Poštnina plačana v gotovini
Cena 1 Din
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Letna naročnina 40 Din. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ulica 8, telefon št. 2109 Račun poštne hranilnice št. 16.160. — Rokopisov ne vračamo. — Inseratov ne sprejemamo!
Štev. 6.
V Ljubljani, dne 15. oktobra 1932.
Leto I.
Kumanovo!
18. okt. —	1912.	—	21.	okt.
Vse, kar se je godilo pri nas pred L 1912., bi bilo moralo odpreti oči tudi bolj zaspanemu narodu nego smo Slovenci. Ne oziraje se na naš narodni preporod, ki se je vršil v znamenju jugoslovanstva, smo imeli tik pred velikimi svetovnimi dogodki toliko glasnih trenutkov, da bi bili morali zapaziti, da se pripravlja nekaj velikega, novega, odločilnega. Usodno za nas je bilo: 1. da nismo imeli nikoli svoje države z določenimi mejami; 2. da se nismo nikoli borili za kak velik skupen političen ideal, ki bi ga bil čutil ves narod. Iz svoje preteklosti smo imeli samo dvoje političnih dedščin: prva je bila Ilirija, ki jo je sicer ustvaril Napoleon ne mi, a nam je vendar mogla pokazati pot do našega odrešenja; druga je bila zedinjena Slovenija, ki so si jo nekateri predstavljali v družbi s Hrvat-sko, kar se je drugim zdelo zopet že vele izdajalstvo, čeprav je bila mišljena pod istim cesarjem.
Človeku, ki je resno premišljal o naši bodočnosti, je moralo biti čimdalje bolj jasno dvoje: ako je rešitev Slovencev v Avstriji — kakor je trdila večina naših narodnih voditeljev — potem bomo tu životarili ali umirali in končno umrli; ako pa mislimo na rešitev izven Avstrije, potem je prvo vprašanje: kam?... Tu je treba jasnega načrta, odločne volje in temeljite priprave... Če smo se ozirali okrog, smo videli, da je pot odprta samo na vzhod. Toda kam, ko so bili Hrvati z vso svojo zgodovino in samoupravo še večji reveži kakor mi!... Do Srbije pa nam ni segal pogled, bila je še premajhna, pretuja, neznana. — Zato so nekateri upali na Rusijo in njenega belega carja ... Položaj je bil obupen, izgledov ni bilo nikjer. Vsako revolucionar-stvo je bilo skoraj absurdno, saj ni moglo misliti na nikake uspehe. Edino živa zavedna revolucionarna masa se je mogla še nekaj časa braniti — vse drugo je bilo zapisano poginu ... Zanimivo je da nimamo v vsem svojem političnem življenju nikakih načrtov za rešitev izven Avstrije. Celo ponosni smo bili na svojo vdanost in zvestobo. Bahali smo se z junaštvom za Avstrijo!
Od začetka novega stoletja so začeli sil-nejši dogodki butati ob našo avstrijsko zvestobo. Leto 1903. Ena najvažnejših letnic v naši novejši zgodovini. Srbi imajo o nji celo knjigo. Upor proti Khuenu na Hrvatskem, demonstracije v Ljubljani, konec Obrenovi-čev v Beogradu ... Kralj Peter Mrkonjič se vrača v Srbijo... Leto 1904.! Kronanje kralja Petra ... Slovenci pri kronaju ... Veliko gibanje jugoslovanske omladine ... Leto 1905. Hrvatsko-srbska koalicija ... Nov temelj za reševanje srbohrvatskega vprašanja ... Leto 1906. Smrt biskupa .1. J. Strossmaverja... Njegova oporoka ... Leto 1907. Balkan vre!
V	»Našem Listu« izhajajo dr. Tumovi članki:
Svi na koljena, svi! ... Ovdje je biia Sveštena vatra žrtve blagorodne,
Što su je, mahom širokijeh krila,
Orlovi naši rasplamtjeli... Neka S molitvom svaki poljubi tlo sveto,
S koga je višnja zagrmila jeka
Osvete slatke! I, k’o talas burni
Sinjijeh mora, razlila se širom Preko ravnina i gudura tmurni"
Robije da prene i da robi ju javi:
Veliki požar ustreptana sunca,
Kako se rada iza gora plavi’. . .
Svi na koijena, svi!... Ovdje je luče Purpurnom krvlju zažegla sloboda,
Srbiju Staru da s nova obuče
U sjaj i blesak, k’o u doba divna Kada je, ono, gospoda Carica.
U odsjevu derdana i grivna,
Gledala ozgo, s visokih balkona S pobjeda kao Imperator jezdi Uz urnebesni klik i pozdrav zvona .. .
Svi na koljena, svi!... I svaki neka S molitvom toplom poljubi tlo sveto,
S koga je višnja zagrmila jeka ...
