UVODNIK IM- O . °> v NASLOV UREDNIŠTVA Revija GM, Krekov trg 2/11, 61000 Ljubljana, telefon 322—367. Račun pri SDK Ljubljana*, 50101—678—49381. Izide osemkrat v Šolskem leta, celoletna naročnina je 40 din, posameznega Izvoda 5 din. UREDNIŠKI ODBOR MiloS Batin (tehnični urednik In. oblikovalec), Urška čop, Lado J*k-Sa, Marko Kravo«, dr. Primož Kur« (glavni urednik), Igor Longvka, Mije Longvka (lektorica), Kaja Šivlc (odgovorna urednica), Mojca Šuster In Metka Zupančič. UREDNIŠKI SVET dr. Jenez Hoefler (predsednik), Tone Lotrič (ZKOS), Željke Nardin (ZSMS), Jasmina Pogečnlk (GMS), Jože Stabej (DGUS), Dane Škerl (DSS), Tone Žurej GMS) in delegacij« uredništva (glavni in odgovorni urednik). Revijo GM Izdaja Glesbena mladina Slovenije. Grefično pripravo Izdeluje Dolenjski list v Novemi mestu, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani Revija je oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu republiškega sekretariata za Informacije 412-1-72, z dne 22. oktobra 1973. Soflnenclrata jo kulturna in Izobraževalna skupnost Slovenije. ALI SE BO KAJ SPREMENILO? Srečaii smo se. V centru Sava v Beogradu N.i srečanjih Glasbene mladine Jugoslavije. In na kongresu, petem po vrsti, prvem po štirih lotih, kar smo se zadnjikrat sestali v Rovinju in Grožnjanu Delegati in udeleženci srečanj: tisti, ki razpravljajo, in tisti, ki poslušajo. Delegati so se na tribunah kongresa pogovarjali o* tem, kakšne prireditve pripravljajo, kako se združujejo. V drugih dvoranah so tačas vadili za nastope tisti (prav tako glasbeni mladinci), ki smo jih prosili, naj nastopijo za mlade (spet glasbene mladince). Izmed tistih, ki običajno nastopajo na naših prireditvah, so nekateri prišli na tnbune in povedali svoje mnenje, predvsem tam, kjer so razpravljali o programih Pa se tam je razgovor prav kmalu zašel v nekakšno sociološko smer. Se pravi v smer, ki zanima ,,organizatorje", ,,ideologe", pa najbrž mnogo manj tiste, ki jih z avtobusi ali z vlaki vozimo na koncerte, pa tiste, ki se zbirajo v šolskih telovadnicah na glasbenomladinskih koncertih Gre pri vsem tem le za spraševanje o nas samih, o smiselnosti m pogojenosti našega dela, ali gre za nekaj drugega, za dilemo, ki jo poznamo prav povsod m ze ves čas, odkar imamo glasbeno mladino pri nas in v svetu? Za dilemo o tem, ali smo organizacija mladih ali organizacija za mlade — ali pa smo morda gibanje - mladih ah za mlade Kajti tisti ki so se dva dni pogovarjali na kongresu, bi s svojo učenostjo, s svojo vednostjo o tem, kako naj bi se glasbena mladina razvijala, gotovo presenetili vse tiste, ki so prišli v center Sava samo na koncerte. Kajti razgovori so bili učeni, še več, kot so nam rekli tovariši iz zveze mladine, bili so podobni najhujšemu političnemu razglabljanju. Pa smo vendarle glasbena mladina m se pogovarjamo o glasbi in c približevanju glasbe (6a kulture nasploh) mladim Zapisali smo (v nekaj dokumentih), da se nam vendarle ni treba organizirati po vzoru zveze socialistične mladine, da se moramo izogniti politiziranju, ko gre vendarle za to. tla bi v glasbi m v umetnosti nasploh znali ločiti zrno od plevela. Ko naj bi se povsod borili za ustvarjalnost mlade generacije, Da bo ta mlada generacija, ko odraste, še drugod m ne le v glasbi znala biti ustvarjalna. In kako bomo to dosegli? Z razpravljanjem na kongresih? Najbrž samo z ustvarjalnim razmišljanjem in delovanjem v tisti smeri, ki bo članom glasbene mladine (saj upamo, da bomo prav kmalu imeli res prave člane) zagotavljala manj papirnate vojne in več glasbe, manj razprav o tem, kaj je dobro zanje, m več tistega, k.tr bodo sami želeli m ustvarili V to smer pa moramo kar najhitreje: ne v Glasbeni mladim Jugoslavije, tudi ne v Glasbeni mladini Slovenije, pač pa v šolah, v klubih, v krajevnih skupnostih Da bomo piisli do skupnega ,,jezika", da ne bo razlike med tistimi ki hočejo samo poslušati, in tistimi, ki jim je več do razpravljanja. METKA ZUPANČIČ Fotografija: LADO JAKŠA lil Reportaža ŽIVAHNO IN PISANO SREČANJA GLASBENE MLADINE JUGOSLAVIJE Kongresni center Sava v Beogradu se je 23. in 24. maja spremenil v pravo pravcato mravljišče. Po 4. kongresu, ki ga je Glasbena mladina Jugoslavije organizirala pred štirimi leti v Rovinju, se je tokrat prvič spet zbrala množica glasbenih mladincev iz cele Jugoslavije, ki so želeli ta dva dni preživeti kar najbolj živahno in ustvarjalno. Prireditev, ki jo je Glasbena mladina zasnovala že pred mnogimi leti, se imenuje Sračanja Glasbene mladine Jugoslavije, namenjena pa je skupnemu poslušanju žive glasbe in medsebojnemu spoznavanju mladih ljubiteljev glasbe in mladih glasbenikov. Letos smo prireditev zaradi odličnih prostorskih možnosti ogromnega kongresnega centra Sava v Beogradu združili še s kongresom Glasbene mladine Jugoslavije. O njem pišemo v uvodniku in na zadnji strani te številke, kjer lahko v sicer skromnem a kritičnem zapisu preberete, okrog česa se je sukalo največ besed udeležencev kongresa. V dveh dneh intenzivnih razlag in bolj ali manj konstruktivnih razprav smo lahko slišali veliko pametnih in izvedljivih zamisli, dobrih predlogov, kako izboljšati in razširiti programsko in organizacijsko delovanje Glasbene mladine; seveda pa se je ob vseh teh pogovorih pokazalo, da obstajajo dileme, ali smo na čisto pravi poti ali ne, ali smo prepričani v kriterije in cilje, ki si jih postavljamo, ali ne . . . Vzporedna prireditev, ki smo jo imenovali Srečanja, pa je naša ušesa napolnila z živo glasbo vseh zvrsti in zasedb. V času kongresa so se namreč v Sava centru zvrstili kar štirje koncerti. Že 23. zvečer je v veliki dvorani, ki sprejme prek 4000 poslušalcev, nastopil orkester Beograjske filharmonije pod vodstvom dirigenta Antona Kolarja. Izvedli so Mozartov klavirski koncert v C—duru z izjemno nadarjeno 13-letno pianistko Natašo Veljkovič, nato In-trodukcijo in Rondo capricioso za violino in orkester Camilla Saint—Saensa z mlado solistko Vesno Stankovič ter Rococo variacije P. I. Čajkovskega z muzikalno 20-letno čelistko Ksenijo Jankovič. Koncert sta torej odlikovali predvsem mladost in visoka raven solističnih glasbenic ter muzikalno vodstvo dirigenta Antona Kolarja. Naslednji dan, 24. maja popoldan je v Sava center poleg kongresistov in mladih udeležencev Srečanj iz vseh republik in pokrajin navalila množica ljubiteljev zabavne glasbe. Glasbena mladina Beograda je namreč pripravila enourni program, v katerem so zabavno—glasbene skupine in pevci sodelovali s priredbami revolucionarnih in borbenih pesmi. Mladi so lahko poslušali in seveda gledali Josi mladino spodobi. 20-letna pianistka Marina Bjelič iz Sarajeva je zaigrala Debussyjevo Tocca-to, violinistka Sihana Badivuku in pianistka Teuta Plana s Kosova sta izvedli Rondo Rudija Rafeta, makedonska oboista in pianist so zaigrali dva stavka iz Haendlove Sonate v Es—duru. Zvrstili so se še ansambli Renesans iz Beograda, vokalna skupina ZGBI iz Ljubljane Ancilla vocis, komorni zbor in komorni orkester Glasbene mladine Vojvodine pod vodstvom dirigenta in skladatelja Eugena Gvozda-noviča z njegovima lastnima skladbama Dve pesme iz plavog čuperka. Beograjski godalni orkester Dušan Skovran in piani-« stka Dubravka Jovičič s stavkom Horovvitzovega jazz koncerta, Studio za sodobni ples iz Zagreba z imenitno koreografijo na Dvoržakov ameriški godalni kvartet. Nastopili so še rock skupini Makadam in Fotomodel, Pionirski zbor iz Tetova, skupina Zana iz Beograda, moški oktet Mostovi s spremljavo iz Sarajeva, ženski zbor iz Titograda ter v zaključnem, najsveča-nejšem delu koncerta orkester garde z zborom in folklorno plesno skupino KUD Žikica Jovanovič Španac. V tem trenutku je v veliko dvorano centra Sava vstopila štafeta, mladinci so štafetno palico prinesli na oder, kjer jih je pozdravila v imenu vseh prisotnih mladinka iz Novega Beograda, vsi skupaj pa so zapeli pesem Druže Tito mi ti se kunemo. Po končanem večernem programu je štefeta prenočila v Sava centru, kjer so se celo noč v preddverjih, dvoranicah in posebej pripravljenih odrih odvijale drobne prireditve — plesale so folkorne skupine, igrale rock skupine, peli pevci in se vrteli filmi. Nastopili so tudi Tomaž Domicelj in skupina Buldogi. Bilo je zares raznoliko in pisano, bučno ir> zabavno, tako kot želi mladina, ki je to prireditev pripravila in jo tudi uživala. KAJAŠIVIC Fotografiral: FRANCE MODIC po Lisac, Senko in Bisero Ve-lentanič, Zafira Hadžimano-va . .. Ob osmih zvečer istega dne naj bi se začel osrednji koncert Srečanj Glasbene mladine Jugoslavije. Svečani skupni program se je pričel s precejšnjo zamudo, zato pa je bil toliko bolj pester in živahen. Sodelovali so zbori, orkestri, skupine in solisti iz vseh naših republik in pokrajin. Pisan spored glasbenih točk različnih zvrsti sta s citati Titovih misli in z izborom poezije povezovala recitator in reci-tatorka. Predstavo je režiral mladi režiser Žaga Mičunovič iz Titograda. Poslušali smo same mlade glasbenike, kot se za Glasbeno 3 FOTOREPORTAŽA KONCERT PRI KONCERTU S KONCERTOM KONCERT KONCERTA KONCERTU KONCERTU KONCERTA KONCERT S KONCERTOM PRI KONCERTU KONCERT Fotografije: LADO JAKŠA Esej IH PROBLEMATIKA SODOBNE UMETNOSTI Nji problem občinstva, ki se PCSjavlja v sodobni umetnosti, pa se kar najbolj neposredno navezuje tudi problem demokratizacije umetnosti. Sodobna umetnost postaja vse bolj dostopna najširšim množicam, mnogo manj je omejena le na ozek krog izbrancev, kot je Mia v minulih zgodovinskih obdobjih. Seveda velja ta ugotovitev žal še vedno le za objektivne materialno-tehnične možnosti sprejemanja umetnosti, ne pa tudi za sposobnosti sprejemanja in razumevanja umetnosti. Tu pride zopet do svojevrstnega paradoksa, ki sicer ni izključno vezan na sodobno umetnost, vendar pa je danes vse razsežnejši, namreč — umetnost postaja po historično-dialektični nujnosti vedno bolj zapletena, kar 1 gre z roko v roki z racionalizacijo ali intelektualizmom oziroma znanstvenostjo umetnosti; obenem pa se pri občinstvu pojavlja potreba po čim laže dostopni umetnosti, po umetnosti za množice. To drugo se kaže na dva načina: v razširjanju popularne umetnosti in v uporabi umetnosti j/ funkcionalne namene. S tega vidika je še zlasti zanimivo dejstvo, da današnji povprečen človek, ki ima neprimerno več prostega časa, kot ga je imel recimo pred sto ali dvesto leti, ne živi z umetnostjo, kot bi morda kdo optimistično pričakoval. Zato bi bilo zanimivo preučiti pojav ljudske, popularne, preproste umetnosti, ki je sicer stara ravno toliko ali celo starejša kot ..omikana" umetnost, vendar pa njen položaj ni bil nikoli tako problematičen, kot je danes, ravno zaradi tega, ker je bila umetnost razredno opredeljena in je ljudska umetnost izražala ustvarjalnost družbeno neprivilegiranih slojev. Zaradi današnjih korenitih družbenih sprememb pa bi o pristni ljudski umetnosti le težko govorili In zato današnjih oblik popularnih umetnosti skoraj nikoli ne moremo imeti za nadaljevanje ljudske umetnosti. Odnos med popularno in pa ,,visoko", „omikano" umetnostjo je torej danes veliko bolj problematičen, kot je bil kdajkoli prej, in zato niti ne bi bilo tako neumestno trditi, da vsaj velik del popularnih umetnosti prav parazitsko odvzema življenjski prostor pravi umetnosti, ko preračunljivo zadovoljuje le tiste najpreprostejše človekove potrebe po umetniškem doživljanju, ki bi jih sicer morala (med drugim) prava umetnost. Ko govorimo o funkcionalizacijl umetnosti, mislimo na pojav, ko polnokrvna in „zapletena" umetniška dela rabijo zgolj v funkcionalne namene in so tako razvrednotena, doživeta zelo površno' in nepoglob-Ijeno. Za ilustracijo bo verjetno dovolj, če omenimo le pogosto uporabo umetniških del za reklamiranje industrijskih proizvodov. Težnje po funkcionalizaciji umetnosti pa so na moč podobne tistim, ki omogočajo razcvet nezahtevne popularne umetnosti, predvsem se želijo prilagoditi čim širšemu občinstvu, ne glede na umetniško vrednost tistega, kar mu nudijo. Velikokrat se danes govori tudi o ..razčlovečenju" (dehumanizaciji) v umetnosti. Umetnost izgublja svoje metafizične osnove, kar povzroča tudi to, da postaja človekov privilegirani položaj glede na ostali svet vedno bolj vprašljiv, človek ni več po božji volji gospodar in središče sveta, ni več ključ vesolja. Znanost človeku omogoča vse večje spoznavanje sveta in tudi zato se uveljavlja zavest, da mu svet ne pripada več. Tako se tudi umetnost ne ukvarja več zgolj s človekom. Prodor znanstvenega načina dela in refleksije v umetnost, njena intelektualiza-cija in racionalizacija ter obenem manjšanje deleža prvinskega čutno-emocionalnega doživljanja umetnosti sta dve najvažnejši posledici ..razčlovečenja" umetnosti. Ob upoštevanju vseh teh pojavov in teženj v sodobni umetnosti, le-to mnogo lažje razumemo, sprejmemo in tudi Vrednotimo, kolikor je to pri umetnosti, ki še nastaja sploh mogoče. Kot sem že omenil, se vsa problematika sodobne umetnosti še najbolj kaže v glasbi, kajti ravno glasba zaradi svoje abstraktne, neoprijemljive, nešteto različnih razlag ponujajoče govorice deluje na človeka še najgloblje in najmočneje ter zato ravno tu pride še najbolj do Izraza človekovo nagnjenje k zavračanju ali celo razvrednotenju In omalovaževanju vsega, ker mu je tuje, neznano In kar zahteva miselni napor. Človek večno išče določeno varnost, samopotrjevanje In to mu omogoča le tisto, kar je že uveljavljeno In splošno priznano. Iskanja in korenite spremembe v človeku vedno povzročijo negotovost, saj izgubi tisto trdno ,oporo, ki jo nudijo ustaljeni in zato varni sistemi (da ne rečem stereotipi) vrednotenja in osmišljanja vsakega pojava, ne le umetnosti. Vendar pa je vsak pojav živ, neposredno tvoren in revolucionaren le takrat, ko še nastaja, ko še ne preide v tisto preizkušeno in tradicionalno, ko ga človek še ne sprejme dokončno. Vsi glasbeni pojavi tega stoletja, ki težijo k naravnost revolucionarnim spremembam v načinu glasbenega izražanja, od atonalnosti pa vse do sodobnejše konkretne, elektronske in elektroakustične glasbe, so daleč od zgolj brezglavnega in brezciljnega eksperimentiranja, saj imajo globoke kulturno-zgodovinske in družbene korenine in so popolnoma v skladu s splošnim razvojem človeštva. Čeprav resnično velika umetniška dela nikoli ne zastarijo, so neizbežno družbenozgodovinsko povezana s svojim časom, izražajo pogled na svet, ki sodobnega človeka le ne more čisto zadovoljiti, saj živi v čisto drugem svetu, se ukvarja s popolnoma drugimi problemi in je torej naravno in logično pričakovati, da bo čutil potrebo po umetnosti, ki zrcali ta svet in posameznikov odnos do njega (za kar seveda ni nujno, da se dogaja ravno v smislu Aristotelovega mimetičnega posnemanja realnosti). Potreba po sodobni umetniški govorici, ki bi bistveno dopolnjevala (ne pa tudi nadomestilal) vse pretekle načine umetniškega izražanja, se torej ne more in ne sme jemati le kot kratkotrajna sla po novostih, kot modna muha, marveč kot zgodovinsko In dialektično utemeljena nuja človeka, ki se ( zavede sveta in okolja, v katerem živi. Zdi se mi, da danes v vseh umetnostih, še posebej pa v glasbeni, prevladuje predstava o romantičnem ustvarjalcu, Jn to predvsem kar se tiče samega ustvarjalnega procesa. Dejstvo je, da se zaradi te dediščine romantike nikakor ne moremo sprijazniti z načinom ustvarjanja, ki bi bil kako drugače opredeljen, kot je bil romantični. Če pri ustvarjalcu že na prvi pogled ne zasledimo ,,tragičnosti", ki bi nas čustveno presunila, če se ne izrab zgolj z evforičnimi čustvenimi izlivi, če v njegovem načinu ustvarjanja čustva niso prisotna v svoji najbolj razgaljeni in enostavni obliki, smo takoj pripravljeni označiti njegovo ustvarjalnost s,,sterilnim intelektualizmom" in pri tem pozabljamo, da je čustveni svet, ki se izraža z razumskimi shemami, verjetno mnogo prepričljivejši in pristnejši, kot poceni in neredko zlagana sentimentalnost. To velja še posebej za sodobnega ustvarjalca, ki ima možnost izredno široke splošne in specializirane