Mladen Dolar
STRUKTURA
FAŠISTIČNEGA GOSPOSTVA
Rado Riha
FILOZOFIJA V ZNANOSTI
Zbornik
GOSPOSTVO. VZGOJA,
ANALIZA
Slavoj Žižek
FILOZOFIJA SKOZ
PSIHOANALIZO
Sigmund Freud
DVE ANALIZI
Zbornik
HITCHCOCK
Rado Riha, Slavoj Žižek
PROBLEMI TEORIJE
FETIŠIZMA
Jacques Lacan
SEMINAR XX - ŠE
Mladen Dolar, Slavoj Žižek
HEGEL IN OBJEKT
Emesto Laciau, Chantal Mouffe
HEGEMONIJA IN
SOCIALISTIČNA STRATEGIJA
G. W, F. Hegel
ABSOLUTNA RELIGIJA
Jacques Lacan
SEMINAR VII-
ETIKA PSIHOANALIZE
Jelica Šumić - Riha
REALNO V PERFORMATIVO
Zbornik
ŽELJA IN KRIVDA
Jacques Lacan
HAMLET
RAZPOL 5
Zbornik
UKRADENI POE
Eva D. Bahovec
KOPERNIK, DARWIN, FREUD
RAZPOL 8
Mreža Scilicet II obsega poleg Ornicar?, glasila Freudovskega polja, ki
je izhajalo v Parizu, še ostalo lacanovsko usmerjeno periodiko, ki je
nastala v raznih deželah s podporo Fondation du Champ freudien. Gre za
- angleščino: Newsletter of the Freudian Field; francoščino; La Cause
freudienne; italijanščino: La Psicanalisi; nemščino: Wo Es war; portu-
galščino: Falo; slovenščino: Razpol; in španščino: Freudiana.
Naslovi publikacij mreže Scilicet II: Newsletter of the Freudian Field,
Department of English, The University of Missouri-Columbia, 107 Tate
Hall, Columbia, MO 65211, ZDA; La Cause freudienne. 31, rue de
Navarin, 75009 Pariz, Francija; La Psicanalisi, via Biferno, 1-00199,
Rim, Italija; Wo Es war, Verlag Turia & Kant, Weinberggasse, A-1190
Dunaj, Avstrija; Falo, rua Aracaju 62, Barra Salvador, 40160 Bahia,
Brazilija; Razpol, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Vošnjakova 8,
61000 Ljubljana, Slovenija; Freudiana. Muntaner 499, 4a, 08022 Barce-
lona, Španija.
Uvodnik
Lxican
Seminar IV: Objektna relacija 7
Psihoanaliza avant la lettre
Alenka Zupančič, Zakon 41
Miran Božovič. Bog v Benthamovem panoptikonu 57
Filozofija skoz psihoanalizo
Gilles Deleuze, Logika smisla 83
Slavoj Žižek, Deleuze s Heglom 101
Povezave freudovskega polja
John L. Casti, Kako resničen je "resnični svet" 119
Slavoj Žižek. Zakaj kvantna fizika? 199
Aktualnost Marxa
Jacques Derrida, Marxovi duhovi  - 209
Ženska ne obstaja
Donna J. Haraway, Manifest o kiborgih 235
SoundScape
Michel Chion. Poslušajoči sprehajalec 249
Oddelek za čisto in praktično filozofijo pri NSK
Peter Mlakar, Dve razpravi iz knjige Laibach-Freud 265
Fons rerum ac verhorum memoria digniorum in usum humaniorum
scholarum et studiosae juventutis copiosus et lucuples
Julian Barnes, Slepi potnik 279
RAZPRAVE 1/1994
PROBLEMI 2/1994
Zbirka ANALECTA
Ureja uredniški odbor.
Glavni urednik Miran Božovič.
Odgovorna urednica Alenka Zupančič.
Sekretar uredništva Uroš Grilc.
Funkcijo sveta revije opravlja Izvršni odbor izdajatelja.
Izdajatelj Društvo za teoretsko psihoanalizo. Vošnjakova 8, Ljubljana.
Slika na naslovnici Section of an inspection house (UC CXIX, 119).
Oblikovanje VSSD.
Priprava za tisk Neje Valič.
Tisk Cicero.
Naklada 1050 izvodov.
Letna naročnina 5250 SIT.
Žiro račun 50104-678-83669, z oznako za Probleme.
Cena te številke 1050 SIT (v ceno je vračunan prometni davek).
Revijo denarno podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Po sklepu Ministrstva za kulturo, št. 415-493/94, z dne 14. junija 1994,
šteje revija med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa
proizvodov.
Herojski časi demokratizacije, ko je teorija kot taka lahko računala na
neko vsaj minimalno mero družbene odmevnosti, so danes mimo: dobili
smo. kar smo hoteli, smo v demokraciji, kjer vladajo profit in njegovo
idealno dopolnilo, narodnjaško-populistični heroji - dejanski heroji so
profiterji in politični heroji .so tisti, ki znajo najbolj profitno obrniti svoj
politični kapital. Kaj lahko v tem času ponudi javnosti teorija oziroma
filozofija? Ker za filozofsko vsebino ni zanimanja, lahko ponudi zgolj
prazno formo filozofije, se pravi blef Tu je nekaj enostavnih nasvetov,
nekaj obrazcev, kako s čistimi slogovnimi obrati najbolj banalni vsebini
(oziroma odsotnosti vsebine) nadeti formo filozofskega globokoumja.
Prvo razpoznavno znamenje filozofske globine je, da trditve, ki jo
zagovarjamo, ne postavimo direktno, ampak v takšni ali drugačni pogojni
obliki. Denimo, da gre za govor uradnika, ki mora nekaj reči o hišah in
stanovanjih. Ali ne zveni globlje, če namesto preprostega "To je hiša"
rečemo "V določenih pogojih bi se dalo reči. da je ta predmet - kolikor
dejansko je to. kar je - hiša"? Varianta istega postopka je, če namesto
preprostega "je" uporabimo "je prisotno" in nato v igro vpotegnemo
nasprotje - namesto "Tukaj (v tem naselju) ni dovolj hiš" je veliko globlje
reči "Tukaj so hiše prisotne na način odsotnosti, so navzoče v obliki
lastnega manka ".
Toda na neki točki le moramo nekaj reči o predmetu, o hiši. Kako se
torej zmazati, še posebej če o zadevi nimamo pojma? Dober blefer bo iz te
svoje slabosti naredil prednost, tako da bo vse tiste, ki o zadevi nekaj
konkretnega vedo in hočejo nekaj konkretnega narediti, razvrednotil kot
površneže. ki se ukvarjajo z nebistvenim, temu pa zoperstavil neko pravo
bistvo. Govor o pomanjkanju stanovanj ali hiš lahko, denimo, državni
uradnik oziroma pesnik učinkovito začne tako: "Vse nas danes tare
pomanjkanje stanovanj, pomanjkanje prostora, kjer bi bili doma. Toda mar
v resnici ne gre za neko globlje pomanjkanje, ne le za pomanjkanje
stanovanj? Ali ni stanovanjska stiska zgolj izraz neke globlje bivanjske
stiske, tega, da je sodobni človek, ujet v liberalno hlastanje za materialnimi
užitki, povsem zgubil odnos do domovanja, do pravega kraja svojega
bivanja? Rešitve zato ne bodo prinesla le nova stanovanja, ampak
predvsem to, da se naš človek čimprej otrese liberalne gnilobe in najde
sidrišče, kraj svojega domovanja. "
(Isti formalni postopek lahko kajpada ponovimo tudi ob drugih temah;
omenimo le dve, komunikacijska sredstva in ekološko krizo. "Danes nam
lahko moderna komunikacijska sredstva v delčku sekunde približajo
dogajanje v najbolj oddaljenem kraju zemeljske oble, ves svet je ena sama
5
velika vas, vse nam je blizu. Toda ali nam ni v tej bližini približano le tisto
nebistveno, ali ni prav v tej poplavi informacij tisto bistveno, človeškost
človeka, od nas bolj daleč kot kdajkoli?" / "Danes se poudarja, da je samo
preživetje človeškega rodu v nevarnosti - pokonča nas lahko ozonska
luknja, dvig ravni morja. itd. itd. Toda katastrofične kot so. to niso resnične
nevarnosti, ampak so le posledica neke globlje iztirjenosti, tega. da je v
nevarnosti, da je ogroženo, samo človekovo bistvo. Rešitve se išče v
tehnični sferi - kako preprečiti segrevanje ozračja itd. - toda prav ta
prizadevanja za rešitev iz krize nas še globlje pogrezajo v resnično krizo, v
krizo človeškega bistva. ")
Toda - spet - na neki točki se tudi ta igra konča, saj moramo končno
povedati, v čem je to pravo bistvo, ki je povsem na drugi ravni od vseh
površinskih, empiričnih potez. Tu se lahko zmažemo s preprostim obratom -
ko. denimo, pesnika-uradnika kdo vpraša, kaj je pravo bistvo hiše, pa
pesnik-uradnik o tem nima pojma, se lahko hitro zateče k "Bi.4tvo hiše je
hiša bistva, je ohišje, v katerem prebiva samo bistvo". In to lahko brž
naveže na prejšnji postopek: "Bistvo stanovanjske stiske je .stanovanjska
stiska samega bistva, je v tem, da bistvo nima svojega stanovanja, da za
tisto najbolj bistveno ni mesta v našem svetu. "
Toda ali tudi ta igra nima svoje meje? Ali na neki točki poslušalec ne
bo vsaj zasumil, da je vse to popoln blef zapletanje praznine? Dober blefer
bo znal samo to nelagodje poslušalca znova obrniti v svoj prid: ko se mu
igra preveč zafuzla, se obrne k najvišji enostavnosti, k tavtologiji. Najbolj
učinkovit način, kakp povedati nekaj globokega (in hkrati ošvrkniti
morebitne nasprotniki'), ne da bi o zadevi karkoli vedeli, je v naslednjem:
"Cenjeni predhodni govorci so veliko govorili o tem. da je hiša kompleksen
pojav, ki ima ekološko, socialno-psihološko, ekonomsko etc. razsežnost.
Toda zdi se, da so v zapletenem strokovnem govorjenju o urbani
problematiki, o dinamiki družine, o ekonomskih trendih gradnje hiš itd. itd.
pozabili na preprosto dejstx'o. ki ga pozna vsakdo izmed nas, če se le za
trenutek iztrga iz norega vrtiljaka sodobne civilizacije in si vzame čas za
pristen razmislek - da je namreč hiša najprej in predvsem hiša!"
— Ta kratki uvodnik je, upamo, vzbudil vsaj slutnjo o tem. koliko lahko
filozofija pripomore k poglobokoumenju našega vsakdana. Če se bo
pokazala finančna pripravljenost potencialnih kupcev naših uslug, bomo
filozofi kajpak takoj - ob množici šol in delavnic - pripravljeni organizirati
še svojo delavnico globokih misli, kjer bosta z ramo oh rami sedela
manager in pesnik.
6
Lacan
OBJEKTNA RELACIJA
Tekst je uredil Jacques-Alain Miller
z ííiiviiljeiíjem Jinyiiesü-Alaina Millerju iihjavljamn prevod агицеци 1ге1јеца
poí>lavJ4 seminarja Jacquesa Lucana iz. leta /956-1957. Prevod je narejen po izdaji Le
Séminaire de Jacques Lacan. Texte élahli par Jacques-Alain Miller. Livre IV: lut relation
d'objet. Ediliims du Seuil. Pariz. sir. 25-5S. Prevedla Darija Skubic.
II
TRI FORME MANKA OBJEKTA
Kaj je ohsesivecY
Imaginarna triada.
Faličnost in imuKinarno.
Realnost in Wirklichkeit.
Prehodni objekt ц. Winnicotta.
Ta teden sem bral za vas. Prebral sem. kaj so psihoanalitiki napisali o
temi, o kateri bomo govorili to leto. o objektu namreč, natančneje, o
genitalnem objektu.
Genitalni objekt, če naj ga poimenujemo, je ženska. Zakaj ga potem-
takem ne bi poimenovali?
Poslužil sem se torej določenega števila branj o ženski seksualnosti.
Bolje bi bilo. da bi se teh branj lotili vi. Tako bi lažje razumeli tisto, kar
sem se namenil povedati o naši temi. Ta branja so zelo poučna tudi z
drugega vidika, zlasti pa še s tega tu. Človeška neumnost podaja idejo
neskončnega, je dejal Renan. In če bi živel v današnjem času, bi prav
gotovo dodal - in teoretske blodnje psihoanalitikov.
Ne mislite, da hočem slednje enačili z neumnostjo. Ne, vendar so čisto
primerne za to, da podajo idejo neskončnega. Dejansko je osupljivo videti,
katerim nenavadnim težavam so se posvečali duhovi različnih analitikov
ravno zaradi tako ostrih in tako presenetljivih Freudovih izjav.
7
Kaj je Freud, vselej čisto sam, doprinesel k tej temi? Kar vam bom
povedal danes, bržkone ne bo šlo onstran tega. To je naslednje. Idejo o
harmoničnem objektu, ki po svoji naravi dovršuje relacijo subjekt-objekt,
popolnoma spodbija izkustvo - ne bom rekel, da prav analitično izkustvo,
ampak skupno izkustvo razmerij med moškim in žensko. Če harmonija
znotraj tega registra ne bi bila problematična, tu sploh ne bi bilo analize.
Nič ni bolj natačnega, kot prav Freudove formulacije na tej točki: v tem
registru obstaja neka vrzel, nekaj, kar ne gre, kar pa še ne pomeni, da to
zadostuje za njeno definicijo. Pozitivno potrditev tega. da to ne gre. boste
pri Freudu našli tako v Nelagodju v kulturi kot tudi v Novih predavanjih za
uvod v o psihoanalizo, 31. predavanje.
To nas povrne k našemu spraševanju o objektu.
1
Spomniti vas hočem, da običajna pozaba pojma objekta v svojem re-
liefu sploh ni tako zelo poudarjena, da bi mogli slediti načinu, na katerega
freudovsko izkustvo in doktrina ta objekt umestita in definirata.
Objekt najprej nastopi skozi iskanje izgubljenega objekta. Objekt je
vselej ponovno najdeni objekt, objekt, ki je sam ujet v iskanje, ki se na
najbolj kategoričen način zoperstavlja pojmu avtonomnega subjekta, v
katerega se izteče ideja zaključenega objekta.
Ravno tako sem že zadnjič na ozadju tesnobne realnosti izpostavil po-
jem haluciniranega objekta. To je objekt, ki kot tak vznikne iz dela tistega,
kar Freud imenuje primarni sistem ugodja. Povsem nasprotno temu pa
obstaja v analitični praksi pojem objekta, ki končno privede do upoštevanja
realnega. Gre za to, da zopet najdemo realno. Ta objekt se odtrga, ne več
na temelju tesnobe, temveč na temelju skupne realnosti, če lahko tako
rečemo, in smisel analitičnega raziskovanja leži v uvidu, da ni razloga za
strah pred njim. Strah je termin, ki ga je treba razlikovati od termina
tesnobe.
Končno, tretja tema, znotraj katere se nam, če sledimo Freudu, pojavi
objekt, je tema imaginarne recipročnosti; v celotnem odnosu subjekta z
objektom je namreč mesto člena znotraj odnosa i.stočasno za.sedeno s
subjektom. Tako je identifikacija z objektom bistvo celotnega odnosa z
njim.
8
Očitno se prav na tej zadnji točki praksa objektne relacije v moderni
analitični tehniki najbolj veže na rezultat, ki ga hom poimenoval imperiali-
zem identifikacije. Ti se namreč lahko identificiraš z menoj, ker se jaz
lahko identificiram s teboj, zagotovo pa je izmed naju dveh jaz tisti, ki se
najbolje prilagaja realnosti in ki je najboljši model. Nazadnje v idealnem
zasnutku napredovanje analize spet pripelje do identifikacije z analitikovim
jazom. Takšna pristranost v ravnanju z objektnim odnosom lahko pogojuje
ekstremno deviacijo. To je šc prav posebej pokazala praksa obsesivne
nevroze.
Obsesivna nevroza je. kot misli večina prisotnih, strukturirajoči pojem,
ki se lahko izrazi nekako takole. Kaj je obsesivcc? To je z eno be.sedo
igralec, ki igra svojo vlogo in zagotavlja določeno število dejanj na način,
kot da bi bil mrtev. Igra, ki se ji prepusti, je način, da se zavaruje pred
smrtjo. To je živahna igra. ki sestoji v dokazovanju njegove neranljivosti.
V ta namen se vadi v obvladovanju, ki pogojuje vse pristope k bližnjemu.
To obvladovanje vidimo v nekakšnem razkazovanju, kjer skuša pokazati,
do kod lahko gre v tem delu, ki ima vse značilnosti igre. tudi iluzorne
značilnosti - se pravi, do kod lahko gre bližnji, mali drugi, ki je njegov
alter ego, dvojiiik njega samega. Igra se odvija pred Drugim, ki prisostvuje
spektaklu. On sam je tu zgolj gledalec, sama možnost igre in možnost
ugodja, ki jo v njej privzame, tiči tu. Po drugi strani pa ne ve, katero mesto
zaseda, in prav to je pri njem tisto nezavedno. Kar počne, počne zaradi
alibija. Tega lahko predvidi. Dobro se zaveda, da se igra ne igra tam. kjer
je. in zaradi tega skorajda nič od tistega, kar se dogaja, zanj ni posebej
pomembno - kar pa še ne pomeni, da ve. od kod vse to vidi.
Kdo je tisti, ki pravzaprav vodi igro? Vemo. da je to on sam. vendar
lahko zagrešimo precej napak, če ne vemo, kam ta igra vodi. Od tod pojem
objekta, za to temo pomembnega objekta.
Zmotno bi bilo verjeti, daje ta objekt lahko opisan v terminih dvojne
relacije s pomočjo pojma objektne relacije, kakršnega poda avtor, o
katerem govorimo. Videli boste, kam to vodi. Jasno je, da v tej kompleksni
situaciji pojem objekta ni dan takoj, saj sodeluje pri iluzorni igri, igri
agresivnih protiargumcntov. goljufivi igri. ki se skuša čimbolj približati
smrti, vendar izven dosega vseh udarcev, kajti subjekt je pri samem sebi na
nek način že vnaprej ubil željo, ki jo je. če lahko tako rečemo, mortificiral.
9
Pojem objekta je tu neskončno zapleten in zasluži našo pozornost v
vsakem trenutku, če seveda hočemo vedeti vsaj to, o katerem objektu
govorimo. Temu pojmu objekta bomo skušali pripisati enotno rabo, ki nam
dopu.šča. da se v zvezi z njo znajdemo v našern besednjaku.
To je pojem, za katerega ne bom rekel, da se izmika, temveč da ga je
absolutno težko določiti. Da bi poudarili našo primerjavo, povejmo, da gre
za prikaz tega, kar je subjekt artikuliral za tega Drugega gledalca, ki to je,
ne da bi vedel, in na mesto katerega nas postavi sorazmerno z napredo-
vanjem transferja.
Prosim vas, da nadaljujemo s primerom obsesivca pri avtorju, o
katerem govorim, in da preberemo, kaj po njegovem mnenju predstav-
lja napredovanje analize. Tu boste videli, da ravnanje z objektno relacijo v
tem primeru obstoji v tem, da storimo nekaj, kar bi bilo analogno doga-
janju na cirkuškem odru, kjer si Auguste in Chocolat izmenjujeta serijo
enakovrednih klofut. Areno ste zapustili s strahom pred zaušnicami,
medtem ko subjekt nasprotno to stori zaradi svoje agresivnosti. Nato pride
gospod Loyal in reče: "Poglejmo. v.se to ni pametno, vzajemno zaužijta
vajino gorjačo. tako jo bosta imela na pravem mestu, ponotranjila jo
bosta." To je dejansko način, da rešimo situacijo in ji pripišemo izhod.
Lahko jo pospremimo z zares neminljivo pesmico, ki jo dolgujemo
nekomu z imenom N , ki je bil nekakšen genij. Tisti, ki ga v času, ko je
igral v nekem pariškem kabaretu, niso poznali, si ne morejo zamisliti
svetega značaja, ki gaje s preprostim klobukom podelil temu razkazovanju
klovna. Tako temačna seje zdela ta vrsta obreda, maše. rituala, pri katerem
smo ob tej priložnosti prisostvovali, in če je nismo videli, morebiti sploh ne
moremo razumeti, kaj pravzaprav pomeni objektna relacija. Kar se pojavlja
v filigranu ali v ozadju, je povsem oralni značaj relacije z imaginarnim
objektom. Če se dvojna relacija vzame kot realna, potem praksa ne more
uiti zakonom imaginarnega in izid te objektne relacije je fantazma falične
inkorporacije.
Zakaj? Ne le da izkustvo ne sledi idealnemu pojmu, ki ga lahko imamo
o njegovi dovršitvi, ampak ta pojem samo še bolj izpostavi paradokse
izkustva na način, da celotna dovršitev dvojne relacije, in to sorazmerno z
našim približevanjem, v prvi vrsti izpostavi ta privilegirani imaginarni
objekt, ki ga imenujemo falos. To je korak, do katerega bi vas rad pripravil
danes.
10
Pojem objektne relacije je nemogoče razumeti in tudi izvajati, če tu ne
postavimo falosa kot elementa, ne pravim posrednika, kajti to bi pomenilo
napraviti korak, ki ga skupaj še nismo napravili, ampak gaje storil nekdo
tretji. To postavlja v ospredje tisto shemo, ki sem vam jo ob koncu
minulega leta podal kot zaključek analize označevalca, do katere nas je
privedlo raziskovanje psihoze, pa tudi kot uvod v tisto, kar sem vam mislil
predlagali letos glede objektne relacije. To je naša otvoritvena shema.
Imaginarna triada
Imaginarna relacija, kakršnakoli že je, je oblikovana na določenem
razmerju, ki je dejansko bistveno - razmerju mati-otrok, z vsem tistim, kar
je tu problematičnega. To razmerje zagotovo dobro izpostavi idejo, da gre
za realno relacijo in to je dejansko točka, kamor je usmerjena celotna
teorija analitične situacije. V zadnjem času se jo poskuša reducirati na
razvijanje relacij mati-otrok in v vsakem nadaljevanju geneze zopet
najdemo sledi ter odseve te začetne pozicije.
Torej je nemogoče, celo pri avtorjih, ki iz tega naredijo temelj celotne
analitične geneze, posredovati s tem imaginarnim elementom, ne da bi se
slednji pokazal kot ključna točka v središču pojma objektne relacije, kar bi
lahko imenovali faličnost analitičnega izkustva. To Je pokazalo tako
izkustvo kot tudi razvoj analitične teorije, in skozi to predavanje vam bom
poskušal prikazati zagate, ki izhajajo iz vsakega poskusa reduciranja
imaginarne faličnosti na kakršnokoli realno danost. Ko iščemo izvor ce-
lotne analitične dialektike v odsotnosti trojice terminov, simbolnega,
imaginarnega in realnega, se konec koncev lahko dejansko sklicujemo
zgolj na realno.
I I
Da bi vam poda! še zadnjo potezo, da bi navedel še zadnji prijem za
svoj opis načina, po katerem se v določeni orientaciji in teoretizaciji
analitičnega izkusiva ravna dvojna relacija, se bom vrnil na začetek
poglavja o kolektivnem delu. o katerem sem vam govoril.
Ko analitik, ki vstopa v imaginarno igro obsesionalca, vztraja pri tem,
da bi mu priznal svojo agresivnost, se pravi, da bi analitika umestil v
dvojno relacijo, ki sem jo pravkar poimenoval za recipročno, tekst kot
izpoved nepoznavanja tega, daje subjekt stanje, navede dejstvo, da subjekt
noče nikdar izraziti svoje agresivnosti in jo izrazi le s tem, da pokaže rahlo
razdraženost. ki bi jo izzvala tehnična togost. Avtor tako prizna vztrajanje
pri večnem vračanju subjekta na temo agresivnosti, kot da bi bila to glavna
tema. Na nek način pomenljivo dodaja, da na koncu vsi prav dobro vedo,
da razdraženost in ironija izhajata iz razreda agresivnih manifestacij. Ali je
očitno, da je razdraženost značilna ravno za agresivni odnos? Prav dobro
namreč vemo. da lahko agresivnost izzove povsem drugo čustvo in sploh
ni izključeno, da stoji na začetku agresivne reakcije ljubezensko čustvo.
Glede trditve, daje neka reakcija, denimo ironična reakcija, po svoji naravi
agresivna, se mi to ne zdi združljivo s tistim, kar vedo vsi. da namreč
ironija sploh ni agresivna reakcija, ampak predvsem način spraševanja,
modus vprašanja. Če je prisoten agresiven element, je le-ta strukturno
sekundaren glede na element spraševanja.
To vam dokazuje, do kakšne redukcije plana sega takšna koncepcija
objektne relacije, glede katere sem se odločil, da vam o njej od zdaj naprej
ne bom več govoril.
Tako smo prišli do temeljnega vprašanja, s katerim moramo začeti, kajti
k njemu se bomo morali še vrniti, to pa je tudi vprašanje, s katerim bomo
zaključili. Vsaka dvoumnost vprašanja, ki se postavlja v zvezi z objektom
in rokovanjem z njim v analizi, se zgo.šča v naslednjem vprašanju: ali je
objekt realno ali ne?
2
Do tega vprašanja pridemo po poti izdelanega besednjaka, ki se ga tu
poslužujemo, simbolnega, imaginarnega in realnega, obenem pa tudi z
najbolj neposredno intuicijo.
12
Kadar vam govorimo o objektni relaciji v tonih pristopa k realnemu,
tistega pristopa, do katerega pridemo ob zaključku analize, kaj vam to
spontano predstavlja? Ali je objekt realno ali ne? Ali je tisto, kar najdemo v
realnem, objekt?
Vpraševanje po tem Je vredno truda. Ne da bi šli v bistvo faličnosti, ki
Jo uvajam danes, lahko opazimo, to je namreč resnično izstopajoče mesto
analitičnega izkustva, da se celotna dialektika individualnega razvoja, kot
tudi celotna dialektika analize, vrti okrog glavnega objekta, ki Je falos.
Podrobneje bomo videli, da ne gre zamenjevati falosa s penisom. Ko se je
okoli 1920-1930 neizmerna zmedenost, ki Je zajela celotno analitično
srenjo, osredotočila na pojem faličnosti in vprašanje falične faze. Je šlo
dejansko za razlikovanje med penisom kot realnmn organom s funkcijami,
ki so določljive z realnimi koordinatami, in falosom v njegovi imaginarni
funkciji. Če bi imel samo slednjo, bi se splačalo vprašati, kaj pomeni pojem
objekta.
Ne moremo trditi tega, da falos v analitični dialektiki ni dominirajoči
objekt ter objekt, o katerem ima individuum idejo kot tako. Če ni bilo
nikoli formulirano, da je izoliranje tega objekta razumljivo le na ravni
imaginarnega, pa zato nič manj ne drži, da je prav to tisto, kar boste videli
privreti na dan pri vseh smereh znotraj tistega, kar je Freud doprinesel
določenemu času. kot tisto, kar mu Je odgovoril ta ali oni, Helene Deutsch,
Melanie Klein, še posebej pa Ernest Jones. Pojem faličnosti sam na sebi
implicira osvoboditev od kategorije imaginarnega.
Preden se spustimo v to. si Je treba postaviti vprašanje po pomenu reci-
pročne pozicije objekta in realnega. Več načinov Je, kako pristopiti k temu
vprašanju, kajti ko to storimo, opazimo, da ima realno več pomenov.
Nekateri izmed vas bodo, mislim da z olajšanjem, zavzdihnili: "Končno,
govoril nam bo o znamenitem realnem, ki je do sedaj tičalo v senci."
Seveda, naj nas to ne čudi, realno Je na meji na.šega izkustva.
To pozicijo v razmerju do realnega povsem zadovoljivo razloži ekran
našega izkustva, katerega pogoji so precej izumetničeni v nasprotju s
tistim, kar si govorimo, ko si Jo predočimo kot enostavno situacijo.
Vendarle se lahko na realnost sklicujemo le skozi teoretiziranje. Toda kaj
hočemo reči, ko se sklicujemo na realno? Malo možnosti je, da bi na
začetku vsi posedovali isti pojem realnega, vendar paje precej verjetno, da
lahko vsi pristopimo k določenim prinesenim razločkom ali bistvenim
13
disociacijam, ki zadevajo rokovanje s terminom realno ali realnost, če
pogledamo čisto od blizu, kakšna je njegova raba.
Ko govorimo o realnem, lahko merimo na več stvari. Najprej gre za
celoto tega, kar se dejansko dogaja. To je pojem, ki ga vsebuje nemški
termin Wirklichkeit, ki ima to prednost, da znotraj realnosti jasno izpostavi
funkcijo, ki jo francoski jezik slabo razloči. To je tisto, kar na sebi implici-
ra vsaka možnost učinka, možnost Wirkung. To je celota mehanizma.
Tu bom mimogrede navedel zgolj nekaj premislekov, da bi pokazal, do
katere meje ostajajo psihoanalitiki ujeti v kategorije, ki so resnično tuje
vsemu tistemu, v kar bi jih glede samega pojma realnosti njihova praksa,
tako mislim, vendarle morala, rekel bi zlahka, vpeljati. Če je za duha
mehanično-dinamičnc tradicije, ki .sega v 18. stoletje, v La Meltrijcv in
Holbachov poskus, možno izdelati človeka-stroj. in če vse, kar se dogaja na
ravni mentalnega življenja, zahteva sklicevanje na neko reč. ki se ponuja
kot materialna, v čem bi bila potemtakem ta perspektiva sploh lahko
kakorkoli pomembna za analitika? - Medtem ko se sam princip izvajanja
njegove funkcije odigrava znotraj zaporedja učinkov, za katere se predpo-
stavlja, da imajo - če je princip analitičen - svoj lastni red. Če sledi Freudu,
če razume tisto, kar usmerja celotni duh sistema, je perspektiva, ki jo mora
zavzeti, energetska perspektiva.
Materija, primitivni Sto// tako zelo fascinira zdravniški duh. da mislimo
izreči nekaj, ko povsem nemotivirano zatrjujemo, da mi drugi tako kot
zdravniki na začetek vsega, kar se izvaja v analizi, polagamo organsko
realnost. Tudi to je trdil Freud, zato se je potrebno preprosto napotiti tja.
kjer je to rekel, ter pogledati, kakšno funkcijo ima. Tej realnosti je dal
povsem drug pomen. Pri analitikih sklicevanje na organski temelj ustreza
le neke vrste potrebi po gotovosti, ki jih žene k neprestanemu nadaljevanju
tega odpeva v njihovih tekstih, kot da s tem odvračajo usodo: "Konec
koncev smo na kocko postavili površinske mehanizme, vse se mora nazad-
nje sklicevati na stvari, ki jih homo nekega dne morda poznali, na pogla-
vitno materijo, ki je v izvoru vsega, kar se dogaja." Tu obstaja nekakšna
absurdnost za analitika, če sploh dovoli red učinkovitosti, znotraj katerega
se giblje.
Da bi vam to dokazal, mi dovolite, da izpeljem preprosto primerjavo.
To je približno tako. kot če bi nekdo, ki mora skrbeli za hidroelektrarno, ki
leži v sami sredi loka neke velike reke, denimo Rena, z namenom, da bi
14
govoril o dogajanju v tem stroju, začel premišljevati o trenutku, koje bila
pokrajina še deviška in je bilo valov Rena še v izobilju. Torej je ravno stroj
na začetku akumulacije katerekoli energije, v tem primeru električne sile.
ki jo lahko kasneje razdelimo in damo na razpolago potrošnikom. Kar se
akumulira v stroju, je predvsem v najožji zvezi s strojem. Trditev, daje bila
energija tu že ob potencialnem stanju v rečnem toku, nas ne pripelje
nikamor. To pravzaprav nič ne pomeni, kajti energija nas začne v tem
primeru zanimati šele od trenutka, ko se akumulira, akumulira pa se šele
takrat, ko stroji začnejo delovati. Nedvomno jih animira nek pogon, ki
prihaja iz rečnega toka. toda meniti, da je rečni tok prvobitna narava
energije, to stvar zamenjati s pojmom reda mane. ki je povsem druge vrste,
kot je energija in celo kot je sila, hoteti na vsak način v nečem, kar bi bilo
tam že od nekdaj, zopet najti trajnost tistega, kar se je na koncu akumuli-
ralo kot element Wirkung, element možne Wirklichkeil - lo bi lahko prišlo
na mi.sel samo nekomu, ki bi bil popolnoma nor.
Naše potrebe po zamenjavi Stoff ali prvobitne materije ali gonila ali
toka ali tendence s tem. kar Je v igri znotraj izvajanja analitične realnosti
resnično, ne predstavlja nič drugega kot nepoznavanje simbolne Wirklich-
keit. Konflikt, dialektika, organizacija, strukturiranje elementov, ki se
sestavljajo in gradijo, dajejo obravnavanemu nek povsem energetski
pomen. Ohraniti potrebo po govorjenju o poslednji realnosti, kakor da bi
bila ta kje drugje in ne znotraj samega tega izvajanja, pomeni ne poznati
lastne realnosti, znotraj katere se gibljemo. Omenjeno referenco lahko ob
tej priložnosti resnično označim za praznoverno. To Je nekakšna posledica
ti. organicističnega postulata, ki v analitični perspektivi dobesedno ne more
imeti nikakršnega pomena. Pokazal vam bom. da nima več nikakršnega
tovrstnega pomena tam. kjer se Freud nanj očitno sklicuje.
V analizi Je dana neka druga raba pojma realnosti, ki je veliko
pomembnejša in ni v nikakršni zvezi s predhodno. Realnost Je dejansko
enako postavljena na kocko znotraj dvojnega načela, načela ugodja in
načela realnosti. Tu gre za nekaj čisto drugega, kajti načelo ugodja se ne
izvaja na nič manj realen način kot načelo realnosti, mislim celo, da skuša
analiza to dokazati. Raba termina realnost Je tu povsem druga.
Tu obstaja precej osupljiv kontrast. Ta raba, ki seje na začetku izkazala
za tako plodno in ki Je dopustila vpeljavo terminov primarnega in
sekundarnega sistema v red duševnosti, se Jc skladno z napredkom analize
15
izkazala za bolj problematično, toda le na nek zelo bežen način. Da bi
opazili razkorak med prvo rabo, ki je bila .sestavljena iz nasprotja dveh
načel, in točko, kamor smo sedaj prispeli z določenim drsenjem, se je
skorajda potrebno sklicevati, kar se občasno tudi dogaja, na otroka, ki
pravi, da je kralj čisto gol. Je ta otrok tepec? Je genij? Je veseljak? Je
okrutnež? O tem ne bo nihče nikoli ničesar vedel. Nedvomno je to nekdo,
ki je dovolj svobodomiseln.
To se torej občasno dogaja. Vidimo analitike, ki se zatekajo k nekakšni
primitivni intuiciji in odkrivajo, da v.sc. o čemer smo govorili do sedaj, ne
pojasnjuje ničesar. To se je zgodilo g. Winnicotlu v kratkem članku, kjer
govori o tistem, kar poimenuje prehodni objekt - mislimo na prehodnost
objekta ali prehodni pojav.
G. Winnicott preprosto opozori, da nas vselej najprej zanima funkcija
matere in dajo imamo za absolutno odločujočo pri otrokovem strahu pred
realnostjo. To pomeni, da smo v dialektičnem in neosebnem nasprotju
dveh načel, načela realosti in načela ugodja, nadomestili igralce. Nedvom-
no so ti subjekti precej idealni, nedvomno je to bolj nekakšna upodobitev
ali umišljeni klovn, vendar smo prišli prav do .sem. Načelo ugodja smo že
poistovetili z določeno objektno relacijo, namreč z odnosom do materinih
prsi. medtem ko smo načelo realnosti poistovetili z dejstvom, da se mora
otrok naučiti živeti brez njih.
G. Winnicott povsem upravičeno opozarja, pod katerimi pogoji se vse
odvija nemoteno - kajti pomembno je. da se vse odvija nemoteno in da vse.
kar se odvija slabo, izpeljemo iz prvobitne anomalije, iz frustracije,
termina, ki postaja znotraj naše dialektike ključen. G. Winnicott skratka
opozarja, da mora mati. če hočemo, da bi se stvari nemoteno odvijale, da
namreč otrok ne bi bil prizadet, vedno posredovati v trenutku, ko je to
potrebno, kar pa pomeni natanko to. da mora v trenutku otrokove delirične
halucinacije umestiti realen objekt, ki ga zapolni. Na začetku torej v idealni
relaciji mati-otrok ni nikakršne razlike med haluciniranjem materinih prsi.
ki načeloma vzniknc iz primarnega sistema, skladno s pojmom, ki ga
imamo o njem. in srečanjem z realnim objektom, za katerega gre.
Če ,sc vse odvija nemoteno, potem nima otrok nobenega sredstva za
razlikovanje med tistim, kar spada k redu zadovoljitve, temelječe na
halucinaciji načela, ki je vezan na funkcioniranje primarnega sistema, ter
strahom pred realnim, ki ga preplavi in dejansko zadovolji. Gre torej za to,
16
da mati otmica postopoma nauči prenašati frustracije in obenem v formi
zaznati določene začetne težnje, zaznati razliko med realnostjo in iluzor-
nostjo. To razliko lahko vpeljemo le po poti izgube iluzije, ko realnost
občasno ne sovpade s halucinacijo, ki vznikne iz želje.
Winnicott v prvi vrsti opozori preprosto na to, da je znotraj takšne
dialektike nepojmljivo dopustiti, da se zasnuje karkoli, kar gre dlje od
pojma objekta, ki strogo ustreza primarni želji. Ekstremna različnost
objektov, tako mstrumentalnih kot fantazmatskih. ki posežejo v razvijanje
polja človeške želje, je znotraj takšne dialektike nepojmljiva tedaj, ko jo
utelesimo v dveh realnih igralcih, materi in otroku. Drugič, izkustveno
dejstvo je, da celo pri najmanjšem otroku zasledimo pojav teh objektov, ki
jih Winnicott imenuje prehodni objekti, kajti ne moremo reči, na katero
stran se postavijo v dialektiki, ki jo reducirata in utelesita halucinacija ter
realni objekt.
Vsi objekti otrokove igre so prehodni objekti. Otrok pravzaprav sploh
ne potrebuje tega. da mu damo igrače, kajti igra se z vsem, kar mu pride
pod roko. To so prehodni objekti. Glede njih se mu ni potrebno spraševati,
ali so bolj subjektivni ali bolj objektivni, so neke druge narave. Čeprav
Winnicott ne prestopi meje, da bi jih tako poimenoval, pa jim bomo mi
čisto preprosto rekli imaginarni objekti.
V njihovih delih, ki so nedvomno precej omahljiva, polna zablod in
nejasnosti, pa vendarle vidimo, da avtorji vedno pridejo do teh objektov in
si skušajo razložiti izvor dejstva, kot je denimo eksistenca seksualnega
fetiša. Skušajo, kolikor je to mogoče, priti do skupne točke med objektom
pri otroku in fetišem, ki zavzema prvo raven objektnih zahtev po večji
zadovoljitvi, ki lahko tu obstaja za nek subjekt, tj. po seksualni zadovoljit-
vi. Pri otroku opažajo nekoliko privilegirano ravnanje z nepomembnim
objektom, z robcem, ki ga je vzel materi, z vogalom posteljne rjuhe, z
nekim delčkom realnosti, ki jc po naključju v dosegu njegovih rok, tisto,
kar je naključno do.segljivo njegovemu prijemu, kar se pojavi v obdobju, tu
ga imenujmo prehodno, ki ne tvori toliko nekega vmesnega obdobja,
ampak prej stalno obdobje otrokovega razvoja. Tako so tik pred tem, da
zamenjajo oba tipa objekta, ne da bi se vprašali o možni razdalji med
erotizacijo objekta-fetiša in prvim pojavom objekta, kolikor je imaginaren.
Tisto, kar je znotraj takšne dialektike pozabljeno - pozaba, ki zavezuje
k tem formam dopolnila, ki jih izpostavljam v zvezi s člankom g. Winni-
17
cotta - je, da je vseskozi eno izmed najbolj bistvenih gibal analitičnega
izkustva prav pojem manka objekta.
3
V našem konkretnem izvajanju analitične teorije nikoli ne moremo
mimo pojma manka kot središčnega pojma. To ni negacija, temveč samo
gibalo subjektovega odnosa do sveta.
Že od začetka analize nastopa analiza nevroze s tako zelo parodoksal-
nim pojmom, da lahko trdimo, da ta še ni povsem izdelan - s pojmom
kastracije.
Menimo, da bomo o tem vedno govorili tako, kot so to počeli v Freu-
dovem času. To Je povsem zmotno. O tem govorimo vse manj in glede tega
se motimo. Tisto, o čemer govorimo vse več. Je frustracija. Tu Je še tretji
termin, o katerem bomo začeli govoriti, ali natančneje, glede katerega
bomo uvideli, kako zelo Je bilo potrebno vpeljati pojem in po kakšni poti
ter skozi katero zahtevo gre za pojem odtegnitve.
To nikakor niso tri enakovredne stvari. Potrebno Jih Je razlikovati. Z
namenom, da bi vam na karseda enostaven način razložil, kaj to Je, bom
podal nekaj opomb.
Začnimo s pojmom, katerega raba Je najbolj poznana, s pojmom fru-
stracije.
Kakšna je razlika med frustracijo in odtegnitvijo? Začnimo s tem, kajti
Jones je uvedel pojem odtegnitve in trdil, da duševnost oba pojma izkusi
enako. Tu leži nekaj zelo drznega. Jasno je, da Je odtegnitev, če smo se
dolžni nanjo sklicevati, ravno tako kot faličnost, se pravi zahteva po falosu,
kot pravi Freud, glavna točka celotne imaginarne igre znotraj konfliktnega
napredovanja, ki Je tisto, ki ga opisuje analiza subjekta. Torej lahko zgolj v
zvezi z realnim kot z vsem, kar je drugo od imaginarnega, govorimo o
odtegnitvi. Toda preko tega se falična zahteva ne izvaja. Dejansko se
izkaže, da Je najbolj problematično to, da se neko bitje, predstavljeno kot
celota, lahko čuti oropano kake reči, ki Je po definiciji nima. Rekli bomo
torej, da Je odtegnitev po svoji naravi manka predvsem realen manko. Je
vrzel.
Pojem, ki ga imamo o frustraciji, nas mora preprosto napotiti na rabo,
po kateri posegamo, ko o njem govorimo - to Je pojem izgube. To je neka
18
rana, škoda, ki je - kot Jo navadno vidimo, če sledimo načinu, s katerim
smo Jo vpeljali v našo dialektiko - vedno le imaginarna. Frustracija Je po
svojem bistvu območje zahteve. Zadeva nekaj, kar Je želeno in kar ni
zavezujoče, toda kar Je želeno brez vsakršne reference na katerokoli
možnost zadovoljitve ali pridobitve. Frustracija Je sama po sebi območje
nebrzdanih zahtev in zahtev brez zakona. Središče pojma frustracije,
kolikor Je ta ena izmed kategorij manka. Je imaginarna izguba. Umešča se
na imaginarno področje.
Izhajajoč iz teh dveh opomb morda lažje razumemo, za kaj gre pri kas-
traciji, katere bistvena narava. Wesen, Je bila precej bolj zanemarjena kot
pa utemeljena.
Freud je pojem kastracije vpeljal na način, ki Je povsem skladen s poj-
mom prvobitnega zakona, s pojmom tistega, kar izhaja iz temeljnega
zakona znotraj prepovedi incesta in znotraj strukture OJdipa. Če o tem
premišljamo danes, je natanko to smisel tistega, kar Je najprej naznačil
Freud. Freud Je z nekakšnim smrtnim skokom v izkustvo postavil v
središče odločujoče, poučne, poglavitne krize tako paradoksalen pojem, kot
Je pojem kastracije, kot Je OJdip. Kasneje se lahko temu samo čudimo, kajti
nedvomno je čudovito, da smo sanjali samo za to, da o tem ne bi bilo treba
govoriti. Kastracijo lahko umestimo le v kategorijo simbolnega dolga.
Simbolni dolg. imaginarna izguba in vrzel ali odsotnost, realno, to nam
dopušča umestitev teh treh elementov, ki Jih imenujemo trije členi referen-
ce manka objekta.
Nedvomno bodo nekateri to sprejeli z zadržkom. Imeli bodo prav v
tem. da se Je treba trdno oklepati osrednjega pojma, gre za kategorije
manka objekta, da bi to bilo veljavno. Pravim manko objekta in ne objekt,
kajti če se postavimo na raven objekta, si bomo lahko zastavili naslednje
vprašanje - kaj Je objekt, ki v teh treh primerih manjka?
To je najbolj razvidno na ravni kastracije. Povsem Jasno Je, da tisto, kar
umanjka ravni kastracije, kolikor jo konstituira simbolni dolg, nekaj, kar
potrjuje zakon ter mu daje svojo podporo in svoje nasprotje, tisto, kar
predstavlja kaznovanje, v našem analitičnem izkustvu ni realen objekt.
Povedano v zakonu Manouja. tisti, ki je spal s svojo materjo, si mora
odrezati genitalije. Jih držati v roki ter hoditi naravnost proti vzhodu vse
dokler ne umre. Doslej smo te stvari opazovali znotraj izredno redkih
primerov, ki sicer nimajo nič skupnega z našim izkustvom, in za katere se
19
zdi, da zaslužijo razlage, ki sicer ostajajo čisto druge vrste kot strukturi-
rajoči in normalizirajoči mehanizmi, ki so postavljeni na kocko v našem
izkustvu.
Objekt je imaginaren. Kastracija, za katero gre, je vedno kastracija
imaginarnega objekta. Prav ta skupnost, ki obstaja med imaginarnim
značajem manka v frustraciji in imaginarnim značajem objekta kastracije,
dejstvo, da je kastracija imaginarni manko objekta, nam je omogočilo
prepričanje, da nam frustracija olajša pot v osrčje problemov. Potemtakem
sploh ni nujno, da manko objekta in celo tretji termin, ki ga bomo znotraj
teh treh kategorij imenovali agens, spadata na isto raven. Objekt kastracije
je dejansko imaginaren objekt in to nas neizbežno napeljuje k vprašanju,
kaj je falos, ki smo ga kot takega toliko časa skušali identificirati.
Nasprotno pa je objekt frustracije po svoji naravi brez dvoma realen
objekt, pa naj bo frustracija še tako imaginarna. Otroka na primer vedno
boli realen objekt, izbran subjekt naše dialektike frustracije. To nam bo
pomagalo razbrati omenjeno očitnost, ki zahteva nekoliko bolj metafizično
postopanje s termini, s katerimi navadno operiramo tedaj, ko se sklicujemo
na te kriterije realnosti, o katerih smo govorili malo prej - objekt odtegnitve
je sam vedno le simbolni objekt.
To je povsem jasno - kako neka reč ne bi mogla biti na svojem mestu,
na mestu, na katerem je v tistem hipu m? S stališča realnega to ne pomeni
čisto nič. Vse. kar je realno, je vedno in obvezno na svojem mestu, celo ko
to prestavljamo. Značilnost realnega je. da svoje mesto nosi na podplatih
svojih čevljev. Realno lahko pretresate po mili volji, pa zato nič manj ne
drži, da bodo naša telesa celo po eksploziji atomske bombe še vedno na
svojem mestu, mestu delcev. Odsotnost neke reči v realnem je povsem
simbolna. Prav zato smo z zakonom definirali, da bi to moralo biti tam, da
objekt manjka na svojem mestu. Ni boljše reference, kot je ta - pomislite,
kaj se dogaja tedaj, ko zahtevate knjigo v knjižnici. Rečejo vam. da manjka
na svojem mestu, in četudi je čisto zraven, nič manj ne drži, da načeloma
manjka na svojem mestu, da je načeloma ni možno dobiti. To pomeni, da
knjižničar živi v povsem simbolnem svetu. Ko govorimo o odtegnitvi, gre
pri tem za simbolen objekt in za čisto nič drugega.
To se vam lahko zdi nekoliko abstraktno, toda videli boste, v kolikšni
meri nam bo pomagalo v nadaljevanju pri odkrivanju sleparij, s pomočjo
katerih bomo podali rešitve, ki niso namenjene napačnim problemom.
20
Videli boste, da se brezupno trudimo prekiniti s tistim, kar se zdi neznosno,
namreč s povsem drugačnim razvojem tega, kar imenujemo seksualnost pri
mo.škem in ženski - in oba termina zvesti na eno samo načelo. Morda že od
začetka obstaja nekaj, kar dovoljuje na zelo preprost in jasen način
razumeti, zakaj je pri obeh spolih razvoj tako zelo drugačen.
Čisto preprosto hočem dodati nek pojem, ki bo v nadaljevanju pomem-
ben, in sicer je to agens. Tu tvegam skok, ki bi zahteval, da se povrnem k
miaginarni triadi matere, otroka in falosa, vendar za to nimam časa.
Preprosto hočem dopolniti tabelo. Tudi agens sam igra v manku objekta
svojo pomembno vlogo.
Če gre za frustracijo, prevladuje prepričanje, da je mati tista, ki igra
vlogo agensa. Toda, ali je ta agens simbolen, imaginaren ali realen? In kaj
je agens kastracije? Je simbolen, imaginaren ali realen? Kaj je agens
odtegnitve? Ali res nima nikakršne realne eksistence, kot sem na to malo
prej opozoril? To so vprašanja, ki zaslužijo vsaj to, da si jih zastavimo.
Do konca tega predavanja jih bom pustil odprta. Če bi tu morda lahko
zasnovali odgovor, ga na nek povsem formalen način deducirali, bi ta na
točki, na kateri se nahajamo, v nobenem primeru ne mogel biti zadovoljiv,
kajti pojem agensa izstopa iz okvira, na katerega smo se danes omejili, in
spada v okvir prvega vprašanja, ki zadeva razmerja med objektom in
realnim. Ostali smo znotraj kategorij imaginarnega in realnega, medtem ko
je agens tu izrazito drugega reda.
Kljub vsemu pa vidite, da je označitev agensa na teh treh ravneh
vprašanje, ki nam ga je tako zelo očitno sugeriral začetek konstrukcije
falosa.
.28. november 1956. . ..............^ ._____________
21
III
Piiddha lelesíi m njef^ov iiznačevulec.
Elekinirnu ime^iü.
Oznučevulei. iiznučenec in smrt.
Pomenljiva transmisija objekta.
Njeno imaninarno neskladje.
Včeraj zvečer ste v ekspozeju gospe Dolto poslušali o podobi telesa.
Okoliščine so hotele, da o njem nisem mogel reči nič drugega kot vse
dobro, kar sem tudi mislil. Če bi moral o njem govoriti, bi to storil zato, da
bi to delo umestil glede na tisto, kar smo tu počeli mi, to pa pravzaprav
pomeni, da bi poučeval, in prav temu sem se znotraj konteksta
znanstvenega dela, ki je povsem druge narave, postavil nasproti. Ker mi
tega ni bilo potrebno storiti, pa tudi nisem jezen.
Če sedaj začnemo s podobo telesa, kot so nam jo predstavili včeraj
zvečer z namenom, da bi jo umestili glede na ta seminar, bom povedal
nekaj, kar več kot dobro poznate in je to v prvi vrsti razvidno: podoba
telesa ni objekt.
Če smo včeraj zvečer govorili o objektu, smo to storili zato, da bi
poskusili definirati razvojne stopnje, in dejansko je pojem objekta pomem-
ben prav v tem pogledu. Nič manj pa ne drži, da podoba telesa ne le ni
objekt, ampak da celo sploh ne bi mogla postati objekt. To pov.sem
preprosto opažanje, ki ga ni podal nihče, razen morda le posredno, vam bo
omogočilo natančno umestiti status podobe telesa nasproti ostalim imagi-
narnim formacijam.
Dejansko imamo v analitičnem izkustvu opraviti z objekti, glede
katerih si bomo lahko zastavili vprašanje o njihovi imaginarni naravi. Ne
trdim, da so ti objekti imaginarne narave, temveč da je prav to osrednje
vprašanje, ki si ga zastavljamo z namenom, da bi ga vpeljali na klinično
raven, za katero se sedaj zanimamo znotraj pojma objekta. To ne pomeni,
da smo se oklepali predpostavke o imaginarnem objektu, prav tako ne, da
smo iz nje izhajali - iz nje izhajamo tako malo, da je natanko to tisto, po
čemer vprašujemo.
Ta objekt, ki je lahko imaginaren, tak kot nam je dejansko dan v
analitičnem izkustvu, že poznate. Da bi opredelil pojme, sem iz njega že
22
OZNAČEVALEC IN sv. DUH
vzel dva primera, o katerih sem dejal, da se bom nanju osredotočil - fobijo
in fetiš.
Motili bi se, če bi mislili, da so ti objekti že razkrili svojo skrivnost.
Daleč od tega. V katerokoli vajo, akrobacijo, kontorzijo, fantazmatsko
genezo bi se že spustili, še vedno ostaja dovolj skrivnostno, da se v
določenih obdobjih svojega življenja otroci, moški in ženske čutijo dolžne
bati se levov, pa čeprav lev ni objekt, na katerega bi v svojem izkustvu
pretirano pogosto naleteli. Težko je od tod potegniti formo primitivne
danosti, ki bi bila na primer vpisana v podobo telesa. Tu se lahko urimo,
kot lahko prav tako storimo, kljub temu pa obstaja nek preostanek.
Preostanki v znanstvenih razlagah so potemtakem najbolj plodni za
premislek in vsekakor se jim pri napredovanju zagotovo ne moremo
izogniti.
Prav tako ste lahko opazili, daje število seksualnih fetišev dovolj ome-
jeno. Zakaj? Ko sezujemo čevlje, ki imajo tu tako presenetljivo vlogo, da
se lahko vprašamo, kako je možno, da temu ne posvetimo več pozornosti,
najdemo kvečjemu nogavične podveze, kratke nogavice, modrčke in drugo
- vse to se precej tesno dotika kože. Najpoglavitnejši je čevelj. Kako smo
lahko bili fetišisti v času Katula? Tudi tuje nek preostanek.
To so objekti, glede katerih se bomo vprašali, ali so imaginarni. Kako
naj razumemo njihovo kinetično vrednost znotraj libidinalne ekonomije?
Ali pripada redu tistega, kar lahko izstopi iz geneze, kar konec koncev
pomeni, da lahko izstopi iz ektopije, ki zadeva neki tipični odnos? Ali pa ti
objekti čisto preprosto izhajajo iz tipičnega sosledja tistega, kar imenujemo
stadiji?
Kakorkoli že. zaradi teh objektov, če to sploh so objekti, s katerimi ste
imeli opraviti včeraj zvečer, smo v precejšnji zadregi. Glede na zanimanje,
ki ga je vzbudilo srečanje in glede na pomembnost diskusije, je tema
fascinantna. Kot smo videli, gre na prvi pogled za konstrukcije, ki nareku-
jejo, organizirajo, artikulirajo določen doživljaj. Najbolj presenetljiva paje
raba - o učinkovitosti katere ne dvomimo niti za hip - po kateri v zvezi z
njim ob tej priložnosti poseže izvajalka gospa Dolto. To je prav gotovo
dejstvo, ki se ga lahko umesti le izhajajoč iz pojmov označenca in
označevalca, in ki se ga lahko razume le od tod. Ta objekt ali domnevno
tak objekt, to podobo gospa Dolto uporabi kot označevalec. Podoba vstopa
v njen dialog prav kot označevalec in prav kot označevalec nekaj tudi
23
predstavlja. To je posebej očitno zaradi tega. ker nobena podoba ne obstane
sama po sebi. Vsaka izmed njih svojo kristalizirajočo. usmerjajočo
vrednost privzame vedno le glede na neko drugo izmed teh podob, da bi
prodrla v subjekt, za katerega gre - to je namreč majhen otrok.
Torej smo tu .še enkrat prispeli do pojma označevalca.
1
Ker gre tu za poučevanje in ker ni nič pomembnejšega od nesporazu-
mov, bom začel z izpostavitvijo tistega, kar sem lahko neposredno ali
posredno dognal, da namreč niste razumeli nekaterih izmed stvari, ki sem
jih povedal zadnjič, ko sem govoril o pojmu realnosti.
Rekel sem. da so imeli psihoanalitiki o realnosti tako mitičen pojem, da
se to pridružuje pojmu, ki je že desetletja oviral napredek psihiatrije in
glede katerega smo lahko menili, da se gaje psihoanaliza rešila. Ta zapreka
sestoji v iskanju realnosti znotraj nečesa, kar bi imelo značaj bolj material-
ne biti. Da bi me razumeli, sem navedel primer hidroelektrarne in rekel, da
je to tako. kot če bi pred različnimi možnimi nesrečami, do katerih lahko tu
pride, seveda z njimi razumemo ogrožanje varnosti elektrarne, njene
razširitve in popravila, tehtno premišljali o tem. kaj je tu potrebno storiti, in
se ob tem sklicevali na prvotno materijo, ki vstopa v igro. da bi ob tej
priložnosti slap pognala v tek.
V zvezi s tem so mi prišli povedat: "Kaj počnete tu.' Predstavljajte si
samo. da je za inženirja ta slap v.se. Govorite o energiji, ki je akumulirana v
elektrarni, vendar ta energija ni nič drugega kol transformacija potencialne
energije, ki je predhodno že dana na mestu, kamor smo postavili elektrar-
no. Da bi to izračunal, je inženirju dovolj, da izmeri višino vodne površine
glede na raven, kamor se voda izliva. V.se je že dano v potencialni energiji.
Moč elektrarne je odslej določena s predhodnimi pogoji."
Navedeni ugovor zahteva več opomb. Prvič, ker vam moram sprego-
voriti o realnosti, sem začel s tem, da .sem jo definiral skozi Wirklichkeit.
skozi učinkovitost sistema, v tem primeru psihičnega sistema. Po drugi
strani pa sem želel natančneje opredeliti mitični značaj določene koncep-
cije realnosti in ga umestiti s pomočjo primera elektrarne. Nisem imel časa,
da bi vam predočil tretjo perspektivo, s katero je prav tako možno predsta-
viti temo realnega; loje namreč ravno poudarek na tistem, kar jc prej.
24
s tem imamo nenehno opraviti. Seveda je legitiinno pretehtati realnost,
si prizadevati za tisto, kar Je pred tem. ko se izvaja simbolno delovanie. in
prav to je najbolj trdno zasidrano v utvari, na kateri sloni omenjeni ugovor.
Tu nikakor ne zanikam, daje že bilo nekaj prej. Preden se denimo zgodi
Jaz, je nedvomno obstajalo nekaj, je bilo ono. Potrebno je samo .še ugo-
toviti, kaj to ono je.
Pravijo mi. daje tisto, kar jc v primeru elektrarne prej. energija. Nikoli
ni.scm trdil drugače. Vendar je med energijo in naravno realnostjo cel svet.
Energija pride v poštev šele od trenutka, ko jo merite. In ne premišljujete o
tem, da bi jo merili še preden elektrarne obratujejo. Zaradi njih ste dolžni
opraviti številne izračune, pri čemer je dejansko energija tista, s katero
lahko razpolagate. Z drugimi besedami, pojem energije je dejansko zgrajen
na nujnosti, ki se vsiljuje producira|oči civilizaciji, ki se hoče zopet najti
znotraj svojih računov - kakšno delo je nujno potrebno /a dosego plačila,
ki razpolaga s storilnostjo?
To energijo lahko denimo vedno merite med dvema orientacijskima
točkama. Ne obstaja absolutna energija naravnega rezervoarja, obstaja pa
energija iz tega rezervoarja glede na nižji nivo, kamor se bo usmeril tok. ko
boste zbiralniku dodali odprtino za odtok. Vendar vam ta odprtina sama po
.sebi ne zadošča za izračun energije - energija Je izračunljiva glede na nižjo
vodni nivo. Toda vprašanje ne tiči tu. Vprašanje je, ali Je potrebna
uresničitev gotovih naravnih pogojev, da bi se energijo sploh splačalo
izračunati. To, da lahko katerakoli razlika v nivoju odtekanja vode. naj gre
za potočke ali celo za kapljice, potencialno vsebuje določeno energijsko
vrednost v rezervi, preprosto ne zanima nikogar. Potrebno je tudi. da snovi,
ki že po naravi vstopajo v delovanje stroja, nastopajo na nek privilegiran
način, skratka, na pomemben način. Elektrarno postavimo samo na mestu,
kjer določene privilegirane stvari v naravi nastopajo kot uporabne, kol
pomembne in v tem primeru kol merljive. Potrebno Je že biti na poti
sistema, kije dojet kol označujoči. Temu nc gre ugovarjali.
Pomembna Je primerjava / duševnostjo. Poglejmo, kako se sedaj to
odraža.
Freud jc s pomočjo energetskega pojma skoval pojem, ki ga moramo v
analizi uporabiti na način, primerljiv s pojmom energije. To je pojem, ki je
kot pojem energije povsem abstrakten in ki sestoji v preprosti načelni
prošnji, ki naj bi omogočila določeno miselno igro. Ta pojem zgolj
25
dopušča vzpostaviti, in to zopet na možni način, ekvivalenco, eksistenco
skupne mere med manifestacijami, ki nastopajo kot kvalitativno zelo
različne. Gre za pojem libida.
Nič ni manj vezano na materialni temelj, kot prav pojem libida v anali-
zi. Čudimo se. daje Freud v Treh esejih, 1. 1905. prvič govoril o psihičnem
temelju libida v takšnih terminih, da ga kasnejša razpršitev pojma spolnega
hormona ni prisilila niti k najmanjši spremembi tega odlomka. To ni nič
nenavadnega. Sklicevanje na kemični temelj je tedaj, ko gre za libido,
strogo vzeto brez vsakršnega pomena. Freud je rekel - daje en sam libido,
da jih je več, da je eden za ženskost in eden za moškost, ali dva ali trije za
vsakega, da sta medsebojno zamenljiva, ali da je samo eden. kot je to
dejansko zelo možno, toda vse to sploh ni pomembno, kajti analitično
izkustvo na vsak način zahteva, da obstaja zgolj en sam in edinstven libido.
Tako Freud takoj uvrsti libido na področje, ki je. če lahko tako rečem,
nevtralno, pa naj .se vam zdi ta izraz še tako paradoksalen.
Libido je tisto, kar vzajemno povezuje vedenje bitij in kar jim bo na
primer podelilo aktivno ali pasivno pozicijo - vendar nam Freud pove. da
ima ta libido v vseh primerih dejavne učinke, celo znotraj pasivne pozicije,
kajti za sprejetje pasivne pozicije je že potrebna neka dejavnost. Freud je
nakazal, da se libido zato predstavlja vedno v učinkoviti in dejavni formi,
stališče, ki ga bolj približa moški poziciji. Freud gre celo tako daleč, da
pravi, daje zgolj moška forma libida tista, ki nam je dosegljiva.
Vse to bi bilo paradoksalno, če ne bi šlo preprosto za pojem, ki je tu
zgolj zato. da bi nam omogočil utelešenje vezi posebnega tipa. ki se
proizvede na določeni ravni, ki je pravzaprav imaginarna raven, to je
raven, kjer je preko vezi želje živo bitje v navzočnosti drugega živega bitja
zavezano poželenju, kar je glede organizacije tistega, za kar gre v vseh
seksualnih vedenjih, dejansko eno izmed najpomembnejših področij
freudovske misli.
Ponavadi mislimo, daje Es nekakšna instanca, ki je v najtesnejši zvezi
z vsemi težnjami, in.stinkti in libidom. Kaj je potemtakem Esl V čem ga
lahko primerjamo z vpeljavo pojma elektrarne? Primerjamo ga lahko torej
samo z elektrarno, kot se kaže nekomu, ki sploh ne ve, kako ta obratuje.
Nepoučena oseba, ki jo vidi, misli, da se genij toka v notranjosti morda
norčuje ter spreminja vodo v svetlobo ali v silo.
26
Es je tisto, kar lahko znotraj subjekta s posredovanjem sporočila
Drugega postane Jaz. To je še najboljša definicija.
Če nam je analiza kaj pokazala, potem jc to naslednje - Es ni surova
realnost, niti preprosto tisto, kar je prej. Es je že organiziran, artikuliran,
kot je organiziran, artikuliran označevalec.
To drži tudi za vse tisto, kar proizvede stroj. Vsa sila bo tam lahko že
preoblikovana, s to razliko, da ni le preoblikovana, ampak je lahko tudi
akumulirana. Prav tu leži dejansko bistveni interes za to. da gre za hidro-
elektrarno in ne denimo zgolj za hidromehanični obrat. Četudi je vsa ta
energija prej, pa vendarle nihče ne more ugovarjati temu, da po izgradnji
elektrarne nastopi občutna razlika, ne samo v pokrajini, pač pa tudi v
realnem.
Elektrarna ni zgrajena na skrivnosten način /par l'opération du Saint-
Esprit/. Točneje, zgradi se skrivoma, in če o tem dvomite, se motite. Rad bi
vas opozoril na prisotnost sv. Duha. ki je absolutno bistvena za napredo-
vanje našega preudarka o analizi, zaradi česar vam podajam to teorijo
označevalca in označenca.
2
Obravnavajmo to na drugi ravni, na ravni načela realnosti in načela
ugodja.
Zaradi česa si oba sistema, primarni in sekundarni, nasprotujeta? Če se
držimo le tega, kar ju definira od zunaj, lahko rečemo naslednje: kar se
dogaja na ravni primarnega sistema, obvladuje načelo ugodja, se pravi
težnja vračanja k mirovanju, medtem ko je tisto, kar se dogaja na ravni
sistema realnosti določeno s tistim, kar. kot rečeno, prisili subjekt v zunanji
realnosti k posrednemu obnašanju. Nič v teh definicijah torej ne daje vtisa
o tistem, kar jasno izhaja iz protislovnega značaja in dialektike rabe teh
dveh terminov v praksi, v konkretni rabi, ki ste ji prepuščeni sleherni dan.
Nikoli seje ne poslužujete z nobenim od teh sistemov, nc da bi ji priskrbeli
poseben zaznamek, ki je za vsakogar neke vrste njegov lastni paradoks, ki
se ga pogosto izogibamo, ki pa v praksi ni nikoli pozabljen.
Paradoks načela ugodja je prav to. Kar se dogaja na njegovi ravni, ne-
dvomno nastopa tako. kot vam je bilo nakazano, kot vezano na zakon
vračanja k mirovanju, na težnjo vračanja k mirovanju. Toda če je Freud
27
vpeljal pojem libida in lo tudi formalno pove. je lo zato, ker ima ugodje v
konkretnem smislu. Lust v nemščini, dvoumen pomen, ki ga poudari - gre
istočasno za ugodje in poželenje, to se pravi za stanje mirovanja, vendar
tudi za vzbuditev želje. Čeprav ta dva termina vzbujata videz protislovno-
sti, nista nič manj učinkovito vezana na izkustvo.
Nič inanjšega paradoksa ne zasledimo na ravni načela realnosti. Prav
tako kot na ravni ugodja po eni strani obstaja vrnitev k mirovanju, po drugi
pa poželenje, prav tako ne obstaja nič drugega kot realnost, ob katero
zadenemo. a tudi vijuga, ovinek realnosti.
To bo postalo bolj razumljivo, če korelativno z obstojem obeh načel
posežemo v oba termina, ki ju povezujeta in omogočata njuno dialektično
funkcioniranje - obe ravni govora namreč, ki se izražata v pojmih
označevalca in označenca.
Shema paralel
Ta predstavitev je toliko bolj veljavna, da ne moremo, ne le iz govora
in govorice, temveč tudi iz fenomenov, ki nastopajo v analizi, spoznati
ničesar, če ne puščamo bistvene možnosti nenehnega drsenja označenca
pod označevalcem in označevalca nad označencem. Ničesar iz tega
analitičnega izkustva ni mogoče razložiti drugače kakor prav s to temelino
shemo.
Ta shema dopu.šča. da lahko tisto, kar je označevalec nečesa, vsak tre-
nutek postane označevalec nečesa drugega in daje vse. kar nastopa znotraj
poželenja, težnje, libida subjekta, vedno zaznamovano s pečatom
označevalca - kar pa ne izključuje, da v nagonu ali v želji morebiti obstaja
nekaj drugega, kar na noben način ni zaznamovano s pečatom označevalca.
Označevalec je vpeljan v naravno gibanje, v željo ali v zahtevo - termin, h
kateremu se zateka angleški jezik kot k prvobitnemu izrazu za apetit,
označujoč ga za zahtevo, čeprav apetit kot tak ne zaznamuje zakonov, ki so
28
lastni označevalcu. Tako lahko rečemo, da se poželenje razvije iz
označenca.
Interveniranje označevalca postavlja problem, ki meje privcdcl do tega,
da .sem vas pravkar spomnil na obstoj sv. Duha. katerega pomen za nas in
za Freudovo misel ter njegov nauk smo spoznali lansko leto. Sv. Duh je
vstop označevalca v svet.
To je gotovo tisto, kar je Freud izpostavil z izrazom nagon smrti. Gre za
to mejo označenca, ki je ne doseže nobeno živo bitje ali ki je sploh nič ne
doseže, razen izjemnega, najbrž mitičnega primera, saj ga srečamo zgolj v
zadnjih spisih o določenem filozofskem izkustvu. To je kljub temu nekaj,
kar je moč najti na meji človekove refleksije o njegovem življenju, ki mu
omogoča, da zasluti smrt kot absolutni, neprekoračljiv pogoj njegove
eksistence, kot se izrazi Heidegger. Človekovi odnosi do označevalca so v
njegovi celoti zelo natančno vezani na to možnost ukinitve, postavitve med
oklepaje vsega doživetega.
To. kar leži v temelju eksistence označevalca, njegove prisotnosti v
svetu, bomo znotraj na.še sheme postavili kot učinkovito površino
označevalca, kjer le-ta nekako reflektira tisto, kar lahko poimenujemo
zadnja beseda označenca. tj. življenja, doživljaja, toka emocij, libidinalne-
ga toka. To je smrt kot temelj, baza. operacija sv. Duha. skozi katero
obstaja označevalec.
Shema paralel (2)
Ali Je ta označevalec, ki ima svoje lastne zakone, ki so ali pa niso pre-
poznavni v danem fenomenu, tisto, kar je označeno znotraj Es'1 Postavimo
vprašanje - in nanj odgovorimo. Da bi razumeli, karkoli to že Je. kaj
počnemo v analizi. Je treba odgovoriti z - da.
29
Es. za katerega gre v analizi, izhaja iz označevalca, ki je že znotraj real-
nega, se pravi iz nerazumljenega označevalca. Je že tu, toda izhaja iz
označevalca, to ni ne vem kakšna prvobitna in nejasna lastnost, ki prihaja
iz ne vem kakšne, vnaprej določene harmonije - hipoteza, h kateri .se vselej
zatekajo tisti, ki se jih v tem primeru ne bom obotavljal imenovati slabo-
umneži.
Med prvimi izmed teh nastopa gospod Jones, o katerem vam bom kas-
neje povedal, na kak.šen način pristopi k prvemu razvijanju ženske in
njenega famoznega kompleksa kastracije, ki predstavlja nerešljiv problem
za analitike, odkar so ti privekali na svet.
Zgrešeno je začeti z idejo, da obstajata nit in šivanka, dekle in fant. ter
da obstaja med enim in drugim vnaprej določena primitivna harmonija
takšne vrste, da je. če nastopi kaka težava, le-ta lahko zgolj posledica
sekundarnega nereda, nekega obrambnega procesa, nekega povsem
nepredvidenega in kontingentnega dogodka. Kadar si umišljamo, da skuša
nezavedno povedati, daje tisto, kar je v subjektu, tu zato, da bi uganili, kaj
mu mora odgovarjati v drugem, ne počnemo čisto nič drugega, kot ravno
predpostavljamo primitivno harmonijo.
Tej koncepciji nasprotuje zelo preprosta Freudova opomba v njegovih
Treh esejih, da je namreč res škoda, da v razvoju otroka, točneje, v
njegovem odnosu do spolnih podob, nič ne dokazuje, da bi bili tiri prostega
dostopa moškega k ženski in vice versa že zgrajeni. Sploh ne gre za
srečanje, ki bi ga ovirale zapreke, na katere se lahko naleti na cesti. To. kar
trdi Freud, jc prav nasprotno, namreč, da so teorije o otroški seksualnosti,
ki dajejo pečat subjektovemu razvoju, njegovi celotni zgodovini, vse. kar
bo zanj predstavljalo razmerje med spoloma, vezane na prvo zrelost
genitalnega stadija, ki nastopi pred celotnim Ojdipovim razvojem, se pravi
pred falično fazo.
Če to fazo imenujemo falična, to takrat ni v imenu kake temeljne ener-
getske enakosti, ki je tu le zaradi lagodnosti mišljenja, to tudi ne zaradi
dejstva, da obstaja en sam libido, temveč da obstaja na imaginarni ravni
ena sama prvotna predstavitev stanja, genitalnega stadija - falos kot tak.
Falos ni v celoti genitalni moški aparat, je moški genitalni aparat, z
izjemo svojega dopolnila, na primer mošnje. Privzdignjena podoba falosa
je tu temeljna. Ni druge izbire kot moška podoba ali kastracija.
30
Ne odobravam tega, kar pravi Freud. Želim vam samo naznačiti, da tu
leži njegova izhodiščna točka tedaj, ko obnovi razvijanje. Lahko se
odpravimo iskat naravne reference na to idejo, ki Jo odkrije analiza, in tako
Je bilo z vsem, kar Je predhodilo Trem esejem o seksualnosti. Vendar
analiza izpostavi natanko to. da nam izkustvo poda mnoštvo naključij, ki so
daleč od tega, da bi bila tako naravna kot ta.
Kar tu postavljam na začetek analitične izkušnje. Je pojem o tem, da Je
označevalec že umeščen in že strukturiran. Elektrarna Je že zgrajena in
obratuje. Niste vi tisti, ki ste Jo zgradili. Ta elektrarna Je govorica, ki tam
deluje že dolgo pred tem, odkar se Je spominjate. Dobesedno, ne morete se
spominjati onstran, mislim na zgodovino človeštva v celoti. Odkar obsta-
jajo označevalci, ki delujejo, so subjekti v njihovi duševnosti organizirani
skozi lastno igro teh označevalcev. Zaradi tega Es. ki ga boste iskali v
globinah, ni nekaj tako naravnega, kot je to ono, in še manj kot podobe.
Pravzaprav sv. Duh pogojuje obstoj hidroelektrarne v naravi in to celo v
nasprotju s pojmom narave.
Prav v tem škandaloznem dejstvu tiči analitična pozicija. Ko pristopimo
k subjektu, vnaprej vemo. da Je v naravi nekaj, kar Je njegov Es in kar Je
strukturirano na način pomenljive artikulacije, ki zaznamuje vse, kar se pri
tem subjektu izvaja s svojimi vtisi, protislovji, s svojo globoko različnostjo
do naravnih približkov.
Menil sem, daje treba opozoriti na te pozicije, ki se mi zdijo temeljne.
Za označevalcem sem shemi dodal to zadnjo realnost, ki je pznačencu
povsem zastrta, prav tako pa tudi rabi označevalca - možnost, da nič od
tistega, kar Je v označencu, ne ob.staja. Nagon smrti ni dejansko nič
drugega, kot to, da se ovemo, daje življenje neverjetno in v celoti minljivo.
Tovrstni pojmi nimajo zveze z nobeno vrsto živega izvajanja, kajti živo
izvajanje sestoji prav v tem. da si utremo svoj majhen prehod v eksistenco
natanko tako kot tisti, ki so pred nami hodili v to isto značilno smer.
Obstoj označevalca ni vezan na nič drugega kot na to dejstvo, kajti
dejstvo Je, da diskurz obstaja ter da Je v svet vpeljan na bolj ali manj
znanem ali neznanem temelju, glede katerega Je kljub vsemu nenavadno,
da seje Freud opiral na analitično izkustvo 1er ni mogel storiti nič drugega,
kot označiti ga rekoč, da označevalec deluje na ozadju določenega izkustva
smrti.
.31
I/kusivo. o katerem govorimo, nima nohene zveze s kakršnimkoli
doživljajem. Če je naš komentar k Onstran načela ugodja pred dvema
letoma lahko nekaj pokazal, je to zato. ker ne gre za nič drugega kot za
rekonstrukcijo, ki so jo izzvali določeni paradoksi izkustva, točneje,
paradoksi nerazložljivega fenomena - da je subjekt priveden do tega, da se
mora obnašati na nek bistveno pomenljiv način in v neskončnost
ponavljati nekaj, kar je zanj pravzaprav smrtno.
In obratno, tako kot se smrt odraža na ozadju označenca. prav tako si
tudi označevalec sposodi neko celo serijo elementov, povezanih s členom,
ki je globoko zastavljen v označencu. namreč s telesom. Tako kot v naravi
že obstajajo določeni rezervoarji, tudi v označencu obstaja določeno število
elementov, ki so dani znotraj izkusiva kol naključja telesa, ki pa so zopet
zajeti v označevalcu in mu nudijo, če lahko tako rečemo, njegovo prvotno
orožje. Gre za nedosegljive in zato nczvedljive reči. med katerimi je izraz
faličcn čista in preprosta erekcija. Stoječ kamen je eden izmed primerov,
drugi je pojem privzdignjenega človeškega telesa. Tako določeno število
elementov, povezanih s telesno postavo in ne preprosto z doživetim
izkustvom telesa, tvori prve elemente, ki so privzeti iz izkustva, toda
povsem preoblikovani skozi de|stvo. da so simbolizirani. Simbolizirani
pomeni, da so vpeljani na mesto označevalca kol takega, ki se označuje
preko dejstva, da se artikulira skladno z logičnimi zakoni.
Če sem vas nedavno tega vpeljal v igro parov in neparov v zvezi z na-
gonom smrti, če sem vas naučil pisati nadaljevanja, v časovnem zaporedju,
bolj ali manj razvrščena po dva in tri. sem to počel / namenom, da bi vas
opozoril, da zadnji zakoni, ki so zakoni označevalca, nastopajo od v.sega
začetka - seveda so implicitni, (oda neizbežni.
Vrnimo se sedaj na točko, kjer smo zadnjič pustili stvari, tj. na raven
analitičnega izkustva.
3
Osrednja objektna relacija, tista, ki je dinamično kreativna, je relacija
manka. Na ravni analitičnega izkustva je vsaka Findung objekta, pravi
Freud. Wiedeijìndimg. Treh esejev o teoriji seksualnosti ne smemo brati na
način, kot da bi bilo to delo. ki je bilo napisano naenkrat. Nedvomno ni
Freudovega dela, ki ni bilo podvrženo reviziji, vsa vsebujejo dodatne
32
opombe in tudi spremembe teksta so izredno pogoste. In če se je denimo
Traumdeutung razširil, se v njegovem izvirnem ravnotežju zato še ni nič
spremenilo. Če pa ste, nasprotno, brali prvo izdajo Treh esejev, jih nikakor
ne boste razumeli - ne boste namreč prepoznali tem, ki so vam znane v
takšni knjigi, kot jo berete ponavadi, z dopolnili iz 1. 1915, več let po
Einführung des Narzissmus. To je prva izmed stvari, ki jih morate imeti v
mislih tedaj, ko študirate ta tekst. Vse, kar zadeva predgenitalni razvoj
libida, je razumljivo šele po razvitju teorije narcizma in ko so enkrat
seksualne teorije otrok s svojimi glavnimi zmotami vred, iz katerih
.sestojijo, kot izrecno pravi Freud, izolirane znotraj dejstva, da otrok nima
nikakršnega pojma ne o vagini ne o spermi in ne o razmnoževanju. To je
njihova bistvena zmota. Napredovanje pojma falične faze je dozorelo šele
v zadnji izdaji Treh esejev, v članku iz 1. 1923 o Die infantile Genital-
organisation. Ta ključni trenutek genitalnosti ostaja zunaj meja Treh
esejev. Toda če ti ne pridejo povsem do zaključka, se njihovo napredovanje
v raziskovanju predgenitalne relacije kot takšne vendarle lahko razloži le
preko pomembnosti seksualnih teorij. Tu gre prav tako za teorijo samega
libida.
Poglavje z naslovom Teorija libida zadeva narcistični pojem kot tak.
Izvor same ideje teorije libida lahko upoštevamo, to pove Freud sam, po
tem, ko imamo pojem Ich-libido kot rezervoar libida, ki je oblikovan iz
objektov, in glede tega rezervoarja dodaja - da preko obzidja lahko vržemo
zgolj droben pogled. To je skratka pojem narcisoidne težnje, odnosa
moškega do podobe, ki je vpeljala idejo o skupni libidinalni meri, obenem
pa tudi idejo o središču pridržka, iz katerega se vzpostavlja celotna
objektna relacija, v kolikor je temeljno imaginarna. Drugače rečeno, ena
izmed bistvenih artikulacij Je fascinacija subjekta s podobo, ki je konec
koncev vselej zgolj podoba, ki jo nosi v sebi. To je zadnja beseda narci-
soidne teorije.
Če smo v nadaljevanju v določeni analitični usmeritvi v fantazmah
lahko prepoznali organizirajoče vrednost. Je to v toliko, kolikor nismo
predpostavljali vnaprej določene harmonije, naravne skladnosti objekta s
subjektom. Kot nam pokažejo Trije eseji v svoji prvi in izvirni verziji, Je
razvoj otroške seksualnosti določen skozi razdelitev v dve obdobji. Zaradi
latentnega obdobja, se pravi latentnega spomina, ki preči to obdobje, se
prvega objekta, natančneje objekta matere, zopet spominja na način, ki je
33
bil nespremenljiv, ki je, pravi Freud, ireverzibilen na tak način, da bo
objekt vedno zgolj ponovno najden objekt, wiedergefunden, in bo ostal
zaznamovan s prvotnim načinom objekta. V ponovno najdenem objektu
torej vedno obstaja bistveno, temeljno protisloven razcep, in celo v dejstvu
njegovega ponovnega najdenja vselej obstaja neskladje med ponovno
najdenim objektom m iskanim objektom, To je pojem, iz katerega .se
vpeljuje prva freudovska dialektika teorije seksualnosti.
To temeljno izkustvo predpostavlja, da se v teku obdobja latentnosti
objekt ohrani v spominu, in to brez vednosti subjekta, se pravi, da pred-
postavlja označujoče transmisije. Ta objekt nato vstopi v nesoglasje, igra
vlogo nemirneža v celotni kasnejši objektni relaciji s subjektom. V tem
okviru se z določenimi izbranimi artikulacijami in v določenem času tega
razvoja razkrijejo povsem imaginarne funkcije. Vse, kar izhaja iz predgeni-
talnega odnosa, je zajeto znotraj teh oklepajev. V dialektiko, ki je v našem
besednjaku najprej predvsem dialektika simbolnega in realnega, .se torej
umešča imaginarna plast.
Do vpeljave imaginarnega, ki postane tedaj tako prevladujoče, pride
šele v članku o narcizmu, s teorijo seksualnosti se ga poveže šele leta 1915,
v zvezi s falično fazo pa se formulira šele 1. 1920, vendar se tedaj uveljavi
tako kategorično, da postane od tega obdobja dalje vznemirljivo ter pahne
v zadrego celotno analitično občinstvo, tako daje dialektika v t.i. predgeni-
talnem obdobju umeščena glede na Ojdipa. in ne. poudarjam, v pred-
ojdipskem obdobju.
Termin predojdipsid )c bil vpeljan v zvezi z žensko seksualnostjo in to
10 let kasneje. Leta 1920 se preko predgenitalnega odnosa opisuje spomine
na izkustva, ki so pripravila ojdipsko izkustvo, ki pa se artikulirajo le v tem
slednjem. Predgenitalno relacijo razumemo zgolj iz pomenljive artikulacije
Ojdipa. Podobe in fantazme, ki oblikujejo materialni označevalec predgeni-
talne relacije, same izvirajo iz izkustva, ki se dogaja ob stiku označevalca
in označenca. Označevalec prejme svoj material nekje v označencu. v
določenem številu živih, dejansko izvedenih ali doživetih odnosov. To
preteklo je dojeto pozneje, kot tudi to. da se strukturira imaginarna
ureditev, ki nastopa predvsem tedaj, kadar nanjo naletimo, z značajem
paradoksalne biti. Bolj nasprotuje, kot pa se ujema z idejo pravilnega
harmoničnega razvoja. Nasprotno, gre za kritičen razvoj, v katerem od
izvora naprej objekte, kakor jih imenujemo, različnih obdobij, oralnega in
34
analncga. dojemamo kot nekaj drugega kot tisto, kar so. To so objekti, ki
jih je že obdelal označevalec in ki so očitno podvrženi operacijam, ki jim
ne moremo izluščiti označevalne strukture.
Natanko to označujemo z vsemi pojmi inkorporiranja. ki so tisti, ki Jih
organizirajo, obvladujejo in jim dopuščajo njihovo artikuliranje. Kako
organizirati to izkustvo? Kot sem vam povedal zadnjič, imamo opraviti s
pojmom manka objekta.
Pokazal sem vam tri ravni tega manka, ki jih moramo vsakokrat, ko
obstajajo kriza, srečanje ali učinkovito dejanje, nujno umestiti v register
iskanja objekta, ki je vselej samo na sebi kritično iskanje. Te ravni so
naslednje - kastracija. Irustacija in odtegnitev. To, da so kot manko.
njihova središčna struktura za vsakega, so bistveno različne stvari.
V predavanjih, ki bodo sledila, se bomo umestili natanko na točko,
kamor .se umeščata moderna teorija in aktualna praksa. Današnji analitiki
dejansko na novo organizirajo analitično izkustvo, in to izhajajoč iz ravni
Irustracije, ob tem pa zanemarjajo pojem kastracije, ki Je bil skupaj z
Ojdipoin vendarle Freudovo izvirno odkritje. Tako bom naslednjič začel s
primerom, na katerega sem po naključju naletel v zvezku 3-4 Psycho-
analitic Study of the Child iz 1. 1940. ki vsebuje predavanje gospe Anne-
liese Schnurmann, učenke Anne Freud.
Gospa Schnurmann je spoznala, na kakšen način Jc pri enem izmed
otrok, ki so jih zaupali v varstvo Hampstead Nursery Anne Freud, v
kratkem obdobju nastopila fobija. Brali bomo to opazovanje, ki Je eno
izmed mnogih, videli bomo, kaj tu razumemo, skušali bomo videti tudi
tisto, kar pod tem razume gospa Schnurmann, ki svoje opazovanje poveže s
celotnim pojavom eksemplarne točnosti, ki ne izključuje rabe predhodno
oblikovanih kategorij. To. kar odkrije, zadošča, da nam da pojem
časovnega zaporedja, v teku katerega se pojavi in nato izgine fobija, se
pravi imaginarna privilegirana stvaritev, ki Je prevladujoča v določenem
času. in ki ima na obnašanje subjekta cel niz učinkov. Presoditi bomo
morali, če avtorica res lahko artikulira tisto, kar Je v tem opazovanju
bistveno, izhajajoč iz pojina Irustracije, kot ga razumemo danes in ki ga
povezujemo z odtegnitvijo privilegiranega objekta, objekta stadija, v
katerein se subjekt znajde v trenutku vznika že imenovane odtegnitve. Bolj
ali manj regresivni učinek, ki je lahko v določenih primerih brez težav tudi
progresiven. Toda, ali fenomen, kot Jc fenomen fobije lahko razumemo iz
35
ene same situacije znotraj določenega kronološkega reda? Ali stvari ne
pojasnimo bolje, če se sklicujemo na tri termine, ki sem jih naštel? Videli
bomo prav to.
Poudaril bom zgolj tisto, kar ti termini pomenijo. V kastracijo se znotraj
simbolne verige kot dolg umešča temeljni manko. V frustraciji manko
razumemo le na imaginarni ravni, kot imaginarno izgubo. V odtegnitvi je
manko izključno znotraj realnega, meje ali realne vrzeli.
Ko trdim, da gre za odtegnitev, je manko v realnem, kar pomeni, da ni
v subjektu. Da lahko subjekt pristopi k odtegnitvi, mora dojeti, daje realno
tisto, kar je lahko nekaj drugega kot je, .se pravi, da ga že simbolizira.
Sklicevanje na odtegnitev, takšno kot je tu napovedano, .sestoji v postavitvi
simbolnega pred - preden lahko povemo smiselne stvari. Tako se postavlja
nasproti genezi, ki nam je ponavadi dana z duševnostjo.
V običajni psihogenezi, ki jo danes izvajamo v analizi, se vse dogaja na
način idealističnih sanj - vsak subjekt je kot pajek, ki mora potegniti s sebe
samega vse svoje niti pajčevine, oviti se mora s svilo svojega zapredka ter
izvleči iz sebe in svojih podob celotno koncepcijo sveta. Na tak način
vidimo subjekt, ki širi okrog sebe svoje sosledne relacije v imenu ne vem
kakšnega vnaprej določenega dozorevanja z objekti, ki so nazadnje objekti
našega, človeškega sveta. Spuščamo se v podobno izvajanje, saj so
dejansko navzoči vsi pojavi, da psihoanaliza to omogoči. Ker pa želimo od
izkustva zadržati le aspekte, ki vodijo v to smer. ob tem, ko vsakič, ko se
zmedemo, verjamemo, da imamo opraviti le s težavo govorice, je prav
manifestiranje zmote tisto, kjer se nahajamo. Veda o telesu, podoba telesa
kot označevalca to lepo pokaže.
Problem objektne relacije lahko pravilno postavimo le s pomočjo
okvira, ki mora biti razumljen kot ključen za razumevanje. Ta okvir ali prvi
izmed okvirov je, da je v človeškem svetu struktura kot izhodišče objektne
organizacije manko objekta. Ta manko objekta si je znotraj subjekta
potrebno zamisliti v njegovih različnih stopnjah - na ravni simbolne verige,
ki ji uhaja tako na njegovem začetku kot na koncu - na ravni frustracije,
kjer je dejansko umeščen v doživljaj, ki si ga lahko zamisli sam - vendar
moramo ta manko upoštevati tudi v realnem, kajti ko govorimo o odteg-
nitvi, ne gre za odtegnitev, ki se jo občuti.
Odtegnitev je središče reference, ki jo potrebujemo. Vsi se je
poslužujejo prav na tej točki - zvijačnost, ki obstoji preprosto v določenem
36
trenutku - pravilno pa postopa tudi gospod Jones, ki iz odtegnitve naredi
ekvivalent frustracije. Odtegnitev je v realnem, povsem zunaj subjekta. Da
bi subjekt odtegnitev dojel, mora najprej simbolizirati realno. Kako pride
subjekt do tega, da jo simbolizira? Na kakšen način frustracija uvede
simbolni red? To je vprašanje, ki si ga postavljamo, in videli bomo, da
subjekt ni niti osamljen niti neodvisen ter da ni on tisti, ki vpeljuje simbolni
red.
Presenetljivo je, včeraj zvečer nihče ni govoril o glavnem odlomku
tistega, kar je podala gospa Dolto, namreč, da postanejo fobični zgolj otroci
obeh spolov, katerih mati je v objektno relacijo, ki jo je povezovala z
njenim sorodnikom - z njo, z materjo - nasprotnega spola, vnašala nemir.
To je pojem, ki nedvomno sproži interveniranje nečesa povsem drugega
kot relacij med otrokom in materjo, in prav zato sem postavil trio matere,
otroka in falosa.
Pri materi s strani otroka vselej obstaja zahteva falosa, da otrok bolj ali
manj simbolizira ali realizira. Otrok je v relaciji z materjo, ne da bi to
vedel. Ko smo včeraj zvečer v zvezi z otrokom govorili o podobi telesa, se
vam je moralo prikazati nekaj - ta podoba telesa, če je dejansko otrok, če je
sploh dostopna otroku, ali je to zato, da mati svojega otroka vidi? To
vprašanje sploh ni bilo zastavljeno.
Prav tako, v katerem trenutku je otrok zmožen dojeti, daje to, kar mati
želi od njega, daje nasičena in zadovoljna z njim, daje to zanjo, za mater,
prav njegova falična podoba? Kakšno možnost pristopa k temu racional-
nemu elementu ima otrok? Ali spada to k vrsti neposrednega izliva, celo
projekcije? Ali to ne pomeni predpostavljati, da je vsaka relacija med
subjekti iste vrste kot relacija gospe Dolto z njenim subjektom? Začuden
sem nad tem, da je ni nihče vprašal, če je poleg nje, ki vidi vse te podobe
telesa, in poleg analitika, analitičarke in še njene šole, še kdo, ki bi prav
tako vse to videl? To je vendarle pomembna točka.
Dejstvo, da za mater otrok ni le otrok, ker je tudi falos, tvori imaginar-
no neskladje, v zvezi s katerim se postavlja vprašanje vedenja, na kakšen
način je otrok moškega, kot tudi ženskega spola na to napeljan ali v to
vpeljan. To je v dosegu izkustva. Določeni elementi, ki se mu izmaknejo,
nam na primer razkrijejo, da otrok to doseže šele po obdobju simbolizacije,
da pa je v določenih primerih na nek neposreden način pristopil k imagi-
narni izgubi - ne svoji, temveč k tisti, v kateri se znajde mati glede na
37
odtegnitev falosa. Ali .se tu imaginarno odraža v simbolnem? Ali pa ,se
nasprotno neki simbolni element pojavi znotraj imaginarnega? To so
odločilne točke, okoli katerih si zastavljamo vprašanje, ki je v razvoju
fobije tako zelo pomembno.
Da vas ne bi pustil povsem v negotovosti, bom že sedaj poskusil biti
razumljiv ter vam zopet dejal, da gre za trojno shemo matere, otroka in
falosa. za preizprašanje fetišizma. To je drugo vprašanje in ni vprašanje
fobije, ki pa nas bo nedvomno privedlo daleč.
Shema fetišizma
Zakaj otrok v razmerju do falosa zaseda tu bolj ali manj materino
pozicijo? Ali nasprotno, v določenih, zelo posebnih oblikah odvisnosti,
kjer lahko anomalije nastopijo z vsemi pojavi normalnosti, kakšna je
pozicija falosa v razmerju do matere? Zakaj je prispel do sem? Tisto, kar je
tu v igri, je povezava, ki jo otrok razvije med falosom in materjo. Do katere
točke on sam prispeva svoj delež? Je razmerje mali-falos otroku dano na
spontan in neposreden način? Je to preprosto zato, ker gleda svojo mater in
opazi, daje tisto, kar ona želi. falos? Zdi se, da temu ni ravno tako, K temu
se še vrnemo.
Ko se fobija razvije, nikakor ni le vrste. Ne temelji na zgoraj imenovani
povezavi. Oblikuje drug modus reševanja zapletenega problema, ki ga
vpeljujejo relacije med otrokom in materjo. Že lani sem vam pokazal - da
je za obstoj treh terminov potreben zaprt prostor, organizacija simbolnega
sveta, ki .se imenuje oče. Fobija je potemtakem bolj te vrste. Zadeva to
obkrožujočo zvezo. V po.sebno kritičnem trenutku, ko ni odprta nobena
druga pot za rešitev problema, fobija konstituira klic na pomoč, klic po
posebnem simbolnem elementu.
38
v čem je posebnost slednjega? Recimo, da se vedno pojavi kot skrajno
simbolen, se pravi skrajno oddaljen od imaginarnega. V trenutku, ko
kličemo na pomoč, da bi ohranili bistveno solidarnost, ki jo ogroža vrzel,
ki jo med materjo in otrokom vpelje pojav falosa, ima element, ki interve-
nira v fobiji, resnično nek mitski značaj.
5. december 1956.
39
Psihoanaliza avant la lettre
ZAKON
Kantova praktična filozofija postavlja pred nas nek koncept zakona, ki je
do subjekta v globoko dvoumnem razmerju. Še več, v dvoumnem razmerju
ni le do subjekta, temveč do samega pojma zakona. Ne smemo namreč
pozabiti, da to, kar Kant imenuje moralni zakon, ni nič drugega kol meja
(samega) zakona, da uteleša natanko "zev" oziroma mejo tega, kar Kant
imenuje naravni zakoni, zakoni kavzalnosti. Moralni zakon je drugo
zakona, ki je samo nek zakon.
Velika zasluga Kantove praktične filozofije Je v tem, da je prek iz-
praševanja statusa (moralnega) zakona odprla nek nov prostor, znotraj
katerega Je odslej mogoče govoriti o Zakonu kot takem, brez nadalnjih
opredelitev. Kolje opozoril že Gilles Deleuze, to pred Kantom enostavno
ni bilo mogoče: "Odtlej lahko prvič govi)rimo o ZAKONU, moramo
govoriti o ZAKONU, brez drugih opredelitev, ne da bi nakazali nek objekt.
Klasična podoba ni poznala drugega kot zakone /les lois/, opredeljene na
tak ali drugačen način, v skladu z domenami Dobrega in okoliščinami
Boljšega. Ko Kant nasprotno govori o 'tistem ' moralnem zakonu /"la" loi
morale/, beseda moralni označuje zgolj določitev tega. kar ostane abso-
lutno nedoločeno (...). Moralni zakon pomeni ZAKON /LA LOI/. formo
zakona, kot izključujočo vsako višje načelo, ki bi ga lahko utemeljilo."'
Lahko bi rekli, da "rojstvo Zakona" pri Kantu paradoksno sovpade z
odkritjem njegove "neutemeljenosti", brezopornosti, nedoločenosti in, v
skrajni instanci, njegove brezimnosti. V tej perspektivi bi lahko našo
izhodiščno postavko, da Je "zakon meja samega zakona" razumeli kar
najbolj dobesedno: Zakon kot la Loi Je ime skupnega imenovalca vseh
"lukenj v zakonu". Bombastično rečeno, Kantov koncept Zakona Je an sich
že lemeljitejša in bolj uničujoča kritika zakona kot marsikateri kasnejši
poskus njegove "dekonstrukcije". V to, daje Zakon v skrajni instanci ne-
utemeljen, dandanes tako rekoč nihče več ne dvomi. Bistveno vprašanje
'    Gilles Deleuze. PréseiUaliiin de Sacher-Masoch. Ed. de Minuit, Pariz 1967, str. 72.
41
Zakona že dolgo ni več to. ali je "utemeljen" ali ne. temveč bi ga lahko
povzeli takole: kako to. da kljub temu. da vsi vemo. daje "Zakon nag", ta
.še naprej čisto dobro deluje? Kako to. da ni vsakdo pri sebi potegnil
enostavnega sklepa: če je Zakon ne-utemeljen, potem ni nobenega razloga
več. da bi me zavezoval? V odgovoru na to vprašanje, prej kot kjerkoli
drugje, po našem mnenju tiči Kantova "revolucija v etiki". Kaj stori Kant?
- Pokaže, da razmerja subjekta do Zakona ne uravnava načelo zadostnega
razloga (torej premislek o tem. ali obstajajo dobri razlogi za to. da storimo,
kar nalaga zakon), temveč nekaj čisto drugega, nekaj, kar sam unenuje
imperativ, torej neka realnost, ki brezpogojno zavezuje m zaveže subjekt,
ne glede na to. da za to morda nima 'nobenega razloga". Kant seveda ne
zanika področja m veljavnosti zakonov (v množini), gre za tt). da jih
izvzame domeni etičnega in prepusti domeni "pragmatičnega", kjer vlada
načelo zadostnega razloga. Vendar hkrati pudari. da slednje nc izčrpa
subjektovega razmerja do zakona, oziroma natančneje rečeno, da poleg
subjektovega razmerja do zakonov obstaja šc njegovo razmerje do Zakona,
to pa sledi povsem drugi logiki. Kantova "elika" ni nič drugega kot
raziskava te "druge logike". To pa implicira, da Kantova praktična filozo-
fija ni toliko "revolucija na področju etičnega", "prevrat" klasične etike, kot
je premestitev razprave o etičnem na neko novo polje, ki ga sam šele odpre
in ki si zato zasluži ime "kantovsko polje", "le champ kantien". Gre za
polje, kjer se v kar najbolj izostreni m izčiščeni obliki postavlja vprašanje
razmerja subjekta do Zakona.
"Rojstvo Zakona" pa ne sovpade le z razkritjem njegove brczopornosti,
temveč tudi in predvsem z vznikom Zakona kot neznanke oziroma enigme.
