UVOZNIK IN DISTRIBUTER MAMMUT OPREMA USTREZA EN, CE, UIAA, ISO 9001 NORMAM Foto: Esben Hordt • North of linitigelag, Greenland T.E.R.R.A. GORNIŠKA OPREMA MOUNTAINEERING EQUIPMENT SI 2000 Maribor, I. Internacionale 22, Slovenija Tel.:+386 62 227 613, 109 53 20 Fax: +386 62 109 53 21 HA VAŠO ŽELJO VAM POŠLJEMO BREZPLAČEN KATALOG; ZA DRUŠTVA, ORGANIZACIJE IN USTANOVE POSEBNE UGODNOSTI. PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ iPflDM^O güügBD® [ptliimBüugEk® gwcggd Sfl®w®in)fí¡|® Ogledalo Planinske zveze Slovenije 370 Marjan Raztresen Politika zveze, politika društev 371 Franja Vodušek Menina 372 Vera Pipal Mrzlici za praznik 372 Žarko Rovšček Tumovo »osvajanje« Montaža 373 Marjan Raztresen Sam v gigantski steni 377 Franc Ekar Nasledniki šeste podružnice SPD 379 Jože Perše Planinci na sončni strani Gorjancev 383 Na Sto rži ču spet stoji križ 386 Franci Erzin Vsevremenska pot nad Kolpo 388 Vojko Čeligoj Iz Meiningena na Snežnik 390 Marjan Munda Prekleta blagoslovljena gora 391 Dušan Škodi č Ko poletje mine 394 Saša Stopinšek Špik 396 Odmevi 397 Iz planinske literature 399 Društvene novice 404 Aleš Tacer Vez z življenjem 406 Slika na naslovni strani: Špik nad Policam) (Montaž, 2753 m) iz doline Dunje Foto: Žarko RovSček Planinski vestnih izdaja Planinska zveza Slovenije, 1000 Ljubljana, Dvoriakova ultca 9, p p, 215 Revija Izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbori Manan Raztresen (glavni irt odgovorni uradnik), Janez Bizjak, Sonja Dclinšek. Mitja Košir. Edo Kozorog Silvo Kristan, France MaleSlč, Dragica Manfreda, Marten Premsak. Tone Strojin, Tona Skarja in FranCak Vogelnik. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveza Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo TekočI račun pn Agenciji RS za plačilni promet 50101-678-47046, devizni račun pri Ljubljanski banki - Gospodarski banki d.d. Ljubljana 50100-620-133-900-27620 - šifra valute - 3053/8. Naročnina za leto 1399 znaša 3850 Tolarjev In je plačljiva najpozneje do konca marca 1999, posamezna Številka slane 460 tolarjev- Lelna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi Črkami. Upoštevamo samo pisna odpovedi ■Nameraval sem preko Rekljanske doline v Dunjo in odtod zopet po Brazzovi oziroma Kugyjevi poti na vrh Špika (nad Policami - op. Ž. R.) in potem skozi Tratico v Špranjo in Zajzero nazaj. No, megla je postala docela južna, in dasi je solnce semintja zasvetilo, smo po kratkem posvetovanju sklenili, da ne bo nič. Vodnika sta odšla proti Rablju, jaz pa sem hotel počakati v Neveji, da se morda letošnje hudomušno vreme vendarle spreobrne ter da izvršimo nameravano turo z italijanskim vodnikom Osvaldom Pesamosco, ki je sedaj najzanesljivejši vodnik za Kaninsko in tudi Poliško skupino.« Na tem mestu je izrekel vse priznanje -izbornima vodnikoma« Jožetu Komacu-Pavru17 in Antonu Ojcingerju, Skupaj z Andrejem Komacom-Moto jima pripisuje odločilno vlogo pri Kugyjevih prvih pristopih v Julijcih. Ni se mogel izogniti niti primerjavi svojega vzpona preko severne stene Špika nad Policami s tistim, ki ga je opravil dr. Kugy: »Vsega hoda iz Zajzere do Špika nad Policami gori je bilo 5.25, doli 2.05, skupaj torej 7.30 ur. To turo so izvršili'1, kakor sem izprva omenil, leta 1902 dr. Kugy v 11.30 urah, vdrugič brez vodnika člana italijanskega društva v Trstu: Cepič in Zanutti, ki sta pa zašla in hodila ves dan ter morala prenočiti na vrhu Špika. Tretja sta napravila to turo znana češka turista Čermak In Dvorsky I. i906. z istim vodnikom, letos sem se pa potrudil jaz.« Dr. Tuma je po vrnitvi z Montaža čakal na Neveji na izboljšanje vremena, da bi nadaljeval načrtovane vzpone. Gotovo ni slutil, da zaman čaka tudi svojega vodnika Pesamosco, saj je pred dnevi poslana dopisnica ubrala napačna pota. Zaradi slabega vremena pa je prispel na Nevejo tudi z enodnevno zamudo glede na prvotni načrt. Večerni dež ni dajal dobrih obetov, botroval pa je njegovi odločitvi, da se je naslednjega dne (29. septembra) spustil proti Klužam, kjer je stopil na vlak In se odpeljal domov proti Gorici. IZ DUNJE PREKO MOGOČNE ZAHODNE STENE V Tumovih časih je bil edini zahodni pristop na Pollški Špik iz doline Dunje tisti, ki ga je leta 1882 opravil z vodnikoma Zegom in Marconom grof Brazza. Dr. Tuma se je temu cilju naproti odpravil 25. julija 1908, torej leto dni po svojem vzponu19 s severne strani. Z Antonom Ojcingerjem sta se ob dveh popoldne povzpela iz Zajzere na preva! Rudni vrh in se nato spustila do pastirskega stanu V Kladeh, kjer sta v romantičnem gorskem okolju prenočila. Vzpon sta pričela naslednje jutro ob pot petih zjutraj. Po opisu lahko skle- 15 Smer je leta 1080 preko škrbine Vrti Strmall (Forcadal Distais, 2201 m) skupaj z rezijansklma vodnikoma Antonom Zego in Francem Marconom speljal grof Glacomo dl Brazza. ID Primerjava z vsebino že omenjene dopisnice Osvaldu Pesamosci je zanimiva. 17 Tuma pISe »Baver«. In Prvi pristop: Bolaffio In Kugy z vodnikoma J. Kcmacom In Ojolngerjem - 24. 0. 1902. Prva ponovitev: Cepti, Zanutll - 14. 8. 1904 (brez vodnI kov). : Tudi lelo dni kasneje kolje v dopisnici Osvaldu Pesamosci načrtoval. PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ J-Í on-n _ t-4 ti-t^ ¿A'V?^ __It-. ' Naslovna stran dopisnica Osvaldu Pesa m ose i ' v-V' Si »'^v^T«---'-* -N ' . {/¿' J' f i) C'„ - f „ jft a' ' v -«i—«u,-» - j ' l^'^i* —«• - i» ¿3. Rokopis dr. Henrika Turne parno, da sta se držala smeri prvopristopnikov, današnje » Via Dogrta«,20 ki poteka preko grape Val rot-ta, nato pa po rušnatem in travnatem peče v ju navzgor pod -Pass Cjatif« (»slab« ali »grd« prehod, »Katzensteig«), kjer sta si obula plezalke. Smer ju je nato vodila naprej navzgor preko Sive stene (Párete Grigia) vse do veličastnega razgled i šča. police, ki jo je Brazza poimenoval Belvedere, Turna pa zanjo uporablja lepo slovensko ime Na videzu. Po krajšem počitku sta se spopadla s ključnim delom vzpona, ki so ga Italijani včasih imenovali "Ponte dell' as/no« (»Oslov most«-). Gre za poševen žleb, ki vodi čez visok skalnat prag. Opraviti sta morala še plezanje preko nekaj skokov in sta nato prešla v območje strmih travnatih vesin. Ob enajstih sta stopila na Veliko Lašto, danes znano Veliko Polico (Grande Cengia), ki objema zahodno stran pod vrhom Montaža. Ponekod se nekoliko zoži, je pa še vedno dovolj "Udobna-, da so jo lahko uporabljali italijanski divji lovci za prehod z Neveje2' preko Škrbine vrh Str-mali (Forca dei Disteis) in nato čez Pleče (Spalla Nord, 2458 m) na severno stran v Zajzero. Z Velike Police sta Turna in Ojcinger nadaljevala vzpon proti vrhu Montaža skozi Findeneggov ozebnik " Na njegovo teme sta stopila ob pol enih. Polna vtisov sta se komaj za dve uri predala veličastnemu razgledu, ki mu daleč naokrog ni para. Prvotno namero, da bi še isti dan sestopila na severno stran v Zajzero, sta opustila. »No, postalo je prepozno in bila sva nekoliko trudna: jaz bolj po mogočnem vtisu vsega, kar sem videl - ena najlepših tur, kar sem jih kdaj napravil,« sklene Turna svojo pripoved. Odločila sta se spustiti po Brazzovi južni poti na Nevejo, kjer sta v koči furlanskega planinskega društva (Societa Alpina Friulana) prenočila. Naslednji dan sta se ponovno povzpela na greben Poliških Špikov, kot dr. Turna imenuje vrhove od Montaža do Špika nad Špranjo (Modeon del Buinz, 2554 m). Prestopila sta ga v Škrbini nad Hudimi Policami (tudi Škrbina Hude police, ¡tat.: Forca [Forcellaj della Terra flossa, 2330 m), starodavnem prehodu pastirjev iz Zajzere na Nevejo, in se začela spuščati po strmi grapi, imenovani Hude police." Zaradi nevarnosti padajočega kamenja sta strm snežni žleb kmalu zapustila. Iz Tumove pripovedi lahko sklepamo, da sta prečkala police na severni strani Špika nad Studenci (2392 m), Špika nad Tratico (2405 m)24 in Špika nad Nosom (Foronon del Buinz, 2515 m). Tako sta se približala današnji poti, ki vodi skozi Špranjo do Mazze-nijevega (Majcnovega!) bivaka in sestopila v Zajzero. POT ČEZ BRDA _ _ Montaževa severna stena deluje kot mogočna pregrada, ki se na svoji najvišji točki prelomi na južno stran: najprej preko značilnih stolpičev, nato čez travnate str-maft v objem sončnih montaških planin. Dr. Turna se je v raziskovalni vnemi že isto leto ponovno odpravil v Zajzero. Tokrat ga je pritegnil severni pristop na Montaž preko Vrha Brda.25 Začel ga je z Ojcingerjem (1. septembra 1908 ob 4.10) sredi širokih hudourniških prodišč v Zajzeri in nadaljeval navzgor skozi Špranjo. Pot ju je vodila preko skalnatega praga na takratni planinski pašnik Cijanerico, ki ga na eni strani obdaja pečevje pod Špikom Hude Police, na drugi pa kipi kvišku Turn nad Cijanerico (Torre Genziana, 1936 m). Sprva rahlo nagnjena kotanja se dviga vse bolj strmo in se končuje visoko zgoraj z dvema snežnima grapama: leva preide v Škrbino nad Cijanerico (Forca del Palone, 2242 m), desna pa se zaključi v Škrbini nad Plazom (Forcella Vert Montasio ali tudi Forcella Berdo, Br-doscharte, 2530 m). Ojcinger je poleg brašna tovoril tudi nekaj kilogramov »tekaza svoje ovce, ki so se pasle na območju Cijanehce. Razen obveznega cepina pa je nosil s seboj še triinpolmetrski drog. težak najmanj 15 kilogramov. Služil naj bi jima kot pomoč pri plezanju v skalovju ob prestopu iz grape na glavni greben. Zahodni pristop na Montaž iz doline Dunje. Podrobnejši opis v fcnjtgi A. Msera Zahodne Julijske Alpe. Ljubljana 1998 str. 128 ali G. Buscaigna: Alpl Gluhe. Mllano 1974. str. 166. Danes lerrata -Via Amglia-. poimenovana po leta 1949 ponesrečeni alplnlslki Amalij Zuanl. Stare|$e Ime je Pot italijanskih lovcev {Via dei Cacclafori ItaNani). Prvoprlstopnik Hermann Findenegg 12 Beljaka (I. 1877). Tudi smer I. zimskega pristopa dr. Kugyja I. 1905. 'Ime Špik Hude Polica so Italijani pretvorili v težko prepoznavno Cima della Terra Rossa. V primeru grape Hude police pa poitalljanCeno ime Canalone Huda Pallza težko skrije slovensko poreklo. -,J Italijani uporabljajo za oba vrhova skjpno ime Cime Gambon Js Italijansko: Cima Verda (del Montasio). viasih ludi Vert Montasio. 28 Mešanica otrobov, moke in soJi. ki so jo kot pnboljšekob skromni viso-kogorskJ paši prinašali ovcam približno na vsakih osem dni. 375 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ Montaž iz Dunje Fcito: Žarko Ftovšček Kot vesten gospodarje ves čas oprezai za svojo čredo. Zadovoljen je ugotovil, da je vse v najlepšem redu, in živali nahranil. Turno pa so pritegnili okoliški in daljni vršaci, predvsem njihova imena. S hipsometrom je kontroliral višine posameznih kot, poleg tega pa je občasno meril tudi temperaturo zraka in nagib strmine ter si vse skupaj vestno beležil: »Bilo je 7 ur 50 min. Korak v okovanih čevljih je postal nesiguren, oglašala se je prva lakota. Sedla sva, obula plezalke ter zajtrko-vala Hipsometer je kazal 2290 m višine, termometer 15° C.« Po štiridesetminutnem postanku sta se Ojcinger in dr. Turna začela vzpenjati najprej po strmem pečevju navzgor, nadaljevala po ozki skalnati polici v levo, nato pa prešla v žlambor, ki pada izpod vrha navzdol proti Cijanerici.27 V zadnjem strmejšem delu sta si začela dolg smrekov drog podajati, saj je Ojcingerja med plezanjem že oviral. Prišla sta do ključnega mesta vzpona pod grebenom, kjer so se trije balvani zagozdili v poglobljen hudourniški žleb. Turna nazorno opisuje rabo nerodnega plezalnega pripomočka, ki ga je njegov vodnik od zgodnjega jutra vztrajno vlačil s seboj: "Nisem si pa mogel predstavljati potrebnosti tega za turista nekam čudnega orodja, tem manj, ker sem videl, da je dobremu plezalcu mogoče prosto preplezati vse tri bolvane. Ojcinger mi je odkazal nalogo, da zavzamem * Opis nakazuje, da sta zbrala desni geniji krak Cijanerice, ki preide pod >5/0 grebenom v Skrblno nad Plazom. trdno pozicijo pod skalo in z drogom porivam kvišku njega, plezajočega vodnika. Tanjši konec droga si je Ojcinger zataknil zadi za vrv okoli pasu, tako da se je špica zarila v gube suknje na hrbtu.« Drog se je vodniku večkrat izmuznil izpod gub suknjiča in gaje moral Turna ponovno namestiti, medtem pa se je moral plezalec z vso močjo prižemati k skali. Pri drugem balvanu ga Turna ni več poslušal, marveč mu je debelejši konec droga vsakokrat podstavljal pod nogo, Id je iskala oporo v skali. Sprva nezaupljivi Ojcinger je končno uvidel, da bi lahko vse trt stopnje preplezala prosto aH s pomočjo klinov2' in kasneje z vrvjo potegnila za seboj še nahrbtnika. Na njegovo prigovarjanje, da po nepotrebnem obremenjuje nahrbtnik, je dr. Turna kline in dereze pustil spodaj v koči. Ojcinger je bil upravičeno slabe volje in je velel vreči neuporaben drog navzdol čez skale Tuma pa se je čudil, da prvopristopnik Kugy ni poučil vodnikov, kako je najlaže premagati ključno mesto. Ob desetih dopoldne sta stopila iz žleba, tričetrt ure kasneje pa sta že občudovala veličasten razgled na Vrhu Brda.2® Bližnjemu vrhu Montaža sta se odrekla, saj ju je čakal še sestop po severni strani v Zajzero. Ob 12. uri sta se začela spuščati do Škrbine v Srdih in nekaj časa po južni poti (pot grofa Brazze) navzdol. Nato sta prečila številne travnate police južnega dela Pollških Špikov tik pod Vrhom Brda, Špikom nad Plazom, Špikom nad Cijanerico, Špikom Hude Police in Špikom nad Tratico. Pri studencu, ki priteče izpod Špika nad Nosom in napaja Veliko planino (Casera Parte di Mezzo), sta se začela ponovno vzpenjati in prišla na glavni greben v Škrbini nad Tratico (Forca de lis Sieris, 2274 m). To je pravzaprav sedlo med Špikom nad Nosom in Špikom nad Tratico. Pri sestopu v Zajzero sta iskala prehode po ozkih, skrajno strmih, najprej skalnatih, nato grušč-natih policah. To ni bila hoja po udobni stezi, marveč plezanje z uporabo plezalk, derez in vrvi. Občasno sta se držala kar strme struge hudournika izpod Špika nad Tratico in Špika nad Studenci. Do sredine julija, ko leži v severnih grapah še sneg, so ti prehodi lažji. Utrujenim nogam je prijalo to, da sta prišla spodaj spet na travnat teren. V večernem hladu sta stopila v Zajzersko kočo. KONČNO TUDI V DRUŽBI S PESAMOSCO »Le kam se je potuhnil' Osvaido Pesamosca,« me boste gotovo vprašali. Kljub drugačnemu načrtu je kot vodnik pri vzponu na Montaž iz Dunje najprej sodeloval Ojcinger. Nazadnje je prišel na vrsto za vodenje tudi Osvaido Pesamosca, ki je prav tako povezan s Tumo-vim odkrivanjem tega sveta, njuna korespondenca pa je bila povod za moje preučevanje. 20. septembra 1908 ob šestih zjutraj sta se, potem ko a Originalno naziv -kavlji«, kr ga dr. Tuma pojasnjuje z nemSkim »Mau-rerhakennr: klini v obliki crke L (karnisa). ki so " I i takrat v rabi predvsem pri nemških plezalcih. Avtor se za tozadevna pojasnila zahvaljuje Pavietu Šeg lili in S metu Mlagu M Dr. Tuma ja priporočat Slovenskemu planinskemu dru&tvu nadelavo poti čez Brda na Montaž kot najlažji severni in povsem -»slovenski« pristop ter ga po težavnosti primerjal s potjo Čez Prag na Triglav. S tem bi. kot pravi. -'Storili slovenski turistiki pristopen krasen kotiček Zajzere, zadnji na Slovenskem in Koroškem ozemlju«. Po prvi svetovni vojni smo zal tudi ta del etničnega ozemlja Izgubili. PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ sta v nevejski koči prenočila, namenila na Montaž po Findeneggovi poti in računala na sestop v Zajzero, Do Velike planine (Časera Parte di Mezzo 1552 m) in naprej pod ostenje Montaža sta hodila po klasični južni poti grofa Brazze, od katere se Findeneggova nad Škr-bino Vrh Strmali loči na levo stran. Sprva prekorači travnat hrbet in gruščnat žleb, nato pa prečka strmo Montaževo pobočje oP vznožju stolpa Torre Disteis. Končno sledi vrtoglavo prečenje zahodnega ostenja Montaža nad globoko sotesko Clapadorie po široki, v nadaljevanju pa vse ožji vodoravni polici. Findeneggo-va pot s police navzgor proti vrhu Montaža ju ni zanimala, saj jo je Turna opravil pred sedmimi tedni ob svojem vzponu po zahodni strani iz doline Dunje. Odločila sta se za nadaljevanje po Veliki polici in čez Pleče na sever v Krnico, se pravi po današnji »Via Amalia«(Pot italijanskih lovcev30) navzdol. Še danes je ob pomoči tehničnih varoval sestop po tej smeri ponekod precej neroden. Takrat pa jima je plezanje s Plečeta navzdol čez Plati dodatno otežil svež sneg, pomešan s sodro, tam, kjer se je že stalil, pa mokra skala. Dr. Tuma je imel torej dovolj razlogov, da se je v svojem članku o težavah na široko razpisal. Izkušenemu Pesamosci je ob neki gredi celo spodrsnilo, vendar se je vse skupaj srečno končalo. Cepin, ki se jima je ob tem izmaknil, sta našla kasneje sto metrov nižje na produ Krnice. Tako sta ob pol štirih popoldne srečno prikorakala v Zajzero. Dr. Tuma je bil človek, ki je hotel vsako stvar dognati do Osvaltiov oče je iritfeset let poprej med iskanjem obstreljene divp koze opravil spust po vrvi preko skalnega skoka pod Platmi v krnico in rešil svoj plen. Starejši domačini so mu po prihodu domov povedali, da so lam čez prišli 2e italijanski lovci brez vrvi in se ponovno vrnili. Ta podatek [6 služil dr. Kugyjii In prof. Gstinerju. ki sle lete 1B93 kot prva »turista« šla tam čez, eden navzdol, drugi navzgor. konca. Pollški špiki s pravo zmešnjavo in velikokrat tudi napačno rabo imen slovenskega, furlanskega in nemškega izvora so mu zato predstavljali še poseben izziv. Oa bi lažje določil posamezne vrhove, škrbine in grape, je že opisanim turam dodal še prečenje celotnega grebena od Škrbine nad Cijanerico do Škrbine v Kr-nji Dol (Forca de la Val, 2352 m). Opravil ga je v družbi z Os va Ido m Pesamosco 19. septembra 1908, se pravi dan pred opisanim vzponom po Findeneggovi poti, in s spustom skozi Krnico v Zajzero. Na tej poti si je dobesedno dal duška, kar kaže tudi njegova razprava. V njej opozarja na cel kup napak v takratnih specialkah tako glede poimenovanja kot tudi glede posameznih kot, ki jih je kontroliral z višinomerom. V sklop Tumovega preučevanja Poliških Špikov z okolico velja šteti tudi njegovo turo iz Kluž (Chiusaforte) preko Saletta na vrh Strme peči31 (Monte Cimone, 2379 m) s sestopom preko planine Peco! na Nevejo. Opravil jo je 17. septembra 1908 s Francem Marco-nom iz vasi Raccolana, ki je tedaj veljal za najboljšega poznavalca Kanmske in Potiske skupine na italijanski strani. Kljub starosti se je zdel Turni primeren, saj je bolj kot vodnika rabil dobrega poznavalca imen. Z vrha Strme peči se je neugnani raziskovalec »nekoristnega sveta«ie oziral preko doline Reklanice tja proti pogorju Kanina, za katerim je slutiti bližnjo Rezijo. Obe ti območji sta bili tudi predmet preučevanja dr. Henrika Turne. To pa je že novo delo. kateremu se je prav tako temeljito posvetil. Tudi o tem bomo spregovorili, morda v kateri izmed prihodnjih številk našega glasila. " O tem piše v članku Slrma Peč (Monte Cimone. 2360 m) v PV 1909, str. 7-9 in 25-27. TOMAŽ HUMAR NAMERAVA PREPLEZATI ŠTIRI KILOMETRE VISOKO JUŽNO STENO DAULAGIRIJA SAM V GIGANTSKI STENI MARJAN RAZTRESEN Tomaž Humar, 30-letni vrhunski alpinist iz Kamnika, se bo 13. septembra vnovič odpravil v Himalajo, da bi tam po sredini preplezal gigantsko štiri kilometre visoko južno steno osemtisočaka Daulagirija, »alpinistični cilj za tretje tisočletje«, kot je ta drzni plezalski podvig imenoval prvi osvajalec vseh 14 osemtisočakov, kolikor jih je na svetu, Južnotirolec Relnhold Messner. Slovenski alpinist namerava steno preplezati popolnoma sam, ker je to po njegovem prepričanju edina možnost, da načrt uspe; tam se namreč neprestano podirajo ogromni seraki, ki se jim lahko izogne le en sam hiter plezalec, saj je že naveza dveh prepočasna. »Pravzaprav so bile vse moje dosedanje največje odprave priprava na to plezanje,« nam je dejal svetlolasi alpinist, ki ¡e še tik pred odhodom iskal sponzorje, da bi denarno pokril ta logistično izjemno zahteven projekt. Te priprave pa so trajale od leta 1994, ko je skupaj z Tomaž humar, moi. Ki se ho kol prvi rta svetu spoprijel z osrednjim delom južne stene Daulagirija. 377 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ Sam na gori, sam v s tu n i ji katera ga v primeru nesreča ne bo mogel nihče reševati. legendarnim Stanetom Belakom-Šraufom po prvenstveni smeri priplezal na vrh skoraj 7000 metrov visokega himalajskega Ganeša. Leto dni pozneje je Humar po treh dneh bivakiranja v »območju smrti« na nadmorski višini nad 7500 metrov sam priplezal na vrh Anapur-ne (8091 m), še leto pozneje je s pokojnim Vanjom Furlanom na alpski način preplezal severo-zahodno steno 6828 metrov visokega himalajskega lepotca Ama Dablam, za kar sta plezalca prejela svetovno najprestižnejšo alpinistično priznanje »zlati cepin«, jeseni istega leta je sam preplezal 2500 metrov visoko severozahodno steno deviške himalajske gore Bobaye (6808 m), leta 1997 je nekoliko za Janezom Jegličem po deviški zahodni steni priplezal na vrh himalajskega Nuptseja (7742 m), tam našel samo Jegličevo radijsko postajo, ker je nesrečnega plezalca orkanski veter odpihnil z gore, ter se sam vrnil v bazni tabor, lanskega oktobra pa je sam preplezal najtežjo tehnično smer na svetu v steni ameriškega El Capitana, Vsa ta leta pa je - enako kot je bil njegov alpinistični vzornik Šrauf - zasvojen z osem tisočakom Daula-gi-rijem, v katerega južni steni sta doslej z delnim uspehom plezali le dve odpravi, poljska, ki je biia v levem delu kar 45 dni in je prišla do višine 7600 metrov, in slovenska (Stane Belak, Cene Berčič, Emil Tratnik), ki je bila v desnem delu 15 dni in je doslej priplezala najvišje, približno 7800 metrov visoko. Tomaž Humar bo z majhno ekipo, v kateri bodo tudi zdravnik, snemalec in fotograf. Iz Katmanduja odšel na kratko aklimatizacijo v gore nad Pokaro, od tod odletel v 4800 metrov visok bazni tabor pod severno steno Daulagirija, da se bo v tej steni aklimatiziral do nadmorske višine 7500 metrov, od tod s helikopterjem, ker je to edina možnost, odletel pod južno steno gore in tam na nadmorski višini 3800 metrov začel svoje zgodovinsko plezanje. »Podvig je nadvse tvegan,« nam ja dejal Tomaž Humar, »kajti ko bom v steni, vrnitev po isti smeri ne bo možna.« Prvi de! stene, do višine 7300 metrov, bo v lunini svečavi plezal tri noči, ker podnevi tod drvijo smrtonosni plazovi ledu in kamenja, četrti dan bo spremenil bioritem in poskusil preplezati kakšnih 400 višinskih metrov navpičnih in celo previsnih skal, kar je najtežavnejši del stene, peti dan bo preplezal še dobrih 500 višinskih metrov vršnega dela stene, stal popoldne na vrhu gore, 8167 metrov visoko, in po severozahodnem grebenu takoj sestopil čim nižje, da bo prišel iz »cone smrti«, naslednji, šesti dan, pa ga Mogočna štirikitometrska južna stena Daulagirija z vrisano smerjo, po kateri namerava Tomaž Humar priplezati na vrh gore. Cene Berčie PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ bodo nekje na severovzhodnem grebenu čakali tovariši, s katerimi se bo vrnil pod severno steno gore ter od tod v Katmandu in domov. To je idealen scenarij, ki pa ga lahko bistveno spremeni kakršnokoli poslabšanje vremena ali plezaičeva poškodba. "Sam seveda računam, da se bo vse izteklo po predvidevanjih, sicer se podviga ne bi lotil,« pravi Tomaž Humar, ki bo imel v steni v nahrbtniku do 30 kilogramov opreme in za 15 dni hrane - vse, kar bo potreboval za preživetje v neusmiljeno kruti steni, v kateri štiri kilometre skalnate in ledene navpičnice doslej še ni nihče preplezal. PRAZNOVANJA OB 100-LETNICI KRANJSKEGA PLANINSTVA _ NASLEDNIKI ŠESTE PODRUŽNICE SPD Planinski dom na Kallfeču ob jubileju FRANC EKAR Uradno najavo, da v Kranju letos praznujemo stoletnico, odkar je bila 12. julija 1899 ustanovljena Kranjska podružnica SPD v Kranju, je bila 1, avgusta 1998 na Ledinah. Pričetek praznovanja je bil na novega leta dan, 1. 