SHRAMBNO POHIŠTVO V PLEMIŠKIH ZAPUŠČINSKIH INVENTARJIH 17. IN 18. STOLETJA NA SLOVENSKEM MAJA LOZAR ŠTAMCAR Posestni in zapuščinski inventarji mestnih hiš, palač in gradov sodijo med nepogrešljive vire za preučevanje zgodovine pohištva kot dela stanovanjske kulture. Iz njih je mogoče razbrati količino posameznih tipov pohištva v določenem obdobju, njihovo razporeditev v prostorih in iz sicer skopih opisov vsaj frag- mentarno njihov izgled in materiale, iz kate- rih so bili izdelani, včasih pa celo način povr- šinske obdelave in krašenja. Številni, predvsem zapuščinski inventarji kljub različnim ravnem natančnosti in različ- nim načinom popisov premičnin za obdobje od konca 16. do konca 18. stoletja kažejo enotno pisano sliko notranje opreme plemi- ških mestnih hiš, palač, graščin in gradov, ter redkih po opremi njim podobnih neplemiških stavb. V popisih odsevajo gmotne razmere lastnikov, njihovo splošno likovno razgleda- nost in željo po pridobivanju sodobno obliko- vanih kosov pohištva na eni, ter skrb za ohra- njanje podedovanih umetnoobrtnih izdelkov na drugi strani. Iz razporeditve prostorov in iz vedenja o uporabnikih teh prostorov in pripa- dajoče stanovanjske opreme je posredno mo- goče izpeljevati tudi širše sociološko-zgodo- vinske odnose in še marsikateri drug kultur- nozgodovinski element, s čimer se zgo- dovinska stroka v zadnjem času vedno bolj poglobljeno ukvarja. Materialov, iz katerih je bilo pohištvo nare- jeno, se ne da natančno opredeliti, vendar so popisovalci skušali vsaj delno opisati zlasti vrednejše kose. Precej dosledno sta označena mehak oziroma trd les. Med kvalitetnejšimi lesovi je bila orehovina najbolj priljubljena za izdelavo rezljanih skrinj, izjemoma sta ome- njeni tudi cipresovina in bukovina, veliko shrambnega pohištva pa je bilo iz »navadne- ga« lesa, s čimer je bila najverjetneje mišljena smrekovina ali kak drug mehak les oziroma les iglavcev. Okovje se loči na »belo« - poko- sitreno železno, »rumeno« - medeninasto in »črno« - (kovano) železno. Ko popisi našteva- jo opremo po posameznih prostorih, pogosto srečamo oznake, kot so »spodnja/zgornja soba«, »soba nad hodnikom/ ob kuhinji/ nad sobo s kaminom« in podobne, ki določajo prostor glede na njegovo lego v odnosu do drugih prostorov. Oznaka lahko opozarja na glavno značilnost opreme prostora, na primer »zelena soba«, »sobica s špalirjem«, ali na ve- likost (»velika soba»). Posamezni prostori imajo svoje ime tudi glede na prevladujočo dejavnost, ki se je odvijala v njih, tako na pri- mer »obednica«, »spalnica«, »shramba«, »de- lovna soba«, ali pa je prostor poimenovan po osebi, kateri je pripadal, na primer »soba go- spodične«, »grofova spalnica«, »upraviteljeva soba«, itd. V vsaj polovici inventarjev pa je pohištvo le sumamo našteto pod naslovom Hausrath (Haus Raat), Vahmus (Fahmus) und Mobilien, Holzwerkh ali Haus Fahrnus. Za zgodovinarja so zanimive tudi cenitve po- sameznih kosov pohištva (in druge opreme), ki so dodane opisom. Ustaljeno oceno, ki trdi, da so bili prostori zgodnjebaročnih gradov 17. stoletja skromno opremljeni le z najnujnejšim pohištvom neiz- stopajoče kvalitete, bo slejkoprej treba spre- meniti. Res se število posameznih kosov pohi- štva ne more primerjati z naslednjim stole- tjem. To je bil v Srednji Evropi splošen pojav v času, ko so