o OBRAVNAVANJU LITERARNIH TEKSTOV PO METODI SKUPINSKEGA POUKA Stopnjevana težnja po novem načinu podajanja izvira iz prepričanja, da dosedanje klasične metode frontalnega pouka niso več kos vzbuditi v zadostni meri učenčevo zanimanje, zlasti ne pri predmetih, ki dijaku že po svoji naravi ne morejo nuditi (povisem novih odkritij, ampak zahtevajo le njegovo sodelovanje na bolj ali mianj znanih področjih. Ugotovitev velja zlasti za otroke, ki jim življenje poteka v kulturno bogati sredini ob knjižnicah in gledališčih, ob kinu, ki jim razživlja fan-tazijk) in zadovoljuje žedjo po senzaciji, ob radiu in televiziji, ki jim približuje vea širni svet in neskončno vesolje nad njdm. Spričo vseh teh rekvizitov sodobnega življenja in njiborvih bogatih možnosti za razširjanje obzorja so klasične metode 262 frcintalnega pauka prej ali slej obsojene na neuspeh. Izhod iz te krize vidim v nenehnem poživljanju učnega postopka in v koreniti spremembi metodičnega režima; uveljaviti moramo novega, ki od učenca ne bo zahteval togega sprejemanja, ampak ga bo pritegnil k živahnemu sodelovanju in vzbudil v njem potrebo po odkrivanju posredovanih vrednot. V svojem dosedanjem iskanju sem našla delno zadovoljivo rešitev v obliki skupinskega pouka. Pripominjam pa, da postopka, ki ga bom v nadaljnjem razložila, ne štejem za cbčeveljavno metodo, pač pa ga uporabljam sem in tja kot uspelo metodično variacijo. Izmed več poizkusov, ki sem jih ob različnih iberilüi izvajala v dveh vzporednicah sedmega razreda na osnovni šoli Prežihovega Voranca v Ljubljani, bom skušala metodo skupinskega pouka prikazati ob treh tekstih, in sicer: ob Tavčarjevi Sarevčevi slivi, ob Jurčičevem prizoru v Obrščakovi krčmi in ob Prešernovem Povodnem možu. Preden smo se lotili besedUa, je bilo treba organizirati skupinice, ki bodo pri obravnavanju sestavljale 'csnovne delovne enote. Problem smo rešili z neznatnim posegom v vsakdanjo ureditev razreda: strnili smo po dve, v vrsti si sledeči klopi; učenci v lihih klopeh so se zasukali proti svojim dosedanjim »za'.irbtnikom«, ob boka klopi sta prisedla še dva učenca. Tako so se vsi prebivalci raz'eda porazdelili v delovne skupine, Obsegajoče po šest ljudi, dn čakali svojih nalog. S Tavčarjevo novelico smo se spoznali že prejšnjo uro, ki smo jo bili posvetili estetskemu branju. Za nadaljnje spoznavanje estetskih vrednot pričujočega literarnega dela sem sleherni vrsti klopi dodelila posebno nalogo. Prvi vrsti je bilo zadano, da razbere vsebinsko zgradbo dela in opredeli posamezne faze v razvoju dejanja, upoštevaje zasnovo, zaplet, vrh, razplet in razsnovo. Druga vrsta je opazovala Tavčarjev jezik in slog; posebej ji je bilo naročeno, da izlušči odstavke, ki se odlikujejo po posebni lepoti sloga in po umetniško oblikovanem opisu. Zadnja, tretji vrsti zaupana naloga je bila, razmišljati o glavni junakinji in prikazati posameznosti v njeni usodi, ki bralcu najgloblje sežejo v srce. Način, kako bomo obravnavali delo, je bil za razred popolnoma nov in dijaki so ga sprejeli z neprikritim navdušenjem. Na mah se je vnela delovna vnema in vse skupinice so razvile živahno dejavnost. Pogled na tako delujoči razred je bil nadvse razveseljiv. Med dijaki ni bilo nikogar, ki bi nedelavno stal ob strani; sleherni je priložil svoj glas in sod'bo v sosvet najbližjih delovnih tovarišev. Moj delež je bil, da sem hodila od skupinice do skupinice, poslušala njihovo razpravljanje, usmerjala dijake na posamezne probleme, nato pa jih prepuščala samostojnemu pretresanju. Ko je potekel določeni čas (20 minut), sem zaključila razprave v skupinah, predstavnike posameznih skupin pa pozvala, da ^poročajo o svojih ugotovitvah. Najprej se je razpredla beseda o problemu, ki ga je reševala prva vrsta. Ze začetek pogovora je prinesel zanimivo misel. Oglasil se je dijak in poročal, da je obravnavano delo ibral že v neki starejši izdaji berila, a da se je tam začelo z besedami: »Sarevčevo slivo je poznala vsa vas...