O Zakonu z veliko začetnico, o Zakonu kot splošnem in hkrati določenem
(kar izraža v francoščini določni člen. ki ga uporabi Deleuze - "la Loi")
lahko govorimo prav v kolikor je sam radikalno nedoločenen in ncdo-
ločujoč. La Loi. "tisti Zakon", je označevalna artikulacija oziroma druga
plat tega. kar subjektu nastopa kot "večno vprašanje", kot točka njegove
nevednosti. Za razliko od zakonov v "klasičem smislu" (tj. zakonov, ki se
sami uravnavajo po nekem višjem principu - Dobrem, na primer). Zakon ni
odgovor na vprašanje "Kaj (moram) storiti?", temveč predstavlja vdor tega
vprašanja v sam Zakon, je moment, ko se vprašanje na.seli v sam Zakon.
Zakon kol "čista forma zakona" ni odgovor, temveč vprašanje.
42
če Kantov koncept moralnega zakona soočimo s psihoanalitično teorijo
(soočenje, ki ga v zadostni meri opravičuje sorodnost nekaterih temeljnih
tem in vprašanj), ugotovimo, da vseskozi v takšni ali drugačni obliki
prihajata na površje dve temeljni vprašanji.
1) Kakšna je vloga Drugega v formulaciji moralnega zakona oziroma
kategoričnega imperativa'.' S icm vprašanjem jc. kot Jc znano, povezan
osnovni Lacanov očitek Kantu, ki ga razvije v spisu "Kant s Sadom". Kar
zadeva moralni imperativ, poudari Lacan, "nas njegov ukaz doseže prav od
Drugega. (...) Bipolarnost, prek katere se vzpostavi moralni zakon, ni nič
drugega kot tisti razcep subjekta, ki Je na delu ob vsaki intervenciji
označevalca: razcep subjekta izjavljanja od sub|ekta izjave." Po Lacanu je
pri Kantu ta razlika oziroma ta razmik "mistificiran ", sadovska maksima pa
- ravno kolikor se izreka skozi usta Drugega - "bolj poštena" od sklicevanja
na notranji glas. saj razkrije običajno prikrit razcep subjekta.'
2) V kolikšni meri Je mogoče moralni zakon izenačiti s tem, kar Je psi-
hoanaliza konceptualizirala s pojmom Nadjaza'.' O tem vprašanju smo
podrobneje spregovorili na nekem drugem mestu', na kratko pa bi lahko
rezultat povzeli takole: V Kantovih tekstih o etiki je mogoče razločiti dve
različni vrsti argumentacije, ki vodita - če zadeve malce zaostrimo - k
dvema različnima konccptualizacijama moralnega zakona. Prva Jc tista, s
katero |e povezana podoba "hladnega" Kanta: moralni zakon je brezpogo-
jen, tuj vsem t.i. ""človeškim vzgibom"", stoji v praznem (nemožnost
dedukcije moralnega zakona), subjekta pa ""aficira " zgolj preko te praznine
(občutek spoštovanja /Achtung/, ki ga izzove v subjektu, je bistveno
povezan s pojmom odsotnosti - odsotnosti vseh motivov ali ""gonil" za neko
dejanje, po drugi strani pa odsotnosti ""sredstev"", s katerimi bi si lahko
predstavili moralni zakon). Druga "podoba" moralnega zakona Je povezana
z bolj "gorečim" Kantom, tistim, ki stoji v temni noči ter občuduje zve-
zdnato nebo nad sabo in moralni zakon v sebi. Tu prazno Jedro moralnega
zakona in odsotnost vsakega gonila nadomesti prst, ki žuga, glas, ki
ukazuje ter pogled, ki nas navdaja z občutkom krivde. Opazimo lahko tudi
nekatere druge terminološke spremeinbe. predvsem kar zadeva pojem
Achtung, spoštovanja, ki ga nadomestijo "strahospoStovanJe" (Ehrfurcht),
Cf. Jacques Lacan. "Kani s .Sadom", v: Spisi. Analecla. Ljubljana 1994. str. 248-9.
Cf. A. Zupančič. Etika rcalnef-ii. Analecla. Ljubljana 199.'^. str. 107-132.
43
"občudovanje" ter "ponižanje". Logiico v ozadju te "verzije" moralnega
zakona bi lahko opredelili kot nadjazovsko logiko. Kant v svojih spisih
pogosto prehaja iz ene koncepcije moralnega zakona v drugo in nazaj, pri
tem pa velja poudariti, da v njegovi teoriji sublimnega bolj ali manj
enoznačno prevlada "nadjazovska" inačica.
Na.šo razpravo bomo nadaljevali z analizo 13. paragrafa drugega dela
Metafizike nravi (Nauk o kreposti /Tugendlehre/), kjer sta obe zgoraj
predstavjeni vprašanji sežeti v en sklop.
Paragraf, ki nas zanima, nosi naslov "O dolžnosti človeka napram sa-
memu sebi kot naravnem sodniku samega sebe" (Von der Pflicht des
Menschen gegen sich seihst, als angehornen Richter über sich selbst).
Kant sc ioti analize zadevne problematike s pomočjo neke metafore, ki
absolutno dominira tekstu, metafore tribunala, sodi.šča. Izhodiščni položaj,
kot ga predstavi Kant, je sledeč: Imamo zakon. Nadalje imamo razsodno
moč /Urteilskraft/, ki razsoja o tem, ali je neko dejanje "primer zakona" ali
ne. K temu pa se doda še sklep uma, razsodba /Sentenzi, tj. obsodba ali
oprostitev. Ta uvodni opis "stanja stvari" Kant zaključi z besedami: "Zavest
o notranjem sodišču v človeku ('pred katerim se njegove misli med seboj
obtožujejo in si oproščajo') je ve.st.""
Pri tem velja opozoriti, da je Gewissen, vest, pojem, ki v Kritiki
praktičnega uma ne igra tako rekoč nobene vloge in ni del njenega
vokabularja. Hkrati pa je, kot bomo takoj videli, pojem vesti vezan na to,
kar lahko imenujemo "nadjazovski obraz" moralnega zakona, kot smo ga
na kratko skicirali zgoraj. Vsak človek, pravi Kant, ima vest. njegov
notranji sodnik pa ga opazuje /beobachtet/, mu preti /bedroht/ ter ga "drži v
rešpektu" /im Respekt gehält/. V tem odlomku torej ponovno srečamo glas
in pogled (implicirana v opazovanju in pretnjah). ki enkrat nastopita že v
Kritiki praktičnega uma. kjer zaznamujeta natanko pregib moralnega
zakona v smeri nadjaza. Ta "smer" je nadalje poudarjena z "rešpektom", ki
tu nadomesti koncept spoštovanja (Achtung), in ki ga Kant v oklepaju
opredeli kot "mit Furcht verbundener Achtung", torej kot spoštovanje
povezano s strahom. Respekt torej lahko beremo kot sinonim za Ehrfurcht,
strahospoštovanje, ki nastopa v slavnem odlomku o zvezdnatem nebesju
*    Immanuel Kani. Mciciphysik tier Silleii. Werkausgabc Bd VII. .Suhrkamp. Frankfurt/M.
str. ^IS.
44
nad nami in moralnem zakonu v nas iz konca Kritike praktičnega uma -
odlomku torej, ki že implicira in napoveduje celotno teorijo sublimnega, ki
je - kot rečeno - sama bistveno povezana z nadjazovsko inačico moralnega
zakona. "Notranji sodnik" je nato - povsem v skladu z vlogo, ki jo igra v
sublimnem - definiran kot sila /Gewalt/, ki v človeku "bdi nad zakoni".
Kantova nadaljna izpeljava je vredna, da si jo ogledamo stavek za stavkom.
Notranji sodnik oziroma vest "sledi človeku kot njegova .senca, kadar ji
misli pobegniti". Tu srečamo instanco dvojnika, podobnika, ki igra
pomembno vlogo v nadjazovski koncepciji moralnega zakona in s katero je
povezana agresivnost, boj na življenje in smrt ter brezizhodnost - ki včasih
meji na paranojo - značilna za vsako spekularno razmerje (svoji senci
nikoli ne moremo uiti). Kant sam to dimenzijo dvojnika .še dodatno poudari
v neki opombi, do katere bomo še prišli, kjer .se mu zapi.šeta izraza "dvojna
osebnost" in "dvojni jaz" oziroma "dvojno sebstvo". Nadaljujmo z bra-
njem. "Z ugodji in razvedrili se sicer človek lahko omami ali uspava, ne
more pa se izogniti temu, da pride k sebi ali se zbudi, ko zasliši njegov
strahoviti glas /furchtbare Stimme/". Ne vino ali druge omame, ne spanec,
nobena "samopozaba" ne more preprečiti, da ne bi slejkoprej do nas prišel
ta glas in nas zbudil. Kajti čeprav je možno, nadaljuje Kant, daje človek
zavržen do te mere, da se za ta glas več ne zmeni, vendarle ne more storiti
nič proti temu, da ga sliši.
Lahko bi rekli, da Kant z metaforiko sodišča, notranjega sodnika in pa
tega vztrajnega glasu pripelje stvari že tako daleč, da Je naslednji korak
neizogiben: Vest ima to posebnost, pravi, da se čovek, čeprav ima v njej
opravka le s samim seboj, vendarle vidi kot da bi ga k delovanju silili ukazi
neke druge osebe (einer anderen Person). Zaradi tega, nadaljuje Kant,
mora vest, da ne bi bila v protislovju s samo seboj, pri vseh dolžnostih
"misliti nekoga drugega (kot človeka nasploh) kot sebe za sodnika svojih
dejanj". Ta drugi Je zdaj lahko "neka dejanska ali zgolj idealna oseba, ki si
Jo daje um". Vidimo torej, kako Kant tu neposredno formulira nujnost, da
mislimo Drugega kot mesto, kjer se odvija .sodba in ki je hkrati "vir vseh
dolžnosti". Mesto Drugega Je tu formulirano kot "strukturno" (ni
pomembno, ali gre za dejansko ali "idealno" osebo) in ireduktibilno glede
na dano konstelacijo. Tu Kant doda zanimivo opombo, v kateri zadeve še
nadalje precizira, navezujoč se na metaforo sodišča. Človek, pravi, mora
misliti samega sebe kol "dvojno osebnost" (zweifache Persönlichkeit) ali
45
kol "dvojni jaz"/"dvojno scbsivo" (doppelte Seihst), tako da nastopa na eni
strani kot "trepetajoč pred sodniško ograjo", na drugi strani pa kot
"opravljajoč službo sodnika". V nadaljevanju Kant polažaj še malce bolj
zaplete in govori celo o treh instancah, o tožniku, odvetniku in obtožencu:
Noumenalni človek je "tožilec, nasproti mu stoji drugi, ki mu je dovoljena
pravna pomoč obloženemu (njegov odvetnik)'. Nato se spel vrne k dvema
osebama in "drugo osebo" zdaj enoznačno imenuje "idealna oseba". Ob
tem poudari, da njeno mesto sicer lahko zasede to. kar običajno imenujemo
Bog. ni pa nujno. Mesto Drugega ostane, tudi če v igro nc vpokličemo
Boga ("človek ni niti upravičen, in šc manj prisiljen, da neko takšno
najvišje bitje vzame kot dejansko").
Na prvi pogled se zdi. da paragraf, ki smo ga predstavili, radikalno
omaje Lacanov očitek Kantu, da ne uvidi (nujne) vloge Drugega v moral-
nem imperativu. V nadaljevanju si bomo pogledeli. koliko to res drži. pred
tem pa velja opozoriti še na nek drug pomislek, ki ga lahko zbudi ta
paragraf - ne le med "lacanovci". temveč tudi in predv.scm med "kantovci".
Pomislek je seveda ta, da jc s perspektive same Kantove filozofije
situacija, v kateri se med seboj prepirata noumenalni m fenomenelni jaz.
nemišljiva in meji na to. kar Kani sicer imenuje Schwärmerei
("komunikacija z duhovi" oziroma tem. kar ne pripada redu čutnega).
Drugače rečeno, gesta, s katero Kant sodnika oziroma vest enostavno
umesti v noumenalno. je skrajno problematična. Razumemo jo lahko kot
izraz in hkrati odgovor na zagato, v kateri se znajde, ko je primoran
vpeljati (mesto) Drugega, s čimer seveda nujno pridemo do določene
heteronomije. Prav ta momcni hctcronomijc je tisti, ki ga Kani poskuša
zabrisati z "razporeditvijo vlog" med noumenalni in lenoincnalni jaz.
Osnovna problematika predstavljenega paragrafa je problematika sodbe
oziroma (zmožnosti) razsojanja o tem, ali je neko dejanje v skladu z
zakonom, ali jc "primer zakona". Gre torej za natanko isti problem, ki se
Kantu postavi že v Kritiki praktičnega uma. kjer nanj odgovori s teorijo
tipa ali "lipiko'. Pogledali si torej velja, kako Kant to vprašanje rešuje lam.
Vzelo na splošni ravni: gre za lo. da iščemo nekaj, kar bi lahko služilo
kol vezni člen med čistim umom na eni strani ter empiričnimi predmeti (ali
dejanji) na drugi.
Slednje je naloga, podobna tisti, s katero se Kant pred Kritiko
praktičnega uma sooča že v Kritiki čistega uma. Tu imamo na eni strani
46
predmete možnega izkustva, fenomene, ki se pojavljajo v določenem redu
in v določenih zvezah, ki tvorijo empirično realnost. Vendar pa zveze in
uverižcnje fenomenov, ki smo mu priče v empirični realnosti, še ne
implicira nobenega zakona in nobene kavzalnosti. Slednja se ume.šča na
drugi "pol", med apriorne pojme razuma oziroma kategorije. Predmeti
izkustva in kategorije predstavljajo dve popolnoma heterogeni entiteti
človeške "spoznavne zmožnosti". Med njima ni mogoče vzpostaviti nobene
neposredne zveze, tj., razumskih pojmov ni mogoče neposredno aplicirati
na fenomene, ker "so jiin povsem neprimerljivi in jih ni mogoče najti v
nobenem zoru"\ Slavna Kantova metafora, po kateri so pojini brez čutov
prazni, čuti brez pojmov pa slepi, torej ne implicira nobene komplementar-
nosti. "Idealna partnerja" se ne inorcta srečati ("priti v stik") in dati drug
drugemu tega. kar vsakomur inanjka. Kot odgovor na ta problem Kant
razvije teorijo shematizma, "transcendentalne sheme". Da bi bilo moč
povezati kategorije in prcdinete izkustva 1er tako priti do spoznanja (torej
inisliti. na primer, neko zaporedje pojavov kot mijiiti} "je potrebno nekaj
tretjega, kar mora biti po eni strani istovrstno s kategorijo, po drugi strani
pa s pojavom in kar omogoča aplikacijo prve na drugega'". Ta
"posredujoča predstava", kot jo imenuje Kant, mora biti torej po eni strani
intelektualna in po drugi strani čutna. Tem pogojem ustreza tnmscenden-
talna shema. Transcendentalna shema lahko opravi zadevno nalogo, ker
vsebuje transcendentalno določitev časa. ki je nujni pogoj vsakega iz-
kustva, hkrati pa tudi vseh razuinskih pojmov.
Shema, precizira Kant. "jc na sebi vselej zgolj nek produkt moči
upodobitve lEinhilbungskraftl: vendar, ker sinteza slednje ne meri na
noben posamezni zor. teinveč na enotnost v določitvi čutnosti, je treba
shemo razlikovati od podobe". Shema torej ni "podoba", temveč nekaj,
kar vzpostavi koordinate, znotraj katerih je možno srečanje kategorije in
predmeta izkustva, torej aplikacija kategorij na fenomene.
Vidimo torej, da na področju "teoretične filozofije" vznik zakona
(kavzalnosti) implicira nek preskok, in vloga transcendentalne sheme ni v
tem. da ta preskok transformira v nek linearni prehod, temveč da konsti-
^     I. Kant. Krilik der reinen Vermiiijl. B 176/ A 1.37.
"    Ihiil.. B 177/A 138.
'    IhicI.. B 180/A 140.
47
tuira prostor, znotraj katerega do tega skoka sploh lahko pride. Lahko bi
rekli, da nam tran.scendcntalna shema zagotavlja, da - ko "odskočimo" od
kategorije - ne skočimo v prazno, temveč "pristanemo" na predmetu
izkustva. In obratno.
"Zakoni narave" sami torej ne pripadajo redu narave, temveč strogo
vzeto redu simbolnega. Kant sam nikakor ne skriva dejstva, da se zakon
vzpostavi v nekem krogu in da v naravi nikoli ne bomo našli drugih
zakonov kot tistih, ki smo jih vanjo sami položili.
Ko se iz domene čistega uma preselimo v domeno praktičnega uma,
zadeve postanejo precej bolj zapletene.
Na področju praktičnega uma smo v izhodi.šču soočeni s podobnim
položajem kot v "teoretičnem umu". Na eni strani imamo empirično
realnost nekega dejanja, na drugi pa "zakon svobode", ki voljo določa a
priori, neodvisno od vsakega empiričnega elementa. Ker pa so vsi možni
primeri dejanja vselej empirični, "se zdi nesmiselno pričakovati, da bomo
našli v čutnem svetu primer (...), ki vendarle dopušča, da se nanj aplicira
zakon svobode"." Spet imamo torej opravka z neko temeljno hetero-
genostjo dveh elementov, ki bi jih morali v sodbi povezati. Vendar pa so
težave, na katere naletimo tu, še precej večje od tistih, s katerimi smo bili
soočeni ob "teoretičnem umu". "Razsodna moč pod zakoni čistega
praktičnega uma je podvržena posebnim težavam, ki izhajajo iz tega. daje
treba zakon svobode aplicirati na dejanja kot dogodke, do katerih prihaja v
čutnem svetu in ki torej sodijo k naravi."' Z drugimi besedami, problem je
v tem, da "zakon svobode" ni le aprioren, temveč hkrati - za razliko od
kategorij - "neodvi.sen" od samih apriornih form čutnosti (torej od trans-
cendentalnih določil prostora in časa). To pa pomeni, da nam tu transcen-
dentalna shema ne more služiti kol tisti člen. ki omogoča aplikacijo zakona
na empirično realnost. Natančneje rečeno, "shema", ki jo iščemo, ni shema
nekega primera glede na zakone, "ampak sliema (če je ta beseda tu
primerna) zakona samega""'. Shema je, kot smo videli, obči postopek moči
upodobitve, da a priori prikaže čutom čisti razumski pojem, ki ga določa
"    I. Kant. Kritika ¡iraklicnena uma. prevedel Rado Riha. Analecta. Ljubljana 199.'?. str.
120.
" str. 120. 121.
"' str. 121.
48
zakon. Zakonu .svobode pa za to, da bi ga aplicirali in concreto, ni mogoče
dati za podlago nobenega zora, torej nobene sheme. Zato moralni zakon
"nima druge spoznavne zmožnosti, s posredovanjem katere bi ga bilo
mogoče aplicirati na naravne predmete, razen razuma (...), razum pa ideji
uma ne more dati za podlago .sheme čutnosti, ampak zakon"" . Tak zakon je
po Kantu naravni zakon, vzet zgolj v njegovi formi, imenuje pa ga tip
moralnega zakona.
Namesto sheme imamo zdaj tip, konstruiran po modelu naravnega za-
kona, vzetega v njegovi formi, ki je univerzalnost. Kaj natanko je tip?
Kant ga formulira takole:
"Vprašaj samega sebe, ali bi dejanje, ki ga načrtuješ, v primeru, da bi .se moralo
zgoditi po zakonu narave, katere del bi bil ti sam, lahko nemara imel za dejanje, ki
je možno s tvojo voljo." "
S takšno konceptualizacijo tipa pa se pojavi neko paradoksno, a vendar
ključno vprašanje: Ali iz vsega povedanega ne sledi, da sam kategorični
imperativ ni nič drugega kot tip (moralnega zakona)? Ali Kant ne proiz-
vede določene konceptualne in terminološke zmede, ko kategorični
imperativ imenuje "moralni zakon", nato pa razvije teorijo tipa (moralnega
zakona), ki ji kategorični imperativ ustreza v vseh potankostih? Kaj je
namreč kategorični imperativ drugega kot prav naravni zakon, vzet zgolj v
njegovi formi, ki je univerzalnost? Vprašanje je še toliko bolj na mestu
glede na to, da v Grundlegung zur Metaphysik der Sitten, kjer Kant
predlaga več formulacij kategoričnega imperativa, najdemo tudi sledečo:
"Deluj tako. kot če naj bi maksima tvojega delovanja s tvojo voljo postala obči
naravni zakon."
- Kar je skoraj natančna replika formulacije, ki jo Kant v Kritiki
praktičnega uma uporabi za formulacijo tipa. Tudi za najbolj razvpito
formulacijo kategoričnega imperativa ("Deluj tako, da lahko velja maksima
tvoje volje vselej hkrati kot načelo obče zakonodaje") lahko rečemo, da
" str. 122.
'■   /hid.
"   I. Kant, Grundlenuni; zur Meluphysiìi der Sitien, Werkausgabe Bd. VII, BA 52.
49
sodi v isti register. Čeprav splošnejša in okleščena vseh dodatnih
"napotkov" (kot sta "vprašaj se..." in neposredna referenca na naravni
zakon), vendarle ne more biti drugega kot tip. saj ni med tako formuliranim
zakonom in pa nekim (možnim) empiričnim dejanjem nobenega "brezna",
ki bi ga moral tip šele premostiti. Nasprotno, tako formuliran moralni
zakon je mogoče neposredno aplicirati na dejanje: "Katera forma je v
maksimi primerna za občo zakonodajo, katera pa ne, to lahko razloči
najbolj navadna pamet, ne da bi jo bilo treba glede tega kaj podučevati."'^
Če bi kategorični imperativ obravnavali neposredno kot moralni zakon
oziroma "zakon svobode", potem bi nek konkretni primer sodbe izgledal
takole: Na eni strani bi imeli neko empirično dejanje, na drugi strani zakon,
ki pravi "Deluj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati kot
načelo obče zakonodaje", vmes med obema pa še tip: "Vprašaj samega
sebe, ali bi dejanje, ki ga načrtuješ, v primeru, da bi se moralo zgoditi po
zakonu narave, katere del bi bil ti sam, lahko nemara imel za dejanje, ki je
možno s tvojo voljo." Vendar pa je jasno, da druga formulacija zgolj
nekoliko obširneje ponavlja prvo.
Če torej moralni zakon (kategorični imperativ) - v skladu s Kantovimi
lastnimi kriteriji - ni nič drugega kot tip moralnega zakona, se postavlja
vprašanje, kaj natanko to pomeni za status samega zakona.
V Kritiki praktičnega uma imamo opravka z neko tripartitno strukturo,
kjer je na eni strani fenomen (neko empirično dejanje v času in prostoru),
na drugi strani noumen (zakon svobode), poleg tega pa obstaja še tip.
Slednji ni ne fenomenalen ne noumenalen. temveč je "čisti razumski
pojem", člen pojmovne strukture s katero kot subjekt pristopam k realnosti
oziroma preko katerega ta realnost "pristopa" k meni. Za razliko od sheme,
za katero sam Kant poudari, da pripada registru imaginarnega
{Einbildungskraft ali "moči upodobitve"), tip pripada registru simbolnega.
Če si tu privoščimo neko analogijo z lacanovsko teorijo, bi lahko rekli
sledeče: označevalna struktura ("čisti razumski pojmi"), ki je naš edini
dostop do "narave", ima za posledico "uboj stvari", njeno mortifikacijo.
Narava, s katero imamo opravka kot subjekti in ki vključuje našo lastno
"naravo", je torej vselej že "mrtva narava". To je cena za to, da narava
sploh nastopi kot predmet mišljenja. Spomnimo pa se, da je Lacan tezi, v
Kritika praklične);a uma, str. 49.
50
skladu s katero je "označevalec uboj stvari", dodal še drugo, ki pravi, da ta
uboj hkrati nikdar ni popolen, temveč je ves problem v tem, da imamo
opravka z nekim preostankom živega, ki se vselej nekam evakuira, in sicer
v formi užitka ali pulzije. Ta "preostanek živega" ima torej neko bolj ali
manj razpoznavno formo, nima pa svojega označevalca. Gledano s te
perspektive bi lahko rekli, daje kantovska "noumenalna narava" drugo ime
za "živo naravo", torej za to, kar ostane "živega" po označevalni operaciji.
Če pa je temu tako, potem je jasno, da moralnega zakona (ki sam pripada
"živi naravi") nikoli ni mogoče zapisati, saj je kot tak že rezultat tega, da se
"zapis" narave ni v celoti posrečil oziroma, daje pri njem prišlo do nekega
preostanka. Kantovi interpreti se pogosto čudijo dejstvu, da Kant izraz
"narava" uporablja tudi takrat, ko gre za svobodo ("noumenalna narava",
"nadčutna nrava",...). Toda ta terminološka izbira nas lepo opozarja na
dejstvo, da je noumen - ne glede na to, da predstavlja nekaj naravi
radikalno Drugega - natanko ostanek narave nad naravo.
Tu se zdaj lahko vprašamo, ali ne bo tip oziroma kategorični imperativ,
ko ga bomo aplicirali na neko možno dejanje, privedel prav do še enega
"uboja stvari" in s tem ravno zgrešil tisto, na kar meri? Tega problema se
Kant dobro zaveda in v nekem smislu bi lahko celotno elaboracijo razlike
med legalnim in etičnim (torej med dejanjem, ki je storjeno v skladu z
dolžnostjo in dejanjem, ki je hkrati storjeno izključno iz dolžnosti) brali kot
odgovor na ta problem. Na nekem drugem mestu smo pokazali'', da
omenjena ločnica meri prav na nek presežek, "presežni užitek", "eksces",
ki se ali pa se ne proizvede v nekem dejanju in daje natanko ta "presežni
užitek" tisto, kar bi lahko imenovali objekt (moralnega) zakona. Kantovo
vztrajanje na tem, da za etično dejanje še ne zadošča, da Je storjeno v
skladu z dolžnostjo. Je gesta, s katero Kant odpre prostor temu, kar smo
imenovali "živa narava", "parazitski" preostanek živega neke označevalne
operacije/mortifikacije.
Vrnimo se k vprašanju, kakšna Je vloga Drugega v tem, kar se daje kot
moralni zakon (kategorični imperativ)? V paragrafu 13 Nauka o kreposti
smo videli, kako Kant kar najbolj neposredno vpelje "drugo osebo". V tem
oziru zagovarjamo stališče, da zadevna vpeljava "druge osebe", "dvojnega
Jaza" in "dvojne osebnosti" m zadovoljiv odgovor na dano vprašanje. Ker
'^   Cf. A. Zupančič, Etilui realnega, prvo poglavje.
51
preveč dolguje psihologiji, se prej izogne konceptualizaciji zadevne
konstelacije, kot pa jo poda. Natančneje rečeno, to "psihologizacijo" (ki v
veliki meri sovpada s prevlado nadjazovske logike in retorike) je moč
razumeti že kot posledico in simptom tega, da Kant ni konceptualiziral
razmika med subjektom izjavljanja in subjektom izjave (zakona). Po drugi
strani pa se teorija tipa - čeprav neprimerno bolj "tehnična", bolj približa
takšni konceptualizaciji.
V skladu z doktrino tipike je osnovni problem v tem, da. če lahko tako
rečemo, sodnik nima neposrednega vpogleda v zakon, temveč ima na
razpolago zgolj tip. V tej perspektivi je "glas", ki ga "sliši" subjekt, lahko
samo dvoje: bodisi glas "patološkega zakona", ki zapoveduje nekaj
partikularnega (npr. "nore" zapovedi, ki jih "sliši" obsesionalni nevrotik in
ki nimajo, kot opozarja Lacan, nič skupnega s tem, iz česar bi lahko
naredili univerzalno pravilo) ali pa "glas krivde", ki se vselej oglasi tedaj,
ko je že prepozno, ko je Zakon že prekršen. Z drugimi besedami, glas ni
nikoli glas Zakona. "Neznosnost" kantovskega Zakona ne izhaja iz tega, da
ta na nas "vpije" in nam preti, temveč - kot so opozorili že številni avtorji -
nasprotno iz tega, daje "čisto tiho", da na neki temeljni ravni od nas "nič
noče".
V predstavljenem paragrafu iz "Nauka o kreposti" pa pridemo do
situacije, v kateri je to, kar se v Kritiki praktičnega uma imenuje tip.
povsem odveč. Kant izhaja iz in ostanfe pri "dvojni naravi" subjekta, pri
čemer je zdaj "noumenalna narava" obdarjena z glasom in pogledom.
Razcep subjekta prej prikriva mesto Drugega, kot pa ga izpostavlja. "Vse
ostane v družini", bi lahko rekli. In seveda je prav to "ponotranjenje"
Drugega tisto, ki konstelacijo nadjazovsko "obarva". V tej perspektivi Kant
ne more misliti moralnega zakona drugače kot v skladu z dvema
pobočjema nadjaza: bodisi kot "ponotranjeni" simbolni zakon v njegovi
pomirjujoči in družbeno konstitutivni vlogi (kjer je poudarek na univerzal-
nosti, prevladujoča metafora pa metafora sodišča, tribunala), bodisi kot
njegovo drugo stran, kot kruti, muhasti, "imaginarni" zakon, ki subjekta
drži v popolni odvisnosti (poudarek je tu na "trepetu" subjeta, prevladujoča
metafora pa glas in pogled). Iz igre pa povsem izpade to, kar Kant imenuje
"zakon svobode" in iz česar izhaja - izpade skupaj s tipom.
Zadeve lahko formuliramo tudi drugače. Pri teoriji "dvojne osebnosti"
je poudarek na razcepu subjekta, pri teoriji tipa pa je poudarek na razcepu
52
samega zakona. Kajti tip - kot smo videli - ni podoba zakona, ni
"preslikava" zakona v polje čutnosti. Zakon ni podvojen kot entiteta,
temveč je v strogem smislu razcepljen, razpolovljen. Tip je pol-zakon, je
čista forma zakona. Tip ni neko "popačenje" zakona v predstavi, tip je
zakon, vendar ne "ves" zakon. Od tod vsa dvoumnost kategoričnega
imperativa, paradoks, ki se izraža takole: kategorični imperativ je moralni
zakon, ne more "ne biti" moralni zakon, saj "vsebuje" zgolj čisto formo
zakona nasploh, hkrati pa ni identičen z moralnim zakonom (je "tip"). Ta
nesimetrija in razcep pa se kažeta tudi v dejstvu, da s kršitvijo tipa nujno
kršim sam moralni Zakon, medtem ko ravnanje v skladu s tipom (s
kategoričnim imperativom) še ne pomeni nujno, da Zakon ni prekršen. - Tu
spet naletimo na razliko med legalnim in etičnim, njun zamik. Lahko bi
torej rekli, da se zakon cepi na formo in materijo, le da pri tem materija ni
nič vsebinskega, noben konkretni objekt (v smislu, storiti je treba to in to),
temveč je opredeljena zgolj kot presežek etičnega nad legalnim. Ta
presežek etičnega nad legalnim paje vselej neko partikularno. V tej luči se
"razcep zakona" kaže kot razcep na univerzalno in partikularno, na zakon
kot tip (kot čisto formo obče zakonodaje) in zakon kot "samodestrukcijo"
zakona v momentu čiste partikularnosti. Ta drugi pol je tisti, ki ga Kant
izpostavi ob rigicidu, in se hkrati z grozo odvrne od njega: ultimativna
afirmacija Zakona, njegova vzpostavitev, sovpade z njegovo samode-
strukcijo (zakon sodi samemu zakonu), z vdorom čistega partikularnega.
Monarh je ubit kot "utelešenje zakona" in ne kot empirični individuum. Če
sledimo zakonu izključno zaradi tega, ker je zakon ("zgolj iz dolžnosti",
kot to zahteva Kant), slejkoprej naletimo na ta drugi pol zakona, kjer se
razkrivata njegova resnica in - zakaj ne - njegov temelj. Lahko bi namreč
rekli, da zakon konec koncev vendarle je utemeljen - utemeljen na avtode-
strukciji Zakona, na tej nedoumljivi gesti Zakona, ki zapoveduje svojo
lastno transgresijo.
Dejstvo, pred katero nas tako rekoč "za nazaj" postavlja teorija tipike je
torej sledeče: subjektov moralni zakon (kategorični imperativ) je vselej tip
moralnega zakona. Težko je prezreti, kako ta formulacija izraža nek
položaj, zelo podoben tistemu, ki ga opisuje Lacanova "formula": subjek-
tova želja je vselj želja Drugega. Pri tem je pomembno predvsem to, da se
zadevna formula nikakor ne izključuje z lacanovsko etično maksimo "ne
popusti glede svoje želje". Drugače rečeno, dimenzija Drugega ne
53
izključuje "avtentičnosti" subjektove želje. Kako je to mogoče? Zgolj tako,
da želja Drugega subjektu ne nastopa v obliki odgovora ali zapovedi
(hočem to in to!), temveč - kot vseskozi opozarja Lacan - v obliki
vprašanja, kot enigma, podobna oni. ki jo sfinga zastavi Oidipu. Subjekt je
tisti, ki mora odgovoriti in ki bo. glede na odgovor, ki ga bo dal, zapisal
usodo svoje lastne želje. Da je "želja želja Drugega" pomeni, da je Drugi
mesto, na katerem se izvorno zastavlja vprašanje želje. Tako kot pri
Lacanu ne gre za to. da najprej nekje obstaja "želja Drugega", ki jo subjekt
pozna in iz katere naredi model svoje želje, po kateri se nato ravna v svojih
dejanjih, tako tudi pri Kantu etični subjekt ni v takem položaju, ne ve, kaj
hoče Zakon. Nasprotno, vselej je soočen zgolj s tipom, ki je v Kantovi
filozofiji natanko ekvivalent lacanovskega "mesta Drugega". In to v dveh
smislih: je drugo svobode (je naravni zakon, vzet v njegovi formi), hkrati
pa je kot tip (na to opozarja že sama beseda) po definiciji nekaj, kar ima
svoje mesto v Drugem, v simbolnem. V tem smislu lahko rečemo, da nas
"moralni zakon" vselje doseže "od Drugega" - Kant bi rekel "prek tipa". Pri
tem paje potrebno opozoriti na sledeče: to. kar nas doseže, je vselej (zgolj)
neko enigmatično izjavljanje ("Deluj tako. da lahko velja maksima tvoje
volje vselej hkrati kot načelo obče zakonodaje"), pri čemer je na nas, da iz
njega naredimo izjavo, da torej "uganemo", kaj to pomeni in nato ravnamo
v skladu s tem.
V Seminarju Hrbtna stran psihoanalize se Lacan ustavi ob problemu
enigme, ki ga opredeli kot neko "pol-rekanje, kot je Himera neko pol-telo".
Status enigme, "uganke", nato povzame takole: "Če sem dolgo vztrajal na
razliki med ravnijo izjavljanja in ravnijo izjave, je bilo to zato. da bi
funkcija uganke dobila svoj smisel. Uganka je verjetno to. neko izjavljanje.
Nalagam vam, da iz njega naredite izjavo. Znajdite se s tem kakor veste in
znate - kot je to storil Ojdip - in nosili boste posledice. To je tisto, za kar
gre pri uganki."'"
Naša teza je, da je natanko takšen status moralnega zakona pri Kantu.
Kantovo praktično filozofijo bi lahko strnili tako, da bi mu položili v usta
naslednje besede: "Če sem dolgo vztrajal na razliki med formo in materijo
zakona, je bilo to zato, da bi funkcija moralnega zakona dobila svoj smisel.
'"   Poglavje, iz katerega je zadevni odlomek, je prevedeno v Filozofija skoz psihoanalizo
V//(Problemi 4-,V93), .str. .^6. :
54
Moralni zakon je to, forma zakona. Nalagam vam, da iz nje naredite
materijo. Znajdite se s tem kakor veste in znate - in nosili boste posledice;
To je tisto, za kar gre pri moralnem zakonu."
Vendar je pri tem treba še enkrat opozoriti, da etično dejanje nikakor ni
enostavno "realizacija" izjave, ki jo subjekt "naredi" iz izjavljanja, temveč
se vpisuje drugam. Etično dejanje "uspe" zgolj v tisti meri, v kateri
funkcija ali dejstvo izjavljanja ni zabrisano v "realizaciji izjave". Če se to
zgodi, če pride do popolnega prekrivanja izjave in izjavljanja, če je
izjavljanje v celoti "absorbirano" v izjavo, če je konkretni primer zgolj
"primer pravila", je dejanje zgolj legalno, ne pa tudi etično. Prav ta dodatna
zahteva pa je tisto, kar za formo univerzalnosti, h kateri to izjavljanje
napotuje ("Deluj tako, da lahko velja maksim^tvoje volje vselej hkrati kot
načelo obče zakonodaje"), nakazuje čisto partikularnost "forme" samega
tega izjavljanja (nesmiselni "treba je, ker je treba", nevzročni, tako rekoč
brezdajni "iz dolžnosti in zgolj iz dolžnosti").
Še drugače rečeno: univerzalno in partikularno se ne razporejata med
čisto formo obče zakonodaje, predpisano v kategoričnem imperativu, in
aplikacijo tega načelo v praksi, na nek "konkretni primer" (konkretno
"izjavo" tipa: v tem trenutku in na tem kraju ne smem lažno pričati proti
temu človeku). Konkretni primer je vselej "primer pravila", vpis same
občosti: v tem trenutku in na tem mestu ne smem lažno pričati proti temu
človeku, ker tega ne smem v nobenem trenutku, na nobenem kraju in proti
nobenem človeku. Partikularnost in z njo etičnost dejanja ni v tem, da je
dejanje glede na obči predpis vselej "konkretno"; tisto resnično partiku-
larno se ne vpisuje v "vsebino", s katero je enigmatično izjavljanje katego-
ričnega imperativa "dopolnjeno" v vsaki konkretni situciji, temveč meri na
dejstvo samega tega izjavljanja kot absolutno partikularno. Partikularna je
sama forma forme obče zakonodaje, sam kriterij univerzalnosti.
Alenka Zupančič
55
BOG V BENTHAMOVEM PANOPTIKONU
Spektakel kaznovatija
V nekem razdelku v Introduction to the Principles of Morals and Legis-
lation, ki na moč spominja na Leibnizovo Teodicejo. Bentham pravi:
Vsakršna kazen je sama na sebi zlo. Cejo v skladu z načelom koristnosti sploh lah-
ko dopustimo, jo lahko dopustimo samo. kolikor z njo preprečimo neko še večje
zlo.'
Tu se Bentham brez dvoma navdihuje ob Leibnizovi teoriji zla. Leib-
nizov Bog namreč le mal moral, moralno zlo dopušča samo zaradi tega, ker
ve, da ga bo nekoč v prihodnje nasledilo neko neprimerno večje dobro,
dobro, ki bi ob izostanku tega zla prav lahko tudi samo izostalo. Tako je po
Leibnizu Bog Sekstov zločin dopustil zalo, ker je vedel, da ta zločin služi à
des grandes choses, vzvišenim ciljem: prav zaradi tega zločina je namreč
prišlo do ustanovitve velikega imperija, ki je dal človeštvu les grands
exemples, mnoge svetle zglede," itn. Če bi ta zločin izostal, bi .seveda
izostalo tudi to večje dobro, namreč 'veliki imperij', 'svetli zgledi' itn. - brž
ko bi namreč v svetu izostalo najmanjše zlo, ki gaje predvidel Bog, ce ne
serait plus ce monde, to ne bi bil več ta svet.' Bog torej zločine svojih
umnih stvaritev dopušča, kolikor ti zločini prispevajo k temu, da dobro v
tem svetu v največji možni meri prevladuje nad zlom, se pravi, kolikor je
ustvarjeni svet prav zaradi teh zločinov najboljši izmed vseh možnih
svetov. Svet, ki bi bil preprosto dober, bi bil seveda boljši od najboljšega
možnega - vendar pa tak svet ni bil možen, itn.
'     Jeremy Bentham, liiIrodiK licm lo the Principles of Morals and lA'f>isUilion. Buffalo:
Prometheus Books 1988, str. 170.
G. W Leibniz, Essais de Tliéodicée (Pariz: Garnier Flammarion, 1969), str. .362.
'    Ibid., str. 109.
57
Enak premislek, kot ga Leibniz razvije ob upravičevanju obstoja ene
izmed treh zvrsti zla, namreč zločinov, Bentham uporabi pri upravičevanju
samega kaznovanja zločinov. Kaj namreč, strogo vzeto, do.sežemo s
kaznovanjem? S kaznovanjem, ki je samo na sebi, se pravi v svojih
neposrednih učinkih, zlo - s kaznovanjem namreč kaznovanemu odvza-
memo del sreče in s tem osiromašimo totalno srečo skupnosti -, druge, se
pravi tiste, ki so under temptation to ojfend. tiste, ki jih mika, da bi grešili,
odvrnemo od podobnih dejanj, kot so jih zagrešili zločinci, se pravi od
dejanj, ki bi totalno srečo skupnosti še bolj osiromašila. Ker smo s tem
preprečili some greater evil, neko še večje zlo, smo na ta način posredno
prispevali k največji sreči največjega števila. S kaznovanjem torej k
večjemu dobremu v.seh ostalih, k največji sreči največjega števila, prispe-
vamo tako, da žrtvujemo del sreče kaznovanega posameznika. Tako po
Leibnizu kot po Benthamu potemtakem h greater good of the second
order, k večjemu dobru v drugem kolenu, prispevamo tako, da zastavimo a
lesser evil of the first order, neko manjše zlo v prvem kolenu - s to razliko,
da zlo pri prvem predstavlja zločin, pri drugem pa tudi samo kaznovanje
zločina.
Sama kazen v Benthamovih očeh ni namenjena kaznovanemu, tj.
krivcu, ampak vsem ostalim, tj. nedolžnim: ko Bentham tehta med refor-
mation, prevzgojo, in example, svarilnim zgledom - kot dvema ključnima
namenoma kaznovanja -, se enoznačno odloči v prid svarilnemu zgledu:
slednji ima namreč v primerjavi s prevzgojo toliko večjo težo, kolikor je
število of the yet innocent, tistih, ki so še nedolžni, večje od števila of the
convicted guilty, tistih, ki so spoznani za krive."" Se več, svarilni zgled je
beyond comparison the most important, daleč najpomembnejši od vseh
namenov kaznovanja.' S prevzgojo namreč merimo na sorazmerno majhno
število individuov. namreč na tiste, ki so že grešili, s svarilnim zgledom pa
na vse tiste, ki so exposed to the temptation of offending, izpostavljeni
skušnjavi, da bi grešili - število slednjih pa po Benthamu ustreza
'    Bentham, Paiuiptitan: Pastsinpl. Part I. in Tlw Walks of Jeremy Bentlunn. izd. J.
Bowring (Edinburgh. 18.38-4.3). vol IV. str. 79.
Bentham, Punoplicon versus New Snulh Wales. Bowring IV, 174.
58
"celotnemu številu individuov, ki sestavljajo posamezne politične skup-
nosti, z drugimi besedami, celotnemu človeštvu.""
V Benthamovih očeh je kaznovanje v prvi vrsti spektakel: prav kolikor
kazen ni namenjena kaznovanemu, ampak vsem ostalim, je sama izvršitev
kazni spektakel. Spektakelska razsežnost kaznovanja potemtakem korenini
v sami Benthamovi teoriji kazni.
Kar dejansko deluje na duha, je zgolj predstava kazni (ali. z drugimi be.sedami.
navidezna kazen); .sama kazen [realna kazen) deluje le toliko, da ustvari to pred-
stavo Prav navidezna kazen je potemtakem tista, ki edino deluje, namreč kot zgled,
ki predstavlja poglavitni namen kaznovanja. Realna kazen pa je lista, ki povzroča
samo zlo.
Najprej - kaj natanko pomeni kazen? Utrpeli, izkusiti bolečino oziroma
zgubo ugodja. Paradoks Benthamove kazni, s katero prej kot na samega
kaznovanega merimo na vse ostale, je torej očiten: bolečino namreč ob
kaznovanju utrpi samo kaznovani, se pravi prav tisti, ki mu kazen ni
neposredno namenjena, in ne tisti, ki jim je kazen v prvi vrsti namenjena -
na slednje, na njihovega duha, lahko namreč kazen učinkuje zgolj s svojim
vnanjim videzom. Kar seveda pomeni, da ima videz, tj. navidezna kazen,
navidezno trpljenje, v primerjavi s stvarjo samo oziroma realnostjo, tj.
realno kaznijo, realnim trpljenjem, toliko večjo težo. kolikor je število
nedolžnih večje od ena. Poglavitni namen kaznovanja, tj. odvrnitev
nedolžnih, torej dosežemo že s samim videzom, se pravi s tem, da v
njihovem duhu proizvedemo predstavo kazni. Ključno vprašanje pa je
seveda v tem - kako proizvedemo sam videz?
V čem natanko je spektakelska raz.sežnost kazni? Kaj je tisto, kar je pri
samem kaznovanju uprizorjeno? Kar ob tem zanima Benthama, je to - kako
s čim manjšim realnim trpljenjem doseči čim večje navidezno trpljenje, .se
pravi, kako ob najmanjši možni meri zadanih bolečin doseči čim večji
učinek kazni na druge?
Ker je tisto, kar edino učinkuje na druge, na njihovega duha, prav videz
kazni, tj. apparent punishment, navidezna kazen, nam za to, da bi
učinkovanje kazni na druge okrepili, same real punishment, realne kazni ni
"   Ibid.
'    Bentham,//ifmí/M<fíV)H. str. 193.
59
treba krepiti z additional real punishment, dodatno realno kaznijo - enak
učinek na druge lahko namreč dosežemo tudi z less expensive means, z
manj potratnimi sredstvi, namreč z uprizorjenimi solemnities distinct from
punishment itself, and accompanying the execution of it. s svečanostmi, ki
so različne od same kazni in spremljajo njeno izvršitev."
PoglejiTio nekaj značilnih potez kaznovanja kot spektakla, potez, ki so
prej kot kaznovanemu namenjene vsem ostalim, se pravi potez, ki ustvarja-
jo stage effect, gledališki učinek kaznovanja, s katerim poskuša Bentham
fascinirati pogled nedolžnih.
Tiste, ki bodo kasneje sodelovali v spektaklu, je treba pred tem same
podvreči spektaklu - zato sam sprejem zapornikov v panoptikon prej
spominja na nekakšen iniciacijski obred kot pa na zdravniški pregled
oziroma kopel:
Ob sprejemu ... topla kopel - temeljit zdravniški pregled . Nova oblačila od nog do
glave ... Obredno umivanje - prerojenje ■ svečanost - obred - molitev: to bi bil
veličasten prizor. Vzvišena glasba ... petje psalmov ob spremljavi orgel.
Zaporniki v panoptikonu bi nosili maske, grimasa posameznih mask pa bi
ustrezala teži zločina njihovega nosilca - zaporniki bi torej svojo krivdo
tako rekoč uprizarjali. Maske bi si zaporniki nadeli ob edini priložnosti, ob
kateri bi se njihove oči morale srečati z očesom javnosti, namreč med
bogoslužjem, h kateremu bi prišli tudi verniki od zunaj. Ker bi v tem
primeru zaporniki vedeli, da so izpostavljeni očesu javnosti, bi jih to
nenehno zasramovanje sčasoma lahko utrdilo in napravilo neobčutljive, kar
bi brez dvoma kvarno vplivalo na njihovo prevzgojo. Ob vseh ostalih
priložnostih pa zaporniki ne bi vedeli, da so vident, saj bi jim bil pogled
javnosti skrit: pogled v panoptikon bi bil naključnim obiskovalcem
dovoljen izključno iz osrednjega nadzornega stolpa, iz katerega bi lahko
opazovali zapornike, medtem ko bi bili sami nevidni. S pomočjo maske
torej dosežemo, da je krivda pilloried in the abstract, zasramovana v
abstraktnem, ne da bi nam bilo treba za to razkriti obličje samega krivca,
hkrati pa ta masquerade, maškarada, ki "ni razposajena in nevarna, ampak
"   Ibid.
Bentham. Panapticim: Pdstxcript. Pari II. Bowring IV. I.S8.
60
resna, pretresljiva in vzgojna", stopnjuje zdravilni učinek na gledalce.'" Za
pogled nedolžnih, se pravi za pogled tistih, ki jih odvračamo od kaznivih
dejanj, bi bila potemtakem krivda zapornikov v panoptikonu uprizorjena.
Pri uprizarjanju spektakla kaznovanja, ki naj bo čim bolj grozljiv, se
lahko opremo celo na izkušnje španskega autodafeja in inkvizicije. Res je.
da je bil sistem kaznovanja inkvizicije nepravičen in barbarski, toda sama
veščina, ki sojo inkvizitorji - s svečanimi procesijami, s svojimi emblema-
tičnimi oblačili, z grozljivo scenerijo itn. - pokazali pri doseganju čim
večjega slage effect, gledališkega učinka na gledalce, v Benthamovih očeh
deserves rather to he admired and imitated than condemned, prej zasluži
občudovanje in posnemanje kot pa obsojanje."
Pri izvršitvi kazni, ki v prvi vrsti služi kot svarilni zgled nedolžnim,
moramo potemtakem izrabiti vsako priložnost, da fasciniramo njihov
pogled: loose no occasion of speaking to the eye. pravi Bentham. Skladno s
tem je v Benthamovih očeh ključna oseba vsakega preudarno .sestavljenega
committee of penal law prav the manager of a theatre, gledališki ravna-
telj'", ki bi seveda znal poskrbeti za kar največji gledališki učinek samega
kaznovanja, se pravi iz samega kaznovanja narediti čim večji spektakel.
S spektakelsko razsežnostjo kaznovanja potemtakem okrepimo appar-
ent suffering, navidezno trpljenje, ne da bi nam bilo za to treba okrepiti
samo real suffering, realno trpljenje. Za to. da bi dosegli čim večji učinek
kazni na druge, kaznovanemu ni treba zadajati dodatnih, čezmernih
bolečin.
Kadar lahko enak učinek kazni na druge dosežemo z manj potratnimi
sredstvi, je vsakršna dodatna realna kazen čista zguba, pravi Bentham. Kaj
pa sama realna kazen, samo realno trpljenje - ali ni tudi to povsem odveč?
Strogo vzeto, kaznovani si kazni, tj. bolečin, ne 'zasluži', oziroma si jih
ne zasluži nič bolj, kot si v primeru bolezni 'zasluži' bolečino kirurgovega
reza: No man deserves punishment, nihče si kazni ne zasluži, pravi Ben-
tham. "Ali kirurg zareže v ud zaradi tega, ker bi si bolnik zaslužil bolečino?
' "    Bentham. Panopticim: Pnslscripr. Part I. str. 79. op.
"    Ibid.
Ibid.
61
Ne, pač pa zaradi tega, da bi pozdravil oboleli ud "." Povsem nesmiselno bi
bilo tudi pričakovati, da bi bilo mogoče s kazni|o kakorkoli poravnati' sam
prestopek, se pravi pričakovati, da bi lahko realno trpljenje kaznovanega
prestopnika sami žrtvi prestopka prineslo ustrezno zadoščenje - ta bo ob
pogledu na prestopnika, ki se zvija v bolečinah, pa naj bodo te še tako
peklenske, v vsakem primeru nezadovoljena in razočarana: s kaznovanjem,
se pravi z bolečinami, ki jih utrpi kaznovani prestopnik, v oškodovancu ni
mogoče proizvesti ugodja, ki bi bilo enakovredno bolečinam, ki jih je sam
utrpel kot žrtev prestopka, pravi Bentham.''' Itn.
"Videti je torej, da z realnostjo, tj. z realno kaznijo, z realnim trpljenjem,
ne dosežemo prav ničesar, česar ne bi dosegli že z videzom, tj. z navidezno
kaznijo, z navideznim trpljenjem.
Če poglavitni namen kaznovanja, tj. odvrnitev nedolžnih, dosežemo s
samim videzom - "kar dejansko deluje, je zgolj navidezna kazen" -, in če je
stvar sama oziroma realnost povsem odveč - "realna kazen je tista, ki
povzroča samo zlo"" -, ali ne bi bilo potemtakem mogoče povsem enakega
učinka kazni na druge doseči tudi z uprizoritvijo stvari same oziroma
realnosti, se pravi s hlinjenim kaznovanjem, s fikcijo'.' Na ta način bi bilo
namreč mogoče k totalni sreči skupnosti prispevati brez najmanjšega
utroška, se pravi, ne da bi nam bilo za to treba žrtvovati en sam delec sreče
kaznovanega.
Prav lahko bi, denimo, zgradili stavbo, ki bi bila od zunaj videti kot
panoptikon, iz njene notranjosti pa bi bilo občasno slišati grozljive krike -
seveda ne zapornikov, ki bi se zvijali v bolečinah, ampak ljudi, ki bi jih
najeli posebej za to, da kričijo. Drugi bi torej zgolj mislili, da so krivci za
svoja dejanja kaznovani, v resnici pa ne bi bil nihče kaznovan. Na ta način
bi namreč proizvedli a good of the second order, neko dobro v drugem
kolenu, hkrati pa bi .se vsakršnemu evil of the first order, zlu v prvem
kolenu izognili.
Ker pa bi bilo promoviranje benthamovskih ciljev s pomočjo prevare,
utvare, oziroma natančneje, s pomočjo videza, ki ni učinek stvari same
oziroma realnosti, z eno besedo, s pomočjo fikcije, kontraproduktivno -
Bentham. Plim for РигИчтеШиг}' Reform. Bowring 111. ."1,33; navajamo po Ross
Harrison. Benlluim (London: Routledge and Kegan Paul. I98.'î), str. 234.
Bentham, Introduction, str. 171, op. 1.
62
sam Bentham namreč proti nekritični, nepreudarni rabi fikcij nastopa z
ugovorom, da le-tc v duhu ljudi ustvarjajo nespoštovanje resnice, itn.;
fikcije so sprejemljive samo takrat, kadar so neizogibne, nujne -, je, po
besedah Rossa HarrLsona, "najboljši, tj. najenostavnejši, najzanesljivejši in
najcenejši način, da ustvarimo videz kaznovanja, prav s pomočjo stvari
sattle,"^' .se pravi s pomočjo pravega panoptikona.
To je brez dvoma res. Videza kaznovanja ne smemo ustvarjati z upri-
zorjenim spektaklom kaznovanja, tj. s fikcijo, ampak s stvarjo samo
oziroma realnostjo. Punishment is everywhere an evil, kaznovanje je
vsevpovsod zlo - but everywhere a necessary one. vendar vsepovsod nujno
zlo,'" pravi Bentham. Toda četudi zgradimo pravi panoptikon, četudi
potemtakem videz ustvarjamo s stvarjo samo oziroma realnostjo, se pravi
navidezno kazen z realno kaznijo in navidezno trpljenje z realnim trplje-
njem, se prevari, utvari, fikciji vendarle ne moremo povsem izogniti. Sam
pravi panoptikon, stvar sama, realnost sama ima namreč zmeraj že
strukturo fikcije. Da lahko namreč pravi panoptikon sploh deluje navzven,
da lahko torej, kot zgled, nedolžne odvrača od prekrškov - in ta njegova
funkcija ima pred procesiranjem zapornikov, zaprtih v njein, toliko večjo
težo, kolikor je število nedolžnih večje od števila slednjih -, mora seveda
najprej brezhibno delovati navznoter, se pravi navznoter vzdrževati
popolno disciplino in zapornike same odvračati od prekrškov. A tisto, kar
zapornike same odvrača od prekrškov, se pravi tisto, kar panoptikon
vzdržuje v njegovem notranjem ustroju, tisto, kar stvari sami daje notranjo
konsistenco. ni - kot bomo videli - nič drugega kot fikcija.
Čeprav torej s panoptikonom nedolžne od prekrškov odvračamo tako,
da videz ustvarjamo z realnostjo, pa mora realnost samo - zato, da z njo
sploh lahko ustvarjamo tak videz - zmeraj že vzdrževati nek drug videz, ki
sam ni učinek realnosti, se pravi neka fikcija. Čc od realnosti odvzamemo
to fikcijo, zgubimo tudi samo realnost.
Harri.son. Benlluim. sir 23.S; ef. tudi str. 219.
'"   Bowring I, .')28; navajamo po Janel Semple. BeiUluitn's Prison: A study of the
Panopticon Penitentiary (Oxford: Clarendon Press, 1993), .str. 25.
63
Panoptikon kot fikcija
Poglejmo zdaj, do katere mere je sam patioptikon, kot kazenska insti-
tucija, v svojem notranjem ustroju gledališki učinek oziroma fikcija.
Po Benthamu je panoptikon kombinacija nadzornikove apparent omni-
presence, navidezne vseprisotnosti in extreme facility of his real presence,
izjemne lahkotnosti njegove realne prisotnosti.'' Kar v panoptikonu
vzdržuje popolno disciplino, kar zapornike same odvrača od prekrškov, je
prav nadzornikova navidezna vsepnsotnost.
Primerjava med dvojicama realna prisotnost - navidezna vseprisotnost
in realna kazen - navidezna kazen oziroma realno trpljenje - navidezno
trpljenje se vsiljuje sama od sebe. Po Benthamu nainreč tako nedolžne kot
zapornike od prekrškov odvračamo z videzom - prve z navidezno kaznijo,
druge pa z nadzornikovo navidezno vseprisotnostjo -, vendar pa razmerje
med videzotn in realnostjo ni v obeh pritncrih enako.
Kakšno je razmerje med videzom in realnostjo pri kaznovanju, smo že
videli: pri kaznovanju namreč videz. tj. predstavo kazni v duhu nedolžnih,
ustvarjamo s stvarjo samo oziroma realnostjo - navidezno kazen z realno
kaznijo in navidezno trpljenje z realnim trpljenjem. Videz maksimiramo,
ker smo pred tem minimizirali stvar samo oziroma realnost: stvar samo
oziroma realnost, tj. realno kazen, realno trpljenje, pa smo minimizirali
zato, ker je le-ta sama na sebi zlo - in ne morda zaradi tega, ker bi bila pri
samem ustvarjanju videza kakorkoli moteča in ker torej z njo v duhu
nedolžnih ne bi bilo mogoče ustvariti predstave kazni. Realna kazen, realno
trpljenje namreč lahko - kot .svoj lastni videz - ustvari navidezno kazen,
navidezno trpljenje.
Drugače pa je z dvojico real presence, realna prisotnost - apparent
omnipresence, navidezna vseprisotnost. Kakšno je tu razmerje med
videzom in realnostjo? Poglejmo, kaj pravi Bentham. Tisti trenutek, ko se
nadzornik utelesi oziroma pokaže kjerkoli v panoptikonu, v očeh tistih, ki
ga vidijo, za ta čas zgubi svojo navidezno vseprisotnost: ti, ki ga vidijo,
zdaj kajpada lahko ugotovijo, ali je njegovo oko ta trenutek uprto vanje ali
ne; ti. ki ga vidijo, torej lahko vidijo, da niso videni. Nadzornik v tem
primeru svojo navidezno vseprisotnost ohrani samo v očeh tistih, ki ga ne
"   Benthain, Pannpluon: Leiters, Bowring IV, 4.4.
64
vidijo: ker ga ti ne vidijo niicjer v panoptilconu, seveda ne morejo videti, da
niso videni, ampaic si<lepajo, da se nahaja nelcje v svoji 'postaji', od koder
jih ta trenutek prav lahko gleda, medtem koje sam neviden.'"
Razmerje med nadzornikovo navidezno vseprisotnostjo in njegovo
realno prisotnostjo je potemtakem naslednje: manj ko je nadzornik realno
prisoten, bolj je navidezno vseprisoten; oziroma natančneje, navidezno
vseprisoten je, prav kolikor ni realno prisoten, saj za to, da svojo
navidezno vseprisotnost zgubi. zado.šča že bežna, prehodna izpostavitev
očem zapornikov. Videz torej tu stvar samo oziroma realnost izključuje.
Panoptikon torej ni navaden zapor, v katerem se paznik praviloma čim
več kaže, čim bolj izpostavlja očem zapornikov, ker ve, da je disciplina
zapornikov odvisna od njegove realne prisotnosti. Zato imamo v navadnih
zaporih navadno naslednjo situacijo: vse dotlej, dokler paznika ni nikjer
videti, zaporniki navadno lenarijo in se pretegujejo, brž ko se prikaže, pa za
njegov pogled uprizorijo delo, red in di.sciplino. Nasprotno, v
Benthamovem panoptičnem zaporu, kjer bi si bilo prej mogoče zamisliti
obratno situacijo - zaporniki bi namreč pridno delali vse dotlej, dokler
nadzornika ne bi bilo na spregled, v njegovi prisotnosti pa bi uprizorili
nedelo, nered in nedisciplino -, pa se nadzornik čim manj kaže, čim manj
izpostavlja očem zapornikov: vso svojo moč nad zaporniki namreč dolguje
prav svoji nevidnosti, oziroma natančneje, svoji invisible omnipresence,
nevidni vseprisotnosti'".
Z nadzornikovo realno prisotnostjo torej predstave njegove vseprisot-
nosti v duhu zapornikov ni mogoče ustvariti na enak način, kot lahko z
realno kaznijo v duhu nedolžnih ustvarimo predstavo kazni: medtem ko
lahko predstavo kazni, kot svoj lastni videz, proizvede sama realna kazen,
pa je stvar sama oziroma realnost, ki bi lahko, kot svoj lastni videz,
proizvedla predstavo vseprisotnosti, lahko bržkone edinole Bog.
O tem, kako daleč je seglo Benthamovo prepričanje, da je ustrezen
samo tisti videz, ki ga - kot svoj lastni videz - proizvede sama realnost, se
pravi prepričanje, daje stvar sama svoj najbolj ustrezni videz, svoja najbolj
ustrezna reprezentacija, dovolj zgovorno priča Benthamov lastni zgled. Ko
Bentham. Panapliam: Pustscripi. Part I. str. 8,3 in 89
"   Bowring XI. 96; navajamo po John Dinwiddy. Betitham (Oxford: Oxford University
Pre.ss. 1989), str. 92.
65
je pred smrtjo razmišljal, kaj bi lahko zapustil svojim učencem, kar bi jih
po njegovi smrti spominjalo nanj, na utemeljitelja filozofske šole, se,
razumljivo, ni odločil za portret, doprsni kip ali morda posmrtno masko,
ampak je sklepal nekako takole - ničesar ni, kar hi lahko Jeremijo
Benthama bolj ustrezno reprezentiralo, kot lahko Jeremija Bentham
reprezentira sam sebe. Neko stvar lahko najbolj ustrezno reprezentira le
ona sama - sleherna stvar je potemtakem .svoja lastna ikona, se pravi auto-
icon, avto-ikona. Zato je v oporoki naročil, naj njegovo telo po smrti
raztelesijo, ob razkosanem truplu pa naj se zberejo njegovi učenci in
poslušajo predavanje, ki ga bo imel anatom, ki bo vodil raztelesitev, na
temo 'On the use of the dead to the living', 'Kako lahko mrtvi koristijo
živim'; truplo naj nato preparirajo, oblečejo v njegova oblačila, v roke dajo
njegovo sprehajalno palico, na glavo poveznejo njegov slamnik in posadijo
na stol, na katerem je navadno sedel/" Benthamova poslednja želja je bila
izpolnjena v celoti. Tako lahko Benthama vidimo še danes: v veži Uni-
versity College v Londonu sedi v zastekljeni omari - in reprezentira sam
sebe. Ironija usode je hotela, da je preparacija trupla spodletela natanko v
točki, po kateri je moč presoditi, ali Benthamovo truplo res ustrezno
reprezentira samega Benthama, se pravi, ali je Benthamovo truplo res avto-
ikona ali ne, namreč prav pri glavi - preparirana glava je bila namreč
izrazito nepodobna glavi živega Benthama. Ker torej Bentham ni bil več
podoben samemu sebi in potemtakem nič več svoja lastna ikona, so morali
glavo kmalu po smrti nadomestiti z voščeno repliko - ironija ni samo v
tem, da se je navsezadnje prav na primeru samega Benthama izkazalo, da
stvar sama oziroma realnost ni nujno svoja najbolj ustrezna reprezentacija,
ampak pa tudi v tem, da je imel anatom, ki je opravil raztelesitev, kot
vodilo pri svojem delu, na voljo celo razpravo, ki v podrobnostih opisuje
postopke head shrinking, se pravi postopke prepariranja glav pri Maorih, ki
jo je napisal prav sam Bentham.
Nadzornika v očeh zapornikov odlikujejo še drugi božji atributi,
namreč vsevidnost, vsevednost, vsemogočnost itn. - ni pa stvari same
oziroma realnosti, ki bi te predstave v duhu zapornikov proizvedla kot svoj
lastni videz. Zato je vloga fikcije pri odvračanju zapornikov od prekrškov,
se pravi vloga fikcije v panoptikonu, bistveno drugačna kot pri odvračanju
Podroben in nadvse slikovit opis raztelesilve je najti v Harrison, Bentham, str. 1-2.3.
66
nedolžnih od prekrškov .v panoptikonom kot zgledom - kar je namreč v
panoptikonu treba uprizoriti za pogled zapornikov, je prav sama realnost,
se pravi Bog. Medtem ko nedolžne od prekrškov odvračamo z realnim
kaznovanjem, z realnim trpljenjem kaznovanih, pa zapornike v panoptiko-
nu od prekrškov odvračamo - s fikcijo Boga. Kar torej vzdržuje univerzum
panoptikona. je prav fikcija Boga. Odvračanje samih zapornikov v pan-
optikonu od prekrškov je potemtakem prav gotovo zgled benthamovskega
cilja, ki ga sam Bentham zastopa s pomočjo prevare, utvare, se pravi s
pomočjo videza, ki sam ni učinek realnosti - z eno be.sedo, s pomočjo
fikcije. In prav v tem je the ultimate stage effect, nenadkriljivi gledališki
učinek Benthamovega panoptikona - proizvede namreč fikcijo Boga z
vsemi njegovimi atributi.
Pogled in glas v panoptikonu
Bentham fikcijo Boga v panoptikonu proizvede s pomočjo pogleda in
glasu. Kakšen pogled in kakšen glas sta na delu v panoptikonu? V pan-
optikonu smo videni, ne da bi sami videli tistega, ki nas vidi; glas slišimo,
ne da bi videli tistega, ki govori - panoptikon torej obvladujeta pogled in
glas, ki sta nesubjektivirana, oddvojena od svojega nosilca, z eno besedo,
pogled in glas kot objekta.
S tem pa je že storjen prvi korak pri konstruiranju Boga - pogled in
glas, ki ju ni mogoče pripeti na nobenega nosilca, se namreč prav lahko
navzameta izjemne moči in tako rekoč sama po sebi konstituirata božje
atribute.
Pogled in glas v panoptikonu proizvajata dve tako zelo preprosti
pripravi, da bi lahko celo rekli, da Bog, ki ga konstituirata pogled in glas,
se pravi Bog panoptikona, nemara ni nič drugega kot zgolj učinek, a by-
product, stranski proizvod realizacije same arhitektonske zamisli - in sicer
njen neizbežni učinek. Bržčas ni dela človeških rok, ni ikone, ki bi nam
Boga bolj približala, bolj razodcia kot prav Benthamov panoptikon, čeprav
Bog panoptikona vendarle vseskozi ostaja skriti Bog, Bog, ki ljubosumno
skriva svoje obličje.
Poglejmo najprej glas v panoptikonu. Nadzornik svoje božje atribute v
precejšnji meri dolguje prav izjemnemu statusu svojega glasu: panoptikon
namreč obvladuje glas, ki ga - podobno kot tisti glas v filmu, ki ni del
67
diegetske realnosti in ki torej ne pripada nikomur znotraj univerzuma filma
- ni mogoče pripeti na' nobeno konkretno osebo znotraj univerzuma
panoptikona, se pravi prav Chionov breztelesni voix acousmatique. Po
Chionu namreč glasu, ki ni viden, tako rekoč samodejno pripišemo izjemne
moči: v naših očeh je tak glas praviloma obdarjen z božjimi atributi,
sleherna njegova beseda prihaja tako rekoč od Boga. Glas, ki je brez telesa,
glas, ki ni umeščen, deluje kot brezoblična grožnja, ki na nas preži od
vsepovsod. Še več, glas, ki sam ni viden, je v naših očeh praviloma glas, ki
vidi vse: prav za tistega, ki ga mi sami ne vidimo, navadno verjamemo, da
lahko vidi nas in vse tisto, česar mi sami ne vidimo; prostor je tako rekoč
preplavljen z njegovim pogledom. V glasu se božji atributi - vseprisotnost.
vsevidnost itn. - zrcalijo vse dotlej, dokler ni viden; tisti trenutek, ko glas
pripnemo na njegovega nosilca, tisti trenutek, ko torej glas najde svoje telo,
ko se utelesi, jih kajpada zgubi - za njegovega nosilca, ki seje v naših očeh
navzel izjemnih moči, pa se praviloma izkaže, da je pov.sem nebogljena
bitnost, primerljiva nam samim,"' itn.
Breztelesni voix acousmatique, ki ga v filmih največkrat vzdržujejo
telefoni, v panoptikonu vzdržujejo analogne priprave, ki podobno kot
telefon, dajo slišati glas, ne da bi razkrile tistega, ki govori. Nadzornik
namreč z zaporniki v celicah komunicira s pomočjo tako imenovanih
conversation tubes, bakrenih cevi, po katerih se njegov glas iz lože prenaša
v vsako celico posebej." Na ta način lahko nadzornik zapornikom izdaja
ukaze, jih opominja itn., ne da bi mu bilo treba zapustiti svojo postajo': se
pravi govori lahko, ne da bi se mu bilo za to treba izpostaviti očem
zapornikov - zaporniki ga lahko slišijo, ne morejo pa ga videti. Komunicira
lahko z vsakim zapornikom posebej, ne da bi ostali za to vedeli: ker razen
nagovorjenega zapornika nihče ne more vedeti, komu v nekem trenutku
nadzornik posveča vso svojo pozornost, seveda nihče ne more vedeti, daje
prav on sam tisti, ki ta trenutek ni nadzorovan; kljub temu, da se nadzornik
posveča zgolj enemu izmed zapornikov, nihče od ostalih ne more z
gotovostjo vedeti, da nadzornikovo oko ta trenutek ni uprto prav vanj.
'   Michel Chion, La voix au cinéma (Pariz: Cahiers du cinéma/Éditions de l'Étoile, 1982),
str. 2.'i-_33.
Bentham, Panopticim: Letters, .str. 41.
68
Poglejmo zdaj pogled v paiioptilconu. Pogled v panoptikonu proizvaja
tako imenovana inspection-lantern, priprava, ki je v Postscript. Part I
predstavljena kot rešitev dileme, pred katero je Benthama v Letters
postavljala nadzornikova loža. Ker je prison-keeper v panoptikonu obenem
tudi book-keeper, ker torej nadzornik ne izvaja samo nadzora, ampak mora
obenem voditi tudi knjige, je dilema, ki bi jo lahko imenovali 'the prison-
keeper's dilemma', 'ječarjeva dilema', v tem: če je v loži dovolj svetlobe, da
nadzornik lahko vodi knjige, potem seveda ne more učinkovito izvajati
nadzora, ker je viden iz celic; če pa v loži ni toliko svetlobe, da bi bil viden
iz celic, potem bi sicer lahko izvajal nadzor, ne bi pa mogel voditi knjig,"
Lanterna ima obliko dveh lijakov s kratkima vratovoma, lijaka pa se z
vratovoma stikata; na določenih mestih je preluknjana, v luknje pa so
vstavljena obarvana ali zatemnjena stekla, skozi katera gleda nadzornik;
velika je ravno toliko, da lahko iz nje nadzornik vidi vse okrog sebe, ne da
bi se mu bilo treba za to premakniti z mesta - zadošča zgolj zasuk glave ali
pa obrat telesa na mestu, kjer stoji oziroma sedi. Lanterna zaradi številnih
lukenj ne more biti popolnoma nepresojna, ampak je presvetljena, tako da
je nadzornikovo telo v njej do neke mere vidno - iz celic je vidno kot obris,
senca, kot nepresojen, temen madež.
Zdaj je problem seveda v tem: če je nadzornik vseprisoten, samo
kolikor je neviden, in če je vseviden, samo kolikor sam ni viden - ali
potemtakem njegova delna vidnost, ki jo dopušča presvetljena lanterna, v
kateri je viden kot obris, senca, kot nepresojen, temen madež, kakorkoli
načenja njegov atribut vseprisotnosti in njegov vsevidni pogled? Nikakor,
odgovarja Bentham. Na osnovi nadzornikove delne vidnosti, kot jo
dopušča lanterna, se namreč zapornik do ugotovitve, ali je nadzornikovo
oko ta trenutek uprto vanj ali ne, ne more dokopati nič lažje kot na osnovi
njegove nevidnosti. Nadzornikova delna vidnost je v tem primeru enako-
vredna nevidnosti - njegov atribut vseprisotnosti ni v ničemer ogrožen,
njegov pogled je še vedno vseviden, saj zapornik nikakor ne more videti,
da ni viden. Vse, kar namreč zapornik vidi v lanterni, je zgolj nepresojen,
temen madež, ki ga ves čas gleda nazaj.
'Ječarjeve dileme' ni več: v lanterni ima nadzornik dovolj svetlobe, da
lahko vodi svoje knjige, hkrati pa kljub svoji delni vidnosti ni nič manj
Bentham, Panopticon: Postscript. Part I, str. 80.
69
neviden, kot bi bil, če bi na nas prežal skrit v globini popolnoma
zatemnjene lože. Ne v enem ne v drugem primeru namreč nikoli ne
moremo z gotovostjo reči, da v nekem trenutku nismo videni - s to razliko,
da verjamemo, da nas iz lanterne nadzornik gleda tudi takrat, ko je v
resnici zatopljen v svoje knjige.
Pri konstruiranju Boga skoz iluzijo v.sevidnega pogleda Bentham ni
brez predhodnikov - nečesa na moč podobnega se je pred njim domislil že
Nikolaj Kuzanski, in sicer v spisu De visione Dei sive de icona iz leta
1453. Menihom ob Tegernskem jezeru je poslal tako vešče naslikan
portret, da je imel vsakdo, ne glede na to. od kod se je zazrl v sliko,
občutek, da ga le-ta gleda nazaj. Da bi jih prepričal o izjemnih odlikah
slike, jim je predlagal naslednji preizkus. Sliko naj obesijo na steno, nato
pa naj se razvrstijo v polkrogu okrog nje. Vsak izmed menihov bo zdaj sam
zase prepričan, da slika gleda prav njega in nikogar drugega. Da bi se
prepričali, da jih slika gleda tudi vse hkrati, da jim torej, kljub temu. da
sama miruje, lahko tudi sledi s svojim pogledom in daje potemtakem njen
pogled v.seviden, naj en menih, z očmi ves čas uprtimi v sliko, premeri
polkrožno pot v eno smer. drugi menih pa isto pot v obratni smeri. Ker
bosta oba imela občutek, da ju naslikani pogled - vsakogar posebej in oba
hkrati - ves čas spremlja, je visus iconae. pogled slike pač vseviden.
Kuzanec ta preizkus predlaga kot prvi korak na poti v mistično teologijo,
kot pogled, uvid, ki nas bo ponesel onstran vidnega, v samo božjo temo -
skratka, kot prvi korak na poti, ki se izteče v ugotovitev, da obstajam, ker
me Bog gleda, in da bi, brž ko bi Bog svoj pogled obrnil stran, prenehal
obstajati," itn.
V Kuzančevih očeh lahko samo iluzija 'vsevidnega' pogleda slike velja
za 'reprezentacijo' Boga. Nepredstavljivega, nevidnega itn. Boga preprosto
ni mogoče 'upodobiti' drugače kot tako, da naslikamo sam pogled, ki je, ne
glede na to, od kod se zazremo v sliko, ves čas upcrjcn prav v nas. Boga je
moč uzreti samo skoz takšen pogled, Bog je 'viden' samo v takšnem
pogledu - z eno besedo, Bog je sam ta pogled. Vsaka slika, ki zmore
ustvariti iluzijo takšnega pogleda - ne glede na to, za čigavo obličje gre, za
Kristusovo, angelovo ali pa za slikarjev avtoportret - torej razodeva Boga
Nikolaj Kuzan.ski, Ij^ Tubleuii <iu lu visian de Dieu (Pariz: l^s Éditions du Cerf, 1986).
str. 31-37.
70
in lahko potemtakem velja za 'ikono Boga'. Čeprav ,s tem delo človeških
rok razglašamo za ikono Boga, nam zaradi tega še ni mogoče očitati
idolatrije, saj, strogo vzeto, ne častimo same podobe, ampak neujemljivi
pogled, itn.
Bentham bi se bil bržčas pripravljen strinjati s Kuzancem glede tega, da
je Boga, that invisible and mysterious being, to nevidno in skrivnostno
bitje,' mogoče 'uzreti' samo v vsevidnem pogledu - prav gotovo pa se z
njim ne bi bil pripravljen strinjati glede tega, daje vsaka slika, ki ustvarja
iluzijo v.sevidnega pogleda, že ikona Boga: v Benthamovih očeh namreč
nobena slika, nobena ikona - razen Boga samega - ne more veljati za ikono
Boga. Lanterna lahko potemtakem za ikono Boga velja samo v primeru, če
je madež v njej - Bog.
Isti učinek, kot ga je Kuzanec dosegel s pomočjo 'ikone Boga', Ben-
tham doseže s pomočjo madeža v vidnem polju, 'v sliki', ki nas gleda nazaj.
Benthamova različica 'ikone' je tridimenzionalna: 'kongregacija' je okrog
nje zbrana v polnem, sklenjenem krogu, vendar pa smo v panoptikonu, za
razliko od Kuzančevih menihov, ki hodijo v polkrogu, ves čas pri miru in
tako rekoč priklenjent na eno samo točko. Kar seveda pomeni, da se o
v.sevidnosti pogleda madeža v lanterni ne bo mogoče prepričati na enak
način, kot se je bilo pri Kuzancu mogoče prepričati o vsevidnosti pogleda
slike. Za to, da bi se prepričali o tem, ali si tudi Benthamova lanterna
zasluži ime icona Dei, se pravi o tem, ali je madež v njej Bog ali ne, bo
namreč potreben neprimerno bolj zvijačen, neprimerno bolj pretanjen
prijem.
An utterly dark spot
Kako se torej po Benthamu prepričamo o vsevidnosti pogleda madeža?
Kako pri zapornikih ustvarimo vtis nadzornikove nevidne vseprisotnosti in
predstavo nenehnega nadzora? Kako si nadzornik v očeh zapornikov
pridobi atribut vsevidnosti? Kako nadzornika v očeh zapornikov
povzdignemo v Boga? Z eno besedo, kako po Benthamu konstruiramo
Boga?
Bentham, A Fragment im Ontolany. Bowring Vili, 196; .slovenski prevod: Razpiil 7, str.
110.
71
Bentham pravi taicole: idealno bi bilo, če bi bil vsak zapornik v vsakem
trenutku zares pod nadzorom; ker pa je to praktično nemogoče, lahko
poskusimo nekaj drugega, namreč to. da si bo vsak zapornik - ker bo imel
razlog, da bo kaj takega verjel, in ker se obenem ne bo mogel prepričati o
nasprotnem - v vsakem trenutku predstavljal, da je pod nadzorom.'" Kar je
torej v panoptikonu uprizorjeno, je sam nenehen nadzor; zaporniki niso
zares ves čas pod nadzorom, ampak si samo predstavljajo, da so.
Zapornik, ki nadzornika ne vidi - njune oči se tako rekoč nikoli ne
srečajo -, seveda ne more videti, da ni viden. Lahko pa se loti preizkušanja,
ali je nadzornikovo skrito, nevidno oko res ves čas uprto vanj ali ne, se
pravi preizkušanja, ali je nadzornikov pogled res vseviden, ali je nadzornik
res vseveden.
Kako lahko za nevidno oko, se pravi za oko, ki me, kot pravi J.-A.
Miller, regarde quand bien même il ne me voit pas, gleda tudi takrat, kadar
me ne vidi,"' ugotovim, kdaj me ne vidi? Enostavno: najprej popolnoma na
slepo tvegam nek manjši, še odpustljiv prekršek; če ugotovim, daje šlo to
dejanje neopaženo mimo. tvegam nadaljnji, tokrat težji, resnejši prekršek,
itn. S tovrstnim odkritjem se seveda lahko okoriščam oziroma ga izrabljatn.
Po Benthamu lahko kaj takega enkrat za v,selej preprečimo že vnaprej - in
sicer z enim samim prijemom. Namreč kako?
Izberemo najbolj neubogljivega, najbolj upornega med zaporniki in neprekinjeno
pazimo nanj vse dotlej, dokler ne opazimo prekrška. Zabeležimo si ga. Čakamo na
naslednji prekršek in si zabeležimo tudi tega. To počnemo ves dan - zapornik lahko
ta dan dela, kar hoče, če le ne tvega preveč resnega prekrška, ki bi terjal takojšnje
ukrepanje. Naslednji dan pa mu pokažemo seznam prekrškov. - Mistit si. da bn.š
osliil neopazen: zlorabil si mojo popuslljivosi - zdaj vidiš, tuilio zelo si se zmotil.
Drufiič te bom pustil pri miru dva ali pa deset dni - in dlje ko boš tako ravnal, težja
kazen le bo doletela. To bodi zgled vsem, da v tej hiši ni mogoče nekaznovano
grešiti.'
Potreben je seveda en sam tovrsten prijem - pa je nadzornik v očeh
zapornikov že vseviden; od tega trenutka naprej bo prav vsak zapornik zase
'''   Bentham, Panopticon: Letters, str. 40.
"   J.-A. Miller, Despotizem koristnega: panoptični stroj Jeremije Benthama', Problemi-
Razprave, 6-8, 1981, str. 18.
Bentham, Panopticon: Postscript. Part I, str. 81-82, op.
72
mislil, daje ves čas dejansko pod pogledom, da nobeno njegovo dejanje ne
more uiti budnemu, pazljivemu nadzornikovemu očesu. Četudi nadzornik
ne vodi več seznama morebitnih prekrškov, četudi nikoli več ne poseže
vmes, četudi sploh ne gleda več in ne pazi več. bodo to zdaj počeli
zaporniki sami - vsak bo pazil nase. vsak zase bo v duhu vodil seznam
svojih prekrškov in izračunaval težo kazni, ki ga bo slej ko prej doletela.
Kaj dosežemo s tem? Nič manj kot to, da bo od tega trenutka naprej v očeh
zapornika, ki je storil prekr.šek, pa zanj ni bil nemudoma kaznovan, sama
odsotnost nadzornikove intei-vencije - ki je zdaj prav lahko rezultat njegove
nepozornosti -, interpretirana kot odložitev neizbežnega kaznovanja.
Čeprav nadzornik povsem opusti nadzor, bo od tega trenutka naprej vsak
zapornik živel v prepričanju, da nadzornik preži prav nanj - v resnici pa
vsak zapornik preži le sam nase. Disciplina je ponotranjena. nadzornik sam
pa. strogo vzeto, odveč. Na ta način v duhu zapornikov ustvarimo vtis
nadzornikove nevidne vseprisotnosti in predstavo nenehnega nadzora.
Tako torej skoz iluzijo v.sevidnega pogleda madeža v lanterni konstruiramo
Boga in tako rekoč z enim samim prijemom spreobrnemo in pridobimo še
zadnjega skeptika: zdaj ne more biti nobenega dvoma več - v očeh subjek-
tov univerzuma panoptikona je pogled madeža vsevidni pogled Boga.
madež v lanterni je Bog. Nadzornik lahko od tega trenutka naprej - kot
vsak Bog. ki da kaj nase in ki je vreden svojega imena - z univerzuma
panoptikona mirno dvigne roke in se v miru posveti svojemu book-
keeping, knjigovodstvu; univerzum panoptikona lahko namreč od tega
trenutka naprej teče sam od sebe.
Nadzornikov pogled pa je vseviden tudi v nekem drugem smislu,
namreč v smislu, da vidi več. kot je vidno. Ker vse celice niso enako vidne
iz vsakega nadstropja osrednjega nadzornega stolpa, so nekateri izmed
zapornikov nadzornikovemu očesu občasno nevidni; ni pa celice, katere
vsaj en del. tj. sprednji del. ne bi bil viden iz vsakega nadstropja
nadzornega stolpa. Zato. da bi bil tudi nad tistimi celicami, ki z nekega
določenega nadstropja niso v celoti vidne, mogoč enak nadzor kot nad
tistimi, ki so s tega oči.šča presojne, je treba v njih na tleh narisati črto, ki v
nadzornikovih očeh razdvaja zapornikovo vidnost od njegove nevidnosti -
vse dotlej, dokler zapornik te črte ne prestopi, je viden, ko pa jo prestopi,
postane neviden. Nevidnost je - nič manj kot vidnost - zanesljiv pokazatelj
za to, kje natanko se ta trenutek nahaja zapornik; če ga ni videti, če je
73
neviden, se v compact microcosm, v sklenjenem, strnjenem mikrokozmosu
panoptikona lahko nahaja saino onstran črte, ki v nadzornikovih očeh
razmejuje njegovo vidnost od nevidnosti. V panoptikonu nadzornikovemu
pogledu torej ni mogoče ubežati niti v primeru, če se skrijemo njegovim
očem in se napravimo nevidne - ko namreč zapornik prestopi črto in
postane neviden, his very invisibility is a mark to note him by, prav sama
njegova nevidnost postane znamenje, po katerem ga lahko opazimo,'" pravi
Bentham. V presojnem, s svetlobo preplavljenem univerzumu panoptikona
je sama nevidnost postala pozitivna kvaliteta in tako rekoč vidno znamenje
zapornika. V panoptikonu je nadzornik potemtakem dejansko vseviden -
njegov pogled seže čez meje vidnega, v samo nevidno.
Madež, ki nam vrača pogled, pa lahko po Benthamu tvori dobesedno
karkoli. Ker je lanterna presvetljena, bi zaporniki iz svojih celic seveda
lahko ugotovili, ali je nadzornik v njej ali ne: z drugimi besedami, v
nadzornikovi odsotnosti bi lahko videli, da ta trenutek niso videni. Zato
mora nadzornik svojo morebitno odsotnost (lanterno seveda zapusti tako,
da zaporniki tega ne vidijo: spusti se skozi loputo v tleh in po notranjosti
središčnega stolpa navzdol) prikriti tako, da v lanterno namesti any opaque
object, poljuben nepresojen predmet.'" Razlika med neživitn predmetom, ki
ves čas miruje, in nadzornikovim telesom, ki je občasno v gibanju, pa vsled
satTie majhnosti odprtin v lanterni ne bi bila opazna, pravi Bentham. Kar
torej zdaj tvori madež, ki zapornikom vrača pogled, kar zdaj vzdržuje
v.sevidni pogled, je prav poljuben nepresojen predmet. Torej ne glede na to,
kaj je tisto, kar v lanterni tvori madež - samo nadzornikovo telo ali pa
poljuben nepresojen predmet - bodo zaporniki ves čas imeli občutek, da so
pod nenehnim nadzorom.
Če so torej zaporniki v panoptikonu awed to silence by an invisible eye,
pa tisto, kar jih gleda, ni nujno par oči oziroina nadzornik sam, ampak tisto
- karkoli jc že to -, kar v presvetljeni lanterni konstituira an utterly dark
spot, popolnoma temen madež. Kar je torej v panoptikonu uprizorjeno, je
prav sam v.sevidni pogled. Lanterna je potemtakem dobesedno priprava za
proizvajanje, reproduciranje vsevidnega pogleda. Iz katerekoli celice na
obodu panoptikona se zazremo v lanterno - v vsakem primeru nas bo
Ibid. str. 71.
Ibid,, str, 82,
74
temen madež vedno gledal nazaj, 'nadzornikovo' oko bo v vsakem trenutku
uprto prav v nas. Ali z Benthamovimi besedami, in a Panopticon the
inspector's back is never turned, v panoptikonu nam nadzornik nikoli ne
kaže hrbta."
Bog kot ne-bitnost
Boga z vsemi njegovimi atributi torej v panoptikonu proizvedemo na
podoben način, kot v znamenitem Hitchcockovem prizoru skoz sestavljanje
avtomobila 'proizvedemo truplo:
Posneti sem hotel dolg prizor pogovora med Caryjem Gramom in enim izmed
tovarniških delavcev, ki hodita vzdolž tekočega traku v Fordovi tovarni avtomo-
bilov. Pogovarjala bi se denimo o enem izmed preddelavcev V ozadju vidimo, kako
kos za kosom sestavljajo avtomobil. Koje avtomobil, katerega sestavljanje iz delov
sta opazovala, dokončan in pripravljen, da ga odpeljejo, se inoža spogledala in
vzklinkneta, "Ali ni to čudovito!" Zatem pa odpreta vrata avtomobila - in ven pade
truplo. '
Nič manj ne bi ostrmeli, če bi spremljali gradnjo Benthamovega panopti-
kona. ki bi ga kos za kosom sestavili pred našimi očmi: čeprav bi
sestavljali panoptikon. ne bi proizvedli samo stavbe, ampak tudi Boga v
njej. Panoptikon morda res ni nič drugega kot zgolj a simple idea in
architecture, preprosta zamisel v arhitekturi," kot pravi Bentham, toda ko
to zamisel, zvesto sledeč Benthamovim načrtom, enkrat uresničimo, smo
tako rekoč hkrati s samo stavbo, ki smo jo zgradili iz opeke, lesa itn. -
proizvedli tudi Boga. Samo obžalujemo lahko, da sta oba - tako opisani
Hitchcockov prizor kot Benthamov panoptikon - ostala nikoli uresničeni
zamisli svojih avtorjev.
V Benthamovih očeh jc panoptikon živa bitnost, artificial body, umetno
telo, ki ga pri življenju vzdržuje nadzornik s svojim pogledom in glasom:
the lodge is the heart, which gives life and motion to this artificial body.
"   Ibid., sir 96.
François Truffaut, Hilth(ii<k (New York: .Simon and Schuster, 198.3). str, Z.*!?.
"   Bentham, Paiuiptiam: Preface. Bowring IV, 39,
75
loža je srce, ki oživlja in giblje to umetno telo.'"' Lastnosti, odlike, ki se
manifestirajo v delovanju tega umetnega telesa, so certainty, promptitude,
and uniformity, zanesljivost, hitrost in enoličnost, z eno besedo, umetno
telo deluje s clockwork regularity, z natančnostjo urnega mehanizma:
action .scarcely follows thought quicker than execution might here he made
to follow command, dejanje komajda hitreje sledi misli, kot lahko v
panoptikonu izvršitev sledi ukazu."
Še več, videti je celo. da je nadzornik z umetnim telesom tesneje
povezan kot s svojim lastnim telesom. Medtem koje, po eni strani, njegovo
lastno telo tako rekoč ohromljeno - nadzornik se tako rekoč ne premika;
nadzor opravlja z ene same točke, tako da je v svoji lanterni nemara celo
bolj utesnjen kot zaporniki v svojih celicah -, pa, po drugi strani, s pomočjo
pogleda, ki ga proizvaja inspection-lantern, in glasu, ki ga proizvajajo
conversation tubes - ti pripravi potemtakem predstavljata arterije in
živčevje umetnega telesa -, v popolnosti obvladuje umetno telo. Nadzornik,
ki inu v umetnem telesu ne more uiti nobena podrobnost - vidi namreč prav
vsak zapornikov gib, vključno z najmanjšim trzljajem obraznih mišic'" -, je
potemtakem z ozirom na umetno telo udejanjena fantazma spinozističnega
vsevednega anatoma, ki se do najmanjše podrobnosti zaveda vsega, kar se
dogaja v njegovem telesu. Tako da nadzornik prej kot svoje lastno telo
naseljuje oziroma animira umetno telo, se pravi sam panoptikon.
Umetno telo bi brez nadzornika, ki ga oživlja in giblje s svojim nadzo-
rom, kajpada odmrlo; z drugimi besedami, univerzum panoptikona bi brez
Boga, ki ga vzdržuje s svojim vsevidnim pogledom in nevidnim, akuzma-
tičnim glasom, razpadel. Kljub temu pa univerzum panoptikona ni ber-
keleyevski univerzum in Bog panoptikona ni berkeleyevski Bog. Pri
Berkeleyu bi univerzum brez Boga, ki ga ves čas zaznava, oziroma
natančneje, ki si ga ves čas zamišlja, prenehal obstajati: univerzum je,
strogo vzeto, fikcija domišljije Boga - brž ko bi si ga Bog prenehal
zamišljati, bi seveda prenehal obstajati. Tudi za univerzum panoptikona je
mogoče reči, da obstaja samo toliko časa, dokler ga vzdržuje Bog s svojim
pogledom, vendar pa je med obema univerzumoma neka ključna razlika;
"    Bentham. Pímaplicim: Pastsnipl. Pari I. sir. 8.3-84.
Ibid.. str. 8.'i.
Bentham, Panopticon: Letters, str. 47.
76
pri Benthamu ni univerzum fikcija Boga, ampak je sam Bog fikcija
subjektov tega univerzuma. Res je. Bog je tisti, ki s svojim pogledom
vzdržuje ta univerzum - toda subjekti univerzuma so tisti, ki si ta pogled
zamišljajo v polju Drugega. Univerzum panoptikona bi potemtakem
razpadel tisti trenutek, ko bi si zaporniki prenehali zarnišljati Boga,
oziroma natančneje, ko bi si nadzornika prenehali zamišljati kot Boga, se
pravi tisti trenutek, ko bi ta ostal brez božjih atributov.
Čeprav torej Bog panoptikona ne obstaja, ima, kot smo videli, vendarle
povsem realne učinke; čeprav je zgolj fikcija domišljije zapornikov, se
pravi imaginarna ne-bitnost, bi univerzum panoptikona brez njega razpa-
del. Še več. lahko bi celo rekli, da Bog panoptikona svoje realno
učinkovanje dolguje prav svojemu ontološkemu statusu fikcije.
Ne le fiktivne bitnosti, ki tudi same ne obstajajo, vendar ne na enak
način kot ne-bitnosti, saj jih za razliko od slednjih odlikuje a sort of verbal
reality, nekakšna verbalna realnost,' zaradi katere se kljub pridevku
fiktivne, vendarle imenujejo bitnosti - tudi imaginarne ne-bitnosti, ki so
povsem nerealne, imajo lahko pov.sem realne učinke.'*
Vzemimo najprej kot zgled realnega učinkovanje fiktivne bitnosti
pravico, ki v Benthamovih očeh velja za ethical fictitious entity, za etično
fiktivno bitnost. Čeprav neka moja pravica ni realno obstoječa bitnost,
čeprav je torej zgolj eden izmed tako imenovanih fictitious objects,
fiktivnih objektov, se pravi objektov, katerih obstoj zgolj hlinimo v
domišljiji, se drugi vendarle nc more se obnašali, kot da ne bi obstajala;
čeprav zanjo, strogo vzeto, ne morem reči, da jo imam, se drugi vendarle
ne more obnašati, kol da je ne bi imel. Za neizpolnjevanje ti.ste svoje
dolžnosti, v kateri se zrcali moja pravica, je namreč drugemu zagrožena
kazen, se pravi izkustvo bolečine oziroma zgube ugodja"' - bolečina in
ugodje pa sta po Benthamu realni bitnosti par excellence, namreč percep-
"    Bentham, Clìreslomallìiu. Bowring Vili. 126. op.
'* O Benthamovem razlikovanju med fiktivnimi bitnostmi in imaginarnimi ne-bitnostmi in
njegovih nevšečnostih, glej: Harrison, Benlluim, str. П-\05; Jacques Bouvresse, 'La
théorie des fictions chez Bentham', in Rcgíiids sur Bentham et l'ulililarisme (Ženeva:
Librairie Droz, 1993), str. 87-98; .Slavoj Žižek, Tanyìng with the Negative (Durham:
Duke University Press. 1993), str. 83-89.
" Bentham, A Fragment im Government (Cambridge: Cambridge University Press, 1988),
str. 108, op.: Introclui lion. sir. 224. op. I.
77
tibie real entities, zaznavni realni bilnosli. Čeprav torej pravica ni realno
obstoječa bitnost, čeprav njen obstoj zgolj hlinimo v domišljiji - ima
vendarle povsem realne učinke.
Zgled realnega učinkovanja imagmarnih ne-bunosti pa lahko razvijemo
kar ob Benthamovem strahu pred duhovi. V Benthamovi izjemno zapleteni
ontologiji so duhovi - podobno kot škrati, vampirji, hudič itn. - fabulous
maleficent beings, izmišljena hudobna bitja.*' oziroma natančneje, imagi-
nary non-entities, imaginarne nc-bitnosti. Po svojem ontološkem statusu
potemtakem ustrezajo Bogu. ki je po Benlhamu - prej kot superhuman
inferential entity, nadčloveška izpeljana bitnost - prav non-entitv. ne-
bitnost.^' Čeprav je Bentham duhove uvrščal med imaginarne ne-bitnosti,
čeprav torej ni verjel, da obstajajo, pa ga jc. po njegovih lastnih besedah,
tako rekoč vse življenje preganjal patološki strah pred njimi.
Benthamova drža do duhov je paradoksna:
*'   Navajamo po C. K. Ogden. Bcnlliam's Tlifun- nf Fuliuns (London: Kegan Paul, 19.32),
sir. xiv.
Bentham. A l-ra^mcni on Oiilalni;). str. 19.'i-96; slovenski prevod, str. 109-K).
"This subject of ghosts has been among the torments of my life. Even now, when sixty
or seventy years have passed over my head since my boyhood received the impression
which my grandmother gave it, though my judgement is wholly free, my imagination is
not wholly so" (navajamo po Ogden, Bcnihain's Tliemy c/ Fiitiniis. str. xii O teni. kako
moíian je moral biti Benthamov sirah pred duhovi, navsezadnje dovolj zgovorno priča že
dejstvo, da je v njegovih očeh prav strah pred duhovi eden od poglavitnih argumentov
proti pniliiii^ed solilary cmifincmcnl. daljši osamitvi zapornikov, tj kaznovanju
zapornikov z zapiranjem v zatemnjene samice za daljši čas: "When the external senses
are restrained from action, the imagination is more active, and produces a numerous race
of ideal beings. In a stale of solitude, infantine superstitions, ghosts, and sfiectres. recur
to the imagination This, of itself, forms a sufficient reason for not prolonging this
species of punishment, which may overthrow Ihe powers of the mind, and produce
incurable melancholy... if greatly prolonged, it would scarcely fail of producing
madness, despair, or more commonly a stupid apathy" (Bowring I, 42fi; navajamo po
.Semple, Bciitluiin's Prixan. sir 132). Ta problem panoptikon rešuje s tem, da uteleša u
paruddx (if (Tíiwded síililude. paradoks osamitve v množici - vsak izmed zapornikov je
dobesedno 'sam v množici', tj. v množici, pa vendar sam zase.
78
Nihče ni bolj udno prepričan o neobsloju duhov kol prav jaz sam - toda tisti tre-
nutek, ko v temnem prostoru ležem k počitku, se ml že začno vsiljevati ti instru-
menti strahu.
Strogo vzeto, nihče iztned ti.stih, ki jih je strah duhov, najbrž ne verjame,
da duhovi zares obstajajo; ne le Bentham, prav vsi najbrž verjamctno, da so
duhovi zgolj fikcija na.še domišljije, pa vendar nas je duhov kljub tetnu
strah.
Ta paradoks pa je samo navidezen: duhov nas namreč ni strah kljub
temu, da ne obstajajo - ampak bržčas prav zaradi tega, ker ne obstajajo.
Namreč се.ча nas je v resnici strah, kadar pravimo, da nas je strah duhov?
Prav vdora nečesa radikalno drugačnega, neznanega, temačnega v naš svet.
In tega strahu bi se bržkone otresli, če bi lahko ugotovili, da duhovi zares
obstajajo; oziroma z besedami Paula Veyna, ki se tudi sam "nevrotično
boji duhov": "nič me ne bi moglo bolj pomiriti kot ugotovitev, da duhovi
'zares' obstajajo."*' V tem primeru bi jih pač lahko obravnavali na enak
način, kot obravnavamo vse ostale realne bitnosti, bili bi pač pojavi,
primerljivi z vsemi ostalitni pojavi. Če se strahu tudi v tem primeru ne bi
povsem otresli, če bi nas bilo še strah, bi nas bilo strah na drugačen način -
zdaj bi se duhov bali na enak način, kot se bojimo vseh tistih realnih
bitnosti, ki jih navadno označujemo kot hudobne, denimo pobesnelega psa.