se komaj polegali verski spopadi in se je moralo udobje vsakdanjega življenja še vedno podrejati varnosti in zato večji enostav- nosti bivanja. Vendar so si bogati kljub temu privoščili hišno opremo, ki je vsebovala obilo skrinj, stolov in naslonjačev, omar, postelj in drugih kosov pohištva, dopolnjenih z draperi- jami vseh vrst, z blazinami, s stenskimi oblo- gami iz blaga, z bogatimi zavesami, s prti, pre- progami, z baldahini za postelje in drugim. V drugi polovici 17. stoletja je pohištvena oprema postajala številčnejša in bogatejša, se- veda pa je bila vedno odvisna od finančne moči in okusa lastnika. Popis inventarja iz ko- mende v Veliki Nedelji iz leta 16731 našteva med srebmino, odejami, platnom, perilom, orožjem, posodo, orodjem in pribori tudi po posameznih sobah postavljeno pohištvo. V pomembnejših sobah, v katerih se je mudil deželni komtur, je bilo kar po več miz, pregr- njenih s preprogami in s suknom, več stolov in skrinj, omare, ogledala in ure. Postelje v spalnicah so imele največkrat baldahin, pre- prostejše pa so se mogle čez dan potisniti kar pod večjo posteljo ali pod mizo. Leta 1909 je Walter Smid v Camioli objavil inventar be- gunjske graščine na Gorenjskem iz leta 1681 kot zapuščino po Johannu Herbertu Kazi- anarju, v katerem so natanko popisane neštete drobnarije, ki so krasile prostore in jih napra- vile udobnejše. Med večjimi kosi se omenjajo temno lužene mize iz orehovine, naslonjači, oblazinjeni z blagom ali z rdečim kordovskim usnjem, črno lužena stenska ura, visoka oma- ra in posebno sijajen kos - velika kredenca z 88 Skrinja iz rezljane orehovine z manieristično ornamentiko, 2. polovica 17. stoletja, iz zbirke Karla Strahla v Stari Loki, Narodni muzej, Ljubljana razstavljeno namizno posodo iz kositra, majo- ' like in srebra. V spalnici so bile postelja, ena i ali dve mizi z nekaj stoli in omara.2 V tretjem doslej objavljenem popisu pohi- j štva in druge graščinske opreme s konca 17. i stoletja v graščini Radvanje^ beremo: »V je- ' dilnici daljša kredenca in vzidana omara za steklovino, v gosposki spalnici nizki podolžni omari, vsaka s po dvojimi vratci za shranjeva- ' nje posodja, v poslikani omarici s predali so ; hranili dišave, v dveh novejših omarah pa lo- \ ceno obleko in posteljno perilo; dve kabinetni i omarici sta rabili za pisalni mizici, pri eni jej omenjeno, da je iz ebenovine. Dve poslikani \ omarici sta bili vzidani v steno. Ena je bila na- i menjena za domačo lekarno.« ■ Poglejmo še pohištveno opremo v zapuščin- j skem inventarju po kranjskem deželnem svet- niku Hansu Georgu von Cirianu za njegovo hišo na Starem trgu v Ljubljani.4 Zapisnik so 22. septembra 1665 sestavili Hans Fridrich : König von Königsfeldt, Michael Emst Schere ; von Scherenburg, Johan Baptist Pekhel inj Michael Kherschiner: železna postelja z železno zibko pozlačena rdeča postelja modro barvana tudi pozlačena postelja dve rdeči potovalni postelji j dve navadni postelji ■ en in pol ducata enakih stolov iz orehovine klečalnik iz orehovine šest rezljanih stolov s štirimi nogami iz oreho-' vine ' šest rezljanih skrinj iz orehovine ] štiri skrinje iz orehovine, običajno izrezljane j dve skrinji z grbi, last gospe vdove majhna povprečna rezljana skrinja osem navadnih zeleno barvanih skrinj in še šest enakih tudi zeleno barvanih skrinj v