Aleksa Šantie
Opomba: Aleksa Šantič, eden naših največjih nacionalnih pesnikov, po rodu Hercegovec iz Mo--starja, kjer je umrl 1. 1924., počaščen s kraljevim priznanjem, je zložil poleg drugih pesmi, ki ope» vajo naše borbe za osvobojenje, tudi pesem »Romanovo«, kjer v čudovito veličastni besedi pro> slavlja Kumanovsko bitko. Zaradi lažjega razume* vanja naj pojasnimo, da misli pesnik pod »gospodo carico« na carico Jeleno, ženo carja Dušana Sil* nega, ki je gledala na Dušanovem gradu odzgor, kako jezdi Imperator t. j. Dušan Silni, vračajoč se iz zmag, ob urnebesnem vzklikanju in zvonenju zvonov v carsko Skoplje. Istotako je sedaj, kakor »v onih divnih dobah«, prihajala zmagonosna srb* ska vojska po bitki pri Kumanovein po več ko petsto letih v staro Dušanovo prestolico. Zato pesnik z vznesenimi besedami poživlja: Vsi na kolena, ker tu je vzplapolal sveti plamen osvete in se od tod razširil preko vseh halkanskih po* krajin.
»Jugoslovanska ideja in Slovenci.« Dasi ni še jasnih obrisov, se vendar vidi, da postaja vprašanje čimdalje važnejše ... Leto 1908. Začetki krize... Septemberski dogodki v Ljubljani. Aneksija Bosne in Hercegovine. Veliko vznemirjenje v Srbiji. Protest Rusije. Beograd demonstrira proti aneksiji... Leto 1909. Aneksijska kriza. Veleizdajalski proces v Zagrebu, ki vzbuja svetovno pozornost. Masarykov nastop. Jugoslovansko vprašanje postaja čimdalje bolj pereče ... Leto 1910. Slovanski kongres in sokolski zlet v Sofiji. »Ljubljanski Zvon« v Beogradu ... Čutijo se prvi vplivi srbofilske propagande. Naša jugoslovanska zavest raste. — Leto 1911. Velika
borba za Ljubljano. Trialistični načrti. Poskusi, da se reši jugoslovansko vprašanje v okvirju Avstrije ... Vse kaže, da bi pri trializ-mu rešili kvečjemu Kranjsko v jugoslovanski del, ali pa — zaradi kočevskega otoka — niti Kranjske. Boj za Trst!... Leto 1912. Nadaljevanje perečih vprašanj vseh zadnjih let...
Torej opominov dovolj, da bi premišljali o svoji narodni bodočnosti. Prav resnih opominov! In vendar: niti enega poskusa o kakem velikem načrtu za bodočnost! Iz tega se vidi, da se je zdela naša rešitev izven Avstrije tako nemogoča, da resni ljudje o nji niso niti premišljali. Večina se je bližala trialističnim načrtom, ki so odgovarjali željam dvora, a bi bili zaradi Nemcev in Madžarov neizvedljivi. Edino med mladino se je začelo protidržavno preporodovsko gibanje ... Budni čuvarji nad avstrijsko zvestobo so bili vestno na delu, da v kali zaduše vsako misel na rešitev izven Avstrije! — Začela se je doba demonstracij. Narod je zvesto sledil svojim črnožoltim vodnikom.
Da naša inteligenca v teh časih ni prišla do kakega resnejšega revolucionarnega političnega načrta, je vzrok pač v tem, da je o tem premalo premišljala in iz strahu ali iz prepričanja tekmovala s političnimi nasprotniki v dinastični zvestobi. Kriva je bila temu pač tudi prevelika oddaljenost Srbije in premajhna agitacija od njene strani. Toda iskati bi bili morali mi njo, ne ona nas... Kdor se potaplja mora segati po rešitvi... A glavna zapreka je bila naša napačna vzgoja ... Vsa tisočletja naše zgodovine smo bili orientirani na zapad. Bili smo omamljeni in oslepljeni od nemške kulture. Tudi če se je naš preporod oziral na vzhod in so posebno romantiki (Iliri i. dr.) poudarjali vrednost vzhodne slovanske kulture, politično smo gledali vedno samo proti zapadu. Vzhodna zgodovina nam je bila neznana, ali nas vsaj ni zadivila. Balkan se nam je zdel — barbarstvo. Stali smo pod vplivom nadute nemške žurnalistike ... Saj so bili: »N. Fr. Presse«, »Grazer Tagblatt«, »Tagespost«, »N. W. Journal« itd. naša dnevna kulturna hrana. (Nekaterim so še dandanes!«) Naše kavarne so bile polne nemških »vicblatov« in se nismo nič vznemirjali, če so bili v njih nesramno karikirani naši balkanski slovanski vladarji... Saj smo sami istotako mislili o njih! To je bilo ono naše kulturno suženjstvo, na katero smo bili (in nekateri so še zdaj!) tako ponosni! Koliko pa je bilo Slovencev, ki so prišli preko Zagreba na vzhod? In za Zagrebom se je za mnoge začenjal orijent, ali — kar je šc hujše — Balkan! ... Koliko ljudi pa je pri nas vedelo, da je »Oskiip« — Skoplje in Monastir — Bitoli? Da o balkanski zgodovini niti ne govorimo! Zato smo visoko vihali svoje kulturne nosove in gledali z visokega doli na vse, kar ni
T
bilo švabskega. Tu je bila rak rana vse naše preteklosti, v tej naduti švabski domišljavosti! Kako naj bi taka inteligenca upala in verovala, da jo osvobodi — Srbija! Iz preziranja do »švabstva«, ki se kaže vsem predvojnem Balkanu, posebno v Herceg - Bosni, čutimo inštinktivni odpor narodne duše, ki je pravilno razumela nevarnost od te strani. Zato je bilo prvo, kar je morala premagati mladina, ravno to oboževanje švabske kulture, to je bil predpogoj, da je mogla čutiti jugoslovansko. Imeli smo torej v dobi pred 1.1912. tri smeri v naši inteligenci: katoliško t. zv. klerikalno, ki je bila — že z verskega prepričanja — fanatično avstrijska; napredno narodna, ki je bila na videz sicer bolj slovanska, a kulturno in politično popolnoma za-padno orientirana, in nacionalno, jugoslovansko revolucionarno, ki je bila vzrastla šele v zadnjih letih, sicer še brez jasnega političnega cilja, a že s primernim odporom proti avstrijstvu, švabstvu in vsemu, kar nas je stoletja zastrupljalo.