Da je to res, lahko uvidimo, če se vprašamo, kaj dosežemo, če se
poskusimo strahu pred duhovi otresti s spodbijanjem njihovega obstoja, .se
pravi tako, da se začnemo prepričevati, da ni res. da bi duhovi obstajali, in
da je potemtakem naš strah pred njimi prazen itn. - kajpada, strahu s tem
nikakor ne bomo pregnali; nasprotno, strah bo postal le še močnejši, tako
da bi nemara lahko celo rekli, da bi bilo prav to, če bi nam obstoj duhov
zares uspelo ovreči, šele neznosno. Da spodbijanje obstoja duhov ne more
odpraviti strahu pred njimi, še več, da s takšnim početjem strah kvečjemu
še stopnjujemo, in da bi bilo listo, kar bi nas šele lahko pomirilo, bržkone
prav ugotovitev, da duhovi zares obstajajo - o tem dovolj zgovorno priča
Benthamova lastna izkušnja: čeprav se je - z namenom, da bi se otresel
strahu - vsak večer pred spanjem zatekal k preinislekom, ki spodbijajo
Ogden, Bciitluims Tlicnn- of h'i( Ikiiis. str. xvi.
79
Paul Veyne, Did llie Greeks Iteliere in llieir myitis? (Chicago: The University of Chicago
Press, 1988), str. 87.
44
obstoj duhov/' ga je tisti trenutek, ko se je znašel sam v temi, vsakokrat
znova popade! strah. Strah ga je torej popade! kljub tem premislekom,
oziroma natančneje, prav zaradi njih. Če ga spodbijanje obstoja duhov ni
moglo pomiriti, potem pač ni bil olyxtoj duhov tisto, česar ga je bilo strah -
ga je že moralo biti strah česa drugega. Če je bilo Benthama česa strah,
potem ga je bilo lahko strah samo neohstoja duhov, se pravi prav tega, da
so duhovi imaginarne ne-bitnosti. Bentham bi najbrž lahko pomirjeno
zaspal šele takrat, ko bi ugotovil, da duhovi vendarle obstajajo in da
potemtakem niso zgolj fikcija. Z drugimi besedami, .šele takrat, ko bi
ugotovil, da duhovi zares obstajajo, bi se lahko začel obnašati tako, kot da
ne obstajajo.
Strah pred duhovi je tnorda najčistejši zgled tega, kako neka imaginarna
ne-bitnost svoje realno učinkovanje dolguje prav svojemu ontološkemu
statusu fikcije - če duhovi ne bi bili fiktivni, čc bi bili realno obstoječe
bitnosti, potem ali sploh ne bi učinkovali ali pa bi učinkovali na drugačen
način.
Podobno kot duhovi, tudi Bog panoptikona učinkuje samo kot fikcija:
brž ko se 'skriti Bog' panoptikona utelesi, brž ko torej navidezno vseprisot-
nost Boga v očeh zapornikov nadotnesti nadzornikova realna prisotnost,
brž ko se fikcija, se pravi imaginarna ne-bitnost, ki se je navzela božjih
atributov, transfortnira v realno bitnost, primerljivo nam samim, se pravi v
povsem nebogljenega nadzornika - potem ali sploh ne učinkuje več ali pa
učinkuje na radikalno drugačen način. Če nadzornik učinkuje tudi še s
svojo realno prisotnostjo, pa zapornikov s takšnim učinkovanjem prav
gotovo ni več mogoče odvračati od prekrškov enako učinkovito kot z
invisible inspection, z nevidnitn nadzorom. Nadzornik lahko namreč
brezhibno delovanje panoptičnega zapora vzdržuje samo, kolikor sam
nastopa kot Bog, .se pravi, kolikor ga v očeh zapornikov odlikujejo božji
atributi, tj. navidezna vseprisotnost, vsevidni pogled itn. - z eno besedo,
satno kot fikcija domišljije zapornikov. Bog potemtakem univerzum
panoptikona vzdržuje prav s svojim neobstojem.
Pri Lacanu, ki se je pogosto skliceval prav na Benthamovo teorijo fik-
cij, najdemo analogen premislek ob tematizaciji ljubezni do Boga. Kot nas
je duhov in Boga panoptikona strah, prav kolikor so imaginarne ne-
*    Ogden, Benilum's Tlìcarv of Fií linns, str. xvi.
80
bitnosti, se pravi prav zaradi tega. ker ne obstajajo, pa po Lacanu Boga
ljubimo prav zaradi tega. ker ne obstaja. Kar namreč v objektu ljubimo, je
prav tisto, kar mu manjka. Kaj je tisto, kar v Bogu, ki mu očitno nič ne
manjka, sploh lahko ljubimo? Ali z drugimi besedami, če ima veljavo
znamenja ljubezni lahko samo darilo nečesa, česar nimamo - ali potem-
takem Bog, ki mu nič ne manjka, sploh lahko kaj da? Ker ima Bog pač vse,
očitno nima ničesar, kar bi lahko dal. Edino, kar lahko Bogu. ki je domne-
vno totalna polnost biti. manjka, je. kot pravi Lacan, prav poglavitno v biti,
tj. obstoj. Iluzija je. če mislimo, da Boga ljubimo zato, ker je totalna
polnost biti - edini razlog, zaradi katerega Boga ljubimo, je ta, da morda
sploh ne obstaja.^" Če torej Boga ljubimo, ga ljubimo prav zaradi tega, ker
je non-entity, ne-bitnost.
Nadzornik sam zase prav gotovo ve, da, kot Bog, v resnici sploh ne
obstaja - kot Bog, nadzornik obstaja samo skoz prevaro, samo kot fikcija.
Ker svoje božanske atribute dolguje prav svoji nevidnosti, se mora ves čas
skrivati, prezati v temi, itn. Živi v nenehnem strahu, da zaporniki ne bi
ugotovili, da v resnici sploh ne obstaja. Če bi Bentham s svojo zamislijo
uspel, se pravi, če bi bil panoptikon dejansko zgrajen in bi on sam postal
njegov inspector-manager - Bentham je namreč mesto madeža, mesto
Boga v panoptikonu namenil sebi -, potem bi bržčas, podobno kot kasneje
Althusser, tudi sam postal žrtev fantazme o lastnem neobstoju. Kot beremo
v Althusserjevi avtobiografiji L'avenir dure longtemps, je bil ta sam zase
prepričan, da v resnici sploh ne obstaja oziroma da obstaja zgolj kot fikcija
domišljije drugih; sam za.se je torej verjel, da je zgolj imaginarna ne-
bitnost. Podobno kot Benthamov nadzornik, ki, kot Bog, obstaja zgolj skoz
prevaro, se pravi s privzemanjem božjih atributov, tudi Althusser sam zase
pravi: "obstajal sem samo skoz prevaro, tj. s privzemanjem karakteristik, ki
niso bile moje."^' Knjige je objavljal zato, da bi prikril dejstvo, da ne
obstaja, in ob izidu vsakokrat znova trepetal, da drugi ne bi sprevideli
njegove prevare in uvideli, da ga v resnici sploh ni. Se več, po lastnih
besedah se je za vsako ceno poskušal pokončati prav zato, ker ni nikoli
Cf. Jacques Lacan. U Séminaire, livre IV: lui relaiian ti'nhjel (Pariz: Éditions du .Seuil,
1994), 8. poglavje.
Louis Althusser, The Future Ui.st.s a Lani^ Time (London: Chatto and Windus, 199.3), str.
93.
81
obstajal."'^ Ker je obstajal zgolj kot fikcija domišljije drugih, samega sebe,
razumljivo, ni mogel pokončati drugače kot tako, daje poskušal pokončati
tiste, katerih fikcija je bil; začel je prav pri osebi, ki je najbolj verjela v
njegov obstoj...
J.-A. Miller nekje pravi, da panoptikon ni nič drugega kot
"materializirana klasifikacija" oziroma "klasifikacija, vpisana v kamen" -
kot so, po drugi strani, neskončne klasifikacije, logična drevesa, delitve,
tabele itn., ki jih ves čas izdeluje Bentham, zgolj "zapori govorice" oziroma
"zapori za besede."^' Bentham, ki seje teoretskega spoprijema s fikcijami,
po lastnih besedah, lotil zato, da polje fiktivnih bitnosti v sinoptičnih
tabelah bitnosti ne bi ostalo an absolutely dark spot""' oziroma an utterly
dark spot,'' absolutno oziroma popolnoma temen madež - je s tem. da je v
panoptikonu ustvaril Boga, sam ustvaril fikcijo prav v obliki temnega
madeža.
Miran Božovič
Ibid., str. 277.
Miller, 'DespotizeiTi koristnega", str. 2.'i-26.
sil
Bentham, Chreslnmaltiia, Bowring VIII, 119-20.
Ibid., str. 127, op.
82
Filozofija skoz psihoanalizo
Gilles Deleuze
LOGIKA SMISLA
o POSTAVITVI V SERIJE
Paradoks, iz katerega izhajajo vsi drugi, je paradoks nedoločene
regresije. Torej ima regresija nujno serielno formo: vsako ime designator
ima smisel, ki mora biti opisan z drugim imenom, П|—>П2^пз^П4... Če
upoštevamo zgolj sosledje imen, potem izvaja .serija sintezo homogenega
in vsako ime se od predhodnega razlikuje le po svojem položaju, stopnji ali
tipu: dejansko je, skladno s teorijo "tipov", vsako ime, ki opisuje smisel
predhodnega, za eno stopnjo nad tem imenom in nad tistim, kar opisuje.
Toda če upoštevamo ne več preprosto sosledje imen. ampak tisto, kar se v
tem sosledju niza, potem vidimo, daje vsako ime ujeto v opisovanje, ki ga
izvaja, in nato v smisel, ki ga izraža, kajti to je tisti smisel, ki služi kot opis
drugega imena: prednost predstavitvze Lewisa Carrolla je bila natanko v
tem, daje izpostavila to razliko narave. Tokrat gre za sintezo heterogenega;
ali bolje, serielna forma se nujno udejanja v simultanosti najmanj dveh
serij. Vsaka edinstvena serija, katere homogeni termini se razlikujejo le po
tipu ali stopnji, nujno subsumira dve heterogeni seriji, od katerih vsako
serijo konstituirajo termini enakega tipa ali stopnje, ki pa se po naravi
razlikujejo od terminov druge serije (seveda pa .se lahko od njih razlikujejo
tudi po stopnji). Serielna forma je potemtakem bistveno multiserielna.
Takšna je tudi že v matematiki, kjer ima serija, ki je oblikovana v bližini
točke, edini interes le glede na drugo serijo, ki je oblikovana okoli druge
točke in ki se steka s prvo ali pa se z njo razhaja. Alica je zgodba oralne
regresije; toda "regresijo" moramo najprej razumeti v logičnem smislu, v
Prevedeno po: Gilles Deleuze. Lof^iijiie du sens. Minuit, 1969, str. .'ïO-56. str. 6.3-66 in
str. 83-91;.
83
smislu sinteze imen; in forma homogenosti te sinteze subsumira dve
heterogeni seriji oralnosti, jesti-govoriti, stvari, ki jih lahko zaužijemo-
smisli, ki jih lahko izrazimo. Tako je sama serielna forma tista, ki nas
napotuje na pravkar opisane paradokse dualnosti ter nas sili k temu, da jih
ponovno obravnavamo s tega novega vidika.
Dejansko sta dve heterogeni seriji lahko določeni na različne načine.
Upoštevamo lahko serijo dogodkov in serijo stvari, kjer se ti dogodki
izvajajo ali ne izvajajo; ali pa serijo glagolov in serijo pridevnikov ter
samostalnikov; ali pa serijo ekspresij in smisla, serijo opisov in opisanega.
Te variacije niso prav nič pomembne, saj predstavljajo zgolj stopnje
svobode za sestavo heterogenih serij; to je ista dualnost, to smo videli, ki
poteka zunaj med dogodki in stanji stvari, po površini med trditvami in
opisanimi objekti ter znotraj trditve med ekspresijami in opisi. Bolj
pomembno pa je to, da lahko oblikujemo dve seriji znotraj navidez
homogene forme: lahko torej obravnavamo dve .seriji stvari ali seriji stanj
stvari; ali pa dve seriji dogodkov; ali pa dve seriji trditev; ali pa dve seriji
smisla ali ekspresij. Ali to pomeni, da je konstitucija serij prepuščena
arbitrarnosti?
Zakon dveh simultanih serij je v tem, da nista nikoli enaki. Ena pred-
stavlja označevalca, druga označetica. Toda omenjena termina prejmeta
glede na našo terminologijo poseben pomen. "Označevalec" imenujemo
vsak znak, kolikor na sebi predstavlja katerikoli aspekt smisla; nasproti
temu je "označenec" tisto, kar služi kot korelativ temu aspektu smisla, se
pravi tisto, kar se znotraj relativne dualnosti s tem aspektom definira.
Potemtakem označenec ni nikoli smisel sam. V zoženem pomenu je tisto,
kar je označenec, pojem; v širšem pomenu je to vsaka stvar, ki je lahko
definirana skozi razliko, ki jo takšen ali drugačen aspekt smisla potegne za
seboj. Tako je označevalec najprej dogodek kot logični idealni atribut
stanja stvari, označenec pa stanje stvari z njihovimi realnimi kvalitetami in
relacijami. Nadalje je označevalec trditev v njeni celoti, v kolikor vsebuje
razsežnosti opisa, manifestacije, pomena v ožjem smislu; označenec pa je
neodvisen termin, ki ustreza tem razsežnostim, se pravi pojem, vendar prav
tako opisana stvar ali manifestirani subjekt. Končno pa je označevalec
edina razsežnost ekspresije, ki v resnici poseduje privilegij, da ni povezana
z neodvisnim terminom, kajti zunaj ekspresije smi.sel kot izražen ne
obstaja; in tako je sedaj označevalec opis, manifestacija ali celo pomen v
84
ožjem smislu, tj. trditev, v kolikor se v njej razlikuje smisel ali izraženo.
Ko torej razvijamo serielno metodo, ko ob tem upoštevamo dve seriji
dogodkov, ali pa dve seriji stvari, ali pa dve seriji trditev, ali pa dve serijr
ekspresij, je homogenost zgolj dozdevna: vselej ima ena serija vlogo
označevalca, druga pa vlogo označenca, četudi se te vloge tedaj, ko
spremenimo naše stališče, zamenjajo.
Jacques Lacan je v pripovedi Edgarja Poca izpostavil obstoj dveh serij.
Prva serija: kralj, ki ne vidi obremenilnega pisma, ki gaje prejela njegova
žena; kraljica, ki si je oddahnila, misleč da jc pismo toliko bolje skrila s
tem, ko gaje morala pustiti na mestu, ki bode v oči; minister, ki vidi vse in
se polasti pisma. Druga serija: policija, ki pri ministru ne najde ničesar,
minister, ki mu je prišlo na misel, da pusti pismo ležati na mestu, ki bode v
oči. da bi ga s tem kar najbolje skril; Dupin, ki vidi vse in se ponovno
polasti pisma.' Očitno je. da so lahko razlike med serijami bolj ali manj
velike - pri določenih avtorjih zelo velike, pri drugih, ki vpeljujejo le
infinitezimalne, toda nič manj učinkovite variacije, pa spet zelo majhne.
Prav tako je očitno, da je lahko razmerje serij, tisto, kar označevalca
navezuje na označenca. tisto, kar označenca postavlja v razmerje do
označevalca, zagotovljeno na najenostavnejši način, preko nadaljevanja
zgodbe, podobnosti situacij, istovetnosti oseb. Toda nič od vsega tega ni
bistveno. Nasproti temu se bistveno pojavi tedaj, ko velike ali majhne
razlike prevladajo nad podobnostmi, ko so podobnosti prve, ko se torej dve
povsem različni zgodbi odvijata sočasno, ko imajo osebe nestanovitno in
komaj določeno istovetnost.
Navajamo lahko različne avtorje, ki so znali vsakokrat izdelati sericine
tehnike eksemplarnega formalizma. Joyce zagotovi razmerje označevalne
.serije Blooma z označeno serijo Uliksesa po zaslugi številnih form, ki
vsebujejo arheologijo modusov pripovedi, sistem korespondenc med
števili, čudovito rabo ezoteričnih besed, metodo vprašanj-odgovorov,
uvedbo tokov misli, vrst večih misli (Carrollov double thinking?). Ray-
mond Roussel komunikacijo serij utemelji na fonematskem razmerju ("les
bandes du vieux /billard", "les bandes du vieux ¿illard" = ) in celotno
razliko zapolni s čudovito zgodbo, v kateri se označevalna serija p pridruži
'     Jacques Lacan, Écrits, éd. du .SeuiL 1966, "Ix Séminaire sur la Lettre valée", slov. prev.
v: Jacques Lacan, Spisi. "Seminar o 'Ukradenem pismu'", Analecta. Ljubljana 1994.
85
označeni seriji h: zgodba, ki Je skrivnostna toliko bolj, kolikor lahko v tem
razvijanju označena serija ostane prikrita." Robbe-Grillet svoje serije
opisov stanj stvari, serije strogih označitev, utemelji na drobnih razlikah ob
tem, ko Jih vrti okoli trdnih tem, toda tem, ki so prikladne za to, da se v
vsaki seriji neopazno modificirajo ter se premestijo. Pierre Klossowski se
zanaša na lastno ime Roberta, toda gotovo ne z namenom, da bi označil
osebo in v njej manifestiral istovetnost, pač pa nasprotno, da bi izrazil
"prvo intenzivnost", da bi v njej razporedil razliko ter skladno z dvema
serijama v njej proizvedel razpolovitev: prvo, označevalno serijo, ki
napotuje na "mož si predstavlja svojo ženo le tako, da .se ona pusti pre-
senetiti v tem, dajo preseneti", drugo, označeno, ki napotuje na ženo, "ki
sproža pobude, ki bt Jo morale prepričati o njeni svobodi, ob tem pa bi te
pobude zgolj potrjevale soprogovo vizijo."' Witold Gombrowicz postavi
označevalno serijo obešenih živali (toda kaj označujejo'.') in označeno
serijo ženskih ust (toda v čem označenih'?) ob tem, ko vsaka serija zdaj
skozi presežek, zdaj skozi hibo razvija sistem znakov, ter ob tetn, ko
komunicira z drugimi preko nenavadnih objektov, ki se vmešavajo, ter
preko ezoteričnih besed, ki Jih izreka Léon."
Tri značilnosti torej dopuščajo, da natančneje razložimo razmerje in
razdelitev serij na splošno. Najprej, termini vsake serije so znotraj večnega
premeščanja relativni glede na razmerje teh z onimi (tako ministrovo mesto
v obeh Poejevih serijah). Obstaja bistven premik. Ta premik nikakor ni
krinka, ki bi privedla do tega, da se zopet razkrije ali prikrije podobnost
serij, ob tem pa bi ta krinka vanje vpeljala sekundarne spremembe. To
relativno premeščanje je, nasprotno, primarna sprememba, brez katere bi se
nobena serija ne razpolovila v drugo, se znotraj te razpolovitve konstitui-
rala ter se na drugo nanašala le skozi to spremembo. Obstaja torej dvojno
drsenje neke serije v razmerju do druge. Na drugem mestu pa mora biti
sama ta neuravnoteženost usmerjena: ena izmed obeh serij, natanko tista, ki
Je opredeljena kot označevalna, predstavlja presežek nad drugo: vselej
obstaja presežek označevalca, ki se briše. In končno, najpomembnejša
^    Cf. Michel Foucault, Raymimil Raussel, Gallimard, 196.3. pogl. 2 (in posebno o nizih,
str. 78 sq.).
Pierre Klossowski, Les Lais de l'Iinspilalilé. Gallimard, I96.'i, Predgovor, str. 7.
Witold Gombrowicz, Cnsmos. Denoël, 1966. O vsem, kar predhodi. cf. Appendice I.
86
točka, tisto, kar zagotavlja relativno premestitev dveh serij in presežek ene
nad drugo, je čisto posebna in paradoksalna instanca, ki se ne pusti zvesti
na nobeno razmerje med temi termini. Na primer: pismo po komentarju, ki
ga Lacan napiše v zvezi s pripovedjo Edgarja Poea. Ali zopet tedaj, ko
Lacan komentira freudovski primer Volčjega človeka, ko izpostavi obstoj
serij znotraj nezavednega, tu očetovske serije, ki je označena, ter sinovske
serije, ki je označevalna, in ko znotraj obeh izpostavi posebno vlogo
prostorskega elementa: dolga. V Finnegan's Wake prav tako obstaja neko
pismo, ki med seboj povezuje vse serije sveta v en kaos-kozmos. Pri
Robbe-Grilletu so serije označitev toliko bolj stroge in toliko bolj strogo
opisne, kolikor bolj se stekajo v ekspresijo nedoločenih ali naddetermini-
ranih objektov, takšnih kot je guma, vrvica, insektova pega. Po
Klossovvskem izraža ime Roberta "intenzivnost", tj. razliko intenzivnosti,
še preden označi ali manifestira "neke" osebe.
Katere značilnosti ima ta paradoksalna instanca? Ta instanca ne pre-
neha krožiti znotraj dveh serij. Prav zato med njima tudi zagotavlja
komunikacijo. To je instanca z dvojnim obrazom, na enak način prisotna
tako v označevalni kot tudi v označeni seriji. To je ogledalo. Tako je
obenem beseda in stvar, ime in objekt, smisel in označeno, ekspresija in
označitev itd. Zagotavlja torej zlivanje dveh serij, skozi kateri se odvija,
vendar pod pogojem, da ju ravno neprestano ločuje. Zato ima za svojstvo
to. da je vselej premeščana preko razmerja do nje same. Če so termini
vsake serije relativno neumestni, eni skozi razmerje do drugih, je to zato,
ker imajo najprej neko absolutno mesto na njih samih, toda zato, ker se to
absolutno mesto znajde vselej določano preko njihove distance do tistega
elementa, ki se znotraj dveh serij ne neha premeščati skozi razmerje do
sebe. O paradoksalni instanci je potrebno reči to, da ni nikoli tam, kjer jo
iščemo, in obratno, daje ne najdemo tam, kjer je. Manjka na svojem mestu,
pravi Lacan.' Prav tako pa manjka na svoji lastni istovetnosti, svoji lastni
podobnosti, na svojem lastnem ravnovesju, na svojem lastnem izvoru.
Glede obeh serij, ki ju oživlja, ne bomo trdili tega, daje ena izvorna, druga
pa izvedena. Gotovo sta lahko glede na njuno medsebojno razmerje izvorni
ali izvedeni. V razmerju druga do druge sta lahko zaporedni. Toda v
'    Spisi, str. 20. Paradoks, ki ga tu opisujemo, mora biti poimenovan za Lacanov paradoks.
Izpričuje carrollovski navdih, ki gaje v njegovih spisih pogosto zaslediti.
87
razmerju do instance, kjer se povezujeta, sta strogo simultani. Sta simul-
tani, ne da bi bili ob tem kdajkoli enaki, kajti instanca ima dva obraza, od
katerih eden vselej tnanjka na drugem. Pripada ji torej to, daje v presežku
znotraj serije, ki jo konstituira kot označevalno, toda prav tako v hibi
znotraj druge, ki jo konstituira kot označeno: ločenem, nepopolnem po
naravi ali skozi razmerje do sebe. Njen presežek v.selej napotuje na njeno
lastno hibo in obratno. Navzlic temu, da so te opredelitve še vedno
relativne. Kaj Je namreč tisto, kar z ene strani biva kot presežek, z druge
strani drugega kakor skrajno mobilno prazno mesto? In ali ni tisto, kar biva
kot hiba, z druge strani le zelo gibljiv objekt, objekt, ki zaseda mesto hrez
mesta in kije vselej prekomeren in vselej neumesten?
V resnici ne obstaja bolj nenavaden element kot je ta stvar z dvema
obrazoma, z dvema neenakima in neustreznima "polovicama". Kakor tudi
v šahovski igri prisostvujemo spletu praznega polja in večnega
premeščanja neke figure. Ali bolje, kakor v ovčini trgovini: Alice tu izkusi
dopolnilnost "prazne police" ter dopolnilnost "sijočega predmeta, ki Je
vselej stal nad", mesta, ki ga nič ne zaseda in mesta, ki Je zasedeno, ki pa
nima mesta. "Štacunaje bila očitno polna najrazličnejših čudnih reči - od
vsega najbolj čudno paje bilo to, daje bila sleherna potica, brž koje Alica
uprla oči vanjo, da bi ugotovila, kaj stoji na njej, popolnoma prazna,
čeprav so bile obenem vse druge naokoli toliko polne, kolikor so lahko
držale. Tukaj vse nekam plava!' Je naposled zatarnala, potem ko je celo
minuto s pogledom zasledovala velik sijoči predmet, ki Je bil zdaj podoben
lutki, zdaj spet škatli s šivanjem, in je vselej stal na polici tik nad tisto, ki jo
je ravno pogledala ona... 'Mu bom pač sledila do najvišje police. Če bo
hotel uiti tudi skozi strop, se bo najbrž vseeno zagozdil!' A celo ta načrt se
Je izjalovil: tista reč Je meni nič tebi nič zdrsnila skozi strop, kot daje tudi
tega čisto lepo navajena.""
O STRUKTURI
Lévi-Strauss v formi antinomije naznači paradoks, ki Je analogen La-
canovemu: dve seriji, ki sta dani, ena, ki Je označevalna, druga, ki Je
/Lewis Carroll. Alice v čudežni deželi in .Skazi ugledala. Mladinska knjiga, Ljubljana
1990, prev. Gitica Jakopin, str. 221-222./
88
označena, ena predstavlja presežek, druga hibo, preko tega presežka in hibe
pa se v večni neuravnoteženosti, v večnem premeščanju seriji nanašata ena
na drugo. Kakor pravi junak iz Kozmosa, je označevalnih znakov tu vselej
preveč. Prvobiten označevalec izhaja iz reda govorice; torej so morali biti
elementi govorice zato, daje bila govorica sprejeta, na nek način dani vsi
skupaj, naenkrat, saj ne obstajajo neodvisno od njihovih diferenciranih
možnih razmerij. Toda označenec na splošno izhaja iz reda poznanega;
torej je poznano podrejeno zakonu progresivnega gibanja, ki prehaja od
delov na dele. partes extra partes. In kakršnekoli že so totalizacije. ki jih
izvaja spoznanje, ostajajo le-le asimptote inožni totaliteti jezika oz.
govorice. Označujoča serija organizira poprejšno totaliteto. medtem ko
označena serija ureja producirane totalitete. "Univerzum je pomenil že
dosti prej, preden smo začenjali razumevati kaj jc pomenil... Človek od
svojega izvora naprej razpolaga z integralnostjo označevalca, glede
katerega je v precejšnji zadregi, ker ne ve. kako bi ga pridodal označencu.
ki je dan kot tak. ne da bi bil zalo tudi poznan. Med obema vselej obstaja
neskladje."'
Omenjeni paradoks bi lahko imenovali Robinzonov paradoks. Očitno je
namreč, da lahko Robinzon na svojem .samotnem otoku znova vzpostavi
analogon družbenosti le tedaj, čc vsa pravila in zakone, ki se recipročno
implicirajo, poda v enem samem zamahu, tudi ko ti sploh še nimajo
objektov. Nasprotno pa je zmagoslavje narave progresivno, delno, od dela
do dela. Katerokoli družbo že vzamemo, vsaka ima naenkrat vsa pravila,
pravna, religiozna, politična, ekonomska, pravila ljubezni in dela. so-
rodstvena pravila in pravila sklepanja zakonov, pravila suženjstva in
svobode, življenja in smrti, medtem ko se njena prisvojitev narave, brez
katere bi še dolgo časa ne bila družba, razvija progresivno, od enega do
drugega izvora energije, od objekta do objekta. Zato zakon z vso svojo težo
pritiska že tedaj, ko sploh še ne vemo. kateri objekt mu pripada in ne da bi
ga lahko kdajkoli spoznali do potankosti. Prav ta neuravnoteženost naredi
revolucije za možne; ne da bi bile revolucije opredeljene skozi tehnični
napredek, pač pa postanejo možne preko tega razmika med dvema serija-
ma, ki v odvisnosti od vlog tehničnega napredka terja pre-urcditve
'    C. Levi-.Strauss. Introduction à S(iciiilii);ic et Antlìiiipald^ie de Marcel Mauss. P.U.F.,
\95tì, str. 48-49.
89
ekonomske in politične totalitete. Gre torej za dve napaki, v resnici za isto:
za napako reformizma ali tehnokracije, ki poskuša v ritmu tehničnih
pridobitev izpeljati ali predpisovati delne ureditve družbenih raztnerij; za
napako totalitarizma, ki poskuša v ritmu tisti hip obstoječe družbene
totalnosti oblikovati seštevek označljivega in poznanega. Zato je tehnokrat
naravni zaveznik diktatorjev, upravljalcev in diktature, revolucionar pa živi
v razmiku, ki ločuje tehnični napredek in družbeno totalnost, in v ta razmik
vpisuje svoje sanje o večni revoluciji. Zanj so torej te sanje dejanje,
realnost, dejanska grožnja celotnemu obstoječemu redu, in te sanje
omogočijo tisto, o čemer sanja.
Vrnimo se k paradoksu Lćvi-Straussa: dani sta dve .seriji, označevalna
in označena, obstaja naravni presežek označevalne serije, naravna hiba
označene serije. Nujen je obstoj "nekega lebdečega označevalca /signifiant
flottant/, ki je tiranija sleherne končne misli, vendar prav tako zastavek
vsake utTictnosti, poezije, vsake mtttčne in estetske iznajdbe" - dodajmo:
vsake revolucije. In nato, z druge strani, obstaja vrsta označenca. ki lebdi
/signifié floté/ in kije dan preko označevalca, "ne da bi bil zato poznan", ne
da bi bil zato nakazan ali udejanjen. Lévi-Strauss predlaga, da bi na tak
način razložili besede zvijača ali stroj, nekaj, aliquid, toda prav tako slavno
mano (ali tudi še ono). Vrednost, ki je "na njej sami prazna smisla in torej
dovzetna za sprejemanje kateregakoli smisla, čigar enotna funkcija je v
tem, da zapolnjuje razmik med označevalcem in označencem", "simbolna
vrednost nič, tj. znak, ki zaznamuje nujnost dopolnilne simbolne vsebine za
tisto, kar že pritiska na označenca, ki pa lahko postane katerakoli vrednost
pod pogojem, da še vedno tvori del razpoložljivega pridržka..." Potrebno Je
hkrati dojeti to, da sta obe seriji zaznatnovani. ena iz presežka, druga iz
hibe, in da se obe opredelitvi izmenjujeta, ne da bi se kdajkoli uravnotežili.
Kajti tisto, kar biva kot presežek znotraj označevalne serije. Je dobesedno
prazno polje, tuesto brez tistega, kar ga zaseda, mesto, ki se vselej
pretnešča; in tisto, kar biva kot hiba znotraj označene serije Je danost, ki Je
prekomerno in neutneščeno dano, dano. ki ni poznano, ki zaseda mesto
brez mesta in ki je vselej neumestno. Gre za dve strani iste stvari, toda za
dve neparni strani, preko katerih se seriji povezujeta, ne da bi se pri tem
izgubila njuna razlika. To Je pustolovščina, ki se dogaja v ovčini trgovini
ali zgodba, ki jo pripoveduje ezoterična beseda.
90
Morda lahko opredelimo določene mmimalne pogoje strukture na
splošno: I) Potrebni sta najmanj dve heterogeni seriji, od katerih bo ena
določena kot "označevalna", druga pa kot "označena" (nikoli ena sama
serija ne zadostuje za oblikovanje strukture). 2.) Vsaka izmed teh serij je
sestavljena iz terminov, ki obstajajo zgolj preko razmerij, ki jih vzdržujejo
eden z drugim. Tem razmerjem, ali bolje, vrednostim teh razmerij, ustre-
zajo povsem partikularni dogodki, tj. posamičnnsti. ki so znotraj strukture
nedoločljive: prav tako kakor v diferencialnem računu, kjer razdelitve
posameznih točk ustrezajo vrednostim diferencialnih razmerij.' Na primer,
diferencialna razmerja med fonemi v jeziku določajo posamičnosti, v
"bližini" katerih se konstituirajo značilne zvočnosti in pomcnskosti jezika.
Še več, zdi .sc. da posamičnosti. ki se nahajajo tik ob seriji, na kompleksen
način določajo termine druge serije. V vsakem primeru vsebuje struktura
dve razporeditvi posameznih točk. ki ustrezajo osnovnima serijama. Prav
zato je zgrešeno zoperstavljati strukturo in dogodek: struktura vsebuje
register idealnih dogodkov, tj. celotno zgodbo, ki ji je notranja (če, na
primer, serije vsebujejo "osebe", potem zgodba zopet združuje vse posa-
mezne točke, ki ustrezajo relativnim pozicijam oseb med njimi v obeh
serijah). ,3) Dve heterogeni seriji stremita k paradoksalnemu elementu, ki
nastopa kot njun "difcrcncialor". Prav on tvori načelo emisije posamičnosti.
Ta element ne pripada nobeni od serij, ali bolje, obenem pripada obema in
nenehno kroži skozi njiju. Tako je njegova lastnost v tem. da je vselej
preme.ščan skozi razmerje do .sebe samega, da "manjka na svojem lastnem
inestu'. na svoji lastni identičnosti, svoji lastni podobnosti, svojem lastnem
ravnovesju. Znotraj neke serije .se pojavi kot presežek, toda pod pogojem,
da se obenem znotraj druge serije pojavi kot hiba. Toda če biva kot
presežek znotraj ene, potem jc to kot prazno polje; in če biva kot hiba
znotraj druge, potem je to kol odvečni kmet pri šahu ali kot tisto, kar
Primerjava z diferencialnim računom morda vzbuja videz arbitrarnosti in zastarelosti.
Toda tisto, kar je zastarelo, je zgolj infinitistična interpretacija računa. Od konca XIX.
stoletja dalje daje Weierstraß dokončno, tloliii'ujiiču in smiirno interpretacijo, ki je zelo
blizu matematičnemu strukturalizmu. Toda tema posamičnosti ostaja ključni del teorije
diferencialnih enačb Najboljša razprava o zgodovini diferencialnega računa in njena
strukturalistična interpretacija je tista, ki jo predlaga C 1). Boyer. Ttie Hisiim «/ llie
Calculus and lis Conceptual Development, Dover. New York, 19.59.
91
zavzame mesto brez polja. Je hkrati beseda in objekt: ezoterična beseda,
eksoterični objekt.
Njegova funkcija je naslednja: med seboj spojiti obe seriji ter neko
serijo reflektirati znotraj druge, otnogočiti. da se povezujeta, da koeksisti-
rata in se delita naprej na podserije: znotraj "zapletene zgodbe" zopet
združiti posamičnosti. ki ustrezajo obema serijama, zagotoviti prehod od
ene porazdelitve posamičnosti k drugi, na kratko, izvajati prerazporeditev
posameznih točk; opredeliti kot označeno tisto serijo, kjer .se prehod pojavi
znotraj presežka, kot označujočo pa tisto serijo, kjer se prehod pojavi
znotraj hibe, predvsem pa zagotoviti podeljevanje smisla znotraj obeh serij,
znotraj označevalne in znotraj označene serije. Kajti smisel /le sens/ se ne
tneša s samiin pomenom /la signification/, ainpak je listo, kar se pripisuje
na način, da se opredeli označevalec kot tak in označenec kot tak. Od tod
sklepamo, da ni strukture brez serij, brez raztnerij med termini vsake serije,
brez posameznih točk, ki ustrezajo tem razmerjem; toda predvsem to, da ni
strukture brez praznega polja, ki vse skupaj sploh šele požene v tek.
O NESMISLU
Na kratko povzemimo značilnosti tega paradoksalnega elementa, tega
perpetuitm mobile itd.: k njegovi funkciji spada to. da poteka skozi
heterogene .serije, da jih po eni strani usklajuje, povzroči, da so v vzajem-
nem sozvočju ter da se zlivajo, po drugi strani pa povzroči, da se delijo
naprej, da se v vsako izmed serij vpelje mnogotere razločitve. Je obenem
beseda = x in stvar = x. Dva obraza ima zato, ker sočasno pripada dvema
serijama, ki pa nista nikoli v ravnovesju, ki sc nikoli ne spojita ali si
pripadata, kajti ta element je skozi razmerje do sebe samega vselej v
neravnovesju. Da bi upoštevali to usklajevanje in to nesorazmerje, smo
uporabili variabilne dvojice: obenem jc presežek in hiba, prazno polje in
prckotneren objekt, mesto brez tistega, kar ga za.seda, in tisto, kar zaseda
mesto brez mesta, "lebdeči označevalec" in označenec, ki lebdi, ezoterična
beseda in eksoterični objekt, bela beseda in črn predmet. Prav zato je v.selej
označen na dva načina: "predstavljajte si namreč, da je bil Snark
Boujoum."' Izogibali se bomo pomisleku glede tega, da je Boujoum še
/Deleuze tu meri na Carroilovo pe.snilev Liv na Snarlia. op.prev./
92
prav posebno strašna vrsta Snarka: tu razmerje med rodom in vrsto m
ustrezno, pač pa ustrezata samo dve nesorazmerni polovici poslednje
instance. Prav tako nas Sextus Empirikus uči. da so Stoiki razpolagali z
besedo, ki ni imela nikakršnega smisla. Blituri. ki pa so jo uporabljali v
paru s korelatom: Skindapsos.'" Kajti poglejte, Blituri je bil Skindapsos.
Beseda = x znotraj neke serije, toda obenem stvar = x znotraj druge serije:
morda, to bomo videli, je treba na Aiônu dodati nek tretji aspekt, aspekt
dejanja = x zato, da .se .serije povezujejo in odzvanjajo ter oblikujejo neko
"zmedeno zgodbo". Snark je nenavadno ime. toda prav tako nevidni
monstrum ter napotuje na grozljivo dejanje, na lov. na koncu katerega se
lovec razprši ter izgubi svojo istovetnost. Žlabudron /Jabberwocky/ je
nenavadno ime. domišljijska žival, toda tudi objekt grozljivega dejanja ali
velikega umora.
Sprva se belo besedo opisuje preko katerekoli izmed ezoteričnih besed
(to. stvar. Snark itd.): ta bela beseda ali te ezoterične besede prve
zmožnosti imajo nalogo usklajevati dve heterogeni seriji. Ezoterične
besede so lahko nato v svojem obsegu opisane preko besed-kovčkov. besed
druge zmožnosti, ki imajo nalogo, da naprej delijo serije. Tema dvema
zmožnostima ustrezata dve različni figuri. Pr\a figura. Paradoksalni
element je hkrati beseda in stvar. Se pravi: da bela beseda, ki jo opisuje, ali
ezoterična beseda, ki opisuje to belo besedo, nima za lastnost nič drugega
kakor to. da izraža stvar. To je beseda, ki označuje natanko tisto, kar izraža,
in ki izraža tisto, kar označuje. Prav tako. kot izraža svoj lastni smisel,
izraža tudi svoje označeno. V enem samem in istem trenutku nekaj izreče
ter izreče smi.sel izrečenega: izreče svoj la.stni smisel. Na ta način je
povsem anormalna. Vemo, da je normalni zakon vseh s smislom obdar-
jenih imen natanko v tem, da je njihov smisel lahko opisan zgolj z drugim
imenom (П|—^ni—^n^...). Ime, ki izreče svoj lastni smi.sel. je lahko zgolj
tiesmi.sel (Nn). Nesmisel ne počne drugega, kakor da z besedo "nesmisel"
tvori eno. in beseda "nesmisel" ne počne drugega, kakor da tvori eno z
besedami, ki nimajo smisla, se pravi s konvencionalnimi besedami, po
katerih posega z namenom, da bi smisel opisala. -Druga figura. Sama
beseda-kovček je princip alternative, katere dva termina prav tako oblikuje
"'   Cf. Sextu.s Empiriku.s. Actversus Liif;iioK, VIII, str. \^^. Bliliiri]е onomatopeja, ki izraža
zvok, ki spominja na zvok lire; sliiiiclapsiis označuje stroj ali instrument.
93
(besogorčen = besen in ogorčen ali ogorčen in besen). Vsak možni del
takšne besede označuje smisel drugega dela ali izraža drugi del, ki ga v
svojem obsegu opisuje. Še vedno v tej formi beseda v svoji celoti izreka
svoj lastni smisel in Je v tem novetn smislu nesmisel. Drugi normalni zakon
s smislom obdarjenih imen Je dejansko v tem, da njihov smisel ne strte
določati alternative, v katero vstopajo one same. Nesmi.sel ima torej dve
figuri, eno, ki ustreza regresivni sintezi, in drugo, ki ustreza disjunktivni
sintezi.
Ugovarjamo: vse to ne pomeni prav ničesar. Trditi, da nesmisel izreka
svoj lastni smisel zato, ker ga per defmilionem nima, bi bila le plehka
besedna igra. Ta ugovor ni utemeljen. Besedna igra Je namreč ravno v
trditvi, da ima nesinisel smisel, ki izhaja iz tega, da ga nima. Toda to
nikakor ni naša hipoteza. Ko zatrjujemo, da nesmisel izreka svoj lastni
smisel, želimo indicirati to. da sta smisel in nesmisel v posebnem razmerju,
ki nc more biti projecirano na razmerje resničnega in napačnega, se pravi,
ki ne more biti dojeto preprosto kot razmerje izključevanja. Prav to Je
najsplošnejši problem logike smisla: čemu bi se posluževali tega, da se iz
sfere resničnega dvignemo k sferi smisla, če je bilo to zato, da bi med
smislom in nesmislom našli razmerje, ki je analogno razmerju med
resničnim in napačnim? Videli smo že, v kolikšni meri je bilo brezuspešno
dvigati se od pogojenega k pogoju z namenom, da bi dojeli pogoj za
podobo pogojenega kot enostavno formo možnosti. Pogoj s svojim
negativnim nc more imeti razmerja takšne vrste, kot ga ima pogojeno s
svojim. Logika smisla je nujno določena s postavitvijo izvirnega tipa
notranjega razmerja, modusa soprisotnosti med smislotn in nesmislom, kar
lahko ob tem. ko nesmisel obravnavamo kot besedo, ki izreka svoj lastni
smisel, samo sugeriramo.
Paradoksalni element je v prejšnjih dveh figurah nesmisel. Toda nor-
malni zakoni se ne postavljajo nasproti natanko tema dvema figurama.
Nasprotno, ti dve figuri normalne, s smislom obdarjene besede podredita
omenjenim zakonom, ki se ne aplicirajo nanju: sleherno normalno ime ima
smisel, ki ga mora opisati drugo ime in ki mora opredeljevati disjunkcije.
ki jih zapolnjujejo druga imena. V kolikor so ta, s smislom obdarjena
imena podrejena tem zakonom, prejmejo določitve pomena. Določitev
pomena ni isto kot zakon, temveč iz njega izhaja: omenjena določitev
navezuje imena, tj. besede in stavke na pojine. lastnosti in razrede. Ko na ta
94
način regresivni zakon zatrjuje, da mora biti smisel nekega imena opisan z
drugim imenom, tedaj ta imena različnih stopenj napotujejo od stališča
pomena na razrede ali lastnosti različnih "tipov": vsaka lastnost mora
izhajati iz tipa, ki je superioren lastnostim ali individuom, na katerih se
razteza, vsak razred pa iz tipa. ki je superioren objektom, ki jih vsebuje:
celota se odslej ne more obdržati kot element, prav tako pa ne more
zajemati elementov različnih tipov. Na isti način, tj. v smislu disjunktiv-
nega zakona, določitev pomena izjavlja, da lastnost ali termin, v navezavi
na katerega se razvrstitev izvaja, ne more pripadati nobeni izmed skupin
istega tipa, ki so razvrščene v razmerju do te lastnosti ali termina: nek
element ne more pripadati niti podcelotam, ki jih določa, niti celoti, katere
obstoj predpostavlja. Potemtakem dvema figurama nesmisla ustrezata dve
formi absurda, ki sta definirani z "brez pomena" in ki oblikujeta paradokse:
celota, ki se dojema kot element, element, ki cepi celoto, ki jo suponira -
celota vseh celot in regimentni brivec. Absurd je torej zdaj zmeda formal-
nih nivojev znotraj regresivne sinteze, zdaj circuhis vitiosus znotraj
disjunktivne sinteze." Interes določitev pomena je zasnovati načela
neprotislovnosti in izključenega tretjega, namesto da se jim pripisujejo vsa
dejstva: paradoksi sami izvajajo genezo protislovja ali vključitev v trditve,
ki so brez pomena. Morebiti je potrebno s te strani na zvezi trditev motriti
določene stoiške pojme. Ker namreč Stoiki toliko pozornosti posvečajo
hipotetičnim trditvam vrste: "če se zdani, je svetlo" ali "če ima ta ženska
mleko, potem je rodila", imajo komentatorji prav gotovo tehten razlog za
opozorilo, da tu ne gre za razmerje fizikalne posledice ali kavzalnosti v
modernem smislu besede, toda morda .se motijo, ko v tem znotraj vezi
identitete vidijo enostavno logično posledico. Stoiki so paginirali člene
hipotetične trditve: "daniti se" ali "roditi" lahko obravnavamo kot
označevalec lastnosti tipa. ki je superioren tistemu, na čemer ti dve
lastnosti slonita ("biti svetlo", "imeti mleko"). Povezanost trditev se ne
reducira niti na analitično identiteto niti na empirično sintezo, temveč
" Ta razlika ustreza dveina formama nesmisla po Russellu. Glede leh dveh form cf. Franz .
Crahay, Le Fnnnalisme Ic^ico-nuilhénuiliqiie et le problème du non-sens, éd. Les Belles
Lettres, \9'tl. Russellovsko razlikovanje se nam zdi primernejše kot preveč splošno ]
razlikovanje, ki ga Husserl v htjfičnih ru-iskaviili začrta med "nesmislom" in ■
"protislovnostjo", pri katerem v Epiménide le menteur (Hermann, str. 9 sq.) najde navdih •
Koyré. '
95
pripada domeni pomena - na takšen način, da Je protislovje razvito ne
znotraj raztTierJa med terminotn in njegovim nasprotjetn, temveč znotraj
razmerja med nasprotjetn nekega termina z drugim terminom. Po transfor-
maciji hipotetičnega v konjunktivno "če se zdani.Je svetlo" implicira, da ni
tnožno, da se zdani in da ni svetlo: morebiti zato, ker bi tedaj moralo
""zdaniti se"" biti element celote, ki bi Jo ono predpostavljalo, in ker bi
tnoralo pripadati eni izmed skupin, ki so razvrščene skozi razmerje do nje.
Prav tako kot določitev pomena tudi nesmisel izvaja podelitev smisla.
Toda nikakor ne na enak način. Kajti regresivni zakon s stališča smisla
imen različnih stopenj ne navezuje več na razrede ali lastnosti, temveč Jih
razdeli znotraj dveh heterogenih serij dogodkov. In nedvomno sta ti dve
seriji določeni, ena kot označevalna, druga kot označena, toda razporeditev
smisla znotraj ene.in znotraj druge Je povsem neodvisna od natančnega
razmerja pomena. Prav zato smo videli, da termin, ki Je brez pomena,
zaradi tega še ni itnel nič manj smisla, in da sta bila smisel sam ali dogodek
neodvisna od vseh modalnosti, ki zadevajo razrede in lastnosti, ki so glede
na v.se te značilnosti nevtralne. Dogodek v naravi razlikuje z lastnostmi in
razredi. Tisto, kar ima smisel, ima prav tako pomen, toda iz povsem
drugega razloga kot ima smisel. Smisel torej ni ločljiv od nove vrste
paradoksov, ki zaznamujejo prisotnost nesmisla znotraj pomena, kakor so
tudi predhodni paradoksi znotraj pomena zaznamovali prisotnost nesmisla.
Tokrat so to paradoksi delitve ad infinitum z ene, ter porazdelitve
posamičnosti z druge strani. Znotraj serije ima vsak termin smisel le preko
svoje pozicije, ki .se navezuje na vse druge termine: toda ta relativna
pozicija je sama odvisna od absolutne pozicije vsakega termina z ozirom
na instanco = x. ki Jc določena kot nesmisel in ki neprestano kroži skozi
serije. Smisel Je dejansko produciran skozi to kroženje kot smisel, ki
napotuje na označevalca, toda prav tako kot smisel, ki napotuje na
označenca. Na kratko, smisel je vselej učinek. Ne le učinek v kavzalnem
smislu; pač pa učinek v smislu ""optičnega učinka"", "zvočnega učinka", ali
bolje, učinek površine, pozicije, govorice. Takšen učinek nikakor ni videz
ali iluzija; je produkt, ki se izpostavi ali se razprostre po površini in Je
strogo soprisoten, kockstenziven s svojim lastnim vzrokom ter določa ta
vzrok kot imanentni, od svojih učinkov neločljiv vzrok, vzrok, ki Je izven
samih učinkov čisti nihil ali .v. Ti učinki ali takšen produkt so navadno
opisani z nekim lastnim ali posebnim imenom. Lastno ime Je lahko
96
obravnavano povsem kot znak le v kolikor napotuje na tovrstni učinek: na
ta način fizika govori o "Kelvinovem učinku", o "Seebeckovem učinku",
"Zeemannovem učinku" itd., na ta način medicina opisuje bolezni z imeni
zdravnikov, ki so jih znali umestiti na seznam simptomov. Po tej poti mora
biti odkritje smisla kot netelesnega učinka, vselej podanega skozi kroženje
elementa = x znotraj serij terminov, ki jih preči, imenovano "Chrysippov"
ali "Carrollov učinek".
Avtorji, ki se jim je ne toliko časa nazaj običajno reklo strukturalisti,
morda niinajo nobene druge skupne točke, toda ta točka je bistvena: smisel,
nikakor ne kot videz, temveč kot učinek površine in pozicije, proizveden
skozi kroženje praznega polja znotraj serij strukture (mesto smrti, kraljevo
mesto, slepa pega, lebdeči označevalec, ničta vrednost, prostor izza kulis
ali odsotni vzrok itd.). Strukturalizem slavi, zavestno ali ne, ponovno
snidenje s stoiškim in carrolovskim navdihom. Struktura je v resnici stroj
za produciranje netelesnega smisla (skindapsos). In ker strukturalizem na ta
način pokaže, da je smisel proizveden skozi nesmisel in skozi večno
premeščanje nesmisla, ter da smisel izhaja iz pozicije, ki je v razmerju do
elementov, ki niso "označevalci" na njih samih, tu .še ne bomo videli
nobenega približevanja s tistim, čemur seje reklo filozofija absurda: Lewis
Carroll da, Camus ne. Kajti za filozofijo absurda je nesmisel tisto, kar se
znotraj enostavnega razmerja s smislom smislu zoperstavlja: pa čeprav se
absurd v.selej definira skozi hibo smisla, skozi manko (ni ga dovolj...).
Nasprotno pa je z vidika strukture smisla vselej preveč: presežek, ki je
proizveden in čezmerno proizveden skozi nesmisel kot skozi pomanjkanje
samega sebe. Prav tako kot Jakobson definira ničti fonem, ki ne poseduje
nobene določene fonetične vrednosti, ki pa se vendarle zoperstavlja
odsotnosti fonema in ne fonemu, na enak način tudi nesmi.sel ne poseduje
nikakršnega posebnega smisla, ampak se zoperstavlja odsotnosti smisla in
ne smislu, ki ga proizvede kot presežek, ne da bi kdajkoli s svojim produk-
tom vzdrževal enostavno razmerje izključitve, do katere bi ju hoteli
pripeljati.'" Nesmisel je tisto, kar nima smisla, obenem pa tisto, kar se kot
takšno zoperstavlja odsotnosti smisla, ko izvaja podelitev smisla. In prav to
je potrebno razumeti pod nesmislom.
Cf. opotnbe Lévi-Siraussa o "ničtem fonemu", v "Introduction à l'ouvre de Marcel
Maus.s" (Mauss, Sociologie el anthropologie, str. .">()).
97
Končno se pomembnost strukturalizma za filozofijo in za mišljenje v
celoti meri z naslednjim: s tem. da strukturalizem premesti meje. Ko je
pojem smisla stopil na mesto izumrlih Esenc, se je za filozofsko mejo
zdelo, da se je umestila med tiste, ki so smisel povezovali z neko novo
transcendence, novo preobrazbo Boga, preoblikovanimi nebesi, ter tiste, ki
so smisel našli v človeku in njegovi globočini, v na novo izdolbeni globini,
skritosti. Novi teologi meglenega neba (nebo Königsberga) in novi jamski
humanisti so zasedli sceno v imenu Boga-človeka ali Človeka-Boga kot
skrivnosti smisla. Včasih je bilo med njimi težko razlikovati. Toda tisto,
zaradi česar je danes razlikovanje nemožno, je najprej izčrpanost tega
neskončnega diskurza, v katerem .se nahajamo med spraševanjem, ali je
osel tisti, ki oprta človeka, ali paje človek tisti, ki oprta osla in ki .se oprta
sam. Nato imamo občutek čistega protislovja, ki učinkuje v smislu; kajti na
vsak način, kot nebo ali podzemlje, smisel vselej nastopa kot Princip,
Rezervoar, Rezerva, Izvor. Za nebeški princip pravimo, da je v temelju
pozabljen in zastrt; za princip podzemlja pa, da je globoko prečrtan,
odmaknjen, odtujen. Toda tako pod precrtanim kot tudi pod zastrtim se nas
poziva k ponovnem najdenju in restavriranju smisla, pa naj bo to v Bogu,
ki bi se ga ne razumelo dovolj, ali pa v človeku, ki bi se ga ne preizprašalo
dovolj natančno. Potemtakem je danes privlačno razglašati dobro novost:
smisel ni nikoli načelo ali izvor, smisel je proizvod. Ni ga potrebno niti
odkriti, restavrirati, niti znova uporabiti, potrebno ga je proizvesti preko
novih mašinerij. Ne pripada nikakršni vzvišenosti, ne leži v nobeni globini,
ampak je učinek površine, je neločljiv od površine kot svoje lastne di-
menzije. Ne gre za to, da smislu manjka globina ali vzvišenost, prej sta
ravno vzvišenost in globina tisti, katerima manjkata površina in smisel, ali
pa ga posedujeta le skozi "učinek", ki smisel predpostavlja. Ne sprašujemo
se več po tem, ali je "izvorni smisel" religije v Bogu, ki so ga ljudje izdali,
ali v človeku, ki seje odtujil v podobo Boga. Tako na primer v Nietzscheju
ne iščemo prevratniškega ali odrešilnega preroka. In če obstaja kak avtor,
za katerega nima smrt Boga, padec v vzvišenost asketskega ideala, prav
nobenega pomena vse dotlej, dokler se jo izenačuje z lažnimi globinami
človeškosti, zlo zavestjo in zamero, potem je to prav Nietzsche: svoja
odkritja usmerja drugam, v aforizem in pesem, ki ne Boga in ne človeka ne
silita h govorjenju, ki sta stroja za produciranje smisla, za izmerjenje
površine ob vpeljevanju učinkovite idealne igre. V Freudu ne iščemo
98
raziskovalca človeške globine in izvornega smisla, temveč neverjetnega
odkritelja mašinerije nezavednega, preko katerega se producira smisel, toda
vselej z ozirom na nestnisel." In kako bi ne čutili tega. kako naša svoboda
in naša dejanskost ne najdeta svojega mesta niti v univerzalnem božanstvu
niti v človeški osebnosti, temveč znotraj tistih posamičnosti, ki so bolj naše
od nas samih, bolj božanske od bogov, ko znotraj konkretnega oživljajo
pesem in aforizem, večno revolucijo in delno dejanje? Kaj je birokratskega
v teh fantastičnih strojih, ki so ljudstva in pesmi? Da bi se pričela "velika
politika" zadostuje že to, da se inalce razpršimo, da znamo biti na površini,
da svojo kožo napnemo kot nek boben. Prazno polje, ki ni niti za človeka
niti za Boga; posamičnosti, ki ne izvirajo niti iz splošnega niti iz indivi-
dualnega in ki niso niti osebnostne niti univerzalne; vse to prečijo kroženja,
odmevi, dogodki, ki ustvarjajo več smisla in svobode, več dejanskosti od
tiste, o kateri je človek kdajkoli sanjal ali ki jo je Bog kdajkoli dojel.
Spraviti v kroženje prazno polje ter pripraviti predindividualne in neosebne
posamičnosti do tega, da govorijo, z eno besedo, producirati smisel, to je
današnja naloga.
Prevedel Uroš Grilc

J.-P. Osier predlaga na straneh, ki se skladajo s poglavitnimi tezami Louisa Althusserja,
naslednje razlikovanje: med tistimi, ki so mnenja, daje potrebno smisel ponovno najti v
bolj ali manj izgubljenem izvoru (naj bo to božanskem ali človeškem, ontološkem ali
antropološkem), ter tistimi, za katere je izvor nesmisel, smisel pa vselej proizveden kot
učinek površine, kot epistemološki učinek Ko te kriterije zvaja na Freuda in Marxa,
J.-P. Osier ocenjuje, da problem interpretacije nikakor ne sestoji v tem, da se od
"izvedenega" preide k "izvornemu", temveč v razumevanju mehanizmov produkcije
smisla znotraj dveh serij: smisel je vselej "učinek". Cf. Feuerbachov Predgovor k Bistvu
krščanstva. Slovenska matica, Ljubljana 1982.
99
DELEUZE S HEGLOM
(ČE NAJ O LACANU SPLOH NE GOVORIMO)
čista površina dogodka-smisla
V svoji Logiki smisla skuša Deleuze nasprotje, ki definira platonski
prostor, - nasprotje nadčutnih Idej in njihovih čutnih-materialnih posnetkov
- premestiti v nasprotje substancialne-nepresojne globine Telesa in čiste
površine Dogodka-Smisla.' Ta površina vznikne z govorico: je brezsub-
stančna praznina, ki ločuje Besede od Reči. Kot taka ima dve strani: z eno
stranjo je obrnjena proti Rečem, se pravi, da je čista, breztelesna površina
Nastajanja, Dogodkov, ki so heterogeni glede na substancialne Reči, ki se
jim ti Dogodki dogajajo; z drugo stranjo je obrnjena proti govorici, se
pravi, da je čisti tok Smisla v nasprotju reprezentativnim Pomenom, z
nanašanjem znaka na neki telesni objekt. Deleuze kajpada ostaja materia-
list: površina Smisla je učinek of vzajemnega delovanja telesnih vzrokov -
vendar je ta učinek-Smisla heterogen glede na svoj vzrok, je povsem
različne narave kot (telesna) Bit. Tako imamo na eni strani generativno
telesno mešanico vzrokov in učinkov, na drugi strani pa breztelesno
površino čistih učinkov-dogodkov, ki so "sterilni", "aseksualni", niti
aktivni niti pasivni.
Ta druga, antiplatonska linija je prvič vzniknila v stoicizmu, s stoiško
perverzijo (in ne subverzijo) platonizma v teoriji Smisla kot breztelesnega
Dogodka (poglavitni, a zelo skopi, vir so tu Hrizipovi fragmenti o logiki);
največjo reafirmacijo je doživela ob "protiontološkem ' obratu filozofije na
prelomu našega stoletja. Deleuzovsko nasprotje teles in breztelesnega
učinka-smisla namreč odpre nov pristop ne le k Husserlovi fenomenologiji,
ampak tudi k njenemu manj znanemu dvojčku, Meinongovi "pred-
metnostni teoriji /Gegenstandstheorie/": obe usmeritvi si prizadevata
'    Glej Gilles Deleuze, Lti l(if;ique du sens, Paris: Editions de Minuit 1967.
lor
osvoboditi fenomene izpod prisile substancialne biti. Husserlova
"fenomenološka redukcija" postavi v oklepaj substancialno telesno globino
- kar ostane, so "fenomeni" kot čista površina Smisla. Meinongova
filozofija se na podoben način loteva "predmetov nasploh": po Meinongu
je predmet vse, kar lahko dojamemo z našitn utnom, ne glede na svoj
obstoj ali neobstoj. Meinong zato ne dopusti le razvpitega Russellovega
"sedanjega francoskega kralja, ki je plešast", ampak tudi predmete, kakršni
so "leseno železo" ali "okrogel kvadrat". Pri v.sakem predmetu Meinong
razlikuje med njegovim Sosein (takšnostjo) in Sein (bitjo): okrogel kvadrat
ima Sosein, saj ga definirata dve lastnosti, okroglost in kvadratnost, nima
pa Sein, saj zaradi svoje protislovne narave ne more obstajati. Tovrstnim
predmetom Meinong pravi "brezdomni": zanje m mesta niti v realnosti niti
v področju možnega. Natančneje, Meinong razvrsti predmete v tiste, ki
imajo bit, ki obstojijo v realnosti; na tiste, ki so formalno možni (ker niso
protislovni), pa ne obstojijo v realnosti, kot je to "zlata gora" - v tem
primeru obstoji njihova nebit; in, končno, na "brezdomne" predmete, ki ne
obstojijo tout court. Meinong dalje trdi, da vsaki subjektovi drži, ne le
asertorični drži spoznavanja, ustreza neki objektni korelat: korelat pred-
stave je predmet IGegenstandI. korelat misli je "objektiv /Objektiv/",
korelat čustva je dostojanstvo in korelat nagona desiderativ. Tako se odpre
novo polje predmetov, ki ni le "širše" od realnosti, ampak tvori svojo lastno
ločeno raven; predmeti so določeni zgolj s svojo kvaliteto, Sosein, ne glede
na svoj realni obstoj, celo ne glede na svojo golo možnost - v nekem smislu
se predmeti "odlepijo" od realnosti.
In ali tudi Wittgensteinov Tractatus ne spada v to isto "stoiško ' linijo?
Na samem začetku Traktata Wittgenstein formulira ključno razliko med
rečmi (Dinge) in svetom (die Welt) kot celokupnostjo dejstev (Tatsachen),
se pravi vsega, kar .se pripeti (der Fall): "Die Welt ist die Gesamtheit der
Tatsachen, nicht der Dinge." V svojem Predgovoru, ki se ga ponavadi
ponatiskuje s Traktatom, skuša Russell prav "udomačiti" to "brezdotnnost"
dogodka s ponovnim vpisom dogodka v "red reči". - Prva asociacija, ki
nam jo ta napetost med predsimbolno globino in površino dogodka vzbudi
na področju množične kulture, je kajpada pošast iz Ridley Scottovega
Alien. Naša prva reakcija na to pošast je, da gre za prvobitno Reč, za stvor,
ki pripada kaotični globini materinskega Telesa. Toda ali njeno nenehno
spreminjanje oblike, skrajna "plastičnost" njene biti, hkrati ne kaže tudi v
102
nasprotno smer? Ali nimamo opraviti z bitjem, čigar celotna konsistenca je
v fantazmatski površini, z nizom čistih dogodkov-učinkov, ki so oropani
sleherne substancialne opore?
Ta razlika dveh ravni nam nemara nudi tudi ključ za Mozartovo Cosi
fan tutte. Eno splošnih mest o tej operi je, daje v nji nenehno subvertirana
ločnica med iskrenimi in hlinjenimi čustvi: ni le patetični heroizem
(denimo izbruh Fiordiligi, ki se hoče pridružiti zaročencu na bojišču)
zmerom znova razkrinkan kot prazno nastopaštvo, subverzija poteka tudi v
nasprotno smer - tako se filozof Alfonso, ta dosledni cinik, s časa na čas
ujame v lastno manipulacijo in ga "zanesejo" lastna hlinjena čustva, ki se
nepričakovano izkažejo za iskrena (najbolj izrazito kajpada v triu "Soave il
vento"). Četudi ta psevdo-dialektika iskrenih in hlinjenih čustev ni povsem
neumestna, pa vseeno zgreši prepad, ki loči telesni stroj od površine
dogodkov-učinkov. Gledišče Alfonza je gledišče mehaničnega materiali-
zma: človek je stroj, lutka, njegova čustva - v tem primeru ljubezen - ne
izražajo neke spontane avtentične svobode, ampak se jih da proizvesti
avtomatično, tako da človeka podvržemo ustreznim vzrokom. Mozartov
odgovor na ta filozofov cinizem je avtonomija "učinka" kot čistega
dogodka: drži, čustva so učinki telesnega stroja, toda hkrati so učinki v
smislu "učinka-čustva" (kot tedaj, ko govorimo o "učinku-lepote"), in ta
površina učinka kot dogodka poseduje svojo lastno avtonomijo in
avtentičnost. Oziroma, če naj zadevo formuliramo v sodobnih terminih:
tudi če bo biokemiji uspelo izolirati hormone, ki uravnavajo vznik,
intenzivnost in trajanje spolne ljubezni, bo dejansko izkustvo ljubezni kot
dogodka ohranilo svojo avtonomijo, svojo radikalno heterogenost glede na
svoj telesni vzrok.
To nasprotje telesnega stroja in površinskega dogodka pooseblja par
Alfonsa in Despine. Alfonso je mehanično-materialistični cinik, ki verjame
le v telesni stroj, medtem ko Despina zastopa ljubezen kot čisti dogodek
površine. Nauk filozofa Alfonsa je, kot običajno, "Odpovej se svoji želji,
priznaj njeno ničnost!": če je bilo mogoče s skrbno vodenim preizkusom
pripraviti dve sestri do tega, da sta v teku enega samega dneva pozabili na
svoja zaročenca in se strastno zaljubili v popolna tujca, potem se nima
smisla spraševati, katera Ijubezs^n je prava in katera lažna - ena ljubezen je
enaka drugi, saj obe izhajata iz telesnega mehanizma, ki mu je človek
zasužnjen. Despina pa nasprotno vztraja, da moramo kljub temu ostati
103
zvesti svoji želji - njena etika je ista kot tista, o kateri poroča Sam Spade v
znanem odlomku iz Hammettovega Malteškega sokola. Spade je bil najet,
da bi našel moža, ki je nenadoma zapustil družino in zagotovljeno službo
ter izginil. Moža mu ne uspe izslediti, toda nekaj let kasneje naleti nanj v
baru malega mesteca, kjer ta mož živi z izmišljenim imenom - njegovo
življenje je zdaj skoraj povsem enako tistemu, iz katerega je pobegnil, ima
zagotovljeno službo in družino itd. Toda mož je kljub temu trdno pre-
pričan, da sprememba ni bila zaman, da se je splačala... Ena ključnih arij
Cosi fan tutte. Despinina "Una donna a quindici anni" z začetka drugega
dejanja, potrdi nepričakovano dvoznačnost in globino tega lika (če ji le
prisluhnemo na ustrezen način, kot je to storil Peter Sellars v svoji
upravičeno slavni uprizoritvi); pod masko vesele lahkoživke in spletkarke
se skriva melanholična etika vztrajanja v svoji želji ne glede na njeno
krhkost in spremenljivost.
Deleuzov materializem
Brezno, ki loči površino od telesne globine, začutimo nemara najbolj
žgoče ob našem razmerju do golega telesa spolnega partnerja: to telo lahko
vzamemo kot čisti spoznavni objekt (in se osredinimo na meso. kosti in
žleze pod kožo), kot predmet "brezinteresnega" estetskega ugodja, ali kot
objekt spolne želje... Nekoliko poenostavljeno rečeno, "stava" fenomeno-
logije je, da sta vsaka teh drž in/ali njen predmetni korelativ avtonomna:
našega izkustva partnerjevega telesa kot objekta spolne želje ni mogoče
"prevesti" v termine biokemičnega procesa. Površina je kajpada učinek
telesnih vzrokov, toda učinek, ki ni zvedljiv na svoj vzrok, ker se dogaja na
radikalno heterogeni ravni. Temeljni problem Deleuza v Logiki smisla, pa
tudi Lacana nasploh, je, kako teoretsko dojeti prehod telesne globine v
dogodkovno površino, se pravi prelom, ki mora nastopiti v globini telesa,
če naj iz nje vznikne učinek-smisla - na kratko: kako formulirati
"materialistično" genezo Smisla'? "Idealizem" zanika, da je učinek-smisla
učinek telesne globine, in ga fetišizira v bitnost, ki (je) porodi(la) samo
.sebe; cena tega zanikanja je suhstancializacija učinka-smisla: idealizem na
skrivaj dojame učinek-smisla kot neko novo Telo (denimo nematerialno
telo platonskih Oblik-Idej). Naj zveni še tako paradoksno, Deleuzova teza
104
je, da lahko zgolj materializem misli učinek Smisla, smisel kot učinek, v
njegovi specifični avtonomiji, ne da bi padel v substancialistično redukcijo.
Univerzum Smisla kot "avtonomen" tvori viciozni krog: ztncrom smo
že ujeti vanj, saj v trenutku, ko zavzatiiemo do njega držo zunanje distance
in obrnemo pogled od učinka k vzroku, zgubitno sam učinek. Temeljni
problem tnatenaltzma |e potemtakem: kako lahko vznikne ta krog Smisla,
ki ne dopušča nobene zunanjosti? Kako lahko tnešanje teles porodi
"nevtralno" tni.sel, se pravi simbolno polje, ki je "svobodno" v natančnem
pomenu, da ni ujeto v ekonomijo telesnih gonov. da ne deluje kot golo
nadaljevanje stremljenja gonov k zadovoljitvi? Freudova hipoteza jc tu:
skozi inherentno zagato .seksualnosti. Vznika "nezainteresirane" misli ni
tnogoče izpeljati iz nobenega drugega telesnega gona (lakote, satnoohra-
nitvenega gona...) - zakaj ne? Spolnost je edini gon, ki je v sebi zaprečen,
pervertiran: hkrati nezadosten in presežen, pri čemer je eksces pojavna
oblika svojega nasprotja, manka. Na eni strani je za seksualnost značilna
univerzalna zmožnost, da začne delovati kot metaforični pomen ali podton
kateregakoli predtneta ali dejavnosti - katerikoli element tja do najbolj
abstraktne refleksije lahko izkusitno kot nekaj, kar "aludira na tism"
(zadošča, če se spomnimo pregovornega adolescenta, ki pobegne pred
spolnimi obsedenostmi v čisto tnatematiko in fiziko - toda vse. kar tu
počne, ga spet spomni na "tisto": koliko volutnne je treba, da zapolnimo
prazen valj? koliko energije se sprosti, ko trčita dve telesi?...). Ta univer-
zalni presežek - ta zmožnost seksualnosti, da obarva celotno polje
človeškega izkustva, tako da lahko karkoli, od hranjenja do izločanja, od
pretepanja do izvrševanja oblasti, zadobi seksualno konotacijo - pa ni
znamenje njene pretnoči, atnpak nasprotno neke strukturne omejenosti,
pomanjkljivosti: seksualnost teži navzven in preplavlja bližnja območja
prav kolikor ne more najti zadovoljstva v sami sebi, se pravi, kolikor nikoli
nc doseže svojega pravega cilja. Kako namreč neka dejavnost, ki je na sebi
definitivno "aseksualna", postane seksualno konotirana? "Scksualizira" .se,
ko zgreši svoj aseksualni cilj in se ujatne v blodni krog praznega
ponavljanja. V seksualnosti se znajdemo, ko neka kretnja, ki "uradno" služi
nekemu instruttientalnemu cilju, postane samostnoter, se pravi, ko
začenjamo uživati v samem "disfunkcionalnem" ponavljanju te kretnje in
tako zničimo njeno smotrnost.
1051
Seksualnost lahko deluje kot ko-smisel, ki se pridoda k
"deseksualiziranemu" nevtralncmu-dobesednemu pomenu, prav kolikor je
ta nevtralni pomen že tukaj. Kot je pokazal Deleuze, je perverzija inhe-
rentna sprevrnitev tega "normalnega" razmerja med aseksualnim dobesed-
nim pomenom in seksualnim ko-smislom: v perverziji postane seksualnost
direktni predmet našega govora, cena. ki jo plačamo za to. pa je deseksu-
alizacija naše drže do seksualnosti - seksualnost je zvedena na enega v nizu
aseksualnih predmetov. Zgled takšne drže sta "znanstveni" nezainteresirani
pristop k seksualnosti in sadovski pristop, ki obravnava seksualnost kot
predmet instrumentalne dejavnosti. Spomnimo se vloge Jennifer Jason
Leigh v Altmanovih Short Cuts: gospodinje, ki pomaga družinskemu
proračunu tako da služi dodaten denar s seksom po telefonu in zabava
stranke z obscenim besedičenjem. Na svoj posel je že tako privajena, da
lahko v slušalko improvizira o tem. kako je že vsa vlažna med bedri,
medtem ko menja plenice svojemu dojenčku ali lupi krompir za kosilo... -
do spolnih fantaziranj ima pov.sem zunanjo, instrumentalno držo, ta
fantaziranja je sploh ne zadevajo." - Lacanon pojem "simbolne kastracije'
meri natanko na ta vel, na to izbiro: ali sprejmemo deseksualizacijo
dobesednega pomena, kar povleče za sabo premestitev seksualnosti v "ko-
smisel", v dodatno razsežnost konotacija, namiga med vrsticami; ali pa
pristopimo k seksualnosti "direktno", naredimo iz nje dobesedno temo
našega govora, kar plačamo z "deseksualizacijo" naše subjektivne drže do
nje. Kar v obeh primerih zgubimo, je direktni pristop (dobesedni govor o
seksualnosti), ki bi ostal "seksualiziran".
V tem natančnem smislu je pri Lacanu falos označevalec kastracije:
nikakor ni organ-simbol seksualnosti kot "potence", kot univerzalne
kreativne moči. ampak je nasprotno označevalec in/ali organ .same
deseksualizacije, samega "nemogočega" prehoda "telesa" v simbolno
"misel", označevalec, ki kot tak podpira in ohranja nevtralno površino
"aseksualnega" pomena. Deleuze razvije ta prehod kot obrat "falosa
1
Tu se odpre možnost "sekundarne perverzne reseksualizacije"(Deleuze): sama takšna
instrumentalna, neseksuirana drža do seksualnosti nas lahko na neki višji ravni znova
"vzburi". Eden izmed načinov, kako poživili na.še spolno življenje, je, da se delamo, kot
da imamo opraviti z običajno instrumentalno dejavnostjo - s partnerjem se lotiva
spolnega akta kot težavne tehnične naloge, temeljilo prediskutirava vsak korak in
narediva podroben načrt, kako bova postopala...
106
koordinacije" v "falos kastracije": "falos koordinacije" je imago, podoba,
na katero se nanaša subjekt, da bi razpršene erogene zone koordiniral v
totalnost poenotenega telesa, medtem ko je "falos kastracije" označevalec.
Tisti, ki dojamejo falični označevalec po vzoru zrcalnega stadija - kot
privilegirano podobo ali telesni del, ki deluje kot osrednja točka, z nano-
som na katero lahko subjekt totalizira razpršeno raznoterost erogenih zon v
poenoteno, hierarhično urejeno totalnost -, ostanejo na ravni "falosa
koordinacije" in nato formulirajo kot očitek Lacanu to, kar jc dejansko
njegov temeljni vpogled: da namreč ta koordinacija skozi osrednjo falično
podobo nujno spodleti. Rezultat tega neuspeha pa ni vrnitev k nekoordini-
rani raznoterosti erogenih zon, ampak prav "simbolna kastracija": seksual-
nost lahko ohrani svojo univerzalno razsežnost in deluje kot (potencialna)
konotacija slehernega dejanja in predmeta le z "žrtvovanjem" dobesednega
pomena, se pravi, le če se dobesedni potnen "deseksualizira" - korak od
"falosa koordinacije" k "falosu kastracije" je korak od nemogoče-spod-
letele totalne seksualizacije, od stanja, v katerem "ima vse seksualni
pomen", k stanju, v katerem postane ta .seksualni pomen sekundaren, se
spremeni v "univerzalno insinuacijo", v ko-smisel, ki se potencialno prilepi
k slehernemu nevtralnetnu-aseksualnemu dobesednemu pomenu.
Kako potemtakem preidetno od stanja, v katerem je "pomen vsega
seksualen", v kateretn .seksualnost deluje kot univerzalni označenec, k
površini nevtralnega-deseksualiziranega smisla? Do deseksualizacije
označenca pride, ko je sam element, ki naj bi koordiniral univerzalni
seksualni pomen, se pravi falos, zveden na označevalec. Falos je "organ
deseksualizacije" prav kolikor deluje kot označevalec hrez označenca: Je
operator evakuacije .seksualnega pomena, redukcije seksualnosti kot
označene vsebine na prazni označevalec. Skratka, falos kot označevalec
implicira naslednji paradoks: seksualnost se lahko univerzalizira le skozi
dcseksualizacijo, le skozi nekakšno transsubstanciacijo, s katero se
spremeni v dodatek-konotacijo nevlralnega-aseksualnega dobesednega
potnena.
Problem "realne geneze "
Razlika med Lacanom in nekom kot Habermas, ki sprejme univerzalni
medij intersubjektivne komunikacije kot zadnji horizont subjektivnosti.
107
potemtakem ni tatn. kjer se jo ponavadi išče: ni v tetn. da Lacan v post-
tnodcrnem slogu poudari preostanek neke partikularnosti, ki zmerom
prepreči naš polni dostop k univerzalnosti in nas obsodi na mnogotero
tkivo partikularnih jezikovnih iger. Lacanov temeljni očitek nekomu kot
Habermas je nasprotno, da ne tematizira cene, ki jo mora subjekt plačati za
svoj dostop k univerzalnosti, k "nevtralnemu" mediju govorice; ta cena ni
kajpada nič drugega kot travmatizem "kastracije", žrtvovanja objekta, ki
"je" subjekt, se pravi prehod od S (polnega "patološkega" subjekta) k $
("zaprečenemu" sub|cktu. ki "je" svoja lastna nemožnost). V tetn je tudi
razlika med Heideggrom in Gadamerjem: Gadamer ostaja "idealist",
kolikor je zanj horizont govorice "zmeroin-že tukaj", tnedtem ko Hei-
dcggrova probictnatika raz-like (Unter-Schicd) kot bolečine (Schmerz), ki
tli v samem osrčju našega razmerja do govorice, naj zveni še tako
"obskurantistično", kaže v smeri materialistične problematike neke
travmatične zareze, "kastracije", ki zaznamuje naš vstop v govorico.
V tetn je materialistična "stava" Deleuza in Lacana: "deseksualizacija",
čudež vznika nevtralne-deseksualizirane površine Dogodka-Stnisla, ni
odvisna od posega neke transcendentne, netclesne sile, lahko jo izpeljemo
iz inherentne zagate samega seksuaiiziranega telesa. Do tega vznika čiste
površine Dogodka-Smisla pride preko falosa kot označevalca "kastracije";
kot tak je falos "transcendentalni označevalec" - nesmisel znotraj polja
smisla, ki razporeja in regulira nize Smisla. Ta "transcendentalni" status
pomeni predvsem, da m na falosu nič "substancialnega": falos je dozdevek
par excellence. Falos "povzroči" prepad, ki loči površino Dogodka od
telesne gostote: je "psevdo-vzrok', ki vzdržuje avtonomijo polja Smisla v
razmerju do njegovega pravega, dejavnega, telesnega vzroka. Tu bi se,
lahko spomnili Adornovih zapažanj o tem, kako pojem transcendentalne
konstitucije počiva na nekakšni perspektivni iluziji: kar subjekt napak
percipira kot svojo konstitutivno moč, je dejansko njegova nemoč, njegova
nezmožnost, da bi segel preko naložene omejenosti svojega horizonta -
transcendentalna konstitutivna moč je psevdo-moč, ki je hrbtna stran
subjektove zaslepljenosti za pravi telesni vzrok. Falos kot vzrok je čisti
dozdevek vzroka.
Ni strukture brez "faličnega" momenta kot križišča dveh nizov (niza
označevalca in niza označenca), kot točke kratkega stika, na kateri - kot
Lacan zapiše zelo natančno - "označevalec pade v označenec." Točka
108
nesmisla znotraj polja Smisla je točka, na kateri je označevalni vzrok
vpisan v polje Smisla - brez tega kratkega stika bi označevalna struktura
delovala kot zunanji telesni vzrok in ne bi bila zmožna proizvesti učinek
Smisla. Zato dva niza (označevalca in označenca) zmerom vsebujeta
paradoksno entiteto, ki je "dvojno vpisana", se pravi, ki je hkrati presežek
in manko - presežek označevalca nad označencem (prazni označevalec
brez označenca) in manko označenca (točka nesmisla v polju Smisla). Z
drugimi besedami, čim vznikne simbolna ureditev, imamo opraviti z
minimalno razliko med strukturnim mestom in elementom, ki zaseda-
zapolnjuje to mesto: mesto v strukturi logično zmerom predhodi elementu,
ki ga zaseda. Dva niza lahko potemtakem opišemo tudi kot "prazno"
formalno strukturo (označevalec) m niz elementov, ki zapolnjujejo prazna
mesta v strukturi (označenec). Paradoks pa je v tem. da .se dva niza nikoli
ne ujameta oziroma prekrijeta: zmerom naletimo na neko entiteto, ki je
hkrati glede na strukturo prazno, nezasedeno mesto in glede na elemente
begajoči, izmikajoči se objekt brez svojega mesta.' S tem pa smo že
proizvedli Lacanov obrazec fantazme $ O a. saj je matem za subjekt $,
prazno mesto strukture, izrinjeni označevalec, objet a pa je po definiciji
presežni objekt, objekt, ki mu manjka mesto v strukturi. Tu ne gre za
preprost presežek nekega elementa nad razpoložljivimi mesti v strukturi ali
za presežek mesta, ob katerem ni nobenega elementa, ki bi ga za.sedel -
prazno mesto v strukturi še vedno ohranja fantazmo nekega elementa, ki se
bo nekoč pojavil in zapolnil to mesto; presežni element, ki mu manjka
mesto, šc vedno ohranja fantazmo še neznanega mesta, ki ga čaka. Gre za
to, da je prazno mesto strukture strogo korelativno blodnemu elementu
brez mesta: to nista dve različni entiteti, ampak sprednja in hrbtna stran
cneiniste entitete, tj. enainista entiteta, vpisana na dve površini Mocbiuso-
vega traku. Subjekt kot $ ne spada v globino, ampak vznikne iz topo-
loškega zasuka same površine.
Vendar paje tu z Deleuzom nek problem: Deleuze ne loči med telesno
globino in simbolno psevdo-globino. Sta namreč dve globini: gosta
nepresojnost telesa in psevdo-globina. ki jo generira "guba" same simbolne
ureditve (brezno "duše", ki ga izkusimo, ko pogledamo globoko v oči
druge osebe...). Subjekt je takšna psevdo-globina, ki temelji na nagubanosti
'    Deleuze, Líi Io frique du sens. str. 41.
109
površine. Spomnimo se zadnjih seicund Ivoryjevih Remains of the Day:
počasne pretopitve bHžnjega posnetka okna gradu Lorda Dariingtona v
helikopterski posnetek celotnega gradu, ki se postopoma odmika. Ta
pretopitev traja predolgo (glede na pravila filmske naracije, ki smo jih
vajeni), tako da se gledalec za bežen trenutek ne more izogniti vtisu, da
vznikne neka tretja realnost onstran običajne realnosti okna in gradu: kot
da bi - namesto da bi okno bilo preprosto droben del gradu - sam grad bil
zveden na odsev v okenski šipi, na krhko entiteto, ki je čisti dozdevek. niti
bit niti ne-bit. Subjekt je tovrstna paradoksna entiteta, ki vznikne. ko se
zazdi, daje sama Celota (grad) vsebovana v svojem delu (oknu).
Deleuze mora iti mimo te simbolne psevdo-globine, ker zanjo ni mesta
v njegovi dihotomiji telesa in Smisla. S tem se kajpada odpre možnost
lacanovske kritike Deleuza: ali ni označevalec kot diferencialna struktura
nekaj, kar ne pripada niti telesni globini niti površini Dogodka-Smisla?
Konkretno, glede na Mozartovo Cosi fan tutte: mar "stroj", avtomatizem,
na kateri se zanaša filozof Alfonso, ni simbolni stroj, "avtomatizem"
simbolne "navade", ta veliki Pascalovih Misli? Deleuze razlikuje med
"pravo" telesno vzročnostjo in paradoksnim "faličnim" momentom,
križiščem niza označevalca in niza označenca, nesmislom kot psevdo-
vzrokom. tj. razsrediščenim vzrokom smisla, ki je inhercnten
površinskemu toku samega smisla. Česar tu nc upošteva, je radikalno
heterogena narava niza označevalca glede na niz označenca. sinhronije
diferencialne strukture glede na diahronijo loka Dogodka-Smisla. Razlog
tej omejenosti Deleuza je bržkone v tem. da konec koncev ostaja fenome-
nolog - to gaje kasneje zapeljalo v teoretsko "regresijo" v "anti-Ojdipa". v
upor proti Simbolnemu. V tem natančnem smislu bi lahko rekli, da so
stoiki. Husserl, itd. prej psihotiki kot pa perverzneži: psihotična izključitev
/forclusion/ simbolne ravni je tista, ki pripelje do paradoksnega kratkega
stika med smislom in realnostjo ("ko rečeš 'kočija', kočija zdrvi skozi tvoja
usta", itd.).^
Ali potemtakem IX-leuzov sprevid ni koielativen Althusserjevemu? Deleuze se omeji na
os Imaginarno-Realno in izključi Simbolno, medtem ko althusserjanska dvojnost
"realnega objekta" (tj. objekta vsakdanjega imaginarnega izkustva) in "objekta
spoznanja" (simbolne strukture, ki jo proizvede spoznavni proces) ustreza osi
Imaginamo-SiiTibolno Lacan je edini, ki tcmatizira os Siinbolno-Realno. os. ki je v
osnovi ostalih dveh osi. In ali natanko to nasprotje med Deleuzom in Althusserjem ne
110
Enigma "mehaničnega spomina"
Nemara lahko s to omejenostjo Deleu/a obrazložimo njegovo fanatično
antiheglovstvo. V nasprotju z Deleuzom pa bi se dalo zagovarjati tezo, da
je bil na ključni točki svojega sistema sam Hegel "deleuzovec". Na kar tu
merimo, je nenaden in nepričakovan vznik tako imenovanega
"Mehaničnega Spomina" po dopolnjeni Aufliehung jezika-znaka v njegovi
duhovni vsebini (v paragrafih o govorici - 451-464 - Heglove Enciklo-
pedije^ ).
Hegel razvije svojo teorijo govorice v "Predstavi", drugetn razdelku
"Psihologije", ki zariše obrise prehoda od "Zora" k "Mišljenju", se pravi
proces subjektove osvoboditve od "najdene", od zunaj naložene, čutno
dane vsebine skozi njeno postopno ponotranjenje-spominjanje
IVerinnerungI in univerzalizacijo. Kot ponavadi pri Heglu poteka ta proces
v treh stopnjah. Najprej, v "Spominu IGedaechtnisI". je neki čutni zor
iztrgan iz svojega zunanjega vzročnega časovno-prostorskega konteksta in
prestavljen v subjektov notranji prostor in čas: s tem je subjektu na
razpolago in postane poljuben element, kt si ga subjekt lahko vsak trenutek
svobodno prikliče v spomin. Koje zor tako prestavljen v INteligenco, ji je
izročen na milost in nemilost - Inteligenca lahko z njim počne kar hoče,
lahko razstavi njegovo vsebino v njene .sestavine in nato te sestavine znova
sestavi v povsem različno, "nenaravno" celoto, lahko ga primerja z drugimi
zori in izpostavi skupne poteze; vse to je delo "Domišljije", ki postopoma
pripelje do Simbola. Najprej neka partikularna podoba zastopa neko
kompleksno mrežo predstav ali neko univerzalno potezo (podoba brade,
denimo, lahko prikliče v spomin virilno moškost, avtoriteto, itd.). Ta
univerzalna poteza paje še vedno obarvana s partikularno čutno podobo, ki
jo zastopa - raven prave univerzalnosti dosežemo šele tedaj, ko je odpra-
poja.sni tudi nenavadne bližine in hkrati nepremostljivega prepada v njunem branju
Spinoze? Althusserjev Spinoza je Spinoza simbolne strukture, spoznanja brez subjekta,
spoznanja, ki je osvobojeno imaginarnih afektov, medtem ko je Deleuzov Spinoza
Spinoza Realnega, "anarhične" telesne mešanice.
Tu se opiramo na izvrstno, četudi nekoliko enostransko rekonstrukcijo Heglove
argumentacije v 7.poglavju ("Hegelian Words: Analysis') John McCumberjevega dela
The Company of Words. Hegel. Language, and Syslemalii PIMosophy, Evanston:
Northwestern University Press 199.4.
lili
vijena sleherna podobnost ined univerzalno potezo in podobo, ki jo
zastopa. Tako pridemo do Besede: do zunanjega znaka, katerega vez s
potnenom je povsem naključna. Šele to ponižanje znaka v ravnodušno
zunanjost omogoči pomenu, da se osvobodi čutnega zora in prečisti v
pravo univerzalnost. Znak (beseda) je tako postavljen v svoji resnici: kot
čisto gibanje samoukinitve, kot bitnost, ki doseže svojo resnico, ko se
zabriše pred svojim pomenom.
"Verbalni Spomin" nato ponotranji in univerzalizira sam zunanji znak.
ki označuje neko univerzalno potezo. Tako pridetno do "predstavnega
jezika", ki ga tvorijo znaki kot enotnost dveh sestavin: na eni strani je
univerzalizirano ime, mentalni zvok, prototip, ki je prepoznan kot "isti" v
različnih izgovorjavah, na drugi strani pa njegov pomen, neka univerzalna
predstava. V "predstavnem jeziku" imajo imena fiksno univerzalno
vsebino, ki je ne določa njihovo razmerje do drugih imen, ampak njihovo
razmerje do predstavljene realnosti. Tu imamo opraviti z običajnim
pojmom jezika kot zbirke znakov s fiksnim univerzalnim pomenom, ki
zrcali realnost, s pojmom, ki implicira trojico satnega znaka kot telesa,
označene vsebine v subjektovem umu in realnosti, na katero se znak
nanaša... že preprosta predteoretska senzibilnost nam pove, da tukaj nekaj
manjka, da to še ni prava, živa govorica. Manjka pa predvsem dvoje: na eni
strani sintaktična in semantična razmerja med samimi znaki, se pravi
siiireferencialna krožnost. zavoljo katere lahko zinerom rečemo, da je
pomen neke besede niz drugih besed (na vprašanje "Kaj jc kamela'.'"
običajno odgovorimo z nizotn besed: "štirinožni sesalec, podoben konju, a
z visoko grbo na hrbtu," itd.): na drugi strani razmerje do govorečega
subjekta - ni jasno, kje oziroma kako se v "predstavni jezik" kot zrcalno
razmerje treh ravni znaka, predstav v umu in realnosti vpiše sam govorec.
S Heglom rečeno, usodna slabost predstavnega jezika je v samem nje-
govem predstavnem značaju, v dejstvu, da obtiči na ravni Vorstellung,
končne predstave, ki pošilja k neki transcendentni, sebi zunanji vsebini.
Oziroma, v bolj sodobnih terminih: predstavni jezik je samoizbrisujoči-.sc
medij predstavljanja neke univerzalne pojmovne Vsebine, ki ostaja zunanja
temu mediju: sam medij deluje kot indiferentno sredstvo prenašanja neke
neodvisne vsebine. Kar tukaj manjka, je beseda, ki ne bi zgolj predstavljala
svojo zunanjo vsebino, ampak bi jo hkrati konstituirala, proizvedla, beseda.
112
skozi katero bi označena vsebina šele postala to, kar je - skratka, manjka
"performativ".
Kako potemtakem pridemo do govorice, ki bo delovala kot ustrezen
medij neskončne misli'.' Na tej točki naletimo na presenečenje, ki spravlja v
tolikšno zadrego Heglovim interpretom: med "Verbalni Spomin", ki
garantira konkretno enotnost pomena in izraza, in resnično ""Misel"" Hegel
skrivnostno vrine "Mehanični Spomin"', kjer na pamet recitiramo niz besed
in povsem zanemarimo njihov pomen -šele ta "opustitev duha
IGeistesverlassen /" tvori prehod k dejavnosti mišljenja. Skratka, potem ko
Hegel pokaže, kako znak ostane znotraj okvira predstave - se pravi, na
ravni zunanje sinteze pomena in izraza -, te "lažne" enotnosti pomena in
izraza ne odpravi tako, da zavrže njeno zunanjo plat - izraz kot zunanji
medij označene vsebme -, ampak nasprotno zavrže, žrtvuje, samo notranjo
vsebino. Rezultat takšne radikalne redukcije je, da znotraj govorice
"regrediramo" na raven Biti. te najbolj revne kategorije: Inteligenco v
Mehaničnem Spominu Hegel opredeli kot "Bit, univerzalni prostor imen
kot takih, tj. brezsmi.selnih besed"(§ 463), ki izginejo še preden se polno
prikažejo, prostor "artikuliranih tonov" kot ""prehodne, izginevajoče,
povsem idealne realizacije, ki poteka v elementu, ki ne nudi nikakršnega
odpora"(§ 444). Tu nimamo več opraviti s predstavnimi besedami kot
univerzalnimi prototipi fiksne povezave nekega izraza z njegovim
pomenom (beseda "konj"" zmerom pomeni...), ampak s čistim nastajanjem,
s tokom brezsmiselnih individualiziranih izjav - edino, kar te izjave druži,
je "prazno vezivo"' same Inteligence. Na tej ravni lahko pomen nekega
imena sestoji le dejstvu, da to ime sledi drugim tovrstnim imenom oziroma
jih sproža. Šele tukaj vznikne resnična, konkretna negativnost jezikovnega
znaka: za vznik te negativnosti ne zadošča, da je beseda zvedena na čisti
lok samoizbrisevanja/avtonegacije - sam njen Onstran, pomen, mora biti
"sploščen", mora zgubiti vso svojo pozitivno vsebino, tako da ostane zgolj
prazna negativnost, ki "je" subjekt. Težko je zgrešiti kristološko konotacijo
tega žrtvovanja predstavnega-objektivnega pomena: redukcija besede na
čisti tok nastajanja ni samoizbris besede pred njenim Pomenom, ampak
smrt samega tega Pomena, tako kot Kristusova smrt na križu ni preminutje
božjega zastopnika na zemlji, ampak smrt samega Boga Onstranosti. V tem
je Heglov pristno dialektični vpogled: kar v predstavnem imenu ovira
13
udejanjenje prave neskončnosti Mišljenja, ni njegova zunanja plat, ampak
prav fiksna univerzalnost njegovega notranjega pomena.
Izpraznjenje, do katerega tu pride, je dvojno. Najprej je "evakuirana"
celotna objektivna predstavna vsebina, tako da ostane zgolj praznina
Inteligence (subjekta) - povedano v terminih Lacana, od znaka, ki zastopa
nekaj (pozitivno vsebino) za nekoga, preidetno k označevalcu, ki zastopa
sam subjekt za druge označevalce. S to isto kretnjo pa hkrati sam subjekt
(S) preneha biti polnost izkušene-doživete notranje vsebine, pomena, in je
"zaprečen", izvotljen, zveden na $. žrtvovano je celotno bogastvo
"notranjega življenja" - oziroma, kot pravi Hegel, posel Mehaničnega
Spomina je, da "splošči temelj notranjosti na čisto bit, na čisti prostor ...
brez kakršnegakoli nasprotovanja s strani subjektivne notranjosti'(§ 464)."
Šele to "sploščenje", ta redukcija na bil, na novo neposrednost besede,
odpre performativno razsežnost - zakaj? Lotimo se te ključne točke
izhajajoč iz odlomka iz Jenaer Realphilosophie, kjer Hegel opiše, kako "na
vprašanje 'Kaj je to?' običajno odgovorimo 'To je lev, o.sel', itd. 'To je' - se
pravi, da to ni rumeni stvor s štirimi nogami, itd., nekaj, kar obstoji samo
zase, ampak ime, ton mojega glasu - nekaj povsem različnega od tega, kar
se ponuja mojemu zoru. V tem je njegova prava bit."'
Hegel tu opozori na paradoks imenovanja, ki je tako očiten, da ga
običajno spregledamo: kar dobesedno, na najbolj elementarni, neposredni
ravni trdim, ko rečem "To je slon", je, daje ta ogromen stvor z rilcem itd.
Nemara je to listo, kar uhaja Derridajevemu branju Hegla, ki dojame "Mehanični
Spomin" kot nekakšen "izginevajoči posrednik", kot povnanjenje. ki je nato samo-
odpravljeno v Notranjosti Duha: s tem ko Mehanični Spomin zabriše celotno predstavno
vsebino, odpre absolutno praznino kot medij Duha, kol prostor, ki ga nato lahko zapolni
duhovna vsebina. Z drugimi besedami: z zabrisom celotne izjnvne vsebine se naredi
prostor za subjekt izjavljaiijii. Tu je ključna sovisnosl redukcije znaka na brezpomensko
zunanjost označevalca in vznika "zaprečenega" subjekta kot čiste praznine (S): Hegel je
tu nepričakovano blizu Althusserju, ki tudi razvije sovisnosl Ideoloških Aparatov Države
(ideoloških praks kot čiste zunanjosti "mehaničnega" rituala) in procesa subjeklivacije.
Problem z Allhusserjem pa je, da mu manjka pojem subjekta označevalca ($): ker
reducira subjekt na imaginarno prepoznanje v ideološkem Smislu, mu uide korelacija
med vznikom subjekta in radikalno zgubo smisla v "praznem" ritualu. Na nekoliko
različni ravni isti paradoks definira status ženske pri Weiningerju: ženska je subjekt par
excellence prav kolikor ženska pozicija implicira izpraznjenje celotne duhovne vsebine -
šele to izpraznjenje nas .sooči s subjektom kot praznim "vsebovalcem" smisla...
G.W.F. Hegel, Jenaer Realphilasnphie. Hamburg: Meiner 1931, str. 183.
114
dejansko zgolj zvok v mojih ustih. Ptiri črke. ki sem jih izgovoril. V
svojem prvem Seminarju o Freudovih tehničnih spisih se Lacan sklicuje na
isti paradoks: ko je izgovorjena beseda "slon", je slon tukaj v vsej svoji
masivni navzočnosti- četudi ga ni videti nikjer v realnosti, je ponavzočen
njegov pojem. Tu naletimo na nepričakovan stoiški aspekt Hegla (in
Lacana): stoiški logiki so radi poudarjali, kako mi tedaj, ko izrečem be.sedo
"kočija", kočija dejansko zdrvi skozi usta. - Hegel pa je tu imel v mislih
nekaj drugega, kar najustrezneje izrazimo v terminih sodobne teorije
jezikovnih dejanj: preprosta, na prvi pogled simetrična obrnitev trditve
"slon je ... /Stirinožni sesalec z rilcem/" v trditev "to je slon" implicira
premik od predstavnega konstativa k performativu. Ko namreč rečem "slon
je ... /stirinožni sesalec z rilcem/", obravnavam "slon" kot predstavno ime
in naznačim zunanjo vsebino, ki jo to ime designira. Ko pa rečem "to je
slon", s tem podelim nekemu predmetu simbolno identiteto; svežnju
realnih lastnosti dodam enotujočo potezo, ki spremeni ta sveženj v En, s-
sabo-identičen objekt. Paradoks simbolizacije je v tem, da se objekt
konstituira kot En skozi potezo, ki je radikalno zunanja samemu objektu,
njegovi realnosti: skozi ime, ki mu ni v ničemer podobno. Objekt postane
En skozi privesek neke povsem nične, izginevajoče Biti, skozi ¡g
realite "ckaj zvokov - skozi inušico. ki naredi slona, tako kot pri monarhu,
tem imbecilnem, kontingentnem telesu nekega individua, ki ne le
"predstavlja" državo kot umsko totalnost, ampak jo konstituira, jo naredi
dejansko. Ta performativna razsežnost, s katero je označevalec vpisan v
samo označeno vsebino kot njen konstituens (ali. kot pravi Lacan, s katero
označevalec "pade v označenec"), je tisto, kar manjka predstavnemu
imenu.
