Štefan Modrinjak.
(Spisal Božidar Flegerič.)
Sedanje cvetoče dobe slovenske književnosti bi ne bilo, ko bi ne bilo buditeljev. Kakor se Kranjci z Vodnikom in Korošci z Jarnikom, tako se smemo štajerski Slovenci ponašati z Modrinjakom, sinom minulega veka, kateremu so se bile omilile slovenske Modrice.
Štefan Modrinjak je bil rojen v Središču dne 23. grudna leta 1774.') v hiši, katera je imela tedaj številko 99 in je bila na istem torišču, kjer sedaj domuje spoštovani tržan in poštar gosp. Davorin Culek. Oče mu je bil prost tržan in se je imenoval tudi Štefan, a mati je bila Mica Borkovica. Zbok tega je morda hišno ime Borkač.
Stanko Vraz v svojem delu „Gusle i tambura", posvečenem sorodniku svojemu Mihaelu Jaklinu, bivšemu dekanu v Ljutomeru, omenja pohvalno Modrinjaka in piše med ostalim, da je z vršil šest gimnazijskih razredov v Varazdinu, sedmi in osmi v Gradcu, kjer je bil tudi posvečen v duhovnika. Vendar Stanko Vraz krivo poroča; Modrinjak je zvršil na varaždinski gimnaziji samo tri razrede. Gospod dr. I. Kr., kr. profesor na on-dotnji gimnaziji, mi je sporočil o njem, da je prišel leta 1782. imajoč 14 let v prvi gimna-
') Ne 1. 1771., kakor se vidi na njegovem grobnem spominiku.
„Dom in svet" 1898, št. 3.
Štefan Modrinjak
zijski razred. Ta številka je pa kriva, in po vsej priliki osmica popačena v dvojko.
L. 1776. je bila izročena varaždinska gimnazija vodstvu očetov pavlincev. Modrinja-kovi učitelji so bili B. Borko, S. Juriša, V. Horvat in G. Fašič. Iz početka ni kazal nadarjenosti in posebnih zmožnostij, ako-prem je bil prav marljiv učenec.
Zvedevši, da je mati rodoljubnih Zanjkovičev, starica, ki je imela nad osemdeset let, bila Mo-drinjakova sorodnica ter ga kot taka dobro poznala, vprašal sem jo dvakrat, ali ne ve, kje je hodil Modrinjak v šolo? Odgovorila mi je vsekdar, da v Mariboru; toda dobil sem od veleučenega gospoda dr. I. P. poročilo, da Modrinjaka ni bilo nikoli na ondotnji gimnaziji. Kje je naš pesnik zvršil gimnazijske nauke, ni mi znano. Filozofijo, tedaj sedmi in osmi razred, je zvršil po vsej priliki v Gradcu; vendar tudi to ni uradno zajamčeno. Bogoslovje je zvršil gotovo v Gradcu, ker ga nahajamo 1. 1801. kapelana v sekovski vladikovini na slovenski strani.
Starica Zanjkovička mi je pravila, da je bil Modrinjak kapelan pri Veliki Nedelji. Pogledal sem ondotnjo kroniko, in res je v njej opisan kot kapelan od 1. 1801.— 1804. Marljivi gospod M. S., župnik pri sv. Marku
5
66
Božidar Flegerič; Štefan Modrinjak.
niže Ptuja, pa mi piše, da je istega časa ka-pelanoval pri sv. Miklavžu v ljutomerskih goricah. Kako je, nam razjasni bodočnost. Trdno je, da je od 1. 1804. do meseca vinotoka 1. 1805. bil kapelan v Ormožu in da je istega meseca postal župnik pri sv. Tomažu, kjer je služboval do 1. vel. tr. 1.1814. Stanko Vraz torej krivo poroča, da je bil ondi kapelan. — Potem je prišel kot župnik k sv. Miklavžu, kjer je dne 8. vin. 1. 1827. od mrtvouda zadet umrl nagle smrti.
Pogrebni govor je imel I. Wagner, bivši župnik v Ormožu.
Njegovo imetje — denarje in dva vinograda — so dobili njegovi sorodniki v Središču, kateri so si s tem tako opomogli, da še njihovi potomci dandanes lahko dišejo.