K tej zadnji skupini je spadal že precejšen del visoko- in srednješolske mladine, ki je imela že zveze z jugom in prisegala na nov evangelij svobode — saj je iz njen.h vrst izšlo že več ljudi, ki so tvegali življenje za nasilno odstranitev krvnikov našega naroda — a v očeh naše prave inteligence je bila to nezrela mladina, ki se peča z iluzijami in se igra z balkanskimi otročarijami. . .
Tak je bil položaj pri nas, ko so se 1.1912. naenkrat začele gibati slovanske balkanske sile in so se bližali dogodki, na katere ni nihče verjel. Naenkrat smo stali pred vojno napovedjo balkanskih držav, s Črne gore so začeli grmeti topovi, Evropa je bila vznemirjena in pred nas je stopilo s polno silo vprašanje, ki smo ga doslej reševali po pravilu: A E I O U, to je v veri, da bo Avstrija večna, ker daleč okoli ni sile, ki bi mogla nuditi pomoč avstrijskim južnim Slovanom. Vkljub vsemu je naš narod zaslutil, da se gode velike stvari, ki se tikajo tudi nas. Kri ni voda... Zakipelo je tudi v naši javnosti.
Res je, da je že vojna sama v teh mučnih časih vplivala olajševalno in vzbujala obče zanimanje, a to ni bila kaka tripolitanska vojna, ki se je vlekla tik pred tem cele mesece brez posebne pozornosti sveta; to je bila vojna, ki je rezala v živo telo bolne Evrope in naš narod je takoj spoznal, da se tu rešuje del slovanskega vprašanja. Že prve črnogorske zmage so vzbudile veliko navdušenje. 'Inteligenca katoliško-avstrijskega prepričanja je zvesto prebirala dunajska glasila in dvomila o slovanski zmagi, češ: saj ne smejo brez dunajskega dovoljenja... Inteligenca narodno napredna je istotako poslušala tuje časopisje in vkljub svojemu slovanstvu dvomila, češ: saj ne morejo zmagati, preslabi so... Nacionalna inteligenca in mladina pa je s polno vero sprejela dogodke: Zmagali bodo, ker morajo...
Začel se je pohod balkanskih armad. Trenutek tesnobe in negotovosti... Nestrpno pričakovanje poročil. Jekki-paša je stal ob meji Srbije. Že so nemški telegrami oznanjali prve turške uspehe .. . Mučna tišina ... Zmagoslavje se je lotevalo dunajske žurnalistike ... Mi smo čakali, mirno, vdano, z vero v srcu. Naenkrat je zagrmelo in treščilo, da se je stresla zemlja... Kumanovo... Zdelo se nam jc, da do nas odmevajo streli srbskih topov... Turška armada, tepena. Beg na Skoplje!... Meje so se zamajale. Prvič po 1. 1870.... Srbska armada prodira proti jugu. Mislili smo, da je majhna, preslaba za glavno turško silo, To je bilo znamenje, da vkljub vsemu nismo poznali Srbije zadnjih let. Njenih priprav in načrtov. Njenega dela za osvo-bojenje.
Kumanovo! . . . Prej popolnoma neznano ime! Kje je. Odprli smo zemljevide in se učili balkanskega zemljepisa. Tik nad
Skopljem... A že so prihajali glasovi, da čaka pri Skoplju glavna turška sila. Kaj bo tam? ... Skoplje je znana trdnjava . .. Naenkrat je treščilo drugič ... Skoplje je padlo ... Dušanovo Skoplje!... Osramočeni so se umikali nemški lažniki in njih zavezniki. Tudi »Slovenec« je pisal proti Srbom. Pa je prišel z Dunaja posl. dr. Žitnik in udaril ob mizo: »Ali vas n: sram, da držite s Turki?« ... Začelo se je izpreobrnjevanje — vsaj na videz, kajti narod je slavil srbske zmage kot svoje. Slepcem so se odpirale oči... Neverniki so začeli verovati. V svetli zarji je bilo obžarjeno kumanovsko ime. Kakor da je mogočna zvezda zasijala v temo. Tod gre pot!... Kakor da je pravična roka z neba pritisnila svoj žig na našo zemljo ... V krvavem žaru so se odprla široka vrata in za njimi je zasijal napis: Svoboda!... Za vse!... Za nas in za vas!...
