3
KINO SVET: FESTIVALI - CANNES
39
ROMUNI PRIHAJAJO! ROMUNI PRIHAJAJO!
SIMON POPEK
ŠESTDESETA OBLETNICA CANNESA JE MINILA RAZMEROMA MIRNO, TAKO V PROGRAMSKEM SMISLU KOT V VSAKODNEVNEM SPOPADANJU S FESTIVALSKO LOGISTIKO IN NAPOVEDANIM JUBILEJNIM KAOSOM.
Ponovitve petdesete izdaje (porazni filmi, kaos) torej ni bilo, občasno se je celo zazdelo, da so številni poročevalci v strahu pred ponovnim infarktom raje ostali doma in razbremenili preobremenjene kapacitete festivalskih dvoran.
Brez pripadajočega prispevka Gillesa Jacoba, nekdanjega programskega direktorja in zdajšnjega festivalskega predsednika, seveda ni šlo; po lastnoročno zmontirani selekciji njemu najljubših festivalskih Prizorov (1987) in izboru najljubših trenutkov rdeče Preproge (1997) seje letos lotil najbolj ambicioznega Projekta, v okviru festivala sproduciranega omnibu-Sa 33 triminutnih filmov, ki so jih na temo »izkušnje kinematografske projekcije« režirali canski veterani in lavreati. Jasno, povabljeni so bili vsi običajni °surnljenci, od Larsa do Wima, od bratov Dardenne do bratov Coen. Chacun son cinéma, ki naj bi slavil sestdesetletnico, je demonstriral predvsem generalno ledomišljenost večine povabljenih, v nekaterih primerih pa celo odražal njihovo nezainteresiranost in "mimogrede« pristop. Brata Coen sta svoj prispevek, kot kaže, posnela kar med kosilom na snemanju filma No Country for Old Men (z njim sta letos tekmovala), kjer sta Josha Brolina, v polni kavbojski opravi za potrebe celovečerca, postavila v simpatičen skeč o gonjaču živine, ki se odloča med ogledom Renoirjeve-ga Pravila igre (La Règle du jeu, 1939) ali Ceylanovih Podnebij (Iklimler, 2006). Najboljše epizode so dosegle raven simpatičnosti in nič več, razen seveda Manoela de Oliveire, ki je s svojim nemim filmom in Miche-lom Piccolijem v vlogi Hruščova (na zgodovinskem Srečanju s papežem!) ponovno demonstriral, do kam nese preprosta zgodovinska manipulacija in pomoč dobrega igralca.
Čeprav so številčno resda prevladovali ameriški filmi (tako v konkurenci kot izven), si bomo letošnji Cannes v resnici zapomnili po številnih odsotnostih; ze drugo leto zapored na festivalu nismo našli enega samega iranskega filma (vse skupaj gre seveda pripisati zaostrenim razmeram med Teheranom in Zahodom), kar se mi je zdela veliko večja izguba od dejstva, ki so
ga izpostavljali veliki mediji, da se namreč v konkurenci za nagrade tokrat ni znašel noben Italijan in Anglež. Šestdeseti Cannes je med drugim poudaril trenutno klavrno stanje francoskega filma. Očitno je situacija že alarmantna, saj Thierry F remaux s programsko ekipo za tekmovalni program ni našel obveznih štirih do petih spodobnih domačih filmov (oziroma režiserjev), temveč se je moral zadovoljiti s tremi (Raphael Nad-jari, Christophe Honoré, Catherine Breillat). Vse tri bi mirne duše lahko pustil tudi doma.