spodnji sobi tri rdeče barvane skrinje iz smrekovine dve dolgi mizi iz orehovine dve okrogli mizi dve mizni plošči iz glajenega kamna s podno- žjem deset starih naslonjačev nizek stol dva igralna inštrumenta dve novi servimi mizi iz orehovine servirna miza iz navadnega lesa dve stari omari pisalna mizica iz črno luženega lesa zelena omara z rešetkastimi vratci s starimi knjigami malo ogledalo S potrebno previdnostjo ob teh skopih opi- sih se vendar da ugotoviti, da je lastnik pose- doval zavidljivo veliko opreme, že če gledamo le pohištvo v ožjem smislu in pustimo ob stra- ni vse drugo, od umetniških del, prek posodja, blaga vseh vrst do drugega, kar je bilo še v hiši. Na podobne ugotovitve nas navajajo tudi inventarji mnogih drugih plemičev 17. stole- tja, kot na primer Janeza Jurija pl. Lamberga za grad Kamen leta 1630,5 Janeza Jurija Maksimiljana Barba grofa Waxensteina za Moravče leta 1649,6 Burgkharda pl. Hitzinga na Tumu za leto 1656'' ali Doroteje Sidonije Attems grofice Schrattenbach za Brdo pri Kranju leta 1669.8 89 Skrinja iz rezljane orehovine z manieristično in zgodnjebaročno ornamentiko, pozno 17. stoletje, Narodni muzej, Ljubljana Skrinja iz stružene orehovine z marketerijo iz orehovega, javorovega in hrastovega lesa, pokositreno železno okovje, datirana 1785, pozni barok, Narodni muzej, Ljubljana Na začetku 17. stoletja so med shrambnim pohištvom odločno prevladovale skrinje, mnogokrat označene kot potovalne skrinje. Pogosto so imele italijansko poreklo. Mnoge so bile barvane zeleno ali črno z naslikanimi (ali razljanimi) grbi in drugo poslikavo. Proti koncu stoletja gre vedno pogosteje za skrinje iz orehovine. Včasih so kot okrasna tehnika omenjeni »vložki«, s čimer je najbrž mišljena intarzija, torej vlaganje lesa v vdolbine v jedr- nem lesu. Poznorenesančno in zgodnjebaroč- no pohištvo pa je bilo v tem času že tudi ob- dano z okrasno sestavljenimi fumiiji v tehniki marketerije, ki je samostojno ali v kombinaciji z intarzijo postala eden glavnih okrasnih ele- mentov. Posebej se tu in tam omenja železno okovje. V drugi polovici 17. stoletja se množe rezljane skrinje, ki si jih zlahka predstavlja- mo, saj se nam je takih na srečo ohranilo kar ; precej.9 Njihovo mesto je bilo, če sodimo po \ redkih tovrstnih podatkih, na hodnikih in v i sobah, rabile pa so predvsem za hrambo oblek in listin. Od srede 17. stoletja naprej pa se začenjajo v inventamih popisih množiti tudi omare za obleko, ki so predvsem iz mehkega lesa in ze- > leno barvane, označene kot »velike« z »be- lim«, torej s pokositrenim železnim okovjem. V zadnji četrtini 17. stoletja so postale moder- ne temno lužene omare za obleko iz mehkega ali trdega lesa. Kolikor se da izluščiti iz popi- sov, so stale tako na hodnikih kot po sobah. Omenjajo se tudi shrambne omare v obedni- ; cah. V 17. stoletju so postale nepogrešljive tudi; »pisalne mizice« z mnogimi predalčki in zi 90 Kabinetna omarica iz temno luženega lesa z vloženimi raznobarvnii kamni v pietra dura tehniki, 2. pol- ovica 17. stoletja, zgodnji barok, Narodni muzej, Ljubljana omarico v sredini, ki jih danes imenujemo ka- binetne omarice. Stale so na pripadajoči mizi- ci z visokimi struženimi nogami. Izredno veli- ko jih je imel Burkhard pi. Hitzing: narejene so bile iz orehovine. 