časopis
za
kritiko
znanosti
L. Pitamic: PRAVO IN REVOLUCIJA
J. Kean: INTERVJU Z R. DAHRENDORFOM
I. Lukšič: OPOZICIJA: NJENE FUNKCIJE IN TIPI
M. Zver: SLOVENSKE USTAVNO-PRAVNE ZAMISLI JUGOSLAVIJE
D. Zadnikar: POSTMODERNIZEM IN ZNANOST
R. Boudon: BO SOCIOLOGIJA SPLOH KDAJ NORMALNA ZNANOST?
ČKZ 132/133
1990
4
KAZALO
ZNAMENJA ČASA
Alenka Cotič: Ustavopisci se predstavijo......................4
Miro Cerar: K Pitamieevemu pravu in revoluciji...............13
Leonid Pitamic: Pravo in revolucija .........................19
Blaž Mrva: Nekateri pravni vidiki osnutka ustave Republike
Slovenije in spremembe v vrednostnem sistemu,
ki jih osnutek ustave prinaša .....................41
Stanislav Vidovič: Pravice in svoboščine v predlogu Ustave .....61
Vlasta Jalušič, Tonči Kuzmanič: Predlog dopolnil in sprememb
k osnutku nove ustave ........................69
Milan Zver: Slovenske ustavno-pravne zamisli Jugoslavije (1921,
1974 in 1990) ................................. 77
Intervju
Intervju Johna Keanea z Ralfom Dahrendorfom..............98
Igor Lukšič: Opozicija: njene funkcije in tipi.................106
AKTUALNO
Janez Šuštaršič: Ustava za novi etatizem.....................128
Andrej Lukšič: Razprava ob modelu konfederacije v Jugoslaviji 133
Igor Lukšič: Svetost življenja ..............................139
Vlasta Jalušič: Nova ustava in pravice človeka................144
ZNANOST V POSTMODERNI
Raymond Boudon: Bo sociologija sploh kdaj
normalna znanost? .....................148
Franc Mali: Epistemološki izvori in problemi sodobne
sociologije znanstvenega vedenja...............180
Darij Zadnikar: Postmodernizem in znanost.................198
PRIKAZI, RECENZIJE
John Keane: Despotizem in demokracija....................210
Jovo Toševski: Planeta žena...............................217
Povzetki ...............................................222
Podatki o avtorjih.......................................226
UDK 3
YU-ISSN-0351-4285
ISBN 86-81017-06-3
ZNAMENJA ČASA
Alenka Cotič
USTAVOPISCI SE PREDSTAVIJO:
Intervju z Mirom Cerarjem jn., tajnikom strokovne komisije
ustavne komisije skupščine Slovenije
Iz kakšnih teoretičnih izhodišč ste pri oblikovanju tega
osnutka izhajali? Po katerih ustavnih modelih ste se zgledo-
vali?
M.Cerar: Teh izhodišč je bilo veliko. Upoštevali smo vse
relevantne mednarodne dokumente - Ustanovno listino OZN,
Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, Sklepno helsinško
listino, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, Ev-
ropsko socialno listino , Evropsko listino o lokalni samoupravi
itd. Pri ustavnih modelih pa smo upoštevali večino ustav oziroma
ureditev sodobnih demokracij in sicer ameriški predsedniški
sistem in britanski parlamentarizem kot temeljna modela ter
njune izvedbe v Nemčiji, Italiji, Avstriji in Franciji. Za nas so
bile zanimive tudi ustave Grčije, Španije in Portugalske, ker so
te države prav tako kot mi izšle iz diktatorskih režimov, pa tudi
ustava Madžarske in osnutek ustave Srbije, ker sta to deželi z
relativno podobno situacijo, kot je naša. Glede posameznih us-
tavnih institutov smo pogledali tudi v druge ustave, npr. ustavo
Švedske, Urugvaja. Kot vidite, smo k našemu delu pristopili res
primerjalno. Poudaril pa bi, da smo pri pisanju ustave upoštevali
predvsem sedanja hotenja in dejansko stanje v Sloveniji. To je
bilo naše primarno izhodišče.
Katere cilje ste pri svojem delu zasledovali?
M. Cerar: Prizadevali smo si doseči tri bistvene cilje in sicer
državno-pravno osamosvojitev Slovenije, varstvo temeljnih člo-
vekovih pravic in svoboščin ter novo institucionalno ureditev
državne oblasti.
4
V obrazložitvi ustave lahko preberemo, da predlagani os-
nutek ne izhaja iz ideoloških izhodišč. Zakaj seje piscem zdelo
potrebno to poudariti, ko pa vemo, daje ustava že po definiciji
poleg najvišjega pravnega akta tudi temeljni politično-ideo-
loški akt, vezan izključno na politične cilje?
M. Cerar: Res je v vsaki ustavi prisotna določena ideologija,
tako tudi v tej, vendar smo s tem želeli poudariti različnost nove
ustave od dosedanje, kije bila napisana izrazito ideološko celo v
normativnem delu. Tekst te ustave je oblikovan na pravni način
ter je zato bolj precizen, kratek in jedrnat. Ustava je tudi v
pretežni meri osvobojena preveč elastičnih pojmov, kijih pravo
ne prenese. To, daje ustava pravniško oziroma pravno obliko-
vana, je pomembno zato, ker ustavo konkretizirajo predvsem
zakoni in v nadaljnji fazi državni organi kot izvrševalci zakonov
in drugih predpisov. Ti pri tolmačenju zelo težko izhajajo iz
elastičnih pojmov oziroma, če že izhajajo iz takih slabo definir-
anih kategorij, lahko to zlorabijo.
Zakaj pa se potem v tekstu pojavljajo pojmi kot so državna
varnost ali npr. javna morala? Kakšno pravno varnost ima
državljan pri takih kategorijah, ki se jih vedno lahko inter-
pretira v skladu z interesi tistega, ki jih interpretira?
M. Cerar: Pojmi kot so javna morala, javno dobro, državna
varnost in podobno so že po svoji naravi elastični in se jih na
ustavni ravni ne da precizneje opredeliti. Tudi v primerjalnem
pravu ostajajo ti pojmi odprti do te mere, da jih konkretno
opredeljuje šele družbena praksa. Ni namreč mogoče napisati
ustave, ki bi bila tako enopomenska, da bi ne potrebovala nak-
nadnega tolmačenja, to še za najnižje akte na pravno-hierarhični
lestvici ne velja. Bistveno paje, da ustava zagotovi tako institu-
cionalno ravnotežje , ki naj bi preprečevalo zlorabe pri njenem
tolmačenju, kajti ustava je vedno tako splošna, da dopušča zlo-
rabe. Vrhovni državni organi se morajo med seboj kontrolirati
do te mere, da si nihče od njih ne more uzurpirati izključne
pravice do tolmačenja. Poudariti moram, da je nova ustava
5
relativno kratka ter precej splošna oziroma abstraktna, zato bo
odločilno to, kako jo bodo zakonodajalec, sodniki in drugi
državni organi tolmačili. Važno pa je, da določa tako razmerje
sil, daje možnost zlorabe minimalizirana.
Zakaj ste se odločili za preambulo? Ali ne deluje nekoliko
anahronistično?
M. Cerar: Mislim, da ne in daje preambula potrebna, saj gre
za zgodovinski trenutek, ko sprejemamo povsem novo institucio-
nalno ureditev, ki jo je prav na določen način pojasniti. Pream-
bula je kratka in jasna, v njej so zapisana temeljna izhodišča, iz
katerih je ustava nastala. Pri tem moram poudariti, da preambula
ni normativni del ustave, je le del, ki naj ustavo vpelje, nekakšen
uvod torej, ki ne obvezuje, saj ni pravno določilo. Seveda paje
treba biti realen in upoštevati, da se bo pri tolmačenju posameznih
obveznih ustavnih določil lahko zgodilo, da si bo nekdo iskal
oporo tudi v preambuli, kar se tudi sicer že dogaja. Državni
organi, ki delujejo po določenih pravnih standardih, seveda tega
praviloma ne bi naredili. Kljub temu pa so določila, ki so sporna,
v preambuli nezaželjena, saj naj bi preambula izražala nek sedanji
družbeni konsenz.
Ali filozofski pojmi, kot na primer svetost življenja, sodijo
v ustavo?
M. Cerar: V preambulo vsekakor, kolikor so seveda splošno
družbeno sprejeti, medtem ko v normativni del ustave ne sodijo.
Kar zadeva določilo o svetosti življenja, ki je trenutno najbolj
sporno, se osebno strinjam, da stoji v preambuli. Če je ta pojem
v Sloveniji res tako sporen, kot seje doslej izkazalo, ga verjetno
nima smisla obdržati. Ob takih nasprotjih in različnih tolmačenjih
bi bil celo nevaren. Seveda pa bo o tem, kaj bo v preambuli,
odločalo javno mnenje in v končni fazi ustavodajalec.
Ali so v osnutku ustave navedene vse pravice, kijih imamo
državljani Slovenije?
M.Cerar: Ne, v osnutku so navedene samo temeljne pravice
6
državljanov. Pri oblikovanju poglavja o pravicah in svoboščinah
ter o ekonomskih in socialnih razmerjih, ki tudi vsebuje nekaj
temeljnih človekovih pravic, smo dosledno upoštevali vse med-
narodne pakte in druge dokumente, tako da ustava vsebuje vse
relevantne mednarodne standarde. V pravu je namreč veliko že
definiranih pravic, so pa tudi takšne, ki jih bo opredelil ali pa
terjal šele bodoči družbeni razvoj. Zaradi tega smo v osnutek
zapisali tudi generalno klavzulo, na podlagi katere so varovane
poleg izrecno navedenih tudi vse tiste pravice človekove oseb-
nosti, kijih bo bodoče družbeno dogajanje izpostavilo kot temelj-
ne ter bodo kot take terjale pravno varstvo.
Po kakšnih kriterijih se določa temeljne in netemeljne
pravice oziroma katere pravice naj bodo v ustavi eksplicitno
zapisane, katere pa ne?
M.Cerar: Upoštevali smo mednarodno pravni kriterij oziro-
ma konsenz, ki so ga dosegli v Združenih narodih, ko so spre-
jemali temeljne listine s tega področja. Moram reči, da so ti
osnovni mednarodni standardi precej splošni, nekateri pa z vidika
naših sedanjih razmer v določeni meri celo programski, npr.
pravica do dela.
Ali so se ustavopisci zavedali, da se pravice, ki jih ustava
ne jamči, lažje kršijo?
M.Cerar: Samo to, da so pravice eksplicitno navedene v
ustavi, samo po sebi še ne jamči njihovega spoštovanja, kar je
pokazala tudi naša dosedanja praksa. Vedno so namreč v končni
fazi ljudje tisti, ki izvršujejo ustavo oziroma jo konkretizirajo v
zakonih, sodnih in drugih odločbah ter s konkretnimi ravnanji,
zato je predvsem treba vzpostaviti ustrezen sodni sistem in
kontrolirati zakonodajalca, da bo dobronamerno in ekstenzivno
tolmačil pravice ter zagotavljal njihovo varstvo.
Zakaj v osnutku ustave predlagate enodomen parlament?
Ali ni to korak nazaj pri reprezentiranju regionalnih intere-
sov?
7
M. Cerar: Glavni motiv za ta predlog je predvsem praktičen,
gre pa za to, da ni mogoče najti zadovoljivih kriterijev za
oblikovanje drugega doma. Če bi to bil dom regij, ni jasno niti
to, kaj bi bile regije. Slovenija namreč nima neke določene
regionalne razdelitve, to bi se moralo šele natančno določiti,
problem pa je, kaj vse pri tem upoštevati. Druga varianta je
predlog o državnem svetu kot nekem posebnem telesu, v katerem
bi bili posamezniki, ki bi zastopali razne lokalne, socialne,
gospodarske in kulturne interese. Spet se pojavi praktičen prob-
lem, kako v Sloveniji najti 60 ljudi, ki bi predstavljali te interese
tako, da bi bili vsi zadovoljni in bi ne prihajalo do razočaranj
tistih, ki bi se čutili zapostavljene.
Zakaj pa ne za začetek ohraniti zbora občin?
M. Cerar: Mislim, da o tem nismo razmišljali, vendar pa tudi
občine še niso čisto jasne, saj se bodo zdaj na novo formirale.
Zaradi praktičnih problemov, ki smo jih videli, smo ocenili, da
bi v tako majhnem prostoru, kot je Slovenija, enodomna
skupščina lahko učinkovito funkcionirala. Priznati pa moram, da
tudi sam o tem še nimam dokončnega mnenja in dopuščam tudi
druge variante. Kako bo parlament dokončno strukturiran, paje
prepuščeno bodoči volilni zakonodaji. Pri pisanju te ustave smo
namreč bili časovno zelo omejeni in napisati tak dokument tako
hitro ter urediti vse sporne stvari, je zelo težko. Poleg tega je
veliko stvari še nejasnih, ustava pa naj bi bila le toliko čvrsta,
trajna, daje ne bi bilo treba takoj bistveno spreminjati. Zato smo
se v zelo nejasnih ali zapletenih zadevah, ki pa so pomembne,
sklicevali na ustavni zakon in prenesli pristojnost na zakonoda-
jalca, ki bo moral s kvalificirano večino te zadeve dokončno
urediti.
Zakaj kombinirati parlamentarni sistem s predsedniškim?
Zakaj dajati predsedniku pravico do suspenzivnega veta?
M. Cerar: Slovenci smo se na zadnjih volitvah o predsedniku
odločali neposredno, hkrati pa mu nismo dali nobenih močnejših
pooblastil, tako daje nastal nek paradoks, ki še zdaj ni razjasnjen.
8
Ni namreč jasno, ali ljudje res želijo imeti tak vpliv na izbiro
predsednika, iz česar bi se dalo sklepati, da želijo nanj delegirati
večje pristojnosti, ali paje tako zanimanje za predsednika repub-
like bilo prisotno samo v tem prehodnem obdobju in bo v bodoče
manjše. Drugi razlog pa je možnost pogostih vladnih kriz, če
bomo obdržali proporcionalen sistem parlamentarnega zastop-
stva. Ideja je bila v tem, da bi morda predsednik v takih kriznih
momentih, ko bi bil parlament blokiran, zagotovil stabilnost
sistema. Vsekakor je to neka zanimiva varianta, ki pa verjetno ne
bo sprejeta, a nič ne de. S tem, koje slovenska javnost soočena
z različnimi možnimi modeli, mora o njih razmišljati, se do njih
opredeljevati, kar se mi zdi veliko bolje, kot da bi ponudili samo
en predlog. No, tudi v parlamentarni varianti smo predvideli
možnost vladnih kriz in konstruktivna nezaupnica, ki jo predla-
gamo v osnutku, taka stanja do neke mere onemogoča , kajti to
pomeni, da moraš, ko izrečeš nezaupnico vladi, v parlamentu že
imeti izvoljenega naslednjega kandidata za predsednika vlade.
Mislim, da bo ta parlamentarna varianta tudi sprejeta.
Okoli katerih predlogov, poleg teh, o katerih sva že govori-
la, pričakujete največje polemike in polarizacijo javnosti?
M. Cerar: Mislim, da se bo vsako področje posebej sproble-
matiziralo. Strokovnjaki za posamezno tematiko bodo dajali
pripombe in predloge za svoje področje, tako je že nekaj novih
predlogov glede organizacije sodstva, javnega tožilstva in tako
naprej. Tudi lokalna samouprava zna biti sporna, čeprav moram
reči, daje dovolj splošno formulirana, da omogoča najrazličnejše
rešitve, torej povezave na širšem nivoju in diferencirane pove-
zave znotraj občin. Tudi glede vojske mislim, da bo še veliko
povedanega, prav tako bomo še veliko preanalizirali pravice
manjšin in posamezne človekove pravice ter svoboščine.
Kakšen pomen ima pisanje ustave "suverene države Slo-
venije', ko paje vendar jasno, da taka država ne obstaja in
da sodeč po izjavah političnih prvakov, da odcepitev ni
7najboljša opcija'/, očitno še nek^j časa ne bo? Ali ni pogoj za
9
učinkovitost ustavnih norm prav to, da se nanašajo na neko
realnost, ne pa na neko fikcijo?
M. Cerar: Najprej je res treba poudariti, da suverenost ni neka
pravica, ampak je dejansko stanje, je nekaj, kar se lahko deklarira
šele takrat, ko obstaja. Zato je tudi tako zgovoren naslov zadnjega
člena osnutka - ustavno pravna osamosvojitev slovenske države.
Jasno je, da se s samim sprejetjem ustave še ne bomo osamosvo-
jili, vendar ta ustava ne bo do te mere programska, da bi se ne
mogla v pretežni meri uveljavljati že zdaj. Večina institucional-
nih sprememb in pa tudi drugih določil, ki jih ustava predvideva,
bo že takoj ali pa zelo kmalu po sprejetju ustave uresničljivih,
nekatere določbe pa bodo mogoče potrebovale več let, da se bodo
popolnoma ustalile. Vsaka ustava izhaja iz nekih družbenih
danosti in hotenj. Nekaj družbenih danosti, ki opredeljujejo to
ustavo, v Sloveniji obstaja, resda pa prevladujejo hotenja, ki pa
niso tako nerealna in so v pretežni meri tudi uresničljiva. Zato
smo jih prav tako zapisali v ustavo. Z normativno pravnega
vidika je ustava vrh pravnega sistema, iz katerega se potem vse
izvaja, temeljni pravni dokument torej. Poleg tega ima še dva
pomembna vidika. Kot sem že rekel, ustava sama po sebi sicer
ne bo zagotovila suverenosti Slovenije , nas bo pa izdiferencirala
kot pravno politični subljekt, naša hotenja bodo v njej dobila
pravno formalno naravo in to bo po mojem imelo nek odziv tudi
v mednarodni javnosti. S tem bodo tudi vsa nadaljnja dejanja v
skladu z ustavo postala legalna, ne samo legitimna, kar je velik
korak naprej k priznanju mednarodne subjektivitete. Ta ustava
je tudi tako oblikovana, da ohranja določeno procesno, formalno
kontinuiteto s predhodno, torej sedanjo ureditvijo. Kljub temu,
da se celotni pravni red spreminja, postavlja na nove temelje, se
ohranja kontinuiteta v organu, ki bo ustavo sprejel, torej v
skupščini, in v postopku - sprejemamo jo namreč po sedanjem
ustavno-revizijskem postopku. S tem hočemo pokazati, da ne
izhajajmo iz neke praznine, ampak kot pravni naslednik sedanje
Slovenije, s čimer prenesemo v novo ureditev vse, kar imamo -
ozemlje, premoženje, pravice, terjatve..., vse pravice torej, ki
10
jih posedujemo in tiste, ki nam pripadajo, pa jih ima trenutno v
našem imenu in na naš račun federacija.
Se vam zdi smiselno istovetenje sprejetja ustave s plebi-
scitom o odcepitvi?
M. Cerar: Mislim, da je. Ustava je namreč tisti temeljni
dokument, ki bo to našo samoodločbo vsaj formalno pravno,
torej normativno udejanjil. Naknadni referendum, ki ga osnutek
predvideva, bi lahko avtomatično imel težo samoodločbe, kajti
ta ustava je v bistvu osamosvojitvena, je ustava države. Po mojem
mnenju je slovenska javnost glede temeljnih zadev, ki jih ustava
določa, precej enotna, tako da nekih dodatnih občih izrekanj niti
ne bi bilo treba izvajati. Moram pa reči, da se v politiki izredno
manipulira z določenimi pojmi, na primer s konfederacijo. Hkrati
ko pišemo ustavo osamosvojene Slovenije in govorimo o bodoči
državi, se nas skuša na drugi strani vključiti v konfederacijo, ki
se jo pogosto prikazuje kot neko omiljeno ali pa šibkejšo feder-
acijo, kar niti v teoriji niti v praksi ne drži. Konfederacija je pač
zveza suverenih držav. Preden Slovenija ne doseže lastne suvere-
nosti, se ne more vključiti v konfederacijo, lahko se le ponovno
podredi komu drugemu. Ko pa bo Slovenija suverena, se lahko
meddržavno povezuje s komerkoli in na različne načine. Zdi se
mi, da določeni krogi v slovenski politiki idejo samostojne
Slovenije vztrajno vodenijo in bojim se, da bi neki čisto ozki
strankarski interesi ljudi pripeljali žejne čez vodo.
Kdo lahko jamči, da bo imela republiška ustava primat nad
zvezno tudi zares, ne samo na papirju, in dajo bodo tudi drugi
spoštovali? Menite, da plebiscit vendarle ne bi imel neke
pomembnejše teže tudi na mednarodnem področju?
M. Cerar: Koliko se bo ustava spoštovala z vidika drugih, ne
samo jugoslovanskih okolij, ampak tudi tujih držav, je odvisno
od tega, koliko bomo Slovenci oziroma prebivalci Slovenije
odločni pri njenem uveljavljanju. Če bo nova ustava sprejeta, bo
postalo vprašanje odnosa med republiško in zvezno ustavo brez-
predmetno, kajti Slovenija takrat ne bo več federalna enota,
11
temveč država. Vzpostavljen bo kvečjemu paralelizem sedanjih
republiških sistemov, ki se bodo transformirali v osamosvojene
celote. Jugoslavija neustavljivo razpada, zato je že danes zvezna
ustavopravna ureditev na splošno neučinkovita, vsak jo spoštuje
toliko, kolikor mu ustreza, oziroma kolikor je v to prisiljen s
strani močnejšega. Glede samega referenduma o potrditvi nove
ustave pa menim, da bo imel v bistvu naravo plebiscita, saj se
bodo prebivalci Slovenije lahko na njem odločali o istih
vprašanjih kot na morebitnem plebiscitu.
Aristotel je v svoji Politiki zapisal, da ustava in oblastniki
označujejo eno in isto. Ali bi se s tem strinjali, glede na to, da
zelo dobro poznate nastajanje te nove ustave?
M. Cerar: V določeni meri to gotovo vedno velja, za to ustavo
pa bi si upal trditi, da velja le v manjši meri. Osnutek je nastajal
skozi več stopenj, na vsaki stopnji gaje doletel drugačen tretma.
Osnovna podlaga pri pisanju je v začetku resda bila pisateljska
ustava in drugi opozicijski predlogi, ki pa so jih člani komisije s
strokovnim, primerjalno pravnim pristopom v precejšnji meri
preoblikovali. Prav tako smo upoštevali temeljne smernice, kijih
izrazila skupščina in iniciativni predlog predsedstva Slovenije,
kasneje pa smo delali po standardih drugih sodobnih ustavnih
sistemov. Iz naših rok je osnutek prišel v strankarske roke v
ustavni komisiji, kjer so oblikovali najnovejši osnutek, ki se
delno razlikuje od tistega, ki gaje predložila naša skupina, a ne
v bistvenih točkah. Sedaj gre ustava v javno razpravo in potem
na končni sprejem na referendumu, tako da bi res težko rekel, da
bo odražala zgolj voljo oblastnikov.
Alenka V. Cotič
12
Miro Cerar jr
K PITAMICEVEMU PRAVU IN REVOLUCIJI
"Pravo in revolucija" je razprava, ki v marsičem presega
časovne okvire svojega nastanka. Njen avtor, prof. dr. Leonid
Pitamic*, jo je sicer že leta 1920 predstavil v obliki otvoritvenega
predavanja, ob ustanovitvi Pravne fakultete v Ljubljani, toda
njeno temeljno sporočilo ostaja danes in v prihodnje še vedno
aktualno. Kljub temu, daje od takrat preteklo že 70 let, v katerih
se je marsikaj spremenilo, se nam ob branju avtorjevih misli
skoraj zazdi, da se Slovencem zgodovina ponavlja. Pitamic pravi
ob koncu: "To je bilo treba reči sedaj, ko moramo zgraditi nov
pravni ustroj za našo veliko osvobojeno združeno domovino."
Slovenci danes prvič izgrajujemo zares lasten pravni red, s tem
in ob tem pa se spet trudimo osvoboditi (osamosvojiti) našo
domovino, ki jo tokrat ne širimo več tako zaneseno preko sloven-
skih meja, čeprav se seveda dobrososedskim odnosom ne odre-
kamo.
Pitamiceve razprave ni potrebno posebej pojasnjevati, kajti
govori sama po sebi. Na eni strani odseva določen čas in okolje,
na drugi strani paje splošna (teoretična) in brezčasna. Na koncu
jo avtor izpelje v enostavno, a resnično spoznanje: "Ne bomo
ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli resnice, če ni
pravičnosti v nas!" To ni fraza, pač pa tista resnica ali vsaj delček
nje, ki jo hočemo z intelektualnimi konstrukti nenehno presegati,
dopolnjevati in poenostavljati, skratka "prikriti", dokler se nato
* Opomba: Osebo in delo prof. dr. Leonida Pitamica je slovenski
javnosti nedavno predstavil prof. dr. Marijan Pavčnik (Nova revija, št.
96-99, let. IX, Cankarjeva založba, Ljubljana, april- julij 1990, str.
843-871. Predstavitev je hkrati informativna in problemska ter kljub
strnjenosti dovolj izčrpna in zanimiva.
13
v nekem trenutku, neizogibno in dokončno, z njo ne soočimo.
Če rečem, da Pitamiceva razprava ne potrebuje posebnega
komentarja (kar ne pomeni, da ta ni mogoč), mislim s tem
poudariti njeno vsebinsko konsistentnost, ob kateri se nekatere
že "zastarele" dejanske navedbe v očeh današnjega bralca avto-
matično transformiraj o v zgodovinska dejstva, ki (p)ostanejo
tako podlaga za smiselno razumevanje celote. Seveda pa to ne
pomeni, da razprava ne napeljuje k razmišljanju in problemati-
zirahu, saj je prav v tem njena prava vrednost in aktualnost.
Pitamic pravi, da je pravni red popolnoma porušen, kadar se
ovrže njegov temelj, t.j. ustava. S tem temeljem padejo vse
pravne norme, saj so ustavi logično (hierarhično) podrejene.
Toda k temu avtor takoj doda, da bi takšna situacija povzročila
popolno družbeno razšlo ("bellum omnium contra omnes"), zato
v nadaljevanju predstavi stališče francoske teorije, po kateri
navadni zakoni kljub razveljavitvi ustave zadržijo svojo veljav-
nost, če niso izrecno ali vsaj implicitno ovrženi. Takšno
razmišljanje ocenjuje sicer kot praktično, vendar hkrati meni, da
je pravno logično pomanjkljivo, pri čemer te pomanjkljivosti
podrobneje ne razčleni. Poudarja le, daje samo po sebi umevno,
da s padcem ustave izginejo tudi vse njene logične posledice, torej
vse pravo. V zvezi s tem pa seje zanimivo vprašati, alije pravo
pred revolucijo v celoti nadomeščeno s porevolucionarnim pra-
vom, ali pa obstaja kljub revolucionarnemu prevratu med obema
pravnima ureditvama določena kontinuiteta. Pristopimo k temu
vprašanju z ozirom na sedanje dogajanje pri nas.
Z novo ustavo bo Slovenija začela izgrajevati nov (državno)
pravni sistem. Ker se bodoča slovenska ustava, kakor zaenkrat
kaže, ne bo spustila pod raven tistih temeljnih civilizacijskih
standardov, kijih vsebuje že sedanja ustavna ureditev in bo torej
vsa sprejemljiva določila sedanje ustave "prenesla" tudi v bodočo
ustavo, bo na videz med obema ureditvama ohranjena določena
vsebinska oz. materialnopravna kontinuiteta. V resnici pa takšne
kontinuitete ne bo oz. je ne more biti, kajti nova slovenska ustava
14
bo realizirana kot revolucionarni pravni akt, ki bo v temelju oz.
bistveno spremenil slovensko ustavnopravno ureditev. Kljub
temu, da bomo v bodoči pravni ureditvi "ohranili" tiste sedanje
predpise, ki bodo v njej še vedno sprejemljivi, vsebinsko oz.
materialnopravno ne bo mogoče govoriti o kontinuiteti pravnega
razvoja, kajti z vidika nove ustavne ureditve bo sleherni sedanji
zakonski ali podzakonski predpis, ali rekonstruiran ali pa razvel-
javljen. Vsak od ustave hierarhično nižji predpis bo torej sčasoma
vsebinsko ponovno preverjen, in sicer v tisti meri, v kateri bo
ustrezal novi ustavni podlagi, ter na novo sprejet (in ne le povzet,
čeprav se bo morebiti temu praktično tako reklo). Toda med
sedanjo in bodočo ustavopravno ureditvijo bo vseeno obstajala
določena kontinuiteta, ki pa bo formalne oz. procesne narave (s
tem je revolucionarnost ustavnopravnega preobrata delno omil-
jena, kajti razvojna kontinuiteta pomeni v bistvu evolucijo), saj
bo novo ustavo sprejela sedanja slovenska skupščina, po sedaj
veljavnem ustavnorevizijskem postopku (dokončno bo novo us-
tavo potrdilo ali ovrglo prebivalstvo Slovenije na splošnem
referendumu, kar bo, v primeru sprejema ustave, dodaten vidik
kontinuitete). Kontinuiteta pravnega reda bo torej podana v
(istem) ustavodajnem subjektu in v (istem) načinu postopka, po
katerem bo nova ustava sprejeta. To je pomembno, kajti tako bo
postala "nova" Slovenija pravni naslednik sedanje Slovenije in
bo zato tudi v prihodnje pravno upravičena do vsega, kar ji sedaj
pripada. Če bi kontinuitete sploh ne bilo, bi Slovenija v medna-
rodni prostor vstopila iz navidezne (pravne) praznine, zaradi
česar bi morala posebej dokazovati, daje do vsega, kar sedaj ima
(ozemlje, premoženje, določene pravice itd.) oz. kar ima v
njenem imenu in na njen račun jugoslovanska federacija, pravno
upravičena.
Če se vrnemo k teoriji, si lahko zamislimo tudi takšno revo-
lucijo, ki ne ohranja niti materialne niti formalne pravne konti-
nuitete, kar pomeni, da določena družbena skupina s povsem
novimi oblastnimi organi in postopki ter pravili zamenja staro
pravno ureditev z novo. Toda takšna zamisel se kmalu izkaže za
15
varljivo, kajti vsaj minimalne kontinuitete med starim in novim
ni nikoli mogoče zanikati. Pri tem se sicer lahko vprašamo ali ni
iskanje kontinuitete v vsakem primeru že kar nekoliko prisiljeno,
toda niti dejansko niti logično ne gre za kaj takega, kajti konti-
nuiteta je nujna predpostavka zgodovine in naše misli. Če odmis-
limo vprašanje začetka, lahko ugotovimo, da revolucija, ki v sebi
ne nosi vsaj delčka starega prava, novega prava sploh ne more
vzpostaviti, kajti iz popolne pravne praznine ni moč ustvariti
kakršnegakoli prava (lahko bi rekli: iz nič ni nič). Da ne pademo
v takšno praznino, moramo imeti pravno konstanto, torej
nekakšen minimum prava, ki ga niti naj radikalnejša revolucija ne
okrne. Takšno konstanto lahko predstavlja npr. naravno pravo,
kot sklop objektivnih in večno veljavnih vrednostnih postulatov,
ki ostoje ali neodvisno od človeka (klasična doktrina naravnega
prava) ali pa so obče veljavni produkt človekovega razuma
(racionalno naravno pravo). Stari pravni red se tako revolucio-
narno zamenja z novim, naravno pravo pa ostaja ob tem nes-
premenjeno ter kot takšno izhodišče novemu pravnemu redu oz.
ustavi, po kateri se ustrezno legalizira. V dinamičnem smislu
lahko predstavljajo pravno konstanto tudi specifični družbeno-
pravni odnosi, tj. takšni družbeni odnosi, ki družbo oz. posamez-
nike zaradi svoje konfliktne narave potencialno ali aktualno
ogrožajo, pri tem pa je te odnose mogoče javno kontrolirati in
prisilno urejati (sankcionirati). Zaradi teh svojih lastnosti terjajo
ti prednormativni pravni odnosi, da jih državna oblast normativ-
no opredeli. Kolikor jih stari pravni red z normami ne zajame,
se ta njihova tendenca z revolucijo prenese v novo ureditev, kjer
se ti odnosi normirajo ter s tem legalizirajo.
Pitamic predstavlja še tretjo možnost (konstanto), namreč
legalizacijo revolucije, s čimer presega svojo izhodiščno postav-
ko, po kateri se pozitivno pravo in revolucija že pojmovno-
logično medsebojno izključujeta. Tukaj predstavi avtor kot prav-
no konstanto ustavnopravno normo, ki daje določenemu subjektu
moč interpretacije vseh ustavnopravnih norm, razen te norme
same. Ker pravne norme (ustavne pa še posebej) nikakor niso le
16
enopomenske, jih dokončno (so)oblikuje šele njihov pristojni
razlagalec. Če je razlaga splošno zavezujoča, kar pomeni, da
učinkuje "erga omnes", lahko po moči najvišji razlagalec
resnično revolucionira ustavo oz. pravni red, saj lahko določeno
normo interpretira tudi v nasprotju z dotedanjimi interpretaci-
jami. Objekt takšne revolucije je lahko seveda le ustava (ustavna
norma), kot najvišja in temeljna točka pravnega reda, subjekt
revolucije, tj. tisti, ki jo izvede, pa le oni, ki z najvišjo močjo in
splošno zavezujočim učinkom ustavo interpretira.
V kontinentalnem (evropskem) prostoru je vrhovni razlagalec
ustave praviloma zakonodajalec (parlament), v Združenih
državah Amerike pa sodnik (Vrhovno sodišče). Pitamic opozarja
pri tem na "psihološko razliko" med obema sistemoma: parla-
ment je zaradi strankarske strukture heterogena in neusklajena
celota, v kateri lahko prevladajo tudi parcialni strankarski intere-
si družbe; ameriški sodnik paje neodvisen, neodstavljiv, dobro
izbran in plačan strokovnjak, ki je navajen objektivno razsojati
in mu je dobrobit države in ljudi pomembnejša od parcialnih
interesov. Avtor meni, daje "znak velike kulture, razuma, srca
in volje, ako poveri ljudstvo sodniku, ki velja izza prastarih časov
kot simbol pravičnosti, to veliko moč...", namreč moč interpre-
tirati ustavo. Njegov predlog, da se v državah s parlamentarnimi
sistemi uvedejo vsaj posebna ustavna sodišča, se je v nekaterih
evropskih državah, vključno z našo, že realiziral (seveda v
različnih izvedbah), pri čemer pa evropska ustavna sodišča še
vedno nimajo takšne moči pri interpretiranju ustave kot npr.
ameriški sodnik, za kar obstojajo številni razlogi. Med njimi je
skupen in najpomembnejši razlog vsekakor dejstvo, da celotna
kontinentalna evropska pravna kultura oz. tradicija počiva na
povsem drugačnih razvojnih temeljih kot ameriška ali angleška.
Prenašanje pravnih institutov iz enega od navedenih okolij v
drugega terja zato, kolikor je sploh primerno, postopnost in
premišljenost pri izvedbi.
Če se sedaj ponovno premestimo v naše današnje razmere, se
lahko vprašamo, kakšen naj bo bodoči položaj slovenskega us-
17
tavnega in rednega sodstva in kakšne naj bodo njegove pris-
tojnosti. Ali naj tudi pri nas sodnik v bodoče avtoritativno in
splošno obvezno interpretira ustavo in tako morebiti celo revo-
lucionira pravni red (po njem samem)? Na to posredno odgovarja
že Pitamic, ko pravi, da je legalizacija svobodne interpretacije
ustave s strani sodnika mogoča le v takšni državi, v kateri se
ustava in celotno pravno življenje opirata na: 1. neomejeno
zaupanje do sodnika in 2. visoko moralno kakovost sodnika, ki
takšno zaupanje opravičuje. Tudi če oba navedena pogoja nekoli-
ko relativiziramo, nam postane jasno, da v Sloveniji vsaj prvi
izmed obeh še nikoli ni bil zadovoljivo izpolnjen, zaradi
različnih, predvsem političnih razlogov, paje o drugem pogoju
zaenkrat skoraj nemogoče objektivno razpravljati. Sleherna
določba nove slovenske ustave, ki bo kakorkoli prispevala k večji
neodvisnosti in k večjim pristojnostim sodne veje oblasti, bo zato
bolj izraz upanja kot zaupanja. Seveda pa je takšna usmeritev v
določeni meri nujna, saj je, kot bi dejal Pitamic, "znak velike
kulture, razuma, srca, volje...".
Miro Cerar ml
18
Leonid Pitamic
PRAVO IN REVOLUCIJA
Ta spis je otvoritveno predavanje univ.prof.dr. LEONIDA
PITAMICA pričetkom juridične fakultete vseučilišča v Ljubljani
Pozitivno pravo in revolucija sta pojma, ki logično drug
drugega izključujeta. Ne moremo pojmovati revolucije pod vidi-
kom pozitivnega prava ne pod vidikom revolucije. Pravo je obseg
pravil, ki so na poseben način garantirana. Ta obseg imenujem
tudi pravni red. Revolucija pa pomeni, da se ta pravni red
prekucne. Revolucija je torej zanikanje onega pravnega reda,
proti kateremu je naperjena. Ona pa ne zanikuje vsakega pravne-
ga reda, ker hoče postavitinov pravni red na mesto izpodbijane-
ga. Ideja revolucije je potemtakem le relativno negativna, ona je
obenem pozitivna in reformatorična. Kontradiktoričen pojem
napram pravu sploh ni revolucija, temveč anarhija. Anarhizem
negira pravo sploh, on hoče, vsaj v svojem pravem pomenu,
ustvariti človeško družbo, ki živi brez pravnih pravil, torej brez
pravil, ki so v zvezi s prisilno izvršbo. On hoče družbo, ki živi
v popolni svobodi. Nočem tu kritizirati anarhizma, opozarjati pa
moram, da ni samo pojem države, temveč tudi pojem družbe
brez pravil nemogoč. Družbo imenujem skupino ljudi, ki se za
gotov smoter združi; združitev je bistvo družbe. Isti ljudje lahko
popolnoma isto mislijo, čutijo, delajo, vendar ne tvorijo še
družbe. Družba nastane šele takrat, kadar ugotovimo nekaj na-
dindividualnega, nekaj kar je nad mišljenjem, nad smotrom
posameznikov, najsi bo tudi ta smoter enak, kadar ugotovimo
nekaj, kar združi, kar veže vse, čemur so vsi podvrženi; to pa
more biti le pravilo ali norma. Ne zadene jedra tega problema,
kdor vidi bistvo družbe v enakosti smotrov, kakor mnogi mislijo.
Smoter ne more biti pri vseh le enak, on mora biti skupen. Vladati
19
mora ne le istovetnost smotra, marveč tudi skupnost smotra.
Smoter mora biti za vse obvezen; ako pa postane obvezen, se
spremeni v pravilo. Družbe si ne moremo drugače misliti, kakor
pod kategorijo norme. S tem ni rečeno, da mora družba imeti
kako fiksirano ali celo napisano normo, tudi ni rečeno, da morajo
osebe, kojih skupino smatramo za družbo, imeti zavest, da živijo
pod kako normo. Rečeno je le, da je za nas miselni predpogoj,
miselna kategorija, da smatramo družbo kot skupino ljudi, ki je
vezana po pravilih in ki ima neko organizacijo, naj si bo ta še
tako splošna ali primitivna. Pojem družbe je normativen prob-
lem. Nočem se spuščati v podrobna raziskovanja tega dosedaj
prepovršno raziskovanega problema družbe, poudarjati hočem
le, da se popolna svoboda, to je taka, ki ne pozna nobenih vezi,
nobenih norm, tudi z družbo ne da strinjati. Taka svoboda ne
more poznati ne države ne družbe in tudi ne morale; ona nazadnje
tudi pravil normalnega, torej logičnega, mišljenja ne more pri-
poznati absolutno veljavnim. Svoboda brez meje mora uničiti
človeško družbo in človeka samega. Družba in človek morata
živeti le v omejeni svobodi. Kako se te meje določijo, pa je ves
problem logike, morale in je tudi problem države.
Vse to sem omenil zaradi tega, ker je važno, da vemo proti
kakemu sistemu pravil, proti kakemu redu je revolucija naper-
jena. Revolucija, bistveno nepojmljiva po onem sistemu, proti
kateremu je naperjena, je mogoče po drugem sistemu upravičena
ali celo nujno ukazana. Tako je n.pr. včasih revolucija pozitiv-
nega pravnega reda po narodnostih, verskih ali gospodarskih
pravilih uničena. Razrušenje n.pr. avstrijskega pravnega sistema
je bilo po principu samoodločbe narodov upravičeno. Za znan-
stveno razumevanje, to je logično klasificiranje ali pojmovanje
vsake revolucije moramo vselej ugotavljati ono normo, pod
katero se da revolucija opravičiti, pod katere okriljem se dajo
spremembe v družbi se pojmovati. Celo pri najradikalnejšem
anarhizmu, ki s ga moremo pravzaprav le teoretično misliti, se
da ugotoviti norma, po kateri se opravičuje revolucija: Pravilo,
živeti brez pravil.
20
Pojmu revolucije je bistveno, da leži opravičba preureditve ali
prevrata v drugem sistemu, nego je oni, ki se odpravi; kajti ako
leži opravičba v tem sistemu samem, potem sprememba ni več
revolucija, nego evolucija. Isto, kar je z ozirom na pravni red
revolucija, pomeni po drugih družabnih, n.pr. narodnostnih
pravilih večkrat le evolucijo, ki pa sama stremi za tem, sezidati
iz novih idej nov pravni red.
Revolucija, kije naperjena proti pozitivnemu pravu, ne more
biti pravni pojem. Vendar so skušali državni filozofi konstruirati
pojem pravice do revolucije. Toda ta pravica more izvirati le iz
takozvanega naravnega, nikakor pa ne iz pozitivnega prava.
Sieyes, kije igral veliko vlogo v francoski revoluciji 1. 1789, je
n.pr. trdil, da ima narod vedno pravico do revolucije. Zanimivo
je, daje zahteval Sieyes isto pravico za narod, za ljudstvo, ki se
je par stoletij prej zahtevala za absolutnega monarha» namreč:
Solutio legibus, neodvisnost od zakonov. Zakoni, leges, pa so
edini element, v katerem se more gibati jurist. Brez njih se neha
vsa njegova znanost, kajti s svojimi sredstvi ne more pojmovati
nekaj izvenzakonitega kot vrednoto. Hvala Bogu nismo samo
juristi, tako da revolucijo lahko pojmujemo pod drugim, seveda
nejurističnim vidikom. Povsem nekaj skoraj banalnega, ako
pravim, da je revolucija proti državneu pravnemu sistemu v
razvoju človeštva, pod vidikom etičnih idej, včasih potrebna.
Pravni sistem je ali že od začetka nepravičen ali pa to postane,
ker se ne prilagodi normalnim potom razvoja, tako da je potem
razmah človeške družbe, ki razdre stare okove, liki blagodejna
vihra po času suše in gnilobe. Ni pa tudi dvoma, da ima mno-
gokrat ta ostra operacija škodljive posledice. Ne mislim na velike
človeške in gospodarske žrtve, brez katerih ne uspeva skoraj
nobena revolucija. Mislim na pravno ureditev po razdoru, kije,
kar ravno sedaj čutimo, silno težavna. Čim bolj komplicirana je
človeška družba, čim večje razvita industrija, obrt, trgovina in
splošna kultura, tem bolj je potreben pravni red, ker vsi ti
produkti visokega razvoja prospevajo le tam, kjer vlada pravna
sigurnost. Zaradi tega so socialni reformatorji in državniki, ki so
21
sami povzročili in izvrševali revolucije, iskali sredstva, kako bi
se vkljub revoluciji dalo preprečiti popolno porušenje pravnega
reda.
Formalno je pravni red popolnoma porušen, kadar se ovrže
njegov temelj, to je ustava. S tem temeljem morajo pasti vsa
določila, vse norme, ki logično zavisijo od ustave, to je vsi
zakoni, vse naredbe, pa tudi vse razsodbe in vsi ukrepi, tudi oni,
ki so že zadobili pravno moč, ker velja njih cela juristična
eksistenca le pod pogojem, da veljajo one norme, ki določajo
prava ali pravno moč. Če bi se to res zgodilo, potem bi se vsa
družba takoj razsula. Lastnine ne bi bilo več, dolgov in terjatev
tudi ne, državni organi bi nehali biti organi, osebna sigurnost bi
ne bila več ščitena, vsako pravno razmerje bi bilo razvezano,
nastal bi bellum omnium contra omnes. Ves pravni sistem bi se
moral vpostaviti po novi zakonodaji.
Zaradi tega seje v Franciji, kjer je sledila revolucija revolu-
ciji, uveljavila teorija, da obdržijo navadni zakoni, vkljub temu,
da je ustava padla, svojo moč še naprej, v kolikor niso izrecno
ali vsaj implicite ovrženi. Francoska teorija pravi nadalje: Ustave
vsebujejo navadno poleg določb, ki spadajo materialno v ustavo
(to je oblika države in način vlade) še druge določbe (n.pr. o
administrativnem ali kazenskem pravu), ki so samo formalno
ustavne, ki pa so v skladu tudi z novim revolucionarnim
režimom. Take določbe, ki niso v naravni, temveč v umetni zvezi
z ustavo, ostanejo tudi vnaprej v veljavi. Izgubijo samo moč
ustavnih določil in postanejo navadni zakoni, ki se dajo na isti
način izpremeniti kakor drugi zakoni. Revolucija jih je le "de-
konstitucijonalizirala' •.
Ta teorija se je sicer uveljavila, vendar pa ne more prenesti
stroge logične kritike; opozarjam le na to, da je pojem ustave v
materialnem smislu zelo splošen in meglen; spada li n.pr. med
obliko države in vlade tudi samouprava, upravno sodstvo, volilni
sistem? Kot primer za zakon, ki je prestal ne samo eno temveč
več revolucij, navedem francoski senatuskonzult z dne 3. maja
22
1854, ki ureja ustavo francoskih kolonij in katerega smatrajo še
sedaj za veljavnega; vkljub temu, da so se francoske ustave med
tem opetovano potom revolucij izpremenile. Razlika je le ta, da
ima navedeni francoski zakon sedaj veljavo le kot navadni zakon
in ne kot ustavna določba. Drug tak primer bi bil člen V.
francoske ustave iz 1. 1848, s katerim seje odpravila smrtna kazen
za politične zločince. Francoska teorija smatra, da to načelo
izvira iz načela kontinuitete države, ki baje ostane ista, tudi,
kadar se njena prava oblika menja, tako da ne bi bilo treba tega
načela še posebej uzakoniti; vendar je to storila francoska zako-
nodaja iz 1. 1792 in tudi iz 1. 1852. Nadalje pravi francoska
teorija, da ostanejo vkljub izpremenjeni državnopravni obliki v
veljavi tudi pogodbe, ki jih je država sklenila z drugimi državami
pred revolucijo; isto načelo naj velja za državne dolgove in druge
državne obveznosti.
Ta načela so se izkazala kot praktična, čeprav je po mojem
mnenju njih naravna konstrukcija pomanjkljiva že v premisli, ki
trdi, da ostane država ista tudi po revolucionarni spremembi. Že
Aristoteles je trdil, da preneha država biti ista, kadar se vsled
revolucije izpremeni njen vladni sistem, torej njeno bistvo, tudi
ako bi obdržala svoje ime.
Samo po sebi umevna ta načela francoske teorije nikakor niso;
samo po sebi je umevno nasprotno, namreč da izginejo s padcem
ustave tudi vse njene logične posledice, torej vse pravo. Zato je
bilo popolnoma pravilno, daje pri nas po dovršeni revoluciji, ko
smo se proklamirali neodvisnim in se združili s Hrvati in Srbi v
novi državi, izšla naredba Narodne vlade v Ljubljani o prehodni
upravi z dne 14. novembra 1918. (Uradni list št. 111), ki pravi
v členu XVII.:" Vsi danes (t.j. 14. novembra 1918) veljavni
zakoni in vse danes veljavne naredbe, kolikor ne nasprotujejo tem
določbam (t.j. določbam te naredbe), ostanejo do preklica ali
izpremembe v veljavi". Materialno velja torej pri nas avstrijsko
pravo naprej, v kolikor ni explicite ali implicite derogirano. Tudi
avstrijska ustavna določila, t.j. državni temeljni zakoni iz 1. 1807
veljajo še, v kolikor se dajo strinjati z našim sedanjim državno-
23
pravnim položajem, n.pr. določbe o državljanskih pravicah ter
nekatere kazenskopravne določbe, ki se nahajajo v navedeni
ustavi. Formalna veljava teh avstrijskih zakonov pa seje morala
izpremeniti, ker je formalna veljava zakona in vsake druge norme
vedno odvisna od načina, kako se da izpremeniti ali odpraviti, in
ker je odpadla avstrijska instanca za izpremembo, namreč av-
strijski državni zbor in cesarjeva sankcija. Pri nas pa še ni
določeno, kdo sme te zakone odpraviti. Zaradi tega je vprašanje
odprto, v kakšnem svojstvu veljajo sploh ti zakoni. Ali imajo
isto pravno moč kakor jo imajo zakoni, ki jih sklepa narodno
predstavništvo in katere potrjuje regent, ali imajo le pravno moč
naredb? V tem drugem slučaju se pojavi takoj nadaljnje
vprašanje: Kakih naredb; ali ministrskih, kijih sme razveljaviti
le ministrstvo ali pa takih, kijih sme razveljaviti tudi kaka druga
oblast, n.pr. deželna vlada? Ne da bi to priznali, vzemimo le, da
imajo sprejeti avstrijski zakoni isto moč kakor zakoni kraljestva
Srbov, Hrvatov in Slovencev (kar pa nikjer ni rečeno), potem se
smejo izpremeniti le potom zakonodaje kraljestva Srbov, Hrva-
tov in Slovencev. Ta zakonodaja je označena v regentovem
manifestu z dne 6. januarja 1919 (Uradni list Narodne vlade za
Slovenijo št. XXXIII.) tako, da bo narodno predstavništvo
"začasni vendar pa polnomočni zakonodajni činitelj v našem
kraljestvu". Potem bi bilo le narodno predstavništvo upravičeno
izpreminjati avstrijske zakone za naše ozemlje. Potem bi bil
neveljaven ukaz ministrskega sveta z dne 25. februarja 1919., s
katerim se je zakonska veljava IX. in X. poglavja srbskega
kazenskega zakona razširila na vse kraljestvo Srbov, Hrvatov in
Slovencev. S tem bi bile izpremenjene tudi nekatere določbe
avstrijskega kazenskega zakona. Za veljavo tega zakona pa se da
reči, da je prej navedeni manifest, kateri je pravni vir za kom-
petence narodnega predstavništva, izdan po regentu in kontrasig-
niran po minstrstvu; pa tudi prej navedeni ukaz je izdan v imenu
istega regenta po isti vladi. Sodelovali so torej isti faktorji. Ukaz
bi se torej v primeri z manifestom dal mogoče smatrati kot nekaka
lex specialis napram legi generali. Seveda je proti temu tehten
premislek, daje ustanovil manifest formalne kompetence, dočim
24
izpremen ukaz materialno pravo. S spretno uporabo splošnih
načel državnega prava bi se dalo navesti še mnogo argumentov
za veljavo tega ukaza, a menda ravno toliko proti. Toda vsi ti
argumenti pro in contra morajo biti v pravnem smislu slabotni in
nedostatni zaradi nejasnih kompetenc, še več pa zaradi tega, ker
še ni določeno razmerje med starimi avstrijskimi zakoni in zakoni
ter drugimi naredbami naše države. Ne vemo, kako pravno moč
imajo pri nas avstrijski zakoni, zaradi tega tudi ne vemo, kdo jih
sme izpreminjati. Ali pa narobe: Ker ne vemo, kdo sme avstrijske
zakone spreminjati, ne poznamo njih pravne moči. Vse to bi
morala rešiti bodoča ustava ali pa na podlagi te ustave izdan
zakon. Navedel sem le en slučaj, v praksi jih je gotovo nebroj.
Kaj pa naj storijo sodišča, ki imajo po zakonu o sodni oblasti
razsojati instančnim potom o veljavnosti naredb? Sedaj, ko revo-
lucionarno stanje še ni končano - odrešenje nam more prinesti
šele nova ustava - je vse urejeno, o vsem se da dvomiti, o
veljavnosti avstrijskih in naših zakonov, naredb in drugih pravil,
vsled tega tudi o ustavnih pravicah sodnika, torej tudi o njegovi
pravici presojati naredbe glede njih veljavnosti; pravzaprav tudi
o njegovi pravici do razsojevanja sploh. Morda si bo sodnik še
najlažje pomagal s paragrafom 7. občega državljanskega zakoni-
ka, ki mu daje pravico, kadar ga vsa juridična sredstva zapuste,
soditi po splošnih pravnih pravilih, t.j. v smislu tega paragrafa
po naravnem pravu. "Pravni slučaj" (Rechtsfall) bi bil v navede-
nem primeru konkurenca norm. Za naravno pravo pa bo smatral
sodnik to, kar se mu zdi najbolj pravično in najbolj primerno,
tako da bo smel upoštevati pri nas tudi naš novi državnopravni
položaj. Če bomo morali še dolgo čakati na ustavo, se bo najbrže
glede navedenih vprašanj razvilo potom izrekov najvišjih sodišč
neko običajno pravo.
Kar se tiče internacionalnih pogodb, je po mojem mnenju
edino merodajno edinole mednarodno, ali pravilneje rečeno,
meddržavno pravo. Vprašanje velike aktualnosti je, ali se smatra
država po revoluciji še kot ista v meddržavnem smislu ali ne.
Splošno veljaven odgovor se da težko najti. Boljševiška Rusija
25
n.pr. seje baje postavila na stališče, daje nova država, ki nima
s staro Rusijo nič opraviti in ki vsled tega tudi nima onih finančnih
obveznosti, ki so vezale staro Rusijo. Če bi to veljalo splošno,
potem bi se vsaka država prav lahko iznebila svojih internacio-
nalnih dolžnosti. Uprizorila ali pa le fingirala bi revolucijo in
postala bi nova, nedolžna, neobremenjena država. Pri internacio-
nalnih pogodbah pa moramo pomisliti vsaj to, da ima tudi drugi
kontrahent kaj govoriti in daje upoštevati tudi njegovo naziranje,
obstoja li še ona država, s katero je kontrahiral, ali ne. O vsem
tem pa ne najdemo nobenega splošnega meddržavnega pravnega
pravila. V kaki meri se mora n.pr. ustava ali teritorialni obseg
države izpremeniti, da govorimo že o novi državi? Veljavnost
trgovskih pogodb mora gotovo biti vsaj do neke mere odvisna od
teritorija, kajti oba kontrahenta sta hotela vendar urediti trgovske
odnošaje na nekem določenem ozemju. V takih primerih se
navadno operira s takozvano klavzulo "rebus sic stantibus", kar
paje zelo nevarno, ker bi bila s tem splošnim pravilom nemogoča
pravna sigurnost med državami. Ako pa nastane iz ene države
več držav, in ako se le-te internacionalno, torej tudi po
svoječasnih kontrahentih prvotne države priznajo, kako splošno
meddržavno pravno pravilo imamo za ta slučaj? Odgovor: Nobe-
no. Naloga meddržavne organizacije Društva narodov bo, da
ustvari obče veljajoča pravila za takšne slučaje. Zaradi tega je
bilo absolutno potrebno, da so se v tem pogledu ugotovile v
mirovni pogodbi z Avstrijo iz 1. 1919 pogodbene določbe. Poleg
mnogoštevilnih določb te pogodbe, ki so uveljavile nove gospo-
darske in druge pravne odnošaje med novo avstrijsko republiko
in drugimi novimi državami, ki so nastale na teritoriju bivše
avstro-ogrske monarhije, ter med vsemi temi in drugimi
državami, so v nekaterih členih mirovne pogodbe (n.pr. v členu
234.) izrecno naštete one pogodbe, sklenjene s staro Avstrijo, ki
bodo veljale vnaprej tudi za novo Avstrijo; ne bodo pa veljale -
to se da sklepati a contrario - za druge na teritoriju bivše Avstrije
nastale nove države. Glede teh držav se pepušča sklepanje po-
trebnih internacionalnih pogodb bodočnosti, za kar pa so ne-
katere smernice že določene v mirovni pogodbi. V tej pogodbi je
26
tudi natančno določena obremenitev omenjenih držav z dolgovi
stare Avstrije. Iz teh določb mirovne pogodbe se da abstrahirati
načelo, da splošno ne veljajo za nove države, ki so nastale iz stare
Avstrije, s to državo poprej sklenjene pogodbe in da so se morale
vsled revolucije in razpada stare Avstrije uveljaviti za bivše njene
dele nova pogodbena načela glede internacionalnih obveznosti in
pravic.
Iz vsega tega vidimo, daje revolucija s pretežno ali vsaj z delno
vzpostavitvijo prej veljavnega pravnega reda eksperiment, čigar
posledice se ne dajo vedno preračunati. Vkljub vsem kavtelam
ostane mnogokrat nesigurno, kateri zakoni, katere internacio-
nalne pogodbe in v kakem obsegu naj še veljajo, po kaki instanci
se prejšnji predpisi odpravijo, kako se porazdele prejšnje kom-
petence itd. To so vprašanja, s katerimi ima ravno praksa pri nas
sedaj veliko opraviti. Umevno je torej, da so se zakonodajalci
potrudili, da bi našli taka sredstva, ki bi omogočila, da se vrše
potrebne izpremembe, tudi ako segajo zelo daleč, evolucijonis-
tičnim, zakonitim, normalnim potom. Izprememba zakonov za-
konitim potom za nas ni več problem. Danes menda nikomur ne
pride na misel, da bi napravil za "večno" veljajoče zakone, kakor
je to hotela avstrijska pragmatična sankcija, ki se sama naziva
"lex in perpetuum valitura" in ki rabi izraze kot "inseparabiliter
ac indivisibiliter" in druge take fraze. Nasprotno se daje danes
zakonom in tudi ustavam kolikor mogoče elastično obliko, tako
da za nas ni več vprašanje, kako naj se konstruira ustava, ki se
da ustavnim potom izpremeniti.
Dosti bolj zanimivo vprašanje, tako razpraktično-legislativno
kakor raz pravno-metodološko stališče je, kako bi se dala revo-
lucija v pravnem pomenu besede, torej kršitev pravnega reda,
legalizirati po tem redu samem. To je na prvi videz popolnoma
nemogoča stvar. Kajti kako naj se vrši protiustavno dejanje
ustavnim potom, kako se da v sklad spraviti revolucija in pravo,
dva principa, ki se, kakor sem rekel v začetku, logično iz-
ključujeta. Tudi ta čudež je mogoč, in sicer vsled antinomije, ki
vlada v pravnem redu ravnotako, kakor v vsakem znanstvenem
27
sistemu. Da to razumemo, moram seči malo globlje, in sicer do
principov naše vede. Pravni red ima dve strani, kijih navadno
razločujemo kot materialno in formalno stran. K materialnemu
pravu štejemo ona pravila, ki določajo pravice in dolžnosti
posameznikov, ne oziraje se na postopek pred oblastmi. Formal-
no ali procesualno pravo pa je ono, ki se ravno ozira na ta
postopek, ki torej določa, na kak način in po kakih organih naj
se v konkretnem slučaju ugotovi, kaj je materialno pravo.