To je bilo Kumanovo ... Vera malovernih je dobila svoje potrdilo ... Postali so silni verniki... Celo filister v kavarni ni več toliko verjel nemškim časopisom in je začel
V dveh člankih je »Pohod« naslovil na akademsko mladino številne ugotovitve podrobnejše analize današnjega akademskega vprašanja. Na žalost je nekaj teh izvajanj le preveč resničnih. Gotovo je dovolj tragično, da se mora v nacionalni državi mladini očitati nacionalna mlačnost. Vendar bi se moral člankar v prvi vrsti vprašati po vzrokih takega stanja, na drugi strani pa mu moram očitati nekoliko preveč pesimizma in tudi preveč posplošnenja stvari same.
Večina naše mladine na univerzi ne razpravlja danes več o samoslovenstvu, zato vsa ta izvajanja lahko usmerimo brez vsakih sen timentalnosti na naslov naših akademskih starešin, kajti tam je leglo »slovenstvujuščih«. Kopica demagoških »voditeljev«, ki mislijo, da se lahko venčajo s slavo svojih očetov, še ne pomeni večine. Tudi ona kopica, ki je navajena demonstrirati na povelje neke upokojene politične skupine, ne odločuje pri akademskih pokretih. Še manj pa ona mikrosko-pična veličina, ki je pljunila na najvišje nacionalne dobrine in hoče postati slavna s površno lekcijo Karla Marxa in tava v megli brez zanosa in ponosa. Jedro pravega rasnega jugoslovanskega pokreta je tu; mogoče nekoliko v zatišju radi ne baš posrečene izbire nosilcev te ideologije, še več pa radi tega, ker se temu jedru z odločujočih strani ne posveča prav nobena pažnja. Eno pa je gotovo: Jugoslovanska mladina vstaja!
V tem samo nekaj bežnih misli, kajti širši razgled v tem vprašanju danes — ni dovoljen. Jugoslovanska mladina vstaja in se giblje, dviga poglede in opazuje našega ubo-gqga težaka, našega nepoučenega kmetiča — svoja brata, ki stradata in stokata zgolj radi popolne socialne brezbrižnosti in ogabnega egoizma ljudi, ki jim je narodna zavest do-bičkanosno podjetje. Ta naša mladina soču-vstvuje z malim človekom in zbira okoli sebe vse plemenito in dobro ter ustvarja nove zaloge znanja in kreposti; in to zato, da bo mogla iskreno in težko pridobljeno znanje posaditi' na rodno grudo in v srce našega naj-bednejšega delavca.
Naše delo, drag: starini, se v marsičem razlikuje od dela vaše mladosti tako po svojem notranjem bistvu, kakor tudi po zunanjih načinih izvajanja. Samo ena cčFnstvcna poteza atavizma je, ki nam je skupna in to je čvrst značaj trd kot kremen.
Vi ste se borili za ustvarjanje lastne države. To je bil celini ve!ik: cilj. ki ste ga tudi dosegli. Kaj pa ste storili potem? Ničesar, kajti vse vaše delo je strahovito obsodil zgodovinski šesti januar. Po zmagi ste vtaknili roke v žep in ob vsaki priliki proslavljali sv:v
misliti z lastno glavo. Premagal je dvome in se iztrgal iz spon tuje kulture. Šel se je učit balkanske zgodovine ... Prej neznana imena so postajala domača, pesmi in himne, dotlej nepete pri nas, so odmevale povsod. Ob Vardarju je hitela zmagovita srbska armada za razbito turško vojsko. Prihajala so vedno nova poročila. Vse je kazalo: naša zmaga je popolna ...
Kumanovo je odločilo usodo Srbije in nas vseh... Dunaj je začutil nevarnost in z njim njegovi zvesti... Z lažmi in pestmi so šli proti zmagoviti srbski vojski zaman.
Pri Kumanovem sta se ločila dva svetova: jugoslovanski je šel z junaško srbsko vojsko do zmage, avstrijsko protinarodni je šel z Dunajem, da reši sebe... Še danes živimo v znamenju Kumanova: oni, ki so ga pozdravili z vero in radostjo v srcu, še danes hodijo zvesto ob strani naše osvoboditeljice, oni, ki so sprejeli Kumanovo z zavistjo, še danes iščejo rešitve drugod ...
Tako se je pri Kumanovem za dolga leta odločila naša bodočnost.
ja junaška dela. Mi slaviti z vami nismo mogli, ker nismo bili v tem boju. Mi vas lahko kvečjemu zavidamo zavoljo vaše velike zmage. Tudi mi si želimo bojev, tudi mi zmag, teh pa ni, ker ste vi stari borci sami, strogo sami na budni straži.