10 Janez Karl pi. Thum- Valsassina je imel pred letom 1683 v ljubljan- ski hiši eno veliko in eno majhno črno luženo kabinetno omarico, kabinetno omarico s po- zlačenim okovjem, izredno zanimivo majhno pisalno omarico z vloženimi florentinskimi kamni (s tem je zelo verjetno mišljena pietra dura tehnika krašenja, torej okras na površini, sestavljen iz okrasno zloženih koščkov različ- nih barvnih marmorjev) in še eno »damsko«, črno luženo in pozlačeno omarico, n Leta 1701, ko je umrl lastnik Jurij Andrej pl. Tril- legh, so bile črno lužene pisalne omarice z mi- zico popisane tudi na ribniškem gradu v maj- hni sobi, kjer stanuje gospodična. 12 Iz zapuščinskih inventarjev iz prvih deset- letij 18. stoletja izvemo, da so skrinje iz meh- kega ali trdega lesa še vedno sodile v grajske in mestne notranjščine in jih je bilo še vedno več kot omar. Največkrat so rezljane in opremlje- ne s ključavnico. Zdi se, da je okus narekoval tudi živahno poslikavo - rdečo in zeleno. Nji- hovo mesto, če je označeno, je največkrat v ^ veži. : Zdaj je nastopil pravi čas omar za obleko, i Tiste iz smrekovine so bile pogosto prepleska- j ne zeleno, črno ali rjavo, tiste iz trdega lesa pa | navadno črno lužene. Postavljene so bile v spalnicah in jih je bilo v enem samem gospo- dinjstvu, seveda premožnem, tudi po pet, naj- več pa deset. Označene kot »majhne pisalne omare«, so bile v tem času spet zelo pogoste t.i. kabinetne omarice, ki niso smele manjkati v nobeni pre- ] možnejši hiši. Po sicer skromnih opisih jih je ! mogoče identificirati kot tip temno luženih omaric z mnogimi predalčki največkrat iz tr- dega lesa in s pokositrenim okovjem. Vajkard ■ Leopold Ursini grof Blagaj je imel v hiši v i Ljubljani v drugem desetletju 18. stoletja kar j tri ali štiri pisalne omarice, od katerih je imela ena čelnice predalov okrašene z vloženimi marogami. Morda je bila furnirana z orehovo korenino. 13 Včasih so pri kabinetnih omari- cah posebej omenjene pozlačene letve, pozla- čeni predali ali noge miz. Hanibal Alfonz Emanuel grof Portia iz Senožeč je imel v svo- jem stanovanju okrog leta 1740 dve pisalni 91 Kabinetna omarica na podstavku s struženimi no- gami, temno lužen stružen in skobljan oreh (?), pokositreno železno okovje, 2. polovica 17. stolet- ja, Narodni muzej, Ljubljana omari iz trdega lesa, od teh eno z »beneškim delom« in s predali. 14 Omenjajo se tudi shrambne omare, ki so v nasprotju z omarami za obleko, služile za shranjevanje hrane, posodja in pribora, ker so največkrat omenjene v obednicah. Bile so iz kvalitetnejših vrst trdega lesa, opis okrasja pa navadno manjka. Do štiridesetih let 18. stoletja torej, so po opisih v zapuščinskih inventarjih sodeč, pre- vladovali temno luženi kosi pohištva, poleg skrinj še omare za obleko, shrambne omare in kabinetne omarice. Z zapisnikom premoženja pokojnega Franca Sigmunda grofa Engelhausa letal739 v njegovi hiši v Ljubljani in na ižan- ■ skem gradu, denimo, pa se uvrsti med obstoje- če tipe shrambnega pohištva »predalnik«. 