izobrazbe. Popolnoma neupravičeno bi bilo od takega ustvarjalca zahtevati, da svoj bogati miselni svet skrči v preživele in oguljene načine umetniškega izraza, saj ga tako osiromaši in s tem sam sebe omejuje. Menim, da želja sodobnih ustvarjalcev poiskati neki nov način izražanja izhaja iz zavesti in občutka, da se z ustaljenimi umetniškimi vzorci še zdaleč ni možno izražati primerno času in družbeni stvarnosti. Seveda so vedno in povsod izjeme. Tu mislim predvsem na tiste ustvarjalce, ki osebnostno nj$o dovolj močni, da bi spoznanje o nezadostnosti ustaljenega umetniškega jezika in pa potrebo po novih načinih izražanja črpali iz svojega lastnega prepričanja in se zato pač podrejajo večini, ki jo navdahnejo močne ustvarjalne osebnosti. Zato se te sodobne težnje na prvi pogled kažejo kot modne muhe. Torej je popolnoma zgrešeno splošno in vnaprejšnje zavračanje sodobnih umetnostnih tokov le zaradi nekaterih najbolj izstopajočih pojavov, ki se kmalu slabšalno označijo za ..eksperimentalne" ali ..avantgardne". Brez dvoma ne gre vseh takih pojavov jemati za suho zlato, popolnoma zgrešeno pa jih je tudi kategorično zavračati ali jih' c6lo posploševati in s tem odklanjati celotno sodobno umetnost. Vsak tak razmeroma osamljen In anarhističen pojav se vključuje v neko širšo in celovitejšo težnjo. Ob objektivnem opazovanju lahko pokaže te težnje ali pa celo pobuja širše pozitivne zgodovinske spremembe v celotnem umetniškem ustvarjanju. Kaj pa povzroči polar, če ne majhne iskrice, ki pa same na sebi še hišo požar? Za konec teh razmišljanj bi še poudaril, da je v vsakem ustvarjanju, vsaj z vidika občinstva, konec koncev le najpomembnejše umetniško delo samo in da so poti, ki do njega pripeljejo pač postranskega pomena. Vsako zrelo umetniško delo je izredno kompleksno ter Izraža tako ustvarjalčev miselni In čustveni svet kot tudi splošne značilnosti nekega časa. Prav nič nas torej ne sme motiti dejstvo, da je sodobni ustvarjalec, ki Izkoristi možnosti raznovrstne Izobrazbe, po načinu mišljenja bliže znenstvenlku kot pa (romantičnemu) umetniškemu ustvarjalcu. Prava, močna in celovita ustvarjalna osebnost bo znala ustvariti kompleksna umetniška dela, tudi če ji za izhodišče rabijo znanstveni sistemi, s katerimi ob dialektično nujnem zamiranju metafizičnega pogleda na svet skuša osmišljati svoje ustvarjanje. s KAJ SE BO ZGODILO ODMEVI skupino (rock koncert in violinist JAZZOVSKO DRUŠTVO LJUBLJANA . jazzovski festival, julija 1981 Križanka 2, - 5. četrtek; domača jazzovska skupina Mvvendo Dawa kvintet (švedska) Mingus Dynasty -sekttet (ZDA) , petek: Jazzovski orkester RTV Beograd Lou Donaldson kvartet (ZDA) Bllly Harper sekstet (ZDA) sobota; Plesni orkester RTV Ljubljana, Kvintet nemških Romov pevka Betty Carter s triom nedelja: BP^onvention (Zagreb), solist Mau-riclo Einhornl(orgllce) Changes — kvintet (ZRN) 1 Pharo^h Sanders kvintet CANKARJEV DOM S ' ; * 1 - i 8. junij 1981 lan Gillan s bo v hali Tivoli) 19, Junij 1981 - v Linhartovi dvora-ril Dave Brubeck - jazzovski pianist s skupino GROBLJE -81 2. junij 1981 ob 20, uri Klavirski kvartet RTV Ljubljana Schumann, Martinu 9, junij 1981 ob 20. uri Trlo Lorenz Mozart, Ramovš, Schubert, Turina 16. junija 1981 ob 20. url Pihalni kvintet RTV Ljubljana Danzl, Mozart, Damase, Hlndemlth 23. junij 1981 ob 20. url Ruda Ravnlk-Kosi, harfa in Božo Rogelja, oboa Rust, Bach, Britten, Mihelčič 30. junij 1981 ob 20. url Ciril ^kerjanec, violončelo in Acl Bertoncelj, klavir Marais, Brahms, Debussy, Franck NARODNA GALERIJA 4. junij 1981 ob 19.30 Tomaž Lorenz, violina in Jerko Novak, kitara Corelli, Bach, Scheidler, Golob, Ši-vic, Meyer, Paganini MARIBORSKI OPERNI UTRIP Jenufa je ena najtehtnejših novejših oper. Češki skladatelj Leoš Janaček je v njej dosegel vrhunec, svojega odrskega ustvarjanja^ Opera je svojevrstna in izvajalsko zahtevna, ne temelji na običajnih arijah, vsebuje pa obilo kontrastov - nežna lirična mesta se prepletajo s silovitimi dramatičnimi izbruhi. Pevske vloge terjajo velike glasovne zmogljivosti, orkester pa je pomemben dejavnik te glasbene drame. Umetniško vodstvo mariborske Opere je bi|o zelo pogumno, ko se je odločilo uprizoriti Janačkovo Jenufo. Kljub težavam je že prva predstava 27. marca lepo uspela in je verjetno v zadnjem času eden največjih umetniških dosežkov te hiše. Vsi, ki so predstavo pripravljali, so delovali skladno. Dirl- Kitarist Jerko Novak in violinist Tomaž Lorenz bosta nastopila v ljubljanski Narodni galeriji. Fotografija: TONE STOJKO | . ■ ______________________ gent Samo Hubad je pokazal zrelo mojstrstvo, odlična je bila režija češkega gosta Františka Preislerja, ki ^ta ga uspešno dopolnjevala scenograf J iri Prochaska in kostumograf Josef Jelinek. Med pevci je treba na prvem mestu omeniti altistko Majdo Švaganovo, ki je bila v zahtevni vlogi cerkovnice pevsko in igralsko prepričljiva, sopranistka Veronika Miheličeva pa je bila njena izvrstna soigralka. Tenorist Jože Kores je bil kot Laca vsestransko uspešen, prav tako lahko tenorist Ervin Ogner vlogo Števe šteje za eno svojih najboljših stvaritev. Zelo uspešno so bile izvedene tudi vse manjše vloge in uprizoritev Janačkove Jenufe je resnično velik uspeh maribor: ske Opere. VLADO GOLO0 1 Fotografija: DRAGIŠA MODRINJAK Prizor iz Jenufe, peli so Jernej Plahuta, Majda Svagan in Veronika Mihelič. 6 0DMEVI TUDI BREZ GLASBENA ČEMBALA GRE ISKANJA Ob koncertu Dresdenskega komornega orkestra so se mi zastavila nekatera vprašanja. Prvič: kako v zadostni meri seznaniti naše ljudstvo o tem, da med nas prihaja ansambel 2 dolgo in bogato tradicijo ter nedvomnimi kvalitetami, ki se mu splača prisluhniti? Dvorana s 580 sedeži je bila namreč samo do polovice zpsedena. Drugič: kdo je kriv, da naš težko pričakovani Cankarjev dom še nima čembala, da bi lahko v njem izdajali dela v originalni zasedbi? Prisluhnili smo namreč Haend lovemu Concertu grossu s klavirjem, kar ob še tako dobri, natančni, muzikalni izvedbi godalcev ni moglo roditi pristnega zvoka. Ob tem imamo v Ljubljani vendarle nekaj solidnih Čembal in z nekaj dobre volje bi se vsaj izposoja za en večer gotovo dala urediti. Tretjič: kakšno strast Predstavlja za izvajalca kosanje z Vivaldijevim violinskim koncertom, ki je poln zank za še takega mojstra, redki pa so, ki se jim zanke ne zategnejo okrog vratu. Pri tem pa ljubka Vivaldijeva glasba občinstvu sploh ne predstavlja nekaj velikega, nezaslišano težkega in težko razumejo, da jo lahko ta Vivaldi zagode do te mere, da skoraj vrže senco na cel koncertni program večera. Naj to razmišljanje ne izpade kot stresanje nejevolje. Le utrnjene misli so, ki so se vtkale v vtis o koncertu. Prisluhnili smo kvalitetnemu koncertu s prav zanimivim programom. Poleg Haendlovega Concerta grossa št. 1 in Vivaldijevega Koncerta za violino in godalni orkester, so vzhodnonemški glasbeniki predstavili še delo njihovega skladatelja Siegfrieda Matthusa Vizije, ki je nastalo leta 197° in Mendelssohnovo mladostno Simfonijo za godalni orkester št. 9. Dovolj tradicionalen godalni zvok se je izkazal 'kot prepričljiv govornik o hladnosti in razčlovečenosti sodobnega sveta, občasno vračajoče se vizije ali morda bolj spomini na ,,stare dobre čase" pa so violinam še bolj pristajali. Mendelssohnovo godalno simfonijo, ki v sebi ne nosi še niti kančka romantičnega zanosa ali obupa je orkester izvedel z velikim žarom, tako da nas je prepričal v upravičenost njene izvedbe. Čez vse pa je navdušil dodani Mozart. Pa za konec še eno vprašanje. Bomo tudi Slovenci, ki imamo mnogo odličnih! instrumentalistov in tudi vrsto manjših komornih ansamblov kdaj dokačali tudi stalen komorni orkester? Gotovo bi se, so deč po kvalitetnih simfoničnih izvedbah, lahko veselili njihovih koncertov. . ' MOJCA ŠUSTER IN MEMORIAM FRANCE MODIC Zaključili smo enajsto leto izhajanja in prav v teh delovnih pomladnih dneh je med nami zazijala praznina. Vsi, ki ste našo revijo spremljali, ste glasbenika in fotografa Franceta Modica vzljubili kot starega dobrega prijatelja. Ne bo več prihajal med naše mlade glasbenike in poslušalce in se veselil z njimi, a nam bo ostal plod njegovih neumornih in spretnih rok, na tisoče fotografij, ki nam bodo poživljale vsakdan. Cramerjeva baletna skupina iz Stockholma je popestrila bienalska plesna dogajanja. Običajno festivali sodobne glasbe presenečajo v dobro in slabo smer, tudi letošnji je pripravil zvočno in vidno pestre koncerte in srečanja. Po novem je MBZ (Muzički bienale Zagreb) včlanjen v Evropsko združenje glasbenih festivalov, kar bo njegovo ime poneslo v svet in v prihodnje privabilo pomembnejše glasbene (polustvarjalce. V letošnjem programu smo našli pomembna dela domačih in tujih skladateljev, glasbenike in ansamble iz Italije, Velike Britanije, obeh nemških republik, Švedske, Češkoslovaške, Kanade, Sovjetske zveze. Letošnji festival je bil enajsti in je želel predstaviti sodobno glasbeno sceno v najširšem smislu. Gledali smo balet, opero, povezavo giba in zvoka, večmedijske projekte, predstavil se je kabaret, med glasbenimi zvrstmi pa se tudi bienale razpira v širino. Tako vsaki dve leti vključuje več ali manj jazza (letos ga je zastopal nemški kitarist Hans Reichel), v bienalsko institucijo, pa si je tokrat utrl pot tudi rock, prav zaradi aktualnosti in nove dimenzije scenskega nastopa. Predstavili so se domači Laboratorija zvuka, Električni orgazam, Haustor, Šarlo akrobata ter angleški Classix Nouveaux in Gang of Four. Ti bienalski nastopi so bili tudi najbolje obiskani. Sicer pa tudi zagrebškemu bienalu očitajo, da postaja vse bolj zaprt, čeprav tega gotovo ne želi. Nekdaj je mesto živelo zanj, občutili Smo posebno razpoloženje, glasbeno do- gajanje je obvladovalo mestni življenjski ritem. Tokrat se je glasba še bolj umaknila v dvorane (predlani se je dogajalo ves dan po parkih, ulicah, trgih), pogovori In srečanja z ustvarjalci v pisarne, vse skupaj pav nočne ure. Ne smemo pa prezreti ali vsaj , omeniti prireditev, ki so tako ali drugače zbudile različne komentarje. Italijani so predstavili sodobno opero Sylvana Bussottlja Le Racine, pevsko virtuozno in bogato kostumografijo. Sarajevski baletniki so poustvarili zanimiva baleta Folk — simfonijo in Kreature, ki jih je koreografiral Japonec Michito Kata-loka. Oblikoval je pripoved o človeškem bitju od spočetja do smrti, ki' nosi v sebi novo rojstvo. Dresdenska opera je z bogato scenografijo in odličnimi pevci — igralci predstavila Zimmermannovo pravljično opero Šuhu in leteča princesa. Kot običajno so se v dvorani Vatroslav Lisinski razpletete non-stpp Glasbene delavnice z množico izvajalcev in najrazličnejšimi zvočnimi iskanji. Med izvajanimi deli najdemo skladatelje Wytolda Lutcslavv-skega, Serockega, Goredkega, Kage-la, Ligettija, zastopani so bili tudi domači skladatelji Lojze Lebič, Vuk Kulenovič, Ksenija Zečevič in drugi. Še bi lahko naštevali in ocenjevali, ostalo je mnogo neizpetih zvokov, pa vendar festival ni kriv, da se premalo ljudi začuti v tem glasbenem dogajanju. Končno se človek le odloča sam ali mu je kaj všeč ali ne. URŠA ČOP Fotografija: DAVOR ŠIFTAR r ODMEVI Na gore dokumentov, obvestil, programov, papirjev kar tako, avtobus zjutraj pred hotelom (da se kdo ne bi izgubil), tekanje z ene prireditve na drugo, tako zapolnjen program, da je človek skoraj ob sapo — takole bi v grobem lahko povzela vtise s simpozija v Stockholmu od 6. do 12. aprila. Napovedan je bil kot simpozij o animaciji v sodobni glasbi in za pritegovanje (mladih) v sodobno glasbo. Z njegovo organizacijo so Se ubadali np Švedskem, soorganizator pa naj bi bil komite za animacijo pri mednarodni federaciji Glasbene mladine. Naj bi bil, pravim, ker je bil konec koncev postavljen pred dejstvo in je le še potrdil, kar so odločili sami Švedi. Vse, kar' smo videli, je namreč prišlo v glavnem iz švedskih glasbenih ustanov; da bi vse skupaj bilo videti bolj ,,mednarodno", so z referati sodelovali Madžari in Poljaki) z ,,animacijo" Norvežani, pa nizozemski in belgijski skladatelj, od tujih skupin pa je bil tu še New Phonic Art z Globokarjem (koncert je bil namenjen širši javnosti). Tako so nas (sila prijazno) pravzaprav prisilili, da smo teden dni živeli s sodobno glasbo in s tistim, kar nekateri pač imenujejo „so-dobno" ali „glasbo". Meni je bilo prav všeč: posebno še, ko sem čisto od blizu v elektronskem studiu videla računalnik, opazovala, kako se naredi „zanko" za neskončno ponavljanje istega zvoka, pa kako je ta zvok mogoče spremeniti, če se kdo le rahlo dotakne katerega od gumbov na armaturni plošči. Nadalje mi je bilo všeč, ko so se člani New Phonic Arta neskončno zabavali ob svojem igranju, predvsem zato, ker so vsi izvrstni glasbeniki (tako dobrih v Stockholmu nismo več slišali) — če pa so se malce norčevali iz občinstva ali ne, mi pa ni jasno. Neskončno sem se zabavala, ko so ,,animirali" nas, udeležence simpozija, dvakrat v enem samem dnevu: najprej smo se ,,igrali z zvoki" po programu za otroške vrtce, nato pa smo peli Cantus Firmus Nizozemca Bernarda van Beurdena, skupaj s švedskimi otroki in s pihalnim orkestrom (ta se je edini dobro ,, naučil" skladbo). Nehala sem se zabavati, ko sem opazila, kako večina mednarodnih ,,animatorjev" ne sodeluje pri skladbi, ker — kot se je kasneje izkazalo - ne pozna noti Prav tako mi ni bilo všeč, ko so nas nekateri skOšali prepričati, da otroke navajajo na glasbo, še več, na sodobno glasbo. V bistvu pa so jim le dovoljevali, da so na mile viže tolkli po instrumentih - kot da bi ti (na videz) tako zelo sproščeni otroci potrebovali hrup, že skoraj nasilje nad zvočnim gradivom, da bi se lahko ,,sprostili". WBM—8M—MHI^^ i ; pa jih je treba tudi organizirati, spraviti v red, jih zavestno obvladati, če mislimo, da ,,delamo" glasbo. To, kar Švedi namenjajo otrokom pri osmih, desetih, celo dvanajstih letih, naši otroci običajno slišijo že v vrtcih. Morda kasneje njihovo seznanjanje z glasbo ni tako izrazito ,.sodobno" kot na Švedskem, trudimo pa se vendarle vsi,_ da bi dograjevali njihovo znanje, jih vodili dalje od najosnovnejših spoznanj. In tega smo ob primerih in simpoziju najbolj pogrešali. Saj so bile tudi častne izjeme — ko so otroci recimo izvedli glasbeno pravljico na glasbi- , lih, ki so jih izdelali sami. Glavno vprašanje, ki sem si ga zastavljala ves čas seminarja, je bilo povezano z njegovim naslovom, namreč z animacijo v njem. Kaj naj bi animacija bila, se namreč nS simpoziju nihče ni hotel glasno spraševati. Mnenja o tem, kaj naj bi pojem pomenil, so očitno zelo deljena. Nekajkrat smo namreč sprožili vprašanje, pa so nas zavračali da se vanj prav zavoljo različnih pojmovanj ne moremo spuščati. Naj skušam razložiti, kate^ ra bi bila ta različna pojmovanja. Animator je ponekod samo tisti, ki komentira koncert, drugod kulturni delavec, ki organizira kulturno življenje (tako gledamo na stvar tudi pri nas), pa spet človek, ki s pomočjo gradiva — v šoli, v klubu ali drugod — pripravi mlade poslušalce na prireditev, ki jo bodo spremljali. Na Švedskem pa predstav vo o animatorju očitno povezujejo s samimi glasbeniki, ki morajo biti tako „dobri", da s svojo glasbo ali s predstavitvijo glasbe, ki jo izvajajo, že pritegnejo mlade. Se pravi glasbeniki, ki so živahni, zgovorni, sposobni navezati stik z otroki — ne samo z glasbo, pač pa tudi z besedami. Bi tudi mi hoteli imeti takšne animatorje? Zid med glasbeniki in občinstvom je tako res prebit, tudi razdalje med odrom in sedeži ni več, ni več frakov in ..dostojanstvenega" obnašanja v svoj svet zaprtih glasbenikov. O takšnih in podobnih stvareh smo na simpoziju želeli govoriti, pa nam niso dali časa za razpravljanje. Tako pa smo odhajali nezadovoljni, z vtisom nedorečenosti. Doreči stvari pa je koristno, če ne drugače, za vse simpozije, ki jih bodo še organizirali — ob formalnem ali morda kdaj tudi vsebinsko dognanem sodelovanju mednarodne federacije. Ne zato, da bi Švedom potem lahko kaj očitali, ampak zato, da bi. vedeli, kako delamo, kaj delamo in