Ta vaša ideologija je posledica vseh onih abstinenc, nad katerimi ste danes tako začudeni. Ali ste akademski mladini odprli vrata do javnega udejstvovanja? Ali obstoja v naši banovini ena sama organizacija javnega značaja, v kateri bi mladina imela odločilno besedo? Ali niste povsod posadili svojih starih »junakov«, da pri odborovih sejah in drugih prilikah kimajo in dremljejo? Ali ste sploh kdaj razmišljali, da se je slovenski narod s svetovno vojno duhovno popolnoma presno-val? Ali ste že kdaj poskušali svoje duhovne kakovosti prilagoditi tej presnovi? Ali niso vsi naši »poveljniki javnega mnenja« samo ljudje, ki so natrpani starih in okorenelih nazorov? Ali je naša mlada generacija sploh imela priliko, da pokaže svoje sposobnosti? Ali je niste stalno zapostavljali im omalovaževali? In, če se je »drznila« ziniti eno samo besedo, ali je niste postavili oh zid?
Mea eulpa. mea maxima culpa! Našo mladino obsojate, ker jc ne poznate. Naši konzervativni pedagogi mnogo govoričijo in opravljajo o delu naše mladine, nekaj bo resnice, kakor sem že v govoru naglasil. Spod-tikajo se nad športom — ali ni ravno naša mladina pokazala svoje odlične sposobnosti, ko je naš narod dvignila pred mednarodnim občinstvom na tako višino, kakor še tega ni storila prav nobena prejšnja generacija? Seveda se boste, ljubeznjivi gospodje star ni, smejali, ker vidite v športu zgolj podivjanost in nekulturno vzgojo. Majhen izrodek vam služi kot bojno geslo proti mladini. Mi pa na ves glas povemo, da baš v tej panogi — kjer ne poveljujejo stari politični generali, ker niso za to sposobni — kaže mladina vso svojo vitalnost, ker je vsako ventiliranje drugod, po vaši zaslugi nemogoče.
Zato ne objokujte današnje mladine samo radi tega, da bi bila vaša slava čim večja, pač pa podajte tej mladini roko, dvignite jo, posadite jo v lastne vrste in dajte ji priliko poštenega izživljanja. Izživljanja po svoji lastni samobitnosti in ne onega, ki služi oseb-n m ali strankarskim namenom one skupine, kamor ste jo posadili. Ta mladina vam bo dokazala, tla so v nji vse one rasne sposobnosti, ki ste jih v drugih oblikah in v drugačnih časih usmerjali vi sami. njihovi zakonski očetje!
Fr. Ž., slušatelj
Aleksandrove univerze.
Naši akademski starini
Z obhodov
iz ršbarske mreže ne Ljubljanici pod tromostjem
—lj javno vprašanje. Pred dvemi leti je ljub* ljansko mestno načelstvo sklenilo, da se imenuje križišče Rimske, Tržaške in bleivveisove ceste po umerjenem Gortanu. Do danes se to preimenovan nje še ni izvršilo. Ko obhajamo te dni tretjo oblet; nieo mučeniške smrti Vladimirja Gortana prosiš mo Mestni magistrat, da čim prej uveljavi imeno« vanje tega križišča po nesrečnem Istranu! Sramot* no je, da je Ljubljana v tem pogledu na zadnjem mestu. Skcro vsa jug. mesta imajo že dolgo ime« novano ulico po naših mučenikih!
—lj Berlin ali Rim? Tako nas sprašuje neko slovensko tedensko glasilo. Naš odgovor je kratek. Po berlinski peti ne bomo hodili, tja so bili z veliko gorečnostjo še do nedavnega časa usmerjeni oni, ki nas sprašujejo. Saj jim je bil cesarski Du« naj višek kulture, znanosti in tudi politike. Ta Dunaj pa je bil v najožjem svaštvu z Berlinom. Tudi v Rimu ne bemo delali napotja gospodom, ki so bolj rimski kot papež sam. Da pa se poj« ma Vatikan in Kvirinal popolnoma krijeta, sta neštetokrat dokazala eden kot drugi. — Kot dobri državljani respektiramo tudi zakon o nelojalni konkurenci, zato le brez skrbi.
—lj Popravite! Umetniška propaganda je iz« dala »Poučni slovar*, nekak naš leksikon. Kljub temu, da jo g. dr. Joža Glonar z vso vestnostjo uredil slovar, najde pazljivi čitatelj v njem vse polno napak. V delu niso omenjeni naši mučeniki iz Pulja in Bazovice. Med tem pa se je zdelo umestno g. dr. denarju, da je omenil ljudi, ki jih časte Italijani kot svoje junake, ker so se žrtvo« vali za Italijo (Oberdank Guglielmo, Battisti Ce« sare). Mislili smo, da bo to napako g. urednik popravil v »Dodatku«, ki je že pričel izhajati. Toda na žalost smo ugotovili da tega pri črki B(Bidovec) ni storil. Mnenja smo, da so imena Gortan, Bido« vec itd. vredna vsaj toliko omembe kot Ober« dank in Battisti!
