BREZPOMEMBEN: NEPOMEMBEN IZPELJANKE IN SESTAVLJENKE (Tudi vprašanje podstav normiranja slovenskega knjižnega jezika) Vaše vprašanje posega v zanimivo področje besedotvorja. Zadeva namreč par pridevnikov sestavljenk z na prvi pogled podobnim plemenom, čeprav sta pridevnika sestavljena z različnima predponama. Do zapleta prihaja zaradi tega, ker imata predponi pomensko podobno vlogo. Obe namreč pomenita zanikanje obstoja nečesa, seveda vsaka po svoje. Razloček med sestavljenkami z brez- in ne- se kaže na prvi pogled v tem, da se brez pretežno pritika izsamostalniškim pridevnikom, ne- pa zanika skoraj vse pridevnike. Po tej plati se kaže besedotvorna možnost predpone brez-omejena, čeprav imamo tudi nekaj pridevnikov, ki niso izpeljani iz samostalnikov, a so kljub temu sestavljeni s to predpono. Mednje spada danes tudi pridevnik brezpomemben, sestavljen iz predpone brez- in pridevnika pomemben; novoknjižni samostalnik pomemba (prim. Pleteršnik II 138) se namreč ni obdržal v našem besedišču, njegovo vlogo je prevzela izpeljanka iz pridevnika pomembnost. Ker obstajata dva pridevnika s podobnim pomenom, se postavlja vprašanje, ali je med njima kak razloček in v čem je ta razloček. Jezikovni priročniki to vprašanje različno rešujejo. Pri paru brezpomemben : nepomemben je na primer razloček med SP 62 in SSKJ I. V SP 62 beseda ni uvrščena (verjetno zato, ker je ne pozna Pleteršnik), pač pa najdemo pridevnik nepomemben (v Pleteršniku samo pomemben). SSKJ I (199) pridevnik brezpomemben navaja; razlaga pravi, da označuje tistega, ki je brez pomembnosti, važnosti, raba je prikazana z zvezo: brezpomembne besede I brezpomem- ben pisatelj, vse okoli njega se mu je zdelo brezpomembno. Ker sta zadnja dva primera za poševno črto, naj bi bila »varianten jezikovni pojav« (§ 224 Uvoda v SSKJ 1). Samo predpono brez- obravnava SSKJ I manj izčrpno od SP 62 (tudi že SP 50). V SSKJ I (191) piše, da je brez . ., predpona v sestavljenkah za izražanje odsotnosti, manjkanja tega, kar je pomen osnovne besede: brezalkoholen, brezatomski, brez-brežnost, brezdiak, brezsrajčnik, brezverec, brezsrčen. Prva dva primera sta od drugih ločena s podpičjem, potem so štirje primeri povezani z vejicami in s poševno črto ločeni od zadnjega. Ker ločila niso pojasnjena, poglejmo, ali nemara ne pomenijo različnih besednih tvorb! Pravi sestavljenki s predpono brez- sta v resnici samo prva pridevnika brezalkotiolen, brezatomski, drugi primeri so izpeljanke iz predložnih zvez (enkratne, kakor brezdiak, brezsrčen iz brez srca — ali izpeljanke iz izpeljank, kakor brezbrežnost iz brezbre-žen, ta pa iz zveze brez brega najbrž v prilastkovi vlogi itd.). Pri teh primerih pa seveda brez ... ni predpona, ampak predlog z vsemi pomenskimi lastnostmi predloga. Osamosvojitev v predpono je razumljiva šele po tej poti, to se pravi od izpeljank, in zato bi pričakovali v orientacijskem geslu brez ... SSKJ I primerno pojasnilo. Obravnava v SSKJ se očitno opira na orientacijsko geslo brez- v SP 62 (str. 145), to pa na SP 50. SP 62 razlaga brez- v sestavi s samostalnikom iz predložnih zvez: brez glave = brezglav; včasih imamo z 224 večjim ali manjšim pomenskim razločkom iz iste osnove sestavo z brez- in z ne-, kakor pač izvajamo iz samostalniške predložne zveze z brez ali iz povednega gla-golskega izraza z nikalnico ne : kdor je brez uma, je brezumen, kdor ne ume, je neumen; kdor je brez vere, je brezverec, kdor ne veruje, je neveren; neverni Tomaž ni bil brezverec; včasih sta dobri obe obliki v približno enakem pomenu, čeprav izvedeni iz različnih zvez: kar je brez koristi, je brezkoristno ali nekoristno; kdor je brez čuta, je