Pravo je torej na eni strani tekst, kije kakor vsaka druga knjiga
odprta razumevanju in znanstvenemu raziskovanju vsakogar. To
raziskovanje, "vsakemu" dano na razpolago in logični rezultati,
do katerih pride, pa niso spojeni z onimi posledicami, ki jih
določa druga stran prava, takozvano formalno pravo. Ravno te
posledice - prisilna izvršitev v določenih formah - so pa karak-
teristične in bistvene za pravo, so namreč kriterij, ki nam
dopušča, da razločujemo pravna pravila od drugih norm. Te
posledice so spojene samo s formalno določenim izrekom
razumevanja in raziskovanja prava po onih osebah, kijih pravni
red določa in kijih imenujemo organe; le njih izrek more dobiti
pravno moč. Pravo brez pravne moči pa ni pravo. Seveda vpli-
vajo znanstvene teorije in mnenja pravoslovcev na odločbe
državnih organov, ker je pravoslovje v prvi vrsti logična veda in
se logično pravilnim rezultatom da težko izogniti, najmanj po
tistih, ki so na isti način izučeni in umstveno vzgojeni, kakor
teoretični raziskovalci prava. To psihologično vplivanje pa nika-
kor ne more izpremeniti dejstva, da je pravo edino-le to, kar
določajo one osebe, ki so po pravnem redu pooblaščene izreči,
kaj je pravo. Njih interpretacija zakonov velja in nobena druga.
Če pomislimo to, bomo mogoče ložje razumeli način pravnega
študija na Angleškem in v Severni Ameriki, kjer se manj upora-
bljajo teoretične knjige, marveč se bolj proučavajo že razsojeni
slučaji, torej judikatura. Američan, k hoče postati sodnik ali
odvetnik, si skuša v prvi vrsti pridobiti znanje, kako naj napravi
svoje sodbe ali svoje zagovore, da le-ti obveljajo. On sklepa
empirično: Če se je v dolgi vrsti slučajev to naziranje obneslo,
28
se bo obneslo tudi sedaj. Nočem reči, daje ta sistem, ki seveda
tudi v anglosaksonskih državah ne velja izključno, popoln. Fino
juristično kulturo doseže pač le oni, ki zna abstraktno misliti in
iz splošnih idej sklepati na posamezne slučaje. Omenjena empi-
rična metoda paje na vsak način praktična.
Metodološko spoznan pravnega rda, kakor sicer vsakega sis-
tema pravil, ki jih ima izvrševati organizirana hierarhija, je
podobno metodi teoloških ved. Tu in tam imamo veliko množico,
"laike", ki sicer lahko berejo tekste in jih po svojem razumu
tolmačijo. Pravno, torej obvezno moč pa ima le ona interpreta-
cija, ki je izrečena po organih pravnega, ozir. cerkvenega reda.
Pravo ima torej dvojno lice. Eno lice nam javlja pravila za
človeško dejanje in nehanje. Drugo pa nam naznanja one forme
in one osebe, po katerih naj se ta pravila uveljavljajo, in kateri
imajo zaradi tega nalogo, da doženejo zmisel teh pravil v konk-
retnem slučaju. Pa še več: Druga stran prava daje tem osebam
moč, da določajo, ali so oni res po formalnih pravnih pravilih
tiste osebe, ki jih pravo določa za interpretacijo in razsojanje.
Vsaka sodba o kompetenci mora obravnavati to vprašanje. Pravni
red daje torej svojim organom ne le odločilno moč o tem, kako
naj razsojajo, temveč tudi o tem, da-li imajo sploh soditi. Vsak
pravni red mora določiti ono osebo, ki naj ga interpretira in
uveljavlja ter je vsled tega podoben človeku, ki po svoji svobodni
volji določi nekega drugega, naj ga ta vodi, ki se torej po svoji
svobodni volji odpove izvrševanju te svoje volje. Kdor ima
pravico do interpretacije, ima moč nad zakonom. Da te svoje
pravice ne zlorablja, marveč da se pri interpretaciji zakonov drži
logike in etike, to ni več garantirano po pravnih normah, ampak
po drugih, n.pr. verskih ali moralnih; prisega, obljuba ni več
pravno, ali vsaj ne samo pravno, to je že versko ali moralno
opravilo. Tudi ako bi bila prisega po kakem pravnem pravilu
naložena, se ne izognemo temu rezultatu, ker se nanaša vsebina
prisege na garancije in posledice, ki se nahajajo deloma izven
pravnega reda. Tu vidimo jasno, kako sega drug, heterogen
sistem v sistem pravnih norm, kako se le-ta na prvega naslanja
29
in kako izgubi brez njega svojo življensko možnost, namreč
možnost, da ostane enak v toku interpretacij. Ugovarjalo se bo
mogoče, da obstojajo vendar tudi pravna pravila za interpretacijo
in daje včasih izrecno določeno, kako naj se interpretira: logično,
gramatično, historično, po analogiji itd. Toda ne glede na to, da
je sodniku izbira med temi načini interpretacije navadno prosta,
je še večje važnosti spoznanje, da se morajo pravila o interpreta-
ciji tudi interpretirati. Za to interpretacijo pa ni več mogoče
ustvariti končnega pravila.
Dovolj smo videli slabost teksta in omnipotenco interpreta-
cije. Vendar je v večini modernih držav sodnikom in še bolj
drugim državnim organom stavljena neka meja, ne toliko glede
načina, temveč glede predmeta interpretacije. Vsebino zakonov
lahko interpretira; ne sme pa presojati veljavnosti zakonov, ako
v so pravni obliki objavljeni. Seveda se lahko pojavi tudi
vprašanje, je-li zakon publiciran v pravni obliki. Priznam, da se
to vprašanje ne da vedno lahko rešiti in da morajo subtilna
raziskovanja v tej smeri dovesti do neke mrtve točke. Vendar so
se iznašle vobče zadostujoče garancije za pravilno publikacijo:
Ministrska kontrasignatura, objava v uradnih listih. Vsekakor pa
se tiče to vprašanje le zakonitosti publikacije, nikakor pa ne
zakonitosti vsebine posameznih zakonskih določil, to se pravi,
prepovedano je sodniku presojanje zakonov v smeri, da li odgo-
varjajo materialnim določbam ustave. Kaj pa to pomenja? To
pomenja, da mu je interpretacija ustave zabranjena. Kajti
vprašanje, strinja se li zakon z ustavo, je istovetno z vprašanjem,
strinja se li ustava z zakonom. Logična operacija je v obeh
slučajih ista. Poznamo sicer nekatere ustavne določbe, ki se dajo
direktno v pravosodstvu izvršiti, ker se še ni vrinil kak izvršilni
zakon med ustavo in med judikaturo; toda čim starejša postaja
ustava, tem manj bo takih slučajev, ker se izvršilni zakoni vedno
množijo. Mimogrede bodi omenjeno, da so pravzaprav vsi zakoni
"izvršilni zakoni", oni so blanket, ki ga ustava daje, in ki ga
zakonodaja izpolnjuje. Velika moč, ki je državnim organom z
interpretacijo dana, se torej neha pri ustavi. Sodnik ima konkre-
30
tizirati pravo, kije izraženo v zakonih, torej v njegovi II. stopnji.
Pri tem delu lahko tudi izpreminja pravo, ga reformira v le-tej II.
stopnji, ustava sama pa je odmaknjena njegovi presoji. Objekt
revolucije v tehničnem ali v splošno priznanem zmislu pa more
biti le ustava, ker je ona ta točka, v katero se steka ves pravni
red.
Vendar poznamo države, kjer gre sodnikova moč mnogo
dalje. V Zedinjenih državah Severne Amerike (in po zgledu te
države deloma tudi v Južni Ameriki) ima sodnik pravico in
dolžnost, presojati zakone po njih ustavni veljavi ter v konkretnih
slučajih odrekati zakonski določbi obvezno moč, ako najde, da
ni ta določba v skladu s kako ustavno določbo. Seveda ne sme
zakona razveljaviti, kasirati, ampak za konkreten slučaj ga lahko
smatra neveljavnim. Merilo je ustava. Motili bi se pa, ako bi
mislili, daje to absolutno, fiksno, trajno merilo. Ustava je tudi
tekst, sestoječ iz stavkov in besed. Kadar primerja sodnik
določbo navadnega zakona z določbo v ustavi, potem mora
ugotoviti smisel ustave. Da dožene ustavno veljavnost kakega
zakona, mora interpretirati tudi ustavo. Vse, kar smo rekli o
reformatorni moči sodnika nad zakonom, velja za ameriškega
sodnika tudi glede ustave. Imamo veliko praktičnih slučajev v
ameriški judikaturi, v katerih so sodniki (namreč najvišje feder-
alno sodišče) vpoštevajoč izpremembe v socialnem položaju na
različen način interpretirati ustavne določbe. Interesantna je v
tem oziru ameriška judikatura zlasti glede delavskih zakonov.
Nekateri teh zakonov so prepovedali izplačevanje delavcev v
naturalijah, n.pr. v jestvinah (takozvani truck-system); drugi so
prepovedali izvrševanje gotovih obrti (n.pr. brivske) izvestne dni
(n.pr. v nedeljo); zopet drugi so omejili delavski čas za polno-
letne osebe. Sodna judikatura je v začetku smatrala te zakone kot
protizakonite, češ, da nasprotujejo ustavni pravici, svobodno
sklepati pogodbe, ali pa zaradi tega, ker ustanavljajo razredne
zakone in ne takih predpisov, ki veljajo za vse enako. V novejših
časih pa smatrajo amriška sodišča navedene zakonite določbe za
veljavne. Ako oluščimo navedene primere o slučajnih zunanjos-
31
tih in se koncentriramo na bistveno vprašanje, kako vlogo je
imela ustava, kaj namreč pomenja ustavno garantirano svobodno
sklepanje pogodb, najdemo, da se je smatrala ta svoboda enkrat
kot neomejena, drugokrat kot omejena po socialnih potrebah.
Pojem svobode se je torej izpremenil; s tem pa seveda tudi
ustavna določba, ki govori o tej svobodi. In to vse potom
sodnijske interpretacije, ne da bi se ustava ustavnim potom
izpremenila. Če ima ustava enkrat izvesten sodnijsko priznani,
recimo "uradni" zmisel - in drug zmisel sploh ne velja - če pa
dobi potem naenkrat drug zmisel, kaj pomeni to drugega, kakor
da se je ustava izpremenila? Omejena pa je taka izprememba na
sledeče pogoje: 1.) Da gre za konkreten slučaj, posebno za tak,
kjer pride veljavnost kakega zakonskega določila v upoštev;
svoboda interpretacje je torej sodniku dana le v zvezi s takim
slučajem, ki pride pred njegovo judikaturo. On ne sme ustave
presojati, kadar se mu ljubi, on nima takozvane pravice inicija-
tive, kakor jo ima parlament. 2.) Da razsoja o tem sodišče, kije
za taka vprašanja kompetentno, in to je v Severni Ameriki
najvišje federalno sodišče. Ravno ta drugi pogoj pa povzroča, da
se razširi interpretacija, ki pomeni izpremembo smisla ustave, na
celo judikaturo; da torej ni le izprememba za konkreten slučaj,
temveč da dobi moč norme. Sodna oblast je torej v Zedinjenih
državah Severne Amerike točka, v kateri se v pravnem zmislu
končno steka ustava, od katere ustava sama zavisi. Ameriški
sodnik je po ustavi sami stavljen izven ustave, ker jo sme na
avtoritativen način interpretirati. To je antinomija, ki pomeni,
ako se vrše njene konsekvence pri ustavi sami, torej pri glavi
pravnega reda, lateneten samomor, ki se pojavi v normi, katera
sama sebe ruši. Interpretacija je po ustavi sami dana sodniku v
zaščito ustave; toda meč, ki je podrejen sodniku v zaščito, se
obrne lahko proti ustavi in jo pokonča, vsaj v očeh onih, ki niso
sodniki. To pomeni nič drugega, kakor v naprej legalizirano
revolucijo v pravem pomenu besede. Legalizirana zaradi tega,
ker ima sodnik po ustavi popolno svobodo interpretacije, revo-
lucija zaradi tega, ker dobi lahko ustava iz sodnikovih ust drug
smisel, kakor ga ima lahko po mišljenju ljudi, ki niso državni
32
organi, da celo drug smisel, kakor gaje imela po prejšnjih sodnih
izrekih. Ta pravni položaj in iz njega izvirajoča praksa nam
pomaga
razumeti redkost, daje besedilo ameriške ustave z majhnimi
izpremembami, ki so večinoma le dopolnila, danes isto kakor je
bilo 1. 1787 ob rojstvu ustave. Interpretacija se je po potrebi
izpremenila, in to je zadoščalo Američanom. To paje mogočele
v taki državi, kjer se opira država in celo pravno življenje na
sledeče moralne sile: 1.) Neomejeno zaupanje do sodnika in 2.)
Visoka moralna kakovost sodnika, ki opravičuje to zaupanje.
Mogoče bi se proti mojim izvajanjem ugovarjalo, da mora biti
problem interpretacije, kot problem izvrševanja zakonov, pov-
sod isti in da vsled tega ni te globoke razlike med ameriškim in
evropskim kontinentalnim sistemom, katero poudarjam. In ven-
dar je temu tako. Vsak moderni pravni red ima različne stopnje.
Na prvem mestu stoji ustava, iz katere izvirajo logično takozvani
navadni zakoni, iz teh zopet naredbe; ta proces se po mojem
mnenju še bistveno enako nadaljuje in gre preko razsodbe ali
konkretnega urepa do takozvane neposredne eksekucije. Bistve-
no zdi se mi za razmerje med pravnim redom in uveljavljenjem
tega reda, ali, kar isto, med tekstom predpisov in izrekom
organov, kje se organom dovoljena, oziroma naročena interpre-
tacija neha, oziroma ali se v pravnem sistemu sploh neha. Po
evropskih ustavah je meja zakon; preko zakona sodnik ne sme
vprašati, upravni uradnik pa niti preko naredbe. Sodnikovi inter-
pretaciji ni podvržen ves pravni red, odmaknjen mu je najvišji
vrh pravne piramide, odkoder jemlje ves pravni red svojo vel-
javo, to je ustava. Sodnik ji je podvržen ne le moralično, ker je
nanjo prisegel, ampak tudi zaradi tega, ker je ne sme interpretirati
preko navadnega zakona, in to je logično imanentna ovira.
Interpretativna oblast ameriškega sodnika pa se polašča tudi
navedenega vrha, tako da je logično njemu podvržen ves pravni
red. Evropski sodnik poseduje nekaj, ameriški vse. V svoji
interpretaciji ima evropski sodnik logične meje, ameriški nima
meja. V logiki pa je razlika med nečem omejenim in nečem
33
neomejenim neskončna. Tu leži po mojem mnenju bistvo razlike
in tu leži možnost revolucije, ki jo izvršuje lahko ameriški
sodnik, kateri je v to avtoriziran po ustavi sami. Antinomija je,
nekaj logično kontradiktoričnega, nepojmljivega, da naj na eni
strani velja tekst, na drugi strani pa uveljavljenje tega teksta po
gotovih ljudeh, ki mu lahko dajo ta ali oni zmisel. "A" naj velja,
eventuelno pa tudi "non-A" naj velja - to seveda vse v očeh,
oziroma v logični presoji izven državne hierarhije stoječega
opazovalca. Če se razteza to razmerje do najvišjega vrha pravne-
ga reda, do ustave, potem je dana možnost, da naj ustava s tem
zmislom velja, pa da naj eventualno tudi ne velja. To je logično
nepojmljivo, tu nam zmanjka logične sape, če se smem tako
izraziti. Razmerje med pravnim redom in izvrševanjem prava je,
ako ga zasledujemo do skrajnih konsekvenc, kar sem ravnokar
skušal, podobno simbolu, ki so ga izvolili stari Indijci za filozo-
fijo sploh, namreč kača, ki grize sama sebe v rep. V vseh panogah
človeškega uma uveljaviti logiko je potrebno, in ne vedno lahko.
Še težje je zajeti točko, kjer se logika neha, ter pogledati v ono
notranje protislovje, ono logično nepopolnost, ki se pri globljem
razmišljevanju pojavi v vsem, kar si hoče človeški duh osvojiti.
Genijalno paje, uporabiti to notranje protislovje, to nepopolnost,
katere ne moremo odstraniti, na način, ki prepreča uničenje ali
razsul človeštva, bodisi v družabnem, umstvenem ali moralnem
pogledu. In to se je ameriškim državotvorcem, n.pr. Georgeu
Washingtonu do neke meje posrečilo. S tem, da je ameriška
ustava poverila sodniku revolucijonarno inoč, je najbrže
preprečila marsikako revolucijo po drugih ljudeh. S tem, da je
legalizirala revolucijo nekako rednim potom proti sebi sami, je
ovirala revolucijo proti družbi. Zelo značilno za modrost
ameriških državotvorcev je slednjič dejstvo, da so, spoznavajoč
logično neizogibnost, da morajo podeliti to veliko suvereno moč
eni državni oblasti, namreč ali navadni legislativni alieksekutivni
ali pa sodni oblasti, izbrali v to svrho ravno sodno oblast, kije
že zaradi svojega ustroja in kompetenc politično najbolj slabotna
in izmed vseh oblastev najmanj nagnjena v to, da se poda v
nepremišljene ali celo zgolj strankarske eksperimente, in katera
34
vrhutega ne more izvršiti izpremembe ustave mahoma, temveč le
korakoma z razsojanjem posameznih slučajev. Tako se približuje
severnoameriška država nekoliko, na vsak način pa mnogo bolj
kot evropske države Platonovemu idealu, da naj sodnik kraljuje
ali da naj kralj sodi; seveda je Platon mislil le na enega kralja -
sodnika. Po Platonovem idealu sploh ne bi bilo treba zakonov,
ako je volja kralja-sodnika merodajna; le-ta, kije seveda mišljen
kot najpravičnejši in najpametnejši državljan, bo že našel za vsak
slučaj najboljšo rešitev. Tudi v tem oziru se najde neka daljna
analogija z Ameriko. So sicer zakoni tam, toda manj jih je nego
v naših kontinentalnih državah; tudi ustavo imajo, toda ko so se
ustave v Evropi venomer izpreminjale, je ostala ameriška utava
z majhnimi in redkimi izpremembami od časa svoje ustanovitve
do sedaj, torej več kot 130 let, ena in ista. To je dober primer za
veliko razliko med revolucijo, ki se vrši potom uradne interpre-
tacije, in ono, ki razruši državni organizem; v prvem slučaju je
varovana pravna kontinuiteta, država ostane v državnopravnem
pogledu ista, v drugem slučaju pa izgine pravna država in postane
nova država.
V Evropi ima moč do avtentične interpretacije ustave zakono-
daja, torej parlamentarni zbori (ako pustimo pri strani sankcijo
monarha ali predsednika republike, ker so ti organi obvezani na
sopodpis ministrov, kateri so vsaj pri takozvanem parlamentar-
nem sistemu sami parlamentarci). Pri zakonodaji ugotavlja torej
parlament sam in končnoveljavno: 1.) Ali se drži formalno v
mejah, kijih določa ustava, 2.) ali ne krši kake materialne ustavne
določbe. Če izjavi, da je zakon v skladu z ustavo, oziroma če
izjavi, daje ustavo ustavnim potom izpremenil, potem ima taka
izjava obvezno pravno moč za vse druge državne organe. Pred-
postavljam vedno kraljevo ali predsednikovo privolitev, ki pa
postaja čim dalje bolj formalnost. Pri internem poslovanju par-
lamenta odpade še ta formalnost. N.pr. če proglasi parlament,
oziroma njegov predsednik izid glasovanja, potem velja ta izrek,
naj si bo matematično pravilen ali ne. Juridično velja. Ravnotako
če izreče, da je predpisom glede takozvanega "kvoruma"
35
zadoščeno.
Po evropskem sistemu ni predvidena nobena kontrola, da-li se
je držal parlament ustave. Teoretiki lahko konstatirajo, da seje
ni držal. Toda taka konstatacija nima nobene pravne veljave.
Zakon, sklenjen po parlamentu, velja, naj si bo v skladu z ustavo
ali ne. Moralično je sicer tudi parlament vezan na ustavo, kar
sledi iz obljube poslancev; pravno pa ne, če ni kontroliran po
kakem ustavnem sodišču. Koliko protiustavnih zakonov so par-
lamenti že sklenili! Pravzaprav je le nedolžna zabava, govoriti o
protiustavnih zakonih. Kajti le legislativa ima pravnoveljavno
ugotoviti, alije kak zakon protiustaven ali ne. Vsled antinomije,
ki se mora pojaviti pri uveljavljenju vsakega pravnega reda,
moramo neizogibno priti do zaključka, da je pravno- logično
dana razlika med ustavo in drugimi zakoni le za one organe, ki
ustave ne smejo interpretirati, torej v Evropi za eksekutivo in
judikaturo, ne pa za legislativo. Glede obveze napram ustavi se
nahaja parlament v položaju ujetnika, ki mu je poverjen ključ
ječe. Obveza parlamenta in drugih najvišjih državnih organov
napram ustavi je v pravnem zmislu popolnoma in vseskozi od-
visna od tega, kako se poljubi tem organom interpretirati ustavo.
Da se pa pri tej interpretaciji držijo svoje vesti, to je moralna
obveza. V Evropi določa torej parlament sam že v procesu
zakonodaje, ali odgovarja zakon predpisom ustave, dočim izreče
v Ameriki to sodbo lahko sodnik po dovršeni zakonodaji. V
Evropi izreče parlament to sodbo lahko vedno, ker ima inicijati-
vo, ameriški sodnik pa le, kadar se pojavi to vprašanje v konk-
retnem primeru. Evropski parlamenti so torej sodniki v lastni
stvari, oni imajo kompetenco, da interpretirajo ustavo in vsled
tega imajo moč nad njo, oni jo lahko izpremenijotudi neustavnim
potom, ker razen njih ni nobenega, ki bi imel izreči sodbo, daje
to neustavno. Oni so torej avtorizirani revolucionarizirati ustavo,
dočim stojijo parlamentarni zbori v Ameriki pod kontrolo sodni-
ka, ki lahko odreče obvezno moč zakonom, katere smatra pro-
tiustavnim. Ako se v Evropi pripeti, da interpretirajo sodniki
zakon ali ustavo po mnenju parlamenta na protiustaven način,
36
ima parlament pravico, da potom avtentične interpretacije uvel-
javi svoje mnenje. Ako bi parlament v Ameriki to skušal, mu to
ne bi mnogo pomagalo, kajti sodnik sme odkloniti to avtentično
interpretacijo, češ, da ni v skladu z ustavo. Zadnjo besedo kot
interpret ustave ima v Evropi parlament, v Ameriki sodnik.
Psihološka razlika med tema dvema sistemoma je jasna. Par-
lament sestoji iz skupine politikov, ki so vsled svojega poklica
navezani na svojo stranko in ki bojo svojo veliko moč glede
ustave vsaj navadno, posebno pa v dvomljivih slučajih izvrševali
ne na objektivni, temveč na strankarski način. To seje opazovalo
v večini evropskih držav. V Ameriki pa ima to veliko moč glede
ustave neodvisen, neodstavljiv, dobro izbran, izvežban in plačan
sodnik, kije vsled svoje znanstvene izobrazbe in svojega poklica
v večini slučajev navajen na objektivno, trezno sodbo in komur
je blagobit države in človeštva bolj pri srcu nego napredek
političnih strank. Odvisno je nazadnje seveda od ljudstva, komu
hoče poveriti to veliko moč, to je v najskrajnejšem slučaju
pravico, da po svojem juridično popolnoma svobodnem preudar-
ku sam odločuje. Nočem govoriti o evropskem značaju - poznan
nam je. Zdi se mi pa, daje znak velike kulture razuma, srca in
volje, ako poveri ljudstvo sodniku, ki velja izza prastarih časov
kot simbol pravičnosti, to veliko moč, in znak ravnotako velike
kulture je, ako sodnik temu velikemu zaupanju odgovarja, kar
poznavalci Severne Amerike za to deželo priznavajo. Najmanj,
kar bi se moralo po mojem mnenju uvesti v državah s strogo
parlamentarnim sistemom in posebno v takih državah, kojih deli
nimajo skupne politične tradicije in kjer so strankarski boji zelo
ostri, je poleg upravnih sodišč tudi ustavno sodišče kot kontrola
parlamenta ali vsaj neodvisen državni svet po zgledu srbske
ustave,toda z razširjeno kompetenco.
Kakor sem prej skušal dokazati, moramo pri ustanovitvi in pri
proučevanju vsakega pravnega reda priti do nekega izvršujočega
organa, ki ima interpretirati temelje tega pravnega reda in ki je
pri tej interpretaciji legibus soluts. To je mogoče najgloblji
vzrok, zakaj so državni filozofi vpostavili pojem "ločitve oblas-
37
ti", "séparation des pouvoirs", da se namreč ta "solutio legibus",
ki pomeni neobvezanost in ki v roki ene same oblasti ogroža
svobodo, razdeli na več organov. Ločili so "zakonodajno ob-
last", ki izvršuje ustavo, od sodne oblasti, ki izvršuje navadne
zakone posebnega značaja in "eksekutivno oblast", ki izvršuje
zakone drugega značaja. Princip ločitve oblasti ni torej toliko
ovira proti zlorabi zakonskih pravic državnih organov, kakor -
česar si izumitelji tega principa mogoče sami niso bili svesti -
ovira proti uporabi zakonite pravice do revolucije po izvestnih
organih. Ta ločitev oblasti, ki se sicer ne more natančno izvajati,
in ki tudi nikjer ni popolnoma izvedena, utegne mogoče omiliti
antinomijo v pravnem redu, o kateri smo že večkrat govorili,
nikakor pa je ne more odpraviti. Kajti vkljub vsem deljenjem
oblasti se mora eni teh oblasti izročiti interpretacija ustave. Ves
pravni značaj države je odvisen od tega, kdo je ali kje je ta oblast.
Kadar je ta oblast pri monarhu, imamo absolutno monarhijo, ako
pri monarhu in parlamentu, konstitucijonalno monarhijo, ako pri
parlamentu samem, parlamentarno monarhijo ali parlamentarno
republiko. Ako pri sodni oblasti - kaj potem? Nimamo izraza za
to. Sistem Zedinjenih držav Severne Amerike se definira navad-
no negativno, namreč da ni parlamentarna republika. Včasih se
tudi pravi, da je demokracija z deljenimi oblastmi. To je sicer
res, ne zadene pa bistva. Po našem prej ugotovljenem principium
divisionis bi se moralo nekako reči: Sodnijska republika z del-
jenimi oblastmi.
Posebno mesto poleg ameriškega in evropskega sistema zav-
zema angleško pravo. Angleži so se vsem sitnim vprašanjem, ki
so zvezana z ustanovitvijo, izpremembo in interpretacijo ustave,
odtegnili na silno enostaven način: Oni sploh nimajo ustave.
Revolucionar Cromwell je sicer 1. 1633. izdal ustavo, takozvani
"Instrument of Government". Toda ta ustava se ni držala in ni
mogla niti pretrgati prejšnje tradicije; zanimivo paje, daje ravno
ta Cromvvellov "Instrument of Government" postal zgled za
ustavo Severno-ameriških Zedinjenih držav. Angleži, ki so sploh
naklonjeni tradiciji in običajnemu pravu, ne marajo fiksnih,
38
napisanih ustav. Zaradi tega tudi ne poznajo razlike med ustav-
nimi in navadnimi zakoni. Pri njih je vsak zakon, sklenjen po
obeh zbornicah in potrjen po kralju "navaden zakon". Vse, kar
tvori v ostalih evropskih državah takozvano "ustavo", je v
Angliji ali nenapisana tradicija ali pa navadni zakon, ki se da
seveda izpreminjati v obliki navadnega zakona. Angleški parla-
ment lahko izpreminja v obliki navadnega zakona sestavo dolj-
nega doma (House of Commons), lahko odpravi gornji dom
(House of Lords). V isti navadni obliki je parlament že določil
prehod krone na drugo familijo in je celo izpremenil določila
unije med Škotsko, Irlandom in Anglijo. On nima nobenih meja,
ker ni ustave; zaradi tega se tudi o kaki revoluciji parlamenta proti
ustavi ne more govoriti; kot splošna norma velja to, kar parla-
ment določa; v konkretnem slučaju pa velja to, kar izreče sodnik
v zadnji instanci. Formalno je sodnik vezan na vse zakone, kijih
sklene parlament; njih veljavnosti ne more kontrolirati, ker ni
ustave, s katero bi jih mogel primerjati. Materialno pa ima sodnik
popolnoma svobodno interpretacijo. On razsoja: vsled tega tudi
lahko v konkretnem slučaju na način, kije protiustaven, ne da bi
se vsled principa pravne moči kdo mogel proti temu upirati. Moč
angleškega sodnika je tem večja, ker sodi v mnogih slučajih po
običajnem pravu, ki nima svojega vira v parlamentu, in ker je v
Angliji avtoriteta precedencij veliko večja nego pri nas. Parla-
ment ne kontrolira sodnika, sodnik ne parlamenta. Vprašanje
revolucije pri delovanju teh organov se sploh ne more pojaviti,
ker ni tega, proti čemu bi mogli organi revolucij on i rati: Ustave
ni. Ta že sam ob sebi enostavni sistem je še enostavnejši zato,
ker princip delitve oblasti ni izveden v Angliji, ker tam tudi ne
poznajo delitve prava v javno in privatno; mogoč je pa le, ako
vlada veliko zaupanje med sodnikom in med parlamentom, kar
pa je zopet le mogoče, ako niti ena niti druga oblast ne krši
splošno priznanih in v narodu samem vkoreninjenih pravil
pravičnosti. Vse razlikovanje med ustavnimi in navadnimi zako-
ni, med javnim in privatnim pravom, ves sistem ločitve oblasti,
pravica sdnikov do presojanja ustavne veljavnosti zaknov, vse to
je pravzaprav le izraz bojazni in nezaupanja. V Evropi se ne zaupa
39
nobeni oblasti. Administrativni ne, zato imamo upravna sodišča,
sodiščem ne, zato obstoja zabrana presojati zakone na njih vel-
javnost, vrhu tega pa tudi ločitev prava v javno in privatno;
parlamentu ne, zato so si izmislili v tem pogledu seveda nespo-
sobno sredstvo ustavnih zakonov. V Ameriki se zaupa eni oblasti:
sodniku. V Angliji dvema: parlamentu in sodniku. In kar je še
važneje, ta dva zaupata drug drugemu. To zaupanje pa se ne da
kodificirati in vkleniti v zakone, marveč je moralna sila. Še bolje
bomo sedaj razumeli angleško geslo: Men not measures! Možje,
ne predpisi. Mogoče bo ta skrajno elastični angleški sistem ne
samo omogočil, temveč tudi izvrševal bodoče socialne revolucije
nekrvavim potom.
Resumiram: V bistvu pravnega sistema leži antinomija, povz-
ročena vsled dualizma: pravo kot tekst in pravo kot proces
--interpretacije in izvrševanja tega teksta. Vsled te antinomije
pridemo do zaključka, da postane vsak pravni red na gotovi točki
negacija samega sebe; pridemo do enega izvršujočega organa, ki
ima vsled pravice interpretacije formalno pravico revolucijonir-
ati temelje pozitivnega prava. Moralno pravo, o katerem tukaj ne
govorim, bo takšno revolucijo mogoče obsodilo, mogoče pa tudi
odobrilo. Pojem rimske in srednjeveške pravne filozofije, "sol-
utio legibus", dobi po rezultatu naših razmotrivanj nov, pravno-
teoretsko izčiščen smisel. Državna politika se poslužuje te anti-
nomije pri uveljavljanju političnih idej v državnem sistemu.
Oblika države je odvisna od tega, pri katerem državnem organu
se ta antinomija dejansko izvede. Od etičnih kvalitet, od moral-
nega čuta tega organa je odvisno, ali uporabi svojo neizmerno
pravico v taki smeri, da varuje formalno kontinuiteto pravnega
reda, kar je neprecenljive važnosti za mirni razvoj naroda. Od
moralnih kvalitet vseh državljanov paje odvisno, komu zaupajo
izvrševanje te pravice, ter kake žrtve so pripravljeni žrtvovati
ideji kontinuitete prava sploh. To je bilo treba reči sedaj, ko
moramo zgraditi nov pravni ustroj za našo veliko, osvobojeno,
združeno domovino, ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne
bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas!
40
Blaž Mrva
NEKATERI PRAVNI VIDIKI OSNUTKA US-
TAVE REPUBLIKE SLOVENIJE IN SPRE-
MEMBE V VREDNOSTNEM SISTEMU, KI
JIH OSNUTEK USTAVE PRINAŠA
I. UVOD
Sprejemanje ustave Republike Slovenije bo uzakonilo velike
spremembe na področju pravnega sistema, povzročilo velike
strukturne spremembe v družbi, v vrednostnem sistemu družbe
in mentaliteti ljudi ter določilo smer prihodnjega pravnega in
siceršnjega razvoja družbe. Zato velja omeniti nekatere
okoliščine, ki so privedle do sedanjih pravnih sprememb.
V Sloveniji je še vedno čutiti vpliv nemške kulturne in pravne
tradicije.1 To je mogoče zaslediti tudi pri nekaterih določilih v
Osnutku ustave.2 Politične okoliščine po vojni so bile nenaklon-
jene razvoju prava, predvsem nekaterih pravnih disciplin, npr.
kazenskega postopka in ustavnega prava. Politično atmosfero, v
kateri nastaja nova ustava, določata predvsem antisocializem in
nekritičnost, s katero politični vrh in predlagatelj Osnutka ustave
zavračata dosedanje vrednote in privzemata zahodne. Za predla-
gatelja in za sestavljalce Osnutka ustave3 takšna nekritičnost
nikakor ni opravičljiva, še zlasti zato ne, ker so spremembe, ki
jih Osnutek ustave predvideva (predvsem privatizacija podjetij),
ireverzibilne.
«	'	- 'S. - ■ "	Д
41
II. POSAMEZNA VPRAŠANJA OB SPREJEMANJU
USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE
1. Ustava kot pravni akt
V javnosti vlada prepričanje, da mora biti ustava kratka in
jasna. Iz takšnega prepričanja izhajajo tudi sestavljalci Osnutka
ustave.4
Res je, da so ustave zahodnih držav povečini razmeroma
kratke, podobno velja za mednarodne konvencije o človekovih
pravicah. Vendar razlog za njihovo kratkost ni v njihovem
namenu, da bi bile razumljive vsakomur, marveč v tem, da so
rezultat boja med privilegiranimi in deprivilegiranimi družbeni-
mi skupinami. Ustava, predvsem v tistem delu, v katerem so
določene pravice posameznika, predstavlja koncesijo družbene
skupine, ki je na oblasti, tistim, ki oblasti nimajo in ni rezultat
pretehtanega premisleka najboljših mož v narodu. V ustavah in
v podobnih dokumentih so si v zgodovini ogrožene družbene
skupine, najprej plemstvo, kasneje meščanstvo in nazadnje v
določeni meri delavski razred, izgovorile in pravno zavarovale
nek minimum pravic. V mednarodnih konvencijah pa so zapisane
tiste minimalne pravice, ki jih je pripravljena zagotoviti najmanj
demokratična država, ki pristopi h konvenciji.
Ko govorimo o kratkosti ustav, mislimo na sam tekst ustave.
Vendar ustavno besedilo ni edini obvezen pravni vir ustavnih
norm. Odkar so se na kontinentu pojavila ustavna sodišča, katerih
sodbe so obvezne za vse, so te sodbe obvezen dodaten pravni vir
ustavnih norm za zakonodajalca, za sodišča in za vse državne
organe. V anglosaških pravnih sistemih pa predstavljajo sodbe
sodišč že od nekdaj obvezen pravni vir. Ustavne norme npr. v
ZDA poleg sicer kratkega besedila ustave predstavlja še na
desettisoče sodnih odločb. Ker brez teh sodnih primerov ustav-
nega besedila ni mogoče pravilno razumeti, lahko rečemo, daje
ustava ZDA od vseh najdaljša.
42
Ko govorimo o ustavnih normah, je potrebno opozoriti še na
neko posebnost ustave v primerjavi z drugimi predpisi. Za pravne
norme velja, da so popolne šele, ko je za njihovo kršitev
zagrožena sankcija. Norma brez sankcije (lex imperfecta) ni
prava pravna norma, nekateri govorijo o njej kot o navadnem
priporočilu. Z ustavnimi normami je drugače, saj je za njihovo
kršitev, če npr. parlament sprejme protiustaven zakon, določena
splošna sankcija neveljavnosti takšnega akta, ki jo izreka ustavno
sodišče. Delitev ustavnih norm na leges perfectae in leges imper-
fectae nima takšnega pomena kot sicer, s tem pa tudi na delitev
ustavnih norm na t.i. programske ali "ideološke norme in
klasične pravne norme. Ustavne norme ne določajo le pravic in
obveznosti med posameznimi ljudmi in organizacijami, marveč
so lahko zgolj navodilo zakonodajalcu, ki ga mora ta pri spre-
jemanju zakonov upoštevati. Takšne norme niso "ideološka nav-
laka", kot trdijo nekateri, marveč so morda najbolj značilne
ustavnopravne norme.
Na začetku je potrebno poudariti, da vsaka pravna norma v
hierarhično zaporedje razvrsti določene vrednote. Že sam obstoj
pravne norme postavi na višje mesto v vrednostni lestvici neko
instanco (npr. državo), ki ima moč, da to normo izvrši, od druge
možnosti (vrednote), da namreč takšna instanca sploh ne obstaja.
Vse norme izbirajo med različnimi možnostmi urejanja
določenega razmerja, s čimer implicitno razvrstijo določene
vrednote. Ideološko nevtralnih norm zato ne more biti.5 Toliko
bolj to velja za ustavo, ki postavi temelj celotnemu pravnemu
redu in tako celotni hierarhiji vrednot. Kakor ne obstajata kratka
in jasna ustava, tako tudi ne obstaja ideološko nevtralna ustava,
čeprav predlagatelj Osnutka ustave v obrazložitvi to trdi.6
43
2. Ustava Socialistične republike Slovenije iz leta 1974
in Osnutek ustave Republike Slovenije iz leta 1990
«
A.	Ustava Socialistične republike Slovenije iz leta 1974
Ko govorim o ustavi iz leta 1974 ne mislim na vse oblike
izvajanja te ustave, saj ta ni zagotavljala politične svobode in
neodvisnosti sodstva in je zato zmanjšala možnosti za uveljavl-
janje predvidenih pravic. Kljub temu predstavlja ustava iz leta
1974 (republiška in zvezna ustava sta med seboj zelo podobni)
na področju normativne ureditve osvobajanja človeka velik
dosežek.7 Gre predvsem za neprivatno (torej družbeno) lastnino
nad produkcijskimi sredstvi in na samoupravljanje kot temeljno
načelo urejanja in vodenja družbenih zadev.
Šele družbena lastnina daje resnične pogoje za pravičnejšo
razdelitev družbenega produkta. Tudi socialne demokracije v
kapitalizmu s progresivnimi davčnimi stopnjami pri tem ne more-
jo biti enako uspešne. Pomembnejši paje drug vidik družbenosti
lastnine. Upravljanje podjetij v privatni lasti ne more biti tako
demokratično in delavci ne morejo biti tako zavarovani pred
samovoljo lastnika, kot je to mogoče v neprivatnih (družbenih)
podjetjih. Za državna podjetja in za druge državne organizacije
veljajo podobne pomanjkljivosti kot za privatna podjetja.
B.	Osnutek ustave Republike Slovenije iz leta 1990
Osnutek ustave je praktično v celoti odpravil obe osrednji
značilnosti ustave iz leta 1974. Tako sta bistveni določili Osnutka
ustave drugi odstavek 42. člena, ki govori o svobodi združevanja
v stranke8 in prvi odstavek 66. člena, ki govori o pravici do
lastnine in dedovanja9 v povezavi s prvim odstavkom 72. člena,
ki govori o pravici do zasebne gospodarske pobude.10 S tema
dvema institutoma, v odsotnosti njunih učinkovitih korektivov,
so postavljeni temelji strankarskemu političnemu sistemu in kapi-
44
talističnemu gospodarskemu sistemu z vsemi njunimi slabost-
mi.11
3. Posamezna pravna vprašanja
A. Preambula in temeljna načela
Osnutek ustave ima kratko preambulo, temeljnih načel pa ne.
Ker ni bistvene razlike med različnimi ustavnimi normami glede
njihove veljave, predstavlja takšna ureditev korak nazaj v primer-
javi s prejšnjo. Iz uvodnega dela predpisov, ustave pa še posebej,
je mogoče razbrati "duh" ustave, njen namen. Temeljna načela
Ustave SR Slovenije predstavljajo "smer za razlago ustave in
zakonov".12 Razen omembe svetosti življenja, človekovega dos-
tojanstva in temeljnih človekovih pravic v Osnutku ustave ni
drugih določil, ki bi opisovala ideale te ustave.
Ustava SR Slovenije in SFR Jugoslavije v Temeljnih načelih
dajeta podlago vrsti pravic ljudi in organizacij ter hkrati ome-
jujeta državne organe in druge organizacije pri njihovem delo-
vanju. Ta del ustave med drugim določa kot izhodišče človekove-
ga položaja v družbi pravico do samoupravljanja, ekonomsko,
socialno in osebno varnost človeka, solidarnost med ljudmi,
enakost in drugo.13 Kot splošna načela delovanja proizvodnih
organizacij, neproizvodnih organizacij in državnih organov so tu
navedena: javnost dela organov, osebna odgovornost, zamenl-
jivost nosilcev samoupravnih in javnih funkcij, možnost kontrole
nad njihovim delom in podobno.14 Teh izhodišč, ki v pravnem
smislu predstavljajo podlago za pravice tistih, ki sicer lahko
postanejo predmet samovolje oblastnikov, v Osnutku ustave niti
v ekonomskem niti v političnem delu ne najdemo. V tem delu
ustave je izražena tudi težnja ustavnega reda z različnimi korek-
turnimi mehanizmi vsem zagotoviti enake začetne možnosti. Peti
45
razdelek Temeljnih načel Ustave SR Slovenije in SFRJ pravi: "Ti
cilji socialne politike se uresničujejo...s tem, da se na temeljih
solidarnosti in vzajemnosti premagujejo razlike, ki izvirajo iz
materialne nerazvitosti in drugih neenakih možnosti za življenje
in delo, izenačujejo možnosti za izobraževanje in delo ter onemo-
gočajo in odpravljajo socialne razlike, ki ne izvirajo iz uporabe
načela delitve po delu."
Osnutek ustave deprivilegiranim ne more ponuditi takšnih
pravic, saj celo kot gonilo družbenega napredka postavlja čim
večje možnosti za socialno neenakost. Takšnih določil iz razuml-
jivih razlogov predlagatelj ni mogel prepisati iz zahodnih ustav
ali mednarodnih konvencij o človekovih pravicah.
B. Ekonomski sistem
Ekonomski sistem je v glavnih potezah opredeljen s pravico
do privatne lastnine podjetij in njenim dedovanjem v povezavi z
zasebno gospodarsko pobudo. Izvedbo teh načel predstavlja
predvsem Zakon o podjetjih. Slovenska skupščina ga ni uvrstila
na spisek zveznih zakonov, ki v Sloveniji ne veljajo več.15
Privatizaciji družbenih podjetij Osnutek ustave daje polno pod-
poro in družbene lastnine kot oblike lastnine niti ne dopušča več,
čeprav jo Zakon o podjetjih še predvideva.16
Privatizacija podjetij, s katero dobijo takorekoč vse pravice
upravljanja lastniki podjetij, prav tako pa tudi pravice razpola-
ganja s presežnim produktom, postavlja delavce v neprimerno
slabši položaj, kot so ga imeli doslej. Pri degradiranju delavcev
in pri odvzemanju njihovih pravic ne gre zgolj za eno od mnogih
sprememb zakonodaje. Po Ustavi SRS in SFRJ iz leta 1974 in po
Zakonu o združenem delu so imele organizacije združenega dela,
pa tudi nekatere druge samoupravne organizacije podoben status
kot ustanove v zahodnih pravnih ureditvah. Organizacije
združenega dela so imele namensko premoženje, torej niso bile
profitne organizacije, zaposleni so po načelu "en človek en glas"
46
skupno upravljali podjetje. Skrbeli so za obnavljanje premoženja
in za investicije, niso pa bili lastniki in niso imeli pravice odtujiti
osnovnega premoženja organizacije. Zakonodajalec jim torej ni
dal lastninske pravice, s katero bi lahko prosto razpolagali,
marveč t.i. upravljalska upravičenja.17 Ta upravičenja so bila
dana natanko določenim delavcem, tistim, ki so bili v organizaciji
zaposleni.18 Ta upravičenja povsem zadoščajo za uspešno
vodenje organizacije, kar npr. dokazujejo ustanove v zahodnoev-
ropskih državah. Pogledi nekaterih, da gre pri premoženju sa-
moupravnih organizacij za "nikogaršnjolastnino ", da pravni
status tega premoženja ni jasen, ker ni "titularja" premoženja, so
nestrokovni.
Poleg načelnih vprašanj kako statusno organizirati bodoča
podjetja, se pojavlja še eno zelo pomembno pravno vprašanje.
Gre za premoženje organizacij združenega dela, ki ga spremin-
jajo v zasebno lastnino. Delavci, ki so v organizacijah združenega
dela delali, res niso imeli lastninske pravice na podjetjih, vendar
premoženja podjetij niso zgolj dobili v upravljanje od npr.
države, marveč so ga sami ustvarjali, zanj skrbeli ter kakor bi
bili podjetniki, delili usodo organizacije. Tako je za večino
podjetij danes nesmiselno trditi, da so last koga drugega kot
delavcev, ki v njih delajo ali so v njih delali v preteklosti.
Poseganje v upravljalske, še toliko bolj pa v premoženjske
pravice delavcev (npr. s prvim odstavkom 65. člena Osnutka
ustave) predstavlja grobo kršenje njihovih pridobljenih pravic.
Splošno načelo vsakega pravnega sistema je od nekdaj bilo
načelo spoštovanja pridobljenih pravic. Odvzem, npr. lastninske
pravice, je izjemoma sicer dopusten, ko gre za posebne kategorije
stvari, npr. za nekatere nepremičnine ali stvari posebnega kul-
turnega pomena. V teh primerih pravo izjemoma dopušča odv-
zem pravice, vendar vsaj pod dvema pogojema, prvič, da je za
odvzem ugotovljen splošni interes, in drugič, daje lastniku dana
odškodnina. Izjemo od načela plačila odškodnine predstavljajo
le tisti primeri, ko gre za stvar, ki je v nasprotju z najbolj
temeljnimi družbenimi vrednotami. Takšen je primer pri kazni-
47
vem dejanju, ko se storilcu vzame npr. orožje ali ponarejen
denar. Podoben je bil primer nacionalizacije stanovanj in kme-
tijskih zemljišč po vojni, kije temeljil na podmeni, da čezmerno
lastništvo nad stanovanji in zemljo predstavlja sredstvo za izko-
riščanje drugih.
V primeru privatizacije organizacij združenega dela pa ne gre
za nobenega od zgoraj opisanih primerov, torej niti za nemoral-
nost obstoja družbene lastnine, niti za splošni interes v povezavi
s plačilom odškodnine. Ker prizadeva večino prebivalstva, seve-
da tistega, ki bo pri privatizaciji njihovih podjetij najbolj
prikrajšan, je takšno ravnanje še asocialno. Osnutek ustave
proces privatizacije družbene lastnine uzakonja. Odvzema up-
ravljalskih upravičenj, kot tudi odvzema vseh drugih pravic
Razlaga Osnutka ustave sploh ne omenja, kaj šele da bi ga
poskušala utemeljiti.19
Ustava SRS je dokaj natančno določila položaj in pravice
delavca v organizaciji združenega dela.20
Osnutek ustave, nasprotno, izmed vseh socialnoekonomskih
pravic delavcev določa le možnost (!) uzakonitve pravice delav-
cev sodelovati pri upravljanju podjetij21 ter pravico do stavke in
sindikata.22 Ostale pravice so sicer naštete, njihovo vsebino pa
si morajo delavci vsakič posebej zagotoviti s kolektivnimi pogod-
bami. Splošno znano dejstvo je, da kolektivne pogodbe, kljub
temu, da so splošno veljavne, upoštevajo le v največjih podjetjih,
v manjših podjetjih pa v večini primerov ne. Na področju pravnih
odnosov, ki prihajajo skoraj za vsakogar v poštev takorekoč vsak
dan (v nasprotju z npr. pravico do zagovornika pri prvem
zaslišanju, ki je večina ljudi nikoli ne rabi), je Osnutek ustave
skromen in tistim, ki so v delovnem razmerju ogroženi, ne
zagotavlja skoraj nikakršnih pravic.
C. Politični sistem
Splošno načelo političnega sistema da oblast pripada ljudstvu,
48
je v Ustavi SR Slovenije in v Osnutku ustave podobno.23 Izpel-
jave tega načela pa so v obeh aktih bistveno različne. V Ustavi
SR Slovenije splošna določba, ki zavezuje zakonodajalca in vse
druge organe, ki organizirajo in izvajajo procese upravljanja,
pravi, da mora biti upravljanje organizirano tako, da delovni
ljudje "v vsakem delu organizacije oziroma skupnosti odločajo
o vprašanjih svojega dela in o drugih interesih".24 V Ustavi SR
Slovenije je predvidenih še vrsta mehanizmov, ki preprečujejo
samovoljo državnih organov.25 Po Osnutku ustave pa ima pravi-
ca do udeležbe v političnem življenju praktično samo še dve
komponenti - pasivno volilno pravico in pravico ustanavljati
stranke.
Sporna je predvsem pravica do političnega združevanja, tako
kot deluje v parlamentarnih strankarskih sistemih in sedaj tudi v
Sloveniji. Ne gre za vprašanje, ali pravico političnega združevan-
ja dopustiti ali ne, naloga zakonodajalca je določiti meje tej
pravici, da tisti, ki jo uporabljajo, ne bodo kršili pravic drugih.
Pri društvih na primer pravna razmerja obstajajo predvsem
med člani društva in zato možnost poseganja v pravice drugih ni
velika. Bistvo delovanja političnih strank paje poseganje navz-
ven, v politični prostor, kjer sicer (načelno) obstajajo pravice
vseh ljudi do udeležbe pri vodenju javnih zadev. Obstoječa
zakonodaja, katere temelj nakazuje Osnutek ustave, ne zagotavlja
nobenih mehanizmov, ki bi posameznika varovali pred privile-
giranim oziroma monopolnim položajem političnih strank. Tako
pravica do političnega združevanja v stranke, ob odsotnosti
varovalnih mehanizmov, odpravlja pravico posameznika delova-
ti v političnem življenju. V tem primeru ne moremo resno
govoriti o individualni pravici do aktivne udeležbe v političnem
življenju, marveč zgolj o pravici do grupnega političnega delo-
vanja. Pa še ta je omejena, saj je za ustanovitev, predvsem pa za
delovanje stranke in za nastopanje na volitvah potrebno veliko
denarja. Tako veliki večini ljudi, kije tudi sicer deprivilegirana,
razen možnosti udeležbe na volitvah tako ne ostanejo nobene
druge politične pravice.
49
Po Ustavi SR Slovenije ima poleg številnih drugih up-
ravičencev vsak občan pravico zahtevati izdajo zakona.26 Po
Osnutku ustave lahko izdajo zakona predlaga dvajset tisoč (v
varianti trideset tisoč) volilcev.27Zvezna ustava in bivši Poslov-
nik skupščine SR Slovenije dajeta vsakemu delegatu v skupščini
številne pravice, med drugim tudi pravico predlagati obravna-
vanje zadev, ki imajo pomen za delovne ljudi in občane, predla-
gati obravnavanje zadev, ki se nanašajo na politiko izvršnega
sveta, predlagati ankete o zadevah z delovnega področja zbora,
postavljati vprašanja delegatov in podobno.28 Osnutek ustave na
ustavni ravni zagotavlja le pravico desetine poslancev parlamen-
ta, da lahko sprožijo v parlamentu interpelacijo, da se obravna-
vajo posamična vprašanja glede dela vlade ali posameznega
ministra.
Politični sistem, kot ga opredeljuje Osnutek ustave, daje
praktično vse politične pravice političnim strankam. Te so lahko
poljubno hierarhično organizirane, pri čemer se izgubljajo indi-
vidualne pravice članov stranke. V takšnem strankarskem poli-
tičnem sistemu posameznik nima na voljo resnih mehanizmov,
ki bi omogočali njegovo aktivno politično delovanje. Lahko
govorimo le o pravici do grupnega političnega delovanja, v
katerem je osrednja vloga prepuščena tistim, ki
so tudi sicer
(ekonomsko) najmočnejši.
D. Človekove pravice
Kljub temu, da predlagatelj Osnutka ustave poglavju o člo-
vekovih pravicah namenja osrednje mesto,30 in kljub temu, da
Osnutek ustave vsebuje nekatera določila, ki jih v prejšnjem
ustavnem redu ni bilo (med najpomembnejšimi je pravica do
naravnega sodnika31), Osnutek ustave predstavlja tudi na tem
področju korak nazaj v primerjavi z Ustavo SR Slovenije.
Glede na to, da čas krvave politične diktature še ni tako daleč
in da so bili ljudje do nedavnega lahko v nevarnosti zaradi svojega
50
političnega prepričanja, je razumljivo, da so v poglavju o pravi-
cah in svoboščinah podrobneje urejeni odnosi med državo in
posameznikom, predvsem tisti v zvezi s kazenskim postopkom.
Gre predvsem za svoboščine, torej pravice negativnega statusa,
pri katerih človek sme pričakovati od države, da v določeno sfero
njegove svobode ne bo posegala.
Drugo skupino pravic predstavljajo tiste pravice, ki urejajo
odnose med posamezniki. Ti odnosi so precej pogostejši in
statistično zato pomembnejši.32 Ta skupina pravic, od katere je
bistveno odvisno uresničevanje splošnejše pravice človeka do
svobode in dostojanstva, v Osnutku ustave, vsaj v primerjavi z
Ustavo SR Slovenije, skoraj ni zastopana. Kapitalistični gospo-
darski sistem še dodatno odpira vrata celi vrsti možnih kršitev in
ogrožanju človekovih pravic, njegove svobode in dostojanstva.
Zato bi morali biti mehanizmi za varstvo teh človekovih pravic
še mnogo bolj razvejani. Osnutek ustave pa teh mehanizmov
skoraj ne predvideva.
Poleg ekonomskih pravic Osnutek ustave razveljavlja še ne-
katere druge pravice npr. pravico staršev, da jim otroci nudijo
pomoč, če soje potrebni,33 pravico do posebnega varstva mla-
doletnikov brez staršev in drugih, za katere starši ne morejo
skrbeti,34 pravico do pomoči družbene skupnosti tistih, ki so
nezmožni za delo in nimajo sredstev za preživljanje.35
E. Lokalna samouprava
Ustava SR Slovenije ima izčrpna določila o pristojnosti in
ureditvi občine in krajevne skupnosti. Osnutek ustave predvideva
samoupravo občine, pri tem pa vsebinsko ne določa njenih
pristojnosti, s čimer zakonu dopušča, da te pristojnosti skopo
odmeri.36 Manjših teritorialnih enot samouprave, npr. krajevnih
skupnosti, Osnutek ustave ne omenja, torej tudi ne zagotavlja na
tej ravni nobenih pravic.37
51
4. Vrednote in ustava
A.	Vrednote v pravnih normah nasploh
Navadno nas pri pravnih razmerjih zanimajo pravice posamez-
nih subjektov. Pravne norme pa lahko presojamo tudi glede na
to, katerim vrednotam je tisti, ki jih je uzakonil, dal prednost,
oziroma, kako je vrednote razvrstil v hierarhiji. Na en način
vrednote varuje kazenski zakon,38 na nekoliko drugačen način
jih razvršča ustava. S svojimi instituti ustava v konfliktu različnih
pravic, kijih zagotavlja, nekaterim pravicam daje prednost pred
drugimi. Ker ustava daje podlago za celotno področje pravnega
urejanja v družbi, je mogoče že iz ustave povzeti temeljne in
najpomembnejše vrednote pravnega sistema.
B.	Vrednote v Ustavi SR Slovenije iz leta 1974
Osrednje vrednote v Ustavi SR Slovenije so v besedilu sicer
izčrpno in izrecno zapisane kot vrednote, ne zgolj kot tehnične
norme z določitvijo pravic subjektov, res paje tudi, da instrumen-
tov za njihovo uresničevanje ni dovolj. Predvsem ni izdelan
mehanizem za zagotavljanje neodvisnosti sodstva, Zvezi komun-
istov paje bila po Ustavi SR Slovenije in SFR Jugoslavije vnaprej
zagotovljena oblast. Če te pomanjkljivosti odmislimo, dobimo
vrednostni sistem, katerega osrednje vrednote so človekova svo-
boda, neizkoriščanje človeka, skupno odločanje o skupnih zade-
vah, socialna varnost, solidarnost med ljudmi in organizacijami,
in druge.39 O tem, da sistem mehanizmov za zagotavljanje teh
vrednot ni bil smotrno organiziran, ni dvoma, vendar to še ne
pomeni, da tega ne bi bilo mogoče zagotoviti in ne zmanjšuje
pomena teh vrednot samih.
Skupna značilnost teh vrednot je izhodišče, da je življenje v
družbi skupen projekt, v katerem so vsi ljudje med seboj odvisni
in ni mogoče niti posameznikovega uspeha niti neuspeha pripi-
52
sovati zgolj njegovim lastnim zaslugam. Izhodišče ustave je tudi,
da je družba dolžna, ne kot skupina posameznikov, ki imajo,
marveč kot skupnost enakopravnih ljudi nuditi pomoč tistim, ki
soje potrebni.
V	zakonodaji, ki je urejala gospodarski sistem, predvsem v
ustavi in v Zakonu o združenem delu, je moč videti naziranje, da
je tudi gospodarsko življenje skupen projekt, podjetje pa skupno
prizadevanje delavcev, ki v njem delajo. To izhaja iz številnih
pravnih institutov, ki določajo skupno upravljanje zadev, skupno
delitev dohodka, solidarnost delavcev in drugih.
V	razmerjih med posamezniki je ustava kot pravno dolžnost
določila dolžnost pomagati človeku v stiski.40
Ustava namerno uporablja izraz "družba" v najrazličnejših
zvezah, ker ne gre več le za pravna razmerja pravic in obveznosti
države in posameznikov, marveč je v določenih okoliščinah
posameznik ali organizacija dolžan priskočiti na pomoč druge-
mu, ki je v stiski. S tem seje v družbi krepil občutek skupnosti
in medsebojne povezanosti in odvisnosti.
Podlaga in pogoj za ustvarjanje "skupnostnih" vrednot in
občutka skupnosti je bilo prepričanje ljudi, da med seboj nimajo
izrazito konfliktnih interesov in prepričanje, da eni ne živijo
izrazito na račun drugih in da nimajo nad njimi izrazite oblasti.
C. Vrednote, ki jih prinaša Osnutek ustave
Osnutek ustave pa spodnaša izhodišča, iz katerih izhajajo
"skupnostne" vrednote. Osnutek ustave s tem ko ne zagotavlja
instrumentov, ki bi to preprečevali, uzakonja koncentracijo poli-
tične in ekonomske moči v rokah izrazite manjšine. Vrednote, ki
jih prinaša Osnutek ustave, so vrednote privilegirane manjšine -
bogastvo, moč in oblast. V ustavnih določbah se najbolj izrazito
kažejo v pravici do lastnine in dedovanja ter pravici do zasebne
gospodarske pobude. V nasprotju z Ustavo SR Slovenije, po
53
kateri je temelj človekovega položaja v družbi njegovo delo, je
po Osnutku ustave osrednje merilo uspešnosti človeka, njegove-
ga statusa v družbi in podlaga za razslojitev družbe sposobnost
privatne gospodarske iniciative. Človekov položaj so v preteklem
sistemu, kljub politični nedemokraciji, vendarle v precejšnji meri
določala njegova dejanja v celoti, od njegovega dela, strokovnos-
ti do osebnostnih lastnosti. Razen politične lojalnosti ni bilo
drugih momentov, ki bi bili pri določanju posameznikovega
statusa izrazito v ospredju.
