1 TATENBAH EGODOVINSKA POVEST. Predgovor. In tl, moj rod? Kjer sodijo usod«, Narodov se, tam glas se tvoj ne 8uJ* KdaJ tl ponoano vodil boš narode, KdaJ pride doba, da Slovan kraljuj«t Stritar. Položaj slovanskih narodov na jugu že od časa, kar so se naselili v teh krajih, ni bil ravno najsijajnejši. Bila je sicer kratka doba, ko so bili svobodni in so imeli svoje kralje. A od vseb. strani so prežali sovražniki na nje, ki so si hoteli podjarmiti te narode. Najhujši so bili od ene strani Turki, ki po pritiskali z vedno večjo silo na jugoslovanske mvode ter jih imeli zasužnjene več stoletij. Od rirnf-e strani pa se je razširjala moč Avstrije vedno bclj :n kar ni prišlo pod turški jarem, je zgvbilo svnjo smnostojnost pod avstrijskim orlom, ki jo razpvosiiral v znamenju nemikega duha vedno dalje svoj;1! pc-rut!, Ti narodi, katerim fie ni seamii ftut, da so blil nekdaj gvobodnl, pod svobodntm aoincem, so pr#> našali svojo usodo le % vellko brldkostjo; ni tedaj čuda, da so s« četudi v težklh okovih skuSali otresti Jarma tuje vlado, da bi prllll zopet do svoj« svobode. Tak pojav j« tudi carota Zrfnteikega Frankopana in drugih zaveznlkov, kt se /• v svetovni fn krajevni zgodovinl obSlrno opisovala ln se seve tudi razliCno presojala, veftinoma pa s 8tallSfta> ki ga je zavzemala v tedanjem Casu avstrijska vlada napram tem možem, vsled česar je tudi nl osvetlila v lučl prave zgodovinske resnice in nepristranosti, kar je ravno za zgodovinarja naobhodno potreben pogoj. Žaloigra Zrinjski-Frankopan nl nič drugega kakor odpor zoper brezobzirno nadvlado tujerodnih gospodov v prilog samostojnosti ogrske in hrvatske države, ki sta imeli neizpodbitno pravico do samouprave. Odkar so Turki leta 1450. zavzeli Carigrad, je stala vsa Evropa zoper dednega sovražnika krščanskega imena. Glavni na,men Turkov je bil, da si osvoje vse narode, zato so se tudi vmešavali v vse zadeve sosednih držav. Naravno ie bilo. da so nastali boji. ki so prl- nesli nazadnje krščanskim četam sijajno zmago, katero so izvojevali 1. avgusta 1664. pri šent Gothardu v Prekmurju. A avstrijske čete so bile tako izmučene, da se poveljnik Montecucculi ni upal dalje zasledovati Turkov, ki so imeli še dosti svežih rezerv. Vsled tega se ta zmaga ni mogla tako izkoristiti, kakor bi bilo za končni odločilni uspeh potrebno. Avstrija je sklenila v Železnem gradu — Vasodr — s Turčijo mir, ki je povzročil nepopisno ogorčenje, kajti upanje otresti se turških pohodov je bilo s tem uničeno. Posebno nevoljo je vzbudilo dejstvo, da se je sklenil mir, ne da bi se posvetovala vlada s prizadetimi stanovi. Osobito je bolelo Ogre in Hrvate, da je pošiljal cesar brez dovoljenja deželnih zborov med nje nemške čete, kl so plenile, ropale ter mučile prebivalce. To postopanje je bilo očividno kršenje ustave. Med Hrvati in Ogri na eni ter dunajsko vlado na drugi strani se je ustalila nezaupnost; kaj čuda, da so začeli misliti na to, da se otresejo nemškega gospodstva. Najsposobnejši in najodločnejši, Nemcem toraj najnevarnejši mož, poln domoljubja, je bil hrvaški ban Nikolai Zriniski. Niemu ob strani js stal brat Peter, pogumen mož, bogat in častiželjen. Ker je imel Peter Zrinjski za soprogo Ano Katarino Frankopan, je stopil z obema v zvezo tudi Fran Krištof Frankopan, lep mladenifi, krepak, bojevit. Zveste zaveznike so dobili na ogrsti strani v osebah ostrogonskega nadškofa Jurija Sippay, palatina Frana Wesselenya in grofa Frana Nadasdya. Velik vpliv je imela v tej zvezi soproga Petra Zrinjskega, Ana Katarina. Od narave krasne, velike postave, ognjevitega pogleda, je bila nad vse ponosna, odločna ter pogumna. Iskreno je ljubila svojo domovino in zato je z vsemi sredstvi želela, pripomagati k temu, da se domovina otrese tujega jarma. Kadar je drugim upadel pogum in so bili ozkosrčni in omahljivi, je bila ona, ki je zopet včgala v srcu omahljivcev pogum. Reči moramo, da je bila Ana Katarina Zrinjska duša cele zarote in je imela vse niti v rokah. Ona je bila tudi tista, ki je pridobila Castib.lepnega, a omahljivcga grofa Ivana Erazraa Tatenbaha za to zavczo, ta pa je pridobil svojega prijatelja goriškesa deželnega glavarja grofa Karola Thurna. Ko so leta 1665. slovesno kronali cesarja Leopolda I. za ogrskega kralja, je ta slovesno prisegel, da bo