Modrinjak je bil srednje in trdne postave, širokopleč in debel. Njegovo sliko, ki je bila prej v hiši njegovega bratiča Z. M., po njegovi smrti pri železniški postaji v Središču v gostilni g. Klobučarice, a po njeni smrti pri njenem pokojnem bratu L. Modri-njaku, doktorju zdravilstva v Mariboru, videl sem cesto; obraz ima duhovite poteze, čelo je visoko in lepo obokano, oči žive, ustnici malo napeti. Bil je naš pesnik gotovo lep mož.
V zapisnikih varaždinske gimnazije se čita, da je bil Modrinjak zelo pobožen in dobre čudi mladenič in da je v vsakem razredu, ko so ga vprašali, kakšen bo njegov bodoči poklic, odgovoril: „civilis", tj. da se je hotel posvetiti svetskemu stanu.
Stanko Vraz piše o njem: „Ljudi, što su ga poznavali, hvale ga, kao čovjeka umno-stna, učena, ugodna i poštena. Proti koncu svojih godina, nerado gledan od poglavara poradi nekojih stvari, v koje se slobodni taj um nije mogao skučiti, zanemari se sasvim, pijuči preko mere, da u piču zaboravi tuge i žalosti svoje ..."
Istina je, da je naš pesnik za svoje starejše dobe proti večeru vsak dan kako kapljico vina preveč popil. To so mi pripovedovali ljudje, kateri so ga dobro poznali, in tudi sam poje:
Kaj me je skrb za celi svet? Za moje težke trude?
Dok imam vina puno klet, Mi zlega nič ne bude.
Glede na gospodarstvo je bil Modrinjak jako vesten in točen. Pri vsakem delu je hotel vedno sam zraven biti. Za družino se ni kaj posebno prizadeval, dal ji je neki slabo streči. Tožil je vedno, da so huda, huda leta, da se mu slabo godi, in cesto je rekel: „Kaj srna do zdaj s Tomašekam pripravila, to borna od zdaj z Miklošekam zapravila." Jedenkrat je celo prosil, naj škofijski ordinarijat premesti njegovega kape-lana, da ga on ne more hraniti, ker so v župi sv. Miklavža preslabi dohodki. Brž ko ne je to bilo za časa slabih letin 1813 do 1817., ko ni nobeno leto prirastlo ni dovolj kruha ni vina, in je zbok tega v našem krasnem in blagoslovljenem kraju bila velika draginja. To mi je pripovedovala pri sv. Miklavžu neka žena, ki je za mlada hodila k Modrinjaku po zimi v prejo. Temu je tudi pritrjevala mati gospe Culekove, s katero sem 1. 1881. cesto govoril o Modrinjaku. Starica je imela tedaj 76 let, a za njeno starost nenavadno dober spomin; Mo-drinjakovo pesem „Deklici" je vedela malone vso na pamet. Stanko Vraz piše, da je bil Modrinjak blag, dober, vesel in gostoljuben; tudi omenjena starica trdi, da je na hipe neizmerno rad komu postregel. Posebnost Modrinjakova je tudi bila, da se ni sramoval, akoprem je bil imovit župnik, nika-kega dela. Kot dijak se je bil naučil od gospodarja, pri katerem je imel stanovanje in hrano, strugarstva ter je delal za svojo hišo potrebne kolovrate. Pokojni mož moje že davno umrle tete, izučen sodar, je zahajal rad po dolgih zimskih večerih k mojemu očetu ter je cesto pripovedoval, kako mu je Modrinjak pomagal sode nabijati in kako spretno se je vedel pri tem poslu. Cesto, ko je prišel kdo po opravku, moral je na njivo, kjer je našel gospoda župnika pri oranju.
Veselje do dela je bilo Modrinjaku prirojeno:
Cepi, sekira, motika,
vSrp, kosa, plužna otika, Razsohe i zobače:
To je, kaj zdravje da i kruh . . .
Božidar Flegerič: Štefan Modrinjak.
67
Prejšnji središki tržani so bili vsi vedno trezni in izvrstni delavci; tudi sedanjiki niso lenjaki, toda ne morejo se meriti z njihovimi predniki v tem oziru. A Modrinjak je bil prava pravcata središka natora od pet do glave!
Modrinjakove pesmi.
Popisavši samo površno Modrinjakovo življenje in njegov značaj, kolikor se je dalo o njem zvedeti, oglejmo si ga še pesnika.