15 Ker pri tem izrazu velikokrat nastopa še oznaka »z nastavkom«, je verjetno, da v veči- ni primerov ne gre le za komodo, torej predal- nik z dvema, tremi ali štirimi predali, temveč za tako imenovano tabemakeljsko omaro (ali za predalnik s pisalnim pultom), ki je svoj razcvet doživela po vseh avstrijskih deželah v času vladanja cesarice Marije Terezije (1740-1780). Tabemakeljske omare, ki so bile sestavljene iz spodnjega predalnika, srednje- ga pisalnega pulta in nastavka, izhajajočega iz prej samostojne kabinetne omarice, so imele svoje mesto v bivalnih prostorih, v delovnih prostorih lastnika ali v njegovi spalnici. Do- sledno so izdelane iz trdega lesa| »vložene«. Kabinetna omarica, črno politiran stružen in skobljan les, pokositreno železno okovje, 2. polovica 1 7. sto- letja, iz zbirke Karia Strahla v Stari Loki. Narodni muzej, Ljubljana 92 Predalnik, črno politiran les, medeninasto okovje, 1. četrtina 18. stoletja. Narodni muzej, Ljubljana torej furnirane, z »rumenim«, torej medenina- stim okovjem, pogosto se kot konstrukcijski sestavni del omenja tudi pult. Povprečno so imele graščine po eno ali največ tri tabema- keljske omare. Od približno leta 1760 naprej se v popisih imenujejo »pultne omare«. Zanimivo je, da se omenjajo tudi črno luže- ni predalniki z nastavki, kar si lahko razlaga- mo kot kombinacijo črno luženih komod s kabinetnimi omaricami. V zapuščini Ignaca Leopolda von Zom zum Mildenheinia iz leta 174916 v ljubljanski hiši na vogalu Židovske in Gosposke ulice se je našla med dmgim »omarica z nastavkom v slogu dedkov«, ki je bila »vložena s kamni v obliki ptičev, sadja, rož«, gotovo lep mizarski izdelek s krašenjem v tehniki pietra dura. Isti lastnik je imel v Zgornjem Perovem več velikih omar iz trdega lesa. Ena je bila »čmo lužena s pokositrenim okovjem, s tremi predali, z enakim nastav- kom, z zunanjimi vrati in z notranjimi šestimi predali«. Druga je imela »vložene maroge, brez nastavka, z belim okovjem«. Tretja veli- ka omara je bila »čisto čma, s štirimi predali, enakim nastavkom z devetimi predali in z be- lim okovjem«. Skrinje se okrog srede stoletja v inventarjih omenjajo vedno redkeje, velikokrat kot »sta- re« ali »dedkove«. Večkrat so to pravzaprav železne blagajne. Omare za obleko so še vedno čmo lužene, iz mehkega lesa pa zeleno barvane. V petdese- tih letih se pojavijo sem in tja tudi omare za obleko, ki so »vložene« - najbrž ne z jedmo intarzijo, temveč obdane z okrasno zloženimi furnirji v tehniki marketerije (primer v grofo- vem stolpu Volfa Nikolaja grofa Auersperga v Mokricah okrog leta 1759'''). Popisi našteva- jo ves ta čas tudi shrambne omare in navadne omare iz mehkega lesa. Okrog leta 1760 pa pritegne pozomost oznaka »indijanske omare« ali »omare iz indi- janskega lesa«. Ljubljanski škof Emst Amade- us grof Attems je uporabljal v svojih prostorih »dva predalnika, vložena z indijanskim lesom s pozlačenim okovjem in z rdečkasto marmor- nato ploščo«, »dve enaki vogalni omarici s pozlačenim okovjem, z marmornato ploščo in s prej pobarvanim indijanskim lesom s figura- mi« in »pisalno omaro z nastavkom s predali iz poslikanega indijanskega lesa s pozlačenim okovjem in s figuro, ki stoji na njej«. V Gori- čanah je imel še vrsto fumiranih omar, pisal- nih omar (= tabemakeljskih omar) in 93 Predalnik, furnir iz orehove korenine, orehovine, javorovine in hrastovine, medeninasto okovje, sreda 18. stoletja. Narodni muzej, Ljubljana predalnikov. 