česa se drug od drugega lahko naučimo. Pa da bi se v bodoče morda izognili govorjenju o tem, kako smo animirali, in bi raje pokazali, kako to počnemo (saj je bilo ,,animacij" s sodelovanjem otrok veliko manj od tistih, ki so nam samo pripovedovale o njih). METKA ZUPANČIČ Nizozemski skladatelj Bernard van Beurden je sodeloval na simpoziju. Glasbila, ki so jih v Vallentuni izdelali učenci sami. SIMPOZIJ O SODOBNI GLASBI Toliko je bilo prireditev, da je časa za razmišljanje o njih ostalo prav malo, se pravi, za glasno razmišljanje, za izmenjavo mnenj. Tako je bilo, kot bi se naši švedski kolegi prav bali pustiti tu in tam malo več časa za razpravo, ki bi gotovo načela nekatere očitno „po- svečene" zadeve. Hrup, ki so ga otroci izvabljali iz takšnih ali drugačnih tolkal, se nam je nekaterim (včasih že kar ogorčenim) zdef samo začetna stopnja seznanjanja z glasbo, nikakor pa ne končni in dokončni dosežek. Zdi se nam, da je zvoke sicer res treba spoznati, nato JANKO RAVNIK__ MOJSTROVIH 90 LET Še tako samosvoj značaj se spreminja, ker ga čas in okolje nehote kujeta s svojim prevrednotenjem, pridobitvami, novostmi in iznajdbami. Tudi Janka Ravnika, glasbenika, ki letos slavi svojo devetdesetletnico, sta se oba dotaknila, in sicer kot skladatelja, pianista in klavirskega pedagoga. Zato bi bilo bolj na mestu, da bi se jubilanta spomnil mlajši od podpisanega, ki je kot eden prvih učencev klavirskega razreda že kmalu po prvi svetovni vojni užival klavirski pouk v Ravnikovem razredu. Nekaj |ivih spominov na tisti in še poznejši čas pa bo prav gotovo dopolnilo jubilantov portret, ki smo ga v zadnjih tednih zasledili tako v radiu kot v dnevnikih. Že prve klavirske ure, ki sem jih še kot srednješolec imel pri Janku Ravniku, So me presenetile. Niso bile le tako imenovane ,,tehnične vaje” tisto, kar mi je delalo preglavice. Kljub že dokajšnjemu obvlada-danju klavirske igre nisem mogel mojstra zadovoljiti niti pri drobnih biserih klavirske literature, ker sem mu jih igral premalo doživeto. Počasi sem se prepričal, da za Ravnika ni obvladanje notne slike in njen prenos na tipke ni tisto bistveno, kar mora odlikovati pianista, ampak vsebina, ki tiči v skladbi. Ta mu je bila odločilna in do diplome sem zasledil isto rdečo nit v njegovem igranju, poučevanju, pa tudi v njegovih skladbah: glasbena narava umetnine in njej primeren tonski izraz na klavirju sta mu bila najodločilnejše merilo za presojo. Tako je poučeval, tako je poslušal in igral, tako je ocenjeval na izpitih najvišjega zavoda za glasbeno vzgojo, na Akademiji za glasbo. Janko Ravnik ni z nami primerjal mednarodnih pianističnih dosežkov na tedaj' še redkih ploščah in ni gradil na izvedbah redkih pianistov — koncertantov domače in mednarodne bere. Ni se spuščal v zgodovinsko razlago slogovnih posebnosti baroka, klasike, romantike, impresionizma ali še modernejših tokov. Rajši je sedel za klavir in z živo igro tolmačil, kako si predstavlja ustrezno izvedbo vsakokratne umetnine. — Tako v lastno osebnost zaupajoče početje bi lahko imelo usodne posledice za klavirski razred. Toda na veliko srečo, je imel jubilant tako zdrav in zanesljiv muzikalni instinkt, da je vedno zadel bistvo muzikalnega jedra, ne da bi pri tem zanemarjal klavirske bravure. £e v poznejših letih se je dogajalo, da se je s kakim študentom lotil prve predstavitve novega dela slovenskih skladateljev. Ko nas je povabil, naj si naštudirano izvedbo poslušamo, smo morali ugotoviti, da je Ravnikov umetniški okus prenikavo zadel bistvo skladbe, ki mu ni bilo treba ničesar dodati ali odvzeti. Tako prepričujoč je bil tudi Janko Ravnik — in je še — v svojih konjičkih če smemo njegovo alpinistično, fotografsko in še katero zaslužno delovanje imenovati s tem nekoliko površnim vzdevkom. PAVEL ŠIVIC Fotografija: MARKO ALJANČIČ DANILO ŠVARA RADO SIMONITI. SKLADATELJA STA SE IZPELA Konec aprila je slovenska glasba izgubila enega izmed svojih najimenitnejših predstavnikov. Umrl je skladatelj, dirigent, glasbeni pedagog in glasbeni kritik Danilo ŠVARA. Le nekaj tednov za njim je umrl še skladatelj in dirigent, legendarni zborovodja „Srečka Kosovela" Rado SIMONITI. V kratkem času treh tednov je smrt kar dvakrat neusmiljeno posegla v vrste slovenskih skladateljev. Oba, Švaro in Simonitija, smo tudi na straneh naše revije že večkrat predstavili. S svojim delom sta bila trdno povezana z našo glasbeno kulturo in — vsak na svojem področju njen trden opornik. Švara, rojen 1902 v Ricmanjah pri Trstu, je predstavnik tiste generacije, ki je slovensko glasbo v tridesetih letih popeljala na nova pota in jo soočila s sodobnimi strujami. Švaro zato lahko upravičeno prištevamo med pionirje sodobne slovenske glasbe; njegova skladateljska prizadevanja so bila podprta s trdnim znanjem, tehnično obrtna stran glasbe zanj ni pomenila nikakršnih problemov. Bil je izvrsten pianist, sijajen dirigent in zelo uspešen pedagog. Njegov skladateljski opus je veličasten. Sega praktično na vsa področja, vendar je bila glavna Švarova domena opera. Tej glasbeni zvrsti je dal od Kleopatre dalje veliko pomembnih del. Po pomenu se izdvaja zlasti opera Veronika Deseniška, medtem ko je Slove od mladosti njegova najbolj popularna. Poleg Oceana je v zadnjih letih napisal za mladino po Grimmovi pravljici še Štriri godce. Švarova skladateljska pot je šla skozi različna razvojna obdobja, vedno pa je bila v svojih dognanjih dosledna, kompozicijsko tehnično popolna, čeravno izrazno včasih zapletena. Svojski je njegov prispevek v obdelavi slovenske ljudske pesmi kot je svojevrsten njegov prispevek slovenski glasbeni literaturi sploh, ni to zaradi svoje mnogo-plastnosti, kakovosti, sloga in predvsem zaradi nekaterih izvirnih načinov sodobnega glasbenega ustvarjanja. Njegovo prvo ustvarjalno obdobje pa je po svojem pomenu in dosežkih pionirsko. S svojim na vse strani se razdajajočim delom, prefinjenostjo in veliko človeško širino bo ostal za vedno zapisan v slovenski glasbi. Le dan pred svojim sedeminšestdesetim rojstnim dnevom (15. maja) je umrl Rado Simoniti, doma iz Goriških Brd. Obdarjen je bil z nagnjenji, ki so ga že zgodaj usmerili v glasbo. Zelo dejaven je bil zlasti v času NOB, ko je postal ob vsem drugem zborovodskem in organizacijskem delu eden izmed najbolj značilnih skladateljev partizanskega samospeva. Njegove pesmi na Kajuhova besedila so skorajda ponarodele zaradi tople melodike, pristne človeške neposrednosti in globoke čustvenosti. Taka je tudi njegova opera Partizanka Ana, naša prva partizanska opera, takšni so njegovi zbori, priredbe ljudskih pesmi - ne samo slovenskih — kdo bi vse pre-štel I „Glasba se piše s srcem, ne pa z logaritmi v roki", je dejal. Njegov skladateljski opus je pač takšen. In mimo njega ne bo mogel noben naš pevski zbor. Njegovo delo v okviru ZKOS je bilo neprecenljivo in izredno. Bil je pobudnik mnogih akcij, ki so poživile zborovsko delo na Slovenskem, učitelj in zgled slovenskim zborovodjem, tudi njegove skladbe so tehten prispevek v zakladnico slovenske zborovske glasbe. Tudi s tem delom je začel že med vojno in je dosegel svoj prvi vrh, ko je poleti 1944 v Gravini pri Bariju osnoval slavni zbor ,,Srečko Kosovel" ter je tako s svojimi Primorci razširjal našo pesem po vsej Evropi. Bil je dirigent ljubljanske Opere, kjer so ostala v spominu predvsem dela italijanskega repertoarja, ki so bila najbližja njegovemu prirojenemu smislu za melodijo. Oba, Švara in Simoniti, sta se s svojim delom trdno zapisala v slovensko glasbeno kulturo. Brez njunega deleža bi bila za mnogokaj skromnejša. PRIMOŽ KURET ODMEVI MNOŽIČNO IN NA VISOKI RAVNI Predstavljajte si, da bi imeli v Jugoslaviji zvezno športno tekmovanje, na katerem bi sodelovalo okrog tisoč najbolje pripravljenih mladih ljudi iz vseh naših republik in pokrajin. Brez dvoma bi napovedi, poročila in komentarji o takšni manifftsta-ciji napolnili vse naše časopise in druga sredstva javnega obveščanja. Pisalo bi se na primer takole: Od 22. do 25. aprila je bilo v Sarajevu zvezno tekmovanje učencev in študentov glasbe. Sodelovalo je skoraj 400 posameznikov, 14 zborov in 8 komornih vokalnih skupin. Mladi glasbeniki, stari od 9 do 25 let, so z zahtevnimi programi, v katerih so izvajali obvezne skladbe in dela po svobodni izbiri nastopali glede na starost in glasbilo v 6 kategorijah. Zvrstili so se godalci (95 violinistov, 8 violistov, 19 čelistov, 4 kontrabasisti), pihalci (3 učenci kljunaste flavte, 54 flavtistov, 14 oboistov, 45 klarinetistov, 3 saksofonisti in 4 fagotisti), trobilci (16 učencev roga, 27 trobentačev, 13 pozavnistov) in 59 kitaristov. Nastopilo je še 14 zborov in 8 komornih vokalnih skupin. Igranje in petje solistov in skupin so ocenjevale petčlanske strokovne žirije. V okviru 0 do 100 točk je rezultat od 90 do 100 točk prinesel tekmovalcu prvo nagrado, od 80 do 90 točk drugo, od 70 do 80 točk tretjo nagrado in od 60 do 70 točk pohva- lo. V Morda bi bilo dobro, da posebej omenimo tiste tekmovalce, ki so dobili najvišje število točk, saj bomo verjetno o njih še kdaj slišali. 100 točk so dobili 14-letna violinistka Lidija Peno i? Zemuna, 20—letni kitarist Goran Listeš iz Zagreba, 21—letni klarinetist Željko Milič iz Beograda, zbor MKUD Heribert Svetel iz Maribora, mešani zbor Fakultete glasbene umetnosti iz Beograda in Akademski komorni zbor „Colle-gium musicum" iz Beograda. 16-let-ni čelist Ivan Poparič iz Beograda je dobil 99,5 točk in 19-letna flavtistka Laura Levai iz Novega Sada je dobila 99 točk. Med vsemi je sodelovalo 83 posameznikov, en zbor in ena komorna vokalna skupina iz Slovenije iz glasbenih šol Ljubljane, Kopra, Kranja, Maribora, Nove Gorice, Novega mesta, Pirana, Ptuja, Šempetra in Škofje Loke. dd njih je prvo nagrado doseglo 38 solistov, že omenjeni mariborski zbor in komor na vokalna skupina Ancilla Vocis iz Ljubljane. A to ni bila športna manifestacija in o tekmovanju smo zbrali in slišali prav malo, vse premalo. Izgleda, da glasbeniki še niso dovolj organizirani ali pa se morda še vedno ne zavedajo dovolj, da je tudi obveščanje potrebno za razvoj, širjenje in priznavanje neke dejavnosti. A to seveda ni poglavitna težava prireditve, ki vključuje naše najmlajše nadarjene glasbenike. Pojavlja se mnogo tehtnejših vprašanj, na primer o utemeljenosti tekmovanja kot takega, o načinu točkovanja, o različnih ciljih, ki jih želijo šole, pedagogi in sami učenci z njim doseči. Pogovarjala sem se z enim od organizatorjev letošnjega — desetega tekmovanja, predsednikom zveze glasbenih pedagogov Jugoslavije, Farukom Sijaričem iz Sarajeva. Poudaril je, da je bilo letošnje tekmovanje najbolj množično dosedaj in da se je na njem še posebej pokazalo, da mladi glasbeniki vse mlajši vse bolje igrajo ter da so metode organiziranja in točkovanja, ki se vseh deset let niso spremenile, postale zastarele. Zato so glasbeni pedagogi izbrali delovno skupino, ki bo na osnovi izkušenj dosedanjih tekmovanj izdelala nova pravila, ki bodo bolj upoštevala specifičnosti posameznih glasbil in bolje odgovarjala starostnim stopnjam mladih tekmovalcev. KAJAŠIVIC Kt MLADI SO SE PREDSTAVILI Sodelovanje med ljubljansko Glasbeno mladino in Akademijo za glasbo je tudi letos rodilo sadove. Zdi se, da kani vsakoletni koncert mladih skladateljev postati tradicionalen—dobra priložnost za skladateljske moči, ki se oblikujejo na naši najvišji glasbeni šoli. Redkim je ponujena priložnost,da slišijo svoje zamisli v živi izvedbi. Tokrat se jih je kar sedem predstavilo s svojimi deli za razne sestave: klavir, violino in klavir, flavto in kitaro, mezzosopran in klavir, mezzosopran, blokflavte, čelo in klavir, godalni trio, pihalni trio, trobilni trio in pihalni kvintet. Po zvoku in po kompozicijski tehniki in obliki raznolika dela so predstavila enoletno bero študentov —skladateljev. Različnost pristopov k zvoku, glasbilu, glasu kaže skupek osebnosti, prodornih, iščočih, rekli bi v izrazu nekoliko resnejših in konvencionalnejših kot- lani. Pričakovali smo nekoliko več drznosti, smelosti, morda mladostnega poleta, celo eksperimentiranja. Mladi skladatelji res študirajo klasične glasbo, vendar bi skladbe lahko izžarevale več energije. Izvajalci so se potrudi- li, prispevali dobro izvedbo, med njimi so nastopili: violinist Tomaž Lorenz, kitarist Jerko Novak, mezzosopranistka Eva Novšak— Houška, drugi del koncerta so (po)-ustvarili priznani glasbeniki, ki so se že uveljavili v orkestrih Slovenske filharmonije in osrednje radijske hiše. Lahko trdimo, da so bila vsa dela zanimiva, skladbe Uroša Rojka in Alda Kumra pa so popestrile hudo- Aleš Kacjan mušne zvočne domislice. Brina Jež -Brezavšček se je ponovno lotila sooblikovanja glasu in neobičajnih glasbil (zbirke blokflavt, čela in klavirja) v občutljivo zvočno celoto. Pevsko zahteven part je odlično in doživeto zapela mezzosopranistka Eva Novšak—Houška in oživila prvič izvedeno skladbo Lutka na besedilo Gregorja Strniše. Kaj menijo mladi skladatelji o svojih zvočnih iskanjih? S o Mitja Reichenberg je prispeval sedem miniatur za klavir, niz lahkotnih in preprostih skladb, izrazno različnih, kar nudi izvajalcu dovolj možnosti za sooblikovanje. o Aleš Strajner — „Pri pisanju Suite za flavto in kitaro sem združil prejšnja in nova spoznanja ob po glabljanju v glasbeno snov na Akademiji za glasbo. Melodijo flavte sem skušal čimbolj uravnotežiti s harmonijo kitare." o Igor Majcen — „Trije deli, osrednji giusto, uvod in zaključek, sestavljajo Bakanalije za pihalni kvintet in poskušajo izraziti elemen-tarnost bakanalične čutnosti in občutij. Izhodišče je interval kvarte, ki je hkrati temeljni melodični in harmonski element." o Pavel Merljak - „Skupna značilnost dveh samospevov za srednji glas in Scherzo za godalni trio je gradnja na principu kontrasta v tematiki, dinamiki in tempu. Samospeva sta si sorodna še po pomenskem jedru besedila — ustvarjanjem iluzije v začetku in njenem propadu." o Brina Jež—Brezavšček — „Vse-bina pesmi Lutka so domišljijska dogajanja, povezana z notranjim doživljanjem zunanjega sveta. Glasba se odvija večinoma metrično svobodno, trajanje točno določenih tonskih višin je približno, nekateri odseki so zapisani s klasično ritmično pisavo." o Uroš Rojko — „lzrazito mono-tematska in vsebinsko zelo strnjena je skladba Sarkazem za violino in klavir, značaj skladbe označuje naslov." o Aldo Kumar je predstavil Pihalni trio, z Urošemv Rojkom pa sta ugotovila sorodnost svojih skladb Vinjen ke in Un poco dada, ki sta zaključili koncert. Zdi se, da sta poslušalcem ponudila kar nekaj vedrine in hudomušnosti. URŠA ČOP Fotografija: URŠA ČOP Glasbilo Čembalo je kordofon (=instru-ment s strunami), pri kateiem nihanje strun vzbujamo posredno prek klaviature, strune harfe ali kitare potrzavamo neposredno s prsti. Ob pritisku na tipko posebno peresce sproži struno, da zaniha, medtem ko pri klavirju po strunah udarjajo kladivca. Če še povemo, da je oblika čembala podobna obliki klavirja, le da je čembalo ožji (ima manj tipk) in bolj nežne konstrukcije (strune niso tako močno napete kot pri klavirju), smo že izvedeli bistveno. Razložimo najprej nastanek glasbenega tona pri kordotonih. (prerez kordofona je na sliki 1). Če s prstom ali nohtom sprožimo struno (najprej jo napnemo in nato spustimo), da začne nihati, se bodo nihaji strune prek dveh mostičkov (ki omejujeta dolžino nihajočega dela strune, s tem hitrost nihanja in tako višino tona) prenašali na resonančno desko. Šele nihanje deske bo v taki meri zanihalo molekule zraka, da bomo to slišali kot glasbeni ton. Sama struna bi namreč zrak le ..rezala", kar bi komajda slišali. Prvi izdelovalci čembal (domnevamo da so prihajali iz Azije in delali nekaj med 11. in 13. stoletjem) so verjetno hoteli poenostaviti igranje na takratne kordofone (psal-terij in njemu podobne). Klaviaturo so poznali že od orgel, treba je bilo izdelati samo še povezavo t med tipkami in strunami. Podobna misel je vodila Ktesibiosa iz Aleksandrije v prvem stoletju pred našim štetjem pri izumu