Heglova logika označevalca
Na osnovi tega, kar smo pravkar rekli, ni težko uganiti, kako Heglova
dvojnost "predstavnih imen" in "imen kot takih", ki nastopijo v Me-
haničnem Spominu, povsem ustreza Lacanovemu nasprotju med znakom in
označevalcem. Znak je opredeljen s fiksnim razmerjem označevalca do
označenca, ki ga zastopa-predslavlja označevalec - do svojega pomena -,
medtem ko označevalec skozi svoje nenehno drsenje, napotevanje k
drugim označevalcem, proizvede učinek-.svna/a. Znak je telo, ki je v
115
razmerju do drugih teles, označevalec pa je čisti tok, "dogodek": znak se
nanaša na substancialno polnost reči, označevalec pa na subjekt kot
praznino negativnosti, kr posreduje samonanašanje označevalne verige
("označevalec zastopa subjekt za neki drugi označevalec"). Hegel kol
deleuzovec - četudi se zdi. da se večjega nasprotja ni možno zamisliti, pa
vendar Heglov ""Mehanični Spomin"" implicira pojem Smisla kot čistega
Dogodka, kakršnega je kasneje razvil Deleuze v Logiki smisla... Dokaz, da
je Heglova dialektika dejansko logika označevalca avant la lettre, je nehote
priskrbel John McCumber, ki je v The Company of Words* razvil prodorno
branje heglovskega dialektičnega procesa kot samonanašanja simbolnih
""markerjev" (Heglov nemški termin je Merkmal: njegov francoski ekviva-
lent bi bil le trait signifiant, označevalna poteza). Do izhodišča procesa
("teze"") pridemo z operacijo "poneposredenja-okrajšave"": niz markerjev
M] ... Mj je okrajšan v markerju Mj,^, katerega vsebina (tj. to, kar ta
marker označuje) je sam ta niz:
1(M] ... Mj)-Mk
Temu sledi inverzna operacija "eksplikacije"", kjer niz Mj ... Mj
eksplicira Mj,^:
(2)Mk-(M] ...Mj)
Nato pa pride do še ene inverzije - in ključnega pomena je. da smo
pozorni na to, kako nas ta dodatna inverzija ne vrže nazaj k izhodišču, k (1)
(ali, s Heglovimi besedami, kako ""negacija negacije" ni vrnitev k začetni
poziciji):
(3)(M, ...Mj)/Mk
Da bi zaznamoval ta premik glede na (1), McCumber uporabi drugačen
simbol, / namesto -; / opredeli kot "sintezo"", v kateri pride hkrato do
eksplikacije in okrajšave. Kaj naj to pomeni'.' V (3) je marker M¡^ stricto
sensu ""refleksiven"": ne zastopa več poneposredenja, ki je abstraktno
zoperstavljeno eksplikaciji, ampak eksplicira sam niz. ki je v (2) ekspliciral
Mf(. Da bi pojasnili to "refleksijo"", si oglejmo logiko antisemitizma.
*    Glej John McCumber, Tlie Ситрипу <if Word.':. Heftel, итхичце. und Systematic
Philosophy, str 1.30-14.3.
116
Najprej niz markerjev, ki označujejo realne lastnosti, okrajšamo-ponepo-
sredimo v markerju "Jud":
(1) (skop, profiterski, spletkarski, umazan...) - Jud
Nato obrnemo zaporedje in z nizom (skop, profiterski, spletkarski,
umazan...) ekspliciramo marker "Jud", tj., ta niz poda odgovor na vprašanje
"Kaj pomeni 'Jud'?":
(2) Jud - (skop, profiterski, spletkarski, umazan...)
Končno znova obrnemo zaporedje in postavimo "Juda" kot refleksivno
okrajšavo niza:
(3) (skop, profiterski, spletkarski, umazan...) / Jud
V čem, natanko, je razlika med (1) in (3)? V (3) "Jud" eksplicira sam
predhodni niz. katerega okrajšava-poneposredenje je: okrajšava in
ekspliklacija tu dialektično sovpadeta. Drugače povedamo, v diskurzivnem
prostoru antisemitizma zbirka posameznikov ne velja za "Jude", ker
izpričuje niz lastnosti (skopost, spletkarstvo, profiterstvo, umazanijo..,),
ampak ti posamezniki imajo te lastnosti. KER SO JUDJE. To postane jasno
brž ko okrajšavo v ( 1 ) formuliramo kot
( 1 ) X-U, ki je (profiterski, spletkarski...), pravimo Jud
eksplikacijo v (2) pa kot
(2) X je Jud ker je (profiterski, spletkarski...)
Posebnost (3) je v tej luči v tem, da se vrne k (1), hkrati pa ohrani vezni
člen iz (2):
(3) X je (profiterski, spletkarski...) ker je Jud
Skratka. "Jud" tukaj označuje skriti temelj pojavnega niza dejanskih
lastnosti (skop, profiterski, spletkarski, umazan,..). Tako pride do nekakšne
"transsubstanciacije": "Jud" začne delovati kot marker skritega temelja,
misterioznega je ne sais quoi, zaradi katerega so Judje "Judje",
(Poznavalcem Marx tu kajpada ni težko ugotoviti, kako so te inverzije
homologne razvoju blagovne forme v prvem poglavju Kapitala: preprost
117
obrat "razvite" forme v formo "splošnega ekvivalenta" proizvede novo
entiteto, sam splošni ekvivalent kot izjemo, ki konstituira totalnost.)
Naša poanta je tu konec konccj precej tehnična: McCumberjeve for-
mule pridobijo na jasnosti in plodnosti, brž ko niz markerjev Mj ... Mj
nadomestimo z Lacanovim matemom S2. z označevalcem verige vednosti.
Mj^. okrajšavo niza M] ... Mj. pa z S\. označevalcem-gospodarjcm.
Pojasnimo to z zgledom, ki je strukturno homologen logiki antisemitizma,
z znanim protisocialističnim cinizmom iz Poljske za časa realnega sociali-
zma: "Res nimamo dovolj hrane, elektrike, stanovanj, knjig, svobode, toda
konec koncev to sploh ni važno, saj imamo Socializem!" Implicitna
heglovska logika tega cinizma je v naslednjem: najprej je socializem
postavljen kot preprosta okrajšava niza markerjev. ki označujejo dejanske
lastnosti ("Ko imamo dovolj hrane, elektrike, stanovanj, knjig, svobode...,
tedaj smo v socializmu"): nato razmerje obrnemo in se, da bi "eksplicirali"
socializem, nane.semo na ta niz markerjev ("socializem pomeni dovolj
hrane, elektrike, stanovanj, knjig, svobode..."): ko pa izvršimo še en obrat,
se ne znajdemo spet na izhodi.šču. ker se zdaj. z drugim obratom,
"socializem" spremeni v "Socializem", v označevalec-gospodar, tj. ni več
preprosta okrajšava niza markerjev. ampak ime za skriti temelj tega niza
markerjev; lastnosti, ki jih označujejo markerji, so zdaj izrazi-učinki tega
skritega temelja. In ker je zdaj "Socializem" Stvar, ki jo niz pojavnih
markerjev zgolj izraža, lahko konec koncev rečemo "Pa kaj potem če vsi ti
markerji izginejo! Saj v na.šem boju v resnici ne gre zanje! Glavno je, da še
imamo Socializem!"...
Povzemimo: v ( 1 ) je marker okrajšave-poneposredenje, preprost znak,
zunanja oznaka danega niza. medtem ko je v (3) ta marker označevalec, ki
performativno vzpostavi niz v njegovi totalnosti. V ( 1 ) smo žrtve iluzije, da
je popoln niz Nasebje, ki obstoji neodvisno od svojega znaka, medtem ko v
(3) postane jasno, da je niz sklenjen, konstituiran, šele skozi refleksivni
marker, ki se pridoda zraven. Drugače povedano, v (3) je znak vštel v
".stvar .samo" kot njen inherentni konstituens. s čimer izgine razdalja, ki loči
znak in označeno vsebino.
Slavoj Žižek
118
Povezave freudovskega polja
John L. Casti
KAKO RESNIČEN JE "RESNIČNI SVET"?
TRDITEV
OBJEKTIVNE. OD OPAZOVALCA
NEODVISNE RESNIČNOSTI NI
POSTAVLJANJE ODRA
Iz Shakespearove komedije Kar hočete poznamo znamenito izjavo, da je
"ves svet oder, in vsi možje in žene zgolj igralci"." Ta shakespearovska
opazka se sklada z zdravim razumom, s privajenim pogledom na fizikalno
resničnost: stvarstvo snovnih predmetov - stoli, avtomobili, drevesa, atomi
- obstaja neodvisno od nas, tako kot gledali.šče in njegov oder obstajata
neodvisno od igralcev in njihovega občinstva. To podobo o neosebnem,
vzvi.šenem kozmosu sta v znanstveno zavesi vrezala Newtonova avtoriteta
in njegova zamisel o dogodkih, ki se odvijajo v areni absolutnega prostora
in časa. Ker je ta zamisel ogrodje zgodbe, o kateri govorimo v tem po-
glavju, na hitro preletimo poglavitne sestavine sveta, kot ga razume
Newton.
Prevedeno po: Panidigmn Lost: Tinkling the Unanswered M\sleries ¡)f Modern Science.
Avon Book.s, New York 1990, 7. poglavje, str. 414-491.
119
Bistvo "objektivističnega" stališča, ki mu datidanaštiji pravimo naivni
realizem, }c v tem, da svet sestoji iz zbirke tieodvisno obstoječih "reči", ki
kratko malo "so", pa najsi jih opazimo ali ne. Ali natančneje, poglavitne
sestavine te ontologije lahko označimo takole:
• Obstajajo stvari, ki jih je moč spoznati in ki imajo imajo svoje ima-
nentne lastnosti.
• Te stvari obstajajo, ne glede na to, ali jih opazujemo.
• Mi kot opazovalci/udeleženci smo del te resničnosti, vendar menimo,
da je od nas neodvisna in da je obstajala že pred nami in bo obstajala tudi
za nami.
• Vloge opazovalcev, ki igrajo v tej resničnosti, so vnaprej določene.
Tudi Einstein je odločno povzel jedro te samoumevne resničnosti, koje
vprašal Pascuala Jordana: "Ali res mislite, da luna obstaja le tedaj, ko jo
pogledate?" Po njegovem mnenju je naloga znanosti prav v tem, da seže
onkraj golega videza in da opiše in doume naravo te objektivne, od
človeškega nehanja neodvisne, temeljne fizikalne resničnosti.
Ta newtonska slika zdaj že tako globoko prežema naše razmišljanje o
življenju, svetu in vesolju, da si skorajda ne moremo zamisliti človeka, ki
bi o njej dvomil. In tega zares skoraj nihče ni počel vse do začetka našega
stoletja, ko so snovalci relativnostne in kvantne teorije spoznali, da sta
Shakespeare in Newton živela za kulisami Potemkinove vasi. vsaj kar
zadeva spoznavanje zelo majhnega, zelo velikega in zelo hitrega. Vendar je
svet na splošno, vštevši večino praktičnih fizikov, rajši sprejel tiho pred-
postavko, da ti ne-newtonski učinki veljajo le za mikrosvet atoma oziroma
makrosvet daljnih galaksij. In šele v zadnjem desetletju so se zadrege, ki so
mučile fizike glede resničnosti, razlile na področje vsakodnevnega
življenja, o čemer pričata popularni in "novodobarski" tisk, ki javnosti
razkrivata nove, dozdevno romantične pojme, kot so "od opazovalca
ustvarjene resničnosti", in iščeta povezave med moderno fiziko in vzhod-
njaškim misticizmom - pri čemer jima pomaga blagoslov nekaterih
odpadniških fizikov. Da bi dobili vsaj približno predstavo o tem, za kaj gre
pri tej vsesplošni krpariji naših predstav o fizikalni resničnosti, si za
začetek oglejmo znano družabno igrico dvajsetih vprašanj.
120
Običajno gre ta igrica dvajsetih vprašanj tai<o. da skupina ljudi določi
enega izmed njih za izpraševalca in ga pošlje iz sobe. Nato se družba zmeni
za neko be.sedo in pokliče človeka nazaj v sobo. Naloga izpraševalca je
potem, da ugotovi to besedo, in sicer z največ dvajsetimi vprašanji, kot so
"Je ta stvar živa?" ali "Je ta stvar tekoča?" Zmagovalec igre je tisti iz-
praševalec, ki se do besede dokoplje z namanj vprašanji, pri čemer sme
enkrat samkrat neposredno ugibati, katera beseda je to.
Fizik J. A. Wheeler se rad spominja zanimive različice te igre, ki se je
je šel na večerni zabavi na domu fizika Lotharja Nordheima. Wheeler
pravi, da so ga iz sobe poslali za nenavadno dolgo. Ko se je vrnil vanjo, so
se vsi zadovoljno smehljali - po čemer je sklepal, da so si ga sklenili malce
privoščiti. Začel jc torej spra.ševati z običajnimi splošnimi vprašanji: "Je to
žival?" Ne. "Kamnina?" Ne. "Je živo?" Ne. Toda ko je tako spraševal
naprej, je opazil, da do odgovorov prihaja čedalje težje in daje oseba, ki jo
je spraševal, zelo dolgo preudarjala. preden jc odgovorila z "ja" ali "ne".
Naposled seje Wheelerju zazdelo, daje že toliko zožil možnosti, da lahko
poskusi z ugibanjem. "Jc to oblak?" je vprašal. Takrat so se vsi zakrohotali
in mu dali prav. Medtem, koje bil zunaj sobe. so se bili namreč dogovorili,
da sploh ne bodo izbrali nobene besede, ampak bodo pustili, da kaka
beseda sama iznikne iz Wheelerjevega spraševanja. Sporazumeli so se, da
lahko vsak. ki bo dobil vprašanje, odgovarja bodisi z 'ja" ali "ne", pri
čemer pa mora imeti v mislih besedo, ki bo v skladu z vsemi odgovori, ki
jih je Wheeler dotlej dobil od vseh drugih izprašancev. Igraje bila potem-
takem vsaj tako težavna za izpraševance kot za Wheelerja!
Kaj hoče Wheeler povedati s to zgodbo? To. da imamo lahko to igro
dvajsetih vprašanj za prispodobo za dve različici odgovora, iz česa sestoji
fizikalna resničnost. Imenujmo ju objektivno in kontekstualno resničnost.
Objektivna resničnost ustreza običajni obliki te igre. pri. kateri je be.seda
izbrana vnaprej. To ni nič drugega kot naša dobra stara newtonska
resničnost. Stvari (besede) lega sveta obstajajo in imajo svoje lastnosti,
neodvisno od človeških opazovalcev ali merilnih naprav. Wheelerjeva igra
pa ustreza kontekstualni resničnosti, v kateri se svet ustvarja dobesedno
tako, kot ga dojema opazovalec. Tako kot ni bilo nobene določne besede,
temveč samo možne besede, ko se je Wheeler (opazovalec) vrnil v sobo,
nas tudi v resničnosti ne čaka noben oder, da bi stopili nanj in odžebrali
svoje besedilo. Ob tem nam pride na misel Gertrude Stein s svojo izjavo o
121
Oaklandu: "Tam ni nobenega 'tam'". In res so ti 'tami' zgolj potencialni,
oder resničnosti pa se postavlja sproti, ko igramo svoje vloge opazo-
valcev/udeležencev.
Ali je torej Wheelerjev svet dejanska resnično.st ali ne'.' Ali je kaka te-
meljna, objektivna resničnost, ki podpira zunanji videz stvari'.' Ali pa je
treba za stvarnika/postavljalca tega, za kar inenimo, da je "resnično",
vpeljati nekakšnega opazovalca'.' Shakespeare, Newton in tnoj brivec
pravijo "ja, svet je dejansko tak, kakršen se kaže": sodobni zagovorniki
kvantne teorije pa nam dopovedujejo, da nemara ni tako. Da bi videli zakaj
in da bi razumeli številne vidike, s katerih Wheelerjev in naš svet nemara
sploh nista takšna, kot se zdita, bo najboljše, če na hitro obhodimo nekaj
mejnikov v tem čudovitetn in čudnem kvantnetii svetu.
DUHOVI V ATOMU
Newtonov svet je svet delcev in sil. Zamišljamo si ga lahko kot svet,
sestavljen iz majhnih biljardnih krogel, od katerih vsako v vsakem trenutku
določajo tri lastnosti: tnasa. položaj v prostoru in hitrost gibanja v to ali
ono smer (ali tehnično, hitrost). Masa je tisto, čemur pravimo statična
lastnost, saj se njena vrednost s časom ne spreminja. Položaj in hitrost sta
primera dinamičnili lastnosti. Vse, kar se zgodi v Newtonovem svetu, se
zgodi kot posledica teh kroglic, ki letijo sem 1er tja, trkajo druga ob drugo
ter .se združujejo in razdružujejo, pač glede na to, kako nanje delujejo
zunanje sile. Formula za te interakcije je v Fizikalnem leksikonu zapisana
kot Newtonov drugi zakon, in sicer se glasi: a=F/m. loje, pospešek delca
(prirastek njegove hitrosti) je enak sili, ki deluje nanj, deljeni z maso delca.
Tem skrivnostnim silam seje Newton, prebrisan kot je bil, izognil s svojim
klasičnim hypothesis non fìngo (Podmene nimam).
V tej newtonski vrsti stvarstva je vse neverjetno urejeno in pospravlje-
no. Kakor hitro so določene delujoče sile in sta znana začetni položaj in
hitrost vsakega delca, se dogodki z metronomsko natančnostjo odvijajo na
od nekdaj obstoječem odru prostora in časa. Za ta rožnati svetovni meha-
nizem jc implicitna predpostavka, da so lastnosti delca v vsakem trenutku
določeni, ne glede na to, ali je na prizorišču kak gledalce, ki jih opazuje s
takšno ali drugačno merilno napravo, ali ne. Posledica nesporne uspešnosti
te newtonske slike pri predvidevanju pojavov v o.semnajstem in devetnaj-
122
stem stoletju, ki jo je potrjevalo zavezništvo med prispodobo o biljardnih
kroglah in vsakdanjega zdravega razuma, je bilo nekakšno "blago pranje
možganov" tako znanstvene srenje kot najširše javnosti. Prevladujoče
prepričanje tistih časov jc bilo. da
Newtonovo vesolje - resnično vesolje.
Prve razpoke na tej ncwtonski fasadi so se pokazale s prihodom
posebne teorije relativnosti, v kateri |e Einstein pokazal, da prizorišče
prostora in časa nemara Ic ni tako lepo razvidno, kot je menil Newton.
Posebna teorija je pravzaprav pokazala, daje edina vrsta resničnosti, ki se
sklada z izsledki opazovanj, tista, v kateri prostor in čas sploh nista ločeni
entiteti, temveč ena sama, neločljiva enota - prostor-čas. Vrh tega je
posebna teorija trdila, da bi ločitev dveh dogodkov, opazovanih na novem
prizorišču prostora-časa. lahko en opazovalec videl kot pozitivno, drug pa
kot negativno. Skratka, dva različna opazovalca bi lahko videla dve
povsem različni "resničnosti" in pri tem bi se ne mogla strinjati niti glede
na videz tako preprostega vprašanja, kot je "kateri dogodek se je odigral
prej?".
Einstein je z zamislijo, da objektivnega, od opazovalca neodvisnega
dogodka sploh ne more biti, vsaj kar zadeva opis njegovega položaja v
času in prostoru, pokazal, da z resničnostjo, kakršno je imel v glavi
Newton, ni vse tako lepo in prav. kot je kazalo. In kljub temu je bilo
Einsteinovo delo v mnogih pogledih zgolj zadnji zdihljaj newtonskega
sveta, saj niti posebna niti splošna teorija relativnosti nista imeli kaj prida
povedati o snovnih objektih samih. Kar zadeva statične in dinamične
lastnosti Newtonovih delcev - t.j. maso. električni naboj, hitrost, spin -
relativnostna teorija lepo molči, ali bolje, (iho sprejema newtonske smer-
nice. Namesto tega se Einsteinovi teoriji osredotočata rajši na drugo
polovico newtonske dublete, na tiste nepojasnjene sile (.še posebej gravi-
tacijo), ter tako v bistvu usmerjata pozornost na naravo prizori.šča. na
katerem snovni delci odigravajo svoje vnaprej določene newtonske usode.
Se posebej v splošni teoriji, ki ni "nič drugega" kot splošna teorija gravi-
tacije, je Einstein pokazal, da to prizorišče na neki način ustvarjajo sami
delci, ki pa se potem gibljejo v skladu s topografijo ozemlja, katerega
ustvarjajo.
123

To prizorišče potemlaicem nima svoje neodvisne resničnosti, ampak
obstaja v nekakšni sitnbiozi z igralci. Ta predstava je že sama po sebi dokaj
nenavadna in se tnočno bije s človekovitni zaznavami, ki jih ustvarjajo in
ostrijo dogodki in nestalnosti vsakodnevnega življenja. Toda kaj je ta
nenavadnost v primerjavi s tem, kar sledi!
Nekako v istem času, ko je Einstein dninaril na Švicarskem patentnem
uradu v Bernu in dodeloval posebno teorijo, je v Berlinu Max Planck s
svojim odkritjem kvantne narave sevanja, ki ga oddaja vroč predmet,
obdeloval drugo stran te newtonske ulice.
Plod tega dela je bilo odkritje, da nekatere izmed osnovnih fizikalnih
kvantitet, kot sta energija in kotni moment, prihajajo v neznansko majhnih
"kosih ". Planck jc denimo pokazal, da v takšnih kosih prihaja svetloba
katerekoli energije, velikost teh kosov paje odvisna od frekvence svetlobe,
t.J. njene barve. Implikacije tega odkritja so zabile še zadnji žebelj na krsti
newtonske resničnosti in dale zagon temu, čemur J. A. Wheeler pravi fizika
prepoznanja: preučevanju vprašanja, zakaj sploh obstajajo reči, kot so
prostor in čas in dimenzionalnost. In tako kot ni mogoče reči, da ste bili v
Ameriki, če niste videli kipa Svobode, Velikega kanjona in mostu Golden
Gate, ni tnogoče govoriti o "resničnosti resničnosti", ne da bi si ogledali
nekaj razgledov v deželi, ki ji vlada železna roka kvanta. Odpravimo se
torej na to potovanje.
Da bi razumeli daljnosežne implikacije, ki jih itna kvantna teorija pri
opisovanju tega, kakšen je svet v resnici, bo najboljše, če začnemo s tremi
različicami tradicionalnega eksperimenta z dvema režama. Za ta eksperi-
ment potrebujemo prožilnik, ki na ukaz proizvaja tri različne tipe snovnih
objektov: krogle, vodne valove in elektrone. Pri vsakem posameznem
poskusu se proizvaja samo eden izmed teh tipov. Najsi je izbran ta ali oni
tip objektov, naprava ga odda proti zaslonu, v katerem sta dve reži
(oziroma vrzeli), od katerih je lahko odprta ta ali ona ali pa obedve. Za
zaslonom stoji niz detektorjev, ki lahko beležijo prisotnost ali odsotnost
oddanih objektov, potem ko ti gredo skozi zaslon. Naredimo zdaj nekaj
poskusov.
124
Recimo, da prožilniic najprej nastavimo tako, da izstreli snop krogel.
Slika 7.1 kaže rezultate treh tak.šnih poskusov: pri odprti špranji št. 1. pri
odprti špranji št. 2 in pri obeh odprtih špranjah. Število krogel, ki dosežejo
detektorje, bomo v imenovali f/, P2 oziroma P¡2, glede na vrsto poskusa
pač. Na sliki so krogle, ki gredo .skozi špranjo 1, prikazane kot beli krogci,
tiste pa, ki gredo skozi špranjo 2, kot črni krogci. Tu nikakor ne smemo
prezreti dejstva, da je število krogel, ki dosežejo vsak detektor, kadar sta
obe reži odprti, enako vsoti števil krogel, ki dosežejo cilj, kadar je odprta
ena ali druga reža. Takšen rezultat se natanko ujema z našimi pričakovanji,
vsaj dokler imamo krogle za posamezne delce, ki gredo pač po svojih
vnaprej določenih poteh. Spremenimo zdaj nastavitev prožilnika tako. da
bo namesto krogel oddajal vodne valove, in poglejmo, kaj se zgodi.
Na sliki 7.2 prožilnik namesto krogel skozi špranji (ki si jih lahko
predstavljamo kakor vrzeli v pomolu), pošilja vodne valove. V tem
primeru si detektorje lahko zamišljamo kot plavajoče boje, katerih zibanje
gor in dol meri višino (energijsko vrednost) valov, ki prihajajo podnje.
Oznake //. ¡2 oziroma 1 ¡2 pomenijo, ali je odprta ta ali ona vrzel ali pa
obedve.
To, kar je pri tem poskusu najbolj vredno pozornosti, je dejstvo, da je
vzorec, ki ga zaznajo detektorji, kadar sta odprti ena ali druga špranja,
podoben kot pri kroglah. Toda kadar sta odprti obe špranji, se vzorca
močno razlikujeta. Ta razlika je posledica fenomena valovne interference,
pri katerem dva valova delujeta drug na drugega tako, da ustvarita nov
sestavljen val, bodisi tako. da drug drugega s konstruktivno interferenco
ojačata ali pa z destruktivno interferenco izničita, na mestu, kjer se greben
enega vala sreča z koritom drugega. Osnovna zamisel, ki je pomembna za
našo poznejšo razpravo, Je ponazorjena na sliki 7.3. Spremenimo zdaj spet
nastavitev, tako da bo prožilnik tokrat namesto vodnih valov oddajal
elektrone.
Pri tem poskusu si lahko špranji zamišljamo kot dve luknji v tenki
kovinski plo.šči, niz detektorjev pa kot elemente fosfornega zaslona. Nekaj
takšnega torej kot televizor, pri katerem top v ozadju slikovnega zaslona
izstreljuje elektrone, ki jih usmerjajo elektrostatične leče, tako da priletijo
na površino zaslona natanko tam, kjer je treba. Rezultate kaže slika 7.4.
125
SLIKA 7.1 Eksperiment z dvema špranjama in kroglami
SLIKA 7.2. Eksperiment z Jvcina špranjama in vudnmn valovi
126
SI.IKA 7.1  lìcsimkliviia in kominiklivna valovna interferenca
Kadar odpremo zgolj eno ali drugo špranjo, dobimo enak vzorec kot na
sliki 7.1 (krogle). Na sliki 7.4 beli krožci predstavljajo elektrone, ki gredo
skozi špranjo 1. črni pa tiste, ki gredo skozi špranjo 2. Presenečenje pride,
ko odpremo obe špranji. Stolpec P\2 kaže enak interferenčni vzorec, kot
127
SLIKA 7.4. Eksperiment z dvema špranjama in etekirnni
smo ga videli pri poskusu z vodnimi valovi, .se pravi, da gre tudi tu za
nekakšno valovanje z interterenčnimi učinki. Vendar v tetn primeru p12 nt
vsota stolpcev P| in p2, zato ne moremo vedeli, skozi katero špranjo je šel
la ali oni elektron: ta nevednost se na sliki odraža tako. da so elektroni
narisani pol belo in pol črno. Tu ne smemo prezreti dejstva, da elektroni na
fosforni zaslon še vedno prihajajo kot posamezni delci, to je "krogle".
Razlika je le v tem. da je na podlagi vzorca njihovega prihajanja možno
sklepati, da se kolektivno podrejajo nekakšnemu zakonu valovitega
gibanja, zaradi česar ne moremo več določili, skozi katero špranjo je
priletel ta ali oni elektron. Tako pridemo do
128
skrivnosti kvantnega sveta
Kako je mogoče, da imajo elektroni lastnosti tako delcev kot valov, pa
se ne vedejo ne kot eni ne kot drugi?
Z odkriljem. da se temeljni delci Newtonovega sveta - sestavine atoma -
vedejo tako presenetljivo in protislovno, se je podrla še zadnja opora za
klasično newtonsko resničnost, in fiziki so se znašli pred nalogo, kako
opisati in razložiti čudežno nenavadni novi svet. Samo opisovanje
pravzaprav, pogojno rečeno, niti ni bilo tako težavno. Zato pa razlaga tega.
kaj ta opis sploh pomeni, še dandanašnji razdvaja znanstveno in filozofsko
srenjo. Začnimo torej z lažjim delom in si poglejmo, s čim si razbija glavo
sodobno razmišljanje o pravi naravi kvantne resničnosti.
Iz razpravljanja v prvem poglavju se gotovo spominjate tega, da za
teoretskega fizika opisovati kak fenomen pomeni razvijati matematično
predstavitev oziroma model tega fenomena, ki upošteva vse vidike, ki ga
zadevajo. Pri kvantnih objektih, kot Je elektron, to pomeni, da moramo
najti neko obliko matematične strukture, ki bo zaobsegla statične lastnosti,
kot sta masa in naboj, pa tudi dinamične lastnosti, kot so položaj, moment
(masa krat hitrost), smer spina in tako naprej. Vrh tega mora naša
matematična struktura odražati tisto nenavadno vedenje, o katerem smo
ravnokar govorili in pri katerem elektron kaže tako lastnosti delcev kot
vala. ne da bi bil eno ali drugo. Rešitev tega problema opisovanja kvant-
nosti je neki višji red. ki pa so ga že pred kakimi šestdesetimi leti nekam
hitro in na tri različne načine opisali Werner Heisenberg, Erwin Schroed-
inger in Paul Dirac. Kot sc je pokazalo, so si li na videz različni
matematični opisi z matematičnega vidika enakovredni. Zato se bom na
tem mestu zadovoljil samo s kratkim orisom ene izmed teh rešitev
(Schroedingerjeve), saj še dandanašnji pomeni poglavitno matematično
orožje fizikov, ki se ukvarjajo s kvantnimi fenomeni.
BLslvo Schroedingerjeve .sheme Je v tem, da z matematičnim orodjem
predstavlja "stanje" kvantne entitete, kot je elektron, v vsakem trenutku kot
valovanje. To pomeni, da takšen objekt lahko kaže, kadar je v vzajemnem
delovanju z drugimi podobnimi objekti, tisti tip interferenčnih fenomenov,
ki je sicer značilen za valovanje. Schroedinger je pri svoji rešitvi problema
opisa kvanta kot ključno sestavino razvil enačbo, ki nam pove, kako se
129
stanje objekta v teku časa spreminja na vsaki točki prostora. V tej rešitvi to
stanje nekako zaobjema vse dinamične lastnosti, ki jih tak objekt lahko
ima. Da bi torej lahko izračunali možnosti za vsako posamezno vrednost
vsake izmed teh lastnosti, kakor se pokažejo v določenem trenutku, če
meritev dejansko opravimo, moramo izvesti, kot trdi Schroedinger, še
nekaj dodatnih matematičnih operacij v zvezi s tem stanjem, da bi dobili
zaželjene približke. Tehnične podrobnosti presegajo okvire tega pisanja,
zato paje osnovno misel dokaj preprosto opisati.
Zamislimo si kako določno situacijo, recimo atom, ki obstaja v zbuje-
nem energetskem stanju. Takšen atom oddaja energijo, in sicer s tem, da
oddaja elektron, ravno tako kot v malo prej opisanih Planckovih eksperi-
mentih. Kvantna mehanika ta dogodek opisuje kot valovno funkcijo, ki se
širi iz atoma v čedalje širši krožni val. Natanko tako, kot če v ribnik
vržemo kamen in gledamo krožno valovanje, ki se širi iz mesta, kjer je
kamen priletel v vodo. Amplituda te razširjajoče se valovne funkcije v
določeni točki prostora in časa kaže, kako možno je, da bomo elektron
našli prav na tistem mestu in v tisti časovni točki. Recimo zdaj, da ta
elektron nazadnje zadene stebrov atom na ko.ščku fotografskega filma. Ko
zadene film, ta elektron odda energijo in na filmu pusti črno piko. V
natanko tistem trenutku se njegova valovna funkcija "razpoči", podobno,
kot se razpoči milni mehurček. Valovna funkcija izgine iz vsega prostora
razen z območja zadetega srebrovega atoma. Ker je elektron vso svojo
energijo oddal srebrovemu atomu, ni verjetno, da bi lahko obstajal še kje
drugje. Valovna funkcija izgine, ali natančneje, postane "konica" na
položaju srebrovega atoma v prostoru, v času trka. Obdržimo to konkretno
situacijo v spominu in se ozrimo še na splošno situacijo, kot jo je opisal
Schroedinger.
Recimo, da kvantiteta W(x,t) predstavlja valovno stanje delca v času t
na prostorskem območju, opisanem s kvantiteto x. Zamislimo si nadalje, da
A predstavlja tisto lastnost, o kateri bi radi kaj zvedeli, se pravi položaj
delca. Schroedinger je pokazal, daje lahko vsaka taka lastnost povezana s
svojo značilno družino valovnih oblik. Vzorci nekaterih izmed takšnih
družin valovnih oblik so prikazani na sliki 7.5. Ta slika, mimogrede, kaže
tudi to, zakaj lahko nekatere lastnosti zavzamejo samo kvantne vrednosti,
druge pa cel spekter vrednosti. Družine valovnih oblik, kot so sferični
harmoniki, so omejene na tiste vrste nihanj, ki jih lahko kažejo na geo-
130
metričnem območju svojega delovanja. Takšne družine valovnih oblik
lahko potemtakem nihajo zgolj pri določenih resonantnih frekvencah,
medtem ko so vse druge frekvence fizično nedostopne. Neomejene
družine, kot so sinusni valovi, lahko nihajo pri katerikoli frekvenci, zato
la.stno.st, ki ustreza takšni družini, lahko zavzame kontinuum vrednosti.
Recimo, daje družina valovne oblike, ki ustreza lastnosti A (na primer
položaju elektrona), označena z wi(x,t). W2(x,t), wj(x,t),... Del
Schroedingerjevega genija je bil v tem, daje videl, kako povezati vsakega
člana takšne družine z eno izmed možnih vrednosti, ki jo lastnost A lahko
ima - potem ko je dejansko izmerjena. Na splošno ima vsaka takšna
družina neskončno .število članov; zato ima lastnost A ponavadi možnost,
da zavzame katerokoli izmed neskončnega števila možnih vrednosti. Ali je
to število kvantno ali ne, pa je spet odvisno zgolj od družine valovne
oblike, ki se nanaša na A. Če je recimo A položaj elektrona v zaprti škatli,
potem je ta elektron v slehernem trenutku mogoče najti na kateremkoli
izmed neskončnega števila prostorskih položajev v škatli. Sklicujoč se na
splošne matematične rezultate, lahko pokažemo, daje lahko stanje W(x,t)
enolično razstavljeno kot družina valovne oblike, povezane z lastnostjo A.
To pomeni, da lahko najdemo niz števil C/, C2. c j, ...tako da
W(x,t) = C/WjíX.t) + C2W2(x,t) + CjWj(x.t) +...,
pri čemer je {wi{x,t), W2(x,t),...} družina valovne oblike, ki ustreza
zadevni lastnosti, to je položaju.
Proces razstavljanja bomo lažje razumeli, če se spomnimo sred-
nješolskega fizikalnega eksperimenta, pri katerem je učitelj posvetil z
običajno belo lučjo skozi prizmo, tako da je na drugi strani izšla mavrica.
Pri kvantnem primeru valovna funkcija objekta W(x,t) ustreza beli luči;
družina valovne oblike {w¡(x,t)}. (=1,2... različnim barvam v mavrici. V
tej prispodobi vsaka lastnost preučevanega objekta ustreza drugačni prizmi,
skozi katero lahko gledamo valovno funkcijo. Seveda bo vsak tip prizme
razlomil valovno funkcijo na njeno lastno "mavrico", tako da bomo pri tem
razstavljanju dobili različno družino valovne oblike {w[(x,t)} in različen
niz števil {Cj}, odvisno od tega, katero lastnost (prizmo) uporabljamo zato,
da ločujemo W. Toda kako nam takšnole razstavljanje omogoča, da
dobimo obseg vrednosti, kijih lastnost Л lahko zavzame?
131
SLIKA 7.5. Slovar lastnosti valovnih oblik
132
Spomnite se, da je v razstavljanju enolično število q povezano z
vsakim članom družine vvj(A",r). Vrh tega po Schroedingerjevi shemi
obstaja način, kako združiti v par Wi(x.t) z i-to vrednostjo, ki jo utegne
lastnost A pri meritvi predvidoma zavzeti. Potem je Schroedingerjevo
pravilo za verjetnost, da dinamična lastnost A zavzame svojo i-to možno
vrednost povsem preprosto: samo kvadrirate kvantiteto ci. To je vse, kar je
treba storiti. Samo pomnožite število ci s samim seboj, in rezultat bo kazal
verjetnost, da se bo vrednost lastnosti A pri meritvi izkazala za njeno i-to
možno vrednost. (Število Cj je, tehnično govorjeno, kompleksno, ne pa
realno število. Zatorej moramo uporabiti kompleksni modul, ne pa C^,
Podrobneje o tem piše razdelek z naslovom Kopati globlje.) Specifična
številčna vrednost, ki jo vidimo, kadar dejansko merimo A, bo .seveda
odvisna od tega. kako natančno se ujamata valovna oblika w,(.tr,f) in niz
teoretično možnih vrednosti, ki jih lahko zavzame A. Toda poglavitna
zamisel o tem, kako izračunati razpršenost možnih eksperimentalnih
izidov, je po mojem jasna in enostavna.
Ker je ta zamisel tako pomembna za vso kvantno teorijo, povzemimo
korake, po katerih Schroedinger rešuje problem kvantnega opisa.
KVANTNI OPIS PO SCHROEDINGERJU
1. Izračunaj  valovno funkcijo  W(x.t)   za določeno eksperimentalno
situacijo po Scroedingerjevi enačbi.
2. Odloči se, katero lastnost A bi rad izmeril.
3. Poišči družino valovne oblike {wi(x,t)}, (=1,2,... ki ustreza A v
slovarju lastnosti valovnih oblik.
4. Razstavi valovno funkcijo s pomočjo primerne družine valovnih oblik
kot W(x,t) - c¡wi{x,t) + C2W2(x,t) + cjvvj (x,t) + ...
5. Izračunaj verjetnost, da bo A zavzela svoji i-to možno vrednost, tako, da
kvadriraš število c,.
Ustavimo se na tem mestu za hip in se zamislimo nad velikansko
razliko med gornjim navodilom za opisovanje kvantnega objekta, kot je
elektron, in Newtonovim postopkom za opisovanje klasičnega delca, kot je
krogla. Pri krogli newtonski opis njeno stanje razume kot dejanski položaj
133
in moment krogle ob kateremkoli trenutku časa; za Sehroedingerja pa je to
stanje valovna funkcija, ki meri zgolj verjetnost, da ima delec v določenem
trenutku (elektron, recimo) določen položaj (oziroma moment). To sta, s
konceptualnega vidika, pa tudi sicer, pov.sem različna pogleda na
"resničnost" lastnosti delcev. Newtonska misel sploh ne dvomi o tem, da
sta položaj in moment "prirojeni" lastnosti krogle, ki sta takšni, kakršni sta.
ob vsakem času. Schroedingerjev opis elektrona pa molči o "prirojenosti"
teh lastnosti, temveč samo predpisuje, kako izračunamo verjetnost, da bo
neka lastnost zavzela določeno vrednost, ko bomo meritev dejansko
izvedli. In to, vedite, drži kljub temu, daje tradicionalno kvantno gledišče,
ki smo ga orisali zgoraj, natihoma ponovno vzpostavilo newtonsko videnje
prostora in časa kot absolutnih in ločenih kategorij. Če bi hoteli vnesti
einsteinski prostor-čas v kvantni opis, pa bi se morali zavihteti prav na
prvo bojno črto sodobnih raziskav kvantne gravitacije, se pravi precej dlje,
kot moremo in kot nam je treba pri takšnemle zapisu.
Po vsem tem, kar smo povedali in storili, torej vidimo, da zbuja new-
tonsko stanje delca (njegov položaj in moment) videz nečesa substancial-
nega in se sklada z običajnim zdravim razumom. Zato pa se kvantno stanje
(valovna funkcija W) zdi kot fizikalna fantastika, zgolj val verjetnosti, ki si
nadene otipljivo lastnost le tedaj, ko je meritev opravljena. In vendar se
zdi, kakor daje ta matematični val prav tisto, kar potrebujemo, če hočemo
sestaviti opis, ki se bo skladal s tistim, kar se v laboratoriju dejansko vidi.
In nič nam ne bo pomagalo, če bomo smeti pometli pod preprogo, kajti
kvantni opis je nesporni kralj vseh teorij fizikalnih pojavov, saj so ga
ničkolikokrat preskusili v laboratorijih in raziskovalnih centrih po vsem
svetu, in je bil doslej še zmeraj povsem v skladu s tem, kar so namerili
instrumenti. Kljub vsemu pa se za fizike s filozofsko žilico in filozofe s
fizikalno vsa ta kvantna učenost zavije v tenčico skrivnostnosti tisti
trenutek, ko se zastavi vprašanje, kaj vse to pravzaprav pomeni. Ta oblak
filozofske in fizikalne negotovosti kakor megla ovija vrhova dveh svetih
gora na kvantnem obzorju: Problema kvantne meritve in Problema kvantne
interpretacije. Zatorej postojmo spet za hip na svojem potovanju in si malo
bolje oglejmo ta dva doslej nerazgaljena vrhova.
134
MERITEV IN POMEN
Ko sem se kot študetit pred mtiogimi leti prvič srečal z nenavadnostjo
kvantnega sveta, je bila moja prva misel: "Kako je mogoče, daje takšen?"
Takrat še nisem vedel, da je na to mojo Jalovo in pobožno željo, da bi si
pojasnil, za kaj pravzaprav pri vsem skupaj gre, že odgovoril pokojni fizik,
vzgojitelj, na splošno pa bon vivant Richard P, Feynman, koje pripomnil:
Mislim, da lahko mirno rečem, da kvantne mehanike nihče ne razume. Če le morete,
nikar ne vrtajte vase z vpra.šanjem "ampak kako je kaj takega mogoče?"", saj vas bo
odplaknilo v slep rokav, iz katerega še nihče ni našel izhoda. Nihče ne ve, "kako je
to mogoče"'.
Mislim, da sem fiziko pustil ravno v času, ko sem naletel na to opazko.
Po mojem takratnem mnenju (pa tudi sedanjem) Schroedingerjeva
rešitev sploh ni nikakršna rešitev, temveč zgolj niz formul in matematičnih
zvijač, ki naj bi napovedovale rezultate eksperimentov. In ker vse skupaj
niti tedaj ni imelo kake posebne praktične vrednosti, sem menil, da to še
zdaleč ne zadostuje. Mislil sem bil, da mi bo fizika pripovedovala o svetu
resničnosti, a pokazalo se je. da je vse skupaj zgolj razpravljanje o svetu
fenomenov. Šele pozneje, potem ko sem zapustil tako svet resničnosti kot
svet fenomenov in se podal v onstranski svet matematike, se mi je začelo
svitati, da je mogoče svet resničnosti in svet fenomenov vendarle nekako
spraviti v stik. In ker vez med njima poteka skozi opazovalno dejavnost, to
je skozi meritve, je bilo treba pri teh prvih korakih usklajevanja najprej
malo globlje razumeti, kaj je tako posebnega na naravi merjenja in zakaj po
vsem sodeč igra tako pomembno vlogo pri razmisleku o kvantnih procesih.
Vse rešitve problema kvantnega opisa, bodisi daje Schroedingerjeva ali
kaka druga, imajo nekaj skupnega: pred meritvijo je kvantni objekt opisan
zgolj z valu podobno kvantiteto, ki določa relativno verjetnost, s katero bo
kaka lastnost med merjenjem zavzela eno ali drugo izmed svojih poten-
cialnih vrednosti. Kot smo videli pri Scroedingerjevi shemi, so te verjet-
nosti podane z nizom števil, ki, če jih vzamemo skupaj, kažejo verjetnostno
porazdelitev za izid opazovanja objekta. Seveda, ko meritev dejansko
opravimo, se vsa negotovost razblini, saj merilna naprava pač izdvoji eno
izmed možnih vrednosti. Da ne bo nesporazuma, recimo, daje lastnost, ki
135
nas zanima, A in da A v določenih eksperimentalnih razmerah teoretično
lahko zavzame N možnih vrednosti. Označimo te vrednosti z v|, vt, ...
VN- Vsaka od teh vrednosti je zgolj oznaka, ki je lahko fizično vidna kot
položaj kazalca na merilniku ali kot kaka druga oblika informacije, ki jo da
merilna naprava med eksperimentom. Po zgoraj opisanem Schroedinger-
jevem postopku je z vsako tako vrednostjo vi povezano drugo število Cj",
verjetnost pa, da bo eksperiment pokazal vrednost v, ,/=1,2.....N. Preden
opravimo meritev, imamo torej situacijo, ki je ponazorjena na sliki 7.1.
Recimo zdaj, da smo meritev opravili in se je pokazalo, da je vrednost
za iskano lastnost na primer vi. Po meritvi je tedaj situacija takšna, kot je
videti na sliki 7.2. Potem ko je torej meritev opravljena, se apriorni niz
verjetnosti {C, .с2....,с^ј} "zruši" v degeneriran niz {0,1.....0}, v katerem
je sleherni element razen drugega nič, kar ustreza dejanskemu izidu,
katerega verjetnost je zdaj enako ena, to je, popolna gotovost.
Za povsem preprosto in konkretno predočitev te situacije si zamislimo
vrteči se elektron. Lahko si ga predstavljamo kot košarkaško žogo, ki se
vrti na prstu enega izmed Harlemovih Globetrotterjev, pri čemer prst
ustreza osi vrtenja žoge. Recimo, da je predpisana določena smer v
prostoru in daje lastnost, ki nas zanima, komponenta elektronovega vrtenja
v tej smeri. Os, po kateri se elektron vrti, potemtakem kaže v to smer ali pa
v nasprotno. Da bomo določnejši, imenujmo vrednost lastnosti v prvem
primeru GOR. v drugem pa DOL; t.j., za ta eksperiment N=2. i|=GOR. in
V2=D0L. Ta eksperiment med drugim ponazarja tudi dejstvo, da
"vrednosti" kake lastnosti niso vedno nujno števila. Biti morajo samo
razločljive oznake, kot sta GOR in DOL, ki označujejo različne možne
izide merjenja. Če o elektronu nimamo kakih posebnih podatkov, potem je
za os njegovega vrtenja pred meritvijo enako verjetno, da bo kazala v
katerokoli smer. Zato lahko upravičeno predpostavljamo, da sta oba možna
tt")
izida enako verjetna, t.j. Cj^ = Cj = Cj^. Kakor hitro dejansko izmerimo
vrtenje elektrona, vidomo tudi, v katero smer kaže os njegovega vrtenja,
kar ima za posledico, da se apriorni verjetnosti niz {cf = ^,c5 = ^ } zruši
bodisi na {0,1} če pokaže "DOL", ali na {1,0}, če kaže "GOR".
136
PREGLEDNICA 7 I Situacija preti meritvijo
PREGLEDNICA 7.2 Situacija po meritvi
V luči gornjega eksperimenta zdaj že lahko ugotovimo poglavitne
značilnosti probletna kvantne meritve. A še preden to storimo, se za hip
ustavitTio in razčistimo še neko nejasnost: Kaj pa sploh je merilna
naprava? Med kvantnimi teoretiki je celo to na videz preprosto vprašanje
sporno. Nekateri pravijo, da je merilna naprava vsaka naprava, ki je
Z.možna dati stalen odmerek. Glede na to stališče, ki se po vsem sodeč
ujema s čutom večine ljudi za to, kaj je prav in primerno, so reči kakor
Geigerjevi števci, metrske palice in fotografske plošče v.se veljavne merilne
naprave. Toda drugi spet menijo, da je edina merilna naprava, ki je
zmožna zrušiti niz kvantne veijetnosti (oziroma, kot ekvivalent, valovno
funkcijo) zavest: t.j. opazovanje mora najprej v zavestni um, preden se
zgodi ta čarobni kolaps. A še celo pri tem tako strogem stališču še vedno ni
jasno, ali zadostuje kar vsaka zavest ali pa je merodajna edinole z.avest,
kakršna se kaže.pri homo .sapiens. Ali lahko verjetnost zruši vaš družinski
psiček? Ali pa kuhinjski ščurki? Ali nemara ameba? Tega nihče ne ve
povedati z vso gotovostjo. Zato bomo za zdaj vprašanje merilnih naprav
pustili odprto, pač pa se bomo nanj s toliko večjo vnemo spravili v
prihodnjih poglavjih. Vrnitno se zdaj k sami opredelitvi problema tneritve,
ki sestoji iz dveh naslednjih zdravorazutnskih vprašanj:
137
problem kvantne meritve
A. Na kateri točki natanko meritve elektronovega vrtenja se verjetnostni
niz. "zruši"?
B. Kako dejanje opazovanja elektronovega vrtenja poruši niz verjetnosti?
Da bomo videli, kako nenavaden in zapleten in povrh vsega filozofsko
težaven je v resnici ta problem meritve, si ta vprašanja malce podrobneje
oglejmo.
Kadar v vsakodnevnem življenju pomislimo na to, da bi kaj izmerili -
na primer velikost dnevne sobe, ker kupujemo novo preprogo - se zdi
trenutek, v katerem meritev poteka, samoumeven. Ali pa je res tako?
Recimo: ali je meritev izvršena v trenutku, ko na drugem koncu sobe meter
še zadnjič položimo na tla? Ali pa takrat, ko rezultat merjenja pride v našo
zavest? Ali pa nemara še preden smo sploh prvič položili meter na tla. se
pravi v trenutku, ko smo se odločili za meritev? Zdravi razum bi se
verjetno ogrel za prvo različico, toda če so se fiziki o kvantnem svetu sploh
česa naučili, potem je to spoznanje, da ne gre zaupati običajnemu
zdravemu razumu, ki živi v makrosvetu. In ko se spustimo na raven
kvantnih objektov, stvari niso prav nič jasnejše. V velikih eksperimentalnih
laboratorijih za preučevanje delcev, kakršen je CERN v Ženevi, se utegne
eksperiment, s katerim naj bi izmerili kako lastnost kvantnega delca,
zavleči za cele mesece. Celo tu se torej znajdemo pred vprašanjem, kdaj
natanko pravzaprav poteka meritev. Morebiti takrat, ko se eksperiment
načrtuje? Ko vključijo pospeševalnik? Ko se pokažejo prividne sledi
delcev? Dejstvo Je, da tega nihče ne ve. In dokler se to vprašanje ne bo
pojasnilo, bo o.stalo odprto tudi vprašanje, kdaj natanko kvantni objekt
zavzame svoje lastnosti. In z njim bo ostalo odprto tudi vprašanje, kakšna
Je resničnost, na kateri temelji površinski svet fenomenov.
Enako problematičen Je tudi mehanizem, s katerim fizikalna merilna
naprava povzroči, da se zruši metafizični val verjetnosti. Da bomo malce
bolj konkretni, predpostavimo, da običajna metrska palica velja za vero-
dostojno "rušilno palico". Kako bi bilo mogoče, da bi takšna robata
priprava pri meritvi položaja kakega elektrona (resda bi šlo za nadvse
natančno razčlenjeno metrsko palico) delovala na valovno funkcijo kvanta,
objekta, ki je sestavljen iz gole informacije in ki sploh nima nobene
1.38
otipljive snovne resničnosti? Ali pa, če rečemo drugače, kako naj bi tako
efemeren objekt, kot je val verjetnosti (t.j. informacija) deloval tako, da bi
dal otipljive fizikalne lastnosti, kot je položaj ali spin, snovnim objektom?
V naslednjem razdelku botno preučili nekaj možnih odgovorov, ki jih je
dala druščina kvantnih teoretikov. A ta trenutek nas čaka še neki drug
opravek.
Nekam nemarno bi bilo od tnene, če se na tem mestu vsaj za malenkost
ne bi priklonil Heisenbergovemu načelu nedoločenosti, saj se pomembno
navezuje na problem kvantne meritve. Nobeno poročilo o kvantnih
fenomenih, popularno ali siceršnje, ne more mimo tega nadvse pomebnega
izsledka, če že ne zaradi drugega, zaradi tega, ker ga tako navdušeno
uporabljajo in obenem tako narobe razumevajo, in sicer na vseh tnogočih
področjih, od moderne fizike do moderne umetnosti.
Spomnimo se na Schroedingerjevo rešitev problema opisa, ki pravi, da
vsaki lastnosti A ustreza družina valovnih oblik, ki se ujema z A, kot sledi
iz slovarja lastnosti valovnih oblik. Kot pri večini slovarjev, tudi pri tem
velja tudi obratno: vsaki družini valovnih oblik ustreza neka kvantna
lastnost. Imenujmo to dejstvo teorem slovarskega soustrezanja. Ta
"lastnost" ni nujno prav vse, čemu bi lahko pripisali fizikalni pomen,
vseeno pa ima v abstraktnetn prostoru lastnosti polno volilno pravico,
skupaj z bolj znanimi državljani, kot so položaj, moment in druge znameni-
te lastnosti. Ta situacija je ponazorjena na sliki 7.5 z družino "klavirskih
valov", ki ustrezajo še ne imenovani lastnosti. To lastnost bi lahko nemara
v čast mojemu sosedu - amaterskemu pianistu poimenovali za
"razglašeno". Skratka, gre za to, da obstaja dvojnost med lastnostmi in
družinami valovnih oblik. Tako kot je Vrhovno sodišče odločilo "en
človek, en glas", tudi za kvantni svet velja, da so zakoni v njem strogi in da
določajo, da vsaki lastnosti ustreza svoja družina valovnih oblik, in
obratno.
Vzemimo zdaj kako prav določno družino valovnih oblik, {vvj(jr,r)},
/ = 1,2,..., skupaj z njej ustrezajočo lastnostjo A. Matematična dejstva nam
dopovedujejo, da je razen A Se nekaj drugega, kar lahko povežemo z
določeno družino valovnih oblik: neka druga družina valovnih oblik, ki je
družini {Wj{xJ)} tako različna, kot le more biti. Imenujmo to .sorodnik
(conjugate) {w¡(xj)}  in označimo z {тј(х.1)},   í= 1,2,...Toda po
139
Teoremu slovarske soustre/.nosti. je s to sorodniško družino valovnih oblik
{nijixj)} povezana lastnost V, ki je v nekem smislu ravno tako kar se da
"različna" od lastnosti A. Med tema dvema družinama valovnih oblik, ki
sta povezani s sorodnima lastnostma A in V. pa obstaja pomembna
matematična zveza. Da bi opisali to zvezo, se moramo spomniti svoje
prejšnje prispodobe o prizmah in valovnih oblikah.
Recimo, da imamo dve prizmi, eno za lastnost, ki je povezana z valov-
nimi oblikami W. in drugo za lastnost, ki sestavlja par z družino M.
Pošljimo zdaj družino poljubne valovne oblike X skozi prizmo W. Dobili
boino "mavrico W". sestavljeno iz barv Nw. .Število Nw jc obrnjena mera
za to. kako močno je družina X podobna prizmatično družino W; t.j.. če je
Nw velika, je podobnost majhna, in obratno. Čc pošljemo družino valovnih
oblik X skozi prizmo M. dobimo 'mavrico M", sestavljeno iz barv Nvi- ki
daje obratno mero podobnosti družine X z držino M. Ključno matematično
dejstvo, ki izhaja iz te situacije, je to, daje zmnožek Nw ^ Nm vedno večji
kot nič. Pravzaprav lahko dokažemo, da je konstantno R > O, tako da je
zmnožek NwNm ^ R. In ta konstantni R Jc neodvisen od posameznih
valovnih oblik. Tehnično govorjeno. Je specifična vrednost R odvisna od
posameznih enot, ki so zajete v problem, in za nas ni preveč pomembna.
Pomembno Je le to. daje R vselej določen od teh enot inje zmeraj večji od
nič. V matematičnem žargonu se temu razmerju med Nw in Nm reče
teorem spektralnega področja, v preprostem Jeziku pa zgolj odkriva
dejstvo, da od dveh prizm. ki ustrezata sorodnim valovnim oblikam (odtod
sorodne lastnosti) ne ena ne druga ne more razstaviti iste družine valovnih
oblik X do poljubno podrobne in natančne ravni. Vedno je neka iredukti-
bilna raven robatosti v skupni razstavitvi družine X, s skupno negotovostjo
v splošni razstavitvi, ki jo od spodaj omejuje R. Znamenito Heisenbergovo
načelo nedoločcnosti je neposredna posledica problema spektralnega
področja, ki velja za katerikoli dve prizmi, ustrezajoči sorodnima
družinama valovnih oblik W in M ter tretji družini X. Pa si poglejmo zakaj.
Za Heisenbergovo načelo nedoločcnosti na splošno velja, da govori o
ircduktibilni motnji oziroma nedoločljivosti. ki jo v meritev ene lastnosti
vnaša "vdor" merilne naprave, kadar merimo kako drugo lastnost. Da bi
ponazorili to zavajajočo predstavo, predpostavimo, da imamo kroglo, ki se
vali vzdolž ravne črte, in bi radi izmerili njen trenutni položaj. To bi lahko
140
storili recimo tako, da bi kroglo fotografirali in tako "zamrznili" njen
položaj v nekem trenutku. Toda da bi to storili, moratno kroglo zadeti s
fotoni, da sploh lahko dobitno sliko, ti fotoni, pa krogli nujno podelijo
nekaj enegije in tako v kritičnem trenutku za malenkost spremenijo njeno
hitrost. Temu lahko sicer ugovarjamo, češ da foton ali dva nista
pomembna, kar po svoje celo drži - vsaj za običajne nogometne ali
basebaliske žoge. Če pa je ta "žoga" elektron ali kak drug kvantni objekt,
pa fotonov zadetek še kako vpliva na žogino hitrost in smer njenega
gibanja. Končni sklep celotnega tega razmišljanja je, da čim natančneje
hočemo izmeriti položaj žoge, s tem večjo nedoločljivostjo se moramo pri
svojih meritvah sprijazniti. To pa je, mimogrede povedano, prečiščeno
bistvo splošno uveljavljenega razumevanja Hcisenbergovc nedoločenosti:
dveh sorodnih lastnosti ne moremo obeh hkrati natančno izmeriti, niti tidve
lastnosti ne moreta imeti v istem trenutku trdno določenih vrednosti.
Prav zaradi te slikovite, lahko uinljivc misli, da vsaka meritev po v.sem
sodeč nujno pomeni fizikalno motnjo za predmet merjenja, se je v svetu
onkraj fizike prijela ideja, da je vzrok Heisenbergove nedoločenosti
mogoče pripisati samemu dejanju merjenja. Da bi ponazorili to uveljavlje-
no stališče, mi dovolite, da navedem odlomek iz neke pred nedavnem izšle
poljudne knjige, ki naj bi opisovala načelo nedoločenosti:
v subatoniskein svetu s samiin delanjem merjenja spremenimo sistem, ki ga
merimo, kar je zaobjeto v tako imenovanem Heisenbergovem načelu nedoločenosti
To načelo nam pravi: če se odločimo zmeriti eno kvantiteto (npr položaj elektrona),
neobhodno spremenimo sam sistem in potemtakem ne moremo več zaneslivo
določili drugih kvantitet (npr. tega. kako hitro se la clekiron giblje).
Ta razlaga je kratko malo zgrešena. Če pustimo ob strani dejstvo, da vsaka
meritev ne zahteva fizične interakcije med merilno napravo in merjenim
sistemom, zgoraj opisana razlaga velja samo tedaj, kadar gre za lastnosti, ki
smo Jih imenovali sorodne. Tako, na primer, ni nobenih posebnih težav
(vsaj načeloina) pri poljubno natančnih hkratnih meritvah položaja in
energije delca, saj položaj in energija nista sorodni la.stnosti. Ker Je zdaj
očitno, da fizični akt merjenja sam po sebi nima nič opraviti s
povzročanjem nedoločljivosti merjenja, ki Jo omenja Heisenberg, kaj Je
tedaj temeljni vzrok za to presenetljivo načelo nevednosti? Na podlagi
tega, kar smo že zapisali, se bo pregovorno tcnkočutnctnu bralcu zdaj že
14li
jasnilo, da je poglavitni vzrok zanjo teorem spektralnega področja. Naj na
hitro orišem to trditev.
Recimo, da bi radi izmerili kako lastnost A. na primer položaj. Če se
spet zatečemo k svoji prispodobi s prizmo, zdaj že vemo, da ima lastnost A
svojo posebno prizmo. V luči dosedanjega razpravljanja tudi že vemo, da
obstaja neka družina valovne oblike A, ki je povezana z lastnostjo A. Za
nameček in zastonj poleg tega dobimo še sorodno lastnost V, ki ima svojo
posebno prizmo in svojo družino valovne oblike V. Teorem spektralnega
področja nam pove, da če je X sploh kaka izmed družin valovnih oblik, ki
ustreza svoji lastni lastnosti X, in če pošljemo družino X skozi prizmi A in
V, morata "mavrici", ki nastaneta, zadostiti razmerju, ki je v bistvu v tem,
da, če je v eni izmed mavric veliko barv, jih je v drugi le malo, in obratno.
Tu ne smemo prezreti dejstva, da je število barv, ki prihaja iz prizme,
obratno sorazmerno s tem, kako uspešna je prizma pri tem, da določa (t.j.
meri) vredno.sti lastno.sti X. Toda ker to obratno .sorazmerje velja za
katerokoli družino valovnih oblik X, t.j. za katerokoli lastnost X, recimo,
da X = A. V tem primeru bomo s tem, da pošljemo družino valovnih oblik
za A skozi njeno lastno prizmo, seveda dobili mavrico z zgolj majhnim
številom barv. saj je prizmi A namenjeno, da stori prav to. ko se sooči z
družino valovnih oblik A. Toda iz teorema spektralnega področja zdaj
sledi, da s tem, ko pošljemo sorodno valovno obliko V skozi prizmo A,
dobimo mavrico z maksimalnint številom barv; t.j., prizma A sploh ne bo
mogla določiti vrednosti lastnoti V! Trditev seveda ostane ista, če zamen-
jamo vlogi A in V in namesto tega vzememo X = V. Zadrega je v tem, da
imamo samo eno prizmo, s katero izvršimo svojo razstavitev, in ta prizma
se imenitno obnese zgolj pri razstavljanju valovne oblike, ki je njenega
tipa, strašansko slabo pa pri razstavljanju valovne oblike, ki ji je sorodna.
To paje tudi pravi smisel Heisenbergovega načela nedoločcnosti, in zdaj bi
že moralo biti jasno, zakaj vsaj v teoriji ni nikakršne ovire za popolnoma
natančno hkratno merjenje dveh lastnosti, ki si nista v sorodu. Ker se
teorem spektralnega področja nanaša samo na sorodne lastnosti, tega
teorema sploh ni, če lastnosti, ki nas zanimata, nista sorodni, potemtakem
pa tudi Heisenbergove nedoločcnosti ne. Zdaj, ko smo .se poklonili
Heisenbergovemu geniju, pa se podajmo na drugi gorski vrh - na Problem
kvantne interpretacije.
142
Vrh prve gore je bil, kot smo videli, ves nasmcten s problemi merjenja,
o katerih smo ravnokar govorili. Ta vpra.šanja se vsa nanašajo na pomen
opazovanja in na to, kakšno znanje o dinamičnih lastnostih kvantnega
objekta nam opazovanje lahko prinese. V nasprotju s tem je na vrhu druge
kvantne gore razmetana cela resta probleinov, ki zadevajo lastnosti
kvantnega objekta, kadar ni merjen. Skratka, na njem naletimo na
vprašanje: Do katere mere ima kvantni objekt katerekoli dinamične
lastnosti, kadar skaklja naokoli v svoji pražnji obleki, blažen, ker ga nihče
ne opazuje? Tako kvantna teorija kot eksperimentalno kvantno dejstvo
zagovarjata stališče, da se kvantni objekt, kot je elektron, vede kakor val,
kadar ni merjen, in kakor delec, kadar poteka meritev. Zatorej lahko
poglavitno vprašanje postavimo takole:
PROBLEM KVANTNE INTERPRETACIJE
Kakšna je resnična "narava" nemerjenega kvantnega objekta?
Kaj tu menimo s pojmom narava, bomo najlažje razumeli, če si bomo
ogledali - recimo temu - ortodoksne in reakcionarne šole pojmovanja tega
interpretacijskega problema.
Ortodoksni pogled
1. Valovna funkcija daje popoln opis kateregakoli posameznega kvant-
nega objekta.
2. Vsi kvantni objekti, ki jih predstavlja ena in ista valovna funkcija, so
fizikalno enaki.
3. Podatka o nemerjenem objektu, ki manjka opazovalcu, kratko malo ni
in ga torej ni mogoče zvedeti.
4. Zapažene razlike med enakimi nemerjenimi objekti gredo na račun
inherentne, t,j, kvantne naključnosti objektov.
143
Reakcionarni pogled
1. Valovna funkcija dajc zgolj statistični opis skupine kvantnih objektov,
odtod torej neizogibni nepopoln opis o katcretnkoli posameznem objek-
tu.
2. Kvantni objekti, ki jih predstavlja ena in ista valovna funkcija, nemara
niso fizikalno identični.
.3. Opazovalčevo nepoznavanje lastnosti netnerjenega objekta gre na račun
učinka določenih "skritih" variabel, ki jih kvantna teorija skriva pred
pogledi.
4. Objekti z isto valovno funkcijo lahko po opazovanju kažejo razlike, saj
so bili fizikalno različni že pred meritvijo.
Tiste, ki pri.segajo na reakcionarno veroizpoved, često imenujejo teo-
retiki skritih variabel, in sicer iz preprostega razloga: oklepajo se
klasičnega pogleda na resničnost. Njihov kredo je. da vsa ncdoločcnost
vrednosti lastnosti izgine, kakor hitro spoznamo lastnosti in vrednosti teh
skritih variabel, in tedaj se kvantni objekt nič več ne razlikuje od newton-
skega delca. Poglavitni nagib za takšno videnje resničnosti se skriva v želji,
da tiieritvcnih postopkov ne bi več postavljali na piédestal, ki uživa
posebne časi med nepregledno množico fizikalnih dejanj, ki bi Jih stvarstvo
utegnilo dopustiti. Ključna predpostavka, ki ločuje la dva pogleda na
resničnost. Jc druga točka na obeh seznamih: nestrinjanje glede tega, ali
obstaja izomorfna korespondenca tncd "ljudsko" fizikalno resničnostjo
dinamičnih lastnosti objektov in težko ujetnljivo matematično resničnostjo
valovnih funkcij.
Preden stopimo pred sodni zbor, bi bilo po mojem dobro pripomniti, da
velika večina fizikov ni ne ortodoksnih ne reakcionarnih, ampak pragma-
tičnih. Tipični fizik iz laboratorija si kratko malo ne beli glave s temi
ontološkimi vprašanji in v kvantni teoriji vidi zgolj "stroj" za izdelavo
predvidevanj za svet fenoinenov. Zato Jim naša dva gorska vrhova merit-
venega oziroma interpretacijskega problema prav nič ne pomenita, saj so
vsi zavzeti s čarobno deželo globoke realnosti, ne pa s prašnimi ploskvami
opaženih fenomenov. Dokler lahko ta kvantni stroj uporablja za opisovanje
in predvidevanje rezultatov svojih eksperimentov. Je povprečen fizik
natanko takšen kot povprečen lastnik avtomobila: malo mu Je mar, kako ta
144
čarovnija deluje. Vedeti hoče le to, katere vzvode mora premikati in katere
gumbe vrteti, da bo pri.šei iz kraja A v kraj B. In medtem ko je v svetu
fenomenov tak.šen odnos plodovit, nas pri razumevanju tega. kakšna
čudesa se skrivajo za delovanjem tega stroja, prav nikamor ne pripelje.
Ravno na tej ravni je treba bojevati bitke, strategije, ki jih je treba za to
uporabiti, pa so pov.sem odvisne od odnosa, ki ga vodje odprave zavzamejo
do tehtanja naši dveh vrhov. Gore meritve in Gore interpretacije.Preden
prepustimo me.sto različnim hribolazcem in zapisu o tem, s kakšnimi
strategijami se skušajo prikopati do vrhov, na hitro preglejmo zavidanja
vredno besedišče, ki smo ga uvedli v prejšnjih poglavjih. Poglavitni pojmi
so na kratko povzeti v spodnjem okviru.
IZRAZI IN POJMI
KVANTNI OBJEKT: poljubno velik objekt, ki se vede kot val in hkrati kot delec, na
kvantni način.
STATIČNA LASTNOST: lastnost kvantnega objekta, ki se s časom ne spreminja; na
primer masa, naboj in spin.
DINAMIČNA LASTNO.ST: s časom spreminjajoča se lastnost kvantnega objekta, kot
so položaj, hitrost, energija in usmeritev osi vrtenja.
VALOVNA FUNKCIJA: matematični objekt z vedenjem vala. ki zaobjema vse
lastnosti kvantnega objekta
DRUŽINA VALOVNE OBLIKE: zbirka (ponavadi neskončnal valovnih oblik, ki imajo
skupne nekatere značilnosti, spričo katerih so lahko vse povezane z eno dinamično
lastnostjo.
PROBLEM MERITVE: vprašanje kako in kdaj dejanje opazovanja "poruši " valovno
funkcijo.
PROBLEM INTERPRETACIJE: opredeljevanje narave kvantnega objekta, kadar je v
svojem nemerjenem stanju.
NAČELO NEDOLOČENOSTI: Heisenbergova trditev, da sorodne lastnosti ne morejo
bi hkratno merjene poljubno natančno.
SKRITE VARIABLE: predpostavljene variable, ki so opazovanju prikrite in katerih
vrednosti, če bi jih poznali, bi pojasnile nedoločenosi meritve.
145
Zdaj, ko imamo ob sebi ta leksikonček, prepustimo parket tožilstvu in
njegovim pričam, ki trdijo, da v objektivni, od opazovalcev neodvisni
resničnosti takih reči sploh ni.
ROMANTIČNE RESNIČNOSTI
Nedaleč od mojega starega stanovanja v središču Dunaja stoji ena izmed
tistih robatih, z žaganjem nastlanih študentskih pivnic, ki se ponaša s tem,
da toči stoeno znamko piva z vseh koncev sveta - in vse so mokre! Kdaj pa
kdaj, k sreči bolj poredko, se zgodi, da ta lokal pritegne zanimanje mojih
ameriških gostov, da zaidejo vanj in poskusijo to ali ono pivo. Najrajši bi
jih od tega odvrnil, a pravila gostoljubja seveda zahtevajo, da se vendarle
prebijem z njimi skozi oboke te zakajene špelunke, vsaj za pinto ali dve.
Da bi čim bolj ublažil posledice neprijetnega položaja, ob takih
priložnostih svoj pivski novec naložim v kolikor mogoče plodovito
naložbo, in sicer tako, da naročim danski strup po imenu Carlsberg,
dopovedujoč si, da s tem oddajam vsaj droben volilni glas za znanost.
Kako to, da za znanost, boste vprašali. Noja, v nasprotju s konkurenco, ki
svoje propagandne denarce zapravlja za pokroviteljstvo raznih prenosov
poklicnih nogometnih tekem, avtomobilskih dirk ali kake druge mačistične
vrste dejavnosti, Carlsberg investira v kvantno teorijo! Natančneje,
Carlsberg je investiral v Nieisa Bohra, duhovnega očeta vseh kvantnih
teoretikov, in ta Niels Bohr je to Carisbergovo velikodušnost (nič manj kot
dokaj razkošno graščino) izkoristil za to, da je vanjo namestil inštitut za
teoretsko fiziko v Kopenhagnu, ki je bila vsem kvantnim teoretikom cela
desetletja za nekakšno Meko. To, kar je prišlo iz Bobrovega inštituta, med
fizikalno srenjo še vedno velja za ortodoksnost, kadar gre za problem
meritve in interpretacije, zatorej je primerno, če svoj zapis o tem, čemur
sem rekel romantične resničnosti, začnemo z razmislekom o tem, čemur
danes ponavadi pravimo kopenhagenska interpretacija.
Preden orišemo to kopenhagensko zadevščino, mi dovolite, da pripra-
vim terminološko prizorišče. Vse priče tožilstva bodo zastopale resničnosti,
ki so "romantične", v tem smislu namreč, da prihajajo naravnost izpod
domišljijskega romanopiščevega peresa - in so torej neverjetne.
Romantične resničnosti so namreč tisto, kar berete, ko preletavate razne
člančiče iz nedeljske priloge, ki govorijo o kvantni teoriji kot osnovi za
146
misticizem, telepatijo, paralelne svetove, dialektična, spremenjena stanja
zavesti, astralne projekcije, meditacijo, piramidalno moč, vedeževanje iz
tarota in .še vse druge podrazdclke okultnega, ki jih lahko najdete v svoji
priljubljeni knjigarni. Kdo bi lahko ob imprimaturju takšnih razumskih
genijev, kot so bili Bohr, von Neumann, Wigner, Heisenberg in Schroedin-
ger, ošteval okultiste, da so si prilastili vsaj obliko, če že ne vsebino,
čudaških pogledov teh velikih romantikov na to, kaj je v resnici kaj. Tule
bom skušal ostati v mejah problemov meritve in interpretacije, kot sem ju
orisal zgoraj, toda če bo bralec opazil, daje pisec sem in tja zašel s poti v
smeri okultnega, bo to samo zaradi tega, ker so romantične resničnosti, na
katere napeljujejo kvantna dejstva, v resnici tako zelo nenavadne, da je
včasih težko ločiti resno znanost od up zbujajoče in hkrati brezupne
špekulacije. Ob vseh teh izrečenih demantijih je zdaj torej vrsta na Mali
morski deklici in kopenhagenskem Tivoliju, da pričata za našega prvega
romantika, Nielsa Bohra.
kopenhagenska interpretacija
Globoke resničnosti ni
Bohrovo stališče do resničnosti je preprosto: globoke resničnosti ni. To
je vse. Sploh nikakršne globoke resničnosti. Ta trditev pomeni, da kvantni
objekti v svojem nemerjenem stanju dejansko nimajo nobenih dinamičnih
lastnosti. V nasprotju s pragmatiki, ki bi nemara rekli, da je vprašanje o
obstoju takšnih lastnosti kratko malo nesmiselno, gre kopenhagenska
interpretacija, ki jo je razvil Bohr, precej dlje. Kopenhagnovci pravijo, da
takšne lastnosti dejansko ne obstajajo. Ali natančneje, vse lastnosti, ki jih
utegnejo imeti objekti, so kontekstualne: odvisne so od situacije merjenja,
zato jih ni mogoče pripisati objektu neodvisno od merilne naprave in
dejanja meritve. Iz te trditve je izšlo znamenito Bohrovo komplementarno
načelo, ki pravi, daje to, ali objekt kaže lastnosti vala ali pa la.stnosti delca,
odvisno od situacije merjenja, ne pa zgolj od objekta samega. Z drugimi
besedami, Heisenbergovo načelo nedoločenosti je bistvena lastnost Narave,
opazovalec, merilna naprava in sistem, ki se meri, pa sestavljajo celoto, ki
je ni mogoče deliti. Ali bolj prozaično, idejo o komplementarnosti vala-
147
delca bi lahko izrazili kar z Bobrovo izjavo; "Nasprotje velike resnice je
tudi velika resnica."
Odkod potem te lastnosti, če pri nemerjenih objektih sploh ne obstaja-
jo? Če so prisotne, kadar je objekt merjen, potem lahko izhajajo, kot
pravijo kopenhagnovci, zgolj iz dejanja merjenja samega. Ali drugače
povedano, za kopenhagnovce dinamične lastnosti niso ne lastnost kvantne-
ga objekta ne merilne naprave samih po sebi, temveč lastnost skupnega
razmerja med objektom in napravo. Merjenje je potemtakem nekaj
takšnega kot nitroglicerin; ne dušikova kislina ne glicerin sama po sebi
nista eksplozivna, toda če ju spravimo skupaj - BUM! To povzema tudi
kopenhagenski pogled na lastnosti. Spravi skupaj objekt in merilno
napravo, in - BUM! - dobiš lastnosti.
Kopenhagenski pogled ima več pomanjkljivosti in niti ne največja med
njimi je dejstvo, da pripisuje prednostno vlogo merilni napravi. Kar zadeva
problem meritve, kopenhagnovci vse skrivnosti zrušitve valovne funkcije
umeščajo ravno na mejo med kvantnim objektom in merilno napravo. To
pa ima za posledico nejasen položaj, v katerem sta prisiljena vzajemno
delovati dva radikalno različna tipa sistemov; klasična merilna naprava in
kvantni objekt. Tako kopenhagenski pogled problema meritve pravzaprav
sploh ne rešuje, temveč ga zgolj pometa pod preprogo, na tisto mesto, ki je
opazovalcem nedostopno - v notranjost same merilne naprave. Kar pa se
tiče problema interpretacije, so kopenhagnovci jasni: nemerjeni kvantni
objekt nima lastnosti; ergo, pod svetom fenomenov ni nobene globoke
resničnosti. Po besedah Davida Mermina tradicionalni kopenhagenski
pogled odgovarja Einsteinu, rekoč; "Lune sploh ni, če je ne pogledaš."
Dodati je treba, da bi lahko v luči bolj nedavnih dodelav kopenhagenskega
pogleda (W. Zurek in drugi) ta sklep omilili v: mogoče Lune sploh ni.
Naj se še tako čudno sliši, a kljub tem velikim pomanjkljivostim je
kopenhagensko stališče med fiziki vse do današnjega dne ohranilo veljavo
splošno sprejete modrosti. Eden izmed razlogov je nedvomno neznansko
spoštovanje, ki ga uživa Bohr, pa tudi dejstvo, da je njegov inštitut zaoral
ledino v tej "resnicorodni" poljani. Nič manj pomemben razlog pa je tudi
trdo matematično dejstvo, ki ga je dokazal Neumann in ki podpira kopen-
hagensko stališče. Zanimivo je, daje sam Neumann, čeravno so se kopen-
hagnovci obesili na njegov izsledek kot na dokaz za svoj prav, bolj nagibal
k naši naslednji romantični resničnosti, k šoli zavesti.
148
RESNIČNOST. Kl JO USTVARJA ZAVE.ST
Opazovalčeva zavest ustvarja resničnost
Na shizofreničnost. s katero je kopenhagensko gledanje razdvajalo
klasično-kvantno, se je Neumann odzval s trditvijo, da je treba tako
merilno napravo kot kvantni objekt obravnavati kot kvantna sistema.
Razvijajoč to simetrijo, je Neumann leta 1932 v razpravi Die Mathema-
tische Grundlagen der Quantenmechanik izdelal elegantno matematično
osnovo za kvantne fenomene. V tem avtoritativnem delu je von Neumann
pokazal, da svet. če so predvidevanja kvantne mehanike pravilna, ne more
biti narejen iz običajnih objektov, ki bi vsebovali vrojene lastnosti. Zato
svet pravzaprav tudi ne more biti sestavljen iz kombinacij neopazljivih
običajnih objektov.
Ta sklep je iz igre z resničnostjo, kot kaže, za vselej pregnal
kakršnokoli teorijo o skritih variablah. Za kakšen pregon gre. bomo
podrobneje spregovorili v nadaljevanju. Kot smo malo prej pripomnili, so
po tem neomajnem dejstvu kopehangnovci nemudoma planili in si ga
prisvojili kot nesporno matematično osnovo za svoje trditve. Toda svet
kvantnih teoretikov ni nič manj zamotan in muhav kot svet kvantne teorije,
zato te reči še malo niso bile tako jasne in razvidne, kot so se nadejali
kopenhagnovci.
Spomnimo se, da je kopenhagensko stališče trdilo, da sta merilna
naprava in kvantni objekt, ki naj bi ga izmerila, nesporno ločena in da naj
bi se valovna funkcija zrušila nekje v njuni soseščini med njima. Neumann
je hotel natanko določiti velikost te .soseščine. Na začudenje in osuplost
vseh je Neumann, ko je objekt in merilno napravo, s tem da ju je oba
pojmoval kot kvantna objekta (v nekoliko idealiziranih okoliščinah),
postavil na enako izhodišče, odkril, da lahko, vsaj glede na končne izsledke
opazovanja, "zarezo" postavi, kjer se mu zljubi! S stališča problema
meritve to pomeni, da se valovna funkcija lahko zruši v sistemu, v napravi
ali pa kjerkoli med njima - kakor vam je všeč. V primeru merjenja dnevne
sobe, ki smo jo nameravali obložiti s preprogo, bi to pomenilo, da je
merjenje potekalo že tisti trenutek, ko smo se odločili za nakup preproge in
smo že vedeli, da bo sobo treba izmeriti, ali pa tisti trenutek, koje dejanska
meritev vstopila v našo zavest, oziroma v kateremkoli trenutku vmes.
149
Ta izsledek je bil zares pretresljiv, zato se je Neumann osredotočil na
edino vsaj malce vprašljiv (t.j. vprašljiv s strogega znanstvenega stališča)
člen v celotni meritveni verigi: človeški um. Čeravno tega nikdar ni izrecno
zapisal, pa lahko na podlagi njegovih številnih prilik in pripomb v zvezi s
to zadevo sklepamo, da ga je ta "teorem zareze" prisilil, da se je zatekel k
človeški zavesti, ki naj bi bila dokončni "rušilec" valovne funkcije. V tem
poslednjem pribežališču kvantnih teoretikov sta se von Neumannu
pridružila še dva njegova srednjeevropska sotrpina. Eugene Wigner in
Erwin Schroedinger. ki sta skupaj zvarila verjetno najznamenitejši in
najslikovitejši miselni eksperitnent iz analov kvantne teorije - Schroedin-
gerjevo mačko in Wignerjevega prijatelja - da bi ponazorila težavnost
problematike. Schroedinger naj bi ponazoril globokosežno nenavadnost
valovne funkcije s popolnim opisom makroskopskega objekta, kakršen je
mačka. Shema obeh eksperimentov je prikazana na sliki 7.6.
V eksperimentu nastopa zapečatena in izolirana škatla (A), ki vsebuje
radioaktiven vir (B). Ta vir ima 5()-odstotno možnost, da sproži Geigerjev
števec (C) med potekom eksperimenta in s tem sproži mehanizem (D), ki
povzroči, da kladivo razbije stekleničko pruske kisline (E) in tako ubije
mačko (F). Opazovalec (G) mora odpreti škatlo, da bi razrušil valovno
funkcijo na eno izmed dveh možnih stanj (mačka = MRTVA, mačka =
ŽIVA). Drugi opazovalec (Wignerjev prijatelj) (H) pa je potreben zato, da
poruši valovno funkcijo večjega sistema, ki sestoji iz prvega opazovalca
(G), mačke (F) in opreme (A-E). Težava pri tem je, da zdaj prvotni
opazovalec (G), Wignerjev prijatelj (H) in aparat (A-E), da o mački ne
govorimo, sestavljajo nov sistem, ki pa nemara tudi sam potrebuje svojega
"znanca", da bo porušil njegovo valovno funkcijo, in tako naprej.
Wigner ta eksperiment razlaga s trditvijo, da kvantna teorija odpove,
kadar je vključena opazovalčeva zavest. Za Wignerja je njegova lastna
zavest temeljna resničnost, stvari v svetu "tam zunaj" pa niso dosti več kot
koristne konstrukcije, sestavljene iz njegovih preteklih izkušenj, ki so se
nekako zakodirale v njegovo zavest. Na tej sliki resničnosti trenutek, ko
informacija o opazovanju vstopi v opazovalčevo zavest, nastopi takrat, ko
se matematična valovna funkcija zruši v fizikalno realnost. Kljub veliki
veljavi zagovornikov te razlage pa večina današnjih fizikov meni nekako
tako, kot se je posrečeno izrazil Hawking, ko je dejal: "Kadar slišim za
Schroedingerjevo mačko, sežem po puški," S to nedvoumno izjavo
150
zavračanja od zavesti ustvarjene realnosti, ki jo je izrekel prvi mož
sodobnih kozmologov, se poslovimo od starodavnega sveta Kopenhagna,
Budimpešte in Dunaja ter skočimo čez Atlantik v hribovito deželo
srednjega Teksasa, poiskat svojo naslednjo romantično tekmico.
.SI.IKA 7fv l:k\prrimcnt s Schroedingrrjevo mačko in Wignerjevim prijateljem
151
AUSTINSKA INTERPRETACIJA
Resničnost ustvari opazovalec
Teksačani že od nekdaj, čeravno svojo državo imenujejo Država samotne
zvezde, vse počno velikopotezno, tako ni nič čudnega, da se ta "samotna
zvezda", če se na dnevnem redu znajde ustvarjanje resničnosti, čarovno
spremeni v celotno vesolje sijočih objektov, katerega središče ni nič
drugega kot pomen pomena samega. Glavni snovalec te teksaško povečane
različice resničnosti je John A. Wheeler, vodja Centra za teoretično fiziko
na teksaški univerzi v Austinu.
Srčika austinske interpretacije, ki jo zagovarja Wheeler, je pojmovanje
resničnosti, ki jo ustvarja opazovalec z izvajanjem meritvene opcije.
Austinska šola meni, da se motimo, če imamo preteklost za nekaj, kar
obstaja "tam nekje", in sicer na prav določen način. Preteklost obstaja le
toliko, kolikor je prisotna v zapisih, ki jih imamo danes. Naravo teh
zapisov pa odrejajo meritvene izbire, za katere smo se odločili, ko smo jih
ustvarili. Če smo se torej včeraj v laboratoriju odločili izmeriti položaj
elektrona in zabeležili izsledke opazovanja, potem včerajšnji položaj tega
elektrona obstaja, ne pa tudi njegova hitrost. In zakaj ne? Zato pač. ker smo
se odločili izmeriti njegov položaj, ne pa hitrost.
Ker je prav ta odločitev zmeraj prisotna pri tem, kar merimo. Wheeler
meni, da je akt opazovanja "temeljni akt stvarjenja". Austinska interpre-
tacija pravzaprav ne gre tako daleč, da bi trdila, da te odločitve odrejajo
realiteto objektov iz makrosveta, kot so recimo teniške žoge, ampak svoje
trditve omejuje na mikrosvet kvantnih objektov, kot so elektroni. Kljub
temu paje Wheelerjevo sporočilo jasno: "Noben elementarni fenomen ni
fenomen, dokler ni opazovan fenomen." Da bi ponazoril to trditev, je
Wheeler livedel pomembno različico klasičnega eksperimenta z dvema
špranjama, o katerem smo pisali prej. Spomnimo se, da smo se pri standar-
dni različici najprej odločili, katera špranja naj bo odprta, in šele nato
vključili prožilnik ter opazovali vzorec odziva na detektorjih. Pri Wheeler-
jevem eksperimentu z zakasnelo izbiro pa počakamo, da gre kvantni objekt
skozi špranji in se šele nato odločimo, katera naj bo odprta.
Da bi bili jasnejši, si zamislite sprejem svetlobe z daljnega točkastega
vira (kvazarja) na Zemlji, kot kaže slika 7.7. Eno izmed pomembnih
152
predvidevanj relativnostne teorija jc bilo. da gravitacijsko polje okoli
masivnih teles ukrivlja žarke fotonov, ki gredo mimo. To je tako imeno-
vani gravitacijski učinek leče. deluje pa /elo podobno kot povečevalno
steklo, ki ukrivlja svetlobne žarke tu na Zemlji. Čisto naključje hoče. da
ravno na poti med Zemljo in kvazarjein QSO OÇST+.'JftI leži neka velika
galaksija. To pomeni, da mora svetloba s kva/arja obiti galaksijo, preden jo
lahko zberejo na Zemlji postavljeni teleskopi. Astronomi so pri svojih
opazovanjih tega kvazarja odkrili dvojno sliko, ki jo pripisujejo ravno temu
krivljenju kvazarjeve svetlobe, do katere pride, ko gre obakraj ozvezdnega
obroča, kot kaže slika.
V luči zakasnele izbire se postavlja zanitnivo vprašanje: Ko na Zemlji
zaznamo foton s tega kvazarja, kako vemo, okrog katere strani galaksije je
prišel? Zdravi razum bo seveda takoj zatrdil, da je bil odgovor na to
vprašanje dan že pred milijardami let, ko je tisti foton priletel mimo
galaksije, saj je kvazar tako star, da se je svetloba z njega napotila k nam,
še preden je prvič posijalo naše Sonce. Toda spomnite se pravila: Nikoli ne
zaupajte pozemeljskemu zdravemu razumu, kadar gre za kvantne objekte.
Austinska klika pravi "Ne. s tem, kar sklenemo meriti danes, dejansko
lahko vplivamo na to, kar imamo pravico reči o preteklosti. Poglejmo,
kako. Uporabimo najprej standardne optične priprave, s katerimi pripelje-
mo skupaj dva žarka, ki sta šla ob obeh straneh galaksije. Potem ju
pustimo, da se križata. Potem se odločimo za meritveno opcijo, .se pravi
odločilno se, ali bomo postavili svoj detektor na presečišče A ali pa na B,
kjer gresta žarka spet vsaksebi. Za to opcijo se lahko odločimo pri vsakem
fotonu različno, a za vsak foton le enkrat, prosim! Čc smo .se odločili za
prvo opcijo, bodo vidni interferenčni učinki, ki bodo kazali, daje šel foton
po obeh poteh: druga izbira pa bo pokazala, da je .šel foton samo po eni
izmed obeh poti okoli galaksije. Tako torej eksperiment z zakasnelo izbiro
kaže, da o tem, katero pot okrog galaksije je foton ubral pred milijardami
let, odloča meritvena izbira, za katero se odločimo na Zemlji danes. Na ta
način, pravi Wheeler, opazovalec ustvarja resničnost.
153
SI 1КЛ 7.7. Eksperiment z galaklično zakasnelo izbiro
154
Takoj pa moramo pripomniti, da au.stinska interpretacija zagovarja od
opazovalca, ne od zavesti ustvarjeno resničnost. Austinski pogled se od
kopenhagenskega resda pomembno razlikuje, vendar še vedno sprejema
nekatere izmed ključnih vidikov Bobrovega stališča. Poglavitno je, da se
šoli strinjata, da imajo fiziki nedvoumen dostop zgolj do dokončnih
rezultatov merjenja. Za Wheelerja je bistvo eksistence (resničnosti) pomen,
bistvo pomena pa je komunikacija, opredeljena kot skupni produkt vseh
izsledkov, ki so na voljo tistim, ki komunicirajo. Na ta način pomen temelji
na dejanju, se pravi na odločitvah, ki izbirajo med komplementarnimi
vprašanji in pri razločevanju vprašanj. Če vse te člene staknemo, dobimo
austinsko interpretacijo resničnosti, ki jo ustvarja izvajanje opcij kvantne
meritve.
Opiranje na opazovalca (ki da ustvarja resničnost) je seveda tudi del
von Neumann-Wignerjeve zavestnostne šole o romantičnih resničnostih.
Vendar so Teksačani zelo nedvoumni v svojih trditvah, da njihova vrsta
resničnosti ne potrebuje posebne vloge zavesti. Strinjajo se s kopenhagen-
skim pogledom, ki pravi, da je merilna naprava lahko vsakršna naprava, ki
beleži kvantne fenomene, kar napeljuje na Wheelcrjcve besede: "Nikar iz
zavesti ne delajmo prvega pogoja za tisto, kar v kvantni mehaniki imenu-
jemo elementarno dejanje opazovanja."
Če povzamemo austinsko stališče do dvojnega problema meritve in
interpretacije, potem je stališče do narave nemerjenih kvantnih objektov
jasno: ti objekti nimajo lastnosti, dokler niso izmerjeni; t.j.. brez merjenja
ni objektivne resničnosti. Kar zadeva problem meritve, se austinska
interpretacija po vsem sodeč v marsičem ujema z interpretacijo kopenhag-
novcev: možnost se aktualizira tisti trenutek, ko Je meritev zabeležena. V
poskusu, da bi ta trenutek natanko določila, se austinska interpretacija
sklicuje na komunikacijski postulat, ki po vsem sodeč navaja k sklepu, da
se valovna funkcija zruši v trenutku, ko se elementarni kvantni proces
konča, in sicer v nepreklicnem aktu amplifikacije. Ta akt komunikacije
zaključi Wheelerjev pomenski krogotok eksistence, kot ga prikazuje slika
7.8. Tu se kvantni vidiki eksistence kažejo v "podzemeljskem" delu zanke,
ki poteka nazaj od pomena k fiziki. Wheelerjev samonanašalni emblem za
vesolje, ki ga slika ravno tako prikazuje, lepo povzema austinski pogled na
vesolje kot eksperiment z zakasnelo izbiro, pri katerem eksistenca opazo-
valcev, ki vidijo, kaj .sc dogaja, daje otipljivo realnost vsemu drugemu.
155
Zdaj bi že moralo biti očitno, da probietni jezika postajajo čedalje os-
trej.ši, ko skušamo najti podobnost med pričevanjem romantičnih realistov s
strani tožilstva in običajnimi podobaini prostora, časa, snovi in vsega
drugega. Eden izmed prvih, ki skuša premostiti to zev med jezikom in
resničnostjo, je naša naslednja priča, Werner Heisenberg, ki zagovarja
resničnost, v kateri je resnično kombinacija tega, kar bi utegnilo biti, in
tega, kar je. Naj torej zapriseže.
interpretacija dvojnosti
Resničnost sestoji iz potencialnega in aktualnega
Nenehno poudarjamo, da kvantna valovna funkcija nekako zaobsega vse
možne lastnosti, ki jih kak kvantni objekt lahko kaže - potem ko se
dokončno lotimo meritve. Potem koje cela leta razmišljal o Feynmanovem
prepovedanem vprašanju, je Heisenberg naposled sklenil, da resničnost
.sestoji iz dveh ločenih svetov: iz sveta potenciala (potentia) in sveta
aktualnosti, kiju povezuje akt merjenja. Kako se njegovo videnje razlikuje
od tistih, ki so jih izpričale dosedanje priče tožilstva, ki so tudi same
požegnale akt merjenja?
Za Heisenberga je resničnost, kot jo razumemo tudi v vsakdanjem
življenju, edinole svet aktualnosti, t.j. svet fenomenov. Toda ti fenomeni
morajo biti iz nečesa sestavljeni, ali ne? In kaj je ta "nekaj"? V interpre-
taciji dvojnosti je ta "nekaj", se pravi ta temelj otipljive resničnosti goli
potencial, težnja stvari, da .se pojavljajo, kadar so opazovani fenomeni, na
ta, in ne na neki drug način. Tako torej Hei.senberg valovno funkcijo jemlje
kot nekaj sainoumevnega, rekoč, da to varljivo območje potencialnega
obsega "snov", iz katere so v zadnji instanci oblikovane reči, kot so noži,
vilice, krožniki, mize, stoli in napol pečeni zrezki. Se pravi, daje neizmer-
jeni svet dejansko to, za kar ga kvantna valovna funkcija predstavlja: svet
neuresničenega potenciala. V trenutku meritve se ena izmed teh tendenc
156
SLIKA 7.8. Wìieekrjev pomenski krogotok
po nekem čarovnem ključu izkaže za holj vznemirljivo življenjsko
različico in se kot opazovani fenomen spremeni v svet aktualnosti. Ravno v
157
tem trenutku vse tiste lastnosti, ki so bile vsebovane v [iorentii. pridejo na
dan kot realne lastnosti.
Na prvi pogled je Heisenbergovo vesolje možnosti zelo podobno svetu
možnosti iz Las Vegasa. kjer ima ruletno kolo potencial pokazati
katerokoli izmed sedemintridesetih izidov, šc preden se krupje odloči, da
ga bo zavrtel. Toda Hciscnbergovi potenciali so v resnici precej man|
določeni kot ti. Zanj celo obseg možnosti ni znan. dokler ne določiš
meritvene opcije. Ce se spet zatečemo k primerjavi z igralnico, potentio
predstavlja celoten svet možnosti za vse različne igre in naprave, ki jih je
najti v igralnici, kot so kocke. ajnc. ruleta in keno. Možnosti, ki so prisotne
v posamezni valovni ' funkcjji. postanejo določne šele takrat, ko se
odločimo, katero igro bomo igrali, t.j.. ko se odločimo za določeno
meritveno situacijo.
Da bi poudaril "nerealnost" kvantnih objektov v podzemeljskem svetu
potenlie. Heisenberg pravi:
Pri ek.sperimenlih z atomskimi dogodki imamo opravili s stvarmi in dejstvi, s
fenoineni. ki niso nič inanj resnični kot fenomeni vsakodnevnega življenja Toda
atomi oziroma elementarni delci sami niso tako zelo resnični; ti sestavljajo svet po-
tencialov oziroma možnosti, ne pa svet stvari in de]siev . Atomi niso stvari
Kot drugi romantiki tudi Heisenberg odreka veljavnost vsakršni objek-
tivni, od opazovalca neodvisni resničnosti, ki bi utemeljevala svet vsako-
dnevnih fenomenov. Sveta potentie nikakor ni mogoče imeti za kaj
drugega kot za nekak.šen trcpetlikav privid sanjske resničnosti, ki čaka. da
JO bo prebudil v dejanskost čarovniški Midasov dotik meritve. Toda
razmislimo za hip o nekaterih razlikah med potencialnim in aktualnim, kot
ju vidi Heisenberg, ter med resničnostmi, ki jih zagovarjajo kohorte iz
njegovega tožilstva.
Najprej problem meritve. Glede na to. daje bil Heisenberg povezan z
Bobrom in kopenhagensko šolo. bi si skoraj ne mogli misliti, da bi se
njegovo stali.šče do zrušitve valovne funkcije kdove kako oddaljevalo od
pravoverne kopenhagenske linije. In res interpretacija dvojnosti, tako kol
kopenhagenska, austinska in '"zavestnostna", trdi, da je akt merjenja
dejansko nekaj nadvse posebnega. Vrh tega vse kaže na to, daje bil tudi
Heisenberg ravno tako neodločen kot kopenhagnovci glede tega, kdaj
natanko nastopi ta sveti trenutek. Res paje, da njegovo stališče vztraja pri
158
tem, da je potrebna izbira meritvene opcije, preden je mogoče dejansko
določiti možnosti, vsebovane v valovni funkciji, kar interpretacijo dvoj-
nosti in austinsko stališče netnudotna poveže v zavezništvo, ki pa ga kmalu
spet prelomi vztrajanje austinske interpretacije na trditvi, da Je pomen
bistvo vsakršne eksistence. Interpretacija dvojnosti glede te ključne trditve
očitno nima česa reči, to dejstvo pa jo ločuje tudi od zagovornikov od
zavesti ustvarjenih resničnosti.
Kar zadeva problem interpretacije, je stališče interpretacije dvojnosti
nedvoumno: kvantni objekti imajo smiselno eksistenco zgolj v svetu
potentie in nikakor ne vsebujejo ničesar, čemur bi lahko rekli lastnosti v
nemerjenem stanju. Tako smo torej spet soočeni s pričevanjem, ki zatrjuje,
da Je objektivna resničnost fizikalna fikcija, ki sta Jo ustvarila naše po-
manjkanje jezikovne tenkočutnosti in nezmožnost dojemanja, kakšno bi
bilo življenje v svetu čiste možnosti. Toda tako kot vsi romantiki, o katerih
smo govorili doslej, tudi Heisenberg predpostavlja svet, v katerem vse-
ob.segajoče in vsepouživajoče dejanje tneritve ločuje obe polovici. Naloga
naše zadnje priče iz tožilčevega tabora Je torej prepričati nas, da problem
meritve navsezadnje sploh ni nikakršen problem - pod pogojetn, da smo
pripravljeni sprejeti misel o tem. da je resničnosti veliko, ne pa sploh
nobene.
interpretacija mnogih .svetov
Za vsako možno opazovanje obstaja posebno vesolje in vsako je enako
resnično
Leta 1941 Je argentinski pisatelj in pesnik Jorge Luis Borges izdal kratko
zbirko fantastičnih zgodb z naslovom Vrt razvejanih poti (The Garden of
Forking Paths). V naslovni zgodbi sinolog Stephen Albert pripoveduje
Junaku Hsi P'engu o neskončnem labirintu Hsijevega prednika, ki po
Albertovem pripovedovanju
časa ni imel za nekaj absolutnega in enovitega. Verjel je marveč v neskončen niz
časov, v vrtoglavo rastočo, nenehno razpredajočo se mrežo razhajajočih in
stekajočih se vzporednih časov. Ta časovna mreža - katere niti so se vsa ta dolga
stoletja približevale druga drugi, se cepile in sekale ali pa tekle vsaksebi - so
159
zaobsegale vsiikršnn možnosl. V večini leh možnosti ne obstajamo. V nekaterih
obstaja.š ti, jaz pa ne, v drugih pa jaz, in ti ne. spel v tretjih pa sva obadva.
Fantazmagorični Borgcsovski svet jc našel pot na častitljive strani Reviews
of M ode m Physics šestnajst let pozneje, koje Hugh Everett III. Wheelerjev
študent, objavil svojo doktorsko disertacijo, iz katere je izšla kvantna
teorija, ki se dandanašnji imenuje interpretacija mnogih svetov.