—lj Nemško kodranje. Znano je dejstvo, da so naše dame sila moderne in da zelo upoštevajo modne izdelke tujega izvora, skoraj verjeti pa ne morem in sem prepričan, tla je nemogoče, da bi ljubljanske dame upoštevale zgolj nemško rekla« mo in bi prihajale le v take lokale, ki jih vabijo z nemškimi plakati. Seveda je to moje skromno zasebno mnenje, ki se z njim ne strinjajo vsi. Znan in ugleden ljubljanski brivec, ki ima svoj lokal v eni najprometnejših ulic, je seveda tudi drugačnega mnenja. V svojem izložbenem oknu je izobesil dva velika plakata, katerih eden na« znanja: »Uimviilzuni* im Dauervvellcn durch Vort-schritt Weltpatent Apparat« drugi pa »Dauer« NVellen mit Luftheitzung«. Kai hočemo, ko so pa to lc malenkosti, kajti pri nas zna itak že vsak« do »po nemško« in kaj za to, če se ob takih ma« lenkostih spogledujejo tujerodci, ki jim je naša mlačnost zelo dobrodošla. Saj so vendar Nemci oni, ki so nam prinesli svojo »kulturo« in sto« let ja odjedali našemu narodu kos za kosom zemlje. In mi sc niti v svobodni domovini tega ne za« vedamo, ne zavedamo sc tega niti ob obletnici koroškega plebiscita 10. X. 1932.
»POHOD«
JE EDINO POPOLNOMA NEODVISNO GLASILO
^ VSEH ISKRENIH JUGOSLOVANOV!
lj 17 slovenskih otrok v nemški manjšinski Soli v Beogradu. Tako 'je zapisal tukajšnji »Slo« vence«. Vsekakor h. mo poskušali ugotoviti imena teh naših rodoljubov. F.no pa je gotovo in to naj si odločilni krogi v Beogradu zapomnijo: Niti v sami prestolici sc gotovi slovenski krogi ne sra« mujejo potujčevati svoj lasten rod. In pri taki bdni psihozi hočete postavljati nemške razrede v kraje, kjer obvladuje germanski duh? Ti »uspe« Hi« pač najbolje potrjujejo, da ‘bomo morali naš odpor proti vsem poskusom podvojiti.
lj Odol Kompunija v Beogradu misli, da je v Jugoslaviji ravno toliko Nemcev kakor Jugo« Slovanov, ker drugače ne hi pisala na svojih Skat« licah za zobno pasto dvojezično. Cena je pa izključno v gospodarjevem jeziku:	Carantie	fiir
Echtheit und Originalpackung Preis Dinar 8.
—lj Zlato tele v Ljubljani. Pred kratkim je imela Ljubljana čast videti in slišati v filmu ne« kega Tauberja. Da bi noben Ljubljančan ne za« mudil te važne kulturne prireditve, je dotično ki« nopodjetje dalo razobesiti pevčevo sliko_ čez pol nebotičnika. Istočasno pa samuje v Jakopičevem paviljonu narodnostna razstava s skromno vstop« nino 2 Din in še te žrtvujejo le redki meščani.
—lj Še tega nam je treba! Zadnje čase se po« javljajo v naših dnevnikih glasovi, da se bodo vzpostavili športni odnošaji med nami in Italijani. Mnenja smo, da nam ni potrebna iz Italije prav nikaka nogometna šola, kot to trde nekateri go« spodje! Če bi prišlo do športnih odnošajev bi se tekme pri nas mogoče vršile v redu, pravilno mo« goče; smelo pa lahko trdimo, da bi bili naši nogo« metaši pozdravljeni v Italiji s kamenjem. Nočemo, da bi odmeval po naših igriščih fašistični klic: Eja, eja! ki nas spominja na batine in požgane narodne domove v Primorju!
 lj člen 3 Ustave kraljevine Jugoslavije po=
roča: službeni jezik kraljevine je srbsko«hrvatski« slovenski. Ta člen Ustave spoštuje zlasti maribor« ski trgovec, ki ima v Ljubljani svojo trgovino in hoče, da celo njegovi odjemalci občujejo z njim v nemščini. Ni nam znano, kako tolmačijo tako postopanje tukajšnji gospodarski krogi, znana pa sta nam slučaja, ko je bil ta trgovec, ki ima prist« no slovensko ime, v nekem ljubljanskem mestnem uradu in tudi na neki tukajšnji šoli, brez naročila odslovljen, ker je ponujal svoje blago v nem« ščini. Preti takemu ravnanju pa je omenjeni go« spod ogorčeno ugovarjal in ponosno zatrjeval, da je vkljub temu kr. banska uprava v Ljubljani od njega nakupila največ blaga. Če bomo izvedeli, da ta trgovec še nadalje ponuja svoje blago v tujem jeziku, bomo objavili njegovo polno ime in naslov njegove trgovine. Ne bomo pa prizanašali tudi ostalini prenapetežem, ki v svoji zagrizenosti od« jedajo kruh našim sloveskim trgovcem. Vse take podjetnike bomo objavljali s polnimi imeni, da se bodo slovenski kupci vedeli ogibati njih trgovin.