V	lastninskem ekonomskem sistemu pa postane odločilen
predvsem en izsek človekovih sposobnosti, ki napravi nepo-
membne vse ostale, to je sposobnost tržiti, čim več iztisniti iz
tistega, kar človek na trgu ponuja. V tej vlogi je človek ves čas
v prikritem ali odkritem konfliktnem odnosu z vsemi drugimi.
Tekmovalni, konkurenčni odnos do drugih, ki sicer ni tako
samoumeven, kot se danes zdi, postane po drugi strani v takšnem
ekonomskem sistemu za posameznika nujnost, saj mu v primeru,
če se teh pravil ne drži, neprestano grozi nevarnost za njegov
obstoj. Vrednota pridobivanja zgolj zase (in na račun drugih) pa
je asocialna in za družbo v celoti nevarna. S seboj namreč prinaša
razpad družbe v prah posameznikov ter shizofrenijo kot
množično bolezen, kar se v kapitalističnih deželah že nekaj časa
dogaja.
V	preteklem sistemu so ljudje, ki so na "tržni" način prišli do
denarja, torej ne predvsem s svojim delom, marveč tako, da so
se "znašli", bili na slabem glasu. Skrajni primeri tega, kako se
človek "znajde", so predstavljali celo kazniva dejanja.41 Danes
to, da se človek "znajde", da zna "tržiti", postaja zaželeno, celo
več, temeljno merilo človekove uspešnosti in človekovega statusa
v družbi.
Vrednoti, ki stojita za denarjem in bogastvom, sta moč in
oblast. Za ekonomsko močjo pride na vrsto politična oblast in
kdor ima v rokah ekonomijo, ima v rokah tudi politiko. Moč in
oblast za enega pa pomeni nemoč, podrejanje in nesvobodo za
54
drugega in ti drugi so vedno v večini. V primerjavi z družbeno
klimo, ki prihaja tudi z Osnutkom ustave, je bil čas zadnjih
denimo petindvajsetih let, kljub politični nedemokraciji, pravza-
prav čas svobode.
5. Postopek sprejemanja ustave in pravnotehnični
vidik Osnutka ustave
Pravniki v večini zastopajo stališče, da pravnega reda ne gre
spreminjati z velikimi zamahi, marveč s popravljanjem drobnih
rešitev. Pravne norme posegajo v tako različne odnose in člo-
vekove interese, da vseh vnaprej ni mogoče predvideti in ni
mogoče predvideti vseh učinkov, ki jih bo zakonodajna spre-
memba prinesla. Postopne spremembe zmanjšujejo možnost, da
bi prišlo do absurdnih situacij, nejasnosti in prevelikih krivic.
Sestavljalec osnutka se teh pogledov ni držal in ni ohranil prak-
tično nobenega člena Ustave SR Slovenije v veljavi v njegovi
obliki, manjši del členov paje ohranil po njihovi vsebini.
S takšnim revolucionarnim načinom sprejemanja ustave se je
sedanja oblast v Sloveniji izognila obrazložitvi posameznih spre-
memb ustave, kar je sicer pravilo pri spremembah predpisov. Iz
Ustave SR Slovenije namreč z Osnutkom ustave izpade veliko
pravic ljudi in občanov. Odvzema pravic, ki se ga večina pri-
zadetih verjetno niti ne zaveda, predlagatelj niti ne omenja, še
manj pa obrazloži.
Rok za razpravo o sprejetju nove ustave je tudi mnogo prekra-
tek.42
Kar zadeva normativno tehniko, je Osnutek ustave slabo
narejen. V njem so nedoslednosti v terminologiji,43 dikcija je
včasih nerodna,44 nekatera vprašanja niso rešena, oz. bi bilo
njihovo upoštevanje absurdno,45 v Osnutku ustave so tudi slov-
nične napake.46
55
III. SKLEP
S stališča (hierarhije) vrednot, kot izhajajo iz pravnih institu-
tov Osnutka ustave, je Osnutek ustave Republike Slovenije reak-
cionaren. Gledano pravno predstavlja velik korak nazaj v primer-
javi z dosedanjim pravnim redom, saj je izpuščenih veliko bist-
venih pravic in mehanizmov za zagotavljanje teh pravic, ki jih je
ustava iz leta 1974 imela. Spremembe, ki jih Osnutek ustave
predvideva, so zaradi privatizacije gospodarstva ireverzibilne.
Njene posledice bodo na normativnem področju velike, brez
pravic bodo ostale predvsem deprivilegirane družbene skupine
(zato je Osnutek ustave po svojem bistvu asocialen). Na področju
družbene klime in hierarhije vrednot v družbi bo osrednje mesto
med vrednotami postopoma zasedla težnja po moči in oblasti. To
bo ob normativnih pogojih, ki za to daje Osnutek ustave,
istočasno za večino prineslo nesvobodo in podrejanje.
t
Opombe
1.	Za nemško in avstrijsko pravo je značilno tudi, da sta z zamudo
sprejemali moderne in svobodnejše pravne institute, ki so na kon-
tinent največkrat prihajali iz Anglije. Navadno so Franeozi privzeli
kakšen demokratičen pravni institut od Angležev, Nemci od Fran-
cozov, Avstrijci od Nemcev, in ko seje uveljavil v Avstriji in Nemčiji,
je postal zanimiv in posnemanja vreden tudi v naših krajih. Zaradi
zaostanka pri sprejemanju demokratičnih pravnih institutov av-
strijsko in nemško pravno mentaliteto včasih označujejo kot avtori-
tarno. Razvoj pravnega sistema v Sloveniji v zadnjih letih kaže, da
v pogledu pravne kulture sodimo v avstrijsko-nemško skupino.
2.	Namesto ustaljenega izraza "skupščina" Osnutek ustave uvaja izraz,
ki je bil v rabi v času, ko so bili slovenski kraji pod Avstrijo "državni
zbor". Kot variantni naziv za institucijo javnega tožilca predlaga
56
Osnutek ustave izraz "državni tožilec", kar je prevod iz nemščine
(Staatsanwalt). Kar zadeva avtoritarnost, je ta razvidna npr. iz
Razlage Osnutka ustave (IV. del Splošne določbe, avtor Tine Hri-
bar), ki o tujcih (to so lahko tudi jugoslovanski državljani, ki nočejo
ali ne morejo pridobiti slovenskega državljanstva) govori kot o
ljudeh, ki "jih po naključju zanese v našo domovino."
3.	Osnutek ustave je sprejela skupščina Republike Slovenije na pre-
dlog Ustavne komisije skupščine dne 12. oktobra 1990. Objavljenje
bil tudi v časopisu Delo 19. oktobra 1990, str. 7 -12. Osnutek ustave
je za ustavno komisijo skupščine pripravila strokovna skupina v
sestavi: Frane Grad, Tine Hribar, Peter Jambrek (koordinator),
Tone Jerovšek, Matevž Krivic in Anton Perenič, strokovni tajnik
strokovne skupine je bil Miro Cerar ml.
4.	V Razlagi Osnutka ustave, V. poglavje (Pravice, svoboščine in
dolžnosti Človeka in državljana), četrti odstavek, je zapisano "Osnu-
tek pa tudi v tem poglavju upošteva temeljno zahtevo, naj bo nova
ustava jasen ter razumno dolg pravni akt..."
5.	V literaturi včasih navajajo primer železniškega voznega reda, ki naj
bi bil zgolj tehnična norma brez vrednostnih elementov. Takšne
norme so sicer zelo redke.
6.	Ra/laga Osnutka ustave, II. poglavje Zgradba ustave, drugi odsta-
vek: "Kot bistveno značilnost predlaganega osnutka slovenske us-
tave je na prvem mestu treba poudariti, da ne izhaja iz ideoloških
izhodišč..."
7.	Ustava Socialistične republike Slovenije, Ur. 1. SRS, 6/1974,
22/1981, 32/1989; Ustava SFR Jugoslavije, Ur. 1. SFRJ, 4/1974,
38/1981, 70/1988. V zvezi z Ustavo SR Slovenije in Ustavo SFRJ
velja omeniti še Zakon o združenem delu, Ur. 1. SFRJ 6/1976 z
novelami.
8.	Drugi odstavek 42. člena Osnutka ustave: "Ljudje imajo pravico, da
se svobodno združujejo z drugimi. V ta namen lahko svobodno
ustanavljajo društva, politične stranke, sindikate in druge organiza-
cije ter se vanje svobodno vključujejo ter iz njih izstopajo."
9.	Prvi odstavek 66. člena Osnutka ustave: "Vsakdo ima pravico do
zasebne lastnine in dedovanja."
10.	Prvi odstavek 72. člena Osnutka ustave: "Zasebna gospodarska
pobuda je svobodna."
11.	V zvezi z Osnutkom ustave sem upošteval še Zakon o podjetjih,
Ur. 1. SFRJ, 77/1988,40/1989,46/1990;Splošno kolektivno pogodbo
za gospodarstvo z dne 27. julija 1990, Ur. 1. RS 31/1990; Zakon o
političnem združevanju, Ur. 1. SRS, 42/1989.
12.	XII. razdelek Ustave SR Slovenije, enako je besedilo X. razdelka
57
Temeljnih načel Ustave SFRJ.
13.	II. razdelek Temeljnih načel Ustave SR Slovenije in Ustave SFRJ.
14.	IV. razdelek Temeljnih načel Ustave SRS in Ustave SFRJ.
15 Ustavni zakon za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi
Republike Slovenije, Ur. 1. RS 37/1990.
16.	Prvi odstavek 65. člena Osnutka ustave: "Lastnina je zasebna in
javna."
17.	Ustava SR Slovenije, 12. - 35. člen; Ustava SFRJ, 10. - 33. člen;
Zakon o združenem delu, drugi del, šesto poglavje (Upravljanje
družbenih sredstev), čl. 227 - 274.
18.	Ustava SR Slovenije, prvi odstavek 15. člena; Ustava SFRJ, prvi
odstavek 13. Člena; Zakon o združenem delu, prvi odstavek 13.
člena.
19.	Ukinjanje samoupravljanja kot sistema pravic tudi, prvič, ni pri-
merljivo s procesi v vzhodni Evropi, ker v vzhodni Evropi takšnega
sistema niso imeli (delavci npr. na Poljskem so se zavzemali prav za
samoupravljanje in ne za privatizacijo podjetij), in drugič, ni v
skladu z voljo delavcev v Sloveniji.
20.	Temeljna načela in prvi razdelek prvega poglavja drugega dela
Ustave SRS (Položaj človeka v združenem delu in družbena lastni-
na), 12. - 35. člen ter določila v poglavju o svoboščinah, pravicah in
dolžnostih človeka in občana.
21.	Drugi odstavek 73. člena Osnutka ustave: "Zakon lahko določi, da
imajo delavci pravico sodelovati pri upravljanju podjetij." Varianta
je za delavce ugodnejša: "Delavci imajo pravico sodelovati pri
upravljanju podjetij, v katerih so zaposleni. Omejitve in način
izvrševanja te pravice določa zakon."
22.	77. člen in 76. člen Osnutka ustave.
23.113. člen Ustave SR Slovenije in 88. člen Ustave SFRJ: "Delavski
razred in vsi delovni ljudje so nosilci oblasti in upravljanja drugih
družbenih zadev." 2. člen Osnutka ustave: "V Republiki Sloveniji
ima oblast ljudstvo; izvajajo neposredno, na volitvah in po načelu
delitve oblasti prek zakonodajnih, izvršnih in sodnih organov."
24.116. člen Ustave SR Slovenije in 91. člen Ustave SFRJ.
25.	119. člen Ustave SR Slovenije in 94. člen Ustave SFRJ ne
dopuščata, da bi kdorkoli opravljal javno ali samoupravno funkcijo,
če mu je ne poverijo delovni ljudje ali skupščina družbenopolitične
skupnosti. V nasprotju s tem pravica postavljati poslance v par-
lamentu ne pripada volilcem, ampak stranki, tako lahko postane
poslanec v parlamentu tudi nekdo, za kogar ni na volitvah nihče
glasoval.
26.	Drugi odstavek 355. člena Ustave SR Slovenije.
58
27.	Prvi odstavek 93. člena Osnutka ustave.
28.	38. člen Poslovnika skupščine Socialistične republike Slovenije
(prečiščeno besedilo), Ur. 1. SR Slovenije, 34/1985. Podobna
določila ima Ustava SFRJ v prvem odstavku 305. člena.
29.	115. člen Osnutka ustave. Ta določba ni uvrščena v poglavje o
državnem zboru (med pravice poslancev), marveč v poglavje o vladi
(med dolžnosti vlade). Možnost zahtevati interpelacijo sicer pred-
videva tudi Ustava SFRJ v drugem odstavku 305. člena.
30.	Razlaga Osnutka ustave, drugi del (Zgradba ustave), tretji odsta-
vek.
31.	Drugi odstavek 23. člena Osnutka ustave: "Sodi mu lahko samo
sodnik, ki je izbran po naprej z zakonom ter sodnim redom
določenih pravilih."
32.	Pravice do odvetnika pri prvem zallšanju npr. velika večina državl-
janov nikoli ne potrebuje, pravice, ki jih imajo ljudje npr. v podjetju,
v razmerju do organov oblasti (npr. upravnih organov) in podobne
pravice, pa prihajajo vsak dan v poštev.
33.	Določajo drugi odstavek 235. člena Ustave SR Slovenije in tretji
odstavek 190. člena Ustave SFRJ.
34.	Drugi in tretji odstavek 232. člena Ustave SR Slovenije in drugi
odstavek 236. člena Ustave SFRJ.
35.	Tretji odstavek 236. člena Ustave SR Slovenije in 189. člen Ustave
SFRJ.
36.	136. člen Osnutka ustave.
37.	Prav v poglavju o lokalni samoupravi je bila ureditev po Ustavi SR
Slovenije zelo izčrpna in je določala številne pristojnosti občine in
krajevne skupnosti.
38.	Šolski primer razvrščanja vrednot v pravu predstavlja kazenski
zakon. Glede na višino kazni, kije zagrožena, lahko vrednote kot so
življenje, zdravje, čast, premoženje, avtorska pravica in druge, raz-
vrstimo v hierarhičen red.
39.	Vrednote so kot cilji družbe, merilo za odločanje zakonodajalca,
izrecno navedene v temeljnih načelih ustave, povzeti pa jih je
mogoče tudi iz normativnega dela.
40.	242. člen Ustave SR Slovenije in 1%. člen Ustave SFRJ: "Vsakdo
je dolžan priskočiti na pomoč drugemu, kije v nevarnosti in solidar-
no z drugimi odvračati splošno nevarnost. "
41.	Npr. 148. člen KZ SR Slovenije (Nedovoljeno posojanje denarja);
drugi odstavek 149. člena KZ SR Slovenije (Nedovoljeno razpola-
ganje s stanovanji); 171. člen KZ SR Slovenije (Goljufija); 174. člen
KZ SR Slovenije (Oderuštvo).
42.	Skupščina Republike Slovenije je kot zadnji dan roka določila 30.
59
november 1990, kar skupaj znaša približno šest tednov od dneva
objave Osnutka ustave. Sklep skupščine je objavljen skupaj z Os-
nutkom ustave.
43.	Osnutek ustave za označitev Republike Slovenije uporablja kar
štiri načine: govori o Republiki Sloveniji (npr. 1., 2., 3. člen); o
Sloveniji (npr. prvi in četrti odstavek 99. člena); o republiki, pri
čemer je beseda včasih zapisana z malo začetnico (npr. prvi odsta-
vek 33. člena, prvi odstavek 84. člena), drugič pa z veliko začetnico
(drugi odstavek 43. člena).
44.	V tretjem odstavku 109. člena Osnutka ustave so našteti ministri,
ki naj bi bili člani sveta nacionalne varnosti. Iz besedila člena ni jasno
razvidno, ali je "minister za zunanje zadeve, za obrambo in za
notranje zadeve" ista oseba ali gre za več oseb. Poleg tega vsakršna
reorganizacija upravnih organov, s katero bi se ministrstva združila,
preimenovala ali organizacijsko spremenila, vnese nepotrebno
netočnost v pravni red. Dikcija, ki je uveljavljena v dosedanjem
pravnem redu, bi bila namesto "minister za zunanje zadeve", "funk-
cionar, ki vodi upravni organ, pristojen za zunanje zadeve" ali kaj
podobnega. Podobno velja za direktorja uprave za državno varnost
iz istega člena.
45.	Po četrtem odstavku 95. člena Osnutka ustave je državni zbor vezan
na izid referenduma, ni pa določeno za kakšno dobo njegova veza-
nost velja. Če bi takšno dikcijo upoštevali, bi bil državni zbor časovno
neomejeno vezan na izid referenduma.
46.	Pri pisanju števil Osnutek ustave besedi petdeset tisoč na treh
mestih zapiše skupaj (petdeseltisoč), in sicer v drugem in v petem
odstavku 158, člena in v drugem odstavku 161. člena.
60
Stanislav Vidovič
PRAVICE IN SVOBOŠČINE V PREDLOGU US-
TAVE
Pravice in svoboščine državljanov so standardna vsebina
vsake ustave. Ustava je neposredna garancija za njihovo ure-
sničevanje, toliko bolj, ker so to ustavne kategorije, ki so pribor-
jene - so rezultat družbenih sporov in spopadov.
Ravno zagotavljanje svoboščin in pravic državljanov je v
preteklosti predstavljalo ratio sprejemanja ustav. V začetku so
bile pravice državljanov določene s posamičnimi dokumenti (npr.
Magna Charta Libertatum, Zakon Habeas Corpus, Bill of
Rights), za katere seje monarh obvezal, da jih bo spoštoval, z
nastankom popolnih ustav pa so postale te pravice njihov sestavni
del. Prve, še nepopolne ustave, so v glavnem urejale le vprašanja
svoboščin in pravic človeka, v ustavah sodobnih držav pa
običajno obstaja posebno poglavje o svoboščinah, pravicah in
dolžnostih državljanov, pri čemer so drugi deli ustave, zlasti del
o delovanju državnih organov, usklajeni s tem delom. Ustavne
določbe o državni organizaciji so garancija za uresničevanje
človekovih pravic in svoboščin. Ta garancija je potrebna predv-
sem zato, ker je "bistvo boja za človekove pravice v prizadevan-
jih po utesnitvi oblasti in določitvi mej, ki jih le-ta ne sme
prestopiti." (Perenič; 1988:20) Posameznik se namreč svojim
pravicam in svobodi nikoli ne želi odpovedati, neprestano pa
obstaja nevarnost, da se mu jih odvzame. Rousseau je celo
zapisal, da "odreči se svoji svobodi pomeni isto kot odreči se
lastnostim človeka, svoji človečnosti in celo svojim dolžnostim.
Ni ga nadomestila, zaradi katerega bi se nekdo vsemu temu
odrekel. Takšno odrekanje je nezdružljivo s človekovo naravo in
moralnejše je odvzeti vsako moralnost svojim dejanjem, kot
odvzeti svobodo svoji volji."(Rousseau, 1978: 98)
61
"Biti svoboden" ima tri različne pomene, in sicer da:
a)"smem"	- svoboda v tem primeru pomeni, da je nekaj
dovoljeno,
b)"lahko"	- svoboda v tem primeru pomeni, da imam
zmožnost ali sposobnost biti svoboden in
c)"imam	moč" - svoboda v tem primeru pomeni, da morajo
zanjo biti izpolnjeni določeni pogoji (npr. materialni ali kateri-
koli drugi).
Razlika med "smem" in "lahko" odgovarja razlikovanju med
zunanjo in notranjo sfero svobode oziroma razlikovanju med
pozitivnim in negativnim konceptom svobode. Ko govorimo o
negativnem konceptu svobode, mislimo predvsem na "odsotnost
zunanjih ovir za individualno dejavnost, kar se predvsem izraža
kot pravica človeka, da ureja svoje življenje brez vpletanja
oblasti". (Čavoški, 1981:89) Ali še bolj natančno: "S stanjem
svobode razumemo stanje zaščite, ki dovoljuje vladanim, da se
učinkovito uprejo zlorabam oblasti vladajočih."(Sartori, 303)
Pozitiven koncept svobode oziroma notranja sfera svobode im-
plicira posameznikove psihološke in druge lastnosti, ki določajo
njegovo sposobnost svobodnega delovanja. Za posameznika je
demokratičen zgolj tisti sistem, ki mu omogoča, da svobodno
izraža svojo individualnost na vseh področjih družbenega delo-
vanja (političnem, ekonomskem, kulturnem,...).
Vendar pa nobena družba ne more posamezniku zagotoviti
popolne svobode, kajti vsak posameznik je odgovoren za tisto
svoje obnašanje, ki zadeva tudi ostale člane družbe. V zadevah,
ki zadevajo samo njega, je posameznik "neomejen gospodar nad
samim seboj, nad svojim telesom in dušo."(J.S. Mili, 1988: 118)
Edini razlog, zaradi katerega se lahko posameznikova svoboda
omeji, je, da se mu prepreči, da bi storil krivico drugim. Ome-
jevanje svoboščin in pravic z utemeljitvijo, da je to v posamez-
nikovo lastno dobro, fizično ali moralno, ni dovolj dobro op-
ravičilo. "Posameznik ne more biti pravično prisiljen, da nekaj
62
stori ali da se nečesa vzdrži, ker bi to bilo za njega boljše, ker bi
ga naredilo srečnejšega ali ker bi bilo po mnenju ostalih modro
ali celo pravilno tako delovati."(J.S. Mili, 1988: 118)
Ta ugotovitev prav gotovo postavlja pod vprašaj moralne
temelje demokracije kot sistema, v katerem se "delovanje
določenih pripadnikov organizirane skupine (delovanje predstav-
nikov) pripisuje tudi ostalim pripadnikom, oziroma, da ostali
pripadniki sprejemajo to delovanje kot "legitimno" in obvezu-
joče in v skladu s tem ravnajo." (Weber, 1985: 171) V demokra-
ciji, kot sama beseda pove, lahko vse odločitve državne oblasti
postavimo na skupen imenovalec - ljudstvo (demos). Drugi člen
predloga ustave Republike Slovenije tako pravi, da ima v "Re-
publiki Sloveniji oblast ljudstvo; izvajajo neposredno na volitvah
in po načelu delitve oblasti prek zakonodajnih, izvršnih in sodnih
organov." Predlog nove Ustave oblast ljudstva izjemno realis-
tično definira zgolj kot tisto, kar oblast ljudstva v sodobnih
demokracijah v resnici je - akt volitev in nič več. Dejanska oblast
je v rokah predstavnikov v parlamentu. To je dejstvo, saj tako
kot ima posameznik pri drugemu posamezniku mejo in potrditev
svoje svobode, tako ima tudi demokracija kot vladavina ljudstva
svojo mejo in potrditev v odločitvi posameznika na volitvah,
referendumu ali podobni obliki neposrednega izražanja volje
državljanov. Poleg te osnovne pravice, da na neposreden način
izražajo svojo voljo, imajo državljani v predlogu ustave zago-
tovljene tudi druge pravice in svoboščine. Ob tem velja poudariti,
da so avtorji ustavnega predloga k problematiki človekovih
pravic in svoboščin pristopili na primerjalno-pravni način.
Upoštevali so namreč vse najpomembnejše mednarodne do-
kumente, ki kodificirajo spoštovanje človekovih pravic in
svoboščin (Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, Medna-
rodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Med-
narodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Evropsko
konvencijo o varstvu človekovih pravic, Helsinško sklepno lis-
tino, ustavne rešitve teh vprašanj v sodobnih demokratičnih
državah) in tako v razpravo ponudili dokument, ki ne zanemarja
63
nobene mednarodno sprejete in u veljavne norme s tega področja.
Vendar pa razprava o predlogu ustave kljub temu ne more mimo
določenih dilem, ki se pojavljajo v zvezi z varovanjem člo-
vekovih pravic in svoboščin, saj so nekateri predlagani členi, ki
urejajo to snov, vprašljivi.
Tako je nedvomno eno od najpomembnejših vprašanj ustavne
debate, kdaj in pod katerimi pogoji se lahko pravice in svoboščine
državljanov omejijo. Tako v 15. členu predloga ustave (začasna
omejitev in razveljavitev pravic) lahko preberemo : "S to ustavo
določene pravice je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali
omejiti, kadar izjemna in splošna nevarnost ogroža obstoj države.
Sklep o taki nevarnosti in zaradi nje uvedeni začasni razveljavitvi
ali omejitvi pravic mora sprejeti in objaviti državni zbor Repub-
like Slovenije. Pravice se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas
trajanja take nevarnosti, vendar strogo v obsegu, ki ga tako stanje
zahteva, in to tako, da sprejeti ukrepi nimajo za posledico zapos-
tavljanja, ki bi temeljilo le na rasi, narodnostni pripadnosti,
spolu, jeziku, veri (variantni dodatek: političnem prepričanju) al i
družbenemu položaju." Določbe 15. člena predloga ustave pa ne
dopuščajo nobenega začasnega razveljavljanja ali omejevanja
pravic, določenih v 16. (nedotakljivost človekovega življenja in
prepoved smrtne kazni), 19. (varstvo človekove osebnosti in
dostojanstva v postopkih pred državnimi organi), 28. (načelo
zakonitosti v kazenskem pravu in prepoved povratne moči zako-
na), 29. (pravna jamstva kazenskih postopkov), 32. (prepoved
mučenja) in 41. členu (svoboda vesti).
V členih 33. (svoboda gibanja), 37. (pravica pisemske tajnos-
ti),
39. (svoboda izražanja) in 42. (pravica do zbiranja in
združevanja) pa je eksplicitno zapisano, da je te svoboščine in
pravice mogoče omejiti "zaradi zavarovanja nacionalne varnosti,
javnega reda ali zdravja ter javne morale", če to "zahtevajo
interesi nacionalne in javne varnosti", če je to "neizogibno
potrebno za varnost države". Te omejitve so v skladu z 29.
64
členom.
Splošne deklaracije človekovih pravic, ki dovoljuje omejitev
izvajanja zakonitih pravic in svoboščin, katerih namen je "zava-
rovati obvezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin
drugih ter izpolnjevanje pravičnih zahtev morale, javnega reda
in splošne blaginje v družbi." Razlaga razlogov, zaradi katerih
se lahko omejijo človekove pravice, pa ni povsem enotna, ker se
mednarodna merila in standardi na področju pravic človeka in
državljana razlikujejo od tistih, ki jih priznavajo posamezne
države. Ko govorimo o "zavarovanju nacionalne varnosti, jav-
nega reda ali zdravja ter javne morale", o "interesih nacionalne
in javne varnosti" in o "zavarovanju varnosti države", lahko
upravičeno domnevamo, da ima takšna, površna opredelitev
razlogov, ki dajejo državi pravico suspenza pravic, določen
namen. Njihova ohlapnost in širina omogočata povsem arbitrar-
no odločanje o tem, kaj in kdo ogroža državno varnost, nacionalni
interes, javno moralo itd. Pri tem avtorji predloga ustave v raz
lagi poudarjajo, da so vse možnosti za suspenz ustavnih pravic
in svoboščin predlagane v skladu z mednarodno sprejetimi stand-
ardi, ki predpisujejo tako postopkovne kot vsebinske omejitve
razveljavitve pravic. S tem naj bi bila odpravljena doslej veljavna
ustavna klavzula, ki je dajala državi splošno pooblastilo, da omeji
določene človekove pravice, kar ni popolnoma res, saj ima
država takšno splošno pooblastilo tudi po predlogu nove ustave,
in sicer na temelju 15. člena. Sedanji predlog rešitve tega proble-
ma je bolj sprejemljiv zgolj zaradi tega, ker dodatno eksplicitno
navaja, katere pravice se lahko omejijo in pod kakšnimi kriteriji.
Vendar pa še vedno posega na področja, ki jih s stališča pravic
človeka in državljana ni mogoče omejevati, tudi z ustavnimi
zakoni ne. Eno takšnih področij je svoboda izražanja, ki jo, kot
smo že omenili, ureja in nakazuje možnosti omejevanja 39. člen
predloga. Svoboda izražanja je tisto področje človekovih pravic
in svoboščin, ki ga ni mogoče omejevati "zaradi zavarovanja
nacionalne varnosti, javnega reda ali zdravja ter javne morale".
Vsebina 39. člena predloga ustave neposredno nudi možnosti za
65
sprejemanje zakonodaje, ki bi po svoji vsebini spominjala na
zloglasni 133. člen kazenskega zakonika SFRJ. V demokratični
državi mora namreč posamezniku pripadati pravica, da sodeluje
takov "demokratičnemu procesu", kot tudi nasproti "demokra-
tičnemu procesu". Brez slednjega bi lahko nastal vtis, da je v
demokraciji posameznik popolnoma in povsem član demokra-
tičnega kolektiva, t.j., daje posameznik reduciran na kolektiv,
kar pa ni smisel demokratičnih, temveč totalitarnih oblik vlada-
vine. Svoboda izražanja misli, svoboda govora in javnega nasto-
panja, svoboda tiska in drugih oblik javnega obveščanja in
izražanja so prav tiste pravice in svoboščine, ki državljanom
omogočajo, da delujejo "proti demokratičnemu procesu",
natančneje, proti državi.
Z vidika varovanja človekovih pravic in svoboščin je sporna
tudi preambula v ustavo zaradi določila o svetosti življenja, ne
sicer zato, ker izraža filozofsko stališče določene filozofske šole,
temveč zato, ker je njena vsebina tako splošna, da je nemogoče
pravno določiti njen pomen. Kot taka gotovo ne sodi v ustavo,
saj mora le-ta kot najvišji politični akt države temeljiti na kon-
senzu o rešitvi ključnih vprašanj, ki so zgodovinsko delila
družbo, kot najvišji pravni akt pa se mora odlikovati z jas nostjo,
preciznostjo in nedvoumnostjo. Predlagana preambula pa ne
zadovoljuje ne prvega ne drugega kriterija. Nasprotno, njeno
striktno tolmačenje omogoča celo sprejetje restriktivne zakono-
daje na področju dosedaj zajamčene pravice do svobodnega
odločanja o rojstvu svojega otroka. Nasprotniki splava v
Združenih državah Amerike se v svojih kampanjah sklicujejo
prav na svetost življenja (sanctity of life). Za sveta smatrajo tudi
življenja še nerojenih otrok, ki si prav zato po njihovem mnenju
zaslužijo zakonsko zaščito - zaščito pravice do življenja.
Vendar paje ameriško vrhovno sodišče leta 1973 odločilo, da
tako interpretacijo zavrne. Po mnenju vrhovnega sodišča ustavne
garancije osebne svobode posameznikov, kijih zagotavljata peti
in štirinajsti ustavni amandma, vključujejo tudi pravico žensk,
da odločajo o rojstvu spočetega otroka. Omenjena amandmaja
66
resda zagotavljata "življenje, svobodo in varnost" vsem osebam,
vendar pa to ne vključuje zaščite "življenja" fetusa, ker ustavni
pojem "oseba" ne vključuje nerojenih otrok.
Splav je tudi pri nas občutljiva tematika, okoli katere se bo
težko dosegel kompromis, saj argumenti zanj ("pro-choice") in
proti njemu ("pro-life") zadevajo v temeljne moralne in reli-
giozne principe. Kot smo videli, predlagana preambula omogoča
različne razlage pravice do splava, vendar pa bi omejevanje te
pravice omogočala tudi preambula, ki bi "svetost življenja"
nadomestila s pomensko jasnejšim izrazom "nedotakljivost
človekovega življenja". To govori v prid temu, da se je v
preambuli zaradi nejasnosti in dvoumnosti potrebno odreči vsem
atributom, povezanim z življenjem.
Predpostavimo, da bo predlog nove slovenske ustave s
takšnimi ali drugačnimi popravki sprejet z večinsko odločitvijo
na referendumu in da bo večini državljanov in prebivalcev Re-
publike Slovenije nova ustava nudila sprejemljive in pravične
rešitve. Obenem predpostavimo, da bodo z novo ustavo sprejete
tudi določene rešitve, ki bodo za manjšino državljanov nespre-
jemljive (npr. neenakopravnost isto spolno usmerjenih držav-
ljanov). V tem primeru bomo priče nasilju večine nad manjšino.
Večina in manjšina sta pri tem zgolj pravni konstrukciji, ki
omogočata sprejemanje zakonov.Ob tem naj opozorim na mnenje
znanega liberalnega misleca, daje "nasilje je enako škodljivo ali
še bolj škodljivo, če se uporablja v skladu z javnim mnenjem, kot
če se uporablja v nasprotju zjavnim mnenjem." (J.S. Mili, 1988:
123) To je tudi argument proti predlogu, da se ustava sprejme na
referendumu, in sicer ravno zato, ker je tiranija javnega mnenja
takšna, da preprečuje ekscentričnost. Ekscentričnost pa je za
Milla sorazmerna številu genijev, duhovni moči in moralni hra-
brosti družbe inje zaželjena, saj pomeni orožje pred tako tirani-
jo.(J.S. Mili, 1988:159)
Stanislav C. Vidovič
67
Literatura
Čavoški, Košta (1981) Mogućnosti slobode u demokratiji. IIC, Beo-
grad.
Mili, J. Stuart (1988) Izabrani politički spizi. Informator, Zagreb.
Perenič, Anton (1988) Zgodovinski razvoj človekovih pravic. V: Jam-
brek, Perenič, Uršič (1988) Varstvo človekovih pravic. Mladin-
ska knjiga, Ljubljana.
Rousseau, J. Jacques (1978) Društveni ugovor. Školska knjiga, Za-
greb.
Weber, Max (1985) Wirtschaft und Gesellschaft. Grundriss der ver-
stehenden Soziologie. J.B. Mohr, Tubungen.
68
Vlasta Jalušič, Tonči Kuzmanić
PREDLOG DOPOLNIL IN SPREMEMB K OS-
NUTKU NOVE USTAVE
Najprej nekaj splošnih pripomb:
V pričujočih pripombah sva se držala objavljenega osnutka
ustave v Poročevalec let.XVI, št 17, variantnih dodatkov in
pripomb, ki so jih dali poslanci in poslanke na zasedanju
skupščine, ki so tudi objavljeni v istem poročevalcu. V poskus
"izboljšave" ustavnega predloga sva se spustila predvsem zato,
ker je - žal - edini, in ker je očitno spet vsiljena "objektivna
situacija" taka, da praktično nihče nima ne časa in ne moči za
sestavljanje novega ali alternativnega, tudi midva sama ne. Kot
pristaša "kratkih ustav" se torej kljub hudim pomanjkljivostim
(predvsem na področju brutalnega črtanja domala vseh elementov
"socialne države") vključujeva v razpravo na način, ki ga podaja
predlog. Pripombe so zato večinoma že amandmajske.
1. Pripomba glede upoštevanih virov pri sestavljanju
ustave:
Meniva, da ni bil upoštevan eden od pomembnih virov, ki se
nanaša na pravice žensk in sicer:
Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, spre-
jeta 1979, ratificirana 1981, kjer se v drugem členu države
članice zavezujejo
69
a)	da bodo vključile načelo enakopravnosti moških in žensk v
svoje nacionalne ustave ali ustrezne zakone, če tega že niso
storile, ter da bodo z zakkonskimi in drugimi ustreznimi ukrepi
zagotovile njegovo praktično uporabo
b)	da bodo prepovedale z ustreznimi zakonskimi in drugimi
ukrepi, po potrebi sankcijskimi, vse oblike diskriminacije žensk
c)	da bodo uvedle pravno varnost pravic žensk enakopravno z
moškimi in bodo prek pristojnih nacionalnih sodišč in drugih
javnih institucij zagotovile učinkovito varstvo žensk pred vsakim
diskriminacijskim postopkom.
To je osnova iz katere izhajajajo drugi zakonski drugi zakonski
akti in mednarodna priporočila, ki se nanašajo tudi na socialne
in ekonomske pravice. (Npr. MOD št. 113 o enakih možnostih
delavcev in delavk in njihovem enakem obravnavanju - delavci z
družinskimi obveznostmi - 7/87)
2. jezik ustave
Ustava se eksplicitno naslavlja samo na državljane, torej
zavestno izpušča dikcijo, kije v slovenskem jeziku za razliko od
nekaterih ostalih možna, čeprav je vse bolj zapostavljena, names-
to, da bi se poudarjeno uveljavljala. Na ta način že na jezikovni
ravni diskriminira državljanke (kljub temu, da se vidnejši poli-
tični predstavniki se ob različnih priložnostih sporadično tudi
sklicujejo na državljanke).
V ustavo je treba vključiti dvospolno dikcijo, sicer bo več
kot polovica državljanstva že eksplicitno izključena iz ustave
(Prvi stavek se naj tako glasi: "Država Slovenija je suverena
republika slovenskega naroda in vseh njenih državljanov in
državljank" ali "....državljanov/državljank".)
70
3.Preambula
Svetost življenja ne spada v preambulo in ne v tekst ustave iz
že večkrat nakazanih in dokazanih razlogov.
l.člen
Država Slovenija je suverena republika državljank in državl-
janov Slovenije.
Utemeljitev: republika je oblika države in je iz države šele
izpeljiva. Na vseh mestih, kjer se v ustavi govori o republiki je
treba govoriti o državi. Iz teksta predloga pa je sicer nasploh
razvidno, da se sestavljalci nekako bojijo besede država,
državno (npr. sintagme državna lastnina).
13.člen
V člen dodati še "...ne glede na spolno usmerjenost , "domo-
vino in poreklo", "duševni in telesni ustroj".
Utemeljitev: s tem se ob ostalem promovira tudi enakost
drugače spolno usmerjenih, enakost ljudi z drugo domovino in
poreklom, invalidov in duševno prizadetih - česar v nobenem
primeru ne gre šteti pod "osebne okoliščine".
15.člen
Doda se "spolna usmerjenost"
17.člen
Dodati: "...oseba, ki ji je odvzeta prostost ima neodtujljivo
71
pravico takojšnjega kontakta z branilcem, ki si ga sama izbere."
SPLOŠNO. V vseh členih, kjer so pravice, svoboščine in
dolžnosti človeka in državljana/državljanke omejene zaradi "za-
varovanja javnega reda, zdravja, nacionalne in javne varnosti,
javne morale... črtati omejitve pravic iz tovrstnih razlogov, (npr.
37., 39., 42. člen, razen v 33. in v 37.členu, kjer ostane
omejitev teh pravic v primeru kazenskega postopka).
Utemeljitev: Ob takšnih omejitvah - ki lahko pod ležejo samo-
voljnim interpretacijam oblasti - je možna zloraba omejevanja
pravic.
35.člen
Črtati "družinskega", zasebno pomeni hkrati tudi družinsko.
36.člen
Za besedo "stanovanje" se doda beseda "osebno vozilo".
40.člen
Črta se beseda "bistveno".
Utemeljitev: s črtanjem te besede se prepreči samovoljna
presoja o tem kaj je v nekem obvestilu ali informaciji bistveno in
kaj ni.
41.člen
Drugi odstavek se črta.
Utemeljitev: čeprav otroci niso državljani/državljanke pa
imajo neodtujljive pravice človeka - kar pomeni, da jim nihče,
tudi starši ne, ne more vsiliti svojega svetovnega nazora, vere ali
72
moralnega prepričanja.
43.člen
Dodati v zadnji alineji "na vse funkcije". Vsi državl-
jani/državljanke so enaki, zaradi tega ni mogoče določiti spodnje
starostne meje za izvolitve na določene funkcije.
45.člen
Se črta. Odločanje o vojski & demilitarizaciji znotraj ustavne
razprave - ki jo je oz. jo bo treba sprejeti v najbolj "nevarnem
času" (volitve v Srbiji...) je vsiljeno. O tako daljnosežni odločitvi
naj se sklepa na posebnem referendumu.
50.člen
Republika pomaga staršem, otrokom in mladini ter podpira
zato potrebne ustanove.
V isti člen dodati drugi odstavek iz 51. člena z dodatkom:
Ženske oz. starši imajo... in prvi odstavek 51. člena v celoti.
Obrazložitev: oba starša imata enake pravice in dolžnosti
glede vzdrževanja, izobraževanja, vzgoje... otrok. Zaradi tega
imata oba tudi enako pravico do podpore republike in socialne
varnosti ob izvajanju zgornjih pravic in dolžnosti, razen pravic,
ki pripadajo ženski neposredno ob nosečnosti, rojstvu otroka in
neposredno po njej.
51.člen
Država priznava enakopravnost vseh oblik življenjskih skup-
nosti, jih varuje in podpira. Pravna razmerja v njih ureja zakon.
73
Utemeljitev:
Vse oblike življenjskih skupnosti (tako družinske kot druge)
so nujno potrebne za osebni razvoj vsakega posameznika/posa-
meznice. Zaradi tega so vse vredne enakega varstva, podpir-
anja in jih je treba priznati v imenu človekovih pravic.
52.člen
Vsakdo ima pravico do načrtovanja starševstva. Ženska ima
pravico, da svobodno odloča o rojstvu svojega otroka.
Utemeljitev: kot jo je podala ZSMS-LS k svojemu predlogu.
53.člen
Besedilo 3. odstavka se spremeni tako kot je predlagala
ZSMS-LS.
54.člen
Izpusti se drugi odstavek, upošteva se njegov variantni doda-
tek, zapisan v osnutku.
56., 58., 60., 61.člen
Upoštevati variantne dodatke v osnutku.
62 .člen
Doda se "diskriminacije po spolu".
74
63.člen
Upošteva se predlog ZSMS-LS o romski etnični skupnosti
75.člen
Drugi odstavek: namesto "matere" se vstavi "nosečnice in
starši z majhnimi otroci".
Utemeljitev: starši - tako ženske kot moški - imajo pravico in
dolžnost v enaki meri skrbeti za svoje otroke,. Določba o varstvu
žensk ali pa mater bi prejudicirala, da moški kot očetje nimajo
omenjenih pravic in dolžnosti. Čeprav socialisti predlagajo, da
se vstavi namesto beseda "matere" beseda "ženske", češ da gre
za "varstvo ženskega spola nasploh", paje popolnoma jasno, da
bi taka določba diskriminirala "ženske kot spol". Upoštevati je
treba, da se zakonodaja v zahodni Evropi na tem področju
spreminja v prid varstva nosečnic in staršev, torej tako žensk kot
moških. (Upoštevati poročilo MOD št. 113 o enakih možnostih
delavcev in delavk in njihovem enakem obravnavanju - delavci z
družinskimi obveznostmi - 7/87).
76.člen
Predlagani člen se črta, na njegovo mesto pa vpelje nov:
Zagotovoljena je pravica ustanavljanja sindikatov in sindikal-
nega delovanja.
Utemeljitev: Kategorija "delavci", ki je zelo problematična,
seje treba izogniti v ustavnem besedilu.
77.člen
Predlagani člen se črta, vpelje se nov:
Zagotovljena je pravica do stavke.
75
Utemeljitev: kot pri 76. Členu.
SPLOŠNO
V ustavi je treba eksplicitno prepovedati prisilno delo ter
vpeljati pravice migrantov.
98.a	in 98.b člen (Državni svet)
Naj se črtata, ali pa naj se v Državnem svetu zagotovi tudi
spolna in starostna, nacionalna itd... struktura prebivalstva.
99.člen
Varianta se črta, ker starostna omejitev krši načelo enakosti
državljanov in državljank.
(tekst ni lektoriran)
76
Milan Zver
SLOVENSKE USTAVNO PRAVNE ZAMISLI
JUGOSLAVIJE (1921,1974 in 1990)
1. Uvod
Model konfederacije v Jugoslaviji, ki so ga pripravili stro-
kovnjaki slovenskega državnega vodstva, pomeni z vidika zgo-
dovine slovenske politične misli enega od vrhuncev avtonomis-
tičnega razmišljanja Slovencev.
V nadaljevanju želim prikazali genezo slovenskih političnih
modelov urejevanja skupnostnega življenja v Jugoslaviji. V an-
alizo so bili vključeni dokumenti, ki so (bili) funkcionalno pove-
zani s procesom ustavnih sprememb, izražajo prevladujoč poli-
tični interes legalnega slovenskega politične stranke ali organa,
da so bili ponujeni kot možnost ali model skupnostnega bivanja
v okviru Jugoslavije ter da vključujejo pomembne avtonomis-
tične elemente. Ta selektivni pristop predpostavlja zahtevo o
izpustitvi mnogih avtonomističnih narodnih konceptov, kot so
npr: Resolucija kulturnega odseka v Ljubljani (1918), Avtono-
mistični program Slovenske ljudske stranke (1923), Avtonomis-
tični program Slovenske republikanske stranke kmetov in delav-
cev (1925), Slovenska deklaracija oz. punktacije Slovenske ljud-
ske stranke (1932), Program slovenskih narodnih
revolucionarjev (1933), Ustanovni manifest KPS (1937),
Kamniška izjava JSZ (1938), Programska izjava Kaj hočemo
ZDLS (1939), Temeljne točke Osvobodilne fronte (1941), Pro-
glas zbora odposlancev slovenskega naroda (1943) (več v Prunk,
1986, s. 149-284), Prispevki za slovenski narodni program (57.
št. Nove revije) , Majniško deklaracijo 1989, Deklaracija o
77
slovenski suverenosti RS (1990) ter še vrsto političnih progra-
mov posameznih gibanj in strank ter tudi spisov avtorjev kot so
Krek, Prepeluh, Lončar, Gosar, Ude, Vodušek, Štebi, Gustinčič,
in nekateri sodobni pisci.
S tega vidika je zanimiva in tudi teoretsko relevantna primer-
java zlasti treh artefaktov: Ustavni predlog Jugoslovanskega
kluba (izvirno je to predlog Slovenske ljudske stranke, ki paje
bil potem predstavljen kot skupni predlog Jugoslovanskega kluba
iz leta 1921, v katerega so bile združene SLS, Hrvatska pučka
stranka in Bunjevsko-sokačka stranka), ustava leta 1974, ki jo je
takrat oktroirala Jugoslaviji slovenska oz. Kardeljeva linija v
zvezi komunistov ter že omenjen "postustavni" koncept kon-
federacije, kije bil, verjetno ne nenaključno, prav tako predložen
kot skupen slovensko-hrvaški model.
Izbor teh dokumentov, ki urejujejo odnose v večnacionalni
jugoslovanski skupnosti, glede na družbeno ureditev slučajno
sovpadajo s tremi Jugoslavijami: z monarhijo, s socialistično
republiko in s tretjo, ki ji, če sploh bo, trenutno še ne vemo
naziva.
Dejstvo je, daje avtonomija temeljni aspekt politične organi-
zacije moderne skupnosti, kije kompleksen sistem. V političnih
teorijah najdemo različne opredelitve, pa tudi klasifikacije pojma
avtonomije 1) Pogosto se pojem opredeli s sorodnimi kot so
neodvisnost, samoupravnost, suverenost, samostojnost, celo
decentraliziranost, policentričnost, federalizem ipd. V politični
teoriji obstaja temeljna razdelitev avtonomije na dve zvrsti, t.j.
na personalno in institucionalno (Lane, Ersson, 1987). Z vidika
skupnostnega življenja narodov nas seveda posebej zanimajo
oblike institucionalne avtonomije, znotraj katere sta dve temeljni :
teritorialna in funkcionalna. Pri teritorialni bi mogli razločevati
več stopenj: decentralizacijo, federalizacijo (tudi v okviru nje več
stopenj, med njimi najvišjo - konfederacijo), posebno teritorialno
avtonomijo, ter polno avtonomijo oz. nacionalno državo. Tudi
funkcionalna avtonomija ima več oblik pojavnosti. V politični
78
misli in zgodovini na Slovenskem moremo razlikovati med sta-
novsko korporativno avtonomijo, socialistično-samoupravno in
današnjo, prepočasi se razvijajočo avtonomijo sindikalnih in
drugih gospodarskih in interesnih združenj civilne družbe post-
socialističnega obdobja.
"Najnižja" oblika teritorialne avtonomije je decentralizacija.
Značilna je za unitarne države in države z enovito socialnoetnično
strukturo in pomeni z vidika racionalnega funkcioniranja sistema
nujen prenos nekaterih upravno-administrativnih poslov na nižje
upravne enote. Še vedno pa gre le za centralizirano upravljanje
skupnosti (sistema), kjer so lokalne samouprave le nebogljen člen
izrazitega subordinacijskega sistema strukturiranosti nacije
(Francija).
Federalnega principa urejenosti države ne uveljavljajo le
etnično pluralistične države, ampak tudi druge. Pojem federacije
ne predpostavlja prenos državno-upravnih funkcij na "nižje"
enote kot pri decentralizaciji, ampak pomeni nasproten proces:
federalne enote (nosilke izvirne suverenosti) se zaradi skupnih
ciljev združijo in prenesejo del svoje suverenosti na "višjo",
federalno raven. V praksi so oblike federacij raznovrstne. Nas-
ploh bi jih lahko delili na tiste, ki nimajo večje dejanske veljave
(t.i. simbolne federacije) in tiste, kjer je avtonomija federalnih
enot izrazita tudi v praksi (primera Avstrije in Švice).
V nekaterih skandinavskih državah uvajajo t.i. posebni avto-
nomni status. Deležne so ga posamezne teritorialne enote, ne pa
tudi ostali deli države (npr.: Danska tolerira posebne avtonomne
pravice otokom Faroe in Grenlandiji). Na nek način prištevamo
sem tudi kulturno avtonomijo, čeprav le ta sodi bolj med funk-
cionalne avtonomije.
Pojem konfederacije je najbolj sporen. Načelno naj bi pred-
stavljal najvišjo obliko avtonomije pred popolno samostojnostjo.
Po drugi strani pa konfederacijo pojmujejo kot obliko naddržavne
(in mednarodne) organizirane skupnosti, kar je seveda nekaj
drugega kot pa način urejanja odnosov znotraj države. Med tema
79
dvema interpretacijama koleba tudi omenjeni konfederalni pre-
dlog.
Od oblik t.i. horizontalne (teritorialne) avtonomije, ki temel-
jijo na teritoriju, razločujemo funkcionalne avtonomije, ki temel-
jijo na obstoječih in (vertikalno) organiziranih družbenih dejav-
nostih. Gre za pomembne oblike avtonomije, ki j im tudi evropska
politična znanost posveča veliko pozornost (N. Leser in dr.,
1988). Zlasti v Srednjeevropskih državah je ta oblika avtonomije
zelo uveljavljena. Tradicionalna slovenska politična misel ji je
prav tako posvečala precej pozornosti.
Tradicionalna slovenska samoupravna politična misel je v
glavnem temeljila na krščanskih solidarističnih načelih. Na nek
način je predstavljala odpor unitarizmu in centralizmu moderne
liberalne države, večinski politični demokraciji, ki je potencio-
nalno predstavljala nenehno grožnjo slovenskemu, manjšinske-
mu narodu v jugoslovanskem državnem okviru. Zato moramo
slovensko avtonomistično misel razumeti kot odpor velikosrbski
državnopolitični doktrini. Možnosti za uveljavitev teritorialne
avtonomije, ki bi se pokrivala z etničnimi mejami, takratna
razmerja sil niso dopuščala. Vidovdanska ustava je predvidela
razdelitev celotnega državnega ozemlja na upravne oblasti, kjer
je vsaka oblast lahko štela največ 800.000 prebivalcev (več
Perovšek, 1984, str. 6). Poleg tega omenjena decentralizacija
oziroma razdelitev države na upravne oblasti, ki jo je podal vladni
ustavni predlog, ni upoštevala naravnih, socialnih in kulturnih
razmer, ampak mu je bil glavni kriterij število prebivalcev.
Načelnik Jugoslovanskega kluba in voditelj Slovenske ljudske
stranke dr. Anton Korošec je o tem dejal, da so "dali številki
nalogo, da ubije zgodovinske poglede na razdelitev zemlje" (po
Hohnjec, 1928, str. 45). Takšna unitarizacija in centralizacija ni
odvzela vseh ključnih elementov državnosti le bivši Srbiji, Črni
gori in Hrvatski, ampak tudi Sloveniji, kolikor jo je le-ta imela
v dva meseca obstoječi državi SHS leta 1918 in še nekaj časa po
tem.
80
Omenjeni ustavni predlog, pa tudi nekateri drugi stanovsko-
samoupravni koncepti na Slovenskem 2) so poskušali doseči
večjo samostojnost po drugi poti, t.j. po poti funkcionalne avton-
omije stanov, ki naj bi, kljub temu, da bi bili v načelu vsedržavno
organizirani, ohranili samoupravo tudi na različnih teritorialnih
ravneh družbene organiziranosti. Vendar pa ostaja osnovni pou-
darek na stanovski samoupravi 3).
Osrednja značilnost stanovskih koncepcij je v omejevanju
mehanizma trga tako na gospodarskem, socialnem in političnem
področju. V gospodarstvu so stanovske samouprave težile k
načrtnemu in dogovornemu gospodarstvu ali vsaj močno uravna-
vanemu in organiziranemu trgu. Na področju sociale naj bi
stanovi in korporacije prevzemale del socialnih funkcij države.
Večji del teh pristojnosti naj bi sodil v samoupravne stanovske
skupnosti. Podvajanje sicer državnih pristojnosti in funkcij pa se
v stanovskih avtonomističnih modelih ne konča le na področju
gospodarstva in sociale, temveč le ti posegajo tudi na raven
države. Če že niso popolnoma razvrednotili sistema večinske
parlamentarne demokracije, ki je,kakor so ugotavljali, mehani-
zem za favoriziranje večinskega naroda, so ga skušali nekateri
bistveno omejiti z zamislijo dvozborničnega parlamenta oz. kom-
binacije političnega in funkcionalnega predstavništva. V t.i.
samoupravni zbornici naj bi bil uveljavljen delegatski princip,
kjer bi odločitve sprejemali konsenzualno.
Če je bila stanovska avtonomija v političnem smislu doktrina
srednjeevropskega katoliškega gibanja, je bilo socialistično sa-
moupravljanje politična doktrina jugoslovanskega komunis-
tičnega gibanja. Temeljilo je na podmeni, da lahko samoupravno
organizirane družbene dejavnosti odvzamejo (politični) državi
vse njene bistvene funkcije. Tako zasnova krščanskega stanov-
skega avtonomizma kot koncepcija komunističnega samoupravl-
janja sta bili zamišljeni kot nadomestilo meščanskega družbenega
in političnega sistema. Obe obliki funkcionalne avtonomije sta
predpostavljali funkcionalno zastopanje (avtentičnih) interesov,
zapostavljali sta demokratično načelo "en človek en glas",
81
zavračali ali močno relativizirali politični parlamentarizem, bili
kritično nastrojeni zoper strankarski politični pluralizem, načela
večine itd. Poudarjali sta pomen naroda kot osrednjega subjekta
sistema ter načeli decentralizacije in deetatizacije (več v Zver,
1990, s. 153 idr.).
2. Primerjava ustavnega predloga Jugoslovanskega
kluba, Ustave 1974 in konfederalnega modela
Posamezne politične deklaracije in izjave nekaterih slovenskih
političnih strank in organizacij so mnogo daljnosežnejše kot pa
te, ki bodo predmet analize.3) Zlasti zaradi tega, ker niso bile
pripravljene kot splošno jugoslovanski projekt, ampak za lastne
politične in volilne potrebe. V omenjenih treh dokumentih nas
zanimajo le tisti elementi, ki se nanašajo na strukturirano ko-
munikacijo na zvezni ravni.
A. Ustavni Predlog Jugoslovanskega kluba
Predlog je najprej pripravila SLS. Podprli in sprejeli sta ga
tudi dve stranki iz Hrvaške ter ga potem skupno zastopali na sejah
ustavodajne skupščine. Na njenih sejah 12. maja je bilo odločeno,
da bo ustavodajna skupščina odločala le o vladnem (unitaris-
tičnem in centralističnem) predlogu. Glasovanje, ki je bilo na
Vidov dan, 28. junija 1921, je nato Jugoslovanski klub bojko-
tiral. Od skupno 419 glasov je "za" glasovalo 223 poslancev.
Ker je konkurenčni ustavni predlog malo znan v javnosti,
povzemimo nekatera ključna določila. Predvideval je, da se
82
"država Srbov, Hrvatov in Slovencev" deli na pokrajine, okrožja
(županije) in občine. Pokrajine so te: 1. Srbija, 2. Hrvatska in
Slavonija z Medžimurjem, 3. Bosna in Hercegovina z Dalmacijo,
4. Črna gora, 5. Vojvodina, 6. Slovenija s Prekmurjem.
2.	Pokrajine so razdeljene na okrožja in občine, ki so prav tako
kot pokrajine osebe po javnem in zasebnem pravu. Okrožja
(županije), srezi in občine so samoupravne enote.
3.	Vsaka pokrajina, okrožje (županija) ima svojo skupščino,
oziroma svoj odbor. Pokrajinska in okrožna skupščina sami
volita svoje predstavništvo.
4.	Pokrajina ima lastno vlado, ki jo sestavi predsednik. Pokra-
jinska vlada je najvišji organ pokrajinske samouprave. Samou-
prava obsega: 1. notranje zadeve, 2. trgovino in obrt, 3. gradbe-
ništvo, 4. gozdarstvo in rudarstvo, 5. kmetijstvo, 6. agrarno
reformo, 7. prehrano, 8. prosveto in verstvo, 9. zdravstvo, 10.
socialno politiko, 11. pravosodje, 12. finance.
.. .6. Predsednik pokrajinske vlade in njeni člani so glede vseh
avtonomnih zadev odgovorni pokrajinski skupščini..." (povzeto
po Prunk, 1986, str. 192-195, objavljeno tudi v Hohnjec, 1928).
Člen 69. nadalje določa politično strukturiranost na zvezni
ravni: "Narodno predstavništvo sestoji iz dveh koordiniranih
zbornic: politične in socialno ekonomske...
70. Politična zbornica sestoji iz 200 poslancev, katerih polo-
vico voli ljudstvo po stanovih z enakim, neposrednim in propor-
cionalnim glasovanjem, drugo polovico pa tvorijo delegati
pokrajinskih stanovskih zbornic..
... 72. V področje politične zbornice spada:
A. P o p o 1 n a zakonodaja v sledečih zadevah:
1.	Državljanstvo, domovinsko pravo, svoboda kretanja, po-
licija (potni predpisi, nadzorstvo nad tujci), anagrafa itd.
2.	Pravica združevanja, zborovanja, tisk.
83
3.	Vse civilno, kazensko, zemljiško in strokovno pravo
(obrtno, industrijsko, trgovinsko, menično, bančno, borzno,
pomorsko, rudniško, vodno pravo itd. izvzemši stanovsko
pravne zadeve).
4.	Vojska in mornarica.
B. O k v i r n a zakonodaja v sledečih zadevah:
1.	Odnos med državo in cerkvijo. Pravice verskih združenj.
2.	Pros veta.
3.	Organizacije uprave in sodstva.
73.	V področju socialnoekonomske zbornice spada:
A.	P o p o 1 n a zakonodaja v sledečih zadevah:
1.	Denar, monopoli, državna posojila in vsi finančni posli, ki
se tičejo cele države.
2.	Prometna sredstva, ki so važna za celo državo (železnice,
paroplovba, zrakoplovstvo, pošta, brzojav, telefon).
B.	O k v i r n a zakonodaja v sledečih zadevah:
1.	Vse stanovskopravne zadeve (poljedelsko, obrtno, indus-
trijsko, trgovsko, uradniško, delavsko pravo). Organizacija sta-
novskih zastopstev, odvetniški, notarski, inženirski, zdravniški
itd. red.
2.	Razlastitev (socializacija) naravnih bogastev produkcije,
prodaje in konzumavažnih potrebščin.
3.	Strokovno šolstvo.
4.	Zadružništvo, socialna politika.
5.	Zavarovanje.
74.	V plenum, ki sestoji iz obeh zbornic narodnega predstav-
ništva, spadajo sledeče zadeve:
84
a/ Odobrenje vojne napovedi in mirovnih sklepov ter vseh
političnih in carinskotrgovskih pogodb s tujimi državami.
b/ Sklepanje o državnem proračunu.
