Ljubljanski Zvon
Barska balada.
trka na okno?« . .  »»Otvori  takoj!«« . . »Kaj hočeš?« . .  »»Jaz moram v dom stopiti tvoj!«« . .
»Sovražnik?! . . Odbilo je polunoči . . . Ne moti nas!  Dete mi v zibeli spi . . .
Veš, burska sem žena! Ko psa te vstrelim! Nabasano puško jaz v rokah držim!« . . .
»»Ne boj se! Jaz nisem angleški kristjan . . . Le Kafer sem črn, neomikan pagan . . .
Kaj misliš, da rad nocoj prišel sem mar? Ne slišiš? Dež lije in tuli vihar!
Tri reke preplaval sem, gore sem tri prehodil ... In gazil človeško sem kri
po poljih, kjer trupla mrtvaška leže . . .
v
Cuj, v dalji topovi še tamkaj grme! . .««
»Kaj hočeš?« . . »»Tvoj mož je bil danes ubit! —-Dewet me je poslal, ti to sporočit«« . . .««
»Ubit?! . . Kaj ubit! . . Ah, prijatelj   ti moj, kar pojdi, kar teci nazaj  še nocoj
»Ljubljanski Zvon« 4. XXI. 1901.                                                                                                  17
222
Fran ValenČič: Krst.
pa vprašaj še, koliko soprog moj sam Angležev postrelil mi v boju je tam?
To naj ti pove general naš Dewet! . . Ko zarja napoči, povrni se spet!
In kadar veselo prineseš mi vest, zlata za plačilo nasiljem ti v pest« . . .
A. Aškerc.
6
Krst.
polunoči, ob uri duhov brez župnika, brez kaplana, brez biblije vsake, brez sur korana imeli sinoči mi krst smo nov.
Neustrašno zrla je svetu v obraz
ta hčerka prejasnega čela:
Ustvarjanja hočem in plodnega   dela,
jaz hočem, jaz hočem, jaz, čujte, sem — jaz!
Uganka je rešena, jasen problem: prokleta utrujenost vsaka. Iz večnosti v večnost ves svet se pretaka, tako govori Zarathustra ljudem.
Ne boj  se, ne straši, če name preži
debela razjarjena zrni j a,
saj  čuva me babica filozofija,
in otec mi Nietzsche na strani stoji  .  . .
Fran Valenčič.