Zato pa je Cannes potrdil velika pričakovanja okrog mladega romunskega filma, ki je dolga leta oprezal iz stranskih sekcij, zdaj pa dokončno triumfiral, in to v vseh pogledih. Cristian Mungiu (4 Months, 3 Weeks and 2 Days [4 luni, 3 saptamini si 2 žile]) in Cristian Nemescu (California Dreamin [Nesfarsit]) sta pomet-la s konkurenco ter vsak v svoji sekciji pobrala najvišjo nagrado, Mungiu zlato palmo za najboljši film, lani tragično preminuli Nemecu nagrado v Posebnem pogledu, drugi »najtežji« festivalski sekciji. Uspeh seveda ni naključen, Romuni so namreč tretje leto zapored predstavili enega najboljših filmov festivala; po Cristi-ju Puiju (Smrt gospoda Lazarescuja [Moartea domnu-lui Lazarescu, 2005]; zmagovalec Posebnega pogleda) in Corneliu Porumboiju (12:08, vzhodno od Bukarešte, [A fost sau n-a fost?, 2006]; zlata kamera za najboljši prvenec) obe nagradi ne odražata le sijajne generacije mladih režiserjev, temveč tudi karakter (predvsem uradne) žirije s Stephenom Frearsom na čelu, ki se ni podredila pritisku mainstreamovskih lobijev (navijanje za brata Coen in Fincherja) ter palmo podelila resnično najboljšemu.
S tretjim filmom Mungiu potrjuje tako svoj talent
kot svežino novega romunskega filma, ki odlično problematizira ključna obdobja novejše domače zgodovine, čas tik pred, med in po revoluciji leta 1989. Mungiu zgodbo postavi v leto 1987, ko je bil Ceau-sescujev režim trdno v sedlu in ko je bil splav strogo prepovedan. Potem predstavi junakinji, Odilio in Ga-bito, cimri v študentskem domu, ki živčni pripravljata nekaj, česar nihče drug ne sme izvedeti. Šele postopno, ko Odilia »pripravlja teren«, se dogovarja s posredniki, rezervira hotelsko sobo in usklajuje čas, izvemo, da je Gabita zanosila in da se hoče otroka znebiti. Punci sta se dogovorili s poceni šušmarjem Bebejem, toda ker sta med pripravo večino stvari storili napačno, se hoče Bebe umakniti... razen če sta pripravljeni plačati več, v ponudbo pa vključiti mesene usluge. Mungiov socialistični (in socialni) triler je perfektno dramatizirana, trda, časovno strnjena (vse se odvije v enem večeru) in neizprosna drama, v kateri Ceausescujev režim ni prikazan zgolj kot represivna ideološka mašinerija, temveč kot zelo natančen in dosleden aparat nadzora. 4 Months, ki se uspešno izogne nekaterim (nakazanim) klišejem, npr. motivu maščevanja, ne prinaša obsodbe Gabitinega početja ali apologije pravice do splava; Mungiu raje suvereno izriše klavrni romunski vsakdan koncem osemdesetih, z absurdno birokracijo, sredstvi nadzorovanja in ustrahovanja na vsakem koraku. Splav je potemtakem Mungiov macguffin, pretvezni »objekt« oziroma dogodek, ki je manj pomemben od ■tistega, kar se okrog njega dogaja. Zaradi režiserjevega inteligentnega vodenja pripovedi gledalca ne zanima toliko, ali bo abortus uspel in Gabita preživela, temveč ali bosta dekleti v procesu prikrivanja kos vsem pre-prekam, utelešenim v likih hotelirjev, taksistov, sna-
3 FESTIVALI - CANNES
You, I he Living
Months, 3 Weeks and 2 Days
žilk, natakarjev in seveda varnostnikov.
