kaj zapravljaš čas in mlada leta v neznatni bol¬
nici na deželi, kjer se ne moreš naučiti ničesar, pojdi vendar
raje v kako veliko bolnico ali pa na kliniko.

Takoj sem se odločil, odpovedal sekundarijsko službo, od¬
služil drugega pol leta vojaškega prostovoljstva v Trstu in
jeseni 1912 zaprosil za sprejem za operaterja na kirurgični
vseučiliški kliniki profesorja Hochenegga na Dunaju.

Prav tiste dni se je začela prva balkanska vojna. S Hoche-
neggove klinike je šla v Bolgarijo kirurgična ekipa nekaj
zdravnikov. To je bil vzrok, da so me takoj sprejeli, seveda
na moje stroške. Vendar sem se kaj hitro uveljavil, da sem
čez pet mescev dobil mesto »hišnega operaterja«, s katerim
je bila združena štipendija po 52 kron na mesec, stanovanjska
sobica na kliniki s kurjavo, razsvetljavo in postrežbo. Štipen¬
dija mi je zadostovala za hrano v zdravniški menzi v dunaj¬
ski splošni bolnici.

Zdaj sem bil ne le na konju, marveč sem kar jadral v svojo
prihodnost. Na kliniki so mi zaupali tako, da sem že prvo leto
operiral želodec in golšo, česar ni dobil noben Nemec.

Značilen za tedanje razmere v narodnostno mešani Avstriji,
kjer so bili narodi »enakopravni«, je tale doživljaj.

Primarij kirurgičnega oddelka Jubilejne bolnice na Du¬
naju, prof. Pupovac je naprosil kliniko, da mu odstopi za
drugega asistenta enega svojih operaterjev. Prof. Hochenegg
je določil mene. Še preden sem vložil prošnjo, mi je povedal,
da je po mnenju odločujočih činiteljev nemogoče, da bi bil
poleg šefa Pupovaca, sicer resda ponemčenega Srba iz Vojvo¬
dine, pa vendarle Slovana, poleg I. asistenta, dalmatinskega
Hrvata dr. Vladimirja Roica, zdaj v vodstvu oddelka še Slo¬
venec dr. Mirko Černič. Takega srbsko-hrvatsko-slovenskega
triumvirata tedanji Dunaj ne bi bil prenesel!

Moj namen je bil dobiti na kirurški kliniki potrebno kirur-
gično spretnost in potem dokončno presedlati na ginekologijo

172

in porodništvo. Pa mi je prva svetovna vojna to namero
prekrižala in me ustavila na kirurgiji, za katero sem se spe¬
cializiral, in 1 . VII. 1919 prišel kot klinično izvežban kirurg za
primarija kirurgičnega oddelka v splošno bolnico v Maribor.

Kmalu po nastopu primarijske službe v Mariboru mi je
poznejši vseučiliški profesor dr. Alfred Serko poslal pismo
z dne 25. 9. 1919, v katerem me vprašuje, če »imam namen
habilitirati se na kaki inozemski univerzi v svrho poznejše
profesure na ljubljanski univerzi«.

To pismo me je spravilo v nemale škripce — akademska
kariera me je mikala. Vendar sem se končno odločil, da osta¬
nem v Mariboru. Na to mojo odločitev je vplivalo prvenstveno
dejstvo, da je bil takrat Maribor državno in narodnostno sila
ogrožen, nič manj pa ne strokovno, saj je še zmeraj vse drlo
k mojemu odstavljenemu nemškemu predniku oziroma v
bližnji nemški Gradec. Zavedal sem se, da je moje mesto
v obmejnem Mariboru na živi straži — narodnostno, državno
in strokovno.

Iz mojih Doživljajev in doživetij ter kratkega opisa živ¬
ljenja je razvidno, kako neverjetno vlogo je imelo pri meni
naključje. Če mi bi bila mama umrla teden dni kasneje, bi
nikdar ne bil šel v latinske šole, ker bi bil zamudil termin
za vpis. Če po maturi ne bi bile slučajno razpisane štipendije
za medicince, bi nikdar ne bil postal medicinec. Če se ne bi
bil slučajno nekje seznanil z dr. Justom Pertotom, bi bil naj¬
brž ostal v novomeški bolnici in postal podeželski zdravnik,
če po dosluženem drugem polletu vojaške službe ne bi bilo
balkanske vojne, prav gotovo kot Slovenec ne bi bil sprejet
na vseučiliško kirurgično kliniko na Dunaju. Če leta 1915
v prvi svetovni vojni ne bi bil smrtno ranjen generalštabni
major iz suite tedanjega avstrijskega prestolonaslednika in
mu jaz ne bi bil z amputacijo noge rešil življenja, vragsiga-
vedi, kakšna kazen bi me bila doletela in s kakšnimi posle¬
dicami. Sama naključja, ki so usmerjala tok mojega življenja
in sicer meni v prid.