—lj Slovenska knjigarna v Ljubljani, katere ustanovitelji in sedanji lastniki so narodni vzgo« jitelji naše mladine, zaposluje v svojem podjetju poslovodjo, ljubljanskega Nemca, ki ne zmore niti toliko naše govorice, da bi se človek mogel z njim sporazumeti. Mar nam tudi v knjigotržtvu pri« manjkuje slovenskih strokovnjakov? — Za sloven« sko književnost menda še ne? — !
—lj Posnemajte veletrgovca R. Stermeckega v Celju, ki ima na vratih svoje pisarne vidno na« meščen napis: »Zastopnikom in potnikom, ki ne obvladajo jugoslovanskega jezika, vstop zabra« njen!«
—lj. Čujte! Na Kongresnem trgu ima trgovina s kožuhovino Filip Bizjak v izložbenih oknih pri posameznih kožuhih, sledeče napise: Seehund, Rche Kitz, Kidklaue, Persiancr, Astrachan. Odstranite že enkrat v slovenski Ljubljani nemško reklamo!
22. IN 23. OKTOBRA BO DOKAZALA LJUBLJANA SVOJE NACIONALNO LICE
Maribor
DRŽAVNI NAMEŠČENCI IN AGRARNA BANKA.
Državnim nameščencem se je leta 1929. od strani nadrejenih oblastev — zelo priporočalo pod« pisovanje delnic (po 500 Din) na novo ustanovljene privilegovane agrarne banke, da se podpira kme« tijsko gospodarstvo. Temu pozivu so državni usluž« benci ustregli v večjem številu ter so sc jim od plače meseči'.o odtegovali dogovorjeni obroki. S I. marcem 1931. je bilo vplačevanje dovršeno.
Dočim so se pa zasebnim delničarjem žc davno uposlale kupljene delnice, — jih državni name« ščenci še sedaj ne dobe. Vslcd tega seveda tudi ne dobe dividend, ne obresti vplačane glavnice. Vrhu te«a so delnice med tem v kurzu padle od 500 Din na 224 Din tako, da je bila s tem državnim na« mcščencem tudi odvzeta možnost eventualne pro« daje delnic pred padcem tečaja.
Dasi so drž. nameščenci ponovno priganjali izrečitev kupljenih delnic, jim agrarna banka le odgovarja, da se naj obrnejo na finančno mini«
strstvo, katero potom nadrejenih oblasti obvešča prošnike, da naj potrpe dotlej, da jih dobe tudi ostali drž. nameščenci.
Krivda na tem, da se delnice ne dobe, leži na kontrahentinji , to je na privilegovani agrarni ban« ki, ki pač svoje obveznosti k izročitvi že itak v vrednosti bistveno padlih delnic, obresti oz. divi« dend ne izpolnjuje.
Sedanji časi bi morda iz človeškega stališča opravičili odlog izpolnitve. Vendar gre pa v tem primeru za upravičence, ki v sedanjih razmerah tudi nimajo razpoložljivih sredstev. Nadalje je upoštevati, da je — agrarna banka pravkar začela staviti lastno palačo v Beogradu, iz česar sledi, da nji sredstev za izpolnitev obvez ne manjka, ozi« roma bi njo že varovanje »decoruma« —• moralo dovesti do odločitve, da poprej poravna svoje ob« veznosti, preden se loti z velikimi stroški zvezanega novega podjetja.
—m Ali veste, da neka mariborska tovarna testenin še vedno dopisuje v notranjosti naše dr« žave v nemškem jeziku. Pred kratkim sem tovar« ni ponudil svoje blago v slovenščini. Odgovorili so mi v nemščini. V Mariboru imamo Trgovsko akademijo, ki vsako leto vsposobi številne dobre korespondente. Ali so tudi nemški korespondenti v tej tovarni »nenadomestljivi«?
—m Nova Jugotvornica. V Mariboru se je ustanovila nova jugoslovanska tvornica svile. Ime« nuje se Jugosvila. Poslovodji sta neka Rosner in Lobi...
Kočevje
GOSPODARSKE RAZMERE IN OBČINSKI ZASTOP.