1.1999, na Kališču, kjer so na planinski dom pritrdili jubilejno sporoči/o. Kljub snežnemu metežu in slabemu vremenu je bilo prisotnih preko sto planincev, domačinov, markacistov, vodnikov, gorskih reševalcev, večernega vzpona na Storžič, kjer naj bi bilo kresovanje in ognjemet, pa zaradi megle in slabe vidljivosti ni bilo. V januarju smo v počastitev jubileja v hotelu na Šmarjetni gori pripravili fotografsko razstavo Cirila Vel ko vrha o slovenski planinski poti; otvoritev razstave so popestrili simfoniki RTV Slovenija. Slovesnosti so bile nadalje ob 20-letnici prvega pristopa Slovencev na vrti Everesta z razstavo Staneta Klemenca o Everestu in s simpozijem o alpinističnem ekspedictonizrnu ter z odličnimi in kakovostno izbranimi arhivskimi gradivi o prvi slovenski odpravi na Everest leta 1997. Predavanja in predstavitve še živečih članov odprave na Everest se je udeležilo preko 600 ljubiteljev gora in Himalaje. Za jubilej ob stoletnici kranjskega planinstva je dala tudi Pošta Slovenije posebno priznanje, saj bo izdala planinsko jubilejno znamko z motivom Storžiča s planiko, kajti prav Storžič je bil in je še paradiž planik in druge alpske flore. Dne 5. junija smo v veliki dvorani Gorenjskega sejma v Kranju pripravili posebno planinsko družabno prireditev z razvitjem novega prapora, podelitvijo posebnih priznanj PD, PZS in občinam. Nagovore in govore so imeli župan Mestne občine Kranj Mohor Bogataj, osrednji govor predsednik PZS Andrej Brvar, pozdravni govor pa Franc Ekar. Organizatorji so pripravili tudi odlično etnografsko zasnovano razstavo »Iz zaprašenih artiivov kranjskega planinstva«. Planinsko društvo Kranj je ob jubileju prejelo številne čestitke, pozdrave in darila. PLANINSKA DRUŽABNA PRIREDITEV Takole je na kranjski slovesnosti prisotne pozdravil predsednik PD Kranj Franc Ekar: »Prisrčen pozdrav vsem ob spoštljivem 100-letnem jubileju in večeru kranjskega slovenskega planinstva! Še posebej pozdravljam med nami drage goste: župana Mestne občine Kranj Mohorja Bogataja, župane občin Jezersko Milana Kocjana, Preddvor Mirana Zad-nikarja, Cerklje Franca Čebulja, Šenčur Franca Kerna in Naklo Ivana Štularja Planinski pozdrav predsedniku Planinske zveze Slovenije Andreju Brvarju, članom UO, predsednikoma Gorenjskega in Savinjskega meddruštvenega odbora, članom planinskih društev Gorenjske, članom kranjske podružnice SPD do leta 1941, ustanovnim članom iz leta 1946, članom Častnega in organizacijskega odbora za pripravo praznovanje 100-letnice. Poseben pozdrav je namenjen SPD iz zamejstva - s Koroškega in Tržaškega ter prebivalcem krajev pod gorami, pod Storžičem In Grintovcem. Izteklo se je stoletje, odkar so zavedni Slovenci v Kranju sklenili ustanoviti šesto podružnico Slovenskega planinskega društva. Prehojeno obdobje je po! zavednega slovenstva, sreče in trpljenja, nemira, smrti in ognja, zmag, opojnosti in miru. Prehojena pot od Stola, Storžiča, preko Grintovcev do Everesta je pot premagovanja in borbe z naravo, hkrati pa preizkušnja samih sebe. Preplezali smo poti kar najbližje do zvezd in se krepili v stičišču med nebom In zemljo. Dosegli in doživeli smo srečo na gori, v sijaju in žaru gorskega cvetja, ledu, kristalnem snegu in snežni opojnosti, ki smo jo delili z mladimi, zrelimi in ostarelimi vedno gora in vrhov željnimi. Stoletje kranjskega planinstva je praznik in spomin na vsa obdobja kranjske planinske usvarjalnosti od bisernih začetkov v prejšnjem stoletju do vojnih viher, povojnih obnov, razpotij in vzponov ter planinske sreče. V samostojni planinski alpski državi Sloveniji naj se na večeru planinstva zahvalim vsem, ki so storili karkoli dobrega za naše planinstvo, hkrati pa se opravičim, če 379 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ Na slovesnost na Kal&ČU so pripeljan starejše zaslužne planince Franca Jalna. 92-letnega Karla Bajta, 78-letnega Toneta ličarja, prvega oskrbnika doma Rada Čarmana. Janeza Hribemlka ter zaslužni planinkl Rožo Zabretin Lojzko Trebušak. vremena niso bila samo lepa. Vendar pa naj bno slovo od tega stoletja in vstop v novo tisočletje nadaljevnaje poti miru. planinske opojnosti in dobrih, srčnih gorskih zbližanj in prijateljstev.« Kranjski Župan Mohor Bogataj je takole nagovoril zbrane: "Davnega leta 1899 so se zbrali narodno zavedni ljubitelji slovenskih gora in v Kranju ustanovili Kranjsko planinsko društvo. Dejanje samo po sebi danes ne pomeni nekaj posebnega, vendar je potrebno razumeti tedanje razmere. Ustanovitev slovenskega planinskega društva je zaradi izjemno močnega nemškega vpliva mejila na nemogoče, vendar je kranjska trmoglavost, zagnanost in narodna pripadnost, predvsem pa močna volja in želja več kot uspešno obrodila sadove. Društvo se je kljub neugodnim razmeram hitro širilo in obenem dosegalo odmevne rezultate tako pri izgradnji planinskih domov, urejevanju in markiranju planinskih poti, skrbi za planinski podmladek, organizaciji gorske reševalne službe kot tudi pri posameznih alpinističnih vzponih. Z vsemi temi aktivnostmi je društvo storilo kar največ za popularizacijo planinstva In ob tem za ohranjanje neokrnjene narave, obenem pa je predstavljalo nepremagljivo steno pred nevarnostjo prilaščanja slovenskih gora s strani tujcev. Predolg bi bii seznam vseh uspehov kranjskega planinstva, da bi jih navajali na tem mestu, pa vendar ne moremo mimo izjemno odmevne osvojitve najvišje gore na svetu - Mont Eve-resta. Pred dvajsetimi leti sta kot prva Slovenca stala na vrhu najvišje gore sveta prav člana Planinskega društva Kranj, žal že pokojni Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj. V današnjem času predstavlja Planinsko društvo Kranj najbolj razširjeno množično organizacijo ne samo v Kranju, ampak tudi na območju celotne Gorenjske. Pod skrbnim in požrtvovalnim vodstvom neumornega predsednika društva Franca Ekarja je vtkano v vse pore družbenega življenja. Člani društva predano in pred-380 vsem s prostovoljnim delom nadaljujejo pred stoletjem začeto delo, zato smo lahko prepričani, da bodo našim zanamcem ohranili vso lepoto slovenskih gora. Ob tem jubileju želim v svojem imenu kot tudi v imenu Mestne občine Kranj vsem članom društva še obilo uspehov, vsem ljubiteljem planinstva pa čvrst in varen korak na planinskih poteh.« GOVOR PREDSEDNIKA PZS Daljši govor je imel predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar. ki je dejal: »Kot piše društveni kronist, so bile korenine nastanka Kranjske podružnice Slovenskega planinskega društva pred sto leti podobne tistim, ki so botrovale nastanku Slovenskega planinskega društva. Ko je stara, napol fevdalna družba na Slovenskem prehajala v novejše, kapitalistične oblike gospodarstva, javne uprave In družbenega življenja, se je začel krepiti tudi pritisk nemškega meščanstva na slovensko konkurenco. Ta pritisk je prehajal Iz prvotno naprednejšega liberalizma v vse bolj grobi nacionalni šovinizem. Kranj v tistih časih ni kazal ugodne klime za Slovence, zato ne preseneča, da sta peščici kranjskih rodoljubov pomagala ustanovit p re potreb no planinsko podružnico Frischauf in Kocbek. Čeprav se v planinski organizaciji zavzemamo za številčno močna in po vsebini kompletna planinska drujštva, jih, resnici na ljubo, ni na pretek. Planinsko društvo Kranj se lahko postavi ob bok društvom, ki imajo bogato in pestro društveno življenje na eni strani, obenem pa se po številu članov uvršča na šesto mesto v družini, ki danes šteje 228 planinskih društev, V 100 letih se je planinsko društvo Kranj izkazalo in potrdilo kot dober gospodar gorskega prostora, ki mu je zaupan v skrb. In zgleden razširjevaleo planinske misli in ideje v osrednjem delu Gorenjske, Ob tem posebej izpostavljam tri področja, kjer drujštvo, ki danes slavi, izstopa Iz povprečja: planinsko obvladovanje gorskega prostora Krvavca, Storžlča in Ledin s kočami in potmi, razvijanje prostovoljnega vodništva ter vzgoja alpini- PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ stov svetovne vrednosti. Vse to krasi podobo današnjega slavljenca, ga dela polnega in bogatega. To še posebej cenim in zavoljo tega planinsko društvo Kranj toliko bolj spoštujem. Življenje v tako veliki in stari organizaciji kot je planinska prinaša vzpone in padce. Nedvomno drži, da smo se v tem desetletju poslovili od enega zlatih obdobij slovenske planinske organizacije, ki jih je bilo v preteklosti na pretek in ki jih bo tudi v prihodnosti dovolj. Bogato obdobje je odlikovala množičnost članstva, čez 100.000 v najboljših letih, živahna obnova in gradnja koč, pestra in bogata društvena aktivnost, mednarodno odmevni dosežki alpinistov itd. Na spremenjene razmere v družbi in v gorah v iztekajočem se desetletju smo se večkrat odzvali povsem neprimerno. Zidanje plotov v lastni orgnaizaciji, drobljenje in odsotnost vzajemnosti in solidarnosti so zunaj znaki sebičnosti, zaprtosti in duhovne pritlehno-sti, ki so navkljub častnemu kodeksu, na katerega vsi prisegamo, še vedno med nami. Resda so to slabosti, ki so se zavlekle v vse pore družbe na sončni strani Alp, a ne vidim razloga, da bi posnemali slabe in škodljive zglede. V desetih letih smo zgubili četrtino vsega članstva, obenem pa se je število društev povečalo za četrtino. Na dlani je, da je današnje povprečno planinsko društvo številčno skromnejše, slabotnejše in ranljivejše kot nekdaj. Ljudska modrost pravi, da reka, ki se v rokave deli, nima nobene moči Zato ob tem ne presenečajo podatki, da se je število planinskih šol zmanjšalo, da je manj planinskih skupin na šolah, da se trgajo utečene kadrovske poti, ki so vodile najbolj sposobne od pionirjev-planincev preko alpinistov do gorskih reševalcev ali vodnikov. Ni veliko zagrešil tisti, ki je ob obravnavi teh pojavov navrgel, da se v velikih društvih dela, v majhnih pa uživa. Sposojena misel velikega pisatelja pravi: Vse na svetu želi biti most: nasmeh, stisk roke, poljub, vse to gradi in išče pot do bližnjega. To, kar je pisatelj zapisal pred desetletji, počne danes razviti svet: se združuje, išče skupne interese in stične točke. Tudi planinsko organizacijo v Sloveniji čaka naloga, da se združujemo in tesneje povezujemo. Združevanje in stapljanje planinskih društev, ne da bi okrnili ali posegli v vsebino ali življenje manjših društev, bo nujno, če bomo še hoteli kvalitetno opravljati naloge in poslanstvo planinskih organizacij. Le tako nam bo dano, da bomo lahko načrtovali in uresničevali velike projekte. Pred slabim mesecem smo, ne naključno, praznovali v Kranju dvajsetletnico slovenske osvojitve Everesta. Upravičeno velja smer za največji kolektivni dosežek slovenskega alpinizma v Himalaji. Je dokaz, da složni zmoremo višje in težje smeri na vseh planinskih področjih. Nove planinske koče, kot npr. Kredarico, Krnska jezera, smo nekdaj gradili vsi skupaj po načelu vsi za enega, eden za vse. Po teh velikih projektih, ki so bili v javnosti dobro sprejeti, se je število članov planinske organizacije vedno povečalo in s tem smo planinci pridobivali družbeni ugled in moč. Te besede, čeprav malček trpke, govorim tu zato, ker pričakujem, da se planinsko društvo Kranj ne bo izneverilo tradiciji in bo med aktivnejšimi društvi pri Iskanju odgovorov, ki naj bi pokazali skupno pot v novo tisoč- letje človeštva In novo stoletje planinske organizacije. Mnoga vprašanja, ki jih je že v preteklosti načelo PD Kranj: so kasneje odgovorno in zavzeto reševali v najvišjih planinskih in tudi oblastnih organih. Zdi se, da smo v dobi Interneta začeli tudi gore dojemati na internetsko-vlrtualen način. Vedno več je enodnevnih izletov. V ritmu, ki ga prinašajo novi časi, hlastamo tudi za gorskimi užitki. Drvimo po pteh na ciljne vrhove, da bi končali izlet še isti dan in kasneje na večer podoživijaii videno - udobno zieknjeni doma. Zvena alpinističnega kladiva v stenah ni več slišati, pa ne le zato, ker klini v plezalnih smereh ne bi bili potrebni, pač pa zato, ker je alpinist v vznožju sten danes redkost. Zato je tudi nesreč več kot kdajkoli prej. Planinstvo vse manj ostaja način življenja. Odmerjen čas za obisk gorá postaja vse krajši, cilji obiskovalcev so vse bolj zahtevni, zato sili to v večje tveganje. Vse to so navade današnjega življenja, ki slabo vplivajo na varnost obiskovalcev gorá. Zato planinski organizaciji množičnost za vsako ceno ni več glavni cilj; NiRl Predsednik PZS Andrej Brvar in predsednik PD Kranj Franc Ekar rta praznovanju ob kranjskega planinstva kvečjemu želimo množice obiskovalcev navdušiti za planinstvo kot način življenja. Čeprav danes slavimo častitljivih 100 let planinskega društva, pa ne smemo pozabiti, da so za ta praznik zaslužni mnogi, ki so v teh letih predano in požrtvovalno delali v društvu. Planinski organizaciji vseskozi dajejo pečat ljudje, pri katerih le ljubezen do življenja traja dlje od ljubezni do gora. Tudi zato je današnjih 100 let planinskega društva predvsem praznik tistih, ki stojijo za suhoparnimi številkami v kronikah o opravljenih prostovoljnih urah, preplezanih prvenstvenih smereh, vodenih izletih, predavanjih, markiranih poteh. Ko izrekam čestitke slavljenou, se v isti sapi zahvaljujem vsem tistim članom planinskega društva, ki so oblikovali podobo današnjega jubilanta. In na koncu lahko zaželim vam in jubilantu še na mnoga leta in hvala za vse, kar ste prispevali v teh letih v planinsko skrinjo.« 40 LET DOMA NA KALIŠČU Zadnje od praznovanj ob 100-letnlci slovenskega planinstva v Kranju pa je bilo 18, julija na Kallšču, ko so to slovesnost združili s 40-letnico Doma na Kališču. "Kot prvo nalogo si je stavila Kranjska podružnica 381 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ (Kranj-SPD) zgradbo koče na Storžiču pod Bašeljskim sedlom, imenovati bi se imela Valja včeva po Matiji Valjavcu Kračmanovem, ki je bil doma iz Srednje Bele, vasi pod Storžičem, in ki je nedoseženo lepo opeval svoj rojstni kraj, svojo Storžičevo deželo,« Tako so si takratni kranjski rodoljubi na prvem ustanovnem obenem zboru Kranjske podružnice Slovenskega planinskega društva v gostilni pri Stari pošti 12. julija 1899 kot prvo nalogo izbrali gradnjo planinske postojanke na približno enaki lokaciji in le nekoliko višje od današnje lokacije, na »Jamah«. Na ustanovnem občnem zboru so bili tudi gostilničarja iz Tupalič Franc Vehovec in Franc Dolžan, poštarica iz Tupalič Franja Demšar in poštar iz Kokre Josip Verdir. Zaradi zapletov glede pridobitve zemljišča se je podružnica odločila postaviti planinsko kočo na Stolu in jo poimenovati po dr. Francetu Prešernu, v letu 1909 pa jo je tudi slavnostno odprla. V prvem desetletju je podružnica izvedla številna markiranja pastirskih in lovskih steza in med drugimi so na novo označili - markirali, kot so v brošuri leta 1909 zapisali, »pot iz Preddvora čez Baše I j in na Storžič, dalje s Storžiča čez Zaplato v Preddvor in s Storžiča v Tržič«. Že takrat je bila izjemna aktivnost in zavzetost, da bi Storžič z okolišem približali planinstvu. Po 31 letih delovanja Kranjske podružnice so na občnem zboru leta 1931 ponovno razpravljali in odločali, da bi vendarle gradili planinsko kočo v Storžičevem okolišu, za planino Javornik pri Kamičarjevem pastirskem stanu ali na Bašeljskem sedlu. Takratni predsednik mag. ph, Franc Šavnik se je še posebej zavzemal za drugo lokacijo. Ko bi se ideja začela uresničevati, je Šavnika prehitela smrt. S tem so se priprave oddaljile, pa tudi težave s pridobitvijo zemljišča so se - enako kot v letu 1899 - zaostrile. Bližnja vojna vihra je te aktivnosti prestavila v povojni čas, v leta 1948/50. So pa na t. i, Sp. Kališču postavili še pred vojno poleg najstarejše pastirske koče -»kamnjače« - Dolenčeve lovske koče še Jalnovo kočo, ki je bila že kar prava planinska postojanka. Od lastnika iz Bašlja so odkupili zemljišče in leta 1935 je bila otvoritev in blagoslovitev pastirske koče Agrarne skupnosti Bašlja, združena s postavitvijo križa vrh Storžiča ob evharističnem kongresu v Ljubljani, Praporščak ob stoletnem jubileju je bil Ou£an Feldln. Detček z razstave ■ Iz zaprašenega stoletnega arftiva« v Kranju, ki 382 so jf) postavili na skoraj alo kvadratnih metrih. V letih 1947/48 so se ponovno oživile ideje o planinskem domu v Storžičevem južnem okolišu. Prva namera je bila, da bi kandidirali za odkup Dolenčeve lovske koče. ki jo je lastnik prodajal, ker je bilo lovišče odvzeto in podržavljeno. Po notarskem zapisu Ciril Hudover-nlk pojasnjuje, da je to kočo zaradi odlične in atraktivne lokacije hotelo odkupiti planinsko društvo, vendar pa je zmanjkalo 500 dinarjev od 4.500 zahtevanih. Po tej ceni jo je odkupila Uprava lovišč LRS in je še danes v lasti Zavoda za gojitev divjadi Kozorog iz Kamnika. Nadaljnje ideje so se v UO pojavile o koči na planini Javornik. Vendar so prav po zaslugi Franca Jalna to idejo opustili in so se pričeli zavzemati za lokacijo med Bašeljskim sedlom in današnjo, kjer stoji planinski dom - 12. julija 1899 so na 1. občnem zboru Kranjske podružnice SPD v glavni koči določili, da bi prav tu zgradili planinsko postojanko. DELAVNI PODSTORŽIŠKI PLANINCI Že junija 1947 so se za današnjo lokacijo planinskega doma Kal išče družno odločili in jo določili Franc Jalen, Franjo Klojčnik, Ciril Hudovernik in Tone Tlčar iz Preddvora, vsi gorš željni planinci, pa tudi takratno vodstvo PD, Tudi o imenu doma so razpravljali in neuradno je bilo največ predlogov, naj bi se imenoval po dr. Francetu Prešernu, kajti Prešernovo kočo na Stolu so partizani - enako kot Jalnovo na Kališču -požgali; vendar pa so vso dokumentacijo v zapisnikih vodili pod imenom »planinski dom na Storžiču«. V 50. letih se je gradnja aktivno pričela. Glavno vodstvo PD je bilo na plečih gospodarja Jožeta Pavlica, Cirila Hud-overnika in Karta Padjere. Delo na gradbišču je vodil Vovkov Tone - Kaštrun Tone iz Preddvora, tesarska dela je izvajal »Parkeljnov« iz Britofa, nosači s konji so bili domačini Sveder iz Preddvora, Lojzelj iz Tupalič, Korošec iz Mač, Petrove iz Bašlja, kasnejši nosači so bili tudi Remčevi iz Mač. Fizična dela so v glavnem izvajali domačini iz Mač Fendetovi, Koroščevi, PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ Sveščevi, Kajžarjevi, iz Nove vasi Ribčevl, Oreharjevi. iz Baši j a Petrovčevi, Urbanovčevi in drugi posamezniki - domačini iz vasi izpod Storžica Še posebej so se izkazali alpinisti Jože Žvokelj, Milan Kranjc, Janez Hribernik, Franc Gašper I in in Franc Jezeršek ki pa so jih pozabili povabiti na otvoritev, kot so tudi domačine izpod Storžiča, Planinski dom je bil v letu 1959 zgrajen, po 60 letih je bila uresničena želja kranjskih planincev, da imajo svoj planinski dom v nedrjih Storžiča, In 2 avgusta 1959 tudi odprt In tudi nepričakovano imenovan po Kokrškem odredu. Kot ni administrativnih aktov o pridobitvi zemljišča, izgradnji kolovozov in steza ter uporabi zemljišča, ni niti odredbe o uradnem imenovanju doma. Domačini in planinci so to ime redko uporabljali, kočo so imenovali »dom na Kališ«. Planinski dom na Kališču je v sedemdesetih letih dobil tekočo vodo z Bašeljskega sedla. Glavni organizator pri tem je bil Stane Likar, še zlasti srčen »Kališar«, Leta 1974 je dom dobil tovorno žičnico, dolgo skoraj dva kilometra, v osemdesetih letih so ga popolnoma adaptirali, saj je strop zgnll in se zrušil. Dom so opremili s solarnim sistemom razsvetljave, V letu 1994 so na pobudo domačinov, Turističnega društva Bašelj in vaške skupnosti - Krajevne skupnosti Bela opravili blagoslovitev doma. Ob tej priložnosti je bila dana javna pobuda, da se dom imenuje "planinski dom na Kališču« ali, kot so ga Kranjčenl že v letu 1899 hoteli poimenovati, po pesniku Matiji Valjavcu. Predlog domačinov so posredovali občini Kranj, ta najvišji organ pa je z vsemi glasovi podprl ta predlog In tako imamo prvi dokument o uradnem imenovanju. Prvi oskrbnik doma v letu 1959 je bil podpredsednik planinskega društva Rado Čarman, ki je znan po tem, da je vrh Kališča zasadil z narcisami. V 40-letnem obdobju pa je dom dobil tudi kontrolne točke planinskih transverzal od osrednje slovenske, Gorenjske partizanske poti In Kranjskih vrhov do Storžlčeve transver-zale Tudi letošnji 40-letni jubilej koče, ki sovpada s 100-letnico kranjskega planinstva, je poseben spomin in pozornost na julij 1899, ko je bila 12. julija ustanovljena kranjska podružnica SPD. 65 LET, ODKAR SO V NOVEM MESTU USTANOVILI PODRUŽNICO SPD___ PLANINCI NA SONČNI STRANI GORJANCEV JOŽE PERŠE Letos prvega aprila je poteklo 85 let, odkar je bila v Novem mestu ustanovljena podružnica SPD za Dolenjsko in Belo krajino. IZ ZGODOVINE DRUŠTVA Med 1. svetovno vojno je delo društva skoraj zamrlo, saj imamo do leta 1920 sila skromne podatke o življenju dolenjskih planincev. Izredno zanimiv pa je zapisnik z dne 14, marca 1920, Na ta dan se je planinskega občnega zbora od 84 članov udeležilo natanko 30. Podružnica je bila v kritičnem obdobju in nekateri so razmišljali o njenem razpustu. Toda to se ni zgodilo. Zanimive so besede tedanjega ravnatelja novomeške gimnazije profesorja Westra in somišljenikov: "Podružnica naj nadaljuje z delom, da bodo ljubitelji livad in gora lahko nadaljevali z izleti in drugimi prireditvami...« Profesor Wester je povabil v planinske vrste vse sloje prebivalstva. Za predsednika so na omenjenem občnem zboru izvolili znamenitega naravoslovca profesorja Ferdinanda Seidla, Ta je 7, aprila 1920 napisal okrožnico, v kateri je prijazno povabil ljubitelje domovinske prirode, da pristopijo kot člani v podružnico SPD. Profesor Seidel je nadaljeval: "Podružnica hoče s složno pomočjo podpirati namen osrednjega društva, hkrati pa nuditi članom priliko, da ob skupnih izletih spoznavajo dolovje in gorovje prelepe, toda premalo poznane novomeške okolice. Ob takih izletih si čvrsti-mo zdravje, bistrimo um, dihamo svobodo večno lepe prirode in si krepčamo ude za napornejši »poset« alp- skega velegorja ob Savi In Soči, Dravi in Savinji, ki je ponos naše domovine...« V okrožnici je povabil na izlete na Mehovo, Dobravo, Hmeljnik, Sv. Peter nad Sotesko, Gorjance (vrh Sv. Jere), Podgrad-Peščenik-Semič, Sprva so bili osrednja dejavnost društva izleti in planinski plesi, kmalu pa so začeli urejati planinske poti. Markirali so več poti na Gorjance, poleg tega pa še naslednje: Novo mesto-izvir Temenlce-Ponikve, Straža-Llpovec-Ajdovec-Soteska-Sv. Peter nad Sotesko in Straža-Toplice-Podtum-Podstenice. V letu 1921 so novomeški planinci na Zajčevl hiši v Vel. Cerovcu odkrili spominsko ploščo pisatelju Janezu Trdini, ki je živel In delal v Novem mestu in se povsem posvetil Gorjancem, tej mehki in valoviti pokrajini Dolenjske in Bele krajine. Na predlog podružnice SPD Novo mesto so 15. avgusta 1923 po Janezu Trdini poimenovali najvišji vrh Gorjancev, Že leta 1927 so sprejeli pravila društva, uvedli nove članske izkaznice In uspeli pridobiti popust pri prevozu planincev po železnici. Prvo planinsko zavetišče so si novomeški planinci uredili pri Miklavžu, potem ko so uredili Izvir Gospodične, pa so postavili prvo leseno kočo nad tem studencem. Po drugi svetovni vojni je bil prvi občni zbor društva 10. februarja 1946. Ker je prva koča pri Gospodični v začetku vojne pogorela, so začeli 20, septembra 1948 na istem mestu graditi novo. Dela so hitro napredovala In septembra 1949 je bila koča že odprta. 