Ko danes v svojem sedemdesetem letu urejam račune svo¬
jega življenja, imam zavest, da nisem nikdar nikogar izrabljal
■— pa tudi izrabljati se stalno nisem dal nikomur! Imel sem
srečo, da sem hitro doumel in ocenil okoliščine ter zame
ugodne in moji naravi primerne zgrabil z obema rokama.

173

Poleg vsega drugega mi je bila sreča mila, da sem za živ¬
ljenjsko družico dobil bitje, ki mi je postala življenjska
sobojevnica, s katero sva vzgojila narodu četvero otrok. Razen
tega sem v Mariboru zgradil sanatorij, ki priča, da sem v
svojem življenju tudi gospodarsko uspel.

Mislim, da lahko upravičeno rečem: vitam non perdidi —
nisem živel zaman.

174

LOVSKE

LOVSKI IZPIT

Po starodavnih lovskih pravilih mora vsak mladi lovec —
po lovsko mu pravijo lovski zelenec — biti krščen, ko ustreli
prvo divjad. Lovski krsti so seveda različni — za zajca je
stvar bolj preprosta, za lisico, srnjaka, divjega petelina ali
ruševca znamenita, za gamsa, divjega prašiča ali jelena pa
kar imenitna. Seveda se slavje ravna tudi po tem, kaj lovski
zelenec v življenju pomeni in predstavlja, za ubogo paro je
tudi lovski krst skromna zadeva, za veliko zverino ali za bitje
nežnega spola pa je to velika ceremonija.

Pred krstom mora lovski zelenec oziroma lovska zelenka
opraviti lovski izpit.

Neke pozne jeseni smo priredili na ptujskem polju velik
lov na zajce, fazane, jerebice in lisice. Udeležili so se ga tudi
gostje iz Ljubljane, med njimi znani nimrod, sedaj že rajni
dr. Rudolf Marn. Na lovu sta dve Mariborčanki, ena žena
advokata, druga žena bančnega ravnatelja, ustrelili vsaka po
enega zajca, prvega v življenju. Seveda je bilo treba pri
zadnjem pogonu, t. j. pri večerji, prirediti lovski krst, poprej
pa še opraviti lovski izpit. Za izpraševalca smo določili lov^
skega starino dr. Marna.

Nekaj vprašanj s tega izpita!

1. »Kot ženi jurista vam ne bo težko odgovoriti, kdo ima
prav, če se stepeta mlinar in dimnikar?«

Izpraševanka misli, misli, da se ji kar potne kapljice delajo
po nežnem čelu.

»Mlinar!« iztisne končno vsa iz sebe.

»Tako je, saj ima črno na belem.«

2. »Koliko peres ima fazan v repi?«

Spet mučno premišljevanje.

»Toliko, kakor v koruzi!«

175

3. »Do kod teče zajec v gozd?«

»Do srede, potem teče iz gozda!«

4. Nastopi druga lovska kandidatinja,

»Belo je, oči ima, pa nič ne vidi, kaj je to? To pač ni
težko uganiti — to je slep šimelj!

Kaj pa je to: belo je, nima oči, pa vse vidi?«

Vsi napenjamo ušesa, kandidatinja pa možgane.

»To je trak pri spodnjih hlačali, ki skozi razporek ven
gleda!«

»Odlično!«

5. Ko sem jaz ustrelil prvega ruševca, sem se pri krstu
moral uleči na stol in lovski gostitelj mi je dal s palico tri
udarce po zadnjici, govoreč nekako takole:

Prvega za lovsko čast in poštenje —

drugega za narod in domovine rešenje —

tretjega za puške pravično nošenje!

Kadar je pri lovskem krstu večja družba, tedaj poklicni
lovci povzdignejo slavje s tem, da na dvorišču izstrele salvo
v zrak. Krščenec se jim seveda zato primerno oddolži.