18 Beseda »indijanski les« združuje različne vrste eksotičnih lesov iz Južne Amerike ali In- dije, v tem času zlasti brazilski ali cejlonski palisander z lepim črno marogastim vzorcem. Te vrste lesa so se začele uveljavljati v baroku vzporedno z vedno živahnejšo čezmorsko tr- govino. V 17. stoletju je bila priljubljena ebe- novina, vendar so jo kot poln les uporabljali res le za najbogatejše kose pohištva, pogosteje pa je ebenovinast furnir obdajal ogrodje iz ce- nejšega lesa. Izgled žlahtnega lesa so skušali izdelovalci čim bolj posnemati s temnim luže- njem tistih domačih vrst lesa, ki so imele po- dobno gosto in gladko strukturo, denimo hru- ško vine. Zanimivo je, da je imel Franc Anton baron Valvasor v petdesetih letih 18. stoletja v me- dijskem gradu več vloženih »angleških« pisal- nih omar, nedvomno neposreden zahodni import. 19 Cmo luženo pohištvo je v tretji četrtini 18. stoletja označeno v inventarjih kot staro, torej nemodemo, čeprav so bili črno luženi predal- niki še precej pogosti. Večina drugega shram- bnega pohištva, omare za obleko in perilo, za posodo, za orožje (zastekljene), pisalne omare, shrambne omare, predalniki, pultne omare (= tabemakeljske omare) in knjižne omare so Nočna omarica, češnjev les z jedrno intarzijo iz več vrst lesa, konec 18. stoletja, klasicizem. Narodni muzej, Ljubljana 94 Garderobna omara, temno lužen les, pokositreno železno okovje, konec 17. stoletja, z gradu Pukštanj pri Dravogradu, Narodni muzej, Ljubljana Garderobna omara, poslikan in skobljan mehak les, pokositreno železno okovje, 1. polovica 18. sto- letja. Narodni muzej, Ljubljana Garderobna omara, orehov, javorov, hrastov fur- nir, medeninasto okovje, 2. polovica 18. stoletja, Narodni muzej, Ljubljana bile iz trdega lesa, furnirane in z »rumenim«, torej medeninastim okovjem (zlato barvo ima tudi v ognju zlačeno bronasto okovje, ki ga in- ventarji le redko omenjajo, pa tudi na ohra- njenih kosih ga skoraj ne najdemo). Vzpored- no s tem dražjim so precej uporabljali tudi po- hištvo, narejeno iz mehkega lesa. Skrinje se omenjajo le v manjšem številu. Zdaj so bile dosledno postavljene v stranske prostore, v veže, kuhinjske prostore in v prostore za slu- žinčad. Omenja se tudi lakirano pohištvo, a brez natančnejših opisov.20 Splošno uveljavljena ljubezen do eksotike se je pokazala tudi pri plemičih iz naših krajev. Leta 1785 sestavljeni zapisnik inventarja notranje opreme pogan- skega gradu po umrlem Benvenutu grofu Pe- tazziju našteje tudi »dve črni omari z mizama s kitajskim delom in s pozlačenim okovjem v grofičini sprejemnici«, ocenjeni na enajst gol- dinarjev vsaka.2i V sedemdesetih letih 18. stoletja seje števi- lo kotnih in knjižnih omar ter omar za orožje z zasteklenimi vratnicami močno povečalo. V tem času je že prišlo do slogovnega zasuka v klasicizem, proč od razgibanega baročnega oblikovanja, a se iz popisov tega zasuka ne da razbrati. Verjetno je v novem slogu izdelana »novo narejena pultna omara z dvojnim pul- i 95 Tabemakeljska omara, orehov, javorov, hrastov furnir, medeninasto okovje, 2. polovica 18. stoletja, iz zbirke Karla Strahla v Stari Loki, Narodni mu- zej, Ljubljana Predalnik z nastavkom, poslikan les, nalepljeni gra- fiki, medeninasto okovje, z Drnskega gradu pri Be- gunjah, 2. polovica 18. stoletja, Narodni muzej, Ljubljana tom in dvanajstimi predali brez okovja«, torej tabemakeljska omara še brez okovja, vredna 12 goldinarjev, ki je v času popisa stala v mi- ^ zami ljubljanske rezidence knezoškofa grofa , Karia Herbersteina, kjer sojo