Stanko Vraz neizmerno hvali Modrinjakove pesmi v svojem delu ,,Gusle i tambura"; piše namreč o njih, „da su žeženo zlato, pravi ures poezije slavjanske. Iz njih sbori pravi, čisti um slavjanski glasom domorodnim; misli uzvišene, izložene obrazi sjajnimi fantazije zdrave, skore, uznešene."
Stanko Vraz, bivši sam izvrsten pesnik, mož estetično jako naobražen, poznavajoč do drobnega dela najslavnejših starih in novih pesnikov malone vsega sveta, vedel je dobro ocenjati pesniške proizvode, toda taka hvala je prevelika ter je potekla zgolj iz navdušenosti za svojega rojaka Modrinjaka iz Vrazovega peresa, česar mu ne moremo zameriti. Tudi stari Ciceron je hvalil navdušeno nekatere starejše, a slabe latinske pisce. Bil je celo tako zaljubljen v svojo latinščino, da se je usodil reči, da je bogatejša mimo grščine.
Istina je, in nikdo ne more tajiti, imajoč kaj zdravega razuma za oceno kake pesmi, da je bil Modrinjak lep umetniški talent. V malem številcu njegovih pesmij nahajamo lepe, smele, vsekdar na pravem mestu rabljene podobe, asindeta, aliteracije, anafore, naspore (klimaks), kar je vsakemu pesniškemu jeziku navadno; toda ne smemo misliti, da bi stroga estetika odprla vrata svoje krasne palače njegovim duševnim proizvodom. Zakaj ne? Logično izvajanje glavne misli je tu in tam nejasno. Cesto pade pesnik, rabeč kak robat izraz, v podlo nedostoj-nost. Vrste so slabe, akoprem ne povsodi; jezik je s tujimi, namreč nemškimi in magjarskimi besedami pomešan.
Smemo-li Modrinjaka zaradi teh napak grajati? Premislimo, kdaj in v kakih razmerah je začel udarjati strune svoje lire!
Kakor na Kranjskem Vodnik očeta Marka Pohlina, tako je imel pri nas Modrinjak 33 let starega Leopolda Volkmerja pesnika za vzornika.
Sicer je veseli Ljutomerčan mnogo boljši pesnik od svojeglavnega Ljubljančana, vendar so njegove pesmi preveč po tujem kopitu zakrojene in jezik zel6 natrpan z nemškimi besedami.
Modrinjak je bil samostojen, iz njegovih pesniških proizvodov veje večinoma narodni duh, akoprem se iz njih jasno vidi, da sta nanj imela moč duhoviti Biirger in nesnažni Blumauer. Jezik mu je — razven nekoliko nemških in magjarskih besedij — čist, krepek in jedernat; seveda rabi središko narečje pomešano s kajkavsko hrvaščino, katero so pisali Tito Brezovački, Matjaž Jandrič, Štefan Fuček itd., katerih dela so se za Modrinjakove dobe nahajala pri nekih kraj ogerske meje bivajočih Slovencih. Se sedaj, seveda zelo redko, najde se delo: „Matjaž Graban-cijaš dijak" in neka zelo razvpita knjiga od Štefana Fučka. Te knjige je Modrinjak gotovo čital in tudi na gimnaziji v Varaždinu priučil se je kajkavsko-hrvaškemu narečju.
Kaj je bil vzrok, da se Modrinjak, imajoč lep pesniški talent, ni v pesništvu popel na višjo stopinjo ? Zlagal je pesmi v naglici, kar je razvidno iz nekaterih šepavih vrstic in rabljenih priglasnic mesto čistih rim. Modrinjak ni imel namena razglasiti svojih pesmij po široki domovini, zlagal jih je o priliki ter jih čital svojim znancem in prijateljem v ožjem krogu. Ko je bil dobre volje pri „punoj ročki", zapel je tudi katero vpričo svoje družine, in zato je njegova šaljiva pesem „ Deklici" bila dolgo stari mamici gospej Culekove znana, ker je bila kot so-rodnica njegova cesto po več dnij v njegovi hiši.
Vodnik bi bil ostal kakor v trnju skrita cvetica, da mu ni blagodušni baron Zois neprestano prilival soka svoje estetične na-obraženosti.
5«
08
Božidar Flegerič: Štefan Modrinjak.
