Bodoči starešine JLA
Srčni fantje
Med več kot stoglavo množico mladih, ki so se v ljubljanskem domu arinade pogovar-jali o vojaškem poklicu, sem srečal tudi ne-kaj Šiškarjev. Tako kot njihcvi sošolci so tudi oni odločali o svojem jutri in življenju, ki jih bo popeljalo v to ali ono vojaško šolo in potem med starešhie JLA. Občudoval sem to veliko druščino mladih in ni mi bilo težko ugotoviti, da gre predvsem za srčne fante.
Prvi sobesednik Tomi šetina, petnajstletni osnovinošolec iz Vodic,' je med drugim dejal, da ni-ti sam ne ve, kdaj je začel razmišljati o oficirskem .poklicu. Živo se namreč Sipomi-n]a dneva, ko je njegova šola obiskala in si ogledala vojašnico Boris Kidrič in se sezna-nila z življenjem čuvarjev domovine.
»Bil sem navdušen nad delom nepoznane-ga oficirja, komandirja čete. Spominjal je na naše učitelje, saj je ludi on učil svoje vojake branMl domcvino... In zdi se mi, da sem takrat zače! razmišljati o tem. Rad bi se vpi-sal v splošno srednjo vojaskc šolo Franc Roz-maa v Ljubljani in poiem bi končal _še voja-ško akademijo. Veseli me poklic oficirja v tankovskih enotah naše arinade...«
Med ikaadidati za oficirje sem srečal tudi Branka Frahma iz Medvod. Ta, za svoja leta resen fant, izhaja iz delavske družine. Zakaj se je odločil za vojaški ipokdic?
»Vedno sem rad gledal partizanske filme in fiime o naSi armadi. Verjetno je prav to vplivalo name in tako sem začel razmišljati
o vojaškem poklicu. Za rfzlfeo od mojih predgovcrnikov odhajam v Z^greb, v vojaško srednjo tehnično šclo. R^d bi postal starešina v avtomobilskih enctah naše annade.«
Nasmejaini Franc Jeraj je še-kot predšol-ski otrok rad brskal po vojaškem časapisju in revijah in si ogledoval slike našega orožja. Vzljubil je letalslvo in letala. Tudi on kandi-di'ra za -vpis v ljuhljansko apilošno &red!njo vojaško šolo, ki se je poiprej imenovala voja-ška gimiiaziia.
»Upam, da me bodo sprejeli, čeprav vem, da je konkurenca huda. Sicer sem prav dober dijak ... Res bi rad postal pilot lovca in stra-žil naše modro nebo.«
»S šolo niinam nobenih težav, se pohvali naslednji in ;udi zadnji sobese.dnik i,z Medvod Tadej Kokalj. »Vprašate, kdaj sem vzljubil oficirski pokiic? Temu je najbrž botroval ne-ki moj sorodnik. Ko sem bil star šest let, me je popeljal s heJikopterjem. In takoj zatem sern začel sanjariti o letalskem poblicu... No, zdaj pa gre zares. Odhajam v Mostar, v letalsko srednjo šolo, nato pa še v Zadar, v akademijo. Tudi jaz želim postati pilot-lo-vec ...«
Toliko o naših občanih, ki so šele zakora-kali v novo življenje. Njihcva pot se imenuje priprava za obrarnbo domovine. Njim in vsem njihovim vrstnikom želimo veliko usipeha, saj vemo, da so vsi srčni in pogumni fantje.
B.J.