«, torej za odstavkom, ki govori o smrti starega Sarevca. Zdi se mu, da se prava zgodba o slivi in glavni junakinji začne snovati šele na tem mestu; uvodni odstavek o Sarevčevi smrti šteje za ozadje, potrebno za razumevanje, ne pa za sestavni del v dramatičnem razvoju same zgcdbe. Mnenje smo z razredom predebatirali in ga osvojili kot prepričljivo. Odstavek o smrti starega Sarevca smo označili kot uvod, zasnovo pa začenjali na mestu, kjer zvemo za slivo in njeno lastnico. Presenetljivo dn razveseljivo je bilo nadaljnje opozorilo, da se berilo začenja in končuje približno z isto mislijo: Kaj je revno življenje? ... To je bilo v resnici revno življenje. Bilo nam je izhodišče za ugotavljanje, da je pisatelj s tako kompozicijo meril na določen in premišljen učinek — nadahnil je začetku določeno čustveno razpoloženje in pustil, da v enakem občutju zgodba tudi izzveni; tako je dosegel enotno čustveno ubranost, kar daje delu posebno lepoto. Določanje ostalih točk v razvoju dejanja ni prineslo posebnih problemov. Bežno smo jih dolGČili po obsegu, dijakom pa je bUo naročeno, da za domačo nalogo oblikujejo kratke stavke, v katerih bodo prikazali vsebino posameznih komjpozicijsikih enot. V presojanju Tavčarjevega jezika in sloga so se dijaki zaustavili največ ob opisu pomladanskega neurja, ki so ga označili kot silovitega, slikovitega in i>esnflško vznesenega. Svojega učinka tudi ni zgrešil opis Sarevčeve smrti. V tej zvezi je dragocena slutnja o funkcicnalnositi besed in besednih zvez. Dijak je namreč navedel, 263 da se je sicer treba v pisanju ogibati ponavljanju enakih besed in zlasti v izbiri pridevnikov težiti za čim večjo pestrostjo. V današnjem berilu pa da je zasledil, kako pisatelj zaipored rabi dva čisto enaka pridevnika: v brezkončno morje brezkončne večnosti. Zdi se mu, da je to narejeno zavestno in z določenim namenom; pisatelj je s tem preprostim sredstvom v bralcu vzbudil občutek vesoljnega, neskončnega. Bera metafor, ki jim je bila naložena za domače delo, je bila dokaj bogata. Vsekakor pa so pokazali večji posluh za nenavadne personifikacije in iskane prispodobe kot pa za rekla, posneta iz žive govorice. Bržčas so primeri, kot n. pr.:' ... je ležal na smrtni psstelji,... se je v potu svojega obraza težko preživljala ... vse je spravila v denar... itd. zaradi svoje vsakdanjosti ušli njihovi pozornosti. Zato ¦je bilo treba korigirati mnenje, da je Tavčarjev slog pretežno poetičen in metafore neljudske, umetno 'oblikovane, ter podčrtati ljudskost v jeziku, ko opisuje domače kmečko življenje. Tretjega problema, razmišljanja o liku Sarevčeve Mete, zaradi pomanjkanja časa nismo mogli taikoj rešiti v razredu. Sicer pa je naloga že po svoji naravi primerna predvsem za pismeno obdelavo. Prihodnjo uro smo vprašanje predebatirali ob nekaterih nalogah. Navajam najzanimivejšo in vsebinsko najgloblje zajeto: »Ob zgodbi Sarevčeve Mete sem se zamislila v usodo neporočene kmečke žene. Pnimerjam jo z življenjem take žene v mestu in zdi se mi, da je na deželi mnogo teže. K nam prihaja večkrat starejša znanka mojih staršev. Bua je uradnica, sedaj . pa je že upokojena. Svojcev nima, vendar se mi ne zdi, da je nesrečna. Mislim, da lepo živi. Mnogo bere, hodi v gledališče in na koncerte, tudi kakšno potovanje si privošči. Ko nas obišče, nikdar ne ix>zabi na nas otroke in nas vedno razveseli s kako dobroto. Zato smo vselej veseli njenega obiska, starši pa se z njo dolgo in zanimivo pogovarjajo. Vem, da je njeno življenje zato tako urejeno, ker je izobražena, ker je imela svoj poklic in je s pokojnino zavarovana za starost. Kmečka žena tega nuna. Izobrazbe si ni mogla pridobiti. Za življenje je najbolje preskrbljena, če se iporoči. Neporočena