Ako bi bil imel Modrinjak slučajno zraven sebe za vse, kar je dobro in lepo, tako vnetega, učenega, domovino svojo iskreno ljubečega moža, kakoršen je bil baron Zois, ki bi ga bil vedno vspodbadal na delo, pretresal njegove pesmi, vse, kar ni dobro, od-stranjal, kazalo bi se lice slovstvene zgodovine štajerskih Slovencev v drugačni podobi.
Kdo ve, ne bi li bil Modrinjak potegnil za seboj duhovitega Vraza v vilinsko kolo domačih pesnikov?
Domoljubnemu človeku je žal, da se je Modrinjakovih pesmij ohranilo le malo število. Če pa zvemo, s kakim načinom se je večina njegovega duševnega blaga uničila, mora rodoljubno srce zaplakati.
Ko je namreč počil glas o Modrinjakovi nagli smrti, prišel je, kakor je že navadno, neki pisar, da bi popisal njegovo ostalino. Ta človek je vse, kar je našel pisanega v domačem jeziku, razdrapal in vrgel na smetišče.
Slučajno je pred pesnikovo smrtjo prinesel njegov pokojni bratič, Lovro Modrinjak, tržan v Središču, bivši oče pokojnega L. Modrinjaka, doktorja zdravilstva v Mariboru, malo knjižico Modrinjakovih pesmij na svoj dom, kjer jih je Vraz prepisal. Jaz imam prepisek iz izvirnika pred seboj, toda žal, v njem ni več dveh pesmij: „Lav bole-stan" in „Boginji Modrici", ki sta, kakor trdi Vraz, dve izmed najlepših.
Prva pesem ima naslov „Elegija" in se tiče pesnikove osebnosti. V njej se kaže či-tatelju zaljubljenca, toda ne zaljubljenca bledih lic in solznatih očij, ki v tihi noči javlja nebeškim zvezdam bolečine svoje, katere trpi radi neusmiljene device, temveč čilega, zdravega in po ljubezenski sreči hrepene-čega mladeniča.
Ta pesem je v tehniškem oziru precej dovršena, toda misli se ne zlagajo z duhov-skim stanom in poklicem. Morda nam prav to kaže, zakaj je bil Modrinjak „nerado gledan od svojih poglavara". Žal, da nekateri pesniški talenti radi krenejo na stranska pota.
„Golob" glasi se druga pesem. Tudi ta je zaljubljene vsebine,  toda ne tiče se pes-
nikove osebnosti. Zložena je 1. 1812. Golob in golobica sta združena z ljubeznijo; on ji išče vodo, bere pšeničko in nosi slamo za gnezdo. Ko letita po zraku, prileti jastreb, zažene se na golobico in ji izmakne rep. Potem pa
Golob tužen ves prestrašen
Žalosten sedi, S tugom zgube je opašen, Suznato gledi. Suzne oči
Gor zdigava — Vu dne v noči Si zdihava, Gnezda ne gradi.
Več si ne išče hrane in končno
V  mračnem koti Žalost ga vmori.
Golobica od strahote
Dalko zaleti, Celi tj eden do sobote
V  dom ne pogodi, Sem tam besno
Trudna leče, Tužno kesno Al brez sreče K domi prileti.
Doma lačna in žejna letaje neprestano išče goloba, naposled ga najde v kotu na slami mrtvega, toda misli, da je še živ in da spi. Ko pa se uveri o njegovi smrti
K njemu Tužna se pridene, Pa ž njim vekom spi.
Ta pesmica je res nežna. Verzi so gladki, rima sicer ni povsod čista, toda mora se pomisliti, da si je pesnik izbral za to pesem zelo umetne kitice.
Tretja pesem ima naslov: „Amico Cvetkom", to je: Prijatelju Cvetku, in je zložena leta 1813. Ta pesem je za ono dobo značilna in jasen dokaz, kakšnega duha so bili tedanji boritelji na narodnem polju. Iz nje diše gorka ljubezen do slovenske domovine in sovraštvo do njenih nasprotnikov. Vnanja oblika je dobra, jezik čist, verzi lepozveneči. Priča nam, kako nadarjen je bil Modrinjak za pesništvo.