Everett je izhajal iz istega izhodišča kol von Neumann, saj je tako kot
on imel za kvantna objekta oboje: sistem, ki naj bi bil izmerjen, in merilno
napravo za kvantna objekta. Toda Everett jc. namesto da bi ga tako kot von
Neumanna skrbelo, kdaj .se zruši valovna funkcija, po domače rečeno,
dejal: "Pozabimo na to razrušitev. Everettova teorija, ki to vodilo pripelje
do logičnega sklepa, pravi, da kadarkoli sistem in merilna naprava vzajem-
no delujeta, se novi sistem, sestavljen iz obeh, razcepi na toliko kopij,
kolikor je možnih izidov meritev. Če Je torej meritev lahko dala enega
izmed M možnih izidov, je po interakciji, pravi Everett. M enako resničnih
"svetov". V svetu 1 merilna naprava kaže možni izid številka 1; v svetu 2
kaže možni izid številka dve: in tako naprej. Namesto da bi se valovna
funkcija zrušila, kvantni sistein torej uresniči vse inožne izide in vsak
izmed njih je tudi dejansko uresničen v svojem lastnem, od drugih ločenem
svetu. Na tem mestu se praktični človek seveda vpraša: "Če je torej toliko
različnih svetov inje vsak od njih resničen, zakaj potemtakem vidim samo
enega (naenkrat)?"
Everettov odgovor na gornje vprašanje bo gotovo navdušilo slehernega
pisca znanstvene fantastike, mistika in sodobnega kozmologa: Prebivalci
teh svetov živijo na vzporednih ravneh eksistence. Pisci znanstvene
fantastike so potemtakem vendarle na pravi sledi in potlej obstaja tudi
vesolje, v katerem so Južne države vendarle zmagale v državljanski vojni,
pa spet neko drugo, v katerem UCLA ni osvojila niti enega zveznega
košarkaškega naslova. Naposled imamo tu najvi.šjo avtoriteto fizikov, ki
nam jamči, da vsi ti svetovi dejansko obstajajo. Toda če ste po naključju
navijač use, se nikar ne začnite ubadati s selitvijo na tiste krasne sfere,
kjer UCLA nima kaj iskati; v kozmosu namreč vlada cenzor, ki skrbi, da
lahko človek naseli samo eno vesolje naenkrat. Zato ne moremo videti vseh
drugih, čeravno nam Everett zagotavlja, da jih Jc vse polno okrog nas in da
so vsi enako resnični kot vesolje, ki ga dejansko doživljamo. Zakaj smo
obsojeni na zgolj eno vesolje, lahko samo ugibamo in večina, ki se ubada s
160
tem vprašanjem (pa niso pisci znanstvene fantastike), se zateka k tisti od
vseh najbolj chomskijevski razlagi, češ da smo ljudje pač tako narejeni.
Ljudski tolmači interpretacije mnogih svetov so se učitno na smrt
zaljubili v zamisel o neštetih svetovih, ki se ob slehernem opazovanju
cepijo na nove in nove veje. Po svoje misel na lo'*"'"'" vesolij dejansko
burka domišljijo. Da pa Everettu ne bomo delali krivice, moramo vendarle
priznati, daje na zadevo gledal nekoliko manj romantično, saj je menil, da
se na v.se te različne možnosti razveji edinole merilna naprava. Seveda je že
tudi to dovolj divja predpostavka, vendar vseeno zbledi v primerjavi s
priljubljeno predstavo o množečih se vesoljih. Podoben, čeravno še
nekoliko manj romantičen pogled zagovarja David Deutsch, ki meni, da v
vseh časih obstaja stalno, a neskončno število vesolij. V takšni ureditvi se
ta neskončnost ob vsakem merjenju samo prerazporedi, tako da določena
razporeditev da enega izmed možnih merskih rezultatov. Deutschova
podoba torej ni nenehno rastoča časovna sekvenca borgesovskih vzpored-
nih svetov, ampak je bolj podobna tisti, ki jo je že precej prej predložil
Boltzmann in v kateri vsi ti svetovi obstajajo hkrati in so tudi že od nekdaj
tako obstajali. Zavzemajo pač različne "prostore", ki so med seboj ne-
dosegljivi.
Kakorkoli jo že imenujete, interpretacija mnogih svetov je kljub svoje-
mu malce čudaškemu značaju ljubljenka številnih fizikov, in sicer iz več
razlogov. Poglavitni je ta, da je to edina resničnost, ki ne povzdiguje akta
opazovanja. Iz Everettove teze namreč sledi, da merilne naprave in dejanja
obstajajo na isti ravni kot vsaka druga fizično izvedljiva dejavnost. Ker
razrušitve valovne funkcije ni, tudi problema meritve ni. To je brez
najmanjše senčice dvoma najčistejša možna rešitev problema merive:
potegneš lepo preprogo izpod bistva vse težave - razrušitve valovne
funkcije - in problema ni več. Toda cena, ki jo moramo plačati za to
rešitev, je pripravljenost, da sprejmemo takšen odgovor na problem
interpretacije, ki zmanjšuje verjetnost. Namesto da bi nas poprosil, naj si
predstavljamo nemerjeni kvantni objekt, ki nima določne eksistence (kot
pri vseh drugih romantičnih realnostih), Everett odskoči na drugi konec
lestvice in zatrdi, da ne le dejansko obstajajo, temveč da jih je nešteto.
Težko bi si zamislili bolj pompozno pričevanje iz tožilskega tabora.
Prišli smo torej do konca tega sodnega primera, in to kakšnega:
Nasprotje resnice je resnica; resničnost prihaja naravnost iz zavesti;
161:
opazovalci odrejajo, kaj je resnično; resničnost je potencialna; vse, kar se
lahko zgodi, se tudi dejansko zgodi. Nič čudnega, da imajo časnikarji
romantične realiste tako radi. Kakor je v literaturi veliko odtenkov roman-
tizma, tako jih je tudi v fiziki, kjer romantični fiziki dajejo vedno nove
odgovore na problema kvantne meritve in interpretacije. Za boljšo pre-
glednost smo odgovore strnili na preglednici 7.3.
Obramba bo torej imela veliko dela, če se bo hotela uspešno postaviti
po robu vsej tej vojski bleščečih resničnosti in intelektualne silovitosti.
Toda čeprav so njena videnja resničnosti nekolika manj očarljiva kot tista,
ki jih je predstavilo tožilstvo, in so nekoliko bolj pri tleh, kadar gre za
poglede na kozmos, in bolj drobnjakarska, kadar gre za razvijanje detajlov,
izvedenci obrambe še malo niso kake mile jere, kadar je treba zaigrati igro
z resničnostjo. Posvetimo torej zdaj pozornost še njihovim argumentom,
saj na tej objektivni resničnosti navsezadnje vendarle utegne nekaj biti,
TREZNE RESNIČNOSTI
V svojih spominih na leta, ki jih je kot Einsteinov asistent preživel na
Raziskovalnem inštitutu, Abraham Pais pripoveduje o nekem dogodku, ki
se je pripetil leta 1948, ko je inštitut obiskal Niels Bohr. Ker mu ni bila
všeč velika pisarna, ki so mu jo namenili, je Einstein večinoma uporabljal
manjšo sosednjo pisarno, ki je bila skraja namenjena njegovemu asistentu.
Zato je Bohr med svojim obiskom uporabljal Einsteinovo veliko pisarno in
v njej preudarjal o svoji dolga leta trajajoči razpravi z Einsteinom o
problemu kvantne interpretacije. In ko je Bohr tako stopal gor in dol po
sobi in si na svoj neposnemljivi način nekaj mrmral v brk, se je sem in tja
jasno zaslišalo "Einstein... Einstein..." Ko je za hip zastal in se zastrmel
skoz okno, s hrbtom obrnjem proti vratom, je še enkrat zamomljal čarovno
besedo, in tisti trenutek je skozi sosednja vrata v sobo tiho stopil Einstein,
da bi vzel ščepec tobaka iz vlažilca na pisalni mizi. Hip zatem se je Bohr
obrnil in ga zagledal, kako stoji pred njim kakor kak duh, ki gaje priklicalo
njegovo čarovniško zaklinjanje. Potem ko sta nekaj trenutkov osuplo
strmela drug v drugega, sta stara nasprotnika spričo tega čudežnega
naključna bruhnila v krohot. Bohr bi lahko rekel, če bi uporabil kvantni
besednjak, da je Einsteina v realnost sobe lahko pripeljalo zgolj posredo-
vanje njegove "merilne naprave". Einstein pa bi seveda trdil, daje že ves
162
čas obstajal kot "skrita variabla" in da se je vsa skrivnostnost situacije
razblinila tisti hip. ko je Bohr z opazovanjem dognal njegovo "vrednost".
Ta drobna vinjeta ponazarja stališče prve in daleč najpomembnejše priče
obrambe, Alberta Einsteina, tega vsesplošno priznanega kralja ponewton-
ske fizike. Einsteinovo pojmovanje resničnosti smo že označili za naivni
realizem. Da bo slika celovitejša, na kratko povzemimo njeeçvo vsebino.
PREGLEDNICA     Romantični realisti
NAIVNI REALIZEM
Globoka resničnost sestoji iz običajnih objektov
Ker smo realistovo stališče že dokaj podrobno obdelali, bo zdaj zadosto-
valo, če rečemo, da gre pri ideji običajnega objekta za natanko to, na kar
besede merijo: objekt, katerega lastnosti obstajajo, ne glede na to, ali jih
kdo opazuje ali ne. Pri klasičnem pojmovanju lastnosti akt merjenja
kvantnega objekta ni nič bolj svet kot akt merjenja dnevne sobe, ki bi jo
radi obložili z novo preprogo. Je pač zgolj potrditev nečesa, kar je obstaja-
lo že ves čas. Tako sta za naivnega realista rešitvi problemov meritve in
interpretacije dokaj razvidni.
163
Najprej kar se meritve tiče. Ker lastnosti ves čas obstajajo v enoviti
obliki, je opis valovne funkcije nepopoln. To pomeni, da morajo biti nekje
skrite variable, katerih vrednosti, kadar jih ugotovimo, dejansko poru.šijo
valovno funkcijo v eno samo možnost. Zato je problem meritve posledica
nepopolnosti kvantnega opisa in izgine, kakor hitro se najdejo dodatne
variable. Kar pa se tiče problema interpretacije, je Einsteinovo stališče
enako jasno: vse lastnosti obstajajo v vsakem času, najsi so opazovane ali
ne. Zatorej ena sama, objektivna, od opazovalca neodvisna resničnost
dejansko obstaja. Konec zgodbe.
Na realistični sliki se lastnosti kakor položaj in hitrost kombinirajo na
običajni način in ustvarjajo nove lastnosti. Če na primer trčita dva delca in
ustvarita novo entiteto, lahko hitrosti, ki staju imela pred trkom, seštejemo
in tako dobimo hitrost novega delca. Vse operacije te vrste, pri katerih se
lastnosti kombinirajo, zajemajo boolovske logične operacije IN, ALI, NE
in tako naprej. Naša naslednja priča obrambe trdi, da kvantni objekti
navsezadnje vendarle utegnejo imeti realne lastnosti, le da je logika
kvantnega sveta drugačna od logike, ki jo običajno uporabljamo.
KVANTNA LOGIKA
V kvantnem svetu je v rabi nestandardna vrsta logike
Kmalu potem, ko sta leta 1932 objavila svojo kvantno biblijo, sta von
Neumann in Garrett Birkhoff izumila nov tip logike, ki jo lahko upo-
rabljamo za opisovanje tega, kako kvantni objekti kombinirajo svoje
lastnosti in tako ustvarjajo nove lastnosti. Da bi lažje razumeli osnovno
idejo teh nedistributivnih mrež. si predstavljajmo, da imamo nekaj objek-
tov, ki imajo lahko tri vrste lastnosti. Imenujmo te tipe lastnosti X, Y in Z.
Če uporabljamo normalna pravila logike, lahko te lastnosti kombiniramo
na različne načine. Oblikujemo lahko na primer nov niz objektov,
sestavljen iz tistih objektov, ki imajo lastnost X IN lastnost Y, imenovano
presečišče X in Y in označeno X Г\ Y. Niz objektov, ki imajo lastnost X ALI
Y pa se imenuje zveza X in Y in je označen X u Y. Eden izmed najpo-
membnejših zakonov normalne logike je tako imenovani distributivni
zakon, ki pravi, da
164
X ALI (Y IN Z) = (X ALI Y) IN (X ALI Z)
X u (Y n Z) = (X U Y) n (X u Z)
Da bi si ponazorili gornja razmerja, predpostavimo, da so lastnosti, ki
pridejo v poštev, tisti tipi polarizacije, ki jih lahko pokaže foton. Polari-
zacija je lastnost, ki je povezana z določeno smerjo v prostoru, in vsak
foton je bodisi povsem polariziran v tisto smer ali pa povsem polariziran v
pravih kotih na tisto smer. Se pravi, da lahko lastnost polarizacije zavzame
samo eno izmed dveh vrednosti glede na določeno smer. Recimo, da so
dane tri smeri: vertikalna, horizontalna in diagonalna, označene z V, H
oziroma D. Pri tem naj bi bili smeri H in V, kot že imeni kažeta, pravokotni
druga na drugo, D pa naj bi šla vmes med njima. Če uporabimo gornje
označbe za združevanje in presečišče, lahko objekte, ki so polarizirani
bodisi v horizontalni ali vertikalni smeri opišemo kot H u V, tiste, ki so
polarizirani v obeh smereh, pa kot H n V (ta niz je seveda prazen, saj
fotoni ne morejo biti popolnoma polarizirani v dveh pravokotnih smereh
hkrati). Distributivni zakon pravi, da zbirka vseh fotonov, ki so polarizi-
rani tako horizontalno kot diagonalno, in tistih, ki so polarizirani verti-
kalno, sestoji iz tistih, ki so polarizirani vertikalno in horizontalno, in tistih,
ki so polarizirani vertikalno ali diagonalno. Preprost, vsakdanji zdravi
razum torej, kaj? Ko le ne bi vedeli, koliko je tak razum vreden v kvant-
nem svetu!
Vzemimo paradoks treh polarizatorjev za primer, ko distributivni zakon
v kvantni džungli odpove. Spomnimo se, da je polarizacijski filter zgolj
ploščica snovi, ki prepušča samo eno vrsto polarizirane svetlobe. Lep
primer so polaroidna sončna očala, ki vidno svetlobo prepuščajo samo iz
ene smeri, iz vseh drugih pa ne, in tako preprečujejo nadležno bleščavico.
Recimo, da imamo tri takšne filtre, od katerih je vsak narejen tako, da
prepušča svetlobo, polarizirano v eni izmed zgoraj omenjenih smeri H, V
in D. Shema experimenta je prikazana na sliki 7.9. Kadar uporabimo samo
filtra H in V, je zaustavljena vsa svetloba, kar se ujema z našo prejšnjo
pripombo, da svetlobe ni mogoče polarizirati v dveh smereh hkrati.
Vtaknimo zdaj vmes "džokerja", tretji filter D.
165
SLIKA 7.9. Paradoks treh polarizalorjev
Filter D prepušča svetlobo, polarizirano diagonalno na tisto, ki jo
prepuščata bodisi filter V ali H. Če filter D postavimo pred ali za dvojico
filtrov H + V, bo rezultat natanko takšen, kot smo pričakovali: skozi ne bo
prišlo nič svetlobe. Če pa ga postavimo med filter H in V, kot je prikazano
na skici, se zgodi čudež: svetloba pride skozi. Kako je to mogoče? Po
običajni boolovski logiki bi ne smela. Do edine "logične" razlage pridemo,
če se oprimemo "neboolovske" vrste razmišljanja, po katerem gornji
distributivni zakon ne velja več. To pa je bistvo tega, kar trdijo kvantni
logiki: na kvantnem področju so stvari pač drugačne, kar velja tudi za tisto
logiko, ki podpira kombiniranje lastnosti kvantnih objektov. V luči
neboolovskega pojmovanja kvantni svet sestoji iz posameznih otokov, na
katerih veljajo običajni zakoni logike (primer s posameznimi lastnostmi).
Toda ti otoki kombinirajo svoje lastnosti na način, ki ga lahko opišejo
samo nekakšni čudni, nestandardni zakoni, ki veljajo samo v kvantnem
svetu. Kakor da gre za skupino tihomorskih otočkov, in na vsakem izmed
njih domačini govorijo isti jezik. Toda ko se otočani zberejo na svojem
skupnem letnem praznovanju, je edini dovoljeni jezik predniški jezik, v
166
katerem nekateri izmed običajnih slovničnih pravil ne veljajo več. Predpo-
stavimo za hip, da je ta slika kvantne logike ustrezna. Kaj nam pove o
naših kritičnih preskusih, problemih meritve in interpretacije?
Poglavitni zagovornik kvantnih logikov je David Finkelstein iz Geor-
gijskega inštituta za tehnologijo, ki trdi, da ni prav nič čudnega na zamisli,
po kateri imajo nemerjeni kvantni objekti določne lastnosti ob vsakem
času. Čudno pri tem je edino to, na kakšen način se te lastnosti kombini-
rajo, da sestavljajo to, kar vidimo s svojimi merilnimi napravami (kot so na
primer tisti trije polarizatorji). Na problem interpretacije torej logiki
pritrjujejo: Da, objektivna resničnost, sestavljena iz kvantnih objektov, ki
imajo določne lastnosti, obstaja. Kar pa zadeva problem meritve, kvantna
logika nič ne pove, kdaj, zakaj ali kako se zruši valovna funkcija, temveč
govori le o lastnostih objekta v nemerjenem stanju. Tako nam torej kvantna
logika prav nič ne prihaja na pomoč, ko hočemo izmeriti ta vrh kvantnega
ozemlja. Razočarani spričo tega, pokličimo zdaj našo naslednjo pričo
obrambe.
Čeprav se zdi, da je von Neumannova ovržba resničnosti skritih varia-
bel zaprla usta naivnim realistom in prizadejala smrtni udarec iskri v
Einsteinovem očesu, pa kakor vselej v kvantni teoriji reči niso ravno
takšne, kakršne so videti. Naš naslednji izvedenec iz vrst obrambe nam
kaže, da niti genij von Neumannovega kova morda ni brezmadežen, saj mu
uspeva storiti nemogoče: podati interpretacijo kvantne teorije, ki vsebuje
zgolj običajne objekte. Poglejmo, kako je bila izvedena ta na videz
nemogoča naloga.
INTERPRETACIJA KVANTNEGA POTENCIALA
Resničnost je nedeljiva celota, povezana s "pilotskimi valovi"
Leta 1951 je po ameriški intelektualni pokrajini razsajal mccarthyzem, in j.
Robert Oppenheimer, oče atomske bombe, je bil ena izmed njegovih
najvidnejših žrtev. Na zaslišanju komisije za atomsko energijo zoper
Oppenheimerja je bila ena izmed prič tudi David Böhm, mlad profesor
fizike iz Princetona, ki je bil pred tem eden od Oppenheimerjevih
študentov. Böhm ni hotel pričati zoper svojega starega profesorja, kar je
komisijo seveda ujezilo. Glede na takratno vzdušje je bilo to dejanje že
167
skoraj toliko kot priznanje komunističnih prepričanj, in brž so našli način,
da so Bohma vrgli s profesorskega mesta. Po tem konfliktu z oblastjo je
Böhm odšel iz Združenih držav in .se, potem ko je zapustil začasni
pribežališči v Braziliji in Izraelu, nazadnje ustalil v Londonu kot profesor
fizike na Birkbeck Collegeu. Ko si je s škornjev otresel prah mccarthy-
jevske resničnosti lova na čarovnice, se je Böhm posvetil varnejšemu,
neskočno pametnejšemu in plodovitejšemu preučevanju kvantne
resničnosti. V tistem času je tudi začel razvijati zgodnejšo idejo Louisa de
Broglia v matematično konsistentno interpretacijo kvantne teorije, ki je
vsebovala zgolj navadne objekte.
Zanimivo je, daje Böhm, še preden seje bil prisiljen umakniti z mesta
profesorja v Princetonu, napisal knjigo, ki še vedno velja za imeniten spis o
kvantni mehaniki in ki sledi splošno sprejeti kopenhagenski liniji. Toda
čeprav je svojim študentom servirai to tradicionalno dansko pecivo, je bil
Böhm, potem ko je razpravljal z Einsteinom, čedalje bolj prepričan, da sta
se tako Bohr kot von Neumann motila - in da je kvantno teorijo mogoče
razlagati kot običajno resničnost. Razpoka, ki jo je Böhm našel v von
Neumannovem oklepu, je bila v zvezi z njegovo implicitno predpostavko
glede interakcije kvantnih objektov. Von Neumann je namreč predpostavil,
da ti objekti vzajemno delujejo - kot je on temu rekel - na "razumne
načine". Interakcije, kakršne je Böhm imel v mislih, pa po von Neu-
mannovih merilih, kot bomo kaj kmalu videli, še malo ne bi bile
"razumne".
Poglavitna teoretična zamisel, na kateri je Böhm zasnoval svoj pristop,
je bila v tako imenovanem pilotskem valu. Na to zamisel je v dvajsetih letih
prišel de Broglie, vendar so kopenhagnovci kaj hitro naredili križ čeznjo,
saj je bila po njihovem mnenju povezana z nepremostljivimi
matematičnimi težavami. Böhm paje pokazal, kako je te težave vendarle
mogoče premostiti: oživil je de Broglievo zamisel, po kateri je kvantni
objekt delec s pridruženim pilotskim valom, ki mu pravzaprav narekuje,
kako naj se giblje. Poglejmo si nekaj podrobnosti.
Na sliki, kjer deluje pilotski val, je vsak kvantni objekt realni delec in
ima ob vsakem času določne lastnosti. V zvezi s takim objektom je pilotski
val, ki je ravno tako realen, le da se ga ne da zaznati drugače kakor po
učinkih, ki jih ima na delec. Ta val se imenuje kvantni potencial, njegova
naloga paje, da "bere" okolje in svoje izsledke sporoča svojemu delcu. Naj
168
tu poudarim, da gre tu za dejansici val, ki ga ne gre zamenjevati za kvantno
valovno funkcijo, ki Je zgolj matematični pripomoček za postavljanje
predvidevanj. Delec se potem vede v skladu z informacijami, ki mu Jih
sporoča njegov pilotski val. Posledica vsega tega Je, da pri interpretaciji
kvantnega potenciala kvantni objekt ni sestavljen iz ene same "stvari",
delca ali vala, temveč iz obeh. Takoj lahko vidimo, kako se na tej sliki
obnavlja objektivna resničnost, saj ni več stalne razdvojenosti objekta na
val oziroma delec. V vsakem času Je oboje in ob vsakem času ima tisto, kar
lahko imamo za delec, vse običajne klasične lastnosti. Bohmov genij Je bil
v tem, da Je pokazal, kako takšna zatnisel lahko deluje. Toda tako kot v
življenju tudi v kvantni teoriji nič ni zastonj, in tisti, ki na reči gledajo bolj
s tradicionalnim očesom, morajo za to obnovo objektivnosti plačati visoko
ceno.
Prvi poglavitni ugovor zoper pristop kvantnega potenciala je, da se za
to. da bi obnovil objektivno resničnost, sklicuje na val, ki ga fizikalno ni
mogoče opazovati. Za večino fizikov pa tisto, česar se ne da izmeriti, ne
obstaja, in prednost predpostavljanja entitete, kakršna Je kvantni potencial,
ne odtehta cene nezaznavnosti. Ko se postavi vprašanje, ali se splača
zamenjati objektivno resničnost za fizikalno nezaznavnost, pa praktični
fiziki brž porečejo, da brez zmožnosti opazovanja nimaš v rokah ničesar,
oziroma tisto, kar ti ostane, ni več fizika. Toda ta ugovor zoper kvantni
potencial zbledi v primerjavi z drugim poglavitnim zadržkom: potrebo po
signalu, ki bi bil hitrejši od svetlobe.
Ironično je, da Je bila teorija kvantnega potenciala razvita zato, da bi
rešila Einsteinovo pojmovanje resničnosti s kupa smeti, kamor ga Je
odvrglo Bohrovo in von Neumannovo delo.
Ironično zato, ker je največjo prepreko za to reševalsko operacijo
ustvaril kar sam Einstein s svojo posebno teorijo relativnosti, ki odločno
zanika možnost kakršnihkoli signalov, ki bi se prenašali hitreje kot s
svetlobno hitrostjo. Spomnimo se, da kvantni potencial deluje nekako tako
kot radarski val, ki raziskuje okolje, pri čemer "odbite" signale tisti del
kvantnega zavezništva, ki velja za delec, uporablja za to, da ve, kaj mu Je
storiti. Tako torej kvantni potencial čuti prisotnost določene vrste merilne
naprave in nemudoma obvesti delec, ki potem uravna svoje vedenje tako,
da se prilagodi tisti vrsti lastnosti, ki naj bi Jo rnerilna naprava izmerila.
Dokazali bi lahko, da takšno signaliziranje kvantnega potenciala nazaj
169
delcu zajema nekakšen prenos informacij, ki se mora gibati z nadsvetlob-
nimi hitrostmi - kar pa je grobo kršenje Einsteinove omejitve kozmične
hitrosti.
Böhm to težavo deloma rešuje s trditvijo, da kvantni potencial ni snovni
val, temveč zgolj val aktivne informacije. Njegov učinek je odvisen zgolj
od njegove oblike, ne pa velikosti; zato ima lahko kvantni potencial,
drugače kot snovni valovi (recimo vodni ali zvočni), katerih učinki se z
razdaljo od vira zmanjšujejo, velike učinke tudi na velike razdalje. To je
fenomen "nelokalnosti", ki bo prav kmalu pritegnil našo pozornost. Po
Bohmovem mnenju je relativnost statistični, ne pa absolutni učinek.
Nadsvetlobni učinek je viden le tekrat, kadar pogledamo korelacije med
signali na dveh ločenih krajih; če pa pogledamo, kaj se dogaja v okolici
posamezne lokacije, se statistične lastnosti signalov zdijo neodvisne.
Zatorej ni videti nobenih nadsvetlobnih pojavov.
Zadnja leta je Böhm postal vnet zagovornik tiste šole mišljenja, ki vidi
vesolje kot orjaški hologram, in trdi. da moramo, če naj bi zares razumeli
in pojasnili kvantne procese, opustiti svoje tradicionalne načine redukcio-
nističnega mišljenja. Pod svetom površinskih fenomenov je skrita nedelje-
na celota, in prav ta "podzemeljski svet" je območje kvantnih objektov. V
tem svetu je sleherni objekt povezan z vsemi drugimi prav zaradi preple-
tanja njihovih kvantnih potencialov, zaradi česar sleherni kvantni objekt
nosi sledi vseh drugih objektov, s katerimi je kdaj vzajemno deloval.
Kar se tiče problemov meritve in interpretacije, se interpretacija kvant-
nega potenciala dokaj dobro obnese. Oba problema nedvomno rešuje na
način, ki bi bil tudi Einsteinu najbolj všeč (če odštejemo nadsvetlobni
vidik, ki pa mu nikakor ne bi bil všeč). Bohmova teorija se problema
meritve loteva zelo podobno kot interpretacija mnogih svetov: pravi
namreč, da se valovna funkcija ne zruši, ker ne predstavlja popolnega opisa
objekta. Ko v.stopijo v igro dodatne variable (kvantni potencial), ni
nikakršne zrušitve več, in potemtakem tudi problema meritve ne. Podobno
elegantno Böhm opravi tudi s problemom interpretacije: vsi kvantni objekti
so običajni objekti in imajo ob vsakem času vse lastnosti. Posledica tega je,
da je resničnost objektivna in neodvisna od tega, ali jo gledamo ali ne.
Tako torej interpretacija kvantnega potenciala rešuje vsak zanimiv problem
kvantne resničnosti - vse dokler lahko sprejemate "realne" entitete, ki so
nezaznavne, in nadsvetlobni prenos informacij. Preden pa zapremo knjigo
170
obrambe, prisluhnimo še eni priči, ki je oživila staro Wheelerjevo in
Feynmanovo zamisel, da bi prispevala Se eno interpretacijo, ki obnavlja
objektivno resničnost kvantnih objektov, le da tokrat skupaj z zrušitvijo
valovne funkcije.
TRANSAKCIJSKA INTERPRETACIJA
Resničnost je valovna funkcija, ki potuje tako naprej kakor nazaj skozi čas
Ko smo malo prej pisali o zbujenem atomu, ki oddaja svojo odvečno
energijo srebrovemu atomu in tako zatemni fotografsko ploščo, smo
zapisali, da je pred procesom absorpcije položaj elektrona določen z
valovno funkcijo, ki na.stane v trenutku emisije zbujenega atoma. V
znanstvenem jeziku se temu reče zakasneli val. in sicer iz razlogov, ki bodo
vsak hip jasni. Proti koncu druge svetovne vojne sta J. A. Wheeler in
Richard Feynmann predložila - kot sta jo sama imenovala - absorpcijsko
teorijo takšnega emisijskega procesa, pri katerem napredujoči valovi
nastajajo v takšnih emisijsko-absorbcijskih procesih skupaj z zakasnelimi
valovi. Gre za to, da tedaj, ko srebrov atom absorbira zakasneli val (v
nekem trenutku v prihodnosti), nastopi zakasnitev, ki zbriše vse sledi
napredujočih valov in njihovih učinkov. Po tej teoriji absorber (srebrov
atom) prvotni zakasneli val absorbira tako, da proizvede drug zakasneli
val, ki ima enako amplitudo kot zakasneli val iz oddajajočega atoma, le da
je natanko v protifazi z njim. Na ta način se dva vala izničita, za prvotni
zakasneli val pa potem pravimo, daje bil "absorbiran".
Po Wheeler-Feynmannovi teoriji tudi srebrov absorber proizvede
napredujoči val, ki "vzvratno sledi" zakasnelemu valu, gibajoč se nazaj
skozi čas po poti, po kateri je zakasneli val zapustil oddajnik. Ta napre-
dujoči val doseže oddajnik natanko v trenutku oddaje. Potem gre spet nazaj
skozi čas, le da ga tokrat spremlja napredujoči val iz oddajnika. Ker sta si
vala v protifazi, se ravno tako izničita in tako odstranita vse "napredujoče"
učinke v procesu.
Kadar opazujemo, kako srebrov atom tako absorbira energijo, nimamo
dostopa do teh notranjih mehanizmov Narave. Posledica tega pa je, da ne
vidimo drugega kot to, da je zakasneli val prepotoval pot od zbujenega
171
atoma do fotografske plošče. Z opazovalskega stališča absorpcijska teorija
torej pripelje prav do enakih zapažanj kot vsak izmed običajnih opisov, t.j.
kopenhagenska interpretacija. Konceptualna razlika pa je vendarle pre-
cejšnja, saj gre zdaj za dvosmerno izmenjavo energije, ki se prenaša čez
prostor-čas, od zbujenega atoma - oddajnika do absorbirajočega srebrovega
atoma. Pred nedavnim je to zamisel podprl tudi John Cramer z Washing-
tonske univerze, koje razvil osrčje - kot je sam temu rekel - transakcijske
interpretacije.
Ključna sestavina v Cramerovem gledanju je. da pri vsakem kvantnem
dogodku (interakciji) pride do takšnega "rokovanja" med napredujočim in
zakasnelim valom v prostoru in času. To rokovanje je nekakšna dvosmerna
pogodba med preteklostjo in prihodnostjo in služi kot prevozno sredstvo za
prenos energije, momenta, spina in tako naprej. Podrobnosti Cramerjevih
argumentov so nekoliko zahtevni za naše pričujoče namene, poglavitno pri
njih pa je. da je ta transakcija izrecno nelokalna. v tem smislu, da prihod-
nost na neki način vpliva na preteklost, vsaj kolikor krepi korelacije med
kvantnimi dogodki. Ce na primer pogledamo skozi teleskop svetlobo z
zvezde Tau Ceti, ki je enajst svetlobnih let daleč od nas. vemo ne le to, da
so zakasneli svetlobni valovi s Tau Ceti potovali do nas enajst let, temveč
tudi to, da so napredujoči valovi, ki so nastali z absorpcijskimi procesi v
naših očeh, segli enajst let v preteklost in tako dovršili transakcijo, ki je
dopustila Tau Ceti, da osvetljuje naša življenja.
Največja prednost transakcijske interpretacije je v tem, da odstranjuje
opazovalca iz formalizma kvantne mehanike. V tem procesu vsi paradoksi,
povezani z od opazovalca odvisnimi resničnostmi, kot so napol
mrtve/napol žive mačke, valovi spoznanja in razcepljena vesolja, izginejo.
Pomanjkljivosti pa so v tem. da to izginotje povzročijo fenomeni, ki jih ni
moč opazovati (napredujoči valovi) m ki prenašajo informacije in energijo
z nadsvetlobnimi hitrostmi. Spomnimo se tudi. da pri transakcijski
interpretaciji še vedno prihaja do rušitve valovne funkcije; pravzaprav
pride do dveh rušitev: ene pri zakasnelem valu in druge pri njegovem
časovno obrnjenem dvojniku. Po drugi strani pa je ohranjen zahtevek
naivnega realizma, da morajo kvantni objekti imeti v vsakem času lepo
določljive lastnosti. Transakcijska interpretacija potemtakem tako kot
interpretacija kvantnega potenciala vsebuje realne entitete, ki jih ni moč
opazovati, in nadsvetlobne prenose informacij. Ali bomo pogoltnili prvo, je
172
bolj vprašanje okusa kot eksperimenta. Dopu.ščanje drugega pa nas popelje
globoko v osrčje enega izmed najbolj presenetljivih izsledkov moderne
fizike - Bellovega inlerkonekcijskega teorema. Toda še preden posvetimo
pozornost temu zanimivemu sodnemu gradivu, za hip postojmo in
povzemimo pričevanje obrambe na preglednici 7.4.
PREGLEDNICA TA.Trezni realisti
LOKALITETI ODZVANJA
V svojih eksperimentih v zvezi s paranormalnim je psiholog Jo.seph B.
Rhine često uporabljal poskuse z ujetnanjem kart, pri katerih je poskusni
osebi pokazal hrbtno stran Zencrjeve karte, ki je na prednji strani nosila
podobo zvezde, križa, kroga, kvadrata ali pa valovitih črt. Poskusna o.seba
je potem morala povedati, kateri vzorec je prikazan na karti, ki ji je bila
pokazana, pri čemer se je pokazal dokajšen odklon od običajnih in
pričakovanih dvajsetih odstotkov naključnih zadetkov. Recimo, da
izvedemo različico Rhinovega eksperimenta, ki bi preskusila telepatske
zmožnosti.
Pri tem eksperimentu sta potrebni dve osebi, Aleksander in Anastazija,
ki sedita obakraj nepresojenga zaslona. Namesto da bi jima kazali karte z
vzorci, se jima pokažejo vprašanja, naključno izbrana iz določenega niza
na primer treh vprašanj, ki pa so ravno tako naključno izbrana izmed
173
določenega števila nizov treh vprašanj. Predpostavimo potem, da je
vprašanje za vsako osebo ob vsakem poskusu naključno izbrano. Da bo vse
skupaj preprosteje, predpostavimo tudi, da se na vsako vprašanje odgovarja
samo z "da" ali "ne". Tako bi se torej kak niz vprašanj lahko glasil takole:
(1) "Ali verjamete, da ta eksperiment dejansko razkriva karkoli o obstoju
zunajčutne zaznave?" (2) "Ali mislite, da eksperimentator sploh ve, kaj
počne?" (3) "Ali to počnete samo zavoljo denarja?" Predstavljajmo si zdaj,
da odgovori Aleksandra in Anastazije stalno kažejo tole nenavadno
značilnost: kadarkoli se jima pokaže vprašanje z isto številko, oba odgo-
vorita enako. Po več ponovitvah poskusa, ki se vedno konča z enakimi
rezultati, eksperimentator pride do sklepa, da sta osebi nedvomno v
telepatskem stiku. Potem objavi članke v v.seh časopisih, ki se ukvarjajo z
zunajčutno zaznavo, sklicujoč se na svojo profesuro, na najbolj gledanem
televizijskem šovu pa mu dovolijo, da svetu, ki komaj čaka znanstvene po-
trditve za svoja globoko ukoreninja verovanja, poroča o svojih osupljivih
dognanjih. Je tu kaj narobe?
Kljub javnemu odobravanju, bogastvu, filmskim ponudbam in objavi
na naslovnici revije People pa Aleksandra in Anastazijo obtožijo goljufije
strastni znanstveniki, ki trdijo, da je ves eksperiment sleparija.
Znanstveniki namreč dokazujejo, da je ves ta cirkus mogoče pripisati
preprosti predpostavki, da sta poskusni osebi v stiku, še preden se eksperi-
ment začne.
Storiti morata le to, da se vnaprej zmenita, kakšne odgovore bosta daja-
la na določena vprašanja. Potemtakem so rezultati že vnaprej znani. Če se
recimo domenita, da bosta na vsa vprašanja, oštevilčena z 1. odgovorila
nikalno, na vprašanja števila 2 in 3 pa pritrdilno, ni prav nič treba, da sta
med eksperimentom v kakršnemkoli stiku, "osupljivo" dejstvo, da se njuni
odgovori ujemajo vselej ob istih vprašanjih, paje že vnaprej zagotovljeno.
Manj glasni (zato pa bolj premišljeni) člani tega intelektualnega obrobja
menijo, da ne le da imajo njihovi bolj razdražljivi kolegi prav, temveč daje
opisana vrsta dogovora edini možni postopek, s katerim omenjena goljufa
lahko tako uredita stvari, da Je končni izid vedno popolno ujemanje
odgovorov na enako oštevilčena vprašanja. Trditev te manj glasne, zato pa
neprimerno bolj daljnovidne skupine znanstvenikov se glasi, da ni le
zadostno, temveč tudi nujno potrebno, da Aleksdander in Anastazija oba
vesta, kako bosta odgovorila na vsako vprašanje, če hočeta, da se bosta
174
njuna odgovora vselej ujemala, kadar bodo številke vprašanj enake. Vrh
tega so si ti skrbni znanstveniki zapisovali odgovore, ki sta jih dajala
"telepata", kadar vprašanja niso imela številčnih oznak, to je, kadar paru
niso povedali številke vprašanja, ki so ga jima zastavili. Ti raziskovalci so
odkrili, da se, če so eksperimenti potekali dovolj dolgo, popoln niz
odgovorov, ki sta jih osebi dajali, razlikuje natanko polovico časa, kakor bi
bilo pričakovati, če bi osebi na slepo odgovarjali z "da" ali "ne". Z drugimi
besedami, če samo pogledamo niz odgovorov, ki jih je dajala vsaka oseba
v dalj časa trajajočem eskperimentu, ne da bi poznala številke vprašanj, je
v povprečju število ujemanj enako številu razhajanj. Na podlagi tega
dejstva sklepajo, da sta Aleksander in Anastazija morala biti v nekakšnem
stiku med poskusi, pri katerih so jima povedali za številke vprašanj,
poskusi, ki so se končali s popolnim ujemanjem, kadar so bile številke
odgovorov iste. Poglejmo zakaj.
Videli smo že, da sta morali osebi nekako načrtovati, kako bosta
odgovarjali, recimo po zgoraj omenjenem vzorcu ne-dada. Okrajšajmo ta
vzorec z NDD. Če vidimo, da se v.selej ujemata, kadar se jima pokažejo
enako oštevilčena vprašanja, potem naša prejšnja trditev zahteva, da se
vsaka izmed njiju ravna po istem načrtu. Pokazati moramo torej, da sta si
morala Aleksander in Anastazija dejansko nekako sporočiti svoja načrta
drug drugemu. Da bi to pokazali, pa najprej predpostavimo, da tega
sporočanja ni bilo. Če bi bilo tako, bi se morali njuni odgovori ujemati v
povprečju samo v polovici primerov. Zračunajmo povprečno število
zadetkov in zgreškov za načrt NDD.
Ker so v vsakem nizu tri vprašanja, je skupno število primerov devet.
Ti primeri so prikazani na tabeli 7.5, skupaj z odgovori oseb. ki sta se
ravnali po načrtu NDD.
Hitro lahko preverimo, da da vsak drug načrt, ki zajema dva D in en N
ali dva N in en D, enak rezultat: pet ujemanj in štiri razhajanja. Če bi bil
načrt NNN ali DDD, bi bilo ujemanje seveda popolno. Poglavitni poduk
vse te zadeve je, daje prav pri vsakem načrtu, ki si ga lahko zamislimo, več
ujemanj kot razhajanj. To pa je v čistem nasprotju z razporeditvijo 50/50,
ki jo dobimo, kadar ni nobene komunikacije. Zatorej lahko sklenemo, da
sta Aleksandra in Anastazija dejansko telepata.
175
PREGLEDNICA 7.5. Rezultati eksperimenta s shemo NDD
Saga o Aleksandru in Anastaziji se resda utegne zdeti nekoliko za lase
privlečena, vendar imenitno ponazarja ključno dejstvo, ki zadeva logiko
meritvenih procesov. In če ga prenesemo na kvantno področje, ta eksperi-
ment postane osnova za Bellov interkonekcijski teorem, izsledek, ki so ga
nekateri proglasili za nagloblje znanstveno odkritje. Ker sta Bellov izsledek
navdihnila von Neumanov "dokaz" netnožnosti skritih variabel in poznejša
Bohmova ovržba tega dokaza, bo najbolje, če bistvo Bellovega sporočila
začnemo iskati tako, da se vrnemo k skritim variablam in nerešljivo
zapletenemu Einstein-Podolsky-Rosenovemu (EPR) paradoksu.
Zdaj bi že moralo biti očitno, daje bil Einstein vedno globoko nezado-
voljen z idejo statistične vrste kvantnega sveta , ki naj bi utemeljeval svet
površinskih fenomenov, saj je zadnjo polovico življenja bil neusmiljeno
gverilsko vojno zoper kopenhagnovce in njihovo proti skritim variablam
naperjeno ontologijo. Največja salva, kar jih je Einstein kdaj izstrelil v tej
bitki, pa je bil paradoks, ki ga je leta 1935 zvaril s svojima kolegoma
Borisom Podolskym in Nathanom Rosenom in ki naj bi pričal, da kvantna
teorija, kakršno so slavili kopenhagnovci, daje samo nepopoln opis Narave,
to je, da mora biti neka popolnejša teorija, ki vsebuje variable, skrite pred
pogledi te teorije. Vzemimo poenostavljeno različico EPR eksperimenta, ki
se bo prilegala Davidu Bohmu.
Zamislimo si napravo, ki proizvaja pare elektronov in jih izstreljuje v
nasprotnih smereh. Ena izmed lastnosti elektrona je smer njegovega spina,
katerega os lahko kaže v eno ali dve smeri. Uinenujno ju GOR in DOL.
176
Ker mora skupni spin v tem dvodelčnem sistemu znašati nič. če naj ohrani
pravokotni moment, ko os enega elektrona kaže DOL, mora biti drugi
GOR, in obratno. EPR pa so trdili takole: Proizvedi takšen par elektronov
in ju pusti, da se ločita, tako da eden ostane tu na Zemlji, drugi pa odleti na
veliko spiralno galaksijo Andromedo dva milijona svetlobnih let proč.
Izmeri zdaj smer spina za tisti del para, ki je ostal tu na Zemlji. Kopen-
hagensko stališče pravi, da elektron pred meritvijo sploh ni imel nobenega
spina; bil je pač v stanju "napol GOR, napol DOL", v obžalovanja vrednem
stanju torej, v kakršnem je bila tudi Schroedingerjeva mačka. Podobno pa
naj bi veljalo tudi za njegovega dvojčka na Andromedi. Toda kvantna
teorija pravi, da kakor hitro se izvrši meritev, glej. že je GOR ali DOL,
brez vsakršnih "če", "in" ali "toda". Še več, prav v tistem trenutku drugi
elektron na Andromedi nekako "ve" za meritev tu na Zemlji in tudi njegov
spin postane definitivno obrnjen DOL ali GOR. nasprotno od tega pač, kar
je videti na Zemlji, Paradoks je zdaj jasen: kako je mogla ta informacija
tako hitro priti odtod na Andromedo? Po Einsteinovi posebni teoriji
relativnosti bi bilo potrebno najmanj dva milijona let, da bi kakršenkoli
signal prišel na Andromedo, In vendar se po kopenhagenskem gledanju
elektronov spin nekako v trenutku sporoči. Kaj se tu dogaja?
Einstein je gornji miselni eksperiment uporabil seveda za to, da bi po-
kazal, kako pomanjkljiv je ta kvantni opis, in da morajo vendarle obstajati
nekakšne skrite variable, katerih vrednosti, če bi vedeli zanje, bi dajale
elektronu, ki je ostal na Zemlji, in onemu, ki je odletel na Andromedo,
natanko določena in nasprotna si spina, in sicer erikrat za vselej. V tem
primeru ne bi bilo nobene potrebe po nadsvetlobnem prenosu informacije
na Andromedo. saj elektronu na Andromedi ne bi bilo treba vedeti, v
katero smer naj se vrti. Tako je sku.šal Einstein, s tem daje kopenhagensko
interpretacijo ujel v past svoje posebne relativnostne teorije, vrniti kvant-
nemu svetu objektivno resničnost. Kvantni teoretiki in Einstein so si nato
EPR-jevsko žogico podajali sem in tja čez mrežico večji del tridesetih let,
ne da bi se karkoli dokončno razrešilo. Pot iz te slepe ulice se je naposled
pokazala leta 1964, ko je v prvi številki nekega obrobnega fizikalnega
časopisa izšel šeststranski članek, ki se je opiral zgolj na osnovno vi-
sokošolsko matematiko. Članek je napisal CERNov fizik John Bell in je
postal nekakšna parola nove dobe raziskav kvantne resničnosti.
177
Argumentacija EPR temelji na predpostavki, da je prenos informacij z
nadsvetlobno hitrostjo nemogoč, zaradi česar kvantna teorija ne more biti
popolna. Bell si je za izhodišče izbral Bohmovo dokazovanje, da teorija
skritih variabel vendarle utegne biti smiselna - vsaj če informacija lahko
potuje hitreje od svetlobe -, in odkril, da se je Einstein motil: vsakršna
verjetna teorija skritih variabel mora dopustiti komunikacijo, ki je hitrejša
od svetlobe. Da ne bo že kar na začetku nesporazuma: to še ne pomeni, da
lahko tako rekoč v trenutku pošlješ sporočilo prijatelju na Andromedo;
Bellov teorem pripoveduje o svetu globoke realnosti, ne o svetu
fenomenov. Še preden podrobneje razmislimo o tem vprašanju, pa si malce
pobližje poglejmo ta veličastni Bellov dosežek.
Da bi lažje razumeli osnovno idejo, iz katere izhaja Bellov izsledek, se
vrnimo k svoji napravi, ki proizvaja pare elektronov, in predpostavimo, da
redno izstreljuje elektrone, katerih osi spina so obrnjene, kakor pač nanese.
To pomeni: pri vsakem paru, ki prileti ven, so možnosti, da bosta osi spina
tega para gledali v katerokoli smer v prostoru, povsem enake, pri čemer bo
seveda os enega elektrona gledala v nasprotno smer kot os drugega.
Splošna situacija je prikazana na spodnji shemi, v kateri p pomeni
naključno prostorsko usmeritev, generator paje označen z znakom ®.
. . ... .   ...._______________________________.___________________________._. _______**
Recimo zdaj, da imamo dve enaki napravi za detekcijo spina, eno na
Zemlji in eno na Andromedi, in vsaka ima smerni gumb, ki napravo
naravna, da izsledi bodisi elektrone, ki se vrtijo v smeri nastavitve gumba,
ali pa tiste, ki se vrtijo v nasprotni smeri, t.j. v smereh +p ali -p, kot je
vidno zgoraj. Recimo, da sta napravi od začetka nastavljeni obe v isto smer
- imenujmo jo d. Ker detekcija elektrona daje bodisi odgovor "da" ali
odgovor "ne", predpostavimo tudi, da vsaka naprava beleži svoja zapažanja
na trak in jih vpisuje kot "I", če elektron izsledi, in "O", če ne izsledi
ničesar. Ker sta na začetku oba gumba naravnana v isto smer, bi
pričakovali, da se bosta zapisa na trakovih z Zemlje in Andromede ujemala
med seboj. Tipičen potek detekcije bi potemtakem dal takale zapisa:
178
zapis na Zemlji: 010001011110011001101
zapis na Andromedi: 010001011 110011001101
Pri tem ne smemo prezreti ključnega dejstva, da se zapisa, čeravno je vsako
zaporedje naključno (saj generator izstreljuje elektrone, katerih spini so
usmerjeni, kakor nanese), med seboj v popolnosti ujemata. In čeprav bi
opazovalca na Zemlji oziroma na Andromedi videla na videz povsem
naključno zaporedje ničel in enic, bi nekdo, ki bi imel dostop do obeh
zapisov, lahko sklepal, da sta oba tokova elektronov med seboj nekako
povezana.
Spremenimo zdaj situacijo in obrnimo gumb na Zemlji v novo smer,
recimo d + 10°, napravo na Andromedi pa pustimo, kakor je. Zdaj nekaj
elektronov, ki so zasledeni na Zemlji, ne bo zasledenih na Andromedi, in
obratno. Tipičen zapis v tem primeru bi lahko bil takšenle:
zapis na Zemlji: 01 /001011100110/1101
zapis na Andromedi: 010001/1110011001101
Tu so tri mesta, kjer se zapisa razhajata, označena s kurzivom. Ker gre
vsakič za dvajset poskusov, dobimo, ko kot med Zemljo in Andromedo
znaša 10°, 15-odstotno odstopanje. Ker sta situaciji tu in na Andromedi
povsem simetrični, bi bilo to odstopanje seveda povsem enako, če bi svoj
gumb pustili pri miru in bi bili naši prijatelji na Andromedi tisti, ki bi
popravili kot za 10°. Označimo to odstopanje kot E(10°) = 15 odstotkov.
Nadaljujmo eksperiment in predpostavimo, da so Andromedanci
sklenili obrniti svoj gumb za 10° v nasprotno smer, t.j., da je njihova
nastavitev zdaj d - 10°. Zdaj je torej relativna razlika med Zemljino in
Andromedino smerjo 20°. Veliko vprašanje: Kaj je odstopanje E(20°)? Na
to vprašanje prav zlahka odgovorimo, če predpostavimo, da so odstopanja
na Zemlji neodvisna od tistih na Andromedi; t.j., odstopanja, ki jih vidimo,
kadar uporabljamo Zemljino napravo kot standard, so neodvisna od
odstopanj, ki Jih vidimo, kadar kot merilo uporabljamo Andromedino
napravo. V tej predpostavki pa se skriva trditev, da to, kar se dogaja na
Zemlji, nima nobenega vpliva na tisto, kar se dogaja na Andromedi, in
obratno. S to delovno podmeno lahko zlahka potegnemo mejo za novo
odstopanje. Ker sta bili odstopanji na Zemlji E(10°), moramo k temu do-
dati še nadaljnja odstopanja, ki so nastala, ko smo gumb na Andromedi na-
179
stavili na d - 10°. Glede na simetrijo situacije je tudi to odstopanje E(10°).
Zato bi lahko najprej zaključili, da bo novo odstopanje znašalo dvakrat
toliko, t.j. E(20°) = 2E(10°). Toda le počasi. Ko so Andromedanci obrnili
svoj gumb, smo zgubili merilo za zapis na Zemlji, in podobno, ko smo
obrnil gumb na Zemlji, smo zbrisali merilo za Andromedin zapis. Celotni
učinek tega pa je, da bodo primeri, v katerih bodo "dvojna odstopanja"
drug drugega izničevala. Se pravi, odstopanje bodo zaznali tako na Zemlji
kot na Andromedi, in vsako bo izničevalo učinek drugega, tako da bo
naposled videti, kakor da gre za ujemanje, ne pa za odstopanje. Upoštevaje
ta dejavnik, lahko rečemo le to, da odstopanje pri 20° ne bo večje od
dvakratnega odstopanja pri 10°, po možnosti pa bo še manjše. V oznakah
lahko to zapišemo kot E(20°) < 2E(10°). Pri tem bi moralo biti jasno, da
kota 10° in 20° sama po sebi nimata nobenega vpliva na našo trditev, ki se
nanaša na katerikoli kot A. Enačbo lahko torej zapišemo tudi kot E(2A) <
2E(A), ki pa je znamenita Bellova enačba za neenakovrednost, osnova za
Bellov teorem.
Oglejmo si zdaj podmeni, ki smo ju uporabili za izpeljavo gornjega
rezultata,
• Objektivnost: Predpostavili smo, da imajo osi spina elektronov
določeno smer ob vsakem času med oddajo iz generatorja in njihovo
meritvijo na Zemlji in na Andromedi. Z drugimi besedami, elektroni so
običajni objekti.
• Lokalnost: Odstopanja, ki se vidijo na Zemlji in Andromedi, so povsem
neodvisna drugo od drugega. Skratka, obračanje gumba na Zemlji nima
nobenega vpliva na tisto, kar vidijo na Andromedi, in obratno.
Zdaj se nemara že sprašujete: "Prav, vse to se sliši povsem razumno.
Toda v čem je kleč?" Kleč je v tem, da boste ugotovili, če ta eksperiment
dejansko izvedete, in sicer s pravimi elektroni (le da brez zavezništva na
Andromedi), da je Bellova neenakost kršena. Pravzaprav je glede na
eksperimente Johna Clauserja in še bolj pred nedavnim Alaina Aspecta
kršena do te mere, da je možnost, da bi lahko to odstopanje pripisali
eksperimentalni napaki, zanemarljiva. Skratka, Bellov izsledek pravi, da
mora bodisi lokalnost ali pa objektivnost (ali pa nemara kar obedve)
pobrati šila in kopita! Če bi torej radi obdržali Einstein-Bohmovo vrsto
180
realnosti skritih variabel, morate ravnati tako, kot je ravnal Böhm, in žrtvo-
vati lokalnost. Če pa bi radi obdržali lokalnost, ki se ji večina fizikov
kopenhagenske šole nikakor ne bi odpovedala, potem ste ob skrite variable,
s katerimi bi lahko jamčili za stališče naivnega realizma. In četudi se
nazadnje izkaže, daje kvantna teorija zgrešena, bo Bellov rezultat še vedno
držal: objektivnost ali lokalnost, ne pa oboje. To dejstvo, včasih imenovano
Bellov interkonekcijski teorem, torej strogo omejuje vsakogar, ki se
poteguje za realitetni prestol, saj postavlja oster pogoj, ki se glasi: če
zagovarjaš pristop skritih variabel in nisi izrecno dopustil možnost
nadsvetlobnih zvez, potem se nikar ne trudi s svojo zadevo. Tvoja teorija v
nobenem primeru ne more biti pravilna. Nič čudnega torej, da so nekateri
to proglasili za enega izmed najpomembnejših izsledkov v zgodovini
fizike.
Običajne medkrajevne komunikacijske kanale je v Ameriki svoje čase
ponujala "mamka" Bellova; v vesolju pa je, kot kaže, dolge linije položil
"dohtar" Bell. Zdaj je pravi trenutek, da znova premislimo vprašanje, ali
lahko uporabljamo ta kozmični Bellov sistem za to, da bi svojim kolegom
na Andromedi pošiljali nadsvetlobna vabila na koktejle. Glede tega je bilo
precej zmede, odkar je Bellov teorem ugledal beli svet, o čemer lepo priča
brzojavno pismo nekega kalifornijskega, v tanke zaljubljenega poslovneža
nekakšnemu podsekretarju za bogve kaj v Pentagonu, v katerem ga je
obveščal o Bellovem izsledku in mu pojasnjeval, da bi možnost pošiljanja
takšnih sporočil omogočala nemoten komandno-nadzorni komunikacijski
sistem za podmornice. V drugem ostavku pisma je pisec nedvomno
predložil, naj se zadeva vzame pod drobnogled in v premislek. Na nesrečo
tega podjetnega poslovneža pa so izgledi za to, da bi Bellove kanale
uporabili za podmornice ali sploh katerekoli človeške komunikacije, dokaj
mršavi. Poglejmo zakaj.
Pri našem eksperimentu z vrtečim se elektronom smo videli, da ima
zasuk gumba na Zemlji odločilen učinek na ujemanje zapisov, ki jih
vidimo na Zemlji, in tistih, ki jih vidijo na Andromedi. Tako lahko odločno
potrdimo, da je naša dejavnost tu na Zemlji imela nekakšen nelokalni
učinek na Andromedo. Težava je v tem, da Andromedanci pri tem ne
181*
opazijo prav ničesar posebnega. Zgodi se le to, da dobijo zapis, sestavljen
iz drugačnega naključnega zaporedja ničel in enic. Ker ne vedo, kakšen
zapis bi dobili, če mi ne bi obrnili gumba, med nami ni nobenega
dejanskega prenosa informacij.
Te informacije bi se lahko prenesle edinole tako, da bi Andromedanci
že vnaprej vedeli, kakšno nastavitev bomo uporabili. Se vedno pa ni znana
nobena metoda, po kateri bi lahko te informacije prenašali z nadsvetlobno
hitrostjo. Ker je torej eno zaporedje precej podobno kateremukoli drugeinu,
na Andromedi nikakor ne bodo tnogli zaznali razlike med dvema
zaporedjema, ki bi ju lahko pripisali različni nastavitvi na našem detektorju
spina. Edinole v takšnih razlikah paje sporočilo sploh mogoče zakodirati.
Tako jim torej pregled iznosa njihovega detektorja ne daje nobenih
informacij o vnosu v našo napravo, saj ne poznajo skritih variabel
(nastavitve naše naprave). Videti je torej, da je komunikacijski kanal
"dohtarja" Bella celo boljši, kot je zatrjeval tisti kalifornijski poslovnež: ta
kanal dejansko lahko uprabljaš za pošiljanje signala, in ta signal ni le
nemoten, temveč tudi tako dovršeno zakodiran. da ga lahko dekodira
edinole mati Narava!
Čeravno se nam torej zdi Bell pomembna priča, se, dokler imamo njega
pod prisego, ne moremo upreti skušnjavi, da ga ne bi vprašali, kakšno je
njegovo stališče do zadev, o katerih sta govorili tožilstvo in obramba. Če bi
imel na izbiro, čemu se naj odpove, objektivni resničnosti ali lokalnosti, bi
se Bell nedvomno odločil obdržati objektivno resničnost in Bohmovo
interpretacijo kvantnega potenciala. Rekel bi: "Po pojem mnenju slika
pilotskega vala od vseh slik, ki smo si jih ogledali, nedvomno kaže
največjo mojstrstvo."
Pokličimo zdaj pred sodni zbor .še eno pričo, ki nam bo pojasnila, zakaj
nam lahko informacije o najzgodnejših trenutkih vesolja nekoliko osvetlijo
vprašanje, kakšna je pravzaprav resničnost v resnici.
182
v ZAČETKU. V SAMEM ZAČETKU
Leta 1964 sta dva fizika iz Bellovih laboratorijev skušala kalibrirati anteno
za mikrovalovne zveze in ugotovila, da njuna prizadevanja nenehno kvari
nekakšen šum. ki ga nista mogla pripisati nobeni motnji, ki bi izvirala z
Zemlje. Za razlago tega šuma sta leta 1978 dobila Nobelovo nagrado za
fiziko; to sta bila Robert Wilson in Arno Penzias. nagrajena pa sta bila za
odkritje "fosilnih dokazov" trenutka stvarjenja samega vesolja. To odkritje
tako imenovanega mikrovalovnega sevanja ozadja je bilo zadnji dejavnik,
ki je prevesil jeziček na tehtnici med teorijo stabilnega stanja vesolja, ki je
trdila, da so bile stvari vselej bolj ali manj takšne, kakršne so danes, in
teorijo velikega poka, ki je trdila, da jc vesolje nastalo z eksplozijo
kozmičnih razsežnosti. Po splošnem soglasju je Wilson-Penziasov šum
elektromagnetski ostanek prvobitne ognjene krogle in skupaj z dokazanim
širjenjem vesolja v v.se smeri ter z obilico lahkih elementov - vodika, helija
in devterija - dandanašnji teoriji velikega poka služi za poglavitni
argument.
Če teorija velikega poka drži, to pomeni, daje bilo v nekem trenutku v
preteklosti, ki ga sedaj postavljajo dvanajst milijard let (ali nekaj sto
milijonov let več ali manj) nazaj, vesolje stisnjeno na mikroskopsko
majhno točko neverjetnih razsežnosti m lastnosti. Najbolj neverjetno pn
vsem tem pa je, da zdaj fiziki menijo, da lahko skoraj do pike natančno
opišejo, kaj seje zgodilo denimo po prvih 10"^" sekundah rojstva vesolja.
Zares neverjetno! Ta količina časa je namreč tako majhna, da ga nobena
ura niti približno ne bi mogla izmeriti. In vendar ta teorija makrostrukturo
vesolja, kot ga vidimo danes, dokaj dobro pojasnjuje za čas po prvih iO~^^
sekundah. Na nesrečo kozmologov pa tudi teoretikov realnosti, se je teh
prvih nekaj tiktakov ure dovršilo tam, kjer seje zgodila večina stvari, saj je
bil to čas, ko so bili položeni tako imenovani naravni zakoni in določena
struktura vesolja, kot jo vidimo danes. Da bi prodrli malce globlje v
temeljno naravo teh zakonov, si pobližje poglejmo to, kar vidimo danes, ko
se zazremo v makrostrukturo vesolja, pa tudi nekatere presenetljive vidike,
ki so z njim v zvezi.
Če v vesolje pogledate skozi močan teleskop, boste kmalu opazili
dvoje, namreč, da je vesolje izredno homogeno in izotropično (t.j.
enakomerno in na videz enako v vseh smereh). V večjem merilu je torej
183
vidna snov porazdeljena nenavadno enakomerno; ni urejena v "gruče", ki
bi jih ločevala območja praznega prostora. Vrh tega je to slika, ki Jo boste
videli ne glede na to, v katero smer boste obrnili teleskop. Poleg te
homogenosti in izotropičnosti pa boste po nekaj izračunih nemudoma
opazili še neko posebnost; hitrost širjenja vesolja je nekaj takšnega kot
Zlatolaskina ovsena kaša; ne prevelika in ne premajhna, temveč ravno
pravšnja. Tako zelo pravšnja pravzaprav, da bi le za kak delček odstotka
spremenjena gravitacijska sila v to ali ono smer imela za posledico vesolje,
v katerem življenje ne bi bilo mogoče: bodist takšno, v katerem bi se
zvezde rojevale in umirale vse prehitro, da bi se lahko razvilo našemu
podobno življenje, ali pa takšno, v katerem se snov sploh ne bi sprijela v
zvezde in ozvezdja. Skratka, vesolje lebdi v kočljivem ravnovesju na
ostrini rezila med odprtim kozmosom nebrzdane ekspanzije in zaprtim
kozmosom naglega vnovičnega sesutja vase. Glede na to, kako so stvari
videti danes, bi bilo mogoče veliki pok primerjati z gručo slepih
nogometašev, ki so se zbrali k posvetu. Naročeno Jim Je, naj se ob poku
sodniške pištole v ravni črti razbežijo s srede polja na vse strani. Pištola
poči, in začnejo bežati, nasledek pa Je začuda ta, da se prvotno osrednje
polje ne širi v nazobčani, zgolj približni krožnici, temveč v čedalje večji
dovršeni krog! To izredno dejstvo naravnost vpije po razlagi, m ključ te
razlage je prav v odgovoru na vprašanje, kaj .se je dogajalo po prvih 10'^"
sekundah. Prvo oporo dobimo v nečem, čemur nekateri pravijo misticizem
števil.
numerološka fizika
Homogenost, izotropnost in enotnost niso edina presenetljiva naključja, ki
Jih opazimo, ko si danes ogledujemo vesolje. Tu so še nekatera dokaj
nenavadna razmerja med mnogimi izmed osnovnih konstant, ki sestavljajo
tako imenovane fizikalne zakone. Leta 1923 je britanski kozmolog Arthur
Eddington opazil nenavadno razmerje med gravitacijsko konstanto G,
Planckovo konstanto h, svetlobno hitrostjo c in maso protona mp. Ko je te
osnovne naravne konstante povezal, s tem da je nevtraliziral njihove
merske enote in tako dobil čisto, brezrazsežno število, je odkril naslednje
razmerje:
184
Eddingtona je pri tem neverjetno velilcem številu najbolj presenetilo to. da
je v okviru faktorja 1Ü ali nekaj takega natanko kvadratni koren števila
78
protonov v vesolju, kar je neznansko velika količina N,, ~ 10 (tu oznaka
= pomeni "približno enako"). Ker ni nobenega apriornega razloga, zakaj
naj bi bilo število protonov tako skrivnostno povezano s zgodnejšo
količino, je Eddington zaslutil, da je na sledi nekemu temeljnemu, še
neodkritemu naravnemu načelu in je razvil podrobno izdelano teorijo, s
katero naj bi pojasnil to vrsto numeričnega "naključja".
Pozneje je šel po poti Eddingtonovih idej neki drug pomemben
britanski fizik. Paul Dirac. in odkril še nadaljnja zanimiva razmerja te
vrste, ki so povezovala električno silo c med protonom in elektronom,
gravitacijsko silo med istima dvema delcema, starostjo vesolja tp in časom,
ki ga potrebuje svetloba, da preleti atom. Tule so podana ta Diracova
razmerja:
Za to. da so se te osnovne konstante povezale na tak način, da so dale tako
rekoč isto neznansko veliko število, pa jc bilo potrebno malce več
naključja, kot je bil Dirac pripravljen sprejeti. Postavil jc torej drzno
trditev, da sta tidve razmerji dejansko identični, čemur jc (po manjši
količini algebre) sledila ocena:
185
To enačbo za starost vesolja smo zapisali zato, da bi pokazali, da je edini
njen del, ki ni stalen, izraz, ki zajema gravitacijsko konstanto G. Drugi
izrazi pomenijo masi, svetlobno hitrost in podobno, vse to pa naj bi se v
teku časa ne spretninjalo. Ker pa starost vesolja v teku časa očitno ni
nespremenljiva, je Dirac sklenil, da se v razmerju, ki ga je odkril,
gravitacijska konstanta s časotn enakomerno zmanjšuje, da bi stvariostale v
ravnovesju. Posledica tega, kot vidimo iz Eddingtonovih razmerij, paje, da
se število protonov v vesolju veča s kvadratom starosti vesolja, kar pomeni,
da se snov nenehno ustvarja.
Ob koncu tridesetih let so t-e Diracove trditve povzročile pravcati mali
vihar v kozmološki skupnosti. Vendar so poznejši eksperimenti, pri katerih
so uporabili raziskovalno sondo Viking, ki je izmerila orbitalno periodo
Marsa, pokazali, da je zelo tnalo verjetno, da bi bila Diracova zamisel o s
časom spreminjajočem se G pravilna, saj se perioda ni spreminjala, kot bi
se zgodilo, čc G ne bi bil konstanta. Ali so torej ta "naključja" res zgolj
naključja ali paje zanje še kaka druga razlaga? Leta 1961 je Robert Dicke s
Princetona objavil razpravo, v kateri je trdil, da Diracovo naključje ni
nobeno naključje, vsaj tedaj ne, če sprejmemo to, čemur se zdaj pravi šibko
antropično načelo. Ker je Dickova antropična razprava postala vir ne ravno
majhnega spora med fiziki, ki se je vlekla več let, ne bi bilo odveč, če bi
nekaj strani posvetili globljemu razmisleku o njenem bistvu in zaključkih.
antropično načelo
Antropično razmišljanje se tam, kjer je najmanj sporno, stika s splošno
sprejetitn načelom, da tnoraš, kadar kaj meriš, nujno upoštevati lastnosti
tnerilne naprave. Kadar so te naprave mi sami, se pravi ljudje, morajo
zaključki, ki jih izpeljemo iz svojih meritev, spoštovati posebne
značilnosti, ki določajo položaj nas samih kot opazovalcev. In
najpomembnejše takšne značilnosti so fizikalni pogoji, ki so po vsem sodeč
neobhodno potrebni za naš sedanji obstoj, na tretjem planetu, ki kroži
okrog tipične zvezde G-jevskega tipa, na obrobju ozvezdja Rimske ceste.
To paje v bistvu tudi poglavitna ideja, ki utemeljuje tako imenovano šibko
antropično načelo (ŠAN), ki ga lahko opi.šetno tudi takole:
186
ŠIBKO ANTROPIČNO NAČELO: Opazovane  vrednosti  vseh  lizil^alnih  kvantitet
oinejuje zahteva po tem, da so združljive z eksistenco nas samih - opazovalcev.
Bralcu .seveda ne bo ušlo, da Je takšno razmišljanje nekje na sredi med
predkopernikovskim pogledom na človeštvo kol središče vesolja m
pokopernikovsko kozmologijo, ki človeštvu odreka vsakršen poseben
status oziroma položaj. Šibko antropično načelo pravzaprav pravi, da naš
položaj resda ni osreden, vendar je do neke mere privilegiran.
V svojem članku iz leta 1961 je Dicke uporabil ŠAN kot razlago za
Diracova numerična razmerja. Njegova teza jc poučna. Na osnovi dobro
znanih načel jedrske fizike je Dicke izračunal, da mora biti izraz na desni
strani enačbe (*), ki smo jo zapisali malo prej, zelo tesen približek
življenjske dobe povprečne zvezde.
Zato še malo ni presenetljivo, je trdil, da te konstante skupaj dajo
približno starost vesolja. In razlog? Ker jc morala biti snov. tz katere smo
.sestavljeni, najprej sintetizirana v Jedrskih reakcijah v jedru zvezde, vesolje
ne more biti mlajše od življenjske dobe zvezde, saj nas sicer ne bi bilo tu,
da bi se ubadali s tem vprašanjem. Konec dokaza. Ker je to za razumevanje
vročekrvnega spora med zagovorniki in nasprotniki antropičnega načela
ključno, pozorno sledite poteku razmišljanja v Dickovi tezi:
1. Glede na eksistenco človeštva starost vesolja ne bi mogla biti bistveno
drugačna, kot dejansko je.
2. Se pravi, da se Diracova raztncrja ne nanašajo na katerakoli vesolje,
temveč zgolj na vesolje, ki ga vidimo danes.
Takšen vzorec logike pa povsem presuče smer razmišljanja, kakršen je
v znanosti doma. Ponavadi namreč začnemo tako. da določimo začetno
situacijo in naravne zakone, potem pa predvidimo, kar ima slediti.
Antropično razmišljanje pa poteka v nasprotni smeri: začne pri končnem
opazovanem stanju (zdaj), potem pa skuša omejiti začetno situacijo s tem,
da trdi, da je bila lahko samo taka. da bi iz nje nastalo vesolje, ki je
dandanašnji naseljeno z razumnimi opazovalci, kakršni smo mi. Dickova
tehnika je torej takšna, da navaja sedanje stanje (naš obstoj) kot razlago za
kak pojav, ki ima svoj izvor v preteklosti (starost vesolja). Vse do tega
mesta - do vključitve razumnih opazovalcev - večina fizikov (čeravno
godrnjaje) sprejema nauke ŠAN, čeprav so mnogi med njimi prepričani, da
187
diši bolj po tavtologiji kot po načelu. Vendar pa ob.staja tudi močnejša
različica tega načela, imenovana (ne ravno z dosti domišljije) močno
antropično načelo (MAN), ki postavlja razum za ključni dejavnik v
kozmični drami.
ŠAN o fizikalnih zakonih samih nc reče nobene, pa tudi glede
dejanskih vrednosti temeljnih konstant, kot sta svetlobna hitrost ali
gravitacijska konstanta, ne pripominja ničesar. Gre mu le za to, da bi
pojasnil različne zapažene značilnosti vesolja, pri čemer te reči jemlje kot
nekaj danega. MAN pa skuša antropično razmišljanje uporabiti za to, da bi
tem kvantitetam pripel dejanske vrednosti. Za ponazoritev si poglejmo tale
primer.
Recimo, da bi bila gravitacijska konstanta G milijonkrat večja, kot je.
Življenjska doba zvezde v njeni življenje porajajoči fazi bi bila milijonkrat
krajša, saj bi večje gravitacijske sile močno pospešile zgorevanje njenega
jedrskega goriva. Toda tudi v takšnem vesolju bi Dickova teza še vedno
držala. Če bi namreč v takšnem vesolju, ki bi bilo staro okoli deset tisoč let,
obstajal opazovalec, potem bi ta opazovalec videl vesolje, katerega masa bi
bila bilijonkrat manjša od našega. Vprašanje: Bi življenje v tako neznansko
pospešenem vesolju sploh nastalo? ŠAN o tem molči; MAN pa pravi "Ne,
življenje lahko obstaja le, če imajo temeljne konstante vrednosti, ki so zelo
blizu njenih zapaženih stopenj".
Dokazovanje, kakršno je gornje, pripelje do najbolj znane oblike MAN:
MOČNO ANTROPIČNO NAČELO: Vesolje mora biti zelo podobno temu. kar vemo o
njem. sicer bi življenie ne obstajalo; nasprotno, če življenje ne bi obstajalo, tudi
vesolje ne bi.
Bralec bo seveda pri priči opazil, da razdalja, ki loči MAN od klasične
arguinentacijc, ki je zasnovana na predpostavki načrta in ki napeljuje na
misel o nadnaravnem Stvarniku, ni širša od lasu. saj izpušča le izrecno
invokacijo Načrtovalca. Da ne bi česa izpustili, naposled omenimo še tako
imenovano dokončno antropično načelo (DAN), ki zagovarja tisto vrsto
nepreklicne usode za razumna bitja, ki bi jo blagoslovila malodane vsa
tradicionalna verstva, namreč, da bodo naši zanamci postali kakor bogovi.
DOKONČNO ANTROPIČNO NACIÓLO: Življenje, kakor hitro je ustvarjeno, ostane na
vekomaj, pridobi neskončno vednost in nazadnje preoblikuje vesolje po svoji volji.
188
če se vam zdi talcšnole argumentiranje znano, nič čudnega, saj se skriva v
sami srčiki austinske interpretacije j. A. Wheelerja, o kateri smo pisali prej.
Wheeler namreč trdi, da .se mora vesolje, če naj bo realno, razvijati tako. da
nastanejo opazovalci. Eden izmed poglavitnih stebrov, ki podpirajo
njegovo trditev, je potemtakem to. kar on imenuje participacijsko
antropično načelo (PAN), ki pravi, da vesolje prejme svoj obstoj šele po
kolektivnih zapažanjih vseh razumnih opazovalcev, ki so kdaj oziroma
bodo kdaj obstajali. Na tem mestu pa dvomljivci kakor Martin Gardner
začno prihajati na dan s svojiini načeli, kakršno jc denimo "popolnoma
beda.sto antropično načelo" (PBAN). ki naj bi bila nekak.šen protistrup za
v.se te visoko leteče trditve "antropičnih fizikov". Kot droben primerček
tipičnega akademskega spora si poglejmo nekaj argumentov za in proti
antropičnim načelom, da bi videli, kako nam lahko oziroma kako nam ne
morejo pomagati, da bi bolje razumeli resnično naravo Narave.
Heinz Pagels z Rockefellerjeve univerze je bil eden izmed najglasnejših
nasprotnikov rabe antropičnih načel v fiziki, dokler ga ni leta 1988 v
plezalni nesreči doletela prezgodnja smrt. Pagels jc trdil, da so antropična
načela "lenuhov pristop k znanosti". Naštel je najmanj tri poglavitne
pomanjkljivosti rabe takšnega razmišljanja v znanstveni praksi, dokazujoč,
da antropična načela: 1) uporabljajo neznano, da bi pojasnila znano; 2)
nikoli ničesar ne predvidijo in so povsem ad hoc: 3) so imuna na
eksperimentalno ponaredbo in se jih ne da preskusiti. Pagels jc svojo
obtožbo "antropikov" sklenil, rekoč, da so antropična načela "največ,
kolikor se morejo ateisti približati Bogu." Zabavno je. da je v nekem
poljudnem članku na to temo. ki pa Je zagovarjal antropično razmišljanje,
fizik Tony Rothman uporabil podobne besede: "Kadar se znajdemo pred
redom in lepoto vesolja ter nenavadnimi naključji narave, postane želja, da
bi z vero preskočili od znanosti k verovanju, nadvse mamljiva. Prepričan
.sem, da si tega zaželijo mnogi fiziki. Želim si le, da bi to tudi priznali."
Kar se tiče trditev, da se antropičnih načel ne da preskusili ali
ponarediti in da so post hoc. zagovorniki poudarjajo, da bi Dicke lahko
uporabil ŠAN, da bi spodbijal teorijo o stabilnem stanju vesolja še pred
Wilsonovimi in Penziasovimi opažanji. Šlo naj bi namreč za to, da je v
teoriji o velikem poku starost vesolja po nekem naključju približno enaka
l/H, pri čemer je H hitrost širjenja vesolja. V teoriji o stabilnem stanju pa
189
mora biti H že po definiciji konstantna in potemtakem nima nič opraviti s
starostjo vesolja. Zatorej v teoriji o stabilnetn stanju ni nobenega razloga,
da bi morala biti l/H enaka življenjski dobi povprečne zvezde. Zato je
dejstvo, da vendarle jc, bodisi velikansko naključje ali pa antropični
argument v prid velikega poka. Dejstvo, da Dicke ni postavil te trditve, v
ničemer ne spodbija inherentne možnosti postavljanja predvidevanj na
osnovi ŠAN, ki bi jih lahko preskusili. Da bi videli še eno vrsto
predvidevanja, do katerega lahko pridetno z uporabo antropičnega načela,
se vrnimo k predtnetu prejšnjega poglavja in na hitro obnovimo antropično
utemeljeno trditev Brandona Carterja o nemožnosti obstoja zunajzemeljske
inteligence (ZI).
Kot vetno, se tisti, ki zagovarjajo verjetnost obstoja ZI, da bi podprli
svoje trditve, često sklicujejo na načelo mediokritete. To pripelje do
posebnega pritnera kopernikovskega načela, ki pravi, da na življenju na
Zemlji ni nič posebnega. Ker je torej vesolje tako neizmerno in ker smo mi
tu, so tnožnosti, da so tam "oni", velike. Wheeler tej antropični trditvi
ugovarja s trditvijo, daje vesolje neizmerno zgolj zaradi tega, ker je nekaj
tniljjard let staro, toliko staro pa mora biti. če naj obrodi eno razumno
civilizacijo (našo). In ker ni prav nobenega posebnega razloga, zakaj bi
morali tam nekje živeti še kakšni "Zl-ji", bi bile dodatne civilizacije potrata
vesoljskih resursov. Takšno linijo raztnišljanja jc še zaostril Carter, ki je
sprožil današnjo "antromanijo" leta 1974 v nagovoru Mednarodni
astronomski zvezi, v katerem je skoval izraz "antropično načelo". Bistvo
Carterjevega argumentiranja zoper obstoj ZI stno podali že v prejšnjem
poglavju. Zato natn tu ni treba ponoviti drugega kot osnovno tnisel.
Carter najprej predpostavlja, da je na poti k razumnemu življenju kar
nekaj malo verjetnih stopnic. Potem predvidi povprečni čas med
nastankom razumne vrste m njenega izumrtja, denimo zaradi dogorelosti
njenega sonca. Naposled trdi (na osnovi ŠAN), da je razumno življenje
silno redko. Če bi bilo torej tnogoče na zunajzemeljska razumna bitja
kolikor toliko pogosto naleteti, bi to pomenilo, da Carterjevo na ŠAN
osnovano predvidevanje ne drži. To je potemtaketn preverljivo
predvidevanje, ki uporablja antropično argumentacijo: samo najdi mi
dovolj Zl-jev tam v vesolju, pa bo Carterjeva na ŠAN osnovana trditev
navaden ponaredek. Toda zdaj smo malce zašli: naš cilj jc bil, ogledati si
kvantno kozmološko dogajanje v prvih 10"^" .sekundah življenja vesolja.
190
Zatorej sklenimo ta kratki izlet v antropično mišljenje z naslednjim
miselnim zalogajem Freemana Dysona: "Ko gledamo v vesolje in
prepoznavamo vsa ta fizikalna in astronomska dogajanja, ki delujejo v naš
prid, se zdi skoraj tako, kakor da bi to vesolje v nekem smislu vedelo za
naš prihod."
KVANTNA KOZMOLOGIJA
Ker je na sliki velikega poka vesolje v najzgodnejših časih precej manjše
od atoma, moramo uporabiti pojme kvantne teorije, če naj opišemo, kaj se
je dogajalo v prvih piko- piko- .... pikosekundah. Nemara boste ugovarjali,
češ da je več kot neverjetno, da bi bilo lahko celotno vesolje stisnjeno na
prostornino, ki bi bila precej manjša od prostornina atoma, saj bi bila tedaj
energetska gostota nedopustno velika. Toda spomnite se, po kvantni teoriji
sta energija in čas med seboj odvisni spremenljivki, tako da lahko dobimo
v majhni prostornini velike količine energije, če je le čas dovolj kratek. In
če 10'^" sekund ni dovolj kratek čas za vas. si boste nemara morali
poiskati svojo srečo kar na astralni ravni. A ostanimo za zdaj rajši kar v
tem vesolju in si oglejmo nekaj razlag za to. kako so lahko iz te "točke"
snovi-energije nastale vesoljske razsežnosti v velikem merilu.
Dve poglavitni uganki, ki obdajata trenutek velikega poka, zadevata na
videz visoko urejeno naravo tiste pikice snovi-energije, ki je sestavljala
začetno stanje, in izredno kočljivo ravnovesje gravitacijske sile, ki je
pustilo naše vesolje, da se ziblje prav na robu med nebrzdanim širjenjem in
prehitrim sesutjem vase. Spregovorimo na tem mestu samo o paradoksu
začetnega stanja.
Bistvo tega paradoksa je. da jc opaženo homogenost in izotropičnost
današnjega vesolja, da ne omenjamo pogojev, ki so potrebni za naš obstoj,
težko pripisati čemu drugemu kot visoko urejenemu začetnemu stanju. In
vendar, če začetna stanja vesolja izbiramo kar na slepo, so možnosti, da bo
stanje, ki bo iz njih izšlo, neurejeno, presenetljivo velike. Situacija je torej
natanko takšna kot pri partiji pokra. Po verjetnostnem računu je pri
odprtem pokru s petimi kartami možnih skupno 2.598.960 začetnih
razdelitev. Recimo, da te možnosti pomenijo različne možnosti začetnih
stanj vesolja. Sezimo zdaj na slepo v kupček in potegnimo karte za naše
vesolje. Glede na veljavno teorijo so možnosti, da bomo povlekli karte, ki
I91i
ustrezajo začetnemu stanju, ki je naklonjeno naši vrsti življenja in ki je
konsistentno s strukturo v velikem merilu, kakršno opažamo, neprimerno
manjše od možnosti, da bi, potem ko bi potegnili vse karte, pred seboj
zagledali fleš rojal. In slednja možnost znaša le 4 proti 2.598,960, ozirotna
malenkost več kot ena proti milijon! Kako torej lahko pojasnimo to tako
malo verjetno začetno stanje vesolja? Odgovorov je več.
• Teorija mnogih vesolij: Ta rešitev paradoksa je koztnološki odgovor na
Everettovo interpretacijo mnogih svetov iz kvantne teorije. Everettova
teorija predpostavlja za vsako tnožno vrednost opazljivc kvantitete posebno
vejo vesolja, in kaj bi bilo potemtakem bolj satnoumevno kot trditi, da je
naše vesolje zgolj eno izmed tistih nekaj vesolij, v katerih so se vsi pogoji
in konstante "ravno prav" izcimile? Ta trditev se seveda sklicuje na ŠAN
kot na samoselektivni mehanizetn, ki iztned niza možnosti, ki so skoraj vse
"slabe", izbere vesolje, "dobro" za življenje.
Ker tako lepo opravi s paradoksotn začetnega stanja, je interpretacija
mnogih svetov ljubljenka koztnologov. Med vsemi kvantnimi
interpretacijami, o katerih stno že pisali, jc Everettova pravzaprav edina, ki
daje zares konsistentno in koherentno sliko o tem, kako naj obravnavamo
problem začetnega stanja. Vendar nasprotniki trdijo, da pri njej ne gre za
nič drugega kol za antitezo Ockhamove britve, saj vse preveč samopašno
razmetava z "vesolji za vsako priložnost", da bi jo kol rešitev te zadrege
resno jemali.
• Disipacija: Privrženci tega gledanja pravijo, da začetno stanje sploh ni
bilo tako zelo urejeno, temveč so le trikcijske in druge disipacijske sile
izravnale začetno nehomogenost. Tako je vrlinčasto mešanje in nenehno
prerazporejanje prvotne snovi kmalu privedlo do urejenega stanja,
kakršnega vidimo danes.
Toda če dopu.stimo neurejena začetna stanja, ugovarjajo nasprotniki te
teorije, se vedno najdejo kakšna laka stanja, ki so tako neenovita, da se tudi
po milijardah let nepravilnosti ne bi porazgubile. Vrh tega vemo, da trenje
povzroča toplota, o čemer se lahko prepričamo, če drgnemo dve grobi
površini druga ob drugo, in izračuni kažejo, da bi disipacija, ki bi bila
potrebna, da bi prišli do današnjega vesolja, proizvedla količino toplote, ki
bi daleč presegala tisto, kar lahko opazujemo pri Wilson-Penziasovem
192
sevanju ozadja. Zato disipacija ta trenutek ne velja za verjetno rešitev tega
paradoksa.
• Inflacija (napihovanje): Ta čas je poglavitna znanstvena nasprotnica
teorije mnogih svetov zamisel, da je šlo zgodnje vesolje skozi kratko
inflacijsko obdobje, ki je izravnalo začetno stanje, potem pa se je ustalilo v
sedanjem načinu širjenja. Nekaj podobnega .se dogaja, če napihnemo balon.
Na začetku v balonu ni zraka in je zgolj nagubana gumijasta vrečka
nepravilne oblike. Kakor hitro pa nekajkrat pihneš vanj, se pri priči postavi
pokonci in zavzame lepo okroglo in pravilno obliko, ki se potem
enakomerno širi.
Inflacijski model, ki ga je prvi predložil Ed Tryon v zgodnjih
.sedemdesetih letih tega stoletja in ki gaje pozneje razvil Alan Guth z MIT,
pred|)ostavlja odbojno silo. ki je delovala zoper gravitacijske sile in v prvih
10' sekundah po velikem poku razširila vesolje na velikost košarkaške
žoge. V tistem trenutku se je odbojna prvobitna sila razcepila na štiri sile,
ki jih poznamo danes (gravitacijsko, elektromagnetno, šibko jedrsko in
močno jedrsko), in vlogo je prevzela nam znana ekspanzijska sila.
Pomembna značilnost tega scenarija je, da dopušča možnost, da je vesolje
nastalo zgolj kot kvantna fluktuacija v popolnoma praznem prostoru. Snov,
ki jo je Narava potrebovala, da je izvedla ta trik, je prišla seveda iz
Einsteinove znamenite formule E=mc^. ki kaže sorazmernost med snovjo
in energijo, ki jo vsebuje prazni prostor. Skratka, vse je nastalo iz niča!
V tem trenutku ima inflacijski model, kot kaže, odločno prednost v tej
kozmološki dirki, čeravno tisti, ki zagovarjajo bolj antropično stališče,
menijo, da je antropična razlaga tega, zakaj je vesolje tako izotropično,
ravno tako prepričljiva kot tista, ki se sklicuje na napihovanje. Hawking in
Collins, na primer, trdita (na podlagi ŠAN), da nas, če vesolje ne bi bilo
izotropično, sploh ne bi bilo tu, da bi ga opazovali. Če to trditev popeljemo
še korak naprej, to pomeni, da je moralo biti tudi začetno stanje nekaj
posebnega. Nasprotniki takšne trditve bi rekli (in tudi rečejo), da s takšnim
razmišljanjem sicer ni nič narobe, ni pa potrebno, in da je zamisel o
napihovanju estetsko bolj zadovoljiva. Kakorkoli že, oglejmo si zdaj še
zadnjega kandidata za rešitev paradoksa začetnega stanja.
193
• Bog: To je nedvomno najbolj širokopotezna rešitev od vseh. Pri njej ne
potrebujemo drugega kot Velikega Snovalca, ki je Zlatolaskino ovseno
kašo zamešal na ravno pravšnjo temperaturo in konsistenco, tako da se je
vse, tako začetno stanje kot temeljne konstante Narave, izcimilo "kakor
nalašč" za nas. To je vsem znani dokaz, ki izhaja iz načrta in ki je že od
nekdaj stalnica vseh neznanstvenih poročil o nastanku vesolja, in tule ne
potrebuje nadaljnih pojasnil.
Za pripis k vprašanju kvantne kozmologije in paradoksa začetnega
stanja bi bilo zabavno, ko bi z antropičnega vidika za hip razmislili še o
končnem stanju. Če verjamemo dokončnemu antropičnemu načelu, nemara
sploh ne bomo imeli kdove koliko izbire med dokazovanjem, izhajajočim
iz načrta, in mislijo, da se naši zanamci nazadnje ne bodo prav nič več
ločili od Boga. Ta trditev izhaja iz Wheelerjevega participacijskega
antropičnega načela, po katerem ima razumno življenje pomemben vpliv
na lastnosti vesolja v velikem merilu. Sledeč implikacijam DAN, je veliko
znanstvenikov in filozofov prišlo do tegale zaključka: Če se življenje
razvija v vseh teh številnih vesoljih kvantne kozmologije in če bo to
življenje še naprej obstajalo na vseh teh premnogih svetovih, potem se
bodo vsa ta vesolja približala temu, kar je francoski jezuitski duhovnik in
mistik Pierre Teilhard de Chardin imenoval "točka omega". Ali kot sta
zapisala antropista Frank Tipler in John Barrow:
v tistem trenutku bo življenje obvladalo vso snov in sile, ne le v enem samem
vesolju, temveč v vseh vesoljih, katerih obstoj je logično mogoč; življenje se bo
raz.širilo na vsa prostorska področja v v.seh vesoljih, ki bodo po logiki stvari lahko
obstajala, in bo hranilo v sebi neskončno količino podatkov, vštevši vse znanje, do
katerega je možno priti. In to bo konec.
In tO je konec tudi za nas, ki se ubadamo z antropičnimi načeli in se
sprašujemo, kaj nam lahko povedo o problemu resnično.sti. Dajmo zdaj
spet besedo advetnikoma, da odžebrata svoj sklepni nagovor.
194
SKLEPNE TRDITVE
Ves ta čas smo poslušali romantične realiste na eni in trezne raliste na drugi
strani, kako so se na ves glas pričkali in nas skušali prepričati o pravilnosti
svojih trditev. Preden torej povzamemo njihova stališča, si še enkrat
oglejmo zadevo. Če povemo preprosto, je trditev tožistva naslednja:
Edinstvene, od opazovalca neodvisne resničnosti ni.
Z druge strani sodne dvorane pa slišimo medklic obrambe, ki pravi:
"Mogoče pa je.'" Če ne drugega, pravi vsaj to. da m nobenega
neovrgljivega dokaza, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da sveta
fenomenov ne utemeljuje kaka objektivna globoka realnost, neodvisna od
opazovalca. Preglednici 7.6 in 7.7 povzemata trditve tako ene kot druge
strani.
Preden se lotim utemeljevanja svojega lastnega zaključka, ki zadeva to
bistveno vprašanje, mi dovolite, da izvlečem adut iz rokava, rekoč, da
lahko mirno zagovarjate to ali ono stališče, ne da bi se bali, da bi vas
eksperimentalna dognanja postavila na laž. Namreč, kot se vedno znova
pokaže, je vsako izmed gornjih stališč v popolnem skladju z
eksperimentalnimi izsledki! Dokler torej ne pride do kakega korenitega
eksperimentalnega preboja, je stali.šče. ki ga zagovarjate v zvezi z
vprašanjem kvantne realnosti, bolj podobno verskemu prepričanju kot pa
znanosti. Prav vsa stališča je mogoče ubraniti in vaša izbira je ravno tako
stvar estetike in intimnega občutja o tem. "kakšna utegne biti resnica vsega
skupaj"", kot logična posledica trdnih dejstev. Upoštevaje ta nenavadni
položaj, mi torej dovolite, da tole žal vse prekratko popotovanje po
življenju, vedenju, spoznavi, jeziku, napravah in vesoljih sklenem s svojimi
zasebnimi predsodki glede tega, kakšna je resnica resničnosti.
195
OBJEKTIVNE RESNIČNOSTI NI!
PREGLEDNICA 7.6 Povzetek trditev ohotožhe
ENA SAMA, OD OPAZOVALCA NEODVISNA RESNIČNOST
MORDA VENDARLE OBSTAJA!
PREGLEDNICA 7.7. Povzetek trditev obrambe ,
196
RAZSODBA
Paradoks kvantnega sveta je v temle: čeprav nam zdravi razum
dopoveduje, da vesolje obstaja "tam zunaj", neodvisno od naših opazovanj,
pa dejansko vse tako kaže, kot da to vesolje ne obstaja "tam zunaj",
neodvisno od našega opazovanja. Po enem pojmovanju smo zgolj
nepomembne mrvice, ki igrajo povsem postranske vloge v neznanski
kozmični igri; drugo stališče pa pravi, da nismo le igralci, temveč tudi
pisci, režiserji, in producenti te drame, pa še njeni kritiki in občinstvo za
povrh. Težko pa bi bili še kaj pomembnej.šega od tega! Ko sem skušal
presekati ta gordijski vozel navzkrižnih znanstvenih pogledov na
resničnost, so mi začela moja lastna nihanja med dokazovanji tožilstva in
obrambe simbolizirati bistvo dileme same: "Kako neki je mogoče, daje vse
skupaj tako?" Navsezadnje se imamo morda prav vsi za romantike po srcu,
zato se moj osebni boj z naravo resničnosti za trenutek prekinja z oddajo
glasu za tožilstvo in njegove kliente, se pravi za romantične realiste. Še
posebej pa prikimavam Everettovi interpretaciji mnogih svetov.
Ko gre za rešetanje dokazov in trditev, eksperimentalni dokazi, kot sem
že malo prej omenil, resnično prav nič ne pomagajo. Vse, kar je prišlo iz
laboratorijev, se povsem sklada z interpretacijo mnogih svetov, pa tudi z
vsemi nasprotnimi pogledi. Tako gre naposled le še za estetsko odločitev,
in po mojem mnenju ima interpretacija mnogih svetov vendarle nekaj
prednosti pred tekmicami. Manj ima, recimo, raznih ad hoc predpostavk,
še posebej v zvezi s skrivnostnim aktom meritve. Da bi fizično dejstvo
uporabe Geigerjevega števca, kamere, mikroskopa ali merilne palice pri
merjenju kakega sistema odločilno vplivalo na osnovno naravo stvari, je
zame še vedno pojmovanje, ki ga težko sprejmem. Interpretaciji mnogih
svetov uspe ta problem rešiti zelo čisto, s tem da kratko malo zanika, da bi
obstajal kakršenkoli problem. Drugič, interpretacija mnogih svetov se zdi
edina kvantna realnost, ki daje koherentno sliko o kozmološkem paradoksu
začetnega stanja. Ker je način, kako vidimo zakone in stanje vesolja danes,
odvisen od tega, kakšno je to začetno stanje bilo, se mi interpretacija, ki
daje nekakšen znanstveno podprt odgovor, čeravno je res videti nekam
bizarna, vseeno zdi sprejemljivejša kot pa nekakšen znanstveni ekvivalent
galskega skomigovanja z rameni ali pa še kakšna bolj nezemeljska razlaga.
Nazadnje je tu še Bellov interkonekcijski teorem. Takšen izsledek v
197
interpretaciji mnogih svetov ne more biti preverjen iz več razlogov: dokaz
temelji na dejstvu, da je sicer možnih več rezultatov meritve, vendar se le
en dejansko uresniči; to je, da bi dokazali rezultat, potrebujemo nasprotne
pogoje. V kozmosu, kjer se uresničijo vsi možni izidi, Bellov teorem ne
velja. Po mojem je zavračanje tak.šnc nadvsetlobne povezave za
interpretacijo mnogih svetov nedvoumen plus. Seveda je v vsaki
resničnosti, v kateri dogajanje okoli Procyona ali pa na Andromedi vpliva
na dogajanje na Zemlji, že tako in tako dovolj nelokalnosti, tudi brez
Bellovega izsledka. Vseeno pa mi je takšna nelokalnost bližja od bellovske.
Preden končam, bi rekel še nekaj besed o treznih realistih, še posebej o
tistih, ki se ukvarjajo s kvantnim potencialom. Ko sem prvič slišal za
kvatno mehaniko in si začel razbijati glavo s tem usodnim vprašanjem, .sem
se v svoji naivnosti spraševal, zakaj ni mogoče elektrona gledati zgolj kot
delec, ki se giblje po svoji določeni ncwtonski poti kakor val. se pravi
nenehno "valujoč" naprej in nazaj, kakor kača ali riba. To moje nevedno
razglabljanje je bilo s tehničnega vidika sicer obupno zbegano, vendar duh
tega razglabljanja ni tako zelo daleč od tega. kar je predstavljeno na sliki
kvantnega potenciala oziroma pilotskega vala. Pogled na kvantni objekt
kot na delec s pridruženim valom se mi zdi zgolj za korak (čeravno v
pojmovnem smislu orjaški) oddaljen od mojih prvih videnj. Ko je torej
prišel trenutek, ko je bilo treba oddati svoj glas v tej realitetni igri, me je
hudo imelo, da bi glasoval za kvantni potencial. Toda ko je bilo vse
povedano in opravljeno, .se kot nepoboljšljivi romantik po srcu nikakor
nisem mogel odreči romantični resničnosti, interpretacija mnogih svetov pa
je od vseh daleč najbolj romantična. Če je torej moj razum pri kvantnem
potencialu, je moje srce pri interpretaciji mnogih svetov. In tak.šen bodi
moj glas.
Prevedla T. K.
198
ZAKAJ KVANTNA FIZIKA?
že bežen pregled odmevov kvantne fizike v filozofiji (oziroma v tem, kar
se izdaja za filozofijo) potrdi Althusserjevo tezo o sovisnosti pozitivizma in
obskurantizma: "spontana filozofija" kvantne fizike je mešanica pozitivi-
stične omejitve na merljivo-opazljivo in spiritualističnega obskurantizma
(ni realnosti brez opazovalca, realnost obstoji le v našem umu...). Stephen
Hawking je nedvomno imel v mislih prav takšne obskurantizme o "zavesti,
ki porojeva realnost", takšne asociacije kvantne fizike s "fenomeni" ESP
(zunajčutne zaznave), ukrivljanja žlic na daljavo ipd., ko si je privoščil
parafrazo Goebbelsa: "Ko slišim besedi 'Schroedingerjeva mačka, sežem
po revolverju".
Prvo, kar moramo storiti proti tovrstnemu obskurantizmu, je, da si
prikličemo v spomin ključno dejstvo, da kvantna mehanika najbolj
radikalno od vseh znanosti pretrga z našim vsakdanjim horizontom
razumevanja "realnosti". Prvi prelom s tem horizontom je kajpada izvršila
že moderna galilejska fizika, ki je pretrgala z aristotelovsko ontologijo, kjer
telesa težijo navzdol in k mirovanju itd., kvantna mehanika pa ta prelom
dopolni. Toda ker je tudi kvantna fizika konec koncev formulirana v
vsakdanji govorici, se mora zatekati k izrazom te govorice, ki neizogibno
prikličejo podobe običajne čutne realnosti ("vrtljaj /spin/" delca, "jedro"
atoma, itd.), te podobe - v katerih se izrazi "prevod" kvantnega sveta v naše
vsakdanje izkustvo - pa se prej ali slej izkažejo za motnjo, tj. čim vzamemo
nek termin preveč "dobesedno", se kmalu izkaže, da "ne gre za to". Do
edine ustrezne formulacije kvantne fizike bi zato prišli, če bi vse besede, ki
kakorkoli spominjajo na vsakdanje izkustvo, nadomestili s carrollovskim
jabherwoclcy, s skovankami brez smisla, tako da bi ostala zgolj sintaksa,
matematično izrazljiva razmerja med elementi. Od tod nenehno poudarjan-
je znanstvenikov, da se kvantne fizike ne da "razumeti" ("razumeti"
pomeni prav ivesti na horizont razumevanja vsakdanje realnosti) - kvantna
199
fizika "deluje", toda čim jo skušamo "razumeti", znorimo, pademo v črno
luknjo uma.
