GLEDALIŠKI LIST
Narodnega gledališča v Ljubljani
1940-41
DRAMA
•4	M.	BEGOVIČ:
It) BREZ TRETJEGA
Din 2-50
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1940/41	DRAMA	Štev.	16
M. BEGOVIČ:
BREZ TRETJEGA
PREMIERA 12. MARCA i94i
Nocoj praznuje svojo štirideseto delovno obletnico slovenski igralec Hinko Nučič, član Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, v katerem že dolga leta vrši umetniške dolžnosti dramskega igralca in režiserja. Kljub temu da je jubilant član osrednjega hrvaškega gledališča, se Narodno gledališče v Ljubljani radostno zaveda dolžnosti, proslaviti njegov jubilej tudi na svojem dramskem odru. Zakaj Nučič ni samo igralec, ki je ponesel sloves naše odrske umetnosti med bratski hrvaški narod in ni samo prejel svojega prvega pouka na slovenskem odru, marveč je odrski in gledališki tvorec, ki je deset let svoje ognjevite mladeniške dobe posvetil domačemu gledališču, se pri novem organiziranju sedanjega Narodnega gledališča dejavno udeležil, izbral in vzgojil celo vrsto mlajših dramskih igralcev, ki sedaj nastopajo v naši Drami, zgradil na novo slovensko Narodno gledališče v Mariboru, ga uspešno vodil in s tem vsej slovenski odrski umetnosti za celo generacijo utisnil svoj osebni pečai. Kot tako pomembnega kulturnega tvorca in še kot zmagovitega oblikovalca neštetih klasičnih in modernih, domačih in tujih junakov ga ob njegovem visokem jubileju, ki ga je učakal še ves mladosten in svež, pozdravljata in mu čestitata z najlepšimi željami
UPRAVA NARODNEGA GLEDALIŠČA IN RAVNATELJSTVO DRAME
Hinko Nučič
Jubilant Hinko Nučič je bil rojen 20. aprila 1883. v Ljubljani. Prvo prebujenje njegovega igralskega daru ga je kot doraščajočega dečka v letih med 1897 in 1899. privedlo na oder Rokodelskega doma v Ljubljani, kjer ga je opazil pokojni njegov učitelj Anton Verovšek, ki ga je v letu 1899. uvedel v globlje pojmovanje igralskega poklica in mu posredoval prvo strokovno znanje. Od 1. 1899. do leta 191 2. je bil član »Slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani«. Njegov talent ga je kmalu ponesel med prve igralce, med oblikovalce največjih odrskih nalog, ki jih je izvrševal z ognjem in z uspehom, zaradi katerega je bil leta 1908. uvrščen med režiserje tedanjega našega osrednjega gledališča. Mladostno ognjevite in bujne kreacije njegovega prekipevajočega igralskega temperamenta so mi danes, po tolikih letih še vedno žive pred očmi. Spominjam se jasno vseh njegovih junakov od Jaroniila v Grillparzerjevi »Prababici« do Tokerama v Lengyelovem »Tajfunu«.
S to vlogo se je v letu 1912 predstavil vodstvu zagrebškega gledališča in zagrebškemu občinstvu ter pred obema izvojeval sijajno zmago. Bil je angažiran in je ostal v Zagrebu do leta 1918, ko sc je v Ljubljani po razpadu Avstrije in po ustanovitvi Jugoslavije na novo organiziralo Narodno gledališče. Slovenski gledališki konzorcij ga je tedaj pozval v Ljubljano kot igralca in kot vodjo drame. V tej svoji funkciji je Nučič zbral okoli sebe svoje nekdanje tovariše in učence in s tem položil prvi temelj za našo današnjo Dramo.