brezčuten ali nečuten, ker ne čuti; pridevnikov ne smemo zanikavati z brez, temveč le s povedno ali stavčno nikalnico ne (°brezslišen ipd.); ob obojnih možnostih in obojnem pomenu so se novejši čas uveljavile bolj sestave z ne-: ne-značajen (brezznačajen) ipd.; brez- nam izraža privativni a-, an- ali in- v tujkah; sestave z brez- venomer nastajajo, vendar niso vse dobre in še manj potrebne, ker večkrat brez sestave povemo bolj po domače: brezvodna puščava = puščava brez vode. Iz razlage SP 62 je razvidno, da besedotvorni termin sestavljanje pomeni pravzaprav izpeljavo. Le ob ugotovitvi težnje, da imajo zveze z ne- prednost, bi lahko sklepali, da tudi SP 62 pripušča možnost neposredne tvorbe s predpono brez- brez posredovanja poprejšnje predložne zveze, torej sestave v strokovnem pomenu te besede. O tvorbi teh besed nam daje slovensko besedotvorje še tole informacijo (Anton Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika IV. Predlogi in predpone. 130): Sestava iz predložnih zvez je znana vsem slovanskim jezikom. — Iz slovenske ljudske govorice so znane sestavljenke: hčerka brezboga, brezbožen, brezbrižen, brezčislen (Erjavec, Torba), brezdanji, brezdelen, ... brezglav itd. — v današnjem knjižnem jeziku so po ljudskih napodobljene sestavljenke dokaj pogostne: brezumen, brezverec, brezvest-než itd. Tvorba je omejena na predložno zvezo s samostalnikom, brez- se ne sestavlja s pridevnikom ali glagolom. Ne moremo reči brezlep, brezslišen, ampak samo nelep, neslišen. Kadar imamo dvojico, moremo z gotovostjo sklepati na različen nastanek: brezumen je brez uma, neumen ni umen, brezveren je brez vere, neveren ne verjame. Od številen imamo neštevilen, toda vsak čas iz predložne zveze lahko napravimo brezštevilen. Pri takih dvojnicah se zadnji čas čuti močnejše uveljavljanje sestavljenk z ne-. Glej tudi SP 105 (mišljen je SP 50). Iz teh obravnav razumemo, kako to, da je v SSKJ I izpuščena obravnava izpeljav iz predložne zveze in je govor samo o sestavljanju. Terminološka pomanjkljivost je razvidna iz obravnave nastajanja teh besed: če se razlaga sprotno nastajanje slehernega pridevnika iz predložne zveze, potem nimamo opravka s sestavljenkami, marveč z izpeljankami (prim, še Toporišič, SKJ II, 93). Pot sestavljanja je nakazal Bajec ob primeru številen J neštevilen I brezštevilen, vendar je tudi pri tem primeru oprl svojo razlago na predložno zvezo. Potemtakem bi bila tudi beseda brezštevilen izpeljanka. A vsaj del gradiva nas opozarja, da imamo opraviti s samostojnim dogajanjem v tvorbi pridevnikov, ki se jim pritikata zdaj predpona brez- zdaj predpona ne-. Toporišič (prav tam, 94) je pravilno ločil besede na izpeljanke v primerih, ko je v »drugem« delu beseda, ki sama ne nastopa {brezdomen), priznal pa je, da je včasih teže, na primer neumen = nespameten, neumen = tak, ki ni umen. »Sestavljenke so potemtakem samo tiste besede, pri katerih je podstava gotova beseda, pred to pa predpona in se pomena obeh sestavnih delov živo zavedamo.« Šele terminološki popravek in ločitev besed na izpeljanke in sestavljenke omogoča delitev gradiva na izpeljanke, pri katerih občutimo brez kot predlog in kot sestavni del izpeljave, ne pa kot predpono; pri teh primerih ni mogoče zanikanje z nikalnico ne, — in pa na sestavljenke, pri katerih pomeni predpona brez- zanikanje in se pritika pridevnikom. Ti pridevniki so navadno izsamostalniški, v nekaterih redkih zvezah pa so kljub znani »racionalnosti« slovenščine očitno mogoče redke zveze zanikanja pridevnikov z brez-, ne sicer pridevnikov lep ali dober, zato pa nemara brezslišen, ki je v SSKJ I 201 kljub obravnavam v SP 62 in