orgel, ko je hotel poenostaviti oziroma zmehanizirati igranje na instrument podoben pa-novi piščali. \ Na sliki 2 vidimo, kako je pri čembalu povezava med tipkami in strunami res preprosta. Ko pritisnemo na tipko, kjer kaže puščica, tipka na drugi strani dvigne leseno palčko (skakač). Ta ima v zgornjem delu pomičen jeziček, vrtljiv v eno smer okoli jeklene osi. Iz jezička štrli peresce (nekdaj krokarjevo, danes plastično), ki ob dvigu skakača dvigne struno. V določeni višini struna zdrsne s peresca in zaniha. Ko tipko spustimo, peresce samo zdrsne ob struni, ker se jeziček nagne nazaj. Če bi jeziček ne bil pomičen, bi struna še enkrat zanihala. Ob spustu tipke uduši nihanje strune kos blaga, vstavljen v zgornji del skakača. Ker peresce vedno enako močno sproži struno, ne glede na jakost udarca po tipki, je tudi ton vedno enako močan. Igranje na čembalo je zato zelo zahtevno, saj se mora ČEMBALO čembalist tem bolj posvetiti frazira-nju in ornamentaciji, saj ne more uporabljati dinamike kot izraznega sredstva. Ta „pomanjkljivost" čembala je tudi povzročila njegov zaton po uveljavitvi klavirja ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Te pomanjkljivosti so se izdelovalci čembal zelo zgodaj zavedali, saj so se že v 15. stoletju začeli pojavljati instrumenti z dvema ali tremi nizi strun in dvema ali tremi nizi skakačev. Vsak niz skakačev je možno premikati s posebnim vzvodom — registrom, ki je nameščen nad klaviaturo. Ob izklopu registra se ves niz skakačev premakne za milimeter ali dva, tako da ob pritisku na tipke skakači tega niza ne zadevajo strun. Število različnih kombinacij registrov določa število različnih glasnosti in barv čembala (5 ali 6). Ker pa glasnosti ni možno zvezno spreminjati ima čembalo terasasto dinamiko, prav tako kot orgle. Med 15. in 18. stoletjem je obstajalo mnogo različnih tipov čembal. Samo naštejmo nekaj predstavnikov: virginal, spinet, muselar, dvojni virginal, enomanualni flamski in italijanski čembalo, dvomanualni flamski, francoski, nemški in angleški čembalo . . . Oglejmo si natančneje francoski dvomanualni čembalo iz 18. stoletja, ki se danes uporablja kot standardni koncertni instrument. Ima dva manuala (vsak po pet oktav v obsegu od FF do g3) in tri nize strun, od katerih je eden za oktavo višji. Razen teh registrov je običajen še register lutnje, ki pa nima posebnega niza strun in skakačev i c 2lI Ko ga vklopimo, se strun dotaknejo koščki blaga ali usnja prilepljeni na pomično letev, ki teče pod strunami tesno ob prvem mostičku. Zaradi dušenja je ton krajši, temnejši in tišji. Na kratko bi francoski čembalo opisali takole: 8' spodnji manual, 8' zgornji manual, 4’ spodnji manual, lutnja 8' zgornji manual. Lahko rečemo, da je bil čembalo od 15. do 18. stoletja najbolj razširjen instrument. Skladatelji te dobe so nam zapustili ogromno literature za čembalo kot solističen instrument, še večjo vlogo pa je imel kot spremljevalni instrument solista ali manjšega ansambla. Slišali smo že za oznako B. c. (basso continuo), kar pomeni spremljavo čembala (včasih tudi pozitiva) in violončela ali viole da gambe. Igranje čembal-skih skladb na klavirju je vprašiljivo, saj ima čembalo barvo in strukturo tona, razen tega pa baročne skladbe zahtevajo drugačno tehniko igranja in drugačno uglasitev. Igranje B. c. na klavir, kar se je meseca maja zgodilo v Cankarjevem domu, pa je velik greh, če ne celo kulturna sramota (po besedah čem-balistke, ki je bila prisiljena igrati na Steinway—ev koncertni klavir — prvič v življenjul). Rekli smo že, da je v začetku 19. stoletja klavir z večjimi možnostmi dinamike popolnoma izpodrinil čembalo. Z ,,renesanso" baročne glasbe, posebno Bacha, v dobi pozne romantike na prehodu iz 19. v 20. stoletje, se je obudilo tudi zanimanje za čembalo. Tako so izdelovalci klavirjev začeli izdelovati tudi čembala. Pri tem so se zgledovali po klavirju — teko so nastajala čembala 1 777' ^ > /777 > /777"/// 's* // s/"/,/ s//s/s s/y s / s/S//// Slika 2 a) resonančna deska, b) ogrodje (trup), c) mostiček, d) struna, e) žebelj, na katerem ie pripeta struna,f) vijak za uglaševanje. strune, g) skakač, h) tipka z masivnim ohišjem, debelo resonančno desko, s klavirskimi (ovitimi) strunami, s številnimi registri (10 — 12), s pedali za lažje menjavanje registrov itd, da bi pianistom, ki so igrali na take instrumente (saj čembalistov ni bilo več) čimbolj približali njihov originalni instrument — klavir. S pedali so lahko precej in hitro spreminjali dinamiko, kar prej z maloštevilnimi ročnimi registri ni bilo možno. Ton takega instrumenta, imenujemo ga ..moderni čembalo" za razliko od klasičnega, je tišji, neprijetno kovaški, manj barvit, mehanika pa je preokorna, da bi bila možna takšna lahkotna tehnika igranja, kot jo zahtevajo skladbe baroka in starejših časov. Moderna čembala še danes izdelujejo, čeprav se na koncertnih odrih in ploščah ne pojavljajo več, ker živi na svetu še mnogo pianistov, ki se konjičkarsko ukvarjajo tudi z igranjem na čemblo in zahtevajo instrument, ki jim je blizu. Z „drugo renesanso" zgodnje glasbe v šestdesetih letih našega stoletja, se je z zahtevo po avtentični izvedbi te glasbe zopet pojavilo zanimanje za originalne instrumente baroka in renesanse, seveda tudj za čembalo. Začelo se je proučevanje instrumentov po muzejih ter restavracije in rekonstrukcije takih instrumentov. Pri gradnji novih pa so se zgledovali po historičnih glede oblike, konstrukcije in tona, a s premišljeno kombinacijo starih in modernih materialov, kjer je to bilo umestno (pri čembalu plastična peresca, ki so mnogo bolj obstojna od krokarjevih). Vzporedno s študijem izdelovanja instrumentov je bilo potrebno začeti preučevati tudi stare uglasitve (baročno glasbo je treba igrati v netemperiranih uglasitvah, tako uglašen čembalo tudi mnogo lepše zveni), stare tehnike igranja (te pri čembalu zapostavljajo palec, kar da glasbi poseben ritem) in stare načine interpretacije (pri čembalu je bilo zelo važno improviziranje ornamen-tacije, sploh pri igranju bassa conti-nua, enostavna in lahka mehanika klasičnega čembala igraje omogoča izvedbo najbogateljših okraskov). Avtentična izvedba zahteva tudi uporabo standardne baročne višine a1 = 415 Hz, kar je pol tona niže od današnje (440 Hz). Val zanimanja za zgodnjo glasbo in za njeno avtentično izvedbo k nam še ni pljusnil. Tako imamo v glavnem samo čembala modernega tipa, ki pa, kot smo videli, za tako glasbo niso primerni. BORIS HORVAT 11 NAS SK ALEKSANDER LAJOVIC • Aleksander Lajovic — skladatelj in upokojenec od lanskega septembra . . . prvo je uresničena mladeniška želja, ki je najbrž zahtevala od vas veliko napora za odločitev, da pustite študij strojništva. in odidete po glasbeni poti; drugo — upokojenec — pa nam sploh ne gre v račun. Saj še vedno učite na Šoli za glasbeno in baletno izobraževanje v Mariboru? • Harmonija in kontra-‘punkt — še vedno. Najbrž bom še toliko časa (delal, dokler ne bo naslednika . . . • Poznamo vas kot precej strpnega, svobodoljubnega profesorja. Morda zato, ker je bilo pedagoško delo le ena izmed vaših zadolžitev, pri kateri ni dobro zapraviti vseh živcev, ali pa, ker je svobodoljuben vaš odnos do harmonije, do harmonske gradnje? • Resnično mi godi, če mi nekdo reče, da me je spoznal kot tolerantnega pedagoga . . . Najbrž se vsak mlad človek zanima za več stvari in zato brez strpnosti sploh ne gre. Človek se mora zavedati, da podaja,nekaj, kar je sicer dobro znati, če pa se potem nekdo odloči za poklicno glasbeno pot, ga tako čaka samostojno izpopolnjevanje in zato mi podajamo samo osnove. • Sami do sebe pa ste verjetno bolj strogi, kar se harmonije tiče ... • Tu je pa pravzaprav tisto, kar vsak izmed mojih kolegov doživlja na svoji koži, ko išče /svoj lastni skladatefjski izraz . . . in tu je zadevščina razmeroma zelo težka . . . • Bi lahko morda pobarvali svoj skladateljski avtoportret? • Težko. Sem nasprotnik tega, kar delajo nekateri naši muzikologi — človeku pritaknejo nalepko stila, v ta in ta predal ga vtaknejo. Ali pa rečejo, da nekdo uporablja sodobna izrazna sredstva. Kaj je pravzaprav to ,.sodobno izrazno sredstvo"? Saj danes imamo toliko izraznih sredstev in stilo-v! Besedna opredelitev je lahko samo približna in zase bi jo težko povedal. Moram pa reči, da me v glasbi recimo priteguje polifonija ... V več svojih delih sem se spoprijel s polifonijo — ali z bachovsko ali pa s sodobno polifonijo in tukaj bi lahko bil moj vzornik Hindemith ... To pa še ni vse . . . Razvoj je neprestan in človek samega sebe - strogo ali ne - nadzira • Če torej nismo zadovoljni s pridevniki v predalčkih, pa odprimo kak predal s skladateljskim orodjem v vaši delavnici! • Potem pa je takole: recimo — vidiš lepo besedilo, ki ga iščeš za novo zborovsko skladbo ... in njegova vsebina te prav sili, da mu poiščeš ustrezni glasbeni izraz. • V svetovno literaturo pa ste si tako že v mladih letih odprli veliko vrat, ko ste z veseljem prebirali najbolj znane prevode. Kam se zdaj radi vračate? • Precej ,,doma" sem tudi v izvirni češki literaturi in moj priljubljeni pisatelj je Karel Čapek. • In dobre ali slabe izkušnje s prevajalci? • Delal sem samospeve na drobno poezijo Čelakovskega, glasba je bila napisana in v češkem originalu tega nihče ni hotel izvajati pa je besedila izvrstno prevedel Janko Moder, celo ritmična struktura je bila v obeh jezikih enaka. Podobne težave so bile z dvema zborovskima pesmima: z Žabjo pesmijo Branka Rudolfa in s Pas.ter-nakovim besedilom. Oboje je bilo treba prevesti v nemščino. In tukaj mi je priskočil na pomoč kolega Roman Klasinc, ki se je spoprijel s tekstom in glasbeno podlago. Tudi ta presaditev je zelo uspela. • Imela pa je svoj namen ... • To je bilo napisano za komorni zbor iz Marburga na Lahni, za koncert ob obletnici tamkajšnje univerze, kjer je študiral tudi Pasternak. (Za komorni ljubiteljski orkester iz pobratenega Marburga je A. Lajovic napisal tudi Glasbo po Pomembne življenjske postaje skladatelja Aleksandra Lajovica: Rojen 26. 5. 1920 v Taboru na Češkoslovaškem. Nato je živel v Tržiču in v Ljubljani, kjer je iz Fakultete za strojništvo presedlal na Akademijo za glasbo in študiral kompozicijo ter dirigiranje. Sedaj živi in dela v Mariboru. v Njegova dela: Skladbe za klavir: Nesodobne miniature. Tri skladbe, Razpoloženja, Sonatina I, Sonatina II, Preludiji '74; komorna glasba: Sonata breve za violončelo in klavir. Sonata za violino in klavir — „Romantična"; samospevi s klavirjem; samospevi z orkestrom: Pet pesmi iz Kitajske lirike za tenor in komorni orkester. Preproste popevke za sopran in komorni orkester. Pisma, tri pesmi za mezzosopran in orkester; orkestralna: Dramatična uvertura, Adagio, Fantasia notturna; Concertino za mladinski okrester, Suita iz baleta ..Nevsakdanji dan", „Ludi contrapunctici", suita „Musica ad morem maiorum" za godala; scenska: ,.Nevsakdanji dan", balet; orgelska: „Ludi contrapunctici" — passacaglia in fuga; razne zborovske skladbe. 12 Šegi in navadi prednikov, ki je zgrajena kot baročna suita s šestimi stavki in je bila prvič izvedena 28. 9. 1980 v Marbur-gu, kasneje pa jo je na VI. abonmajskem koncertu v Mariboru predstavil domači operni orkester, op. pisca) • Se že pozna, da ste postali Mariborčan, povezani z dogajanjem v tem mestu. Kako se počutite kot skladatelj—monopolist tukaj - v slabem in dobrem? 9 Oh, prosim, o monopolu ni da bi govoril, sploh ne! Kvečjemu to, da imaš v večjem središču več stanovskih tovarišev in več 'možnosti za srečanja in stike. Ampak to ni niti tako pomembno. Počutim se tukaj kar dobro, tudi kot tako imenovani „monopolist" . . . Glede Maribora — človek vendarle najde možnosti, saj je bil na primer izveden balet Nevsakdanji dan, pa kopica skladb, ki so jih kolegi snemali Za radio . . . • In dvosmerna povezava s svetom? • V Mariboru imamo vsa leta izredno pestro koncertno življenje in včasih so mi kolegi iz Ljubljane zatrjevali, da nekaterih takšnih koncertov še v Ljubljani niso imeli. In še nekaj, vedno sem pri sodelovanju s Koncertno poslovalnico vzpostavil stik z mnogimi izvajalci, ki so prišli k nam. In iz takšnih kontaktov marsikaj nastane, recimo povezava z Marburgom. Hodimo na koncerte v Zagreb, v Gradec in če bo v Ljubljani v Cankarjevem domu kaj zanimivega, tudi tja. Nekatere stvari je nujno slišati. • Z opero ste se srečali zelo ljubeznivo — v Ljubljani, na vrhuncu Poličeve ere . .. Zdaj Pa ji obračate hrbet... • Pa ne vsaki . . . Zanimajo f^e sodobne opere, a teh je pri nas malo na sporedu. • Mariborsko Lizistrato ste Ootovo poslušali? Kaj menite o njej? • Vsak izmed mojih stanovskih kolegov dela kot najbolje At) <0*1 j !■ =£ u. u. trr. 1^- . .r» 1 .j — r| ——— P P t M f. * : f -====S~ ■ ' • *. f. ♦ » t ~ 1 T v ‘t-*-—t— Iju-L::... ■ » } T f ‘f., T 7 Novejša Sonata za violino in klavir (1978) še ni bila izvedena. zna . . . sam nočem presojati .. . vsi smo podvrženi neusmiljenemu zobu časa ali pa prijaznemu odkritju ne vem koliko let po smrti. . . bomo videli, kaj bo s to „rečjo". ; • Kaj vas trenutno zaposluje ob skladanju? • Tu in tam pač človek dela recimo pri Koncertni poslovalnici — v programskem odboru, da bi sestavili privlačno koncertno sezono. Zlasti številna mlada mariborska publika nas obvezuje, da krojimo dober spored . . . • In o čem razmišljate, ne da bi mogli kaj storiti? Vas kaj jezi? • Včasih bi rekel, da me jezi nekritična in lahka pot, tipična za glasbo z drugega brega glasbenega dogajanja — mislim na lahko glasbo, popev-karstvo. Namreč, vsako takšno udejstvovanje mora biti povezano z obvladovanjem obrti, a tukaj imamo mnogo opravka s šušmarstvom. In če pomisliš, kako težko sam ustvarjaš in kako se trudijo izvajalci . . . • Na tiste se verjetno ne jezite, ki so šli tudi skozi vaše roke na mariborski srednji glasbeni šoli, temveč na one, ki prihajajo skozi stranska vrata? • Skozi stranska vrata prihajajo tisti, ki se naučijo,nekaj, POSLUSAJTE ODDAJO JZ DELA GLASBENE MLADINE" v soboto, 6. junija ob 18.30 na I. programu ljubljanskega radia, ko bomo v besedi in glasbi predstavili skladatelja Aleksandra Lajovica! •••••••••••••••••••••••••••••M««««*««««««««« in potem jim naenkrat množica nekritičnih poslušalcev zaploska. Tisti, ki pošteno delajo tudi v zabavni glasbi, bi mi verjetno pritrdili, da je primitivizma v naši glasbi preveč. • Se kaj ubadate z usmerjenim izobraževanjem? • Bomo videli, kako bo s tem v glasbenem šolstvu. Najbrž se bo pokazalo, da hočemo ustvariti nekakšne tovarne za brušenje mladih ljudi in najbrž bo tudi precej krvi steklo . . . • Papirnate krvi? • Ne, ne: Po mojem smo na najboljši poti do generacije nevrastenikov in ljudi, ki bodo tako ali drugače zdravstveno prizadeti zaradi izpostavljenosti pritisku: „Hitro, hitro se nauči za ta poklic in hitro, hitro v službo." • Mlajši najbrž ne vedo, da ste eden izmed „očetov" mariborske Glasbene mladine? • Ja, pravzaprav smo Glasbeno mladino v Mariboru ustanovili prej kot kjerkoli v Sloveniji. Imeli smo dobro povezavo z Zagrebom in Beogradom. Šele kasneje je bila ustanovljena Glasbena mladina Slovenije. • Ste danes zadovoljni s tem vašim „otrokom"? • Mislim, da dela dobro, utečeno, kjer je treba, in da se z oblikami dela prilagaja spremembam ' razmer na šolah in miselnosti. • Tovariš Saša Lajovic, sva še kaj pozabila? • Ne, mislim da ne! • Pa sva: na bodico V prstu zaradi ljubezni do kaktusov in na nastajajočo Simfonieto za godala, s katero brez misli na določeno zasedbo odkriva zvok godal. LUČKA GRUDEN FOTOGRAFIRAL: DRAGIŠA MODRINJAK % T LJUDSKA GLASBA odlikujejo po Novogvinejski bobni v obliki peščene ure se fantazijskih okraskih. V glasbi negroidov sta dva popolnoma različna melodična tipa. Prvi tip je tako imenovana „ozka melodika", katere motivi obsegajo le dva ali tri tone (bitonalna ali tritonalna melodika). Posebnost je tudi izvajanje — hiter padec glasu na koncu. Trajanje končne note je nadzoroval pevec, ponavadi pa je prenehal takrat, ko mu je zmanjkalo sape in tako se je