Cristian Nemescu je umrl 24. avgusta 2006. Skupaj s sodelavcem, opremljevalcem zvoka, se je vračal s postprodukcije celovečernega prvenca California Dre-amin, ko je v njun taksi treščil drug avto in zaustavi! po mnenju mnogih največji up novega romunskega filma. Na Nemescujev prvenec sem hil pozoren že pred festivalom, ko sem si ogledal njegova kratka študentska filma in srednjemetražni biser Marilena iz P7 (Marilena de la P7, 2006), krasen, duhovit in hkrati tragičen portret negotove mladosti, zato sem bil ob ogledu celovečernega prvenca sprva malce zadržan. Skoraj tri ure trajajoč film se občasno pretirano nagiba k lokalni folklori in erosu balkanskih režiserjev (npr. poznega Kusturice), toda kot politična satira in komedija absurda je California Dreamin presenetljivo konsistentna. Kot mnogi dobri filmi mladih Romunov se tudi Nemescujev prvenec odvija na prelomu pomembnih političnih dogodkov, v tem primeru ne zloma komunizma, temveč Natovega bombandiranja Jugoslavije leta 1999. Nekje v romunski provinci se ustavi vlak z ameriško vojsko, ki naj bi svojim enotam nudila vojaško logistiko. Pa se vse ustavi. Ne, ameriškega konvoja ne zadrži fizična pregrada, temveč kaprica lokalnega železniškega uradnika, ki ga brez potrebnih papirjev ne bo spustil naprej. Ameriški kapetan (Armand Assan-te) ob absurdni situaciji izgublja razum, vpeljati skuša diplomatski pritisk, vse brez uspeha. Ameriški vojaki bodo štiri dni preživeli v družbi lokalnih posebnežev, skorumpiranih politikov ... in seveda razgretih najstnic, ki v hipu pozabijo lokalne frajerje in se druga za drugo vržejo v objem Američanov.
O ostalih podeljenih palmah ne gre izgubljati besed, žirija je med kopico podpovprečja nekoga pač morala nagraditi. Kljub temu se nisem nadejal, da bo
prepoznala »talent« Fatiha Akina ter njegovi teleno-velistični transevropski melodrami The Edge of Heaven (Auf der anderen seite), obupno skonstruirani žajfnici o usodno povezanih/ločenih posameznikih Nove Evrope, sicer pa filmu, katerega naivni politični Statement je relevanten približno v tolikšni meri kot turška politična zagotovila o skrbi za človekove pravice, podelila nagrado za scenarij. Sicer pa, če smo lani preživeli Inarritujev Babilon, bomo kos tudi Akinovi ceneni moralki, vključno s kopico filmov, s katerimi prepoznavni in slavljeni avtorji lagodno jadrajo na valovih stare slave in utrujajo že tako utrujeno festivalsko občinstvo, npr. Wong Kar-wai s sladko-sentimen-talnim road moviejem, angleško govorečim prvencem Blueberry Nights; Andrej Zvjagincev z The Banishment (Izgnanie), s krščansko simboliko obteženim, a v ne-povratnost praznim estetskim manierizmom; Kim Ki-duk s skrajno neumno zaporniško romanco Breath (Soom), robatim izdelkom, ki gaje preprosto treba videti, da bi verjel; in seveda Catherine Breillat, vizualno najbolj nedomišljena sodobna cineastka, ki se je z An Old Mistress (Une vieille matresse) lotila kostumske drame (Barry Lyndon, na pomoč!), ter Emir Kusturi-ca (Zavet), ki bo s svojim balkanskim et no melosom, trubači, porokami, Mikijem Manojlovičem in srbsko provinco očitno težil toliko časa, dokler nam vsem skupaj ne bo razneslo glave.