v Bajčevem Besedo-tvorju razložen brez kvalifikatorja (sicer s sinonimom neslišen — je to mogoče skrita norma?!) in ilustriran z zgledom dihanje je bilo skoro brezslišno, dopolnjen pa še s prislovom brezslišno (brezslišno je odšla). Pri tem se seveda samo ob sebi postavi vprašanje: če imamo ob pridevnikih s predpono ne- še pridevnike s predpono brez- je najbrž spodbuda za njih nastanek v posebnem pomenskem odtenku predpone in s tem v slogovnem učinku. Ugotovitev težnje, da prevladujejo zanikani pridevniki pred pridevniki z brez-, navedena v orientacijskem geslu SP 62, je pravzaprav skrita prepoved oziroma odsvetovanje teh besed, skrit slogovni napotek. Za- 225 kaj? SP 62 odgovora ne da, lahko pa ga poskusimo postaviti s primerjavo vrednosti obeh pripon v ruščini. F. Jakopin je za rusko gradivo takole označil nasprotje (Slovnica ruskega knjižnega jezika, str. 176): »Zelo pogosta pri ruskih pridevnikih je tudi nikalna členica ne-. Sicer zanika lastnost, kakovost ali pripadnost, ki jo označuje osnovni pridevnik, vendar vselej ne določa njegovega nasprotnega pomena, ampak često nekoliko ublaži nasprotje med enim in drugim pomenom.« — »Medtem ko pomeni nikalna členica ne- golo zanikanje ali ublažitev popolnega zanikanja, je predpona bez- v svojem pomenu ostrejša. Pomeni namreč odsotnost lastnosti ali kakovosti.« Videli bomo, da je razloček v našem gradivu podoben; če pa je tako, potem je širjenje sestavljenk z ne-slogovno vprašanje. Prav bi bilo, če bi ob tovrstnih obravnavah lahko vedeli, kakšne vrste je prepoved kake oblike. Navadno si pod prepovedjo predstavljamo slovni-ško nepravilnost in se prepovedanega ogibljemo; slogovna prepoved pa je hujši poseg v svobodo izbiranja izraznih možnosti. Omenjeno prepoved razumem naj-poprej v primerjavi z odsvetovanjem izrazov pretiravanja, saj imajo ti v našem pojmovanju navadno nasprotni učinek od želenega: odbijajo, namesto da bi prepričali. Druga skrita prepoved je v svetovanju SP 62, naj ne izpeljujemo pridevnikov za vsako ceno, namesto biezvodna puščava torej puščava brez vode. Tudi tukaj gre za poseganje v ustvarjanje terminologije: če namreč poimenovanje zahteva pridevnik, čemu omejevanje — in v imenu katere domačnosti? Iz vsega se kaže odgovor na vaše vprašanje o razločku med pomemben I nepomemben : brezpomemben kot slogovno in pomensko vprašanje vrednosti dveh različnih sestavljenk: nepomemben je navadno zanikanje pridevnika pomemben, brezpomemben pa je poudarjeno zanikanje. Ali boste izbrali to ali ono sestavljenko, je seveda slogovno vprašanje. Razumljivo je, da pri tej besedi ne more biti govora o kaki živi izpeljavi iz predložne zveze. Samostalnika pomemba današnja slovenščina ne pozna. Seveda pa se ob obširnem gradivu izpeljank iz predložne zveze in sestavljenk s predpono brez- to vprašanje ne pokaže zmeraj tako preprosto in tudi vsi pari z brez- in ne- ob istem osnovnem pridevniku nimajo zmeraj podobnega pomena. Zato ie treba za popolnejši odgovor prikazati še druga vprašanja, ki se kažejo ob tem gradivu. Razloček med pridevniki, izpeljanimi iz predložne zveze z brez in samostalnika oziroma sestavljenimi s predponama brez- in ne-, je navadno pojasnjevan z različnimi motivacijami besedne tvorbe. Ce te motivacije prikažemo bolj urejeno in povezano, se nam razkrije tudi pot k določanju pomena izpeljank oziroma sestavljenk. Izpeljevanje pridevnika iz predložne zveze brez in samostalnika je v primerih, kadar naj z novim pridevnikom označimo lastnost, katere jedro je v odvzetosti nečesa, se pravi: plamen, ki nima dima, gori brez dima, je brezdimen; kar nima meje, je brez meje, torej je brezmejno. Pri tem je