1967, leta so planinci skupaj s turističnim društvom Novo mesto uredili Trdinovo pot Izdali so vodnik in 383 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ Predsednik PD Novo mesto (v sredini) In predsednik P?3 sta najbolj delavnim novomeškim planincem podelila priznanja PZS. .'V-iv PD Novo mesto izkaznico, ki sta popravljeni in dopolnjeni doživeli še dve izdaji. KRSTNA SLAVA NA GORJANCIH Prostrani Gorjanci s svojo omamno močjo od nekdaj privlačijo ljudi z obeh strani te prelepe gore, z dolenjske in belokranjske, da se podajajo v širne gozdove, uživajo prelesti cvetočih košenic, se odžejajo z bistro stu-denčnico, ki je je ta gora polna in se na koncu vzpnejo na obli vrh, s katerega je prečudovit razgled, na eno stran po celotni naši domovini Sloveniji, na drugo pa daleč po sosednji Hrvaški. Stoletja se je vrh Gorjancev imenoval Sveta Jera, kajti v čast tej priljubljeni svetnici so pred stoletji postavili na vrhu Gorjancev cerkvico. Začetek gradnje te najvišje ležeče dolenjske cerkvice se izgublja v mraku srednjega veka, iz arhivov pa zvemo, da je stala že davno pred letom 1747. Sveta Jera je tudi zavetnica popotnikov, čez Gorjance pa je prav pod vrhom že v prazgodovini vodila tovorna pot, kasneje imenovana viaška pot, ki je povezovala dolino Krke z dolino Kolpe. Poleg tega je sveta Jera, ki goduje 17. marca, znanilka pomladanskega dela na prostem, saj star pregovor pravi: »Če ne prej, na svete Jere dan gorka sapica pripihlja.« Le nekaj korakov od cerkvice svete Jere so postavili še eno cerkvico in jo posvetili svetemu liiji. In prav med tema cerkvicama že od nekdaj teče deželna meja med Kranjsko in Hrvaško, ki nadaljuje pot po gorjanskem slemenu do Poloma in se od tam spusti do Bregane. Po drugi svetovni vojni je to postala republiška meja, sedaj pa bo državna meja med Slovenijo in Hrvaško. In od kdaj se najvišji vrh Gorjancev imenuje Trdinov vrh? Letos 15. avgusta je minilo natanko 76 let, odkar nosi to ime. Znameniti profesor Wester, tedanji ravnatelj novomeške gimnazije, je imel ob tej priložnosti slav-384 nostni govor. V svojih spominih med drugim piše: »O velikem šmarnu leta 1923 je bila na vrhu samem krstna slava, pri kateri se je zbralo mnogo ljudstva iz mesta, z dolenjske in belokranjske strani, celo iz Hrvaške, in bradati uniatski svečenik iz hrvaških Sošic je opravil cerkveni obred. Botrovala pa je Dora Staretova, hči graščaka na Ruperč vrhu, oblečena v narodno nošo,« Otmar Skale, ki je umrl v visoki starosti, pa se je tik pred smrtjo v svojem zapisu o Novem mestu takole spominjal te slovesnosti na Gorjancih: -Krst Trdinovega vrha je bil 15. avgusta 1923. leta z veličastno planinsko slovesnostjo. Prišlo je ogromno ljudi od blizu in daleč, tudi precej Hrvatov je prišlo. Pod Trdinovim vrhom je vladalo na košenicah čredno veselje, harmonika se je oglasila na več krajih, petje se je razlegalo od vseh strani. Ljudstvo je vztrajalo do pozne noči na veselič-nem prostoru. Ponosni vrh Gorjancev je dobil uradno ime.« Botre, grajske gospodične z Ruperč vrha, ki je Trdinov vrh krstila tako, da ga je obiila s cvičkom, niso izbrali naključno. Bila je namreč nečakinja prve Trdinove ljubezni, Frančiške Staretove iz Mengša, ki jo je Trdina ves čas imenoval Radoslava. Preimenovanje vrha Gorjancev v Trdinov vrh so odobrile tudi takratne oblasti v Beogradu, kar je razvidno iz Uradnega lista iz leta 1923. PRVA OSKRBNICA PRI PLANINSKEM DOMU GOSPODIČNA Prva oskrbnika planinskega doma pri Gospodični sta bila zakonca Ivanež iz Gaberja. »Otvoritev tega doma je bila 18. septembra 1949, leta,« se spominja Ančka, ki je znana po izvrstnem spominu in še posebej po tem, da si natančno zapomni datume različnih dogodkov. »Najprej ni bil nihče stalno gori; če so se napovedali kakšni planinci ali izletniki, je šel gor Medietov Francel-Kobe iz Jugorja. Čez zimo pa je bila koča zaprta. Midva z možem sva prišla na Gospodično drugega aprila 1950 in ostala do drugega maja 1952,« pravi Ančka, sedaj že dolgo vdova, ki od leta 1956 živi na Trški gori. »Oskrbnik je bil mož, njemu so tudi tekla leta, meni pa ne, čeprav sem se tam še kako nagarala. Kolikokrat sem šla zjutraj s praznim nahrbtnikom v mesto, s polnim pa popoldne nazaj, da sem Imela kaj za v lonec, pa ne za naju, ampak za izletnike, ki so hodili iz mesta! Takrat se je na Gorjance hodilo samo peš, in koliko jih je prišlo! Še potem, ko sva odšla z Gospodične, me je Matko, po domače Fičetov Joža, nagovarjal, da bi šla spet nazaj. Pa tega nisem marala niti slišat. Oni so se hodili gor ,unterholtat', jaz sem pa ruzake nosila..,« Seveda takrat do Gospodične ni bilo ceste, dalo se je priti peš, »cepedrajcug», kot pravi šegava Ančka; ni bilo elektrike, vsega skupaj so imeli dve petrolejki. Vso vodo je Ančka znosila iz studenca pod domom. »Ni čudno, če mi danes malo narobe hodi med pleči.« Tako takrat ni bilo na Gospodično ne ceste, ne elektrike, ne vodovoda, pošta je pa delala. »Pošta, telefon in telegraf je bil naš kuža Reksi. Na vrat smo mu pripeli listek s sporočilom in ga je odnesel k Ivaneževim v Gaberje, PLANINSKI V E S TN I K lahko pohvalijo s številnimi vzponi v poletnih in zimskih razmerah. Pred leti so plezali v Paklenici in v Prokle-tijah. Nepozabna ostaja odprava na Lofote, letos pa so plezali v Andih. Markacisti skrbijo, da popotniki ne zaidejo s Trdinove poti, vzdržujejo pa še številne druge poti na našem območju. Trdinovo pot vsako leto prehodi blizu 100 planincev iz vse Slovenije. Zaradi Izsekavanja gozdov, zlasti v Kočevskem Rogu, je potrebno markacije vsako leto obnoviti. Zadnja leta smo večjo skrb posvetili tudi propagandi in obveščanju javnosti. Že vrsto let pripravljamo oddajo o planinstvu na lokalnem radiu, o izletih in drugih društvenih dejavnostih pa planince redno obveščamo na Novomeški televiziji in vseh lokalnih glasilih. Naše društvo predstavljamo na spletnih straneh internets: http ://ww w .Info teh na. s i/P D-novo me s t o/. Oglejte si jih, gotovo boste navdušeni! Novomeški planinci skrbno bdijo rad največjim rastiščem rumenega sleča (Rhododendron luteum), redke in zato posebej zavarovane rastline v Sloveniji. Folo Marli o Kline 85 LET PD NOVO MESTO tam so sporočili svoje in je brž prišel nazaj. Ko je imel listek, ni nikoli nikamor skrenil. Jokala sem, ko ga je bilo treba zaradi starosti ustreliti.« Pa še nečesa se Ančka z veseljem spominja z Gospodične - krušne peči, ki je danes ni več, saj so jo ob prenovitvi doma po nepotrebnem porušili. «Kako je tista peč znala kruh speči! Moka je bila takrat črna, groba, kvas sem težko dobila, kruh je bil pa tako dober! Pa tudi ljudje, ki so prihajali na Gorjance, niso bili nič zbirč-ni. Meso je bilo na karte, tako da ga za golaž ni bilo, kvečjemu za kakšen 'ajmoht1. Črn kruh in makaroni, mleko in žganci, pa tisto, kar sem pridelala na njivici pri koči...» IZ BOGATE ZAKLADNICE DELA DRUŠTVA DANES Naše društvo uvrščajo med večja društva na Slovenskem. Letos, v jubilejnem letu, šteje 1200 članov in med njimi je kar 741 mladih planincev. Skupine najmlajših imamo že v vrtcih. Najbolj srečni so, kadar gredo na izlete na griče v novomeški okolici a!i pa se z vlakom odpeljejo v Belo krajino. Vsako leto imamo zanje tudi planinski tabor. Letos smo bili v Kranjski Gori, med izleti pa je bi! najlepši tisti v »Kekčevo deželo«. Mladinski odsek povezuje osnovnošolce, srednješolce in študente. Največje skupine mladih planincev so na osnovnih šolah, Šmihel, Center, Grm, Dolenjske Toplice in Brusnice. Vsak mesec Imamo zanje vsaj en skupen izlet, v avgustu pa že tradicionalni večdnevni izlet ali pa planinski tabor. Letos smo se povzpeli na Triglav in se po dolini Triglavskih jezer, preko Planine pri jezeru in Vogarja vrnili v Staro Fužino. Planinsko šolo za mlade imamo zadnja leta na Gorjancih ali pa na Mirni gori. Vsakič jo uspešno konča 40 do 50 udeležencev. Tekmujemo tudi na državnem srečanju Mladina in gore. kjer dosegamo dobre rezultate. Precej smo oddaljeni od skalnih vršacev, pa vendar so v naših vrstah tudi alpinisti. Poleg alpinistične šole se ti ManjSa skupina udeležencev planinske Sole na Storilcu Arhtv PD Novo mesto Uvod v proslavljanje jubileja je bila razstava planinskih fotografij Cirila Velkovrha «Naravne in kulturne znamenitosti na slovenski planinski poti«. V galeriji tovarne zdravil Krka v Novem mestu jo je odpri župan Mestne občine Novo mesto Tone Stare. Mešani pevski zbor Krka je ob tej priložnosti pripravil koncert pesmi s planinsko tematiko. Glasbeni program je popestril Darko Duh iz Šentjerneja z igranjem na citre. Navdušenje prisotnih je vzbudil nagovor novomeškega prošta gospoda Jožefa Lapa. Med drugim je dejal: »Simbolika, ki jo nosi pojem gore. je silno globoka In bogata. Najprej Je gora trdna. Je skala. Ko vanjo treska, gora drhti. Toda nevihta mine, gora ostaja. Nalivi odnašajo pesek, skala ostaja. In takšna trdna tla pod nogami življenja so osnovna potreba človekovega duha. Gora je nato s svojim skromnim, a žilavim rastjem tudi simbol prizadevanj za življenje. In končno je človekovemu duhu simbolična hrana za njegove osnovne potrebe po trdnosti - veri, po presežni višini in daljavi - upanju, po realizmu v zavestni vsakdanji skrbi za življenje - ljubezni. Je simbol daritve, sprave in mi-stičnosti, ko se človek ne le v duhu, ampak tudi nav- 385 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ zven dvigne nad vsakdanjost in doživi drugačne razsežnosti svojega bivanja. Zato hočemo tudi v tej razstavi videti, da nam je gora s svojimi raznoterimi znamenji sopotnica, da nam je izziv za razmišljanje in potrjevanje...« Osrednja slovesnost v počastitev 85-1 etniče PD Novo mesto je bila 17. aprila 1999 pri Planinskem domu Gospodična na Gorjancih. Predsednik društva Jože Perše je v nekaj besedah predstavil bogato zgodovino društva in pozdravil številno množico planincev, ki je v čudovitem sončnem vremenu prisopihala na Gorjance. Nekateri so prišli peš kar iz Novega mesta, večina pa iz Gabrja, kamor je vozil poseben avtobus. Slavnostni govornik je bil predsednik PZS Andrej Br- var. Orisal je trenutno problematiko planinstva v Sloveniji in posebno pohvalil obsežno dejavnost novomeškega planinskega društva. Prizadevnim planinskim delavcem je podelil bronaste, srebrne in zlate častne znake PZS, Planince je nagovoril tudi pokrovitelj proslave, župan mestne občine Novo mesto dr. Tone Stare. V kulturnem programu je prepeval Šentjernejski oktet narodne pesmi in pesmi s planinsko tematiko. Novomeška Pošta je ta dan pri Gospodični odprla poštno izpostavo in planinci so dobili spominski žig. Za prijetno razpoloženje i h ples je še v poznih popoldanskih urah igral znani ansambel Prijatelji. V počastitev 85-letnice smo izdali obsežno društveno glasilo v barvah Planinski utrinki, mladi planinci so se povzpeli na Triglav, alpinisti pa so plezali v Andih. LETA 1935 SO NA GORI POSTAVILI PRVO MACESNOVO ZNAMENJE, LETOS PO ZAPLETIH DRUGO NA STORŽIČU SPET STOJI KRIŽ V torek, 10. avgusta letos, na dan svetega Lovrenca, je helikopter kranjske policijske enote s pomočjo operaterjev opravil veliko in zahtevno delo: z Vrbančevega travnika v dolini je prepeljal na vrh mogočnega dvatisočaka Storžiča (2132 m) štiri metre visok in 300 kilogramov težak lesen križ. Okrog štiridesetim možem iz Bašlja in okoliških vasi, ki so že od jutra čakali na vrhu gore, je ob tem slavnostnem In hkrati napetem trenutku srce začelo močneje biti. Pod številnimi pridnimi rokami, med katerimi so bile tudi županove in župnikove, je delo kar simo stekfo. V dobrih dveh urah je bil križ postavljen. Praznično veselje se je s Storžiča širilo na Kališče in naprej v dolino, od koder so vaščani, predvsem še ženske in otroci, vse dopoldne z daljnogledi spremljali svoje pogumne može in očete. Zamisel o kri že ve m simbolu na tej čudoviti gori ni od včeraj. Na tem mestu je namreč že pred 64 feti stal lesen skoraj šest metrov visok macesnov križ. Po dogovoru z domačini In s cerkvenimi oblastmi so ga postavili planinci Franc Jalen, Mirko Brezarln Lojze Strah. Po pripovedovanju naj bi bilo na Storžiču že pred tem nekaj križev, skrinjic in skalnih kipcev, kt so jih postavili pastirji, prvi obiskovalci gore. Več kot 90-letni Franc Jalen se takole spominja svojega napornega dela Iz leta 1935: «Takrat sem šel na Kališče z namenom, da izberem drevo, ga posekam in spravim na vrti. Dobil sem ga tam, kjer zdaj stoji planinski dom, morda malo nižje. Na robu je stalo in suho je bilo. Bil je macesen. Mislil sem si: ti boš kar dober, suh si in ne boš tako zeto težak. Pa je bil kar precej. Z Brezarjem sva ga v enem dnevu spravila do Rame, to je 150 metrov pod viti gore. Tam sva ga dala pod sretje, da ni bil toliko viden in da ga ne bi kdo vrgel čez. Naslednjo nedeljo smo se vrnili, pridružil se je namreč še Lojze Strah. Postavili smo ga na vrh, skoraj meter globoko. Bilo je čisto mehko za kopanje, sam pesek, 386 nobene skale. Potem sem šel iskat kateheta Žužka, če bi ga prišel blagoslovit. Ni imel časa, saj je bil ravno čas pred evharističnim kongresom. Dogovoril se je z gimnazijskim profesorjem Jakličem, ki je 19. junija 1935 ob 13. url opravil blagoslov križa na vrhu Storžiča. Zbralo se je preko 40 udeležencev - častilcev gori in še posebej Storžiča.« Med drugo svetovno vojno je križ na vrhu Storžiča Sedanj! križ na storilcu ki ima na sredini izrezbarjeno planiko; ob krilu s slovansko zastavo stoji načrtni* kranjskih markacistov Rudi Lanz. PLANINSKI VESTNIK Letošnjega 15. avgusta je bil Storžič ob lepem vremenu poln obiskovalcev. nekega lepega dne izginil, Čeprav ga leta 1941 niti izredno visok sneg in hudi vetrovi niso podrli, po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 pa je oživela pobuda Bašljanov, da bi na vrhu gore ponovno postavili križ. Še predvsem so se te pobude okrepile pred petimi Jeti, ko so na Upravni enoti in Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju zavrnili predlog, da bi na vrhu postavili triangu-lacijsko piramido. Letošnjo pomlad pa je Srečo Roblek iz Bašlja na občinski seji občine Preddvor predlagal. Prvi macesnov križ na Storilcu, M je kljuboval vsem zimam in viharjem, čfoveiklm viharjem pa nI mogel. naj bi na vrhu Storžiča postavili simbol, ki ga je gora nekdaj že imela. Občinski svetniki in preddvorski planinci so se strinjali, prav tako je dalo soglasje Planinsko društvo Kranj. Član občinskega sveta občine Preddvor in predsednik Krajevne skupnosti Bašelj Srečo Roblek takole pojasnjuje dogajanja pred tem dogodkom; »Pred dobrimi petimi leti so bile razprave o trianglu na vrhu Storžiča, nato so nekateri predlagali piramido, za katero ni bilo soglasja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in Upravne enote Kranj. Letošnjega maja je bil sestanek z Bašljani. kjer je prevladalo mnenje, naj bi na vrhu postavili križ, kakršen je tam nekoč že bil. Dogovor domačinov je potem potrdil občinski svet, strinjala sta se tudi PD Kranj In planinska sekcija Preddvor, Odzvale so se tudi občine, ki imajo stičišče na vrhu Storžiča, Jezersko, Preddvor, Kranj in Tržič.« Projekt in njegovo izvedbo je potem sprejel in vodil podžupan občine Preddvor Franci Bizjak. Občina Jezersko je prispevaia les, razžagali in obdelali so ga v delavnici Janeza Šumija, križ pa je sestavil tesarski mojster France Roblek iz Bašlja. Rezbarska dela je opravil Primož Premru iz Preddvora, za sidranje pa sta na vrhu Storžiča poskrbela Tone Naglic z Bele in Ivan M ar kun z Visokega. Križ so 10. avgusta postavili Bašljani skupaj z gorskimi reševalci, helikopterski prevoz pa ¡e organiziralo PD Kranj. Slovesnost, posvečena ponovni postavitvi križa na vrhu Storžiča, je bila na dan velikega šmarna, v nedeljo, 15. avgusta, ob 11.30. Križ je ob asistenci dekana Cirila Lazarja blagoslovi! preddvorski župnik Miha Lavrinec, ki je na vrhu Storžiča v prisotnosti več kot 500 planincev tudi daroval mašo. Ta dan In še nekaj dni pozneje je Kališče in Storžič obiskalo več kot tisoč ljubiteljev Storžiča. Ob praznovanju se je ob novem križu zvrstilo več govornikov, k! so govorili o zgodovini tega in prejšnjega znamenja na gori ter se zahvaljevali vsem, ki so kakorkoli prispevali k temu. da na gori spet stoji križ. Vsekakor se bodo odslej obiskovalci Storžiča zamislili nad stihi Marijana Krišlja ob križu: »Križ je tu, za tebe In mene, zamere zemske ni nobene, saj se v razgledu duša razodene - kot v snu.« 387 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ PO KOSTELSKI PLANINSKI POTI IN BLIZU NJE_ VSEVREMENSKA POT NAD KOLPO FRANCI ERZIN Obkolpska Kostelska dolina nas je tisto majsko sobotno jutro pričakala v megli. Bilo pa je kar toplo kljub nasičeni vlagi, ki je vdirala v vse pore naših teles. Najbolj pomembno je bilo, da ni z neba nič padalo. Pričakovali smo, da mogoče višje gori ne bo megle, zato smo se kar hitro pognali po lepo speljani poti v pobočju pod Planinsko steno. Le tu in tam prehitimo kakšnega osamljenega pohodnika, družinico ali manjšo skupino, ki vsa zasopla počasi prodira navzgor skozi vlažno meglo. Očitno je udeležba na kostelskem planinskem pohodu zaradi slabe vremenske napovedi nekoliko slabša kot prejšnja leta. NA VRHU PLANINSKE STENE_ S čela nam kaplja, kajti tempo naše hoje je razmeroma hiter. Tudi majice so že premočene. Pa vendar nas boža prijeten občutek ob pogledu na spomladansko zeleno odeta drevesa in na preštevilno cvetje ob poti, za katerega bi si vsa imena še botanik težko zapomnil, Strmina se nekoliko uleže in že smo na razpotju pri razvalinah lovskega gradiča na Stružnici, ki je bil svoje čase v lasti gospodov z gradu Kostel. Zavijemo desno v smeri Planinske stene in za sabo že slišimo moški glas, da gremo v napačno smer. »Mi že vemo, kam gre mol« odgovorim. «Mimogrede se bomo povzpeli še na Orlek.« »A tako,« zamomlja in gre svojo pot. Stezi ob robu Planinske stene komaj sledimo. Kot je videti, le malokdo hodi tod, saj je skoraj nevidna. Tudi trava je že precej visoka, za nameček pa še polna rosnih kapelj, ki se otresajo po naših čevljih in hlačah. V začetku hodimo nekoliko previdneje in počasi, ko pa nadležno mokroto čutimo na svoji koži, korak pospešimo. Poti je kmalu konec in znajdemo se nekje na robu, na prepadni skali. Torej vrh Planinske stene. Pogled navzdol je takšen, kot če bi pogledal v veliko polno skode-lo mleka. Neskončna nevidna belina. Ne izgubljamo časa, ampak gremo naprej. Samo kam, saj poti ni več! Nekoliko smo v dvomih, begamo sem ter tja. Končno jo mahnemo kar počez preko skal, vejevja in trohnečih debel v smeri našega domnevnega Orleka. Naša odločitev je bila pravilna, kajti kmalu smo bili na pravi poti. Skozi megleno nebo se je celo pokazalo sonce in nas tu in tam skozi zelene bukove veje s svojimi žarki toplo pobožalo. Mogoče pa bomo navsezadnje imeli še prav lep dan, smo si dejali. Pa tudi pot je postajala vse boljša z zanimivimi in lepimi - kar se čudno sliši - lužami in mlakami. Še posebno ena nam je posebej padla v oči; imela je namreč obliko srca, v njej pa so pravljično odsevala mogočna drevesa. 388 Pot na Oriek se nam je zdela nekoliko daljša, kot smo si jo predstavljali. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali, kajti pogleda navzdol ni bilo. Mahnili smo jo nazaj mimo srčaste luže, a kljub temu v bližini iz radovednosti, da vidimo, če se je megleno morje kaj spremenilo, še enkrat skočili na razgledišče s klopicami in mizo. Doživeli smo enkraten in neponovljiv romantičen prizor: meglice so se neenakomerno trgale in potovale ene levo in druge desno ter se dvigale navzgor in izginjale v pobočjih gora nad Kolpo na hrvaški strani. Pokazale so se nam kostelske vasice, levo pa se je skozi meglice vsake toliko časa zableščala cerkvica v Fari. POTEM PA ŠE KUŽELJSKA STENA Mokri s travo zaraščeni stezici preko Planinske stene smo se izognili in kreniti kar po gozdni cesti proti Stružnici. Začutili smo prve dežne kaplje. Skoraj nismo mogli verjeti, saj se nam je nekaj minut pred tem sonce še tako lepo nasmihalo in tudi na zoprno mlečno meglo smo že pozabili. Toda dežne kaplje so bile vedno bolj vsiljive in kljub našemu vztrajanju, da dežnikov ne bomo odprli, smo na koncu vendarle popustili. Pri gozdni koči na Stružnici na hitro spijemo topel čaj In hitimo naprej proti vrhu Kuželjske stene. Dež pojenja -še malo, pa nas bo zopet sušilo sonce. Zato že snujemo načrt, da bi našo turo še nekoliko podaljšali in mimogrede skočili še na Borič, vrh nad Kolpo med Kuželjsko steno in Krempo. Pot na vrh Kuželjske stene je razmeroma strma in ponavadi tudi precej blatna in spolzka. Tokrat pa se nam je kljub mokrim razmeram zdela kar lepa in znosna. Na vrhu je bilo zatohlo mirno, ni bilo niti najmanjše sapice. Tik pod odsekano steno pa zopet gosta meglena masa in zato seveda nobenega razgleda. Pa tako lep je tu navzdol pogled na vijugasto modro Kolpo, na naš in hrvaški Kuželj ter na gorate hrbte tja proti Gorskemu kotarjui »Pa drugič!« si rečem in po nekoliko nerodnem skalnatem terenu se začnemo spuščati mimo naravnega Kuželjskega okna, skozi katerega še enkrat vržemo pogled v latvlco mleka. V minuti in pol se potemni in v naslednji minuti se že ulije. Ploha! Mi pa se po strmi spolzki stezi spuščamo proti Rakam. Steza se je ponekod spremenila kar v studenčke in potočke. Vsake toliko časa nam nekoliko zdrsne, a se kljub temu ujamemo, tako da zadnjice ostanejo suhe. Pri Rakah, opuščeni nekdanji vasici in pri odcepu stezice proti Boriču, počakamo. Sledi krajši posvetovalni sestanek. Ali v teh vremenskih razmerah nadaljujemo pot proti Boriču ali ne? Bo mogoče prenehalo deževati? Če bo, bi bilo škoda, da ne gremo dalje po načrtovani poti. Če pa bi deževalo še naprej, se moramo zavedati, daje pot na Borič precej izpostavljena in nevarna. Pa še z dežniki! Na koncu smo si bili enotnega mnenja, Srce na OrEeku Foto Franci Efzm da smo v minulem dnevu že kar nekaj prehodili in da v situaciji, kakršna pač je, Borič tokrat izpustimo. VZPON PROTI LAZAM Po lepi stari poti smo se nato spuščali proti Kolpi. Pred nami so nad hrvaškimi gorami potovali grozljivi temni oblaki, za nami ob Kolpi navzgor proti Osilnioi pa se je pokazalo svetlomodro nebo. Dežne kaplje so padale vedno bolj poredko in ko je pesem dežja ponehala, se je od spodaj navzgor slišalo žuborenje Kolpe. Na cesti ob Kolpi proti vasici Kuželj opazimo od dežja že nekoliko preoblikovan medvedji iztrebek. A je to mogoče, se začudimo. Je medved hodil kar po asfaltni ce- sti? Najbrž je bil žejen, pa je iz Kuželjske stene prišel pit vodo v Kolpo! Modrina neba se povečuje in greje nas toplo sonce Vrha navpične Kuželjske stene ne vidimo, kajti ravno pred vrtiom je manjši gost oblak. Zanimivo je, da nam je ravno ta obiak zastrl pogled z vrha proti Kolpi in povzročil občutek, kot daje vsa dolina v megli. Ob pogledu nazaj pa vidimo, kako se nad Kolpo kopljejo v soncu naš nesojeni Borič in potem naprej proti Osilnici Krem-pa, Krokar in Loška stena s Firstovim repom. Potne kaplje nam zopet oblivajo čelo in telo. ko se vzpenjamo proti Lazam. Dohitimo starejšega gospoda z zgovornima punčkama, ki smo jih prehiteli že na začetku naše poti pod Planinsko steno. Od nekod ga poznam in spomnim se, da je upokojeni doktor iz Ko-stela. Ko jih prehitimo, nas takoj ogovori: »Ali se nismo danes že videti? Kje pa ste se zgubili, da ste šele zdaj tukaj?