Vse druge zadeve spadajo v pristojnosti pokrajin in samou-
pravnih enot, katere so tem podrejene...
77. Predlog, ki gaje ena zbornica sprejela, se pošlje drugi v
odobritev; ako ga druga zbornica sprejme brez pripomb, se
smatra, daje narodno predstavništvo predlog sprejelo..." (ta del
povzet po Gosar, 1932, s. 161-163).
Predlog Jugoslovanskega kluba v 26. členu predvideva še en
korporativni mehanizem. Celotno gospodarstvo naj bi nadzoro-
vali gospodarski sveti, ki bi bili sestavljeni po paritetnem načelu
iz "podjetnikov, delavcev (nameščencev) in konzumentov". To
naj bi bili strokovni korporacijski organi, ki bi s svojim delovan-
jem (nadzorna funkcija) dodatno ovirali avtonomno delovanje
struktur sistema (Gosar, 1932, s. 163). Ti organi so imeli še
dodatne parlamentarne naloge (predlaganje zakonov itd.).
Kot smo omenili že zgoraj, je bil ta avtonomističen predlog,
kot tudi Protičev, zavrnjen. Regent Aleksander in Pašičeva vlada
sta popolnoma obvladovala politično sceno v novi "nacionalno
jedinstveni" državi. Med argumenti, s katerimi so zavračali
slovenske avtonomistične težnje, so bili celo taki, da Slovenci
niso sposobni avtonomije in samouprave zaradi prenizkega "kul-
turnega nivoja" (Jovanovič, povzeto po Ribičič-Ribarič, 1983,
s. 136). Vidovdanska ustava je nasprotno vsem avtonomističnim
zahtevam predvidela izrazito centralistično in unitaristično
državo, v kateri je imel kralj močno izvršno oblast ter tudi
pomembne pristojnosti v okviru zakonodajne oblasti. Kralj je
imenoval predsednika in člane vlade (ministrski svet), ki so mu
bili neposredno odgovorni. Jasno je bilo, da v taki državi, kjer
se ni mogel uveljaviti niti normalni parlamentarizem, ni bilo
nobene možnosti, da bi uveljavili na vsedržavni ravni etnični
pluralizaciji primeren sistem avtonomije.
85
Volilni mehanizem političnega parlamenta je temeljil na
splošni in enaki volilni pravici. Slovenski nacionalni interesi bi
na ta način težko prihajali do izraza, če se slovenske politične
stranke ne bi vezale na najmočnejše, srbske stranke. Slovenski
volilci so predstavljali le eno desetino volilnega telesa. Mehani-
zem odločanja v tej zbornici naj bi bil večinski, saj, kot je pisal
eden od avtorjev tega dokumenta (A. Gosar), kompromis na tej
ravni ni mogoč zaradi narave vprašanj, o kateri se odloča.
Popolnoma druga logika je bila predvidena za socialnoeko-
nomski zbornici. V njej naj ne bi bila enaka volilna pravica,
ampak sorazmerna: "Po en glas za vsakogar, kjer in kolikor gre
za njegove zadeve, interese in koristi" (Gosar, 1932, s. 161). V
tej zbornici naj bi prihajali do izraza avtentični socialni in eko-
nomski interesi in ker je del tega parlamenta sestavljen tudi po
"pokrajinskem" ključu, ki se, vsaj kar se Slovenije tiče, pokriva
z etničnimi mejami. Ker je drugi del samoupravnega predstav-
ništva sestavljen po proporcionalnem načelu, bi to lahko pomeni-
lo, da so avtorji tega predloga predvidevali, da bodo v nekaterih
ključnih stanovskih predstavništvih, kot so industrijsko, trgov-
sko in morda tudi delavsko, imeli slovenski predstavniki večino
ali vsaj primerno pogajalsko izhodiščno pozicijo, saj je bila
Slovenija gospodarsko najrazvitejša jugoslovanska pokrajina.
Toda četudi bi slovenski in hrvaški interesi prevladovali v drugi
zbornici, bi to še ne zagotavljalo končnega uspeha v procesu
odločanja, saj je procedura sprejemanja zakonov predvidevala
koordinacijo s politično zbornico.
V politični zbornici gre seveda za politično parlamentarno
predstavniško, v socialno ekonomski pa za delegatsko načelo
predstavljanja.
Glede na zgoraj predstavljene pristojnosti obeh ravni oblasti,
državne in pokrajinske, bi težko trdili, da ta ustavni predlog nima
nobene avtonomistične vrednosti. Predstavlja celo nekak kom-
promis med unitaristično in avtonomistično opcijo, med opcijo
decentralizacije in poskusom federalizacije države, ki vključuje
86
zakonodajno avtonomijo, ki se pokriva z etničnimi mejami
Slovencev in predvideva precejšnji obseg pridržane samouprave.
Hkrati pa dvozbornični sistem pomeni kombinacijo klasičnega
parlamentarnega predstavniškega sistema na ravni države in
stanovskega korporativizma. Prav jasno je, da so kreatorji ustav-
nega predloga dobro uvideli, da bi bili nacionalni interesi v
demokratični državi močno omejevani. Zato so posebni poudarek
dajali na funkcionalno predstavništvo, na model, kjer je trg
izključen iz politike, kjer se odloča konsenzualno, ne pa s preg-
lasovanjem. Nekatere stanovsko-korporativne koncepcije so v
tem smislu precej radikalnejše od prikazanega.4)
B. Ustava 74 - labodji spev funkcionalne avtonomije
V stari Jugoslaviji parlamentarni sistem ni normalno funkcio-
niral niti v 20-ih letih, v času pred diktaturo. V povojni republiki
v prvih letih ni bilo pravega skupščinskega sistema, saj seje vsa
oblast koncentrirala v rokah voditeljev komunističnega režima
(prezidij je v povojnih letih prevzel vlogo monarha iz prejšnjega
režima). Koncentracija oblasti v osrednjih državno-partijskih
organih, kjer je bila uveljavljena popolna subordinacija "nižjih"
"višjim". Težišče političnega odločanja je bilo v rokah organov
federacije. Ko so ukinili celo zbor narodov - ta odločitev je
temeljila na voluntaristični podmeni o razrešitvi narodnega
vprašanja v socialistični Jugoslaviji - je bila z državno organiza-
cijskega vidika legalizirana izrazita asimetrična razdelitev pris-
tojnosti med federacijo in republikami, seveda na škodo slednjih.
Republike niso imele niti ene pristojnosti, ki bi jih kvalificirale
za suverene države (Šnuderl). S krepitvijo centralističnih elemen-
tov sistema, s čimer je bila negirana vsakršna nacionalna avton-
omija, so v 50-ih letih začeli govoriti o decentralizaciji in dee-
tatizaciji. Poleg razvijanja samoupravljanja družbenih dejavnosti
87
(oz. funkcionalne avtonomije, na začetku predvsemt.i. proizvod-
nih dejavnosti) je to pomenilo tudi razvijanje posebnega komu-
nalnega sistema. Tako so občine v 50-ih letih dobile nekatere
pristojnosti.
Tipični pokazatelj funkcionalnega samoupravnega predstav-
ništva je bil zbor proizvajalcev, ki so ga uvedli leta 1953, v času
ukinitve prezidija, vlade in ministrstev na zvezni in republiški
ravni.
Ustava 63 je ponovno določila nekoliko več pristojnosti
izvršnim organom. V praksi je prihajalo do liberalizacije eko-
nomskega življenja, federalne enote so dobile nekaj več avtonom-
nih pravic. Sčasoma se je pokazalo, da bi bile potrebne nove
sistemske rešitve za večjo stabilnost sistema. Prvič v povojnem
obdobju je prišlo do resnih nacionalnih konfliktov. To je bil med
drugim znak, daje potrebno federacijo prilagoditi stvarni nacio-
nalni sestavi in potrebam.
Vendar je ustava 74 postavila ideološki dejavnik (favoriziranje
načela samoupravljanja kot oblasti delavskega razreda) nad stvar-
nimi razmerami v večnacionalni skupnosti, čeprav je bila nacio-
nalna identifikacija državljanov pred razredno in politično.
Uvedla je univerzalen delegatski sistem predstavljanja, s katerim
je nameravala ojačiti integracijske elemente sistema oblasti de-
lavskega razreda oz. komunističnega režima. To izraža že sama
ideološka opredelitev SFRJ kot "socialistične samoupravne de-
mokratične skupnosti", ki vsebinsko dopolnjuje opredelitev
Jugoslavije kot "zvezne države kot državne skupnosti prostovolj-
no združenih narodov...". Hkrati njen najviši organ skupščina
SFRJ ni definiran le kot najvišji organ oblasti (v mejah pravic in
dolžnosti federacije) ampak tudi kot "organ družbenega samou-
pravljanja" (282. člen). Organizacijski princip, ki zagotavlja
vertikalno integracijo sistema je delegatski sistem, ki po črki
ustave zagotavlja uresničevanje "skupnih" socialističnih, samou-
pravnih, razrednih in nacionalnih interesov. Ustava 74 je
dokončno likvidirala politično predstavništvo, kolikor gaje bilo
88
v ustavi 63. Ker je bilo samoupravljanje mišljeno kot skupni
interes celotne države ("avtorske pravice" nad njim je imela
monopolna politična stranka), je bilo jasno, da je bil celotni
mehanizem odločanja prepleten s tem faktorjem. In dokler je ZKJ
obstajala kot integracijski in usmerjevalni faktor, moralna in
politična vest sistema, je delegatski in nasploh skupščinski sistem
na zvezni ravni še nekako deloval. Z razkrajanjem ideološkega
faktorja v državi in s tem tudi njegovega nosilca - ZKJ, so prišle
na dan nepremostljive težave v funkcioniranju federacije. Kar-
delj izem predstavlja najizrazitejši in najmočnejši poseg "sloven-
ske" politike v Jugoslavijo. Koliko je bila ta politika res sloven-
ska, je drugo vprašanje, dejstvo pa je, da je preminula kot
jugoslovanska.
O sestavi Skupščine in o funkcioniranju federacije več na
koncu.
C. Konfederalni model Jugoslavije - za koga in čemu?
Konfederalni model Jugoslavije na simbolni ravni izraža pos-
kus konstruktivne vključitve vodstva Slovenije v razpravo o
bodoči Jugoslaviji. Ali ima kakšno drugo, praktično politično
vrednost, razen taktično-maneverske, s katero slovensko
državno vodstvo izraža skrb in pripravljenost ohraniti Jugoslavi-
jo v okvirih, kakršno nam jo je prinesla zgodovina sama? Ne.
Nično uporabno vrednost ima tudi srbski predlog demokratične
federacije, saj je jasno, da ga ob predpostavki demokratičnega
izbora vsi ne bodo sprejeli. Poleg tega med njima ni mogoč
kompromis. Res paje, da ima srbski predlog močnejšo pozicijo
v procesu oktroiranja svojega modela Jugoslavije. Temu gredo
v prid tudi trenutne mednarodne okoliščine, ki utegnejo bistveno
vplivati na razplet jugoslovanske krize. Zgodovinsko gledano
Jugoslavija tudi sicer ne bi bila nikoli centralistična država, če bi
bili pri njenem konstituiranju upoštevani interesi vseh njenih
89
narodov. V tem smislu je takšen model konfederalne ureditve
prišel na politično prizorišče natanko 72 let prepozno. Vse to
govori v prid domnevi, daje t.i. tretja Jugoslavija le neoiliristična
in neojugopanslavistična utopija, ki z realnostjo nima dosti
zveze.
Model konfederacije, če ga zaznamo skupaj s ponujenimi
alternativami, koleba med (ohlapnejšo) federacijo - v tem smislu
bi Jugoslavija ohranila svoje elemente državnosti (kar ima
določene implikacije v mednarodni skuposti) in v tem bi ta model
pomenil obliko državne ureditve z visoko stopnjo avtonomije
njenih avtonomnih enot - in konfederacijo kot mednarodno in
meddržavno zvezo suverenih članic. Po temeljnih izhodiščih je
prvi razlog za priključitev konfederaciji ekonomski interes
(Hrvaško vodstvo je nekaj dni po objavi tega skupnega modela,
čigar izvirno avtorstvo je slovensko, nekoliko spremenilo in
izdalo tekst v obliki predloga, ki omenja, da je osnovni interes
za konfederacijo obrambnovarnostne narave). Model konfedera-
cije vsebuje nekaj nejasnosti (zlasti glede organov konfederacije
in načina odločanja v njih), ker pa dokument še ni "pogajalska
osnova", mu teh strukturnih pomanjkljivosti ne gre šteti za
nedoslednost, opozorimo pa nanje v nadaljevanju (zadnje po-
glavje) vendarle lahko.
Čeprav smo v uvodu zapisali, da pomeni ta model vrhunec
slovenske avtonomistične misli v kontekstu urejevanja odnosov
v Jugoslaviji, pa ne pomeni sploh prvo konfederalno razmišljanje
na Slovenskem. O samostojnosti Slovenije, "ali v federalni ali v
konfederalni državni obliki" se je SLS zavzemala v času
skupščinskih volitev spomladi leta 1923, koje premočno zmaga-
la, kakor tudi HRSS na Hrvaškem, ki je nastopila s podobnim
programom. To je bil svojevrsten plebiscit slovenskega in
hrvaškega naroda, ki sta zavračala velikosrbsko centralistično in
unitaristično politiko (Perovšek, 1984, s. 18). Veliko večjo
avtonomijo, kot jo nudi Slovencem celo Ustava 74, je zahtevala
tudi Novačanova Slovenska republikanska stranka, ki seje zav-
zemala za samostojno Slovenijo v federalni Jugoslaviji po švicar-
90
skem vzoru. Sedanje avtonomistične zahteve slovenskega naroda
imajo torej svojo bogato zgodovino. Le upati je, da ne bo s silo
zatrta in s tem spet postala le še zgodovina.
3. Od funkcionalne avtonomije do Nacije?
V	sedemdesetletnem obstoju Jugoslavije so zahteve po večjem
avtonomnem statusu Slovenije v Jugoslaviji (sicer ne linearno)
naraščale. Politično moč teh zahtev so v jugoslovanski zgodovini
Slovencev oblikovali mnogi dejavniki, zlasti konkretni politični
in gospodarski odnosi med narodi, gospodarski položaj Slo-
venije. V obdobjih tržnega gospodarstva seje po tržnih mehaniz-
mih v državno blagajno stekalo na prebivalca v Sloveniji pri-
bližno trikrat več kot je jugoslovansko povprečje, v pogojih
netržnega gospodarstva pa je legalizirana ekonomska prevlada
nerazvitih nad razvitimi še očitnejša. Zato je spoznanje o nes-
kladnosti med ekonomsko "participacijo" (oz. preveliko davčno
obremenitvijo slovenskega gospodarstva in dotacijo republike v
zvezni proračun) in političnim vplivom Slovenije vse bolj prisot-
no v strategiji nacionalne politike v državi.
V	tem smislu ustavno določena paritetna sestava v federalni
skupščini niti konsenzualen način odločanja še ne zagotavljata
skladnosti slovenskega ekonomskega in političnega inputa v
federacijo.
Pomemben dejavnik avtonomističnih teženj Slovenije, ki je
odvisen od zgoraj omenjenega - empiričnega ,je pa vendarle
entiteta za sebe, je visoka raven narodne zavesti Slovencev.
Nenazadnje je pokazatelj tega splošni konsenz vseh političnih
strank, ki nacionalni interes postavljajo pred strankarskega. S
tem se slovensko avtonomistično gibanje vključuje v novi val
evropske pomladi narodov.
Podkrepimo našo domnevo o konjunkturi slovenskih zahtev
91
po avtonomiji s primerjavo nekaterih določil Ustavnega predloga
Jugoslovanskega kluba (v nadaljevanju :UP 21), Ustave 1974 (U
74) in Modela konfederacije v Jugoslaviji (MK 90).
1.	Različna stopnja avtonomije avtonomnih enot je izražena
že v poimenovanju le teh. Dokument UP 21 govori o "pokra-
jinah", U 74 o "republikah" kot "federalnih enotah", KM 90 pa
o "suverenih državah članicah".
2.	Tudi temeljna opredelitev Jugoslavije seje v teh dokumen-
tih spreminjala. UP je predvidel "enotno" državo. Po njegovi
opredelitvi naj bi bila "Jugoslavija, država Srbov, Hrvatov in
Slovencev ustavna, parlamentarna in dedna monarhija"
(Hohnjec, 1928, s. 32). Po U 74 je Jugoslavija "socialistična,
federativna republika", nadalje opredeljena kot "zvezna država"
in kot "državna skupnost" narodov in njihovih republik. Med
temeljna določila Jugoslavije sodi tudi "samoupravna " (v funk-
cionalnem in teritorialnem pomenu pojma). KM podrobneje ne
razpravlja o nazivu, čeprav je iz teksta razvidno, da gre za "zvezo
držav članic" (povzemamo iz besedila Model konfederacije v
Jugoslaviji, objavljen v Delu, 6. 10. 1990, s. 20).
3.	UP 21 predvideva dvodomno ("dvozbornično") "narodno
predstavništvo", ki ga sestavljata "politična" in "socialno- eko-
nomska zbornica". Tudi U 74 določa, da je skupščina SFRJ
sestavljena dvodomno ("dvozborovsko"): zvezni zbor in zbor
republik in pokrajin. Ekvivalent narodnega prestavništva iz UP
21 in skupščine SFRJ (U 74) bi v KM 90 moral biti "svetovalni
parlament", ki pa nima pristojnosti zakonodajnega in ustavo-
dajnega organa ljudskega predstavništva. Če ne upoštevamo
alternativ k temeljnim določbam konfederalne pogodbe, ta, sicer
enodomni konfederalni organ nima nobene druge vloge, razen
tiste, ki mu jo določa ime samo.
4.	V "narodnem predstavništvu" je bilo predvideno "koordi-
nirano" sprejemanje odločitev (skupno, obojedomno odločanje),
v Skupščini SFRJ pa (je) vsak dom odločal samostojno v okviru
svojih pristojnosti. KM ne predvideva odločanja v "svetovalnem
92
parlamentu" (te pristojnosti imata ministrski svet in izvršna
komisija).
5.	Po UP 21 naj bi narodno predstavništvo štelo skupaj 400
zastopnikov, od tega bi bilo 200 poslancev izvoljenih na osnovi
splošne, enake, neposredne in tajne volilne pravice, 100 na
temelju neposrednega in proporcionalnega glasovanja, 100 pa bi
jih bilo delegiranih iz pokrajinskih stanovskih zbornic. Ustava
74 določa, daje v obeh zborih skupaj 308 delegatov. V Zveznem
zboru jih je 220 (po 30 iz vsake republike in po 20 iz avtonomnih
pokrajin). Zbor republik in pokrajin pa sestavlja po 12 delegatov
republiških skupščin in po 8 delegatov iz avtonomnih pokrajin.
KM predvideva po 50 poslancev, izvoljenih z neposrednim in
tajnim glasovanjem v državah članicah, na osnovi enotnega
volilnega reda.
Nedvomno je sestava nujen (vendar še ne zadosten) dejavnik
enakopravnega položaja avtonomne enote v neki skupnosti. UP
je predvideval le 1/4 delegatov, ki bi na osnovi paritete zastopali
interese avtonomne enote (pa še to le socialno-ekonomske in-
terese). Poleg tega je ta struktura predstavljala le polovico ene
zbornice. Predlog je pomenil sicer premik v smeri samouprave,
če ga primerjamo s tedaj konkurentnim ustavnim predlogom
Pašičeve vlade, nikakor pa ni pomenil pomembnejšega vzvoda
za dovoljšen delež političnega vpliva Slovenije, ki bi na drugi
strani zagotavljal realno avtonomno pozicijo Slovenije v državi.
Ustava 1974 določa paritetno sestavo obeh zborov (tu moramo
izvzeti izjemen status republike Srbije). Vendar so volilna baza
za delegate v zveznem zboru občine. To bi lahko pomenilo, da
seje poskušalo preskočiti sintezo interesov na nacionalni ravni.
Načelo paritetnega zastopstva pride dejansko do izraza šele v
zboru republik in pokrajin, kjer se, kakor je pokazala praksa,
krešejo dobro artikulirani nacionalni interesi.
6.	Omenili smo že, da je UP 21 predvidel obojedomno
odločanje, U 74 pa ločeno po zborih. PO UP 21 naj bi se v
politični zbornici odločalo po večinskem načelu (preglasovanje),
93
v drugi zbornici pa naj bi imela odločitev značaj "kompromisa"
(verjetno je končni akt odločitve mišljen konsenz). Podobno
predvideva U 74. V zveznem zboru se odloča po večinskem
načelu, v zboru republik inpokrajinpakonsenzualno. V primeru,
da zvezni zbor sprejme večinsko odločitev, kije na škodo sloven-
skih interesov, se izkaže ta sistem za še manj avtonomističnega,
kot iz UP 21, kjer bi druga zbornica, ki je delno paritetno
sestavljena in ki odloča s konsenzom, z vetom preprečila
odločitev, kije v izrazitem nasprotju z interesi posamezne avto-
nomne enote, v tem primeru Slovenije. To pomeni, da enako-
pravna sestava skupščine še ne zagotavlja tudi enakopravnega
položaja avtonomne enote, če je mehanizem odločanja preglaso-
valen.
Prav odločanje je najbolj kontroverzno vprašanje v pre-
dloženem KM 90. Prepuščeno je ministrskemu svetu ( v bistvu
predstavlja surogat današnjega predsedstva SFRJ; sestavljajo ga
po en predstavnik iz vsake države članice), ki sicer odloča
konsenzualno, vendar del svojih pristojnosti prenese na izvršno
komisijo. Le ta predstavlja nekakšno vlado, ki odloča po večin-
skem principu in niti ni paritetno sestavljena.
* * *
Šibka točka večine tradicionalnih zahtev po avtonomiji v
slovenski politični misli je v tem, da so bile pretirano usmerjene
v avtonomijo ( oz. samoupravo) stanu, razreda, namesto naroda.
Z drugimi besedami: namesto zahtev po teritorialni avtonomiji
Slovencev kot nacije so ideologizirali funkcionalno avtonomijo.
Zdelo seje namreč, daje ta koncept, ki bi ga v sistemskointegra-
tivnem smislu imenovali stanovski oz. razredni korporativizem,
s svojo vertikalno strukturiranostjo sistema ter delegatsko in
plebiscitarno logiko njegovega funkcioniranja, uspel potisniti v
ozadje na videz nerazrešljivo protislovje državnih sistemov, ki
94
na eni strani v skladu z demokratično idejo težijo k temu, da bi
bil enakopraven državljan temelj enotne države, na drugi strani
pa v etnično pluralnih družbah skušajo države zagotoviti tudi
svobodo etnično nacionalnih identitet. Ta zagonetka je postala v
jugoslovanski politiki preteklost.
Današnje zahteve po avtonomiji Slovenije statusno nadgra-
jujejo nekdanje. Če smo Slovenci v prvih letih Jugoslavije bili
zadovoljni z enotno dittavo pokrajinskih avtonomij, in po vojni
s socialističnimi republikami v državi, ki je bila definirana kot
državna skupnost narodov, je danes - v kolikor še je - Jugoslavija
za Slovence zanimiva kot zveza Nacij.
OPOMBE:
1.	Pojem izvira iz grške sestavljenke auto-sam in nomos-zakon, kar naj
bi izvorno pomenilo neodvisnost (avtonomis). Različne vede upo-
rabljajo pojem avtonomije v različnih pomenih, kar je deloma
razumljivo, saj ga prilagajajo svojem diskurzivnemu okviru.
Najmanj koncizna paje raba v političnem besednjaku, ko so pojem
avtonomije pomensko vezali le na eno od oblik avtonomije. Pojem
pa je tako po vsebini kot po obsegu širok. To seveda predstavlja
dodatno oviro pri njegovem definiranju. Enake so težave v zvezi s
klasifikacijo oblik avtonomije. V tekstu je uporabljena kombinacija
Lane-Erssonovega modela in avtorjevega.
2.	O stanovski avtonomiji so v okviru svojih stanovsko korporativnih
koncepcij v času med obema vojnama pisali zlasti JožeJeraj v delu
Korporacijski red in družabna reforma Jugoslavije (Maribor, 1941 )
in v članku Konkretne osnove korporacijskega družbenega reda,
Čas, VI-VI1/1933, Jakob AleksičS v delu Stanovska država (Mari-
bor, 1933), Ivan Ahčin v Osnutku zakona za korporativno ureditev
države, Cas, VI-VII/1933. O stanovski samoupravi in nasploh o
avtonomiji paje precej pisal Andrej Gosar v Razpravah o družbi in
družabnem življenju (Ljubljana, 1932) in v obeh knjigah obsežnega
dela Za nov družabni red (Celje, 1933 in 1935).
3.	Toda slovensko narodno avtonomistično gibanje, v katerem je
prednjačila SLS je v svojih politično programskih spisih šla veliko
dlje od omenjenega ustavnega predloga. V času, ko je bila v opo-
ziciji (od konca 1920 do 1924), je temeljito prenovila svoj program
95
ter veliko radikalneje postavila zahteve po politični in gospodarski
avtonomiji, po narodni samoodločbi. Zato je SLS takoj po sprejetju
Vidovdanske ustave zahtevala njeno revizijo. Zgodovinar mag. Jure
Perovšek je pred desetimi leti v arhivu odkril pomembno brošuro z
naslovom Sodite po delih (Ljubljana, 1923), v kateri so med drugim
prikazane državnopravne zahteve SLS po avtonomiji. Ta avtono-
mističen koncept je popolnejši od ustavnega predloga Jugoslovan-
skega kluba. Zavzema se za avtonomijo slovenskega naroda, t.j.
neodvisno lastno zakonodajno, izvršno in sodno oblast, niso bile
redke celo zahteve po lastni, slovenski vojski (glej v Perovšek, 1984,
str. 12).
LITERATURA:
Gosar A., Razprave o družbi in družabnem življenju, Ljubljana, 1933.
Hohnjec J., O ustavi naše države, Ljubljana, 1928.
Hribar T., Slovenska državnost, Ljubljana, 1989
Krivic M., Ustavna usmeritev Slovenije in Jugoslavije, Ljubljana,
1988.
Lane J.E. & Ersson S.O., Politics and Society in Westrn Europe,
London, 1987.
Leser N., Die Zukunf der Demokratie, Wien, 1988
Perovšek J., Oblikovanje programskih načrtov o nacionalni samood-
ločbi v slovenski politiki do ustanovitve Neodvisne delavske
stranke Jugoslavije (december 1922 - april 1923), Zgodovinski
časopis, 1-2/1984.
Prunk J., Slovenski narodni programi, Ljubljana, 1991.
Ribarič M., RibičičC., Delegatski skupščinski sistem, Ljubljana, 1983.
Zver M., Samoupravni korporativizem in korporativno samoupravl-
janje, R 2000,48/49,1990
96
Intervju
Intervju Johna Keanea z Ralfom Dahrendorfom
John Keane: Vas je govorjenje vlade Margaret Thatcher o
aktivnem državljanstvu presenetilo?
Ralf Dahrendorf: Ne posebej. Trend ni omejen samo na
Veliko Britanijo. V Združenih državah sta imela tako reaganizem
kot tudi ti. neo-konzervativna misel obsežen* nezavarovan bok -
socialno dimenzijo. Da bi ga zavarovali, je bilo potrebno nekaj
storiti. Neo-konzervativci niso vedeli, kaj storiti. Na slab glas so
hoteli spraviti socialno državo. Naleteli so na argument, ki gaje
v svojem delu Beyond Entitlements značilno izrazil Lawrence
Mead, s tezo, da so pravice privedle do zanemarjanja dolžnosti.
Britanski ekvivalent je predstavljala iznajdba "aktivnega državl-
janstva" - navidez socialnega pojma, ki to dejansko ni, ker
govori o tem, da naj ne bi državljani le služili denar ampak naj
bi ga dajali v javne namene. Sam sem močno naklonjen filantropi-
ji, vendar to ni tisto, kar si predstavljam pod pojmom državljan-
stvo. Ne skušam prikriti najšibkejše strani kazino kapitalistične
usmeritve osemdesetih let. Poleg tega je koncept aktivnega
državljanstva zato, ker implicira mobilizacijo, maltene totali-
taren. Oblast govori, da mora vsakdo napraviti to in ono. Sam v
nasprotju s tem govorim o državljanstvu kot o utelešenju pravic
in upravičenosti ljudi.
J.K.: Katere "temeljne pravice in upravičenosti" imate v
mislih?
R.D.: V modernih okoliščinah je potekal boj za tri sklope
pravic. Najprej so tu osnovne državljanske pravice kot je enakost
pred zakonom in predpisan postopek zakonitosti, pravica sklepati
pogodbe kot enak - vladavina zakona v najširšem pomenu. Potem
gre za osnovne politične pravice, kot je pravica voliti in zelo
pomembna pravica izražati svoja stališča - pravica do glasnosti.
98
Končno so tu še določene elementarne socialne pravice, ki ljudem
omogočajo uporabo drugih dveh sklopov pravic. Socialne pra-
vice človeka osvobajajo negotovosti, zato se mora nova razprava
o državljanstvu začeti pri tako nedvoumnih socialnih pravicah
kot sta pravici, da ne pademo pod določeno raven dohodka in
pravica do izobraževanja.
J.K.: Ali današnji državljani nimajo dolžnosti? Mar s tem,
ko poudarjate zgolj pravice, ki izhajajo iz državljanstva, ne
zagovarjate dejanske samopašnosti?
R.D.: Državljan ima dolžnosti. Ob predpostavki, da so bili
sprejeti na legitimen način, je dolžan ravnati v skladu z zakoni in
plačevati davke. Vendar pa - in na to prilagoditev posebej opo-
zarjam - programi, kot je Workforce v Združenih državah ali pa
poll tax v Veliki Britaniji, temeljijo na izjemno zavajajoči pred-
postavki, da naj ne bi uživali državljanskih pravic, če ne izpolni-
mo svojihdržavljanskihdolžnosti. S poudarjanjem vidika državl-
janskih pravic ali upravičenosti želim vzpostaviti varovalo pred
takšno napako. Ključni poudarek pri razpravljanju o dolžnostih,
ki izhajajo iz državljanstva ni toliko v tem, da naj bi bile omejene
na minimum kot v tem, da niso v nikakršnem razmerju trgovanja
z državljanskimi pravicami. Pravice so absolutne. Sprejemamo,
da ima vsakdo, kije star osemnajst let, volilno pravico. Pika.
J.K.: Menite, da je razmišljanje, po katerem sta bila v
20-tem stoletju kapitalizem in državljanstvo v medsebojnem
spopadu, pravilno? Je to napetost mogoče preseči?
R.D.: Je že presežena. Čas razredne politike je mimo. Pa tudi
učbeniška verzija kapitalistične ekonomije v realnosti ne obstaja.
Japonska in Nemčija sta imeli fevdalni industrijski ekonomiji.
Velika Britanija je imela čudno mešanico moderne ekonomije,
starih aristokratskih tradicij in njihove prezrcaljene podobe -
delavski razred z lastnimi netržnimi vrednotami. Verjetno so se
le Združene države dokaj približale temu, kar je bilo mogoče
imenovati kapitalistična ekonomija. Problem ne leži v "kapital-
99
istični ekonomiji". Prej gre zato, da Zahodne ekonomije v sebi
nosijo določena nasprotja med pravico skleniti pogodbo -
vključno s pogodbo o delu - na enakih osnovah, in dejansko
pozicijo moči, v kateri se nahajajo podjetniki in delavci. V
takšnih razmerah težko govorimo o svobodnih pogodbah, čeprav
se tehnično sklepajo med enakimi. To nasprotje je vgrajeno v
razmerje med delavci in podjetniki ter ga je mogoče razrešiti z
razširitvijo državljanskih pravic, t.j. z okrepitvijo moči delavcev
v razmerju do delodajalcev.
J.K.: Vendar, če so državljanske pravice dobile spopad s
kapitalizmom, kako potem pojasnjujete preteklo desetletje
rasti brez državljanstva in zaznamovano z oblikovanjem
novega podrazreda, zaskrbljujočo rastjo nezaposlenosti in
trajne nezaposlenosti, širitvijo kulture posesivnega individua-
lizma in kot posledico tega desetlet je javnih služb?
R.D.: Drži, daje v osemdestih nihalo zanihalo v smer večjih
možnosti za tiste, ki so jih znali iskoristiti. Dramatično se je
povečalo tudi število trajno revnih in dolgoročno nezaposlenih,
ki so brez dejanskih možnosti za vstop na trg delovne sile. Še
posebej v Združenih državah in v Veliki Britaniji, si moči, ki naj
bi si, niso delale skrbi s temi ljudmi, ki v novih okoliščinah niso
mogli preživeti. Morda so voditelji upali, da bo bogatstvo tistih,
ki so te ljudi proizvedli, slej ko prej začelo kapljati tudi navzdol.
Razmišljanje je enako napačno, ko gre za naše družbe, kot takrat,
ko gre za razmerje med državami v razvoju in razvitimi državami.
Star razredni boj je bil boj med neenakimi skupinami, ki so
dejansko potrebovale druga drugo. Nenavadnost današnjega
problema (to stališče rado doživi nerazumevanje) leži v tem, da
večina ne potrebuje manjšine, kot tudi bogate države ne potrebu-
jejo svojih revnih dvojnikov. Nova manjšina se ne more obliko-
vati v razred. Ne maršira na Westminster. Če ima srečo v vseh
strankah (in v princu Charlesu), najde nekaj zagovornikov.
Večanje števila pol-državljanov ali državljanov drugega reda, ki
so potisnjeni na obrobje in se ne morejo braniti, predstavlja
100
najbolj zaskrbljujoče dogajanje - spodnaša načelo državljanstva,
ki je samo po sebi univerzalno.
J.K.: Kako je mogoče ta ne-razred ne-državljanov povz-
digniti v polnopravno državljanstvo?
R.D.: Rečeno ustavno je izredno pomembno, da so določene
temeljne pravice dostopne vsakomur in da so tudi dojete kot
vsakomur dostopne. Med te pravice štejem pravico do izo-
braževanja in zagotovitev temeljnega dohodka. Ni potrebno, da
bi sheme temeljnega dohodka, ko dobijo ustavni status, zagotavl-
jale zadosten nivo dohodka za brezskrbno življenje. Zagotavljati
morajo le načelo, da v naši bogati družbi nihče ne sme ostati brez
določenega dohodka. Poudariti je potrebno ustavno ali pravico
podeljujočo kvaliteto tega zagotovila. Onstran tega je v polju
vsakdanje politike največji problem v tem, kako pripadnike
novega podrazreda pripraviti do tega, da bodo, kljub temu, da
jim njihov obroben položaj trenutno daje občutek socialne ne-
povezanosti, sprejeli svoje nove državljanske pravice. V tej točki
vidim najpomembnejšo vlogo zasebne pobude v najširšem pome-
nu - filantropičnih skladov, lokalne iniciative, komunalnih pro-
jektov, cerkve, prostovoljnih organizacij, in celo "karizma-
tičnih" lokalnih vodij.
J.K.: Mar ne bi desničarska verzija sheme temeljnega
dohodka v praksi služila zgolj institucionalizaciji delitve med
polnim držvaljanstvom in novim podrazredom?
R.D.: Prepričan sem, da bi moral biti temeljni dohodek na
začetku nizek, če zaradi ničesar drugega, potem gotovo zato, da
bi ga bilo mogoče zagotoviti. Od temeljnega dohodka ne pričaku-
jem, da bi bil minimalna mezda. Zame predstavlja najpomemb-
nejšo točko brezpogojne kvalitete temeljnega dohodka institucio-
nalizacija določenega elementa dohodka ljudi, za katerega jim ni
potrebno izpolnjevati obrazcev, stati v vrstah ali birokratom
razgaljati svojih brezštevilnih dolgov. Višina te temeljne pravice
bi očitno morala biti predmet politične razprave. Resnično velik
101
problem, po mojem mnenju, pa predstavlja način, s katerim naj
bi predlogu za temeljni dohodek zagotovili ustavno kvaliteto in
ga s tem odtegnili spremenljivosti strankarskih politik. V Veliki
Britaniji je to danes skorajda nerešljiv problem, ker nimamo
nobenih ustavnih garancij. Živimo v sistemu, v katerem lahko
parlament z enostavno večino odpravi volilno pravico vsem
ženskam ali pa vsem rdečelasim ljudem. Potrebujemo Listino
pravic in Ustavo.
J.K.: Moderni koncept državljanstva je bil vedno povezan
z narodno identiteto. Vendar paje deljen občutek pripadnosti
narodu varljiv. Po eni strani predstavlja vitalni pogoj zago-
tavljanja občutka za skupnost in osebno integriteto, kar pred-
stavlja osnovo državljanstva. Ob tem pa je po drugi strani iz
zgodovine sodobne Evrope očitno, da se lahko ta občutek
pripadnosti narodu ali občutek biti "državljan naroda" izkaže
kot problematičen. Mar ne gre pri državljanstvu za ksenofo-
bičen odpor do drugega?
R.D.: Dilemo, ki jo odpirate, je mogoče zastaviti drugače.
Državljanstvo konec koncev vodi do splošnega pripoznanja
pravic vseh ljudi. Težava je v tem, daje bilo državljanstvo doslej
uresničeno in zagotovljeno le v okviru nacionalne države. Brez
nacionalne države teh temeljnih državljanskih pravic ni bilo
mogoče vzpostaviti. Ob tem pa nacionalna država danes ni na
dobrem glasu. Nobenega razloga ne vidim, da bi oporekal
vašemu stališču, da velik del naših izkušenj z nacionalno državo
govori o problematičnosti načela. Škodljive vojne so uničile
državljanstvo prav tolikokrat kot so ga pomagale vzpostaviti.
Naša težava je v tem, da doslej še nismo odkrili okvira vzpos-
tavljanja državljanstva, ki bi presegalo nacionalno državo.
J.K.: Vse večji pomen vprašanj, ki zadevajo pravice imi-
gracije, večnarodnega porekla in beguncev najverjetneje
spodkopava zastareli ideal biti "državljan naroda".
R.D.: Da. Soočeni z imigranti, iskalci azila ali tujci, v naši
102
sredi nenadoma odkrijemo nekaj, kar je pravzaprav nelogično -
ti ljudje se od nas kot ljudje ne razlikujejo, pa vendar nam okvir
nacionalne države preprečuje, da bi vedeli, kako naj z njimi
ravnamo. Hoteli bi jih obravnavati kot enake, pa vendar temu ne
more biti natančno tako, ker je predpostavljeno, da so tujci.
Nacionalne državljanske pravice so nazadnje nelogične.
J.K.: Kako je mogoče, da vozel te nelogičnosti še ni razvoz-
lan?
R.D.: Nacionalna država je predstavljala edini učinkoviti
prostor zagotavljanja državljanskih pravic. Temu ni več tako,
zato moramo poskušati razširiti zakone državljanskih pravic na
čedalje širša področja. Doslej v tem nismo bili preveč uspešni.
Večina civiliziranih držav seje odločila, da bo tujcem v njihovem
okolju zagotovila nekaj malega državljanskih pravic, čeprav se v
praksi s temi tujci včasih še vedno slabo ravna. V mnogih državah
pa potekajo razprave o tem, da bi ljudem, kljub temu, da niso
državljani, podelili volilno pravico na lokalnih volitvah. Za to se
odločajo na osnovi elementarnih socialnih pravic - tako kot ljudi
ne pustimo umreti na cesti samo zato, ker nimajo potnega lista.
J.K.: Verjetno je, da bo prihodnost držvaljanstva
drugačna od preteklosti, pa čeprav samo zato, ker bi lahko
uporaba jedrskega orožja odpravila vse državljanske pravice.
Morda v tem leži razlog, zaradi katerega ob koncu dvajsetega
stoletja optimistično pišete o nastopu razreda državljanov -
"eno- nacionalnega" razreda, ki služi kot temelj za ohranitev
in razširitev državljanskih pravic?
K.D.: V moji uporabi termina "razred državljanov" tiči neke
vrste ironija, ker je ta velika večina, ki uživa državljanske
pravice, prezrla in marginalizirala manjšino podrazreda s tem,
da ji je zanikala iste pravice.Državljanstvo, razumljeno na ta
način, paradoksalno označuje prej izključitev kot pa vključitev
vsakogar v območje pravic. Kljub temu pa upam, da bo večinski
razred, zbran okrog splošnega interesa ohranitve političnih in-
103
stitucij, ki zagotavljajo ekonomsko rast in socialni mir, dokazal,
da predstavlja silo boja za univerzalne državljanske pravice, kot
je pravica do spodobnega izobraževanja.
J.K.: V delu Državljani nas Simon Schama opozarja na
vpliv prepričanja iz 18. stol., po katerem je bilo državljanstvo
(kot je vztrajal Rousseau) javni izraz idealizirane družine,
izraz sublimne vzajemnosti med posamično in občo voljo. Zdi
se, da vam ta verzija državljanstva ne ustreza preveč.
R.D.: Res je.
J.K.: Opozarjate, da živimo v času "povratka k plemenu".
Trdite, da novi sovražnik državljanstva ni neenakost in osi-
romašenje, ampak fundamentalizem. Bi lahko to podrobneje
pojasnili?
R.D.: Gotovo je, da ima Rousseaujev koncept državljanstva
močne fundamentalistične prizvoke. Predpostavlja, da se lahko
v posamičnem spontanem aktu prepozna in poenoti celotna popu-
lacija. To je nemogoče. Kdorkoli tako misli, je diktator. V
nasprotju s to tradicijo sam močno cenim raznovrstnost. Skrbijo
me skupine, ki postavljajo homogenost nad pravice državljanov.
Danes nas njihova vrsta fundamentalizma obdaja povsod.
J.K.: Zakaj je fundamentalizem v vzponu?
R.D.: V veliki meri gre za anomijo sodobnega življenja - za
odsotnost globokih in neizrečenih vezi solidarnosti med ljudmi.
Ljudje se začenjajo opotekati. Ob pomanjkanju koordinat izbir-
ajo znano in tisto, kar je pri roki. Najboljši antipod temu koprnen-
ju po homogenosti so aktivne manjšine, ki se borijo za svoja
načela. Državljanstvo implicira pluralizem. Zahteva prakticir-
anje pravice do različnosti.
J.K.:Ste optimist glede možnosti širitve državljanskih
pravic v začenjajočem se desetletju?
R.D.: Pritisk za razširitev državljanskih pravic v naših
104
družbah postaja zelo močan. Dodatno moč mu bo dalo dejstvo,
da so mlade demokracije Vzhodne Evrope odkrile isto načelo.
Sploh ne bi bil presenečen, če bi to postalo desetletje državljan-
skih pravic.
Sir Ralf Dahrendorf je rektor St. Antony ;s College-a, Oxford.
Profesor John Keane je vodja Centra za proučevanje demokracije
na Polytechnic of Central London.
The Guardian, 1. avgust 1990
prev. Slavko Gaber
105
Igor Lukšič
OPOZICIJA: NJENE FUNKCIJE IN TIPI
V	javnem soočanju mnenj in v nekaterih potezah vlade in
parlamentarne večine je velikokrat slutiti, da opozicija ni
zaželena. Stranke opozicije so izpostavljene diskreditacijam,
podtikanjem in drugim sredstvom zbijanja njene legitimacijske
osnove. Takšno ravnanje je pri volilcih z odobravanjem sprejeto,
saj je zanje opozicija po tradiciji nekaj razdiralnega, sumljivega,
privatiziranega, intelektualističnega in zato slabega. Takšno
stališče paje izrazito antidemokratično in zato nevarno za obstoj •
mlade, nastajajoče demokracije na Slovenskem.
Potrebno je razvijati duh tolerance, v katerem bo vladalo
načelo, daje opozicija nosilec mišljenja, ne pa nizke, malopridne
zavesti.
V	razpravi bomo razgrnili pojem opozicije, njene funkcije v
političnem sistemu in predstavili klasifikacije opozicije. Nato
bomo prikazali delovanje opozicije v Švici in v Avstriji ter
komentirali nekatera stališča o opoziciji na Slovenskem.
Oblikovanje politične volje v demokratični ureditvi poteka v
obliki govora in protigovora. S tem se tudi izkazuje pojavnost
političnega početja. Poleg vlade, ki predstavlja pozicijo, je za
protigovor v demokratični politiki nujna opozicija.
V	širšem smislu je opozicija dejavnost javnega mnenja ali
določenih skupin proti vladi ali vladajočemu sloju. V ožjem
smislu pa z opozicijo razumemo politične sile, ki v predstav-
niškem telesu nastopajo proti vladi. Pri neparlamentarnih ure-
ditvah je lahko opozicija tudi večina v parlamentu. V parlamen-
tarnih ureditvah pa je opozicija manjšina. Svoboda opozicije je
predpogoj demokratične ustave, utemeljena pa je na svobodi
106
misli, govora, združevanja in organiziranja. Kot legitimni ele-
ment državnega življenja obstaja opozicija samo v demokratičnih
državah, kjer poteka demokratično oblikovanje volje v odprti
politični igri moči.
Pojem opozicija je latinskega izvora:
oppositus, us (m) = postavljanje nasproti, stopanje nasproti,
stopanje pred kaj, lega pred čim
oppositus 3 1.nasproti postavljen, nasproti ležeč
2.nasproten; protisloven
oppono 3 1.nasproti, v bran postaviti, nasproti položiti
2.izpostaviti, izročiti, predati
3.očitati; nasproten razlog navesti, ugovarjati
V politični teoriji je pojem opozicije dobil nekatere dodatne
pomene. Opozicija tako predstavlja:
-	protipozicijo, ugovarjanje, torej določeno vrsto dejavnosti
-	politično skupino, organizacijo, ki oponira (subjekt dejav-
nosti)
-	institucionalno mesto.
Na vrednotni ravni pa opozicija označuje politično nasprot-
niško obnašanje z institucionalno legitimnostjo (opozicija kot
legitimna institucija) ali pa služi kot vrednotno nevtralna oznaka
za kakršnokoli obnašanje, ne glede na legitimnost in institucio-
nalizacijo (opozicija kot empirična konstelacija ugovarjanja).
Opozicija opravlja v političnem sistemu štiri pomembne de-
javnosti:
1.	predstavlja interese, ki jih vladna večina zapostavlja in
opozarja vlado na javno mnenje o njenih ukrepih,
2.	oblikuje predloge alternativnih politik (policy)
3.	nadzira dejavnost vlade,
4.	profesionalno kritizira vladne politike.
107
S tem ima v političnem sistemu pomembne funkcije. Opozicija
legitimira ali deligitimira politični sistem, ga stabilizira ali
destabilizira, racionalizira ali ¿racionalizira proces odločanja in
omejuje ali krepi voljo večine. V kakšni meri uspeva izvajati
svoje funkcije na navedenih intervalih, je odvisno predvsem od
stopnje toleriranja opozicije s strani vlade. Dahl (1971:15) pos-
tavlja tri aksiome glede odnosa med vlado in opozicijo. Prvi
aksiom pravi, da verjetnost, da bo vlada tolerirala opozicijo,
narašča s padanjem pričakovanih stroškov toleriranja. Drugi
aksiom pravi, da verjetnost, da bo vlada tolerirala opozicijo,
narašča z naraščanjem pričakovanih stroškov njene zadušitve.
Tretji aksiom pa pravi: čim bolj stroški zadušitve presegajo
stroške tolerance, tem večje so šanse za kompetitivni režim.
Opozicija je tudi moralna instanca, slaba vest vlade. Z nastopi
v parlamentu nima možnosti prepričati večine, zato so njeni
nastopi usmerjeni na prepričevanje javnosti in volilnega telesa.
Dolgoročno so usmerjeni na naslednje volitve, kratkoročno pa
na zadovoljstvo ob besednih zmagah v spopadih z vlado.
Parlamentarna opozicija kot legitimna sestavina političnega
sistema ni le v tem, da obstaja in živi samostojno življenje.
Opozicija oz. opozicijske stranke predstavljajo tisti del državl-
janov, ki ni volil vladnih strank in ki se ne morejo identificirati
z obstoječo politično večino in njenimi ukrepi. Predstavlja del
volilnega telesa, zato ne more biti v celoti odrinjen od oblasti.
Oblast mora upoštevati tudi nevladni del volilnega telesa. Takšni
so civilizacijski kriteriji. Sicer se zgodi tako, kot se je dogajalo
v Belgiji za časa "šolske vojne". Temeljni problem je bil finan-
ciranje katoliških osnovnih šol. Katoliška socialna stranka je
zahtevala državno financiranje, Liberalna in Socialistična stranka
pa sta zahtevali njihovo privatno financiranje. Leta 1952 je
Katoliška stranka dobila večino v parlamentu in izglasovala
financiranje. Leta 1955 pa je Liberalnosocialistična vlada pre-
kinila financiranje katoliških osnovnih šol. Sledila je ostra reak-
cija katoliškega bloka, ki je organiziral protestna gibanja, skoraj
generalni štrajk. Leta 1958 so ponovno prišli na oblast katoliki
108
in tedaj organizirali pogajanja s socialisti in liberalci glede šol-
skega vprašanja, ki so se končala še istega leta s kompromisno
rešitvijo, s ti. šolskim paktom.
Jasno je, da vlada lahko samo vlada, ki ima edina mandat za
upravljanje v določenem političnem sistemu. Opozicija s svojim
obstojem in delovanjem ta mandat vlade sovzpostavlja. Vendar
pa je zlasti v večstrankarskem sistemu mandat vlade, ki ji ga
dajejo volilci, mnogokrat posredovan in zato krhek in omejen.
Omejen je z zahtevo po oblikovanju vsakokratnega najširšega
konsenza o vladnih ukrepih, ki so pomembni za vse stranke v
parlamentu in za vse volilce, za politično in družbeno ureditev.
Izključujoča politika oblasti kopiči negativne energije na stra-
ni izključenih, v razmerja med vladajočimi in vladanimi pa vnaša
sovraštvo in nestrpnost. S tem pa ogroža stabilnost političnega
sistema in družbeni mir. Izguba odgovornosti pri opoziciji in pri
vladi lahko vodi v nacionalno dezintegracijo, v politično demor-
alizacijo in v diskreditacijo parlamenta.
Pri klasifikaciji opozicije avtorji najpogosteje uporabljajo nas-
lednje kriterije: parlamentarnost, ustavnost in cilje. Glede na te
kriterije pa ločujejo predvsem izven parlamentarno in parlamen-
tarno opozicijo, strukturno ali protiustavno in lojalno opozicijo
ter radikalno ali revolucionarno in reformistično opozicijo. Kla-
sifikacije so služile v glavnem za prepoznavanje sovražnikov
demokracije, odkrivanju legitimnosti in legalnosti opozicije, ne
pa ugotovljanju njene raznovrstnosti in na tej osnovi razvrščanju
v skupine. Razvrščanje seje tako dogajalo predvsem po političnih
kriterijih za politične cilje, ne pa po kriterijih znanosti za spoz-
navne cilje. Slednji pristop je osnova za poglabljanje razumevan-
ja o delovanju političnih sistemov in potrebnosti opozicije pri
zagotavljanju njihove stabilnosti in vitalnosti. Eden redkih avtor-
jev, ki se je temeljito lotil preučevanja opozicije, je pluralist
Robert Dahl.
109
Dahl (1966) je pri klasifikaciji opozicije uporabil naslednje
kriterije:
-	organizacijska kohezija ali koncentracija oponentov
-	tekmovalnost opozicije
-	prizorišče spopada med opozicijo in vlado
-	razločnost ali prepoznavnost opozicije
-	cilji opozicije
-	strategije opozicije.
Glede na prvi kriterij Dahl loči:
-	dvostrankarski sistem z visoko (Velika Britanija) in relativno
nizko (ZDA) stopnjo interne strankarske enotnosti
-	večstrankarski sistem z relativno visoko (Švedska,
Norveška, Nizozemska) in z relativno nizko (Italija, Francija)
stopnjo strankarske enotnosti.
Drugi kriterij razlikuje:
-	povsem kompetitivno opozicijo (Velika Britanija)
-	kooperativno-kompetitivno opozicijo (ZDA, Francija, Itali-
ja)
-	koalicijsko-kompetitivno opozicijo (Avstrija)
-	povsem koalicijsko opozicijo (Kolumbija).
Tretji kriterij določa naravo opozicije glede na naslednje tipe
prizorišč spopada med vlado in opozicijo:
-	javno mnenje kot edino prizorišče spopada, ker volitve
določijo večinsko stranko (Velika Britanija)
-	volitve niso odločilne, zato opozicijska stranka lahko pride
v vladno koalicijo s pogajanji (Nizozemska, Italija)
-	poleg volitev in pogajanj za vstop v vlado je prizorišče
spopada tudi pogajanje med močnimi asociacijami (Norveška,
Švedska)
-	razpršena prizorišča spopada med opozicijo in vlado, pri
čemer nobeno od prizorišč ni odločilno (Švica, ZDA).
110
Glede na prepoznavnost Dahl razlikuje dva skrajna pola:
-jasno identificirano opozicijo (kompetitivno, koncentrirano
v eni stranki, v sistemu s parlamentom, volitvami in komunika-
cijskimi mediji kot temeljnimi prizorišči spopada med opozicijo
in vlado), primer Velike Britanije
- in nejasno opozicijo (kooperativno, razpršeno v več strank
in asociacij, s številnimi prizorišči spopada med opozicijo in
vlado, pri čemer nobeno prizorišče ni odločilno), primer Švice.1
Pri ciljih kot kriteriju Dahl najprej uvaja dodatne kriterije.
Opozicijo, ki teži k zamenjavi osebja ali posebnih vladnih politik
(policy), imenuje nestrukturno opozicijo. Kot primere Dahl
navaja stranke, ki jim je le do mest v uradih, skupine pritiska in
stranke, ki so usmerjene k posameznim politikam (policy). Kot
omejeno strukturno označuje opozicijo, ki poleg nestrukturnih
ciljev vključuje spremembo politične strukture. K njej sodi
predvsem politično (nepolicy) orientiran reformizem. Struktur-
na opozicija pa se bori za spremembo na vseh omenjenih
področjih ter za spremembo družbenoekonomske strukture.
Mednjo Dahl uvršča politično strukturni reformizem, demokra-
tično družbeno strukturni reformizem in revolucionarna gibanja.
Glede na strategijo pa Dahl razlikuje šest tipov opozicije.
1.	Opozicija je usmerjena na prihodnje volitve, kjer bo
poskušala dobiti večino v parlamentu (Velika Britanija).
2.	Opozicija je usmerjena na volitve in predvsem na povolilna
pogajanja za vstop v vlado (Belgija, Francija, Italija, Nizozem-
ska).
3.	Opozicija uporablja strategijo pod točko dva, vendar se v
primeru, da ji spodleti, usmeri v poluradna pogajanja z vlado
(Norveška, Švedska, Nizozemska).
4.	Opozicija ob usmeritvi na volitve in v parlament razvija še
dodatne strategije: delovanje kot skupina pritiska, medstrankar-
ska pogajanja, legislativno manevriranje, delovanje na državni
in lokalni ravni ipd. To je prisiljena v sistemu, kjer prizorišče
spopada z vlado ni eno samo (ZDA).
111
5.	Opozicija se v primeru velike nevarnosti deželi pridruži
vladi v veliki koaliciji, dokler nevarnost ne mine (Velika Britani-
ja v času druge svetovne vojne).
6.	Opozicija razvija strategijo, s katero bi v temeljih spremeni-
la družbo in politično strukturo. Za dosego svojega cilja upora-
blja vse možne taktike. Strategija je izključno v službi temeljnega
cilja (Nacistična in Komunistične stranke).
Opozicija je konstitutivni element demokracije. To je nespor-
no. Problemi pa se začnejo pri različnem razumevanju demokra-
cije in s tem različnem razumevanju opozicije.
Velika Britanija slovi kot rojstna dežela demokracije, zato se
je njena praksa in razumevanje demokracije oblikovalo kot pre-
vladujoč model po vsem svetu. V Veliki Britaniji vedno vlada
ena sama stranka. Politični sistem je zgrajen tako, da stranka, ki
zmaga na volitvah dobi absolutno večino v parlamentu. Vse
ostale stranke so vsaka zase vladna opozicija. Oblikujejo vlado v
senci, ki spremlja delo vladajoče vlade, oblikuje opozicijska
stališča in se pripravlja za prevzem vladnih poslov ob morebitni
zmagi na prihodnjih volitvah.
Prednost tega sistema (večinski volilni in dvostrankarski sis-
tem) je v tem, da volilci vedno volijo program in ljudi določene
stranke, saj so imena članov vlade v senci javno znana. Poleg tega
vladna stranka nosi polno odgovornost za vladanje v mandatu,
koje na oblasti. Ne more se zgovarjati na nobenega koalicijskega
partnerja, kot se to pogosto dogaja v koalicijskih vladah. Ob
zamenjavi strank na oblasti pa ni problema s sestavo kompetentne
in izkušene vlade profesionalnih politikov.
Slabost tega sistema paje, da stranka z minimalno prednostjo
na volitvah pobere vso oblast in s tem prepreči oblikovanje
parlamenta in vlade glede na preference volilcev. Ena stranka se
polasti celotne države, kar je dejansko enopartijski sistem z
reelekcijo. Konservativna in laguristična stranka sta od 1945 do
1964 dosegali na volitvah skupaj od 87 do 98% vseh glasov
volilcev, pri čemer sta vedno dobili obe približno polovico teh
112
glasov. Kljub temu je vladala vedno le ena od njiju, druga paje
bila v opoziciji.
Prednost proporcionalnega večstrankarskega sistema, ki sega
do sestave vlade (vsaka stranka ima v vladi število mest, ki je
sorazmerno njenemu deležu v parlamentu) je v tem, da volilci
lahko vplivajo na strankarsko, mavrično strukturo vlade. (V
nedoslednem proporcionalem sistemu (kot je naš) strankarske
vrhuške odločajo o koalicijskih partnerjih in s tem o strankarski
strukturi vlade.) S stališča stabilnosti političnega sistema je
proporcionalna vlada ugodna, saj onemogoča ideološke koalicije
in s tem zaostrovanje med strankami ali grupami strank v pred-
volilnem, pa tudi v drugih oblikah političnega boja. Takšna vlada
je primorana delovati po lastnih kriterijih in tako preprečuje
oblikovanje partijske države. Intervencija strank v vladno politi-
ko je minimalizirana.
Opozicija ;on general' ni potrebna, saj stranki ni potrebno
dokazovati boljšost glede na vladajočo stranko. Potrebna pa je
opozicija posameznim politikam vlade in posameznim vladnim
ukrepom. V takšnem sistemu je tudi več posluha za iniciative, ki
se oblikujejo zunaj strank in parlamenta. Stranke se ne obnašajo
total itaristično.
Največja slabost je v tem, da volilci nimajo možnosti nepos-
redno odločati o programu vlade. Prav tako nimajo možnosti, da
v primeru slabega vladanja volijo drugo možnost, ki jim je (edina)
na razpolago, to je opozicijo.
Pravica do organizirane opozicije je v ZRN osnovna politična
svoboščina, zapisana v ustavi. V Veliki Britaniji opozicija ni
zaščitena z nobenim institucionalnim aktom države. Je pa legit-
imnost opozicije inkorporirana v strukturo ustavnih konvencij in
razumevanj. Posebno mesto ima v parlamentu vodja opozicije,
ki prejema plačo, ima posebna pooblastila in privilegije. S Crown
Act iz leta 1937 je mesto vodje opozicije določeno takole: "Z
vodjo opozicije je mišljen tisti član Predstavniškega doma (Hous
of Commons), kije tedaj vodja opozicijske stranke vladi njegove-
113
ga veličanstva, ki ima največjo številčno moč." (Potter, 1966:15)
Praktika v predstavniškem domu zahteva, da v vsakem primeru
nekdo igra vlogo vodje opozicije. Lord Champion je opredelil
opozicijo kot "stranko, ki se nahaja v majšini, organizirano kot
enoto in uradno prepoznavno, ki ima izkušnje uradovanja in je
pripravljena oblikovati vlado, ko obstoječi ministrski zbor izgubi
zaupanje v deželi. Imeti mora pozitivne lastne politike, tako da
ne nasprotuje samo destruktivno... Naš sistem lahko sam proiz-
vaja odgovorno opozicijo, ki ima konsistentno v deželi široko
poznano politiko in ki se ne boji zmagati za ceno uničenja igre."