treba spomniti na pozabljeno značilnost, da so ti pridevniki zaradi dodanega pomena odvzetosti nečesa povsem nekaj drugega od pridevnikov, ki so izpeljani iz osnovnega samostalnika. Mejno je nekaj, kar je v zvezi z mejo: mejno ozemlje, mejno področje itd. Zanikano: nemejno ozemlje, ozemlje, ki ni ob meji. Brezmejno pa je tisto, kar meje nima. S tem smo nakazali tudi motivacijo sestavljenk s predpono ne-: največkrat zanikajo osnovni pridevnik. Pomena odvzetosti nečesa, privacije, in neobstajanja, negacije obstajanja, se srečata v skupnem pomenskem odtenku zanikanja, čeravno sta zanikanji različne vrste. Kadar prevlada skupni pomen zanikanja, stopi v ospredje vprašanje stopnje zanikanja: katero izmed obeh je močnejše. Zanikanje z odvzemom občutimo po navadi kot močnejše zanikanje, kakor da bi bili po odvzemu nečesa, po izgubi, prizadeti. Navadno zanikanje z ne- je manj boleče. To srečanje dveh izrazov zanikanja, sedaj že predloga-predpone brez- in predpone ne-, pa je seveda takrat, kadar ne govorimo več o izpeljavi iz predložne zveze brez in samostalnika, ampak gre za sestavljanje z dvema različnima predponama za izražanje zanikanja, s predpono brez- in predpono ne-. Osnovni besedi sta že izpeljana pridevnika, največkrat iz samostalnika, lahko — čeprav redko — pa tudi iz drugih osnov. Novo nastala beseda se nam pokaže kakor sestavljena iz dveh delov: iz predpone in iz osnovnega dela, ki je izpeljan po veljavnih besedotvornih pravilih za oblikovanje pridevnikov. S tega stališča se zdi na prvi pogled vseeno, ali je prvi del še predlog ali že predpona. Ker je razen tega težko in nekoliko tvegano ločevati izpeljavo od sestavljanja, je v nam najbližji teoriji besedotvorja ta način tvorbe novih pridevnikov imenovan predponsko-končniški (prefiksal-no-sufiksalen). Prim. Miloš Dokulil, Tvoreni slov v češtine I, 129; tudi 58. Strokovni izraz zajema pravzaprav izpeljavo iz pred- 226 ložne zveze; osnovni del dobi novo končnico (končniški način izpeljevanja), predlog spredaj pa naj bi občutili kot predpono (predponski način). Pregled našega gradiva pa kaže, da je smiselno razločevati med izpeljavami iz predložne zveze in sestavami s predpono. S tem je namreč mogoče razumeti zvezo med predložno zvezo in ustreznim pridevnikom, ki nastopata v različnih stavčnih vlogah, na drugi strani pa postane tako razumljiva tudi zveza med pridevniki, zanikanimi z različnima vrstama predpon. Primerna razvrstitev gradiva nam tudi pokaže, kje je meja med predlogom brez- in kje se nekako začne predpona. (To prehajanje je znano tudi iz besedotvorne teorije, prim. Dokulil, nav. delo, str. 52.) Razen tega je pri sestavljenkah mogoč tudi stranski naglas na predponi, čeprav v priročnikih ni določeno, pri katerih besedah je to mogoče in kje ni v navadi. Stranski naglas ima vlogo pomenskega poudarka predpone nasproti osnovnemu delu besede, opremljenemu z glavnim besednim naglasom. Na-glaševanje sestavljenk je dokaj natančno obdelano pri Toporišiču, SKJ 11, 116. Določila SSKJ 1 so načelno prilagojena njegovi in prejšnjim obravnavam (zlasti SP 50), žal so večjidel porabljena za pojasnilo, kje je stranski naglas opuščen (§ 182 Uvoda). Pridevnike z brez- v prvem delu lahko potemtakem razdelimo takole: 1. V prvo skupino spadajo izpeljanke iz predložne zveze (Bajec, Besedotvorje 11, 43: sintaktične izvedenke). Zanje je značilno, da se izpeljave zavedamo vsaj pri analizi pomena, navadno pa je predložna zveza v rabi vsaj tako običajna kakor izpeljani pridevnik. Razlika med predložno zvezo in izpeljano besedo je v skladenjski vlogi predložne zveze (prilastek ali prislovno določilo) in pridevnika (prilastek), pa