upravljal Ogrsko in Hrvatsko v smislu določil, ki vel6, da Be mora držati kralj pri Izvrševanju ogrskih poslov samo Ogrov, pri hrvatskih pa samo Hrvatov. Te prisege pa cesar ni držal; ne samo da ni branil Ogrske in Hrvatske, onemogočil je celo njeno samoobrano. Ker avstrijski dvor ni izpolnjeval obljube, se tudi Ogri in Hrvatje niso smatrali za obvezane, držati se obljub. Tako sta bila nezadovoljna oba naroda; Iz nezadovoljstva je nastalo ter vedno bolj naraščalo stremljenje, da se odpravijo te neznosne raztnere. Smele načrte so zasnovali zarotniki, hoteli so spraviti ljudstvo tostran in onstran Donave na noge, vpasti v Moravsko, se združiti s Poljsko, tudi Štajerska, Koroška in Kranjska naj bl se dvignile; pogajali so se tudi s Francijo in Turčijo. Toda kmalu so zarotniki morali uvideti, da so osamljeni, kajti na Poljskem je bil izvoljen za kralja Mihael Wisnavicky namesto princa Conti, kl se je zavzemal za stvar zarotnikov; a tudi franeoski kralJ Ludovik XIV. ae je zafel umikati Og- rom in Hrvatom, ker nl lmel od njih pričakovati toliko, kolikor sl je želel. Nesreča je tudl bila, da sta pred izbruhom zarote nagloma umrla palatin grof Franc Wesseleny, kl je bil zastrupljen ln grof Nikolaj Zrinjskl, katerega Je raztrgal obstreljeni merjasec. , Prvotni namen, da se podajo Ogri in Hrvatje pod pokroviteljstvo francoskega kralja, se je moral opustiti. Ako bl kralj to ponudbo sprejel, vzbudill bi ustajo In s kraljevo pomočjo bi začeli osvobodilno vojno. Na mesto Nikolaja Zrlnjskega ]e stopll Peter Zrlnjski, katerega se je, ko je vldel, da Je osamljen, polotila obupna mlsel, da bl dvlgnil Hrvatsko v samostojno kraljestvo, v Sloveniji pa bi se vpostavila prejšnja celjska grofija v obliki vojvodine. A nl btlo usojeno, da bl zarotniki tudi izvedll Bvoj nafirt. Bili so med seboj drug na drugega ljubosumni ter samoljubni; namesto da bl delali, so odlašali, veliko govorili. Tako ni čuda, da se je o tej zaroti zvedelo na dunajskem dvoru. Avstroogrski nadškof Szelepesenyi je pripovedoval, da so se zvezali Nadasdy, Zrinjski in drugi ter skovali načvt, da vjamelo cesarja. ga nmore ter izzoveio velik upor na Ogrskem. Turški tolmač Italijan Panagiotti je opozoril cesarskega poslanika na nevarni položaj, ker je slišal, kaj je govoril sedmograški knez Apaffv, ki je posredoval med Ogri in Tureijo; Apaffy sam je prctrgal zvezo z zarotniki, ker je verjel vezirju Koprilliju, da stremi Zrinjski po ogrsld kroni. Tudi vdova bivšega palatina Wesselenya se je zbala, da je stvar izgubljena ter je obvestila vlado o zarotniških razgovorih, da bl se ognila kazni. Smrtni sovražnik Petra Zrinjskega, grof Nikolaj Erdody, je v svoji zavisti, da ne bl postal Zrinjski premočen, izdal njegove načrte; Peter Zrinjski pa je sam razkril Nadasdyjevo namero, vzeti kralju krono z glave, kar je ta tudi potrdil, se vrgel pred cesarjem na kolena ter prosil tnilosti. Neki Ladislav Fekete je hlinil nezadovoljstvo samo zaradi tega, da se je mogel udeleževati razgovorov. Vse to, kar je zvedel, je izdal dunajskemu dvoru meseca septembra 1668. Dunajska vlada je bila dobro podučena o celi zaroti ter je uvidela nevarnost za obstoj Avstrije. Zato se je, četudi še le po daljšem obotavljanju, odločila, da nastopi zoper zarotnike. Tako je moralo priti do žaloigre, ki je bila usodepolna za slovenski in hrvatski narod. Častihlepni, a obenem lahkomiselnl ln omahljivi Erazem Tatenbah je bil tudi vpleten v to zaroto. Na eni strani se je kazal vdanega cesarjm in vladi, na drugi pa je hrepenel po uživanju ia slavi. Danes nežen družinski oče, je v trenutk« pozabil na vse in se omamljen od drugih čustoT podal na pot, ki ga je nazadnje dovedla v propast. Da si Je prizadeva Peter Zrinjski, pridobiti grofa Tatenbaha za zaveznika, kar se mu je tudl posrečllo, je razumljlvo, kajti Tatenbahi so blli starega plemenitaškega rodu in tedaj najbolj mogočni na Stajerskem. Tatenbahi so prišli iz Bavarskega kot fevdnlkl krškega škofa, Že leta 1290. beremo ime Otona» leta 1810. Otokarja, leta 1336. Artiba in poznej« Ivana, ki je imel od škofa v lasti gradove Olimije, Bizeljsko ter Podčetrtek ter posodil leta 1550. denar deželnemu knezu za turško vojno; padel je kot cesarski svetovalec leta 1557. v boju proti Turkom na Hrvatskem. (Dalje prihodnjlft.)