« »Nič se nismo zgubili! Mimogrede smo skočili še na Oriek.« »Kam?« vpraša punčka poleg, po vsej verjetnosti doktorjema vnukinja. »Na Oriek, - odgovori doktor in mislim, da ji je še povedal, kje to je. Na vsesplošno začudenje pa še povem, da smo mislili še na Borič, a smo si zaradi dežja premislili. Od Laz nas čaka še vzpon na Koso po ozki stezici, ki je lahko ob mokrem vremenu zaradi zdrsa precej nevarna. Dohitimo nekaj planincev, ki pa jih zelo težko prehitimo. Vendar skačemo kot gamsi in kot bi trenil smo na Vojašnica na Trdinovem vrhu -planinski dom_ V letošnji šesti številki Hrvatskega planlnarja, glasila Hrvaške planinske zveze, je na naslovni strani objavljena barvna fotografija vojašnice Slovenske vojske, posneta s slovenske strani, s podpisom »Bodoči planinski dom na Sveti Gen« (avtor fotografije je tajnik Hrvaške planinske zveze in vodja številnih hrvaških in mednarodnih himalajskih odprav Darko Berljak). Med vestmi pa je na notranjih straneh Hrvatskega planinarja pod naslovom "Vojaški objekt na Sv. Geri planincem« objavljeno naslednje: »Z odlokom Vlade Republike Hrvaške z dne 29. apriia letos bo objekt na Sveti Geri, v katerem so zdaj slovenski vojaki, pripadal hrvaškim planincem. Vest o tem je bila objavljena v vseh dnevnih časopisih, o odloku pa je bila obveščena tudi Hrvaška planinska zveza.« V nadaljevanju je objavljen faksimile odloka Vlade Republike Hrvaške, v katerem je v treh točkah zapisano, da se spreminja namembnost nepremičnin (navedene so številke), ki so vse v katastrski občini Sekuliči in katerih površina znaša 12,195 kvadratnih metrov, skupaj s pripadajočm zemljiščem na Sv. Geri, v planinski dom. ki jih v celoti in brez nadomestila prenašajo v last Hrvaške planinske zveze. Dr. Mate Granit podpredsednik Vlade Republike Hrvaške in minister za zunanje zadeve, je pooblaščen, da v imenu Republike Hrvaške sklene darilno pogodbo za navedene nepremičnine. Ta odlok je začel veljati na dan, to ga je hrvaška vlada sprejela, se pravi letošnjega 29 aprila, pod odlokom pa je podpisan predsednik hrvaške vlade mag. Zlatko Mateša. JI iShijml ■Jr nm^i r A Jii PLANINSKI VESTNIK vrhu v sedlu. Tu so si po napornem vzponu na Koso svoj prostor za počitek že našli kočevski planinci in si privezali dušo s pivom fz rdeče pločevinke. Med njimi opazimo tudi predsednico Mileno, spregovorimo nekaj vljudnostnih besed in že hitimo navzdol. KROŽNA POT JE KONČANA Pot na drugI strani proti Štajerju je razmočena in blatna. Za povrh so ravno v današnjem popoldnevu iz gozdov domačini spravljali tudi les ir drva ter pot spremenili v blatno drčo. Po tej preriti drči tečemo navzdol in dohitimo starega neregistriranega fička, ki se po tem blatnem nemogočem kolovozu premetava sem ter tja in vsake toliko časa crkne. Porivati ga nočemo - kaj pa sploh rine sem gor! Prehltimo ga in do doline nas ne dohiti. Dospemo v vasico Potok, kjer smo svojo zanimivo vse-vremensko pot začeli. Kostel se koplje v soncu in trave so se osušile. Kot da že nekaj dni ne bi deževalol Pričaka nas stari prijateSj in znani kosteiski planinec Tone s svojimi Kostelcl. Ponudijo nam rakijo in rižnje. Naj pojasnim za tiste, ki kostelskega dialekta ne poznajo: ponudili so nam domače kostelsko žganje in krhlje tz doma posušenega sadja. Nato se usedemo in ob zasluženi pijači še marsikatero rečemo. Toda pogledi nam venomer uhajajo gor proti Planinski steni, Or-leku in tja nekoliko bolj levo, kjer se kaže le špička mogočne Kuželjske stene. SPOMIN NA 125 LET PRVE SNEŽNIŠKE KOČE IN NA PESNIKA RUDOLFA BAUMBACHA IZ MEININGENA NA SNEŽNIK VOJKO ČELIGOJ Davnega leta 1874 je Primorska podružnica Nemško avstrijskega planinskega društva v Trstu pod vrhom Snežnika zgradila prvo planinsko postojanko v slovenskih gorah, »Kočo na Kranjskem Snežniku« (Krainer-schneeberghutte). Pri zbiranju sredstev, zidavi in pri slavnostni otvoritvi 19, julija 1874 je dejavno sodeloval tudi nemški pesnik Rudolf Baumbach, ki je Slovencem znan po upesnitvi ene izmed najlepših slovenskih planinskih pripovedk, Pripovedke o Ziatorogu. (Glej: dr. Tone Wraber, Umetnine pozabljenega mojstra, PV 3/1999). Muzealci iz nemškega mesta Meiningen, kjer je pesnik Rudolf Baumbach živel in umrl, so konec letošnjega julija obiskali številne kraje na Primorskem, povezane s spominom na pesnika Baumbacha in skoraj prav na dan 125. obletnice otvoritve snežniške koče obiskali ostanke te koče pod vrhom Snežnika. Iz Meiningena je na Primorsko prišlo kar petdeset izletnikov, vendar se je na Snežnik povzpel le del skupine. Na Snežnik in do ostankov stare koče sta jih pospremila dobra poznavalca Snežnika, domači planinec Janko Muha in znani slovenski botanik dr. Tone Wraber. Od nekdanje planinske koče so resda ostali le še kamniti temelji, vendar dovolj, da so prisotni lahko podoživljall čas in napore graditeljev, ki so za tisti čas na zelo odmaknjenem kraju na nadmorski višini skoraj 1500 metrov zmogli zgraditi planinsko kočo, Kronisti tega dogodka so opisali svečanost otvoritve in delež pesnika Rudolfa Baumbacha, ki je poskrbel, da je ves program potekal v recitiranju nalašč za to priložnost sestavljenih pesmi. Zapisano pa je tudi ostalo, da so tedaj prisotni končali prireditev s prepevanjem nemških, slovenskih in čeških pesmi. 390 Izletniki iz Meiningena s svojimi spremljevalci pred planinakim domom na Svistakih pod Snežnikom Foto: Vojko čericjoj PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ Večji del skupine nemških izletnikov so člani bistriškega planinskega društva, društva za krajevno zgodovino, muzejskega študijskega krožka in turistični delavci popeljali na nekatere zanimive kraje v snežniških gozdovih in jim predstavili številne znamenitosti. Še posebej jih je pritegnila pripoved Franca Pok-larja o raziskavah prazgodovinskega Gradišča nad Ilirsko Bistrico. Obisk Snežnika in okolice so zaključili na slikovitem Mašunu. Prihodnje leto. ko v Nemčiji slavijo 160-letnico rojstva pesnika Rudolfa Baumbacha. bodo številne prireditve v mestih, kjer je pesnik deloval, tudi v Trstu, Gorici, Bohinju. Trenti in Ilirski Bistrici. V ZAVESTI NEMOČI STRMIM NEGIBEN V STRAHOTNO DOGAJANJE__ PREKLETA BLAGOSLOVLJENA GORA MARJAN MUNOA Čez nebo so se skodrali belo napihnjeni oblaki v fantastičnih bleščečih grmadah Mehko ukrivljeni planoti Dleskovca je dalo nebesno ozadje veličastno podobo. Odkar sva s hčerko sopotnico glavne, visoke vrhove Grintovcev potisnila k strani najinih izletov, sva v njihovi soseščini, na zadnji stopnici v osrednjem grebenu, našla gorski svet po meri najinih iskanj: samotne globeli in vrtače, zasute s cvetjem, v gošče zgubljajoče se steze, opustele planine okrog razpadajočih stanov in staj, skrite lovske poti ali samo stečine. Polotila se naju je slast odkrivanja neznanega, ko ne veš, kje se bo iztekel prehod, ko te vodi neka slutnja, podobna gamsovemu instinktu. Vselej sva pristala na kraju, ki naju je obdaril z zadovoljstvom. Tudi ob izletu na Križevnik se nama je to izpolnilo. Steza od Poljskih devic, ki panoramsko obira pobočja proti Križevniku, je opasala hrib in naju zapeljala na njegovo vzhodno stran, A hotela sva nanj. Torej, gor po prvi možnosti, ki jo bo ponudila pleša v gosto raz ra scene m ruševju! Cvetoča trata nama je pomagala do grebena, ki se lomi v Robanov kot. Obstala sva za trenutek, zroč v dno doline pod ostrimi odlomi stene. Potem se je lagodje končalo s pehanjem skozi nadležno vejevje borovja vse do vrha. S pravo ihto sva se lotila napornega vzpona. Zadihana in pregreta sva pristala na vršiču. Čeprav v seznamu Savinjskih Alp neznaten in malokomu znan se je pokazal, da je gora vredna truda. Severna ostenja so divja, razgled po bližnjih in daljnih gorah neomejen; le Ojstrica in Raduha sta malo napoti. Kot vedno na takih razglednih mestih iščeva naslednje cilje: greben od Škrbine do Strelovca, greben od Korana do Mrzle gore nad Logarsko, pa spet in še po prikupni planoti Veže, čeprav sva jo že večkrat prekrižarila. Kaže. da bo življenje prekratko za vse hrepeneče želje. Po stezi, ki so jo do vrha izsekali lovci, se vračava čez planino Polšak skozi macesnove gaje na Ravne. ČEZ GREBENE ZABRLOŽNICE Nekje je pisalo, da se pride na gozdnati Orlovec {1251 m) od kapele na začetku Logarske doline. Sprašujem pri vstopu v dolino po poti, pa mi ne vedo povedati. Mlad lovec me reši tveganega iskanja na slepo z nasvetom pristopa iz Matkovega kota nekje pri nakladališču hlodov ob Jezeri: tudi naprej po grebenih % V grebenu nad Zabrloinico proti Zabrložnici se bo dalo, Z nama je še vnukinja Sara, gibčno desetletno dekletce, saj se ne nadejamo težjih prehodov. Gozdarji in drvarji so nam shodili pot skoraj do slemena, od tam pa smo bili prepuščeni manj razločnim sledem proti jugu čez Kipernik (1243 m). Veliki vrh (1539 m) je zahteval polne muje do skalnega vršiča. Ozko grebensko skalovje nam je dajalo vtis, da smo na pravih gorah: na obe strani globoki dolini, nad njima visoke, drzne pečine in stene Ojstrice, Planjave, Rink in krog mejnih hribov od Mrzle gore čez Pavličevo Kopo nad Matkovim kotom. Prav nasproti nas zeleni Strelovec, ki se preko Ut končuje s Krofičko. Prihodnjič moramo tja, že zato, ker se pride gor po nenavadni poti iz Škrbine pod Ojstrico, si je zaželela hči, morda tudi zato, ker je smer opisana kot zadnja med izleti za sladokusce v Stritarjevih »111 izletih«. Naprej proti jugu se prebijamo težje in bolj zamudno v skalno škrbino, okoli grebena in strmo dol v položno sedlo. Spotoma zgubimo palico, a se ne vračamo 391 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ ponjo, da ne bi zapravili preveč časa, saj našemu grebenu ni videti konca. Z desne se zdi, da je prišla gor steza, morda od lovske koče v Matkovem kotu. Srečno prebrodimo z listjem nasute strmine. Stezo smo izgubili ali pa je sploh ni. Ko dosežemo grapo, se mi zdi, da je Zabrložnica, saj se čuje šumenje potoka. Če bi hoteli čez, bi morali poizkusiti precej višje, da bi prišli na planino pri lovski koči. Glede na našo majhno gomico se je bilo pametneje spustiti po prehodnem gozdu navzdol nad strugo in k vodi že skoraj pod oknom na običajni poti na Zabrložnico. Napetos! pohoda po neznanem svetu smo si ohladili s studenčnico, si odpočili - potem pa poskočno navzdol. Pri domu planincev si z Jerico bistriva vtise s kavo, Sara pa s sokom. Nismo še ohladili podplatov, pa že gledamo, kaj nas čaka za prihodnji izlet. Krofička seveda, saj se nam kar nasmiha in nas vabi. Hčerki se je vsidrala med prednostne cilje. Zvesto je čakala še tri leta. POSLEDNJA IZPOLNITEV Odpravila sva se enako kot že na več kot mnoge izlete v dvoje: uhojena, opremljena, s traso smeri pohoda v spominu, pripravljena na lazenje po brezpotju, na šest ur hoje ali več, če bo potrebno. V koči na Klemenčih jamah sva spila čaj in se vpisala v knjigo. Hladno, rosno jutra nama je bistrilo misli in spešilo hojo. A cvetoče poljane so naju kot vedno zadrževale, ponujajoč v občudovanje, razpoznavanje in fotografiranje razkošje rož. Oranžne glavice kranjske lilije - rože nad rožami, nič pretirano imenovane zlato jabolko; sveže beli koški kamniške nebine z rumenim cekinom v sredi; grmiči rdeče cvetočega slečja; iz goste travne ruše spogledujoče se rožnate murke; zvezdice štirirobe lepnice, odcvetajoče z luščki ovešene špamice, v kosmatine cvetnih čaš skrite škržolice, sončeca, zlatice, prstniki, nebesno modri kimasti zvonci zvončic, strumne pre-objede, vase zagledane čemerlke; z vonjem so nama prišli naproti dehteči klinčki; samozavestni lepen še čaka v popkih, da bo naznanil bližajočo se jesen; in še in še nasutega cvetja, dišečih trav in zeli ter težkih vonjav po smoli ruševja. Enkrat si bova privoščila dan brez napornega cilja in umika, samo za rože: od stebla in bilke do lista in cveta jih bova užila. Šele na Škrbini (1800 m) sva v soncu, pri sebi hvaležna za dosedanjo senčno pot. Čez senco Robanovega kota se kažejo resna obličja sten od Moličke peči do Križevnika. Z razglednega roba se vračava nazaj na stezo, kjer je enostaven pristop k razu nad škrbino. Z nelagodnim občutkom se ji bližava: bova zmogla pogum in moč prelesti izpostavljeni raz in žleb? Skrbi so bile odveč: pot je zavarovana z jeklenico. Na širnih tratah Zadnjega travnika sva sproščena in spet vsa vesela cvetja, razraslega v pisane blazine, kot se za visokogorske trate spodobi, Zanese naju previsoko pod jarek, ki pada izpod ozke škrbine v grebenu. Jerica poizkuša prehod, a se vrne, ker se ji zdi, da na drugi strani ni prehodno. Spustiva se po skrotju do ruševja, kjer najdeva sledi stopov skozi labirint žilavih vej, ozke go-llčave in skalna rebra, primerna za vzpenjanje. Na vi+iu sva, zadovoljna, vesela. Segla sva si v roki. Še 392 nikoli doslej nisva tega storila. Ne vem zakaj se je to Veliki vrh s Križevnika zgodilo prvič prav na tem vrhu in nikjer poprej. Neka nepopisna vzhičenost je bila v naju, dasi sva podobnih in mnogo težje pristopnih vrhov doživela že gotovo več kot sto. Le kaj je to v nas, kar se nenadoma prebudi, nas preplavi z nedoumnim čustvom, z željo po bližini nekoga, s potrebo po izpovedi? Ali znamo prisluhniti takim klicem? Vse preredka je navada, da si gorniki na cifju podajamo roke in s tem potrdimo medsebojni stik ob doživetju skupnega zanosa. STRAHOTNO DOGAJANJE V ZAVESTI NEMOČI Preden sva posedla k okrepčilu, sva se vrtila okoli za razgled, ker so se poprejšnje megle raztrgale in dvigale zavese pred veličastnimi prizori Savinjskih Alp. Jerico »zmoti« živahni skalnati in rušnati greben čez- Ute k Movzniku pa naprej na Strelovec. To pa kdaj drugič z nasprotne smeri, ji omejim sanjarjenje. Fotografirava sem in tja, posebej Ojstrico, ki se pne v navpičnicah od Škrbine pod nebo; slika bo za prijatelja z Velebita, Toma, Zadrčana, ki je nekoč zlezel na to lepo gora po pravkar zavarovani Kopinškovi poti, na kar je sila ponosen. Dan je miren, prav spokojen; sili k zbranosti. Čeprav sva vstala zgodaj, sva sveža, kot bi bila prepojena z zelenilom dolin v vznožju gorskih hrbtov in odprta v neskončni prostor neba nad gorami. Rada bi čim več tega blagoslovljenega trenutka odnesla s seboj v vsakdan. Kdo nas bo razumel, če bomo, gorniki, pripovedovali, da zaradi takih trenutkov hodimo ure in ure visoko na goro! Preden začneva sestopati po markiranih sledeh na severno stran, se opozoriva na previdnost na krušljivi nezavarovani poti. Hčerka, vajena strmin, gre z zanesljivim korakom naprej. Od časa do časa počaka in PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ pogleduje nazaj, kako mi gre. Res postajam s svojimi leti manj gibčen, bolj previden, skoraj bojazljiv. Pod nepreglednim pobočjem se sredi gozdovja zeleni jasa Plesnikove planine, kjer naju bo vodila pot s Stre I ovca v dolino. Prehodiva sitno strmino, steza se spušča, vkopana čez drnasto strmino, nad skrotastim žlebom. Hči, sedem, osem korakov pred menoj, nenadoma zakrili z rokami in obema palicama, se nagne navzven ter se prekucne na glavo pod pot. Padec je silovit, brez upiranja, brez lovljenja. Valjenje in premetavanje čez glavo po skalovitem bregu se nadaljuje po žlebu, čez prag na gruščast jezik. Tam za hip obleži negibno. A mel ne miruje: polzi in se sesipa navzdol, potegne telo s seboj in se zruši čez rob. Izgine mi izpred oči... Strmim negiben v strahotno dogajanje v zavesti nemoči in skrajne usodnosti padca. Ne vpijem, ne kličem, saj ga ni, ki bi mu zaklical. Nekaj groznega se podira v meni ter me obvladuje s pošastnim občutkom obupa, me prazni, votli, vleče k tlom, dol, v prepad. Vem, da hči nI več živa - čemu bi bil živ še jaz? Skupaj sva prišla, tudi oditi morava skupaj... Vse naokrog tišina, kot da se ni nič zgodilo, spremenilo. Kroflčka je po-veznjena nad menoj kot zla senca. Čez trenutek me nekaj prešine: ne slast do življenja, nekaj večjega, težjega, kot od drugod danega. Dolžnost? Ne sprašujem se, ne pogajam se, ne oklevam. Premerim možnost sestopa po smeri padca. Spuščam se, morda drzno s tveganjem, a s trdnim namenom priti do Jerice. S praga ugledam spodaj na grušču negibno telo. Na ploski skali, kjer stojim, je krvavo znamenje udarca. Poljubim ga kot sveto podobo, ihteč in roteč: Bog, zakaj si to dopustil! Poberem kos zgubljenega oblačila, palico, nekje del fotoaparata. Poprljemam veje ruševja ob žlebu, ležem navzdol, že ves pri sebi z realnim dojemanjem stanja. Resnost položaja me postavlja pred odločitve in dejanja, ki jih bom moral opra- Negovanje družinskega planinskega izročita__ Iz Srednje vasi v Bohinju je bila letošnjega 30. julija odposlana razglednica, na kateri je ob še rahlo zasneženem Aljaževem stolpu na vrhu Triglava upodobljen fantek, navezan na alpinistično vrv, nad katerim se sklanja moški. To bi bila iahko čisto običajna spominska fotografija z najvišje točke naše države, kakršnih je bilo gotovo posnetih kdove koliko, če ne bi bila na fotografiji znana gornika, če ne bi bila fotografija posneta pred šestdesetimi leti in če ne bi bila izdelana in odposlana v samo štirih izvodih. Takole piše na tej nenavadni razglednici, naslovljeni uredniku Planinskega vestnlka: »Ob osmih zjutraj 27. julija 1999 na vrhu Triglava, potem ko sem odšel ob treh zjutraj z Uskovnice, točno opoldne pa sem že bil na kosilu v svoji koči na Uskovnici, Vreme je bilo čudovito - izjemno v tem mesecu. Toliko za kroniko. Lep pozdrav! Matjaž Deržaj.« Ob robu razglednice, na kateri so odtisnjeni štirje žigi, običajni žig Aljaževega stolpa na vrhu Triglava, ki je na vrhu gore, ličen Deržajev žig Aljaževega stolpa ter žiga Triglavskega doma na Kredarici in Vodnikovega doma na Velem polju, je pripis: »Ta razglednica je narejena v štirih izvodih«. In še eno nadvse pomembno pojasnilo je na razglednici, ki pojasnjuje motiv z naslovne strani: »Jubilejni vzpon Matjaža Deržaja - 27. VII. 1939 - prvič na vrhu Triglava, 27. VII. 1999 - ob šestdesetletnicl prvega pristopa stopetdesetič na vrhu Triglava.« Matjaž Deržaj ni kdorsižebodi. Njegova mati je bila znamenita alpinistka Mira Marko Debelak, ki velja še zdaj za eno izmed najboljših, če ne celo za najboljšo slovensko plezalko, njegov oče je bil Edo Deržaj. znani alpinist in slikar, Matjaž sam je bil njega dni tudi uspešen alpinist, predvsem pa je gornik od nog do glave. Njegova mati je številne svoje doživljaje iz gora popisala v Planinskem vestniku, v slovenščino je pre- vedla tudi knjižni prvenec dr, Juliusa Kugyja Iz mojega življenja v gorah - Julijske Alpe, ki je leta 1937 izšel pri Planinski matici, njegov oče je med drugim naslikal številne oljne slike in grafike z motivi iz gorskega sveta. Matjaž je prav tako njega dni sodeloval s Planinskim vestnikom, velik del pa se še zdaj ukvarja s planinsko zgodovino - doma ima bogato zbirko dokumentov in drugačnega gradiva, pomembnega za zgodovino slovenskega planinstva. Kako zelo neguje slovensko in še predvsem družinsko planinsko izročilo, kaže med drugim tudi razglednica, ki jo ponatis kujemo. PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ viti. Udarec pa je tako strašen, težak. Ga bom zdržal? In še ni zadnji, še eden me čaka, nič rranj tragičen: povedati materi, da se je ubila njena Ejca. da je Izgubila še tretjo hčer. Truplo je mrtvo. Leži na obrazu z nogami proti izteku melišča. Na glavi je rana, ki ne dopušča trohice upanja za življenje. Lice je oblito s krvjo - podoba, ki je ne pomnim z najbolj mučne slike Križanega v naročju Sočutne. Oči, te blage, čokoladne rjave sijoče očt, so za vekomaj zaprte. Kri je oškropila kamenje, se zlila v grušč; použila so jo žejna nedra gore. Vitko, jedro telo je vrženo kot na poslednji oltar. Ko ga pokrižam, me obsije nekakšna vdanost, da lepšega kraja svojega konca ne bi mogla najti: obrobje jarka je pisano cvetoče, vejevje borovja kot sklonjene žalujke. Je umrla takoj po prvem udarcu? So se v boleče udarjajoč fortls-simo oglasile strune njenega klavirja in izzvenele čez plavajoč allegro v mehkobo blagega preludlja nekega začetka, zahrumele najmogočnejše plščali orgel v iztekajoč se odmev cingljajočih zvokov pod neskončnim nebesnim obokom? Se ji je zasvetil sončni dan nad vrhovi, jo je použll v poslednjem pogledu vrtinec gorskega obzorja, jo je vsrkal mehak, beli oblak in jo odnesel v brezčasje? Ostal sem sam. Kdo bo odslej z menoj po strmih poteh? Bom sploh še kdaj stopil na goro, na ta krvavi žr-tvenik? Stotine prizorov skupnih tur mi drvi skozi možgane, eden dragocenejši od drugega V katero šatuljo spominov naj jih zaklenem, da se mi ne bodo razsuli? Naključje je hotelo, da je bil prav ta izlet, najin stoenaj-sti, v dvoje poslednji. Zdrznem se: le kako lahko v teh trenutkih sploh pomislim na svoj delež v zapuščini skupnega zaklada g o miš ki h doživetij? Iz njenega nahrbtnika izvleče m pelerino, prekrijem truplo, robove obložim s kamni. Dvajset metrov pod krajem je steza. Ob rob položim njeno majico in palico za znamenje, če bo kdo prišel. Odhitim navzdol prijavljat nesrečo: "200 metrov pod vrhom Kroflčke smrtni padec gornice Jerice M., 41 let, 6, julija 1999 ob 12,05.« Šele čez štiri mučne ure zaropota nad dolino reševalni helikopter Ni prepozno, saj je le pogrebec Čez pet dni smo celotna družina v Logarski. Na nesrečnem kraju prižigamo sveče, zataknemo križec, v najden kozarec natrgamo cvetja. Megle se obešajo po gorah Krofička se prikaže v presledkih iz raztrgane zavese. Mati se z zgubanim, izjokanim obličjem zazira v njeno razorano skalovje: "Prekleta!« V Ljubljani, 10. avgusta 1999. EDINO HRIBI SO ZANESLJIVO ZVESTI IN VEDNO TAM, KJER JIH PRIČAKUJEMO KO POLETJE MINE DUŠAN ŠKODJČ Pozno avgustovsko popoldne se je prevešalo v soparen večer. Listja starega kostanja nI zganila niti najmanjša sapica. Med žvenket kozarcev in glasno debatiranje sosednjih omizij seje plazil prijeten vonj cestnega prahu, ki ga je oškropll lahkoten dežek, padajoč skoraj iz nič, ki je prav tako nenadoma tudi ponehal In je nanj spominjal le še ta prijetno ščemeči vonj In vlažne lise na pločniku. Visoke strehe so bile krive, da je poznopoletno sonce za to ulico in letni vrt zašlo pol ure prej in je zlata barva v pivskih vrčkih ugasnila. Ravno sem se namenil vstati, saj zaradi dopustov nisem pričakoval, da bi se lahko prikazal kdo od hribovske kla-pe, s katero smo se občasno srečali na vrtu pivnice "Pri kapel j n u«, ko je mimo prineslo Toneta. S kretnjo me je ustavil, ker je opazil, da se že odpravljam, in vstopil kar čez nizko pušanovo mejo, ki je bila bolj za okras kot kaj drugega, pa tudi Tonetove noge so precej dolge, kot je tudi on sam, »Sedi, no, bova še skupaj enega!« je prisedel, da je zahrustalo v drobnem pesku, posutem med mizami. Tone je nekaj let mlajši od mene, letos je šele prišel od vojakov. Večkrat smo se že klatili skupaj po hribih, pa me je malo začudilo, ker običajno ni pil piva, ampak ledeni čaj, in tudi jedel je le neke muslije, kalčke In podobno, kar je moja mama ponavadi sejala po vrtu. Rekel je, da je to sedaj »in« - naj mu bo! To. da je naročil pivo, pa mi je dalo vedeti, da bi se rad malo sklhal na prijateljevi rami. Saj ga razumem, po vojaščini seje baje treba zre-394 sniti, si poiskati kakšno resno - itc/.. itd. Tako pravijo, predvsem mati, a ko se takte mule pogleda v ogledalo, po tistih nekaj mesecih na sebi ne najde nobene opazne razlike. Kakšno leto trli naokoli kot popipsan čmrlj, v glavnem brez posebnega uspeha, saj nima časa Izgubljati čas - počasi se daleč pride le v pregovorih. Najraje bi mamo vprašal: "Mama, ali sem se, sedaj po vojakih, zresnil ali ne? Ali kaj? Mislim - pojma nimam!