pa se mi zdi, da težko živi, zlasti še, ko ne more več delati. Nikjer je radi ne sprejmejo, ker povečini vsi žive v revščini in se boje, da bi jim kdo odjedal še tisto maloi, kar imajo. Tega se je bridko zavedala Sarevčeva Meta in si v vsem svojem bednem življenju pritrgovala za stara leta. Občudujem jo, kako junaško je prenašala svojo usodo. Gotovo se je zavedala, kako težko ji ho, ko bo ostala sama. Vendar ni nikjer v zgodbi čutiti, da zaradi tega toži. Zaveda se svoje lusode in po njej uravnava življenje. Pomoči ne pričakuje od nikogar — ve, da si bo samo z lastnim delom zagotovilai vsaj najnujnejše za starost. Nadvse pa občudujem njen ponos. Čeprav je revna, se zaveda svoje časti in čuti, da jo mora braniti za vsako ceno. Ve, da jo bo obranila samo s tem, da bo živela od dela svojih rok in da se ne sme nikdar ponižati do beraštva. Mislim, da je Tavčar ob Sarevčevi Meti z velikim sočutjem prikazal usodo mnogih kmečkih žena.« Tako nas je dijakovo razglabljanje privedlo tudi do ideje tega dela. Strnili smo jo v ugotovitev, da je v liku te junakinje prikazana vsa tragika neporočenih kočariskih žena, katerih življenje je uprto v en sam cilj: preprečiti največjo bedo v starih letih. V tem prizadevanju so prepuščene same sebi, ne varuje jih ne družba ne zakon. Vendar so v svojem trpljenju velike; življenjska trdota jih ne uniči, stro jih le sile, ki jxresegajo človekiove naravne moči. Rešitev jim prinaša šele najnovejši čas, ko se v zakonodajo vnaša tudi socialno zavarovanje kmečkega človeka. Odmerjeni prostor ne dopušča, da bi podrobneje prikazala učni postopek in njegove rezultate ob ostalih dveh spredaj navedenih literarnih berilih. Zato bom morala navesti le obravnavane probleme ter najvažnejše izsledke o njih. Drugega teksta, odlomka iz Jurčičevega Desetega brata, nismo obdelovali kot samostojno besedilo, temveč kot dodatek in poglobitev k že obravnavanemu domačemu berEu. Zato sem tudi naložila le dva problema, ki pa zahtevata nekoliko podrobnejše reševanje. Vprašanji sta bili naslednji: 1. kako Jurčič v tem odlomku prikazuje kulturno, socialno in gospodarsko stanje slovenske vasi; 2. značilnosti Jurčičevega jezika in metaforike. Ob prvem problemu je poizkus spodletel, vsaj kolikor učenci s samostojnim delom 264 niso našli prave rešitve. Ugotavljali so, da se ljudje radi shajajo v gostuni, da tam besedujejo in možujejo ter urejajo gospodarska vprašanja. Sodijo, da je mogoče iz pogovora razbrati kmečko nagnjenost k praznoverju. Dalj v določanju kulturnega in gmotnega stanja niso prodrli, pač pa so bili pri tem toliko razgibani, da je bilo pogovor lahko voditi in usmerjati do zaželenih ugotovitev. Skupno smo ugotovili zaostalost kulturnih razmer, ki se kaže v odporu do šole in v nerazumevanju za umsko 'delo. Dalje smo se oprli na že poprej omenjeno vraževeretvo ter ga prikazali kot dokaz kulturne zaostalosti. Usmeritev pozornosti na pogovor med Miho izjpod Gaja in Dražarjevim Fran-celjnom je pripomogla, da smo v njiju spoznali predstavnika dveh socialnih stanov na vasi, gospodarsko stisko malega kmeta in oderuško oblastnost vaškega mogotca. Ko smo problem tako z več strani pretresli, smo se domenili za domačo nalogo. Pod naslovom »Kako iz Jurčičevega dela odseva ipodoba slovenske vasi« bodo učenci zbrali misli, ki smo jih razvijali v pogovoru, in jih uredili po naslednji dispoziciji: I. Uvod: Obrščakova krčma — shajališče vaških mož in tribuna javnega mnenja; II. Glavni del: 1. pogled v kulturne razmere v slovenski vasi: a) kmetov odnos do šole; b) vraževerstvo; 2. podoba gospodarskih razmer v vasi —¦ vaški mogotec in kajžar. III. Zaključne misli. Bolj se je postavil predstavnik druge skupine, ki je lahko postregel z bogato zbirko metafor !in povrhu lahko ugcitovil, da so posnete ipovsem iz ljudskega govora ter da so v primerjavo zajeti pojavi