PASJA NATURA

Oktobrski dan na Dravskem polju.

Proti jugu lanec Haloz z osredjem znamenite Ptujske
gore, proti severu Slovenske gorice z daleč prevladujočo
Sv. Barbaro, na zahodu Pohorje in dravska dolina — čudovit
pogled!

Preizkušnja psov.

Preizkušajo in ocenjujejo tisto leto poležene čistokrvne
lovske pse, da ugotove njihovo lovsko zasnovo, t. j. koliko
imajo v krvi lovskih lastnosti, torej lovske nadarjenosti.

Na vrsti je izredno ljubek nemški kratkodlaki ptičar. Po¬
klicni lovec ga drži kratko na vrvici in mu obrača glavo
vstran, da ne more videti člana komisije, ki na dolgi palici
vleče na dolgo špago privezano dopoldne ustreljeno jerebico
nekaj sto metrov daleč, kjer jo odveže in pusti v majhni
kotanjici v krompirišču.

Preden je član komisije odvlekel jerebico, ji je iztrgal
nekaj peres in jih položil na zemljo.

176

Zdaj pelje poklicni lovec psička na to mesto in mu da
povohati perje. Potem ga izpusti.

Vsi navzoči z največjim zanimanjem in radovednostjo
opazujemo in sledimo »kandidatu« ter ga glasno občudujemo
pri njegovem delu: s smrčkom pri tleh jo urno briše po sledi,
najprej po poljski vozni poti, potem krene vstran v koruzišče,
ga prečka, pride na odprto njivo in obstane kot prikovan.

Ustreljena jerebica je še kakih petdeset korakov vstran.

Komisija in opazovalci smo mu tik za repom.

»Kaj je? Zakaj ne išče dalje?«

Ko se mu približamo, mu vzlepetata izpred smrčka dve živi
jerebici.

Ocena: slabo.

Že od nekdaj me je vzburila vsaka krivica, pa naj se je
zgodila meni ali komurkoli.

Stopil sem k članu komisije, znanemu nimrodu in zdaj že
pokojnemu kinologu J. K. iz Ljubljane ter mu skušal dopo¬
vedati, da je ocena krivična, saj je vendar naravno, da je
polletni psiček obstal pred živimi jerebicami, ki sta mu križali
pot, in pustil v nemar mrtvo, ležečo daleč proč.

»Pes mora vedeti, kaj od njega zahtevamo!« tako mi je
zabrusil v odgovor.

MEDVED, KI POZIMI NI SPAL

Eden mojih sorodnikov je bil zamlada hud lovec. Prav
dobro se spominjam iz tistih časov, ko sam še nisem znal t
brati, da mi je mama brala iz časopisa, kako je njen brat,
moj ujec, kot kaplan v Fari pri Kostelu ustrelil medveda.

Storjo o ustreljenem medvedu sem slišal najmanj dvajset¬
krat, vsakikrat drugače. Včasih je medveda zamenjala med¬
vedka s kar dvema mladičema!

Enkrat pa je ustreljenega medveda v pripovedovanju na¬
domestil živ medved.

Na Kočevskem da je spet enkrat zapadlo sila snega; segal
da je hišam ne samo do kapa, marsikateri je zakril celo sleme.

Kaplana kličejo k umirajočemu. Z mežnarjem gresta po
gazi, levo in desno snega čez glavo. Ko prideta iz vasi, zagle¬
data sredi gazi velikanskega medveda.

12 Doživljaji in doživetja

177

Mežnar v strahu preneha z zvonjenjem in se ozre nazaj,
češ kaj pa sedaj?

»Kar zvonkljaj, kar zvonkljaj!«

Na krepko zvonkljanje da se medved vzdigne in prestavi
kakih deset korakov vstran v sneg, da sta mogla kaplan in
mežnar mimo.

»Stric, nas pa so v šoli učili, da medved pozimi spi!«

»Ta pa ni spal, ta pa ni spal!«

TENKOVESTNEŽ

Lovci se strašansko radi hvalijo z vsem mogočim, s svojimi
uspehi na lovu, z zmožnostjo svojega orožja, z znanjem svojih
psov. Kadar je te hvale že preveč, pravimo, da govore po
latinsko in njihova govorica je lovska latinščina.

Tako je prišel v nelovsko družbo lovec in se pohvalil, da
je prejšnji dan na lovu ustrelil 299 zajcev.