Precej bolje so se odrezali nekateri pri nagradah spregledani filmi, denimo brata Coen, ki sta s filmom No Countrry For Old Men dolgo veljala za favorita. Film bi lahko poimenovali tudi Fargo Revisited, čeprav v nobenem segmentu ne dosega slovitega predhodnika, še najmanj v smislu konsistentnosti. No Country je mestoma maestralno režiran triler, nabit s črnim humorjem, podaljšanimi trenutki tišine in inteligentno
grajenim suspenzom. A po drugi strani je v emocionalnem smislu docela nezrel, nehote celo burlesken, kar v filmu s trdnimi moralnimi prepričanji (naokrog jih trosi predvsem Tommy Lee Jones) ne izpade ravno posrečeno. Drugi veliki problem je obravnava nasilja oziroma smrti. Fargo (1996) je, denimo, lepo učinkoval na številnih ravneh, kot topla družinska drama, črna komedija in nasilni triler. Vse te »nezdružljive« elemente je bratoma v kompaktno celoto uspelo povezati tudi zaradi konsistentne obravnave vsakega omenjenega elementa, medtem ko No Country v zadnji tretjini razpada po šivih, najbolj očitno v pogledu obravnave nasilja, ki se po abstrakciji in izrazito komičnem pristopu nazadnje oklene cenenega moraliziranja in celo sentimentalnosti. Najboljša stvar filma je brez dvoma Javier Bardem v vlogi Chigurhe, hladnokrvnega poklicnega morilca z nemogočo pričesko, ki leta 1980 neumorno sledi Llewelynu Mossu (Josh Brolin), kavboju, ki je blizu ameriško-mehiške meje naletel na skupino mrtvih preprodajalcev droge ... in kovček z dvema milijonoma dolarjev. Nese ga domov in skrije, punco pošlje na varno k mami, a se hkrati zaveda, da je za seboj pustil drobtinice, ki jima sledita tako Chigurha kot lokalni šerif Bell (Tommy Lee Jones), reinkarnacija Francés MacDormand iz Farga in moralno sidrišče filma.
Poleg Cristiana Mungiuja je kakovost med nagrajenci zagotovila še Naomi Kawase, prejemnica velike nagrade žirije, ki se je prvič v karieri - vsaj tako se zdi - trudila komunicirati z gledalcem ter z The Mourning Forest (Mogari no mori) ustvarila razmeroma dostopno narativno delo. »Dostopnost« pregovorno radikalne cineastke, ki jo sam raje spremljam v vlogi dokumentaristke, leži predvsem v čustveno motivirani zgodbi o »razmerju« med upokojencem Shigekom,
članom doma za ostarele, in njegovo skrbnico Machimo, ki ga nekega dne odpelje na izlet. Vse skupaj se sprevrže v Shigekovo romanje na ženin grob, nekje globoko v gozdu. Od ženine smrti je minilo 33 let, kar Po budističnem prepričanju pomeni njeno dokončno slovo od Zemlje in reinkarnacijo v Budo. Shigeko ji nese vsa neodposlana pisma zadnjih 33 let, v procesu " skozi težko prehoden gozd se prebijata dva dneva -Pa del svoje melanholije in užaloščenosti prenese tudi °a Machiko. Kawasejeva po celovečernem prvencu Suzaku (1997) znova prepričljivo oriše razmerje med človekom in naravo; slednja tokrat - za razliko od idile Prvenca - nastopa v precej bolj divji, težko prehodni obliki, zgodba pa se znova naslanja na režiserkine osebne izkušnje, čas rane mladosti, ki jo je preživela daleč od staršev, pod skrbništvom babice in v družbi Precej starejših ljudi. Od njih seje Naomi naučila simbolne vrednosti prenašanja iz generacije v generacijo, sPoštovati sonce, ogenj in hrano, tri »elemente«, konkretno zastopane tudi v The Mourning Forest, filmu, s katerim poudarja skoraj mistično razmerje med človekom in naravo.
Cannes zadnja leta ne prikaže prav velikega števila navdušujočih prvencev, sploh ne v uradni selekciji, kamor se niti s pomočjo žlahtnega pedigreja ni uspelo Prebiti Loli Doillon, 32-Ietni hčerki Jacquesa Doillo-na, ki je od očeta pobrala številne pozitivne lastnosti, dar za opazovanje in čut za pisanje banalnih, »vsakodnevnih« dialogov. Če k temu dodamo še smisel Za humor, potem v zgodbi o odraščanju in spolnem Prebujanju četverice petnajstletnikov iz province ~ dveh fantov in dveh deklet - zlahka prepoznamo 'alent Doillonove, ki je verjetno videla Moodyssonov Prvenec Pokaži mi ljubezen (Fucking Ámál, 1998) in brez dvoma Eustacheve Moje male ljubice (Mes petites
amoureuses, 1974). Simpatična in zrela adolescentna komedija fust About Love? (Et toi tes sur qui?) pred kamero ne spusti staršev; režiserka se osredotoči izključno na skupino prijateljev, ki skušajo pred počitnicami izgubiti nedolžnost. Eni so že seksali, drugi ne, nekaterim »prvič« uspe po naključju, drugim po skrbno načrtovanem manevru; problemi seveda nastopijo, ker druščina s hipnimi spolnimi avanturicami testira dolgoletna in skrbno negovana prijateljstva. Povedano drugače, če bi junaki zgolj seksali ali razmišljali o seksu, bi nam v rokah precej hitro ostali samo klišeji, značilni za ameriške (in nemške) srednješolske komedije, medtem ko Doillonova prvi spolni izkušnji doda še neizbežno čustveno razsežnost, kar dodatno stimulira (in zakomplicira) neizbežni val dvomov oziroma negotovosti, s katerimi se sooča naša četverica.