zapeljal tudi za septimo niže. Ozko melodiko s sekundnim ali terčnim ambitusom najdemo pri Tasmanjicih, Avstralcih, Pigmejcih in Papuacih. Pojavlja se kot trdno ritmičen ali pa kot metrično in motivično zelo nejasen način. Slednji način je prisoten tam, kjer je besedilo svobodnejše in pantomimično gibanje vtkano v skladbo. Glasba se naslanja na njeno prvotno zvezo z besedilom in kretnjami. Svobodnejši ritem določa beseda. Drugi tip je melodika fanfar. Melodija obsega eno oktavo in v bistvu sestavlja naš durov akord. Spominja na zvok naših vojaških fanfar. Lahko potekajo tudi za veliko terco nad ali za kvinto pod temeljnim tonom. Poznajo tudi melodije v nihajni melodiki, kjer je melodija sestavljena iz dveh tonov, ki se izmenjujeta, vendar nobeden ne prevladuje. Glasbo negroidov sestavljajo težke ritmične strukture, ki niso umerjene v takte. Glasba je OCEANIJA Domačina pihata v takoimenovani „sveti flavti. izključno vokalna in ni spremljana s tolkali, zato ni odvisna od občasnih mišičnih gibov roke. Vsebina teh pesmi so žalostne tožbe za umrlim, živalski plesi in pesmi, ki posnemajo glasove ptic. Vendar ne gre le za preprosto posnemanje, ampak za izbiro značilnih motivov (onomatopoija). Skoraj nemogoče je te preproste glasbene pojave klasificirati, ker ne ustrezajo nobenemu določenemu ritmičnemu ali melodičnemu modelu ali kompozicijski shemi. Postavitev glasbene ideje jevedno subjektivna, enkratna. Tako ne obstaja model ali konvencionalna forma, ampak izredno bogastvo oblik. MELANEZIJA Tako je imenovana zaradi temne polti ^njenih prebivalcev. Obsega otočja, ki se vijejo v loku severno od Avstralije in vzhodno od Malaje (Bismarko-vi, Salomonovi otroki, Nova Gvineja, Fidži, Nova Kaledonija). Prebivalci živijo v vaseh, ki sestavljajo klane, ti pa naj bi po njihovem verovanju izvirali iz istega prednika, ki mu pravijo ,,Dema". Za vsa verovanja Pa-puancev je značilna vera v razne vrste magije: v uročno, gospodarsko, zdravilno. Zelo močna je vera v poljedelsko magijo, ki temelji predvsem na posnemanju in stiku. Tako pri saditvi jama zagrebejo v zemljo kamne, podobne njegovim gomoljem, češ da imajo v sebi posebno silo mano. Mana je brezosebna, nadnaravna sila, ki ima uspeh v življenju. Z materialističnega stališča izvor verovanja v mano ni niti vera v duhove niti abstraktna predstava o brez-osebni sili, ampak je zrasla iz določenih socialnih razmer: notranja diferenciacija skupnosti, nastopanje ljudi, ki so tako ali drugače privilegirani (vodje, čarovniki, člani tajnih zvez). Tajne zveze so tipične oblike. S čisto animističnimi verovanji ima opraviti posebna zveza „Duk—Duk" (ime Duk — duh umrlega). Člani zveze, ki nastopajo v strašnih oblačilih in maskah, predstavljajo duhove, ki plašijo neposvečene. Duk— Duk nastopa enkrat na leto in vsa zadeva traja kak mesec, nato pa maske uničijo in velja, da je duh umrl. Na čelu zveze je ,,tubuan'', ki ga predstavlja najbogatejši in najvplivnejši človek v plemenu. Tubuan se šteje za duha ženskega spola, ki nikoli ne umre in vsako leto poraja nove Duk—Duke. Glasba Duk—Duk ima s svojo strukturo fanfar papuansko značinost. Ritmična spremljava zbuja vtis, kakor da sploh ne bi imela ritmične funkcije, vseskozi udarja v sinkopah. Petje je zborovsko, zbor se deli na dva dela. Prvi recitira v ostinatnem tonu (kar naj bi imelo karakterističen totemističen izvor), drugi pa se dviga nad njim v obliki melodike fanfar. Pesem „tubuan" pa je popolnoma drugačen način petja. Melodika obsega interval tritonusa (zvečane kvarte). Za glasbo Admiralovih otokov je značilna nenavadna elegantna ritmična gibkost (najdemo predvsem 7/8 in 5/4 metrum). Pri poJifonem vodenju glasov lahko opazimo vzporedne velike in male sekunde, kar lahko štejemo za melanezijsko posebnost, Na otokih Nove Britanije in Nove Irske so prebivalci tehnično slabo opremljeni, imajo pa zelo visoko razvito umetnost. Njihovi kipi imajo izjemne oblike in so posebnost v celi 14 i \ Ljudska glasba V Novi Britaniji poznajo dve glasbili: ksilofon z dvema ploščama, povezanima s tolkačem, ki si jih sedeči mož položi na noge. Drugo glasbilo, izredno značilno za vso Oceanijo, je boben z režo. Je izredno star, saj je dokazan njegov obstoj že v začetku neolitika. Ti bobni so imeli zelo močno kultno vlogo in so jih uporabljali ob plesih žena, kot spremljavo pri zbornih pesmih in pomenijo simbol Parjenja. Značilna so še pihala: razne vrste flavt in trobent (panova ^elo staro glasbilo je boben z režo. piščal vseh velikosti in nosna flavta). V glasbi Salomonivih otokov je značilno odpevanje. Solist se izmenjuje z zborom, ki odgovarja hetero — oziroma polifono. Polifonija je zelo razvita, glasova potekata istočasno in neodvisno drug od drugega. Značilni so nareki (tožbe za umrlim). Osnova je pentatoni-ka. Glas recitira v določenem tonu, zbor pa potem kadencira v obliki kanona in po večkratnem ponavljanju končata s štiritonskim akordom. POLINEZIJA Obsega Havaje, Cookove, Feniksove, Markeške otoke, otočje Samoa, Tonga, Tuamo-tu, Ellice, Velikonočne otoke. Polinezijci se ukvarjajo z rezbarjenjem, obdelavo kamna, predejo vlakna iz tropskih rastlin in iz tega tkejo obleke, pregrinjala in košare. Značilno je tetoviranje, ob katerem se držijo tradicionalnega rituala. V obliki glasbila sistrum je izdelana „raglja morskega psa" in služi za ribji lov. Glasbenik igra na nunut ali kulepa ganeg. Zgradba polinezijske družbe sloni na dveh osnovah — mani in tapuju — prepovedi, ki sta tesno povezani, moč enega se nanaša na moč v drugem. Tapu igra vlogo ohranjevalca lastnine, poleg tega pa je bil tu v širšem smislu politično orožje v rokah vodij. Med melanezijsko in polinezijsko glasbo obstaja veliko stičnih točk, le da je polinezijska melodika čistejša, metrika je jasnejša in bolj razgibana. Značilna je predvsem vokalna glasba. Poznajo dve vrsti ritualnih pesmi „karakia" in „vaiata" z nihajno melodiko. Ton recitiranja ima intonacijo govora. Ritem je pogosto sinkopiran. Tak način petja je podlaga vsej azijski liturgični glasbi. Maori niso uporabljali takega načina le pri verskih, ampak tudi pri zgodovinskih besedilih.- HAVAJI Tamkajšnja tradicionalna glasba se deli v dve obliki: „olj" je recitativ med dvema notama v intervalu male terce, „mele hula" je plesna pesem. Pesem je podobna oli, le da so intervali večji. Plesi so različni (lahko samo gibanje prstov, rok ali celega telesa ipd). Plese spremljajo z različnimi vrstami bobnov. Uporabljajo pa tudi nosno flavto. TAHITI Tod je značilna polifonija, podlaga je pentatonika. V altu Oceaniji. To velja tudi za glasbo tega področja. Tonska podlaga je anhemi-tonska pentatonika, poznajo pa tudi heptatoniko. Metrum je povečini tridoben, vendar so ga velikokrat spreminjali, tako da so melodično formulo podaljševali ali skrajševali. Razširjene fraze je spremljalo glasbilo, imenovano „nunut" ali „kulepa ganeg". To je klada v obliki živalskega hrbta (ptice, mravljinčarja, včasih je narisano ali izklesano tudi oko te živali). Nad vdolbinami so izklesani trije jeziki, ki so različno debeli in namočeni v palmovo ali smolno olje. Z drgnjenjem po teh jezikih so dobili tri različno visoke tone. To glasbilo so uporabljali pri ceremonijah, s katerimi so se spominjali mrtvih duš. Glasbilo je zelo redko in naj bi imelo v sebi magično ritualno moč. Značilna je školjkasta trobenta oz. trobenta iz školjke, v katero lahko pihajo naravnost ali bočno. Pomeni simbol plodnosti, zato ga uporabljajo ob rojstvu otrok. poteka enotonski ostinatni motiv in nad njim dva diskanta, ki ritmično sledita recitativu, vendar imata svojo melodično linijo. Vse pa je ritmično usklajeno. Polinezijsko glasbo imajo za izredno primitvno v primeri z avstralsko in melanezijsko (razen glasbe s Tahitija). MIKRONEZIJA Obsega Marijanske, Maršalove, Karolinške, Gilbertove otoke. Vera je animistična: oboževanje predmetov, osrednji pojem je totem. Vse izvira iz njega, ki je lahko sonce, mesec, žival. Če je totem žival, je ne smejo ubiti ali pojesti. v V glasbi zvočnih instrumentov skoraj ni. Poznajo palice, s katerimi izmenično udarjajo, in školjkasto trobento, ki so jo uporabljali za oddajanje signalov. Na Karolinih in Maršalovih otokih poznajo boben v obliki peščene ure in flavto z dvema ali tremi luknjicami. Glasba je povečini vokalna, spremlja obrede in plese. Če si na koncu ogledamo glavne značilnosti oceanske glasbe, moramo poudariti, da je glasba skoraj vedno vokalna, saj glasbil skoraj ne poznajo. Strunskih glasbil ni, poznajo tolkala, predvsem bobne, palice in pihala (flavte, školjkaste trobente, piščali). Glasba je individualna, vedno epkratna in improvizirana, saj jo jemljejo tesno povezano z življenjem, naravo in vero. NADA SELAN JAZZ / TEORIJA IN RRAKSA MELODIJA Zvok in zvočnost sta manj kot ideja, in ideja je manj kot čustvo in strast. Hector Berlioz Izvor vse glasbe je zapeta beseda, zato je melodija, ki je duša glasbe, intimno povezana s človeškim glasom. Melodija je površina vseh glasbenih elementov in je najvidnejši znak organiziranega zvoka1. Melodija nosi v sebi seme harmonije in je organizirana ter preverjena s pomočjo ritma. V jazzu je melodija trdno vpeta v ritmične spone. Vendar so te spone istočasno tucji peruti, ki dajo jazzovski melodiji polet.2 Če želimo razumeti jazzovsko glasbeno ustvarjanje, se moramo zavedati, da v afriški glasbi, kadar igrata boben in pihalo, pihalo spremlja boben, in ne obratno. Zato se je v jazzu melodija podredila ritmu. Kakor govor, ki je razumljiv in smiseln samo, če govornik pozna in uporablja slovnična pravila, kot je v glasbi melodija možna šele, ko poznamo pravila melodijskih, ritmičnih in harmonskih glasbenih zakonitosti.3 Vse prepovedi v kontra-punktnem stavku so samo upoštevanje zmožnosti človeškega glasu4. Z razvojem in tehničnimi izboljšavavmi glasbil se je glasba odtrgala od meja, ki jih človeški glas postavlja izvajalcu. Danes je (tehnično) mogoče odigrati stvari, o katerih pred tristo leti niso niti sanjali.5 Mojstri fug so kontrapunktni stavek delili na svobodni in strogi, torej so že vedeli, da harmonija nosi v sebi melodijo: najvišje tone akordov slišimo kot melodijo in enako je z najnižjimi toni. Akordov namreč ne slišimo samo kot nav; pično zaporedje, temveč tudi kot zaporedje vseh glasov. Zato razkorak med osnovno melodijo in harmonijo poveča intenzivnost glasbenega toka. Melodija raste in odmre, njena napetost se poveča, nato pa zmanjša, ima začetek, višek in zaključek. Taka je idealna melodija. Niso pa vse melodije idealne. Osnovni dejavnik melodije je smer njenih tonov: gor ali dol. Premik s tona na ton veča ali manjša napetost. Gibanje navzgor ponavadi veča, 'gibanje navzdol pa običajno zmanjšuje napetost melodijske linije. Napetost poživlja melodijo. Povečanje napetosti ustvari energijo; višek vso zbrano energijo udejanji v enem trenutku; zmanjšanje napetosti sprosti vso zbrano energijo. Seveda zmanjšanje napetosti pride šele' po povečanju napetosti in višku. Sproščanje napetosti je prav tako potrebno kot usivarjanje. napetosti. Enega brez drugega ni. Za ustvarjanje glasbe se mora človek sam spremeniti v fin, občutljiv instrument. Henry Miller Melodija je tisti del glasbe, ki ga slišimo najrazločneje. Prvi jazzisti niso imeli formalne izobrazbe in niso poznali not, zato je razumljivo, da je vsak po svoje igral in okraševal melodijo pesmi. Tako so v prvi fazi improviziranja (New Orleans) parafrazirali okraševali že znane določene teme, kar pomeni prevajanje melodije v individualen jezik posameznika.6 Zaradi neprestanega kontrapunktnega spremljanja drugega korneta in klarineta (obligato klarinet) po-lifonski koncept stila7 NeVv Orleans ni dovoljeval prvemu kornetistu bistvenega odmika od določene teme pesmi. Deset let kasneje so v Kansas Cityju (približno takrat, ko je Armstrong prišel v Chicago) jazzisti začeli igrati bolj zapleteno in bolj tekoče. Improvizirali so melodije, popolnoma drugačne od originalnih. Taka modalna improvizacija je sestavljena iz uigranih fraz njenega izvajalca, izraz trenutnega navdiha, odvisna pa je od spremljave ritmične sekcije. Ista je samo še harmonska osnova pesmi in ritem, toni, ki sestavljajo melodijo, pa so tako melodično kot ritmično različni. Stil glasbenikov iz Kansas Cityja je bil zato, ker so uporabljali za osnovo modalno improvizacijo in ne parafrazo, bolj sproščen. Namesto da bi tone igrali hkrati z udarcem osnovnega utripa (na beat), so jih odigrali malo pred ali po udarcu (sestavljena sinkopa), medtem ko je ritmična sekcija ohranjala utrip in osnovni ritem. Dandanes-zaradi številnosti izvajalcev in njihovih pogledov na jazzovsko ustvarjanje - taka delitev (na parafrazo in modalno improvizacijo) ni več možna, saj vsi izvajalci upoštevajo in izvajajo oba načina improvizacije. Kaj je pesem? Ne resničnost, a več kot resničnost — ne sanje, a buden sen. Avgust Strindberg RITMIČNA NAPETOST MELODIJE Pri izboru naslednjega tona zmerom izbiramo med tremi možnostmi: premik za ton više ali niže - zaporedni ton, intervalni skok — skok, za interval večji od velike sekunde navzgor ali navzdol, in ponovitev tona. Melodije zato, ker je zaporedne tone lahko zapeti ali odigrati, slonijo predvsem na zaporednih tonih. Skoki so ritmično intenzivnejši od ponavljajočih se ali zaporednih tonov. Na večini glasbil tudi teže odigramo intervalne skoke kot zaporedne tone. Skok ima prav tako tudi večjo melodično vrednost, kar različno slišimo, kadar se pojavi po nekaj zaporednih ali ponavljajočih se tonih. Zvečane in zmanjšane intervalne skoke je še teže odigrati na pihalih in trobilih ali zapeti in povzročajo še večjo ritmično napetost. Zato pa nekateri konsonančni skoki, na primer oktave, pa tudi čiste kvarte in kvinte (lahko jih je zapeti) ustvarijo manj ritmične napetosti od zvečanih ali zmanjšanih. Ponavljajoči se toni so melodično nevtralni in če se med njihovim ponavljanjem spremljevalna harmonija ne spremeni (kar bi povečalo njihovo melodično vrednost), črpajo svojo intenzivnost iz lastnega ritmičnega zaporedja. Ponavljajoči se toni melodije se upirajo uporabi daljših not. TENDENČNI TONI S' 'Ritmična napetost melodije je absolutna ritmična vrednost možnega razvoja melodije. Ker pa je v jazzu melodija zmerom v določenem tonovskem načinu, obstaja tudi ritmična vrednost tonov melodije, ki zaradi svojega položaja glede na osnovni ton težijo k razvezi z zaporednim premikom. Zato pri izbiri tonov jazzisti upoštevajo njihovo mesto glede na osnovni ton, ki tonom določa tudi njihovo ritmično „težo". Sam izbor tonov melodije že delno določa ritmično napetost glasbenega toka. S to svojo težnjo po razvezi tendenčni toni ustvarjajo ritmično napetost. Zaradi odvisnosti od stopnje tona v danem tonovskem načinu, lahko to poimenujemo relativna ritmična vrednost tonov. Tendenčni toni v durovi lestvici so: sedma stopnja (vodilni ton), ki teži k razvezi v osnovni ton; četrta stopnja teži k razvezi v tretjo; šesta stopnja pa v peto. V molu je težnja k razvezi v peto stopnjo zaradi poltona še mnogo močnejša od tiste v duru. Težnja četrte stopnje k razvezi v tretjo pa je v molu mnogo šibkejša. (Primer 1) Kadar tendenčne tone uvedemo z intervalnim skokom iz smeri, nasprotne njihovi razvezi, se njihova ritmična vrednost poveča. Kromatične tone razvežemo v smeri njihove spremembe. (Primer 2) Drugi ton zvečanega ali zmanjšanega intervalnega skoka je prav tako (trenutni) tendenčni ton. Pri skoku navzgor tendenčni ton sili k razvezi v najbližji zgornji ton, ki bo s prvim tonom skoka tvoril čisti, veliki ali mali interval. Pri zmanjšanem ali zvečanem skoku navzdol pa bo tendenčni ton silil k razvezivnajbližjispodnji ton, ki bo s prvim tonom tega intervalnega skoka tvoril čisti, veliki ali mali interval. (Primer 3) Mn P h —" M ^ - S Tendenčni toni ustvarjajo napetost melodiji. Primerjajte dve melodiji, ki imata isti ritem, m JAZZ / TEORIJA MN PRAKSA vendar ima ena polno tendenčnih tonov, druga pa nobenega! Tista s tendenčnimi toni bo zvenela mnogo bolj ritmično. Tendenčni toni težijo k čim manjšim časovnim vrednostim^ Tisti toni melodije, v katere so se tendenčni toni razvezali, bodo imeli večjo časovno vrednost kot drugi toni melodije in s tem dobili vlogo nekakšnega oddiha. BLUES LESTVICE Čeprav ne moremo popolnoma enačiti bluesa z jazzom, pa gotovo lahko zapišemo, da je blues eden od pomembnih dejavnikov, ki še zmeronj oblikujejo jazzistov način graditve melodijske linije. Blue toni, ki izvirajo iz bluesa, so trajna sestavina jazzistove glasbene zavesti. Zato je blues lestvica jazzistu zmerom bila ena od osnovnih inspiracij pri improviziranju. Različni muzikologi različno tolmačijo nastanek in izvor blues lestvice. Nam zadostuje dejstvo, da je blues lestvica (oziroma njeni blue toni) izhodišče vsakemu jazzovskemu ustvarjanju. Že v prejšnjem stoletju so se prvi muzikologi, ki so raziskovali črnsko folklorno glasbo, soočali z problemom, kako notno zapisati to, kar so slišali. Črni pevci imajo navado znižati tretjo in sedmo stopnjo durove lestvice. Glas spreminjajo od velike do male terce in radi uporabljajo malo septimo. To tradicijo se jazzovski instrumentalisti obdržali. Pri klavirju, kjer Primer 1 9- je uglasitev točno določena, si r pomagamo tako, da zaigramo veliko in malo terco skupaj. V obdobju bopa se kot blue ton začeli redno uporabljati tudi zmanjšano kvinto. Tako dobimo takole blues lestvico z blue toni na tretji, peti in seomi stopnji. (Primer 4) Lbatr* J ♦ eu-i Zaradi uporabljene trivrstične stanze je v nasprotju s standardnim jazzovskim choru-som (dolgim 16 oziroma 32 taktov) bluesovska oblika dolg£( 12 taktov. Njena harmonska zgradba — zaporedje akordov — sloni na istih temeljih kot klasična glasba, to so tonika, subdominanta in dominanta. Je tipična preprosta evropska harmonska fraza, ki se začne na toniki in konča z avtentično ali plagalno kadenco. (Primer najpreprostejše bluesovske oblike 5) Poleg blues lestvice jazzisti v skladu z harmonsko osnovo uporabljajo še dorsko, frigijsko, lidijsko, miksolidijsko, eolsko, lokrijsko, zmanjšano in celoton-sko lestvico, in seveda njihove različice. O tem prihodnjič. OPOMBE 1 Če smo vam v prejšnjem poglavju (ritem) povedali „ka-ko", pride danes na vrsto „kaj". 