»Zakaj pa ne rečeš raje 300?« ga vpraša eden izmed ne-
lovcev.

»Kaj pa misliš, da se bom zlagal, za enega?!«

178

O D

VSEPOVSOD

DOŽIVLJAJ IN DOŽIVETJE

Bil sem nekaj tednov gost pri sorodnikih v Zagrebu. Godilo
se mi je tako dobro, da sem moral po dveh tednih popustiti
jermenček pri zapestni uri za eno luknjico. Govorili smo o
marsičem, saj se že več let nismo videli, pa tudi časa smo
imeli na pretek. Na vrsto so prišli tudi Doživljaji in doživetje.
Pa me vpraša domača hčerka, petošolka Breda:

»Stric, kakšen pa je razloček med doživljajem in doži¬
vetjem?«

»Če greš po ulici in srečaš kakega znanega slovenskega
Janeza ali hrvaškega Imbreka, se pozdravita: Zdravo —
zdravo! Kaj novega? Radio napoveduje preokret vremena.
Srečno — srečno! In za prvim voglom pozabiš, da si sploh
s kom govorila. To je doživljaj.

Če pa si imela srečo, da si v življenju srečala n. pr. Otona
Župančiča, pa četudi si ga pozdravila samo v srcu, tega nisi
pozabila ves dan, ponoči si sanjala o njem, tudi še drugi dan
in drugo noč in še marsikateri dan in marsikatero noč —-
vidiš, to je pa doživetje.« —

Prišla je nedelja. Moj gostitelj, Bredin oče, domači ga
zovejo čačko, je šel na podeželje k svoji mami na obisk, ki
ga je bil napovedal. Ostal je tam na kosilu. Pri večerji, po
njegovem povratku, rečem tjavdan: »Danes ste pa kosili pri
mami z veliko žlico, kajneda?«

»Smo! Na juhi smo imeli jetrni riž, potem pečeno picko
s špinačo, krompirčkom, solato in kompotom, čokoladni puding,
turško kavo in buteljko rizlinga.«

Komaj čačko konča s svojim sladokusnim naštevanjem, se
Breda, ki je večerjala z nami, kakor da sploh ne posluša,
zravna in sprosti:

»To je bilo doživetje!«

12 *

179

KORENČEK

Naši časopisi so nekoč pred prvo svetovno vojno prinesli
vest, da je za neki kraj v dolini šentflorjanski imenovan nov
zdravnik. Takoj se je razvedelo, da je mlad, še neporočen,
da prihaja pravkar s klinike v velikem mestu in da je to
njegovo prvo službeno mesto.

Novica je kajpada vzbudila v kraju nemalo pozornost in
vznemirjenje, saj prihod mladega zdravnika pomeni na deželi
dogodek prvega reda. Dejstvo, da je še neporočen, je marsi¬
kateri zmedlo misli; gostilničarji so premišljevali, kako bi ga
pridobili za stalnega gosta; kvartopirci in kegljači so tekmo¬
vali, kako past bi mu nastavili, da bi ga dobili na svojo stran.

Krajevni mogočniki: fajmošter, šomešter, stražmešter, po¬
štar ipd. so še isti dan imeli velevažen pomenek in sklenili,
da mu je treba takoj pri prihodu nastrgati korenčka. Določili
so poštarja, o katerem je šel glas, da je vseh muh poln, naj
to izpelje.

Komaj se je novi zdravnik pripeljal v kraj in se za silo
udomil, je kot prvi bolnik prišel k njemu poštar. Predstavila
sta se drug drugemu in ordiniranje se je začelo.-

»No, gospod poštar, kaj vam pa manjka?«

»Gospod doktor! Moja bolezen je že stara in prav bojim
se, da je že zastarana. Ker sem pa zvedel, da prihajate iz
velemesta, s klinike, sem sklenil, da vas vendarle povprašam
za svet.

Prva stvar je, ki mi dela preglavice, da nimam nikakega
okusa — v ustih ne razločujem golaža od žgancev v prežganki.

Druga, tej podobna, da ničesar ne voham — s samim nosom
ne ločim rože od govna.

