657
ko se drugi veselijo. A se smeja gospod Turen; ko obsipljejo ga z venci mesta lepe krasotice, sladko on se jim nasmiha, gibke jim poklone daje. Ves je v cvetju njega vranec. Pa spodbode Turen vranca, da zapleše pesem bojno na veselje vsej gospodi, pa si misli v srcu svojem, da lepo je res po bojih v domovino se vrniti in po trudih neprestanih slavo za plačilo vžiti. Konja jaha Janko Kisel mirno po šumečih cestah: mar mu vencev ni cvetočih, mar mu ni pogledov vročih,
ki kot turške so puščice na junaka jih streljale vse ljubljanske lepotice. Resno je junaku lice, srce le za boje vneto, ne po slavi hrepeneče; za veselje se ne meni ne za ljubljena dekleta. Kakšna škoda za junaka, če ljubezen ga premaga, da pozabi, da na meji treba je pobiti vraga! To premišlja Janko Kisel pa mu pade v mlado glavo: da obrne konja belca, da si zbere četo svojo pa na mejo z njo pojaše na veselje in na boje.
(KONEC.)
ANTON MEDVED:
SRCE SAMOTNO.
Orce samotno, ne ugibaj, kdaj sreče svit se ti odgrne! Nikar te prazen up ne zibaj, da čas prihodnji ti povrne, kar ti pretekli čas je vzel!
Po svetu hodi kakor mrtvo a smeha jasnega ne črti, saj videlo si kako žrtvo, ki se celo v mrtvaškem prti drži na smeh — kdo ve, zakaj.
„DOM IN SVET" 1906. ST. 11.
42