Prav ta prelom kvantne fizike s predmoderno "vsakdanjo" ontologijo
postavi na laž poiskuse spoja kvantne fizike z Vzhodno mislijo, ki je
vseskozi zakoreninjena v predmoderi seksualizirani ontologiji {yin in yang
kot spolno-kozmološka polarnost). Vzemimo pojem, ki se zanj zdi, da se z
njim kvantna fizika približa Vzhodni modrosti: pojem "komplementar-
nosti" - ali ta pojem ne spominja na komplementarnost kozmičnih načel v
predmoderni kozmologiji? Čim si zadevo ogledamo pobliže, .se homologija
izkaže za povsem neupravičeno. Začnimo z razvpitim Heisenbergovim
"načelom nedoločljivosti /uncertainty principle/": celo marsikateri popu-
larni uvodi v kvantno fiziko se ujamejo v "epistemološKo" past tn načelo
nedoločljivosti tolmačijo kot nekaj, kar sledi iz omejenosti samega
opazovalca oziroma merilnih naprav - kot da zaradi te omejenosti (tj. ker
naše opazovanje že poseže v opazovani predmet) ne moremo hkrati
izmeriti mase in gibanja delca (ali kateregakoli drugega para komplemen-
tarnih lastnosti). Toda načelo nedoločljivosti je v resnici mišljeno veliko
bolj "močno": ne gre le za mejo našega opazovanja, gre za to, da je kom-
plementarnost vpisana v "stvar samo", se pravi, da sam delec v svoji
"realnosti" nima hkrati natančne mase in gibanja, ampak eno ali drugo.
Načelo nedoločljivosti je torej globoko "heglovsko": to, kar ,se najprej
pokaže kot gola epistemološka ovira, se izkaže za lastnost stvari same. tj.
izbira med maso in gibanjem definira sam "ontološki" status delca -
"heglovski" je ta obrat epistemološke ovire v ontološko zaprečenost
samega objekta.
In za to gre v komplementarnosti: dve lastnosti, ki sta komplementarni,
se ne dopolnjujeta, ampak izključujeta; razmerje med maso in gibanjem je
nekako kot tisto med figuro in ozadjem: ali vidimo dva obraza ali vazo, tu
ni "sinteze", ne moremo imeti dveh figur. Dva člena izbire ne tvorita
celote, ker z vsako od dveh izbir že izberem-konstituiram neko celoto
(figure in ozadja), ki se izključuje z nasprotno. "Komplementarnost"
kvantne fizike torej prej kot na predmoderno harmonično dopolnjevanje
kozmičnih načel ipd. spominja na izsiljene izbire, o katerih govori La-
canova psihoanaliza; njen korelat v človeškem univerzumu so položaji,
kjer moramo izbrati in sprejeti neko zgubo oziroma nemožnost. Tako je pri
človeku odnos vednosti in dejanja "komplementaren"; če izberemo
200
vednost, nikoli ne bomo prišli do dejanja, dejanje je zmerom "slepo". Ko,
denimo, tehtamo vse razloge za neko dejanje ali proti njemu, po tej poti
nikoli ne bomo prišli do dejanja - na neki točki se inoramo "slepo" odločiti
in si reči "vse to me ne briga, naj stane kar hoče, naredil bom dejanje", in
ko ta odločitev pade, se mi za nazaj sami vzroki pokažejo v drugi luči.'
V čem je potemtakem - onstran "holističnih" New Age špekulacij o
duhovni naravi vesolja ipd. - filozofski interes kvantne fizike? Nemara v
tem. da moramo postaviti pod vprašaj "zadnji filozofski mit"(Derrida),
absolutni prepad med naravo in človekom oziroma univerzumom govorice,
v katerem "domuje" človek. Ta prepad, ki gaje najbolj zaostreno formuli-
ral zgodnji Sartre s svojo distinkcijo med nasebnostjo inertne prezence
Reči in zasebnostjo človeka kot praznine oziroma "vrtinca" avtonegacije. je
vseskozi na delu še pri Lacanu: vsaj do konca šestdesetih let se Lacan opira
na nasprotje med živalskim univerzumom imaginarne ujetosti, zrcalne
harmonije Innenwelt in Aussenwelt, in človeškim univerzumom simbolne
negativnosti. Lacan se tu vpisuje v linijo, ki začenja s Heglom in po kateri
je človek "na smrt bolna narava", bitje, ki ga določa travmatična neumest-
Ijivost, iztirjenost. (iz)vrženost. za razliko od živali, ki je ujeta v svoje
okolje, ki "ima svoje mesto" v njem. Simptomalna je tu Lacanova
"mehanicistična" metaforika v petdesetih letih: opevanje simbolne ureditve
kot slepega, nesmiselnega stroja, ki gre svojo pot ne glede človekova
čustva, ki se kot parazit od zunaj prilepi na človeka in ga vrže iz tira,
podredi svojemu tujemu ritmu - s tem jc znova zatrjena tujost "kulture"
(simbolne ureditve) glede na imaginarij življenjskega izkustva. To tujost je
najlepše in hkrati najbolj srhljivo razvil Jacques-Alain Miller, ko je v enem
svojih Seminarjev komentiral rezultat poskusov s podgano. Podgani najprej
v labirintu naredimo relativno lahko dostopen zaželjen objekt (kvaliteten
kos hrane ali spolno partnerico): nato labirint zapletemo, tako da lahko
podgana vidi oziroma ve. kje je zaželjcni objekt, ne more pa do njega, v
zameno pa ji naredimo lažje dostopnih nekaj drugih sorodnih, a manjvred-
nih objektov - kaj se bo zgodilo? Podgana bo nekaj časa skušala prodreti
do "pravega" objekta, nato pa se mu bo odpovedala in se zadovoljila s
Homologno je z vero: odločitev za vero ni nikoli rezultat tehtanja razlogov za ali proti,
tj. absurd je reči "v Kristusa verujem, ker sem po tehtanju ugotovil, da govori več
razlogov za vero kot proti nji ". V tem preciznem smislu je vera na strani dejanja proti
vednosti.
201
katerim od ostalih manjvrednih objektov - ravnala bo kot "racionalen"
subjekt utilitarizma. Nato pa so znanstveniki podvrgli podgano kirurškim
posegom: z laserskitni žarki so počeli z njenimi tnožgani reči, ki je - kot se
diskretno izrazi Miller - zanje bolje ne vedeti. In kaj se je zgodilo, ko so
tako operirano podgano spustili v zapleteni labirint, ttsti z nedosegljivim
pravim objektom? Podgana je vztrajala: nikoli ni pozabila na "pravi"
objekt in se zadovoljila s katerim od nadomestkov, ampak se je vedno
znova vračala k njemu, se mu skušala približati. Skratka, v nekem smislu
se je humanizirala, zadobila je tragični "človeški" odnos do pravega
objekta. Absoluta, kije nedosegljiv, pa se mu nočemo odpovedati, ker prav
kot tak fiksira našo željo. In Millerjeva poanta je v tem, da je ta
"humanizacija" podgane rezultat njenega biološkega "popačenja" oziroma
pohabljenja: podgana se je humanizirala, ko so bili njeni možgani pohab-
ljeni z umetnim, "nenaravnim" medicinskim posegom...'
Kako naj torej pretrgaino s to tradicijo, nc da bi padli v naivni naturali-
zem ali v evolucionistično teleologijo? Običajno .se v znanostih prepad med
naravo in človekom skuša preskočiti tako, da se "naturalizira" človeka, da
se pokaže, kako lahko vse človekove poteze razločimo z naravno evolu-
cijo. Kvantna fizika pa odpre nasprotno pot: pod vprašanje ne postavi
specifičnosti človeka, njegove izjemnosti glede na naravo, ampak samo
podobo narave, ki jo implicira filozofska formulacija prepada med naravo
in človekom: narave kot "zaprtega" univerzuma ravnotežja, homeostaze,
itd. Resnični "antropomorfizem" .se skriva v pojmovanju narave, ki ga kot
samoumevnega privzemajo tisti, ki naravo zoperstavljajo človeku: narava
kot krogotok "vračanja istega", kot kraljestvo determinizma "naravnih
zakonov", ali (bolj v slogu New Age) kot harmonično ravnotežje
kozmičnih sil, ki ga vrže iz tira hubris, človekova patološka prevzetnost.
Kar je treba "dekonstruirati", je pojem narave: poteze, s katerimi defini-
ramo nezvedljivost človeka na naravo - neravnotežje, ki definira človeka
kot "nenaravno" bitje, kot "na smrt bolno" naravo -, morajo (četudi, kot bi
rekel Schelling, v neki drugi, nižji "potenci") biti na delu že v naravi.
In, kot že rečeno, tu nam nemara pokaže pot kvantna fizika. Izhajajmo
iz (zasluženo) znamenitega "poiskusa z dvojno odprtino Idouble-slit
^ Toda s podrobnim branjem bi se dalo pokazati, da Lacan vsaj od šestdesetih let naprej
preseže to tradicionalno fdozofsko držo, se pravi, da v tem času pri njem analogije " iz
narave niso zgolj metafore, ainpak jih je treba vzeti dot)e.sedeno, _______
202
experiment/". ki je zanj Richard Feynman rekel, da ponazori "o.srednjo
skrivnost kvantnega sveta" (prim, njegov opis v prevedenem Castijevem
tekstu).
- Prvi nauk poiskusa z dvojno odprtino je, da potencialnost valovne
funkcije ni "zgolj potencialnost" v običajnem pomenu: ne gre le za to, da
gibanje delca ni vnaprej določeno, daje vnaprej določena le verjetnost, po
katerih poteh se bo gibal delec: gre za to, da sam "dejanski" rezultat (v
primeru poizkusa z dvojno odprtino dejstvo, da lik na sprejemni ploskvi
kaže obrise interference tudi če spuščamo le delec za delcem.) lahko
obrazložimo le tako. da sprejmemo "nerazumljivo" hipotezo, da delec
"dejansko" ni šel le po eni dejanski poti, ampak v nekem nezaslišanem
smislu po vseh poteh, ki so možne v okviru njegove valovne funkcije. S tem
je zamajana prva poteza, ki v filozofski doksi razlikuje človeka od narave:
topos filozofije od Kierkegaarda do Heidcggra je. da narava ne pozna
možnosti kot take, da šele v človeškem univerzumu, z govorico, možnost
kot taka postane dejavna, določa na.še dejansko actual ravnanje. Isto stanje
dojame Lacan kot temeljno potezo simbolne ureditva: v Simbolnem
potencialna moč že deluje kot dejanska, določa dejansko obnašanje
subjektov - tako, je, denimo, simbolna kastracija natanko v tem, daje sama
grožnja kastracije v svojih psihičnih posledicah že kastracija. Toda, kot
smo pravkar videli, ali neke tovrstne 'dejanskosti same možnosti" ne
srečamo v kvantnem vesolju, kjer lahko dejansko obnašanje delca
razložimo le z upoštevanjem fluktuacija virtualnih delcev'.'
- Drugi nauk poiskusa z dvojno odprtino zadeva vednost v realnem:
problem tega, da - kot pravi Lacan v Encore - narave "ve", katerim
zakonom mora slediti, da se za liste drevesa zdi, kot da "poznajo" zakone,
po katerih razvijejo svoj zapleteni ustroj, itd. Stari motiv filozofije samo-
zavedanja je, da naša vednost o nečem spremenmi stvar samo, tako da ne
moremo reči, da stvar je ne glede na to, ali zanjo vemo ali ne. Lep primer
bi tu bilo patriarhalno nasilje do žensk: v nekem smislu moramo reči, da to
nasilje postane dejansko nasilje šele tedaj, ko je s strani ženske izkušeno -
"registrirano" - kot tako, kot nasilje. Določen "posesiven" odnos moškega
do ženske Je lahko pred ""feministično osveščenostjo" izkušen ne kot
nasilje, ampak kot znamenje resnične strastne ljubezni. Kajpada ne gre za
203
to. da bi bilo nasilje "zgolj namišljeno", je še kako realno, toda hkrati ta
realnost postane realnost nesprejemljivega nasilja šele skozi tovrstno
simbolno "registracijo". Omenimo še Whartonovo Age of Innocence: mož,
poročen z mlado zvesto naivko, je strastno zaljubljen starejšo grofico; žena
to ve, toda on misli, daje žena naivka, ki o aferi ničesar ne sluti. Če bi on
vedel da žena ve, bi mu to vse pokvarilo, ne bi bilo velike romantične
avanture (zato se mu na koncu romana tudi dejansko poruši ves univerzum,
ko mu sin pove, da je mati vseskozi vedela in mu že zdavnaj povedala o
očetovi veliki strasti, daje torej nevednost le hlinila v interesu družine). To
je najbolj neprijetno in ponižujoče presenečenje v ljubezenskih aferah: ko
mislimo, da je naš partner naiven in se gremo skrito strastno avanturo,
naenkrat pa zvemo, daje naš partner le fingiral naivnost inje vseskozi vse
vedel. - In nauk poiskusa z dvojno odprtino je, da imamo z neko takšno
vednostjo v realnem, ki določa realno obnašanje delca, opraviti že na ravni
inikrofizike: če opazujemo, skozi katero luknjo gre elektron, se bo elektron
obnašal kot delec, če tega ne opazujetno, pa kot val - kot da elektron VE,
da je opazovan (ali ne)... Enigma je tu prav enigma vednosti v realnem:
kako lahko delec, ki gre skozi luknjo A, ve. ali je luknja B odprta ali ne, in
ravna v skladu s to vednostjo?
- V prejšnjem odstavku nismo naključno uporabili besedice
"registracija". Kako se namreč po kvantni fiziki konstituira "trda realnost",
kakršno poznamo v vsakdanjem življenju, dejanski materialni predmeti v
času in prostoru? Skozi "kolaps" valovne funkcije. Šele s tem, ko se
valovna funkcija vpiše v proces, ki ga definira drugi zakon termodinamike
- v proces ireverzibilne časovnosti - smo v realnosti, kakršno poznamo. In
ključno je, da kvantni fiziki ob opisu tega "kolapsa" nenehno uporabljajo
jezikovno "metaforiko: do kolapsa pride, ko nek dogodek pusti sled v
aparatu, koje registriran. Tu gre prav za odnos do zunanjosti: nek dogodek
v polni meri postane "on sam", se udejanji, šele ko je potrjen, vpisan v
svojo zunanjost. Tu naletimo na logiko "historizacije/simbolizacije":
dogodek x "šteje", postane dejanski, le kot narativiziran, glede na svoj vpis
v simbolno mrežo.
- Tu bi lahko šli .še korak dlje: temeljni motiv Lacanove teorije
označevalca ni le, da se dejanskost konstituira skozi simbolni vpis-regi-
stracijo, ampak da je ta vpis zmerom retroaktiven, da imamo zmerom
204
opraviti z retroaktivnim pisanjem zgodovine - realnost zmerom "bo bila",
tj. naknadno, skozi svoj vpis v simbolno mrežo, postane to. kar zmerom-že
je. Bistven je ta razmik med samim dogodkom in simbolizacijo, ta zamuda
simbolizacije, ki šele naknadno odloči o naravi dogodka. Wheeler pa je
predložil spremembo poiskusa z dvojno odprtino, poiskus z zamudo Ithe
delayed douhle-sUtL ki nas pripelje do istega paradoksa '"zanazajšnjega
pisanja zgodovine"". Na kratko, poiskus lahko konstruiramo tako, da se o
tem, ali bomo opazovali, skozi katero od dveh odprtin gre delec, ali ne,
odločimo šele potem, koje delec že onstran odprtin, tj. - če gre za foton - v
tistem kratkem vmesnem času, ko je foton med dvema odprtinama in
registrirno napravo. Ta naša odločitev bo za nazaj določila, kaj se je
zgodilo s fotonom: retroaktivno bo določila, ali smo imeli opraviti z
elementom, ki je "delec"' ali "val". - Od tod. iz te minimalne zamude vpisa,
je možno tudi "varanje" s potencialnimi delci: elektron lahko ustvari
proton, pa ga mora takoj reabsorbirati, še preden širše okolje (univerzum)
"opazi"" diskrepanco (kršitev načela konstantnosti energije). Kvantna
nedoločljivost živi prav od tega minimuma "svobodnega prostora", preden
se dogodek vpiše v okolje: tu torej v nižji potenci že naletimo na simbolni
paradoks, po katerem šele vpis v besedo-znak podeli dejanskost designirani
realnosti.
Posebej zanimive postanejo tu zadeve z virtualnimi delci. Takoimeno-
vano vakuumsko fluktuacijo, ko delec vznikne iz niča in .se vanj spet
povrne, ta virtual obstoj delca, ki se zniči preden doseže polno actuality, se
ponavadi formulira prav glede na vednost oziroma registracijo: "Pion je
ustvarjen, preskoči k nekemu drugemu protonu in izgine, vse to v utripu
nedoločljivosti, ki je dopuščena, medtem ko vesolje 'ne gleda'." Vse se
torej mora zgoditi v minimumu časa, še preden okolje opazi diskrepanco.
Gribbon gre v svojem poljudnem In Search of Schroedinger's Cat še korak
dlje in ta assuming of knowledge projicira v sam delec: "Elektron se
najprej pojavi, skoči iz vakuuma kot zajec iz čarovnikovega klobuka, nato
potuje v času kratko razdaljo naprej, dokler ne ugotovi svoje napake,
vzame na znanje svojo nerealnost, se obrne nazaj /v času/ in gre tja, od
koder je prišel", tj. v brezno niča. Ali ni to virtualno stanje elektrona, ki
potem, ko ugotovi svojo napako in prizna svojo nerealnost, pade nazaj v
neobstoj, stanje "med dvema smrtima", ko nekaj obstoji le dokler ne
ugotovi, da ga ni - logika, znana vsakomur iz risank, mačke, ki hodi nad
205
prepadom in pade vanj (v nič) šele ko vzame na znanje, da visi v praznem
(da nima opore v realnosti). S tem se potrdi nesklad med bitjo in vednostjo:
vednost povleče za sabo zgubo biti, vsaka bit temelji na nevednosti. In to
ne velja le za raven mikro-delcev: hipoteza kvantne kozmologije je, da je
vesolje v celoti najbrž takšen vznik nečesa iz niča vakuumske fluktuacije,
se pravi, daje vesolje v celoti patološko "neravnotežje", porušena simetrija,
ki .se zato mora povrniti v nič. Tu nam je spet presekan umik v New Age
mitologijo naravnega ravnotežja: narava, vesolje, je kot taka patološki
izbruh, neravnotežje, iztirjenosi - tudi vesolje v celoti "je le dokler ne
vzame na znanje, da ga ni".,,
- Četrti nauk poiskusa z dvojno odprtino zadeva dialektično razmerje
med objektom in njegovim iskanjetn-odkrivanjem. Da bi pojasnil
nenavadno logiko kolapsa valovne funkcije, ko se potencialnost "sesede" v
eno samo realnost. Wheeler otneni naslednjo varianto na znano družabno
igro uganjevanja imena neznanega predmeta: kaj če se sodelavci dogovo-
rijo, da ne bodo vnaprej določili be.sede, ampak bo vsak zase pomislil na
nek predmet, ki jc konsistenten z vsemi prejšnjimi odgovort? Tako sam
izpraševalec nevede so-ustvarja predmet, ki ga išče-odkriva, tj. s svojimi
vprašanje kaže pot, oži krog izbire. Ob tem se velja spomniti zlizane šale o
vojaškem naborniku, kije hlinil norost in skozi vztrajno zatrjevanje "To ni
to!" proizvedel "to", tj. potrdilo, da je res nor - gre za tipično logiko
simbolnega procesa: sam proces iskanja ustvari-postavi svoj vzrok, reč, ki
poganja iskanje. In Wheelerjeva poanta je v tem, daje natanko tako tudi v
kvantni fiziki: s samim modu.som iskanja, z odločitvami, katero lastnost
bomo merili, souslvaritno merjeno realnost: če se odločimo, da merimo
maso, bo masa iz potencialnosti "kolapsirala" v eno samo realno vrednost,
pospešek pa bo ostal potencialen-verjetnosten, ali obratno.'
- In pojdimo še korak naprej, do kraja, do Heglovega temeljnega mo-
tiva "opredeljene negacije", niča, ki ima natanko določene lastnosti (v
In. mimogrede povedano, nemara nam prav ta logika omogoči dojeti tudi postopek
iskanja dalaj lame v titietanskem budizmu: deček, ki je novo utelešenje dalaj lame. v
resnici ni "odkrit", ampak je ustvarjen tako kol predmet v omenjeni različici družabne
igre iskanja imena neznanega predmeta ■ sami menihi, ki iščejo novo utelešenje dalaj
lame, s smerjo svojega spraševanja ožijo krog, dokler ne naletijo na "pravega"...
206
skladu s strukturalnim pravilom difercncialnosti, po katerem lahko tudi
odsotnost poteze deluje kot poteza) . oziroma do problematike creatio ex
nihilo. Veliki Lacanov motiv (v seminarju o Etiki psihoanalize) je, da
creatio ex nihilo lahko nastopi le v simbolni ureditvi, kjer simbol vznikne
na ozadju praznine Ding, medtem ko v realnem nekaj zmerom je nekaj, nič
ne nastane iz nič... Toda ali ni vakuumska fluktuacija prav primer creatio
ex nihilo'? Vakuum je v kvantni fìziki dojet kot nič, ki pa je določen nič,
nič, ki ni dejansko nič. ampak potencialno vsebuje niz lastnosti; zato lahko
s fluktuacijo iz vakuumskega niča vznikne delec in se nato spet pogrezne v
nič - skratka, tu kvantna fizika spregovori jezik heglovske dialektike ...
Ta seznam bi kajpada lahko še nadaljevali z vzporednicami med
kvantno mehaniko in kozmologijo ter Lacanovo psihoanalizo: homologni
ustroj imaginarnega in realnega časa pri Hawkingu z Lacanovimi
"formulami seksuacije"; vzporednica med črno luknjo, ki - kot je dokazal
Hawking - seva žarke, in travmatično Rečjo IDingI pri Freudu in Lacanu
(to vzporednico je razvila Jacqueline Rose v svoji novi knjigi Why War?):
čisto "diferencialna" definicija delca, ki ponovi Saussurovo definicijo
označevalca (delec je zgolj splet interakcij z ostalimi delci); tja do
vzporednice med "kolapsom" valovne funkcije v kvantni fiziki in
"prešitjem /capitonnage/" lebdečih označevalcev, potencialnih nosilcev
pomena, v polje dejanskega pomena pri Lacanu... Sklep, ki ga nalaga
kvantna fizika, bi torej bil v naslednjem. To, kar izkušamo kot "trdo
realnost", reči in procesi v času in prostoru, ni "zadnja realnost"; "pod" to
dejansko realnostjo je neki drugi svet potencialnosti, kjer ni ireverzibilne
časovne linije, kjer nekaj lahko vznikne iz niča... V tem univerzumu
potencialnosti pa najdemo v nekakšnem "divjem", unheimliches stanju niz
potez, ki jih filozofska tradicija dojame kot specifične diferencialne poteze
človeškega univerzuma govorice - kot da bi imel stari Schelling prav, kot
da v človekovi svobodi in govorici privre na dan v "višji potenci" neka
raven, ki je "globlja" od same "trde realnosti". Kvantna fizika nam torej
omogoči, da .se izognemo tako vulgarno-materialistični naturalizaciji
človeka kot obskurantističnemu spiritualizmu: njen nauk ni v tem, da je
realnost "že duhovna", ampak nekaj veliko bolj unheimliches: v nenavad-
nih prikaznih kvantnega sveta človeški duh takorekoč najde samega sebe
zunaj sebe, v svoji drugobiti, najde svojega grozljivega dvojnika-senco v
procesih, ki so bolj blizu človeku, človeškemu univerzumu govoricem kot
207
karkoli v običajni naravi, hkrati pa človeku nepritnerno bolj tuji kot karkoli
v naravi.
Slavoj Žižek
208
Aktualnost Marxa
Jacques Derrida
MARXOVI DUHOVI
V IMENU REVOLUCIJE. DVOJNA BARIKADA
(NEČISTA "NEČISTA NEČISTA ZGODOVINA FANTOMOV")
Marxovi duhovi: naslov tega pogovora bi v prvi vrsti zavezoval k temu, da
govorimo o Marxu. O Marxu samem.' O njegovi oporoki ali o njegovi
zapuščini. In o prikazni, Marxovi senci, duhu /le revenant/, glede katerega
se danes vzdiguje toliko glasov z namenotn, da bi zaklinjalo njegovo
vrnitev. Kajti to spominja na zaklinjanje. Zaradi ubranosti ali pretekle
pogodbe med številnimi političnimi subjekti, ki odobravajo bolj ali manj
jasne in bolj ali manj tajne določbe (vselej gre za to, da se izbori ali ohrani
ključe oblasti), toda v prvi vrsti zato, ker se takšno zaklinjanje posveča
zaklinjanju. Na čarovniški način je potrebno pregnati prikazen, izgnati
možno vrnitev moči, ki .se jo ima za nesrečno na sebi in katere demonska
grožnja bi še naprej ustrahovala stoletje.
Takoj, ko dandanes takšno zaklinjanje vztraja pri tem, soglasje, ki
oglušuje, da bi tisto, kar je mrtvo, pravi zaklinjanje, tudi ostalo mrtvo, takoj
prav tu vzbudi sum. Prebuja nas tam, kjer bi nas hotelo uspavati. Potem-
takem budnost: morebiti truplo ni tako mrtvo, tako preprosto mrtvo, kot
poskuša to vsiliti zaklinjanje. Pokojnik se vselej pojavi tam in njegovo
pojavljanje ni nič. Ne povzroči ničesar. Če predpostavimo, da je truplo
identilikabilno, potem danes bolj kot kdajkoli vemo, da mora biti smrt
zmožna dela. Ter biti zmožna sprožiti delo, morda bolj kot kdajkoli.
Obstaja tudi modus produkcije fantoma, on sam je modus fantomske
produkcije. Kakor v delu žalovanja, po travmi, bi si zaklinjanje moralo
zagotoviti, da se mrtvec ne bo vrnil: hitro, vse storiti za to, da bi njegovo
Prevedeno po; Jacque.s Derrida, Spectres de Marx. Galilée, 199.Ч, str. I.59-194.
209
truplo ostalo lokalizirano, na varnem mestu, v istem razkroju tam, kjer je
bilo pokopano, celo balzamirano, kakor so to radi počeli v Moskvi. Hitro,
grobnica, katere ključe čuvamo! Ti ključi bi ne bili nič drugega kakor
ključi moči, ki bi jo zaklinjanje na tak način hotelo obnoviti ob Marxovi
smrti. Zgoraj smo govorili o odpahnjenju /déverrouillage/. Logika ključa,
znotraj katere sem želel določiti ta keynote address je bila logika poli-
tologije travme in topologije žalovanja. Žalovanja, ki je dejansko in po
pravici brezkončno, brez možne normalnosti, brez zaupanja vredne meje, v
realnosti ali v pojmu, med introjekcijo in inkorporiranjem. Toda prav ta
logika, in to smo sugerirali, ustreza zapovedi pravičnosti, ki, onstran prava,
vznikne v samem spoštovanju tistega, ki ni, ni več ali še ni živo, prisotno
živo.
Za travmo vselej nastopi žalovanje. Drugod sem bil poskusil pokazati,
da delo žalovanja ni zgolj neko delo med drugimi. To je delo samo, delo na
splošno, poteza, s katero bi bilo morda potrebno ponovno premisliti sam
pojem produkcije - znotraj tistega, kar ga veže na travmo, žalovanje,
idealizirajočo iterabilnost bivše polastitve, torej na pošastno spirituali-
zacijo, ki je na delu v sleherni téchne. Skušnjava, da se na tem mestu
Freudovi besedi pristavi aporetični post-scriptum, Freudu, ki je v isti
komparativni zgodovini povezoval tri travme, ki so prizadele tako raz-
središčen človekov narcizem: psihološka travma (moč nezavednega nad
zavednim jazom, ki jo je odkrila psihoanaliza), zatem biološka travma
(živalski izvor človeka, ki ga je odkril Darwin - nanj je sicer opozoril
Engels v Predgovoru k Manifestu iz leta 1888), nato kozmološka travma
(kopernikanska Zemlja ni več središče vesolja, in lahko bi rekli, da to
čedalje bolj drži, rekli z namenom, da bi od tod potegnili posledice, ki
zadevajo geo-politične meje). Naša aporija bi tu izhajala iz tega, da ne
obstajata več ime in teleologija za to, da bi se opredelilo marksistični
udarec /le coupi in njegov predmet. Freud je mislil, da ve, kaj je človek in
kaj je njegov narcizem. Marksistični udarec je prav tako, včasih v mesijan-
ski ali eshatološki formi, enotnost, ki se zasnuje iz misli in delavskega
gibanja, kakor tudi zgodovina totalitarnega sveta (všteta sta nacizem in
fašizem, ki predstavljata neločljiva tekmeca stalinističnega totalitarizma).
Za človeka je morda to najglobja rana, rana v telo njegove zgodovine in v
zgodovino njegovega pojma, še bolj travmatična kot "psihološka"
razžalitev (Kränkung), ki jo zada udarec psihoanalize, tretji in v Freudovih
210
očeh najhujši od vseh.' Kajti za naravnan udarec, ki enigmatično nosi
Marxovo ime, vemo, da zajema in združuje tudi druge tri. Torej jih danes
predpostavlja, četudi ni bil zadan v zadnjem stoletju. V tem, ko udejanja te
udarce, deluje onstran njih, kakor tudi Marxovo ime deluje skozi to, da se
ga neskončno presega: stoletje "marksizma" bo stoletje tehnično-
znanstvenega in učinkovitega razsrediščenja Zemlje, geo-političnega,
anthroposa v njegovi onto-teološki identiteti ali v njegovih genetskih
lastnostih, ega-cogita - in samega pojma narcizma, čigar aporije so
eksplicitne teme dekonstrukcije, če to povemo z namenom, da bi postopali
prehitro in bi prihranili številne reference. Te travme ni konec tedaj, ko se
jo skozi samo gibanje, ki jo skuša ublažiti, asimilirati, ponotranjiti ali
inkorporirati, zanika. V tem delu žalovanja, ki poteka, v tej neizmerni
nalogi, ostaja fantom tisti, ki daje največ misliti - in delati. Vztrajajmo in
povejmo bolj natančno: delati in povzročiti, da pride, kakor tudi dopustiti,
da pride.
Toda Marxovi duhovi /les spectres de Marx/ vstopajo na prizorišče z
druge strani. Imenujejo se skladno z drugo potjo genitiva - in ta druga
gramatika pove več kot gramatika. Marxovi duhovi Ide Marx/ so tudi
njegovi. To so morda najprej fantomi, ki so živeli v njem, duhovi, s
katerimi bo Marx sam zaposlen in katere si bo hotel povsem podrediti; kar
pa ne pomeni, da bo razpolagal z njihovimi skrivnostmi; in tudi ne tega, da
je v svojem obsegu tematiziral utrujajočo vrnitev tistega, kar bi bila tema,
če bi o duhu lahko sploh dejali, da se pusti postaviti tam, se izpostaviti pred
seboj, kot bi morali to narediti tema ali sistem, teza ali sinteza. To so torej
vse tiste vrednosti, ki jih prikazen, če obstaja, izključuje.
Marxovi duhovi, s temi besedami bomo odslej poimenovali določene
figure, glede katerih je bil Marx prvi, ki jih je dojel, včasih prvi, ki je opisal
prihod. Tiste, ki oznanjajo najboljše in katerih dogajanje bo pozdravljal,
tiste, ki povzdigujejo ali grozijo z najslabšim, ki jim ne bo hotel biti priča.
Obstaja več časov prikazni. Lastno prikazni, če ta obstaja, pomeni, da ne
vemo, če prikazen skozi vračanje priča o živi preteklosti ali živi prihod-
nosti, kajti vračajoča se prikazen lahko že zaznamuje vrnitev duha oblju-
bljenega živega. Zopet časovna nepriličenost in zmešnjava sodobnosti. V
tem pogleduje komunizem vselej bil in bo ostal pošasten: vselej mora priti
'    Sigmund Freud, Eine Svlmieri/^keit der Psyctiaanalyse. GW. Bd. XII, .str. 8. Standard
Edition, vol. XVII. str 141.
211
in se od vseh živih sedanjiicov razločuje kot sama demokracija, kot polnost
prisotnosti sebi, kot celota prisotnosti, ki je dejansko identična z njo samo.
Kapitalistične družbe lahko v.selej izustijo vzdih olajšanja in si rečejo: s
komunizmom je konec od zrušenja totalitarizmov XX. stoletja dalje, in ne
le, da je z njim konec, ampak ga sploh ni bilo, to je bil le fantom. To
nezanikljivo samo lahko zgolj zanikajo: fantom nikoli ne umre, vselej mora
priti in se vselej vrniti.
Naj spomnimo, da se v Manifestu komunistične stranke prvi samostal-
nik na tej prvi strani ponovi trikrat in ta samostalnik je "pošast" (Gespenst):
"Pošast hodi po Evropi", pravi Marx, "pošast komunizma." (Ein Gespenst
geht um Evropa - das Gespenst des Kommunismus.) Marx torej, če ni to
drugi, Engels, v teh nekaj odstavkih uprizori grozo, ki jo ta pošast vzbuja
vsem močem stare, Evrope. Govori se izključno o prikazni. Vse fantazme
se projecirajo na zaslon tega fantoma (se pravi na odsotno, kajti zaslon sam
je fantomski, kakor na televiziji jutrišnjega dne, ki se bo vzdržala
"zaslonske" pomoči in svoje podobe - kdaj pa kdaj podobe sinteze -
projecirala neposredno v oko. kakor se tudi zvok iz telefona projecira
neposredno v ušesno globino). Preži se na znamenja, na premikajoče se
mize. na premeščanje namizne posode. Bo duh odgovoril? Kakor v
prostoru salona, ob spiritualističnem srečanju, lahko pa je to tisto, kar
imenujemo ulica, bdimo nad dobrinami in pohištvom," poskušamo celotno
politiko prilagoditi zastrašujoči hipotezi obiska. Politiki so nekakšni videi
ali vizionarji. Želimo si in se bojimo pojava, za katerega vemo, da ne bo
predstavil nikogar, ampak bo zadal niz udarcev, ki jih je potrebno razvo-
zlati. Sedaj se ustvarja vse možne alianse z namenom, da bi se zarotili proti
temu skupnemu sovražniku, "komunistični pošasti". Aliansa sporoča: smrt
prikazni. Pozivajo, naj se umakne, prisega zgolj pri njej, toda zato, da bi jo
zaklinjala. Govori se izključno o prikazni. Toda kaj storiti drugega, kajti ta
fantom, kakor vsak fantom, ki je vreden svojega imena, ni tu? In celo kadar
je tu, tj. kadar je tu, ne da bi bil tu, čutimo, da prikazen gleda, seveda preko
čelade; preži, opazuje, določa gledalce in slepe videe, toda nje ne vidimo
videti, pod svojim oklepom z vizirjem ostaja neranljiva. Torej se govori le
o njej, toda zato, da bi se jo pregnalo, izključilo, izgnalo. Salon, to je torej
^ l'ej sceni se bomo posvetili kasneje (str. 2.16 in puasim.). okoli neke mize. glede
fetišizacije kot upošastenja vrednosti menjave. To je tudi uvod. prva scena, če že ne
prvobitna scena Kapitala.
2\2
stara Evropa, ki zbira vse svoje moči (alle Mächte des alten Europas). Če
se jo poskuša izgnati ali jo zaklinjati, je to v temelju brez vedenja o tistem,
o čemer se med zaklinjalci govori. Komunizem je za zaklinjalce ime, sveta
aliansa je sakralen lov: "Vse moči stare Evrope so se zvezale (verbündet)
za sveto gonjo (zu einer heiligen Hetzjagd) proti tej pošasti (gegen dises
Gespenst)."
Kdo bi jo lahko zanikal? Če poteka oblikovanje alianse proti komu-
nizmu, alianse stare in nove Evrope, potem to ostaja .sveta aliansa.
Očetovska figura Svetega Očeta, papeža, ki jo zatem navaja Marx, je še
danes povsem na mestu, v osebi poljskega škofa, ki se baha, v tem ga
podpira Gorbačov, da ni imel ničesar skupnega z zrušenjem komu-
nističnega totalitarizma v Evropi, ki bo odslej tisto, kar bi bila morala po
njegovem vselej biti, krščanska Evropa. Kakor v Sveti aliansi iz XIX.
stoletja, bi bila lahko Rusija ponovno del novega. Zato smo vztrajali na
neo-evangelizmu - heglovskem neo-evangelizmu - retorike "Fukuya-
minega" tipa. To je bil heglovski neo-evangelizem, ki ga bo Marx razkril s
toliko zanosa in vehemence v stirnovski teoriji fantomov. Temu se bomo
posvetili kasneje, toda odslej je potrebno naznačevati to križanje. Menimo,
daje slednje pomembno.
Prikazen, o kateri je govoril Marx, je bila tam. ne da bi bila tam. Še ni
bila tam. Ne bo nikoli tam. Ne obstaja Dasein prikazni, toda ni Dasein-a
brez vznemirjajoče tujosti, tuje domačnosti (Unheimlichkeit) prikazni. Kaj
je prikazen? Kakšna je njena zgodovina in kateremu času pripada?
Kakor naznačuje njeno ime. je prikazen /le spectrd frekvenca določene
vidnosti. Toda vidnosti nevidnega. In vidnost /la visibili/e/ se po svoji
naravi ne vidi. zato ostaja epékeina tes ousías. onstran fenomena ali
bivajočega. Prikazen je med drugim tudi tisto, kar si umišljamo, za kar
verjamemo, da vidimo in kar projeciramo: na imaginaren zaslon, tja, kjer
ni ničesar videti. Včasih še zaslona ne in zaslon ima vselej v bistvu, bistvu,
ki je, strukturo izginjajočega pojavljanja. Prav zato ne moremo ob prežanju
na vrnitev več zatisniti očesa. Od tod teatral i zac ij a samega govora in
spektakularizirajoča spekulacija o času. Še enkrat je potrebno zasukati
perspektivo: fantom oz. vračajoča se prikazen, nečutno čutno, nevidno
vidno, prikazen nas najprej vidi. Z druge strani očesa, učinek vizira, nas
gleda še preden smo jo videli ali je čisto preprosto nismo videli. Čutimo, da
nas opazuje, včasih nadzira celo pred vsako pojavitvijo. Predvsem pa, in to
213
je dogodek, kajti prikazen izvira iz dogodka, nas vidi ob obisku /une visite/.
Vrača nam obisk. Obisk za obisk, ker nas ponovno obiskuje in ker visitare,
frekventativ od visere (videti, preizkusiti, preudariti) zelo lepo prevaja
vrnitev ali vračanje, frekventnost obiskovanja. Slednje ne zaznamuje vselej
trenutka velikodušne pojave ali prijateljskega obiska, pač pa lahko pomeni
tudi strogo inšpekcijo ali nasilno preiskavo. Dosledno preganjanje,
neumestljiva povezanost. Družbeni modus groze, njen izvirni stil, bi lahko,
upoštevaje to ponavljanje, še vedno imenovali obiskovanje /fréquentation/.
Marx je bolj kot drugi, in to bomo natančneje razložili, živel ob obisko-
vanju duhov.
Zdi se, da se prikazen pojavi ob obisku. Pokaže se jo, toda osebno /en
chair et en os/ ni prisotna. Ta neprisotnost prikazni zahteva, da upoštevamo
njen čas in njeno zgodovino, posebnost njene časovnosti in njene
zgodovinskosti. Ko Marx v letih 1847 in 1848 poimenuje pošast komu-
nizma, jo vpiše v zgodovinsko perspektivo, ki je ravno obratna od tiste, na
katero sem bil sprva mislil, ko sem predlagal takšen naslov kot je to
"Marxovi duhovi". Tam, kjer sem bil poskušal tako poimenovati vztrajnost
pretekle sedanjosti, vrnitev smrti, fantomalno ponovno pojavljanje, čigar
delo žalovanja ne pride do tega, da bi se osvobodilo, čigar srečanje najprej
ubeži, srečanje, ki ga preganja (izključuje, izganja in obenem zasleduje),
Marx napoveduje in kliče prisotnost, ki mora priti. Zdi se, da prerokuje in
predpisuje: kar trenutno ponazarja le to, da bi prikazen v ideološki pred-
stavi stare Evrope morala v prihodnosti postati prisotna realnost, tj. živa
realnost. /Manifest poziva, apelira na to prezentacijo žive realnosti:
potrebno je delovati na način, da v prihodnosti ta prikazen - in združba
delavcev je vse do okoli leta 1848 sprva silila v tajnost - postane realnost
in živa realnost. Potrebno je, da se to realno življenje pokaže in .se mani-
festira, da nastopi onstran Evrope, stare in nove Evrope, v univerzalni
dimenziji Internacionale.
Toda prav tako je potrebno, da se manifestira v formi manifesta, ki je
Manifest stranke. Kajti Marx že daje formo-stranko povsem politični
strukturi sile, ki bo skladno z Manifestom morala postati gibalo revolucije,
transformacije, polastitev in naposled uničenje Države ter cilj političnega
kot takšnega. (Kakor bi ta posebni cilj političnega ustrezal prezentaciji
absolutno žive realnosti, obstaja tu razlog več za misliti, da bo bistvo
političnega vselej imelo nebistveno podobo, samo nebistvo fantoma.)
214
In to je morda eden izmed nenavadnih motivov, o katerem naj bi ta
večer govorih: tisto, kar v političnem svetu, ki se nakazuje in ki v novi
dobi demokracije morda teži k izginjanju, je dominantnost te forme
organizacije, ki jo imenujemo stranka, razmerje stranka-Država, ki bo v
bistvu, v vsej neizprosnosti in z mnogim težavami, trajalo le dve stoletji, v
času, kateremu prav tako pripadajo gotovi, določeni tipi parlamentarne in
liberalne demokracije, ustavne monarhije, nacistični, fašistični in sovjetski
totalitarizem. Noben izmed teh režimov ni bil možen brez tistega, čemur bi
lahko rekli aksiomatika stranke. Kakor lahko torej vidimo, se danes povsod
v svetu nakazuje to, da postaja struktura stranke, tako se vsaj zdi, ne le vse
bolj sumljiva (in to iz razlogov, ki niso več vedno, ki niso več nujno
"revolucionarni", razlogov reakcije klasičnega individualizma), temveč
radikalno neprilagodljiva novim - tele-tehnično-medijskim - pogojem
javnega prostora, političnega življenja, demokraciji in novim modusom
(parlamentarnega in neparlamentarnega) zastopanja, ki ga demokracija
zahteva. Refleksija o tem, kaj se bo z marksizmom, njegovo zapuščino in
oporoko zgodilo jutri, bi med drugim morala temeljiti na končnosti nekega
pojma ali končnosti neke realnosti stranke. In seveda na končnosti njenega
etatističnega korelata. Gibanje poteka v smeri, ki bi ga radi opisali kot
dekonstrukcijo tradicionalnih pojmov Države in torej stranke ter sindikata.
Četudi ne pomenijo propadanja Države v marksističnem ali gramschijev-
skem smislu, ne moremo analizirati njihove zgodovinske posebnosti izven
marksistične dediščine - tam, kjer je dediščina bolj kot kdajkoli kritični
filter in transformator, se pravi kjer je zunaj vprašanja o tem, ali je
enostavno za ali proti Državi na splošno, za ali proti njenemu življenju in
smrti na splošno. V zgodovini evropske politike (in seveda ameriške) je bil
trenutek, ko je bila to reakcionarna gesta, ki je pozivala h koncu stranke,
kakor da bi analizirala neustrezanje obstoječih parlamentarnih struktur
sami demokraciji. Nadaljujmo tu, tako v teoretičnem kot praktičnem smislu
skrajno previdno, s hipotezo, da ni več tako, več vedno tako (kajti te stare
forme boja proti Državi bodo lahko še dolgo živele): potrebno je odpraviti
to dvoumnost, da bi ne bilo več tako. Hipoteza je v tem, da se je ta spre-
memba že pričela, daje ireverzibilna.
Torej bo univerzalna komunistična stranka. Komunistična internacio-
nala, tako je trdil Manifest, poslednje utelešenje, realna prisotnost prikazni,
215
potemtakem iztek prikazni. Ta prihodno.st ni opisana, ni predvidena v
konstativnem modusu, je napovedana, obljubljena, zahtevana v modusu
performativa. Marx glede na simptom potegne diagnozo in prognozo.
Simptom, na katerega .se opira diagnoza. Je v tem, da eksistira strah pred
komunističnim fantomom. V zvezi s tem se kažejo znaki, če opazujemo
evropsko Sveto alianso. Ti znaki morajo prav gotovo nekaj pomeniti,
namreč to, da evropske moči preko pošasti priznavajo moč komunizma
("Komunizem priznavajo že vse evropske moči za moč lals eine MachtI").
Kar zadeva prognozo, ta ne sestoji le v predvidevanju (gesta konstativnega
tipa), ampak v pozivanju k nastopu, v prihodnosti, manifesta komunistične
stranke, kar bo natanko v performativni forini poziva legendo o prikazni
transformiralo ne še v realnost komunistične družbe, temveč v to drugo
formo realnega dogajanja (med bajeslovno pošastjo in njeno absolutno
inkarnacijo), ki je Manifest komunistične stranke. Parousia manifestacije
manifesta. Kot stranka. Ne le kol stranka, ki bi bila v tem primeru povrhu
vsega še komunistična. Katere predikat bi bil komunizem. Temveč kot
stranka, ki bi dovršila bistvo stranke kot komunistične stranke. Tu je torej
poziv. Manifest glede na Manifest namreč, avtomanifestacija manifesta, v
čemer sestoji bistvo vsakega manifesta, ki se sam poimenuje, rekoč, "Je
čas", čas se tu znova pridružuje in razdružuje, zdaj, zdaj. ki se dogaja
nJemu samemu v dejanju in telesu te manifestacije, "skrajni čas" Je tisti, ki
ga moram manifestirati, ki mora manifestirati manifest, ki ni nič drugega
kakor to-tu, tukaj, sedaj. Jaz, prihaja sedanjost, priča in zavezanec sam, tu
je ravno manifest, da sem ali da postopam, v postopku tega dela, dejansko,
sam sem zgolj znotraj tega manifestiranja, v samem tem trenutku, v tej
knjigi, sem tu: "Skrajni čas je {es ist hohe Zeit), da komunisti pred vsem
svetom odkrito razgrnejo svoje nazore, svoje namene, svoje težnje in da
pravljicam o pošasti komunizma {den Märchen vom Gespenst des Komu-
nismus) postavijo nasproti {entgegenstellen) manifest stranke same." O čem
priča ta manifest? In kdo priča o čem? V katerih Jezikih? Naslednji stavek
govori o mnoštvu Jezikov: ne o vseh Jezikih, atnpak o nekaterih, in o
komunistih različnih nacionalnosti, ki so zbrani v Londonu. Manifest, pravi
manifest v nemščini, bo objavljen v angleščini, franco.ščini, nemščini,
italjanščini, flamščini in danščini. Fantomi potemtakem govorijo različne
Jezike, nacionalne jezike, kot denar, od katerega so oni, to bomo videli,
neločljivi. Kot plačilno sredstvo nosi denar lokalne in politične značilnosti.
216
"govori različne jezike in nosi različne uniforme."' Ponovimo naše
vprašanje o manifestu kot govoru ali jeziku pričevanja. Kdo priča o čem'
V čem "o čem" določa "kdo", ob tem. ko eno nikoli ne predhodi drugemu?
Zakaj to absolutno manifestiranje raje ne i>riča o tem. da se zavzema za
stranko, kakor da spodbija in zavrača fantoma? Kaj od fantoma odslej v
tem boju? In kdo se tu kot priča znajde napaden, z učinkom čelade in
vizirja?
Struktura tako poklicanega dogodka ostaja za analizo trd oreh. V
Manifestu bi se legenda o pošasti, pripoved, pravljica (Märchen) razvelja-
vljala na način, kakor daje pošast sama. ne da bi bila postala realnost (sam
komunizem, komunistična družba), potem ko jc telesu podelila pošastnost
legende, izstopila iz sebe same. pozvala k izstopu iz legende, nc da hi pri
tem vstopila v realnost, katere pošast je. Neka "Reč" bo. ne da bi bila
realna ali bajeslovna, vzbujala strah in v dvoumnosti tega dogodka, kakor
tudi v pošastnosti te performativne izjave, marksizma samega namreč, še
naprej vzbuja strah. (In vprašanje tega večera bi lahko na kratko povzeli
takole: kaj je marksistična izjava? Tako imenovana marksistična izjava?
Ali bolj natančno: kaj ho odslej takšna izjava? In kdo lahko izjavi "jaz sem
marksist" ali "Jaz nisem marksist"?)
Vzbujati strah, vzbujati si strah. Strah sovražnikom Manifesta, toda
morda tudi Marxu in marksistom samim. Nemara bi nas lahko zamikalo, da
celotno totalitarno dediščino Marxove misli, toda tudi drugih totalitariz-
mov, ki niso bili njeni sodobniki po naključju ali mehanični jukstapoziciji.
razložimo kot nekakšno reakcijo iz paničnega strahu pred fantomom
nasploh. Pred fantomom, ki gaje za kapitalistične Države (monarhistične.
cesarske ali republikanske) stare Evrope na splošno predstavljal komu-
nizem, je ustrezala neustrašna in neusmiljena vojna, v času katere bi se
edino mogla konstituirati, okostenela do monstruoznosti mrliške strogosti,
leninizcm in nato stalinistični totalitarizem. Toda tudi marksistična
ontologija, ki se v imenu žive prisotnosti kol materialne dejanskosti prav
tako bori proti fantomu na splošno, in celotni "marksistični" razvoj
totalitarne družbe sta ustrezala isti paniki. Zdi se mi. da moramo takšno
hipotezo vzeti zares. To bomo videli kasneje, med Stirnerjem in Marxom,
Prispevek /i kritiki pulitičnc ekimamije ( 1 X.'i9). fr. prev. M. Musson in G Badia. Éditions
sociales, str. 7.S. oz. M. Rubel in L Evrard, Bibliothèque de la Pléiade. 1 del. Gallimard,
str. 364.
217
pri tisti bistveni usodnosti refleksivnega refleksa, usodnosti "vzbujati si
strah", v izkustvu fantoma. To je tako, kakor da bi Marx in marksizem
ubežala, utekla pred njima samima, kakor da bi sama sebi vzbujala strah. In
to v času istega lova, istega preganjanja, istega neizprosnega zasledovanja.
Revolucija proti revoluciji, kakor jo predlaga figura iz Nesrečnikov. Bolj
natančno, upoštevajoč število in frekventnost, to je tako, kakor da bi se bali
nekoga v njih. Ne bi bili smeli, bomo nekoliko hitro pomislili. Nacistični in
fašistični totalitarizem sta se v tej vojni fantomov znašla zdaj na tej zdaj na
oni strani, in to v času ene in iste zgodovine. In v tej tragediji je v
grobnicah vseh taborišč toliko fantomov, da ne bo nihče nikoli prepričan v
to, daje samo na eni in isti strani. Bolje je to vedeti. Z eno besedo, najmanj
celotna zgodovina evropske politike, vsaj od Marxa naprej, bi bila
zgodovina neizprosne vojne med polji, ki so solidarna in ki jih na enak
način ustrahuje fantom, fantom drugega in njegov lastni fantom kot fantom
drugega. Sveto alianso ustrahuje fantom kotnunizma in proti njem pričenja
vojno, ki še traja, toda vojno proti polju, ki je samo organizirano skozi
grozo fantoma, tistega fantoma, ki je nasproti njega in tistega, ki ga nosi v
sebi.
Prav nič "revizionistično"'' ni interpretirati genezo totalitarizmov kot
recipročnih reakcij na strah pred fantomotn, ki ga je od zadnjega stoletja
Perverzna logika, nedoumljiva perverznost vseh "revizionizmov", ki zaznamujejo ta
konec stoletja in se nedvomno ne bodo končali z njim. Prav gotovo se bo potrebno
nepopustljivo boriti proti najslabšim od revizionizmov ali negacionizmov, proti tistim,
katerih podoba in interesi so odslej dovolj dobro opredeljeni, četudi jih manifestacije
pomnožujejo in nenehno obnavljajo. Naloga bo torej vselej nujna, vselej potrebna
ponovne potrditve. Vendar tu pa tam opazimo predhodne znake neke simetrične in nič
manj grozeče perverznosti. Oboroženi z dobro, neomajno zavestjo, pogosto namreč
obdani z ignoranco ali mračnjaštvom, držeč se v zavetju, v množičnih medijih, pred
sleherno pravico do učinkovitega odgovora (v mislih imam nedavni članek, katerega
avtor je Michiko Kakutani "When History and Memory Are Casualties: Holocaust
Denial". New Yark Times iz M). aprila 199.4), se nekateri ne zadovoljujejo le s tem, da .se
okoriščajo s fantomi, ki preganjanjo naš najbolj boleč spomin. V istem zanosu si prav
tako dovoljujejo nekaznovano in brez vsakršnih pomislekov manipulirali s samo besedo
"revizionizem". Pripravljeni so na to, da jo obrnejo v obtožbo proti vsakomur, ki
postavlja kritična, metodološka, epistemološka, filozofska vprašanja o zgodovini, o
načinu, na katerega se zgodovino misli, zapisuje ali utemeljuje, o statusu resnice itd.
Kdorkoli poziva k budnosti v branju zgodovine, kdorkoli nekoliko zaplete sheme,
potrjene v dóksa, ali zahteva, da se ponovno pretehta pojme, postopke in produciranje
218
naprej vzbujal komunizem, na u.strahovanje, ki ga je slednji izzval pri
svojih nasprotnikih, ki pa seje vrnil in na sebi samem dovolj občutil, da bi
pospešil monstruozno realizacijo, magično udejanjenje, animistično
vkorporiranje emancipatorne eshatologije, ki bi bila morala upoštevati
obljubo, bit-obljubo obljube - in ki bi ne mogla biti preprosta ideološka
fatazma, kajti sama kritika ideologije ni imela nobenega drugega navdiha.
Kajti končno je potrebno priti do tega, da je prikazen, ki se vrača,
pomenila Marxovo preganjanje /persécution de Marx/. Kakor tudi Stirner-
jevo Ide Stirner/. Oha skupaj nista prenehala preganjati, kar je precej
razumljivo, njunega preganjalca, njunega lastnega preganjalca, njunega
najintimnejšega tujca. Marx je imel zelo rad figuro fantoma, jo sovražil, jo
pozival za pričo svojega spora, se zaradi nje mučil, bil vznemirjan,
zaposlen, obseden z njo. V sebi, toda prav gotovo zato, da bi jo pregnal iz
sebe. V sebi zunaj sebe: to je mesto zunaj mesta fantomov povsod tam, kjer
se oni pretvarjajo, da se naslanjajo. Morda je Marx bolj kot drugi duhove
nosil v glavi in vedel, ne da bi vedel, o čem je govoril ("Mensch, es spukt
in Deinem Kopfe!", bi sc mu lahko reklo, če parodiramo Stirnerja). Toda iz
tega istega razloga ni prikazni sovražil nič bolj kot jih je ljubil. Ki so ljubile
njega - in ga opazovale izpod vizirja. Bil je nedvomno obseden (to je bila
njegova beseda, do sem .še pridemo) z njimi, toda z njimi kot nasprotniki
komunizma, z njimi seje spustil v neusmiljeni boj.
Kot vse obsedence je tudi njega mučila obsesija. O tem imamo več
zaznamkov in nekateri so bolj eksplicitni od drugih. Ob tem, ko bi navedli
zgolj dva, sicer močno različna primera v tej bogati pošastologiji, bi lahko
zgodovinske resnice oz. predpostavke historiografije itd. tvega, da ga danes ta način
doleti, preko amalgama, okuženosti ali zmedenosti, obtožba "revizionizma" ali najmanj
tega. da dela v korist nekega "revizionizma". Obtožba je odslej na voljo v.sakomur, ki bi
v tej kritični nujnosti ničesar ne razumel, ki bi se želel zavarovati pred njo in najprej
hotel to, da se ne dotikamo njegove kulture in njegove nekulture, njegovih gotovosti in
verovanj. Zelo nemirna zgodovinska situacija, ki tvega, da a priori prizadene
cenzuriranje zgodovinskega raziskovanja ali refleksijo o zgodovini povsod tam, kjer se
to dvoje dotika občutljivih področij naše prisotne eksistence. Nujno je na to opozoriti:
celi kosi zgodovine, še posebej zgodovine tega stoletja, v Evropi in zunaj nje, bodo
inorali biti ponovno preizpra.šani in razkriti, postavljena in predelana bodo morala biti
radikalna vprašanja, ne da bi pri tem obstajal kakršenkoli "revizionizem". Povejmo tudi:
v nasprotju z njim.
219
najprej mimogrede omenili Disertacijo iz leta 1841 {Razlika med demo-
kritsko in epikurejskofilozofijo narave). Zelo mladi Marx se tu podpiše pod
očetovsko posvetilo (kajti vselej je oče, skrivnost očeta tisto, kar prestrašen
otrok pokliče na pomoč pred pošastjo: "/ am thy Fathers Spirit (...) I am
forbid To tell secrets of my Pri.son-Hoiise"). V tern posvetilu se kot sin
obrača na Ludwiga von Westphalena, "tajnega vladnega svetnika iz
Triera", na tega "zvestega očetovskega prijatelja". Govori torej o znaku
otroške ljubezni (diese Zeilen als erste Zeichen kindlicher Liebe) do
nekoga, ki "pozna edino resnično besedo, pred katero se prikazujejo vsi
duhovi sveta" (von dem alle Geister der Welt erscheinen), in ki .se nikoli ne
ustraši groze pred ostrimi sencami retrogradnih fantomov (Schlagschatten
der retrograden Gespenster), niti pred mračnim, oblačnim nebotn tedanje-
ga časa. Zadnje besede posvetila imenujejo duh (Der Geist) za "velikega
čarodejnega zdravnika" (der große Zauberkundig Arzt), kateremu se je ta
duhovni oče zaupal (anvertraut) in od katerega jemlje vso svojo moč, da bi
.se boril proti zlu fantoma. To je duh proti prikazni. Ta, za svojega privzeti
oče, ta heroj boja proti retrogradnim fantomom (za katere se zdi, da jih
Marx implicitno razlikuje od fantomov napredka, kol je npr. komunizem),
vse to mladi Marx tu vidi kot živ in očiten dokaz (argumentum ad oculos)
lega, da ta "idealizem ni domišljija, temveč resnica".
Posvetilo mladosti? Konvencionalna raba? Gotovo. Toda besede niso
tako običajne, zdijo se preračunane in računovodska statistika .se lahko
prične. Frekventnost šteje. Izkustvo, bojazen pred fantomom se sklada s
frekventnostjo: število (več kot ena), vztrajnost, ritem (valov, ciklusov in
obdobij). Posvetilo mladosti potemtakem še naprej govori in se množi, zdi
se bolj pomembno in manj konvencionalno, ko se v naslednjih letih
zaznamuje zagrizenost v odpovedovanju, ,se pravi v zaklinjanju, in se z
nekaj zanosa, vendar prav tako z nekaj očaranosti zaznamuje tisto, kar bo
Nemška ideologija imenovala zgodovina fantomov (Gespenstergeschichte).
Sem se vrnemo čez nekaj trenutkov, ono gomazi, tu nas pričakuje množica
duhov: mrtvaški prti, klateške duše, žvenketanje verig v noči, ječanje,
izbruhi škripajočega smeha in vse te glave, mnogo glav, ki nas nevidno
gledajo, največja koncentracija vseh prikazni v zgodovini človeštva. Marx
(in Engels) skušata tu vzpostaviti red, skušata ugotoviti identiteto, pre-
tvarjata se, da štejeta. Pri tem imata težave.
220
Nekoliko kasneje, v Osemnajstem hrumaini Ludvika Bonaparta. se
dejansko še enkrat, na isti frekvenci, kot nekakšno pošasto-politiko in
genealogijo fantomov bolj natančno razvija patrimanialno logika generacij
fantomov. Marx jih ne preneha zaklinjati in izganjati. Prebira med dobrimi
in slabimi "fantomi". Včasih poskuša v istem stavku obupano, naj bo to še
tako zahtevno in Se tako tvegano, "duh revolucije" (Geist der Revolution)
postaviti nasproti njegovi prikazni (Gespenst). Da. to je zahtevno in
tvegano. Najprej zaradi leksike: kot duh /esprit/ in kot spirit lahko Geist
pomeni tudi "prikazen", in Marx verjame, da lahko izkorišča učinke
retorike, ob tem. ko jih povsem obvladuje. Sama semantika Gespenst
preganja semantiko Geist. Če fantom obstaja, potem je to le tedaj, ko med
obema referenca nedoločno okleva, ali bolje, ne okleva več tam. kjer bi ga
referenca morala povzročiti. Toda če je to zapleteno in tvegano, onstran
vsakega možnega gospostva, če oba ostajala neločljiva in nenazadnje
sinonimna, je to zato. ker bo v teh istih Marxovih očeh prikazen najprej
nepogrešljiva, lahko bi rekli celo vitalna za zgodovinski razvoj duha. Kajti
Marx v prvi vrsti sam podeduje heglovska zapažanja o ponavljanju v
zgodovini, naj gre za velike dogodke, revolucije ali junake (dobro vemo:
najprej tragedija, nato farsa). Tudi Victor Hugo je bil, kakor smo videli,
pozoren na revolucionarno ponavljanje. Revolucija se ponavlja in sama
ponavlja revolucijo proti revoluciji. Osemnajsti brumaire... iz tega sklepa,
da če ljudje delajo svojo lastno zgodovino, je to le pod pogojem
dedovanja. Polastitev na splošno, bi rekli mi. je v pogoju drugega in druge
smrti, več kot le ene smrti, generacije smrti. Kar se trdi za polastitev, velja
tudi za osvoboditev ali emancipacijo. "Ljudje delajo svojo lastno zgodo-
vino (ihr eigenen Geschichte), toda ne delajo je, kakor bi .se jim zijubilo
(aus freien Stücken), ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali,
temveč v okoliščinah, na kakršne .so neposredno zadeli, kakršne so bile
dane in ustvarjene (überlieferten Umständen) s tradicijo. Tradicija vseh
mrtvih pokolenj (aller toten Geschlechter) leži (lastet) kakor mora na
možganih živih ljudi /Marx pravi 'lastet wie ein Alp', sc pravi pritiska na
način fantoma, enega izmed tistih pošastnih bitij, ki povzročajo more; kot
se to tako pogosto zgodi v prevodih, pade fantom v pozabo ali pa .se, v
večini primerov, razkroji v nejasne podobe, na primer v privid /la fan-
tasmagorie/, besedo, ki mu povrhu vsega nasploh odvzame dobesedni
smisel, ki jo navezuje na govor in običajni govor, op. j.D./. In ko se zdi, da
221
si ravno prizadevajo preobrniti sebe in stvari ter ustvariti, česar še ni bilo
(noch nicht Dagewesenes zu schaffen), ravno v takih obdobjih revolucio-
narne krize boječe zaklinjajo /bolj natančno rotijo, beschwören, op. j.D./
duhove preteklosti (beschwören sie ängstlich die Geister der Vergangen-
heit zu ihrem Dienste herauf), naj jim služijo, izposojajo (entlehnen) si
njihova imena, bojna gesla (Schlachtparole) in kostume, da bi v tej stari
častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku (mit dieser erborgten
Sprache) uprizorili nov prizor svetovne zgodovine."'
Gre natanko za to, da se na duhove kot prikazni prisega (beschwören) v
gesti pozitivnega zaklinjanja, zaklinjanja, ki ne prisega na pozivanje in ne
na zatiranje. Toda ali lahko izhajamo iz tega razlikovanja? Če se namreč
takšno zaklinjanje zdi prijazno in gostoljubno, ker poziva, dopušča ali kliče
smrt, potem nikoli ni brez tesnobe. In potemtakem ne brez gibanja repul-
zije ali restrikcije. Zaklinjanje ni samo označeno, za nameček se ne pusti
opredeliti preko bojazni (kakor je to dal misliti pridevnik ängstlich), je
zaobljubljeno tesnobi, ki je ono. Zaklinjanje je tesnoba tisti hip, ko kliče
smrt, da bi s tem izumilo živo in ohranilo pri življenju novo. da bi pozivalo
k prisotnosti tisto, kar še ni bilo tu (noch nicht Dagewesenes). Ta tesnoba
pred fantomom je natanko revolucionarna tesnoba. Če smrt pritiska na
možgane živih in toliko bolj na možgane revolucionarjev, mora potem-
takem resnično imeti nekakšno pošastno gostoto. Pritiskati (lasten) pomeni
tudi otežiti, obdavčiti, naložiti, zadolžiti, obtožiti, dodeliti, zapovedati. In
več je življenja, bolj se povečuje prikazen drugega, bolj se veča njen
davek. Bolj ji mora živeči odgovarjati. Jamčiti za smrt. ustrezati smrti
/Répondre du mort, répondre au morti. Ustrezati in se izraziti, brez jamstva
ali simetrije, z grozo. Nič ni bolj resnega in resničnega, nič bolj primernega
kakor prav ta fantazma. Prikazen pritiska, misli, se krepi, se zgošča celo
znotraj življenja, znotraj najbolj živega življenja, najbolj posamičnega
življenja (ali, če hočemo, individualnega). Življenje torej nima več, ne
more imeti več, kolikor živi, niti čiste identitete na sebi niti zagotovljene
notranjosti, in to je tisto, kar bi morale vse filozofije življenja, celo živega
ali realnega individua, dobro pretehtati."
Kari Marx, Osemnajsti brumaire Ludvilai Bimaparta. MEID. III., Cankarjeva založba,
Ljubljana 1979, str. 4.53.
Tu imamo seveda v mislih delo Michela Henryja (Marx. I. in II. del, Gallimard, 1976),
ki Osemnajsti Brumaire... kakor tudi Manifest laimunislične stranice in nekaj drugih del.
222
uvršča med "politične" oz. "zgodovinsko-politične" tekste. Ti naj bi bili manj filozofski,
če to sploh so, kajti "svojega načela inteligibilnosti ne nosijo v njih samih" (I. del, str.
10). (Kaj za nek tekst v vsej strogosti sploh pomeni to, da načelo inleligibilnosli nosi v
njem sameml" Je za to kdaj sploh obstajal kak primer? Tu o tem ne moremo razpravljati
- četudi nenavadno in zaupno verovanje v tak.šno imanentnost inteligibilnosti ni tuje
pojmu življenja, ki utemeljuje celotno pričujočo knjigo.) Ta "zgodovinsko-politična"
dimenzija (kije malo ali sploh ne filozofska) bi se po M. Henryju izrazila "še posebej v
primeru Osemnajstega Brumaira Ludvika Bimuparta. ki je bil napisan za nek ameriški
časnik" (I. del, str. II). Ob predpostavki, da sprejemamo tako problematično
razlikovanje, in to velja še posebej v primeru dela kot je Marxovo. se omenjeno delo ne
zdi prav nič zaprto v zaporo "političnih" ali "zgodovinsko-političnih" tekstov Predvsem
tu ponovno naletimo na njegovo pošastno paradoksologijo, tisto, ki nas uvaja v najbolj
"filozofske" in v očeh M. Henryja samega tudi najpomembnejše tekste, na primer, kar
bomo kmalu potrdili, v Nemško ideolonijo. Da bi pretehtali in premislili omenjeno
pošastologijo, se neposredno ne postavljamo nasproti filozofiji življenja ali filozofiji
"radikalne subjektivitete, od koder je izključena vsaka objektiviteta" (I. del, str. 326), in
tudi ne njeni interpretaciji pri M. Henryju (s katero tu delimo vsaj nekaj nemira, vendar
glede tistega, kar je bilo doslej branje Marxa, nedvomno z nekega povsem drugega
vidika). Toda poskušamo se odzvati na nujnost, da jo na nedoumljiv način zapletemo
tam, kjer dopolnilo notranje-zunanje gube prepoveduje, da bi živo preprosto zoperstavili
neživemu. Kdorkoli se na tak način, kakor bomo hoteli mi, podpisuje pod te zadnje
besede povsem zaključenega .sklepanja o Marxu pri M. Henryju ("Marxova misel nas
postavlja pred nedoumljivo vpra.šanje: kaj je življenje?"), se mora prav gotovo ponovno
vrniti k temu breznu, tj. znova problematizirati vse notranje trditve te tako popolne
knjige o živem, živem individuu, živi subjektiviteti, realnemu delu kot živemu delu itd., tj.
problematizirati celotni kritični arzenal globoko polemičnega dela. Kajti nazadnje
poskuša ravno v imenu tega enoznačnega sklicevanja na živo precej nasilno
diskreditirati skoraj vsa predhodna branja Marxa, zlasti tista v njihovi politični
dimenziji. Vprašujemo se: zakaj bi bilo vprašanje o življenju upravičeno "nedoumljivo"?
Rečeno drugače, čemu to vprašanje? Ali se vprašanje ne razpre na nemišljeni neidentiteti
na sebi pojma ali biti, ki se imenujeta "življenje"? Na bistveni nejasnosti, tako za
znanost kot za filozofijo, tistega, kar imenujemo življenje? Mar vse to ne označuje
notranjih ali zunanjih meja. zapore ali načela razpada filozofije življenja? Ter
subjektivitete. naj bo njena pojmovna predstavitev še tako nova, takoj, koje opredeljena
kot bistveno živa? Če seje v življenje te žive subjektivitete vključevalo delo negativitete
ali objektivitete, fenomene ali bolje, nefenomene smrti ipd., čemu potemtakein sploh še
trdovratno vztrajati pri tem, da to imenujemo življenje? Vendar ne mislimo, da je
nasproti tej interpretacji biti oz. 1п1ефге1ас1ј1 produkcije kot manifestacije - ali radikalne
223
Potrebno je zaostriti paradoks: bolj ko novo prodira v revolucionarno
krizo, bolj je v krizi doba, bolj je doba "nut of joint", bolj se je potrebno
sklicevati na staro, si od starega izposojati. Kakor v.selej, tudi tokrat
dediščina "duhov preteklosti" sestoji iz izposojanja. Figure izposoje,
izposojene figure, figurativnost kot figura izposoje. In izposoja govori:
izposojena govorica, izposojena iinena, pravi Marx. Vprašanje vere ali
zaupanja torej. Toda ta zakon zaupanja preči nestanovitna in komaj opazna
meja. Poteka med parodijo in resnico, toda resnico kot inkarnacijo ali
živim ponavljanjem drugega, rcgencrirajočo ponovno oživitvijo preteklega,
duha, duha preteklosti, ki ga podedujemo. Meja poteka med tnehanično
reprodukcijo prikazni in tako živo, tako ponotranjajočo, tako asimilirajočo
polastitvijo dediščine "duhov preteklosti", da ta polastttev ni nič drugega
kot življenje pozabe, življenje kot pozaba sama. In pozaba materinskega,
da bi v sebi pri življenju ohranili duha. To so Marxove besede. To je
njegov jezik, in ta primer jezika ni le en primer med drugimi. Zarisuje sam
element teh nasledstvenih pravic,
"Tako seje Luther maskira! v apostola Pavla, revolucija v letih 1784-1814 se je
drapirala izmenoma kot rimska republika In kot rimsko cesarstvo in revolucija leta
1848 ni znala storiti nič drugega, kakor da je parodirala (pan nI i eren) zdaj leto 1789,
zdaj revolucionarno izročilo iz let I79.4-I79.S. Tako prevaja začetnik, ki seje naučil
novega jezika, ta jezik vselej spet v svojo materino govorico; toda duha novega
imanentnosti - žive in monadične subjektivilete (cf npr II del. str 41-421. interpretaciji,
ki dejansko počasi dobiva utemeljitev v črki številnih Marxovih tekstov, potrebno
postaviti nekakšno tllozot'ijo smrti (ki bi se lahko sklicevala na ravno toliko naslovov in
referenc v istem tekstu, ki bi bil bran na drugačen način). Naš poskus gre v drugo smer.
Da bi poskusili pristopiti k možnosti same te alternative (življenje in/ali smrt),
usmerjamo našo pozornost proti učinkom ali zahtevam pre-živetja ali vrnitve smrti (niti
življenja niti smrti), po katerih lahko edino govorimo o "živi subjektiviteti" (v nasprotju
z njeno smrtjo): o njej govoriti, toda prav tako razumeti, da lahko tudi ona govori in
govori o sebi, pušča sledi ali zapuščine onstran živega sedanjika svojega življenja, (si)
postavlja vprašanja o svojem lastnem subjektu, se skratka naslavlja tudi na drugega ali,
če imamo raje, na druge žive individue, na druge "monade". Za vsa ta vprašanja, in
takšna je naša hipoteza branja, delo pošasti tukaj, v senci labirinta, prekritega z ogledali,
tke drobno, a nepogrešljivo vodilno nit.
Nekaj zelo lucidnih strani svoje knjige je tej strategiji Michela Henryja posvetil Patrick
Loraux [Ia's Saus-Main de Marx. Hachette, 1986. str .34.36) v uvodnem poglavju z
naslovom "La théorie des textes". V njem opozarja zlasti na tradicijo.
224
jezika si je prisvojil /si ga prilastil: hal er sich nur angeeignet, op. J.D./ in svobodno
lahko ustvarja /se ga lahko poslužuje: in ihr pniduzieren. op. J.D / v njem šele. ka-
dar se izraža v tujem jeziku, ne da bi se spominjal materinščine in ko pozabi v njem
na svoj rodni jezik." (Osemnajsti Brumaire.... str. 4.'S3)
Od ene zapuščine druga. Živa polastitev duha, asimilacija novega jezi-
ka, to je že dediščina. In polastitev drugega jezika tu upodablja revolucijo.
Ta revolucionarna dediščina brez dvoma domneva, da se na koncu pozabi
na prikazen, prikazen primitivnega ali materinega jezika. Ne zato, da bi
pozabili dedovano, temveč pred-dediščino, izhajajoč iz katere dedujemo.
Ta pozaba je le pozaba. Kajti tisto, kar moraino pozabiti, bo nepogrešljivo.
Iti moramo skozi pred-dedovanje, pa naj bo to le z namenom, da bi ga
parodirali, da bi mogli polastiti se življenja novega jezika ali sprožiti
revolucijo. In če pozaba ustreza momentu žive polastitve, jo Marx vendarle
ne ovrednoti tako preprosto, kot bi to mogli misliti. Stvari so precej
zapletene. Da bi se zgodovina nadaljevala je potrebno, zdi se, da Marx
pravi tako. pozabiti tako prikazen kot tudi parodijo. Toda če se zadovolji-
mo z njeno pozabo, potem to pomeni meščansko plehkost: življenje, pa
kaj. Potrebno je torej neje pozabiti, seje spominjati, vendar jo v tem istem
spominu dovolj pozabiti, da bi "znova našli duha revolucije, ne pa da bi
povzročili, da bi spet hodila okoli kot strašilo" {den Geist der Revolution
wiederzufinden, ntcht ihr Gespenst wieder umgehen machen; poud. J.D.).
Tu jc torej guba "v oči bijoče razlike" (ein springender Utiterschied),
pravi Marx, med dvema modalnostima ali dvema časovnostima v zaklin-
janju smrti (Totenheschwörung), v obujanju ali klicanju duhov. Treba je
reči. da sta si podobni. Včasih .se kontaminirata na tako vznemirljiv način,
simulaker. ki sestoji natanko v posnemanju fantoma oz. v simuliranju
fantazme drugega, da "v oči bijoča razlika" od vsega začetka upravičeno
privre na dan in bije v oči le zato, da bi padla v oči. Da bi ob pojavljanju
izginila, izginila v fenomenu svoje fantazme. Marx izhaja iz te razlike,
vendar jo kakor iz življenja ilustrira v eni izmed teh zgovornih revolucio-
narnih epopej, ki ji lahko damo prav le potihoma, v.se do izgube diha. Tudi
to se prične skozi zaklinjanje (Beschwörung) mrtvih po meri svetovne
zgodovine (weltgeschichtliche Totenbeschwörung):
"Pri proučevanju tega svetovnozgodovinskega obujanja mrtvih se takoj pokaže
razlika, ki bije v oči. Camille Desmoulins, Danton, Robespierre, Saint-Just, Napo-
225
león - tako heroji kakor stranke in ljudske množice stare francoske revolucije so v
rimskem kostumu in z rimskimi frazami izpolnili nalogo svojega časa i,die Aufgabe
ihrer Zeit): osvobodili in ustvarili so sodobno buržoazno družbo. Eni so razdrobili
fevdalno zemljo na ko.se in pokosili fevdalne glave, ki so na njej rasle. Drugi je v
Franciji ustvaril razmere, v katerih je šele bilo mogoče razviti svobodno
konkurenco, izkoriščati parcelirano zemljiško lastnino (...), onstran francoskih meja
paje povsod pometel s fevdalnimi tvorbami (...)" (ibid.)
Toda sitihrotiija nima nobene možnosti, noben čas ni sodoben iz sa-
mega sebe, niti čas Revolucije, ki se v bistvu nikoli ne vrši v sedanjosti, niti
časi, ki sledijo ali si sledijo. Kaj se dogaja? Prav gotovo vse prej kot
pozaba. Sprva se ta naloga, ki je bila vendarle naloga njihovega časa {die
Aufgabe ihrer Zeit), pojavi v že razstavljenem, izpahnjenem času, času, ki
je ves iz sebe ("out of joint" ali "aus den Fugen"): lahko nastopi le v
obsedenosti z Rimom, v anahroniji antičnih kostumov in fraz. Po tem, ko
se revolucionarna naloga enkrat dovrši, nujno sledi amnezija. Slednja je
bila že v programu anahronije, v "nalogi njihovega časa". Anahronija
prakticira in obljublja pozabo. Buržoazna družba v svoji zmerni plehkosti
"pozablja, da so ob njeni zibelki stali duhovi rimske dobe" (daß die
Gespenster der Römerzeit ihre Wiege gehütet hatten). Vprašanje glave,
kakor vedno pri Marxu, vprašanje glave in duha: v amnezičnem redu
kapitalistične buržoazije (tiste, ki živi kakor žival, ki živi v pozabi fanto-
mov), žrelo na vrhu nadomesti glavo, tolsta betica buržoaznega kralja, ki ni
bil nikoli zdoma, nadomesti politično in nervozno glavo revolucionarjev, ki
so na pohodu. Francoski prevod te poteze običajno izgubi:
"(...) njeni resnični vojskovodje (ihre wirldichen Heerführer) so sedeli za pisarniško
mizo in tolsta betica Ludvika XVIII. /dobesedno tepec: Speckkopf, op. J.D./ je bila
njena politična glava (ihr polili.sche.s Haupt). Ker stajo popolnoma absorbirala pro-
dukcija bogastva in mirni konkurenčni boj, ni več razumela, da so ob njeni zibelki
stali duhovi rimske dobe. Toda neherojski, kakršna buržuazna družba je, ji je ven-
darie bilo treba herojstva, požrtvovalnosti, terorja, držav-ljanske vojne in bitk med
narodi, da seje lahko rodila." (ibid., str. 454)
Marx torej pomnožuje primere te ubrane anahronije. Analizira njene
nagibe in vzpodbude. Tu naleti na ugodje, ugodje ponavljanja; in ker ga
vidi tako občutljivega za ta prisilna valovanja imamo občutek, da nanj ne
pokaže samo s prstom: zgodovini izmeri pulz. Ter prisluhne revolucionarni
frekvenci. Slednja v pravilnih sunkih izmenjuje zaklinjanje in preklic
226
duhov. Poziva se. to Je pozitivno zaichnjanje, vehkega duha klasične
tradicije (Rim) z namenom, da bi se postavilo na višino zgodovinske
tragedije, vendar že tudi zato, da bi se v iluziji prikrilo povprečno vsebino
meščanske ambicije. Nato, ko je stvar opravljena, razveljavimo fantazmo
in to Je preklic, pozabimo na fantoma na način, kakor da smo .se prebudili
iz blodnje. Cromwell je že govoril jezik hebrejskih prerokov. Po tem, ko je
meščanska revolucija končana, daje angleško ljudstvo Locku prednost pred
Habakukom. Nastopi 18. Brumaire in ponavljanje se ponovi. Marx
potemtakem ločevanje med duhom {Geist) revolucije in njeno prikaznijo
{Gespenst) razume tako, kakor da bi duh že sam ne imenoval prikazni, kot
da bi vse ne prehajalo, to prizna on sam, skozi razlike znotraj tako splošne
kot tudi nezvedljive fantastičnosti. To drugo tran.scendentalno umišljanje, ki
Je daleč od tega, da bi organiziralo dober shematizem konstrukcije časa, po
svoje uzakonja neustavljivo anahronijo. Ob nepravem času, "out of joint".
četudi in predv.scm če se zdi, da prihaja ob svojem času. Je duh revolucije
skoz in skoz fantastičen in anahronističen. Tako mora biti - in med vsemi
vprašanji, ki nam jih ponuja ta diskurz, bi eno izmed najbolj neizbežnih
nedvomno zadevalo artikulacijo med temi nepogrešljivimi pojmi, ki se
morajo, če že ne poistovetiti, pa vsaj prehajati eden v drugega, ne da bi ob
tem prekoračili strogo pojmovno mejo: duh revolucije, dejanska realnost,
umišljanje (produktivno ali reproduktivno), prikazen {Geist der Revolution,
Wirklichkeit, Phantasie, Gespenst):
"Obujaje mrtvih {Die Тшепегнескипц) je v tedanjih revolucijah rabilo torej temu,
da bi poveličali {verlierrlic tieii) nove boje, ne pa da bi parodirali {pamdieren) stare,
da bi dano nalogo poveličali v fantaziji {m der PImnia.ue). ne pa da bi zbežali pred
njeno rešitvijo v resničnosti, da bi znova našli duha revolucije, ne pa da bi
povzročili, da bi spet hodila okoli kot strašilo. V letih 1848-18,51 je hodilo okoli le
strašilo (Ge.spenst) stare revolucije - od Marrasta, repulilikunca en gant.4 jaunes /v
rumenih rokavicah/, ki se je preoblekel v starega Baillyja, pa do pustolovca, ki
skriva svoje trivialno-zoprne poteze za železno mrtvaško masko Napoleonovo."
(ibid.)
Marx pogosto meri na glavo in na vodjo. Figure fantoma so najprej
obličja. Torej obstajajo maske, če že ne, vsaj tokrat, celo čelade in vizirji.
Toda med duhom in prikaznijo, tragedijo in komedijo, revolucijo na
pohodu ter revolucijo, ki je obtičala v parodiji, obstaja zgolj razlika časa
med dvema maskama. Ko si Luther nadene masko {maskierte sich)
221
apostola Pavla, prihaja to iz duha, toda od prikazni prihajajo "parodije" in
"karikature" s tolsto betico Ludvika XVIII oz. z mrtvaško masko
{Totenlarve) velikega Napoleona na obličju malega Napoleona.
Treba je storiti korak naprej. Treba je premisliti prihodnost, se pravi
življenje. Se pravi smrt. Marx gotovo prepoznava zakon te anahronije in
navsezadnje je morda prav tako kot mi občutljiv na temeljno kontaminacijo
duha {Geist) s prikaznijo {Gespenst). Toda hoče pretrgati s to kontami-
nacijo, meni, da to lahko stori, razglaša, da to mora storiti. Verjame v
prihodnost in jo namerava afirmirati, jo potrjuje, zapoveduje revolucijo.
Sovraži vse fantome, tako dobre kot zle, misli, da lahko prekine s tem
obiskovanjem. To je tako, kakor če bi se nam, nam, ki ne verjamemo v nič,
dejalo: prav to, kar mislite tako bistroumno imenovati zakon anahronije,
natanko to je anahronično. Ta usodnost je pritiskala na revolucije prete-
klosti. Tiste, ki prihajajo, sedaj in v prihodnosti (tisto namreč, kar ima
Marx vselej raje kakor ves svet, raje kakor samo življenje, je prav
taviologija preference), tiste, ki se napovedujejo od XIX. stoletja dalje, se
morajo obrniti proč od preteklosti, tako proč od njenega Geist kakor tudi
proč od njenega Gespenst. Na kratko, prenehati morajo dedovati. Prav tako
ne smejo več opravljati tega dela žalovanja, med katerim živi zabavajo in
igrajo mrtve, se ukvarjajo z njimi, pustijo, da jih mrtvi zabavajo in zaposlu-
jejo in igrajo, govorijo o mrtvih in jim govorijo, nosijo njihova imena ter
ohranjajo njihovo govorico. Ne, nič več revolucionarnega spomina, dol s
spomenikom, zastor na gledali.šču senc in na pogrebnem govoru, razrušimo
mavzolej za človeške množice, razbijmo mrtvaške maske pod steklenim
grobom. Vse to je revolucija preteklosti. Že, še v XIX, stoletju. Že v XIX.
stoletju, tako moramo prenehati dedovati, pozabiti moramo to formo
pozabe na frekvenci tistega, kar imenujemo delo žalovanja, groza pred
duhom kot groza pred prikaznijo:
"Socialna revolucija 19. stoletja ne more črpati svoje poezije (ihre P<iesie) iz
preteklosti, temveč le iz prihodnosti. Ne more se začeti, dokler se ne otrese vse
prazne vere v preteklost. Prejšnjim revolucijam so bili potrebni spomini na minule
dni svetovne zgodovine, da so se lahko opajale s svojo lastno v.sebino (um sich über
ihren eignen Inhall zu betäuben). Revolucija 19. stoletja pa mora pu.stiti mrtvim, da
pokopljejo svoje mrtvake, če se hoče dokopati do .svoje lastne vsebine /svojega last-
nega objekta, novega: um bei ihrem eignen Inhall anzukommen, op. i.D./. Tam je
fraza presegla v.sebino. tu presega vsebina frazo (Don ging die Phrase über den
Inhalt, hier gehl Inhalt über die Phrase hinaus)." (ibid.. str. 45b)
228
Stvari so daleč od tega, da bi bile preproste. Potrebno je napeti ušesa in
brati od blizu, računati na sleherno besedo jezika, in še vedno smo na
pokopališču, delo grobarjev je naporno, odkopavamo lobanje, jih
poskušamo eno po eno identificirati, Hamlet opozarja, da je to "imelo
jezik" in daje ta jezik prepeval. Kaj hoče reči Marx? Tudi on je mrtev, tega
nikar ne pozabimo in upravičeno se moramo tega več kot le enkrat ovedeti,
kar pa ni tako lahko, kakor hitro se to pogosto pripeti, in od njega na naš
način podedujemo, od vsake od njegovih preživelih besed, glede katerih ni
mogel nikoli zahtevati tega, da se jih pozabi, ne da bi se ob tem do njih
pokazalo vsaj malo spoštljive pozornosti, ne da bi se ob tem, na primer,
razumelo revolucionarni ukaz, da se pusti mrtvim pokopati mrtvece,
imperativ "dejavnega pozabljanja", kakor ne bo okleval reči nek Nietzsche.
Kaj hoče reči Marx, pokojni Marx? Zelo dobro je vedel, da umrli nikoli
niso pokopali nikogar. Niti živi, ki tako nLso bili smrtni, tj. primerni za to,
da bi v sebi, tj. zunaj sebe m pred .seboj nosili nemožno možnost njihove
smrti. Vselej bodo ,še živi smrtni morali pokopati že mrtve žive. Umrli niso
nikoli pokopali nikogar in prav tako ne živi, živi, ki bi bili zgolj živi,
nesmrtni živi. Bogovi nikoli nc pokopljejo nikogar. Niti umrli kot takšni
niti živi kot takšni niso nikoli nikogar položili v zemljo. Če Marx tega ne
more ne vedeti, kaj hoče potemtakem reči? Kaj pravzaprav hoče? Kaj je
tedaj hotel on, ki je mrtev in pokopan? Zdi se, da nas je najprej hotel
opozoriti na vzbujati-si-strah tega strahu pred seboj: ob preteklih revoluci-
jah, umrlih, je zaklinjanje klicalo velike duhove (židovske preroke. Rim
itd.), vendar le zato, da bi pozabilo, iz strahu potlačilo, da bi samo sebe
napravilo za neobčutljivo [sich betäuben) pred nasiljem udarca, ki ga je
zadalo. Duh preteklosti je zaklinjanje varoval pred njegovo "lastno
vsebino", bil je tu zato, da bi ga varoval pred njim samim. Vse se torej
zgošča v vprašanju o tej "vsebini" in "lastni vsebini", na katero se Marx
tako pogosto sklicuje in kar trikrat v teh nekaj vrsticah. Celotna anahro-
nistična razdelitev se igra znotraj naskladnosti med frazo in vsebino -
lastno vsebino, prisvojeno vsebino. Marx v to verjame.
Nedvomno se ta razdor ne bo nikoli nehal. Nedvomno se bo sprevrgel
in to bo revolucija v revoluciji, prihodnja revolucija, ki bi brez obžalovanja
premagala preteklo revolucijo: nazadnje bo to dogodek, nastop dogodka,
prihod prihodnosti, zmagoslavje "lastne vsebine", ki bo na koncu prevla-
dala nad "frazo". Vendar paje v pretekli revoluciji, ko so bili grobarji živi,
229
"fraza" v bistvu presegala vsebino. Od tod anahronija revolucionarne
sedanjosti, ki jo preganjajo njeni antični modeli. Toda v prihodnosti, a tudi
že v socialni revoluciji XIX. stoletja, v Marxovih očeh še vedno tisti, ki
mora priti (celota novosti novega bi bivala v tej socialni dimenziji, onstran
politične ali ekonomske revolucije), se anahronija ali časovna nepriličenost
ne bo zabrisala v neki polnosti parousije in prisotnosti sebi prisotnega. Čas
bo še vedno "out of joint". Toda tokrat bo neskladnost izhajala iz presežka
lastne vsebine z ozirom na "frazo". "Lastna vsebina", ki je potisnjena v
ozadje žalovalne retorike antičnih modelov ter v ozadje grimase mrliških
mask ne bo več vzbujala strahu, se ne bo več skrivala. Presegala bo formo,
povzročila trganje oblačil, z veliko naglico bo prevzela znake, modele,
govorništvo, žalovanje. Tu ne bo nič bolj nenaravno, izumetničeno: nič več
vere niti figure izposoje. Toda naj to izgleda še tako paradoksalno, prav v
razpetju jader nad palubo, v trenutku, ko vse zglobe prepustimo toku med
formo in vsebino, bo slednja natanko "lastna" in natanko revolucionarna. V
sleherni logiki je ne bi bilo potrebno prepoznati po ničemer drugem, kakor
po nezmernosti te nepriličene izgube identifikacije, .se pravi po ničemer,
kar je. Po ničemer, kar je v tem trenutku identifikabilno. Brž ko kako
revolucijo identificiramo, začenja ta posnemati, vstopi v agonijo. Tu torej
leži pesniška razlika, kajti Marx nam pove, od kod bo morala .socialna
revolucija črpati svojo "poezijo". To je torej razlika samega pesništva med
tam doli včerajšnje politične revolucije in tu današnje družbene revolucije,
bolj točno, tega skorajšnjega danes, o katerem sedaj, danes žal vemo, da se
bo v svojem jutri, po stoletju in pol, moral nedoločeno, ravnodušno, včasih
za bolje, pogosteje za slabše, raje tu kot tam doli, izpostaviti eni izmed
najbolj neusahljivih fraz modernega človeštva: "Dort ging die Phrase über
den Inhalt, hier geht der Inhalt über die Phrase hinaus." Da in ne, žal.
Gotovo bi bilo potrebno navesti več primerov te neumestljive
anahronije v Osemnajstem Brumairu Ludvika Bonaparta (in ta naslov,
datum že ponuja prvi primer žalovalne parodije: v tem, kar pomeni
družina, Bonaparti, ter Francija v genealoškem sklopu javnega in zaseb-
nega).
Od tod si zapomnimo en sam primer, ki je najbližje dobesednosti, se
pravi tukaj najbližje pošastnemu telesu, ki ga nadomešča. Tokrat gre, na
kratko, za parodiranje same prikazni. Revolucija prične sama karikirati
"rdečo prikazen", glede katere so kontra-revolucionarji storili vse, da bi se
230
proti njej zarotili. "Rdeča priicazen" je bilo tudi ime neke revolucionarne
skupine/ Dopolnilna guba, ki je za nas tu pomembna, je tista, ki praviloma
zagotavlja refleksivni obrat zaklinjanja: tisti, ki vzbujajo strah, vzbujajo
strah samim sebi, zaklinjajo istega duha, ki ga predstavljajo. Zaklinjanje
naredi križ čez samo sebe in se obrne proti svoji lastni moči.
Tu je naša hipoteza: tudi precej preko "o.semnajstega Brumaira" to ni
nikoli prenehalo dosegati tistega, kar imenujemo marksizem. Daleč od
tega, da bi ga zavarovala pred slabim, ga bo ta vrnitev zaklinjanja, to proti-
zaklinjanje tu prav gotovo sprevrglo. V 3. poglavju Osemnajstega Bru-
maira Marx revoluciji iz leta 1848 še enkrat postavi nasproti prvo Fran-
cosko revolucijo. Gotova in učinkovita retorika pomnožuje poteze
nasprotja, nad katerim vlada večja figura: leto 1789, to je vzpenjajoča črta,
drznost zmaguje, vselej se gre predaleč (konstitucionalisti, žirondisti,
jakobinci), medtem ko v letu 1848 zasledimo padajočo črto: v času, ko
konstitucionalisti konspirirajo proti Konstituciji, se nameravajo revolucio-
narji konstitucionalizirati. Narodna skupščina pa svojo vse-moč usmerja v
parlamentarizem. Fraza zanesljivo prevlada nad vsebino:
"(...) divja agitacija brez v.sebine (inhaltslose Agitation) v imenu miru, naj-
.slovesnejše pridiganje miru v imenu revolucije, zanos brez resnice, resnica brez
zanosa, junaki brez junaških dejanj, zgodovina brez dogodkov (Geschichte ohne
Ereignisse)." (ibid., str. 482)
Iz česa sestoji ta odsotnost dogodkov in nenazadnje ta nezgodovin-
skost? Na kaj spominja? Odgovor: nedvomno na odsotnost telesa. Toda
kdo je izgubil svoje telo? Prav gotovo ne živi individuum, ne tako imeno-
vani realni subjekt, pač pa prikazen, rdeči duh, ki so ga zaklinjali proti-
revolucionarji (v resnici cela Evropa: Manifest, to je bilo včeraj). Prav zato
Še preden sem zopet odkril ta namig na "rdečo prikazen" v Osemnajstem Brumairu, me
je bil Etienne Balibar opozoril na časopis z naslovom Rdeča prikazen ("med revolucijo
1848 (...) po vsej verjetnosti po pokolu v juniju ( . ), se pravi duh umrlih
revolucionarjev-proletarcev"). "'Razglašam kmečki punt!', piše Romieu v Rdeči prikazni.
Proletarci so pripravljeni, postavljajo barikade vse do poslednje vasi, s sovraštvom in
željo v srcu (...)" (navedeno po J. Bruhat, Le Socialisme français de 1Н48 à 1871, v
Droz, Histoire générale du .socialisme, PUF, I. del, str. 507). "Prav tako mislimo, dodaja
Balibar, na Prikazen rdeče smrti' Villersa de l'Isle-Adama, napisane, če se ne motim, po
Komuni, četudi 'rdeča smrt' očitno ni ista stvar kot 'smrt rdečih'..."
231
je treba "sprevrniti" stvari, obrniti na glavo Chamissovo pripoved.
Čudovito pripoved Petra Schlemihla. pripoved o človeku, ki je izgubil
svojo senco. Tu je, nam zatrjuje Marx, senca "kakor narobe Schiemihli"
(als umgekehrte Schlemihle) izgubila svoje telo v trenutku, ko se je
revolucija pojavila v uniformi reda. Sama prikazen, rdeči duh .seje v bistvu
raztelesil. Kot da bi bilo to možno. Toda ali ni prav to tudi možnost,
natanko virtualnost sama? In ali ni za to, da bi razumeli zgodovino, tj.
dogodkovnost dogodka, potrebno računati s to virtualizacijo? Mar ni
potrebno misliti, da lahko tzguba telesa prizadene duha samega? Na točki,
kjer potemtakem ni možno razločevati med prikaznijo in prikaznijo
prikazni, ki hlasta za lastno v.sebino in živo dejanskostjo? Ne noč, kjer so
vse krave črne, temveč sive v sivem, ker so rdeče v rdečem. Nikoli namreč
ne smemo pozabiti, da namerava Marx skozi opisovanje zasukov, preobra-
tov, pretvorb brez konca razkriti dozdevnosti. Njegova kritika sestoji tudi v
tem, da pravi: ti ljudje in ti dogodki, ki se izčrpavajo kakor narobe
SchIemihI, čigar telo Je izginilo (abhanden gekommen ist), prav to je
gotovo tudi način, da se pojavijo (erscheinen), toda to Je tam zgolj poja-
vljanje, torej tudi videz in nazadnje podoba v smìsìu fenomena in v smislu
figure retorike. Res je, da Je tisto, za kar se zdi, da je nazadnje podoba,
začasno prav tako končna podoba, tisto, kar se "pojavi nazadnje" (endlich
erscheint), sivo v sivem kot rdeče v rdečem, v parousiji le spodletele
revolucije:
"če je kakšen izsek zgodovine naslikan sivo v sivem (yniu in цпт). tedaj je ta.
Ljudje in dogodki se zdijo kakor narobe Schiemihli (ersdicinen at.s umgeliciìrlc
Scitlemihle). kot sence, ki so izgubile telo. Revolucija sama hromi svoje lastne
nosilce in navdaja samo svoje nasprotnike s strastno nasilnostjo. Ko se nazadnje
pojavi (endlicli erscheint) 'rdeči strah' (dus 'role Gespenst'), ki so ga kontra-
revolucionarji neprenehoma klicali in zaklinjali (heniufbeschworen und nehannl). se
ne pojavi z anahronislično frigijsko čepico na glavi, temveč v uniformi reda, v
rdečih vojaških hlačah iin rolen Plumphosen)." {ibid.. str. 483)
Z obeh strani, med revolucijo in kontra-revolucijo, med demokrati in
Bonapartom, vojna ne postavlja nasproti le duhov in zaklinjalcev, ani-
mističnega čaranja in magične uročitve. temveč simulakre teh simulakrov.
Z obeh strani, zrcalna refleksija ne neha od.sevati simulakra, tj. do pogube
odlagati srečanja živega telesa, realnega, živega, dejanskega dogodka,
same revolucije, prave revolucije, revolucije osebno. Kar pa Marxu ne
232
preprečuje, da bi ne postavil datuma. Res je, da vsakokrat med oklepaji
naznačuje, da gre za nedeljo. Torej datum v sami svoji singularnosti
ponavlja, vselej zopet oživlja fantoma drugega, za katerim žaluje. In za
revolucijo nedelja tudi ni povsem nepomemben dan. Že Hegel je imenoval
nek spekulativni veliki petek, Marx pa izpostavi tisto, kar se vidi na
Gospodov dan, pričakovano pojavljanje, vrnitev smrti, ponovno vstajenje
kot ponovno pojavljanje:
"(...) zaradi čudodelniti učinkov 2. /nedelje meseca. Sminuif; de.s Miituils/ maja
18.52. Ta danje poslal v njihovih glavah fiksna ideja, dogma, kakor v glavah hilias-
tov dan. ko naj bi se spet prikazal [wiederersi lieineii salile) Kristus in začelo
tisočletno kraljestvo. .Šibkost seje - kakor vselej ■ zatekla k veri v čudeže, mislila je,
daje sovražnik premagan, če gaje v svoji fantaziji odčarala s površja zemlje Un der
Pluinlasie weglwxle) (..,)" (ihid.. str. 4.59),
in nekoliko kasneje - še vedno je to nedelja, isti dan, druga nedelja, besedo
imajo fantomi, privid, anatema kot čarodejna formula (Bannformel),
čarovnija, preživetie bo trajalo le en saín trenutek, tu je oporoka ljudstva.