Tretja, morda najhujša, pa je, da ne morem in ne moreni
govoriti resnice!«

»Hm, hm! Težak in zapleten primer, kakršnega še nisem
imel v svojem poklicu. Treba je stvar dobro premisliti in
vprašati tudi knjige za svet! Prosim, dajte mi dan ali dva
odloga in pridite znova. Prepričan sem, da se bo dala tudi za
vas dobiti pomoč«

»Zdravo!«

»Zdravo!«

180

Stisk rok in prva ordinacija novega zdravnika je bila pri
kraju.

Komaj »bolnik« odide, pokliče zdravnik svojo zdravstveno
pomočnico in ji veli, naj gre k sosedu in prinese svežega
kravjeka. Pomočnica se je pri tem naročilu kar zdrznila,
boječ se, da se je zdravniku morebiti zmešalo. Ni mogla
doumeti, kaj namerava. Naročilo je seveda izpolnila in pri¬
nesla v posodi svežega kravjeka. Zdravnik odredi, naj posodo
pristavi in meša tako dolgo, da bo iz kravjeka nastal prah.
Ko se je to zgodilo, je posodo poveznil na mizo in napravil
iz prahu kroglice, podobne zdravilskim. Posipal jih je s slad¬
kim praškom, del v škatljico in zapisal na pokrov: »3-krat na
dan po tri kroglice.«

Drugi dan ob ordinacijski uri pride »bolnik« in muzajoč
se vpraša, če že ima zdravila zanj.

»Seveda. Tu imate kroglice, vzemite na dan po tri in jih
dobro zgrizite. Prve tri lahko vzamete kar zdaj — nate! Te
vam bodo prav gotovo pomagale.«

»Bolnik« res vzame tri kroglice in jih grize. Naenkrat
začne razburjeno hoditi gor in dol ter pljuvati.

»Tristo hudičev! Kaj pa je to — to smrdi po govnu in tudi
okus ima tak.«

»Čestitam, gospod poštar.«

»Kaj? Zakaj?«

»Ozdravljeni ste!« 1

»Kako to?«

»Pravilno okušate, pravilno vohate in — resnico govorite!«

»MANTRANJE«

Leta 1918 je bilo. Bilo je vroče poletje, zlasti za Avstrijce,
ki so bili na Piavi tepeni kot snopje ob mlatvi. Nekemu Belo¬
kranjcu se je posrečilo, da je prišel prav tisti čas na bolniški
dopust. Med dopustom je obiskal svoje znance in prijatelje.
Tako je prišel nekega vročega junijskega dne tudi k svojemu
sosedu, kateremu so rekli »hofrat«, zakaj, nisem mogel nikdar
dognati. Ta hofrat je imel kopo posebnosti, n. pr. v družbi je
čisto resno razdiral takele: »Tako je na sveti — ani smo pa-

181

metni, drugi so bedaki; ani smo bogati, drugi so reveži; ani
smo lepi, drugi so grdi.«

K temu hofratu je torej prišel naš dopustnik in ga našel
pri mizi, na kateri je bila pečena kokoš, zraven nje štruca
lepega belega kruha in Štefan metliškega vina. Hofrat je jedel
in pil, da mu je pot kar lil po obrazu.

»Kaj pa delaš, hofrat?« se je zavzel dopustnik pri odprtih
vratih.

Kaj se ne bi! Saj se je spomnil stradeža na fronti, ko je
bil lačen kot pritepen pes.

»Ja, ja. Tako se mi mantramo!« je globoko vzdihnil ubogi
hofrat.

SVOJEVRSTNO ZDRAVILO

Belo krajino je marsikdo videl na svoje oči šele v naši
narodnoosvobodilni vojni, ko je dajala zavetje in življenje
partizanom. Preden je stekla belokranjska železnica, je bil
to svet čisto zase, odrezan od vsega drugega sveta. Bela kra¬
jina je imela in ima še danes vse polno posebnežev, poseb¬
nežev, ki bi bili vredni Jurčičevega peresa. Nekako do konca
prejšnjega stoletja je tam zdravnikoval Zalokar, mož iz zdrav¬
niške šole, ki ni dajala doktorskega naslova, ki pa je naučila
svoje učence prav čednih praktičnih zmožnosti. O njem kro¬
žijo še dandanes, pol stoletja po njegovi smrti, razne zgod¬
bice. Evo ene o njegovem sorodniku, ki je bil tudi zdravnik.

Pride kmečka ženica in ponižno vpraša: »Kaj je to, gospud
dohtar, če se primem pod rebri, pa me boli?«

»Pa se ne primi, vražja baba!« je bil njegov recept in
zdravilo.