Kakor hitro je opravil to svojo nalogo in je drama dobila novega vodjo — pesnika Pavla Golio, sedanjega svojega ravnatelja, si je Nučič našel novo važno nalogo: ustanovil je v sezoni 1919-20 Narodno gledališče v Mariboru in ga vodil najprej v lastni režiji,
126
Hinko Nučič
nato pa kot imenovan upravnik oblastnega gledališča. Nekateri njegovi tovariši in učenci so mu sledili tudi tja; prav tako kakor nekoč v Ljubljani, pa je tudi v Mariboru poskrbel za odrski naraščaj in tudi tu vzgojil in pridobil za gledališče lepo vrsto mladih nadarjenih začetnikov, med njimi svojo soprogo, odlično članico zagrebške drame go. Viko Podgorsko.
Njegovo umetniško delo, ki je šest in dvajset let potekalo v Zagrebu, je dokaj odmaknjeno naši evidenci. Spominjamo se njegovega predvojnega igralstva, ki sem ga zgoraj na kratko že omenil, spominjamo se njegovega kratkega odrskega ustvarjanja v prvi seziji v novi narodni državi. Toda po odzivih v zagrebškem časopisju in po obiskih v zagrebški drami nam je vendarle bilo mogoče ustvariti si dovolj določno predstavo o Nučiču kot odrskem tvorcu.
Po svoji vnanjosti in po svojem melodičnem glasu je bil Nučič predestiniran — v mladosti — za ljubimca in v zreli dobi za dramskega »junaka«. Izpolnjeval je vloge te vrste najprej z bujno in silovito dramatičnostjo, ki je naše mlado občinstvo fascinirala in pretresala. V zrelejših letih se je njegov temperament umiril in njegovi odrski liki so dobili neko poudarjeno žlahtnost in plemenitost, ki je svojstvena njegovi miselnosti in njegovi naravi. V teh letih prevladuje v njegovi igri še vedno čustvo nad razumom in to njegovo čustvo je vedno estetsko brzdano in odmerjeno ter v svojem jedru mehkobno in toplo.
S polno moško dozorelostjo pa je v njegovo oblikovanje vstopil element zrelega moškega razuma, ki miri in hladi njegovo nekoč tako vroče čustvo. Danes sta pri njem impulzivnost in preudarnost v ravnovesju, ki je najlepši sad dolgega in napornega umetniškega dela na odru. Ta sad je zrelo mojstrstvo, ki ga bo s svojim gostovanjem v drami Milana Begoviča za svoj visoki praznik Nučič nudil svojim rojakom.	/.	Vidmar
128
Vika Podgorska
Spomini Stanislavskega
(Iz knjige »Igralčevo delo na samem sebi“)
Danes je produkcija. Vse mi je znano vnaprej: kako pridem v gledališče, kako sedem in se pričnem maskirati, kako se pojavi »Don-Kfhot« in se skleni nadme. Toda tudi če si bom ugajal v maski in če s; mi bo hotelo igrati, — ne bo nič iz vsega skupaj. V meni je bilo čustvo popolne ravnodušnosti do vsega. Toda to stanje je trajalo samo dotlej, ko sem stopil v garderobo. Tisti trenutek mi je jelo srce tako silno biti, da mi je bilo težko dihati. Pojavili so se znaki slabosti in silovite onemoglosti. Zdelo se mi je, da se me loteva bolezen. Izvrstno! Tako bom vsaj z boleznijo lahko opravičil neuspeh pri prvem nastopu.
Na odru sta me predvsem zmedla nenavadna, svečana tišina in red. Ko pa sem stopil iz teme kulis v polno luč rampe, sofitov in reflektorjev, sem izgubil pamet in vid. Luč je bila tako ostra, da je nastala med menoj in avditorjem svetlobna zavesa. Začutil sem, kakor da bi bil oddeljen od množice in sem svobodneje zadihal. Toda oko se je kmalu privadilo rampi in tema avditorija je postala še strašnejša in privlačnost gledalstva še močnejša. Zdelo se mi je, da je gledališče polno poslušalcev, da je na tisoče oči in kukal uprtih v mene edinega. In ti pogledi so svojo žrtev predirali do kosti. Začutil sem, da sem suženj te tisočglave množice in postal sem klečeplazen, breznačelen in k vsakemu kompromisu pripravljen. Rad bi bil obrnil svojo notranjost navzven, radi bi se bil priliznil in dal množici več, kot sem imel in kot ji morem dati. V notranjosti pa sem bil prazen kakor nikoli.