tudi v pomenski naravnanosti. Pri predložni zvezi je naša pozornost naravnana na samostalnik kot jedro zveze, pri pridevniku uhaja na samostalnik, ki ga pridevnik določa. Pridevnike prve skupine razdelimo lahko na dve manjši skupini. a) Pri teh pridevnikih osnovni del ni samostojen pridevnik. Navadno ga poznamo iz drugih zloženk. Take izpeljanke so na primer: brezuh, brezzob, brezrog, brezrok, brezbrad, breznog, breznos, brezdlak, brezglav brezkril, brezlas, brezlik, brezlusk, brezrep, brezcen pa brezimen, brezdomen, brezmadežen, brezdelen, brezbožen. Pridevniki, kakor brezlas, brezuh, brezzob, so razmeroma mladi, nastajali so od konca 18. stoletja, nekateri so prvič uvrščeni šele v najnovejše slovarje. Izpeljani so s tako imenovanim »prvotvornim ali sklanjatve-nim obrazilom« (prim. A. Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika II, str. 5), ki je pri pridevniku razmeroma »redko«. Nastajali so pod vplivom oblikovalnega načela, ki je omogočalo besedno tvorbo tudi daleč od tedaj običajnih besedotvornih postopkov, ki so imeli svoje naravno zaledje tudi v govorici. Kaže, da je bila pomenotvorna težnja tega načela v tem, da se poudari korenski del besede s tem, da se ga »ogoli« razblinjaj očih končniških priveskov. Podobno načelo velja tudi za samostalnike: med najbolj znane besede te vrste spada iz Prešernovega pesniškega jezika znana sestavljenka brezup. To pozno nastajanje je tudi v zvezi s tem, da se je kategorija odvzetosti, privacije, razmeroma pozno osamosvojila kot samostojen pridevniški izraz, poprej je bila izražena s predložno zvezo. Za nemške pridevnike te vrste (na -los) imamo zato v starejših slovarjih namesto poznejšega pridevnika kar predložno zvezo. Tako v Megiser-ju (1592) za Zahnlos — prez zobi! Marsikatera teh besed je bila ustvarjena za potrebe enega samega besedila in ni prodrla v širšo rabo. Ker je v sosednjih jezikih (nemščini, italijanščini, tudi latinščini ter v slovanskih jezikih itd.) to močna pridevniška skupina, v slovenščini pa je bila za to pomensko kategorijo prvotno v prvi vrsti na voljo predložna zveza, so pisci začutili potrebo po samostojnem izrazu. Zato so ustvarjali nove pridevnike tudi tam, kjer v jeziku ni bilo na voljo oznake (taki »primanjkljaji« so v vseh jezikih). Razumljivo je, da novi izrazi niso imeli dovolj opore in so bili zaradi tega neobstojni. Pleteršnik tako navaja besedo brezduh (iz Levstikovih besedil), brez (iz Janežiča): poznejši slovarski priročniki in SSKJ I teh besed ne navajajo več. Pridevniki te vrste so nastajali po različnih poteh in nikakor ne v istem času. Nekateri so navedeni šele v novejšem času, ko navedena oblikovalna načela že zdavnaj ne veljajo več. Tak primer je pridevnik brezlas (v pravopisnem slovarju SP 62 in SSKJ I, tu s kvalifikatorjem redko): nemško haarlos je v slovarjih dolgo slovenj eno s predložno zvezo. Beseda je bila razmeroma pozno izpeljana po eni strani po vzorcu brezzob (v Megiserju 1592 še prez zobi; pri Gutsmannu 1789 že brezzoben, brez zohov; pri Murku 1833 brezzob, brezzoben), po drugi strani pa ob naslonitvi na zloženke tipa črno-las (pridevnik je navedenpriGutsmannu še v obliki črnolasen, v Vodnikovi 227 Pismenosti, str. 148 pa že kot črnolas — prim, tudi A. Bajec, Besedotvorje 111, 123 —, v slovarju kot črnolas pri Murku). Na robu preostaja še zanimivo vprašanje, kakšna je vloga obravnavane skupine pridevnikov. Malodane vsi pomenijo lastnost, ki je v odvzetosti kakega dela telesa, redek je pomenski premik v abstraktno (izjema je brezglav in že v osnovnem pomenu brezcen, za katerega pa je treba v nasprotju z znanimi pomeni iz drugih slovanskih