2 Če glasbo primerjamo z morjem, je gladina morja s svojimi valovi in valčki melodija. H. n. 7L k VJ Primer 2 v/ 4a- Ifc Tl. -e- T- Primer 5 »71 T $ c,C; F, Fj % K 3 Seveda ima to pravilo tudi redke izjeme: Mozart, Garner in še nekaj genijev in čudežnih otrok. 4 Prepoved uporabe paralelnih sekund in septim ter zveča: nih kvart. 5 Skrajni primer tega je sintetizator, ki omogoča praktično neomejeno uporabljati in proizvajati različne zvoke. 6 Pri improvizacijah West End Bluesa (L. Armstrong, B. Goodman in B. Smith) vidimo, da je edina skupna točka teh treh verzij iste pesmi samo zaporedje akordov. 7 Nekateri muzikologi zaradi razglašenosti nevvorleanskih pihalnih godb raje govore o nevvorleanski heterofoniji. 8 Mesto, kjer je 10 let kasneje začel svojo glasbeno pot Charlie Bird Parker. | 9 Sodobna jazzovska harmo- nija je predvsem harmonija modulacij (sprememb tonovskega načina v pesmi), kar aktualnost tendenčnih tonov še poveča, saj se ob modulaciji spremenijo vloge tonov. 10 Kakor sta blues lestvica in ritmični koncept jazza afriškega izvora, tako je jazzovska harmonija evropskega izvora. Jazzovska melodija pa je (poenostavljeno gledano) kombinacija bluesovske lestvice z izbranim lestvičnim materialom, izvirajočim iz uporabljenih harmonskih struktur. VAJE 1. Prestavi na svojem glasbilu v vse tonovske načine dane (tri) verzije West End Bluesa! Poišči uporabljene blue tone! PETER AMALIETTI \AHch-Tokj te: i £ tl 3^ 3= il J W * M # ^ ■ As«, T>-} i s T99* J />>■ •r - & ±5 —v— 1«-V j r-- V d — s o POPRAVEK IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE elementi ritma osnovna enota N ^ A nrelodični elementi 0 o,a, različice * A harmonski elementi osnovni utrip 0,00, C O Oo JAZZ/POP VRAŽJI PISKAČ VIN GARBUTT DRUGIČ PRI NAS Kitarist Stu Lucklev muzicira z Vinom Garbuttom. ČRNOBELE TIPKE DOLLAR BRAND Angleški folk glasbenik VIN GARBUTT je imel v aprilu krajšo turnejo po Sloveniji. Vin je izvrsten pevec in flavtist (lesena, prečna flavta in piščali), dobro pa igra tudi kitaro. Je izvrsten zabavnež in trenutno eden najbolj priljubljenih glasbenikov na britanski folk sceni. Na tej turneji se je Garbuttu pridružil STU LUCKLEY, ki igra kitaro, buzuki in akustično baskitaro, poleg tega pa tudi poje. Najprej se je duet predstavil novomeški publiki. Koncert je organizirala Glasbena mladina, dvorana pa je bila, kot vedno, nabito polna. Garbutt je, kakor pred dvema letoma, tudi tokrat navdušil novomešča-ne. Dan po koncertu sem Vinu in Stuju zastavil nekaj vprašanj. • Govorita precej nenavadno angleščino. Vin: Oba s Stujem sva iz severozahodne Anglije blizu škotske meje. Pokrajina se imenuje Northumber-land. Domačini govorimo v svojem narečju. NI ravno BBC angleščina ....... • Pred dvema letoma si prišel v Slovenijo sam, trenutno pa nastopaš v duetu. Ti bolj ustreza zasedba „one man band" ali večji sestavi? Vin: Pravzaprav bi moral z nama priti tudi Stujev kolega Bob Fox, vendar smo se tik pred začetkom turneje razšli in tako sva s Stujem prišla v Slovenijo sama. Sicer pa raje igram v nekoliko večjih zasedbah, ker je lepo imeti družbo in ustvarjati z drugimi glasbeniki. • Tvojo glasbo bi lahko označili kot ljudsko glasbo s protestno vsebino. Vin: Naša ljudska glasba je močno povezana s protestnim motivom. Tudi 200 let stare pesmi imajo še vedno isto protestno vsebino in ost, le v svojem času in pod drugo oblastjo. Poleg tradicionalnih ljudskih pesmi igram tudi svoje protestne pesmi z ljudsko melodiko. • Kje si se srečal s folk glasbo? Vin: Prijatelji so me povabili v folk klub. Prej sem igral na kitaro glasbo, ki je bila takrat popularna. Tu, v folk klubu, pa sem slišal pesmi, ki jih je včasih pela mama, vendar so se mi v klubu zdele zaminivejše zaradi boljše izvedbe. Bil sem navdušen. Tako sem začel graditi svojo glasbo na teh preprostih ljudskih pesmih. • Kaj pa ti, Stu? Stu: Tudi jaz sem se s folkom seznanil v folk klubu. Všeč mi je bilo to, da nisem bil le poslušalec, ampak sem se lahko pridružil glasbenikom na odru In igral z njimi. • Folk klubi in nasploh glasbeni klubi so zelo dobra oblika komuniciranja med publiko in glasbeniki. Na žalost je v Sloveniji takih klubov zelo malo in tudi naša ljudska glasba m»d mladimi ni posebno priljublje- — - Cankarjev dom, Srednja dvorana, majski ponedeljek zvečer, polna dvorana, Steinway & Sons, lesena afriška prečna flavta, solo koncert, nekaj nestrpnih fotografov, ostri pogledi glasbenika glasba južne Afrike, islama, evropske klasične tradicije, jazz, blues, repeticijska glasba, meditativna glasba, predvsem pa osebni zvočni izraz južnoafriškega pianista Dollarja Branda (njegovo muslimansko ime je Abdullah Ibrahim), ki te elemente združuje v samosvoje improvizirano muziciranje. Ves čas prisoten intenziven ritmični utrip nosijo navidez podobne si basovske ali akordične pasaže, ki pa se v drobnih odtenkih med seboj vedno razlikujejo. Nad njimi se vije melodija (variira med pentatoniko, diatoniko, bluesovsko, islamsko in kromatično melodiko), večkrat nadgrajena s petjem, mrmranjem ali vzkliki pianista. Melodično improvizacijo pogosfto zaključi dinamični zvočni vrhunec z bobnečim repetiranjem akordov (z melodijo v zgornjem glasu) v obeh rokah, da se ves klavir strese, zaječi in zaniha do zadnjega delca črnega laka. Ko pianist seže po leseni prečni flavti, slišimo najprej spevno enoglasno ljudsko pesem, nato ji sledimo v vedno bolj poudarjenem ritmu, kjer dih pihalca in udarjanje prstov po odprtinah flavte nadomeščata zvok tolkal, končno pa se tonom in šumom flavte pridruži.še istočasno petje solista, ki tako sam ustvarja večplasten zvočni kontrapunkt. Skratka, zlitje glasbenika in instrumenta, zlitje različnih glasb, zvočna meditacija ter pogovor med glasbenikom in poslušalci. LADO JAKŠA na. Britanci pa ste uspeli svojo folk glasbo razširiti po celem svetu. Vin: Mislim, da je to v glavnem odvisnp od izvedbe. Če angleško ljudsko pesem zapoje star mož s hripavim glasom, ni posebno privlačna. Če pa je ta pesem aranžirana In zapeta ob spremljavi kitare posebno, če jo pojejo mladi ljudje, postane kaj hitro priljubljena. In mislim, da bi vi mladi to lahko naredili tudi z vašo ljudsko glasbo. Ljudska glasba se mora prenašati iz roda v rod in to je eden dobrih načinov za to prenašanje. To je sedaj vaše delol • Kako vaša mladina sprejema svojo folk glasbo? Vin: Folk pri nas ni tako popularen, kot na primer rock. Za rock glasbo in njej podobne zvrsti poslovni ljudje pač potrošijo več denarja. O rocku se veliko piše. To glasbo na veliko propagirajo. Medtem ko je folk pri nas nekakšno podzemlje. Obstaja na tisoče folk klubov, ki so stalno polni. Tudi mladi prihajajo v folk klube! Torej je folk popularen, vendar ne v tistem pravem pomenu besede. Stu: Nekaj britanskih skupin (Fa-irport Convention, Steelye Span) poskuša folk razširiti med občinstvom s tem, da uporablja električne instrumente in baterijo bobnov. Spet je stvar v priredbi. • Vrnimo se k tvoji oziroma vajini glasbi. Vin, veliko tvojih pesmi poje o onesnaževanju. Vin: Živim v zelo industrializiranem področju. Tako moje pesmi prihajajo iz vsakdanjega življenja. • Misliš, da protestne pesmi pripomorejo k izboljšanju položaja? Menim, da te protestna pesem, tudi če se ne strinjaš z njo, pripravi, da začneš razmišljati o problemu, ki ti prej ni bil Vnan ali pa si ga' povzročil ti kot del družbe. Če tvoja protestna pesem naleti na negodovanje, to še ne pomeni, da je pesem slaba, ampak lahko pomeni, da si stopil mački na rep. • Ali tudi ti pišeš protestne pesmi Stu? Stu: Ne. Pa tudi nasploh mi bolj ustreza kombinacija folka z rockom. Vin: Stu je več glasbenika kot jaz. Jaz pišem besedila, včasih tudi glasbo, on aranžira. 0 Še eno standardno vprašanje. Kako se počutita pred našo publiko? Stu: Zelo dobro. Ljudje sodelujejo z nami, znajo nas poslušati. Vin: Ste ena redkih publik, ki se ne obnaša do glasbenikov kot do nekakšnega živega juke-boxa. Glasbenikom je zelo neprijetno, če se poslušalci med njihovim nastopom pogovarjajo. Koncert postane disko -klub, kjer ljudje poslušajo glasbo iz konzerve. Ljudi je težko prepričati, da je živa glasba boljša od glasbe iz stroja. Vaše publike ni treba. MARKO BOH Fotografija: STOJAN PELKO PLOŠČE / KNJIGE SONIA IK K'l \! \U V )I'K:\N IAIM) KOKOŠK KIS na svoji zemlji noSkl pcvsKI zbor ircarlev/ sJovenl|<* ./ol.rtki orkester liubVnnske ciamiziK' PARTIZANSKI PEVSKI ZBOR/ HEJ BRIGADE/ RTV LJUBLJANA Partizanski pevski zbor je v počastitev 40 letnice vstaje jugoslovanskih narodov Izdal ploščo pod naslovom „Hej brigade", Na plošči je sedemnajst znanih In popularnih partizanskih pesmi. Tudi to ploščo je Izdala založba kaset In plošč RTV Ljubljana ter nosi oznako LD-0692. Posnel jo je Branko Škrinjar, ovitek je oblikoval Vladimir Lakovič. Doslej smo poznali partizanski pevski zbor pod vodstvom znanega zborovodja in skladatelja Radovana Gobca, saj ga je vodil kar 28 let. Tokrat se nam zbor predstavlja s svojim novim umetniškim vodjem, dirigentom Milivojem Šurbkom. Zbor ostaja tudi v novi fazi svojega razvoja avtentičen interpret partizanske pesmi ter tako ohranja svojo tradicijo. Genezo In oznako pesmi, ki jih zbor na plošči poje, je pripravil Radovan Gobec, dober poznavalec in sam sotvorec mnogih pesmi. Besedilo je prevedeno tudi v srbohrvaščino in angleščino. Zbor spremlja na harmoniko Tone Bukovnik. ZBOR LESARJEV SLOVENIJE/ „NA SVOJI ZEMLJI"/ RTV LJUBLJANA Tudi moški pevski zbor lesarjev Slovenije (zborovodja Tomaž Tozon) in vojaški orkester ljubljanske garnizije, ki ga vodi Ladislav Leško sta svojo ploščo posvetila počastitvi 40 letnice vstaje in 40 letnici OF slovenskega naroda. Plošča v izdaji založbe kaset in plošč RTV Ljubljana nosi oznako LD-0690. Avtorji pesmi so znani skladatelji Hercigon-ja, Danon, Gobec, Kozina, Apih, Vrabec, B. Adamič in Rado Simoniti. Plošča ima naslov po triptihu na motive iz prvega slovenskega filma „Na svoji zemlji", za katerega je glasbo napisal Marjan Kozina in jo priredil L. Leško. Dobri posnetki so dalo Vinka Rojca. Škoda, da plošča nima komentarja In nekaj več podatkov o Izvajalcih In avtorjih. Sicer pa na obe plošči še posebej opozarjamo šole, pa tudi sicer vse, ki jim je pri srcu slovenska partizanske pesem. SONJA HOČEVAR IN LADKO KOROŠEC/ RTV LJUBLJANA Založba kaset in plošč RTV Ljubljana je z oznako LD-0547 izdala ploščo opernih arij z dv^ma znanima slovenskima opernima pevcema. Plošča je zanimiva z več strani. Tako nam kaže raven našega opernega petja v preteklosti, saj so nekateri posnetki stari tudi že petindvajset let, obenem pa prinaša priljubljene arije iz standardnega opernega repertoarja. Tako poje Sonja Hočevar arije iz Rigoletta, Flgarove svatbe, Don Pasquala, Seviljskega brivca in Hoffmannovih pripovedk. Posnetki razkrivajo vrednost- tega lepega glasu, za katerega se je danes treba kar vprašati ali je bil vedno In vselej prav izkoriščen. Njena interpretacija GiI-de je izvrstno zapeta arija, ki se mirno lahko meri z marsikaterim bolj zvenečim tujim imenom. O opernem pevcu Ladku Korošcu je bilo izrečenega in napisanega že toliko, da je postaj kar legenda našega petja. Za svoj spored na tej plošči si je izbral nekaj svojih svetovnih ..uspešnic" (Figarova svatba, Don Giovanni, Don Pasquale, Šiviljski brivec, Don Kihot) in še znano Krjavljevo arijo iz Poličevega Desetega brata. Posnetki bodo starejšim poslušalcem obudili spomine na čudovite predstave s Korošcem, pevcem in igralcem, mlajšim pa bodo zgovorno pripovedovali o njegovi veliki pevski umetnosti. Komentar k posnetkom je delo Petra Bedjaniča, arije sta posnela Janez Debeljak in Sergej Dolenc, ovitek pa je oblikoval Borut Bučar. PRIMOŽ KURET „SLOVAR"BALETA/ VUK KARADŽIC/ BEOGRAD Beograjska založba Vuk Keradžlč je Izdala Rečnik baleta. To Je delno prirejeni prevod Laroussovega Dlctl-onnalre des balleti Iz leta 1967. Publikacije je na prvi pogled privleč-na, opremljena s črno-bellml fotografijami, žepnega formata In človek se je razveseli, saj piri nas literature o plesu močno primanjkuje. Slovar po navedbi na platnicah vsebuje okrog 700 blografij najbolj znanih baletnih umetnikov, pregled razvoje baletne umetnosti, seznam znanih svetovnih baletnih skupin, koreogrefsko terminologijo in prlkez baleta v Jugoslaviji. Za orientecljo In preverjanje dejstev torej več kot dovolil Žal pa natančnejši pregled besedila odkrije več pomanjkljivosti in celo napak. Je prišlo do njih semo zaradi površnosti prevajalcev In lektorjev ali pa tlfci vzrok v celotni uredniški zamisli, ki - kot se zdi -odseva prehitre In strokovno premalo utemeljene odločitve? Kako naj si namreč razlagamo dejstvo, da imamo pred seboj prevod sloverja Iz leta 1967, dopolnitve podatkov pa ne segajo dlje od leta 1972-73, čeprav slovar nosi letnico 1980? ! Močno moti fonetična pisava imen, po kateri so razvrščena v abecednem redu. Šele izvirna pisava v oklepaju pojasni marsikatero zmedo, ko npr. spoznaš, da Denišon ni nič drugega, kot šola sodobnega plesa Denishavvn, ali da je treba Ashtona in Ashbridgea iskati pod Ašton in Ašbridž . . . Potem sc tu napake: Sadler Vels je seveda Sad-ler's VVells, kam se je izgubil „s", pa ne vemo. Merce Cunningham, znani ameriški plesni avantgardist, inovator in samosvoj iskalec zasluži v slovarju le navedbo, kdaj in kje je gostoval s svojo skupino in na koncu pripis, „da so nastopi njegovih plesalcev ocenjeni kot zanimiv prispevek k razvoju sodobne koreografske umetnosti." Njegov znani ples How to Pass, Kick, Fali and Run je preveden kot Keko proči, Pleit, Ped I beg (kot da gre ze več pletov .,,), bummerspace pa je Letnje vreme Itd. Velik prispevek k poznavanju pravilne strokovne terminologije je ponaiena francoščine kot, npr, kembre, pllje ten leve, ten de poent Itd. In delje: Rusillo Je študiral moderni belet