Pri priči zaslepljeno ljudstvo se v mefistovskem dekretu usmrti s svojim
lastnim glasom in svojo lastno roko:
"(...) bliskavica dnevnega časopisja, vsa literatura, politični sloves in veličina duha
{die gcisligen Renommcen). državljanski zakon in kazensko pravo, liberté, égalité,
fraternité in 2. /nedelja me.seca/ maja 1852 - vse je izginilo kakor privid (wie ein
Pluinlasmagarie) pred čarodejno formulo (Bann/iirmel) moža. o katerem celo
njegovi sovražniki ne trdijo, da je čarovnik {Hcxenmeisler). Zdi se. da je splošna
volilna pravica preživela iiiheilehi) le trenutek, zato da bi pred očmi vsega sveta
naredila oporoko in v imenu ljudstva samega izjavila: 'Vse, kar obstoji, je vredno,
da propade," {ihid.. str. 460)
Kaj sc je v hipu zgodilo? Kako opisati to umetelnost sleparjenja? Ko se
okorišča z dnevom čuvanja, umišljeni čarodej, tako nestanoviten kot
nekakšen drugotni fantom, pomožna prikazen, duh, ki ima zaposlitev
(Ludvik Bonaparte) in ki ga preganja skoraj očetovska figura velike
prikazni (Napoleon Bonaparte in Revolucija iz leta 1789), tako ruši
revolucijo kot utvaro in to preko perverznega, diaboličnega, nevidnega
izganjanja duhov. Če namreč njeno zaklinjanje povzroči izginotje ljudstva,
potem se v resnici obenem podpisuje pod svoje lastno izginotje, se lastno-
ročno podpiše pod to izginotje: absolutna odtujitev in odslej odtujitev brez
233
telesa, samo-odtujitev, ki tako ustreza zgolj njegovi smrti ter v oporoki
zapusti zgolj patrimonij svoje razlastitve.
Ali ti paradoksi ustrezajo konsistentni in nezvedljivi logiki? Ali bolje,
je tu potrebno določiti delež te logike? Bi bil ta delež delež retorike? Gre
mar zgolj za iskane učinke znotraj tistega, za kar smo včasih mislili, da
lahko razvrstimo (na pritner skupaj z Michelom Henryjem) med Marxove
"politične" ali "zgodovinske" tekste, v nasprotju z njegovimi "filozofskimi"
teksti? Naša hipoteza gre v drugo smer. Nedvomno je potrebno izmenti
polemičnost, govorniški dar, manj običajen jezikovni arzenal: zbirko
argumentov, toda tudi podob, fantastično zbirko v časih, ko je obstajalo
zanimanje za duhove (za neko gledališče duhov, skladno z zgodovinsko
opredeljeno scenografijo - kajti vsako obdobje ima svojo scenografijo, mi
imamo svoje fantome). Gotovo je potrebno upoštevati tudi posamični
angažma znotraj spremenljivosti zgodovinskega konteksta, ki je taktično in
strateško močno diferenciran. Toda, onstran teh omejitev, to ne sme
onemogočati prepoznanja nespremenljivosti. Tu obstajajo konstantnost,
konsekventnost in koherentnost. Tu obstajajo diskurzivne plasti, katerih
stratifikacija dovoljuje, da ostajajo za dolga obdobja skrite pod efemernimi
tvorbami. Četudi ostaja neka heterogenost strukturna, kakor tu nenehno
poudarjamo, pa ne ločuje tipov diskurza, ampak deluje znotraj slehernega
izmed njih. V svoji filozofski formi je bila paradoksnost prikazni že na
programu Nemške ideologije in bo to ostala tudi v Kapitalu. In če fantas-
tična zbirka retoriki ali polemiki priskrbi podobe ali fantaztne, daje to
morda misliti, da figura fantotna tu ni zgolj ena izmed figur. Morda je to
prikrita figura vseh figur. Zaradi tega morda ne bi več upodabljala enega
tropičnega orožja med drugimi. Metaforika fantoma bi več ne obstajala.
Prevedel Uroš Grilc
234
"ženska ne obstaja"
Donna J. Haraway
MANIFEST O KIBORGIH
IRONIČNO SANJARJENJE O SKUPNEM JEZIKU
ZA ŽENSKE V INTEGRIRANEM VEZJU
V tem poglavju bi rada ustvarila ironičen politični mit, ki bi bil zvest
feminizmu, socializmu in materializmu. Nemara bolj zvest, kot je zvesta
svoji resnici blasfemija, bolj kot sta zvesta ponižno čaščenje in identifi-
kacija. Blasfemija menda že od nekdaj jemlje reči hudo resno. Ne vem, ali
se da zavzeti še kakšno boljše stališče izmed posvetno-verske, evan-
geličanske tradicije politike Združenih držav, vštevši politiko socialnega
feminizma. Blasfemija človeka varuje pred moralno večino, obenem pa še
vedno vztraja na potrebi po skupnosti. Blasfemija ni odpadništvo. Ironija je
v protislovjih, ki se ne raztapljajo v večje celote, tudi dialektično, je v
napetosti, ki tišči nekompatibilne reči skupaj, saj so vse potrebne in
resnične. Ironija je v humorju in v resni igri. Je tudi retorična strategija in
politična metoda, tista, ki bi ji socialni feminizem po mojem lahko namen-
jal malce bolj vzvišeno vlogo. V središču moje ironične vere. moje
blasfemije. paje podoba kiborga.
Kiborg je kibernetični organizem, križanec med strojem in organiz-
mom, bitje socialne resničnosti in hkrati domišljijsko bitje. Socialna
resničnost so živi družbeni odnosi, naša najpomembnejša politična
konstrukcija, fikcija, ki spreminja svet. Mednarodna ženska gibanja so
ustvarila "izkustvo žensk", obenem pa odkrila oziroma razkrila ta ključni
kolektivni objekt. To izkustvo je fikcija in dejstvo kar najbolj pomembne,
politične vrste. Osvobajanje temelji na konstrukciji zavesti, imaginativnem
Prevedeno po Donna J. Haraway, Simians. Cybargs. and Warnen: The Reinventian of
Nature, Routledge, New York 1991, str. 149-1.55 in 176-181.
235
dojemanju zatiranja in potemtakem možnosti. Kiborg je zadeva fikcije in
živega izkustva, ki spreminja tisto, kar ob koncu dvajsetega stoletja velja za
izkustvo žensk. To Je boj za življenje in smrt, a meja med znanstveno
fantastiko in družbeno resničnostjo je optična prevara.
Sodobna znanstvena fantastika je polna kiborgov - napol strojev, napol
živih bitij - ki živijo v napol naravnih, napol umetnih svetovih. Tudi
sodobna medicina Je vsa polna kiborgov, križancev med organizmom iti
strojem, od katerih je vsak spočet kot zakodirana naprava, v intimnosti in z
močjo, ki .se ni razvila v zgodovini spolnosti. S kiborgovim "spolom" se
vrača nekaj tistega ljubkega replikativnega baroka praproti in nevre-
tenčarjev (tako prijazne zaščite pred heleroseksizmom). Replikacija
kiborga ni vezana na organsko reprodukcijo. Sodobna proizvodnja se zdi
kakor sanje o kolonizaciji kiborgov, sanje, ob katerih se zdi mora tayloriz-
ma naravnost idilična. In sodobna vojna Je orgija kiborgov, ki poteka v
kodah C.3I (command-control-communicalion/inteligence), 84 milijard
dolarjev debela vsota v ameriškem proračunu iz leta 1984. Kiborg je
nekakšen fikcijski načrt naše družbene in individualne stvarnosti in
domišljijski vir, ki obeta nekaj nadvse plodovitih spajanj. Biopolitika
Michaela Foucaulta je nekakšna nejasna slutnja politike kiborgov, zelo
odprtega torišča.
Ob koncu dvajsetega stoletja, to Je našega časa, mitskega časa, smo vsi
himere, steoretizirani in sfabricirani križanci stroja in organizma; skratka,
smo kiborgi. Kiborg je naša ontologija; daje nam našo politiko. Kiborg je
zgoščena podoba domišljije in snovne resničnosti hkrati, dveh med seboj
spojenih sredi.šč, ki ustvarjata vsakršno možnost za zgodovinsko preobraz-
bo. V tradicijah "zahodne" znanosti in politike - v tradiciji rasističnega, na
moškem gospostvu slonečega kapitalizma; v tradiciji napredka; v tradiciji
polaščevanja narave kot vira za proizvodnjo kulture; v tradiciji reproduci-
ranja sebe iz odrazov drugega - Je odnos med organizmom in strojem
nenehen obmejni spopad. Zastavki v tej obmejni vojni so ozemlja pro-
dukcije, reprodukcije in imaginacije. To poglavje se zavzema za uživanje v
zmedi meja in za odgovornost pri njihovem vzpostavljanju. Vrh tega pa
skuša k socialističnofeministični kulturi in teoriji prispevati na
postmodernistični, nenaturalistični način in v skladu z utopično tradicijo, ki
svet slika brez spola, se pravi svet, ki nemara sploh ni bil ustvarjen, vendar
tudi svet, ki morda tudi nima konca. Inkarnacija kiborga Je zunaj
236
zgodovine odrešenja. Tudi ne zaznamuje časa na ojdipskem koledarju, kn
skuša zaceliti strahotne razkole spola v oralni simbiotični utopiji ali v
postojdipski apokalipsi. Kot trdi Zoe Sofoulis in svojem neobjavljenem
rokopisu o Jacquesu Lacanu. sta Melanie Klein in jedrska kultura,
Lacklein, najstrašnejši in nemara najbolj perspektivni pošasti v kiborških
svetovih, vpleteni v neojdipskc pripovedi z drugačno logiko represije, ki jo
moramo razumeti, če hočemo preživeti. Kiborg je bitje sveta, ki ga ne deli
več spol: nobenega opravka nima z biseksualnostjo, predojdipsko
simbiozo, neodtujenim delom ali drugimi skušnjavami po organski celosti.
do katere bi prišlo z dokončno polastitvijo vseh sil delov v neko višjo
enoto. Kiborg v nekem smislu nima zgodbe o izvoru, vsaj tistem
zahodnjaškem pomenu besede - kar je poslednja" ironija, saj jc kiborg
obenem tudi strašno apokaliptičen telos naraščajočega zahodnega
gospostva i)bstraktne individuacije. najvišji jaz. naposied razvezan
vsakršne odvisnosti, človek v prostoru. Zgodba izvora v "zahodnjaškem",
humanističnem pomenu se navezuje na mit o izvorni enosti. polnosti,
blaženosti in grozi, ki jo predstavlja lalična mati. od katere se morajo vsi
ljudje ločiti, kar je naloga individualnega razvoja in zgodovine, dveh
mogočnih mitov, s katerima nam tako silovito krojita usodo psihoanaliza in
marksizem. Hilary Klein trdi, da se tako psihoanaliza kot marksizem, s
svoiima konceptoma dela oziroma individuacije in oblikovanja spola,
navezujeta na zasnovo prvotne celovitosti, iz katere se morajo porajati
razlike ter se vpisati v dramo razraSčajočcga se gospostva ženske/narave.
Kiborg preskoči korak prvotne celovitosti, istovetenja z naravo v zahod-
njaškem pomenu. To jc njegova nelegitimna obljuba, ki utegne pripeljati
do prevrata njegove teleologije zvezdne vojne.
Kiborg je odločno predan parcialnosti. ironiji, intimizmu in
sprevrženosti. Je opozicijski, utopičen in povsem brez nedolžnosti. Ker ga
polarnost med javnim in zasebnim no strukturira več. kiborg opredeljuje
tehnološki polis, ki temelji deloma na revoluciji družbenih odnosov v
oikosit, gospodinjstvu. Narava in kultura sta predelana: nobeden od njiju ne
more biti več vir za polaščanje in použivanje drugega. Odnosi za
ustvarjanje celot iz delov, vštevši polarnosti in hierarhično prevlado, so v
kiborgovem svetu sporni. V nasprotju s Frankenstciiiovo pošastjo kiborg
od očeta ne pričakuje, da ga bo rešil s prenovo v vrtu: se pravi, z izdelavo
drugospolnega družabnika, z dovršilvijo v dokončano celoto, v mesto in
237
kozmos. Kiborg ne sanjari o skupnosti po modelu organske družine, tokrat
brez ojdipskega projekta. Kiborg ne bi prepoznal rajskega vrta; ni narejen
iz prsti in ne more sanjati o tetn, da se povrne v prah. Prav zato bi nemara
rada videla, ali bi kiborgi lahko spodkopali apokalipso vrnitve v jedrski
prah, v maničnem vzgibu, da bi imenovali Sovražnika. Kiborgi ne častijo;
ne spominjajo se kozmosa, ne -štejejo se v njegovo članstvo. Varujejo se
holizma, a so potrebni stikov - menda imajo nekakšen naravni občutek za
združeno frontno politiko, le da brez avantgardne stranke. Poglavitna
težava pri kiborgih je kajpada ta. da so nelegitimni potomci militarizma in
patriarhalnega kapitalizma, da ne omenjamo državnega socializtna. Toda
nelegitimni potomci so pogostoma izredno nezvesti svojitn izvorom.
Njihovi očetje so navsezadnje postranskega pomena.
K znanstveni fantastičnosti kiborgov se bom vrnila ob koncu tega po-
glavja, zdaj pa bi rada spomnila na tri ključne mejne preboje, ki omogočajo
sledečo politično-fikcijsko (politično-znanstveno) analizo. Ob koncu
dvajsetega stoletja je v znanstveni kulturi Združenih držav meja med
človeškim in živalskim vsa luknjasta. Poslednja oporišča edinstvenosti so
onesnažena, če že ne spremenjena v zabavi.ščne parke - jezik, raba orodja,
socialno vedenje, miselna dogajanja, prav nič več prepričljivo ne
postavljajo ločnice med človeškim tn živalskim. In precej ljudi nič več ne
čuti potrebe po takt ločnici; mnoge veje feministične kulture v stiku med
človekom in drugimi živimi bitji celo vidijo vir radosti. Gibanja za pravice
živali niso nerazumna zanikovanja človeške edinstvenosti, pač pa
bistrovidno prepoznavanje stika, ki poteka prek proslulega zloma narave in
kulture. Biologija in evolucijska teorija sta v zadnjih dveh stoletjih hkrati
izpostavljala sodobne organizme kot objekte spoznanja in tanjšala ločnico
med ljudmi in živali na komaj zaznavno sled, ki .se je znova zarisala v
ideološki bitki ali pa v strokovnih disputih med življenjem in
družboslovjem. V tem okviru je treba sodobne nauke o krščanskem
kreacionizmu obsoditi kot obliko zlorabe otrok.
Biološko-deterministična ideologija je le eno stališče, ki se odpira v
kulturi znanosti in s katero se da dokazovati pomene človeškega animaliz-
ma. Radikalnim politikom ostaja dovolj prostora, da spodbijajo pomene te
natrgane meje. Kiborg se v mitu pojavi natanko tam, kjer se prestopi meja
med človeškim in živalskim. Kiborgi zaznamujejo vse prej kot ograjevanje
ljudi od drugih živih bitij, saj kažejo na čvrsto vez med njimi, ki utegne
238
tako begati kot razveseljevati. Bestialnost ima zdaj nov položaj v tem eiklu
zakonske izmenjave.
Druga nejasna ločnica poteka med živalsko-človeškim (organizmom) in
strojem. Predkibernetskih strojev smo se lahko bali; takšen stroj je bil
vselej nekakšen strašljiv privid. Ta dualizem je strukturiral dialog med
materializmom in idealizmom, ki se je ustalil v dialektičnem potomstvu,
imenovanem duh zgodovine. Sicer pa .se stroji niso mogli sami premikati,
sami sebe načrtovati in niso bili avtonomni. Niso mogli spolniti človeških
sanj, zgolj posnemali so jih lahko. Niso bili človek, sam svoj stvarnik,
temveč zgolj karikatura te maskulinistične reproduktivne sanje. Misliti, da
so še kaj drugega, je bilo paranoično. Zdaj pa nismo več tako prepričani o
tem. Stroji s konca dvajsetega stoletja so razliko med naravnim in umetnim
postavili pod velik vprašaj, ravno tako razliko med duhom in telesom, pa
samorazvijanjem in razvijanjem po volji zunanjega razvijalca in še mnoge
druge razlike, ki so svoje ča.sc ločevale organizme in stroje. Naši stroji so
čudno živi, mi sami pa srhljivo nedejavni.
Tehnološka determinacija je le eden izmed ideoloških polj, ki so se
odprla z novim pojmovanjem stroja in organizma kot kodiranih besedil,
prek katerih vstopamo v igro pisanja in branja sveta. "Tekstualizacijo"
vsega so v poststrukturalistični, postmodernistični teoriji preklele marksis-
tične in socialistične feministke zaradi njenega utopičnega prezrtja
doživetih odnosov dominacije, ki utemeljujejo "igro" poljubnega branja.
Nedvomno drži, da postmoderne strategije, tako kot moj kiborški mit,
spodkopavajo neštete organske celote (na primer pesem, primitivno
kulturo, biološki organizem). Skratka, gotovost glede tega, kaj velja za
naravo - vir vpogleda in obljuba nedolžnosti - je minirana, najbrž kar
usodno. Transcendentalna avtorizacija interpretacije je zgubljena, z njo pa
ontologija, ki utemeljuje "zahodno"' epistemologijo. Toda alternativa ni
cinizem ali brezverje, se pravi nekakšna abstraktna eksistenca, kakor
poročila o tehnološkem determinizmu, ki uničuje ""človeka"" s ""strojem"'
oziroma "smiselno politično akcijo'" s "tekstom". Kdo bodo kiborgi, to je
radikalno vprašanje; od odgovorov je odvisno preživetje. Tako šimpanzi
kot artefakti imajo svojo politiko, zakaj je torej ne bi imeli tudi mi (de
Waal, 1982; Winner, 1980)?
Tretja razlika je podzvrst druge: meja med fizičnim in nefizičnim je za
nas zelo nejasna. Poljudne fizikalne knjige, ki govorijo o posledicah
239
kvantne teorije in načela nedoločenosti so nekakšen popularni znanstveni
ekvivalent Harlekinovim romancam, ki so zaznarnovaie korenito spre-
membo v ameriški beli heteroseksualnosti; zadevo razumejo narobe, a
njihov predmet je pravi. Sodobni stroji so v bistvu mikroelektronske
naprave: povsod so in nevidne so. Moderna mašinerija Je nespoštljiv
povzpetniški bog, ki posnema Očetovo vsenavzočnost in duhovnost.
Silikonski čip je površina, namenjena zapisovanju; zapis je vanjo vrezan na
molekularni ravni in Jo lahko ztnoti samo atomski šum, odločilna motnja za
jedrske rezbarije. Zapis, moč in tehnologija so stari vzorci zahodnih
pripovedk o izvoru civilizacije, toda tnintaturtzacija je spremenila našo
izkušnjo mehanizma. Miniaturizacija se je izkazala kot moč; majhno niti ni
toliko lepo kot predvsem nevarno, recitno pri vodenih izstrelkih. Primer-
jajmo televizorje iz petdesetih let ali reporterske kamere iz sedetndesetih z
današnjimi zapestnimi TV oddajniki in za dlan velikimi video kamerami,
ki Jih vsepovsod oglašajo. Naši najboljši stroji so narejeni iz sončne
svetlobe; vsi so lahki in čisti, saj niso drugega kot signali, elektromagnetski
valovi, iz.sek spektra, in vrh lega so le naprave vse po vrsti prenosne,
premične - izdelki neznanskih človeških naporov iz Detroita in Singapura.
Ljudje še malo niso tako fluidni, saj so tako snovni in nepresojni. Kiborgi
pa so eter, kvinlesenca.
Prav v.seprisotnosl in nevidnost kiborgov sta razlog, zakaj so ti sončni
strojčki tako usodni. Težko Jih je uvideti kol politične ali snovne objekte.
Nanašajo se zgolj na zavest - oziroma so njena simulacija. So plavajoči
označevalci, ki se v dostavnih lovornjačkih prevažajo po Evropi in bolj
učinkovito jih ovirajo čarovniške preje brezdomskih in tako nenaravnih
greenhamskih žensk, ki tako dobro prebirajo kiborške mreže moči, kot pa
militantna prizadevanja starejše inaskulinistične politike, katere potrebe po
volilni podpori branijo delovna mesta. Naposled je "najtrša" znanost tista,
ki govori o področju največje mejne zmede, področju čistega števila,
čistega duha. C3I, kriptograliji in ohranitvi mogočnih skrivnosti. Ti novi
stroji so tako čisti in lahki. Njihovi konstruktorji so častilci sonca, ki
posredujejo novo znanstveno revolucijo, združeno z nočnimi sanjami
postindustrijskc družbe. Bolezni, ki jih povzročajo ti čisti stroji, niso "nič
več" kot majčkene kodne spremembe antigene v imunskem sistemu, "nič
več" kot izkustvo stresa. Okretni prstki "orientalskih" žensk, stara fasci-
nacija anglosaških viktorijanskih deklic nad hišami lutk, pozornost do
240
majhnega, ki je vsiljena ženskam, v tem svetu zavzema povsem nove
razsežnosti. Nemara obstaja kakšna kiborška Alica, ki se okorišča s temi
novimi razsežnostmi. Sliši se kot ironija, toda mogoče bodo prav umetne
kiborške ženske, ki izdelujejo čipe v Aziji, in spiralni ples v ječi Santa Rita
(duhovna in politična praksa, ki je v zgodnjih osemdesetih letih združevala
stražarje in zaprte protijedrske demonstrante v ječi v alamedskem okrožju v
Kaliforniji) tisti, katerih vzpostavljena enotnost bo vodila učinkovite
nasprotne strategije.
Moj mit o kiborgu potemtakem zadeva prekoračene meje, mogočne
fuzije in nevarne možnosti, ki bi jih napredni ljudje lahko raziskovali kot
del potrebnega političnega dela. Ena izmed mojih premis je, da večina
ameriških socialistov in feministk vidijo poglobljene dualizme duha in
telesa, živali in stroja, idealizma in materializma ter družbenih razmer,
simbolnih formulacij in fizičnih artefaktov, povezanih z "visoko
tehnologijo" in znanstveno kulturo. Iz enodimenzionalnega človeka
(Marcuse, 1964) do Smrti narave (Merchant, 1980) so analitični viri, ki so
jih razvijale naprednjakinje, vztrajali na potrebni dominaciji tehnike in nas
spominjali na domišljijsko organsko telo. da bi zlomili naš odpor. Druga
moja premisa je. da potreba po enotnosti ljudi, ki se skušajo upreti
svetovnemu stopnjevanju dominacije, še nikdar ni bila močnejša. Toda že
rahlo sprevržen premik perspektive bi nam lahko omogočil, da se lažje
bojujemo za pomene, kakor tudi za druge oblike moči in užitka v
tehnološko povezanih družbah.
Svet kiborga z nekega vidika zadeva dokončno vzpostavitev nadzorne
mreže na planetu, dokončno abstrakcijo, utelešeno v apokalipsi zvezdnih
vojn, ki se vodijo v imenu obrambe, dokončno polastitev ženskih teles v
maskulinistični vojni orgiji (Sofia, 1984). Z drugega vidika pa svet kiborga
nemara zadeva žive družbene in individualne stvarnosti, v katerih se ljudje
ne bojijo več svojega sorodstva z živalmi in stroji ter nenehno delnih
identitet in protislovnih stališč. Politična prizadevanja bi morala iti v tej
smeri, da bi hkrati gledala z obeh stališč, saj vsako razkriva dominacije in
možnosti, ki si jih z drugega gledišča ni mogoče zamisliti. Enojni pogled
poraja hujša slepila
kot dvojni ali kot ga pogled na večglave pošasti. Kiborške enote so
pošastne in nelegitimne; v naših .sedanjih političnih razmerah si skoraj ne
moremo nadejati mogočnejših mitov za odpor in ponovno združitev. LAG,
241
Livermore Action group, si rada predstavljam kot nekakšno kiborško
družbo, ki se posveča temu, da v realističnih okvirih spreobrača labora-
torije, ki najbolj nasilno utelešajo in bruhajo orodja tehnološke apokalipse,
in ki se trudi razvijati politično obliko, ki bi ji uspevalo dovolj dolgo
obdržati skupaj čarovnice, inženirje, starešine, sprevržence, kristjane,
matere in leniniste, da bi razorožila državo. Fission Impossible se glasi ime
afinitetne skupnosti mojega mesta. (Afiniteta se tu ne nanaša na kri, temveč
na izbiro; je privlačnost, ki jo "čuti" ena kemična jedrska skupina do druge,
poželjivost.)
KIBORGI - MIT POLITIČNE IDENTITETE
Pisava je tehnologija kiborgov par excellence, jedkane površine poznega
dvajsetega stoletja. Politika kiborgov je prizadevanje za jezik in zoper
popolno komunikacijo, zoper tisto eno samo kodo, ki vse pomene popolno
prevaja, osrednjo dogmo falogocentrizma. Zato politika kiborgov vztraja
pri hrupu in zagovarja polucijo ter se ve.seli nelegitimnih križanj živali in
stroja. To so križanja, spričo katerih sta Moški in Ženska tako problema-
tična, saj spodkopavajo strukturo užitka, silo, ki naj bi ustvarjala jezik in
spol, s tem pa tudi strukturo in načine reproduciranja "zahodne" identitete,
narave in kulture, zrcala in očesa, sužnja in gospodarja, telesa in duha.
"Mi" se v samem začetku nismo odločili, da bomo kiborgi, toda odločitev
utemeljuje liberalno politiko in epistemologijo, ki si reprodukcijo posa-
meznikov zamišlja pred širšo replikacijo "tekstov".
Z vidika kiborgov, ki ga ne omejuje potreba, da bi utemeljili politiko v
"našem" privilegiranem položaju zatiranja, ki vsebuje vse druge vrste
dominacij, nedolžnost zgolj uskrunjenih, temelj tistih, ki so bližje naravi,
lahko ugledamo silne možnosti. Feminizmi in marksizmi so nasedli na
zahodnjaških epistemoloških imperativih, da bi vzpostavili revolucionarni
subjekt iz perspektive hierarhije zatiranj in/ali latentnega položaja moralne
premoči, nedolžnosti in večje bližine naravi. Glede na to, da smo brez
vsakršne prvotne sanje o skupnem jeziku ali prvotne simbioze, ki bi
obljubljala zaščito pred sovražno "moško" separacijo, temveč smo vpisani
v igro teksta, ki nima nobenega dokončnega, privilegiranega branja
oziroma zgodovine odrešitve, nas prepoznavanje dejstva, da smo popol-
noma vpleteni v svet, osvobaja potrebe, da bi utemeljevali politiko v
242
identifikaciji, naprednjaških strankah, čistosti in materinstvu. Oropana
identitete, bastardna rasa uči o moči obrobij in o pomembnosti matere,
kakršna je Mahnche. Ženske sojo preobrazile iz zle matere moškega strahu
v prvotno literarno mater, ki uči preživetje.
To pa ni le literarna dekonstrukcija, temveč liminalna transformacija.
Vsaka zgodba, ki se začne s prvotno nedolžnostjo in ki daje prednost
vrnitvi v celovitost, si življenjsko dramo predstavlja kot individuacijo,
ločitev, rojstvo jaza, tragedijo avtonomije, padec v pisavo, alienacijo; se
pravi kot vojno, ki jo blaži namišljeni oddih v naročju Drugega. Tem
zgodbam vlada reproduktivna politika - brezmadežno prerojenje, popol-
nost, abstrakcija. V takšni zgodbi .se ženskam godi bolje ali slabše, vse pa
se strinjajo, da imajo manj samih sebe, so šibkeje individuirane, se bolj
nagibajo k oralnemu, k Materi, so manj izpostavljene v moški avtonomiji.
Vendar je še ena pot. po kateri si manj izpostavljen v moški avtonomiji,
pot, ki ne gre skozi Žensko, Primitivno, Nič, zrcalno stanje in njegovo
imaginarno. Ta gre skozi ženske in drug sedanjik, nelegitimne kiborge, ne
od Ženske rojene, ki zavračajo ideološke vire viktimizacije, tako da
resnično živijo. Ti kiborgi so ljudje, ki nočejo na migljaj izginjati, ne glede
na to, kolikokrat "zahodni" komentator omeni žalostno smrt še enega
staroselca, še ene organske skupine, ki jo je pogubila "zahodna"
tehnologija, pisava. Ti kiborgi iz resničnega življenja (na primer delavke iz
južnoazijskih vasi, ki delajo v Japonskih in ameriških elektronskih tovar-
nah, kakor jih opisuje Aihvva Ong) odločno na novo pišejo tekste svojih
posameznih usod in skupnosti. Preživetje je zastavek v tej igri branja.
Če povzamemo, v zahodnih tradicijah se ves čas ohranjajo nekateri
dualizmi; vsi .so vgrajeni v logiko in prak.so dominacije nad ženskami,
drugopoltimi ljudmi, naravo, delavci, živalmi - skratka, dominacije vseh, ki
se kon.stituirajo kot drugi in katerih naloga Je, da zrcalijo jaz. Poglavitni
med temi nadležnimi dualizmi so jaz/drugi, duh/telo, kultura/narava,
moški/ženska, omikan/primitiven, resničnost/videz, enovit/delen, delujoča
sila/vir, proizvajalec/proizvod, aktivno/pasivno, prav/narobe, resnica/ilu-
zija, totalno/parcialno, Bog/človek. Jaz je tisti Nekdo, ki ni nadvladan, ki
po služenju drugega ve, daje ta drugi tisti, v katerem je prihodnost, ki to ve
iz izkustva nadvlade, ki postavlja na laž avtonomijo jaza. Biti Nekdo je biti
avtonomen, biti močan, biti Bog; toda biti Nekdo je biti privid. Je biti
243
vpleten v dialektiko apokalipse z drugim. Biti drugi pa je biti mnogoter,
brez jasnih mej, okrnjen, nestvaren. Eden je premalo, a dva sta preveč.
Kultura visoke tehnologije te dualizme spodkopava na zanimive načine.
Med človekom in strojem ni več jasno, kateri proizvaja in kateri je proiz-
veden. V napravah, ki operirajo s kodami, ni več jasno, kaj je duh in kaj
telo. Če se prepoznavamo tako z vidika formalnega diskurza (biologija,
recimo) kot vsakodnevne izkušnje (na primer domača ekonomija v
integriranih vezjih), ugotovimo, da smo kiborgi, hibridi, mozaiki, himere.
Biološki organizmi so postali biotični sistemi, komunikacijske naprave, kot
so druge. Nobene temeljnega, ontološkega razlikovanja ni v našem
formalnem poznavanju stroja in organizma, tehničnega in organskega.
Replikantka Rachel v filmu Ridleya Scotta Blade Runner }c podoba strahu,
ljubezni in zmedenosti kiborške kulture.
Ena izmed posledic je, da se bolj zavedamo svoje povezanosti z orod-
jem. Stanje transa, ki ga doživljajo mnogi računalnikarji, je postalo stalni
inventar znanstvenofantastičnih filmov in kulturnih dovtipov. Mogoče
lahko paraplegiki in drugi težje prizadeti ljudje (včasih to nedvomno drži)
še dosti siloviteje doživljajo kompleksno hibridizacijo s drugimi komuni-
kacijskimi napravami. Anne McCaffrey je v svojem predfeminističnem
delu The Ship Who Sang (1969) raziskovala zavest kiborga, križanca
dekliških možganov in kompleksne mašinerije, ki je nastala po rojstvu
težko prizadetega otroka. Spol, spolnost, utelešenje, spretnost: vse to je bilo
obnovljeno. Zakaj bi se naša telesa končala na koži - oziroma bi morala
vsebovati vsaj druga bitja, ki so obdana s kožo? Od sedemnajstega stoletja
do danes stroji lahko oživljajo - opremimo jih lahko z nekakšnimi dušami,
da govorijo in se gibljejo ali pa skrbijo za svoj pravilni razvoj in miselne
zmožnosti. In organizme lahko mehaniziramo - jih reduciramo na telesa, ki
jih imamo za duhovne resurse. Ta razmerja med stroji in organizmi je
povozil čas in so nepotrebna.
Za nas, v domišljiji ali kako drugače, so lahko stroji protetične naprave,
intimni sestavni deli, prijazni jazi. Ne potrebujemo več organskega
holizma, da bi nam dal neoprepustno celovitost, totalno žensko in njene
feministične različice (mutante?). Naj to trditev sklenem z nadvse pristran-
skim razumevanjem logike kiborških pošasti iz moje druge skupine
besedil, feministične znanstvene fantastike.
244
Kiborgi. ki jih najdemo v feministični znanstveni fantastiici, mečejo v
hudo problematično luč status mo.škega oziroma ženske, človeka, artefakta,
predstavnika rase, idividualno bivajoče oziroma telo. Katie King pojasnju-
je, da užitek v branju te fikcije večinoma ne temelji na identifikaciji.
Študentje, ki se prvič znajdejo pred Joanno Russ, študentje, ki so se naučili
brez pomisleka sprejemati modernistične pisatelje, kot sta James Joyce in
Virginia Woolf, ne vedo, kaj naj z delom The Adventures of Alyx or The
Female Man, kjer se nastopajoči upirajo bralčevemu iskanju nedolžne
celovitosti, medtem ko ustrezajo želji po junaških pohodih, bujnemu
eroticizmu in resni politiki. The Female Man je zgodba o štirih verzijah
enega genotipa, ki se vse srečajo, vendar niti vse skupaj ne znesejo za eno
celoto, razrešujejo dileme nasilnega moralnega dejanja oziroma odstranjajo
čedalje hujši škandal spola. Feministična znanstvena fantastika Samuela R.
Delanyja, še posebej Tales of Neveryon. se norčuje iz zgodb o nastanku
sveta, s tem da preureja neolitsko revolucijo in se poigrava s temeljnimi
premiki zahodne omike, da bi omajal njihovo verjetnost. James Tipree ml.,
pisec, čigar delo je veljalo še posebej za moško, dokler se ni razkril njegov
"pravi" spol. pripoveduje zgodbe o razmnoževanju s tehnologijami, ki so
tuje sesalcem, na primer z menjavo rodov moških nosečnikov in dojilcev.
John Varley si izmisli nekakšnega višjega kiborga v svoji prafeministični
raziskavi Geje. nekakšne nore boginjeplaneta-sleparke-starke-tehnološke
naprave, na katere površini uspeva nenavadna zbirka postkiborške simbio-
ze. Octavia Butler piše o neki afriški vrački. ki svoje transformacijske moči
usmerja proti genetskim manipulacijam njene nasprotnice (Wild Seed), o
časovnih izkrivljenjih, ki pripeljejo sodobno ameriško črnko nazaj v
sužnost, kjer si z dejanji nasproti svojemu belemu gospodarju-predniku
določa možnost za svoje rojstvo (Kindred), in o nelegitimnih vpogledih v
identiteto in skupnost posvojenega otroka, ki je križanec med vrstami in ki
je .sovražnika prepoznal kot sebe (Survivor). V zgodbi Dawn (1987), prvi iz
serije, imenovane Xenogenesis. Butler pripoveduje zgodbo o Lilith lyapo,
katere ime spominja na Adamovo prvo in zavrnjeno ženo. priimek pa
označuje njen status vdove po sinu nigerijskih priseljencev v Združene
države. Lilith, črnka in mati mrtvega otroka, je posrednica transformacije
človeštva po genetski izmenjavi z zunajzemeljskimi ljubimci/reši-
telji/uničevalci/genetskimi inženirji, ki prenavljajo zemeljski habitat po
jedrskem holokavstu in priganjajo preživele ljudi k parjenju z njimi. To je
245
roman, ki se sprašuje o reproduktivni, lingvistični in jedrski politiki na
mitskem polju, ki sta ga strukturirala rasa in spol poznega dvajsetega
stoletja.
Ta skrajšani seznam nadebudnih in nevarnih pošasti, ki pomagajo re-
definirati užitke ter politiko utelešenja in feminističnega pisanja, lahko
sklenemo z delom Superluminal Vonde Mcintyre, saj je v njem še posebej
veliko mejhnih preskokov. V literaturi, kjer noben lik ni "zgolj" človek, je
človeški status nadvse problematičen. Orka, genetsko spremenjena
potapljačka, se lahko sporazutneva s kiti ubijalci in preživi v pogojih, ki
vladajo v globinah oceana, vendar hrepeni, da bi bila pilotka, ki bi
raziskovala vesolje, kar zahteva nekaj bioničnih posegov vanjo, zaradi
česar se spridi njeno sorodstvo s potapljači in kiti. Transformacije
opravljajo z virusnimi vektorji, ki nosijo novo razvojno kodo, in sicer s
transplantacijo, z vsaditvijo mikroelektronskih naprav, z analognimi
dvojniki in drugimi sredstvi. Laenea postane pilotka tako, da vanjo vsadijo
novo srce in opravijo na njej še celo mnnožico drugih sprememb, da bi
lahko preživela potovanja s hitrostmi, ki so večje od svetlobne. Radu
Dracul preživi virusno kugo na svojem zunajzemeljskem planetu, po kateri
se znajde s spremenjenim čutom za čas, ki spremeni meje prostorske
zaznave za celo vrsto. Vsi ti liki raziskujejo meje jezika; sanje komunika-
cijskega izkustva; in nujnost omejitve, parcialnosti in intimnosti celo v tem
svetu protejske preobrazbe in povezanosti. Superluminal govori o
protislovjih kiborškega sveta tudi v nekem drugem smislu: je namreč
tekstualna presečnica feministične teorije in kolonialnega diskurza v
znanstveni fantastiki, na katero smo merili v tem poglavju. To je stičišče z
dolgo zgodovino, ki so jo skušale potlačiti premnoge feministke "prvega
sveta", vštevši mene in moja branja romana Superluminal, dokler me ni
poklicala na odgovor Zoe Sofoulis, ki je bila spričo drugačnega položaja v
informatiki svetovnega sistema dominacije dejansko bolj dovzetna za
imperialistični moment vseh znanstvenofantastičnih kultur, vštevši žensko
znanstveno fantastiko. Z občutljivostjo avstralske feministke se je Sofoulis
lažje spomnila vloge Mcintyrove, ki jo je imela kot pisačica o dogo-
divščinah kapitana Kirka in Spocka v TV seriji Star Trek, kot pa tiste, ki jo
je odigrala, koje romanco na novo napisala v delu Superluminal.
Pošasti so od nekdaj določale meje skupnosti v zahodnjaški domišljiji.
Kentavri in Amazonke iz antične Grčije so postavili meje osrediščenega
246
polisa grškega moškega človeka, z razdori zakona in mejnimi skrunitvami
med bojevnikom in živalstvom in žensko. Neločeni dvojčki in hermafroditi
so bili ta zmedena človeška snov v zgodnji moderni Franciji, kije utemelji-
la diskurz o naravnem in nadnaravnem, medicinskem in zakonitem, zna-
menjih in boleznih - kar je vse ključno za moderno identiteto. Evolucijske
in behavioristične znanosti o opicah in človečnjakih so zaznamovale
večkratne meje industrijskih identitet poznega dvajsetega stoletja. Kiborške
pošasti v feministični znanstveni fantastiki pa kažejo povsem drugačne
politične možnosti in meje, kot so tiste, ki jih je predstavila posvetna
literatura Moškega in Ženske.
Če v ikonografiji kiborgov vidimo še kaj drugega kot svoje sovražnike,
ima to za nas več posledic. Naša telesa, mi sami; telesa so zemljevidi moči
in identitete. Kiborgi niso nobena izjema. Kiborgovo telo ni nedolžno; ni se
rodilo v rajskem vrtu; ne išče enovite identitete in tako ustvarja antago-
nistične dualizme brez konca in kraja (ali vsaj do konca sveta); ironijo
jemlje za samoumevno. Eden je premalo, dva pa sta zgolj ena izmed
možnosti. Neskončni užitek v spretnosti, spretnosti stroja, preneha biti
greh, temveč vidik utelešenja. Stroj ni ono. ki ga je treba oživiti, častiti in
obvladati. Stroj smo mi sami, naši procesi, vidik našega utelešenja. Lahko
smo odgovorni za stroje; oni ne gospodujejo nad nami in nas ne ogrožajo.
Odgovorni smo za meje; mi smo oni. Vse do zdaj (nekoč) se je zdelo
žensko utelešenje dano, organsko, nujno; in žensko utelešenje naj bi
pomenilo spretnost materinstva in njegovih metaforičnih podaljškov. Samo
če smo na nepravem kraju, lahko neznansko uživamo v strojih in to potem
z izgovori, češ saj je bila to navsezadnje le organska dejavnost, pripišemo
ženskam. Kiborgi nemara resneje razumevajo parcialno, fluidno, včasih
vidik spola in spolnega utelešenja. Spol morda navsezadnje sploh ni
globalna identiteta, čeravno ima globoko historično širino in globino.
Ideološko nabitega vprašanja, kaj velja za vsakodnevno aktivnost, za
izkustvo, se lahko lotimo tako, da raziščemo podobo kiborga. Feministke
zadnje čase trdijo, da so ženske bolj predane dnevnosti, da ženske nekako
bolj kot moški vzdržujejo dnevno življenje, zaradi česar imajo potencialno
privilegiran epistemološki položaj. V tej trditvi je neki privlačen vidik, tisti
namreč, s katerega se da videti neovrednoteno žensko dejavnost in jo
imenovati za temelj življenja. Toda ali je to tudi resnični življenjski temelj?
Kaj pa vsa nevednost žensk, vse pomanjkanje znanja in spretnosti? Kaj pa
moški in njihova usposobljenost za dnevno življenje, njihova vednost o
tem, kako se kaj gradi in razdira, kako se igra? Kaj pa druga utelešenja?
Kiborgov spol je lokalna možnost, ki zavzema globalno maščevanje. Rasa,
247
spol in kapital potrebujejo kiborško teorijo celot in delov. V kiborgih ni
nuje, da bi ustvarili totalno teorijo, temveč zasebna izkušnja mej, njihovih
postavitev in odstranitev. Obstaja mitski sistem, ki čaka, da bi postal
politični jezik, ki bi utemeljil en način gledanja na znanost in tehnologijo in
se postavil po robu informatiki dominacije - da bi učinkovito deloval.
Še zadnja podoba: organizmi in organizmična, holistična politika so
odvisni od metafor prerojenja in se nenehno sklicujejo na vire reproduktiv-
noga spola. Menim, da imajo kiborgi več opraviti z regeneracijo in so
nezaupljivi do reproduktivne matrice in do večine rojevanja. Pri salaman-
drih regeneracija po poškodbi, recimo po izgubi uda, vključuje ponovno
rast strukture in obnovo funkcije, vštevši stalno možnost podvajanja ali
kakih drugih nenevadnih topografskih tvorb na kraju bivše poškodbe. Na
novo zrasla noga je lahko pošastna, podvojena, učinkovita. Globoko v sebi
smo bili vsi tako poškodovani. Vsi smo potrebni regeneracije, ne pa
ponovnega rojstva, in možnosti za našo obnovo zajemajo utopične sanje,
upanje na pošastni svet brez spola.
Ikonografija kiborgov lahko pomaga izraziti dva ključna argumenta
tega eseja: prvič, snovanje univerzalne, vse posplošujoče teorije Je pogla-
vitna zmota, ki zgreši večino resničnosti, najbrž vselej, zdaj pa še posebej;
in drugič, sprejemanje odgovornosti za družbene implikacije znanosti in
tehnologije pomeni zavračenje protiznanstvene metafizike, demonologije
tehnologije in torej sprejetje težavne naloge rekonstruiranja meja dnevnega
življenja, v delni zvezi z drugimi, v komunikaciji z vsemi našimi deli. Ne
gre le za to, da sta znanost in tehnologija eno izmed možnih sredstev za
dosego velike človeške zadostitve ali matrica kompleksnih dominacij.
Ikonografija kiborgov lahko pokaže izhod iz blodnjaka dualizmov, v
katerem smo si razlagali svoja telesa in svoja orodja. To niso sanje o
skupnem jeziku, temveč o mogočni poganski heteroglosiji. To je predstava
o feminističnem "govorjenju jezikov", ki bi vnesel strah v kroge
nadrešiteljev nove desnice. To pomeni tako gradnjo kot uničenje strojev,
identitet, kategorij, odnosov, vesoljskih zgodb. Čeprav sta obadva ujeta s
spiralni ples, sem rajši kiborg kakor boginja.
Prevedla T. K.
248
SoundScape
Michel Chion
POSLUŠAJOČI SPREHAJALEC
Michel Chion. reden go.sl .strani Problemov, .se tokrat predstavlja s štirimi krajšimi "eseji
ì7. akulogije". To neologistično oznako najdemo že kur v podnaslovu njegove žudnje knjige.
Le promeneur écoutant. Essuis d'acoulogie (Ed. Plume. Pariz. 1994). njena podmena pa je
vidna že na prsi pogled: dati slišnemu, akustičnemu, status objektu, ki ho vreden pozornosti
lagosa. V ta namen se Chion najprej odpravi skrbno popisati najrazličnejše fenomene
slišnega - od zvokov fimtan v lobbvjih newy\orških hotelih do šelesten/a starih (tedaj še
jugoslovanskih) bankovcev v Ljubljani - nato pa v te skoraj dnevniške opise v najboljši
tradiciji francoskega eseja postopoma prično vdirati številni originalni koncepti, ki jih je
Chion prisiljen iznajti, če naj tematizira doslej vse premalo raziskano področje slišnega.
Pričujoči prevod je nastal na osnovi naslednjih fragmentov knjige Le promeneur écoutant:
'Que le son n'est pas substantiel' istr. SO-87): 'Le dedans et le dehors' Istr 91-94): 'Critique
du naturalisme simore' Istr. 94-98): 'Message intangible' (str. 174-179).
ZVOK NI SUBSTANCIALEN
Nekaj let sem živel v tretjem nadstropju hiše nasproti diskoteke. Diskoteka
je bila, kot je pač v navadi, v preurejeni kleti, ki je bila temu ustrezno tudi
zvočno izolirana. Pa vendar ne dovolj, da bi me ob petkih in sobotah
zvečer, včasih pa tudi kak drug dan v tednu, obvarovala pred ritmičnimi
figurami, ki so kot kakšna ponorela in v nedogled ponavljana Morzejeva
abeceda do zgodnjega jutra tolkla: "Bum-huhum-bum-buin.... hum-huhum-
hum-hum...". Ni bilo naglas, komaj bi lahko govoril o zvoku, tudi natančne
višine ni bilo, in pa vedno identičen ritem... Seveda ni šlo za nič drugega
kot za močne frekvence plesnih komadov, ki so prebijali izolacijo lokala,
stropa, ulice, treh nadstropij sten in tal, da bi se prebili do mene. Mene,
nemočnega stanovalca, ki jih zaradi profesionalne deformacije nisem
mogel odmisliti, temveč si nisem mogel kaj, da bi jih ne vlekel na ušesa,
kot bi hotel v njih ujeti tisto glasbeno sporočilo, ki so ga nekje na poti
izgubili.
249
Seveda je bilo peklensko, saj ni bilo nobene melodične in ritmične
modulacije, ki bi vse to podprla in dala tej vztrajni neoblikovani masi
povsem drug pomen.
Vsakdo je kdaj že lahko izkusil kaj podobnega. To je tudi izkustvo
naglušnih, predvsem močno slušno prizadetih. Če vam torej določene
teorije razčlenjujejo zvoke na nizke, visoke in srednje, slehernim od njih
pripisujejo specifične učinke ter kot pravi sladokusci opisujejo resnično
vibracijski del zvoka, namreč ba.se, ki odzvanjajo v trebuhu - tedaj vedite,
da so se zadeve lotili malo preveč zlahka. Zvočni univerzum, reduciran na
base, ki tolčejo po telesu, ni ravno pretirano raznolik. Pa ne zato, ker bi bili
visoki toni sami po sebi kaj bolj plemeniti, tam so pač shranjene bolj
subtilne in najhitrejše infortnacije. Toda tudi če bi obstajala gluhost, ki bi
zvok reducirala na mrežo visokih frekvenc, bi razlika ne bila posebej
velika, saj bi celo v tistih conah, v katerih je zvok zgovornejši, kaj hitro
postal dolgočasen.
Zaradi tega substancializacija zvoka, se pravi poskus, narediti iz zvoka
materijo, ki bi ji lahko pripisali določene lastnosti glede na različne cone
frekvenc (visoki toni imajo tak učinek, nizki pa takšnega), in po katerem
kar pogosto posegajo zdravniki, glasbeni terapevti ali sloviti psihologi, vse
preveč poenostavlja zadevo, da ne rečemo kaj več. Videti je namreč, da v
tej zadevi ne šteje toliko substanca zvoka kot pa njegove tnodulacije,
njegovo utripanje, njegova kinetična krivulja, informacije... Za vse te reči,
ki so določene kot variacije v času in prostoru, lahko sodimo, da jih je
mogoče vsaj delno prenesti tudi v druge čutilne okvire.
Tovrstna trditev seveda vpliva na vprašanje, ali je mogoče opisati
glasbo nekomu, ki je gluh od rojstva. To vprašanje najdemo v samem
osrčju prizora v filmu Rande Haines Otroci manjšega boga (1987), ki je
posvečen gluhim. Morda naš odgovor ne bo čisto tak kot je odgovor, ki ga
ponuja ta izjemen film, posnet po drami Marka Medoffa.
William Hurt igra profesorja za učenje glasu v zavodu za slušno pri-
zadete. V trenutkih sprostitve uživa ob Bachovem Koncertu za violini v
d-molu. obenem pa ga muči dejstvo, da tega univerzuma lepote nc more
posredovati tisti, ki jo ljubi - gluhonememu dekletu, ki jo igra Mariée
Matlin.
Nekega dne se le odloči, da ji bo glasbo skušal opisati z gibi: obrne
roko, kol bi nosil težo nevidne stvari, drugo roko pa iztegne in ukrivi, kot
250
bi plesal. Hkrati ji ves čas govori - .saj zna vendar brati z ustnic -, a
naenkrat zavzdihne in izgubi ves pogum: ne, očitno ne bo šlo.
Prizor je zagotovo ganljiv, pa vendar se mi zdi, da bi lik, če bi vztrajal v
svojih naporih, s katerimi se je približal plesu, ta odlomek Bachovega dela
(gre za osrednji del počasnega stavka, neskončno zibelko, v kateri si dva
instrumenta, kot dve roki Williama Hurta, odgovarjata in ponujata odmeve)
morda vendarle lahko prevedel v koreografijo, saj je že sam po sebi močno
gestualen. Sleherni prepogib glasbe je v tem konkretnem primeru gibanje,
krivulja telesa, ki se igra s težo, se oddalji, znova ujatne ravnotežje itd.
Glede dveh razlivanj ritmičnih vrednosti, drugega vidika partiture, pa je
zadeva še enostavnejša, saj Je ritein eminentno trans-senzoričen, ne pripada
nobenemu čutu posebej. Recimo, da bi za oblino zvoka violin zadoščala
posebna osvetlitev, s katero bi obsijali obraze in telo. Rabili bi nedvomno
veliko časa in truda, a vendarle bi lahko petin.sedemdeset odstotkov te
glasbe gestualno in vizualno prevedli, ne da bi to bilo kakorkoli odvisno
od zvočne substance, ki Jo uteleša.
Rekel bi, da filmskega Junaka zares trpinči nekaj drugega: ne to, da ne
more opisati same glasbe, temveč to, da ne more posredovati občutkov, ki
mu Jih ta glasba prinaša. To seveda ni isto - in na tej točki smo vsi na istem,
najsi smo gluhi, naglušni ali slišoči - in to od trenutka, ko smo - na našo
veliko žalost in radost - ujeti v govorico.
Ker gre še vedno za glasbo, ki je zapisana v notah, bi jo potemtakem
naglušen lahko prebral iz partiture, vendar le pod pogojem, da mu je znano
izkustvo intervalov: da zanj kvinta ali oktava ne predstavljata le nekaj
abstraktnega ali matematičnega, temveč tudi kvalitativno mentalno
reprezentacijo (notranje slišanje, nekoga ki posluša). V resnici Je pomen
tega vprašanja za gluhe ključen, saj gre za vprašanje tonalnega izkustva.
Kaj Je tedaj z glasbo, ki je ne izpisujetno z notami, ki v.sebuje le "hrup",
mase, drgnjenja in krike?
Dovolj nenavadno sicer, a vtis imam, da nič drugače - da Je vse to
morda celo laže prepisati kot tonalno glasbo. Ko v studiju delam s
tovrstnimi zvoki, imam občutek, da velika večina tistega, kar Jih definira,
vibracije in šumenje, napihovanje in piljenje, raskavost in oprijemljivost,
na izmenljiv način govorijo hkrati več čutom. Zato se lahko mirno lotimo
njihovega izražanja z risbo, animiranim filmom ali videom, s subtilnimi
vizualnimi tehnikami, ali pa ga celo preformuliramo s pisavo. Ta
251
"pripoved" seveda tvega, da bo daljša od same zgodbe, in da ne bo oživela
senzacije - bo pa zato omogočila komunikacijo ideje procesa, ki ga ta
glasba razvija, opisa podvigov in padcev, kipenja in razpršitve, strnjenja in
odstopanj.
Opazili ste že. da bolj razširjeni med-čutni koncepciji vida, tipa in sluha
zoperstavljam nad-čutno koncepcijo. Rekel bi, da med-čutno koncepcijo
implicirajo teorije o sinesteziji (slavne baudelairjanske in rimbauldovske
"korespondence"), ki so jih skušali udejaniti glasbeniki, kiparji in režiserji.
Ta teorija, ki jo skušam tod postaviti pod vprašaj, razume čutila kot tiste
organe, od katerih vsak posreduje specifične in ireduktibilne senzacije,
četudi en čut z drugim vežejo punktualne "sorodnosti": zvok oboe je sicer
moder, toda zven oboe ostaja zvočen, modrina pa vizualna. Nad-čutna
perspektiva, podkrepljena z nedavnimi raziskavami o plastičnosti nevron-
skih območij, pa zanika tovrstno neprepustnost senzacij in trdi. da prek
ušesa - čc vzamemo za primer ta organ - preide dobršen odstotek sporočil,
ki niso specifično slišna in bi lahko prešla prek kakšnega drugega kanala,
in da enako velja tudi za vid. tip, itd. Taktilni vtisi (med njimi slavno zrno)
in še posebej ritmični vtisi naj bi se prav tako uvrščali na nad-čutno raven.
Skratka, ne glede na to. po katerem čutu pridejo do nas. kaj hitro prečkajo
čutna vrata, da bi se nemudoma pridružili eni od con tistega, kar poeno-
stavljeno imenujemo možgani. Naši različni čuti. naj jih je pet ali več. so
potemtakem večino časa le kanali, navadne luknje za prehod informacij in
modulacij, ki jih je mogoče kodirati na različne načine. Zato tudi specifična
kvalitativna substanca, ki jo lahko prenese le vsak od čutov - denimo,
barva za vid ali notni intervali za glasbo - predstavlja v njegovi ponudbi
sicer poseben primer, gotovo pomenljiv in središčen, pa vendar minoren
glede na množico v.sega tistega, kar je ta kanal sposoben prenesti.
Čuti bi se torej v skrajnem primeru razlikovali med sabo le po
"impedanci", se pravi, po svoji inerciji in upornosti v prenosu te ogromne
rezerve modulacij in variacij, ki tvorijo naš .senzorij, in pa po svojih
modalnostih sprejema, kar ima resne posledice (pri ljudeh, denimo,
koncentrirano in omejeno naravo vidnega polja). Po drugi strani paje treba
zatrditi, da objektov posameznega čuta - denimo, zvokov za sluh - ni
mogoče reducirati na nekaj homogenega. Kar prihaja po slušnem kanalu, je
pravzaprav vse mogoče: govorica, motorično, plastično, otipljivo (ki se
dotika drugih con telesa), ritmično in slišno, tako da lahko rečemo, da je
252
vsako glasbo vsaj delno mogoče transkribirati. Obenem pa najbolj čista in
najbolj abstraktna glasba že predstavlja konglomerat heterogenih
razsežnosti. V Bachovi fugi, na primer, nimata časovna in ritmična
razsežnost, četudi do popolnosti trans-senzorični in premestljivi, prav
ničesar opraviti, vsaj kar nas zadeva, s predpostavljeno tonalno in harmo-
nično razsežnostjo, specifično za slišno. Vprašanje "Ali je mogoče Bacha
opisati gluhemu?" je tedaj treba zamenjati z drugim vprašanjem: "Kaj
natančno je v Bachovi glasbi tisto, kar bi hoteli predati naprej?"
Gotovo je že jasno, da smo v tej debati natnenoma upognili palico v
nasprotno smer, da bi tako spomnili, da je za nas bolj od rdeče barve ali
note re ter njunih domnevnih učinkov na psiho in telo - vse do danes
pogosto histeriziranih - pometnben lesket njihovih variacij, ki jih je
mogoče kodirati v različnih dimenzijah.
Lotimo se problema "kako opisati glasbo težko slušno prizadetemu" še
z drugega kota. Vprašajmo se, kaj prinaša tistitn, ki dobro slišijo, in še
naprej, kaj bi morda lahko naglušnim vendarle ponudilo nekaj enakovred-
nega.
Najprej je očitno, da glasba v vsakdanu slehernega od nas danes iz-
polnjuje funkcije, ki bi se jih ne mogla lotiti pred obstojem radija, televizije;
in plošč: tako npr. maskira hrup soseščine in v dobrem in slabem izolira
vsiljivca. Skratka, glasbo poslušamo zato, da bi oglušeli za vse drugo.
Drugič: naj gre za direktorja bančne poslovalnice, ki zjutraj posluša
Vivaldija na Radio-Classique, ali pa za najstnika, priklenjenega na svoj
walkman - glasba je za uporabnike postala tok modulirane energije, na
katerega se priklopijo, da bi znova napolnili psihične baterije. Zapovrh seji
uspe še vsiliti realnemu in uporabnemu svetu, ne da bi nas iztrgala iz njega,
ne da bi ga derealizirala. V tem oziru so gluhi danes defavorizirani bolj kot
kdajkoli prej, saj jim v našem svetu vidne sivine oči ne morejo zagotoviti
tega vsakdanjega kruha. Včasih je vsaj noč itnela nekaj opraviti z
živahnostjo in vibracijami, dokler ni utripanje svetlobe sveč zamenjala
fiksna luč električne svetilke. Znano je, da mesto v primerjavi z naravo
ponuja bistveno manj odbleskov in svetlobnih modulacij.
Ker je videti, da je pomembnejši sam fenomen modulacije in njegova
sled kot pa čutna podlaga, ki jo vzame za vektor, si lahko predstavljamo,
da bi v zabavo in za poživitev slušno prizadetih - a tudi tistih, ki dobro
slišijo - ustvarili za vsakdanjik nekakšne modulacije svetlobe, analogne
253
tistim, ki jih ponuja opazovanje reke ali listja v vetru. Zaenkrat poznamo le
tiste najbolj rudimentarne, pa še te so praviloma rezervirane za spektaku-
larne ali praznične priložnosti, bolj hipnotičnega kot oživljajočega značaja:
denimo light show diskotek. Tu so seveda še svetlobni napisi, a so tako
zelo lokalizirani in repetitivni. Lahko bi proizvedli tudi taktilne walkmane
in tako ustvarili modulacije pritiska ali stika s kožo: to sicer že obstaja pod
imenom masaža - a tudi tokrat ne gre toliko za fizično, postvarjeno naravo
prebujenih senzacij kot za humanizirano prefinjenost modulacije gest.
Proteze, naprave, aparati - torej zasilne rešitve? Morda - in dejansko je
eden najbolj bolečih problemov slušno prizadetih prav problem proteze, ki
komplicira njihovo življenje in razkriva njihovo prizadetost. Vprašajmo se
zato, če morda tudi mnogi med tistimi, ki dobro slišijo, ne preživijo prav
zato, ker jim poslušanje glasbe služi kot nevidna akustična proteza.
ZUNAJ IN ZNOTRAJ
"Povej mi. je mar listo, luir proizvede zvok. z.uncij ali znotraj?"
Na to genialno naivno vprašanje naletimo v manj znanem Sofoklovem delu
Vohljači. Vsebina tega komada (satirične drame, ohranjene le v fragmen-
tih) je samo rojstvo glasbenega instrumenta.
V odlomku, iz katerega je zgornji citat, satiri - ta hrupna in zme.šana
kohorta - iščejo Apolonove junice, ki so skrivno.stno izginile, njihovo
pozornost pa pritegne hrup, ki prihaja iz votline: zvok, ki ga opišejo kot
"nenavadnega in vznemirljivega, kakršnega ni še nikoli slišal noben
smrtnik". O zvoku jih kaj hitro pouči nimfa, ki se pojavi iz votline: gre za
zvok glasbila, ki gaje ravnokar iznašel mladi bog Hermes. "V enem dnevu
je iz želvjega oklepa .sam izdelal glasbilo. Z bleščečo veščino je znal mrtvo
žival preleviti v skrinjico, polno ugodja, ki zdaj odmeva po podzemlju. "
Začudenje satirov je prav komično: kako je mogoče iz mrtve živali
izvleči tak glas?
V resnici je pri Sofoklu tako, da sta bili za izdelavo glasbila potrebni -
dve živali! Bog je najprej izvotlil oklep želve, nato paje čezenj napel kožo
ene od ukradenih junic. Od tod zdaj korifejevo vprašanje:
254
"Je mar tisto, kar proizvede zvok, zunaj ali znotraj?".
Tako je pri ljudeh sleherni zvok večno zvezan z vprašanjem o izvoru, ki
mu ga pripisujejo. Če ne dobijo odgovora na to vprašanje, ga ne znajo
kvalificirati. V pričakovanju identifikacije in vizualizacije njegovega
izvora je zvok lire hkrati vse in nič; označuje lahko karkoli in še ni
podvržen estetski sodbi. Za satire je bil kontekst, v katerem so ga najprej
slišali, akuzmatičen (izvor ni viden) in anonimen (ni identificiran), zato je
zanje ta božanski zvok sprva "neobičajen hrup", "gluh hrup", ki bi bil kaj
lahko tako mukanje nenevarne krave kot napoved strašne nevarnosti. Šele
pozneje, ko so že pomirjeni, se prično spraševati, če ne gre morda za
zvočni vtis človeškega glasu. Tisto, kar zvok udomači in počloveči,
potemtakem ne izhaja iz njega samega, temveč iz tistega, kar vanj projici-
ramo.
Za besedo, ki jo prevajalec ponuja kot "hrup", je Sofokles uporabil
samostalnik psophos. Gre za malo znani starogrški izraz, saj ni iz njega nič
izpeljano v naš jezik, pomeni pa "neartikuliran hrup". Če gre verjeti
Baillyju, ga pogosto najdemo zoperstavljenega izrazu phone - "glas" in
širše "zvok" -, z njim pa opisujejo tudi zven soglasnikov ali zvok "črke
sigma". Druge reference napotujejo na rabo p.wphos v zvezi s šumi morja,
padanja kamenja ali drnca konj. Med to terminološko bero, ki smo je
deležni ob odprtju kakega starega slovarja, sem med drugimi izrazi, s
katerimi opisujejo zvok, našel tudi besedo phtegma (ki je v francoščino
prinesla "apopthegme". moder izrek), ki opisuje doneč hrup in artikuliran
zvok, ter boè, krik, rezek in oglušujoč zvok.
V citiranem Sofoklejevem odlomku je isti zvok, ki tako plaši satire,
enkrat p.wphos, drugič phtegma in tretjič phone. Prav ta zadnji samostalnik
se tudi pojavi v bizarnem vprašanju, ki se nekako mimogrede vrine v
izmenjavo odrezavih replik, tako ljubih grškemu gledališču, med korifejem
in nimfo Sileno. Ta dialog bo korak za korakom, kot v ugankarski igrici,
privedel do nikoli izčrpanega prepoznanja izvora zvoka;
"Tilda lid lend la z.voIí - iid miilraj ali od 7.unuj?"
Presenetljiva alternativa. Zakaj pa ne kar kombinacija obojega? In zakaj
se ljudem ne posveti, da zvok proizvedeta vsaj dve reči, ki .se dotakneta,
zavibrirata ali podrgneta; tokrat, denimo, hkrati notranjost, kot nujna
255
praznina, in zunanjost? In zaicaj vsi jeziici tega sveta niso predvideli
ničesar, s čimer bi laže izrekli mnogo-vzročnost zvoka? Tako pač je - in
kar je veljalo v času Sofokia v njegovem jeziku, velja tudi še v Franciji leta
1993, kjer se močneje kot kdajkoli oklepamo postulata o enotnosti vzroka,
kot bi bil to edini način, ki lahko zagotovi enotnost samega zvoka.
Že Denis Vasse je zadevo formuliral v zvezi z glasom (Popek in glas,
Seuil), sam pa sem jo podrobno analiziral v Glasu v filmu: zvok doživljamo
ravno skozi oscilacijo notranjosti in zunanjosti.
Pri Sofoklu bi lahko celo rekli, da imamo opravka z notranjostjo na
kvadrat, saj prihaja zvok glasbila (črev in opne, napete čez nekaj votlega)
iz še večje votlosti, ki prejšnjo presega - namreč iz votline! Iz te votline,
kraja vseh vprašanj v zvezi z izvorom, lahko vznikne karkoli: nimfa, zvok.
glasba, čreda krav ali bog Hermes. Zvok, ki so ga slišali satiri, je bil
potemtakem hkrati zvok votline, zvok želve in zvok kože. Skrb vzbujajoča
zmešnjava, ki jo je vsekakor dobro spraviti v red.
Konec komada je sicer izgubljen, vendar je po vsej verjetnosti pokazal
boga, kako na odru sam igra na svoje glasbilo. Zvok je bil torej udomačen,
"dezakuzmatiziran". Kdo ve, če ni glasbilo tudi to: tisti vzrok, v katerega
hočemo ujeti zvok, kot nekakšen izvor, ki bi bil hkrati enoten in lokalizi-
ran, v katerem pa šc naprej, kot srce. razbija vprašanje: znotraj ali zunaj?
KRITIKA ZVOČNEGA NATURALIZMA
Telefonski klic: možakar se predstavi kot raziskovalec na CNRS. Zbira
prispevke za zbornik besedil o glasu pod pokroviteljstvom eminentnega
lingvista. Manjka mu članek o "zvočnem okolju". Na kaj misli s tem?
"Sinkroniziranje filmov, letališke informacije, sodobna glasba... V bistvu
lahko govorite, o čemerkoli hočete." Dobesedno. Če pričenjam s to zgodbo,
tedaj bi rad zgolj opozoril na raven terminološke zahtevnosti, na katero se
spustijo intelektualci v trenutku, ko prično govoriti o zvoku.
Le omenite zvok. sprožite vprašanje zvočnega med umetniki in kultivi-
ranimi ljudmi - in že se vam bo na glavo vsula prava poplava izgotovljenih
formul: "podoben zvok siromasi sliko", "zrtio zvoka", "zvočna krajina" -
same formule, ki ničesar ne povedo, temveč so kvečjemu izgovor, ki naj
zapolni praznino in prežene tesnobo pred posvečenim objektom: zvokom.
256
Med glavnimi raziskovalci, ki so se v tem stoletju lotevali zarisa
zvočnega vprašanja v zvezi s tehnično revolucijo, najdemo dve slavni
imeni, ki sta skoraj homónima. A ne gre le za homónima, temveč tudi za
simetrična pristopa, četudi ga je eden gnal precej dlje od drugega. Pierre
Schaeffer se je s svojim delom Traite des objets musicaux lotil genialno -
če smemo tako reči - nepopolnega, a strogega poskusa, postulirati zvok v
objekt. Kanadčan Robert Muray Schafer pa je lansiral idejo "zvočne
krajine" (soundscape: neologizem, nastal s spojitvijo besed landscape in
sound). Na eni strani torej Schaefferjev zvočni objekt, inkluziven zvok,
zarisan in osamljen s človeško mislijo; na drugi strani pa, narobe, ideja o
zvočni totaliteti, ki z vseh strani obdaja posameznika. Toda če je Schaeffer
koncept zvočnega objekta (ki bi ga sam raje prekrstil kar v objekt-zvok)
podrobno razdelal in je zato mogoče o njem razpravljati, ostaja ideja
zvočne krajine pri njenem pobudniku iz Vancouvra dovolj primitivna.
Podobno kot izraz "zvočno okolje" ostaja predvsem nekoliko bolj imeniten
način, kako reči "zvoki".
Predvsem izraz "okolje", ko ga apliciramo na zvok, ni nevtralen; s seboj
nosi, implicitno ali ne, celo serijo apriorističnih trditev in zapogibov misli.
Prvič, izraz "okolje" zgošča vzrok in učinek, okolje kot povzročitelja
zvokov in povzročene zvoke, ter tako pomirja nekaj, čemur bi lahko rekli
naturalistični predsodek, ki paje ravno oblika, skozi katero se najpogosteje
izraža odpor mišljenju zvočnega.
Za kaj gre v tem predsodku? Postulira, da določenemu vzroku
"naravno" ustreza zvok in obratno: ter da zvok domnevno enako naravno
ilustrira ta vzrok. V resnici pa le redki zvoki zarisujejo svoj izvor; čc to že
počno, tedaj zelo približno: in če ga že "izdajo", tedaj vse prej kot naravno,
z "izomorfijo", ki je ni moč najti, temveč po zaslugi sorodnosti, ki smo se
jih priučili s pogojnimi refleksi (sinhronost sli.šanega z videnim). Ne
prepoznamo torej toliko izvora zvoka kot prepoznamo tipsko zvočno
formo-materijo, ki jo tnorda z učenjem zvežemo z naravo vzroka.
Naturalistična drža je eminentno lenobna in meri na najenostavnejše,
zato se zadovolji s tem, da predpostavi po en vzrok za vsak zvok in po en
zvok za vsak vzrok. Tako kot krava dela "mu", naj bi vsak fenomen po
svoje mukal - in povsem naravno bi naj bilo, da eden napotuje na drugega.
Preizkusimo to tezo s poskusom: z lesenim kladivom udarimo po leseni
steni, nato pa s klobučevino oblečeno kladivce spustimo na napeto najlon-
257
sko nit. Lahko ste prepričani, da bo vsakdo znal razločiti močno različna
zvoka, ki bosta tako nastala. "Štos" je seveda v tem, da sta tako lesena
stena kot napeta nit dela enega in istega večjega objekta, ki mu pravimo
klavir. Glede na običajne izraze imamo opravka z dvema zvokoma
klavirja, četudi ni med njima nikakršne akustične vezi. Dejansko le eden od
obeh reprezentira klavir pri poslušalcu, le enega bo ta vključil v svoj
S.N.P.Z. (Slovar neposredno prepoznavnih zvokov). Kje je tu "naravna"
relacija?
Terminološki predlog za rešitev te zmešnjave ima - vsaj zdi se mi tako -
daljnosežne teoretske konsekvence: za razlikovanje dveh redov relacije
zvok/vzrok poseže po dveh različnih izrazih. Še naprej bomo rekli: "zvok
klavirja", vendar v strogem pomenu "zvoka, storjenega s klavirjem" (na
vse mogoče načine) - in jasno nam bo, da ta zvok ne nosi nujno s seboj
mentalne predstave svojega izvora; predlagamo pa še "zvok-klavir", ki naj
zariše le tiste med zvoki, storjenimi s klavirjem (ki pa jih je mogoče
ustvariti tudi drugače, denimo z elektronsko sintezo), ki s specifičnim
akustičnim profilom predstavljajo poslušalcu identiteto klavir. Zvok-klavir
in zvok klavirja, zvok-pes in zvok psa: to je seveda le začetek, a nas že ta
vodi bistveno dlje od izraza "zvočno okolje", ki zmeša vse skupaj.
Izraz "zvočno okolje" vsebuje še eno zagato: preprosto pozabi na sub-
jekt, na njegovo mesto poslušalca in na njegovo odgovornost poslušanja.
"Zvočno okolje" sugerira zgolj to, da "so zvoki", da jih je na tisoče in
vsepovsod, naša ušesa pa kvečjemu le še lijaki za njihovo zlivanje.
Četudi je res, da pasivno slišimo veliko reči, je treba opozoriti, da jih
vedno poslušamo le del. Če se pač ne da ne slišati (ker ušesa nimajo ne vek
ne selektivnega okvirja), je vendarle mogoče ne ostati povsem pasiven in
fiksirati kaj od tistega, kar slišimo. Kako? Na dva načina. Ali tako, da gre
za statistično pogost pojav, ki ga lahko opazujemo približno tako kot
opazujemo reko v krajini; ali pa ga preprosto posnamemo in tako fiksiramo
na podlago, nato pa ga za zabavo znova poslušamo.
Nekateri pedagogi radi postrežejo z nasvetom, daje treba iti na ulico in
"napeti ušesa". Tak nasvet je fizično in psihološko nemogoče izpolniti, če
naj ga razumemo kot "ničesar ne selekcionirajte". Le mimogrede omenimo,
da z vidom ni bistveno drugače: nikoli ne moremo naenkrat gledati vsega
tistega, kar zaseda našo mrežnico, saj so čepki in paličice neenakomerno
porazdeljeni.
258
Nekoč sem že omenjal vprašanje točke poslušanja, slišišča: morda s tem
tvegam sprožitev klasičnega očitka o "subjektivnosti" percepcije (v
pomenu: vse je subjektivno, vsakdo sliši, kar hoče)! Nasprotno: tako, kot je
do objektivacije perspektive v Quattrocentu privedla postavitev gledišča
enega gledalca (sledeč dialektiki, ki jo je razkril Erwin Panofsky v delu
Perspektiva in simbolna forma), lahko tudi objektivacija zvoka prične le z
refleksijo vprašanja slišišča.
In končno, tretjič, formula "zvočno okolje" zamolči dejstvo, da je sle-
herni poslušalec tudi potencialni ali dejanski povzročitelj zvokov.
S tem se seveda odpira vprašanje razmerja med povzročanjem in
poslušanjem zvokov - kar je vse prej kot enostaven problem. Izjemno težko
je korektno slišati zvoke, ki jih povzročamo, v trenutku, ko jih realiziramo
namerno (z govorom ali instrumentalno igro) ali nenamerno. Če hočeta
instrumentalist ali pevec izboljšati svojo zvočnost in se ne pustiti zapeljati
vtisom, kijih doživljata ob sami izvedbi, morata nameniti posebno vajo, pri
kateri jima mora pomagati učitelj - ali pa se morata, v skrajnem primeru
samo-poslušati s posredovanjem posnetkov - temu, da razločita uho od
roke ali grla. Tako, denimo, novopečeni glasbeniki, ki forsirajo noto -
izvabijo jo z večjim naporom - to počno v prepričanju, da se bo bolje
prijela. Takšni so učinki kontek.sta, ki mu sam pravim situacija ergo-
posliišatije: zaradi dejstva, da povzročate zvok, tega ne slišite takšnega,
kakršen je, temveč kakor si ga predstavljate, ko ga povzročate.
Danes žal večina glasbene dovzetnosti za nove zvoke vse stavi zgolj na
"početje". Zadovoljni so že s tem, da sodelujoče pripravijo do tega, da
proizvajajo zvoke, vse pa temelji na predpostavki, da jih bodo tisti, ki so jih
povzročili, zagotovo bolje slišali. Natanko obratno je. Če upoštevamo
dejstvo, da slišanje, ki je omejeno'že v startu, opazno omejuje inventivnost,
smo pri začaranem krogu! Čisto mogoče je, da izkušnje zvočnih rajanj, ki
jih predlagajo otrokom in odraslim v okviru teh pedagogij, udeležencem
prinašajo ludistično in mišično ugodje, vendar bodo kaj hitro zacepetali
pred slepo ulico, ki so ji jo izbrali za izhodišče poslušanja. Poslušanje
rezultatov udeležencev ne presega iluzijskega stadija ergo-poslušanja in le
redko doseže kritično zahtevnost. V resnici ni ne neposredno ne naravno
kar tako razločiti poslušanje od početja - mar ni tudi za ločitev dela obeh
rok pri učenju klavirja treba vsaj nekaj vaje?
259
Poslušanje potemtakem ne izhaja naravno iz "početja". Tudi ni vrnitev
k naravni razpoložljivosti, ki bi naj bila izgubljena. Treba ga je znova
iznajti - zato je največje veselje, ki nam ga poslušanje obljublja, šele pred
nami, ne pa za nami.
NEDOTAKLJIVO SPOROČILO
"Ne pišemo si več." Na videz banalna opazka, ki jo mimogrede uvrstimo v
družino podobnih izjav, "ko smo bili mi mladi, smo bili drugačni" ali pa
"oglušeli bodo od svojih vvalkmanov". Toda to opazko lahko mimogrede
dopolnimo: "res je, zato pa si pošiljamo zvočna pisma". Se še spominjate
obotavljivcev, ki jih je na začetku jezilo dejstvo, da morajo odpirati usta, če
se je na drugi strani oglasil telefonski odzivnik? Ti isti so kaj kmalu
obvladali veščino, kako v omejenem času govoriti drugemu, ki sicer ostaja
nem, bo pa zato pozneje prejel posneto sled njihovega klica.
Ideja o snemanju kot vmesni postaji na poti teksta ni nova. Diktafoni so
v obtoku že od začetka stoletja (ena od zaročenk Kafke, Felice Bauer, je
delala v tovarni tovrstnih naprav), vendar je videti, da so jih uporabljali
predvsem profesionalci. Tudi telefonski odzivnik ni tako zelo nov: že v
filmu Roberta Aldricha iz leta 1955, Kiss Me Deadly, vidimo Ralpha
Meekerja uporabiti telefonski odzivnik, ki zgleda kot ogromen magnetofon
na trakove, le da je navpično pritrjen na steno. Pa vendar je v Franciji -
deželi, za katero je znano, da se s telefonijo dolgo časa ni mogla ravno
pohvaliti - šele v zadnjem času odzivnik postal splošno uporaben, k
njegovi demokratizaciji paje bistveno prispevala tehnologija ka.set.
Ko omenjamo odzivnik, praviloma mislimo predvsem na sporočilo
prejemnika, na tisto kratko formulo, ki jo mnogi s pridom izkoriščajo kot
svojevrstno akustično posetnico, ko jo pripravijo, okrasijo in obdajo z
glasbenimi poudarki ali bolj ali manj okusnimi domislicami... Zato ne
preseneča, da je zadeva zaintrigirala tudi skladateljico konkretne glasbe
Michele Bokanowsky, ki je realizirala eno svoje delo zgolj na osnovi
sporočil na odzivniku: Phone Variations.
Če naj bo sporočilo na odzivniku "prebrano", tedaj gaje treba ponovno
aktualizirati, podoživeti trenutek njegovega posnetja. To je nekaj čisto
drugega od pisnega sporočila, četudi se zna z že dolgo časa napovedano
razširitvijo videofona zgoditi, da ga bo nadomestil tekst, izpisan na ekranu.
260
ki bo tako znova našel brezosebno in brezčutno naravo pisnega (razen če
ga ne izpodrine fax).
Če hočete torej danes posneti tistih nekaj zvočnih besed, ki naj sprej-
mejo vaše "korespondente", morate pred mikrofonom strogo izreči "ni me
tukaj" (z rahlim občutkom absurda), barva vašega glasu pa postane
patetični označevalec vaše odsotnosti, stena indiferentnosti, na katero bodo
drug za drugim naletavali vaši korespondcntje. Tedaj boste razumeli, kaj
pomeni "Jaz je drugi" pri Rimbaudu in Lacanu. Ni nemogoče, da bo kak
emotivnejši klicatelj po neštetih klicih, s katerimi se bo spopadal z vašo
napravo, nekega lepega dne zven vašega glasu neposredno zvezal z vašo
oddaljenostjo - in se tedaj, ko vas bo prvič srečal iz oči v oči, vedel, kot bi
bili odsotni. Odzivnik napeljuje k položajem, po katerih bi lahko napisali
novo verzijo Voix humaine à la Cocteau.
In obratno, če nekdo stokrat sliši eno in isto sporočilo, se mu lahko tako
priljubi, kot bi šlo za zvonček na vhodnih vratih...
Pustiti svoj glas kot sled, ki naj pove, da nas ni, daje vtis, kot da smo
doma pustili dvojnika - kar se nam še posebej pogosto zdi, če imamo
katerega od tistega hiperjev, ki nam dovoljujejo pregled sporočil od daleč
(v filmu Briana De Palme Pulsions si nori psihoanalitik, ki ga igra Michael
Calne, na svoj odzivnik sam pošilja sporočila, ki jih po vrnitvi domov
mirno posluša - kot bi šlo za sporočila nekoga drugega).
Pa vendar ne smemo zanemariti tudi vseh tistih spontanih in bežnih
"listkov", ki jih puščajo tisti, ki kličejo. Praviloma gre za sporočila, ki so
namenjena enkratnemu poslušanju, ki pa bi lahko načeloma tvorili pismo
novega žanra, akustični izstrelek. To pismo je enostavno shraniti - za
smešno nizko ceno minute na audio-kaseti -, a ga naslovnik skoraj nikoli
ne shrani, temveč ga praviloma zbriše s tem, ko dopusti, da se čezenj
izpišejo nova sporočila.
Če so torej u.stna pisma minljiva, tedaj temu ni kriva tehnika. Celo s
sedanjim stanjem tehnike lahko mirno računamo na približno dvajsetletno
ohranitev. Še preden rok poteče, lahko posnetke znova prepišemo na
trajnejšo podlago. Gre predvsem za to, daje v zavesti uporabnikov sled na
kaseti namenjena rednemu brisanju, tako kot skrilavec ali tabla. Vse to na
veliko škodo Nacionalnega arhiva, kjer z žalostjo ugotavljajo stisko z
dokumenti o na.šem vsakdanjem življenju: obstaja tveganje, da bo le-to
celo manj znano kot, denimo, življenje v času Seneke ali Plinija mlajšega -
261
če naj naštejemo le dva stara mojstra epistolarne veščine, ki je že dve
tisočletji namenjena temu, da pod svojimi efemernimi površinami
ovekoveči vsakdan.
O pismu lahko govorimo tudi zato, ker glas, ki ga pustimo na odziv-
niku, ni glas običajnega življenja; je poseben glas z namenoma intimnim in
težkim registrom - včasih rahlo pojoč, kot bi hotel pomiriti in tako zakriti
nevtralno in mehanično naravo snemanja. Predvsem pa imajo sporočila na
odzivniku čisto svojo glasbo, posebno skandiranje, cezure, punktuacije,
intonacije s poudarki in spremembe odstavkov v gmoti besedila - skratka,
različne figure dikcije, ki realizirajo časovni razrez, v katerem je čas
govora obdelan kot prostor. Filozof, kakršen jc Jacques Derrida, ki je
kritiziral saussurjevsko lingvistiko, da je zvedla govorico na model
akustičnega kontinuuma, pri tem pa zanemarjala prostorsko razsežnost
pisave, bi se po našem mnenju moral zanimati za "zvočno pismo", to
dvoumno formo kot posledico modernih tehnik: saj se navsezadnje tod na
nenavaden način križajo pisno in ustno, pismo in glas, prostor in čas.
Četudi si le redki prej napišejo sporočilo, ki ga hočejo pustiti na odziv-
niku korespondenta, ga mnogi pripravijo vsaj v glavi; ko pa ga je treba
predati, upoštevajo fikcijo oralne spontanosti - in sc nasproti neizogibnemu
teku traku poigravajo z "živahnimi" intonacijami bolj ali manj
pripravljenega teksta.
Tisti, ki telefonira, ve, da bo v spominu naprave poleg besed pustil tudi
resnični vokalni odtis, ki ga hoče obvladati pred občutji: glas namreč lahko
najbolj zgovorno izda telesno in moralno stanje govorca. Ker klicatelj
svojega poslanega sporočila ne more več zbrisati (ne more delati osnutka
za osnutkom, kot to dopu.šča pisno), ve, da mora improvizirati "digest
podobo", spot, reklamo svoje barve glasu, svojega humorja - kar bo
naprava vse posnela, ne bo pa dovolila možnosti obžalovanja. Tako bo
klicatelj na bolj ali manj odkrit način pričel igrati samega sebe.
Dokaz za to, da je sporočilo, puščeno na odzivniku, zasnovano kot
ustno pismo, je navsezadnje tudi razočaranje, ki ga doživimo tedaj, ko svoj
zvočni spot ponavljamo v glavi - najsi smo si ga zamislili agresivno ali
čustveno, komično ali nevtralno -, v hipu pa, ko bi morali z njim začeti, na
drugi strani nepričakovano naletimo na prisotnega naslovnika.
262
žal to ni pravo pismo, ki bi ga lahko hranili, da mu ga nekoč stisnemo v
denarnico; je le sled v seriji sledi na abstraktni podlagi Ustinga, na katerem
nežnim ljubezenskim izjavam brezčutno sledijo poslovna sporočila.
Pismo na papirju lahko beremo in znova beremo, zvočnega pisma pa se
le redko lotimo znova, napogosteje zaradi nuje (malo razumljivo ali slabo
zabeleženo sporočilo), redkeje pa zaradi sentimentalnih vzrokov. Kajti
tehnični pogoji ponovnega branja so, žal, vse prej kot romantični, hitro
prevrtenje pa drage glasove kaj hitro spremeni v cviljenje razburjenih miši.
Za razliko od pisma na papirju se zvočnega pisma ne da dotakniti.
Pismo na papirju je kot objekt pravzaprav hkrati materialna podlaga in
vsebina - materialna podlaga, ovrednotena s teksturo, s konkretnim
pomenom, ki se dotika štirih od petih čutov: povzroča suh ali svilnat zvok;
lahko se ga dotikamo in ga božamo; ovohavamo, če je odišavljen ali prežet
z vonjavami krajev, od koder prihaja; in končno, vidimo ga - ne le zato, da
ga razvozlamo kot sporočilo, temveč tudi kot površina, ki jo prečijo poteze,
z zrnom, madeži, odsevi... Zvočnega pisma se ne dotikamo, ga ne vidimo
in ga ne vohamo - razen, če ne bodo iznašli parfumirane audio-kasete, ki si
jo bomo dajali na srce.
Tehnični napredek tako korak za korakom predmete nadomešča z
abstraktnimi sledmi, ki delujejo po načelu uni-senzorične ekstrakcije: reči
hočemo, da naša doba, nedvomno naklonjena abstrakciji, umetno izolira
različne senzacije (okus, akustiko, itd.), ki so bile včasih strnjene okrog
objektov. Videti je, kot bi hotela realizirati sen filozofa Condillaca (Traité
des sensations, 1754) o kipu, ki so mu spekulativno po etapah dodajali
posamezne čute.
Zares presenetljivo pa je, da se je kmalu po splošni uveljavitvi
zvočnega pisma v Franciji razvil njegov nasprotnik, ki ni nič manj enkraten
- to je izmenjava po Minitelu. Dejansko gre za dialog v realnem času in "v
živo" - toda brez glasu, saj se besede izpisujejo sem ter tja. Gre torej za
spontan pogovor pod anonimno masko tiskarskih črk. Kar so nekoč
počasneje počeli z Morzejevo abecedo (in s pomočjo koda za razvozlanje),
se tokrat dogaja kar naravnost z besedami.
Z Minitelom hočemo "slišati" glas, ki se skriva za standardiziranimi
črkami; pri odzivniku glas funkcionira kot transporter teksta. V obeh
primerih tehnologija modificira in križa sekularno različen status pisnega
in ustnega.
Prevedel Stoj an Pelko
263
Oddelek za čisto in praktično filozofijo pri NSK
DVE RAZPRAVI IZ KNJIGE
LAIBACH-FREUD
LOGIKA UŽIVANJA
Začnimo s tem, da je zavest samopostavijalec sveta, da je zavedanje -
fichtejevsico rečeno - sploh že svoje lastno dejanje, da je jaz ravno to
postavljanje samo: začnimo s tem, da je Zunaj absolutno samo Znotraj
neskončnega števila v samih sebi zaprtih "monad brez oken". In se
ustavimo na točki, ko .se zavest sama, skušajoča v aktu samonanašanja
postati edino vse, zadobi kot brezno. Začnimo torej s tem, da je prav to
brezno gotovost zavesti ter si mislimo, da je, ko govorimo o njenem
sebienakem, že prej neko Drugo, po katerem ima svojo samogotovost, v
katerem ima bit.
Cogito, Hegel
Če rečemo, daje zavest stvar misli, ki se v subjektu vrši kot cogito, če
se, nas sili vprašanje, čisti mislim v svojem abstraktnem odnosu do samega
sebe, v tej čvrsti samonanašajočosti, zadobi kot bit - tak abstraktni odnos
do samega sebe paje ravno bistvo biti -, če ima mislim že bit, bit paje brez
določil, "je isto kot nič", ni nemara to - nas bi najprej naivno obšlo
sklepanje - po čemer ima cogito sebe samega, svoj trdni temelj, ravno ta
praznina sama?
Toda preenostavno bi bilo celo reči: bit je praznina. To, da ni - kar
določa njeno bistvo - nič drugega kot ona sama, to nereflektirano, ni zgolj
nič. Bitje še vedno "tisto najmanj", zakaj tudi če je isto kot nič, moremo
reči, da ji pripada vsaj to njeno zadnje: daje: kakor je torej prazna, y> vsaj
to njeno bistvo samo, in v katerem je vsak nič že bit.
265
Taka bit pa vstane pred nami v misli. Naenkrat se izkaže nereflektirano
biti za njeno bistvo nično. Zato se vpraševanje ne ustavi: ni zato bit ravno
misel sama? Toda od nekod vemo, med njima obstaja razlika, razlika, po
kateri ni niti bit samo misel niti ni misel zgolj bit, razlika, brez katere bi
bila - če je bit isto kot nič - misel ravno to isto: svoja lastna negacija -
brezdoločilnost, in spet s katero bi bila brez biti sama misel nič, prevara
hudiča - ter bi že na začetni točki lahko rekli: temelj sveta je luknja Zla? Če
se torej v misli postavi bit kot to nedoločeno neposredno, to najmanj, ni
rečeno da bit še vedno ni samo bit, isto kot nič - to razlikovano od bistva.
Pa vendar, kaj je zdaj to, da nam prav bistvo biti priostri oko, da
vidimo, kako nekaj, ki je isto kot nič, ta abstraktni odnos do samega sebe,
sili v svoje Drugo, postane določena bit, kot misel, a ima z njo še vedno
.sebe samega?
To, v katerem je nereflektirano prepuščeno neomejenosti, da je v
svojem istem že tudi reflektirano, da je eno biti razlikovano od svojega
določila, od misli, ter ima isto biti za svoje samo še Drugo - to svoje bistvo,
da je prav to njeno zgolj svoje isto že bistvo, da govorimo potem o
refleksiji, je stvar Temelja. Njegovo je ravno to - nasprotno od prepričanja,
češ lahko se še tako trudite misliti nekaj, kar "obstaja" onkraj biti, ravno ta
bit je tista, ki nas čaka na kraju, kamor pripeljemo "transcendentno",
misleč, da ni tam še nič -, da je sploh bit. da je bit narejena iz nič, in ko je
misel, je bit.
In kaj je ta Temelj, da je gornje možno? Govor o nereflektirani in o
reflektirani biti ter o njuni povezanosti, je možen samo na podlagi nečesa,
kjer mora vsako določanje ali govorjenje o njem, vsako prikazovanje in
refleksija njegovega pojma potekati le iz njega samega. To je absolut, v
katerem vsako njegovo določanje od zunaj propade, zakaj je že določanje
njega samega, se pravi, refleksija o absolutu je tisto, kar je njegova lastna
samodoločitev, kazanje sebe samega. Tako zanj tudi "tisto najmanj", bit, ta
abstraktni odnos do samega sebe. ne velja, zakaj absolut je sicer res tudi
odnos do samega sebe. vendar ni omejen z abstraktnostjo. Ko imamo pred
očmi "bistvo" absoluta, je tudi bit determinanta. Zato če v absolutu vsako
določanje od zunaj propade, se razpusti tudi določenost biti ali refleksija.
"Absolut se potemtakem kaže kot negacija vseh predikatov in kot popolna
praznina." Iz tega pa. ki ni niti bit niti bistvo, in je neomejenost sama, samo
v tem, ki nima nobene določitve in se določa edino po samem sebi, sta bit
266
in bistvo Eno, se izgubita jaz kot bit za sebe, kot zavest, in bit na sebi, za
njuno Enost.
Temelj
Govoritno torej o Temelju, ki se vidi samo sam, in je - da je kot svoja
lastna bit in vedenje v enem - to svoje edino samo; govorimo o tistem, v
katerem je iz njegove nedoločljivosti ter samosti vse določljivo eno. sta
razlika med bitjo in bistvom isto; je v njegovi brezdoločilnosti. tej
neomejenosti, abstraktna mi.sel za .sebe in bit na sebi, ideja in realno kot to
enotenje in enotno samo, in je tako Duh. Govorimo o momentu absolutne
identitete, v katerem je iz njegove določljivosti zgolj po samem sebi Drugo
že on sam, in je Eno ljubezni.
Toda ali smo s tem povedali vse? Nam ne manjka še kaj?
Ta temna, enotna bit, v katere določilu je zanjo vse drugo nič, to
določljivo absolutno samó po sebi samem, to ono samo. je bistveno
uživanje. Samo v njem ljubezen zniči Eno v Drugem za svoj, tega drugega
Enega absolut.
To je pravi Bog. "Zato se lahko izrazi življenje Boga in božansko
spoznanje kot nekakšna igra ljubezni s samo seboj," nam govori Hegel -
ljubezni, ki je uživanje samo'.
¡deja Dobrega
Absolut je izpolnjen, ko postane Drugo njegovo, koje Drugo on že isti
sam. To je bistveno uživanje, ki mu skladno z gornjimi navedbami
pripisujemo samo njemu lastno določitev.
Tako uživanje implicira tudi objektivnost, v kateri je njegov substrat za
subjekta stvar njegove zaznave, njegovega dražljaja. Zato nam ni stvar,
kakor smo jo definirali zgoraj, prezentna drugje kot v ideji, je vsebina
misli.
I
Naj ugotovitev o uživanju kot at)solutni kategoriji ilustriramo s primerom iz
psihoanalitskega izkustva, in sicer z Žižkovo teoretsko izpeljavo primera, ki ga navaja
Freud v svoji Psihnputnlogiji vsalalanjegu življenja.
267
In sedaj, kaj je bistvo ideje? Vzemimo freudovski primer, po katerem
nas sadistično izkustvo uči, da posamezna ugodja ne morejo nikoli
zapolniti in izpolniti tega, kar razumemo pod zadovoljitvijo gonske
zahteve, zaradi česar nas analiza pripelje do lacanovskih pojmov želje in
užitka. Se pravi, če za nobeno od ugodij, ko imamo v mislih uživanje, ne
moremo reči "to je to", marveč nas nasprotno vsako ugodje naravnost žene
naprej, žene naprej v stanja ali dejanja, ki nimajo ničesar skupnega z
nečim, kar nam bi organsko ugajalo, v še take neznosnosti in muke, da bi
dosegli to končno zadovoljitev, skratka da bi dosegli to, "kjer se vse konča
in ni več ničesar drugega, razen njega samega", potem se pojem uživanja v
resnici, ne da bi bila pri tetn zanemarjena njegova čutna stran (le-ta je
ravno to stvarno, v katerem presežni inotnent uživanja potrjuje svoje
neomejeno bistvo), je pojem užitka skladen tudi po tej strani s tistim, kar
razumemo pod klasično platonsko definicijo ideje: nobena empirična stvar
se nikoli v popolnosti ne prilega tistemu, kar razumemo z njo samo, s tem,
kakršna "v resnici" tudi jc, se pravi z njenim bistvom.
V fenomenalnem svetu, v svetu čutne nazornosti, ni ničesar takšnega,
kakršno nam v duhu riše njegov pojem. Ideja smreke ne označuje ne ene
smreke ne vseh smrek, kajti kako naj bi ta beseda označila empirično vse
smreke, saj ne vemo, koliko jih na svetu realno obstaja, niti ene smreke,
zakaj to, kar razumemo pod stnreko, se nam čutno prikazuje na nešteto
različnih načinov, pa vendar vemo, da je to stnreka. Ideja smreke se, če
smo dosledni, razlikuje od smreke, ki jo zaznavamo.
Z uživanjem je nekaj podobnega: je nekaj, kar je samo ugodje zanj
premalo, niti ni isto z neugodjem, čeprav je lahko ob njem zraven, v njem:
je zgolj ono samo.
In če sedaj od tukaj naprej skušamo poiskati enotno podlago mišljenja s
čutnim, jo najdemo ravno v povedanem: Užitek je - če ponovimo - to, v
čemer ni nobene omejitve, je edino njegova bit sama, čista svoboda. Vse,
kar bi se ga hotelo dotakniti, mu narekovati obnašanje, ga določati,
izpolnjevati njegovo vsebino, zanj ne zadostuje. Vendar pa tak kot je, v
nekem neizogibnem smislu, prav spričo svoje absolutne veljave, zadeva,
kakor smo omenili, tudi čutno .samo. Se pravi, ravno v tem njegovem
absolutnem bistvu je zaznava že ideja, prav to, da je njegova zaznava lahko
samo ta absolutna bit, ki je možna edino v ideji, kar bi empirično
pomenilo, da je ideja neomejenega tisto čutno, v katerem se samo razvije
268
do skrajne bolečine, pa ostane še vedno neki preostanek, ali pa tisto skrajno
ugodje, v katerem zaradi njegove narave zahtevamo nekaj, čemur ne more
zadostiti niti ono samo.
Zato lahko to čutno dimenzijo uživanja v luči njegove absolutne narave
razložimo še z drugega vidika umevanja ideje: Če .se že pri Platonu ideja
kot izgled nečesa spremeni v tisto videno, ki empirično ne obstaja: da je
čutni izgled, zaznava nečesa, v bistvu že javljanje neke druge biti, po kateri
ta izgled šele sploh je, da moremo reči, kako je ravno ta izgled, ta zaznava
to, kar daje nečemu bit; .se pravi, če ugotovimo, daje v resnici ravno ideja
to, da nekaj biva, da je ravno ona sama ta "trdna" bit, iz katere sije ven
izgled nečesa - se nam natanko v uživanju ustvarja občutek, ki prikliče
idejo neomejenega, vsepresežnega, se pravi, .se ravno v uživanju skriva
tisto, kar je pri pojmu absolutnega možno samo v ideji, v duhu. Ideja užitka
kot aKsolutnega tako .sovpade z uživanjem samim, in je čutno že ideelno.
Zaznava užitka je tako po njegovem bistvu, ki je njegova bit sama, ta paje
identična z idejo neomejenega, z vrhom, čigar namen je on sam. Še več:
prav to absolutno, ki je možno samo iz tega, kako histvuje užitek sam,
postavlja to idejo; se pravi neomejeno užitka je ravno bistvo ideje. Iz
uživanja samega prihaja torej ta ideja neomejenega, ki se zrcali v misli, je
v besedi, ki reprezentira neskončnost Duha. Zato moremo samo o njem
govoriti kot o tistem resnično Praznem, ki je ta sama nedoločljiva,
vsepredhajajoča in vsepresegajoča, absolutna instanca Teme. Zato ni
čudno, da postavi Platon idejo Dobrega, ki je istovetna s pojmom užitka -
zakaj iz nje prihaja torej to neizmerno, neomejeno in nezmenw -, nad vse
obstoječe, celo nad bit.
Po vsem tem torej vidimo, da se lahko v Temelju spiritualno prevede na
seksualno, in univerzalno je ta spolna ljubezen, v kateri bistvo uživanja
izraža neomejenost in neskončnost samo.
Smrt
Vidimo torej, ta Temelj je ta temna, nekonceptualizirana bit uživanja, in
tako se nam zdi, daje to, kar naj bi skladno z zgoraj povedanim imenovali
univerzum - če je le-ta neskončen -, ravno in samo to iz uživanja samega,
kolikor pa je končen, je njegov Onkraj. Ta je, če ga primerjamo s celoto
bivajočega,   reprezentirano   v   ideji   univerzuma,   pravi   Nič,   čista
269
transcendenca - in ali ni ravno v primerjavi z ljubezensko naslado vse
drugo nič za njen užitek. To je torej tista prava gravitacija. In to je tudi
mesto zemeljske, realne smrti.
Absolutu samemu se torej približamo .šele v uživanju ljubezenske
naslade. Zato razumemo smrt kot moment Temelja, se pravi kot to, v
katerem smo nič za realizacijo bistva uživanja, ki presega vse obstoječe za
svoje sebje samo: ta smrt je - v kvaliteti trpljenja in zla, tema stebroma
vrednima Temelja, tej podobi njegove definicije -, edino kot to, da v
Temelju ves vsemir implodira v Nič za to, daje sam samó svoja bit, daje
On-sam, in je ta ideja Dobrega, ki je večno življenje samo.
Stvar gre takole: Pri obrezovanju nohtov se je analitikova pacientka
ranila v meso, ko se trudila porezali kožico ob nohtni posteljici. To se
zgodilo na prstu, ki nosi poročni prstan, in ravno na njen poročni dan.
Ženska se je urezala na prstancu levice, čeprav se je po takratnem običaju
nosil prstan na desnici. Njen možje doktor prava (v nemščini Doktor der
Rechte - doktor desnice), njeno nagnenje v mladosti pa je veljalo nekemu
zdravniku - "doktorju levice".