leta 1787 verjet- ■ no tudi izdelali.22 ^ Tako imenovane pultne ali pisalne omare z , medeninastim okovjem so bile v iztekajočem j se 18. stoletju že »stare«, a so imele še vedno j častno mesto v delovnih sobah hišnih gospo- darjev, j V zadnjem desetletju 18. stoletja pri novem , pohištvu že ni več mogoče govoriti o baroku ' (ali rokokoju). Tipološko so se pojavljale, »Rollkasten«, torej pisalne omare z večjim ] številom predalov in s polkrožno preklopno j ploščo za zapiranje, in komode, furnirane s ; češnjevim lesom. Se vedno pa so bili v upora- i bi čmo luženi kosi shrambnega pohištva, [ »vloženo« pohištvo in precej pohištva iz meh-1 kega lesa. Z malo domišljije si je mogoče | predstavljati pisano mešanico pohištva iz dveh stoletij, ki so ga uporabljali, dokler se ni j izrabilo, nazadnje pa pristalo v prostorih za i služinčad. Primerjava z inventarji bogatejših kmetov pokaže, da so nekateri posedovali že pohištvo meščanske ali celo plemiške ravni. V zapušči- i ni Janeza Kalana iz Selške doline, umrlega' pred letom 1723, seje našla med shrambnim: pohištvom omarica s šestimi predali, tri stare ^ omarice, štiri velike žitne skrinje in kar dva- najst drugih skrinj, od katerih sta dve dobri.23 Angelos Baš je v svojem članku Pohištvo pod- ložnikov na podčetrtkovem gospostvu v 18. stoletju24 zapisal: »Od svobodnikov so imeli omare le najpremožnejši. Zato je šlo pri nji- hovih omarah za močno meščansko ali plemi- ško določene pohištvene kose, ki bi jih po nji- hovih, sicer prav skopih opisih sodeč lahko ugotovili tudi v tedanjih meščanskih ali ple- miških inventarjih.« Dosti bogatejše so notra- nje opreme kranjskih kmetov.25 Upoštevati je treba, da so ohranjeni skoraj izključno le po- pisi kmetov v plemiški službi. Zlasri izstopata po raznovrstnem in številnem inventarju in s tem tudi po shrambnem pohištvu inventarja Jožefa Jankoviča iz Šmartna pri Litiji (z dne 23. aprila 1755), ki je imel luženo komodo, več skrinj iz mehkega in trdega lesa, klečalnik in omaro za obleko iz mehkega lesa; pred- vsem pa Boštjana Erata iz Stražišča (z dne 17. julija 1758), ki je imel še dobro pisalno mizo iz trdega lesa z mizarskimi vložki, novo točil- no omaro (za shranjevanje in razstavljanje posode in za odlaganje posod z jedili v prosto- ru, kjer so obedovali) iz trdega lesa, z istimi vložki in brez stekla, enaki omari brez pod- stavka iz trdega lesa in brez vložkov, staro omaro, enak klečalnik iz trdega lesa s skrinji- co s steklom, enak nastavek brez spodnje omare, enaki skrinji iz trdega lesa z vložki,; 96 Tabernakeljska omara, orehov in javorov furnir, medeninasto okovje, konec 18. stoletja, klasicizem. Narodni muzej, Ljubljana majhen nastavek iz trdega lesa in z vložki s sedmimi predali, poslikano štirioglato omaro iz trdega lesa, tri različne velike poslikane omare za obleke iz mehkega lesa, različno ve- like točilne omare, komode itd.26 Iz zapuščinskih inventarjev izhaja pomem- bna ugotovitev, da so meje med kmečkim, meščanskim in plemiškim pohištvom marsik- daj popolnoma zabrisane. Pri ohranjenem po- hištvu tudi vidimo, da se iste forme, enaka ob- delava površin in isti okrasni elementi poja- vljajo pri pohištvu ne glede na naročnika. Bi- stvena razlika se pokaže šele v načinu, kako je delo izvedeno in pri uporabljenih materialih. Kaj se je od številnega in