iz vsakdanjega kmetovega življenja in okolja. Tako smo lahko znova potrdili že osvojeno znanje o ljudskosti jezika v najboljših Jurčičevih delih. Ob Prešernovem Povodnem možu smo si zastavili tri naloge: 1. določiti taaladno zgradbo po vseh točkah njenega razvoja; 2. poiskati momente, ob katerih nastaja in raste baladno vzdušje; 3. prikazati, kako avtor s pesniškimi sredstvi ilustrira in podpira vsebino. Najzanimivejša izmed njih je gotovo naloga, poiskati točko, kjer se čustvo prvič zgane ob slutnji nečesa nenaravnega, ter pokazati, kako se stvar plete dalje v grozljivost. S posebnim optozarjanjem na to točko problema je uspelo, da so učenci že v zadnjem verzu 3. kitice, t. j. ob koncu zasnove, odkrili vznemirljivo napoved (»ga sta.kne nazadnje, ki bil ji je kos«), nato pa ugotovili, da se prvi vznemirljivi moment v zapletu pojavi šele v 7. kitici (»kjer Donava... zaslišal sem dam«), medtem ko začne samo dogajanje dobivati grozljivo podobo šele v 8. kitici (stopnjevanje v prikazovanju plesa). Nadaljnji razvoj vprašanja sovpada v glavnem z reševanjem prvega problema (o baladni zgradbi) in ne prinaša posebnih odkritij. Zanimivejše je vsekakor delo na tretjem raziskovalnem področju, praivsem zato, ker daje učitelju priliko preverjati, koliko učencem žive v zavesti specifični problemi pesniškega ustvarjanja, ki jih občasno, tudi po daljših časovnih presledkih, spoznavajo ob različnih pesniških delih. S posebnimi navodili sem dijake usmerjala k pozornosti glede ritma, v katerem je balada si>esnjena, ter jih navajala, da skušajo dognati, zakaj ipesniku v danem primeru služi prav tak ritem. Pot do ugotovitve, da je ritem »poskočen«, »živahen«, da »gre na ples«, ni bila dolga in zlasti slednje spoznanje je bilo lahko povezati z dejstvom, da se dejanju, ki se razvija na plesu, tak ritem izrazito prilega, iter je po svojem bistvu plesnega značaja in kot tak ilustrira dejanje. Nadaljnje moje sugestije so vodile k odkrivanju ostalih vsebini se prilegajočih slušnih efektav. Dijaki so jih odkrili v gos/to si sledečih sunrnikih, izgrebli so iz spomina pojem aliteracije in ugotovili njeno funkcionalnost v ponazarjanju viharnega piša. Ko sem jih nadalje usimerjala, da i>oiščejo sredstva, s katerimi pesnik izraža tesnobno naglieo in naraščajočo notranjo napetost, je vzklil na dan tudi pojem anafore. Navedla sem le nekaj funkcionalno najvažnejših »odkritij«. Za razumevanje učnega postopka se mi zdi važno ipoudariti, da mojih sugestij ni razumeti kot »popolno prikazovanje problemov, temveč le kot rahlo nakazovanje poti, ki jo nato odkrivajo in dejansko rešujejo dijaki sami. Seveda pa so zgoraj omenjene pojme glasovnih in besednih figur spoznali že ob predhodno obravnavanih tekstih, vendar se z njimi že nekaj časa niso več srečali. 265 Sadim, da so bile ure, ki sem jih izpolnila z opisano delovno metodo, plodno izkoriščene in so uisipele v obojestransiko, učiteljevo in učenčevo zadovoljstvo. Do uspeha so privedli zlasti posebni psihološki pogoji, ob katerih se je razgibala učenčeva dejavnost. Prvi vzpodbudni psihološki činitelj je že spremenjena razporeditev učencev, ob delovnem procesu. Dejstvo, da jim je bilo dano razbiti vsakdanji sedežni red in razgibati togo zaporedje šolskih klopi, je že samo po sebi dovolj poživljajoče. Pridruži se mu še občutek, da dijak ni prisiljen k molčanju in. poslušanju, temveč da se naravnost mora izpovedovati in se pogovoriti o svojih vtisih, a ne z učiteljem, temveč s tovarišem, s tistim, ki mu sicer šolski red prepoveduje, da bi z njim med potukom izimenjal besedo. Nič ni čudnega, če se aprico teh okoliščin razvije živahna dejavnost, ob kateri čutiš, da je dijaka povsem zajela in da ta čas res živi za stvar, ki mu jo posredujemo. Razzivi jena delovna vnema in sproščenost di Jakovih duhovnih su. sta gotovo pedagoški vrednoti, ki