(Potter, 1966:17)
Za našo demokracijo sta vsekakor relevantna primera Avstrije
in Švice. Najprej zato, ker gre za dve mali demokraciji kot je
slovenska, drugič zato, ker je družbena struktura pluralna v
Furnivallovem smislu ravno tako kot v Sloveniji, tretjič, ker v
vseh treh demokracijah obstaja konsenz o proporcionalnem vo-
lilnem sistemu.
AVSTRIJA
Od leta 19452 do leta 1966 je Avstriji vladala velika koalicija
katoliške konservativne Ljudske stranke in Socialistične stranke.
Kljub tako sestavljeni vladi je bil najpomembnejši konsociativni
organ neustavni Koalitionsausschus (Koalicijski komite), ki so
ga sestavljali voditelji obeh koalicijskih strank v enakem številu
in ki je sprejemal krucialne odločitve (Lijphart, 1977:33).
Koalicija je delovala na osnovi neustavnega koalicijskega pakta,
ki sta ga oba partnerja ratificirala po vsakokratnih povolilnih
pogajanjih. Pogajanja so bila praviloma zelo dolga. Leta 1959 so
trajala dva meseca, leta 1963 pa kar štiri in pol mesece. Izvenus-
tavnost koalicijskega pakta in koalicijskega komiteja je naletela
na ostre kritike braniteljev ustave in demokracije, saj seje s tem
Avstrija konstituirala kot izrazito partijska država. Koalicijski
114
komite nima pravega nsprotnika v političnem življenju, saj je
parlament samo njegovo poslušno orodje.
Člani parlamenta so lahko opravljali svoje parlamentarne
funkcije le z dovoljenjem partnerske stranke. Dovoljenje so
oblikovali z dogovorom o vsakem posebnem primeru med vodi-
telji strank. Tako je bila v Avstrijskem političnem sistemu velika
opozicija eliminirana z vlado kartela elit, vzpostavljeni pa so bili
drugi kanali za izražanje opozicijskih stališč. "Vsak koalicijski
partner je bil hkrati vlada in opozicija" (Stifbold, 1974:124).
Volitve niso bile mehanizem za zamenjavo vladne stranke,
temveč so samo predstavile novo razmerje moči, po katerem so
se določali pogoji sodelovanja znotraj velike koalicije in razpore-
jali ministrski stolčki3.
Koalicijski stranki sta politično predstavljali dva tabora
(lager): socialističnega in katoliškega. Tretji nacionalistični tabor
seje po vojni toliko osipal, daje postal v družbenem in političnem
življenju irelevanten. Oba tabora sta imela v obdobju velike
koalicije tesne znotrajtaborske organizacijske vezi od stranke do
poklicnih in rekreacijskih aktivnosti. Po letu 1945, ko sta tabora
dobila zagotovila drug od drugega in se je med njima zaupanje
povečalo, seje tudi napetost med njima začela postopno razkra-
jati4, tako da se je predvojna sovražnost med taboroma bistveno
zmanjšala. Na osnovi te ocene številni avtorji ugotavljajo, da se
je tudi "intenziteta subkulturne segmentacije morala zmanjšati"
(Obler, Steiner, Dierickx, 1977:24). Bluhm (1973:62) celo ugo-
tavlja, daje avstrijska družba do sredine šestdesetih let postala
subkulturno relativno homogena. Prevladovati je začel duh
kooperacije, ki ga je imenoval "pragmatizem nesoglasja". Te
spremembe pripisuje akomodacijski politiki elit v povojnem
času.
Duh akomodacije je bil načet v začetku šestdesetih let, končal
pa seje leta 1966, koje Ljudska stranka oblikovala enostrankar-
sko vlado, leta 1970 paje enako storila Socialistična stranka. V
obdobju velike koalicije se je Avstrija stabilizirala, sistem pa je
115
postal učinkovit. Tako se v Avstriji po letu 1966 dejansko ni
veliko spremenilo.5 V času vladanja velike koalicije sta oba
partnerja prakticirala "Bereichsopposition", medtem ko sta po
letu 1966 prakticirala "Bereichskoalition".6 Med najpomemb-
nejšimi v obdobju velike koalicije so odločitve utemeljene na
sporazumu obeh koalicijskih partnerjev o urejanju in nadzoru cen
in plač, fiskalni politiki, o obsegu in metodah nacionalizacije
industrije in obnovljena pogajanja z Vatikanom.
ŠVICA
Neposredna demokracija na federalni ravni v Švici praktično
pomeni, da so vse ustavne spremembe predmet odločanja na
referendumu. Volilno telo lahko predlaga spremembo ustave s
peticijo petdeset tisoč podpisnikov, s peticijo trideset tisoč pod-
pisnikov pa lahko predlaga sprejem ali spremembo zveznega
zakona na referendumu. Kljub temu, da male stranke nimajo
mesta v vladi in da imajo v skupščini veliko večino štiri velike
stranke, izvajajo male stranke svoj vpliv z iniciativami za referen-
dum ali z grožnjo, da bodo to možnost uporabile v primeru, če
se njihova volja ne upošteva v predhodnih postopkih.
Eno temeljnih vprašanj, ki se zastavlja v švicarskem poli-
tičnem sistemu, je vprašanje opozicije. Najprej je potrebno ugo-
toviti, da federalni svet nima posebnega volilnega programa, saj
se konstituira šele po volitvah. Skupščina voli vsakega člana
posebej za obdobje štirih let. Stranke postavljajo svoje kandidate
neodvisno, vendar anticipirajo stališča drugih vladnih strank.
Svet sestavlja sedem članov po formuli 2:2:2:1, to je dva pred-
stavnika socialdemokratov, svobodnih demokratov in krščanskih
demokratov ter en predstavnik kmečke stranke. Število mest v
svetu je sorazmerno številu glasov, ki jih stranke dosežejo na
volitvah. Deleži so že od vojne sem nespremenjeni. Svet zaradi
116
takšne volilne procedure ne moremo imenovati koalicijsko vlado
v običajnem smislu.
Stranke se namreč ne združijo zato, da bi vodile neko skupno
politiko. Pri vodenju politike velja načelo prijateljskega spo-
razumevanja, kar pomeni, da vladne stranke za reševanje proble-
mov nimajo vnaprej neke enotne strategije, temveč se ta sproti
oblikuje. Tako se lahko zgodi in se tudi pogosto dogaja, da tudi
vladna stranka nasprotuje vladini konkretni rešitvi ali predlogu.
Vladna stranka tako prakticira oba tipa obnašanja: opozicijskega
in vladnega. Sicer pa v političnem sistemu Švice obstaja pet oblik
političnega oponiranja:
1.	pravica vsake stranke, tudi vladne, na ad hoc opozicijo
posamezni rešitvi, ki jo predlaga vlada.
2.	oblika izhaja iz strukture oddelkov federalnega sveta. Svet
delegira oblast na posamezne oddelke, ki se potem identificirajo
s stranko, ki ji pripada vodja oddelka. Oddelki so pod ostrim
nadzorstvom vseh drugih, zlasti vladnih strank.
3.	oblika opozicije izhaja iz federalne strukture države.
Stranke so federalizirane, kar pomeni, da se čutijo bolj stranke
posameznih kantonov, kot pa del enotne nacionalne stranke.7
4.	obliko opozicije izvajajo nevladne stranke, ki niso nikoli
uspele svoje opozicijske dejavnosti koordinirati v združeno ak-
cijo. Sistematično pa vladi oponirata samo Komunistična stranka
in Neodvisni, ki imajo skupaj 19 od 244 mest v parlamentu.8
5.	obliko opozicije izvajajo stranke in skupine, ki nimajo
svojih predstavnikov v parlamentu. Te stranke imajo možnost,
da vladi nasprotujejo z iniciativami in s pobudo za referendum.
Zlasti tretja in četrta oblika opozicije kažeta, da prijateljsko
sporazumevanje ni univerzalno načelo za vse ravni političnega
sistema Švice. Načelo prijateljskega sporazumevanja se nanaša
predvsem na proporcionalno participacijo vseh strank v vladi,
toda ta participacija je predmet modifikacij.
Pomembno je, da zaradi oponiranja vladne stranke vlada ni v
krizi inje tudi ni možno odpoklicati. Po ustavi o nezaupnici svetu
117
sploh ni mogoče glasovati, tudi če njegov predlog zavrne nacio-
nalni referendum.
Večinsko načelo ni povsem izrinjeno iz procesa odločanja v
političnem sistemu Švice. Uporablja se zlasti v tistih primerih,
ko se z načelom prijateljskega sporazumevanja ne da priti do
učinkovitih rešitev. Steiner (1974:45) navaja tri področja
odločanja z uporabo večinskega načela:
1.	odločanje o nevključitvi stranke, ki zavrača temeljna de-
mokratska načela, v vlado, čeprav ji mesto pripada,
2.	odločanje o zasedbi mesta v izvršnem svetu v primeru, ko
iz odstotkov glasov ni povsem jasno, kateri stranki to mesto
pripada,
3.	odločanje o reševanju konfliktov, ki nenehno prihajajo na
dan med vladnimi strankami, v skupščini ali z referendumom.
Zato švicarski sistem lahko označimo kot netekmovalni samo
v tem smislu, daje prijateljsko sporazumevanje prevladujoč, ne
pa edini obrazec urejanja konfliktov. Osnova tega vzorca je
skoraj popolen konsenz glede ciljev o vseh pomembnih zadevah
in konformno stališče do sistema. Vse velike stranke vključujejo
zahteve vseh segmentov pluralne družbe, tako da strankarske
delitve prečijo druge delitve v družbi.
SLOVENIJA
Pri nas je bil pojem opozicije preganjan ravno tako, kot tisti,
ki so v njegovem imenu nasprotovali obstoječi ureditvi. Doga-
janja v petdesetih letih v zvezi z Dilasom, zlasti pa z revijo in
odrom 57, najostreje pa v šestdesetih letih s ti. dvorno opozicijo,
ki sojo predstavljale Perspektive. Šele ob koncu sedemdesetih
let, v Smereh razvoja je Kardelj uradno rehabilitiral pojem
opozicije. Vendar paje Kardelj predvidel samo opozicijo posa-
meznim politikam. "Izvršni sveti nimajo celovite organizirane
118
opozicije, imajo pa številne posamezne "opozicije", ko gre za
konkretna vprašanja, kijih morajo urejati. Z drugimi besedami,
gre za alternative na stališča izvršnih svetov." (Kardelj,
1978:191)
Kardelj je razumel vlogo opozicije samo kot konstruktivne
opozicije, ki sodeluje na terenu, določenem od izvršnega sveta.
Opozicija ne more biti destruktivna, še manj more biti protivlad-
na ali celo protiustavna. Takšna opozicija se je uvrstila med
kontrarevolucionarne dejavnike in je tako izgubila sleherno le-
gitimnost za svoj obstoj.
Je pa Kardelj opozoril na tisto vrsto opozicije, ki je zelo
pomembna pri omejevanju oblasti, se pa nanjo največkrat poza-
blja. Gre za opozicijo konkretnim uredbam in korakom v posa-
meznih politikah izvršne oblasti. Ta opozicija pa se dogaja na več
ravneh: strokovni in politični (razmerje moči), v posameznih
organih in v sredstvih javnosti (javnih medijih), v upravnih
službah in v izvršilnem organu, na republiški, regionalni in
občinski ravni.
Osemdeseta leta so pokazala omejenost Kardeljevih stališč
tudi glede opozicije. Pravo renesanso pa je pojem opozicije
doživel v predvolilnem letu, zlasti pa po volitvah.
DEMOS je v predvolilnem obdobju nastopal kot DEMokra-
tična Opozicija Slovenije. Nastopal je kot opozicija sistemu
socialističnega samoupravljanja in hkrati kot opozicija tistim
strankam, ki so bile na različne načine vezane na oblast. S to gesto
je ustvaril predstavo o dvostrankarskem sistemu, pri čemer naj
bi bile ZKS-SDP, ZSMS-LS in SSS vladne stranke, stranke
združene v DEMOS pa opozicijska stranka. S to gesto je DEMOS
vzpostavil interpretacijski okvir, v katerem mu ni bilo težko
prepričati volilcev, da je kot opozicija upravičen do rezultatov
demokratične revolucije. Preprečil je diskusijo o zaslugah za
demokratizacijo, saj je s samo definicijo sebe postavil kot njenega
edinega pravega dediča. Zasluge za demokratizacijo so v celoti
prešle nanj. Poleg tega pa so stranke združene v DEMOS vodile
119
še lastno volilno kampanjo, v kateri so nastopale kot nosilke
posebnih programov. V volilni kampanji so stranke DEMOSa
nastopale dvakrat, podvojile so svojo moč. Nastopale so kot
dvojna opozicija. Tudi rezultati volitev kažejo, da so največ
glasov, glede na vloženo delo, dobile tiste stranke DEMOSa, ki
so dvakratno oponiranje najbolje zastopale. To pa so bili zeleni,
kristjani in kmetje. ZSMS-LS je uspela ohraniti opozicijsko
mesto do starega režima tudi na volitvah inje bila za to nagrajena.
SSS in ZKS-SDP pa se ni uspelo predstaviti kot opozicija staremu
režimu, kljub temu da sta ga najučinkoviteje rušili prav oni dve.
Pristali sta na vzorec, po katerem sta bili stranki oblasti in
odgovorni za tekočo politiko in za vse travme nakopičene v
petdesetih letih. Na volitve sta šli kot dvakrat hendikepirani.
Sprejeli sta absolutno identifikacijo s starim režimom, s katerim
se dejansko ni identificiral nihče več. Ta nemoč za vpostavitev
opozicijske drže do starega režima ju je stala velikega števila
glasov.
V nastopnem govoru je predsednik skupšine RS France Bučar
opredelil opozicijo kot korektivni mehanizem, kot nujni sestavni
del za normalno delo in kot hudo nadlogo samolastnemu
odločanju. Nato paje pojasnil svoje razumevanje konstruktivne
opozicije. Opozicija je konstruktivna, "če njeni pogledi na
družbeni razvoj in njen program ne predstavljajo neposredne
negacije, protislovja večinski stranki v parlamentu." (Delo, 11.
maj 1990, str.3)
Če gremo mimo tega, da je večinska stranka v parlamentu
ZSMS- Liberalna stranka, lahko ugotovimo, da Bučar enači
koalicijo strank z eno stranko. S tem uvaja terminologijo, ki velja
za dvostrankarski sistem angleškega tipa, nima pa prav nobene
relevance za večstrankarski sistem slovenskega tipa. Ni ene
vladne stranke in ni ene opozicijske stranke. To empirično dej-
stvo bi moral upoštevati pri koncipiranju relacij v novem par-
lamentu.
DEMOS ni stranka in zato ni neposredno nastopal na volitvah
120
s svojim programom v boju za glasove volilcev. V tej vlogi seje
pojavil le na nekaj volilnih mestih, predvsem v tekmovanju za
mesta v zboru občin. Sicer pa so bile v boju posamezne stranke,
ki so dobile manj glasov od ZKS-SDP in ZSMS - Liberalne
stranke. Zato je bilo treba tudi po volitvah skonstruirati posebno
interpretacijsko situacijo, po kateri bo legitimnost vladne večine
bolj legitimna kot je v resnici glede na volilne rezultate. Po drugi
strani pa takšna interpretacija zbija legitimnost delovanju opo-
zicije in izključuje možnost opozicije vladi s strani vladnih
strank, kar je v zadnjem času že očitno dejstvo.
Ni slučajno, da v svoji opredelitvi Bučar primerja neprimerl-
jivo: na eni strani so pogledi in program opozicije, na drugi pa
večinska stranka. Program proti stranki. Medtem ko je pri
opoziciji važen program, je pri večinski stranki pomembna ona
sama, njeno ontološko bistvo. Stranka, ki ni nobena stranka,
temveč samo koalicija strank. To pa je čisto druga situacija.
Vsaka stranka ima svoj program, za katerim stojijo glasovi
volilcev, koalicija pa ima tudi svoj program, le da se zanj volilci
niso imeli možnosti opredeljevati. Bučarjeva večinska stranka
torej nima verificiranega programa, zato lahko v primerjavi s
programi opozicijskih strank nastopa le kot stranka, kvazi stran-
ka. Za konstruktivnost opozicije je zato pomemben samo en
kriterij: spoštovati mora strukturo koalicije. Konstruktivna
opozicija ne sme razbrazdati trdne vladne koalicije. Če bo
lojalna, bo konstruktivna, sicer pa bo destruktivna, zarotniška
ipd. Delitev funkcij v parlamentu je pokazala konstruktivnost
opozicijskih strank, ki so lahko samo opazovale, kako se gradi
trdna vladna koalicija tako, da je vsaka stranka koalicije dobila
mesto pri obvladovanju parlamenta. Posegi v dogovor koali-
cijskih strank so bili, jasno, zarotniško dejanje, nevredno kon-
struktivne opozicije.
Težko je razbrati, kaj pomeni relacija "neposredne negacije,
protislovja" med večinsko stranko in pogledi, programom opo-
zicije. Jasno je, da za opozicijo nič takega, kar bi jo vabilo h
konstruktivnosti. Prav nasprotno: vabi jo, naj se odpove svoji
121
identiteti ali pa naj izkoplje bojno sekiro. Relacija je izrazito
out-out: kdor ni z nami, je proti nam.
Tudi na zahodu uporabljajo termin konstruktivna opozicija
zlasti v ZRN, to pa predvsem zaradi izkušenj s fašizmom. V ZDA
prevladuje izraz "fer in zmerna opozicija". Oba izraza označujeta
opozicijo, ki ne zanika predlogov vlade frontalno, temveč opo-
nira v obliki proti- in spreminjevalnih predlogov, in ki tako izvaja
kritiško in nadzorno funkcijo. Pri tem pa se poudarja odgovor-
nost vlade, da opozicije ne sili v destrukcijo, saj si s tako politiko
vlada in parlamentarna večina razkrajata legitimacijsko osnovo.
Pojem konstruktivne opozicije je Bučar tako napolnil, da nima
nič več skupnega z opozicijo v parlamentarnem sistemu, temveč
je preprosto derivat konstruktivne kritike, na katero tudi sam
opozarja, in zato prinaša tudi mentaliteto njene rabe. Kon-
struktivno je tisto, kar ni nevarno obstoječemu režimu in kar ni
vprašljivo za glavne ideologe obstoječega režima.
Konstruktivna opozicija je tako samo ideologem, ki naj bi
discipliniral opozicijske stranke in stranke vladne koalicije ter
tako zagotavljal status quo v slovenski politiki. S tem se želi
onemogočiti normalen razvoj razmerij med opozicijskimi stran-
kami in strankami parlamentarne večine oz. vlado. Od razvoja
teh razmerij pa je odvisna nadaljna demokratizacija političnega
sistema Republike Slovenije.
Predvolilna predstava o enotnosti oziroma enosti opozicije se
je utrjevala naprej v prvih parlamentarnih in javnih spopadih med
prvaki strank združenih v DEMOS in poslanci opozicijskih
strank. Vrhunec je doživela s poskusom vzpostavljanja vseopo-
zicijske vlade v senci. Ta vlada naj bi poenotila opozicijo nasproti
vladnim strankam. Recept je bil isti kot v primeru DEMOS, prav
tako pa tudi cilj. Opozicija naj bi podvojila svojo moč. Vsaka
stranka bi vladi oponirala sama, poleg tega pa še opozicija kot
celota. Stranke naj bi bile omejene predvsem na kritiko in nadzor
vlade, vlada v senci pa bi z mobilizacijo strokovnega potenciala
oblikovala protipredloge in tako dvignila raven oponiranja.
122
Vlada v senci je nastopila z geslom predsednika skupščine kot
konstruktivna opozicija. Pri tem je spregledala nepomirljive
razlike v interpretaciji konstruktivnosti. Manever ZKS-SDP se
je povsem ponesrečil in uspeh se je nevtraliziral. Stranka je po
eni strani uspela formirati vlado v senci in s tem podvojiti mesto
oponiranja. Hkrati paje okrepila predstavo o tem, da želi vladati
opoziciji, da se vsiljuje kot vodilna sila in da si ni ozdravila
kompleksa, ko je morala z oblasti. Vrnitev vlade v senci na
izhodiščno eno stranko je pokazala tudi največjim naivnežem, da
naš sistem ni dvostrankarski, temveč preprosto večstrankarski.
Mesto in vlogo opozicije moramo zato razumeti iz večstrankarske
narave sistema, ne pa iz predstave o njegovi dvostrankarski
strukturi.
Uporabljena literatura:
Bradač, Franc (1990): Latinsko-slovenski slovar, DZS, Ljubljana.
Bučar, France (1990): Kljub težavam, ki nas peste, nobenega razloga
za malodušje (nastopni govor predsednika skupščine RS),
Delo, 11.maj, str.3.
Dahl, Robert (ur.) (1966): Political Oppositions in Western Democ-
racies, Yale University Pres, New Haven in London.
Dahl, Robert (1966): Patterns of Oppositions, v Dahl (ur.), 1966.
Dahl, Robert (1971): Polyarchy, Yale University Press, New
Haven/London.
Engelmann, Frederick C. (1966): Austriache Pooling of Opposition,
v Dahl (ur.), 1966.
Gerlich, Peter (1987): From Consociationalism to Competition: The
Austrian Party System since 1945, v Hans Daalder (ur.) (1987):
Party System in Denmark, Austria, Switzerland, the Nether-
lands, and Belgium, St.Martin's Press, New York.
Glass, Harold E. (1978): Consensus and Opposition in Switzerland.
A Neglected Consideration, Comparative Politics 10(april)3.
Jambrek, Peter (1989): Oblast in opozicija v Sloveniji, Obzorja, Mari-
bor.
Koštunica, Vojislav (1977): Politički sistem kapitalizma i opozicija,
Institut društvenih nauka, Beograd.
123
Lehmbruch, Gerhard (1967): Proporzdemokratie: Politisches System
and politische Kultur in der Schweiz und Oesterreich, Mohr,
Tubingen.
Lijphart, Arend (1977): Democracy in Plural Society, Yale University
Press, New Häven/London.
Kardelj, Edvard (1978): Smeri razvoja političnega sistema socialis-
tičnega samoupravljanja, Komunist, Ljubljana.
Kluxen, Kurt (1956): Das Problem der Politischen Opposition, Karl
Alber Verlag, Freiburg/Munchen.
Lukšič, Igor (1990): Za rehabilitacijo opozicije, Evropa št.9,13.9.1990,
str.23.
Obler, Jeffrey, Jurg Steiner, Guido Dicrickx (1977): DecisionMaking
in Smaller Democracies: The Consociational "Burden", Sage,
Bverly Hills/London.
Potter, Allen (1966): Great Britain:Opposition with a Capital O", v
Dahl (ur.), 1966.
Powell G.B. (1970): Social Fragmentation and Political Hostility. An
Austrian Case Study. Stanford: Stanford University Press.
Rabushka, Alvin and Shepsle, Kenneth A. (1972): Politics in Plural
Societies: Theory of Democratic Instability. Charles E. Merili
Publishing Company, Columbus, Ohio.
Schiller, Theo (1987): Opposition, v Axel Görlitz/ Rainer Pratorius
(ura.): Handbuch Politikwissenschaft. Grundlagen - For-
schungsstand - Perspektiven, Rowolts Enzyklopedie, Rowolt,
Reinbek pri Hamburgu.
Stiefbold, Rodney. P (1974): Segmented Pluralism and Consoci-
ational Democracy in Austria: Problems and Change. V: Heis-
ler, Martin O. (ur.) (1974): Politics in Europe: Structures and
Processes in some Postindustrial Democracies, McKay, New
York.
Opombe
1.	Dahl navaja kot primer tudi ZDA, kjer gre predvsem za nejasno
strankarsko identiteto poslancev, ne pa za nejasno razmerje moči
med dvema strankama v Kongresu. Neprepoznavnost jasne opo-
zicije je rezultat tudi sistema delitve oblasti, ki je utemeljen na
načelu check and balance. Opozicija nima vloge omejevanja oblasti,
ker jo bolj učinkovito opravljajo drugi mehanizmi.
2.	Takoj po vojni so vlado sestavljali v enakem številu predstavniki
124
socialistov, Ljudske stranke in komunistov. Po volitvah leta 1947 pa
so komunisti iz vlade izpadli.
3.	Leta 1959 so socialisti dobili dodatnih 1,2% glasov ali tri dodatna
mesta v nacionalnem svetu. S tem so dobili ministrstvo za zunanje
zadeve, za nacionalizirano industrijo in nadzor nad politiko plač in
cen.
4.	Težava pri ugotavljanju padanja ali naraščanja sovraštva med lager-
jema je v tem, da ni podatkov o sovražnosti iz prvih povojnih let.
Raziskave iz šestdesetih let pa so za primerjavo nezadostne. Tako
so ocene o padanju sovražnosti samo impresivnega značaja. Powell
(1970:38) ugotavlja, da "absolutno število sovražnih ljudi ni
obsežno."
5.	Do istih ugotovitev so prišli tudi drugi. Npr. Pelinka (1973) in
Gerlich (1972) ugotavljata, da so tudi po letu 1966 na pokrajinski
ravni v praksi velike rdeče-črne koalicije in da največje ekonomske
interesne skupine nadaljujejo z odločanjem po načelu kompromisa
in konsenza, Kneucker (1973) pa dodaja, da se tudi proporcionalni
princip v birokraciji ohranja.
6.	Bereichsopposition in Bereichkoalition pomenita opozici-
jo/koalicijo na konkretnem problemu, ne pa opozicijo/koalicijo na
daljše obdobje z določenim vnaprej dogovorjenim paketom proble-
mov ali rešitev (Ohler, Steiner, Dierickx, 1977:22). To je primer
znotraj koalicijske opozicije (Engelmann, 1966:266).
7.	Steiner (1974:40-41) navaja primer odločanja o monetarnih in
gradbenih restrikcijah. V obeh primerih so vse federalne stranke
dosegle soglasje, na kantonalni ravni pa so bila stališča zelo različna.
Vladnemu predlogu je nasprotovalo glede prvega problema devet
Svobodno demokratskih strank, štiri Krščansko demokratske in dve
Socialdemokratski stranki. Glede drugega problema pa je vladi
nasprotovalo devetnajst Svobodno demokratskih strank, pet
Krščansko demokratskih, dve Socialdemokratski in dve Ljudski
stranki.
8.	Glass (1978:364) opozarja, da ima socialdemokratska stranka še
vedno antieslablišmentsko mesto, tako da je še v veljavi delitev na
"meščanski blok", ki ga tvorijo Svobodni demokrati, Krščanski de-
mokrati in Ljudska stranka, ter "protimeščanski blok", ki ga tvorijo
socialdemokrati, komunisti in neodvisni.
125
AKTUALNO
Janez Šušteršič
USTAVA ZA NOVI ETATIZEM?
V teh prelomnih časih, kakor jih radi imenujemo, so vsi
najbolj spektakularni dogodki politični. Zdi se, da so pri osamos-
vajanju in demokratiziranju republike ostala gospodarska
vprašanja nekako ob strani. Zato ne preseneča, da poglavje
Osnutka ustave republike Slovenije, ki se ukvarja z ekonomskimi
in socialnimi razmerji, ni pretirano dolgo, gotovo pa si je vredno
ogledati, kaj v njem piše.
S propadom komunistične Jugoslavije je propadla tudi tako
imenovana dogovorna ekonomija, politiki, ki na njenih razvali-
nah oznanjajo prihod tržnega gospodarstva, pa prisegajo na dva
aksioma: prvič, daje treba nadrobno državno načrtovanje nado-
mestiti s kar največjo deregulacijo gospodarskega življenja, in,
drugič, da so zahodne družbe rešile vprašanje učinkovitega
gospodarskega sistema in da je treba njihovo rešitve preprosto
prenesti v "razboljševizirano" Slovenijo. Zdi se, da uradni glas-
niki proste gospodarske pobude in deregulacije pozabljajo, da
ima tudi tržna družba svoja pravila igre in da upoštevanje teh
pravil mora zagotavljati država, pred njo pa seveda ustava.
Delo
Družba, od katere se poslavljamo, je za svojo osnovno vred-
noto proglasila delo. Da je bila ta vrednota demagoška in da je
bil njen edini cilj spremeniti družbo v eno samo centralno upravl-
jano socialistično tovarno, je danes vsakomur jasno. Zato je
zanimivo, da tudi osnutek nove ustave v središče ekonomskih in
socialnih razmerij postavlja prav delo.
"Država spodbuja in varuje vse oblike dela ter zagotavlja
njegovo zakonsko varstvo," se glasi 64. člen osnutka. Osnutek
tudi določa, da ima vsakdo "pravico do dela", in to pravico
podrobneje opredeljuje. Vsakdo naj bi imel zagotovljene pogoje
128
za delo, ki zagotavljajo pravičen zaslužek, varstvo pri delu in
plačan dopust. Vsakdo lahko prosto izbira poklic, delovna mesta
pa naj bi bila vsem dostopna pod enakimi pogoji.
Osnutek ustave ureja tako imenovani "industrijski konflikt".
Delavci imajo pravico stavkati in ustanoviti sindikat. Pri tem je
osnutek ustave preozek. Sindikatov danes ne ustanavljajo le
delavci. V Sloveniji že imamo sindikat nezaposlenih, in ti -
čeprav morda le začasno - prav gotovo niso delavci. Razlika med
sindikatom in politično stranko namreč ni v tem, da sindikate
ustanavljajo delavci, ampak v tem, da stranke ustanovimo, da bi
dosegli določene politične cilje, sindikat pa zato, da bi zavarovali
ali uresničili določene svoje pravice. Stranke se borijo za oblast,
sindikati varujejo pred njo. Zato bi morali imeti pravico ustanavl-
janja sindikatov vsi, ne le delavci.
Se bolj je osnutek neodločen pri urejanju drugih pravic zapos-
lenih. Glede soupravljanja, torej pravice zaposlenih do sodelo-
vanja pri upravljanju podjetja, v katerem delajo, obstaja več
variant. Po osnovnem predlogu naj bi o tem odločal zakon in ne
ustava; po varianti naj bi ustava določala pravico do soupravljan-
ja, zakon pa bi določal njene omejitve. Glede uresničevanja
pravice do dela naj bi v ustavi pisalo, da "republika ustvarja
pogoje za uresničevanje pravice do dela." Prav pa bi bilo, če bi
ustava, ki upošteva dejstvo, da je zaposlenost vseh le ideal,
naložila državi dolžnost zagotavljanja preživetja tistim, ki proti
svoji volji niso zaposleni.
Lastnina
Kapital in zasebna lastnina sodita med temeljne kategorije
tržne družbe. Osnutek Ustave ne govori izrecno o kapitalu, in to
verjetno res ni potrebno. Zato pa je zasebna lastnina eden
glavnih elementov poglavja o ekonomskih in socialnih razmerjih.
Poglejmo si torej natančneje, kaj o zasebni lastnini pravi osnutek
ustave.
Osnutek določa, daje lastnina zasebna in javna. Po ustavi ima
vsakdo pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Ustava veleva,
di razlasti.
Rečemo lahko, da je ustavna opredelitev lastnine nezadostna
vsaj iz dveh razlogov: zato, ker navaja le dve obliki lastnine, ter
129
zato, ker ne nalaga državi dolžnosti varovanja zasebne lastnine.
Osnutek ustave določa, da obstajata le dve obliki lastnine:
zasebna in javna. Čeprav v pojasnilu našteva, da v zasebno
lastnino sodijo individualna, skupna in zadružna, menim, daje
to premalo. Teoretično je zelo sporno šteti zadružno, pa tudi
delniško in tako imenovano "skupno" lastnino, za zasebno.
Razvoj gospodarskega življenja v kapitalizmu je vedno bil tudi
razvoj lastninskih oblik, zato jih je nesmiselno v ustavi poimen-
sko in izrecno naštevati. Veliko bolje bi bilo ostati pri ideji o
"pluralizmu lastnin", in določiti, da so vse oblike lastnine ena-
kopravne.
Pravica do zasebne lastnine je opredeljena pomanjkljivo in
ni določeno njeno varstvo. Namesto abstraktne "pravice do
zasebne lastnine" bi bilo potrebno določiti, da ima vsakdo pravi-
co pridobivanja, razpolaganja in uživanja lastnine, če to ni v
nasprotju s pravicami in lastnino drugih. Prav tako pravica do
lastnine ne pomeni veliko, če ni država dolžna zakonsko in sodno
varovati nedotakljivosti lastnine posameznika.
Osnutek ustave, ki jasno opredeljuje pravico do dela in njeno
varovanje oziroma zagotavljanje pogojev zanje, in ki, mimo-
grede povedano, gotovo predstavlja pozitivno spremembo na
področju človekovih pravic in politične ureditve, pri vprašanju
lastnine nalaga, da mora zakon "določiti način pridobitve in
uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena družbena/so-
cialna funkcija". Izredno pomembna je sama dikcija tega
določila: naloga zakona naj ne bi bilo preprečevanje izjemnih
primerov, ko je uživanje lastnine v nasprotju z njeno socialno
funkcijo, temveč aktivno ureja lastnino v smislu te njene funk-
cije. Torej je zasebna lastnina podrejena splošnemu interesu.
Osnutek ustave potemtakem ohranja nekakšen strah pred
zasebno lastnino, ki je bil sestavina že prejšnjega sistema. To
pomeni, da bo predlagana nova gospodarska ureditev ohranila
enega najvažnejših temeljev stare naturalne dogovorne ekon-
omije.
Podjetništvo, država, javno dobro
Poleg zasebne lastnine osnutek ustave predvideva kot drugo
možno obliko javno lastnino. Obrazložitev razlaga, da naj bi to
pomenilo državno lastnino, lastnino lokalnih skupnosti (torej
130
lokalno državno lastnino) in javno dobro. V javno dobro štejejo
naravna bogastva in tisti del javne lastnine, ki je v javni rabi in
služi vsem ljudem. Na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastnin-
ske pravice.
Takšna opredelitev javnega dobra je nekoliko dvomljiva.
Ceste so gotovo v javni rabi in služijo vsem ljudem, pa vendar
država pobira cestnino. Premog je naravno bogastvo, kije morda
res v javni rabi, vendar ga kopljejo in prodajajo premogovniška
podjetja. Rešitev iz teh pojmovnih zagat je lahko verjetno le ta,
da se državo določi kot upravitelja javnih dobrin, ki je za
pokrivanje stroškov tega upravljanja upravičena zaračunavati
ceno uporabnikom dobrin.
Nekako izgubljen med številnimi variantami o varovanju
zemljišč in naravnega okolja je člen, ki določa, da je zasebna
gospodarska pobuda svobodna, "če se ne izvaja v nasprotju z
nacionalno koristjo ali tako, da bi škodila naravi, varnosti,
svobodi ali človeškemu dostojanstvu." Še bolj izgubljena je
znotraj tega člena vrstica, ki določa, da republika in lokalne
skupnosti lahko ustanavljajo podjetja. To je vse, kar je v osnutku
ustave rečeno o državni lastnini.
Menim, da bi ustava lahko vse tisto, kar mora določiti o javnih
dobrinah oziroma "javnem dobru", o zaščiti naravnih bogastev
in zemljišč, povedala brez dvomljivega pojma javne lastnine.
Javna lastnina je namreč ravno tako nikogaršnja lastnina, kot je
to bila družbena lastnina, ki smo se je s takšnim olajšanjem
odrekli. Povsem nesmiselno se mi zdi trditi, da so reke, zrak,
premog ali ceste "last nas vseh". Naravnost zaskrbljujoče pa se
mi zdi, da ustava sploh ne govori o državni lastnini. Morala bi
določiti, da so podjetja, ki jih ustanovi republika, državna
lastnina, in da so državna lastnina tudi lastninski deleži države
v drugih podjetjih. Vsi dohodki in izdatki, ki so povezani z
državno lastnino oziroma iz nje izhajajo, bi morali biti prikazani
v proračunu republike, in biti javni. Na ta način bi zagotovili
odgovornost države kot upravitelja javnih dobrin in lastnika
(ali solastnika) podjetij. Ustava, ki se ji zdi tako pomembno
podrejati zasebno lastnino nacionalnim interesom, sploh ne
določa, da mora država upravljati svoja podjetja in srbeti za javne
dobrine tako, da zagotovi prebivalcem Republike od njih kar
največjo korist.
Zastrašujoče je vse skupaj zaradi tega, ker se zdi, da pomanj-
131
ki j i vos! i osnutka ustave - izogibanje imenovanju državne lastnine
s pravim imenom, izogibanje konkretizaciji pravice do dela in
nezaupanje do zasebne lastnine - ne vodijo nikamor drugam kot
v postsocialistični etatizem.
Predlog
Menim, da bi morala ustavna komisija, kolikor pač želi resno
delati, pobude posameznikov obravnavati enakopravno s pobu-
dami strank in združenj. V osnutku ustave bi morali spremeniti
vsaj naslednje:
1.	v 65.členu črtati prvi odstavek ("Lastnina je zasebna in
javna"), namesto njega pa napisati: "Država spodbuja in varuje
vse oblike lastnine ter zagotavlja njeno zakonsko varstvo. Vse
oblike lastnine so enakopravne.";
2.	izpustiti drugi odstavek istega člena. Zadošča, če zakon
prepoveduje zlorabo lastninske pravice, in odveč je, če določa
"način pridobitve in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena
njena družbena/socialna funkcija";
3.	dopolniti 66. člen ("Vsakdo ima pravico do zasebne last-
nine"): "Vsakdo ima pravico do pridobivanja in uživanja lastnine
ter upravljanja z njo pod enakimi pogoji.";
4.	namesto o "javni lastnini, ki predstavlja javno dobro"
govoriti samo o "javnem dobru" ali - kar bi bilo morda lepše - o
javnih dobrinah;
4.	v primernem členu določiti, da so podjetja, ki jih ustanovi
republika, in lastninski deleži republike v podjetjih, ki jih sama
ali ni ustanovila ali je le eden od njihovih ustanoviteljev, pred-
stavljajo državno lastnino. Vrednost te lastnine in vse transak-
cije, ki izvirajo iz nje, se prikažejo v proračunu republike.
Republika je dolžna upravljati državno lastnino kot dober gospo-
dar, v korist blaginje prebivalcev republike. Podobno določilo bi
bilo potrebno oblikovati za lastnino lokalnih skupnosti.
5.	v primernem členu zapisati, daje država dolžna zagotoviti
- s finančno ali drugačno pomočjo - preživetje tistim, ki brez
lastne krivde niso zaposleni, torej ne "uresničujejo pravice do
dela".
6.	prvi odstavek 76. člena ("Delavci imajo pravico ustanavl-
jati sindkate") je nepotreben, ker že 42. člen določa, da imajo
vsi ljudje pravico do ustanavljanja sindikatov.
132
Andrej Lukšič
RAZPRAVA OB MODELU KONFEDERACIJE
V	JUGOSLAVIJI
Beseda konfederacija je ponovno vstopila v jugoslovanski
politični prostor v trenutku, ko so se okrepile težnje po centrali-
zaciji federalnih oblasti. Od samega začetka so se z njo označila
tista hotenja, ki so videla edini možni izhod iz jugoslovanske
krize v decentralizaciji, v večji stopnji avtonomije, svobode,
finančne neodvisnosti, varnosti itd. posameznih delov federacije.
V	politični javnosti sta se na ta način izoblikovala dva koncepta
reševanja jugoslovanske krize: centralistično-federalni in kon-
federalni.
V zavesti slovenske politične javnosti je začela beseda kon-
federacije dobivati pomene, ki jih imajo pojmi kot so svoboda,
samostojnost, varnost, neodvisnost, finančna samostojnost, de-
mokracija; obratno pa je beseda federacija dobivala pomene
pojmov kot so nesvoboda, nesamostojnost, podrejanje in odvis-
nost, ogroženost in nevarnost, nedemokratičnost. Beseda kon-
federacija je v Sloveniji izražala še dimenzijo upanja po boljši
ureditvi medsebojnih razmerij med jugoslovanskimi narodi.
Boljša ureditev pa za slovensko politično javnost pomeni nič manj
kot to, da bo imel slovenski narod odločujočo besedo pri
odločanju o pogojih lastnega družbenega razvoja. O tem navse-
zadnje najbolj ilustrativno govori Model konfederacije v Jugos-
laviji, ki so ga pripravili strokovnjaki slovenskega in hrvaškega
predsedstva (Delo,6.10.1990:20) in ki gaje treba razumeti kot
politični dokument, ki izraža hotenja večine slovenskega naroda.
Na tej ravni se giblje politična zavest in politika. Politična
znanost pa se na tej ravni, na ravni common-sensa, ne more
ustaviti. V nadaljevanju želim opozoriti na problem, ki je ne-
problematiziran v slovenski politični zavesti, gre torej za
vprašanje alije mogoče (kon)federaciji oz. centralizirani federa-
133
ciji kot taki pripisati inherentne vrednosti. Na to vprašanje bom
skušal odgovoriti tako, da bo v ospredju mojega razmišljanja
federacija v relaciji do konfederacije in centralizirane federacije.
Definicija federacije je mogoča le kot pravna definicija
Opredelitev pojma "federacija", "federalna vlada", "federal-
na država" je mogoča le kot pravna opredelitev, ker razen
pravnega ne obstaja še nek drug skupni element v realno-eksis-
tirajočih federalnih državah. Skupni element vseh federalnih
držav je v tem, da so državljani podvrženi dvema jurisdikcijama,
federalni in eni od federalnih enot. Zaradi tega ne more nihče
drug razen pravnikov izjaviti o federaciji nekaj, kar bi imelo
splošno veljavo.
Na tej točki se razprava o federaciji seveda ne more zaključiti
za politologe in sociologe. Oni sicer morajo akceptirati pravno
definicijo federacije, ki je po naravi stvari definicija per nega-
tionem. Pravna definicija nam govori le, da sistem sporazume-
vanja ali konfederacijo držav ne moremo jemati kot federalni
sistem. Ničesar pa nam ne pove o politični ali družbeni funkciji
federalnega sistema. Raziskovanje družbene funkcije pa terja, da
odgovorimo na zgoraj zastavljeno vprašanje. Odgovoriti na
vprašanje, alije neka vrednost inherentna federalizmu, je težavno
že zato, ker federalna ureditev vedno deluje znotraj določenega
političnega, socialnega in kulturnega konteksta in jo je nemogoče
izolirano in ločeno raziskovati1. V tem smislu bi bilo neumestno
federalizmu pripisovati vrednosti, ki so rezultanta specifične
ustavne ureditve in specifične socio-ekonomske strukture. To
seveda pomeni, da vrednost federacije glede na enotno državo ali
konfederacijo, lahko opredelimo le z empirično analizo danega
političnega sistema.
V jugoslovanskem političnem prostoru imamo dve težnji, ki
želita modificirati obstoječo federalno ureditev. Prva težnja je s
sprejetjem republiške ustave tudi že realizirala svoje zamisli po
enotni državi inje realno pričakovati, da si želi tako urediti tudi
134
odnose z drugimi narodi v Jugoslaviji. Druga pa je oblikovala
politični dokument o možnem konfederalnem modelu urejanja
razmerij med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi.
Na politični ravni sta obe težnji popolnoma legitimni in ute-
meljeni v volji večine znotraj posamezne republike. Argumenta-
cijo, ki naj bi podkrepila eno ali drugo težnjo, pa želim na tem
mestu nekoliko problematizirati.
Federalizem onemogoča zlorabo oblasti
Najprej bomo analizirali prednosti, ki se pripisujejo federal-
nemu sistemu glede na enotni državni sistem. Teoretski argumet,
ki govori v prid federalizmu, se vrti okoli preprečevanja zlorabe
oblasti s pomočjo njene delitve med številne nosilce moči, ki so
si v razmerju medsebojne konkurence. Seveda je občutek o možni
zlorabi oblasti realno dejstvo, ki se rezultira v zahtevi po delitvi
oblasti ali celo njeni negaciji2, in je izpeljan iz predpostavke o
koruptivnem vplivu moči.
Montesquieu je v Duh zakona implicitno zapisal, da se lahko
moč zaustavi le z močjo in tej misli bo še danes malokdo oporekal.
Moči ni kos niti vera niti ideologija, pač pa le protimoč, le-ta
lahko ustavi moč. V tem Montesquieu nadaljuje kartezijanski
princip in spinozistično tradicijo, ki ni našla druge poti za
omejevanje državnega absolutizma kot uporabo protimoči. To
seveda pomeni, da doktrina o delitvi oblasti pri njem ne izhaja iz
empiričnega raziskovanja družbe. V tem smislu lahko tudi trdi-
mo, da tudi pripisana prednost federalne države ne izhaja iz
empiričnih analiz konkretnih družb.
Federalizem kot garant svobode
Bentham delitev oblasti zavrača v prepričanju, da je nez-
družljiva z demokracijo. Še več. Delitev oblasti ne garantira
maksimalne svobode ob morebitni praksi, da vse tri organe
135
oblasti nadzoruje ena sama socialna skupina. Ta argument lahko
uveljavljamo tudi proti federalizmu kot garantu svobode. Pre-
pričanje, da federalna država z difuzijo ustavnih moči razpršuje
politično moč oziroma, da zmanjšuje možnost monopoliziranja
politične oblasti z oblikovanjem številnih neodvisnih točk, na-
vadno ne sprevidi, daje realni vzrok obstoja svobode dejansko
pluralistična struktura družbe in večpartijski sistem. Federalizem
ni identičen z družbenim pluralizmom, pa tudi večpartijski sistem
ni produkt federalne države, niti ni pogoj njenega funkcioniranja.
Federalizem kot garant demokracije
Prepričanje, daje federalizem zavezan demokraciji, tj. daje
federalna država nujna za obstoj demokracije, ker baje samo v
demokraciji delitev ustavne moči med različne avtonomne teri-
torije omogoča maksimum politične svobode, je problematično.
Federalni sistem je morda prej omogočal kršenje temeljnih
človeških pravic kot pa njeno zaščito. Zato najbržda niti ne
moremo trditi, da je federalni sistem boljše orodje za zaščito
temeljnih človekovih pravic kot bi bila enotna država. Temeljne
človekove pravice so gotovo bolj zaščitene s pluralnostjo socialne
strukture, z delovanjem konkurenčnega partijskega sistema, z
močno tradicijo, z intelektualno izobrazbo prebivalstva, kot pa s
federalno strukturo oblasti.
Federalizem preprečuje koruptivni vpliv moči
Trditev o moči, ki teži k podkupovanju in torej o absolutni
moči, ki podkupuje absolutno, je postala klasični citat, ki ga nihče
več ne premišlja. Na ravni posameznika lahko rečemo, da je
človek, ki poseduje moč in jo koristi, podvržen korupciji, oziro-
ma, da politika kvari človeka. To stališče je seveda problema-
tično, saj moralno problematični vladar ne pomeni, daje hkrati
tudi slab vladar, in vladar, ki je vzor vrline, lahko svojo deželo
136
vodi v propad. Na ravni sistema pa lahko rečemo, daje slabo za
ljudstvo, če je preveč moči koncentrirane v kateremkoli organu
oblasti. Torej federalizem z delitvijo moči med neodvisne teri-
torialne enote preprečuje to možnost. To stališče je problema-
tično, ker je lahko dejansko ravno narobe. Premalo moči namreč
lahko tudi vodi h korupciji in absolutna odsotnost moči podku-
puje absolutno.
Federalizem kot garant zunanje varnosti in notranje
demokracije
Federalisti lahko zastopajo to idejo tudi v smislu, da lahko le
male skupnosti dopustijo demokratično prakso in daje treba zato
ohraniti to vrednost tudi v velikih državah. S tem bi se ohranila
politična praksa, ki omogoča širšemu krogu ljudi dostop do
političnega odločanja. Najnatančnejšo opredelitev te teorije je dal
že Montesquieu, kije na osnovi analize o rimskem imperiju prišel
do sklepa, da je demokracija nezdružljiva z velikim carstvom,
mogoča pa izključno v malih teritorialnih enotah. To idejo je
prevzel in populariziral Rousseau.
Z dilemo demokracije so se soočili poleg Rousseauja in Mon-
tesquieuja, tudi "Federalisti". Montesquieu je zapisal:"Če je
republika premajhna, jo bo uničila zunanja sila; če paje velika,
jo bodo razdejala notranja nasprotja." Zato priporočajo vsi trije
federacijo, ki bo zagotovila zunanjo varnost in notranjo demokra-
cijo.
Sklep
Federalizmu kot takšnemu ali enotni državi ni mogoče pripi-
sovati vrednosti ali trditi, da federalna država zaradi delitve
oblasti med avtonomne teritorialne enote omogoča večjo stopnjo
političnih in človekovih svoboščin kot enotna država. Edino, kar
je mogoče storiti, je konkretna analiza, ki pokaže, da je nek
137
federalni sistem boljši od drugih možnih ureditev. Prednosti se
tako pripišejo federalni strukturi in ne državnim institucijam
(stališče sodišču, karakterju in orientaciji federalnega adminis-
trativnega sistema) ali naravi partijskega sistema ( kije oblikovan
po meri federalne strukture) ali pluralistični in mobilni strukturi
družbe ali povsem slučajnim zgodovinskim okolnostim ali kom-
binaciji vseh ali nekaterih od omenjenih faktorjev.
Analogno lahko sklepamo, daje sleherna diskusija o prednos-
tih (kon)federacije oz. centralizirane federacije neplodna, saj ni
mogoče nič kaj pametnega dognati na abstraktni ravni. Ne obsta-
jajo vrednosti, ki bi jih lahko pritaknili kot atribute (konfedera-
ciji oz. centralizirani federaciji, kar pomeni, da se (konfedera-
cije ne more uspešno zastopati s tezo, da centralizirana federacija
brezpogojno vodi v politično podjarmljanje, finančno neodvis-
nost, vojaško nevarnost... S tem seveda ne zastopam centralizir-
anega federalizma, kar bi mi lahko očitali, pač pa želim le
problematizirati navezave pojmov svobode, varnosti... izključno
na pojem (kon)federacije, navezave, ki so močno zasidrane v
slovenski politični zavesti.
Opombe
1	Tudi, če se omejimo le na analizo demokratičnih sistemov vladanja,
moramo upoštevati tako politične in ustavne faktorje, ki lahko
menjajo funkcijo federalizma (predsedniška ali parlamentarna de-
mokracija, partijski sistem, "checks and balances"), kot tudi social-
no-ekonomske faktorje (stopnja razvoja pluralistične strukture
družbe, odnos mesto-vas, stopnja koncentracije ekonomske moči).
2	Anarhistični načrti gredo v to smer. Pri njih je ta občutek zlorabe
oblasti artikuliran v zahtevi po odpovedi sleherne države. Državo,
pa naj bo organizirana centralistično ali federalno, razumejo kot
agenturo, ki ščiti interese novih fevdalcev, neenako razdelitev in
preprečuje odpor večine proti manjšini. Zato vidijo rešitev v boju
proti državi, proti politični oblasti, v neposrednem povezovanju
industrijskih organizacij (Proudhon). Anarhistično stališče nam
seveda ne more pomagati pri odgovoru na vprašanje, ali je federalna
država z zmanjševanjem koruptivne moči in s tem povezanim
povečevanjem politične svobode res tisti način organiziranja
družbe, ki jo je treba priporočati v nasprotju z enotno državo.
138
Igor Lukšič
SVETOST ŽIVLJENJA
Preambula k osnutku ustave Republike Slovenije je v javnosti
od vseh delov ustave sprožila največji vihar. Gre predvsem za
razhajanja v stališčih ali je svetosti življenja mesto v njej.
"Zavedajoč se svetosti življenja ... sprejemamo ... ustavo
Republike Slovenije."
Usta vodaj alee, Skupščina Republike Slovenije, utemeljuje
potrebnost svetosti življenja v preambuli "z vidika novih znamenj
časa". Svetost življenja je po njegovem mnenju "v skladu z
novim duhom časa, z novo duhovnostjo, ki vznika na prelomu
med moderno, se pravi antropocentrično, in postantropocen-
trično oziroma postomoderno dobo."
Ugotavljanje novih znamenj časa ni neko nepristrano početje.
Znamenja časa ne obstajajo kar tako, kot gola dejstva, kijih lahko
najdemo, ko se sprehajamo po prostoru. Odkrivanje novih zna-
menj časa je od vsega začetka zaznamovano s pojmovnim okvi-
rom, s pojmovno mrežo, s katero gremo na lov za novimi
znamenji. V nadaljevanju obrazložitve to priznava tudi ustavo-
dajalec, saj ugotavlja, daje svetost življenja predpostavka.
Vendar pa se na tem mestu odpira vprašanje o kakšnosti
prepostavke. Svetost življenja je predpostavka česa? Osnovna
težava je v tem, daje svetost življenja nereflektirana predpostav-
ka. V tekstu stoji sama zase v nepojasnjeni (ali nikakršni) relaciji,
z nadaljevanjem preambule po drugi strani paje umestitev v zgolj
skladnost z duhom časa neprepričljiva.
Ko sprejemamo ustavo slovenske samostojne države, imamo
velike ambicije, da bi bila ustava demokratična. Demokratičnost
pa je treba zastaviti tudi v preambuli. Utemeljiti je treba, da je
svetost življenja v tradiciji demokracije. Duh časa v Evropi
tridesetih let je bil totalitaren in ponekod se je tudi empirično
udejanil kot totalitaren režim. Kakšen je duh časa danes? Je
139
totalitaren, demokratičen ali postdemokratičen- posttotalitaren?
Dosedanje javne interpretacije svetosti življenja opozarjajo na
njeno totalitarno naravo, na pomoč, ki jo nudi pri vzpostavljanju
totalitarnega režima. Prav tako ni jasno, kakšna je relacija med
svetostjo življenja in duhom časa. Skladnost je presplošna rela-
cija, da bi na tej osnovi lahko določali naš temeljni akt demokra-
cije. Na ta vprašanja ustavodajalec mora dati odgovor v javni
razpravi.
Razlaga nam ne ponuja kriterija, po katerem bi lahko svetost
življenja spoznali kot nujno potrebni element preambule. Na
istem mestu bi lahko stalo npr. zavedajoč se pomena komunikacij
v sodobnem svetu, zavedajoč se minljivosti človeka, zavedajoč
se vesoljnih energij, zavedajoč se dvospolnosti v naravi, zaveda-
joč se pomena narave.
Odkrivanje novih znamenj časa pa je vedno tudi napovedo-
vanje novega časa. V našem primeru gre za napoved, po kateri
bode v postmoderni dobi, ki je za nas (ne zgolj po zaslugi še ne
sprejete ustave) še zelo daleč, pojem svetosti življenja igral
ključno mesto. Ta zgolj napoved ustavodajalcu služi kot argu-
ment in golo dejstvo. Spor o mestu ključnih pojmov v prihodnosti
je strokovni problem par exellance. Razen, seveda, v projektu
Orwellovega novoreka.
Tudi če je verjeti ustavodajalcu, daje svetost življenja v skladu
z novim duhom časa, bi bilo treba ugotoviti, koliko pojmov je še
v skladu s tem istim duhom, predvsem pa, kateri od njih ga
najbolje povzema in označuje. Ta posel bi morali opraviti, da bi
bila ustava na ravni duha časa. Če pa si za kriterij pri iskanju
ključnega pojma izberemo temeljni princip delovanja nove (post-
moderne, postindustrijske, informacijske, postpatriarhalne)
družbe ali kak drug kriterij, potem bo izid diskusije prav gotovo
drugačen.
Nova duhovnost, ki se oddaljuje od antropocentrizma v ne-
katerih dimenzijah, je nesporna. Najbolj izrazito seje izkazala v
gibanjih za zaščito živali. Ni šlo preprosto zgolj za boj proti
mučenju živali, kot se to dogaja pri nas. Radikalni pristaši so v
Veliki Britaniji ustrahovali ženske, ki so nosile krznene plašče,
ropali krznene izdelke in jih uničevali, požigali mesarije in
pobijali mesarje. Tako priostrena ravnanja izpričujejo, da je
140
človeško življenje izgubilo središčno mesto vsaj v razmerju do
življenja živali.
Tu se ponuja razprava o antropocentrizmu. Ne bomo se
spuščali v to, koliko je sploh šlo v zgodovini in moderni za
antropocentrizem, koliko pa zgolj za androcentrizem, koliko za
posredovanost človeške centralnosti po raznih subjektih (od boga
do tehnike), koliko za idejo-vrednoto, koliko pa za udejanjanje
te ideje. Nas zanima, koliko je svetost življenja na poti k postan-
tropocentrizmu. "Človek ni odgovoren samo zase, temveč za vsa
živa bitja." Svetost izražena skozi človekovo dostojanstvo pou-
darja njegovo "izjemnost". Zakaj je ravno človek odgovoren za
vsa živa bitja? Zakaj se ne bi človek prilagodil zakonom narave?
Zakaj ne bi bil človek odgovoren samo zase na tak način, da si
ne uničuje anorganskega telesa, narave? Zakaj je človek izjemen
tudi v dobi postantropocentrizma? Postantropocentrična narava
svetosti življenja je neprepričljiva, zatojo je treba v javni razpra-
vi dodatno argumentirati.
Človekovo dostojanstvo je sprejet termin v široki rabi. Vendar
pa je zelo ohlapen. Pri obrambi človekovega dostojanstva ni
jasno, ali gre za obrambo dostojanstva posameznika ali človeka
kot vrste živih bitij. Konkretni posameznik je vedno lahko pro-
glašen za nečloveka, za povampirjeno žival, ki ji ne pripada
človekovo dostojanstvo. Iz tega konstrukta, ki je v skladu s
preambulo, je posamezniku mogoče oporekati posamezne pra-
vice in svoboščine iz teksta ustave. Tej dilemi se mora zakono-
dajalec izogniti, da bo omejil prostor ideološkim interpretacijam
dostojanstva posameznih ljudi človeškega rodu.
"Svetost življenja je pred človekovo svobodo." Svoboda ima
svojo operacionalizacijo v pravicah in svoboščinah človeka in
državljana, za svetost pa to eksplicitno ni jasno. Razlaga nakazuje
operacionalizacijo v smeri "odgovornosti do narave in življen-
ja". In to je brez dvoma sprejemljivo kot smer, treba paje določiti
razmerje do svobode in nato do pravic in svoboščin človeka in
državljana. Sicer o tem razmerju lahko le ugibamo, ugibanja o
operacionalizaciji pa kažejo predvsem na omejevanje in ne na
razširjanje svobode. (Tu stojimo na stališču, daje odgovornost
sestavni del svobode, ne pa njeno omejevanje.) Prva nevarnost
se skriva že v tem, daje že doslej veljalo, daje človek odgovoren
141
zase, za vsa živa bitja in za naravo. Usmeritev, ki je iz tega
izhajala, pa je bila pogubna. Odgovornost je bila razumljena
paternalistično: odgovornost najprej do žensk in otrok, nato do
živali in narave v celoti. (Je to morda antropocentrizem?)
Svetost življenja je opredeljena le na ravni zavedanja.