jezikov poudariti, da je ohranil pomen predložne zveze, pomeni torej brez vrednosti — sicer ima v SSKJ 1 kvalifikator knjižno in redko). Navadno označujejo živa bitja, katerih lastnost je pomanjkanje tistega dela, ki je zaznamovano z osnovnim delom pridevnika. Enako vlogo imajo pridevniki zloženke tipa črnolas, gologlav. Nasprotno pa je osnova -lasen (kakor še pri Gutsmannu) lahko samostojen pridevnik, ki je v zvezi z lasmi (lasna zaponka, lasna uš) in zato naravnava pozornost na lase: črnolasen bi bil zato tisti, ki je v zvezi s črnimi lasmi. Podobno bi bilo z osnovo -glaven (na primer glavna uš). Tako vidimo, da je bila posebna oblikovalna težnja časa podprta še s tankim načelom razločevanja — značilnostjo, ki je vsa slogovna obdobja ne poznajo v enaki meri. Ta obravnava nas je spomnila na novo prvino: pri izpeljavi ni pomembno zgolj, da se iz besede ali kake njene oblike izpelje novi pridevnik, pomembno je tudi, kaj nova izpeljava lahko pomeni, na kaj nas spomni osnovni del pridevnika in v katero smer naravnava naše predstave. Drugi pridevniki te skupine [brezimen, brezdomen itd.) so sicer izpeljani z bolj pogosto pridevniško končnico (prim. Bajec, Besedotvorje II, 43), vendar je osnovni del pri njih ravno tako nesamostojen: pri besedi brezdelen ne moremo govoriti o osnovnem pridevniku -delen, ta je namreč od besede del in ima tako povsem drug pomen. Tudi ni v slovarju beseda navedena kot istozvočnica. Zato lahko sklepamo, da gre pri brezdelen zgolj za izpeljanko iz predložne zveze. Ravno tako poseln, osnovni del k brezposeln, ni samostojna beseda. b) Večjo skupino te prve vrste pridevnikov z brez- sestavljajo pridevniki izpeljanke iz predložne zveze, pri katerih je osnovni del enak običajni pridevniški izpeljanki iz osnovnega samostalnika. Pomenski razloček je v tem, da se pri izpeljankah z brez čuti izpeljava iz predložne zveze in ne gre samo za dodajanje predpone že oblikovanemu pridevniku. Navadno pridevnik konkurira s predložno zvezo. Primeri: brezizjemen, brezpoten, brezciljen, brezoblačen, brezhiben, breznaglasen, brez-grešen, brezizgleden, brezizhoden, brezle-sen (lesen, nelesen: lesen, brezlesen), brez-hrbteničen, brezšiven, brezruden, brezsen-čen, breznežen, breztežen, brezzvezden, brezžičen itd. Marsikateri, če ne kar večina, teh pridevnikov so nastali v zvezi s tako imenovanim samostalniškim izražanjem. Na primer: Odločba velja brez izjeme. —> Brezizjemna veljavnost odločbe. Nasproti temu zgled izjemno stanje. Pridevnik brezizjemen ima v SSKJ I kvalifikator knjižno, vendar se rabi razmeroma pogosto tudi v govoru. Nekje na meji prejšnje in te skupine je pridevnik brezciljen — kar je brez cilja, namena: brezciljno pohajkovanje, delo, življenje, paberkovanje. Nasproti temu je ciljen (kar je v zvezi z besedo cilj): ciljni trck, ciljna črta, ciljna ravnina. Zaradi razločka med pomenoma brezciljen (abstraktno) in ciljen (konkretno) se skoraj zdi, kakor da pridevnika nista v zvezi. — Še bolj zanimivi sta ob tem pridevniškem »paru« samostalniški izpeljanki brezciljnost in ciljnost. Iz primerjave pomenov namreč lahko vidimo, kako je bil iz pridevnika brezciljen izpeljan samostalnik brezciljnost, iz tega — in ne iz pridevnika ciljen — pa je po dekompoziciji beseda ciljnost. Primer nas že opozarja na dvojno vrednost brez, najprej je predlog —pri besedi ciljnost pa besedica že prehaja med predpone! Seveda pa se bo to zgodilo šele pri naslednji skupini pridevnikov. 