In vendar se premika!
Kakšno je ozračje našega vsakdana? Na splošno. naj gledamo TV. poslušamo radio, čitamo časopise, povsod samo negativne vesti, vojna. rušenje. mučenja. požiga-nja, totalno uničevanje, množično ubijanje, same grozote vojne, ki jih tudi starejša generacija ni poznala po taki krutosti in norosti. Stalni spremljevalec pa je negotovost. strah za mir in jutrišnji dan. Vse to se ne dogaja nekje daleč. tu je pred našimi vrati. pri naših sosedih. bližnjih ali bolj oddaljenih.
Vendar se le nekaj premika. Lahko bi rekli na bolje. Ko se sprehajam po našem naselju v Trnovem in sreču-jem ljudi od tod in drugod. se z njimi pogovarjam. čutim razliko pred in po »vladnih spremembah«. Ljudje se mi zdijo vsaj malo bolj umirjeni in občutek imam. da so se znebili more, ki jih je tlačila v zadnjih dveh letih. V pogo-vorih tudi priznajo. da se je tudi v našem trnovskem naselju premaknilo. nekaj naredilo, uredilo, ne stojimo na mestu, četudi bi bilo morda zaželeno. da bi se nekate-ra vprašanja hitreje reševala, urejevala.
Tudi kar zadeva »vladne spremembe« sicer pravijo. da je še prezgodaj za kakršnekoli zaključke in ludi ne bi bilo realno si kaj preveč obetati. Nekateri še dodajajo. da se šele sedaj občuti, kako je prejšnji prcmier preveč gledal le nazaj in ni mogel videti naprej. Nameslo za ustvarjanjc boljšega jutri. so jalovo trošili energijo tudi za stvari. ki so jih evropski narodi že zdavnaj arhivirali. No. realisti so tudi prepričani, da se je že dovolj. da so gospodarski voz. ki je doslej drvel navzdol, začeli uspešno zavirati, ustav-ljati. Ze to bo velik uspeh, če se bo to negativno gibanje v gospodarstvu ustavilo. kajti potcm lahko pričakujemo. da se bo obrnilo postopoma na bolje. Ljudje tako dobiva-jo občutek. da nismo pred problemi. ki nas tarejo več ali manj brez moči. In tako se slišijo že optimistični glasovi. da se je v našem vsakdanu začelo premikati bolje. Prvi koraki. sicer majhni, pa vendar obetajoči.
STANE LENARDIČ