Vprašanje je, če se svetosti življenja ne bi zavedali, ali bi lahko
sprejeli "naslednjo" ustavo. Odgovor: sprejeli bi lahko neko
drugo, ne pa naslednje torej vprične ustave. Poleg tega ne bi
sprejeli postmoderne ustave, temveč neko moderno ali morda
predmoderno, v vsakem primeru ne ustave na ravni (nekaterih)
dosežkov sodobne slovenske filozofije. To paje dober argument
ustavodajalca v času velikih frustracij slovenstva v sodobni dobi.
Kdor bo ustavo sprejel, je na ravni duha časa, kdor pa ne, je na
ravni preteklega, preživelega časa in naj si sam pomaga. Duh časa
ni noben argument v prid demokraciji in tudi ni noben demokra-
tičen argument. Lahko pa je duh časa postmoderni argument,
argument postdemokracije. Demokracija je proizvod moderne
dobe, zato gremo v postmodernizem samo z njeno reformo v
postdemokracijo. Eden od korakov po tej poti je gotovo enakost
pred zakonom, ki bi upoštevala neenaka družbena, startna izho-
dišča. Vsem manjšinam, ne le nacionalnim, bi morali priznati v
političnem sistemu večjo težo. Zaščita homoseksualcem ne more
biti dana samo s tem, da v besedilo ustave zapišemo enakost pred
zakonom tudi glede na spolno usmerjenost. Treba bi bilo zapisati,
da imajo homoseksualci preko svojih organizacij pravico sodelo-
vati pri zakonodaji, ki posega na področje seksualne politike (od
šolskih programov seksualne vzgoje do borbe proti AIDSu) in da
zakonadajalec mora upoštevati njihova stališča. Prav tako bi
morali uzakoniti pravico organizacij jemalcev mamil, da sodelu-
jejo v politiki države do drog. Organzacijam žensk bi morali v
ustavi omogočiti sooblikovanje ženske politike, invalidom
sooblikovanje politike do invalidov itd. itn. do mesta sindikatov
pri določanju politike dela in socialne zaščite. V moderni je
vladala večina nad manjšinami, ki niso bile zmožne po svoji
naravi preiti na mesto večine. Moderna je ustvarila stalne
manjšine in stalno večino, ki seje v politiki delila na večino in
manjšino. Postmodernizem pa mora oblikovati mehanizme za
afirmacijo stalnih manjšin in mehanizme za discipliniranje
142
večine. Kriterij postdemokracije je manjšina in posameznik kot
manjšina.
Ustavodajalec piše, da se svetosti življenja le zavedamo, ker
je predpostavka, iz nje ne izhajamo. Torej gre za zavedanje brez
konsekvenc. Čemu potem zavedanje? Zaradi zavedanja samega,
za evidenco v razvoju absolutnega duha v slovenski ustavodejav-
nosti? Ali je to zavedanje postavljeno kot moralni kriterij, kot
dvignjen prst? Tudi prav. Samo, zakaj take brezkonsekvenčne
trditve pisati v ustavo? Poleg tega navajenost na moderno tradici-
jo, po kateri je mišljenje predhodilo delovanju, zmotno (?) navaja
na to, da svetost življenja kljub drugačni razlagi vendarle ima
svoje konsekvence. In to moderno mišljenje bi na Slovenskem s
pridom izkoristilo to moderno interpretacijsko možnost za posil-
stvo nad postmoderno preambulo tudi za ceno pozabe, da se po
svetosti življenja ne morem ravnati nihče.
Ko se ustavodajalec odloča za svetost življenja, bi moral v
razlagi ponuditi nek kriterij za razlikovanje med življenjem in
neživljenjem. Prav tako bi bilo željeno vedeti, kako je sedaj z
bojem za obstanek v naravi in ali je morda lisenkizem tista
tradicija, ki nam bo razjasnila velike namere ustavodajalca, ko
napoveduje vzpostavljanje drugačnih načel v svetu narave.
Ustavodajalec v razlagi zagotavlja, daje s svetostjo življenja
določena odgovornost do narave in življenja. Če je življenje
razumljeno kot sobivanje žive in nežive narave, potem je razlaga
skladna s svetostjo življenja. Če pa temu ni tako inje življenje
omejeno le na živo naravo, pa razlaga opredeljuje pristojnosti
svetega v širšem smislu od preambule. Odgovornost do narave
vključuje tudi odgovornost do življenja, ne pa tudi obratno (vsaj
ne neposredno). S sklicevanjem na kriterije, kijih zakonodajalec
posreduje v razlagi, se zavzemamo za vpeljavo sintagme svetost
vesolja, torej zavedajoč se svetosti vesolja... sprejemamo ustavo.
Predlog je v skladu z novim duhom časa in s postmoderno dobo.
Poleg tega kaže na odgovornost do narave, žive in mrtve, ne le
na zemlji temveč tudi zunaj nje. Sintagma ne poveličuje življenja
nad smrtjo in zato omogoča življenje živim pa tudi čaščenje
mrtvih. Izpričuje tesno povezanost življenja in neživljenja in
zavest o vsemirju, kot predpostavki našega bivanja.
143
Vlasta Jalušič
NOVA USTAVA IN PRAVICE ČLOVEKA
Mary Wollstonecraft je skoraj natanko pred 200 leti v
obsežnem delu V obrambo pravic ženske v predgovoru, ki ga
je posvetila enemu francoskih zakonodajalcev z začetka fran-
coske revolucije - Talleyrandu, zapisala naslednje: "(...) zdi se,
da se vam je odprl bežen pogled na to resnico, ko ste pripomnili
:da je nemogoče v skladu z abstraktnimi načeli razložiti politični
fenomen, ko ena polovica človeškega rodu popolnoma izključuje
drugo iz sodelovanja pri vladanju . Če je tako na čem potem
temelji vaša ustava?"
Aktualnosti teh besed za današnji čas ni treba posebej poudar-
jati. Vzhodnoevropske "mirne revolucije" so po svoji umiritvi
pokazale eno krutih resnic postrevolucionarnega, pa tudi postso-
cialističnega časa. Namreč dejstvo, da pravice človeka, moškega
ali ženske, tudi v novonastalih redih niso nič samoumevnega,
čeprav seje morda zdelo, da bo "novi red" najprej in najskrbneje
"poskrbel" ravno zanje. Zloglasna opredelitev "svetosti življen-
ja" v predlogu nove slovenske ustave, ki je zapisana pred pravi-
cami človeka in celo interpretirana kot "postmoderna pridobi-
tev", je samo pravšnje izhodišče, ki tudi v predlogu nove ustave
daje pravice samo nekaterim državljanom, druge pa de facto
postavlja na stranski tir in iz njih napravlja drugorazredne prebi-
valce "naše dežele".
Toda čemu "služijo" človekove pravice? V zadnjem času se
zdi, kot da bi nas hoteli prepričati, nečemu "služijo" da služijo
konstituciji novega reda, da služijo vzpostavljanju demokracije
(v stari ustavi so "služile" oblasti delavskega razreda). Toda, če
sprejmemo takšno argumentacijo, potem iz tega sledi, da je
mogoče človekove pravice "demokratično" izglasovati, in jih,
144
seveda v skladu s tem tudi kdaj demokratično odstraniti iz ustave.
Paradoksalnst stanja, v katerem se nahajamo, je seveda v dejstvu,
da bodo "človekove pravice", kakor bodo pač v ustavi zapisana,
tako ali drugače izglasovane. Že sama njihova opredelitev bo
izraz tega, kolikšno veljavo imajo in koliko se že spoštujejo v
"naši deželi". Kajti če bi pravice človeka kot takega "zares
obstajale", potem jih ne bi mogla "podeljevati" nobena oblast in
država, pa tudi nobena "demokracija" ne. Po definiciji so te
pravice namreč tisto kar je (kot nekaj danega in predpostavljene-
ga) zapisano in priznano (tudi mednarodno) kot zaščita posamez-
nika ali posameznice pred samovoljnostjo oblasti. Tudi pred
samovoljnostjo demokracije in predvsem pred diktaturo večine.
Ravno diskusija o pravici posameznika ali posameznice do
načrtovanja potomstva in o pravici ženske, da odloča o rojstvu
otrok je najbolj tipični primer tendence, ko se hoče ustvariti
situacijo, v kateri se bi pravice "podeljevalo" ali odvzemalo, pač
glede na potrebe (demokracije, nacije itd). Kaže pa tudi na strah
nove oblasti pred pravicami človeka sploh. Eden izmed glavnih
argumentov proti temu, da se ta pravica zapiše v ustavo, je bil že
leta 1974, ko seje sprejemala socialistična ustava, da te pravice
ne gre zapisati v ustavo, ker bi se s tem propagiralo abortus oz.
da je mogoče to pravico zlorabiti, če bi se uporabljala "neome-
jeno". Taisti argument se že in se bo očitno še uporabljal v
nadaljnji diskusiji o pravicah človeka v ustavi.
Predstavljajte si, da skuša danes nekdo argumentirati, da v
ustavo ne bo zapisana svoboda političnega združevanja, češ da bi
jo lahko kdo zlorabljal. In, ali je po drugi strani mogoče npr.
pravico do osebne svobode utemeljiti v čem drugem kot v njej
sami? Ali posameznik ali posameznica lahko zlorabi svoje pra-
vice?
Dejstvo je, da so ženske, ne glede na to, alije oblast "prizna-
vala" to kot pravico ali ne, vedno tako ali drugače skušale
nadzorovati svojo plodnost in rojstva otrok (v zadnji instanci
vedno one same kot posameznice). In če obstaja kakšna "naravna
145
pravica" potem je to ravno slednja - upoštevajmo samo dejstvo,
da so si jo ženske pogosto vzele tudi ob riziku lastnega življenja.
Če si neka oblast te pravice ne upa zapisati in jo s tem priznati,
potem je lahko njen namen samo njeno kršenje. Ženske kot
posameznice te pravice namreč nikakor ne morejo "zlorabljati"
ali "kršiti". Lahko pa jo zlorablja država, oblast ali medicina. In
ravno njim se, ko je ta pravica priznana ženskam, prepreči
zloraba.
Po drugi strani oblast, ki si te pravice ne upa zapisati v ustavo,
pravno vzpostavlja dva ranga državljanov - tiste, katerih pravice
so "breztemeljne" in tiste, ki šele morajo dokazovati, da so
"vredni" in "zreli" za to da jih imajo, ker se zanje sumi, da bi
jih lahko "zlorabljali". Ali so pred nami res leta pisanja novih
deklaracij in zagovorov pravic?
(tekst ni lektoriran)
146
ZNANOST V POSTMODERNI
Raymond Boudon
BO SOCIOLOGIJA SPLOH KDAJ NORMAL-
NA ZNANOST?
Po Khunovem mnenju je normalna znanost spokojno in
blaženo stanje stvari, ko (domnevno enovita in enotna) določeni
disciplini pripadajoča znanstvena skupnost zvesto veruje v eno-
vito paradigmo. Če je to res, potem sociologija nikoli ni in
bržkone tudi nikoli ne bo poznala tega blaženega stanja. Durk-
heimova sociologija (pod močnim vplivom Comtovih pojmo-
vanj, kakor je bila) ima že kaj malo opraviti z Webrovo, kljub
vsem prizadevanjem, kijih sociologi namenjajo razkritju skupne
inspiracije v delih utemeljiteljev. Razumljivo je, da so sociologi
vedno znova poskušali preseči to njihovemu statusu škodjivo
različnost, bodisi z uporabo strategije integracije (poudarjajoč
konvergenco med ustanoviteljema ali med paradigmama) bodisi
s strategij o.'secesije (ta paradigma, ta utemeljitelj./«? dober). Zakaj
je to trajno prizadevanje vedno ostajalo le pobožna želja, je
vprašanje, ki ga želim tukaj postaviti in katerega bom v nadal-
jevanju obravnaval v precej grobih potezah. Slutim, da obstajajo
utemeljeni razlogi za to mnogoterost paradigem, da le- ta pre-
prosto izhaja iz force des choses /prisile stvari/, vendar obenem
tudi, da obstajajo utemeljeni razlogi za to, da obstoj te mnogoter-
osti odmislimo.
Ne bom poskušal narediti pojma "paradigme" bolj jasnega kot
lahko je. V osnovi skriva ta oznaka enostavno idejo: označuje to,
da, kadar izvajamo znanstveno raziskavo o kateremkoli predme-
tu, nujno izhajamo iz množice temeljnih načel, v katera smo
prepričani. Zaradi tega razloga se znanost vedno opira na pre-
pričanja. To lastnost je jasno prepoznal že Aristotel1, kasneje pa
so jo znova odkrili moderni filozofi znanosti. Vendar pa se ob
tem neposredno zastavlja zapleteno vprašanje, saj so ta temeljna
148
načela zelo številna in neenakih pomenov. Če se upoštevajo vsa,
potem se celo ob očitno tako dobro strukturiranem področju kot
je ekonomija izkaže, da v sebi skriva ogromno raznolikost Sub-
kultur in paradigem2. A fortiori /tem bolj/ isto velja za sociologi-
jo: podskupnosti verujočih menijo, daje path analiza ali faktorska
analiza necplus ultra /nekaj česar ni moč preseči/, drugi pa, da
so dolgoročne prerokbe glavni cilj njihove discipline; eni ver-
jamejo, daje bistvo družbe mogoče razkriti s pozornim razisko-
vanjem majhnih tipičnih skupnosti, medtem ko drugi označujejo
takšno gledanje z "Jonesvillsko zmoto".3 Eni verjamejo v
"zgoščeno deskripcijo"4, drugi v pretanjeno kvantitativno de-
skripcijo.
Tako bi spisek vseh a priornih prepričanj, katerih se sociologi
oklepajo neizogibno privedel do spoznanja, da ta disciplina, kot
vsaka druga, v sebi skriva ogromno raznolikost paradigem.
Komajda zanimiva ugotovitev. Vendar, če pustimo to idejo o
izčrpnem popisu ob strani, je koristneje, pa tudi bolj skladno s
Kuhnovimi namerami, da definiramo paradigmo kot sklop te-
meljnih a priornih trditev. Ker ni nobenega upanja, da bi bilo moč
doseči univerzalno soglasje glede seznama vseh temeljnih načel,
je verjetneje, da se takšno soglasje lahko doseže o seznamu
nekaterih izmed teh načel.
Po teh različnih uvodnih opombah želim v nadaljevanju poka-
zati, da je mogoče identificirati nekaj temeljnih paradigem, ki
ostajajo bolj ali manj trajne skozi vso zgodovino naše discipline
in da le-te izhajajo iz kombinacije odgovorov na omejeno število
temeljnih vprašanj.
Prvo temeljno vprašanje: Je sociologija lahko objektivna?
Eno od temeljnih vprašanj obravnava sposobnost družbenih
znanosti na sploh in sociologije posebej, da dosega objektivno
vednost. Na to vprašanje (glej tabelo 1) nekateri odgovarjajo z
149
"da" (odgovor A), drugi z "ne" (odgovor A'). Durkheimov, prav
tako tudi Webrov odgovor na to vprašanje, je bil odločen da.
Četudi sta oba pisca imela različne poglede na naravo sociologije,
pa sta oba trdno verjela, da so sociologi, enako kot katerikoli
drug tip znanstvenikov, sposobni ogovoriti tudi "Kitajce", kot
se je nekoč izrazil Weber, se pravi izdelati trditve, ki so lahko
univerzalno priznane. Očitno je, da je Durkheimova epistemo-
logia tesno sledila Comtu, medtem ko seje Webrova epistemo-
logia navdihovala pri Kantu. Posledično je bil Weber precej bolj
dovzeten za dejstvo, daje objektivnost odvisna od načel, "okvi-
rov", to je, kognitivnih dispozicij raziskovalca. Toda glede
sposobnosti sociologov, da proizvedejo trditve univerzalne vel-
javnosti ni imel nič več pomislekov kakor Durkheim.
Tabela 1. Paradigme, ki jih generirajo tri binarne opcije s ten-
tativnimi primeri.
л	A
Objektivnost je mogoča	Objektivnost ni mogoča
B	B	B	B
Individualize™ Ilolizem	Individualizem Holizem
C	Tocqueville o Marxov	Mannheim Biirckhardo
Akterji	kmetijstvu (Cl) Manifest	(večinoma C3) renesansi
so racionalni H. Simon (C2) (CI)	Habermas (C3)
Max Weber	(večinoma C3)
(večinoma C3)
C	Tarde	Durkheim P. Winch	I). Bloor
Akterji	I^vi-Strauss
so iracionalni
Med utemeljitelji je Mannheim5 verjetno prvi, ki je - četudi
na dvoumen način - negativno odgovoril na to temeljno
vprašanje. Menil je, da so nekatere resnice, na primer "2 krat 2
je 4" univerzalne. Toda večina trditev je takih, da so prej
150
pomenske ali brezpomenske, kakor pa resnične ali napačne, in
le-te so pomenske ali brezpomenske v relaciji do družbenega in
zgodovinskega konteksta, v katerega je umeščen socialni akter,
ki jim pritrjuje (ali nasprotuje njihovemu pritrjevanju). Drugače
rečeno, veljavnost teh trditev, ki jih Mannheim označuje kot
"relacijske", je kontekstualno odvisna. Torej, skladno z Mann-
heimovim mnenjem sociološke teorije in interpretacije
vključujejo obče trditve, za katere je bolj verjetno, da pripadajo
relacijskemu tipu trditev, kot pa univerzalnemu tipu, kakor ga
ponazarjajo, denimo, matematične trditve. Premislimo naslednji
primer: moderni opazovalec lahko razume, da so zaračunavanje
obresti za posojila pogosto doživljali kot nemoralno v družbah,
v katerih - kot npr. v družbah zgodnjega srednjega veka - so bile
menjave praktično omejene na mreže posameznikov, ki so bili
drug drugemu socialno blizu. Po drugi strani pa bo pritrdil
nasprotnemu prepričanju, daje zaračunavanje obresti na dolgove
dopustno, saj sam živi v družbi, kjer so neosebne menjave
pravilo. Ti dve prepričanji sta primera relacijskih trditev: to, da
se zdita družbenim akterjem pomenski ali brezpomenski, je
odvisno od narave konteksta, v katerega so le-ti umeščeni. Vse
do te točke je mannhemovsko pojmovanje relacijske trditve
povsem sprejemljivo. Toda brž ko enkrat sprejmemo (kot predla-
ga Mannheim sam, četudi ne vedno povsem jasno), da so socio-
loške teorije po sami svoji naravi kombinacije relacijskih trditev,
se porodijo zapletena vprašanja. Ta podmena implicira, da je
ideja objektivne sociologije samouničujoča.
Ne želim razpravljati o zgodovinskih izvorih teh nasprotu-
jočih si odgovorov na vprašanje o sposobnosti sociologije, da
dosega objektivnost: preprosto bom pripomnil, da sta oba odgo-
vora hkrati podana pri Marxu (kije menil, daje sociologija lahko
objektivna, čeprav so ideje odvisne od družbenega konteksta).
Prvi nemški Methodenstreit, v katerem se je spraševalo, ali so
Geistwissenschqften lahko objektivne v istem smislu kot so Na-
turiwssenschaften, je neodločeno privedel do dveh nasprotnih si
pozicij: dualisti versus monisti. Prvi so zatrjevali, da obstajajo
151
temeljne razlike med naravnimi in družbenimi znanostmi, med-
tem ko so slednji vztrajali pri podobnostih. Skladno z mnenjem
dualistov naj bi bil cilj družbenih znanosti odkrivanje pomena
družbenega pojava s pomočjo mentalnih postopkov, ki so jih
imenovali razumevanje (Verstehen) ali interpretacija (Ausle-
gung), in ki soju opredeljevali kot značilnosti teh znanosti. Po
njihovem mnenju je bilo odkrivanje vzročnih odnosov s pomočjo
mentalnega postopka imenovanega "razlaga" tipično za naravos-
lovne znanosti.6 Gledano v celoti so menili, da je objektivnost
pozitivna vrednota in cilj, ki mu je vredno slediti samo v naravos-
lovnih znanostih. Medtem ko so monisti, iščoč vzroke s kanoni-
ziranimi postopki trdih znanosti menili, da je le to tista najbolj
plodna pot, ki se odpira družbenim znanostim. Odveč je prista-
viti, da se je drugi nemški Methodenstreit iztekel v enaki neod-
ločenosti: da, družbene znanosti lahko dosežejo objektivnost in
se morajo zanjo tudi zavzemati, se je izjasnila prva stran; ne, je
rekla druga: objektivnost je iluzija, ki izhaja iz reifikacije
družbenega življenja, kar je tipično za pozitivizem.
Če se ozremo na sodobno prizorišče, ni težko opaziti, da je
"pozitivizem", kljub temu, da je predmet ostre kritike vse od
šestdesetih, vse prej kot mrtev: množica sociologov po vsem
svetu izhaja iz prvega prepričanja, da so družbene znanosti na
svojem vrhuncu, kadar so najbližje trdim znanostim. Nasprotno
pa se drugim zdi, da so ne le družbene znanosti, temveč celo trde
znanosti mehkejše, kakor paje večina ljudi pripravljena verjeti;
menijo, daje objektivnost iluzija celo v trdih znanostih. Moderna
sociologija znanja zna biti včasih, kot npr. pri Barnesu in
Blooru8, bolj mannheimovska od Mannheima samega. Tako je
Bloor9 v zelo zanimivi in provokativni razpravi poskušal poka-
zati, da se je Mannheim gibal v pravi smeri, vendar pa mu ni
uspelo uvideti, da so celo matematične trditve kontekstualno
vezane ter da jih je pravilneje in primerneje označiti za "pomen-
ske" kot pa za "resnične". Po njegovem mnenju se pomen
matematičnih trditev opira na zadnjo analizo kolektivnih vero-
vanj (durkheimovskega tipa), na katero matematiki pasivno pri-
152
trjujejo. Pod vplivom teh kolektivnih verovanj so Grki na primer
mislili, da kvadratni koren iz 2, spričo tega, da je iracionalen,
sploh ne more biti število. Mi pa zaradi naših lastnih kolektivnih
verovanj ta pogled, ki se je zdel Grkom povsem razviden,
zavračamo in nam ga ni moč razumeti. Bloorovo razmišljanje je
v bistvu moderna reinkarnacija nekega starejšega gledanja: gre
za historizem v njegovi ekstremni obliki.
Cilj, ki si ga v tem članku zastavljam, pa ni niti pisanje celovite
zgodovine odgovorov, ki so jih družbene znanosti dajale na
vprašanje o njihovi sposobnosti doseganja objektivnosti, niti
zasledovanje filozofskih vplivov (zlasti Comta, Kanta ali danes
tako modnega "poznega" Wittgensteina10), katerim so sociologi
sledili nezavedno in v večini primerov s precejšnjo zamudo. Še
manj imam ambicijo razpravljati o vprašanjih, kijih postavljajo
različni verniki in arugmentih, ki so izdelani za obrambo nasprot-
nih pozicij. Moja namera je zgolj pokazati: 1) daje vprašanje o
objektivnosti družbenih znanosti bolj ali manj trajno; 2) da sta
dva nasprotujoča si odgovora venomer imela in še vedno imata
svoje vernike, četudi se obseg in vpliv teh dveh strank spreminja
od ene do druge intelektualne konjunkture.
Drugo temeljno vprašanje: Ali naj bo sociologija indi-
vidualistična ali holistična?
Drugo poglavitno vprašanje, ki se oglaša skozi zgodovino
sociologije, je kontroverza individuaizem versus holizem. V tej
točki sta Durkheim in Weber drug drugemu jasno nasprotovala.
Koje Weber ob koncu svojega življenja11 zapisal, da naj bi se
sociologija ravnala po enakih metodoloških načelih kot so tista,
ki jih uporabljajo marginalistični ekonomisti, kot njegov prijatelj
Liefmann, se pravi, otresla naj bi se vseh kolektivnih pojmov
153
(Kollektivbegriffe) in uporabljala - kot je bilo kasneje označeno
skorajda dobesedno sledeč Webrovi frazi - "metodološki individ-
ualizem" ("Soziologie auch muss strikt individualistisch in der
Methode betrieben werden" (Poudarek moj R.B.)), je zavzel
stališče, kije bilo diametralno nasprotno Durkheimovemu. Indi-
vidualističen pristop (odgovor B v tabeli 1) je temu nadaljevalcu
Comtove teorije znanosti pomenil popolno herezijo: Družba z
velikim D, socialne celote, velike ali male, toda raje velike, so
po njegovem mnenju edini predmeti, ki so zanimivi za sociologe
(odgovor B'). To razhajanje morda pojasnjuje, zakaj sta Durk-
heim in Weber drug drugega ignorirala. Lahko tudi pojasni, zakaj
je Durkheim razvil izrazito intelektualno sovražnost do Simm-
la12: Simmlovo "formalno sociologijo" je imel za metafizično
(noben pridevnik iz ust zvestega učenca Augusta Comta bi ne
mogel biti bolj omalovažujoč) natanko v istem smislu kot ekon-
omijo, disciplino, ki je zaradi svojega individualističnega pris-
topa in zaradi izumetničenosti svojih modelov po Durkheimovem
mnenju obsojena na propad.
Vem, da je to nasprotovanje med Webrom in Durkheimom
pogosto zanikano, da bi se zavedli prikrite enotnosti navdiha, ki
je vodil utemeljitelja. Vendar četudi neprijetno, pa zato bolj
skladno z zgodovinsko resnico je, da se sprijaznimo z idejo, da
sta Weber in Durkheim imela zelo različne predstave o novi
disciplini, sociologiji.13 Kot je tenkočutno pripomnil R. Aron14,
je nasprotovanje seglo tako daleč, da je proizvedlo dve trajni
intelektualni tradiciji. Tako je strukturalizem v bistvu modern-
izirana oblika holizma. Brez pretiravanja o vplivu intelektualne-
ga konteksta je moč ugotoviti, da so bili francoski sociologi
zaradi svoje prežetosti z vplivno in staro Comte- Durkheimovsko
tradicijo bolj nagnjeni k entuziastičnemu pritrjevanju struktu-
ralizmu kakor pa njihovi nemški, britanski ali ameriški kolegi,
ki nikoli niso bili v tolikšni meri izpostavljeni tej tradiciji.
Vsekakor bi se le stežka ne strinjali s tem, da sta holistična in
individualistična tradicija 1) še vedno dobro reprezentirani v
družbenih znanostih; 2) da je odnos med obema tradicijama v
154
najboljšem primeru odnos hladne vojne; in 3) da je sociologija
tista družbena znanost, kjer je kontroverza holizem - individuali-
zem vselej bila in še vedno ostaja najbolj ostra. Kot je pred
kratkim pripomnil W. Stark15, so bili antropologi vedno
pretežno holističnega mišljenja. Kar zadeva ekonomiste ali poli-
tologe, so se po tradiciji nagibali k individualizmu. Sociologi pa
so vedno nihali - odvisno od časa, prostora, konjunkture in
lokalne intelektualne tradicije - med individualizmom in holiz-
mom.
Mimogrede bi lahko pripomnili, da nekateri esprits forts16
/svobodomisleni duhovi/ sodijo, daje kontroverza že presežena.
Resda filozofi nič več ne razpravljajo o tej temi s takšno vnemo
kot so to počeli v Angliji v petdesetih in v začetku šestdesetih
let.17 Tudi sociologi ne zapravljajo več dosti časa z javnim
razpravljanjem o tej temi. Toda pri svojem delu jih večina
verjame, če že ne eksplicitno pa vsaj implicitno, bodisi v holis-
tična bodisi v individualistična načela, za katera pa menijo, da
jih ni potrebno omenjati. Poglejmo samo nekaj primerov: ne-
katerim sociologom preučevanje samomorov ali kriminalitete
pomeni preučevanje socialnih vzrokov, ki so odgovorni za porast
ali upad stopnje samomorov ali kriminala; drugim to pomeni
preučevanje razlogov in motivacij samomora in kriminala: Dou-
glas proti Durkheimu ali Henryu in Shortu18, recimo. Ali pa če
vzamemo družbeno mobilnost: lahko jo vidimo kot učinek
"strukturnih" socialnih vzrokov, ali pa kot posledico individual-
nih dejanj. V prvem primeru se sociolog ukvarja s primerjavo
statistično neodvisnih spremenljivk z odvisno stopnjo družbene
mobilnosti. V drugem primeru pa sociolog naredi (pomemben)
korak naprej s tem, da poskuša analizirati to stopnjo kot agregir-
ani izid individualnih odločitev (opravljenih v okviru socianih
omejitev). Ali pa primer ekonomskega razvoja: lahko ga obrav-
navamo kot verjetni učinek množice faktorjev definiranih na
societalni ravni; ali pa analiziramo kot agregirani učinek dejanj
in odločitev.
155
Tretje temeljno vprašanje: Je socialni akter racionalen
ali iracionalen?
Ne le individualistično ampak celo holistično razmišljujoči
sociologi morajo imeti nekakšno predstavo o človekovem rav-
nanju. Katero? Tudi to temeljno vprašanje je proizvedlo sklop
odgovorov, v katerih prevladuje binarna izbira: nekateri socio-
logi menijo, da naj bi človeško ravnanje v bistvu razumeli kot
racionalno (odgovor C v tabeli 1), drugi pa delijo mnenje, daje
le-to iracionalno (odgovor C'). Duessenberryjev aforizem, ki ga
citiram po spominu, "ekonomisti razlagajo, zakaj ljudje počno
to, kar načrtujejo početi, sociologi pa, zakaj počno to, česar
nočejo početi", je zapeljiv toda poenostavljujoč. Nekateri socio-
logi, kakor tudi večina ekonomistov menijo, da imajo družbeni
akterji v večini primerov tehtne razloge za to, da počno to, kar
pač počno. Drugi menijo, da bi bilo treba socialno ravnanje prej
analizirati kot povzročeno po vzrokih in silah, ki so v precejšnji
meri neodvisni od akterjeve volje. To kaže, da se iracionalni
odgovor C' nagiba k temu, da nastopa skupaj s holističnim
gledanjem B'; toda ti dve dimenziji je potrebno razlikovati, saj
sta možni tudi kombinaciji BC' in B'C, ter ju lahko tudi dejansko
ponazorimo. Tako je Tardova sociologija tipa BC' (individualis-
tična/iracionalna), Marxova pa pogosto tipa B'C (holis-
tična/racionalna), na primer v delu kot je Manifest, kjer izpeljuje
holistične evolucijske zakone iz v osnovi utilitarističnega vedenj-
skega modela.
Oba nasprotujoča si odgovora sta predložila utemeljitelja, pri
čemer je bil Weber na strani racionalnosti in Durkheim na strani
iracionalnosti; zlahka bi ju lahko odkrili tudi v moderni socio-
logiji. Pravzaprav je mogoče vse možne odtenke kontinuuma
racionalnost-iracionalnost prav lahko ilustrirati z modernimi so-
ciološkimi deli. Nekateri sociolog uporabljajo "model človeka",
ki je blizu benthamovski predstavi (odgovor Cl). Drugi sledijo
sodobnemu razvoju teorije racionalnosti, kakršno so razvili
156
pretežno ekonomisti ter drastično komplicirajo bethamovski
model s tem, da upoštevajo stroške informacije (odgovor C2).
Tretji zopet zapuščajo to teorijo in pristajajo na idejo, da mora
socialni akter tekoče slediti vsakovrstnim vrednotam in pre-
pričanjem, ki jih jemlje kot ne vprašljive vse dokler nima razloga
za to, da bi bil do njih kritičen. Z drugimi besedami, ti teoretiki
jemljejo resno idejo, da so ne le teleološki (.Zweckrationalitat),
temveč tudi aksiološki tip racionalnosti (Wertrationalitat) in
tisto, kar bi lahko imenovali kognitivna racionalnost, nujni za
realistično definicijo racionalnosti v sociologiji (odgovor C3).
Te variante se med seboj razlikujejo, imajo pa pomembno skupno
točko: na človeško ravnanje gledajo kot v bistvu racionalno.
Sociolog, ki sledi C bodisi v obliki Cl, C2, ali C3, bo razložil
primerek ravnanja P s teorijo naslednje oblike: "X je storil P, ker
je imel tehtne razloge za ...". Če se stavek nadaljuje, na primer,
s "ker je verjel S inje imel tehtne razloge, daje verjel S", bo
razlaga tipa C3.
Na drugi skrajnosti spektruma mnogi sociologi ocenjujejo, da
je socialni akter voden po silah in vzrokih, ki se nahajajo onkraj
njegovega nadzora in dosega: če je bil vzgojen v takem in takem
tipu družine, bo verjetno imel tako in tako raven aspiracije, zanj
bo obstajala večja ali manjša verjetnost, da bo storil tak ali tak
tip zločina ali samomor. Tukaj, zopet, se da razlikovati mnogo
odtenkov. Množica sociologov poskuša raziskati psihološko plat
te socialne vzročnosti in se močno opira na Marxa ali Freuda.
Drugi, ki sledijo bolj durkheimovskemu stilu, pa menijo, da treba
psihologijo kolikor le mogoče izbrisati iz sociologije.
Ne želim še naprej razkrivati vseh teh možnih odtenkov v
nadaljnjih podrobnostih, ampak bi le poudaril naslednji dve
točki: l)daje kontroverza racionalnost-iracionalnost v sociologi-
ji trajno navzoča vse od herojskih časov do sodobnosti; 2) da je
odgovor na to vprašanje vse prej kot zgolj spekulativnega interesa
in močno vpliva na način, kako sociologi vidijo socialne procese,
kot tudi na praktične konsekvence, ki jih morajo potegniti iz
svojih raziskav. Poglejmo, recimo, primer iz sociologije krimi-
157
naia. Če se nagibam k racionalni teoriji človeškega ravnanja, bom
posvečal več pozornosti tako imenovani "teoriji priložnosti" v
tistem delu resnice, ki ga vsebuje. Če pa se nagibam k iracionalni
teoriji človeškega ravnanja, mi bo zgornja teorija nezanimiva in
bom iskal realne vzroke kriminala. V prvem primeru bom rekel
: Ukradel je torbo stari gospe, ker je to mogoče storiti skorajda
brez vsakega tveganja.; v drugem primeru pa bi rekel: Ukradel
je torbo stari gospe, ker kot mnogi mladeniči iz depriviranih
družin pripada delikventni subkulturi. V tem drugem primeru bi
ugotovil, kako zelo malo je moč storiti za odpravo kriminala,
razen, če se spremeni družba. V prvem primeru pa bi me kaj hitro
zamikalo, da bi predlagal praktične ukrepe za povečanje stroškov
zločina.19
Pravzaprav niti ni potrebno omenjati, da je poleg teh treh
vprašanj mogoče navesti tudi mnoga druga, ki se bolj ali manj
stalno pojavljajo skozi vso zgodovino sociologije in na katera se
odgovarja z nasprotujočimi si odgovori. Tako je bil Durkheim
mnenja, da sociologija ne bi bila vredna ene same ure dela, če ne
bi bila družbeno koristna, medtem koje Pareto videl njen interes
kot bistveno kognitiven. Mnogi sociologi menijo, daje njihova
disciplina sposobna proizvesti napovedi, medtem ko drugi mis-
lijo, da bi morala omejiti svoje ambicije na ex post razlage.
Seznam vprašanj, ki sem ga odprl, bi se dalo nadaljevati. Vendar
imam vtis, da so ta tri vprašanja, ki sem jih izločil in izpostavil,
resnično temeljna - v tem smislu, da odgovori nanje močno
vplivajo na usmeritev sociološkega dela. Ta tri vprašanja morda
tudi tvorijo koristno mrežo za zgodovinarja družbenih znanosti.
Različne kombinacije, ki se dajo izpeljati iz možnih odgovo-
rov na ta tri temeljna vprašanja, je mogoče povezati z bolj ali
manj trajnimi intelektualnimi tradicijami ali sociološkimi para-
digmami. Mnogi sodobni sociologi uporabljajo tako imenovani
"model racionalne izbire" in sledijo paradigmi, katere glavne
značilnosti označujejo "odgovori" A, B in C na zgornja tri
vprašanja.20 Toda, kot sem poskušal pokazati drugje21, se ta
paradigma tudi implicitno uporablja v mnogih klasičnih in mod-
158
ernih socioloških analizah. Pokazal sem na množico študij na
mnogih področjih (sociologija razvoja, izobraževanja, krimina-
la, socialne razpršenosti, itd.), ki, največkrat brez vednosti,
uporabljajo to A, B,C1 paradigmo (kot Epsteinova študija Indije,
Mendrasova študija socialne razpršenosti v ruralni Franciji22).
Prav tako bi lahko zlahka navedli mnogo primerov, ki ilustrirajo
A, B, C3 paradigmo. Jaz na primer sem jo uporabil v svoji študiji
Equality, Education and Social Opportunity23 /Enakost, izo-
braževanje in socialne priložnosti/, kjer sem poskušal analizirati
socialno mobilnost kot agregirani izid posameznih odločitev, ki
sem jih obravnaval kot racionalne v smislu C3. Pa tudi mnogo
študij v sociologiji organizacij, ilustrira paradigmo A, B, C2, kot
na primer deli Simona ali Croiziera.24
Durkheimovska tradicija, kar ponazarja Durkheim sam kakor
tudi sodobni pisci kot Lévi-Strauss in L. Dumont25 ,pripada tipu
A, B' in C'. Ti pisci so močno prepričani v objektivnost družbenih
znanosti (A); po drugi strani pa menijo, da so realni vzroki, ki
pojasnjujejo ravnanje akterjev socialne sile, strukture itd., katere
uravnavajo akterje mimo njihove zavesti (B% C')-
Kombinacijo A\ B in C bi na primer lahko ponazorili z
Mannheimom: ljudje imajo v večini primerov tehtne razloge za
to, da počno kar počno - njihova stališča, prepričanja itd. so
pomenska, razumljiva, verstandlich (tukaj razumem verstandlich
kot sinonim za racionalno, pri čemer puščam ob strani pomemben
vidik, koje primerek ravnanja razumljiv tudi mimo tega, da bi
akterja navdihovali tehtni razlogi, na primer, kadar deluje pod
vplivom jeze). Toda vsi, vključno s sociologi, se gibljejo v
spremenljivem kontekstu tako, daje objektivna vednost v veliki
meri iluzija. S pridržkom bi predložil v presojo, da P. Winch
sledi bolj paradigmi A', B in C% medtem ko Bloorov ekstremni
historizem dobro ilustrira tip A', B' in C'.
Ne želim več tratiti časa s tem nekoliko sholastičnim izvajan-
jem, niti mu pripisovati večjega pomena kot pa si ga zasluži. Ne
da bi izključeval ostala možna vprašanja, je moj ključni poudarek
159
preprosto ta, da zgoraj prikazana vprašanja konstituirajo tri
pomembne linije razcepa, ki poteka skozi vso zgodovino socio-
logije in splošneje vseh družbenih znanosti.
V naslednji točki bi rad razvil naslednje: mnogi sociologi so
kuhnovci, pač v tem smislu, da menijo, če je sociologija dosegla
stanje zrelosti, potem naj bodo vse paradigme, razen njihove
izbrane, pregnane v muzej. Enako kot Kuhn sanjajo o disciplini,
kateri bi vladala enovita paradigma. Tako denimo Habermas26
meni, da sta "odgovora" A in Cl napačna, da sta stvaritev
zastarelega pozitivizma in lahko zanimata izključno zgodovinarje
idej. Kot sem že prej pripomnil, je bil Durkheim prepričan, da
je bila paradigma A, B, C metafizična. Winch27 je sodil, daje A'
pravilen in A napačen. Wrong28 pa je v znameniti razpravi
pokazal, da večina sociologov meni, daje C' (ljudje so iracion-
alni) pravilen in C napačen. Lévi-Strauss in Dumont sta v več
svojih spisih poskušala "pokazati", da je B' pravilen in B
napačen. In ta seznam bi lahko nadaljevali v neskončnost. V
poteku prvega Methodenstreit-a. je ena stranka verjela, da je A
pravilen (Geistwissenschaften lahko objektivne enako kot Natur-
wissenschaften), druga stranka pa je verjela, da je pravilen A\
Torej so vsi soglašali vsaj glede ene točke: da bi moral biti bodisi
A bodisi A' pravilen. In danes se ekonomisti in sociologi nagibajo
k temu, da prežijo drug na drugega en chiens de faience /kot psi
in mačke/, ker prvi verjamejo v brezpogojno resničnost C, drugi
pa v C'.
Moja teza je naslednja: sociologija nikoli ni bila in nikoli ne
bo kuhnovska. Vsa prizadevanja sociologov, da bi odkrili tisto
paradigmo, okrog katere naj bi se artikulirala njihova disciplina,
so obsojena na neuspeh zaradi preprostega razloga, saj je vsaka
izmed raznolikih paradigem, ki sem jih zgoraj orisal v grobih
potezah, lahko ustrezna v določenih raziskovalnih situacijah. Še
bolj natančno je, če rečemo, daje glede na naravo predmeta, ki
ga sociolog preučuje, njegovega interesa (v intelektualnem
pomenu besede) in oblike vprašanj, ki se ob tem predmetu
zastavljajo, ena paradigma lahko bolj relevantna od druge. Niti
160
A niti A', niti B niti B', niti C niti C' ni pravilen ali dober, napačen
ali slab sam po sebi. Drugače rečeno, zdi se mi, da se sociologovo
implicitno kuhnovstvo (ena paradigma in nič več) opira na sim-
plicistično filozofijo znanosti.
Predno pa to tezo razvijem, bi rad dodal dve kratki pripombi:
1)	Moja pozicija nikakor ni eklektična, niti anarhična v Feyer-
abendovem smislu: jaz ne trdim, da "je vse sprejemljivo". Nas-
protno, prepričan sem, da v sociologiji "marsikaj ni sprejeml-
jivo" in slutim, daje pogost vzrok temu dejstvo, da se v določeni
raziskovalni situaciji uporablja napačna paradigma: v toku zgo-
dovine sociologije so se pojavili mnogi mrtvi rokavi, ker so
sociologi težili k temu, da svoji izbrani paradigmi pripišejo
univerzalno veljavnost.
2)	Moja druga opomba je na videz paradoksna: razmišljanja,
ki sledijo, se zdaj prikazujejo kot očitna; trivialno napeljujejo k
sklepu, da nobena paradigma ni univerzalno resnična. Vendar pa
ta, tako očiten sklep iz evidentnih premis nasprotuje razširjenemu
prepričanju: da je bodisi A ali A*, bodisi B ali B', bodisi C ali
Opravilen.
Objektivna vednost: da (A) ali ne (A')?
V svojem delu Problemi v filozofiji zgodovine, pomembni
knjigi o epistemologi i zgodovine in pomožnih družbenih zna-
nostih, Simmel29 postavlja kritično trditev. Glede nekaterih
predmetov in v nekaterih vprašanjih zgodovinar in družboslovec
lahko pričakujeta in dosežeta enoten, dokončen in univerzalno
sprejemljiv odgovor. Glede drugih pa to ni mogoče. Prvi primer
bom ponazoril z vprašanjem, ki ga je postavil Weber v svoji
Protestantski etiki. Po zaslugi Trevorja Roperja30 zdaj vemo, da
161
Weber ni upošteval faktorja, ki v precejšnji meri pojasnjuje
različne korelacije med puritanstvom in kapitalizmom, ki so
intrigirale in motivirale njegovo delo. Trevor Roper je pre-
pričljivo pokazal, da so te korelacije deloma generirale migracije,
ki jih je vzpodbudila protireformacija: po začetku protireforma-
cije so mnogi evropski poslovneži emigrirali v toplejše vode
protestantskih dežel. Luthuyu31 pa se lahko zahvalimo za boljše
razumevanje razlogov, zakaj so ekonomske institucije, predvsem
banke, bile zaradi množice kontingentnih razlogov ekonomsko
bolj učinkovite v protestantskih deželah. Vzeto v celoti, diskusi-
ja, ki je sledila izvirni objavi Webrovega dela in je trajala dlje
kot pol stoletja, ilustrira proces, katerega klasični opis je podal
Popper: izvirne vveberjanske hipoteze so bile ponavljajoče testir-
ane glede na množico podatkov, med katerimi so bili mnogi
ekshumirani - na tipično popperjanski način - za testiranje vel-
javnosti Webrove teorije. Scela se kritična diskusija, kot jo
izvrstno povzemajo klasične razprave (kot na primer Eisenstad-
tova32 in Schneiderjeva33), prikazuje kot kumulativna: prvič, ni
več mogoče ignorirati množice dejstev, ki jih Webrova teorija
bodisi ne pojasnjuje (npr. zakaj so le redki v Amsterdamu in
Ženevi dejavni bankirji bili tam tudi rojeni), bodisi so z njo le
stežka kompatibilni; drugič, čeprav Webrova monografija ostaja
trajen predmet komentarjev, se zdi, da je diskusija, ki jo je
sprožila, zdaj že mnogo let bolj ali manj sklenjena: zdaj vemo,
da je korelacija med puritanstvom in kapitalizmom tudi posledica
množice jasno identificiranih zgodovinskih in političnih faktor-
jev, katerim je Weber posvečal bolj malo pozornosti.
Ker bi za izčrpnejšo diskusijo o tej točki potrebovali več
prostora, naj omenim le, da seje o tej najznamenitejši sociološki
teoriji, Webrovi Protestantski etiki, diskutiralo skladno z meto-
dološkimi načeli, ki so v rabi v tako imenovanih trdih znanostih.
Soglašam s Feyerabendom, da znanstveniki ne uporabljajo teh
načel na obsesiven in mehanski način ter da so za obseg zvestobe,
ki jo znanstevnik goji do neke teorije poleg popperjanskih, lahko
odgovorna tudi druga načela. Vendar pa se ne morem odvrniti od
162
prepričanja, da je skladnost, oziroma neskladnost teorije z opa-
zovanimi dejstvi bistvena značilnost znanstvene razprave. Če je
temu tako, potem vidim v Webrovi teoriji in razpravi, ki jo je
proizvedla ponazoritev dejstva, daje sociologija - glede nekaterih
predmetov in v nekaterih vprašanjih - enako sposobna dosegati
objektivno vednost, kot denimo kemija.
Torej je glede nekaterih predmetov in nekaterih vprašanj - vsaj
potencialno - moč doseči enotno resnico. Vzemimo dva druga
klasična primera: zdi se, da razlaga, ki jo je podal Tocqueville v
svojem Starem režimu34 o razlogih za nazadovanje francoskega
v primerjavi z britanskim kmetijstvom ob koncu devetnajstega
stoletja, nikoli ni naletela na resne ugovore; ali, da Marxova
analiza35 vpliva trajne inflacije na krizo fevdalizma v šestnajstem
stoletju ostaja široko sprejeta zato, ker je resnična. Kolikor nam
je znano, sta ti dve teoriji 1) skladni z vsemi razpoložljivimi
podatki, in 2) sestavljeni iz intrinzično sprejemljivih trditev.
Toda kot je povsem upravičeno pripomnil Simmel, obstajajo
tudi vprašanja in predmeti, o katerih ni mogoča enotna resnica in
ob katerih ni mogoče odpraviti subjektivnosti opazovalca sa-
mega, ter bolj splošno, vpliva situacije na opazovalca in njegovo
zaznavo opazovanega predmeta. Drugače rečeno, obstajajo
vprašanja in predmeti, glede katerih smo obsojeni na mannhei-
movstvo in napeljani k temu, da sprejmemo idejo, da nam ni moč
doseči objektivne vednosti. Da bi ponazoril svoje gledanje, je
Simmel posegel po primeru biografije, tema, ki je bila pogos-
tokrat obravnavana v poteku prvega Methodenstreit-a (glej npr.
pomen te topike v Diltheyevem delu36). Povsem jasno je, da
noben Luthrov, Napoleonov ali Hitlerjev življenjepis nikoli ne
bo najboljši, edini možen, itd.. Tukaj ne more biti enotne "re-
snice". Ne le zato, ker je vedno mogoče odkriti nova dejstva o
junaku življenjepisa, ampak, kar je pomembnejše, zato, ker je
najpoprej eden glavnih vidikov biografove naloge ta, da selekcio-
nira, razvršča po pomenu itd. ogromno množico dejstev skladno
z nekimi bolj ali manj ekspliciranimi načeli, katerih cilj je, da
napravijo junaka interesantnega za bralca, in drugič, zato, ker se
163
ta operacija selekcioniranja in rangiranja ne da opraviti objektiv-
no. Nasprotno, biografa bodo normalno navdihovali njegovi
lastni intelektualni in moralni interesi ter interesi, ki so značilni
za njegov Zeitgeist. Drug način ponazoritve razlike med prime-
rom, ki ga označuje webrovska in postwebrovska diskusija o
Protestantski etiki na eni in primerom, ki smo ga ponazorili z
biografijo na drugi strani, bi bil v tem, da posvetimo pozornost
dejstvu, da siromašno napisani, slehernih literarnih kvalitet oro-
pani biografiji, ne bo priznana vrednost. Medtem ko ni kdove
kako pomembno v kakšnem stilu so bili napisani Trevorja Roper-
ja argumenti proti Webrovim tezam.
Primer biografije sem omenil zato, ker je zasedel tako veliko
prostora v klasičnih metodoloških diskusijah, h katerim je Sim-
mel prispeval pomemben delež. Vendar je njegova trditev rele-
vantna tudi za mnoga druga raziskovalna področja. Znano je, da
se situacija, ki jo je opisal, pojavi brž ko sociolog postavlja
vprašanja, ki ga nujno vodijo k selekciji in rangiranju dejstev v
skladu z množico bolj ali manj implicitnih vrednostnih sodb.
Vzemimo na primer vprašanje, o katerem je bilo prelitega že
toliko sociološkega črnila: Kakšen je bil pomen Gibanja za
svobodo govora {Free Speech Movement)? Kateri dogodki so bili
v letu 1968 resnično pomembni? Katere poglavitne spremembe
je v tem obdobju prispevalo študentsko gibanje? V tem primeru
so metodološka načela, ki jih je zagovarjal Mannheim, in Haber-
masova skepsa do ideje o objektivnosati v družbenih znanostih
povsem relevatni: očitno je, da tisto, kar je bilo resnično po-
membno v letu 1968, ne more biti isto za opazovalca iz leta 1968
in onega iz 1988. Zato obstaja veliko objektivnih razlogov in med
njimi tudi eden, kije zelo preprost in splošen: med konsekven-
cami dogodkov, ki nastopajo, se bo leto t pojavilo šele čez
določen čas, recimo v času / + k. Ker so posledice, kijih povzroči
nek dogodek, temeljna rasežnost njegove pomembnosti, vidimo
to pomembnost v času t drugače kot v času t + k. Če povzamemo:
1) Mannheim-Habermasov odgovor A'je v nekaterih primerih
in ob nekaterih vprašanjih dober.
164
2)	Toda kot kažejo primeri Webra, Tocquevilla in Marxa, ki
sem jih na kratko obudil in kot bi pokazali mnogi drugi primeri,
ki bi jih zlahka našli v sodobnem sociološkem raziskovanju, je
domneva, da bi bil A' tisti pravi odgovor v vseh prirmerih in na
vsa vprašanja, napačna.
3)	V neki meri se dva primera, s katerimi smo izpostavili
razliko, prekrivata s klasično distinkcijo: sociologija se normalno
sooča z vprašanji interpretacije (Auslegung) in/ali razlage (Er-
klärung). V prvi situaciji je A' pogosto tisti pravi odgovor. To
ne pomeni, daje sprejemljiva vsaka interpretacija. Nasprotno: v
večini primerov bo od dveh interpretacij ena hitro označena za
boljšo od druge.
4)	Vendarle pa se navedena dva primera ne ujemata natančno
s klasično distinkcijo Erklärung - Auslegung. Tako ni redek
primer, da se sociologi (zgodovinarji ali družboslovci) znajdejo
v takšnih raziskovalnih situacijah, kjer ne morejo upati na to (niti
v idealnem primeru ne), da bodo dosegli enoten in najboljši
odgovor, čeprav vprašanja, kijih postavljajo, pripadajo katego-
rirji Erklärung. Zamislite si vprašanja, kot je: "Kaj so vzroki
francoske revolucije?"
5)	Zanimivo vprašanje, ki pa ga v pričujoči razpravi ne morem
bolj izčrpno preučiti, bi bilo pojasniti, zakaj sociologi v večini
primerov sprejemajo trditev "A ali A'" kot resnično, ko pa je
zmotna. Ker sem poskusil pokazati to že na drugem mestu37, bom
tu omenil le, da če hočemo pojasniti, zakaj socialni akter odobra-
va napačne trditve, potem klasične teorije, kot so teorije napetosti
in interesov, ne zadostujejo. Na splošno je potrebno upoštevati
tudi kognitivne teorije. Čeprav bi ta točka nujno potrebovala
natančnejšo razčlenitev, naj tu zgolj nakažem, da se poglavitni
razlog za to zmotno prepričanje skriva preprosto v - tako živl-
jenjski kot znanstveni - pomembnosti obče (vendar ne univerzal-
no) veljavnega načela kontradikcije: A ali ne-A (in ne oba hkrati).
6)	Če ponovim, moja diskusija ne vodi v anarhizem ali
eklekticizem: ni vse sprejemljivo. Nasprotno, ravno tako je
165
zmotno verjeti, da je v nekaterih vprašanjih mogoče doseči
enoten, dokončen in najboljši odgovor, kot je napačno verjeti, da
na nekatera druga vprašanja ni mogoče doseči enotnega odgovo-
ra.
7) Družboslovne razlage pogosto ustvarjajo črne luknje in
slepe ulice, ne toliko zaradi dejstva, da analitiki dajejo napačne
odgovore na vprašanja, temveč zato, ker je družboslovec pre-
pričan, da dela v eni raziskovalni situaciji (A ali A'), medtem ko
se v resnici nahaja v neki drugi. Vzemimo primer, ki danes zveni
povsem vsakdanje, ki paje bil pred nekaj desetletji precej manj
očiten: Marksistična interpretacija francoske revolucije s svojim
vztrajanjem na dejavniku razrednega boja ni bila napačna. V
svojem posthumnem zvezku o francoski revoluciji je Tocque-
ville38 sam neprestano obujal lutte des classes tistega časa in ga
obravnaval kot zelo pomembno zgodovinsko razsežnost. Napa-
ka, ki jo je naredil denimo Soboul39, je bila prej v tem, da je
zmotno verjel, daje njegovo osrednje vprašanje (vzroki revolu-
cije) pripadalo tistemu sklopu vprašanj, ki lahko v idealnem
primeru dosežejo enoten najboljši odgovor, medtem ko je jasno,
daje dogodek takšne stopnje kompleksnosti proizveden z mrežo
vzrokov, kijih ni moč plavzibilno opisati na "realističen" način.
V takšnem primeru je zgodovinar ali sociolog omejen na to, da
selekcionira podskupino elementov v realni vzročni mreži. Z
drugimi besedami, čeprav gre za vprašanje tipa Erklärung, kom-
pleksnost vzročne mreže neizogibno uvaja v njegovo analizo
vidik Auslegung-^.
Individualizem ali holizem
Homans40 je dobro opisal med sociologi zelo razširjeno
sovražnost do individualizma. Od Durkheima do Levi-Straussa
166
lahko navedemo mnogo tekstov, ki zatrjujejo, da je metodološki
individualizem nasproten samemu duhu sociologije. Na enak
način bi se dalo navesti mnogo tekstov - čeprav bi se verjetno
izkazalo, da so manj številni - proti holizmu. V vsakem primeru
pa so skorajda vsi soglasni, daje bodisi B (individualizem) bodisi
B' (holizem) resničen. Resnica paje, da v sociološkem razisko-
vanju v sodobnosti nastopa več različnih primerov:
1)	Primer, koje metodološki individualizem (MI) relevanten
(glede na vprašanje, ki si ga analitik postavlja) inje tudi praktično
uporaben;
2)	Primer, koje MI relevanten, toda praktično obsojen na to,
da ostane le pobožna želja;
3)	Primer, koje MI irrelevanten.
Primer 1
Demograf ali sociolog hoče razložiti spremenljivost Y (npr.
socialne mobilnosti, družbenoekonomskega razvoja, stopnje
rojstev, samomorov, kriminalitete itd.). Povsem normalno bo
hotel izvedeti, ali so spremembe v Y posledica, ob nespremenl-
jivosti vseh ostalih stvari, neodvisnih spremenljivk XI, X2 itd.
Predpostavimo zdaj, daje dokazan resničen učinek XI na Y. V
večini primerov analitikova radovednost ne bo potešena z ved-
nostjo o obstoju tega učinka in o tem, da ima le-ta takšno in takšno
intenziteto. Hotel bo izvedeti tudi razloge za ta učinek XI na Y.
Če lahko ponudi razločen odgovor na to nadaljnje vprašanje, bo
imel ta odgovor vedno obliko: "XI vpliva na Y zato, ker če
narašča XI, bo recimo takšna in takšna kategorija socialnih
akterjev bolj težila k temu kakor pa k onemu vedenju." Na
primer; potrošnja določenega produkta je upadajoča funkcija
167
njegove cene, zato, ker se ob naraščanju cene potrošnik hitro
preusmeri k substitutu.
Kakor prikazuje ta zelo preprost primer, ima holistična trdi-
tev, kot npr. "v določeni kolektivni entiteti se naraščanju, denimo
XI pridružuje tudi naraščanje Y" v mnogih primerih pogosto
samo preliminaren ali hevrističen status. Ne omogoča razlage
spremenljivosti Y (kljub zavajajočemu statističnemu izrazu: X
pojasnjuje p odstotek variance Y). Do razlage se dejansko doko-
pljemo takrat, ko bo analitik sposoben razložiti, kako in zakaj
porast v XI spreminja vedenje individualnega akterja, tako, da
kolektivno generirajo denimo porast v Y ali proizvedejo nasl-
sednjo vrednost Y1.
Menim, da ekonomisti zlahka in naravno sledijo načelu MI v
glavnem zato, ker je na njihovem področju pogosto enostavno
prehajati od kolektivnih odnosov do njihovih individualnih vzro-
kov. Kajti vedenjsko načelo, v skladu s katerim se socialni akter
kot ekonomski dejavnik lahko opisuje, kakor da si vselej prizade-
va dobiti najboljše in največ za najnižjo ceno, je kljub temu, da
poenostavlja, v mnogih okoliščinah lahko označeno za sprejeml-
jivo, relevantno, uporabno in ne preveč nestvarno. Z drugimi
besedami, individualne vzroke mnogih ekonomskih fenomenov
se da zlahka kompenzirrati, saj ustrezajo preprostim motivaci-
jam. (Seveda ne trdim, da ta preprosti vedenjski model lahko
pojasni vse vidike ekonomskega vedenja; nasprotno, v drugih
primerih bi bil bolj primeren model tipa C2 ali C3).
Enostavne motivacije enake vrste so pogostokrat na delu v
socialnih procesih, ki bolj kot ekonomiste zanimajo sociologe.
Zaradi tega razloga je bil Tocqueville41 sposoben razložiti mnoge
razlike med britansko in francosko družbo ob koncu osemnajste-
ga stoletja tako, da jih je napravil za agregirani izid individualnih
akcij, ki so jih uravnavale različne omejitve v obeh kontekstih
(zemljoposestniški absentizem je bil pogostejši v Franciji kot pa
v Britaniji zaradi oderuških učinkov, ki jih je zemljoposestnikom
prizadejala centralisation administrative /centralizacija uprave/
168
enako kot tudi fiskalne institucije). Znamenita razprava Maxa
Webra42 o protestantskih ločinah v Ameriki pripisuje vitalnost
protestantizma v Združenih Državah agregiranim učinkom lahko
razumljivih individualnih akcij in stališč, ki jih je proizvedel
njihov kontekst (v šibko stratificirani družbi lahko religiozna
pripadnost v določenih okoliščinah funkcionira kot substitut za
statusne simbole v vsakdanji interakciji). Na drugem mestu43
sem poskušal pokazati, da bi v literaturi o družbenoekonomskem
razvoju lahko omenili mnogo študij, ki razvoj (ali stagnacijo)
eksplicitno razlagajo kot agregirani izid, proizveden po takšnih
in takšnih kategorijah akterjev, ki delujejo v okviru danih ome-
jitev. In če smem navezati na ta primer, bi lahko agregirane
podatke o mobilnosti in izobrazbi lahko eksplicitno obravnavali
kot izid enostavno razumljivih stališč in odločitev.