Od prekomernega prizadevanja iztisniti iz sebe čustvo, od nesposobnosti izpolniti nemožno se mi je v vsem telesu pojavila neka napetost, ki se je stopnjevala do krčev in ti so mi zvezali obraz, roke, vse telo ter mi hromili kretnje in hojo. In za to nesmiselno in neplodno naprezanje sem trošil vse svoje moči. Otrplemu telesu in čustvu je bilo treba priskočiti na pomoč z glasom, ki sem ga prignal do kričanja. Toda tudi pri tem mi je prekomerno naprezanje zaigralo komedijo. Grlo se mi je stisnilo, dih mi je zastal, zvok se
13°
mi je zasidral na skrajnem najvišjem tonu, s katerega ga nisem mo-gel več premakniti. Navsezadnje sem — ohripel.
Moral sem pretiravati vnanjo dejavnost in igro. Zdaj nisem več mogel zadrževati rok, nog in govora, kar je samo še stopnjevalo splošno napetost. Bilo me je sram za vsako besedo, ki sem jo izrekel, za vsako kretnjo, ki sem jo storil in hkratu že tudi ocertil. Zardeval sem, krčil prste na nogah in rokah in se z vso silo upiral na naslon svojega stola. Nenadoma pa me je v moji nebogljenosti in zadregi popadla jeza. Sam ne vem na koga, — na samega sebe ali na gledalce. Pri tem sem za nekaj trenutkov začutil neodvisnost od vsega, kar me je obdajalo in sem postal neugnano drzen. — Znamenito frazo: »Krvi, Jago, krvi!« sem vrgel iz sebe čisto nehote. To je bil krik pozabe v trpljenju. Kako je prišlo do tega, sam ne vem. Morebiti sem pri teh besedah začutil užaljeno dušo zaupljivega človeka, ki se mi je iskreno zasmilil. Pri tem mi je podoba Othella, ki mi jo je pred nedavnim podal Puščin, vstala v spominu z veliko nazornostjo in mi razburila čustvo.
Zazdelo se mi je, da je avditorij za hip prisluhnil in da se je med množico zganil šepet, kakor sunek vetra v vrhovih dreves.
Kakor hitro sem začutil odobravanje, je v meni zavrela tolikšna energija, da nisem več vedel, kam bi z njo. Ponesla me je. Ne spominjam se, kako sem igral konec prizora. Spominjam se samo, da sta rampa in črna odprtina portala izginila iz moje zavesti, da sem se oprostil slehernega strahu in da je na odru nastalo zame novo nepoznano mi, opojno življenje. Ne poznam višjega užitka od teh nekaj trenutkov, ki sem jih pri tem preživel na odru. Opazil sem, da je Pašo Šustova moje prerojenje osupnilo. Užgal sem ga in zaigral je z velikim navdušenjem.
Zastor se je zaprl in v avditoriju so zaploskali. Pri srcu mi je postalo lahko in veselo. Vera v lastni talent se je naglo utrdila v meni. Pojavila se je zamozavest. Ko sem se zmagoslavno vračal z odra v garderobo, se mi je zdelo, da me vse gleda z navdušenimi očmi.