« Pa je seveda ne, ker je vaijda dosti pametnejši od nje, pa tudi s fotrom ni nič bolje, ker se ne menita o teh rečeh. Saj mu je vedno govoril, da ga bodo že še pri vojakih »zrihtali«. Podenl «Si jo kam mahnil čez vikend?« sem ga malo pobezal, ker se nam ni pridružil na Skuto, pa vem, da je vedel, kam bomo šli. »Ja.« Potegnil je dolg požirek, da se je slišalo kot na reklami za vodo, in me pogledal preko vrčka. ■■Na Storžič in še naprej, čez Kriško goro sem šel. Pa Mellta je šla z mano. Saj jo poznaš, a ne?« Poznal sem jo. Kdo pa je ni! »Tisto« Melito sem spoznal že pred nekaj leti, ko smo silvestrovall na Komni. Morala je imeti že kakšnih trideset let, a se ji to ni niti najmanj poznalo; dobila je le debelo patino izkušenj, bila je postavna, čvrsta, čisti športni tip svetlolase levinje. Sčasoma sem opazil, da se ni pripravljena z nikomer resno zaplesti, še najraje se je pustila ujeti mladim »mačkom«, a v takšni avanturi ni bilo niti trohice dvoma, kdo vodi igro. Verjetno je kateri od mulcev, ki se jim ni uspelo kvalificirati na njen seznam, pogruntal tisto, da: Melita ni nikdar s.... a to je bila le fantovska užaljenost. ■■Potem ti je bilo le lepše kot nam na Skuti!« PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ »No, ja,« je priznal, »saj je bilo kar kul. V sredo sem jo srečal na Miklošičevi, ko se je menda potikala po razprodajah poletne garderobe. Navidez me je že poznala iz neke družbe in kar na hitro sva se zmeniia. Do petka, ko je rekla, da se še slišiva po telefonu, me je kar razganjalo od strahu, da si bo premislila, ker je zvečer Trontelj na TV tako grozil. No, pa se ni! Zvečer je klicala in rekla, da ji je čisto vseeno, če vreme ne kaže najbolje, se nama vsaj ne bo treba gnesti na skupnih ležiščih, pa seje nato še tako pomenljivo zasmejaia, da sem kar pokril slušalko z roko, ker so bili naši ravno pri večerji.« »Zjutraj je bilo res precej oblačno,« sem se spomnil sobotnega jutra. Na Skuti ni bilo nobenega razgleda. Ker smo hoteli ulovili vsaj nekaj planinskega zadoščenja, smo se v Kamniško Bistrico spustili kar skozi Gamsov skret. Ravno smo sestopali čez tisti skok, ko se je nenadoma tako silovito ulilo, da je kar smrdelo od skal. Prav zoprno je bilo, preden smo se skobacali po tisti zdrizasti grapi do pod Kogla, in ko smo že čisto premočeni prišli do gozdne meje, je po Velikem in Malem hudem grabnu že bučala spenjena deževnica. »Res je! Pa vsaj vroče ni bilo. Od Grintovca naprej se je bliskalo kot za stavo. Nad grebeni je sikalo kot hudič, midva pa sva kar stala in poslušala tisto donenje. Fant, kakšne vibracije, da se ti zrola! Melita se je kar tresla, ko se me je oklepala tam na Mačenskem sedlu; ti povem, da še sedaj ne vem, ali je samo blefirala, toda meni se je vse skupaj tako dopadlo, da bi jo kar prevrnil v tisto visoko travo, če ne bi bila mokra. Pa ni bilo nič od tega, ker se je dež okrepit in sva jo jadmo pobrisala dol v kočo. Je pa imela kar prav, ker sva bila skoraj edina, ki sva na Kališču tudi prenočila.« Kar zavistno sem ga pogledat: »Torej se je zgodilo, da si lahko hvalil slabo vreme v hribih, medtem ko smo mi nekaj kilometrov stran komaj ušli do! do Jurja, kjer smo pomalem pili šnopček in mimogrede poslušali, kdaj bo podivjana Bistrica odnesla most!« Trknila sva z vrčki, nasmehnil se je prav na široko in skoraj prikril črva, ki mu je vrtal nekje po duši. Pomislil sem, da se je nemara malo zacopal, ko mu je Melita dovolila, da ji je pihal v uho. Pa ga bo že minilo! »Drugo jutro sta verjetno le še prezebala tisto pot čez Kriško goro in v Tržič!« sem se malo pomuznil. »Hja,« je vzdihnil in pomoičal. Težko mu je šlo z jezika. »Ni bilo čisto tako, veš. Do Kriške sva šla, v Tržič sem pa šel.' »Daj no! Kaj sta pa imela, da ni hotela več s tabo domov?" sem se začudit. »Ah, kajt Sploh se nisva skregala, če to misliš! Še po-mežiknila mi je za slovo in rekla, da bo ona poravnala račun za pijačo, ki sva jo naročila « Moram priznati, da nisem vedel, kako bo razpletel tole zgodbico. Ampak ker me ni bilo zraven, sem moral počakati, da bo sam povedal. »Ko sva prišla na Kriško, je bilo tam precej ljudi. Nedelja je bila umita in sončna, menda se je pol tržiške okolice spravilo posedat tja gor. Tudi midva sva sedela tam pri koči na lesenih klopeh, malicala vse, kar nama je še ostalo v nahrbtnikih in opazovala vsaj ducat jadralnih padal, ki so drsela v ugodni termiki. Prava nedeljska idila, sončna kopel za angelčke. Vsaj bila je zame po vsem tem, pa še fino se mi je zdelo, ko sem opazil, kako zavistno me gledajo tipi, ko sva se hihitala s polnimi usti in si mežikala kot pubertetnika. Vse dokler nisem naročil tiste pijače...« »Kaj za vraga pa ima pijača pri tem?« nisem mogel molčati. Kislo se je nasmehnil'. »Pijača nič. Ampak kot da ne bi vedel, kakšen hudič tiči v Meliti. Pomagati pa si vseeno ne bi znal. Ker je bilo veliko ljudi, sem se potrudil do šanka. Naročil sem pri oskrbnici ali kar je že bila, prijazno je rekla, naj grem nazaj in da bodo pijačo prinesli k mizi, ki sem jo pokazal kar skozi okno. Šel sem ven, Melita je pritiskala žige na razglednice, ki jih je kupila že prejšnji dan na Kališču in med njimi spotoma kracala lepe pozdrave. Še meni jih je porinila v podpis, ko se je končno prikazal tip, ki je stregel zunaj. Zložil je naročeno s pladnja, zahvalil sem se in mimogrede še vprašal, koliko je dol do Tržiča - pa saj sem približno vedel, bolj tako iz firbca sem vprašal, saj veš! Pa je povedal in zraven še nekaj stvari, pa kako lep dan da je in kam se nama torej že mudi tako zgodaj. Jaz, tepec, sem mislil, da je le prijazen, pa sem šele tedaj opazil, da ima Melita usta napol odprta, oči napol priprte in da ji plavi lasje divje zaplapolajo, ko si jih s kretnjo vrže nazaj. In tudi to, da tisti »prijaznež« gleda njo, medtem ko meni razlaga lepote gorskega sveta! Šele takrat sem ga malo bolje pogledal. Saj ne rečem, ultrababjek po videzu, meter devetdeset, čmolas in zagorel od višinskega sonca, pa spodrezane rokave na majici, mišice so se mu kar svetile v rahlem znoju! Mogoče zaradi tistega nakladanja, mogoče je bil celo priden natakar, ves piadenj je že raznesel, da ga je držal ob boku in z njim bobnal po stegnu, le še eno steklenico piva je držal v veliki dlani, kar orošena je bila, menda od mraza, vtis pa je bil, kot da se je orosita, ker je srečnica v roki lega mačota iz kataloga. Da si jo samo videl, čakala je z odprtimi usti, še ze.prla jih ni ves čas, dokler ni utihnil, da ji morebiti ne bi ušel! Potem pa je ona začela o lepotah gorskega sveta in kako je lep dan in človek bi pravzaprav najraje kar ostal tu gori, kjer je tako - oh - lepo, če ne bi bil ravno jutri ponedeljek, nebodigatreba, in je treba v službo. Skratka, bla, bla, bla, mislil sem, da bo pri tem ostalo in da se bo že speljal s tistim pirom in ga vsaj sparjenega prinesel tistemu nesrečniku, ki ga je naročil že bogve kdaj, pa si nisem upal nič reči. Delal mi je senco, kot da sonce zahaja za Grintovec - prava zverina, ti rečem! Samo da je to opazila tudi moja levinja in si več kot očitno zaželela postati trofeja. Lica so ji rdela, ko je samo naglas pomislila, da bi bilo prelepo, ko bi imela mobi-telček in bi sporočila kolegici iz službe, naj jo opraviči za jutri, saj poleti menda niti nimajo toliko deta v službi, šef je pa sploh tako prijazen, da se da vse zmenit z njim. Kar gledal sem, kaj počneta pred mojimi očmi; seveda mi je bilo že prej Cisto jasno, da nima nobenih resnejših namenov z mano, zato meje tudi vzela s seboj, a kar je preveč, je pa preveč! Od tiste steklenice v njegovi roki je že kar kapljalo, še odložil je ni, črnuh, ko je po sosednjih mizah opreza! za telefonom, ki ga ima danes že vsak drugi in ki si ga je tudi z lahkoto sposodil pri neki smrttji za sosednjim omizjem. Samo za minutko! Čisto dovolj, da je biio vse urejeno in da sem vedel, da moram pogledati na uro in dejali, da bom moral kar hitro 395 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ stopiti, če hočem ujeti avtobus za Ljubljano. Nedelja je, pa vozi botj poredko, sem rekel, še sanjalo pa se mi ni, kdaj kateri odpelje. Kaj sem pa hoteli", je še dodal, kot bi se opravičeval svojemu prizadetemu ponosu. »Kaj češ!« sem ga razumel. »Saj veš, takšna pač jel« »Ma, jal« Srknila sva še tisto pivo, ki je že postano ležalo v skoraj praznih vrčkih, in se spravila domov. Bil je že september, ko smo se končno spet v polni zasedbi zbrali pri Kapeljnu. Dnevi so se skrajšali in večer je bil hladen kot pivo. Pa nič zato, družba je bila vesela, spomine smo obujali kar povprek in tudi Tone je že prebolel zadevo z Melito. Dobre volje smo bili, še bolj pa, ko je prišel k omizju še Taubi, kot smo prijatelja po planinsko klicali. V bistvu je bil on tista vez, prek katere smo spoznali Melito, Bil je njen sodelavec in čisto po naključju smo torej lahko Izvedeli, da ima tista Tonetova zgodbica še kratko nadaljevanje. Kar utihnili smo, le Tone je v zadregi malo zardel in se spomnil, kako mu je nazadnje rekla: »Tonči, super je bilo, a ne! Jaz bi še malo ostala tu gori, saj ne boš zameril, kaj?« Rekel pa ji je lahko le tisti »vešdane«. »Fantje, to morate slišat'!' je začel Taubi, ko si je obrisal peno prvega požirka z brčic. »V torek po tistem vikendu je prišla Melita vsa besna v službo. Saj ni mogla biti tiho. Vsaj tisti kolegici, ki ji je telefonirala s Kriške, se je morala zaupati. Kaj vem, kako je prlcurljalo ven, verjetno je tista povedala še svoji najboljši prijateljici in tako naprej. Saj veste, kakšne so babe - v glavnem, med malico se je režala že vsa menza.« »Daj, nadaljuj,« smo ga priganjali, ko si je spet privoščil požirek, pa še cigareto si je kanil prižigati, samo da bi malo zavlekel. »Saj bom. no! V glavnem, ko jo je Tone stisnil v dolino, se je Melita predala lenarjenju in je čakala na večer, ko se bodo množice pred tem umaknile domov in bo imel njen mačo končno prosto. Vmes ji je le nekajkrat po-mežiknil in spotoma na hitro rekel kakšno besedo in takoj odhltel naprej. Njej se kajpak ni nikamor mudilo, čakala je, povedal pa ji je, da bo stregel do sedmih. No, ja, pa do sedmih, si je mislila. In res, ob sedmih je stal pred njo, nasmejan in dobre volje, ker ima konec »šihta«, Taubi je spet segel po pivu in odpil dva, tri požirke. »Daj, povej že, v čem je kavelj!« smo silili. »V tem. da je ljubi Meliti, ki je bila vroča kot peklenska kljuka, dejal ne samo to, da ima konec službe, temveč je prav tako kot nekaj ur prej Tone pogledal na uro in rekel, da mora pohiteti, da bo še pred temo v dolini. Zjutraj da ima ob šestih službo Onemeli Meliti je le še rekel: »Uživaj!« in jo nemudoma stisnil dol. Kolikor jo poznam, gaje to tudi rešilo, saj če je bil še tak, kot pravite, ne verjamem, da bi preživel!« Tako je Taubi končal Tonetovo zgodbo. Malo smo se režali, kaj bi se ne. Za vsako rit šiba raste - zmo privoščljivosti je vzklilo pri vseh. Ampak brez zlobe. Tudi take zgodbice dajo zabelo poletnim spominom; skale res niso čisto vse. Pa tudi Melita si bo opomogla in spet peljala katerega od mladih mačkov v hribe. Je pa res, da so le hribi edini resnično zanesljivo zvesti in so 396 vedno tam, kjer jih pričakujemo. DRZNI LEPOTEC NAD MARTULJKOM ŠPIK SAŠA STOPINŠEK Ležim na brisači, pod mojimi nogami je jezero, pred mojimi očmi stara znanca izpred tedna dni. Ura je nekaj čez poldne in krpica svetlobe, ki jo prepušča Prlsojnlko-vo okno, je vedno manjša. Skale nad mano se mi zdijo drzne in neprehodne in od tu moje oči ne zmorejo razbrati prehodov. Tako daleč narazen se mi zdita, a mi je pot med njima zadnjič vseeno hitro minila. Varljiva svetloba mehča ostrine njunih ostenij. Medtem ko je Pri-sojnik obkrožen z družbo, je Razor sam, sam nad svojimi sosedi. Le še tenka črta svetlobe mi daje vedeti, kje je Prisoj-nikovo okno. Kje je zadnje njegovo okno, si le domišljam. Veselim se že, da bom zvečer nad Krnico zagledala Kriško steno in bom z očmi iskala prehode, ki so se mi zdeli tako drzni. Lepo mi je tu v osrčju gora, s pogledom proti mojim ljubljenim skalam, proti svetu, ki še vedno dopušča sanje, ki jih zmoti le gamsov žvižg ali škrtanje kamenja pod nogami. Vzameš si čas zase, za tiste sanje, ki jih je v dolini prepovedano sanjati. Danes zvečer bo moja duša že drugje, na nekem drugem še neosvojenem lepotcu. Poznam ga le kot vitkega in visokega mladeniča, ki kraljuje svojim sosedom nad Martuljkom. Zanima me, če se ml bo jutri pokazal s kaj bolj pohlevne strani. Bo krotek In se mi bo pustil osvojiti? Zdajle bom svoje telo prepustila božajočim sončnim žarkom in nežnim prstom vetra, kasneje jo bom mahnila v Kranjsko Goro. Špik - o njem bom razmišljala kasneje. V načrtu smo imeli še zgodnejše vstajanje, a kaj, ko je bilo tako prijetno spati. Tako je ura kazala že dvajset čez peto, ko sem vendarle odprla oči. Potem ko sem na hitro pospravila za sabo, sem že odropotala k mizam pred kočo. Nekaj pred po! sedmo smo obloženi z nahrbtniki že sledili markacijam. Prav kmalu seje naša skupina razdelila na tri manjše in medve z Vlasto sva hodili na sredi. Všeč mi je bilo, ko sem se na melišču ozirala na levo, da bi videla, kako se sonce s konicami svojih prstov igra z vrhovoma Razorja in Prisojnika in ju nežno, počasi barva v zlato. Za razliko od prejšnjih tur sem tokrat kar naprej nekaj čvekala in čas ml je hitro mineval. Višje kot sem se dvigala, lepši pogled se ml je odpiral. Za grebenom Mojstrovke in Sit je vstajal Jalovec, malo bolj desno Mangart, vedno bolj divja so bita ostenja Skriatlce nasproti mene. Iz daljave me je pozdravljal v sneg odeti Grossglockner. Ko naju je kako uro pod vrhom ujelo sonce, sem si na glavo poveznila svojo zvesto belo spremljevalko. Pot se je še naprej vzpenjala in hladen piš je hladil ozračje. Ko sva končno prišli na sedlo, sva za trenutek opazovali peterico naših, ki se je že bližala vrhu. Tudi medve sva se odplazili proti vrhu in ni več dolgo trajalo, ko sva tudi stali na njem. PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ Drzni lepotec nad Martuljkom je bil z druge strani prav pohleven. Na vrhu mi je narava namenila razgled, kot ga letos še nisem imela Zahodni Julijci so bili vsi tako blizu, da bi se jih lahko dotaknila z roko. Ker je bilo vreme lepo in ker smo čakali zamudnike, smo se šele čez dobro uro odpravili z vrha. Pri odcepu za Črno vodo smo se dobili in prešteli svoje vrsie. Pod nami je bilo dolgo melišče in spust po njem je bil eden izmed boljših delov ture. Ena skupinica je spet od-divjala naprej, mi pa smo se vsake toliko časa ozrli nazaj proti Špiku. Sama kar z nekakšno žalostjo v očeh. saj sem vedela, da se zaradi študija zdaj vsaj za nekaj časa poslavljam od hribov. Ves čas spusta je sonce neusmiljeno pripekalo, o senci ni bilo ne duha ne sluha, voda v mojem nahrbtniku pa je bila že tako ali tako bolj podobna mlaki kot mrzli vodi. ki sem jo natočiia zjutraj. Pot se mi je neverjetno vlekla in ker mi je koleno že nagajalo, sem bila prav vesela, ko sem prešla suho strugo - še lepše bi bilo, če ne bi bila suha - in nedaleč pod sabo zagledala gozd. Po desetih minutah smo stopili na cesto, ki pelje iz Kranjske Gore v Krnico in ni več dolgo trajalo, ko sva z Mileno že namakali razbole-le noge v ledenomrzli Pišnicl. Potem ko sem naslednjo uro in pol preklinjala nekatere udeležence, ki v zadnjih minutah pozabijo na vse in ne vidijo več svežih belih pik z rdečimi krogi pred sabo, da jih je potrebno nato iskati, smo se vendarle našli. Utrujena telesa smo za nekaj časa nastavili soncu, nekaj ur kasneje potešili še lakoto in ob pol polnoči sem svoj nahrbtnik končno odložila v predsobi. Čez pol ure sem s Špikom pred očmi že trdno spala. Podpredsednik PZS govori na pamet_ V majski številki PV je bilo objavljeno poročilo o okrogli mizi, ki jo je marca na Brdu pri Kranju organiziral Gorenjski glas. Beseda je tekla o gomištvu, nekaj besed pa je bilo posvečenih tudi šolskim programom s tega področja, «ki jih skoraj ni več«. Iz zapisa je mogoče povzeti, da je bila to trditev podpredsednika Planinske zveze Slovneije, ki je še povedal, »da dobijo v večini evropskih držav šolarji vsaj osnovna znanja iz hribolazništva in gibanja v naravi, kar pa ne velja za Slovenijo«. G. Franc Ekar se ob vsaki priložnosti obregne v šolstvo. Čeprav mu je na enem od »forumov« (slov. posvet), ki jih organizira, bilo natančno pojasnjeno in dokazano, kako je s planinstvom v šolah, svojo ploščo vrti še kar naprej. Njegovi trditvi, da v šolah skoraj ni več planinskih programov in da šolarji ne dobijo osnovnih znanj s tega področja, sta neresnični. Pred seboj imam veljavni učni načrt šolske športne vzgoje za osnovno šolo. Med splošnimi cilji športne vzgoje je tudi »oblikovanje pristnega, čustvenega, spoštljivega in kulturnega odnosa do narave in okolja kot posebne vrednote«. Samoumevno je, da tega cilja ni mogoče udejanjati v športni dvorani ali na asfaltni ploščadi, ampak je treba v naravo. Zato je temu cilju ustrezno Izbrana tudi vzgojno-izo-braževalna vsebina. Od petih športnih dni, ki so predpisani za vsako šolsko leto, učni načrt za prvo triletno obdobje izrecno predpisuje najmanj (!) dva izleta, za drugi dve obdobji pa dva izleta, V devetih letih naj bi učenci potemtakem opravili najmanj osemnajst izletov ali pohodov (!!). V učnem načrtu je za vsak razred posebej navedeno področje "izletništvo in pohodništvo« s pripadajočimi praktičnimi in teoretičnimi vsebinami. Med praktičnimi vsebinami poleg določila »najmanj dva izleta« oziroma »dva izleta« v posameznih razredih preberemo še naslednje vsebine in opombe; eden od izletov je zahtevnejši glede višine vzpetine in dolžine poti, ekipni orientacijski pohod po označeni poti, izlet na višjo razgledno vzpetino, eden od izletov naj bo zahtevnejši pohod; zahtevnejši pohod po poti, označeni z rdeče-beliml oznakami; zahtevnejši pohod po opisani poti (iz priročnika oziroma planinskega vodnika), zahtevnejši pohod v predalpski ali alpski svet. Med teoretičnimi vsebinami lahko preberemo naslednje; osnovno izletniško znanje (obutev, oblačilo, nahrbtnik, pitje tekočine, tempo hoje, uravnavanje telesne temperature); spoznavanje okolice, po kateri poteka izlet; naravovarstveno ozaveščanje; spoznavanje geografskih, zgodovinskih in naravoslovnih značilnosti območja, po katerem poteka izlet; nevarnosti v gorah, določitev strani neba s pomočjo sonca in ure, varovanje narave, osnove prve pomoči pri praskah, ranah, žuljih, udarninah in pikih žuželk, zaščita pred insekti, vpliv hoje na organizem, spoznavanje okolice s pomočjo karte. Učni načrt določa, da se zahtevnost izletov iz razreda v razred načrtno stopnjuje od spoznavanja bližnje okolice do spoznanja alpskega sveta, Teoretične teme so načrtovane tako, da se iz razreda v razred ponavljajo, širijo in poglabljajo. V učnem načrtu predpisan program dopolnjujeta neobvezna športna programa Zlati sonček in Krpan (prej programi športne značke !, II In III). V obeh progrmaih je izletništvo na najvidnejšem mestu. Program Zlati sonček je usklajen s programom Planinske zveze Slovenije Ciciban planinec, ki je prav na pobudo Ministrstva za šolstvo in šport (MŠŠ) dobil novo likovno podobo; program Krpan pa se vključuje v program Mladi planinec, ki ga prav tako vodi Planinska zveza Slovenije. Več kot očitno je, da lahko govorimo o tesni povezanosti planinske organizacije in šole, vključno z MŠŠ. Osnovne šole imajo iz leta v leto več šol v naravi s planinsko vsebino. Celi razredi so od 5 do 7 dni v gorskem okolju, kjer se praktično in teoretično spoznavajo s »planinsko šolo«. Mnoge šole so si zgradile svoje plezalne stene. V nekaterih domovih Centra za šolsko in obšolsko dejavnost, ki jih upravlja MŠŠ in so namenjeni šoli v naravi, 397 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ so gorniške vsebine prevladujoči del vzgojno-izobraževalnega programa (Bohinj, Kranjska Gora, Javorniški rovt). V okviru interesnih dejavnosti ima veliko šol tudi svojo planinsko skupino. Nekatere delujejo samostojno, druge se povezujejo s planinskimi društvi. Da o gomiškem izobraževanju učiteljev in športnih pedagogov na Fakulteti za šport in ljubljanski Pedagoški fakulteti ne govorimo. Pri udejanjanju gorniške vzgoje je učiteljem v pomoč posebna knjižica, ki jo je leta 1996 izdal Zavod Republike Slovenije za šolstvo (Cilji šolske športne vzgoje - Izletništvo, pohodništvo, gorništvo z orientira njem v naravi). Knjižica je razširjena različica učnega načrta. V njej so obsežneje kot v učnem načrtu opredeljeni vzgojno-izobraževal ni smotri, vsebine, pogoji za izvedbo programa in seznam strokovne literature, iz katere lahko učitelji črpajo dodatno znanje. V navedeni knjižici najdemo tudi program gorniškega izobraževanja za srednje šole. Med vzgojno-izo-braževalnimi smotri preberemo naslednje: • Dijaki naj spoznajo alpski svet in slovensko gomiško misel. • Dijaki naj spoznajo svojo hodilno sposobnost. • Poglobimo in dopolnimo gorniško znanje iz osnovne šole. • Dijaki naj spoznajo osnove varovanja v gorskem svetu. Vsebine za udejanjanje navedenih smotrov pa so naslednje: • šest zahtevnejših pohodov v predalpski In alpski svet, po možnosti po delu ene od veznih poti; dijaki naj spoznajo oba alpska predela v Sloveniji (Julijske Alpe, Kamniške oziroma Savinjske Alpe). • Vsaj dva zahtevnejša dvodnevna izleta s prenočitvijo v planinski koči. • Po opisani in označeni poti priti na cilj (označena pot s planinskimi oznakami, opis poti iz planinskega vodnika). • Ekipni orientacijski pohod po valovitem in gričevnatem svetu s pomočjo karte, kompasa in smernega kota (azimuta). • Teoretične teme: gorništvo kot del slovenske narodne identitete, mesto gomištva med drugimi športnimi zvrstmi, kategorizacija 398 gorskih poti, tehnika hoje, taktika pohoda, nevarnosti v gorah, odgovornost najbolj izkušenega, klic na pomoč, uravnavanje telesne toplote in nadomeščanje izgubljene tekočine, prehrana. Škodljivost alkohola in nikotina, vezne poti v Sloveniji, sodobnejša oprema, samovarovanje z dvema vponkama, varovanje s pol bi Cevi m vozlom, prva pomoč, častni kodeks slovenskih gornikov. In ob vsem tem g, Ekar oznanja, da v šolskih programih »skoraj ni več« planinstva in da šolarji ne dobijo osnovnih znanj iz hribolazništva In gibanja v naravi (»kar menda dobijo v večini evropskih držav«). Več kot očitno je, da so Ministrstvo za šolstvo in šport, nacionalni učno-načrtni svet in predmetna učno-načrtna komisija za športno vzgojo ustrezno ovrednotili Izietništvo, pohodništvo in gorništvo in v tej dejavnosti v vzgojno-izobraževalnih programih dali mesto, ki ji gre. Nikoli prej v uradnih šolskih listinah gorništvo (izletništvo, pohodništvo) ni imelo takšnega mesta, kot ga ima zdaj. Če g. Ekar kot zasebnik ali direktor Gorenjskega sejma ne ve, kakšni so gorniški programi slovenske šole, ni nič narobe. Tudi če g. Ekar kot predsednik PD Kranj ne ve, kaj delajo v šolah na področju planinstva, ni preveč narobe; zelo narobe pa je, če g. Ekar kot podpredsednik Planinske zveze Slovenije ne ve, kaj se na šolah na tem področju dela in na različnih posvetih govori na pamet. Tega si res ne bi smel dovoliti. Seveda pa je mogoče, da na izvedbeni ravni ne deluje vse, kot bi bilo želeti. Mogoče je, da marsikatera šola ne dela po programu, kije začrtan v uradnih listinah, toda pravi naslovi za to so športni pedagog na šoli, ravnatelj šole in svet staršev. Sitvc Kristan Nahrbtniki in vrata Trditev funkcionarja PZS, da »je planinsko udejstvovanje pač življenjski nadstandard« (omenjena v članku »Nahrbtnike pustite pred vrati!