Vsi ti primeri imajo opraviti s področji, ki so po svojem bistvu
makroskopski (družbenoekonomski razvoj, socialna mobilnost).
Kažejo na to, daje individualistični pristop lahko relevanten in
uporaben v primeru, kadar so podatki, ki jih je potrebno razložiti,
definirani na zelo agregirani ravni. Potemtakem ni nikakršnega
enostavnega odnosa med relevantnostjo načela MI in značilnost-
mi predmeta, ki ga sociologi preučujejo. Lahko je relevanten v
primeru, ko želijo sociologi razložiti zelo makroskopske značil-
nosti. Utegne biti relevanten v ekonomskih, vendar kot kaže
Webrov primer, tudi v primeru religioznih procesov. Zagotovo
je pogosteje relevanten v ekonomiji kot pa v sociologiji zaradi
preprostega razloga, ki smo ga pokazali. Bilo pa bi pretirano
poenostavljeno (pa čeprav pretirano poenostavljanje, ki ima po-
gosto status trivialne resnice), če bi menili, da bi bil MI dober za
ekonomiste, vendar pa ne tudi za sociologe, ali horresco referens,
da je prepričanje v odlike načel MI pravzaprav ideološkega
izvora.
169
Primer 2
Pogosto se tudi pripeti, tako v demografiji kot v sociologiji,
da načela MI, četudi je načelno relevanteno, v praksi ni mogoče
aplicirati, zato, ker so individualni vzroki, ki so odgovorni za
agregirani Y recimo preveč heterogeni ali preveč nedosegljivi,
da bi jih mogli rekonstruirati in opisati. Če se upošteva to
značilnost, je mogoče pojasniti mnoge polemike. Vzemimo na
primer ostre napade Douglasa44 na Durkheima. Osebno sicer
močno simpatiziram z Douglasovim individualističnim pristo-
pom. Toda ne morem kaj, da ne bi zastran njegove epistemologije
pripomnil, da mu je, prav zato, ker je poenostavljujoča, tudi
navdihnila precej nepoštene argumente proti Durkheimu in, da
je Simmel v tistih nekaj svojih vrsticah, ki jih je posvetil Durk-
heimu - ne da bi ga omenil - v svojih Problemih v filozofiji
zgodovine v tem pogledu znantno bolj dojemljiv. Simmlove
pripombe bi lahko povzeli v naslednjem: 1) globalne stopnje
samomorilnosti niso nič drugega kot agregirani izid individual-
nih odločitev, tako, da 2) razlaga stopnje samomorilnosti, razlike
ali variacije v stopnjah samomorilnosti ne more biti sestavljena
idealno vzeto iz ničesar drugega kot iz preučevanja teh individ-
ualnih vzrokov. Toda 3) ti individualni vzroki so kompleksni,
heterogeni, težko jih je rekonstruirati ali opazovati, 4) tako, da
se analiza ne more zlahka pomakniti dlje od holističnih odnosov.
Lahko bi dodali, da vsa zmeda konceptov kot je "anomija"45
ali "egoizem" v določeni meri izraža to težavnost. Kadar ekon-
omist razlaga korelacijo med ceno in povpraševanjem tako, da
skonstruira idelanotipskega potrošnika in mu pripiše enostavne
motivacije, ta model, čeprav realnost poenostavlja, le-to vendarle
tudi zapopade wie es eigentlich gewesen sind /takšno, kakršna
pravzaprav je/. Kadar sociolog razlaga korelacijo med religijski-
mi spremenljivkami in stopnjami samomorilnosti s posredovan-
jem intervenirajoče spremenljivke kot je egoizem, implicitno
konstruira bolj idelanotipsko prikazen kakor pa idelanotipskega
170
socialnega akterja. Medtem ko precej dobro vemo, kaj egoizem
pomeni v vsakdanjem pomenu besede, pa je realnost, ki ustreza
tej besedi v durkheimovskem smislu, precej nejasna. Toda, kar
je pri tem pomembno je, da v taki situaciji ni priporočljiva
aplikacija načela MI in oddaljevanje od holističnih izjav. Zaradi
teh razlogov bi primer 2 lahko krstili za primer resigniranega
holizma.
Primer 3
V primeru 3 gre za prostovoljni holizem. Mnoge zanimive
sociološke študije zadevajo vprašanja, pri katerih je načelo MI
irelevantno, zato, ker ta vprašanja v nobenem pogledu ne
dopuščajo reduciranja kateregakoli kolektivnega fenomena na
njegove individualne vzroke. Tako je v primeru, ko Burkhardt46
opisuje renesančno kulturo v Italiji, njegov cilj ta, da poskuša
zajeti novost te kulture in opisati njene poglavitne značilnosti. Na
splošno si sociologija in zgodovina ljudskih običajev, idej in
mnogih drugih področij, bolj prizadevata zajeti bistvo kolektivnih
fenomenov, se pravi, intelektualna in moralna razpoloženja, glo-
balne konjunkturne spremembe, kakor pa jih razložiti. Ko pa se
postavi vprašanje njihove razlage, se sociolog zelo pogosto sooči
s situacijo, ki ustreza primeru 2: kadar denimo globalne spre-
membe ni moč eksplicitno analizirati kot učinek individualnih
vzrokov, se bo sociolog zadovoljil z odkrivanjem in interpretir-
anjem holističnih relacij med to spremembo in množico neodvis-
nih globalnih spremenljivk.
Torej ni mogoče sprejeti precej razširjene ideje, po kateri bi
metodološki individualizem ne bil dober za sociologe. Nespre-
jemljivo pa je tudi tisto gledanje, ki so ga pogosto razvijali
metodološki individualisti in pravi, da je holizem vedno ideo-
171
loški. Resnica paje, da je glede nekaterih predmetov in nekaterih
vprašanj individualistični pristop relevanten, medtem ko je pri
drugih irelevanten ali neuporaben. Kot v prejšnji točki se tudi tu
enako postavlja zapleteno vprašanje, zakaj so mnogi družboslov-
ci prepričani v trditev, "B ali B' je resničen". (Ob tem puščam
ob strani dejstvo, da med sociologi na splošno velja B' za bolj
privlačnega od B, posebno v okoljih, za katera je značilen močan
durkheimovski vpliv).
Racionalnost ali iracionalnost
Mnoga ravnanja se lahko interpretira bodisi na racionalen
bodisi na iracionalen vzročni način (razloge lahko seveda obrav-
navamo kot vrsto rodu vzrokov; vendar pa tukaj po definiciji
izhajam iz pojma vzroka, ki izključuje razloge). Če se povrnem
k prejšnjemu primeru, bi bilo sprejemljivo na primer reči, daje
zločinec zakrivil zločin zato, ker pripada delikventni subkulturi.
Toda v zvezi z istim zločinom smem z enako relevantnostjo reči,
daje zakrivil zločin zato, ker je potreboval denar in je naletel na
ugodno priložnost. Prva analiza obravnava zločin kot "iracion-
alen": predlaga, da so zločinca gnali vzroki in sile, ki so neod-
visni od njegove volje. Druga pa predlaga, daje zločinec sledil
zadanemu cilju na "racionalen" način. Ti dve trditvi sta lahko
simultano resnični. Vendar pa je prva zanimivejša z enega
gledišča, druga pa z drugega. Kot sem omenil že prej, je druga
trditev verjetno uporabnejša s političnega gledišča.
Toda veliko ljudi je, neobičajno, mnenja, da so nezavedne sile
in vzroki, ki jih imajo priložnost opazovati na delu v obliki
statističnih korelacij, bolj realne od razlogov, kijih akterji lahko
imajo za to, kar počno. To je moč razložiti 1) s sovpadajočim
vplivom Marxa (natančneje, nekaterih ezoteričnih Marxovih
172
tekstov kot npr. začetek njegove Nemške ideologije) in Freuda,
dveh avtorjev, ki sta vsak na svoj način predlagala, da so razlogi
akterjev pogosto napačni razlogi; 2) z vplivom pozitivizma (ki
je zelo opazen na primer pri Durkheimu), kije v razlogih akterjev
vedno videl element, ki naj bi ga "pristna" znanost ne upoštevala;
in 3) z enostavnim toda odločilnim dejstvom, da je na splošno
veliko bolj enostavno interpretirati primerek ravnanja na iracion-
alen kot pa racionalen način.
To pojasnjuje, zakaj je iracionalen model v sociologiji precej
bolj razširjen kot pa bi si to zaslužil. Vendar pa je, kot sem
pokusil pokazati drugje47, je mogoče navesti zelo veliko prime-
rov, kjer je začetna iracionalna razlaga lahko koristno na-
domeščena z iracionalno. Koje enkrat izvedena ta interpretacija,
se pogosto izkaže, daje bila iracionalna razlaga v bistvu posledica
opazovalčeve projekcije irelevantnih podatkov na opazovanega
akterja. Tako mnoge študije interpretirajo visoko stopnjo rojstev,
ki jo opažajo v nerazvitih deželah, kot posledico podvrženosti
akterjev starodavnim tradicijam, medtem ko se da v mnogih
primerih pokazati, daje le-ta posledica dejstva, daje ob določenih
prevladujočih ekonomskih pogojih modro, da ima kmet veliko
število otrok. V takšnem primeru iracionalna razlaga izhaja 1) iz
dejstva, da se opazovalec nagiba k temu, da presoja ravnanje
akterja na projektiven način, pri čemer pa ne vidi, daje ravnanje
lahko racionalno v enem in iracionalno v drugem kontekstu, 2)
da mu je na splošno ljubše iskati vzroke kot pa razloge ravnanja,
3) da racionalna razlaga prinaša večje stroške, saj predpostavlja,
da je analitik sposoben izločiti podrobne in relevantne informa-
cije o situaciji kmeta, kakor jo determinirajo prevladujoči
družbenoekonomski pogoji. Mnoge študije so tudi pokazale, da
kadar akter zavrača inovacije, ki so zanj očitno pozitivne, ima za
to pogosto tudi tehtne razloge. Vendar pa je prva reakcija laika
kot tudi mnogih sociologov pogosto ta, da njegovo zavračanje
intepretirajo kot posledico dejstva, da je akter podvržen social-
nim silam, ki so onkraj njegovega nadzora. Ali, če pogledamo
na primer študije izobraževalnih priložnosti. V mnogih od njih
173
se šteje za samorazvidno, da spričo nižjih izobraževalnih aspir-
acij družin in mladih iz nižjih socialnih razredov, kar seveda
deluje proti njihovim interesom, na njih pritiskajo socialne sile,
ki so onkraj njihovega nadzora. Vendar paje taka interpretacija
enostavna, krožna in nepotrebna: mladinec iz nižjega socialnega
razreda ima lahko tehtne razloge za to, da mu je nek status
sprejemljiv, pri čemer pa ima mladinec iz višjega socialnega
razreda lahko po svoji strani enako tehtne razloge, da se mu bo
zdel enak status nesprejemljiv. Takšen sklep lahko zlahka poteg-
nemo npr. iz temeljnih načel teorije referenčnih skupin.
Potemtakem, iracionalnemu modelu ravnanja sociologi po-
gosto posvečajo več pozornosti kot pa jo zasluži. Toda obenem
se tudi racionalnemu modelu včasih pripisuje prevelik pomen.
Bolj natančno, ne tako redko uporabljajo krepki racionalnia
model, kadar bi bil primernejši šibkejši model racionalnosti. Pri
tem ne mislim samo na tiste študije na različnih področjih (socio-
logija kriminala, razvez, izobraževanja), ki socialnega akterja
upodabljajo, kot da bi ga vodila ista vedenjska načela kakor
ekonomskega podjetnika48, temveč tudi tiste študije, ki znan-
stvenika, umetnika ali politika predstavljajo kot akterja, ki zgolj
maksimizira ali optimizira ugled in/ali moč.49 Evidentno je, da
znanstvenik, umetnik in celo politik lahko posedujejo tudi pre-
pričanja - tako kognitivna kot normativna. Aksiološka raciona-
lost in enako tista, ki bi jo lahko imenovali kognitivna racional-
nost (se pravi, dva tipa racionalnosti, ki ju navadno uporabljamo,
kadar želimo zagotoviti razlago naslednje oblike: "Storil je X,
ker je verjel v normativno - alternativno v kognitivno - stališče
S, inje imel tehtne razloge, daje bil prepričan v ta S, ker ..."),
se pogosto odpravljata v primerih, kjer sta neodpravljivi.
Pri tem tretjem vprašanju je položaj skratka enak kot pri
ostalih dveh: medtem ko noben od možnih odgovorov (Cl, C2,
C3; C' in njegove različice) nima univerzalne veljavnosti, mnogi
ljudje verjamejo, da ima njihov izbrani odgovor nadih univerzal-
nosti. Mnogi sociologi imajo iracionalen model za univerzalno
relevantnega in boljšega od njegovih racionalnih tekmecev. Pre-
174
pričani so v iracionalnost socialnih akterjev in v to, da le-te ženejo
vzroki in sile, ki so onkraj njihove kontrole. Vendarle je resnica
ta, da je vsak od temeljnih odgovorov lahko relevanten v ne-
katerih vprašanjih in ob nekaterih predmetih.
Sociologija torej nikoli ne bo kuhnovska, pač v tem smislu,
da nikoli ne bo gradila na eni sami paradigmi. Nikoli ne bo
dosegla stanja, ki je značilen za normalno znanost. Niz paradi-
gem, ki jih je mogoče izpeljati iz kombinacij odgovorov A/A%
B/B', C/C' (in njihovih različic), zaradi objektivnosti razlogov
trajno nastopa skozi vso zgodovino sociologije, od njenega
klasičnega obdobja do sodobnosti. Obstajajo predmeti razisko-
vanja, o katerih ni mogoča, niti idealno, enotna objektivna
resnica. To trditev bi verjetno zlahka sprejeli, če zadeva življen-
jepis. Nihče se verjetno ne bi pričkal na primer o tem, da bo z
napredovanjem vednosti mogoče sestaviti dokončno biografijo
Napoleona, spričo katere bi bila vsaka nova biografija nesmisel-
na. Sama ideja dokončne biografije je nepojmljiva. To ne pome-
ni, da biografija ne more biti boljša ali slabša. Nasprotno pa pri
nekaterih drugih vprašanjih obstaja objektivna in edina resnica,
četudi je njeno odkritje bolj ali manj težavno. Zahvaljujoč kumu-
lativni razpravi, kije sledila Webrovi monografiji, bolje pozna-
mo resnične vzroke in korelacije med kapitalizmom in protestan-
tizmom, ki so ga zanimale. Ta dva primera zadostujeta za to, da
pokažemo, da obstajajo predmeti in vprašanja, na katera je
mogoč dokončen, edini in resničen odgovor ter druga, pri katerih
to ni mogoče. Enako velja tudi za drugi alternativi B/B' in C/C'.
Nobenega upanja torej ni, da bi se lahko pojavila ena paradigma
kot najboljša, v tem smislu, da bi bila univerzalno veljavna. Kot
smo lahko videli, je bil v mnogih primerih mogoč napredek
takrat, ko je bila možna nadomestitev razlage tipa C' z razlago
tipa C. Vendar pa iz tega ne sledi, da je C vedno bolj ustrezen
kot C'.50
Od kod prihaja to zelo razširjeno prepričanje, da bi bilo bolje
kot nekoliko imeti eno samo paradigmo? Verjetno izhaja iz
dejstva, da ni mogoče vedno preprosto razbrati, katera paradigma
175
je ustreznejša v neki dani raziskovalni situaciji, kot tudi iz
dejstva, da se teži k temu, da se v paradigmah vidijo resnice,
realistični opisi realnosti takšne, kakršna je. To je razlog, da se
številni sociologi zelo težko sprijaznijo z idejo, da bi utegnile biti
nasprotne paradigme veljavne: mar ni resnica enovita? Zato
recimo pogosto nastopajo kot prepričani v to, da je racionalna
razlaga ravnanja v večini primerov nerealistična in površinska.
In zato doživljajo intelektualne konjunkture, kakršna je sedanja,
ko se hkrati uporablja več paradigem, kot konjunkture krize.
Moje videnje je obratno: sociologija se nahaja v kriznem obdobju
takrat, kadar se pretvarja, daje dosegla stanje normalne znanosti
in se ravna po enoviti paradigmi.
(Theory and Society, 17, 1988, str. 747-771)
Prevedel Marjan Kokot
Opombe
1.	Nicomachean Etics, I, 4 (London: Heinemann, Cambridge, Ma.:
Harvard University Press, 1968).
2.	Alain Mingat, Pierre Salmon, Alain Wolfelsperger, Methodologie
crimique (Paris: Presses Universitairers de France, 1985).
3.	Clifford Geertz, The Inter¡iretation of Cultures (New York: Basic
Books, 1973).
4.	Po izrazu, ki ga je skoval G. Ryle in briljantno uporabil C. Geertz,
Interpretation, Poglavje 1.
5.	Ideology and Utopia (London: Routdledge and Kegan Paul, 1936).
Mannheimov relativizem so navdihnili razlogi, ki so v veliki meri
skupni vsem sodobnim relativistom.
6.	Glej na primer Raymond Aron, La philosophie critique de ¡ histoire
en Allemagne (Paris: Vrin, 1969).
7.	Theodore Adorno, ur., Der Positivismusstreit in der deutschen Sozi-
ologie (Darmstadt: Luchterhand, 1970).
8.	Barry Barnes, Interests and the Growth of Knowledge (London:
Routlcdge and Kcgan Paul, 1976).
9.	David Bloor, "Wittgenstein and Mannheim on the Sociology of
Mathematics," Studies in the History of the Philosophy of Science,
4,2, August 1973,173-191.
176
10.	Vpliv Wittgensteinovih Filozofskih raziskav eksplicitno priznava
večina sodobnih relativistov: Peter Winch, Mary Douglas, David
Bloor, Barry Barnes et al. Osebno nisem povsem prepričan, da
jedro Wittgensteinovega pojma "jezikovnih iger" nujno vodi v rela-
tivistično pozicijo.
11.	Pismo Maxa Webra Rolfu Liefmannu, 9. marec 1920. Citirano v
Wolfgang Mommsen, "Max Weber's Political Sociology and His
Philosophy of World History,* International Social Science Journal,
17.1965,25.
12.	Glej Simmlove pripombe h kvantitativnim metodam, ki jih je v
Suicide izrecno uporabil Durkheim, v Probleme der Geschitsphilo-
sophie (München: Von Ducker und Humblot, 1925, 5. izdaja), in
ostre pripombe Durkheima proti Simmlu v Emile Durkheim, Textes
(Paris: Minuit,1975), 1,16.
13.	Robert Nisbet v svojem delu The Sociological Tradition (New
York: Basic Books, 1966) je briljantno pokazal, da je več utemel-
jitevljev v določeni meri navdihovala skupna inspiracija, vendar pa
je ta prikaz zasnovan na sistematskem precenjevanju podobnosti in
sistematskem podcenjevanju razlik med njimi. Najbolj dobrodošla
bi bila knjiga z naslovom The sociological traditions (v pluralu).
Nekaj razmišljanj v tej smeri predstavlja Raymond Boudon, "Indi-
vidualisme et Holisme dans le Sciences Sociales," v Pierre Birn-
baum in Jen Lecca, ur., Sur l'Individualisme (Paris: Presses de la
Fondation Nationale des Sciences Politiques, 1986).
14.	V uvodu v Leí Etapes de la Pensee Sociologique (Paris: Gallimard,
1967).
15.	Werner Stark, The Fundamental Forms of Social Thought (Lon-
don: Routledge and Kegan Paul, 1962).
16.	Alessandro Pizzorno, La concezione individualistica della stona,
Paradigmi sociologici e immagini dell'attore sociale (Colloquium:
Torino 9-10 dee. 1968).
17.	Glej, npr. O'Neill, ur., Modes of Individualism and Collectivism
(London: Heinemann, 1973). Za sodobno sociološko diskusijo, glej
W. Raub in T. Voss, Individuelles Handeln und Gesellschaftliche
Folgen (Darmstadt: Luchterhand, 1981).
18.	Jack Douglas, The Social Meanings of Suicide ( Princeton: Prince-
ton University Press, 1967). Henry in Short, Suicide and Homicide
(New York: The Free Press, 1954).
19.	O kriminalu, glej James O. Wilson, Thinking about Crime (New
York: Basic Books, 1975). O samomoru, poleg Douglasa, Social
Meanings, Jean Baechler, Les Suicides (Paris: Calmann Levy,1975),
analizira samomor kot pomenljivo in celo racionalno ravnanje. O
177
mobilnosti; glej mojo diskusijo z Robertom Hauserjem "Comment
on Hauser's review of Education, Opportunity and Socal Inequality,"
v The American Journal of Sociology, LXXXI, 5,1976,1175-1187.
20.	Glej, npr. M. Hechter, ur., The Microfoundations of Macrosocio-
logy (Philadephia: Temple University Press, 1983).
21.	The Logic of Social Action (London: Routledge and Kegan Paul,
1979).
22.	S. Epstein, Economic Development and Social Change in South
India (Manchester: Manchester University Press, 1962); Henri
Mendras, La fui des paysans (Paris: SEDEIS, 1967). Glej tudi
številne druge primere, ki so analizirani v moji knjigi Theories of
Social Change (Cambridge: Polity Press, 1986).
23.	New York: Wiley, 1973.
24.	Herbert Simon, Model of Bounded Rationality: Economic Analysis
and Public Policy, v dveh delih (Cambridge: The MIT Press, 1982);
Michel Crozier in Erhardt Friedberg, L'Acteur et le Systeme. Les
contraites de l'action collective (Paris: Le Seuil, 1977).
25.	Louis Dumont, Essais sur l'Individualisme, (Paris:1983).
26.	Jürgen Habermas, Erkenntnis und Interesse, (Frankfurt:
Suhrkamp,1973).
27.	Peter Winch, The Idea of a Social Science (London: Routledge
and Kegan Paul, 1958).
28.	Dennis Wrong, " The Oversocialized Conception of Man in Mod-
ern Sociology," American Sociological Review, 26,2,1961,183-193.
29.	Simmel, Probleme. Glej tudi moj uvod v francoskem prevodu te
knjige, Les Problèmes de la Philosophie de i Histoire (Paris: Presses
Universitaires de France, 1984).
30.	Hugh R. Trevor Roper, Religion, Reformation and Social Change
(London: Macmillan, 1972(1967)).
31.	Herbert Luthy, Le Passe present (Monaco: Rocher, 1965).
32.	Saumel N. Eisenstadt, "The Protestant Ethic Thesis in Analytical
and Comparative Context," Diogenes, 59 (1967), 25-46.
33.	Louis Schneider, Sociological Approach to Religion (New York:
Wiley, 1970).
34.	Alexis de Tocqueville, Old Regime and the French Revolution (New
York: Doublcday, 1955), II, 9.
35.	Karl Marx, Das Elend der Philosophie (Berlin: Dictz, 1959 (1847)),
11,2.
36.	Wilhelm Dilthey, Der Aufbau der geschichtlichen Welt in den
Geistwissenschaften (Frankfurt: Suhrkamp, 1981 (1914)). Glej Syl-
vie Mesure, Dillhey (pred izidom, Paris, 1989).
37.	R. Boudon, LIdeologie (Paris: Fayard, 1986, angl. prev. pred
178
izidom 1989, Cambridge: Polity Press).
38.	Alexis de Tocqueville, L'Ancien Regime et la Revolution, II (Frag-
ments et notes inédits sur la Revolution (Paris: Gallimard, 1953).
39.	Albert Soboul, La Revolution Française (Paris: Gallimard, 1984).
40.	George Homans, "Bringing Men Back In," American Sociological
Review, 29,1964,509-818.
41.	Alexis de Tocqueville, The Old Regime and The Revolution.
42.	Max Weber, "The Protestant Sects and the Spirit of Capitalism,"
v Max Weber, From Max Weber; essays in sociology (New York:
Oxford University Press, 1946), 302-322.
43.	Theories of Social Change (Cambridge: Polity Press, 1986).
44.0 nejasnosti koncepta "anomije", glej Philippe Besnard,L'Anomie
(Paris: Presses Universitaires de France, 1987).
45. Jacob Buckhard, Die Kultur der Renaissance in Italien (Stuttgart:
Kroner, 1952).
47.	"L'Homo Sociologicus est-il si irrationel qu'on le dit?" v Individ-
ualisme et Justice (Paris: Seuil, pred izidom, 1989).
48.	Richard McKenzie in Gordon Tullock, The New World of Econo-
mics (Homewood, lll.:Irwin, 1975).
49.	Kot npr. med številnimi drugimi Michel Foucault, katerega brili-
jantno kritiko je podal Jose Ci. Merquior, Foucault (London: Fon-
tana, 1985).
50.	Napredek v sociologiji dejansko pogosto poteka z zamenjavo
razlage tipa C z razlago tipa C. Številni primeri v tem pogledu so
navedeni v Hechter, The Microfoundalions, in v Boudon, The Logic
of Social Action.
179
Franc Mali
EPISTEMOLOŠKI IZVORI IN PROBLEMI
SODOBNE SOCIOLOGIJE ZNANSTVENEGA
VEDENJA
I.
V osemdesetih letih seje v sociologiji znanosti uveljavila nova
paradigma raziskovanja, t.i. sociologija znanstvenega vedenja.
Njeni začetki segajo v sedemdeseta leta. Pogosto ji je dodan
predznak (zlasti s strani njenih kritikov) "konstruktivistična".
Kljub temu bi težko trdili, da s svojo široko razvejanostjo obrav-
navanih tem pokriva zgolj konstruktivizem, četudi je ta preko del
eminentnih sociologov znanosti kot so Karin Knorr-Cetina,
Bruno Latour, Steve Woolgar najbolj poznan v strokovni javnos-
ti. V tem je treba najbrž iskati vzrok, zakaj je v okviru njenih
prvih sistematičnejših predstavitev in ocen navzoča delitev na
posamezne subteorije. Četudi ne vedno v skladu s teoretsko
samoopredelitvijo vodilnih protagonistov nove usmeritve v so-
ciologiji znanosti1, se danes praviloma vzpostavlja delitev na
empirično relativistični, interesni, konstruktivistični model po-
jasnitve znanosti in model, ki temelji na analizi znanstvene
govorice in tekstov (H. Zuckerman,1988).
Upravičenost diferenciranja sodobne sociologije znanstvene-
ga vedenja, ki sicer v celi vrsti teoretsko-spoznavnih predpostavk
predstavlja enoten raziskovalni program, se izvaja iz specifik
konkretnih strategij preučevanja znanosti. Na tem mestu - temelj-
ni cilj naše razprave je vendarle prikaz nekaterih skupnih epi-
stemoloških izvorov in dilem sodobne sociologije znanstvenega
vedenja - jih bomo le na kratko omenili:
180
1/ Empirični relativistični program je, izhajajoč iz predpos-
tavke, da logika in evidenca ne igrata velike vloge pri konstrukci-
ji, transmisiji in evaluaciji znanstvenega vedenja, usmerjen k
vprašanju, kako prihaja do zaključka znanstvenih diskusij in
vprašanju, kako se znanstveniki odločajo o validnosti, tudi če
"formalnim algoritmom" (npr.: metodi eksperimenta in njegove
ponovljivosti) ne uspe pojasniti rezultatov raziskovanja. Njegovi
najpomembnejši predstavniki so Harry Collins (1983), Trevor
Pinch (1981) in plejada drugih avtorjev, ki na primerih "hard
science" (fizika, matematika, biologija) skušajo empirično veri-
ficirati izhodiščne teoretske predpostavke omenjenega razisko-
valnega programa.
2/ Interesni model pojasnjevanja znanosti poudarja vpliv
družbenih, političnih, profesionalnih in drugih interesov znan-
stvenikov na njihov spoznavni proces. Kritiki sodobne socio-
logije znanstvenega vedenja ga jemljejo kot vzorčni primer za to,
da gre pri celotni raziskovalni paradigmi samo za nadaljevanje
vulgarnega sociologizma klasične sociologije vedenja. O (neup-
ravičenosti takšnih kritik bomo nekaj več spregovorili v nadal-
jevanju. Angleški sociolog Bary Barnes (1983), če omenimo le
enega izmed mnogih, je najbolj ploden pisec na področju inter-
esnega raziskovanja znanosti.
3/ Sociološke konstruktivistične študije preučujejo sodobne
znanstvene prakse ("produkcija" znanstvenega vedenja v razis-
kovalnih laboratorijih). Raziskujejo t.i. kontekstualne in kontin-
gentne lastnosti produkcije znanstvenega vedenja. Bruno Latour
(1983), Steve Woolgar (1983) in Karin Knorr-Cetina (1983)
veljajo za začetnike sociološkega konstruktivizma. Njihov izvir-
ni način preučevanja znanstvenih praks v raziskovalnih labora-
torijih spominja na socialna antropološka raziskovanja tujih kul-
tur.
4/ Analiza znanstvenega diskurza raziskuje, prvič, tisto, kar
znanstveniki govorijo o znanstvenem vedenju, znanstveni praksi
in znanstvenih navadah, drugič, kako govorijo o tem, kar potem
181
publicirajo, in končno, natančno preučujejo "proizvodnjo" znan-
stvenih tekstov (od začetne zasnove do končne objave). Nesporni
avtoriteti na tem področju predstavljata M. Mulkay in N. Gilbert
(1984). Njuna pozornost je bila namenjena preučevanju nefor-
malne govorice znanstvenikov v okviru različnih raziskovalnih
praks. Že pred njima so se Latour, Woolgar in Knorr-Cetina
ukvarjali z vprašanjem kontekstualnega in kontingentnega
značaja produkcije znanstvenih tekstov.
Opisane strategije raziskovanja kognitivne strukture znan-
stvenega vedenja so si enotne predvsem v predpostavki, da na
znanstveno vedenje različno vpliva socio-kulturni kontekst, v
okviru katerega se to znanstveno vedenje oblikuje in razvija. In
daje centralni spoznavni problem sodobnih teorij znanosti odgo-
voriti na naslednja temeljna vprašanja:
-	Katere socio-kulturne predpostavke odločilno vplivajo na
spoznavno strukturo znanstvenega vedenja?
-	Katere dimenzije spoznavne strukture znanstvenega vedenja
so najbolj sprejemljive za vpliv socio-kulturnih predpostavk?;
-	Kako potekajo procesi vzajemnega součinkovanja družbene-
ga in kognitivnega v znanosti?
Hkrati moramo omeniti vsaj še eno skupno dimenzijo omen-
jenih strategij raziskovanja znanosti: vztrajanje pri programu
detajlnega empiričnega raziskovanja znanosti, ki naj bi utemeljil
in elaboriral njihove teoretske modele.
II.
Naravnanost sodobne sociologije znanstvenega vedenja k
problemom soodvisnosti družbenih in kognitivnih struktur zna-
182
nosti je izhodišče nekaterih širših reflektiranj o intelektualnih
trendih razvoja teorije (sociologije) znanosti. Zanimivo je, daje
v tem kontekstu pri pojasnjevanju divergentnih razvojnih poti
zahodnih meta-teorij znanosti vedno pomembnejša vloga pripi-
sana - recimo temu tako pogojno - nacionalnemu faktorju. Spre-
jeta je teza, da dosedanji razvoj sociologije znanosti označuje
nepomirljiva razcepljenost na ameriški mertonijanski pozitivi-
zem, britanski relativizem in kontinentalni strukturalizem (D.W.
Chambers/D. Turnbull, 1989). Priznati moramo, da zagovorniki
teze o posebnih nacionalnih "stilih" mišljenja, vsaj kar zadeva
pojasnitev razvojnih trendov sodobne sociologije znanosti, nas-
topajo z dokaj izdelanimi argumenti. (To ne pomeni, da v teh
sintetičnih analizah ni izključena nevarnost shematizmov.)
Primer za to je raziskovanje razlogov, zakaj danes francoska
in angleška tradicija preučevanja znanosti kažeta takšno stopnjo
medsebojnega nespoznavanja njunih osrednjih konceptov (G.
Bowker/B. Latour, 1987). Ne gre samo za to, da se sociološka
oziroma historična analiza znanosti v francoski intelektualni
tradiciji pravzaprav ni nikoli izvila iz nekih apriornih epistemo-
loških teoremov (celo za Pierra Bourdieuja, ki velja za klasičnega
sociologa znanosti, to področje ni predstavljalo drugega kot
deklo epistemologije), temveč je zavestno zavrgla modele pojasn-
jevanja znanstvenega vedenja, ki pripisujejo pomembno vlogo
družbenim predpostavkam, razvila pa jih je otoška sociologija
znanosti. Pripisovanje pomena (realnih) družbenih determinant
pri pojasnjevanju kognitivne strukture znanosti na eni in njihovo
zavračanje kot nekaj povsem irelevantnega na drugi strani, raz-
družuje obedve tradiciji širšega meta-teoretskega preučevanja
znanosti (še najbolj integrativno je zaobsežen v angleškem nazivu
"social studies of science") tako močno, da kljub skupnemu
izhodiščnemu problemu (kritika naivnega empiricizma) ne najde-
ta stičnih točk.2
N
Samostojno mesto v odnosu do predhodnih dveh usmeritev
pripada mertonijanski sociologiji znanosti (združuje predvsem
ameriške sociologe), ne glede na to, kakšen predznak ji
183
pripišemo: normativizem, pozitivizem ali funkcionalizem. Če se
namreč ozremo po nepresahljivem toku empiričnih raziskovanj,
ki se tako dosledno opirajo na teoretsko-analitski okvir,
kakršnega je v šestdesetih in sedemdesetih letih oblikoval Robert
Merton s svojimi spisi o socialni strukturi znanosti (z njim
povezano vprašanje etosa znanosti), potem ocene izpred desetih
let, da gre za izredno kompaktno, v ameriški sociologiji znanosti
dominantno teoretsko in empirično šolo, danes še vedno držijo.
Ključno vlogo pri teoretski in empirični orientaciji ameriške
sociologije znanosti je odigralo dejstvo, da so se z njenimi temami
začeli ukvarjati sami sociologi, ki so bili že predhodno vključeni
v tradicionalne institucionalne strukture akademskega življenja.3
III.
Kadar govorimo o intelektualnih izvorih sodobne sociologije
znanstvenega vedenja, ne moremo mimo odločilnega pomena
Kuhnove teorije znanosti (T. S.Kuhn, 1962). Vodilni sociologi
znanstvenega vedenja se zavedajo svojega intelektualnega dolga
do njegove teorije znanosti, pri čemer nekateri izmed njih celo
trdijo, da se obči intelektualni pomen Kuhnove filozofije znanosti
ne kaže toliko v njegovi teoriji znanstvenih sprememb (s tem
povezanih konceptov), temveč njegovi evokaciji vprašanj, ki se
nanašajo na določitev razmerja med kognicijo, semantiko in
kulturo (B. Barnes, 1982).
Dejstvo je, daje "kuhnijanstvo" v teoriji znanosti spodbudilo
nastanek novih institucionalnih okvirov razvoja sociologije zna-
nosti v akademskih sferah (v okviru oddelkov za preučevanja
znanosti so se raziskovalno združevali tako sociologi kot znan-
stveniki drugih disciplinarnih usmeritev). Kot fizik po temeljni
izobrazbi in zgodovinar znanosti po raziskovalni preferenci je
184
Thomas Kuhn vzpostavil analitski okvir za preučevanje znanosti,
ki ne izhaja več iz ločenosti kognitivnih in družbenih struktur
znanosti. Ponujeni so bili nastavki za historiografsko oziroma
sociološko analizo dejanske raziskovalne prakse. Njegov pristop
ni predstavljal samo "pragmatičnega" odmika od logično-pozi-
tivistične filozofije znanosti, temveč je bil tudi v nasprotju s
takrat akademsko že uveljavljeno mertonijansko sociologijo zna-
nosti, ki ravno vztraja na strogi ločitvi kognitivnih in družbenih
struktur znanosti.
O Kuhnu se je res največ razpravljalo v okviru filozofije
znanosti, danes vedno bolj tudi v okviru sociologije znanosti.
Sami bi dejali, da se njegova teorija nahaja na presečišču filozo-
fije in sociologije znanosti. Takšno intelektualno pozicijo navse-
zadnje zavzema tudi sodobna sociologija znanstvenega vedenja.
Relevantnost Kuhnove teorije znanosti za moderno sociologijo
znanosti s časom ne pojenjuje.4
Zlasti anglo-saksonski "social studies of science", kolikor
sprejmemo že omenjeno delitev na strukturalistično, pozitiv-
stično in relativistično sociološko paradigmo, je sprejel Kuhna -
ne ortodoksno - za svojega "duhovnega" očeta.
Če je Kuhnova teorija, ob vrsti drugih (nič manj pomembnih)
intelektualnih vzpodbud, predstavljala nek širši duhovni kontekst
nastanka sodobne sociologije znanstvenega vedenja, pa delo
Davida Bloora iz sredine sedemdestih let z naslovom "Knowl-
edge and Social Imagery" (D.Bloor, 1976) že predstavlja temeljni
programatski spis, kije neposredno opredeljeval nadaljnji razvoj
in razmah te sodobne sociološke usmeritve v osemdesetih letih.
Bloor je znan kot pristaš edinburške šole, t.i. "strong pro-
gramme" v sociologiji znanosti. Razvil je koncept stroge socio-
loške obravnave znanstvenega vedenja. Po tem konceptu ni
nobenih omejitev, ki se nahajajo v absolutnem oziroma tran-
scendentnem značaju vedenja kot takšnega, niti v njegovih krit-
erijih racionalnosti, veljavnosti, resnice in objektivnosti. Edin-
burški "strong programme" je izhajal iz štirih temeljnih hevris-
185
tičnih principov:
-	kavzalnosti (sociologija znanstvenega vedenja se ukvarja z
družbenimi predpostavkami znanstvenega vedenja, kar ne iz-
ključuje součinkovanja drugega tipa vzrokov, ki so pomembni
pri nastanku znanstvenega vedenja);
-	nepristranosti raziskovalnega pristopa k dihotomnim parom
resnično-napačno, racionalno-iracionalno, uspešno-neuspešno,
itd. (v teh dihotomnih parih je potrebna pojasnitev vseh polov);
-	simetričnosti (po svojem stilu pojasnitve je sociologija znan-
stvenega vedenja simetrična: isti tip vzrokov namreč lahko po-
jasni napačno in resnično vedenje);
-	refleksivnosti (vzorci pojasnitve naj bi bili uporabni za samo
sociologijo);
Bloor se je na omenjene hevristične principe skliceval pri
zavračanju - sam ga tako poimenuje - teleološkega modela pojas-
nitve znanstvenega vedenja (zlasti v tradicionalni filozofiji zna-
nosti logično-pozitivistične provinience zastopani koncept avto-
nomnega znanstvenega vedenja) in pri njegovi neposredni socio-
loški analizi matematike in logike.5
Hevristični principi "strong programme" so tudi v osem-
desetih letih predstavljali trdno epistemološko jedro sodobne
sociologije znanosti. S tem, daje bil v okviru občih raziskovalnih
tendenc poudarek dan še na nekatera druga metodološka načela.
Gre predvsem za zahtevo po mikroskopskih preučevanjih znan-
stvene prakse (etnografija znanosti), dajanje prednosti
vprašanjem, kako znanstveniki delujejo kot znanstveniki, ne pa
zakaj delujejo tako kot delujejo, končno, gre za sprejetje kon-
struktivističnih predpostavk v metodologijo raziskovanja so-
dobne sociologije znanstvenega vedenja.
Zlasti povečano zanimanje raziskovalcev za vprašanje pro-
dukcije znanstvenega vedenja je vodilo h konstruktivističnim
sociološkim interpretacijam znanosti. Sociološki konstruktivi-
186
zem se, kot smo dejali že uvodoma, tesno navezuje na mikroso-
ciološko preučevanje znanstvenih praks. Izhaja iz predpostavke
znanstvenika kot družbenega akterja, pri čemer so njegove
odločitve v procesu raziskovanja pogojene s preteklimi izbirami
uporabljenih sredstev, lokalnih kontingentnosti, variabilnih krit-
erijev odločanja in praktičnih razumevanj. Omenjeni (mikro-
družbeni) dejavniki skupno prispevajo h konstrukciji (produkci-
ji) znanstvenega vedenja (K.Knorr-Cetina,1988; K.Knorr-Ceti-
na,1983).
Sociološki konstruktivizem in etnografija (mikro-sociologija)
znanosti se v okviru sodobne sociologije znanstvenega vedenja
sicer ne povezujeta na način nekega zaključenega raziskovalnega
programa, kljub temu pa se danes izkazujeta kot najbolj prodorna
perspektiva raziskovanja na tem področju - s strani njenih prota-
gonistov označena tudi kot metodološki internalizem (K.Knorr-
Cetina/M.Mulaky, 1983). Relevantnost metodološkega interna-
lizma je v tem, da so družboslovci prvič začeli bolj elaborirano
preučevati vsakodnevne prakse, interpretacije in sodbe naravos-
lovnih in tehničnih znanstvenikov iz neke širše sociološke per-
spektive. Vzori za etnometodološki pristop so se nahajali že v
historiografiji znanosti in v socialni antropologiji, ne pa tudi v
tradicionalnih socioloških preučevanjih znanosti. Pravo nas-
protje v tem smislu predstavljata funkcionalistična sociologija
znanosti in scientometrika, ki se ustavljata na institucionalni
ravni analize oziroma uporabljata agregatne podatke.6
IV.
Ko govorimo o različnih intelektualnih izvorih (konstruktiv-
istične) sociologije znanstvenega vedenja, potem je treba vseka-
kor omeniti njeno izvorno navezanost na dvoje filozofsko-epi-
187
stemoloških načel, ki jih je eksplicirala holistična oziroma anti-
pozitivistična filozofija znanosti. Gre za tezo o nedeterminiranos-
ti znanstvenih teorij s podatki in tezo o teoretski obloženosti
observacij. Prva epistemološka teza pravi, da številne teorije
lahko ustrezajo istim dejstvom, kar pomeni, da empirična "baza"
ne zagotavlja trdnega temelja glede sprejemanja oziroma
zavračanja znanstvenih teorij. Druga teza - v tej točki je samo
nadaljnja izpeljava prve teze - pravi, da tisto, kar nastopa kot
evidenca, formulirajo teorije oziroma njeni konstitutivni pojmi
(observacije so teoretsko impregnirane v tem pomenu, da
vključujejo vnaprejšnje predpostavke v obliki merskih teorij,
teorij lingvistične klasifikacije itd.), kar pomeni, da v procesu
izbire znanstvenih teorij observacija (observacijska deskripcija)
ne nastopa - po vzoru empiričnega pozitivizma - kot nepristranski
arbiter.
Obe epistemološki tezi sta v kar največjo podporo temeljni
raziskovalni intenci sodobne sociologije znanstvenega vedenja:
sistematično preučiti znanstvene aktivnosti, presoje in interpre-
tacije naravoslovcev in tehnikov iz neke širše sociološke perspek-
tive. Hkrati pa sta jo, kar je glede na njen celotni znanstveni
diskurz tudi razumljivo (sociološka eksplanacija kognitivnih
struktur znanosti), potisnili v široko polje epistemoloških dis-
kusij o relativizmu v znanosti. Te diskusije presegajo problemski
horizont empiričnega relativističnega in interesnega modela po-
jasnjevanja znanosti (predpostavko, da ima prirodni svet majhno
oziroma nikakršno vlogo pri konstrukciji znanstvenega vedenja
/H.Collins,1981/).
Vprašanje znanstvene relativnosti je dobilo svojo mesto v
moderni teoretski misli tudi in predvsem zato, ker se je na
področju modernih naravoslovnih teorij v dvajsetem stoletju
utrdila ideja relativnosti. Že Einsteinov pojem univerzalne kon-
stante v znanosti je vodil k novi zasnovi fizikalne objektivnosti
in njegov sklep, da ni več mogoče govoriti o absolutni istočas-
nosti dveh oddaljenih dogodkov, kar pomeni, da se simultanost
lahko definira samo v odnosu na referenčni okvir, je afirmiral
188
idejo relativnosti v znanosti. Ideja relativnosti v naravoslovju kot
nas poučujeta v odličnem spisu o metamorfozah moderne znanos-
ti Prigogin in Stengerjeva (L.Prigogine /S. Stengers, 1988) izhaja
iz predpostavke, da mora biti znanstvena definicija odvisna od
definicije sredstev, teoretično dosegljivih opazovalcu tega sveta
in ne komu, ki opazuje fizični svet "od zunaj". Moderno naravos-
lovje (smo resnično priča njegovi metamorfozi od manipulacije
k dialogu z naravo kot trdita Prigogine in Stengers?) ne išče
odgovora na občo resnico o naravi, na način vsevednega Lapla-
ceovega demona. Ni univerzalnega ključa spoznanja sveta (v tem,
da univerzalna konstanta nastopa kot negacija obstoja univerzal-
nih naravoslovnih zakonitosti, je nekaj paradoksalnega), je samo
raznovrstnost situacij, v okviru katerih utiramo pot spoznanju
sveta. V tem horizontu (samo)razumevanja natančnih naravos-
lovnih znanosti, njegovo filozofsko interpretacijo med drugim
daje tudi Merlau-Pontyev koncept "resničnosti v situaciji", se
epistemologa i humanističnih in družbenih ved nič več ne pri-
pisuje nek specifični pomen. Prej obratno. Predpostavke, katerim
je v klasičnih naravoslovnih predstavah že v naprej pripisan
drugoten značaj, se spremenijo v ključna eksplanatorna načela.
"Nič bolj kot družboslovne znanosti tudi naravoslovne ne morejo
pozabljati svoje socialne in zgodovinske zakoreninjenosti kot
predpostavke bližine, ki je potrebna za teoretično modelizacijo
nekega konkretnega položaja. Bolj je torej zdaj pomembno, da
se ta zakoreninjenost ne jemlje kot ovira, da se iz relativnosti
naših vedenj ne povzemajo nekakšni razočarani relativistični
sklepi." (L.Prigogine / S.Stengers, 1988; str.537-538)
V.
Je tudi sociologija znanstvenega vedenja podlegla takšnim
razočaranim relativističnim sklepom? Je morda celo eden njenih
189
glavnih zagovornikov? Kritiki raziskovalnega programa sodobne
sociologije znanstvenega vedenja (veliko jih je) na takšna in
podobna vprašanja odgovarjajo pritrdilno. Govorijo o radikal-
nem relativizmu oziroma konvencionalizmu paradigme socio-
logije znanstvenega vedenja. Očitajo ji kontinuiteto znanstvenega
diskurza klasične sociologije vedenja, ne samo v tem, da povze-
ma njeno "retoriko", temveč tudi njene "banalnosti"; na primer
tudi tisto, ki se nanaša na opredelitev razmerja med razrednim
interesom in znanstveno resnico (S.Fuller, 1988).
Poudarjanje družbenih, kontekstualnih oziroma konstruktiv-
ističnih predpostavk znanosti v delih Knorr-Cetinove, Latourja,
Woolgarja in drugih sociologov je vodilo nekatere kritike celo k
zaključku, da imamo opravka z epistemološkim skepticizmom,
kije povsem odpravil načelo objektivnosti v znanosti (T.Gieryn,
1982).
Da zlasti sodobni empiricizem tako dosledno odklanja socio-
loški konstruktivizem kot nesprejemljiv skepticizem, ni ni-
kakršno naključje. Glede na njegovo togo vztrajanje pri apo-
diktičnem značaju empirične baze znanstvenega vedenja mu je
trn v peti celo "mehka" varianta logičnega pozitivizma (teorija
verjetnostne indukcije), kaj šele epistemološke teze o družbeno
posredovanih, lokalnih in kontekstualno-kontingentnih osnovah
znanstvenega vedenja.
Dejstvo je, da seje že Kuhn (omenili smo že odločilni vpliv
njegove teorije znanosti na sociološki konstruktivizem) pri po-
jasnitvi razvoja znanosti odpovedal anarhičnemu relativizmu (ne
pa relativnosti). Kljub vsem dvoumnostim njegovega koncepta
inkomenzurabilnosti paradigem, kar je vodilo tudi pri oceni
njegove teorije znanosti do kontroverznih stališč, seje v dodatnih
pojasnjevalnih tekstih o problemu izbora znanstvenih paradigem
dovolj razločno opredelil za spoštovanje uveljavljenih znan-
stvenih standardov (ne na restriktivni način logičnega pozitiviz-
ma) kot so natančnost, uspešnost, enostavnost in drugi - zoper
relativizem (T.S.Kuhn, 1984). Eksplicitno je zavrnil relativis-
mo
tično interpretacijo koncepta inkomenzurabilnosti znanstvenih
paradigem. "Lahko rečem, da je od dveh paradigem kasnejša
paradigma bolj uporabna kot sredstvo za prakticiranje normalne
znanosti... Če sem pripravljen iti tako daleč, potem samega sebe
nimam za relativista ... Hkrati ne čutim, daje karkoli izgubljene-
ga, najmanj pa zmožnost pojasniti znanstveni progres, če zavza-
mem takšno stališče." (T.S.Kuhn, 1970; str. 265)
Razen tega je ameriški zgodovinar znanosti vlogo eksternih,
družbenih predpostavk na razvoj znanosti lociral samo na čas
tektonskih sprememb paradigem (znanstvenih revolucij), ne pa
na obdobje trdne institucionalne usidranosti prevladujočega
znanstvenega nazora (normalna znanost), tako da posamezni
avtorji kot na primer Laudan (L. Laudan, 1984) ali Giddens (A.
Giddens, 1989) celo opozarjajo na preveliko omejitev njegove
analize na imanentni znanstveni razvoj. Kuhnova teorija znanosti
torej v tej točki ni mogla dati močnih vzgibov za tiste vrste
relativističnih implikacij (totalni skepticizem), ki so jih kritiki
sociološkega konstruktivizma "odkrivali" v sodobni sociologiji
znanstvenega vedenja.
Vodilni avtorji na področju sociologije znanstvenega vedenja,
še zlasti zagovorniki sociološkega konstruktivizma (Latour,
Woolgar in Knorr-Cetina), so od vsega začetka zavračali
(največkrat) zelo posplošene obtožbe glede njihovega domnev-
nega epistemološkega skepticizma. V kritikah en bloc, ki skušajo
vsako sociološko obrazlago znanstvenega vedenja apriorno od-
praviti z (pejorativno) oznako relativističnosti, zaznavajo duh
nekdanjega vulgarnega pozitivističnega nazora, ki se ni razvil
samo v obnebju nekaterih tradicionalnih filozofskih nazorov,
temveč seje zasidral tudi med praktičnimi raziskovalci-naravos-
lovci.
Sociološki konstruktivisti razlikujejo med epistemičnim in
presojevalnim relativizmom. Prvega, ki izhaja iz predpostavke,
daje nastanek in razvoj vsakega človeškega vedenja treba pojasn-
jevati iz njegove umeščenosti v specifični kulturni in časovni
191
kontekst sprejemajo, drugega, ki (dodatno k prvemu) predpos-
tavlja, da so zaradi tega vse forme vedenja enako veljavne, tako
da ni možna njihova primerjava (s tem tudi ne razlikovanje),
zavračajo. Menijo, da presojevalni relativizem ne sledi iz episte-
mičnega relativizma, kajti teza, da znanstveno vedenje ne nastopa
v vlogi pasivnega in enoznačnega receptorja objektivne stvarnos-
ti, temveč se oblikuje znotraj cele vrste specifičnih kontekstual-
nih kulturnih in socialnih predpostavk, naj ne bi pomenilo, da ne
moremo, glede na kriterije adekvatnosti in relevantnosti, ki
izhajajo iz cilja znanosti, vzpostaviti razlik med posameznimi
formami (teorijami, paradigmami) tega vedenja. Na temelju do-
kazovanja nemožnosti izpeljave presojevalnega iz epistemičnega
relativizma je zavrnjena obtožba na račun domnevnih radikalnih
relativističnih implikacij socioloških eksplanacij kognitivnih
struktur znanstvenega vedenja.
"Zaključek, da presojevalni relativizem logično sledi iz epi-
stemičnega relativizma, predpostavlja med drugim tudi to, da
natančno vemo, kaj mislimo s trditvijo, daje vedenje družbeno
in eksistencialno: določeno. Dejansko gre programu sociologije
znanstvenega vedenja za ugotovitev, v kakšnem pomenu in do
katere stopnje lahko koherentno razpravljamo o tem, da je
vedenje umeščeno v družbeno življenje. Razumljivo je zato, da
naj bi se rezultati tega programa izkazali kot povsem konsistentni
z instrumentalistično interpretacijo vedenja oziroma z ostalimi
epistemološkimi pozicijami, ki so v nasprotju s presojevalnim
relativizmom. "(K.Knorr-Cetina/M.Mulkay, 1983; str. 6)
Zdi se, da je v apologiji epistemičnega relativizma s strani
socioloških konstruktivistov vsaj implicitno navzoč tudi t.i.
pomenski relativizem. Kolikor se ta nanaša na problem posredo-
vanja posameznih pomenskih okvirov, ne glede na raven pred-
metne analize (problem izbora znanstvenih paradigem v teoriji
znanosti, socialno antropološka raziskovanja kulturnega
obnašanja primitivnih plemen, lingvistične analize jezikovnih
iger itd.), potem so v hevristiko sodobne sociologije znanstvene-
ga vedenja nujno vgrajeni tudi elementi hermenevtike. Herme-
192
nevtična analiza zahteva spoštovanje avtentičnosti posredovanih
pomenskih okvirov. Toda avtentičnost na ravni pomena moramo
razlikovati od veljavnosti trditev o svetu, ki so izražene kot
prepričanje znotraj posameznega pomenskega okvira. Anthony
Giddens daje socialno antropološko primero za razumevanje
pomenskega relativizma. Trdi, daje zahodnjakovo razumevanje
magije Azandov hermenevtični problem, ki vključuje posredo-
vanje pomenskih okvirov.Tako razumevanje pa ne izključuje
logične možnosti, recimo, primerjanja veljavnosti teorije, da
bolezen povzročajo klice, s teorijo, ki pravi, da bolezen lahko
izzovejo magijski rituali, nasprotno, tako razumevanje je pogoj
za to možnost (A. Giddens, 1989; str. 166).
Pripomniti je treba, daje nekaterim (manj znanim) pristašem
sociološkega konstruktivizma Knorr-Cetinovo in Mulkayevo
sklicevanje na instrumentalistično interpretacijo znanstvenega
vedenja (kot odgovor kritikom njihovega domnevnega preso-
jevalnega relativizma) bilo v oporo pri iskanju analogij s
koherenčnim modelom upravičevanja znanosti Nicholasa Res-
cherja (P. Tibbets, 1986). Ne glede na morebitne podobnosti z
Rescherjevo varianto koherenčne teorije resnice kot jo je razvil
zlasti v "Methodological Pragmatism" (poudarjanje pomena in-
strumentalnih in praktičnih ciljev znanstvenega raziskovanja)
sociološki konstruktivizem dosledno, v duhu "pragmatičnega"
preobrata v teoriji znanosti, četudi ne do skrajnih meja Feyer-
abendovega "metodološkega anarhizma", zavrača logično-pozi-
tivistično (tudi kritično racionalistično) ločevanje konteksta od-
kritja in konteksta upravičevanja znanstvenih teorij. Predpostavl-
ja se, da je produkcija vedenja v znanosti in njegovo
legitimiziranje konceptualno neločljiva od družbeno definiranih
in družbeno posredovanih kognitivnih kriterijev, ki primarno
konstituirajo znanstveno vedenje. V skladu s tem se vprašanje
produkcije in definicije znanstvenega vedenja obravnava mnogo
bolj v luči kontekstualno kontingentnih predpostavk. Vendar -
ponovimo to še enkrat - ne način radikalnega (presojevalnega)
relativizma.
193
Na koncu naše predstavitve nekaterih temeljnih epistemo-
loških vprašanj sodobne sociologije znanstvenega vedenja smo
dolžni vsaj omeniti, da pomembno dimenzijo v navezavi na t.i.
etnografijo (mikro-sociologijo) znanosti predstavlja sociološka
analiza jezika v znanstveni komunikaciji in ne sociološka analiza
jezika kot nevtralnega mediatorja znanstvenih informacij, temveč
kot kompleksne govorne akcije znanstvenikov - družbenih akter-
jev. To predpostavlja natančno analizo prepričevalne, argumen-
tative in drugih (racionalnih in neracionalnih) funkcij jezika v
znanstveni komunikaciji. Latourov in Woolgarov koncept t.i.
literarne inskripcije (B.Latour/S.Woolgar, 1979), Mulkayev in
Gilbertova analiza znanstvenega diskurza (M.Mulkay/N.Gil-
bert, 1984), da omenimo le najbolj znane, so sledili tem socio-
loškim analizam znanstvenega jezika. Njihov pomen sega preko
okvirov sociologije znanosti na celotno področje sodobne socio-
logije.
OPOMBE:
1.	Michael Mulkay in Nigel Gilbert, pionirja na področju analize
znanstvenega diskurza, sta vztrajala na delitvi sodobne sociologije
znanstvenega vedenja na analizo znanstvenega diskurza in
področje, ki pokriva "vse ostalo" (M. Mulkay/N. Gilbert, 1982).
2.	Različne obravnave, odvisno pač od "geografskega" zornega kota,
so bili deležni avtorji kot Duhem, Koyrc, Bachelard in Foucault. Na
primer, Duhem-Ouinova koncepcija znanosti je bila v Angliji spre-
jeta kot argument za preusmeritev raziskovalnega fokusa k
družbenim determinantam znanosti, v Franciji k teoriji oziroma
filozofiji (v Koyrevem pomenu). Enako se je godilo Alexandru
Koyreju. V Angliji je bil afirmiran kot zagovornik teze o vlogi
eksternih predpostavk v zgodovinskem razvoju znanosti, torej rela-
tivistične koncepcije znanosti, v Franciji kot avtor, ki je v duhu
transcendentalne zgodovine dodal racionalnim kategorijam kanček
historicizma. "Če je ignorirana racionalnost, potem se zdi Franco-
zom zgodovina absurdna; Anglosaksoncem pa je zgodovina ab-
surdna, če je ignorirana družba." (G.Bowker/B.Latour, 1987; str.
716)
3.	Zgovorna je kariera Roberta Mertona. Bil je eden redkih socio-
194
laških klasikov na Zahodu, ki se je od samega začetka svoje znan-
stvene kariere nepretrgoma ukvarjal s sociološkimi analizami zna-
nosti. Kot eminentnemu učenjaku, soutemeljitelju vodilne socio-
loške paradigme v Ameriki v petdesetih in šestdesetih letih (funk-
cionalizem), je uspelo po utečenih akademskih poteh etablirati
novo paradigmo raziskovanja znanosti. (M.Mulkay, 1980)
4/ Peter Weingart je v prvi polovici osemdesetih let pisal, da
"...Kuhnov vpliv na sociologijo znanosti dosega Mertonov vpliv; zdi
se, da je celo večji, če upoštevamo spremembe v temeljni konstela-
ciji problemov sociologije znanosti, ki so se pojavili. "(P.Weingart,
1974; str. 45)
Konec osemdesetih let je Harriet Zuckermanova, kije bila tesna
Mertonova sodelavka, dala identično oceno glede ključnih prota-
gonistov sodobne sociologije znanosti: "Dva teoretska razvoja v
nastali disciplini (sociologiji znanosti; op. F.M.) sta izostrila njen
spoznavni fokus: Mertonov 'Priorities in Scientific Discovery in
Kuhnov Structure of Scientific Revolutions." (H.Zuckerman,
1988; str. 512)
5.	David Bloor je zavrnil tip argumentacije, po katerem so matema-
tične in logične trditve nespremenljive. Dokazoval je, da je prišlo
vsaj do štirih vrst sprememb v matematičnem mišljenju. Te spre-
membe je skušal sociološko pojasniti, pri čemer se je opiral na
sekundarno analizo zgodovinskega materiala.