Zoo, tretji film Robinsona Devorja, najbolj zanimivega mladega ameriškega cineasta, čigar Policaje-vo območje (Police Beat, 2005) smo lani videli tudi v Ljubljani, je namenjen resni refleksiji sodobne družbe, vse boj zaznamovane s takšnimi ali drugačnimi anomalijami. Dandanes smo vajeni že vsega, toda kaj pravite na spolno občevanje ljudi z živalmi? Primer t. i. zoofilije je ameriško javnost pretresel leta 2005, ko je bila v seattleskem dnevniku (od tam prihaja Devor) objavljena novica o bizarni smrti lokalnega rančerja, ki je pred prihodom v bolnico izkrvavel zaradi bližnjega srečanja z arabskim žrebcem. Slednji je rančerja »vzel« od zadaj, med preiskavo pa je policija na ranču žrtve odkrila komuno zoofilov, ki so dotlej živeli v harmoniji z živalskim cesarstvom. Seattle ni bil naključna baza »ljubiteljev živali«, zvezna država Washington vse dotlej namreč ni prepovedovala bestialnosti (kar so oblasti po hitrem postopku spremenile). Zoo, ki podobno kot Policajevo območje temelji na uradnih
policijskih zapisnikih in pričevanjih vpletenih, vsekakor ni film za vsakogar, vso pozornost in rešpekt pa si zasluži zavoljo režiserjevega nesenzacionalističnega pristopa in odgovorne analize družbenega nelagodja, npr. nič manj bizarnih reakcij moralne večine in varuhov pravic živali, ki so križarsko vojno proti zoofilom zavoljo neurejene zakonodaje zagnali zaradi domnevne človeške krutosti, češ, kdo lahko dokaže, da je žrebec z erekcijo dejansko privolil v omenjeno spolno razmerje? In če smo že pri momentu strinjanja, kdo lahko potem dokaže, da žival privoli v druge oblike človekove krutosti, od vodenja na povodcu, vtikanja v kletko do pošiljanja v klavnico?
Osebni favorit letošnjega Cannesa je delo Roya Anderssona, znanca slovenskega občinstva, ki si je po Pesmih iz drugega nadstropja (Sánger fráit andra váningen, 2000) znova vzel obilo časa ter v svojem privatnem stockholmskem Studiu 24 po dobrih treh letih produkcije končal novo bravuro You, the Living (Du levande), formalno in estetsko sorodno delo Pesmim, serijo ohlapno povezanih vinjet, v katerih z zvrhano mero črnega humorja (a tudi humanizma) znova spregovori o temeljnih človeških stvareh, kot so osamljenost, veselje, žalost, želja po ljubezni in razumevanju. Andersson, edini živeči režiser, ki se po produkcijski svobodi in totalnem nadzoru svojega dela lahko primerja s Kubrickom (vsi prizori, vključno z masovnimi »eksterierji«, so bili posneti v studiu, kjer so zgradili več kot štirideset scenografij, čeprav samo za en kader), je znova dokazal, kako globok prepad je med netalentiranimi režiserji in avtorji z drzno vizijo. Več o njem kdaj drugič; You, the Living je namreč resen kandidat za film leta.