« v majski številki Planinskega vestnika), se mi zdi šolski primet postsocial ¡stične duhovne revščine, psevdopodjetništva, ki nadstandar-de »ustvarja« administrativno, namesto da bi jih resnično ustvarjalo z delom. Gore so praktično veliki parki »mesta Slovenije« in hoja v gore je bila večji dei stotetja samoumevni det slovenskega standarda. Morda smo bili tedaj bogatejši in si sedaj tega kot narod oziroma družba ne moremo več privoščiti. Morda gre naš razvoj nazaj, v revnejšo družbo. Morda. Če želi kdo ustvarjati nadstandarde na pošten način, z delom, bom na to delo previdno gledal s skrbjo zaradi posegov v planinski svet, a načelno nikakor ne bi odklanjal verige hotelskih sob v planinskih kočah ali, recimo, gorskega hotela v Morbegni z odlično in primerno drago restavracijo, ki bi bila deželi v ponos. Klasični planinski nadstandard pa je gotovo alpinizem, pa še ta manj zaradi drage opreme kot zaradi velike investicije časa in volje. Kakor se mi zdi neumno, če bi mi profesionalni vodniki radi vzeli Hanzovo pot v Prisanku, kjer se je pred časom kolega skoraj ponesrečil, ko smo na nepreglednem mestu v spodnjem delu zgrešili pot in se je pod njim utrgala skala (zdi se ml tudi nepietetno do avtorja poti, če bi jo vzeli iz »public domain«), pa sem prepričan, da bi bil marsikdo veset vsestransko dostopnega vodnika čez »Dolgo nemško smer« v Triglavski steni ali »Sobotno smer« v Planjavi in za nekaj takih ljudi tudi vem. To so pošteni nadstandardl. Glede dostopnosti planinskih koč sem osebno neprizadet, ker - večinoma iz estetskih razlogov - spim zunaj in jem iz nahrbtnika in štejem to za nadstandard, vsaj odkar sem PVC folijo zamenjal z gore-tex bivalno vrečo. Postsocialistični administrativni podjetniki mi to spanje zunaj lahko prepovedo, in morda v TNP že kršim zakon, ko spim zunaj koče (čeprav se mi zdi, da je v TNP prepovedana raba šotora, ne pa tudi bivak vreče, kar je korekten kompromis) - a preden me bodo kaznovali, me morajo njihovi biriči najti. Planinska mreža poti in koč je nacionalna dedičina kot so cerkve, Prešeren, gozdovi in gradovi. Če je PZS kot ustanova civilne družbe ne bo mogla več vzdrževati, mora zahtevati državno pomoč. Tudi za mestne parke plačujejo mesta, ne pa obiskovalci. Samo Resnih PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ k ¡pflmtafe DESD^aioir®. Na pot, kjer ni poti_ Vladimir Habjan. Manj znane poti slovenskih gora. Sidarta. Ljubljana 1999 To je vodnik po brezpotju. Pod tem imenom je znan med slovenskimi planinci, četudi to ni čisto do pike res. Tu in tam namreč vendarle stopi tudi na kako pot. Narejen je po običajnem Sidartinem vzorcu in vsebuje 50 vodniških enot (gorskih ciljev). Osrednja odlika vodnika je doživetje gora ¡2 prve roke. Avtorje vse to obhodil, med vrsticami spoznamo, da ne samo iz osebne naslade, marveč kar s poštenim namenom, da vodniško povabi visoko kultivira-no srednjo plast planincev v skrite zalive gorske nedotaknjenosti. To se mu je v celoti posrečilo, iskrenost je nagrajena, vseh 50 gorskih ciljev je docela zanesljivo predstavljenih, s kančkom podjetnosti se s polnim zaupanjem lahko napotimo za njim. (Upoštevaje njegova svarila/opozoril a/napoti I a glede težavnosti, seveda.) Idejno izhodišče za vodnik je razkorak med naravovarstvenimi zadržki in gorniškimi užitki. S tem vodnikom so za hip prevladali drugi, vendar se zdi, da tudi prvi niso poteptani: avtor se zanese na absolutno vzgojenost tistih gornikov, ki se bodo napotili za njim (niso pijanci, razgrajači, onečejevalci, uničevalci rož, podilci divjadi in motile i gnezdečih ptic), in mimo popisanih ciljev je v slovenskih gorah še veliko otokov samote, ki jih človeška noga ne zmoti (In ne bo zmotila). Vodnik je izbirni, noče biti enciklopedično popoln, torej nikakor ni poziv za vsesplošni napad na skrite gorske lepote. Načelno je torej sprejemljiv. (Ni pa edini /slovenski/ vodnik po brezpotju. Nekaj za pred-okus najdemo v Miheličevih Julijskih Alpah in Stritarjevih 111 izletov. če... če plezalne smeri niso brezpotje. Če pa so, je vrsta pred-habjanskih brezpotnih vodnikov že kar spodobna. Uvodnih poglavij je kar precej, polna so nujnih napotkov in enako kot vodniški del kažejo avtorjevo osebno predanost in zavzetost. Kljub želji, da bi bila uvodna poglavja malo krajša, pa bi si uporabnik vodnika tu in tam rad privoščil malo bolj dognanih osrednjih pojmov: kaj je brezpotje, kaj je neoznačena pot, kaj je smer, kaj je alpinistični vzpon? Ali ni plezalska smer dejansko brezpotje? (Četudi je kje v Alpah katera markirana, in četudi ji Nemci pravijo «Weg«, npr. »Slowenischer/Deutscher Weg«? Da je plezalska smer oblika brezpotja, nam knjiga implicite sama dopoveduje, ker vključuje pet čistokrvnih plezalskih smeri, se pravi takih, ki po splošni oceni in po opredelitvi iz vodnika to so, npr Slovenska smer in Zeleniške špice.) Ne glede na to, da »vse opredelitve povzemam iz gradiv Planinske zveze Slovenije« (str. 12), bi definicije gotovo izpopolnil in oplemenitil predhodni pogovor z veščaki. (Da ne bo pomote, v mislih imam izvedence tipa Bojan Pollak, France Malešič, Franci Savenc, Tone Škarja.) Poglavjecu »Označevanje zahtevnosti« na str. 24-26 (ne "Zasnova vodnika«, kot to poglavje napoveduje stran 12) bi bilo mogoče kaj primakniti. Pri vzponih l. stopnje, recimo, bi lahko dodali: »Stena je precej nagnjena in omogoča, da večinoma dovolj udobno stojimo.« Pri vzponih III stopnje bi lahko dodali: »... ali celo krajši navpični steni ob sicer zadostnih, četudi majhnih oprimkih in stopih in ob skladni uporabi (polni zaposlenosti) rok in nog«. Ob vodniškem delu, to je glavnini knjige, človeku seveda zaigra srce, ko vidi, koliko vrednih ciljev ga še čaka v življenju. Glede na slastno povabilo na gostijo - to vodnik hoče biti In tudi je - pa bralec tu in tam pogreša malo več skladnosti med lepoto ciljev in lepoto avtorjevega besedovanja Uvodi v posamezne tri sklope - vodnik vodi (le) po Kamniških in Savinjskih Alpah/Karavankah in Julijskih Alpah - ne povedo kaj bistveno uvodnega ali razsvetljenskega glede na vodniške enote, ki sledijo. Vse to je namreč tudi tam. Nekatere besede so kar prepoceni, prehitro se ponavljajo, velika skušnjava so zlasti tehnični termini. Pri teh in zemljepisnih imenih naj bi bil avtor malo bolj natančen. Ali je za Košuto res značilen »oster gruščnat greben«? (str. 52) (Namreč: ali je gruščnat greben lahko oster? In: aii ima Košuta res gruščnat greben?) Ali so res »skalnati stolpi na južni strani Pečov-nika«? (str 52) (Mislim, da gre za južno stran Plešivca, stolp je po splošni oceni eden, ima pa tri ro-gle.) In koliko je Celovških špic? (str. 56) (Mislim, da bo ena dovolj.) In kaj se je zgodilo s podpisom k sliki na Str 44 »Konj, Rzenik in Velika planina«? Na sliki kraljuje Planjava, ostro oko izlušči v daljavi še Lučki Dedec in Rogatec in tenko silhueto, samo okraje k, Rzenika; Konj je vtopljen v kaluži barv, če pa kdo vidi tudi Veliko planino, bo moral stopiti k okulistu ali celo kam drugam. In Zeleniške špice!!! (str, 186-189) Za »Najvišji špic« že vemo, da je v resnici Debeli špic. (Sklicujem se na izjavo Franceta Malešiča.) Zelo dvomim, da je »Najvišji rob« pravo lastno ime. V ljudski geografiji ni presežnikov, mislim. da ni nobene gore na Slovenskem, ki ima presežnik kot del pravega lastnega imena. »Najvišji rob« je opis vrha glede na ostale vrhove v grebenu Zeleniških špic, njegovo pravo lastno ime bo treba še poiskati. Če ga ni, naj bi ga izumili, in to po zgledu enobesednih Imen tipa Morež, Bavh, Plešivec, Triglav. (Na zalogi imam predloge: Krunoelj, Grobove, Golobica, Šle ki, Torkelj, Pinkelj, Rogač, Nizman, in če ne gre drugače: Obel/Hudičev špic, Gamsov/Kri vi/G rinto v rob, itd., mlinček se lahko vrti naprej. Zadnjo besedo bo povedal France Malešič ob asistenci Vlasta Kopača, Bojana Pollaka in še koga; takoj na tem mestu jih prosim, da se oglasijo na straneh Planinskega vestnika. Zelo potrebno je, da se posamezne vzpetine Zeleniških špic poimenujejo. če ne drugače, potem v svetli tradiciji Drenovcev, ki so nam dali Sta niče v vrh: glej Pavel Kuna-ver. Zeleniške Špice, Planinski ve-stnik 1911, str. 232-241.) Kaj se je zgodilo z Dovškim križem, da je na skicah na straneh 196 in 399 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ 203 postal »Dolški križ«? (V spremnem besedilu je sicer prav napisan.) Prosim, spoštujmo ustaljenost! Res so z zapisom glasu (u) divje težave (zmeda je, recimo, pri Dovžanovl/Dolžanovi soteski, ki je dva avtorja enako ne napišeta, čeravno se mora v vsakem primeru izgovoriti /u/ In ne /I/), toda »Dovje« nikoli ni bilo »Dolje«. (Gora ima Ime vsekakor po Dovjem, ker je na južnih pobočjih dovškl pašni svet. Kugy piše Lengenfelder Križ- Lengenfeld je nemško Ime za Dovje -le da je to ime zmotno uporabljal za Visoki Rokav.) »Dolški križ« je že malo prehuda malomeščanska hiperkorekcija, doma nekje na koncu prejšnjega stoletja, ki je uzakonjala elkanje, (Kako v slovenščini pisati glas /y/ ali kako brati črko »I«, je v resnici zamotano prek vseh razumnih meja, in noben Toporišič tega še ni enoumno uredil. Snov je primerna za doktorsko disertacijo. Toda na vsakdanjem nivoju ostanimo, kot rečeno, pri ustaljeni rabi - ki pa se je je seveda treba naučiti.) Tu in tam poskrbi avtor za kako hu-morno interpretacijo. Tako opozarja na str. 55: »Med hojo po travah (posebno ob meji) moramo biti previdni zaradi kač « Kače imajo po vsem videzu posebno nagnjenje do (državne) meje, (So torej nekakšne dedinje nekdanjih nevarnih gra-ničarjev. Vsekakor morajo biti precej enako strupene, da nas avtor tako ljubeče svari.) Pri dodatni literaturi na str. 210 se naslov glasi "Knjige in vodniki«, kar daje slutiti, da vodniki niso knjige. (Ampak Ha-bjanovemu vodniku bi jaz rekel knjiga ) Na str. 67 »se ponovno vzpnemo na Visoko Bavho«, kar dobesedno pomeni, da smo bili že prej tam, a se moramo po bogvedl kakšnih hudobnih zapletih vzpeti še enkrat. To seveda ni res, enkrat je dovolj, tako glede na opis poti v vodniku kot glede na lego poti v naravi. Enako na isti strani »se spet vzpnemo na Kamnati vrh« - ne, tudi tu je glede na celotni opis ture enkrat dovolj! Na planini Rekarščici nas razveseli »vzdrževana koča na avstrijski strani« - aha, poleg lovskih, gozdarskih, planinskih, zasebnih 400 obstoje tudi vzdrževane (In ne- vzdrževane?) koče. Bo držalo, četudi je opredelitev ne ko! i ko nenavadna in ne vemo. čemu kljub vzdrževan osti ta koča služi. Malo bolj resna stvar je »Abecedno kazalo« na str. 211/212. Preizkusil sem gesla Gromovec, Košuta, Lučki Dedec, Mišelj vrh, Šmihelo-vec, Vežica, Vršiči - tam zraven navedene številke so popolnoma neuporabne. Domnevam, da pomenijo strani (ali bolje: da jim je bilo usojeno, da naj bi pomenile strani). A na tistih straneh ni teh imen, kaj še zadevnih vodniških enot. Če je z drugimi iztočnicami tudi tako, je Abecedno kazalo v celoti neuporabno, To seveda ni katastrofa, ker se pri 50 vodniških enotah uporabnik znajde tudi brez abecednega kazala (običajno kazalo na str. 6-7 domaia zadostuje), vendar pa, ko je že notri, naj bo tako, kot je treba. Zakaj recimo navajati zraven imen celo reč Številk (pri »Triglavu» je prava poplava - dvajset številk! - in ko bi človek pričakoval, da je med njimi tista, ki kaže na Slovensko smer na strani 206, na edino triglavsko vodniško enoto v knjigi, saj sicer s prebogato mrežo poti zadavljeni Očak nima kaj početi v vodniku po brezpotju, se izkaže, da kot nalašč ravno številke 206 pri iztočnici »Triglav« ni; res pa ima Slovenska smer svojo iztočnico, seveda z napačnimi številkami), ko zadostuje ena, namreč tista, ki navaja stran vodniške enote? Navedena imena naj bi bila zapisana takole: Košuta 52, Lučki Dedec 38, Mišelj vrh 100, Šmiheloveo 157, Vežica 38, Vršiči 38, vendar ravno teh številk tam ni, čeravno imajo ta imena v povprečju pripisanih kar po pet številk. (Ali bomo rekli »prekleti računalnik«? Toda tudi za računalnikom stojijo nazadnje le osebni človekovi grehi in /ne/uspehi!) (Če želi avtor navesti vse strani, na katerih se pojavlja neko ime, prav, samo da bodo prave, in da bodo številke strani, kjer najdemo vodniško enoto, odtisnjene polkrep-ko.) No, do ponatisa bodo ti rte lepo ¡ni in docela drugotni odganjki radikalno obrezani in privezani. Jedro, kot rečeno, je zdravo. Stanko Klinar Zbornik 50 tet PD Velenje Planinsko društvo Velenje praznuje letos zlati jubilej. Ob tej priložnosti je založilo in izdalo zbornik 50 let Planinskega društva Velenje. Debela, v trde platnice vezana knjiga obsega kar 304 strani. Zbornik prikaže bogato življenje društva, uspehe in tudi težave, s katerimi se je srečevalo. Objavlja veliko dokumentov, fotografij in perorisb, ki pričajo o razvoju planinstva v Šaleški dolini in o obširni dejavnosti velenjskih planincev. Knjiga govori o domoljubih iz časa avstroogrske države, o partizanih, o generacijah planincev, alpinistov in ljubiteljev gora, o prostovoljnem delu, o povezanosti planincev s kmečkim prebivalstvom in še o marsičem, kar je vtisnilo pečat življenju v pokrajini med Paškim Kozjakom, Uršljo goro, Smrekovcem in Goro Oljko. Tudi PD Velenje je vtkalo svoje sledi v podobo te lepe pokrajine. Na svoje delo je lahko ponosno. Prav je, da je v zborniku vse to zapisano in ohranjeno Bogatih pričevanj bodo veseli tudi pisci slovenske planinske in alpinistične zgodovine in tudi raziskovalcem zgodovine Šaleške doline in mestne občine Velenje bo zbornik ponudil veliko podatkov. Zbornik je uredil uredniški odbor: Jože Melanšek (odgovorni urednik), Andrej Ku2man (glavni urednik), Danica Ževart, Franc Ojsteršek, Darka Zupane, Irena Brložnik, Tone Janžovnik in Marjan Hrusti. Besedilo je vnesla na disketo Biserka Škoflek. jezikovno ga je pregledala Danica Ževart. Oblikovanje in postavitev zbornika je delo Roka Polesa. Fotografije so iz arhiva PD Velenje in sekcij, precej pa so jih posodili člani društva. Pero-risbe je narisal Marjan Vodišek V 1500 izvodih je zbornik meseca junija 1999 natisnila Tiskarna Bizjak iz Velenja. Vsi, ki so poskrbeli za vsebinsko in oblikovno lep zbornik, si zaslužijo pohvalo in so na svoje delo lahko upravičeno ponosni. Pa poglejmo vsebino zbornika! Prvo posvetilo je napisal Srečko Meh, župan mestne občine Velenje. Poudaril je, da je Planinsko društvo Velenje najbolj množično društvo v mestni občini, kar je dokaz, kako veliko je prebivalcem Šaleške doline PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ do narave in do ohranjanja okolja. Ceni načrtno in strokovno delo društva, zlasti vzgojo in usposabljanje mladih planincev v planinskih šolah, tečajih in na taborih. Tudi številni znani alpinisti so svoje udejstvo vanje pričeli v P D Velenje. Prostovoljno delo, ki danes ni več preveč pogost pojav, je slika pristnega tovarištva in prijateljstva med člani društva. Dom na Paškem Kozjaku, zgrajen pred 45 leti, je postal središče za srečanja in usposabljanja šaleških planincev. Občina bo omogočala razvoj hribovskih območij, podprta pa bo tudi obnovo Doma na Paškem Kozjaku. Planinci so vez med meščani in prebivalci hribovskih kmetij, zato je prav, da so ti odnosi zelo dobri. Župan je prepričan, da bo PD Velenje tudi v prihodnje pomembno prispevalo h kvaliteti življenja v Šaleški dolini. Drugo posvetilo »Srečno pot, velenjski planinci« je prispevek univerzitetnega profesorja dr. Matjaža Kmecla, izrednega člana SAZU, ki se je kot enajstletni fantič s starši priselil v Velenje. Dolina se mu je zdela lepa, njeno podobo krasijo ozadja Pece, Uršlje gore, Kozjaka in drugih gora. Spominja se prvega Izleta na Uršljo goro, gimnazijskih let v Celju, planinsko legendarnega ravnatelja Tlneta Orla ter prvih vzponov na vrhove Savinjskih Alp po maturi leta 1953. Kmecl je bil tudi na ustanovnem občnem zboru PD Velenje. Ko ga je življenjska pot popeljala v Ljubljano, je še vedno z zanimanjem spremljal delo društva, ki se je krepilo in razcvetelo z mestom vred. skrbelo za kočo, zasnovalo in izvedlo Šaleško planinsko pot, pa tudi uspehe alpinistov s Kotnikom in Rotovnikovo. Kmecl pa tudi zapiše, da -planinstvo po svoji osnovni, vodilni Ideji združuje v solidarnostno navezo ljudi dobre volje in dobre misli; vse tiste, ki si bogatijo življenje s tem, da najlepši košček življenja namenjajo goram in vsemu, kar gore dajejo. Zato v planinski skupnosti tudi ni mesta za morebitna strankarska cepljenja, razhajanja In polaščanja, ki so sicer danes tako zelo v modi; preklajo se samo tisti, ki so navidezni planinci. Planinstvo je združevanje, ne razhajanje; je naklonjenost, ne spo-tikanje; je pomoč, ne škodo vanje; je prijazen pozdrav z dobro željo, ne zmerjanje. Planinstvo je ob vsej organiziranosti pač zmeraj bolj osebna in intimna dragocenost, možnost duhovne in telesne sproščenosti in očiščevanja,« Tretje posvetilo »Zborniku na pot« je napisal predsednik PD Velenje Jože Melanšek. Vesel je, da je predsednik društva ravno v času, ko to praznuje 50-letnico. Društveni jubilej proslavljajo še z drugimi jubileji: 45-letnico Doma na Paškem Kozjaku in 25-letnico Šaleške planinske poti, pa tudi mesto Velenje je letos staro 40 let. Zelo zgoščeno je opisal razvoj društva in namen zbornika. Predsednik upa, da bo zbornik prišel v vsako velenjsko planinsko družino in ji »pripovedoval o planinski dejavnosti njihovih dedov, očetov, mater, sester in bratov«. Zbornik pa tudi dokazuje, »da pod Paškim Kozja kom živi rod planincev, ki zvesto in s hvaležnostjo nadaljuje delo svojih prednikov«. Številna planinska priznanja in odlikovanja, ki so jih prejeli posamezniki in društvo, povedo, »da smo le nekaj ustvarili«, pravi Jože Melanšek. Podpisani pa menim, da so velenjski planinci napravili veliko več kot »le nekaj«. Na taka planinska društva, kot je velenjsko, je slovenska planinska organizacija upravičeno ponosna, Danica Ževart je opisala zgodovino planinstva v Šaleški dolini od ustanovitve Šaleške podružnice SPD v Šoštanju 5. marca 1904 do 8. aprila 1949, ko Je bilo ustanovljeno PD Velenje. Njen prispevek bogatijo fotografije uglednih članov SPD in ponatis zapisa o ustanovitvi podružnice iz Planinskega vestnika. Kronika PD Velenje 1949-1999 obsega kar 60 strani zgoščeno opisanih najpomembnejših dogodkov in veliko fotografij. Podatke za prvo desetletje sta prispevala prva tajnica PD Milica Prodnik in Edo H u d o ve m i k. Društveno življenje od leta 1959 do 1984 je po zbornikih ob 30- in 40-letnici PD Velenje povzel dolgoletni tajnik PD Miroslav Žolnir, podatke za zadnjih 15 let pa je pripravil Franc Ojsteršek. Velenjska kronika se razlikuje od kronik drugih planinskih društev. Dogodki se vrstijo po časovnem redu od ustanovitve društva naprej ne glede na dejavnost. Tako se vrstijo kratki jedrnati sestavki o občnih zborih, sejah upravnega odbora, gradnji in poslovanju njihove planinske postojanke, donatorjih, razstavah, predavanjih, vzponih v domačih in tujih gorah, pohodih in izletih, o delu mladih planincev, o dosežkih alpinistov, prejemnikih priznanj, tekmovanjih, planinskih vodnikih, markacistih, planinskih sekcijah, šaleški planinski poti, o društveni pisarni Itd. V kroniki so se spomnili tudi svojega člana Petra Ficka, avtorja več Izdaj planinskega vodnika Kamniške in Savinjske Alpe ter planinskega vodnika Po gorah severovzhodne Slovenije, Pozabili tudi niso na srečanja s planinci pobratenega PD Treskavica iz Sarajeva. Kroniko bogati kar 93 fotografij z različnih področij društvenega delovanja. V zborniku je pregled članov upravnih in nadzornih odborov, za obdobje po letu 1968 pa tudi častnih razsodišč. Z besedami in fotografijami je predstavljenih vseh 14 predsednikov društva. To so bili Franc Antlej, Gustav Verdeij, Mirko Antlej. Emil Salmič, Drago Pečnik, Alojz Pen še k, Jože Žo-har, Alojz Merčun, Peter Ficko, Andrej Kuzman, Stane Jamnikar, Franc Ojsteršek, Irena Brložnik In Jože Melanšek. Peter Ficko je vodil društvo celih 11 let! Trije predsedniki, Gustav Verdeij, Mirko Antlej in Drago Pečnik, žal niso dočakali društvenega jubileja. Njihovo delo so opisali njihovi sodelavci. Vsi drugi predsedniki so spomine na svoje delo zapisali sami. Lepšo stran svojega intimnega planinskega doživljanja so obogatili z družbeno koristnim planinskim delom ter skrbmi za uspešno delo društva. Bilo pa je tudi veliko lepih trenutkov, ki se jih radi spominjajo. Irena Brložnik pravi: »Vedno mi bo ostal v spominu dan razglasitve samostojnosti Slovenije. Zvečer, ko je v Ljubljani potekala osrednja slovesnost, smo predstavniki društva na Paškem Kozjaku posadili lipo in prižgali kres. Kar težko smo verjeli, da se uresničujejo tisočletne sanje Slovencev o samostojni državi, hkrati pa smo občutili strah pred posledicami odločitve. Vojna je že visela v zraku. Na srečo se je tudi hitro končala.