Ko sem se oblekel in navzel dostojanstveno držo, kakršna se de-butantu spodobi, sem v premoru važno in, kot se danes spominjam, z nespretno igrano ravnodušnostjo stopil v avditorij. V moje začu-
i?i
denje tam ni bilo prazničnega razpoloženja in niti ne polne razsvetljave, kakor bi se spodobilo za »slavnostno« predstavo. Namesto ti-sočglave množice, kakršno sem čutil na odru, sem zagledal v parterju komaj kakih dvajset ljudi. Za koga sem se torej mučil? Sicer pa sem se kmalu pomiril: »Nič zato, če so gledalci današnje predstave maloštevilni«, sem si dejal, »a so strokovnjaki v umetnosti: Torcov, Rahmanov, prvi igralci našega gledališča. In ti so mi ploskali! Njihovega redkega ploskanja ne dam za burne ovacije tisoč-glave množice . . .«
Izbral sem si v parterju prostor, ki je bil Torcovu in Rahma-novu dobro na očeh, in sem sedel v upanju, da me pokličeta k sebi in mi porečeta kaj prijetnega!
Prižgali so rampo. Zavesa se je razmaknila. Tisti trenutek je po lestvi, prislonjeni k kulisi zdrsnila navzdol učenka Maloletkova. Padla je na tla, se prevrgla in zakričala: »Na pomoč!« Kriknila je, da je zarezalo v dušo. Preletel me je srd. Nato je pričela govoriti, a tako naglo, da je ni bilo mogoče razumeti. Nato je nenadoma pozabila vlogo, sredi besede obstala, si z dlanmi zakrila obraz in stekla za kulise, odkoder smo zaslišali pridušene glasove, ki so ji dajali pogum in jo karali. Zavesa se je zagrnila, toda v mojih ušesih je še zvenel njen krik: »Na pomoč!« Kaj se pravi — talent! Dovolj je stopiti na oder in izreči besedo, pa ga lahko začutiš.
Torcov je bil zelo natrpan z elektriko, kot se mi je zdelo. »Pa saj je bilo z menoj ravno tako kot z Malolctkovo, — sem premišljal, — ena sama fraza: »Krvi, Jago, krvi!« — in gledalci so bili v moji oblasti.
Zdaj, ko pišem te vrstice, ne dvomim o svoji bodočnosti. Toda ta preverjenost me ne ovira pri spoznanju, da tistega velikega uspeha, ki sem si ga pripisoval, le ni bilo. In vendar nekje v globini moje duše vera vase trobi zmago.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Josip Vidmar. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
132
DRAMA V TREH DEJANJIH— SPI! N BEGOVIČ. — PREVEL: P. GOLIA.
Blagajna se odpre ob pol 20.
REŽISER: VIKA PODGORSKA.
Hinko Nučič Vika Podgorska
Daljši o^f' ^ejanju.
Konec ob 22
Marko Barič Giga, njegova žena
Dejanje se vrši v Zagrebu, koncem februarjar v eni noči, v sobi majhne enonadstropne hiše,
|]>
z visokim parterjem in z mi^-Usicevi ulici v Gornjem gradu.
Sedeži I. vrste . . .	Din 30-	Lože v parterj11		Dio	100—
II.-Ul. vrste	.. 28'—	,, v !. redu		M	120*—
.. 1V.-V1.	.. 26 —	balkonske	kfin Hm . l8ki. l l !?■.¥	M	75 —
„ VII.-IX. „	24--	Dodatni ložnigt		„	20 —
„ X.-X1. „	.. 22*-			%*	20’—
„ XII.-XIII.	to O f				15 —
VSTOPNICE se dobivajo v predprodaji pri gledališki blagajni v <»P'
Balkon: Sedeži 1. vrste .	.
„ II. .	•
Galerija: Sedeži I, vrste
„	II.	„
„	III.	„
Galerijsko stojišče Dijaško „
Din 22 „ 18 „ 14
rt 12
V. 10 „ 2 „	5
; j* od pol 11. do pol 13. in od 15. do 17. ure. Telef. 4611.
Predpisana *' *n'nf*ki sklad je vračunana v cenah.