pri Matu Mettoxu (ki je - mimogrede - znani koreogref In pedagog jezz-pletne tehnike in ne „modernege baleta"). Ko hočel kej več zvedeti o njem, pe ge ne najdei na pod Metoks, ne pod Me-toks. Zeto pa tam nekje neletll ne Metoda (kdo bi to bil? ). Izkaže se, da je to naš Metod Jerasi De mu je Metod Ime, piše se pa Jeras (In bi zato spadal pod črko J), tistimi ki so prirejali slovar tudi za ncJ potreba, ni prišlo na misel, da bi podatke preverjali, pa še manj. (Sicer bi morda vsaj Magda Vrhovaa bila res to, kar je, ne pa Magda Vrhunec.,.). Če bi ob prlprevi pritegnili še kakega strokovnjaka, pa tudi Rudolf Laban najbrž ne bi „stvarao balete" (saj je znano, da je vse svoje delo posvetil iskanju drugačnih, novih, sodobnih sistemov gibanja in plesnega komponiranja ter močno vplival na razvoj sodobnega plesa, ki pa je za avtorja in prirejevalce slovarja očitno povsem zanemarljiv pojav, saj ves čas govore le o baletu). Slovar ne odraža dejanskega, močno raznoličnega in živega dogajanja v sodobni plesni umetnosti in ne kaže trenutnega stanja; zato — in pa zaradi mnogih napak in površnosti - je omejena tudi njegova informativna vrednost. Škoda, da pripravljalci niso vzeli — vsaj za primerjavo - v roke katerega od dobrih plesnih slovarjev, ki jih v svetu vendarle je nekaj (npr. veliko ameriško plesno enciklopedijo, seveda zadnjo izdajo iz I. 1979). Rečnik baleta, katerega avtor je Ferdinan Rejna? ? ? ? ( . . . izvirne pisave namreč ni niti v oklepaju), sta prevedli Vera Stojič in Marija Prokič', strokovna mnenja pa sta prispevali Milica Jovanovič in Milica Zajcev. NEJA KOS G IVI NOVICE KAKO NAREDIMO ČEMBALO NOVICE IZ GM NOVI SAD Že v prejšnji številki smo objavili letošnji program za grožnjanske tečaje. Med njimi bo letos prvič tudi tečaj za izdelovanje in vzdrževanje čembala. Najprej moramo objaviti popravek, tečaj ne bo trajal od 12. do 24. avgjsta, temveč od 5. do 24 avgusta. Vzporedno bo tekel tudi tečaj za izdelavo baročne dvojne harfe, glasbila, ki so ga uporabljali v zgodnjih baročnih operah. Ta del tečaja bo vodil znani angleški izdelovalec zgodnjih glasbil Robert' Hadaway.' Izdelovanje čembala pa bo vodil Boris Horvat iz Maribora, mladi matematik, ki pa se je v zadnjih letih intenzivno ukvarjal s , preučevanjem starih glasbil, predvsem čembala in orgel. Obiskoval je tečaje za izdelovanje čembala, muzeje glasbil in izdelal dve: virginal in flamski čembalo. Poleg tecja se ukvarja tudi s teorijo uglaševanja glasbil, oziroma študijem historičnih netemperiranih uglasitev. O tem nam je obljubil za naslednje šolsko leto izčrpen članek, da bi bolje spoznali področje, za katerega, kakor sam pravi, pri nas ni posebnega zanimanja, je pa še kako važno pri izvajanju zgodnje — to je baročne in starejše glasbe. O čembalu, glasbilu, ki ga pri nas na koncertih malokrat videvamo, je napisal sestavek, ki ga objavljamo posebej v tej številki, nam pa je povedal nekaj o tečaju v Grožnjanu. Tam nameravajo napraviti iz že grobo pripravljenih delov, ki jih prodaja ameriška firma Zucker- 1 mann, dva instrumenta, italijanski virginal in flamski enomanualnl čembalo, sicer ne do konca, a toliko, da bodo tečajniki zadnje dni že lahko igrali nanju. Vabljeni so vsi mladi glasbeniki in ljubitelji glasbe, starejši od 15, 16 let, ki ločijo kladivo od Izvijača in glas čembala od škrjančkovega petja, drugih posebnih pogojev, razen da so delavni, pa ni. Naučili se bodo obdelovati les, lepiti, sestavljati, napenjati strune in pa - najvažnejše - oblikovati ton in tudi uglaševati, obenem pa bodo podrobno spoznali delovanje čembala. Poleg tega tečaja bodo tudi krajša predavanja o zgodovini izdelovanja čembala (spremljana z diapozitivi), o glasbi za čembalo (s posnetki muzejskih instrumentov) in pa predavanja o uglaševanju čembala s praktičnimi vajami na že narejenih glasbilih. Na ta predvajanja so vabljeni tudi udeleženci drugih tečajev. V tem času bosta dva koncerta znane ameriške čem-balistke in organistke Lucy Hallman Russell, ki bo izvajana dela tudi komentirala. Boris je izrabil to priložnost za vabilo vsem ljubiteljem čembala in glasbe za čembalo, naj se udeležijo tečaja ali vsaj obiščejo Grožnjan v tistem času. Natančnejše informacije lahko dobite na Glasbeni mladini Slovenije. Načrt italijanskega čembala. Strune uglašene v C so poudarjene V ulici llije Ognjanoviča številka 7 uspešno deluje novosadska Glasbena mladina, bogati mestno kulturno-—zabavno življenje in deli svoje delovne prostore z novimi upi domače zabavnoglasbene scene, skupinami Foto model. Viša sila in Radar, ki tam neumorno vadijo. Dejavnost novosadske Glasbene mladine je raznolika: pripravljajo klubske programe Večere poezije in glasbe, zborovske tedne, sodelujejo z glasbeno šolo, Delavsko univerzo Radivoj Čirpanov, domom JLA in mladinskim kulturnim centrom Sonja Marinkovič. Najmlajšim so namenjene predstavitve glasbil, zanje nastopajo tudi vrstniki iz glasbene šole. GM Novi Sad skrbi za sodelovanje z zagrebško GM, njihovim klubom Duro Bakovič, ustanavlja nove občinske organizacije GM, prav tako pa vzgaja nove glasbene mladince v grožnjanskem taboru. GM Novi Sad ima ženski zbor (vodita ga Hilda Pucarevič in Nada Pavlov) in komorni orkester (dirigent je llija'Vrsajkov). Predlani je Glasbena mladina No- Maj je in bliža se konec šolskega leta. Navadno v tem času delamo obračune, pišemo poročila, ugotavljamo, kaj smo in kaj bi še morali postoriti. Predstavljam vam delo organizacije GM naše gimnazije v šolskem letu, ki se počasi izteka. V septembru smo izvolili nov odbor, ki naj bi vodil delo, Cilji so bili, kot se za vse novo spodobi, široko zastavljeni in ambiciozni. • Glavna dejavnost je koncertni abonma GM. Izbrali smo pet koncertov Iz programske knjižice in jih z veseljem obiskali. Povedati pa moram, da s ponudbo nismo povsem zadovoljni; ne zaradi kakovosti koncertov, temveč zeradi več ali manj enake ponudbe že nekaj zaporednih sezon. Predvsem je premalo koncertov, ki bi. mlademu poslušalcu približali sodobno glasbo različnih zvrsti. Naj samo omenim, da bi bili zelo veseli nastopa ansambla ,,Sedmina". Kljub temu da smo med ponudbo izbrali koncerte z različnimi instrumenti in glasbo različnih obdobij, vse pa z namenom pridobiti čim širši krog mladih poslušalcev, je ostajala dvorana Kulturnega doma skoraj po pravilu pol prazna. Zato smo že vi Sad ob sodelovanju z RTV Novi Sad, študijem „M' fn mladinskim kulturnim centrom Sonja Marinkovič pripravila jazzovske dneve. Organizirali so pogovore, jazzovske filme, razstave fotografij, jam— sessione. Prva večera so prepustili amaterjem in ponudili neznanim talentom možnost za predstavitev. Številni mladi in starejši poslušalci so pozdravili profesionalne glasbenike: Leb i sol, BP Conventi-on, jazzovski orkester RTV Beograd, mednarodni kvartet Toneta Janše in mnoge druge. GM Novi Sad pripravlja koncerte rock glasbe. Lani jih je bilo osem v okviru Novosadskega poletja, najbolj opazen je bil novoletni, ko so sodelovali Laboratorija zvuka, Pekinška patka, Šarlo akrobata, Parlament . ... Več pozornosti so naklonili tudi obveščanju. Dopisujejo v številna mladinska glasila, spremenili so obliko biltena in popestrili radijsko oddajo Dnevnik Glasbene mladine, pripravljajo razstave fotografij itd. GORDANA PLAVLJANIČ letos sklenili, da bomo v prihodnjem letg posvetili več časa propagandi. • Izven abonmajskih koncertov je predstavil svoje celoletno delo gimnazijski mešani pevski zbor na proslavi prvomajskih praznikov. Koncert je dopolnil nastop kitarista Zorana Kaličanina, ki je v tekmovanju glasbenih šol Slovenije dosegel tretje mesto. • Med našo dejavnost sodi tudi pridobivanje novih naročnikov revije GM, ki pa letos ni bilo posebno uspešno. • Organizirali smo glasbeni večer, ki so ga domiselno in dobro pripravili trije dijaki. Izvajali so lastne priredbe ljudskih pesmi. V juniju načrtujemo jazzovski glasbeni večer. • Poleg teh bolj ali manj utečenih dejavnosti izdajamo tudi svoj glasbeni časopis TRENUTEK GLASBE, ki izhaja že tretje leto. V njem najde vsak ljubitelj glasbe nekaj zase. Zadnja številka je tik pred izidom in vsebuje vtise januarskega in aprilskega nastopa Iva Pogoreliča (slednjega se je veliko dijakov organizirano udeležilo), intervju s članom intalijanske skupine Tairfeld, poročila s koncertov v Novi Gorici, razmišljanje o glasbi in 5ekai’ MAJA RUTAR GIMNAZIJSKA GM 20 / / GlVI NOVICE GM NA TUJEM ŠPANCI PRIPRAVLJAJO KONGRES FIJM V BI Sli v Španijo? Letos je priložnost kot nalašč za kaj takega, posebno za glasbene mladince, saj naši španski tovariši pripravljajo svetovni, enaintrideseti kongres mednarodne federacije Glasbene mladine. Veste, kje? V Sevilli, kjer bo prav gotovo kar najbolj prišla do izraza vsebina kongresa: arabsko-andaluzijska kultura in njen vpliv na evropsko glasbo. O tej tematiki se bodo pogovarjali učenjaki z vseh koncev sveta na ,,znanstvenih srečanjih", njihove razprave pa bodo dopolnili številni koncerti arabske, Španske, evropske glasbe v kar najlepših — tako obljubljajo — kotičkih Seville. Glasbena mladina Španije, ki se je odločila za tako odgovorno nalogo, kot je organizacija kongresa, je Sotovo hotela svetu pokazati, kako močna je, kakšne so njene organizacijske sposobnosti in kakšno zaledje ima v svoji deželi. Zato vam obenem * vabilom v Sevillo posredujemo tudi razgovor s predsednikom španske Glasbene mladine, ki je obenem tudi prvi podpredsednik mednarodne federacije. Jordi Roch Bosch je Katalonec, doma iz Barcelone, po poklicu zdravnik, sicer pa Blasbenik amater — in nasploh osebnost, kakršno si Španci lahko le lelijo v svoji Glasbeni mladini. Pogovarjala pa sva se takole: JRB: Kongres je za nas vsekakor čredno pomemben. Pričakujemo, ^ bo sprožil veliko večjo odmevno« Glasbene mladine v vsej Špani-ii' Naša demokracija je mlada, v®ndar je z njo prišla tudi razširitev našega gibanja. Zdaj je v Španiji 60 *®kcij, katerih osnovna naloga je o^anizlranje glasbenih prireditev za 1 ^lade. Zelo razširjene pa so tudi F----------------------------------- dejavnosti, v Katerih se predstavljajo izključno mladi glasbeniki — različna tekmovanja mladih umetnikov. Rekel bi, da je 60 sekcij za Španijo vendarle malo, saj se pojavljajo tam, kjer je glasbeno življenje že močno razvito — torej jih najdemo v najbogatejših španskih pokrajinah. Naš cilj je seveda prodreti tja, kjer nas najbolj potrebujejo, in prav to bi radi dosegli z organizacijo mednarodnega kongresa. Laže bomo pri oblasteh dosegli denarno pomoč za najmanj razvita področja. GM; Glasbena mladina, ki organizira svetovni kongres, mora biti močna, imeti mora precejšnjo — rekla bom, politično podporo, če naj dobro izpelje zastavljeno nalogo. Kako v Španiji gledajo na Glasbeno mladino, kakšen je njen vpliv tako na kulturno življenje kot na dogajanja nasploh? JRB: Poglejva najprej, kako je z oblastmi. Vlada se je zavzela za Glasbeno mladino, predvsem zaupa organizatorjem, nacionalnemu sekretariatu, saj ta dobro, demokra- tično dela. Zdaj je tako, da minister za kulturo ne more več mimo Glasbene mladine, kadar spregovi o glasbi. Pri nas pa se trudimo za kar največjo skladnost in demokratičnost v obnašanju: generalna skupščina izvoli sekretariat, s katerim posamezne sekcije nato usklajujejo svoje delo. Drugače je z glasbenimi institucijami. Te na tržišču ponujajo velike mednarodne projekte in je Glasbena mladina po njihovem postranska organizacija. Prav z njimi se bojujemo na vsakem koraku, proti manipulacijam koncertnih poslovalnic, proti zapiranju, ozkosti, podrejenosti finančnemu uspehu. GM: Kako se kongres vključuje v vašo siceršnjo dejavnost? Želim izvedeti, kam ste predvsem usmerjeni, pa tudi, kaj od svojih uspehov bi želeli pokazati tujim gostom. Kakšen poduk naj bi odnesli iz Seville, iz Španije nasploh? JRB: Španska organizacija za sedaj še ne more učiti drugih, saj se razcveta šele po vzpostavitvi demokracije. No, kljub temu je za tujino gotovo zanimivo naše tekmovanje, ki ga organiziramo kar na tri mesece, vsakič za druga glasbila. Mladi nagrajenci nato nastopijo v Madridu in Barceloni, v kar najbolj prestižnih dvoranah. Enkrat letno pripravimo tribuno mladih glasbenikov, ki močno koristi njihovi uveljavitvi. Sicer pa v Španiji že dvajset let pripravljamo šolske koncerte. Izkušnje so se iz Katalonije razširile na vso deželo, saj smo v frankističnem obdobju kar malo nagajali, ko smo koncerte komentirali v katalonščini. Marsikaj se najprej rodi pri nas, nato pa storimo vse, da bi se uspešne dejavnosti razširile še povsdd drugod. Katalonska vlada je sprejela kot uradno Kodalvjevo metodo poučevanja glasbe, prirejeno našim razmeram. Zveza otroških in mladinskih pevskih zborov je del naše Glasbene mladine, zato po svoje lahko rečemo, da zadovoljujemo potrebe mladih po glasbenem življenju. Zato je razumljivo, da je sedež organizacije v Barceloni. Kar zadeva ostalo Španijo, naj povem, da smo lani kupili deset koncertnih klavirjev, letos pa jih nameravamo kupiti kar 15, in to za kraje, kjer česa podobnega še nikoli niso videli. GM: Kdo vse je vključen v organizacijo kongresa in kdo vse se trudi za širjenje Glasbene mladine? Kako zagotavljate povezavo med Barcelono in Sevillo, kako vaše sekcije pomagajo pri uresničevanju tako zahtevne naloge, kot je priprava kongresa? JRB: Španska organizacija je za sedaj še centralizirana, čeprav name-ravam& spremeniti statut in se organizirati po področjih. Vsi tisti, ki so danes močni zaradi povezave s Katalonijo, bodo morda kasneje manj v oporo gibanju ali bodo celo izginili. Glede na to, da je zdaj še vse ŠPANSKO, so v organizacijo kongresa vključene prav vse sekcije prek delegatov v nacionalnem sekretariatu. Torej za kongres nista odgovorni samo obe mesti, pač pa posredno generalna skupščina, krajevni sekretariati in skupščine. Besedilo in fotografija: METKA ZUPANČIČ GM: Pripravljata kongres mednarodne federacije Glasbene mladine, ki bo, po programih sodeč, prev ''•ličasten. Kaj kongres pomeni za v*fc> organizacijo, kako bo vplival na taloiaj, ki ga ima Glasbena mladina v vaši 'deželi? Vedeti telim, kakšne neposredne učinke naj bi kongres irn«i na vaio organizacijo. ,1 Jordi Roch Bosch je predsednik španske Glasbene mladine. Sestavlja IGOR LONGYKA GLASBENE UGANKE NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA NAGRADNI RAZPIS Do konca junija pričakujemo vaše rešitve letošnje 7. nagradne križanke. Ker je bila 7. številka revije GM baročno obarvana objavljamo križanko v zadnji številki revije GM letošnjega XI. letnika. Verjetno ste se iz križank marsikaj naučili, na fotografijah spoznali glasbene osebnosti, med vami je nfekatere razveselil žreb in vam dodelil gramofonske plošče. Junij bo naporen, spraševanja, konference, izleti, pa vendar, kar se da hitro rešite križanko in jo pošljite na GLASBENO MLADINO SLOVENIJE, KREKOV TRG 2, 61000 LJUBLJANA. Spet bomo žrebali, trije reševalci bodo dobil gramofonske plošče Mladi mladim Uredništvo revije GM in njeni sode lavci pa želimo vsem prijetne počit nice. NAGRADE za 6. Številko V uredništvu smo veseli vsake poslane rešitve, zgodi pa se, da so med odgovori tudi napake. Tokrat smo izvlekli tri križanke, gramofonske plošče bodo dobili STANE PARKELJ iz Trbovelj, BORIS DEBELAK iz Krmelja in IVO TRČEK iz Žiri. Moški ekipi izžrebancev želimo prijetne minute ob izbrani glas bi. REŠITVE IZ 6. ŠTEVILKE IZPOLNJEVANKA: 1. Jadran, 2. - kašelj, 3. Donner, 4. vešala, 5. budalo. Na označenih poljih: JANŠA. ANAGRAM V STAVKU: Dave Holland. MALI KVIZ: 1. c, 2. a, 3. c, 4. a, 5. č, 6. b. SLIKOVNA KRIŽANKA: Vodoravno - ploščad, luskina, Ac, Erik, tigrica, ojoj, ar, arak, znanost, Am, cape, las, lik, oratar, Gide, Al, ajatola. fatagan. POSETNICE IVO KAN KRANJ V posetnici se skrivata ime in priimek nestorja slovenskih skladateljev, ki je nedavno učakal 90 let življenja. MUKA LAJEŽ ONEK Mitka rada posluša mlado sloven sko glasbenico, ki sama izvaja svoje pesmi in se spremlja s kitaro. Ime in priimek najdeš v posetnici. IZABELA JAGO DAMASK Izabela je doma iz daljnega Damaska, vendar redno obiskuje pomembno slovensko glasbeno ustanovo. Katero, ugotovi iz posetnice! DANE MIS Dane se navdušuje za glasbo skupine iz Tržiča, katere ime najdeš v posetnici. MALI KVIZ Vsako vprašanje ima navedene tri ali več odgovorov, med katerimi je pravilen samo eden. 1. Katera od naštetih glasbenih skupin ne izvaja punk glasbe? a) Ljubljanski psi bi Buldogi c) Pankrti č) Pepel in kri 2. Nedavno umrli slovenski skladatelj in dirigent Danilo Švara je napisal tudi več opernih del. Katera opera od naštetih je njegova? a) Kleopatra b) Saloma c) Teharski plemiči č) Zlatorog . ■. “a 3.Kako se imenuje značilno rusko brenkalo, ki ima trup v obliki trikotnika? a) balalajka b) banjo c) tamburica 4.Velika koncertna dvorana v Zagrebu se imenuje po enem od tvorcev hrvaške glasbene umetnosti. Katerem? a) po Krešimiru Baranoviču b) po Ivanu Zajcu c) po Vatroslavu Lisinskem č) po Borisu Papandopulu 5. Zbor ljubljanske Glasbene matice je bil ustanovljen pred 90 leti. Od ustanovitve naprej ga je tri desetletja vodil zborovodja, ki je s tem zborom dosegel velik mednarodni ugled. Kdo je bil to? a) Niko Štritof b) Matej Hubad c) Mirko Polič SESTAVIL IGOR LONGYKA JlVJI KONJ UŽNORU— »KIH STEP IZUMRL) MIRNOST : 'NAČILNE I KUPINE iLOVEŠTV/m PRIPRAVA ZA GRANJE »REDPONA JA TVORBOl RESEŽ-MIKOV CITROENOV \VTO POGONSKI STROJ V ELEKTRARNI ZLITINA KOVINE Z ŽIVIM SREBROM ILUSTRA- TORJI LOVSKI ..