6.	Scientometrična sociologija znanosti ima danes neprimerno večjo
podporo akterjev državnih znanstvenih politik (ali tudi vedno up-
ravičeno) kot etnometodološka sociologija znanstvenega vedenja.
Njeni zagovorniki so razširili uporabo kvantitativnih metod na ce-
lotno področje "social studies of science and technology". (I.Spie-
gel- Roesing/D.S.Price, 1977)
Literatura:
-	Barnes, B.(1982), T.S. Kuhn and Social Science. London: The
Macmillan Press Ltd.
-	Barnes, B.(1983), "On the Conventional of Knowledge and Cogni-
tion", v: K. Knorr-Cetina and M. Mulkay (eds.), Science Ob-
served. London: SAGE Publication.
-	Bloor, D.(1976), Knowledge and Social Imagery. London: Rout-
ledge Kegan Paul.
-	Bowker,G. in Latour, B.(1987), "A Booming Discipline Short of
Discipline: (Social) Studies of Science in France". Social
195
Studies of Science, Vol.17: 715-48.
-	Chambers, D.V. in Turnbull, D.(1989), "Science Worlds: An Inte-
grated Approach to Social Studies of Science Teaching". So-
cial Studies of Science, Vol.19:155-79.
-	Collins, H.(1983), "An Empirical Relativist Programme in the So-
ciology of Scientific Knowledge", v: K. Knorr-Cetina and M.
Mulkay (eds.), Science Observed. London: SAGE Publication.
-	Collins, H.(1981), "Stages in the Empirical Programme of Relativ-
ism". Social Studies of Science, Vol.11: 3-10.
-	Fuller, S.(1988), Social Epistemology. Bloomington: Indiana
University Press.
-	Gilbert, N. in Mulkay, M.(1984), "Opening Pandora's Box: A Socio-
logical Analysis of Scientists' Discourse". Cambridge: Cam-
bridge University Press.
-	Gilbert, N. in Mulkay, M.(1982), "What is the Ultimate Question?
Some Remarks in Defence of the Analysis of Scientific Dis-
course". Social Studies of Science, Vol.12: 309-19.
-	Gieryn, T.(1982), "Relativist/Constructivist Programmes in the So-
ciology of Science: Redundance and Retreat". Social Studies
of Science, Vol.12: 279-297.
-	Giddens, A.(1989), Nova pravila sociološke metode. Ljubljana:
ŠKUC.
-	Knorr-Cetina, K.(1983), "Ethnographic Study of Scientific Work:
Towards of Constructivist Interpretation of Science", v: Knorr-
Cetina K. and M. Mulkay (eds.), Science Observed. London:
SAGE Publication.
-	Knorr-Cetina, K. in Mulkay, M.(1983a), "Introduction: Emerging
Principles in Social Studies of Science", v: Knorr-Cetina K. and
Mulkay M. (eds.), Science Observed. London: Sage Publica-
tion.
-	Knorr-Cetina, K.(1988), "Das naturwissenschaftliche Labor als Ort
der 'Verdichtung' von Gesellschaft". Zeitschrift fuer Sozio-
logie, Vol.17: 85-101.
-	Kuhn, S.T.(1962), The Structure of Scientific Revolutions. Chicago:
Chicago University Press.
-	Kuhn, S.T.(1970), "Reflections on my Critics", v: Lakatos,I. and
Musgarve, A. (eds.), Criticism and the Growth of Knowledge.
Cambridge: Cambridge University Press.
-	Kuhn, S.T.(1984), "Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije".
Časopis za kritiko znanosti, Vol.14: 3-17.
-	Latour, B. in Woolgar,S.(1979), Laboratory Life. London: SAGE
Publications.
196
-	Latour, B.(1983), "Give Me Laboratory And I Will Raise The
World", v: Knorr-Cetina K. and Mulkay M. (eds.), Science
Observed. London: SAGE Publication.
-	Laudan, L.(1984), Science and Values. Berkeley: University of
California Press.
-	Mulkay, M.(1980), "Sociology of Science in West". Current Socio-
logy, Vol.28:1-185.
-	Pinch, T.(1981), "The Sun-Set:The Presentation of Certainty in
Scientific Life". Social Studies of Science, Vol.11:131-58.
-	Prigogin, L. in Stengers, S. (1988), "Konec univerzalnosti - relativ-
nost", v: Kirn A. (ured.), Znanost v družbeno vrednotnem
svetu. Ljubljana: Delavska enotnost.
-	Spiegel-Roesing, I. in Price, D.S. (1977), Science - Technology -
Society. London: SAGE Publication.
-	Tibbetts, P.(1986), "The Sociology of Scientific Knowledge: The
Constructivist Thesis and Relativism". Philosophy of the Social
Science, Vol.16: 39-56.
-	Weingart, P.(1974), "On the sociological theory of scientific change",
v: Whitley R. (eds.), Social Processes of Scientific Develop-
ment. London: Routledge/Kegan Paul.
-	Woolgar, S.(1983), "Irony in the Social Study of Science", v: Knorr-
Cetaina K. and Mulkay M. (eds.), Science Observed. London:
SAGE Publication.
-	Zuckerman, H.(1988), "The Sociology of Science", v: Smelser N.J.
(eds.), Handbook of Sociology. London. SAGE Publication.
197
Darij Zadnikar
POSTMODERNIZEM IN ZNANOST
Razprava o modernizmu in postmodernizmu je ena od ključnih
značilnosti teoretskega življenja minulega desetletja. Diskusije,
ki so hotele zaobjeti duhovno situacijo časa, so pričele v umet-
nosti, teoriji kulture, v filozofiji in imele širok vpliv tudi v
posamezne znanstvene discipline, pa tudi družbene prakse kot je
to, npr. politika.
Teorem postmoderne je tako širok, da so za analitično kritično
mišljenje prisotne številne težave in pasti ob prenosu te sintagme
v okvir znanstvenega kategorijalnega aparata. Družboslovno
dimenzijo postmodernizma razvijejo v Franciji Baudrillard,
Lyotard, Deleuze, Guattari in drugi na temelju Barthovih razis-
kav mitologij in popularne kulture, Saussurove lingvistike, Le-
febvrovih raziskav vsakdanjega življenja, Debordove kritike
spektakelske družbe ter poststrukturalistov: Derridaa, Foucaulta
in drugih. Hkrati ima postmodernizem že neko zgodovino, ki ga
oddaljuje od tiste prvotne delitve na anglosaksonski neokonser-
vativni postmodernizem in kontinentalni poststrukturalistični
postmodernizem.1 To zgodovino v toku sedemdesetih in osem-
desetih let odlikuje preizpraševanje filozofskih in znanstvenih
paradigem, ki zajema tudi ideološke vsebine teh paradigem. Duh
časa je globoko zaznamovan s pluralizmom duhovnih tokov ter
od tod močna afirmacija različnosti glede na tradicionalni status
identitete. S tem so postavljeni pod vprašaj nekateri temeljni
formativni principi novoveške filozofije in znanosti. Radikalizir-
an ali pa celo radikalno negiranje tradicionalni značaj znanja, ki
je utemeljen na spoznavanju razlike bistva in pojava ter oprede-
litvi udejanjenja bistva v pojavu. Ker pa znanost to shemo dolguje
filozofiji kot svoji metateoriji, se zaradi tega zahtevana spremem-
ba značaja znanosti izteka v odklanjanje kakršnekoli filozofske
198
utemeljenosti znanosti. Znanost - pozneje pa po vzratnem vplivu
tudi filozofija - se zato spreminja v znanstvenofilozofski esej, v
pripoved.
V neki obči sliki lahko rečemo, da sodobni pogled na znanost
ločuje spor med fundamentalizmom in antifiindamentalizmom.
Na refleksivni ravni je danes najbrž malo tistih, ki se sklicujejo
na tradicijo,, ki vodi od Descartesa pa preko Kanta in ki jim bi
spoznava morala biti nedvomno utemeljena. Kljub temu je
metateorija znanstvenih disciplin, spontana ideologija znan-
stvenikov ter edukacija študentov še globoko pod vtisom te
sheme. Temu nasprotuje anti-fundamentalistični pogled: ni teo-
retsko nevtralnih dejstev, ni absolutnih kriterijev diferenciacije,
ni neposrednih danosti, ni večnih struktur uma in zaradi tega ni
nikakršnega absolutno nevtralnega izhodišča znanstvene prakse.
Ta antiñindamentalizem se, kot to že izhaja iz logike negacije,
diferencira v razponu od relativizma do iracionalizma.
Poststrukturalizem, obračajoč se k Nietzscheju, postavlja pod
vprašaj pojem resnice, zgodovinski subjekt, možnost odkrivanja
logosa ter kakršnekoli tradicionalne vzročno posledične determi-
nacije. Za Derridaa so koncepti resnice metafizika, Foucaultu je
resnica tiranija, to kar preostane so jezikovne igre. Že obračanje
k Nietzscheju nam kaže, da je v ospredju afirmacija sveta živl-
jenja, volje za življenjem, dionizma, zgodovine kot večnega
vračanja istega, prevrednotenj vrednot in estetizacija. Vera v
resnico je zgolj nadomestek za izgubljenega boga. Resnica kot
regulativni ideal je kreacija družbeno inferiornega tipa duha.2
Nietzsche hoče svet brez resnice, brez podvojitve pojava in
bistva, interpretacijo izkušnje brez metateoretske potrditve:
"Odslej se bolj čuvajmo, dragi gospodje filozofi, nevarne
stare pojmovne čenčavosti, ki je pritaknila "čisti, brezvoljni,
brezbolni, brezčasni subjekt spoznanja", čuvajmo se lovk takšnih
kontradiktornih pojmov, kot so "čisti um", "absolutna duhov-
nost", "spoznanje na sebi": - tu se vedno zahteva, da si mislimo
oko, ki se ga sploh ne da misliti, oko, ki naj ne bi bilo usmerjeno
199
nikamor, ki naj bi imelo zaprečene, ki naj bi mu manjkale aktivne
in interpretativne moči, s katerimi gledanje šele postane gledanje
nečesa, tu se od očesa vedno zahteva nesmisel in neumnost.
Obstaja samo perspektivično gledanje, samo perspektivično
"spoznavanje"; in kolikor več oči, različnih oči bomo znali
zastaviti za isto stvar, toliko popolnejši bo naš "pojem" te stvari,
naša "objektivnost"".3
Odpovedovanje tem tradicionalnim filozofsko znanstvenim
normam in vrednotam pa ne pomeni zgolj površne kritike, ampak
ker zadre v temelj novoveškega samorazumevanja, bi v bistvu
lahko pomenil radikalen razcep z moderno dobo, s projektom
razsvetljenstva, kar je tudi osnovna teza postmodernizma. Odpo-
vedovanje ideji zavestnega obvladovanja življenja in racionalne-
ga vpogleda v imenu zanikovanja totalitete in afirmacije razlike
je vtoliko problematično, kolikor moderni dobi podtika mono-
princip racionalizacije. V tem je ta teorija anti-totalitete totalitar-
na in v svoji samovolji prav tako teror. Ni razloga, da tudi v
moderni dobi, kot je Nietzsche v antiki videl Apolona in Dioniza,
odkrijemo določene paralelizme racionalizma in romantizma,
razuma in nagona, demokracije in populizma, dialektiko negacije
in pozitivne utopije itn.
Postmoderna znanost se inspirira pri Nietzschejevem artis-
tičnem opazovanju sveta, ki pa se ne odreka znanstvenih sredstev
skeptičnega znanstvenika. Sokrat ni povsem zavržen, skepsa kot
arhetip znanosti se ohranja:
"Skeptični znanstvenik, ki bi hotel pervertirane volje za moč,
vzpon reaktivnih moči in nastanek subjektno centriranega uma
razkriti z antropološkimi, psihološkimi in zgodovinskimi meto-
dami, najdeva svoje naslednike v Batailleu, Lacanu in Foucaultu,
posvečen kritik metafizike, ki uporablja posebno znanje in sledi
nastajanju filozofije subjekta do predsokratskih začetkov, pa v
Heideggerju in Derridau."4
Kakšna naj bi bila postmoderna znanost? Odgovor ni enos-
taven, kajti tudi tokrat se pokaže, daje kritika jasna in večinoma
200
upravičena, da pa so rešitve nedorečene. Ta zgolj deklarativnost
in manifestna narava, ki se nahaja na nekem relevantnem prob-
lemskem terenu in, ki dejansko kliče po neki novi znanosti, je
razvidna ob koncu Lyotardovega spisa "Odgovor na vprašanje,
kaj je postmoderna?":
"Končno mora biti jasno, da naš posel ni v tem, da ustvarjamo
realnost, ampak v tem, da delamo aluzije na pojmljivo, ki se ne
da prezentirati. Ni pa za pričakovati, da bo ta naloga prinesla
končni mir jezikovnim igram ... in samo transcendentalna iluzija
(tista Heglova) lahko upa, da jih bo totalizirala v resnično enot-
nost. Vendar, tudi Kant je prav tako vedel, da je cena takšne
iluzije teror. To in prejšnje stoletje sta nam prinesla toliko
terorja, kot smo mogli prenesti. Dovolj veliko ceno smo že
plačali za nostalgijo celote in enega, za spravo pojmovnega s
čutnim, za transparentno in sporočljivo izkušnjo. Za splošno
zahtevo po spravi in popuščanjem se lahko sliši momlanje želje
za povrnitvijo terorja, za uresničenje fantazije o zapopadanju
realnosti. Odgovor je: pričnimo vojno proti totaliteti; pričajmo
neprisotnemu; aktivirajmo razlike in rešimo čast imenu":5
Zato Lyotard zahteva novo znanost, ki ne bi bila niti perfor-
mativna niti kritična. Performativno znanje, ki temelji na kon-
ceptu totalitete, stremi k skrajni redukciji nepredvidljivosti, za-
pletenosti in tveganja. To znanje, kot je to že pokazala Frankfurt-
ska šola, je enako moči oziroma gospostvu, ki se legitimizira v
razvoju tehnologije in ekonomičnosti. Znanje pa ni zgolj moč,
temveč tudi ta moč odpira dostop znanju kot lastni legitimiteti.
Lyotard iz tega stališča ne sledi Horkheimeru, Adornu in Mar-
cuseu v kritično znanost o odtujeni družbi. Tudi taje zaznamo-
vana z grehom metapripovedi emancipacije, konsenza, totalitete.
Pri Lyotardu je mogoče izluščiti temeljno naravnanost zoper
uniformirano sistematično vedenje in inavguracijo novega tipa
vedenja, ki predpostavlja radikalno pluralistični svet. Zaradi
heterogenosti elementov so legitimne različne jezikovne igre.
Nezaupanje do metapripovedi, do znanosti kot instrumenta ob-
201
lasti, do upravljanja "oblakov družbenosti v matricah input/out-
put po logiki, ki predpostavlja somerljivost elementov ter
določlj i vost celote". Veliki junaki, popotovanja in cilji so zamen-
jani s senzibilnostjo za razliko, s sposobnostjo, da prenesemo
nesomerljivost. V nasprotju s filozofskim pokroviteljstvom nad
znanostmi Lyotard iz pragmatike znanosti homologiji strokovn-
jakov in konsenzu v znanosti zoperstavlja paralogijo iznajditel-
jev, nepredvidljivost odkritij, diskontinuiranost, katastrofičnost
in paradoksalnost. V nasprotju z Luhmanom je takšna znanost
antimodel vsakemu stabilnemu sistemu, ki se gradijo z metajezi-
ki, ki so merilo vsem ostalim jezikom ter zato v konsekvenci
predstavljajo terorizem. Vsak jezik, ustvarjanje idej, pravil, je
legitimen za postmoderno znanost, če je le primeren za kakršno-
koli igro argumentacije. Gre za narativno znanje, ki ne pozna
vseobsegajočega koncepta resnice in se potrjuje v pragmatiki
lastne transmisije, ne da bi za svojo legitimiteto potrebovalo
trdno argumentacijo in dokaz. Je predvsem diferencirajoča, im-
agitivna in paraloška dejavnost, tako daje razmejitev med umet-
nostjo in znanostjo zabrisana.
Epistemologija postmodernizma se vključuje v kritiko
klasičnega kartezijanskega znanja, ki seje že v prejšnjem stoletju
razvejala v tri smeri: v kritiko epistemološkega subjekta, kritiko
modernega epistemološkega objekta in kritiko modernega
razumevanja znaka.6
Kritika kontemplativnega subjekta gre od nemškega idealizma
prek Marxa in Freuda k Habermasu in na mesto distance subjekta
postavlja aktivno, ustvarjalno prakso človeštva. Subjekt je
vpleten v proces emancipacirajoče samospoznave nasproti ne-
zavednim okovom zgodovine, družbe in psihe. Druga smer izhaja
od Nietzscheja in vodi k Heideggerju ter "Dialektiki razsvetljen-
stva" Horkheimerja in Adorna. Moderno znanje se dojame kot
znanje dominacije. Pojem je tista celica zahodnega toka mišljen-
ja, ki vsiljuje homogenost in identiteto heterogeni materiji. Epi-
stemološki tok, na katerem sloni Lyotardovo dojemanje znanosti
začne s Saussurom, Piercem, Wittgensteinom in vodi v danes
202
splošno prisoten "linguistic turn". V sodobni analitični filozofiji,
hermenevtiki in poststrukturalizmu je zavest kot izhodišče
zamenjala paradigma jezika.
Lyotard se v svojih poskusih odprave distance med znan-
stvenim in narativnim znanjem pridružuje produktivni kontra-
dikciji odpravljanja razlike med resnico in retoriko, ki ustvarja
Nietzschejeve aforizme, Heideggerjevo poetiko, Adornove stil-
istične konfiguracije in Derridajeve dekonstrukcije. Ta pro-
duktivnost pa vendar nima statusa klasičnega spoznanja, je
obkrožanje življenja kot se ga loteva umetnost, je zbirateljstvo,
ki ne more biti strast predmeta samega, je "stališče čuvaja
etnološkega muzeja preteklosti". Zato narativno znanje ne more
biti alternativa moderni znanosti in od tod ambivalenten status
narativnega znanja, ki je enkrat dojeto kot sediment, kot pred-
moderno znanje, drugič pa kot sodobno, kot "drugost" diskur-
zivnega znanja. Če paje narativno znanje "drugost" prvemu, kaj
preprečuje možnost komunikacije, interakcije in soočanja?
Lyotard zatrjuje, daje nemogoče soditi o obstoju ali veljavnosti
narativnega znanja na osnovi znanstvenega in obratno. Relevant-
ni kriteriji so povsem različni, vzpostavljen je paralelizem oziro-
ma dualizem. Vendar: ali ni s tem dualizmom vzpostavljena
metadiskurzivna shema? In, ali ni sama kritika metadiskurzov
protislovna? Če metadiskurzi resnice, enega in emancipacije
vodijo v fanatični terorizem, je po drugi strani odprto vprašanje,
kdaj lokalni diskurz prerašča meje začasne legitimnosti? Kdo
postavlja meje, kdo določa čas, kdo preprečuje pogled
udeleženca? Zaradi tega je Lyotard nedosleden. Da bi se izognil
nekoherenci, daje eni vrsti znanja privilegij kriterija. Ta kriterij
je nekakšen epistemološki model diskontinuirane, fraktalne in
samodestabilizirajoče znanosti, ki jo s precejšno mero poljudnos-
ti prisodi sodobni matematiki in naravoslovju.
Če predstavlja postmoderna neko vrsto eksplozije moderne
episteme, kjer se um in njegov subjekt razletita, potem se odpira
tudi vprašanje, za kakšen značaj epohalne spremembe gre? Gre
za konec, prehod ali tisto kvalitativno novo? Ker lahko to zadnje
203
kot tudi tisto prvo hitro zavrnemo, je zanimiva teza Frederica
Jamesona, ki odpira možnost novega, dialoškega, postmoderne-
ga pojma totalitete.
V	tej točki je najbolj znan Habermasov poseg v razpravo, ki
pa mu zaradi polemične zoperstavljenosti Lyotardovemu post-
modernizmu neupravičeno podtikajo zagovarjanje tradicionalne-
ga univerzalizma uma. Habermas je bil predestiniran za razpravo
spostmodernisti, saj je v središču njegovega dela problem racion-
alnosti, ki ne nastopa v tradicionalnem okviru, temveč proble-
matizira racionalnost kot tesnobno breme, ki sta ga ob tem
vprašanju zapustila Adorno in Horkheimer. Dialektika razsvetl-
jenstva jima je odkrila pesimističen proces iracionalizacije ratia
zahodne civilizacije. Habermas poskuša rešiti pojem in dostojan-
stvo racionalnosti z oblikovanjem multidimenzionalnega koncep-
ta racionalnosti. Polemika med Habermasom in Lyotardom je
gotovo eno od središčnih mest, okoli katerega seje koncentriralo
filozofsko življenje preteklega desetletja, četudi so pogosti
Lyotardovi pseudologični očitki o Habermasovi metadiskurziv-
nosti, ter na drugi strani Habermasove karakterizacije o neokon-
servativizmu Lyotarda s čezmerno emotivno-politično konotaci-
jo.7
V	kontekstu tu obravnavanega razmerja postmodernizma in
znanosti se v polemiki odpira vprašanje konsenza. Lyotardu je
konsenz v znanosti začasen in omejen, povsem v nasprotju s
tistim, kar si pod njegovo vlogo predstavlja Habermas, ki rešuje
smisel pred postmodernizmom prav v intersubjektivni delovni
soodvisnosti raziskovalnega občestva. Na ta način se ohrani vsaj
en standard za razlago popačenja vseh razumnih standardov in s
tem tudi anomalij moderne. Če ni takšnega standarda, ki bi se
izognil totalizirajoči samoreferenčni kritiki, potem izgubljajo na
moči distinkcije med teorijo in ideologijo. S tem se odrečemo
razsvetljenskemu poudarku racionalne kritike obstoječih in-
stitucij, kajti "racionalno izpade". Preostane samo praksa nega-
cije. Habermas s tem pokaže na resnico, ki jo postmodernisti
zamolčijo s svojim poudarjanjem krivde uma in sicer: pojem uma
204
je bil v zahodni civilizaciji, od razsvetljenstva dalje pa še posebej,
vedno zvezan s pojmi svobode, avtonomije, samoudejanjenja,
ustvarjalnosti. Ali nam Habermas, kot to trdi Lyotard, res ponuja
samo še eno metapripoved, metapripoved emancipacije? Kaj nam
v zameno ponuja postmoderna teorija? Ponuja nam kritiko kul-
ture, ki se spet navezuje na do sedaj najhujšo kritiko zahodne
kulture s strani Friedricha Nietzscheja. Kot je to še posebej videti
pri Foucaultu, je to intelektualno aristokratska kritika brez pri-
zadetosti, sočutja, solidarnosti. Je npr. suha teorija kaznovanja,
kije ne zanimajo reforme sistema. Mogoče paje kritiki potreben
vzvod, kije meta- in transteoretski, ni pa metadiskurziven? Brez
tega vzvoda ostane teorija suha, brez motiva emancipacije. Mar-
cuse pravi Habermasu:
"Vem, kje korenini večina naših temeljnih vrednostnih sodb
- v sočustvovanju, v našem občutku za trpljenje drugih."8
Ob vprašanju znanosti in emancipacije pa se lahko strinjamo
z Rortyem, da pri Habermasu ni problem, da nam ponuja meta-
pripoved emancipacije, kot to, da čuti potrebo po legitimiranju,
da ne pristaja na dejstvo, da pripovedi, ki tvorijo našo kulturo,
same opravljajo svoje.9 Če transcendentalna filozofija ni mogla
zagotoviti uni verzal ističenega kriterija, čemu bi to potem teorija
komunikativne kompetence? Ali imajo filozofski intelektualci res
tako usoden vpliv na družbo, da ne rišejo zgolj sivo v sivem? Ali
ne deli Habermas s postmodernisti isto intelektualistično prev-
zetnost, ki se pri teh kaže v nasprotju med deklariranimi malimi
pripovedmi in fiindamentalistično maniro razglaševanja svete
vojne proti umu in moderni? Argument, da Habermas uvaja samo
še eno novo metapripoved, metapripoved emancipacije, pa je
problematičen tudi na "suhi" ravni, ker je psevdologičen.
Problematična je namreč identifikacija metajezika z univerzalnim
jezikom. Če ne bi bile možne niti sprejemljive različne ravni
znotraj jezika in med jezikovnimi igrami, kjer hierarhija in sistem
še nimata avtoritarnega pomena, potem ne bi bil možen tudi
najbolj enostaven stavek. Po drugi strani pa je kritika metadis-
kurza smiselna toliko, kolikor pomeni kritiko spekulacije. To pa
205
bi jo vključevalo v tisto tradicijo, ki je spekulacijo povezala z
ideologijo, kar je spet v nasprotju s postmodernističnim razume-
vanjem znanosti.
Ob Habermasovem konceptu konsenza pa se veže tudi prob-
lem neprotislovne konsistence. Konsenz oziroma konsistenca mu
ne pomeni popolne enotnosti, temveč zgolj nekakšno provizo-
rično pripravljenost strinjati se na osnovi procesa preizkušanja
veljavnosti, ki se lahko pozneje korigira. Ni osnove za očitke, ki
vsak poskus obrambe konsistence identificirajo s preostanki
tradicionalne filozofije refleksije.
Od Nietzscheja dalje sega v naš čas (De Man) prepričanje, da
sta konsistenca in protislovnost zgolj subjektivni projekciji na
svet, čigar kompleksnosti človek ni nikoli sposoben dojeti. To
nedoumljivost delno izraža tudi Adorno, ko zatrjuje, da koncep-
tualne reprezentacije ne morejo biti nikoli popolno adekvatne
lastnim objektom. Zelo "post-istično" zveni tudi njegovo opo-
zarjanje pred hipostaziranjem ne-kontradiktornosti kot popolnim
preseganjem vseh napetosti in razlik v nekakšni heglovski veliki
sintezi. Vendar, za razliko od sodobnih postprepričanj, ohranja
za marksizem značilen ontološki status protislovja, ki ga izkuša
dialektični um.
Habermas premakne problem na drugo raven. Zanj so protis-
lovja manj stvar družbene ontologije kot je to pri heglovskih
marksistih in bolj stvar intersubjektivne komunikacije. Logika,
ki bi lahko sodila o "družbenih protislovjih", bi morala biti
logika uporabe propozicionalnih vsebin v govorici in akciji.
Habermas poveže protislovje s komunikacijo in ga premakne iz
polja logike v področje svojega nauka univerzalne pragmatike.
V ospredju je performativna dimenzija jezika, uporaba argumen-
tov v komunikativni interakciji in ne logična konsistenca izjav.
Zato pri Habermasu nastopa kot antipod komunikativnega kon-
senza performativno protislovje, ki ni izraz antitetičnosti izjav,
marveč rezultat tega, da je tisto, kar se izjavlja, v nasprotju s
predpostavkami in implikacijami samega akta izjavljanja.
206
To performativno protislovje pa se razkriva v jedru postmod-
ernističnega diskurza, ki uporablja metode argumentacije, ki
molče priznavajo možnost intersubjektivnega preskusa veljav-
nosti, hkrati pa eksplicitno zanika legitimnost komunikativne
racionalnosti.
Opombe:
1.	Hal Foster: (Post)moderna polemika, Marksizam u svetu 4-5,
Beograd 1986.
2.	Friedrich Nietzsche: H genealogiji morale, Tretja razprava, par.25,
str.336, Slovenska malica, Ljubljana 1988.
3.	ibid., str.305.
- 4. Juergen Habermas: Filozofski diskurs moderne, str.96, Globus,
Zagreb 1988.
5.	Jean Francois Lyotard: Reponse a la question: qu estee que le
Postmoderne?, Critique, 419, Apr. 1982.
6.	Seyla Benhabib, Epistcmologije postmodernizma, MUS 4-5, Beo-
grad 1986.
7.	Richard Rorty: Habermas and Lyotard on Postmodernitz, v Haber-
mas and Modernitz, Pölitz, Cambridge 1988.
8.	Juergen Habermas, Psychic Thermidor and the Rebirth of Rebel-
lious Subjectivity, v Habermas and Modernitzy.
9.	Richard Rorty, ibid., str. 164.
Literatura:
ed. Backe Dieter: Am Ende - postmodern?, Juventa Vlg., Winheim
1985.
ed. Bernstein J.Richard:Habermas and Modernity, Polity,Cambridge
1988.
Debeljak Aleš: Postmoderna sfinga, Wiescr, Celovec 1989.
ed. Honneth Axel, McCarthy Thomas, Offe Claus, Wellmer Albrecht:
Zwischenbetrachtungen. Im Prozess der Aufklaerung,
Suhrkamp, Frankfurt/M. 1989.
Kellner Douglas: Jean Baudrillard from Marxism to Postmodernism
and Beyond, Polity, Cambridge 1989.
Habermas Juergen: Filozofski diskurz moderne, Globus, Zagreb
1988.
207
Lovibona Sabina: Feminism and Postmodernism, New Left Review
178, London 1989.
Lyotard J.F.: The Postmodern Condition, Manchester 1984.
Nietzsche Friedrich: Onstran dobrega in zlega. H genealogiji morale,
Slovenska matica, Ljubljana 1988.
ed.Ivo Paić: Rasprave o modernizmu i postmodernizmu, MUS 4-5,
Beograd 1986.
Poster Mark: Foucault, Marxism and Hystory, Polity, Cambridge
1984.
Roderick Rick: Habermas und das Problem der Rationalitaet, Argu-
ment Vlg., Hamburg 1989.
Wellmar Albrecht: Zur Dialektik von Moderne und Postmoderne,
Suhrkamp, Frankfurt/M. 1985.
<
208
PRIKAZI, RECENZIJE
John Keane
DESPOTIZEM IN DEMOKRACIJA
Civilna družba od zgodnje moderne do poznega socializma
Izbral in uredil Tomaž Mastnak
Knjižnica revolucionarne teorije
John Kean je slovenski javnosti znano ime. Diskusija o civilni
družbi v socializmu je z njegovim pismom o tem, zakaj je civilna
družba potrebna za socialiste, dobila v svetu in na Slovenskem
nove dimenzije. Poleg tega pisma je Krt v zborniku o socialis-
tični civilni družbi objavil še njegovo predavanje o civilni družbi
in državi od Hobbesa do Marxa in še naprej ter razpravo, ki jo
je napisal skupaj z Davidom Heidorn o socializmu in mejah
dejavnosti države.
Despotizem in demokracija je izbor petih Keanovih esejev iz
njegovih dveh del, ki sta bili objavljeni v angleškem jeziku, in
intervjuja, ki gaje s Keanom opravil Tomaž Mastnak. Urednik
zbornika seje odločil predvsem za tekste, ki so slovenski javnosti
že poznani v njihovih zgodnjih oblikah. Kar dve od petih razprav
smo v rudimentarni obliki lahko že slišali na Keanovem preda-
vanju v letu 1985 in 1987, eno razpravo pa smo lahko prebrali v
omenjenem zborniku o socialistični civilni družbi.
V predgovoru, ki gaje Kean napisal namenoma za ta zbornik
njegovih tekstov, predstavlja temeljne usmeritve in prizadevanja,
ki jim v svojih razpravah sledi. To so: argumentacija za večjo in
boljšo demokracijo, pluralnost v argumentaciji, evropska usmer-
jenost, povezovanje preteklosti s prihodnostjo in radikalno kriti-
ko, ne pa tudi zavračanje socialistične tradicije. Temeljna Kea-
nova teza je še vedno ločitev civilne družbe od države, najbolj pa
210
ga okupira problem institucionalizacije javne sfere v civilni
družbi in državi.
Prvi esej nosi naslov Despotizem in demokracija. Kean v
njem povzema stališča o razmerju med civilno družbo in državo
štirih avtorjev, ki po njegovem mnenju zaznamujejo štiri obdobja
v razvoju pojma civilna družba. Najprej obravnava poglede
Adama Fergusona. Kean izpostavlja problem solidarnosti in čuta
za javno blaginjo, ki po Fergusonu razkraja moderno civilno
družbo in pripravlja teren despotski vladi. Sledi predstavitev
Tomasa Paina, kije z ugotovitvijo, daje moderni svet necivilizi-
ran zato, ker je na njem preveč vladanja, postavil zahtevo po
omejitvi države in samostojnosti civilne družbe. Kean omenja
tudi Painove zasluge na področju človekovih pravic. Tretji avtor
je Hegel. Odzval seje na navdušenje nad civilno družbo. Civilna
družba za Hegla ni mesto svobode, temveč prizorišče nemirnega
boja med zasebnimi interesi. Heglova inovacija je predvsem v
zgodovinskem razumevanju civilne družbe. Zaradi trdega He-
glovega stališča do države in civilne družbe ga Kean, edinega od
štirih avtorjev, kritizira. Žal njegova kritika ni na Heglovi ravni,
ker je spregledal zgodovinsko posredovanje Heglovih in stališč
drugih treh avtorjev. Tocquevilla v slovenski razpravi zelo redko
srečamo, zato je poglavje, ki ga Kean namenja predstavitvi
njegove misli v kontekstu razprave o civilni družbi, dobrodošla
poživitev. Kljub zaslugam, kijih Tocqueville ima za libertarno
delitev civilne družbe od države, se ne moremo znebiti vtisa, da
ga Kean preveč na silo nateguje na kopito svoje predstave o
socialistični civilni družbi. V zaključku Kean ponuja tezo, da so
nemške razprave, ki veljajo v delu strokovne javnosti za preobrat
v pojmovanju civilne družbe, manj dovzetne za demokratične
politične implikacije v primerjavi z angleškimi.
Meje dejavnosti države je drugi esej, v katerem Kean
premišlja o usodi socializma. V razbohoteni razpravi o socializ-
mu vidi štiri glavne pomanjkljivosti: preohlapno razmišljanje o
teoretskih načelih, opravičevanje realsocialističnih režimov,
dogmatizem socialistične misli, nemoč učenja od neokonservati-
211
vizma. Kean se zavzema za redefiniranje socializma. Namesto
njegovega istovetenja s centralizirano državo predlaga sociali-
zem kot "sinonim za «-ečjo demokracijo - za diferenciran in
pluralističen sistem oblasti, v katerem odločitve, ki zadevajo
različno velike skupnosti, avtonomno sprejemajo vsi pripadniki
teh skupnosti." (53) Zato je potrebno na novo premisliti razmerje
med civilno družbo in državo s stališča, da bi dosegli "večjo
odgovornost državne politike civilni družbi in demokratično
razširili in preuredili nedržavne dejavnosti v sami civilni
družbi." (53) Neokonservativizem se pretirano ukvarja z mejo
ločnico med civilno družbo in državo. Prepoznamo ga po tem,
da propagira naslednje vrline: egoizem, trdo delo, prožnost,
opiranje nase, svobodno izbiro, zasebno lastnino, patriarhalno
družino in nezaupanje v državno birokracijo. Hkrati se zavzema
za krčenje korporativizma, za centralizacijo oblasti v rokah
izvršnih organov, za brzdanje vpliva sindikatov ter za bolj vidno
in obsežnejšo državno represijo. V nadaljevanju se Kean zavzema
za spremenjeno, kompleksnejše pojmovanje svobode in enakosti
v socialistični misli. Skrivnost svobode je v porazdelitvi pravice
odločanja med številne ustanove v civilni družbi in državi ter med
njima. V tem eseju Kean opredeljuje civilno družbo kot "skupek
ustanov, katerih člani so v prvi vrsti angažirani v celoti v
nedržavnih dejavnostih - v ekonomski in kulturni produkciji,
gospodinjskem življenju in prostovoljnih združenjih - in na ta
način z vsakovrstnimi pritiski in nadzorom ned državnimi usta-
novami ohranjajo in spreminjajo svojo identiteto." (65) V proce-
su demokratizacije je potrebno dvoje: prvič, omejiti vpliv zaseb-
nega kapitala in države ter belih, heteroseksualnih moških na
civilno družbo, in drugič, vzpostaviti mehanizme izvjanja odgo-
vornosti države do civilne družbe. Kot primere takšnega procesa
navaja Meidnerjev načrt (Švedska), zahteve zelenih (ZRN), sin-
dikalne akcije (Francija) in pobude feministk in lokalnih uprav
(Velika Britanija). Kean ugotavlja, da demokratična civilna
družba ne more uspeti brez državne oblasti, ki brani njeno
samostojnost (kar je mimogrede Gramscijev koncept). Zahod-
noevropski socializem mora spremeniti defenzivni in etatistični
212
značaj in postati sinonim za oživljanje civilne družbe in demokra-
tično reformo državne oblasti.
V	tretjem eseju se Kean ukvarja z razmerjem med stranko in
socializmom. Razpravo vpeljuje s kritičnim pretresanjem Mi-
chelsovega (1911) zakona oligarhizacije strank, socialističnih
strank. Nato opisuje glavne poteze dveh prevladujočih tipov
socialističnih strank: stranke kompromisa in totalitarne stranke
(prevod tu uporablja pojem partije, na prvem mestu pa pojem
stranke!). Stranka kompromisa je opustila revolucionarno za-
nesenost in sovražnost do večstrankarskega sistema. Postala je
zmerna, kameleonska stranka in opustila kriterij svetovnega
nazora. Njena prevladujoča skrb je mobilizacija vseh slojev in na
volitvah osvojiti čimvečje število glasov. Pri tem se opira na
karizmatičnega voditelja, ki nadomešča pomanjkanje enotnosti
strankarskih ciljev in trdne identitete. Opis totalitarne stranke je
šibkejši in manj prepričljiv, je pa bolj dokumentiran protitotali-
tarni boj v realsocializmu. Kean se ukvarja celo z revolucionar-
nim sindikalizmom in njegovo neprimernostjo kot obliko boja
proti totalitarni stranki. V nadaljevanju navaja štiri probleme
stranke kompromisa: stranka izgublja osrednje mesto pri pred-
stavljanju civilne družbe (konkurenca korporativizma, novih
družbenih gibanj, avtonomnih pobud), razkorak med vodstvom
in članstvom se povečuje, vedno večji poudarek je na vodstvu,
aparat stranke pa je v zatonu, javnost je bolj brezbrižna in
preračunljiva pri odločanju med strankami. Kean ponuja tri
opcije: modernizacijo stranke kompromisa, formiranje nekom-
promisne socialistične stranke in privilegiranje vloge novih
družbenih gibanj. Optimalna varianta je po Keanovi sodbi stran-
ka, ki bi združila elemente vseh treh opcij. Pripoznala bi nujnost
in meje strank, delovala v parlamentu in zunaj njega v javnih
sferah civilne družbe.
V	naslednjem poglavju Kean obravnava poglede Carla
Schmitta na parlament. Schmitt je bil prodoren in kontroverzen
kritik parlamenta. Njegovo zavračanje parlamenta zastavlja te-
meljna politična vprašanja, ki se nanašajo na suverenost, državl-
213
jansko vojno, diktaturo in prihodnost demokracije. Parlament je
za Schmitta ključni liberalistični mehanizem za zagotavljanje
ravnovesja med državo in civilno družbo. V dvajsetem stoletju
pa je zašel v hudo krizo, ki se kaže v militantnem zavračanju
parlamenta s strani komunistov, fašistov in anarhosindikalistov.
Kritiko je Schmitt postavil na raven načel, zato je obrambo
parlamenta, ki je utemeljena na pragmatičnih stališčih, takoj
zavrnil. Duhovna kriza parlamenta korenini v naraščanju vpliva
demokracije in s tem naraščanjem strateške pomembnosti
državne moči. Parlament je nasičen s strankarskimi manevri in
nesmiselnim banalnim razpravljanjem. Zato parlamenti dvajsete-
ga stoletja ogrožajo ustavno ureditev in enotnost države. Država
je iz demokratične ustanove postala partijska država. Poleg tega
se uničuje liberalno ločevanje države in civilne družbe, na mesto
ločitve pa stopa totalna država, ki po Schmittu ni tudi totalitarna
država. Ta proces je za Schmitta proces demokratizacije, čemur
Kean nasprotuje. Po njegovi sodbi Schmittovo kritiko parlamenta
hromijo tri slabosti: neupoštevanje predliberalne zgodovine par-
lamenta, nerazlikovanje liberalnih načel od dejanskega delovan-
ja parlamenta in slepo zavračanje možnosti reformiranja par-
lamenta. Kean očita Schmittu posebno metafizično metodo pri
analizi parlamenta, ki temelji na opisu načel parlamenta, ne pa
na opisu njegovega delovanja. Kean dodaja nekaj kritičnih
opažanj o delovanju sodobnega parlamenta in njegovi odrinjenos-
ti v političnem procesu. Parlament le potrjuje drugje sprejete
odločitve, obvladuje ga izvršna oblast in stranke, ki imajo na
svoji strani tudi ustavo, množični mediji so zmanjšali vidnost
parlamenta, aparati parlamenta so preobsežni in neukrotljivi,
povečal seje obseg zadev, ki se odločajo na nadnacionalni ravni.
Kljub temu se Kean zavzema ne za obup nad parlamentom,
temveč za njegovo reformo, za katero pa ima kaj kilave predloge.
Kean seje v nadaljevanju spopadel s Schmittovo delitvijo diktatur
na suvereno in komisarsko diktaturo. Suverena diktatura je rezer-
virana za delovanje komunistov, ki strmoglavi stari red in
vzdržuje diktaturo, dokler ni ustvarjen nov. Komisarska diktatu-
ra paje vezana zgolj na odpravo krize. Koje kriza odpravljena,
214
se tudi diktatura odpravi, tako daje diktatura v izključni funkciji
obrambe ustave. Kean nasprotuje takšni delitvi in slepemu vero-
vanju, daje med njima pomembna razlika. Začasna diktatura se
kmalu prelevi v trajno, pri tem pa nikakor ni nevtralno vezana na
ustavo in njeno obrambo. Kean zaključuje esej z ugotovitvami o
pomembnosti parlamenta tudi za socializem, saj je parlament
nenadomestljivo sredstvo integracije politične družbe, prever-
janja tajnih operacij in opozicije. Parlament pa je tudi nujna
predpostavka širjenja in zaščite državljanskih svoboščin.
Zadnji v vrsti esejev se ukvarja z delom in civilizacijskim
procesom. Kean prikazuje zgodovinsko posredovanost zapos-
litve kot kriterija civilizacije. Delo je veljalo kot proces obvlado-
vanja in nadziranja naravnih nagnenj ljudi. Kean se opira na
Charlesa Halla, kije problematiziral fetiš plačanega dela in pojem
civilne družbe kot sinonima za civilno družbo. Fetiš zaposlovan-
ja se je najbolj izkazal v protestantski etiki, kjer je veljalo, da
živiš zato, da boš delal, ne pa da delaš zato, da boš živel. Delo
je bilo sredstvo odrešitve. Na tej osnovi se je oblikovala tudi
zahteva po polni zaposlenosti, ki meri samo na moške in na
zaposlenost preko trga delovne sile. Neplačana dela so iz-
ključena. Kean ugotavlja, da se je konsenz o polni zaposlenosti
oblikoval pod pritiskom močnih sindikatov, obeh svetovnih vojn,
izkušenj gospodarskih kriz in sprememb v strankarskih politikah
ter z naraščanjem intervencijske vloge države na trgu delovne
sile. Konsenz o polni zaposlenosti, ki se danes odčitava v zahte-
vah po ponovni zaposlitvi brezposelnih, je po Keanovem mnenju
na trhlih nogah. Pri razgrinjanju problema in argumentacije se
opira na utopične zahteve Andrea Gorza. Kean prevzema Gorzo-
vo idejo po zahtevah o pravici do nesodelovanja na trgu delovne
sile in o državljanskem dohodku. Kean meni, da bi ti dve zahtevi
lahko tvorili nov ideal revitalizacije demokratične tradicije, ki bi
zamenjal predstavo o potrebi po polni zaposlenosti.
Intervju Tomaža Mastnaka z Johnom Keanom stoji v knjigi na
mesto komentarja. Pogovor teče o Keanovem teoretskem razvo-
215
ju, perspektivah, mejah in potrebnosti demokracije, o povezavah
med civilno družbo, socializmom in demokracijo.
Knjiga prinaša na slovensko sceno nove, atraktivne politične
ideje, ki bodo gotovo predmet obsežne diskusije. Gotovo bo
marsikatero idejo prevzela katera od strank v svoj program, tako
da ima zbornik esejev tudi pomembno politično poslanstvo.
Škoda je le, da knjiga ni opremljena s stvarnim kazalom, kar
bi morala postati obveza vseh založnikov družboslovne lit-
erature.
Igor Lukšič
216
Jovo Toševski
PLANETA ŽENA
Špekulacije o evoluciji i dejstvu seksualnosti žene i muškarca
II. dopolnjena izdaja, grafički atelje Dereta, Beograd, oktober
1989.
Leta 1989 je že drugič izšla knjiga originalnega srbskega (?)
avtorja Jove Toševskega o evoluciji, kateri je pridal tudi nekaj
špekulacij o odnosih med spoloma. V želji, da bi popravil napake
mnogih feministk, ki se problema lotevajo pri napačnem koncu,
ker analizirajo sedanje stanje skozi prizmo preteklosti, se je
Toševski lotil pisanja svoje knjige pri samem začetku naše vrste.
S pravo naravoslovno-medicinsko preciznostjo se avtor tako
spusti v vode prazačetka z namero aplicirati praštanje na situacijo
psihologije moškega in ženske dvajsetega stoletja.
.Že laiku je jasno, da med obema temama obstaja velika
zevajoča praznina nerazložljivega, s čimer se že vrsto let diligent-
no ukvarja cela četa antropologov, namreč učlovečenje. Toševski
jo elegantčo preskoči, kajti dovglj mu je že razglabljanja o
medspolni borbi in o lepoti ženskega telesa (kako prosojno
eksplikacijo pri tem nudi - ženska je najlepši sesalec tega planeta,
ker je nazmanj poraščena in zato, ker njeno telo nudi ambivalen-
ten privlak-odklon). Zagozdimo se torej v past lepote, subjektiv-
nosti. A to ni problem, kajti avtor percipira prej zapisano resnico
za objektivno - dovolj naj bo moja cinična pripomba, da očitno
velja objektivno-moško inda lastnost "subjektivnost" poseduje
le bolj poraščena polovica Homo Sapiens Sapiens. Poglejmo
samo umetniške stvaritve moških torsov Antične Grčije, družbe,
kjer je boginja modrosti ženskega spola ...
217
Pa se oddaljimo od voda "feminističnih boldenj", kajti, če
bom tako nadaljevala, bom tudi sama postala feministka, torej
ženska nujno "slabšega fizičnega videza" (Toševski 1989, stran
167).
Sledeč razlagi avtorja ima ženska zahvaljujoč prej omenjene-
mu pri vlaku-odklonu biološko dominacijo nad moškim. Pri
izboru seksualnega partnerja sodeluje tudi ženska in sicer tako,
da skuša zagotoviti čimveč zase in čimveč od moškega. Dom
kmalu postane kraj ženske dominacije. Rezulpat je torej, če malo
pospešim avtorjeva posploševanja, ženska sfera-intima in inti-
ma doma ter sfera nič hudega slutečega moškega-delo, ustvar-
jalnost. Čutim se dolžna avtorja v tej dani točki kreniti po prstih,
saj gre za sledečo situacijo: tradicionalne družbe so skušale (in
še vedno skušajo) z biološko delitvijo dela meksimizirati
možnosti preživetja. Na določeni stopnji se pojavi LOVEC kot
moški predstavnik in kot tisti, ki poseduje moč. In to je točka,
ko prevzame glavne politične funkcije ... Od tu dalje ne gre več
za simbiozo v preživetju, ampak za odnose moči. Angleško
govoreča populacija ima za to tudi telo ekspiciten izraz male
dominated society.
Zelo lucidna je ideja, daje ženska bolj ustvarjalna od moškega,
da pa vso svojo ustvarjalnost kanalizira v svet intime, da bi
podredila (naj zopet citiram avtorjevo misel) nič hudega slutečega
moškega in tako zagotovila obstoj vrste. Gre za prikrito pritožbo
čez feministično gibanje (saj le-to ovira ženske pri njihovi prej
omenjeni biološki misiji), ki kasneje zašije v vsej svoji eksplicit-
nosti na 167. strani knjige Planeta žene - odlomek sem navedla
maloprej.
Je pa knjiga, o kateri teče beseda, v več točkah prav zabavna.
Naj natresem nekaj primerov na tem mestu. "Ženska je kakor
roža. Ne bo obrodila, če jo pustiš zrasti previsoko." (Ibid. stran
158) Nadalje "moda ima drugačno, lahko bi rekli izključno
biološko vlogo" ... (ibid. stran 109) Moda je, dovolite moj
skromni komentar, družbeni pojav zastaranja še ne zastarelih
218
modelov oblačil skozi sistem lansiranja mode zato, da bi prisilili
potrošnika h kupovanju novih artiklov. Gre torej za proces
finančnega favorita. Nadalje je avtor prepričan, da ženska nosi
hlače in se ukvarja s športom zgolj in samo zato, da bi tudi na teh
področjih, kjer sicer nima kaj iskati, izsilila svojo dominacijo nad
moškim oziroma mu vsaj preprečila, da se moški prične zavedati
lastne premoči. Lista takih in podobčih spodrsljajev je predolga
za pričujočo recenzijo.
Za konec naj povem, da meje knjiga navdušila. Je provoka-
tivna, lucidna in originalna, pa čeravno na račun nekaterih nez-
nanstvenih, že skoraj šarlatanskih izvajanj. Pa saj poznate tisto -
vsako res originalno delo je bilo deležno najbolj ostrih kritik ...
Prepričana sem celo, da tudi v tem primeru to velja. Avtorju
predlagam, ne glede na to, če so njegova ušesa odprta za moj apel
ali ne, naj knjigo predela in sicer po sledeči metodi. Prvi del
knjige ima kredibilno podlago inje izjemno zanimiv, zato naj
ostane tak, kot je. Za nadaljnja izvajanja pa naj dr. Jovo Toševski
poprosi dobro obveščenega družboslovca za teamsko delo skupaj
z njim. Le-ta mu bo najverjetneje pojasnil, daje Ojdipov kom-
pleks predelal že Freud, da družboslovci poznamo tudi postmod-
erni pojav narcisizma in da ni potrebe po laični razlagi le-tega,
da je akrobatski preskok iz antropološke fiziologije v žensko-
moško psiho za sodobnega znanstvenika že sam po sebi poguben,
da naj pri razmišljanju kreprko upošteva pojav, ki se skriva pod
terminom socializacija, in morda še kaj. Kajti škoda je, daje delo
tako nedodelano, tako fragmentarno, tako polno nesprejemljivih
absurdov in tako polno osebne prizadetosti, neprimerne za resne-
ga znanstvenika. Morda se bo tako tudi delo samo osvobodilo
ŠPEKULACIJ kot termina iz eksplikatornega podnaslova.
Anja Stefan
219
POVZETKI
Epistemološki izvori in problemi sodobne sociologije znanstvenega
vedenja
Franc Mali
V prispevku so predstavljeni teoretski izvori in problemi sodobne socio-
logije znanstvenega vedenja. Sociologija znanstvenega vedenja kot ena
najbolj produktivnih smeri sociologije znanosti danes se je razmahnila
zlasti v anglosaksonskem kulturnem prostom. Na njen inteletkualni
razvoj močno vpliva Kuhnova teorija znanosti. Hevristični principi
"¡strong programme' (edingburška sociološka šola) pa hkrati predstavl-
jajo njeno trdno epistemološko jedro. Konstniktivistični diskurz so-
dobne sociologije znanstvenega vedenja se izvorno navezuje na dvoje
predpostavk, kijih je eksplicirala holistic na füozofija znanosti: na tezo
o teoretski obloženosti observacij in na tezo o nedetenniniranosti znan-
stvenih teorij s podatki. S tem je tudi sociologija znanstvenega vedenja
vstopila v široko polje epistemoloških diskusij o relativizmu v znanosti.
Epistemological origins and problems of modern sociology of scien-
tific knowledge
In this article the theoretical origins and problems of modem sociology
of scientific knowledge are presented. Sociology of scientific knowledge,
one of the most productive direction in the sociology of science today,
has broadened especially in Anglo- Saxon cultural space. Kuhn s theory
of science exerts a strong influence on its intellectual development. At
the same time, heuristic principles of "strongprogramme"¡ (Edingbourgh
sociological school) represent its finn epistemological core. The con-
structivist discourse of modem sociology of scientific konwledge was
originally grounded on two assumptions, which had put forth by the
holystic philosophy of science; on the thesis that observations are theory
lade and on the thesis that scientific theories are underdetermined by
facts. Those theses have introduced the sociology of science into the
broad field of epistemological discussions on relativism in science.
220
Pravice in svoboščine v predlogu ustave
Stanislav Vidovič
Avtor uvodoma vzpostavi razliko med pozitivnim in negativnim koncep-
tom svobode. V nadaljevanju opredeli pogoje, pod katerimi se lahko
državljanom odvzamejo ustavno zagotovljene pravice in svoboščine. Ob
tem opozori, da je na tem področju predlog nove ustave Republike
Slovenije preveč ohlapen in neprecizen in da tako omogoča povsem
arbitrarno odločanje o tem, kdaj se lahko suspendirajo ustavno zago-
tovljene pravice in svoboščine. Spomo je tudi določilo o svetosti življen-
ja v preambuli ustave, saj omogoča sprejetje restriktivne zakonodaje na
področjih svobodnega odločanja o rojstvu otroka.
Rights and freedoms in Draft Proposal of the Constitution
The author first sets the difference between the positive and the negative
concept of freedom. He then defines the conditions under which a
citizen s constitutional rights and freedoms may be suppressed. He draws
attention to the laxity and imprecision of the motion for the new Con-
stitution of the Republic of Slovenia, which enables arbitrary decision
on when constitutionally guaranteed rights and freedoms can be sus-
pended. Another contestable provision in the preamble of the ConstiUi-
tion is that on the sacredness of life, since it enables the adoption of
restrictive acts concerning free decision on childbirth.
Blaž Mrva
Nekateri pravni vidiki Osnutka ustave Republike Slovenije in spre-
membe v vrednostnem sistemu, ki jih Osnutek ustave prinaša
Avtor trdi, da Osnutek Ustave Republike Slovenije iz leta 1990predstav-
lja v primerjavi z ustavo iz leta 1974 v sedanjih političnih okoliščinah
korak nazaj. V Osnutku ustave so izpuščene številne ekonomske pravice
posameznikov, politične pravice pa so skrčene na pravico voliti in
pravico do gnipnega političnega delovanja (pravico do zdmževanja v
stranke).
Socialne vrednote (socialistične) ustave iz leta 1974 (soupravljanje vseh
družbenih zadev, solidarnost, enake začetne možnosti za vse, prepoved
izkoriščanja), nadomeščajo asocialne vrednote (kapitalističnega) Os-
nutka ustave iz leta 1990 kot so bogastvo, moč in oblast. Te spremembe
v pravnem in vrednostnem sistemu so toliko pomembnejše, ker so v
večini ireverzibilne.
221
Some juridical aspects of the Draft of the Constitution of the Republic
of Slovenia and consequent changes in value system
The author claims that the 1990 Draft of the Constitution of the Republic
of Slovenia presents a step bachwards in comparison with the 1970
Constitution, especially in the present political circumstances. Several
economic rights of the individual have been omitted in the Draft, and
political rights are have been reduced to the right to vote and to associate
into political panics.
The (socialist) social values from the 1970 Constitution (co- manage-
ment of all affairs, solidarity, equal starting opportunitiesfor all, prohibi-
tion of exploatation) have been replaced by asocial (capitalistic) values,
as wealth, power, mie. Such changes in the legal system and in the system
of values are so much more significant as they are generally irreversible.
Opozicija, njene funkcije in tipi
Igor LUkšič
Avtor predstavlja pojem opozicije, njene funkcije v političnem sistemu
in klasifikacijo opozicije, ki jo povzema po Robertu Dahin. Ukvarja se
s problemom opozicije v večstrankarskem in v dvostrankarskem poli-
tičnem sistemu. V dmgem delu razprave avtor prikazuje nekatere tipe
oponiranja v političnem sistemu Svice in Avstrije. Na koncu komentira
nekatera stališča in opozicijske prakse na Slovenskem v preteklem letu.
Oposition, its functions and types
The author presents the concept of the opposition, its functions in the
political system, and the classification of the opposition according to
Robert Dahl. He treats the question of the opposition in a multi-party
and in a two-party political system. The second part of the paper presents
some opposition types in the political systems of Switzerland and Aus-
tria. Finally, the author comments on some of the stands and opposition
practise in Slovenia during the past year.
Postmodernizem in znanost
Darij Zadnikar
Tekst prezentira poglavitne točke postmodemističnega posega v kon-
cepte o znanosti. Izpostavljene so poglavitne točke polemike postmod-
222
emistov s Habermasom ter razprta tista kritična mesta, kijih postmod-
emisti puščajo ob tem vprašanju odprta. Prikazan je lok, ki od Nietz-
scheja vodi postmodemiste v dvoumen položaj perfonnativne kontra-
dikcije.
Postmodernity and science
The text presents the main items of the postmodemistic intervention into
the concepts of science. He presents the main points of the argument
between the postmodernists and Habermas, as weel as those crucial
points of this problem which the postmodernists have left open. The
author also shows the tum lea ding from Nietzsche to the postmodernists,
placing them into the position of perfonnative contradiction.
223
Miro CERAR ml., 1963, diplomirani pravnik, novi raziskovalec na
Pravni fakulteti, Ljubljana
Blaž MRVA, 1964, diplomirani pravnik, Ljubljana
Milan ZVER, 1962, mag. političnih znanosti, novi raziskovalec na
FSPN, Ljubljana
Igor LUKŠIČ, 1961, mag. političnih znanosti, asistent na FSPN,
Ljubljana
Stanislav VIDOVIČ, 1963, dipl. politolog, novi raziskovalec na FSPN,
Ljubljana
Franc MALI, 1955, mag. sociologije, strokovni sodelavec Raziskoval-
nega inštituta FSPN, Ljubljana
Darij ZADNIKAR, 1956, mag. filozofije, višji predavatelj na Pedagoški
akademiji, Ljubljana
Tonči KUZMANIČ, 1956, dipl. politolog, Inštitut za sociologijo,
Ljubljana
Vlasta JALUŠIČ, 1959, dipl. politologinja, brezposelna, Ljubljana
ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI
130-131,1990	ÁZI -
Izdaja
Študentska organizacija Univerze v Ljubljani
Izdajateljski svet
Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn,
Igor Omerza, Leo Šešerko
V.D. glavnega urednika
Andrej Klemene
V.D. odgovornega urednika
Samo Resnik
Tehnični urednik
Ali Mugerle, Majda Črnjavič
Sekretar
David Tasič
Lektor
Irena Grahek
To številko so pripravili:
Miro Cerar jr., Blaž Mrva, Milan Zver, Stanislav Vidovič, Marjan
Kokot, Andrej Lukšič, Igor Lukšič, Darij Zadnikar, Andrej Klemene,
Tisk
Tiskarna Ljudske pravice
Revijo sofinancirata Republiški komite za kulturo in Republiški sekre-
tariat za raziskovalno dejavnost in tehnologijo
Naslov uredništva
Beethovnova 9/1, Ljubljana, uradne ure so v sredo med 11.00 in 13.00
in četrtek med 12.00 in 14.00,
tel.: (061) 210-332.
Cena te številke je 150,00 din
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 471-1/74 z dne 14.3.1974 je
revija oproščena temeljnega davka na promet proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih
s kratkim povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi podatki
o avtorju.