« Podatki o članstvu povedo, da je 401 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ PD Velenje štelo prvo leto 249 članov. Število 1000 je preseglo leta 1971, ko je imelo 1003 člane. Več kot 2000 članov je doseglo leta 1979 z 2012 člani, več kot 3000 pa v letih 1990 in 1991, ko je štelo 3010 članov. Leta 1992 je začelo število članstva upadati, in sicer na 1376 v letu 1998. Škoda, da vzroki niso pojasnjeni. Menim, da se je Število članstva večalo hkrati z rastjo mesta Velenje in organiziranjem planinskih skupin v krajevnih skupnostih in podjetjih, vzroke za zmanjševanje pa vidim v ustanovitvi novih PD, ki so prevzela članstvo teh območij, pa tudi v gospodarskih težavah nekaterih podjetij. Razveseljivo je, da je bilo vsa leta med članstvom okoii 50 odstotkov mladih. Zbornik predstavlja tudi 12 planinskih sekcij: Šentilj, Podkraj-Kavče, Konovo, Škale-Hrastovec, Šmarno ob Paki, Gaberke, Vinska Gora, Poslovni sistem Gorenje, Premogovnik Velenje, Komunalno podjetje in Bolnišnica Topolšica. Skupine so izvajale lastne programe, zlasti izletniške, sodelovale pa so tudi v društvenih akcijah. Sekcije Šmartno ob Paki, Škale-Hrastovec in Vinska Gora so prerasle v samostojna planinska društva. Gospodar Anton Janžovnik piše o Domu na Paškem Kozjaku, Alojz Penšek pa, kako so od leta 1969 do 1971 gradili cesto na Paški Kozjak. Zanimiv je prikaz razvoja alpinizma v Šaleški dolini, ki ga objavljata Ivo Hans Avberšek In Ivč Kotnik. Alpinistični odsek je leta 1960 ustanovilo PD Šoštanj, ieta 1966 pa je bil ustanovljen Šaleški alpinistični odsek (ŠAO), ki je vključeval alpiniste širšega območja Šaleške doline. Vodil ga je Jože Melanšek, Podatka, od kdaj deluje v okviru PD Velenje, v kroniki nisem zasledil. Član ŠAO je tudi znani slovenski alpinist tvč Kotnik, ki je leta 1975 kot član Jugoslovanske alpinistične odprave stopil na vrh 8475 metrov visokega Makaluja. Alpinisti ŠAO so preplezali veliko težkih smeri v domačih in tujih gorah in bili udeleženci mnogih odprav. V Šaleški dolini seje po letu 1990 začelo uveljavljati tudi prosto plezanje. Leta 1991 so v Rdeči dvorani postavili umetno steno. Kar 15 alpinistov ŠAO je čia-402 nov G RS - Postaje Celje. Sledijo zgoščeno napisani članki Toneta Žižmonda o delu markacl-stov, Irene Brložnlk o aktivnostih Kluba vodnikov, ki šteje 46 kategoriziranih vodnikov, Franca Maršnja-ka o vami hoji v gore, Andreja Kuz-mana o planinskih plesih, ki so jih priredili že 23, ter več krajših prispevkov Mojce Novak, Nežke Tanšek. Roka Polesa, Magde Žist in Rozalije Kovač iz življenja mladih planincev, ki jih usmerja mladinski odsek. Planinstvo, zlasti izletništvo in pohodništvo, se je uveljavilo v osnovnih In srednjih šolah, prizadevna pa je tudi skupina v vrtcu. Od leta 1983 prirejajo vsako leto v Logarski dolini planinske tabore, več kot 20 let pa mladi pridobivajo potrebno znanje v planinski šoli. Kar 73 strani je namenjenih Šaleški planinski poti, Julijana Hočevar se spominja svojih obiskov na prijaznih domačijah, ki varujejo kontrolne žige, pa tudi, kako sta s S ta neto m Jamnikarjem kar 21 let markirala to pot. Vzdrževalci poti pogosto obiskujejo domačine na kontrolnih točkah, jim osebno voščijo novo teto, spomnijo se njihovih osebnih in družinskih dogodkov, društvo pa jih vsako leto povabi na družabno srečanje ali na izlet po Sloveniji, Peter Ficko je opisal de! Šaleške planinske poti čez Šentviško hribovje med Paški m Kozja kom in Uršljo goro, ki ga vse bolj obiskujejo planinci in izletniki prav po zaslugi te poti. Kar 16 strani barvnih fotografij pokrajine, krajev, domačij In njihovih prebivalcev je bogato dopolnilo obeh prispevkov, Danica Ževart opisuje Velunjo peč, naravni most blizu Velenja, pod katerim je štiri metre visok slap Florjan-skega potoka. Perorisba Marjana Vodiška ponazarja to naravno zanimivost. Franc Ojsteršek se spominja svojega prvega zimskega pohoda na Stol leta 1970, v drugem prispevku pa vzponov velenjskih planincev po gorah sosednjih držav. Rubrika »Planinski obrazi« predstavlja nekaj znanih planincev, ki so se uveljavili v Velenju in drugod. Danica Ževart je zapisala pripoved Ivana Sevčnlkarja (1906-1973), oskrbnika koče na Smrekovcu in Golteh ter Mariborske koče. Pripoved se nanaša na obdobje do 2. svetovne vojne. V drugem prispev- ku spoznamo Ano štrbenk-Darinko (1895-1984), ki je kot zavedna Slovenka okusila strahote Starega p iskra v Celju, zaporov v Mariboru in taborišča na gradu Bori. Leta 1944 se je z 12-letnlm sinom pridružila partizanom in z njim prekrižarila Pohorje, Uršljo in Graško goro ter svet med Savinjo in Pohorjem. Obiskovala je slovenski visokogorski svet in gore v bližini Velenja. Jože Melanšek in Ivč Kotnik pišeta o sedemdesetletniku Dušanu Kukovcu, ki je kot mentor pomagal AO Šoštanj in bil soorga-nizator ustanovitve Šaleškega alpinističnega odseka. Po preselitvi v Velenje je postal Inštruktor alpinizma in gorskega reševanja ter reševalec-letalec. Še vedno je aktiven gorski reševalec. Preplezal je prek 700 plezalnih smeri v domačih in tuijh gorah, tudi najtežjih. Marjan Hrusti je objavil pogovor z Miroslavom Žolnirjem, ki v PD Velenje aktivno dela več kot 30 let; skoraj 30 let je bil tajnik društva. Njegovo delo je bilo vsestransko, saj je bil tudi arhivar, kronist, propagandist izletov, dopisnik v časopise, vodil je administracijo Šaleške planinske poti, evidenco priznanj, so ustanavlja I je planinske sekcije, bil pobudnik organiziranih pohodov in pet let tajnik Savinjskega MDO, ko je bil sedež v Velenju. Na svoje delo v društvu je ohranil prijazne spomine. Na Ivana Bogataja (1952-1996), ki se je 15. avgusta 1996 smrtno ponesrečil pri sestopu z Mont Blanca, spominjata njegova fotografija z Ojstrice in besede z napisa pred kočo pod Jalovcem, ki mu jih je namenil njegov prijatelj Miroslav Žal ni r: »Hodi v gore, dokler je še čas! Prišel bo čas, ko ne bo več časa, in ta čas je lahko vsak čas.« Franc Ojsteršek piše o Vinku Ocepku (1930-1995). Članu upravnega odbora PD Velenje, vodniku izletov, gospodarju Doma na Paškem Kozjaku, za katerega je opravil veliko prostovoljnega dela. Dva nepodpisana prispevka govorita o Ivu Jamnikarju (19251996) in Valterju Demšarju {19171993). Ivo Jamnikar je zaslužen za dograditev planinske postojanke na Paškem Kozjaku, elektrifikacijo postojanke in nerazvitega Paškega Kozjaka ter za izgradnjo ceste iz Pake do postojanke. Vafter Demšar PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ lom, o katerem pravijo, da je tam že preštevilčen, in ruševcem. V planinski kroniki je Krišelj predstavil nekatere znane hribovce in alpiniste od predvojnih Ferdinanda Majnika, učitelja v Preddvoru in na Jezerskem, in alpinista, smučarja, planinca in vodje obveščevalcev GPS Draga Križnarja, v predvojno in povojno generacijo pa sodijo še imenitne planinske osebnosti, kot so Kari Palm, Tone Tičar, Boštjan Jocif, Slavko Morozov, Tone KaStrun in Tone Ekar, član GRS in prvi predsednik PD Jezersko. Poleg tega so predstavljeni še nekateri pomembni gorniki izpred nekaj let in desetletij, kot so himalajec Nejc Zaplotnik. ki ima korenine v Kokri, alpinistka klasične dobe Milena Ekar, plezalec Srečo Rehberger. zdravnik, smučar in ekspedlcionist Ivo Vallč ter predsednik planinske sekcije Preddvor in gorski reševalec Živko Drekonja. Mentorji planinstva od tod so bili ali so še med drugimi Nežka Jocif, zakonca Rehberger in Franc Ekar. Iz Preddvora so bili tudi znameniti planinski nosači Šveder, Petrove, Korošec, Remčevi in Lojzl, ki so s konji in mulami prenesli na tisoče ton tovora na Kal išče. Ta kronika je s planinskim delom ohranila pred pozabo veliko pomembnih podatkov in tako tudi s te plati predstavila novo občino skupaj s pred poldrugim letom ustanovljeno planinsko sekcijo Preddvor. Planinsko čtivo tudi v Koroškem fužinarju_ je bil dve desetletji član upravnega odbora PD Velenje In blagajnik, potem pa več let predsednik nadzornega odbora. Vzorno je vodil podatke o članstvu, njegove kartoteke članov po abecednem redu so dokument zgodovinske vrednosti. Marjan Hrusti objavlja spomine učiteljice Anice Podlesnik, ki je že leta 1958 s kolegico Darinko Krame r ustanovila planinski krožek na takratni osnovni šoli v »Konjušnici«. Krožek je bil prvi v občini in med prvimi v Sloveniji. Vodila ga je kar 25 let! Delo z mladino ji je danes v veliko zadovoljstvo. Marjan Hrusti predstavi še Julko Škorjanc. članico PD Velenje od ustanovitve, udeleženko in vodnico planinskih izletov, ki hrani veliko fotografij z društvenih izletov in njenih vzponov, med katerimi ji je najljubša slika z uspešnega vzpona na Škrlatico, Zbornik sklene razdelek »Gore v besedi«. Najprej se zvrstijo odlomki iz del nekaterih starejših avtorjev: Josipa Vošnjaka, Bogumila Vošnjaka, Prežihovega Voranca, Davorina Ravljena in Janka Ser-neca. Njihova vsebina je povezana s hribi in gorami nad Šaleško dolino in v njeni bližini. Drugi prispevki so iz obdobja po ustanovitvi velenjskega planinskega društva. Milica Prodnik piše, zakaj so 11. februarja 1950 zamudili pokrajinski sestanek na Uršlji gori, ki ga je sklicala PZS. Irena Brložnik obuja pod naslovom »Iz planinskega nahrbtnika« spomine na pet vzponov, ki jih je s prijatelji opravila v letih 1984-1986. Mojca Novak je napisala čustveno besedilo »Kmalu spet pridi«, v katerem govori o svoji ljubezni do gora, hrepenenju po novih dogodivščinah, uživanju v popolni samoti. Gore ji šepečejo: »Kmalu spet pridi!« Milena Štajner piše o pohodu po mejah krajevne skupnosti Konovo. Julijana Hočevar v pesmi »Mangart« obljublja, da bo spet prišla gledat njegov obraz. V zadnjem prispevku »Sledi« pa se Franc Ojsteršek spominja obiskov gora med leti 1959 in 1964, Obrnil sem še zadnje strani, kjer so našteti avtorji številnih fotografij, kazalo in pregled organizacij, ki so omogočile izdajo zbornika. Knjige pa ne bom odložil med druge take publikacije. Pokazal jo bom svojemu in še kateremu planinskemu društvu. Lep zgled je lahko vsem, ki se pripravljajo na društvene jubileje. Velenjskim planincem hvala za dragoceno darilo, ki so ga dali svojim planincem in slovenskemu planinskemu založništvu. Naj bo društvena pot v drugem petdesetletnem obdobju prav tako uspešna, kot je bifa v prvem, Jože Dobn.k Preddvor v času in prostoru_ Letošnjega julija je občina Preddvor na 418 straneh Izdala bogato kronologijo »Preddvor v času in prostoru«, v kateri je 18 strani namenjenih tudi planinstvu in alpinlstlki, avtor tega dela pa je domačin Marijan Krišelj z Visokega, nekdanji urednik Planinskega ve-stnika, ki zdaj stalno prebiva v Srednji Beli v občini Preddvor skoraj v neposredni bližini rojstne hiše pesnika Matije Valjavca. V preddvorsko občino spada pomemben del gora od Krvavca, Kalške gore, Grintovca, Kočen, Srednjega vrtia, Malega Grintovca in Zaplate do Sto rži Ča. Že Scopolli je v 17. stoletju raziskoval rastlinstvo na Storžiču, prav tako baron Žiga Zois. Pri ustanavljanju Kranjske podružnice Slovenskega planinskega društva je bilo nekaj članov s Preddvorskega, v zadnjem registru članstva pa je kar precej imen od tod. Za množično planinstvo, kolikor ga je takrat bilo, so bile v semanjih dneh znane ture na Krvavec, Dolge njive ali Davovec, Sv. Jakob ali Lovrenc. Že leta 1875 so zgradili Frischaufov dom v Suhem dolu nad Suhadolnikom, prav tako so »občinske« Cojzova koča, planinski dom Iskra na Sv. Jakobu, planinski dom na Kališču in bivak v Kočni. Preddvorsko gorovje je še posebno zanimivo po izjemni planinski flori, tudi tamkajšnji visokogorski studenci so naravni fenomen. Poleg doline Kokre so naravne znamenitosti v dolini Bistrice, kjer je tudi plezalni vrtec, izvir Bistrica v tako imenovanem Skodevniku, v Zaplati Globeli In Tople jame, Gradišče in Soteske nad Baši je m. Tam še gnezdijo nekatere redke pticed vključno z or- Revija Koroški fužinar je najstarejše glasilo v Mežiški dolini, saj nepretrgoma izhaja že od leta 1951. Ustanovila in financirala jo je Železarna Ravne, zdaj pa te nekaj let izhaja s pomočjo sponzorskih prispevkov in dotacij. Na leto izide-ta dve številki (prva maja, druga decembra). V reviji so objavljeni kakovostni prispevki o preteklem in sedanjem dogajanju na Koroškem, ki se dotikajo različnih področij. Kol pisci sodelujejo tudi strokovnjaki iz lokalnih ustanov In podjetij. Vsi dosedanji uredniki Koroškega fužinarja so k sodelovanju vabili tudi pisce, ki so obravnavali planinske teme: literarizirane zapise dožl- 403 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ vetij v gorah, poročila o koroških odpravah v tuja gorstva, potopise, zgodovinske preglede razvoja alpinizma, kronologijo razvoja bližnjih P D - ztasti ob obletnicah itd. V zadnji številki, ki je izšla junija, so objavljeni tudi trije članki, ki jih lahko uvrstimo med »planinske«. Veronika Kotnik, načelnica MO PD Ravne na Koroškem, v besedi in sliki v članku z naslovom Z otroki v hribe predstavlja Izletniško dejavnost v lanskem letu. Vsak mesec trije planinski vodniki in mentorica planinske skupine popeljejo na pohod od deset do trideset osnovnošolskih otrok, ki, kot pravi avtorica, na vsaki poti odkrijejo kaj novega, zanimivega, ter zaključi-. »Delo z mladimi je naporno in odgovorno; ampak ko vidiš iskrice v očeh teh nadebudnežev, ko slišiš brezskrbni smeh In ko vidiš, kako pozorno ti znajo prisluhniti, si zadovoljen in si misliš - vredno je!« Marijan Lačen je bil letošnjega januarja s prijatelji dvajset dni v Afriki. Hribolazili so po Kilimandžaru, sa-tarili po Serengetiju in lenarili na Zanzibaru. Dogodivščin je bilo dovolj, da ja nastala zanimiva Afriška zgodba. Poučna je za vse, ki v Afriko verjetno nikoli ne bodo šli, kot tudi za tiste, ki se na takšno pot pravkar odpravljajo, morebiti pa bodo koga privlačni opisi (in fotografije) narave in ljudi ter živali tako pritegnili, da si jih bo zaželel videti »v živo«. - Za pokušino citat iz »planinskega« dela Zgodbe: »Uhu-ru Peak, 5895 m. Prijeten je občutek, ko veš, da tja do Indije proti vzhodu in do Andov proti zahodu ne moreš več višje. Vzhajajoče sonce počasi jemlje moč mnogim zvezdam In zadnjemu luninemu krajcu. Ko stojimo na vrhu, osvetljeni s prvimi sončnimi žarki, ko je globoko pod nami še vse zavito v meglo, ko se samo Mavenzija rahlo dotakne škrlatna svetloba, ko Milan uspe samo izdahnlti »čudovito!«, je to res prizor za bogove. In globoko v meni se še enkrat, kot že tolikokrat prej, potrdi smiselnost tega nesmiselnega početja,« Jože Žunec je bil na trekingu po nepalski Himalaji ali V deželi prijaznih ljudi in najvišjih gora sveta. V prvem delu svojega prispevka se je 404 razpisal o Nepalu, ki je tudi njega očaral s prvobitnostjo. Osrednji del zapisa pa je namenil opisu 275 km dolgega treklnga, med katerim so se udeleženci povzpeli tudi na 5416 m visoki prelaz Trungla. Opisi narave, kot jo je doživel avtor, so zelo idilični: »Jutranji svit še pred sončnim vzhodom obarva zasnežene in zaledenete orjake z nekakšno svetloze len kasto barvo. Kot v pravljici se kaže orjaški kristal prečudovite barve in oblike. Ko vzhaja sonce, se barve spreminjajo - svetleče zelenkasta postaja pozlačeno bela. Samo narava lahko pričara takšno lepoto neverjetnih barvnih odtenkov, ki se prelivajo drug v drugega. Ne zrejo zaman vrli gorjanci v čudesa narave s spoštovanjem In bojaznijo. Zanje so tam mogočna nadnaravna bitja. <■ And rs Mi Čibron-Kodrtn Hvala ti, Nadko! V prvem tednu julija smo se poslovili od staroste tržiškega planinstva Nadislava Salbergerja. ki nas je zapustil v častitljivem 87. letu starosti. Njegovo delo je pustilo med nami trajno sled, saj je velik del svojega življenja posvetil goram in aktivnemu delovanju na vseh področjih planinstva tako v PD Tržič kot tudi v širšem planinskem okolišu; bil je alpinist, gorski vodnik, turni smučar, gorski reševalec, dolgoletni predsednik PD Tržič In načelnik Postaje G RS v Tržiču. Pokojni izhaja iz velike družine, katere člani so se življenjskim tegobam navkljub zapisali naravi in njenim lepotam. Kot prvorojenec v družini se je že zelo mlad moral spoprijeti s trdim življenjem, vendar je vedno znova našel smisel življenja v čudovitem gorskem svetu, ki obdaja okolico Tržiča. Gore je vzljubil z vso močjo in jim posvetil ves svoj prosti čas, poleg tega pa je tudi vse svoje sposobnosti in moči usmeril v prid razvoja vseh področij organiziranega planinstva v Tržiču, Kmalu je s svojim delovanjem zbral okrog sebe širok krog istomišlje-nikov, ki so si zadali veličastno nalogo: gorsko naravo približati ljudem in jim obenem zagotoviti čim večjo varnost na gorskih poteh. V sredini tridesetih let je v takratni podružnici Slovenskega planinskega društva v Tržiču vladalo mrtvilo, kar je bil zadosten razlog, da je Nadko s podporo planinskih zagnancev še ne 25 let star stopil na čelo Planinske podružnice v Tržiču. V zelo kratkem času je pod njegovim vodstvom planinstvo v Tržiču zadihalo s polnimi pljuči: poleg osnovne dejavnosti so se obnovile ali na novo zaživele vse planinske dejavnosti od alprnistike, Gorske reševalne službe, gospodarstva, mladinskega odseka, markacistov In propagande do vodništva in izlet-ništva. Ustanovljena sta bila celo Foto odsek in Smučarska skupina, ki pa sta kasneje prerasli v samostojni organizaciji. Tako popolno in pestro dejavnost planinstva v Tržiču pod njegovim vodstvom pa je na žalost prekinil čas druge svetovne vojne, ki tudi njemu ni prizanesla. Takoj po vojni se je Nadko z vso resnostjo lotil organizirane obnove planinstva v Tržiču. S svojim zgledom, delom in priljubljenostjo je znova znal k delu pritegniti tako starejše kot tudi mlajše generacije. &e posebno mu je priraslo k srcu humano delo Gorske reševalne službe, saj je bil med drugim tudi eden od ustanoviteljev Reševal- PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ nega odseka v Tržiču, po končani vojni pa s krajšim presledkom njen načelnik vse do leta 1962. S svojim delom in izkušnjami je v GRS prispeval ogromen delež na področju vzgoje, preventive in materialne opremljenosti. Vodil je reševanja in je reševal v vseh akcijah tistega časa, dokler si na eni od reševalnih akcij ni sam poškodoval noge, kar mu je preprečilo nadaljnje aktivnosti in mu grenilo življenje vse do smrti. V njegovem času sta bili obnovljeni in zgrajeni planinski postojanki Ko-stanjevčeva koča na Dobrči in Planinski dom na Šijt, uresničena pa je bila tudi njegova dolgoletna zamisel še izpred vojnih časov, izgradnja bivaka v Storžiču In planinskega doma pod Storžičem. S krajšim presledkom je do sredine petdesetih let zelo uspešno vodil Planinsko društvo Tržič. Prav tako je v času aktivnega delovanja v planinstvu tudi tvorno deloval v različnih odborih in komisiji za GRS in PZS, s čimer je svoje bogato znanje in izkušnje prenesel tudi na širše območje alpskega dela Slovenije. Za svoj prispevek je prejel vsa možna odlikovanja in priznanja PZS, dobil pa je tudi plaketo Občine Tržič. Bil je nadvse prizadeven vsestranski planinski delavec, predvsem zaradi svoje skromnosti in poštenosti pa priljubljen planinski prijatelj med svojimi planinci, alpinisti in gorskimi reševalci. Tudi kasneje, v času. ko mu narava zaradi poškodbe in starosti ni več dopuščala fizičnega sodelovanja, je v sebi čutil in snoval planinsko pripadnost ter užival v spominih na prehojene planinske poti, preplezane stene v domačih in tujih gorah, na rešene planinske prijatelje, ki so se znašli v stiski. Z velikim veseljem se je v okviru možnosti udeležil slehernega srečanja s svojimi gorniškimi prijatelji. To mu je vlivalo novih moči predvsem v zadnjem obdobju življenja, saj je dosegel častitljivo starost. Obrnil se je list, zaprla se je knjiga. Smrt je bila močnejša od življenja. Ostane le sporočilo, da bo spomin nate še naprej živel med nami planinci, tvoje delo pa za vedno nosi pečat v tradiciji PD Tržič. Nadko hvala ti za vse, kar si storil za planinstvol Slava tvojemu spominul Planinsko društvo TlJli In Enemoriam: Miha Finžgar Na pokopališču v Lescah smo se 16. marca poslovili od častnega člana PD Radovljica Miha Finž-garja. Že kot mlad fant je vzljubil lepoto gora in rad se je podajal na njihova pobočja. Kmalu je postal dejaven tudi v planinskem društvu. Leta 1946 je postal član upravnega odbora društva. V obdobju tik po svetovni vojni je bila prav pred člani upravnega odbora velika naloga: obnoviti je bilo potrebno požgana Rob le kov in Valvasorjev dom ter zgraditi Radovljiški dom na Kriških podih. Bilo je ogromno delovnih akcij, težaškega dela in tudi iznajdljivosti, saj ni bilo ne finančnih sredstev ne materiala. A volja je premagala vse probleme in domovi so se odpirali po predvidenem načrtu. Njegovo življenje je bilo nasploh pestro in razgibano. Bil je soustanovitelj zadruge Elan - predhodnice današnje tovarne Elan, Deloval je v različnih družbenih In gospodarskih odborih in komisijah. Kljub obilici zadolžitev pa je vedno našel čas tudi za planinstvo. Kot gospodarstvenik je društvu pomaga! tako z nasveti kot pri pridobivanju sredstev. Ko je sčasoma določene funkcije prepustil mlajšim, se je lahko še bolj posvetil planinstvu. Tako je bil leta 1970 izvoljen za predsednika društva. Ker se je število planincev v gorah \z leta v leto povečevalo, je nastala potreba po zagotovitvi dodatnih zmogljivosti, kar je bilo pomembno predvsem za Pogačnikov dom, kjer je bil obisk največji. Zato je bila ena od njegovih prvih predsedniških nalog zgraditev prizidka pri Pogačnikovem domu. Priprave za gradnjo prizidka so se pričele konec leta 1971 in v jeseni 1973 je bila slavnostna otvoritev. Do doma je bil speljan tudi vodovod iz Zgornjega Kriškega jezera, za katerega je dal pobudo trentarski nosač Viktor Kravanja. Leta 1974 se je pokazala potreba po temeljiti obnovi Roblekovega doma. Ker društvo sšmo ni imelo potrebnih sredstev, sta občinska skupščina in novo ustanovljena temeljna kulturna skupnost prispevali znaten del sredstev. Precej sredstev je za ta namen namenila tudi tovarna športnega orodja Elan. Njegova zasluga je tudi, da je ob 80-ietnici društvo razvilo svoj pr'.-por In da so podpisali sklep o Pobratenju s planinskim društvom Ravna gora iz Varaždina. Podpis svečane listine je bi! v jeseni 1974. 405 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ leta v Varaždinu. S tem društvom imamo še danes pristne stike. Leta 1976 mu je potekel predsedniški mandat. Še naprej je vneto sodeloval v upravnem odboru in bil leta 1983 ponovno izvoljen na to funkcijo. Predsedniške posle je opravljal do leta 1987, ko je mesto dokončno prepustil mlajšim. S svojimi nasveti in izkušnjami je še nadalje pomagal članom društva. Tudi njegov sin Bogdan je sledil njegovemu zgledu, saj je bil kar osem let član upravnega odbora. Za izjemne zasluge in požrtvovalno delo ga je društvo leta 1990 imenovalo za častnega člana. Njegova vedrina in smisel za prostovoljno udejstvovanje ter njegova neizmerna ljubezen do gora bosta še dolgo spremljevalca tudi sedanje generacije radovljiških planincev. Tone Tom&e Prijatelju Dušanu Krajcu v slovo!_ Imeti pravega prijatelja je lepo. Pravega prijatelja izgubiti je vsem najtežje. Mi smo ga izgubili prav v dneh, ko smo bili vsi polni načrtov, kam bomo še odšli, kje bomo plezali in kaj novega videli in storili. Naše 406 Vez z življenjem ALEŠ TACER V steni visim: nad mano previs, pod mano prepad; vrv je vez z življenjem! Telo hrepeni po varnem zavetju in noga tipa za trdno oporo. Življenje trenutku je temu podobno -razlika le v tem je, da ta je resničen, a naša vsakdanjost ovita v meglo... Planinsko društvo Grmada iz Celja je s teboj izgubilo enega od ustanovnih članov, katerega energija je pripomogla, da sploh obstajamo. Človeka, ki bi bil tako poln življenja in veselja, je težko spoznati. Takšnih skorajda ni več. Ni bilo stvari, ki je naš Dule ne bi znal narediti, težko je najti vrh, na katerega njegova noga še ni stopila. Težko se je spomniti trenutka, ko si bil slabe volje. Med nami ni nikogar, kateremu nisi vedno, ko smo te potrebovali. priskočil na pomoč. Vsi smo se zanesli na tvojo roko, tudi ko v gorah, ki smo jih s teboj vsi občudovali, nismo več našli prave stopinje Ko sedaj, ko te ni več, gledamo fotografije, z njih kar odmeva tvoj odkriti smeh. spomini na tvoje norčije mi vedno znova privabijo solze v oči. Nikakor ne morem razumeti, da si kar zaspal. Kljub obljubi, da se naslednji dan dobimo v Logarski dolini, kljub že pripravljenemu nahrbtniku te na dogovorjeno mesto ni bilo. Vsem se je zdelo čudno, saj Dule ni nikdar zamudil; včasih smo se nate celo jezili, ker si nas prezgodaj prebujal. Čakaii smo zaman, tiho si odšel od nas. Ko si letos opravil šolo za planinskeg vodnika, se nam ni niti sanjalo, da te ne bo več med nami, še preden bo minilo poletje. Prijateljem so ostali spomini. Ko bomo obiskovali kraje, koder smo prej hodili skupaj, se te bomo spo- minjali, z vsem spoštovanjem in z večnim »zakaj« v srcu. Ko bomo na Okrešlju pripravljali drva za planinski dom, se bomo spomnili, kako močno nam manjkaš. Vedno si rad poprijel za žago in sekiro. Tudi na vrhu Triglava boš vedno z nami, saj si vedno sodeloval pri krstu novincev. Tudi na Kanin, 2a kamor smo bili dogovorjeni čez nekaj dni, bomo nesli spomin nate s seboj. V kampu v Trenti ne bo tako, kot bi bilo, če bi bil z nami, vendar obljubljamo, da bomo nadaljevali tvoje poti, tvojo tradicijo smeha in dobrovoljnega pogleda na svet. Dule, ne bom te spraševala, zakaj si odšel, v imenu vseh nas pa ti obljubljam: tako kot Ti bomo svetu poskušali dati najboljše! Davorka Lamut-Dada V spomin Ireni Puhar Tiha misel zablestela nad večernim krajem, duša odblestela z zlatim je sijajem. S. Kosovel 26, julija je kruta usoda pretrgala nit življenja Ireni Puhar, ki je v tržiških vrtcih še predvsem na področju strokovnega planinskega dela zapustita izjemno bogastvo. Nastala je izredno težko nadomestljiva vrzel. Vrsto let je bila posredno in neposredno povezana z vzgojo najmlajših na planinskem področju. Zavedala se je, da sta za dobro Irena Puhar na Velikem vrhu In planinskem taboru Kotce '93 dna 24. junija 1999 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ ni vojni z možem zgradila hišo. Zanimivo je, da sem imela najslabšo oceno prav iz ročnih del. Danes skušam z vezenjem to oceno popraviti.