ŠTANT" ZDRAVNIK ZA ŽENSKE BOLEZNI .TRDA" DIA TONIČNA LESTVICA S 3 VIŠAJI ANDREJ JEMEC VODNA RASTLINA ZADETKI PR NOGOMETU ČLOVEK ČRNE RASE POŠLJI REŠITEV URED- NIŠTVU! FRANCOSK) NIKALNICA k G. E STARINSKI PREDMET ZNANO BEL ZDRAVILIŠČ MAKEDON SKO MESTO SOL DUŠIKOVF KISLINE MAJHEN PES RAZVOJNA STOPNJA ARABSKI ŽREBEC POSLANCI FORNEZZI ..MEHKA" DIATONIČf' LESTVICA A POKAŽI REVIJO TUDI PRIJA- TELJU! KOMUNI- STIČNA PARTIJA IZCEDEK DREVES ORANJE • POLJSKA POT i KAR JE PRILOŽENC 22 G IVI PISMA I— TOKRAT DVE KNJIŽNI NAGRADI Dragi mladi bralci, prispevkov, ki sem jih dobil za tole rubrike} v zadnji letošnji številki, resda ni mnogo, zato pa so nekaj posebnega. Najprej zato, ker so njihovi avtorji-(ce) osnovnošolci, gimnazijci in študenti, drugič pa zato, ker niso samo običajna pisma, temveč mnogo več od tega: v roke sem namreč dobil glasilo aktiva GM na novogoriški gimnaziji in glasilo OŠ Trate v Škofji Loki, izdano na kasetiI Obe izdaji sta za naše razmere posebni že zato, ker sploh sta. Ker pa razen tega izpričujeta tudi določeno kvaliteto, se mi zdi prav, da bi tokrat podelili kar dve knjižni nagradi, ki jih sicer v nekaj številkah nazaj sploh nismo. TRENUTEK GLASBE v uvodni besedi optimistično napoveduje tudi naslednjo številko. Upajmo, da je izšla še v tem šolskem letu in jo bomo kmalu dobili tudi v naše uredništvo. v TRENUTEK GLASBE, katerega prvo številko (oktobra 1980) imam v rokah, po podatkih iz kolofona izhaja že četrto leto, vendar je imelo do letos drugo ime. o morju, o gozdovih v soncu, razmišljaš o pravi ljubezni. Postane ti prijateljica, vedno si želiš njene družbe. \ En sam trenutek je v tebi in vendar ti toliko da. En droben hipec — dovolj, da te osreči. Vendar se ti nikoli ne razkrije do kraja, živi zase in v svojem svetu. Moraš jo iskati. A v trenutku snidenja, ko ti kaže vse svoje lepote, spoznaš njen čar, ki ne umre. IGOR SAKSIDA gimnazija Nova Gorica Kaj pa TRATE? Te so svojim dolgoletnim uspehom letos že drugič zapored dodale nov podvig: številko na kaseti! Gotovo že veste, da je to škofjeloško osnovnošolsko glasilo že precej let med najboljšimi v Sloveniji in da je prejelo že vrsto nagrad. Pred dvema letoma pa so se domislili in sredstva od ene takih nagrad porabili za nakup kaset. Njihova prva Trate na kaseti so bile po tehnični plati še začetniške, po vsebini pa živahne in po zvočno glasbeni plati prav učinkovite. V vseh pogledih bolj dodelana je druga kaseta, to je letošnja aprilska številka škofjeloških Trat, ki se dopolnjuje še s prilogo skromnega obsega, v kateri so predvsem besedila pesmi in slikovno gradivo. Poglavitna vsebina kasete so zvoki in besede o ljudski glasbi, ki jih podajajo Mira Omrzel, Matija Terlep in Bogdana Herman, pa tudi učenki Mateja Kepic (glas) in Simona Avguštin (citre). Predstavljen je Veno Dolenc in glasba njegovega ansambla Sedmina, za dobro voljo pa poskrbi radijska igrica Geniji z inštrumenti, izpod peresa učenke Silvane Knok, in anekdotične glasbene uganke. Druga kaseta Trat je izšla v 50 izvodih in zares je škoda, da ta sodobna oblika obveščanja nima širših razsežnosti, saj je privlačna in učinkovita. IGOR AMBROŽIČ z gimnazije Miloša Zidanška v Mariboru piše o tem, kako so člani kluba GM in dijaki, ki obiskujejo pouk praktičnega znanja glasbe, organizirali izlet v Ljubljano in šli na koncert slovitega Iva Pogoreliča. ANDREJ DREMELJ z iste šole se je poskusil z daljšo oceno 12. abonmajskega koncerta v Mariboru, na katerem je orkester SF pod vodstvom Nanuta igral Štuhca, Brahmsa in Dvoržaka, solistka pa je bila čelistka Šahovskaja iz Sovjetske zveze. Dijakinji šolskega centra iz Ajdovščine TATJANA STOPAR in JASNA KORUZA sta na kratko opisali koncertno življenje v dvorcu Zemono pri Vipavi. MATEJA KOLAR osmošolka z OŠ Podgorca je zapisala, zakaj ji je kitara najljubši instrument, UČENCI 4.c OŠ DANILA KUMAR iz Ljubljane pa so prispevali intervju s skladateljem Mirom Kokolom. Toliko na kratko o nekaterih pismih, za objavo pa sem izbral dva, ki se nekoliko dopolnjujeta: STOJAN PELKO, že naš stalni poročevalec iz gimnazije Novo mesto, tokrat na kratko piše (in prilaga svoje fotografije) o dveh koncertnih dogodkih v domačem kraju in pohvalno piše o mladem vokalnem ansamblu ljubljanske akademije za glasbo. Članica tega zbora TATJANA MIHELČIČ pa z daljšim besedilom predstavlja svoj zbor. S tema dvema prispevkom* se končuje letošnja rubrika. Pozdravljam vas v upanju, da se bo do jeseni spet nabralo veliko vaše poštel VAŠ UREDNIK PINDAR, PALESTRINA IN CHOPIN Celo v velikih mestih dva vrhunska koncerta v enem popoldnevu nista ravno vsakdanja stvar, čepa te kal takega zgodi v kraju, kot je Novo mesto, je to že pravi mali glasbeni praznik za njegove prebivalce. Petek, 15. maj, je bil tak dan. V 'Dolenjski galeriji je nastopil mešani pevski zbor ljubljanske Akademije za glasbo pod vodstvom profesorja Janeza Boleta, zvečer pa se je s solističnim koncertom novomeškemu občinstvu predstavila pianistka Dubravka Tomšič. Študentje glasbene Akademije so se lotili zelo zahtevne naloge. S pesmijo in komentarjem so prikazali razvoj vokalne glasbe od antičnega enoglasja do štiriglasja srednjega veka, od Pindarjeve ode do Palestrine. V drugem delu koncerta pa je dekliški zbor zapel splet otroških pesmi Marija Kogoja, pred petindvajsetimi leti umrlega slovenskega skladatelja. Dubrovka Tomšič je v dvorano Doma kulture privabila veliko število poslušalcev. Mnogi so se tokrat prvič srečali s to izvrstno umetnico, poznavalci njenega dela pa so se še enkrat prepričali o njenih kvalite-tah. Na sporedu so bile skladbe Scarlattija, Beethovna. Srebotnjaka in Chopina. STOJAN PELKO gimnazija NO VO MESTO NAS ZBOR Predstavljamo se vam kot MEŠANI in DEKLIŠKI PEVSKI ZBOR Akademije za glasbo v Ljubljani. Oba zbora sestavljajo študenti od prvega do četrtega letnika. Pevci so iz različnih oddelkov: z oddelka za glasbeno pedagogiko, klavir, kompozicijo in dirigiranje. Na Akademiji za glasbo je zborovsko petje eden izmed glasbenih predmetov. Vadimo enkrat tedensko po dve šolski uri. Vodi nas naš neumorni dirigent in zborovodja profesor Janez BOLE. V letošnjem letu smo naše znanje obogatili s temeljnimi deli posameznih obdobij v razvoju večglasnega petja v zahodnoevropski glasbeni kulturi. Na ta način sledimo razvoju vokalne glasbe od grške enoglasne pesmi preko srednjeveškega posvetnega enoglasja in gregorijanskega korala do dvo-, tri- in večglasja. V naš program smo uvrstili tudi otroške pesmi Marija Kogoja. Pesmice nedvomno predstavljajo najboljše, kar premoremo v naši tovrstni glasbeni literaturi. Kot celota so pesmi prvič Javno izvajane In Jih posvečamo spominu pred 25 leti umrlega skladatelja. Nat program Je zanimiv. In da ne bi ostal samo naš, smo se odločili, da ga predstavimo širšemu krogu poslušalcev. Z njim smo nastopili 8. maja v Novi Gorici, kjer nat Je z navdušenjem sprejelo in poslušalo 500 pedagogov ob njihovem dnevu prosvetnih delavcev. 15. maja smo bili v Novem mestu. Dopoldne smo se predstavili srednješolcem gimnazije splošne in pedagoške smeri, popoldne pa je bit koncert za pedagoge Dolenjske. TATJANA MIHELČIČ ,, Verjetno vas je že naslovna stran presenetila," piše v uvodni besedi urednica Maja Rutar, „saj se je naš dobri staru Gulp prelevil v Trenutek glasbe. Ta naslov smo izbrali zato, ker vsebinsko bolj ustreza in je z njim zajeta tudi tematika časopisa. Trenutek glasbe pa je tudi rdeča nit, ki povezuje vsebino v celoto. Gimnazijci smo razmišljali, kaj nam glasba pomeni, kakšne občutke prebuja v nas. Med te utrinke pa smo vpletli še ostale prispevke." Ti ostail prispevki govorijo med drugim o programu aktiva GM za letošnje šolsko leto, prinašajo pa tudi zapis o doživetju Grožnjana, razmišljanje o Beethovnovi glasbi in anketo o glasbenem življenju v brigadi. Marsikaj od tega bi sodilo v tole našo rubriko, pa ni prostora, *ato objavljam za zgled le eno od razmišljanj: Kaj je glasba? Ritem je, korak njenih lahnih nožič in melodije, je glas njenih ust. Tiho hodi skozi zrak in napolni človekovo dušo. Skrivnostna je. Lahko jo slišiš, vidiš, čutiš. Vidiš jo v različnih barvah, ki.se Prelivajo v mavrico. Sinja je, kakor nebo, pa zopet zelena kot nitka smeha. Občutiš jo kot materino roko, ki te ljubeče gladi po licu, Ko ti kakor kaplja krepilnega vina kane na srce, tedaj razmišljaš o luni. POMENEK DRUGIMI Z DOPISNIKI Med drugo pošto na moj naslov je bilo tokrat največ poročil s koncertov po različnih slovenskih krajih. NAMESTO INTERVJUJA KLASIKA ALI ROCK ? IZ KONGRESNE TRIBUNE Delegati na petem Kongresu Glasbene mladine Jugoslavije so sodelovali v treh tribunah: Družba-kultura-glasba-mladi, Programska vsebina glasbene mladine in Problemi in možnosti organiziranja v Glasbeni mladini Jugoslavije. Slišali smo lahko mnogo vnaprej pripravljenih referatov in sodelovali v precej burnih razpravah. V razpravah o mestu in vlogi mlade generacije v kulturi, o njenih kulturnih potrebah in motnostih oblikovanja programov, ki bi bili res programi mladih, je bilo mnogo polemiziranja. Kakina glasba sodobnega sveta? Kakino je v njej mesto rocka? Gre Glasbena mladina lahko mimo rocka? Je rock ves nekvaliteten in manjvreden in je prava umetnina le resna glasba? So to sploh resnične dileme ali 1 so laine in se z njimi le izogibamo pravi akciji? Poglejmo, kaj so o tem menili delegati. • Ksenija Zečevič: Že vrsto let predstavlja Glasbena mladina administrativno obstajanje institucionalizirane organizacije, ki je zgubila vsak važen in odločilen stik z glasbeno stvarnostjo in mlado generacijo, kateri je namenjena. Osnovna težava je v popolnem nesporazumu med tistimi, ki ponujajo pomembno in preverjeno glasbo in mladimi poslušalci, ki ponavadi poslušajo popolnoma drugačno glasbe. Ob svoji glasbi so mladi dosti bolj željni, da se česa naučijo, skušajo z njo in v njej nekaj ustvariti, z njo iskreno živijo. Mladim je potrebna pomoč, ne pa pridiganje o tem, kaj je dobro in kaj ne. Resna glasbena javnost prezira veliko področje kvalitetne glasbe, ki je nastala ob resnih raziskavah elektronike, novih instrumentov, vseh vrst rocka. Ta glasba je proti glasbenim ustanovam v popolni ilegali, obenem pa je edina glasba, ki ji mladi verjamejo. Odveč se je zdaj vprašati, kdo ima prav. Oblika ali vsebina? Stopnja iskrenosti v glasbi mladih je tisti biser, ki ga ne smemo spregledati, v resni so- dobni glasbi 'pa tega ni. Že dolgo govorimo o zgodovinsko pomembnem približevanju resne glasbe mladini. Po teh teorijah naj uspeh ne bi izostal, če je izvajalec mlad. Eden od zadnjih dokazov zq to naj bi bili uspehi Iva Pogorellča. A s tem se slepijo, saj mislijo, da je z masovnim poslušanjem Chopina dosežen vrhunec glasbene sreče mlade generacije. Naloga Glasbene mladine je težka. Vključiti se mora v to atmosfero, ki zahteva mnogo več sodobnega pa tudi tisto atraktivnost, ki je današnjemu človeku potrebna, da lahko vsrka resnejšo vsebino. Mladi so Izbrali svojo pot in treba jim je pomagati, da čim bolje izvedejo svoje zamisli. Ne smemo pa jih onemogočati s preusmerjanjem na vsiljene in njim tuje poti. • Dimitrije BuiBrovski: S Ksenijo Zečevič se ne morem strinjati, češ, da je samo rock glasba mladih. Rock je namreč vezan na gramofonske plošče in nove akustične naprave za reprodukcijo zvoka, ki so privilegij določenega socialnega sloja mlade generacije. Tudi v rock glasbi je potrebna animacija, prav tako kot v resni glasbi. Do danes nismo uspeli najti pravega načina, oblike, da bi izvedli konkretno animacijo na vseh področjih glasbene kulture. • Kaja Šivic: Glasbena mladina je program in vse, o čemer govorimo, Ima Izključno programsko funkcijo. Za to pa je potrebna konkretna in učinkovita organizacija. • Dušan Trbojevič: Brez aktivnega članstva predstavljajo Glasbeni mladinci generale brez vojske. Zakaj ne spremenijo našega odnosa do glasbe, saj glasba ne bo spremenila odnosa do nasl • Darko Glavan: Razmerje med Glasbeno mladino in rock glasbo bi lahko primerjal s sramežljivima ljubimcema, kjer simpatija že dolgo obstaja a se ne more In ne more spremeniti v konkretno akcijo. Eden prvih takih korakov je storilaGlasbena mladina Zagreba, ki je 19. 4. 1981 organizirala koncert jazz -rock skupine Leb i sol, na katerem se je zbralo 5000 mladih poslušalcev. Glasbena mladina mora podpreti ustvarjalne pobude mladih, pri tem pa sa mora ogibati pretirani blagohotnosti, saj lahko podpira le res kvalitetno, umetniško in družbeno angažirano glasbeno ustvarjanje mladih. • Vladimir Kranjčevič: Razširjanje programskih osnov Glasbene mladine v smislu vključevanja različnih glasbenih zvrsti je že dolgo tema polemik v Glasbeni mladini. O tem smo govorili že na prejšnjem kongresu in tudi sprejeli nekaj važnih, zaključkov, malo pa je organi- zacij, ki so v času med obema kongresoma na tem področju tudi res kaj storile. Se vedno nismo uspeli organizirati Glasbene mladine kot organizacije mladih In ne za mladel ■ Igor Kuljerič : Današnje razprave o sodobnem glasbenem ustvarjanju in mladih so spremljale pomanjkljivosti in nesporazumi, zaradi česar niso bili rešeni niti osnovni pojmi in dileme. Najprej: kaj je sodobno glasbeno ustvarjanje? In nato: kakšni so to - posebni interesi mladih, kakšne so njihove potrebe po sodobnem glasbenem ustvarjanju? Področje resne ali umetnjške glasbe je temeljito pretresel pojav glasbene avantgarde in novega zvoka, zabavno glasbo pa pojav popa In rocka. Pop in rock sta predstavljala nov avtentičen izraz in s tem pravo alternativo plitvi in prežvečeni proizvodnji šlager-jev(?). Rock in „resna’’avantgarda sta drug na drugega dosti bolj vplivala kot pa je to vidno na prvi pogled. Glavna značilnost sodobnega glasbenega ustvarjanja je, da je postalo široka reka; njen glavni tok, ki nosi s seboj zgodovine glasbene umetnosti se je zdaj razvil v vrsto rokavov. Namesto vodilne estetske smeri imamo množico-glasbenih idej. Mladi glasbeni ustvarjalci imajo zato veliko možnosti. Ena od nalog Glasbene mladine je v usmerjanju mladih k izvirnemu glasbenemu ustvarjanju skozi pluralizem glasbenih idej in ne v okvire, ki jih je čas že prerasel. Dileme torej pravzaprav ni ali pa je lažna. Potrebna je le akcija, potrebni so delovni, izobraženi in čim širše razgledani animatorji, saj je največ, kar lahko storijo starejši ali mladi za mlade, da jih z vsem seznanijo, jim skušajo približati najrazličnejšo glasbo, jih čim bolj izobrazijo in tako dajo vse možnosti, da se mladina kar najbolj svobodno odloča o tem, kaj bo poslušala, kaj ustvarjala, a pri tem ne bo popustila estetskim kriterijem-Zbrala: MOJCA ŠUSTER