različnega pohi- štva ohranilo do našega časa? Najprej je treba povedati, da je premičninam sovražna usoda razpršila praktično vse historične interierje in da v Sloveniji nimamo enega samega gradu, v katerem bi bilo mogoče z gotovostjo določiti kak v inventarjih 17. in 18. stoletja omenjen kos pohištva. Nekaterim kosom ohranjene po- hištvene dediščine je mogoče slediti vsaj do zadnjega grajskega nahajališča, od koder so bili - največkrat med vojnama - prodani na dražbi. Drugo pohištvo molči o svoji preteklo- sti. Zato so ob pričujočem članku reproducira- ni nekateri najznačilnejši, v javnih zbirkah ohranjeni kosi pohištva, ki so nastali v baroč- ni dobi, in ki prihajajo s slovenskega ozemlja, čeprav kaj več o njih ne vemo. Za ilustracijo smo izbrali najpogostejše, v arhivskem gradi- vu navedene tipe pohištva, kakor na primer skrinje, kabinetne omarice, omare, tabema- keljske omare ali predalnike, ki tudi po povr- šinski obdelavi in okrasju ustrezajo sicer sko- pim inventamim opisom. OPOMBE 1. Marjeta Ciglenečki, Oprema gradu Velika Nede- lja v letu 1673, Ormož skozi stoletja, Zbornik, III, Ormož 1988, str. 58-71, zlasti str. 61—2. Walter Šmid, Der Hausrat eines krainischen Edelmannes zu Valvasors Zeiten, Camicia Šmid, II, 1909, str 29-39, zlasti str 33-34 — 3. Sergej Vrišer, Stano- vanjska oprema graščine Radvanje (Ober Rotwein) iz leta 1695, ČZN, 49, n.v. 14, 2/1978, str 217 — 4. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. IX, Lit. C, št. 3. str. 95-99 — 5. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. XXIX, Lit, L, št. 13, str. 112 — 6. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. V, Lit. B, št. 12, fol. 37-43 — 7. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. XXI, Lit. H, št. 20 — 8. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. I, št. 15, str. 70 — 9. Vesna Bučič, Meščanska skrinja v Sloveniji, Na- rodni muzej Ljubljana 1984, kat. št. 24-34 — 10. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. XXV, Lit. H. št. 20 — 11. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. XLVI, Lit. T, št. 25 — 13. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. VI, Lit. B. št. 47, str. 66 — 14. AS, Zapuščinski inven- tarji, fsc. XXXVI, Lit. P, št. 11IB, str. 8 — 15. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. XIII, Lit E, št. 29, str. 16 — 16. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. LII, Lit. Z, št. 33, str. 96 — 17. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. Ill, Lit. A, št. 65, str. 108 — 18. AS, Zapuščin- ski inventarji, fsc. III, Lit. A, št. 66, str. 45 — 18. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. IIL, Lit. U-V, št. 36, str. 22 — 20. AS, Zapuščinski inventarji, fsc. IV, Lit. A, št. 81, str. 57 — 21. AS, Zapuščinski in- ventarji, fsc. XXXVIII, Lit. P, št. 197, str. 38 — 22. AS, Zapuščinski inventarji, fsc.XXIII, Lit. H. št. 89, str. 33 — 23. Rudolf Andrejka, Star kmečki in- ventar iz 18. stoletja, Etnolog, VII, 1934, str. 38-50 — 24. Angeles Baš, Pohištvo podložnikov na pod- četrtkovem gospostvu v 18. stoletju. Slovenski et- nograf, X, Ljubljana 1957, str. 49-60, str. 56 — 25. Angeles Baš, Hišna oprema svobodnikov na Kranj- skem v 17. in 18. stoletju. Slovenski etnograf, VI- VII, Ljubljana 1954, str 121-138 — 26. Angeles Baš, Hišna oprema, str. 126-128. 97