« Prišla so leta zaljubljenosti. Nekoč sta se s fantom odpravila na Ojstrico, kar v nizkih čevljih. Ko je mama zvedela, s kom se sestaja, ji to ni bilo prav nič všeč. Sprli sta se in Valerija je pobegnila od doma na Plesnikovo planino k svoji prijateljici Micki. Veliko skrbi je povzročila domačim, ker je dalj časa ni bilo domov. Posebno hudo je bilo v Solčavi leta 1944. Nemci so takrat zbrali vaščane in jih zaprli na podstrešje pri Logarjevih. Tudi Valerija in njena sestra sta se znašli med njimi. Slednja je znala nemško in je razumela vojake, ki so se pogovarjali o požigu ujetnikov pri Novi Štifti. Zasumila je, da se bo tudi v Solčavi zgodilo nekaj podobnega in je zahtevala od stražarja, naj jo spusti k oficirju. Temu se je pritožila glede ravnanja z zaprtimi domačini in mu pokazala nemško delovno knjižico. Naslednji dan je oficir izpustil vse mlade ujetnike. Povojno obdobje je bilo obdobje pomanjkanja. Valerija je bila vesela, če je kje dobila delo kot hišna pomočnica. Tudi pri Logarjevih je delala kot sobarica. Leta 1959 se je poročila. Z možem sta se preselila v novo hišo. Mož je bi! priučen mizar in je iz lesa izdeloval različne lesene predmete, med drugim tudi delo premalo samo ljubezen in pripadnost goram, zato se je tudi izobraževala na tem področju, s svojimi bogatimi izkušnjami pa pomagala tako v PD Tržič kot tudi v PZS pri snovanju novih zamisli o dejavnostih cicibanov-plan in cev in družin. Z njenim neutrudnim in ljubezni polnim prekipevajočim življenjem do narave in gora je organizirala ciciba-nove planinske urice, planinske pohode z otroki in z družinami ob koncu tedna, planinske tabore na Kofcah. Ko so otroci zapustili vrtec, smo na željo njih in staršev omogočili nadaljevanje dela na planinskem področju. Bogastvo in neprecenljiva dota najmlajšim bosta za vedno ostala. Ni storila le tega, kar je morala, temveč, kar je resnično zmogla in še več, kot je zmogla njena narava in kot je zmoglo široko odprto srce. Bogato oplemeniteno življenjsko poslanstvo je prekinla smrt, Irena pa bo z nami na samotnih planinskih poteh kot spomin, ki nikdar ne ugasne. Ema Anderle za VVZ Trilč Irena in Klavdij Puhar Mnogo prezgodaj sta nas polna neizpolnjenih idej in načrtov zapustila planinska prijateljica Irena in njen mož Klavdij Puhar. Ljubezen do gora ne more nikoli miniti. Človek, ki se jim enkrat zapiše, jim pripada za vedno. To je naučinkovitejša pripadnost in blaženo suženjstvo. In Irena je bila goram zapisana s srcem in dušo. Najtežji - kot povsod v življenju - je ravno prvi korak. V gorah še toliko bolj. Ireno je spremljala stalna želja po novih znanjih in spoznanjih, ki jih je skupaj s svojim doživljanjem divje gorske narave nato prenašala na miade v svoji planinski skupini v vrtcu ter v Planinskem društvu Tržič in jim tako pomagala pri tem tako pomembnem koraku v nov, drugačen in neverjetno lep svet, ki ga je imela tako rada. Vedno je bila polna pozitivne energije, ki je spodbujala tudi vse druge, ki smo delovali ob njej. Vedno je znala svetovati, se pogovoriti o problemih in nas spodbujati. In Klavdij ji je pri teh dejavnostih vedno rad pomagal. Za vama ostaja velika praznina, ki jo bo zelo težko zapolniti. Toda -ozrite se naokoli, ko boste naslednjič stopili v to gorsko kraljestvo: Irena in Klavdij bosta nekje tam in nas bosta spremljala. Irena, Klavdij, na svidenje v gorah! Prijatelji Iz Planinskega društva Tržič Gospa Valerija in njene vezenine Rodila se je pred 60 leti očetu Jožu in materi Heleni. O njenem očetu Pobrežniku-Ravničarjevein Jožu iz Solčave je že pred skoraj 50 leti pisal Lovec: »Spretnejšega in bolj prebrisanega divjega lovca bi težko še kje našli. SIcer pa je bil možak poštenjak od nog do glave, da si se mu lahko odkril. Pod Olševo ob Šturmovem hribcu je imel revno bajtico z nekaj malega borne zemlje, kjer je lahko redil poldrugo kravo, težje pa precej številno družino.« Ja, pri Ravničarju se je rodilo kar dvanajst otrok. Dva sta umrla takoj po rojstvu, danes pa poelg Valerije živita še dve starejši sestri. Kadar so očeta vprašali, koliko otrok ima, jim je kratko in jedrnato odvrnil: »Tol'ko, kot bi gruško (hruško) otre-su!« Če je hotel nahraniti toliko lačnih ust, se je moral občasno odpraviti v gozd. Zjutraj se je vračal domov s težko oprtanim košem, v katerem je nosil s suknjičem pokrito uplenjeno žival. Ob spominu na šolska leta se Valerija Gradišek nasmehne in pripoveduje: "Osnovnošolske klopi sem gulila v Solčavi. Šola je stala prav na kraju, kjer sva si po drugi svetov- okvire za gobeline in slike. Nekoč ji je predlagal: »Še ti kaj namahaj na coto, da bom dal v okviri«. Poskusila je. Prvi vezen prtiček jI je leta 1972 odkupil Italijan v gostišču pod slapom Rinka. Dobila je veselje do vezenja in danes bi težko preštela vsa dela, ki krasijo cerkve in domo- 407 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ ve na Slovenskem In celo v tujini. Delala je cele noči. Pod njenimi spretnimi prsti so nastajali čudoviti Šopki planinskega cvetja, med katerimi tudi dva nista enaka. Popotnik ali planinec, ki se ustavi v cerkvah v Logarski dolini, pri Sv. Duhu pod Olševo, v Nazarjah, Lučah in drugod, se ne bo mogel nagledati vezenja na oltarnih prtih. Kranjske liiije, lepi čeveljci, encijani, avriklji, alpski zvončki, pogačice, murke, planike in druge planinske cvetice so vezene tako mojstrsko, da se človeku zazdi, kot bi imel pred seboj sveže cvetje. Hvaležna je dobrim ljudem, ki skrbijo za te prte, jih perejo in likajo, da jih vsakdo rad pogleda. Moževa smrt je bila zanjo hud udarec. Dolge samotne noči si je krajšala s pisanjem pesmi. Nekaj jih je posnela na kaseto. Če jo boste obiskali, vam jih bo rada zapela. Letos 19. maja je praznovala 80. rojstni dan. Čeprav ji oči počasi slabijo, je še vsa polna načrtov, saj naročil za njena dela kar noče zmanjkati. Še dobro, da so se nekatere sosede začele zanimati za njen način vezenja. Vesela bo, če ji bo uspelo katero naučiti vseh tistih podrobnosti, ki dajejo njenemu vezenju pečat umetnine. Pa srečno in še veliko zdravih let, gospa Valerija! Bo?o Malovrh Dan državnosti na Mestnem vrhu Na Mestnem vrhu nad Kočevjem se je na letošnji dan državnosti dogajalo marsikaj. Vse priprave za ta dan so bile usmerjene na kulturno, športno in družabno raven. V koči na Mestnem vrhu pri Jelenovem studencu je že zgodaj zjutraj vrelo. Vsak od odbornikov je imel svojo 408 zadolžitev, S kolegico sva odromali že pred osmo uro zjutraj po stari, znani Kalanovi poti, ki se je pohod-niki najraje poslužujemo. Sonce je prebijalo med drevjem, a jutro je bilo kar hladno, za hojo ravno pravšnje. Ko sva prispeli tja gor, se je na travniku že kadilo in dišalo po čebuli. Eden od planincev je kuhal golaž v kotlu. Kuharice so tudi v koči v velikem loncu že kuhale joto, v drugem pa je bila že pripravljena vrela voda za pravi planinski zeliščni čaj. Zunaj koče so možakarji postavljali mize in klopi ter pripravljali pijačo, da bi bili pohodniki In tekmovalci pogoščeni, kot se po pravi planinski šegi spodobi. Že pred dnevi smo se dogovorili s kolesarskim društvom, da bi v duhu tekmovanja priredili kolesarski /uriš na Mestni vrh. Seveda je sodeloval vsak, kdor je želel tekmovati, od mlajših pionirjev do mladincev in starejših. Prve tri, ki so prispeli na cilj, je čakala nagrada. Tudi pohodniki so tekmovali, kdo bo prvi prispel na cilj. Seveda so se morali vpisati na startu tako eni kot drugi tekmovalci, pa tudi ko so prispeli na cilj, se niso smeli pozabiti prijaviti, saj je prav tako čakala nagrada. V novem dograjenem delu koče, ki še ni končan, je društvo pripravilo razstavo starega planinca in velikega ljubitelja narave, zlasti ljubitelja Jelenovega studenca Petra Vovka. Ideja za to je bila zamisel predsednice društva Vlašičeve in skupaj sva prebirali in izbrali njegova najlepša dela, njegovo poezijo, prozo In fotografija, kar je nastajalo v letih njegove mladosti pa do danes. Odločili smo se, da ljudem pokažemo, kakšnega človeka imamo v svojih vrstah. Bližala se je deseta ura in pričeli so prihajati prvi pohodniki. Sprva so »kapljali«, potem pa so že začeli kar »deževati«. Prvi kolesarji so že pridrveli do citja. Prepoteni, a zadovoljni in nasmejani. Zadoneli so prvi takti glasbe. Mu-zikant, ki je igral in pel, je Imel dobro ozvočenje In tudi dobre »komade« popevk in domače glasbe. Za vsa ušesa nekaj. Na Mestni vrh so prijezdili tudi jezdeci zunaj programa, a so s svojimi lepimi konji popestrili ta praznični dan. Vsi smo bili razpoloženi in veseli. Celo sonce, ki je topleje zagrelo, se mi je zdelo, da se smeje. Vse skupaj je bilo videti kot mravljišče. Tam nekje se je oglasila harmonika, nekje kitara In petje, smeh pa se je razlegal od vseh strani. Predsednica je napovedala kratek nagovor za ta praznični dan. Tudi moški pevski zbor Svoboda iz Kočevja je zapel nekaj pesmi. Potem je spregovoril naš župan, ki je veliko prlpsevat k obnovi naše planinske koče. Nato je naša planinka prebrala svoje pesmi, na koncu pa je sledila razglasitev kolesarskih in pohod-niških zmagovalcev. Vzdušje je bilo enkratno. Nasmejani obrazi, trepljanje po ramah in odobravanje za uspelo akcijo. Veliko je bilo pohodnikov iz drugih krajev, a tudi veliko otrok, kar je vredno pohvale. Moram glede tega pohvaliti naše planinsko društvo, ki je zeio dejavno na osnovni šoli In sodeluje z učitelji in starši otrok, ki želijo v naravo. Tako naše PD prireja večkrat tabore na lepih planinskih točkah, seveda pod vodstvom izkušenih vodnikov, in starši vedo, da so lahko brez skrbi, kadar so otroci pod njihovim okriljem. Na splošno velja, kar se je tudi izkazalo, da je PD Kočevje zelo aktivno in resno. Na razstavo Petra Vovka, tudi stalnega sodelavca Planinskega vest-nika, so organizatorji vabili takole: »Peter, velik prijatelj in občudovalec narave, ki mu je drugi dom brez oken In vrat, brez strehe in sten, kot sam navaja. Je človek, ki nanjo gleda s srcem. Že kot mladenič je rad zahajal v gozd, zato si je tudi izbral poklic gozdarja. Od vsega začetka je zahajal na Mestni vrh in je bil tudi deset let oskrbnik tamkajšnje planinske koče. Bil je tudi propagandist in tajnik. Njegovo življenje se je bogatilo ravno tu in s skrbnim opazovanjem je svoja občutenja In lepote narave pričaral na papir. S svojim edinstvenim čutnim, barvitim, živim in celo slušnim pisanjem se bralcu nehote prikaže živa slika iz narave, ki jo opisuje. Tako zna samo on, ki gleda s srcem! Da! Štirideset let opeva naravo. Pošiljal je svoje prispevke v Planinski ve-stnik, Lovski vestnik in drugam. Njegova dela, tako pesmi kot pro- PLANINSKI VESTNIK Brunarica nad ledenikom Ob jubileju, stoletnici organiziranega kranjskega planinstva, so nad Skutinim ledenikom sestavili novo brunarico na kraju, kjer je od leta 1977 stala stara lesenjača, ki je služila za spravilo žičniškega orodja in tudi kot zatočišče za ljudi ob slabem vremenu. Brunarica je prijazna okolju in služi med drugim kot bivak za alpiniste in za gorsko-reševalne namene. Fflto: Franc Ekar Slovenski žetezarji pri Češki koči za, so dobila lepo kritiko od prizna* nih slovenskih pisateljev in urednikov. Ko sem dobila nalogo, da iz njegovega opusa izberem najboljše, sem bila v hudi dilemi. Kaj pa je sploh najboljše? Vse, prav vse, kar sem prebrala, je najboljšel Peter Vovk, virtuoz pisanih besed, že dolgo ne more več tja gor na Mestni vrh k Jelenovemu studencu. Tja, kjer se mu je duša polnila, k svoji nevesti Naravi. Pa pravi, da mu vseeno ni dolgčas, saj živi s svojimi spomini in vedno znova opisuje gozd tn njegove stezice, podrast in gozdne ptice. Spomini mu sežejo nazaj, ko je stopai bos, da ne bi zmotil gozdne tišine in njegovih prebivalcev, v poletna gozdna jutra, ko je jutranje sonce obsijalo vrtiove dreves in ko je vsaki rosni kapljici dal svoj pomen. Ko je poslušal petje ptic in govorico mravelj. Ko se je stapljal z naravo. Ko sem na njegovem domu le bežno prelistavala njegove pesmi, sem ostrmela. Vsaka pesem je bila opremljena s fotografijami opevane teme in z omamenti, ki jih je narisal z neverjetno natančnostjo. Njegov opus je ogromen. In ko sem prebirala njegova dela, se mi je duša napolnila z občutkom, ki mi je bil do sedaj le malo znan. Postala sem bogatejša. In prepričana sem, da bo tako občutil marsikdo na tej razstavi. Planinsko društvo Kočevje se Petru iskreno zahvaljuje, da nam je dovolil razstaviti svoja dela, obogatena z bogato dokumentacijo in fotografijami iz pretektih let. Želimo mu, da bi še dolgo tako bogato ustvarjal. In hvaležni smo mu za vsa njegova prizadevanja. Predsednica PO Kočevje Milena Vlašič« Šli smo v neznano, prišli na Sveto Trojico V nedeljo, 11. aprila letos, se je naše planinsko društvo podalo na Izlet v neznano. Z avtobusom je iz Podna-nosa proti Pivki krenilo 47 izletnikov, od tega skoraj polovica osnovnošolcev. Na avtobusu sem dal namig glede cilja izleta, tako da so vsi kmatu ugotovili, kam smo namenjeni. Razdelili smo se v dve precej veti ki skupini. Starejša, izkušen ejša skupina, ki je štela 20 udeležencev, je pot na Sveto Trojico nadaljevala iz Slovenske vasi. Do vrha jo je mimo Petelinjskega jezera po približno dveh urah hoje pripeljal Marko Nabergoj. Sam sem vodil mlajšo in počasnejšo skupino iz vasice Trnje, od koder smo do vrha potrebovali uro in pol precej počasne hoje, predvsem zaradi manjše zmogljivosti nekaterih še ne osnovnošolskih otrok. Ne preveč strma pot nas je vodila po pred nekaj leti požganem borovem gozdu, ki prehaja v mešan, proti vrhu vse bolj redek gozd. Ob lepem vremenu se z vrha ponuja lep razgled na Nanos, Snežnik. Vremščico... Na veliko razočaranje otrok na vrhu tega 1123 metrov visokega hriba ni bilo žiga, kar je verjetno posledica tega, da vrh ni več v transverzali. Kljub temu smo si čas na ne preveč močnem soncu krajšali z nekaterimi igricami, ki so zmagovalcema prinesle brezplačen naslednji izlet. Otroke je navdušil tudi spust jadralnega padalca. Na žalost je lepo vzdušje pokvarilo nekaj kapljic dežja, ki so nas prisilile k spustu. Obe skupini sta se vrnili po najkrajši poti v vas Trnje oziroma k avtobusu. Domov smo se polni vtisov vrnili v popoldanskih urah,-Konec aprila smo se ponovno zbrali s ciljem: Krim. Tokrat se nas je na državni praznik, 27. aprila, zbralo še več, sa se je proti Ljubljani odpravilo kar 52 pohcdniških navdušencev. Prav tako smo bili razdeljeni v dve skupini. Mlajšo je iz Zgornje Brezovice vodi Aleš Bratož, ki je bil tudi sicer vodja izleta, starejšo pa njegov pomočnik Stojan Vitežnlk iz vasi Presetje. Na Krimu, kjer sta se obe skupini srečali, nam tudi tokrat vreme ni bilo posebno naklonjeno, saj nas je manjša ploha žal pregnala naprej. Po malici smo se spustili v sotesko Iške, kjer nas je že čakal avtobus. Pot navzdol je marsikoga boilj utrudila kot navzgor, ker ji ni bilo ne konca in ne kraja, povrhu vsega pa je bila še precej strma. Ogledu spodnjega dela soteske je sledila vrnitev domov. Mimogrede smo se ustavili še ob umetnem jezeru, kjer so bili veseli našega postanka. Zgodaj zvečer smo se utrujeni, vendar zadovoljni vrniti domov z vprašanjem: Kam gremo pa prihodnjič? Tomaž Fabtli Organizacijski odbor planinskih pohodov slovenskih železarjev z Raven na Koroškem je v soboto, 19. junija, pripravil letošnji prvi vzpon, in sicer k Češki koči pod Grintovcem (1543 m). Potekal je v smeri dolina Makekove Kočne-kmetija Makek-Makekovo sedlo-Češka koča-Štilerjeva planina-do-lina Ravenske Kočne-Planšarsko jezero. Kot poroča vodja organizatorjev Franci Teicer, dež pohod-nikom ni dovoljeval, da bi šli prek Vadin. Vendar slabo vreme ni bistveno vplivalo na dobro razpoloženje železarjev, ki se jih je za pohod prijavilo kar 130; prišli so z Jesenic (31), iz Štor (36), Ljubljane (7) in z Raven (56). Letos sta poleg tega načrtovani še dve planinski turi. Storani so 24. julija organizirali pohod iz Kamniške 409 PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ Bistrice na Kamniško sedlo, od tam pa na Okrešelj in v Logarsko dolino. Jeseni so na vrsti Jeseničani, cilj pa še ni določen. Andreja Čibron-Kodrln Končno smo uresničili sen V jubilejnem glasilu Planinskega društva Pošte in Telekoma Ljubljana »Pod Prisojnikom« št. 2 z dne 10. septembra 1998, izdanem v počastitev 45-letnice Planinskega društva Pošte in Telekoma Ljubljana in 45-letnice Poštarskega doma na Vršiču, je Jože Dobnik v članku »45 let Pošta rske ga doma na Vrišču« opisal, kako je potekala gradnja, obnova in razširitev doma, na katerega smo upravičeno tako ponosni. Delo v domu in za dom pa smo nadaljevali. Istočasno z gradnjo, obnovo in rekonstrukcijo doma so tekla tudi prizadevanja, da bi društvo postalo lastnik ali imetnik uporabne pravice na tej nepremičnini, ki je bila vpisana v zemljiški knjigi kot splošno ljudsko premoženje. Društvo je gradilo in obnavljalo dom na podlagi lokacijskih in gradbenih dovoljenj, čeprav ni bilo lastnik oziroma imetnik uporabne pravice. Vsa prizadevanja. da bi to vprašanje rešili, niso rodila posebnih sadov. Že v prejšnjem sistemu je kazalo, da bo to mogoče urediti - pa je Izvršni svet skupščine občine Jesenice z zemljiškoknjižno izjavo konec leta 1988 prenesel pravico uporabe na tej nepremičnini na Triglavski narodni park. Ko nas je kdo vprašal, čigav je Poštarski dom na Vršiču, smo mu navadno odgovorili: "Poštarski dom je naš, dejansko smo mi lastniki, pravno pa zadeva ni urejena.« Samo nejeverno nas je spraševalec pogledal in zmajal z glavo. Mislil si je: »Saj s temi ljudmi nekaj ni v redu!« In se je poslovil. Res je neverjetno, da si dejansko lastnik, pravno pa zadeve nimaš urejene. Lastnina je namreč pravna kategorija, mar ne? Začeli smo se dogovarjati o rešitvi tega problema s Triglavskim narodnim parkom, ki je pokazal razumevanje za reševanje te problematike, 410 vendar pa je moral upoštevati tudi svojo posebnost in pooblastila, ki jih je imel po zakonu o Triglavskem narodnem parku. Na podlagi razgovorov z vodstvom Triglavskega narodnega parka je bil konec lanskega leta pripravljen osnutek pogodbe o uskladitvi dejanskega in zemljiškoknjižnega stanja glede Poštarskega doma na Vršiču. Osnutek pogodbe je izhajal iz dejstva, da je TNP vknjižen v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Jesenicah kot imetnik pravice uporabe te nepremičnine, in iz dejstev, da je Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana zgradilo Poštarski dom na Vršiču z lastnimi sredstvi na podlagi lokacijskih in gradbenih dovoljenj in da mu je bilo konec leta 1987 neodplačno dodeljeno funkcionalno zemljišče s sklepom Upravnega odbora Sklada stavbnih zemljišč občine Jesenice. S to pogodbo se le usklajuje dejansko in zemljiškoknjižno stanje glede Poštarskega doma na Vršiču in se z njo ne ureja pravni promet glede te nepremičnine. To je v pogodbi izrecno poudarjeno. To pogodbo sta dne 17. 3. 1999 podpisala direktor TNP Janez Bizjak in predsednik našega društva Anton Krauthaker Na podlagi te pogodbe je društvo postalo lastnik doma in funkcionalnega zemljišča. Po podpisu pogodbe, predložitvi pogodbe davčni upravi in overitvi podpisa dosedanjega imetnika pravice uporabe smo pri Okrajnem sodišču na Jesenicah vložili zemljiško-knjižni predlog za vpis lastninske pravice. Sedaj lahko upravičeno trdimo: »Smo lastniki Poštarskega doma na Vršiču In imamo lastninsko vprašanje urejeno.« To smo tudi sporočili Planinski zvezi Slovenije. Ko bomo prejeli zemljiškoknjižni sklep Okrajnega sodišča na Jesenicah, vas bomo o tem tudi seznanili. In ne nazadnje: predsednik drujštva bo na naslednjem rednem letnem občnem zboru v svojem poročilu med uspehi društva v letošnjem letu upravičeno štel tudi ureditev lastnine glede Poštarskega doma na Vršiču. Lojze Cuznar Aktivna seniorska sekcija Planinska sekcija Društva upokojencev Litija je konec lanskega leta potegnila črto pod svoje delo v letu 1998 in ugotovila, da sta že vse od ustanovitve leta 1991 obseg dela in aktivnosti v nenehnem porastu. Lansko leto je program dela obsegal 30 pohodov in izletov, program pa je bil v celoti uresničen. Vseh pohodov in izletov se je udeležilo 1429 upokojencev, kar je za 12 odstotkov več kot leto dni prej. Z izbiro pohodov in izletov so bili udeleženci nadvse zadovoljni in so jim ostali v prijetnem spominu. Povsod so srečevali prijazne ljudi in občudovati lepo naravo, kar jim v letih njihovega aktivnega dela ni bilo vedno mogoče. Svoje je prispevalo tudi vreme, ki je bilo izletnikom vseskozi naklonjeno in je še stop- Članl Planinske sekcije Društva upokojencev Litija lanskega 4. julija pred Domom pri Krnskem jezeru PLANINSKI VESTNIK SvSaafi^^^^^^ Mladi planinci so markirali na čavnu nekaterih planincev, ki so žrtvovali prosti čas, da hi nam bilo na Čavnu lepše. Veselje planinskega praznika na Čavnu se še ni poleglo, ko je prišlo 26 mladih planincev na tabor. Skupina je bila zelo homogena, s podobnimi cilji in interesi, prav tako tudi s podobno telesno kondicijo. Kaj so delali? Ves teden so jih obiskovali različni strokovnjaki - planinci: z markacistom so markirali stezo na Kucelj, s plezalci so se poskusili v plezanju v Beli, s profesorico biologije so spoznavali čudovito floro Čavna, pod vodstvom likovnika so svoje vtise prenesli na papir, orientirali so se v naravi, gledali diapozitive uspešnih alpinistov in planincev. Tudi sami so opravili različne pohode, daljše in krajše, na vseh je bilo lepo. Tabor se je prehitro iztekel, mladež se je morala vrniti v topel ajdovski kotel. Vendar so ostali spomini. Irana Šinkovec P D Ajdovščina njevalo čare narave. Mnogim bo ostal nepozaben spomin na prečenje Pohorja in tamkajšnjih čudovitih gozdov, na vzpone na Viševnik, Slavnik, do Krnskega jezera, na Peč, Peco z votlino kralja Matjaža, v Kočevski Rog z Bazo 20 in še na nešteto drugih vrhov in krajev ob planinskih poteh. Med drugim zelo radi obiskujemo tudi zgodovinska in spominska obeležja. Vodstvo Planinske sekcije skrbi za sistematičen obisk točk ob posameznih planinskih poteh, tako da so te poti po določenem času prehojene in da udeleženci prejmejo pripadajoča priznanja ali značke. Lani je celotno Pot kurirjev in vezistov NOB Slovenije končalo 11 najbolj zavzetih sekcljskih po-hodnlkov od 28. kolikor jih je to pot začelo. Posamezniki iz vrst Planinske sekcije Društva upokojencev Litija izstopajo tudi z rekordi največkrat prehojene Zasavske planinske poti, Badjurove krožne poti, Poti na Janče v štirih letnih časih in Poti okoli Ljubljane. Mnogi se tudi kitljo z večkrat prehojeno Potjo spominov NOV Domžale, Kamnik in Hrastnik, pa tudi z večkratnimi pohodi po Grosupeljski, Loški, Moravški, Polhograjski in Celjski poti ter Poti borb in zmag Bohor-Gorjanci. Lanskoletni zadnji izlet sekcijskih članov je bil v Kočevski Rog z ogledom Baze 20. Tam je bila tudi zaključna prireditev, kjer je ob dobrotah kuhinje zadonela tudi slovenska pesem, sicer redna spremljevalka na pohodih in izletih že med letom. Litijski planinci-upokojenci se torej lahko pohvalijo s takšnimi dosežki, kakršnih se ne bi sramovalo nobeno čisto pravo planinsko društvo. Viktor Šebela Železarji na Kamniškem sedlu_ Organizacijski odbor iz Štor je 24. julija pripravil drugi letošnji planinski pohod slovenskih železarjev. Potekal je v smeri Kamniška Bistri-ca-Koča na Kamniškem sedlu (186