Kaj torej ta rana, ta urez pomeni? Pomeni zgo.ščeno nezavedno vednost
mlade dame o tem, da je njen zakon polomija, da izbrani moški ni njena
prava ljubezen. Ta krvava ranica označuje mesto, kjer prebiva njena
nezavedna misel, prava vsebina subjektovega istovetja, to. v čemer se
subjekt resnično vidi pri sebi, a ločeno od svojega jaza, ločeno od tega, kar
on izkuša kot bistvo svoje samoidentitete; ta drobna ranica je natanko to.
da sem tam, kjer me v tnojem samodojemanju ni, da je resnica mojega
samozavedanja zunaj moje zavesti, daje cogito v nezavednem, v Drugem;
da je samozavedanje objekt.
Če pa vemo, da pozna psihoanalitsko izkustvo samo eno substanco, ki
je vzrok, pogoj ter določilo vseh manifestacij in usod psihične strukture,
namreč substanco uživanja, potem bi se nekako gornji sklepi v splošni
funkciji ujemali z Žižkovo interpretacijo: Samo tisto, ki je določljivo edino
po sebi samem, ki je vedno zgolj ono samo, da uveljavi svojo svobodo, se
more kot zavest, kot jaz, postaviti v Drugo, v nezavedno, v objekt, in pri
tem ohraniti svojo sebienakost, čeprav ni več to, kar je bilo kot svoja
prvotna narava, namreč zavest: samo tisto, ki je določljivo po ničemer
zunaj sebe. se more izviti iz nekega določila (ki že ni več Tisto samo),
recimo iz določila zavesti, se skriti v drobno krvavo ranico na prstu, in se iz
270
tam reži zavednemu, češ, domišljaj si, kar hočeš, ker je v meni vse Eno,
moje si, in resnica prebiva tu.
ORGAZEM IN VEČNOST
I
"V psihoanalitični teoriji ne omahujemo v trditvi, da potek duševnih
dogodkov regulira princip ugodja, to pomeni, da jih vedno spodbudi neka
neprijetna napetost ter potem zavzamejo tako smer, da sovpade njihov
končni cilj z zmanjšanjem te napetosti, torej z nekim ogibanjem neugodja
ali proizvodnjo ugodja." Tako samo ugodje enačimo z zmanjševanjem
količine vzdraženja, popuščanjem dražljajske napetosti, neugodje pa z
njenim naraščanjem. Daje torej duševni aparat v stanju ugodja, si prizade-
va obdržati količino vzdraženja čimbolj nizko, in tako definicijo načela
ugodja povezuje Freud s Fechnerjevo težnjo organizma pa stabiliteti, ki
pomeni v končni posledici odsotnost vseh dražljajev. Barbara Low imenuje
to Nirvana princip, ki naj bi bil v službi gona, čigar namen je voditi
nemirnost življenja v mirovanje anorganskega stanja. In če povežemo
načelo ugodja z dražljaji, ki jih ustvarja seksualnost, potem naj bi bila
ravno seksualnost ta, ki reprezentira to težnjo vsega živega k mirovanju
anorganskega sveta.
Toda kakor naj bi kazalo, da je ta sklep v Freudovi metapsihološki
teoriji eden temeljnih, tako nam hkrati njegov avtor vseskozi zatrjuje tudi
drugače: prav seksualni gon naj bi bila tista energetska usmeritev organiz-
ma, ki dela na reprodukciji življenja, se bojuje za njegovo ohranitev, je
njegov vrhovni izraz. Zato nas na začetku že samo občutje, da je taka
ambivalenca vedno sumljiva, sili, da vprašanje, ali se v tem nasprotju, ki se
vleče skozi velik del Freudove teoretske misli, ne kaže nekaj, ki leži v
temelju obeh libidinalnih usmeritev, je obema enotno, nekaj, zaradi cesarje
gon življenja moment istega bistva kakor gon smrti. Skratka, ni morda
videti v tem nasprotju nečesa, kar nas napeljuje k sklepu, da se v gonskih
zahtevah, ki jih reprezentira načelo življenja, že skriva omenjena poslednja
težnja seksualnega, težnja, v polju katere lahko razumemo življenje kot
"samozavedanje" mrtvega, kot zaznavanje sladke privlačnosti smrtnega
stanja.
271
II
272
Iz izkušnje vemo, daje stimulacija nekaterih, ne nujno erogenih točk na
telesu, že na sebi ugodje, medtem ko je draženje določenih mest na telesu
vedno bolečina ali vsaj neugodje ter je samo njegovo popuščanje ugodje.
Celo več, poleg neugodnih napetosti, obstajajo tudi neugodne sprostitve
napetosti in ugodne napetosti. To ve tudi Freud. Pri večini dražljajskih
napetosti nastopi ugodje res .šele ob njihovi sprostitvi, pri njihovem
popuščanju. Toda ko so stitnulacije pri spolni aktivnosti najmočnejše,
četudi so lahko boleče, ustvarjajo ugodje. Napetost, ki nastaja v seksual-
nem procesu, je spremljana z ugodjem, in če se med spolnim aktom pojavi
njena blokada, prctrganje verige dražljajev, nastopi neugodje. Pri seksualni
dejavnosti se torej tenzija, če ni zvezno vzdrževana in stopnjevana, lahko
spremeni v neugodje. Ugodje potemtaketn ni povezano samo z upadanjem
dražljajske napetosti, tnarveč tudi z njenim zviševanjem. Ugodje se ne
pojavi le tedaj, ko neka gonska zahteva - ,se pravi težnja psihičnega
organizma po odvajanju dražljaja - dospe do svoje zadovoljitve, marveč v
določenih primerih naravnost sili v nekaj, kar ustvarja neugodje ali
bolečino.
To pa so že ugotovitve, ko moramo priznati, da itna vladavina ugodja v
sebi še neko drugo, tetnno naravo, naravo, ki ogrinja ugodje v s krv|0
poškropljeni škrlat. "Zato moramo ugotoviti, da je - če določimo razmerje
med ugodjem in neugodjetn, ki je povezano z naraščenjam in popušanjem
dražljajske napetosti - v strogem stnislu netočno govoriti o vladavini
principa ugodja nad potmi duševnih procesov. Če bi taka dominacija
obstajala, bi bila neizmerna večina naših du.ševnih procesov spremljana z
ugodjem ali bi vodila k ugodju, toda splošno izkustvo popolnoma
nasprotuje vsakemu takemu sklepu. Največ kar lahko rečemo, je, da
obstaja v duši močna tendenca k principu ugodja, kateri pa se postavljajo
nasproti določene druge sile ali okoliščine, tako da končni rezultat ne
ustreza vedno tendenci po ugodju."
Pred nami se torej pojavi eksistenca nekega faktorja, ko ugotovimo, da
je v jedru gonske zahteve na delu .še neki drugi tnomemt, ki je ravno tako
moment nekega "dobra" psihičnega organizma, vendar se mehanika
njegovega dražljajskega loka ne končuje pri običajni odvedbi napetosti,
kakor jo reprezentira gornja definicija načela ugodja; opažamo, da v .sami
naravi gonske zahteve, v samem jedru psihične strukture, gospodari še
neka druga logika, ki se je organizem ne more izogniti, čeprav ni to
zmanjševanje količine dražljaja, marveč je lahko celo bolečina, in je
odvajanje vzburjenja vodeno kot neugodje ter je sam cilj dosežen izključno
po poti neugodja. Opraviti imamo torej z nečim, icjer se postavi neugodje v
funkcijo doseganja tistega cilja, ki je identičen s formulo, da se psihični
organizem izogiba neugodja in teži k ugodju, le daje to ugodje sedaj neko
drugačno ugodje, se to ugodje dosega na način, ki je vse prej kot tisti, ki
pomeni popuščanje napetosti.
To pa je mesto, kjer se začenja odstirati skrivnost seksualnosti. Seksu-
alnosti kot substance, ki jo kot simptom pomenljivo ilustrira naslednji
Freudov citat: "Analiza perverzij in psihonevroz nam je pokazala, da ne
izhaja spolno vzburjenje od tako imenovanih spolnih delov samih, marveč
iz vseh telesnih organov."
V mislih imamo torej čisti pojem seksualnosti. Za njegovo izpeljevanje
poiščimo upravičenost v spoznanju, da niti zviševanje dražljajske napetosti
niti njeno zniževanje ne izčrpa tega. kar se skriva v težnji gonske zahteve -
kar nas pri poskusu njene denotacije usmerja k neki obči biti, k nekemu
njenemu vzroku . kakor lahko tudi slutimo iz duha gornjega Freudovega
citata. Skratka, šele iz podlage, ki je strukturirana tako, da je gonska
zadovoljitev vse prej kot ugodje, da sta lahko popuščanje napetosti ali
zviševanje dražljajske napetosti dejavnik spolnega vzburjenja, če tako
določi cilj te zadovoljitve, šele iz tako koncipirane predpostavke spočenja
zadobivati obrise samo bistvo .seksualnosti, za katerega lahko že sedaj brez
nadaljne analize rečemo, da je to gonska zahteva, katere zadovoljitev je
neodvisna od ugodja.
III
Pa vendar: "Vsi smo izkusili, kako je največje ugodje, ki nam je
dostopno, ugodje spolnega akta, povezano s trenutno ekstinkcijo zelo
stopnjevanega draženja." Freud namreč trdi, daje pri orgazmu kot ugodju
najvišje intenzivnosti ustvarjeno zadovoljstvo s popolno sprostitvijo
seksualne substance, kot čista odstranitev dražljajske napetosti. "Je popolno
ugodje zadovoljitve in z njim je napetost libida za določen čas porabljena."
273
Najprej moramo ugotoviti, da kakor je orgazem eksplozija sprostitve, to
bruhanje energije navzven, toda tisti vrh, ki označuje njegov pojem, vendar
ni odsotnost vseh dražljajev. Doživljati orgazem ne pomeni biti v odsot-
nosti vse napetosti, marveč izkušati poseben dražljaj, ki se ne more
primerjati z nobenim drugim. Lahko bi rekli, daje pri orgazmu v nekakšen
izjemno intenziven ščeget ali srbež zamešano nekaj, kar je blizu bolečine,
skelečega zbadanja, vse skupaj pa je en sam obliv najslajše plazme.
Orgazem je sicer res sproščanje napetosti, vendar sproščanje specifičnega
dražljaja. V tem dražljaju, v tej napetosti namreč mora biti nekaj, kar lahko
ustvarja tako kvaliteto sproščanja, da moremo govoriti o vrhunski organski
nasladi.
Šele v točki, ko tenzija doseže vrhunec, nastopi dejanje orgazma, šele
tista, samo orgazmu primerna napetost, ki načeloma - da ustreza temu, kar
naj bi zadovoljilo samo vsebino orgazma - vpreže v to funkcijo sile, katerih
izbor je omejen samo s prosto samovoljo cilja, h kateremu jih vleče, torej
šele tej posledici primerna napetost more povzročiti tako sprostitev, da
govorimo o orgazmičnem zadovoljstvu. Še več, ravno točka, v kateri je
napetost največja, daje tisto kvaliteto občutja, kije orgazmična. Dokler ni
kritična masa orgazma polna, je tudi bolečina samo sredstvo ter se nam
dozdeva - ko poznamo njegovo moč -, da bi bila celo smrt kot popolna
odsotnost vsakega dražljaja - če bi bilo to potrebno - samo v službi njegove
zadobitve.
Kaj nam torej v povezavi s prej povedanim pove orgazem? Ali vidimo
v vrhunski nasladi klimaksa, tega psihoorganskega zadovoljstva par
excellence, tudi navzočnost momenta, ki zanj velja pravilo, po katerem je
finalna gonska zadovoljitev ugodje, ki ne podlega sprostitvi dražljajske
napetosti na sebi, marveč sledi nekemu drugemu cilju? Kje torej vidimo v
orgazmu kot ugodju, za katerega bi bil sposoben marsikdo priznati, da se
"z njim svet konča", navzočnost določene gonske zahteve, ki išče svojo
zadovoljitev v neki od tega ugodja neodvisni biti, za katero lahko rečemo,
da so šele njene sladkosti tiste, ki ustrezajo pravim? Ali lahko torej po
orgazmu, "ki pomete z vsem", ko mislimo na popolno odsotnost dražljajske
napetosti, še vedno govorimo o navzočnosti nečesa, ki mu tudi zbrisanje
vsega libidinalnega v vrhuncu spolne naslade ne more do živega - o
"večnem vzdraženju"? Skratka, ali imamo v primerjavi z močjo orgaz-
mične sprostitve še opraviti z nečim, ki poseka ta vrh sam, da je potem to
274
tisto, kjer se "stvari nehajo", ima od njega neodvisno težnjo, in v katerem je
tudi bolečina samo izraz njegove neomejene samosti ter je to tista občost,
ki nas vseskozi ščipa od spodaj? Z drugimi besedami, ali se gonska zahteva
v orgazmu izčrpa?
Toda če smo se prej spraševali o možnosti temelja, ki ni odvisen od
načela ugodja, kakor ga prikazuje običajna definicija, potem moramo
sedaj, če hočemo obstoj tega temelja tudi dokazati, prav v samem orgazmu
- pri katerem se srečujemo s tako brezobzirnim odločanjem o stvareh kot so
neugodje ali bolečina -, zaznati navzočnost nečesa, ki ga sprostitev vse
dražljajske mase, popolna umiritev ne more zadovoljiti nikoli; se nam mora
prav v samem orgazmu, v tistem, kar je njegova vsebina, iz ozadja pri-
kazati to, ki je obče in brezpogojno, v katerem celo smrt in bolečina
zadobita na smislu, se pravi tisto ono samo, ki ni več orgazem kot organski
akt, vendar pa je gonska zadovoljitev. Gre torej za to. da se ta popolna
umiritev, ta odsotnost vsega dražljajskega, izkaže kot forma nekega stanja,
ki ni smrt kot nič. in v katerem je dokončno zgolj ono .samo. se pravi da je
celo smrt njegov vnanji obraz, in je definitivna zadovoljitev tista edina bit,
ki ostane.
IV
Kaj pa je lahko potemtakem to, za katerega moremo reči, da je na
koncu zgolj ono samo in je samo sebi svoj edini cilj? Kaj je to, ki ga ne
more ustaviti nič, je do tega, ki kleči pred silo neugodja, ravnodušno ter
more biti v njegovi službi tudi popolno zlo. Kaj je torej to. v katerem je
zadovoljitev gonske zahteve onkraj običajnega dražljajskega loka nujnost?
Da more gonska zahteva najti svojo zadovoljitev zunaj organske struk-
ture napetostno-sprostitvenega loka, a se pri tem kaže drailjajska veriga še
kot neki večno tekoči motor zadovoljitve, je možno edino kot sama njena
ideja, dražljaj kot to, kar je možno samo v občem in nujnem logičnega
koncepta, noumenalne Stvari, kot Mi.sel sama. Šele čista ideja gonske
zadovoljitve je torej tista njena realna zadovoljitev - se pravi tista
neskončna bit .sama. Da pa moremo čutiti tako težnjo gonske zahteve, stoji
ta na temelju, kije absolut.
Tako postavljeni pojem orgazma kot dokončne zadovoljitve ni več tisti,
ki bi se ravnal po pravilih, ki jih postavlja organizem, marveč mu jih
275
postavlja ravno ta njegovi temni pralik, ideelna bit, v kateri najdejo zavetje
tudi bolečina, trpljenje in smrt. Zadovoljstvo, ki ga doživljamo v spolnosti,
je tako prav ta nevidni temelj/razlog gonske zahteve, ki nosi v sebi naravo
občega, skratka tisto, kar nas vzburja neodvisno od ugodja, je prav to, kar
je navzoče samo v ideji, v neki neskončni in neomejeni biti. To pomeni, da
moment neugodja pri odvajanju dražljajske napetosti - se pravi, ko moremo
v ideji tistega, kar nam čutno daje orgazem, iti preko njega in prisiliti
dražljajski lok, da tudi v bolečini in zlu ni v nasprotju s samim sabo, da sta
torej bolečina in smrt (kot negacija načela ugodja) v točki najvišjega
ugodja to, kar prekinja njegovo vladavino, in rahljata gonski zahtevi
posteljo njene dokončne zadovoljitve -, postavlja sklep o kraljestvu
nekoga, ki ni omejen z načelom ugodja ter popolno vezanostjo spolnosti
nanj.
Kraj terminalne zadovoljitve je potemtakem za čutno tam, kjer se za
organsko začenja njegova negacija, torej zlo. "večna in neomejena
dražljajska napetost". Da je možna kot orgazem tudi negacija organskega,
torej njegovo zlo, pomeni, da je vrhovna zadovoljitev samo ta neomejena,
večna bit zunaj organskega, kar je v radikalni izpeljavi tudi osnovna ideja
Freudovega Onkraj načela ugodja.
V
Rekli smo, da je dokončna zadovoljitev, zadovoljitev ne glede na
vzroke in posledice, brezpogojno bistvovanje nečesa, ki je neomejena bit
na sebi in za sebe, to pa je zgolj njegova ideja, pojem kot Duh. Taka
zadovoljitev torej govori o nekem drugem ugodju, v katerem je naj-
strašnejše zlo samó označevalec njegovega na sebe se referirajočega, samo
svoj namen posestvujočega bistva, govori o nečem, ki je zgolj ono samo - o
bistvu užitka.
Zato lahko kratko sklenemo: Stvar organskega je, da teži k umiritvi,
stvar užitka pa zahteva svojo neskončnost, in je strukturirana bistveno
sadistično.
276
VI
277
Prav iz tega mesta pa je možna razlaga tudi nekega drugega pojava, ki
enako kot Freudova ugotovitev, da orgazem pogasi vsako težnjo gonske
zahteve - se pravi da se gonska zahteva izčrpa le v popolni sprostitvi
organske seksualne substance -, zaplete in oteži iskanje "zadnje" zadovolji-
tve. In tega mesta je torej možno v skladu z zgoraj povedanim poiskati
rešitev problema, ki govori, da more vse seksualne gonske težnje, ta skrajni
domet organizma v zadovoljevanju svoje sle po ugodju, pogasiti tudi
organska bolezen, trpljenje subjekta, ki ga je zadelo hudo obolenje. In ne
samo izničiti organsko seksualno slo, pri težjih obolenjih zginejo celo
nevrotični simptomi, ki bi lahko po svoji trdoživosti kazali na neki
"onkraj", in seksualni sublimacijski moment, kar bi navajalo na sklep o
zunajorganski substancionalnosti gonskega kot iluziji. Zakaj taka bolezen
more povleči nase vso pozornost psihičnega organizma, katerega edina
naloga in smoter sta sedaj usmerjena v odvajanje tega trpljenja. Vprašanje
se zato glasi: če so vse aktivnosti psihičnega organizma obsedene s to
bolečino in posvečene njenemu odvajanju, ter se na trdih tleh njene
realnosti razblini še tako močna težnja po seksualni aktivnosti ter njeni
zadovoljitvi, ni potemtakem resnični in definitivni nosilec vseh gonskih
zadovoljitev organizem sam ter imamo spet opraviti z zmago organskega
načela ugodja? Se pravi, kje torej vidimo tukaj navzočnost moči gonske
zahteve, "ki traja večno", kije ideelna kategorija, in v kateri sta bolečina in
smrt samo njeni pojavni obliki? Kje je torej v banalni telesni bolečini, ki ni
povezana s seksualno aktivnostjo, in za katero želimo, da bi čimprej
prenehala, navzočnost seksualne gonske zahteve, kakor smo jo definirali
zgoraj?
Edino v pojmu samega absoluta. Tistega, ki smo ga zapisali zgoraj. Ko
smo podvrženi hudemu telesnemu trpljenju ali bolezni, v katerima ne
vidimo nobenega smisla, ter je vse kar si želimo, samo to, da bi bolečina
prenehala, se razreši vprašanje gonske zahteve kot večne biti tako, da se
razume bolečino samo že kot stvar tega absoluta, da je ta "senzorij", v
katerem prijemlje on sam - in v tistem trenutku postane trpljenje smiselno.
Če torej pripoznamo obstoj nekega absoluta, če vzamemo bolečino
dejansko kot njegov moment z določenim namenom, potem je to enako,
kakor da bi zadovoljitev gonske zahteve utemeljevali na ideelni biti. Vsi
poznamo primere iz icrščanstva, ko trpeči daruje svojo bolečino Bogu, ko
prav v svoji bolečini izkazuje ljubezen do Boga - natanko to je logika, v
kateri se bolečina od partikularne, aseksualne funkcije, torej funkcije, ki ni
povezane z neposrednim sadomazohističnim uživanjem, preseli na občo,
seksualno kot substancialno. Se pravi, subjekt lahko še v takem trpljenju,
trpljenju, ki nima neposredne zveze s sadomazohistično praktiko v ožjem
pomenu, uživa, če to bolečino daruje Bogu, če v njej vidi božjo podobo -
trpečega Kristusa. V Bogu tako postane bolečina to, kar prinaša končni cilj
gonske zadovoljitve: Dobro absoluta samega. Zato zadobita gorje in
umiranje, ki ju postavimo v povezavo z Bogom, in sta udeležena na njem,
se pravi udeležena na ideelni kategoriji - o čemer priča omenjeno trpljenje
mučenikov, ki potrpežljivo prenašajo najhujše muke, umiranje svetnikov
ter trpljenje in smrt, za katera krščanska vera uči, da imata svoj smisel v
Bogu -, iste karakteristike, kakor jih ima uživanje: neskončnost gonske
zahteve, neomejena bit, zgolj referirajoča se na samo sebe, kot ona sama, iz
sebe se določujoča.
VII
In sedaj, če se vrnemo na začetek razprave, k zadnjim stavkom razdelka
I, ter na vprašanje, ali se v smrtnem in ljubezenskem gonu ne skriva nekaj
njima skupnega, enotnega, če skušamo pravilno razumeti, kaj smo mislili
pod pojmom življenja kot zaznavanja sladke privlačnosti smrtnega stanja,
se pravi, da ne bi razumeli smrt - kot naravni fenomen - že za tisto Posled-
nje, lahko na podlagi doslej povedanega omenjeno trditev spremenimo v
sledečo: ta zadnja težnja seksualnega je sicer res smrt, vendar ne smrt, ki
naj bi kot naravni fenomen prevladala nad življenjem, bila vedno zmagova-
lec nad njim, marveč kot smrt, ki premaguje naravo kot tako, in je to ta
dokončna zadovoljitev sama, ki je bistveno užitek - ta večna, neskončna
bit.
Peter Mlakar
278
Fons rerum ac verborum memoria digniorum in usum humaniorum
scholarum et studiosae juventutis copiosus et lucuples_
Julian Barnes
SLEPI POTNIK,
Behemote so vtaknili v podpalubje skupaj z nosorogi, povodnimi konji in
sloni, da bi jim rabili za balast. Pametna odločitev, nedvomno, a predsta-
vljajte si ves tisti smrad. In vrh tega ni bilo nikogar, ki bi kidal govno.
Možje so bili preobremenjeni s krmljenjem, njihove ženske, ki so, prekaje-
ne v tistih plamenečih jezikih smradu, nedvomno prav tako zaudarjale kot
mi, pa so bile za kaj takega daleč prekrhke. Če se je torej že kdaj kidalo,
potem smo morali kidati kar sami. Vsakih nekaj mesecev so z vitlom odvili
tisto debelo loputo na krmi in spustili noter ptice čistilke. Najprej so torej
morali spustiti ven smrad (zato se za delo ob vitlu prostovoljcev ni ravno
trlo); potem je šest ali osem manj izbirčnih ptic kako minuto previdno
obletavalo odprtino in se šele nato spustilo vanjo. Ne vem več, kako
natanko se jim je reklo - pravzaprav je en par izmed njih že med izumrlimi
- a najbrž vam je jasno, za kakšno sorto je šlo. Ste že videli zevajoče
povodne konje in drobne, živahne ptičke, ki so jim kljuvali med čekani
kakor kakšni od dela obsedeni zobni higieniki? No, predstavljajte si nekaj
takšnega, le da bolj množičnega in bolj umazanega. Zase bi težko rekel, da
sem studljiv, a celo mene je stresalo ob pogledu na prizor v podpalubju - na
nekakšen odtočni kanal, kjer se je dala manikirati vrsta mežikajočih
pošasti.
Na ladji je vladala stroga disciplina: to moram še posebej poudariti. Vse
kaj drugega torej kot prizori z lesenih otroških pobarvank, s katerimi ste se
morda igrali kot otrok - vsi tisti srečni parčki, ki veselo strmijo čez ograjo
iz udobja svojih skrbno poštrgljanih jasli... In ne predstavljajte si
nekakšnega križarjenja po Sredozemlju, na katerem smo se, odeti v večerne
toalete, prepuščali sanjarijam ob ruleti; na ladji so edinole pingvini nosili
frake. Zapomnite si: to je bilo dolgo in nevarno potovanje - nevarno kljub
temu, da so bila nekatera pravila določena vnaprej. Zapomnite si tudi, da
smo imeli na krovu celotno živalstvo - in ali bi vi geparda namestili za
279
vsega skok stran od antilope? Nekateri varnostni ukrepi so bili zato
neizbežni, in uporabljali smo ključavnice z dvojnim zatičem, inšpicirali
staje in izvajali policijsko uro. Žal pa niti tako ni šlo brez kazni in samic.
Nekoga na samem vrhu je obsedlo zbiranje informacij; in nekateri izmed
potnikov so privolili v delo vohljača. Udinjanje oblastem se je občasno, to
je žal treba povedati, silno razpaslo. Potemtakem vse prej kot nekakšen
naravni rezervat, tale naša barka; včasih je bila bolj podobna plavajoči
jetnišnici.
Vsak bo seveda imel povedati nekoliko drugačno storijo. Vaša vrsta
rada ponavlja svojo različico, ki tudi dvomljivce .še zmeraj očara, živali pa
imajo svojo zbirko sentimentalnih mitov. A to menda ne bo zamajalo
Ladje, ali ne? Saj zdaj vsi do zadnjega veljajo za junake in lahko prav vsak
izmed njih ponosno sledi svojemu rodovniku prav tja do Ladje. Bili so
namreč izbrani, vzdržali so, preživeli so: kaj je bolj naravnega zanje, kot da
zleščijo nerodne dogodljaje in se tu in tam zatečejo po pomoč k izgubi
spomina. A zame vsi ti zadržki ne veljajo. Jaz nikoli nisem bil izbran.
Pravzaprav sem bil. tako kot še nekatere druge vrste, prav izrecno
neizbran. Bil sem slepi potnik; in sem prav tako preživel; pobegnil .sem
(priti ven ni bilo nič lažje kot priti noter) in se veselo razplodil. Nekoliko
sem odmaknjen od preostale živalske družbe, ki se še vedno zbira na svojih
nostalgičnih shodih; obstaja celo Klub jezdecev valov, v katerem se zbirajo
tiste vrste, ki jih nikoli ni mučila morska bolezen. Ko se spominjam
Potovanja, me nanj ne veže noben občutek dolžnosti in hvaležnost mi prav
nič ne maže leč z vazelino. Mojemu poročilu lahko torej mirno zaupate.
Najbrž se vam je že posvetilo, da "Ladja" ni bila ena sama ladja. Tako
smo poimenovali celo flotiljo (težko si je namreč predstavljati, kako bi
stlačili celotno živalstvo v tristo vatlov dolgo reč). Daje deževalo štiridest
dni in štirideset noči?
Dajte no. seveda ne: to bi bilo komaj kaj huj.šega kot običajno angleško
poletje. Ne, deževalo kako poldrugo leto, kolikor vem. In da je vodovje
ostalo na kopnem sto petdeset dni? Dodajte k temu še toliko, da bo zneslo
kake štiri leta, pa bo. In tako naprej. Glede datumov je vaša vrsta že od
nekdaj brezupen primer. To bi pripisal vaši staromodni obsedenosti z
mnogokratniki števila sedem.
V začetku je Ladjo sestavljalo osem plovil: Noetova galeja, ki je za
seboj vlačila ladjo z živežem, potem štiri malce manjše barkače, ki je vsaki
280
poveljeval eden izmed Noetovih sinov, za njimi, v varni razdalji (družina je
bila namreč vraževerna zastran bolezni) pa še bolniška ladja. Osmo plovilo,
dokaj tajinslveno, pa je bila nekakšna presunljivo majhna šalupa, zdolž
krme vsa okrancijana z izrezljano sandalovino. ki se je petolizniško držala
zadka Hamove barke. Če si pri.šel v zavetrje, so te včasih poščegetale po
nosu čudne vonjave, in tu in tatn, ob nočeh, ko se je ujma unesla, si lahko
slišal z nje živahno godbo in vreščav krohot - presenetljive glasove za nas,
ki smo živeli v prepričanju, da so bile vse žene vseh Noetovih sinov varno
spravljene na svojih ladjah. Ta dišavna, krohotava barčica pa ni bila bogve
kako trdna: potopil jo je o priliki nenaden sunek vetra, in Ham je bil še
nekaj tednov po tistem ves mrk.
Naslednja, ki smo jo zgubili, je bila ladja z zalogami, zgodilo pa seje to
neke noči brez zvezd, ko se je veter polegel in so se ogledniki nalezli
dremavice. Zjutraj je bilo vse. kar se je vleklo za poveljniško ladjo, samo
še kos debele ladijske vrvi, ki jo je preglodalo nekaj, kar je imelo ostre
sekalce in se je znalo oprijemati mokrih vrvi. Zastran tega so se, verjemite
mi, vse vprek in na vso moč drug drugega obtoževali: ob tej priložnosti se
je pravzaprav tudi prvikrat zgodilo, da je kaka živalska vrsta letela čez
palubo. Nedolgo zatem pa se je zgubila še bolniška ladja. Razširile so se
govorice, da sta bila dogodka med seboj povezana in da seje bila Hamova
žena - kiji tudi sicer malce več vedrine ne bi škodilo - v maščevanju znesla
nad živalmi. Očitno je namreč bilo, da se je s plavajočo kaščo vred
potopilo tudi njeno življenjsko delo, to je izvezene odeje. A dokazano
nikoli ni bilo nič.
Od vseh katastrof pa je bila daleč najhujša zguba Varadija. Za Hama,
Sema in za onega tretjega, čigar ime se začenja na j, najbrž veste; ne pa
tudi za Varadija, ali pač? Ta je bil namreč najmlajši in najmočnejši izmed
Noetovih sinov - zaradi česar v družini seveda ni bil med najbolj prilju-
bljenimi. Vrh tega je imel tudi stnisel za humor - ali pa se je vsaj precej
smejal, kar je ponavadi že samo po sebi dovoljšen dokaz za pripadnost vaši
vrsti. Ja, Varadi je bil zmeraj dobre volje. Videvali smo ga, kako je
prešerno koračil po poveljniškem mostu s papagajem na vsaki rami. In
štirinožce je ljubeznivo tleskal po zadnji plati, da so se mu oglašali z
odobravajočim kruljenjem. Pravili pa so tudi. daje režitn na njegovi ladji
precej bolj človeški kot na drugih. In glej: nekega jutra, ko smo se prebu-
dili, Varadijeve ladje ni bilo več na spregled, z njo vred pa tudi petine
281
živalstva ne. Simurg bi vam bil. kolikor vem, s svojo srebrno glavo in
pavjim repom nedvomno všeč; toda ptica, ki je gnezdila na drevesu
spoznanja, ni bila nič bolj varna pred valovi kot progasti voluhar. Varadi-
jevi starejši bratje so za nesrečo krivili slabo navigacijo; rekli so, da je
Varadi vse preveč časa zabil za bratenje z zvermi; namignili so celo, da ga
je nemara Bog kaznoval za nekakšen neznaten prestopek, ki ga je zagrešil
kot otrok pri petinosemdesetih letih. Toda naj je že bila resnica Varadije-
vega izginotja takšna ali drugačna, ta nesreča je bila nedvomno huda
izguba za vašo vrsto. Njegovi geni bi vam bili namreč precej v pomoč.Kar
se nas tiče, seje vsa zadeva s Potovanjem začela, ko so nas povabili, naj se
na ta in ta dan zglasimo na tem in tem kraju. Takrat smo prvič slišali za
načrt. O političnem ozadju nismo vedeli ničesar. Dejstvo, da seje Bog jezil
na svoje lastno stvarstvo, je bilo za nas nekaj novega; v vse skupaj smo se
torej zapletli povsem ponevedoma. Nas krivda nikakor ni mogla zadevati
(saj menda ne verjamete resno tisti storiji o kači? - sloje zgolj za Adamovo
antipropagando), in vendar so bile posledice za nas enako resne: vse
živalske vrste naj bi bile zbrisane, razen enega para od vsake, in ta par je
bil poslan na odprto morje pod poveljstvom stare mrhe s pivskimi tego-
bami, ki je lezel že tja v svoje sedmo stoletje.
Beseda je bila torej oznanjena; značilno pa je, da nam niso povedali
resnice. Ste si morda predstavljali, da so v bližini Noetove palače (o, še
malo ni bil siromak, tale Noe) kakor nalašč živeli primerki od vsake
živalske vrste na zemlji? Dajte no! Še malo ne; zadevo so morali oglaševati
in potem izbrati najboljši par izmed tistih, ki so se prišli predstavit. In ker
niso hoteli sprožiti vesoljne panike, so oglaševali tekmovanje v dvojicah -
nekakšno kombinacijo lepotnega tekmovanja in kviza - in rekli kandida-
tom, naj se tega in tega meseca zglasijo pri Noetovih vratih. Lahko si
predstavljate, v čem so bile težave. Prvič, nima ravno vsakdo tekmovalne
žilice, in tako so se nemara prijavili le največji stremuhi. Živali, ki niso bile
dovolj prebrisane, da bi znale brati med vrsticami, so se zmrdovale, češ kaj
bi s tem "razkošnim nagradnim križarjenjem za dvoje, vsi stroški plačani",
hvala lepa! Noe in njegovo osebje vrh tega niso upoštevali dejstva, da
nekatere vrste ob določenem času leta prezimujejo; če pustimo ob strani še
očitnejše dejstvo, da nekatere živali potujejo počasneje od drugih. Bil je
recimo neki lenivec še posebej lagodne nravi - čudovito bitje, osebno lahko
jamčim zanj - ki ni prilezel dlje kot do znožja svojega drevesa, ko ga je
282
zbrisal veliki val božjega maščevanja. In kako pravite temu - naravna
selekcija? Jaz bi temu rekel nestrokovnost.
Priprave, po pravici povedano, so bile popolna polomija. Noe je z
gradnjo ladij zamujal (in nič boljše ni bilo, ko so obrtniki ugotovili, da na
ladjah ni dovolj ležišč, da bi tudi sami lahko odpluli z njimi), nasledek tega
paje bil, daje bilo izbiri živali posvečeno premalo pozornosti. Pokimali so
kar prvemu kolikor toliko norinalnemu paru, ki .se je priglasil - in to je bila
vsa metodologija; za pedigre so se komaj kaj menili. In seveda, čeprav so
rekli, da bodo od vsake vrste vzeli po dva, .se je nazadnje izkazalo... da so
nekatere živali na potovanju kratko in malo nezaželjene. To je veljalo tudi
za nas; in zato smo se morali na ladjo vtihotapiti kot slepi potniki. In
ničkoliko živali, ki so se povsem upravičeno sklicevale na posebnost svoje
vrste, je bilo zavrnjenih. Ne, že imamo dva izmed vas, so jih zavračali. No,
pa kaj, če imaš tistih nekaj več obročev na repu ali pa tiste kocinaste čope
po hrbtenici? Va.s- že imamo. Žal mi je.
Med živalmi so bili čudoviti primerki, ki so prišli brez družice in ki so
morali zato ostati na kopnem; bili so pari, ki se niso hoteli ločiti od svojih
otrok in so rajši skupaj umrli; ni se manjkalo niti zdravniških pregledov,
često surovih in vsiljivih; in zrak zunaj Noetove ograde je vso noč težko
žehtel od stokanja zavrnjenih. Si lahko predstavljate, kakšno je bilo
razpoloženje, ko so se končno raznesle novice o tem, čemu so nas
pravzaprav pozvali na to skrivnostno tekmovanje? Bilo je precej ljubo-
sumja in raznih grdobij, lahko si mislite. Nekatere izmed plemenitejših vrst
so kratko malo odkorakale proč v gozd, saj jitn je bilo pod častjo, da bi
prežive pod tako žaljivimi pogoji, ki sta jim jih ponudila Bog in Noe. in so
se rajši odločile za iztrebljenje v valovju. Na račun ribje padla marsikatera
pikra in nevošljiva; dvoživke so se začele na lepem nositi hudo visoko;
ptice pa so se urile, kako bi lahko čim dlje ostajale v zraku. Tu in tam smo
videli kako vrsto opic, ki si je kar sama skušala zgraditi nekaj splavu
podobnega. Nekega tedna je v Ogradi izbranih izbruhnila tajinstvena
zastrupitev s hrano, in za nekatere manj odporne vrste seje moral selekcij-
ski postopek ponoviti.
Včasih je Noeta in njegove sinove popadla pravcata histerija. Da to ne
ustreza zgodbi, ki jo poznate vi? Od nekdaj vas prepričujejo, daje bil Noe
moder, pravičen in bogaboječ mož, jaz pa vam ga meni nič tebi nič opišem
kot starega rogovileža, ki je imel težave s pitjem? Ampak, saj ta dva
283
pogleda nista povsem nezdružljiva. Recimo takole: Noe je bil res pre-
cejšnja baraba, toda videti hi morali šele druge. Prav nič nas ni presenetilo,
da jc Bog sklenil z gobo pobrisati tablo; čudilo nas je le, da se je namenil
sploh karkoli ohraniti od vrste, ki svojemu stvarniku ni bila ravno v ponos.
Včasih je bil Noe na robu živčnega zloma. Gradnja Ladje je zamujala,
obrtnike je bilo treba bičati, na stotine prestra.šcnih živali je bivakiralo blizu
njegove palače in nihče ni vedel, kdaj pravzaprav bo prišlo deževje. Bog
mu niti tega datuma ni hotel izdati. Vsako jutro smo pogledovali po
oblakih in se spraševali, ali bo deževje prineslo od zahoda, kakor ponavadi,
ali pa bo Bog poslal svoj posebni naliv iz kakšne nenavadne smeri. In čim
gostejši so bili oblaki, tem več je bilo možnosti za upor. Nekateri izmed
zavrnjenih so hoteli prevzeti poveljstvo nad Ladjo in .se tako rešiti, drugi pa
so jo hoteli kar podreti. Živali, nagnjenje k razmišljanju, so se začele
zavzemati za selekcijska načela, ki bi temeljila bolj na velikosti oziroma
uporabnosti živali, ne pa zgolj na številu, a Noe je oholo zavrnil vsakršno
pogajanje. Bilje pač mož s svojimi teorijicami, in tujih ni maral.
Ko seje gradnja flotilje približala kraju, je bilo treba straziti dan in noč.
Od vsepovsod so se skušali na črno vkrcati nanjo. Nekega dne so zalotili
nekega rokodelca, ki si je skušal med spodnjim gredjem ladje z živežem
izvotliti skrivališče. In bilo je nekaj patetičnih prizorov: mlad los, obešen z
ograje Semove barke, ptice, ki so strmoglavljale v varovalno mrežo, in
tako naprej. Slepe potnike, ki so jih zasledili, so pri priči usmrtili; a te javne
predstave niso mogle ustrahovati obupancev. Naša vrsta, to s ponosom
povem, seje vkrcala brez podkupovanja ali nasilja; res paje, da nismo tako
opazni kot mlad los. Kako nam je torej uspelo? Imeli smo daljnovidnega
prednika. Medtem ko so Noe in njegovi sinovi grobo preiskovali živali, ki
so se valile gor po mostičku, potiskali raskave dlani v sumljivo košata runa
in izvajali ene od prvih in najbolj nehigieničnih pregledov prostate, smo
bili mi že zdavnaj zunaj njihovega dogleda in na varno spravljeni v svojih
zakotjih. Na varno nas je bil odnesel eden izmed ladijskih tesarjev, in še
sanjalo se mu ni, kaj počne.
Dva dni je veter pihal z vseh strani naenkrat; in potem je začelo
deževati. Voda se je v potokih zlivala iz čemernega neba, da bi sprala
umazanijo s sprijenega sveta. Debele kaplje so .se kakor golobja jajca
razletavala na krovu. Izbrane predstavnike vsake vrste so iz Ograde
izbranih preselili na njihovo ladjo: prizor je spominjal na obvezno ma-
284
sovno poroko. Potem so privili lopute na krovu, in vsi smo .se začeli
privajati na temo, jetništvo in smrad. Sprva se za to niti nismo kaj prida
menili: preveč smo bili iz sebe, ker nam je uspelo. Dežje lil in lil ter sem in
tja prešel v točo in klopotal po deskah. Včasih smo od zunaj zaslišali grom,
pogostoma pa tožbe zapuščenih živali. Sčasoma je bilo teh krikov čedalje
manj, in vedeli smo, daje vodovje začelo naraščati.
Naposled je prišel dan, po katerem smo tako koprneli. Sprva smo mi-
slili, da gre za kak poblaznel napad zadnjih še preostalih debelokožcev. ki
so skušali vdreti v Ladjo ali pa jo vsaj prevrniti. Toda ne, le ladja se je
nagnila nastran, ko jo je voda začela dvigovati z opornic. To je bil vrhunec
Potovanja, če mene vprašate; to je bilo še takrat, ko sta bratstvo med
živalmi in hvaležnost do človeka tekla kot vino pri Noetovi mizi. Pozneje...
ampak mogoče so bile živali že od vsega začetka naivne, da so zaupale
Noetu in njegovemu Bogu.
Razlogov za zaskrbljenost je bilo dovolj, že preden je vodovje naraslo.
Vem, da vaša vrsta zviška gleda na naš svet, saj ga ima za surovega,
kanibalskega in potuhnjenega (čeravno bi si lahko priznali, da nas to
kvečjemu zbližuje, ne pa ločuje). Toda med nami je že od nekdaj vladal čut
za enakost. Že res, da smo se jedli med sabo in tako naprej; slabotnejše
vrste so še predobro vedele, kaj jih čaka, če so prekrižale pot večjim in
lačnim. A to smo pač sprejemali kot nekaj samo po sebi umevnega. Žival,
ki je lahko pokončala drugo, že samo spričo tega dejstva ni veljala za
večvredno; kvečjemu za nevarnejšo. Mogoče vam gre takšno pojmovanje
težje v glavo, a med nami je vladalo tnedsebojno spoštovanje. Če si pojedel
drugo žival, je zaradi tega še nisi zaničeval; in če si bil žrtev sam, jedci v
tvojih očeh - ali v očeh tvoje družine - niso prav nič zrasli.
Noe - oziroma Noetov Bog - paje vse to postavil na glavo. Če ste padli
vi, smo padli tudi mi. Ampak nas so v ta Padec potisnili. To smo prvič
opazili tedaj, ko so odbirali živali za Ogrado izbranih. Vse tisto o dvojicah
iz vsake vrste je držalo (in v vsem skupaj je bil nekakšen osnovni smisel);
ampak s tem zadeva še ni bila vkraju. V Ogradi smo začeli opažati, da
nekaterih vrst niso skrčili na par, ampak zgolj ne sedmerico (spet ta
obsedenost s sedmico). Sprva smo mislili, da je dodatnih pet mogoče za
rezervo, za primer, da bi izbrani parček zbolel. Potem pa se nam je
polagoma začelo svitati. Noe - oziroma Noetov Bog - je bil namreč sklenil.
285
da sta dva razreda živali: čisti in nečisti. Čiste živali so na Ladjo hodile v
sedmero, nečiste pa v dvoje.
Takšna božja delitvena živalska politika je, kot si lahko mislite, zbujala
globoko ogorčenje. Še celo čiste živali je sprva vse skupaj spravljalo v
zadrego: vedele so namreč, da nimajo prav nobenih zaslug za takšno
posebno zaščitništvo. Čeprav je bila ta "čistost" nekam dvoličen blagoslov.
Biti "čist" je namreč pomenilo, da te lahko pojedo. Od sedmih živali, ki so
jih sprejeli na krov, je bila petim usojena ladijska kuhinja. Dokaj
nenavaden način počastitve torej. V tolažbo jim je bilo edinole dejstvo, da
se bodo lahko do dne obrednega zakola vozile na najboljših oddelkih.
Včasih sem lahko ugledal tudi smešno plat položaja in si dal duška s
smehom izobčenca. Med vrstami, ki so se resno jemale, pa je prihajalo do
izbruhov najraznovrstnejšega ljubosumja. Prašiču je bilo vseeno, saj ni bil
družbeno ambiciozne narave, nekatere druge živali pa so pojem nečistosti
imele za osebno žalitev. In povedati je treba, da je bilo v sistemu - vsaj v
takšnem, kot ga je Noe razumel - najti bore malo smisla. Kaj pa je tako
posebnega na parkljastih prežvekovavcih, si se spraševal. Zakaj naj bi bila
kamela in zajec drugorazredni živali? Zakaj naj bi ribe delili na tiste z
luskami in na one brez njih? Labod, pelikan, čaplja, smrdokavra: ali niso to
eni izmed najimenitnejših predstavnikov živalstva? In vendar jim niso
podelili odličja čistosti. Zakaj seje bilo treba .spravljati na miši in kuščarje -
ki imajo, kot si lahko mislite, že tako in tako dovolj svojih težav - in jim še
bolj spodkopavati samozavest? Ko bi vsaj lahko v vsem skupaj videli kak
odsev logike; ko bi nam bil vsaj Noe malce bolje pojasnil stvari. Storil pa
ni nič drugega, kot daje slepo ubogal. Noe. kot vam kar naprej dopovedu-
jejo, je bil hudo bogaboječ mož; to je bilo, glede na božjo čud, od njega še
najpametneje. In vendar, ko bi slišali ihtenje školjke, turobno in zbegano
tožbo jastoga, ko bi videli bridko osramočenost štorklje, tedaj bi razumeli,
da med nami nikoli več ne bo tako, kot je bilo.
In potem je bila še neka težavica. Po nekakšnem nesrečnem naključju je
naši vrsti uspelo pretihotapiti na krov sedem članov. Ne le torej da smo bili
slepi potniki (kar seje nekaterim zamerilo), ne le da smo bili nečisti (spričo
česar so nas nekateri že začenjali gledati zviška), za nameček smo še
oponašali tiste čiste in zakonite vrste, posnemajoč njihovo sveto število.
Zato smo kar brž sklenili, da bomo lagali, koliko nas je, in nikoli se nismo
286
vsi hkrati prikazali na istem mestu. Kmalu smo odkrili, na katerih delih
ladje smo bili dobrodošli in katerih naj se ogibamo.
Kakor torej vidite, je bila odprava že od vsega začetka podobna
nekakšnemu klavrnemu sprevodu. Nekateri med nami so žalovali za
tistimi, ki smo jih morali zapustiti, drugim .seje zameril njihov manjvredni
položaj, spet druge pa je, čeravno so bili v čislih spričo svojega naziva
čistosti, upravičeno skrbelo zastran pečice. In da bi bila mera polna, je bila
tu še Noetova družina.
Ne vem, kako bi vam to kar najrahločutneje povedal, ampak Noe ni bil
ne vem kako prikupen mož. Vem, daje ta označba nekam kočljiva, .saj vsi
izhajate iz njega, ampak kaj hočemo, takšna je pač bila ta reč. Bil je pošast,
napihnjen patriarh, ki je pol dne zabil za to, da je klečeplazil pred svojim
Bogom, drugega pol pa za to, da se je znašal nad nami. Imel je tisti svoj
krepelec iz gofrovine, s katerim je... no ja, nekatere živali imajo še dan-
današnji kolobarje od njega. Neverjetno, kaj vse lahko stori strah. Slišal
sem, da se utegnejo predstavnikom vaše vrste, če se na smrt prestrašijo, v
vsega nekaj urah pobeliti lasje. Na Ladji pa so bile posledice strahu še bolj
očitne. Med nami, recimo, je bil par kuščarjev, ki je že ob samem zvoku
bližajočih se Noetovih gofrovinastih sandal, ki so klopotale dol po stopni-
cah, dejansko zamenjal barvo. Na svoje oči sem ju videl: njuna koža je
zgubila svoj naravni odtenek in se zlila z ozadjem. Noe je ob njuni staji
malce zastal, za kak hip ugibal, kako da je njuna staja prazna, potem pa
odštorkljal naprej. In ko so njegovi koraki zamrli, sta prestrašena plazilca
polagoma spet dobila svojo običajno barvo. V popotopnih letih se je ta
umetelnost izkazala za nadvse koristno zvijačo; toda vse se je začelo kot
kronična reakcija na "Admirala".
Pri severnih jelenih je bila stvar bolj zapletena. Vedno so bili živčni, pa
ne le iz strahu pred Noetom; šlo je za nekaj globljega. Veste, da imamo
nekatere živali sposobnost jasnovidnosti? To se je posrečilo opaziti celo
vam, po vseh teh tisočletjih, kolikor vam že razkazujemo svoje navade.
"Aha, poglej," rečete, "krave na polju so posedle, se pravi, da bo deževalo."
Seveda je vse skupaj precej bolj pretanjeno, še sanja se vam ne kako, in
seveda gre za vse kaj drugega kot za to, da bi vam služile za poceni
vremenske vetrnice. Skratka... severne jelene je mučilo nekaj globljega kot
noetofobija, nekaj bolj nenavadnega kot nevihtni živci, nekaj... dolgo-
ročnega. Znojili so se v svojih stajah, v obdobjih soparne vročine so živčno
287
rezgetali, zaganjali so se v gofrovinaste ograde, ko ni pretila nobena očitna
nevarnost - se pravi nič takega, kar bi se kasneje izkazalo za nevarnost - in
kadar je bil Noe, za njegove pojme, primerno zadržanega vedenja. Toda
jeleni so nekaj slutili. In slutili so nekaj, o čemer tedaj nismo vedeli nič.
Kakor da bi nam dopovedovali, češ, pa menda ne mislite, da je to že
najhujše? Nikar se tako ne zanašajte na to. Toda karkoli je že bilo, celo
jeleni niso natanko vedeli, za kaj gre. Nekaj daljnjega, velikega... nekaj iz
daljne prihodnosti.
Druge nas je. iz razumljivih razlogov, precej bolj zanimala bližnja pri-
hodnost. Z bolnimi živalmi, na primer, so vedno surovo ravnali. To ni
bolniška ladja, nas Je nenehno svarila gospoda; bolezen tu nima kaj iskati,
še manj namišljena. Kar pa je bilo vse prej kot pravično in stvarno. Seveda
nihče ni bil tako neumen, da bi se razglašal za bolnega. Malce garij, pa so
te že postavili na stran, še preden si utegnil stegniti jezik za pregled. In kaj,
mislite, se je tedaj zgodilo z vašo boljšo polovico? Za kakšno rabo pa naj
bo petdeset odstotkov rodovitnega para? Noe pa je bil vse prej kot
sentimentalnež, ki bi spodbujal užaloščenega partnerja, nad v miru odzivi
toliko let, kolikor mu jih Jc narava odmerila.
Ali če povem drugače; kaj, hudiča, pa mislite, da so Noe in njegova
družina na Ladji jedli? Jedli so nas. Jasno. Hočem reči, čc se dandanašnji
razgledate po živalstvu - saj menda ne mislite, daje to vse, kar je kdaj bilo,
ali kako? Vse polno živali, ki so si bolj ali manj podobne, potem pa na
lepem vrzel in spet cel kup živali, ki so si bolj ali manj podobne? Vem, da
imate nekaj teorij, ki vse skupaj nekako pojasnjujejo - nekaj v zvezi z
odvisnostjo od okolja in s podedovanimi spretnostmi ali kaj vem kaj - toda
tiste nenavadne preskoke v pahljači stvarstva se da precej preprosteje
pojasniti. Petino živalskih vrst je zalilo skupaj z Varadijem, kar pa se
preostalih pogrešanih tiče, jih je pojedla Noetova drhal. Resno. Med nami
je bil recimo par arktičnih deževnikov - nebeško lepih ptičev. Ko sta se
vkrcala, sta imela marogasto, modrikasto-rjavo perje. Po nekaj mesecih sta
se začela goliti. To je bilo zanju povsem običajno. Ko jima je poletno perje
odpadlo, se jima je spodaj pokazalo bleščeče belo zimsko pokrivalo.
Seveda nismo pluli po arktičnih vodah, zato je bilo to s tehničnega vidika
nepotrebno; ampak, saj ne moreš ustaviti Narave, ali ne? No, tudi Noeta ni
bilo mogoče ustaviti. Kakor hitro je videl, da se deževnika belita, je sklenil,
da sta zbolela, in v nežni očetovski skrbi za zdravje preostale posadke ju je
288
dal skuhati, skupaj s ščepcem morske zelenjave. Bil je v mnogih pogledih
nevednež, vsekakor pa v.se prej kot ornitolog. Sestavili smo nekakšno
peticijo in mu v njej pojasnili to in ono v zvezi z goljenjem in kar je še
takšnih reči. Nazadnje je stvari vendarle sprejel na znanje. Ampak
arktičnega deževnika ni bilo več.
Seveda to še ni bilo vse. Kar se Noeta in njegove familije tiče, smo bili
zgolj nekakšna plavajoča samopostrežna restavracija. Tako čisti kot nečisti
so jim na Ladji prišli prav; najprej južina, potem pobožnosti, to je bilo
pravilo. In ne morete si predstavljati, za kakšno bogastvo divjega življenja
vas je prikrajšal Noe - pravzaprav pa si lahko predstavljate, kajti natanko to
počnete: predstavljate si ga v domišljiji. Za vse tiste mitske zveri, ki so si
jih izsanjali vaši pesniki v preteklih stoletjih, najbrž menite, da so bile
bodisi vedeee izmišljene ali paje šlo samo za panične opise živali, ki so jih
po preobilnem lovksem obedu bežno videli v gozdu, ali ne? Bojim se, daje
razlaga preprostejša: Noe in njegovo pleme jih je imelo za norca. Na
začetku Potovanja, kot sem že rekel, je bil v naši ogradi par behemotov.
Sam jih nisem bogve koliko videl, a slišal sem, da sta bila veličastni
zverini. Toda na družinskem posvetu je Ham, Sem ali pa tisti, čigar ime se
začenja na J, po vsem sodeč izrazil mnenje, da ob slonu in povodnem
konju ne potrebuješ še behemota; in vrh tega - da bi to mnenje podprlo še
praktično načelo - na dveh tako obilnih mrhovinah bi se lahko Noetova
družina redila cele mesece.
Seveda se stvar ni obnesla. Že po nekaj tednih so padle prve pritožbe
nad tem, da je behemot vsak dan za večerjo, zato so - zgolj zavoljo
pestrosti jedilnika - žrtvovali nekaj drugih vrst. Tu in tam je dal kdo vedeti,
da ga gloda slaba vest zastran gomače gospodarnosti, a povem vam: ob
koncu potovanja je ostalo še precej nasoljenega behemota.
Salamandru se je godilo enako. Se pravi, pravemu, zaresnemu sala-
mandru, ne pa tisti komaj kaj zanimivi živali, ki jo še zmeraj tako imenu-
jete; naš salamander je namreč živel v ognju. Bil je edinstvena žival, tu ni
kaj; in vendar je Ham ali Sem ali tisti drugi kar naprej dokazoval, daje za
leseno ladjo prehudo tveganje, in tako so morali oditi oba salamandra in
obe ognjišči, v katerih sta prebivala. Oditi je moral tudi karbunkel, in sicer
samo zaradi neke bedaste storije, ki jo je Hamova žena slišala o njem,
namreč, da v lobanji skriva dragocen dragulj. Tale Hamova žena je bila
namreč precej gizdave sorte. Zgrabili so torej enega karbunkla in mu
289
odrobili glavo; razčesnili so mu lobanjo in seveda ničesar niso našli.
Mogoče pa dragulji rasejo samo v glavah .samic, se jc nato domislila
Hamova žena. In so odprli še drugega, bera paje bila enaka kot pri prvem.
Tole, kar imam povedati zdajle, vam bom povedal nekam nerad; in
vendar mislim, da je treba izreči. Včasih se nam je dozdevalo, da je za
vsem tem nenehnim klanjem nekak.šen sistem. Seveda jc bilo precej več
eksperimentiranja, kot je bilo z vidika prehranjevanja potrebno - precej
precej več. In za nameček so imele nekatere živalske vrste, ki so jih zaklali,
le malo užitnega na sebi. Se več. galebi so včasih pripovedovali, da so
videli, kako so s krme odmetavali mrhovino, ki se je je na kosteh držalo še
več kot preveč mesa. Začeli smo torej sumiti, da Noe in njegovo pleme
nekaterih živali kratko malo nc prenašajo, samo zato, ker so pač to, kar so.
Bazilisk, recimo, je zelo zgodaj letel čez krov. Že res, da ni bil bogve kako
prijeten na pogled, a v dolžnost si štejem zabeležiti, da je bilo pod tistimi
luskinami bore malo mesovja in da ptič takrat nikakor ni bil bolan.
In res, ko smo se po tem dogodku ozrli na vse skup, smo zasledili
nekakšen vzorec, in ta vzorec .se je začel prav z baziliskom. Seveda nikoli
niste nobenega videli. Toda če ga opišem kot štirinožnega petelina s kačjim
repom in rečem, da ni nič kaj prijazno gledal in daje izvalil nakazno jajce,
za katerega je potem zaposlil krastačo, da ga je dolegla, vam bo jasno, da
ni bil najbolj očarljiva žival na Ladji. In vendar je imel svoje pravice kakor
vsakdo drug. ali ne? Po bazilisku je bil na vrsti grifón; po grifonu sfinga;
po sfingi krilati konj. Ste mogoče mislili, da so bile vse te zveri zgolj
pisane izmišljije? Kje pa! In ali vidite, kaj so imele skupnega? Vse so bile
križanci. Mislimo, daje bil Sem tisti - ali paje bil nemara kar Noe .sam - ki
si je zapičil v glavo čistost vrst. Zanj to seveda ni veljalo, in kot smo pravili
drug drugemu, samo Noeta in njegovo ženo ti je bilo treba pogledati, ali pa
njune tri sinove in njihove tri žene, pa ti je bilo Jasno, v kakšno genetsko
godljo se bo izrodilo človeštvo. Zakaj so potem postali tako občutljivi na
mešance?
Najbolj žalosten paje bil primer s samorogom. Ta zadeva nas je potrla
za cele mesece. Seveda so se takoj, kakor vedno, raznesle razne umazane
govorice - da je Hamova žena rabila njegov rog za nečedne namene -
spremljala pa Jih je običajna klevetniška kampanja glede njegovega
značaja, ki so jo sprožile oblasti; a to nam Je vse skupaj samo šc huje
priskutilo. Neizpodbitno dejstvo je, da je bil Noe ljubosumen; samoroga
290
smo vsi občudovali, in tega ni mogel prenesti. Noe - čemu le vam ne bi
odkril resnice? - je bil jeznorit. smrdljiv, nezanesljiv, zavisten in straho-
pezdljiv človek. Še mornar ni bil prida: kadar .seje morje razbesnelo, seje
zavlekel v svojo kajuto, se vrgel na svojo gofrovinasto posteljo in jo
zapustil samo za toliko, daje izbruhal želodčno vsebino v svoj gofrovinasti
umivalnik; tiste stnrdljive hlape si lahko vohal čez vso palubo. Samorog pa
je bil, nasprotno, močan, pošten, neustrašen, brezhibno negovan in
pomorščak, ki ni vedel, kaj je morska bolezen. Nekoč seje Hamova žena v
viharju opotekla k ograji in žeje kazalo, da po padla čez krov.
Samorog - ki je spričo splošne priljubljenosti užival posebne privilegije
in se je lahko sprehajal po palubi - je odgalopiral k njej, zabodel rog skozi
njen plašč in ga pribil na pod. In kaj je dobil v zahvalo za svoje junaštvo?
To, da so ga Noetovi na neko splavno nedeljo poveznili v kozico. To vam
lahko jatTtčim. Osebno .sem govoril s poštnitn sokolom, ki je dostavil še
topel lonec na Semovo barko.
Ni mi treba verjeti, jasno; toda kaj o tem pravijo vaši lastni arhivi?
Vzemimo samo storijo o Noetovi nagoti - se spotnnite? Zgodilo pa se je to
po izkrcanju. Noe je bil takrat seveda .še bolj zadovoljen s sabo kot dotlej -
rešil je človeštvo, zagotovil si je potomstvo za svojo dinastijo, Bog mu je
dal formalno zavezo - in sklenil je, da bo kar se da lagodno preživel
zadnjih tristo petdeset let svojega življenja. Ustanovil je vas (ki ji vi pravite
Arguri), nižje na gorskem pobočju, in preživljal dneve tako, da si je zase
iztnišljeval nova odličja in okrasja: Sveti Vitez Viharnik. Veliki Poglavar
vetrov in tako naprej. Vaše sveto spisje vas uči, daje na svojem posestvu
zasadil vinograd. Ha! Še tak trdobučnež bo zlahka spregledal ta nedolžni
evfemizem: vseskozi je bil pijan ko čep. Neke noči, po še po.sebej naporni
pijanki, se mu je posrečilo le še sleči se, potem pa se je zvrnil po tleh
spalnice - nič neobičajnega. Ravno takrat so mimo njegovega "šotora" (za
njihove palače so še vedno uporabljali stari, sentimentalni puščavski izraz)
prišli Ham in njegova brata, pa so zavili vanj pogledat, ali si ni njihov
alkoholični oče kaj naredil. Ham je vstopil v spalnico in... noja, pogled na
nagega, debelih šeststo petdeset let starega dedca, ležečega na tleh in na
smrt pijanega, ni ravno prelesten. Ham je .storil, kar .sta velevali spodobnost
in sinovska dolžnost: ukazal je bratoma, naj očeta pokrijeta. V znak
spoštovanja - čeravno je običaj že tedaj prihajal iz rabe - sta Sem in tisti
tretji, čigar ime se začenja na J, v sobo vstopila ritenski in nekako jima je
291
uspelo, da sta ga spravila v posteljo, ne da bi jima pogled ušel na rodilne
organe, ob katerih vaš rod bogve zakaj toliko zardeva. Skratka, pobožno in
nasploh častivredno dejanje, boste rekli. In kaj je storil Noe, ko se je
prebudil z enim izmed tistih kljuvajočih, mladovinskih mačkov? Preklel je
sina, ki ga je našel, in izdal odlok, po katerem so vsi Hamovi otroci morali
služiti v družinah bratov, ki sta ritensko stopila v njegovo spalnico. Kje je
tu smisel? Že vidim, kako si to razlagate: razsodnost mu je vzela pijača,
zato ga moramo pomilovati, ne pa obsojati. Noja, mogoče. Omenil pa bi še
tole: mi smo ga poznali že na Ladji.
Bil je stasit možakar, tale Noe - velik nekako tako kot gorila, čeravno se
tu vsaka podobnost konča. Kapitan flotilje - nekje sredi Potovanja se je
povišal v admirala - je bil star, zanikrn stvor, nemarnih gibov in malo-
brižen do osebne čistoče. Niti tega ni znal, da bi mu dlaka poganjala - razen
okrog obraza - ostale dele telesa pa si je pokrival s kožami drugih vrst.
Postavite ga zraven gorile, pa vam bo precej jasno, katero bitje prekaša
drugo: tisto z očarljivimi gibi, s silno močjo in z nagonom po trebljenju uši.
Na Ladji smo si nenehno razbijali glavo z uganko, kako da je Bog za
svojega varovanca izmed vseh dosti bolj zaslužnih kandidatov izbral ravno
človeka. Druge vrste bi mu bile neprimerno bolj zveste. Če bi izbral gorilo,
bi ne bilo niti za pol toliko nepokorščine, se mi zdi - predvsem pa tudi
nobene potrebe za Potop.
In kako je ta tip smrdel... Mokro krzno, s katerim je poraslo bitje, ki se
ponaša s svojo negovanostjo, je eno; premočena, od soli strjena kožu-
hovina, ki nemarno visi z vratu zanemarjenega bitja, kateremu pravzaprav
sploh ne pripada, paje čisto nekaj drugega. Tudi ko so prišli mirnejši časi,
se stari Noe menda nikakor ni hotel posušiti (poročam pač to, kar so pove-
dali ptiči, in ptičem se lahko zaupa). Vlago in nevihto je vlačil s seboj
naokoli kot kakšno slabo vest ali kot obljubo še slabšega vremena.
Na Potovanju pa so nate prežale še druge nevarnosti, ne le ta, da te
bodo predelali v južino. Vzemimo za primer našo vrsto. Potem ko smo se
vkrcali in srečno odrinili, smo si bili še kar všeč. To pa je bilo, da ne bo
nesporazuma, v tistih davnih dneh, ko še ni bilo sledu o imenitnih injekcij-
skih brizgalkah, napolnjenih z raztopino karbolne kisline in alkohola, pa o
kreozotu in kovinskih naftanatih, pa o pentaklorfenolu in benzenu, in o
paradiklorbenzenu in ortodiklorobenzenu. K sreči nismo naleteli na
družino clerid, ali na črve pediculoide, ali na parazitske ose iz družine
292
braconid. Toda kljub temu smo imeli sovražnika, in sicer neverjetno
potrpežljivega: čas. Kaj če je bil čas tisti, ki je od nas terjal neizogibne
spremembe?
Bil nam je kot nekakšno resno opozorilo, tisti dan, ko smo videli, da se
čas in narava dogajata našemu bratrancu, xestohium rufo-villosum imeno-
vanemu. To je povzročilo dokajšnjo paniko. Bilo je že proti koncu Poto-
vanja, v mirnejših časih, ko smo samo še odsedali dneve in čakali na božjo
voljo. Sredi noči, potem ko se je na Ladji vse umirilo in potihnilo in ko je
bila tišina tako nenavadno globoka, da so vse živali nehote otrpnile in ji
prisluhnile ter jo tako samo še poglobile, smo na svojo osuplost zaslišali
tiktakanje xestobiuma rufo-villosuma. Štiri ali pet ostrik klikov, nato
premor, in potem oddaljen odgovor. Mi, ponižni, neopazni, prezrti, vendar
razumni anohii domestici nismo mogli verjeti svojim ušesom. Da jajčece
postane ličinka, ličinka buba in buba žuželka, je železen zakon našega
sveta: zabubljenje samo po sebi ni prav nič graje vredno. Toda da bodo
naši bratranci, ki so se preobrazili v odrasle, za to, da bi oglaševali svoje
ljubavne namene, od vseh trenutkov, kar jih je, izbrali prav tega, je bilo
naravnost neverjetno. Bili smo tu, sredi pogubnega morja, vsak dan znova
nam je grozilo dokončno iztrebljenje, za xsestobie rufo-villosume paje bilo
edino, s čimer so si belili glave, seks. Najbrž je šlo za nekakšen nevrotski
odziv na strah pred poginom ali kaj takšnega. Ampak kljub vsemu...
Eden izmed Noetovih sinov je prišel pogledat, odkod ves ta hrup,
medtem ko so naši bedasti bratranci, brezupno vdani svoji erotični pro-
pagandi, nabijali s čeljustmi ob stene svojih jazbin. K sreči "admiralov"
potomec ni kaj dosti vedel o živalstvu, ki jim je bilo zaupano, in je imel
tisto šifrirano klikanje za pokljanje ladijskega tramovja. Kmalu se je spet
vzdignil veter, in xestobii rufo-villosi so se lahko varno zmenili za svoje
randevuje. Toda posledica vse zadeve je bila, da smo drugi postali precej
bolj previdni. Anobii domestici so s sedmimi glasovi proti enemu odločili,
da se bomo zabubljevali šele po Izkrcanju.
Povedati je treba, da se Noe kot mornar ni kaj prida izkazal, pa najsi je
sijalo sonce ali deževalo. Izbran je bil zaradi svojega pobožnjaštva, ne pa
navigacijskih spretnosti. V nevihtah je bil prava beda, pa tudi na mirnem
morju ni kaj dosti bolj blestel. In kako naj bi jaz o tem presojal? Vidite,
spet poročam samo tisto, kar so povedale ptice - ptice, ki lahko po cele
tedne ostajajo v zraku, ptice, ki znajo najti pot z enega konca planeta na
293
drugega, z navigacijskim sistemom, ki je popolnejši od vseh. ki jih je
izumila vaša vrsta. In prav ptice so povedale, da Noe ni imel pojma, kaj
počne - samo gobezdanjc in molitev sta ga bila.
Sploh pa njegovo delo ni bilo bogve kako težavno, ali ne? Med vihar-
jem je moral preživeti tako, da je bežal iz najhujše ujme; in v lepem
vremenu je moral poskrbeti za to, da nismo zašli z začrtane poti tako zelo,
da bi se izkrcali v kakšni nenaseljeni Sahari. Najboljše, kar lahko o Noetu
rečemo, je, daje preživel ujmo (četudi se mu skoraj ni bilo treba meniti za
čeri in obale, kar mu je vse skupaj precej olajšalo) in da se potem, ko je
vodovje kočno upadlo, nismo pomotoma znašli sredi kakšnega velikanske-
ga oceana. Če bi se še to zgodilo, pojma nimam, koliko časa hi še preživeli
na morju.
Ptice so Noetu seveda ponudile svoje znanje - a bil je preponosen. Dal
jim je samo nekaj preprostih izvidniških nalog - da so prežale na razne
trombe in vrtince - za njihove resnične spretnosti pa se ni menil. Vrh tega
jih je nekaj vrst poslal v smrt, ker jim je v najhujšem viharju velel, naj
gredo na vrh, čeravno niso bile za to ustrezno opremljene. Ko jc Noe poslal
tisto žvrgolečo gos v devet boforov (vreščanje te ptice je šlo zares na živce,
še posebej, če si hotel zaspati), se je namesto nje prostovoljno javil
viharniški strakoš. Toda njegova ponudba je bila zavrnjena - in to je bil
tudi konec žvrgoleče gosi.
Že prav, že prav, Noe je imel tudi svoje vrline. Že to, da je znal
preživeti - pa ne mislim le na Potovanje. Razvozlal je recimo skrivnost
dolgega življenja, ki pa je vaša vrsta ni ohranila. Vsekakor pa je bil
neprijeten možakar. Ste vedeli, daje nekoč dal vleči osla pod gredljem? Je
to v vaših arhivih? Bilo je leta drugega, ko so se pravila nekoliko ublažila
in so se izbrani potniki smeli mešati med sabo. No, in Noe je zalotil osla, ki
seje ravno nakanil zavihteti na kobilo. To gaje zares razkačilo in besno je
odlomastil proč, trobeč nekaj o tem, da takšna združitev ne more dati nič
dobrega - kar je lepo potrjevalo našo teorijo o njegovi grozi pred križanjem
vrst - nazadnje pa pribil, da bo dal svarilen zgled. In so živali zvezali
kopita, jo vrgli čez krov in jo v razbesnelem morjuzvlekli pod gredelj in na
oni stran ven. Večina nas je njegovo ravnanje pripisala .seksualni
nevoščljivosti, kaj pa drugega. Pri vsem tem paje bilo še najboljše to, kako
je osel vse skupaj prenesel. Ti tipčki .se zares spoznajo na vzdržljivost! Ko
so ga potegnili čez ograjo, je bil v strahotnem stanju. Njegova uboga stara
294
uhlja sta bila kakor dva šopa muljaste morske trave, rep pa kakor kos
namočetie vrvi, in nekaj drugih živali, ki že dotlej niso bile preveč
mahnjene na Noeta, ga je obstopilo in mislim, da je bila koza tista, ki ga
narahlo sunila v bok, da bi videla, ali je še živ - osel pa je odprl eno oko, z
njim obletel krog zaskrbljenih gobcev in rekel: "Zdaj vem, kako je, če si
tjulenj." Ni slabo glede na okoliščine, kaj? Toda vedeti morate, da je le
malo manjkalo, pa bi bili zgubili še eno živalsko vrsto.
Sicer pa mislim, da Noe ni bil prav za vse kriv. Hočem reči, tisti njegov
Bog Je bil zares nekam težaški idol. Noe se sploh ni upal ničesar lotiti, ne
da bi se najprej vprašal, kaj neki si bo o tem mislil On. To pa ni ničemur
podobno. Nenehno se ozirati čez ramo in iskati odobravanje - to kratko
tnalo ni odraslo, ali ne? In Noe se seveda ni mogel zgovarjati na mladost;
bil Je star že čez šeststo let, kakor to pač računa vaša vrsta. In od
šeststoletnika bi človek pričakoval nekaj umske gibkosti, nekaj zmožnosti,
da ugleda obe plati vprašanja. Nič od tega. Vzemite samo gradnjo Ladje.
Kaj naredi? Zgradi jo iz gofrovine. Gofrovine? Celo Sem Je temu naspro-
toval, ampak ne. tako je hotel On in tako Je moralo biti. Dejstvo, da v
bližini ni bilo najti kaj prida gofrovega lesa. Je bilo potisnjeno na stranski
tir. Držal se je pač napotkov svojega idola; toda četudi: kdorkoli se vsaj
malo spozna na les - in jaz o teh zadevah že lahko govorim kolikor toliko
poznavalsko - bi mu lahko povedal, da bi se vsaj dva ducata lesov za te
namene obneslo enako dobro, če že ne bolje; in povrh vsega Je že sama
zamisel, izdelati vse ladijske dele iz ene same vrste lesa. povsem bedasta.
Gradivo moraš pač izbirati glede na nalogo, ki mu Je namenjena; to ve
vsakdo. Noja, tak je bil pač tisti vaš stari Noe - nobene živahnosti v glavi...
zmeraj videl samo eno plat stvari. Kopalniška oprema iz gofrovine - kdo Je
že videl kaj takega?
In vse to zaradi tistega njegovega idola, kot sem že rekel.
Kaj si bo Bog mislil? Zmeraj Je valjal to vprašanje na ustnicah.
Bilo Je nekaj zloveščega na tej njegovi predanosti Bogu, srh zbuja-
jočega, če veste, kaj mislim. Po drugi strani paje seveda prav dobro vedel,
kje mu je najbolje postlano; in če si takole izbran za varovanca in edinega
preživelca in vrh tega veš, da bo tvoj rod edini, ki bo naselil zemljo, potem
najbrž ni čudno, da se ti glava nenehno čez ramo ozira, ali ne? Kar se
njegovih sinov tiče - Hama, Sema in še onega tretjega, čigar ime se začenja
295
na J - to prav gotovo ni ne vem kaico dobro vplivalo na njihov ego. Takole
šopiriti se gor in dol po krovu kot kakšna kraljevska familija...
Vidite, rad bi, da bi si bili glede nečesa na jasnem. Tale zadeva z Ladjo.
Najbrž še vedno mislite, da je bil Noe, ne glede na v.se njegove hibe,
nekakšen zgodnji konservator, da je zbiral živali, ker ni hotel, da bi
izumrle, ker ne bi prenesel, da bi nikdar več ne mogel ugledati žirafe,
skratka, da je to delal za nas. Resnica je bila daleč od tega. Zbral nas je
zato, ker mu je tako naročil njegov idol, nekaj pa tudi iz svojih sebičnih
nagibov, celo cinizma. Hotel je namreč imeti kaj za pod zob, potem ko bi se
Povodenj unesla. Za večino povrtnin, verjemite mi, je bilo pet let in pol
pod vodo dovolj, da so nehale uspevati; rasel je samo še riž. In tako nas je
večina vedela, da smo v Noetovih očeh samo še bodoče južine na dveh,
štirih ali več nogah. Če ne zdaj, pa kasneje; če že ne mi, pa naši potomci.
To pa ni ravno prijeten občutek, lahko si predstavljate. In tako je na
Noetovi ladji vladalo ozračje paranoje in strahu. Kdo izmed nas bo
naslednji na vrsti? Recimo, da se ti danes ni posrečilo očarati Hamove
žene: do jutrišnjega večera boš lahko že frikaseee. Takšne vrste negotovost
pa lahko povzroča kar najbolj nenavadno vedenje. Spominjam se. kako so
ujeli dva leminga. ki sta jo mahala prodi robu ladje - rekla sta, da sta hotela
enkrat za vselej opraviti s to negotovostjo, tako neznosna jima je bila. A
Sem ju je ujel še ravno pravi čas in ju zaklenil v zaboj. In pozneje je
pogosto, kadar se je dolgočasil, odpiral pokrov tistega zaboja in mahljal s
svojim velikim nožem po notranjosti. Tako si je namreč on predstavljal
šalo. Toda če to ni zatravmiralo cele vrste, me naj vrag pobere.
In seveda, kakor hitro je bilo Potovanja konec, je Bog Noetove obedne
pravice uradno požegnal. Plačilo za vso to pokorščino je bilo pač dovolje-
nje, da sme vse do konca svojih dni jesti karkoli od nas. Vse skupaj je bil
del nekakšnega sporazuma oziroma zaveze, ki si ga je parček našušmaril
med sabo. Precej za lase privlečen sporazum, če mene vprašate.
Navsezadnje se je moral Bog, potem ko je z zemlje odstranil vse druge,
hočeš nočeš zadovoljiti z edino družino častilcev, ki mu je še preostala, ali
ne? In ni mogel reči. Ne, tudi vi niste dovolj na višini. Noetu se je najbrž
posvetilo, da je Boga stisnil v kot (kakšno priznanje poraza, če bi potem,
koje s povodnjo žalil zemljo, zavrgel svojo Prvo Družino!), in menili smo,
da bi nas pojedel v vsakem primeru, s sporazumom ali brez. Ta tako
imenovana zaveza nam ni prinašala prav ničesar - razen smrtne obsodbe.
296
o, pač. nekakšno mrvico smo le dobili: Noe in njegova tolpa niso smeli
jesti nobenih brejih samic. Luknja v zakonu torej, katere nasledek je bila
določena mrzlična dejavnost v okolici nasedle Ladje, pa tudi nekateri čudni
psihološki stranski učinki. Namreč, ali ste že kdaj pomislili, odkod izvira
histerična nosečnost?
To pa me spominja na tisto zadevo s Hamovo ženo. Rekli so, da gre
samo za čenče, a videli boste, odkod so utegnile te čenče izvirati. Hamova
žena ni bila nabolj priljubljena o.seba na Ladji; in izgubo bolniške ladje, kot
sem že rekel, .so na splošno pripisovali prav njej. Bila je še vedno močno
privlačna - ob Potopu jih je štela komaj okoli stopetdeset - zato pa tudi
svojeglava in vzkipljiva. Ubogega Hama je nedvomno imela za copato.
Dejstva pa so bila takale. Hatn in njegova žena sta imela dva otroka - .se
pravi dva moška otroka, tako so Jih namreč šteli - Kuš in Mišraim jima Je
bilo ime. Potem sta dobila še tretjega sina. Puta, ki se Je rodil na Ladji, in
še četrtega, Kanaana, ki Je prišel na svet po Izkrcanju. Noe in njegova žena
sta imela temne lase in rjave oči; tako tudi Ham in njegova žena; in
navsezadnje tudi Sem in Varadi tn tisti, čigar ime se začenja na J. In vsi
Semovi in Varadijevi in tistega otroci, čigar ime .sc začenja na J, so imeli
temne lase in rjave oči. Enako tudi Kuš pa Mišraim in Kanaan. Toda Put,
tisti, ki se je na Ladji rodil. Je imel rdeče lase. Rdeče lase in zelene oči. To
so ta dejstva.
Na tem mestu zapuščamo varen pristan dejstev in se podajamo na
odprto morje čenč (tako, mimogrede rečeno, je namreč govoril Noe). Sam
nisem bil na Hamovi barki, zato samo sporočam, povsem nepristransko,
novice, ki so jih prinesle ptice. Bili sta dve poglavitni zgodbi, in sami se
odločite, kateri boste verjeli. Se spominjate primera tistega rokodelca, ki si
Je na ladji z živežem izdolbel skrivno luknjo? No, rečeno Je bilo - čeravno
ne tudi uradno potrjeno - da so takrat, ko so preiskali prostore Hamove
žene, odkrili predelek, za katerega nihče ni bil vedel. Na načrtih nikakor ni
bil označen. Hamova žena je zanikala, da bi karkoli vedela o nJem, čeprav
so v nJem menda našli njeno spodnjo majico iz Jakove kože, obešeno na
klin, in so med prizadevno preiskavo tal odkrili več rusih dlak, zataknjenih
med deske.
Druga zgodba - ki Jo prav tako predajam brez komentarja - se dotika
bolj kočljivih reči, toda ker neposredno zadeva precejšen odstotek vašega
rodu, sem prisiljen iti do konca. Na krovu Hamove ladje se Je peljal par
297
opic. nenavadno lepih in uglajenih. Bili .sta vsekakor visoko inteligentni,
brezhibno vzgojeni in z živahno mimiko na obrazih, ki sta imela, skoraj
prisegli bi lahko, vsak hip spregovoriti. Imeli pa sta tudi košato rdečo dlako
in zelene oči. Ne. njuna vrsta ne živi več; ni preživela Potovanja, okoliščin,
ki so spremljale njuno smrt na krovu, pa nikdar niso povsem do kraja
raziskali. Bilo jc nekaj v zvezi z odpadlim jadrnikom... Toda kakšno
nenavadno naključje, smo vselej ponavljali, da ti takle odpadli Jadrnik
pobije kar oba predstavnika tako okretne vrste na mah.
Javna razlaga je šla seveda čisto drugače. Nobenih skrivnih predelkov
ni bilo. Nobenega mešanja ras. Jadrnik, ki je ubil opici, je bil ogromen in je
obenem z njima pospravil šc škrlatno pižmovko, dva pritlikava noja in par
ploskorcpih mravljinčarjev. Nenavadna Putova obarvanost je bila znamenje
od Boga - a kaj je le-to pomenilo, je bilo tiste čase še onkraj človekove
dojemljivosti. Pozneje pa seje njegov pomen pojasnil: bilo je znamenje, da
se je Potovanje prevesilo v svojo drugo polovico. Zatorej Je bil Pul
blagoslovljen otrok, ne pa povod za vznemirjenje in kaznovanje. Sam Noe
paje takole oznanil. V sanjah gaje obiskal Bog in mu zaukazal. naj odvrne
roko od sina. in Noe. pravičen kol je bil. in kot Je poudaril, je tako tudi
storil.
Ni mi treba še posebej razlagati, da so bile živali precej dvojih misli
glede tega. čemu naj verjamejo. Sesalci, recimo, niso bili voljni sprejeti
domneve, da bi se tisti rdečedlaki, zelenooki opičji samec lahko zapletel v
mesene odnose s Hamovo ženo. In čeprav, kot Je znano, .še za najbližjega
prijatelja nikdar ne moremo zanesljivo vedeti, kaj se skriva v njegovem
srcu. so bili sesalci pripravljeni priseči na ves svoj sesalski rod. da bi se kaj
takega nikoli ne moglo zgoditi. Opičjega samca da predobro poznajo, so
zatrjevali, in so lahko porok za njegova visoka merila osebne čistote. Bil Jc
celo. so namigovali, kanček snoba. In recimo - samo za primer - da si je za
spremembo zaželel kaj bolj grobega: ampak čc je tako. bi si bil lahko dobil
primerke, ki so bili neprimerno bolj poželjenja vredni kot Hamova žena.
Zakaj, recimo, ne ene izmed tistih lepuškastih žoltorepih opičk, ki so šle z
vsakim za pest zmečkanih muškatnih oreškov?
Tu paje mojih razkritij skorajda že konec. Razumeti morate, da sem se
zanje odločil iz prijateljskih nagibov. Če se vam zdi, da .sem zdraharski, jc
to najbrž zato, ker je vaša vrsta - upam, da mi to ne boste šteli v zlo - tako
brezupno dogmatska. Verjamete pač tisto, kar hočete verjeti, in potem še
298
kar naprej verjamele. No ja, seveda, in povrh vsega imate vsi v sebi
Noetove gene. Temu gre nedvomno pripisati dejstvo, da ste pogosto prav
nenavadno neradovedni. V zve/.i s svojo naj/godnejšo zgodovino, recimo,
si nikoh ne zastavite tegale vpra.šanja: Kaj seje zgodilo s tistim "vranom"?
Ko Je Ladja pristala na vrhu gore (bilo Je seveda tnalce bolj zapleteno,
kot se zdi, vendar hotno podrobnosti izpustili), je Noe odposlal vrana in
goloba, da bi videl, "ali so vode odtekle z zemlje". V različici, ki ste Jo
dobili vi. Je imel vran precej neznatno vlogo: iz nje lahko sklepate, da seje
samo spreletaval sem ter tja, ne da bi bil kaj prida opravil. Pač pa so kot
pravo Junaštvo opisane tiste tri golobovc odprave. Solze natn silijo v oči,
ko beretno, da ne najde odpočivališča svojemu stopalu - in poskočitno od
veselja, ko se vrne na Ladjo z oljčno vejico v kljunčku. Tega ptiča ste
povsem razumljivo povzdignili v nekakšno simbolno vrednoto. Zato samo
tole: vran je zmeraj trdil, da je on našel tisto oljko: da je on prinesel vejico
z nje na Ladjo: vendar da Jc Noe sklenil, da je "pritnerncje" reči, da Jo Je
golob odkril. Kar se tnene tiče, sem vedno verjel vranu, ki je bil povrh
vsega precej močnejši v zraku kot golob; in bilo jc čisto Noetu podobno
(spet se je zgledoval po tistetn svojem Bogu), da je zakuhal zdraho med
živalmi. Mednje je namreč raztrosil govorice, daje vran, namesto da bi se
čim prej vrnil z dokazotn s kopnega, marodiral in da so ga zalotili (čigave
oči neki? še celo golob, ki Je lahko letal naokoli, bi se osramotil s takšno
kleveto), kako se preobjeda z tnrhovino. Vran, tega skoraj ni treba posebej
omenjati, se Je spričo tega brzopletega popravka zgodovine počutil
prizadetega in izdanega, in pravijo - tisti, ki imajo boljše uho kot jaz - daje
še dandanašnji v njegovem žalobnein krakanju slišati pritnes tistega
globokega razočaranja. Pač pa se je golob, kakor hitro stno se izkrcali,
začel oglašati naravnost neznosno bahavo. Kakor da bi se že videl na
poštnih znamkah in pisetnskih glavah.
Preden so spustili tnostičke, je "admiral" nagovoril živali na svoji Ladji,
njegove besede pa so prenesli tudi nam na drugih ladjah. Zahvalil se nam je
za sodelovanje, se opravičil za občasno pičlost obrokov in nam obljubil, da
bo glede na to, da stno se vsi držali svoje plati pogodbe, na prihodnjih
pogajanjih z Bogotn za nas skušal iztržiti najboljši qiiidproquo. Nekateri
med natni smo se ob tem rahlo dvotncče zasmejali; še predobro so nam bili
namreč v spotninu listi osel. ki so ga vlekli pod grcdljem, izguba bolniške
ladje, izlrebljevalna politika do križancev in smrt samoroga,,. Jasno nam je
299
bilo, da Noe glumi božička samo zato, ker je slutil, kaj bo vsaka količkaj
prisebna žival storila, kakor hitro bo stopila na kopno: ucvrla jo v najbližje
gozdove in hribe. Očitno nas je sku.šal premamiti, da bi ostali v bližini
njegove Nove palače, katere postavitev je v isti sapi oznanil. Med ugod-
nostmi, ki jih je obljubljal živalim, sta bili zastonj voda in dodatna krma v
hudih zimah. Očitno se je na smrt bal, da se mu bo mesna hrana, ki se je je
bil na Ladji navadil, izmuznila, in sicer tako naglo, kot jo bo nosilo njenih
par, ali dva, ali kolikor pač že nog, in da bo njegova familija spet prisiljena
natepavati jagode in oreške. Začuda so nekatere živali njegovo ponudbo
imele za pošteno: navsezadnje, so menile, nas ne bo jedel kar vsevprek,
ampak bo najbrž odbiral stare in bolne. Tako so nekatere - pa ne najpa-
metnejše, to je že treba povedati - ostale pri njem m čakale, da bo Palača
sezidana in se bo voda točila kot vino. Prašiči, govedo, ovce, nekatere
izmed bolj zabitih koz, pi.ščanci... Posvarili smo jih, oziroma vsaj poskušali
smo jih. Zbadali smo jih, mrmraje: "Na žaru ali v loncu?", a vse zaman.
Kot sem že rekel, niso se ravno bleščali od bistroumnosti, in najbrž so
se bali vrniti se v divjino; odraščali so v odvisnosti od svoje ječe in svojega
ječarja. Kaj se bo zgodilo v teku naslednjih nekaj rodov, ni bilo težko
napovedati: postali so samo še sence svojega nekdanjega jaza. Prašiči in
ovce, ki jih danes vidite štorkljati naokrog, so zombiji v primerjavi z
njihovimi živahnimi predniki z Ladje. Povsem so jih izpraznili. In nekateri
med njimi, puran recimo, morajo prenašati še nadaljna poniževanja, kojih
znova nadevajo - preden jih spečejo ah skuhajo.
In .seveda, kaj je pravzaprav Noe izvlekel iz svoje slavne Izkrcevalne
pogodbe z Bogom? Kaj je dobil v zameno za žrtve in zvestobo njegovega
rodu (če pustimo ob strani precej večje žrtve živalstva)? Bog je rekel -
kakor je Noe tolmačil njegove besede, tolmačil pa jih je seveda najlepše,
kot se je dalo - da obljublja, da ne bo poslal šc enega Potopa in da nam bo
v znamenje svojih dobrih namenov napravil mavrico. Mavrico! Ha! Že res,
da je lepa ta reč, in ob prvi, ki nam jo je naredil, nekakšnem polkrogu
prelivajočih se barv, z blejšim dvojčkom poleg sebe, ki je sijal na indi-
govem nebu, je vsekakor marsikdo izmed nas vzdignil pogled iznad paše.
Lahko si celo videl njeno sporočilo: dež je. čeravno nerad, odstopil svoje
mesto soncu, in ta sijajni simbol nas naj bi vedno znova opominjal, da ne
misli deževati v nedogled in se spremeniti v povodenj. Toda kljub temu.
300
Saj ni bila takšna reč. tale mavrica. In ali je bila .sodno izterljiva? Kar
spravite jo na sodi.šče. če jo morete.
Bolj prebrisane živali so Noetovo gostoljubno ponudbo spregledale;
podvizale so se v hribe in gozdove, zanašajoč se na svoje spretnosti
pridobivanja vode in zimske krme. Severna jelena, ni nam ušlo izpred oči,
sta bila med prvimi, ki sta jo popihala od "admirala" in vseh njegovih
bodočih potomcev, noseč s seboj svoje tajinstvene zle slutnje. Mimogrede,
pobegle živali - nehvaležne izdajalke, kot je menil Noe - imate upravičeno
za plemenitejše vrste. Ali je lahko prašič plemenit? Ovca? Piščanec? Ko bi
samo videli samoroga... To je bil še en sporen vidik Noetovega sklepnega
nagovora tistim, ki so se še vedno motovilili ob robu njegove ograde.
Rekel je, da nam je Bog, s tem, da nam je poslal mavrico, pravzaprav
obljubil, da bo odslej zakladnica zemeljskih čudežev vedno polna. Jasen
namig, če sem sploh kdaj katerega slišal, na ducate tistih nekdanjih čudes,
ki so za časa Potovanja zleteli čez krov Noetovih ladij ali pa zginili v
trebuhih njegovih domačih. Mavrica namesto samoroga? Zakaj pa ni Bog
rajši kar samoroga obnovil? Nam živalim bi bilo bolj všeč to kot pa tisti
veličastni namig na nebu, ki je poveličeval božjo velikodušnost vsakič, ko
je nehalo deževati.
Izkrcanje, kot sem vam menda že povedal, ni bilo kaj prida lažje kot
vkrcanje. Tudi med izbranimi vrstami je bilo natnreč žal nekaj ovaduhov,
tako da ni bilo govora o tem, da bi Noe kratko malo spustil mostičke in
zaklicali "Pa srečno!" Vsaka žival, preden sojo odpustili, je morala skozi
natančno telesno preiskavo; nekatere so celo potunkali v čebre z vodo, ki je
smrdela po katranu. Več samic se je pritožilo, da so se morale podvreči
Semovim internističnim preiskavam. Odkrili so kar nekaj slepih potnikov:
nekaj bolj izstopajočih hro.ščev, nekaj podgan, ki so se na Potovanju brez
pameti basale s hrano in se tako preveč zredile, in celo kačo ali dve. Mi
smo prišli ven - to zdaj najbrž ni več skrivnost - v izvotljeni konici ovno-
vega roga. To je bila velika, uporna, prekucuška žival, s katero smo zadnja
tri leta na morju načrtno utrjevali prijateljstvo. Do Noeta ni čutila nobenega
spoštovanja in je bila naravnost srečna, da ga je lahko ob izkrcanju
potegnila za nos.
Ko nas je sedmerica priplezala iz tistega ovnovega roga, smo bili čisto
iz sebe od veselja. Preživeli smo! Vtihotapili smo se na ladjo, preživeli in
ubežali - ne da bi bili sklenili kakršnokoli sumljivo pogodbo bodisi z
301
Bogom ali /. Noetom. Nam samim je uspelo! Ob tem smo se kot vrsta čutili
oplemenitene.
Nemara se vam bo to /delo komično, ampak res jc: čutili smo se
oplemenitene. To Potovanje, vidite, nas je marsičesa naučilo, poglavitno pa
je bilo tole: da je človek v primerjavi /. živalmi dokaj nerazvita vrsta. Saj
ne da bi zanikali vašo bistroumnost in možnosti, ki jih imate obilo, šc malo
ne: le to jc, da ste za zdaj šele na prvi stopnički razvoja. Mi, recimo, smo
vedno mi; to pomeni biti razvit. Smo. kar smo. in vemo. kaj to jc. Od
mačke najbrž nc pričakujete, da bo na lepem začela laiati. ali ne. in od
prašiča, da bo začel mukati? Toda ravno to je tisto, kar lahko tisti, ki smo
potovali na Ladji, po vsem. kar smo doživeli, pričakujemo od vaše vrste.
Enkrat lajate, drugič mijavkalc: enkrat hočete bili divji, drugič spet krotki.
Ob Noetu nikdar nismo vedeli, pri čem smo - razen tedaj, ko smo vedeli,
da nc vemo. pri čem smo.
Tudi z resnico se vaša vrsta ne pobira bogve kako dobro. Kar naprej
nekaj pozabljale, ali pa se samo delale, da pozabljate. Izguba Varadija in
njegove ladje - ali sploh kdo govori o tem? V tem trmastem zatiskanju oči
je najbrž resda tudi kaj dobrega: čc .sc ne menite za grdobije, lažje živite
naprej. Toda če .se ne meniš za grdobije, nazadnje začneš še verjeti, da se
nikdar ne zgodijo. Zato vas vedno znova presenečajo. Preseneča vas, da
puške ubijajo, da denar kvari, da pozimi sneži. Takšna naivnost je po svoje
očarljiva - žal pa tudi pogubna. Še slišati, na primer, ne bi hoteli, kakšen je
bil v resnici Noe. vaš praoče - pobožni očak. goreči ohranjevalec vrst.
Kolikor vem. ena izmed vaših najstarejših hebrejskih legend trdi, daje Noe
odkril načelo intoksikacije, in sicer takrat, ko jc gledal kozo, kako se je
opijanila od zavrelega grozdja. Kako nesramen poskus prelaganja odgo-
vornosti na živali; in to je žal značilno tudi za vse drugo. Za Padec je bila
kriva kača, pošteni vran je bil zabušant in požeruh, koza pa je Noeta
spridila v pijančka. Poslušajte: lahko mi verjamete, da Noetu ni bila
potrebna nobena parkljasta učenost, da jc odgonctal skrivnost vina.
Kriv jc nekdo drug - to jc vedno vaša prva misel. In če že ne moreš
okrivili koga drugega, začni trditi, da problem sploh ni problem. Znova
napiši pravila, prestavi vratnice. Nekateri izmed učenjakov, ki so življenje
posvetili vašim svetim spisom, so celo skušali dokazali, da Noe z Ladje
sploh ni bil listi Noe, ki je bil obtožen za pijanost in nespodobno razkazo-
Ш
vanje. Kako neki naj bi bil pijanček božji izvoljenec? Hja. saj sploh ni bil,
vidite? Tisti Noe že ne. Preprost primer zamenjave oseb. Problema ni več.
Kako neki naj bi bil pijanček božji izvoljenec? Povedal sem vam - ker
so bili vsi drugi kandidati še stokrat hujši. Noe je bil pač smetana hudo
zanikrne sodrge. Kar pa se njegovega pitja tiče: po pravici rečeno, prav
Potovanje je bilo krivo, da seje do kraja razuzdal. Že res, daje stari Noe že
v dneh pred vkrcanjem rad zvrnil nekaj rogov opojnega kvasa - kdo pa ni?
Toda šele na Potovanju ,se je spridil v pijanduro. Kratko malo klonil jc pod
težo odgovornosti. Dovolil si je nekaj hudih navigacijskih spodrsljajev,
zgubil je štiri izmed osmih ladij in približno tretjino vrst, ki so mu bile
zaupane - posadili bi ga bili pred naglo sodišče, če bi bil kje kdo, ki bi mu
lahko sodil. In najsi se je še tako napihoval, čutil seje krivega, daje zgubil
pol svoje Ladje. Krivda, nezrelost, nenehno naprezanje, da bi obdržal
službo, ki presega tvoje ztnogljivosti - to je huda koinbinacija in bi bila
enako pogubna za večino predstavnikov vaše vrste. Lahko bi celo trdili, se
mi zdi, daje sam Bog silil Noeta k pijančevanju. Najbrž so prav zaradi tega
vaši učenjaki tako živčni in se tako ženejo, da bi ločevali prvega Noeta od
drugega: v nasprotnetn primeru bi bile posledice namreč nerodne. Toda
tista storija o "drugem" Noetu - o tem, kako se je naccdil, kako se je nag
valjal naokoli in kako se je iz same muhavosti znesel na vestniin sinom -
no ja, vse to sploh ni presenetilo tiste med nami, ki so poznali "prvega"
Noeta na Ladji. Žalosten, a predvidljiv primer alkoholične degeneracije, .se
bojim.
Kot sem že rekel, ko smo prišli z Ladje, stno bili vsi od sebe od
navdušenja. Povrh vsega drugega smo se najedli dovolj gofrovine za vse
življenje. To Je še en razlog, zakaj bi bilo želeti, da bi bil Noe malo manj
pobožnjakarski pri gradnji svojega ladjevja; potem bi imeli nekateri med
nami bolj pestro prehrano. Ampak na to se seveda Noe ni kaj prida oziral,
saj sploh ni bilo mišljeno, da bi bili tudi ini tam. In ko se tako po nekaj
tisočletjih oziramo na vse skupaj, se mi zdi ta odrinjenost ,še bolj krivična
kot takrat. Slepih potnikov nas Je bilo sedem, toda če bi nas pripustili kot
morja vredno vrsto, bi izdali samo dvoje dovolilnic za vkrcanje; in mi bi
sprejeli takšno odločitev. Res Je, da Noe ni mogel predvideti, koliko bo
trajalo njegovo Potovanje, toda glede na to, kako malo Je nas sedem v tistih
polšestih letih pojedlo, bi se mu bilo nedvomno splačalo tvegati in še
303
izmed nas spustiti parčei< na krov. In navsezadnje, nismo mi krivi, da smo
lesni črvi.
Prevedel Uroš Kalčič
304
M. Foucault. J. Derrida
DVOM IN NOROST
Zbornik
BESEDA. DEJANJE. SVOBODA
Spinoza
DVE RAZPRAVI
RAZPOL 6
Mladen Dolar
HEGLOVA FENOMENOLOGIJA
DUHAI.
Zbornik
BOG. UČITELJ. GOSPODAR
G. W. F. Hesel
ZNANOST LOGIKE
Zbornik
HITCHCOCK II.
Freud in Lacan
ŽENSKA SEKSUALNOST
RAZPOL 7
Fredric Jameson
POSTMODERNIZEM
Mladen Dolar
SAMOZAVEDANJE - HEGLOVA
FENOMENOLOGIJA DUHA II.
Mladen Dolar. Slavoj Žižek
FILOZOFIJA V OPERI
Otto Weininger
SPOL IN ZNAČAJ
Zbornik
FILOZOFHA SKOZ
PSIHOANALIZO
Alenka Zupančič
ETIKA REALNEGA
Kant
KRITIKA PRAKTIČNEGA UMA
Jacques Lacan
SPISI
F. W. F. Hegel
ZNANOST LOGIKE I!.
Zbornik
DAS UNHEIMLICHE