Vsa pesem, ki ima na početku vsake kitice črko imena njegovega mlajšega prija-
Božidar Flegerič: Štefan Modrinjak.
fiQ
tel j a, za one dobe najslavnejšega cerkvenega govornika Frana Cvetka, bivšega dekana v Ljutomeru, glasi se vsa tako-le:
Zadnji človek je na sveti,
Ki svoj rod za nič drži, Zastonj so mu rožni cveti;
Njemu nikaj ne diši.
V nadrah maternih se shrani,
V njenoj reji se zredi, Mačohu oslepno brani,
Mater pa za nič drži.
Erjav kakti Judaž bodi!
Naj te pes za plotom je; Med Slovence naj ne hodi,
Ki je prav Slovenec ne!
Ti prijatelj Cvetko jesi
Materne dežele cvet, Z Dornavske kamenske vesi
Z lukom zrejen in oplet.
Kokol nesi med pšenicoj,
Sčipek raseš zmed kopriv; Kokol sterga se že s klicoj,
Ščipek pa je ves pikljiv.
O! kak j a želim vam vživat
Dugo podmesečni svet. Primic, Smigoc, Cvetko vivat
Dosti, dosti dugo let.
„Vinska bratva." V tej pesmi hvali pesnik vinsko moč in dobroto, ki v žalosti tolaži človeka ter mu vzbuja v srcu radost in veselje.
Ti svet bi pun zločinstva bil,
Pun vSrditosti jala, Če ne bi človek vina pil, Kde bil bi smeh no šala.
Konča se tako-le:
Če kaj na glavi boli te,
Napij se dobro vina; To proti vsem betegom je
Najboljša medicina.
Nekateri verzi so v tej pesmi šepavi, toda iz nje veje pravi pravcati duh slovenski.
V pesmi „Deklici" svetuje pesnik ženski, naj se za mlada omoži o prvi priliki ter reče konečno:
Zato dok si fietna
No za to deklic, Bodi ti pametna,
Stara boš za nič.
Če maš vuglednike,
Te ne bodi štolc, Drugač boš na veke
K spoti stari nore!
To pesem je zložil Modrinjak svoji gospodinji, ki se je omožila že za starih let. Iz nje je videti, da je bil nagajiv. Posneta je pa po neki nemški.
V  pesmi „Prošnja" se kaže naš pesnik zopet zaljubljenca. Vsekako pa je ta pesem zložena za njegovih mladih in šolskih let.
„Punica zeta tuži" je šaljive vsebine. V tej pesmi toži mati, da ima zeta zapravljivca, ki cele noči kvarta, a po dnevu spi. Ko ni doma kaj jesti, pa kolne, da je strah. Jezik in verzi so gladki, n. p.:
Meštriju ne tira,
Doma ne je rad; Kruha jč brez sira,
Kda ga trapi glad. Rad bi vince piti, Nema s čim platiti,
Prav se mu godi!
„Gospodski stališ spoznan od kmeta" nam jasno kaže, kako je Modrinjaka delo veselilo. V tej pesmi graja gospodski stan zaradi njegove zapravljivosti, napuha, skoposti in preziranja delavskega stanu. To pesem je pesnik dobro pogodil. V njej so čisto zdrave misli in, izvzemši nekoliko nemških besedij, jezik gladek. Kaj lepo se glasi ta-le kitica:
Proti sirotam slep i gluh On nežna, kde izrase kruh
Na bresti al na vrbi. Po celi den za kratek čas V zrcalo gleda si obraz,
Je, pije, spi brez skrbi.
V  zbirki Modrinjakovih pesmij je pesem „Tobak".Na 130. strani Volkmerjevih pesmij, katere je izdal pokojni dekan Murko 1.1836., je tudi pesem „Tobak". Kdo je zložil to pesem, ni skoro vredno preiskovati, ker nima posebne pesniške vrednosti. Modrinjakov „Tobak" ima 21, a Volkmerjev 26 kitic. V Modrinjakovem je jezik dosti čist; Volkmerjev ima več nemških besedij. Znano mi je, da je Modrinjak jako rad nosljal, kadil pa ni nikoli več, odkar so ga bili zasačili financarji. Modrinjak je imel v svojem vinogradu „Kostajovnje" velike sode vina, a pod
70
Božidar Flegerič: Modrinjak.
temi sodi je bilo precej tobaka. Nekega dne so financarji prišli v njegovo pivnico, našli tobak, in pesnik je moral plačati veliko kazen. To ga je tako razjezilo, da od onega dne ni več kadil. Modrinjakov „Tobak" se konča tako-le:
Tvoje hvale smo prešteli,
O tobak! ti vredna stvar! Vsega bomo dostaj meli,
Če ti ne sfališ nikdar. Zato vsikdar nam obrodi, Nič ti nikdar naj ne škodi,
Rasti, cveti, zori se,
Bog naj blagoslovi te!