»GLAŽKI SE POBIJEJO, OTROCI PA POMRJEJO«

Za poroko sem moral imeti spovedni listek. Bil sem tiste
dni pri prijatelju v Rogaški Slatini, kjer je pri Sv. Križu
župnikoval več kot sedemdesetletni nadžupnik Korošec. Šel
sem k njemu in ga naprosil za spovedni listek. Mož je brez
besede vzel škarje, odrezal od časopisa košček papirja in
napisal nanj: hunc sponsum professum esse confiteor, t. j. da
se je ženin izpovedal, potrjujem.

182

Kar blažen sem bil, ko sem gledal, kako mož z okorno
roko riše črke na papir, češ borba za spovedni listek ni tako
strašna, saj gre vse kot po maslu.

Pa sem se uštel!

Starček je napravil piko, vstal in mi namignil, naj mu
sledim.

Pot naju je privedla v cerkev. Prišedšemu do spovednice,
mi prijazno namigne, naj vstopim. Storil sem in pokleknil
pred linico. Na njegovo vprašanje, kdaj sem bil zadnjič pri
spovedi, sem mogel odgovoriti, da je pač že dolgo tega. Na
poziv, da naj povem svoje grehe, mi je spomin popolnoma
odpovedal in dvomim, da bi bil zmožen, povedati, kako se
pišem. Danes še se prav dobro spominjam, da mi je zabičal,
naj nikdar ničesar ne ukrenem, da ne bi imel otrok.

»Glejte, poznam družino, kjer je bilo deset otrok, pa je
sčasoma vse pobrala smrt. Danes mora gospodar, ki ima že
sedem križev na plečih, spet sam opravljati vsa kmečka dela.
Glažkov in otrok ni nikoli zadosti, glažki se pobijejo, otroci
pa pomrjejo!«

DOBRI ŽIVCI

Porodničarja Valenta, oče in sin, sta v ljubljanski babiški
šoli vzgojila cele generacije naših babic. O sinu sem slišal
tole mično zgodbo.

Zdravnik na njegovem oddelku se je nekega dne poročil.
Stanoval je v bolnici, kamor je imel pripeljati tudi svojo
mlado ženo po poročni gostiji.

In kaj je napravil Valenta?

Pod postelj mu je skrivoma vtaknil 12 budiljk, navitih
tako, da se je vsake četrt ure sprožila ena in začela ropotati.

Mladoporočenca sta vzdržala šest ropotanj in šele pri sed¬
mem je poročenec pogledal, kakšen vrag je pod njegovo
posteljo!

»DOBRO - SAMO MALO LAHKO VINO«

Maribor, njega širša in daljna okolica se po vsej pravici
ponaša s svojimi vini. Zgornja Radgona, Kapela, Jeruzalem,
Haloze, Zavrh, Pekre, Limbuš itd. — sama sladka imena, pri
katerih se ti zaskomina po nebeški kapljici.

183

Številni mariborski meščani so imeli na deželi večje ali
manjše posestvo: dvorec za stanovanje, stiskalnico za grozdje
in sadje, potem vinograd, kako njivico, kos travnika in gozda.

Nekega vročega junijskega dne nas je bilo povabljenih
več zdravnikov z ženami vred v vinograd na južni strani
Pohorja. Odpeljali srno se z mestnim avtobusom takoj po
kosilu, izstopili na klancu pred Slovensko Bistrico ter šli peš
kake tri četrt ure, da smo prišli na cilj. Že pri prihodu smo
bili prijetno presenečeni — na dolgi mizi, pripravljeni za nas,
je bila košarica s pecivom in ž njim se je sladkalo leglo
veveric, ki so jih bili nalašč za nas otroci gostitelja vzeli iz
gnezda.

Posedli smo in se hladili. Medtem nam je gostitelj nudil
raznih prigrizkov ter natočil iskrečega se rizlinga, ki nam je
šel neverjetno v slast. Bil je pač vroč dan in kmalu po kosilu.
Moški smo kar dobro pogledali v kozarce, ženske manj z
izjemo mladega dekleta, sorodnice žene enega izmed nas, ki
je bila doma iz nemškega rajha. Ta je vsakikrat izpraznila
kozarec do dna.

Za rizlingom je prišel na vrsto morda še okusnejši bur¬
gundec. Menili smo, če je bil rizling izvrsten, tedaj je burgun¬
dec kralj in proglasili smo ga za kralja med vini.