2. V tej skupini so pridevniki z brez- pri tistih osnovnih pridevnikih, pri katerih je drugi zanikani pridevnik sestavljen s predpono ne-. Ne gre več za dvoje, ampak za troje pridevnikov: osnovni pridevnik, izpeljan iz samostalnika, zanikani pridevniki z ne- in zanikani pridevnik z brez-, ki označuje od-vzetost, privacijo. Tudi tu sta dve skupini. a) V prvi skupini so pridevniki, pri katerih se izpeljanka z brez- pomensko razločuje od pridevniškega para, ki ga sestavljata osnovni pridevnik in pridevnik, ki ga zanika s predpono ne-. Ta pomenski razloček kaže, da nimamo opravka z dvema različnima predponama, ki se pritikata o-snovi in jo pomensko spreminjata, ampak z osnovnim pridevnikom in njegovo zanikano obliko na eni strani — na drugi strani pa je izpeljanka iz predložne zveze, katere osnovni del je po obliki naslonjen na samostojni osnovni pridevnik. Da gre za 228 izpeljanko, nas opomni pomenski razloček, ki ni utemeljen zgolj z začetnim brez- (pri teh primerih še predlogom!). Te pridevnike smo uvrstili v drugo skupino, ker sta si osnovna dela podobna in jih je pri površni analizi kaj lahko ločiti na tiste s predpono ne- in na tiste s predpono brez-. Primeri so reizlični. Med najbolj zgovorne spadajo pridevniki skrben/neskrben : brezskrben: Skrbni starši si prizadevajo, da bi bilo otroštvo njihovih otrok karseda brezskrbno (tu ne more stati neskrbno). Ne-skrbno ravnanje z ognjem (ni brezskrbno ravnanje!). Ce lahko domnevamo, da so vsi pridevniki nastali ob naslonitvi na samostalnik, se domislimo v prvem primeru tele motivacije: Starši si s skrbjo prizadevajo, da bi bilo otroštvo njihovih otrok kar se da brez skrbi. (Seveda je s skrbjo le motivacija, opravljen pa je s tem ludi pomenski premik, ki v drugem primeru ni potreben, ker sta tako pridevnik kakor predložna zveza v vlogi povedkovega določila, predikati-va.) Mogoče pa je, da je v besedi skrben sled glagolskega pomena (tisti, ki skrbi, je skrben), prim. Bajec, Besedotvorje 11, 63; tedaj bi bil pomenski razloček med skrben jneskrben in brezskrben še bolj razložljiv. Podobne skupine so še: zračenjnezračen : brezzračen (ali: zračen/brezzračen), kar pokažejo zgledi: zračnojnezračno stanovanje; zračni tlak, brezzračni prostor. SSKJ I navaja kot redko tudi rabo, ki jo pojasnjuje z razlago: ki ima premalo (svežega) zraka — brezzračna ječa, brezzračne sobe z zaprtimi okni. Ta zadnji primer kaže čeprav redko možnost prehajanja pomenov, seveda je pri taki rabi pomenska vrednost predloga-predpone brez- obremenjena s posebnim poudarkom. V skupini zračenjne-zračen/ redko brezzračen je pridevnik brezzračen ekspresivno močnejši od pridevnika nezračen. Izpeljava iz predložne zveze je občutena tudi pri pridevniku brezsramen, kvalifika-tor SSKJ I knjižno: brezsramna ženska, brezsramne besede. Beseda je po izvoru zvezana s samostalnikom sram, pridevnik sramen ima drugačen krog rabe: sramna uš, sramna kuga, sramna kost (SP 62). Pač pa se stikata v drugačnem pomenu pridevnika nesramen in brezsramen: nesramni/ brezsramni prekupčevalci (slovar SSKJ I: redko). Tudi tukaj je oblika brezsramen drugačne vrste kakor v zvezi brezsramna ženska (ženska brez sramuj: sestavljena je podobno kakor nesramen s predpono brez-, pomensko razmerje nesramen/brez-sramen je enako kot pri nezračen/brezzra-čen; brezsramen je izrazno bolj učinkovit. Pomenski poudarek nosita oba dela, zato bi bil pri tem pomenu mogoč tudi stranski naglas. S tema dvema primeroma smo pokazali mejo med prvo in drugo skupino primerov. Na eni strani so primeri, pri katerih je pomenski razloček jasen, kakor skrben/ neskrben : brezskrben, verenjneveren.brez-veren, srčen, nesrčen.brezsrčen, na drugi strani pa primeri, pri katerih se še čuti izpeljava, mogoča pa je že sestava s predpono. Med izpeljavo in sestavo je pomenski razloček (ves(en/neves(en.brezves