Ta kitica je izmed vseh najlepša.
Tudi pesem „Od pet pijanih bab", ako-prem šaljive vsebine, nima mnogo vrednosti, kakor že kaže sam naslov.
Jedna pesem, ki pa ni v tej zbirki, ima naslov „Fabula" in je tiskana v Macunovem „Cvetju". Neki prevzeten dečko jezdi skokoma iz paše po ulici
Da grive vriščejo po zraki in rep,
Spod kopit proč brni prah, kamen in črep.
Na ulici zbrani ljudje se mu čudijo zbok velike smelosti. Prestrašena pijana baba se vzbudi in reče, da jezdi sv. Jurij pozoja, toda to traja le kratek čas, ker na skoro
. . . kobila na kamen pokrukne,
Puf! katana v blato prek šinjaka smukne!
Ta pesem ima največ dejanja. Predstava je živa, samo s poslednjo kitico jo je pesnik nekaj popačil, rabeč dve nemški besedi. Stanko Vraz jo je pohrvatil ter je tiskana na strani 113. v njegovem delu „Gusle i tambura", kar je Modrinjaku na čast.
L. 1881. je gosp. I. Č., tedanji kapelan v Središču, dobil od pokojnega dr. Štefana Ko-čevarja iz Celja snopič Modrinjakovih pesmij. V tej zbirki so pre bile nekatere nemške pesmi in jedna cerkvena, poslovenjena iz latinščine.
Gosp. M. S., sedanji župnik pri sv. Marku, pisal mi je 1. 1881., da je še nekaj Modrinjakovih pesmij  v Lempahu pri Mariboru
med spisi pokojnega župnika Laha,  katerih pa doslej nisem mogel dobiti v roke.
L. 1881. v jeseni je bila v Središču v čast Modrinjaku sijajna narodna svečanost. Slavnostni govor je imel naš nepozabni Božidar; in deklamovala se je ta-le pesem:
Čim rad ponaša se slovenski rod?
Kaj njega čudovito navdušuje? Kaj lajša breme raznih mu nezgod?
Kaj brani ga nevarne sile tuje, Ki davno mu želi pogin povsod?
Niso li to po volji Stvarnikovi,
Za prid njegov navdušeni sinovi?
Človeku blagor, ki goreče vnet Za srečo dela drage domovine;
Hvaležno rad se ga spominja svet, Spomin mu v pozabljivost ne izgine.
Ko lepša zemljo miloduhi cvet, Ime njegovo lepša zorna dika, Človeštvo ga nazivlje dobrotnika.
I mi smo tukaj zbrali se sedaj, Da počastimo dičnega možaka,
Ki nam ga dal je naš domači kraj, Ki ga ponosno zovemo zemljaka.
Ko delavne bučele v lipov gaj, — Od več stranij navdušeni, veseli Slavit smo njega v rojstni kraj prispeli.
Ni sicer znan nam bil njegdv obraz;
Minolo ga prineslo je stoletje, A sliši še se zdaj med nami glas,
Ki ga rodilo je njegovo petje, In slišal bode se bodoči čas.
Njeg6ve pesmi, vredne občne hvale,
Slovencem bodo pozni čas ostale.
Da, dičen pesnik je Modrinjak bil, Ubirajoč domačih strun glasove,
Nebo slovensko skrbno je vedril, Budeč povsod podremane sinove,
Tedaj, ko bil še čas je bolj nemil, Ko težje je ko zdaj Slovenec dihal, Ker še je bolj protivni veter pihal.
Zaman ga nismo prišli sem častit!
Za ostro zimo zeleni dobrava, Za temno nočjo pride solnčni svit:
Tako mladi se pesnikova slava, Ki je človeštvu na korist in prid.
Kar hipoma se iz srca zapeva,
Potem stoletja srca še ogreva!