Moški smo spet dobro srknili, nemško dekle je izpraznilo
do dna.

Na koncu nas gostitelj povabi v klet in nas časti z nebe¬
škim tramincem. Ta je bil pa kar car!

Spet se ponovi isto: moški globok srk, žene nekoliko po¬
močijo ustnice, nemško dekle pa do dna.

Začelo me je skrbeti, kaj bo, če se dekle opije. Ni ga
namreč odurnejšega pogleda od onega na pijano žensko, zlasti
če je to podnevi in če je ženska mlada!

Trčim z njo in jo vprašam, če ji naše vino ugaja.

»Da, le nekoliko lahko je.«

Zdaj mi je bila uganka še bolj zagonetna. Pa stopim k
njeni teti in jo poprosim, naj mi to razloži.

»Bodite brez skrbi, njej naše vino ne bo škodilo, saj je
hčerka vinskega trgovca tam iz Porenja in je že na svet pri¬
plavala po vinu.«

184

PREŠERNOV DIHUR - SLADKOSNEDNEŽ

Julija 1905 so bili vroči dnevi. Maturirali smo v stari hiši
v Beethovnovi ulici v Ljubljani. Razen sončne pripeke nas je
burila borba pri maturi.

Izpraševalec iz slovenščine prof. Jos. Wester:

»Ali mi lahko poveste kako Prešernovo zbadljivko?«

»V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre fige,
od sebe pa ne da nobene knjige«

se odreže kandidat Janko Berce.

VSAK PO SVOJE ...

V začetku tega stoletja sem hodil na II. državni gimnaziji
v Ljubljani v sedmo šolo. Z menoj tudi Vladimir Travner, ki
je pozneje kot doctor iuris napisal mnogo *prav lepih zgodo¬
vinskih razprav. Tedaj je pesnikoval. Nekoč mi prinese zvezčič
pesmi, večinoma sonetov — pri nas začno pesniki s soneti! —
med njimi tudi sonetni venec, ne vem več, kateri Micki po¬
svečen. Prosi me, naj pesmi pregledam in mu povem svoje
mnenje.

Vzamem zvezek na dom in ga prelistam. Drugi dan mu
povem, da zbirki nekaj manjka — moto, moto, moto! — in ga
spomnim na Prešernovega: Sem dolgo upal in se bal itd.

Pa mi res čez nekaj dni prinese svoj moto:

»Pesnik poje,
ptica poje,
r .. tud’ poje —
vsak po svoje!«


•V




N



»





;/ !r
J .












Grbec Ludvik rojen v Škofji Loki 14. VIII. 1805. umrl v Idriji okoli
leta 1880. Bil je prvi slovenski okulist.

Slika Matevža Langusa, Prešernovega vrstnika, ki predstavlja ljub¬
ljanskega zdravnika okulista dr. Grbca. Bil je popolen »terapevtični
nihilist«, t. j. zdravnik, ki na vsa zdravila nič ne da. Od tod njegov
izrek: »Use skep je ena figa.«

p

o

I

M E N S K

O KAZALO

Adamič, pisatelj 135
Ahčin Marjan dr. 100, 101
Ampere 38

Anton Bonaventura 17
Badjura Rudolf 118
Bajec Oton dr. 58, 59
Basedow 38
Berce Janko 185
Bernhard, trgovec 151
Bernot Ciril 112, 113
Billroth 24
Boleha 159

Borko Božidar 91, 98, 101, 118,
122, 140

Brecelj Anton dr. 123
Breda, petošolka 179
Breznik, ravnatelj 90, 91, 92, 102,
111, 122—129

Brezowsky, šef policije 14
Brodar Srečko, prof. 114
Cankar, pisatelj 133, 139
Castle, ameriški internist 78
Cizelj Tone dr. 144
Černič 59, 90, 91, 93, 98, 104, 105,
108, 110, 111, 112, 172
Debeljak Anton 30, 104, 129
Demšar Jernej, prof. 102
Derganc Franc dr. 139
Dolar Anton, prof. 93, 104
Ebert, nemški predsednik 41
Eiselsberg prof. 48, 49, 50
Erjavec Franc 115
Finžgar, pisatelj 133
Frenk, študent 15
Funke, prof. 48

Furlan Jos. dr. 150
Furlan Tomaž dr. 105
Gangl Engelbert 130, 139
Garden Anton, urednik 99
Glonar 114, 115
Govekar 139
Grbec Ludvik dr. 187
Grošelj Pavel 17, 106
Gruden, pesnik 133
Guzelj Vladimir dr. 58
Hein, avstrijski štabni zdravnik
33

Hinterlechner, prof. 106
Hochenegg, prof. 20, 22—30, 31,
54, 65, 77, 172

Hribar France, prof. 94, 96, 109,
110, 113

Hudales Beta 96
Ivanov, general 61
Janez, študent 16
Jesenko, prof. 106
Ješe, prof. 97, 99, 103
Jochmann 62
Jurančič Janko 104
Kajzelj Mirko dr. 102
Karl, prestolonaslednik 33
Kogoj Franjo, akademik 105
Korošec, nadžupnik 182
Košir Alija, prof. 95, 108, 109,
110, 112, 113, 114, 117
Koštial Ivan, prof. 101, 103, 111
Kremžar Maks dr. 93, 128
de Kruif Paul 78, 97, 98
Kukovec Robert dr. 144

1S7

Lavrič Božidar, akademik 54,
112, 170

Lavrič Tone dr. 169
Lavrič Vito, docent 99
Lebius, nemški major 152
Lejars, francoski kirurg 77
Leskovar Josip dr., advokat 45
Line, študent 15
Lippit dr. 157
Lokar Janko dr. 103, 120
Lovrenčič dr. 103
Lutman Stanko dr. 99
Makovic Anton, porodničar 95,
129, 130

Marn Rudolf dr. 175
Mayer dr. 59

Minot, ameriški internist 78
Mussolini 35, 163
Neusser, prof. 24
Novačan Anten, pisatelj 133
Pavlov, ruski fiziolog 38
Pasteur, francoski kemik in bak-
teriolog 38
Perovič, anatom 117
Pertot Just dr. 172, 173
Pirc Vera 96

Plečnik, anatom 94, 95, 96, 97,
106, 108, 109, 113, 114, 115, 117, 128
Plečnik, arhitekt 107, 108
Pleteršnik 94, 114, 116
Polajnar Jakob 36
Poljanec, prof. 114
Poljšak 42, 43—51
Pošinger, tovarnar 147
Pretnar Minka 36
Prežihov Voranc 123
Prijatelj Ivan 106, 137
Prowazek, nemški bakteriolog 63
Purkinje, češki fiziolog 38
Pupovac, kirurg 172
Radič Kazimir, Radič-Mirt Sava
139

Ramovš, prof. 90, 91, 93, 101, 102,
103, 105, 111

Ricketts, ameriški patolog 63
Robida Ivan, docent 103, 139
Roič Vladimir dr. 172
Rosthorn, prof. 19
Rontgen 38

Rubašev, ruski kirurg 77
Sauerbruch, nemški kirurg 76
Schmieden, nemški kirurg 76
Sekula Jože dr. 40
Seliškar, pisatelj 133
Steger Ivan 48
Sucharippa dr. 32
Swoboda, avstrijski nadporočnik
32

Šef dr. 100
Šegula Pec 152
Serko, prof. 106, 111, 173
Šnuderl Makso, pisatelj 103
Tavčarjeva Mara 130
Tominšek Josip 92
Travner Vladimir 186
Valenta, porodničar 182
Valjavec dr. 151
Veble dr., advokat 45
Vidmar Milan 107, 134
Vilimek dr. 46
Vodnik Valentin 119, 123
Vodušek Božo 109, 118
Waldstetten, generalštabni major
33, 35

Wallner, nemški lajtnant 154
Watt 38

Weichselbaum, dunajski patolog
24

Wester Josip, prof. 101, 104, 185
Zalokar, padar 182
Zalokar, prof. 71, 72, 97, 102
Zorec, pisatelj 133
Zorjan dr. 151
Žitnik Jože dr. 122
Žolgar, prof. 106
Župančič, pesnik, 107, 119, 131 do
142, 179

188

DR. MIRKO ČERNIČ

DOŽIVLJAJI IN DOŽIVETJA

Založila

Založba Obzorja v Mariboru

Za založbo
JOŽE KOŠAR

Natisnjeno januarja 1954
v 1000 izvodih

Obseg 12 pol
Tiskala

Mariborska tiskarna
Opremil

INŽ. ARH. DUŠAN ČERNIČ

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000525040