Čuje se, da se namerava sedanji občinski od« bor mestne občine kočevske, v katerem je polovica Slovencev in polovica Nemcev ter ostali odbori občinskih gospodarskih korporacij razpustiti, pre« imenovati in izpopolniti z raznimi namišljenimi gospodarskimi faktorji in takozvanimi davkoplaee« valci, ki se preživljajo in debele na račun dveh tretjin prebivalstva jugoslovanske narodnosti. Ti gospodarski faktorji so razen par izjem vsi pristni Nemci, sinovi jugoslovanskih prednikov in tedaj ne morejo in ne smejo zastopati dvetretjinske ve« čine jugoslovanskega prebivalstva, zato prosimo vse merodajne faktorje, da takoj ukrenejo vse potrebno, da dobimo mi, Jugoslovani, absolutno dvotretjinsko večino tako v občinskem odboru, kakor v ostalih korporacijah, kajti le z našo po« močjo in z našim denarjem se vrši sanacija Mest« ne hranilnice. Nas, ki nosimo svoje težko prislu« žene novce v žepe navedenih gospodarskih faktor« jev, ne morejo in ne smejo zastopati nikjer Nem« ci, temveč someščani jugoslovanskega rodu in je« zika, ki bodo zastopali ne samo interese takozvanih davkoplačevalcev, ki se preživljajo z našimi žulji, temveč tudi nas same kot edinega gospodarskega faktorja, na katerem leži danes vsa teža gospo« darskih razmer. Upamo dalje, da sc bo pri bodočih občinskih sejah razpravljalo od strani ev. nemških zastopnikov edinole v državnem jeziku, ne pa tako kot se je vršilo dosedaj, da je neki Nemec, sin slovenske matere, stavil svoje predloge samo v nemškem jeziku in sploh pri vseh uradnih in ne« uradnih zadevah razpravljal izključno v nemščini. Ta možakar se javno šopiri, kot nekak odrešenik in pobornik za sanacijo sedanjih razmer, ne pove pa nikjer tega, da je pomagal Premoženjski upravi do njenega sedanjega mizernega stanja s tem, da ji je pri nakupu in zopetni prodaji bivše Kajfc« ževe vile pomagal do izgube 600.000 dinarjev. Tudi pri drugih gospodarskih panogah je imel ta možak zelo srečne roke, kajti po vrsti je vse pro« padlo, kjer je on prijel za krmilo. Taki ljudje sploh ne hi smeli zavzemati nobene javne funk« eije. Zato ponovno opozarjamo vse, ki jim je na srcu mirno sožitje in res naloga saniranja gospo« darskih razmer, da storijo vse, da dobimo tudi mi kot neimenovani in nepriznani davkoplačevalci na« šemu številu orgovarjajoče zastopstvo, tako v ob« činskem odboru, kot v ostalih občinskih korpo« racijah.
Nemška predrznost. Ni dolgo tega, ko je neki bivši mizar, sedaj avtoizvošček in mehanik, češki državljan, nemške narodnosti in z jugoslovanskim domovinstvom, bivajoč v Kočevju ob priliki neke avtovožnje v Kočevsko reko nahrulil tamkaj dva zakonca (žena Slovenka, mož Kočevar), ki sta se pogovarjala v slovenskem jeziku, z besedami: »Auch hier wird slowenisch gesprochen?« Komen« tarja k temu pač ni potreba.
Prlekija
Učimo se nemški!	V Prlekiji eitamo radi	ju«
goslovanske liste.	Smo	pa mnenja, da bi v takih
listih ne smeli najti oglasov, ki zahtevajo, da se ponudbe pošljejo v nemškem jeziku, celo ne tedaj, če gre za »Fabriksmiete«.
Gospodom, ki	jim	diši naš kruhek, pa bi	že«
leli	istega uživati	celo	v obmejnem Mariboru,	je
treba kategorično povedati, da so to jugoslovanska tla in so časi, ko so nas smeli po mili volji žaliti in izzivati, za nami!
Kaj neki bi rekli n. pr. v Gracu, ko bi kdo inseriral v nemškem listu z zahtevo, da se mu ponudbe stalijo »in der Sprache der Hirtc und Rauber?!«	/
Učimo se nemški, sicer ne bomo mogli odgo« varjati na oglase v jugoslovanskih listih!
Mursko polje
Nacionalno delo na Murskem polju. Križevci so prav čedna vas na Murskem polju. Delo na nacionalnem polju se je pričelo tu krepko razvi« jati. Čujemo, da se ustanavlja tudi strelska dru« žina. Tako je prav in mi Križevčanom čestitamo! Prav pa n;. da nas žali napis ob vznožju tamoš« njega spomenika. Smatramo, da bi spomenik kot tak nič nc izgubil na svoji vrednosti, ako bi izgi« nil z njega napis, ki tako kričeče spomnja na dni našega narodnega suženjstva!	Rr.
NA VEČER 22. OKTOBRA MORA VSA LJUBLJANA DOSTOJNO ODGOVORITI VSEM NOTRANJIM IN ZUNANJIM SOVRAŽNIKOM JUGOSLAVIJE!
Vrhnika
Več samozavesti in narodnega čuta nam je treba, sem si mislil, ko sem vzel v roke ponedelj« kovo izdajo ljubljanskega dnevnika. Ko sem preči« tal že vse in sem hotel list odložiti, mi pade pogled tudi na zadnjo stran, kjer so navadno inserati, a je bilo tokrat tam govora o higieni. To pa je poglavje, ki me je od nekdaj zanimalo, in sem si mislil, da bom spet kaj novega zvedel in pre« čital sem še ta članek, pa naletim v njem na sledeči izrek: Den Kcpf halt kalt, die Fusse \varm, das macht den besten Doktor arm. O vsebini tega izreka me je poučevala že moja stara mati, ki je bila zelo preprosta ženica in ne spominjam se, da bi mi to umetnost razlagala v nemščini, ki je sploh razumela ni, in vendar mi je stvar prav dobro raztolmačila. In ko sem čital omenjene vrste v slovenskem dnevniku, ki jih je napisa! go« tovo kak izobražen človek, sem se začudil. Ali je naš jezik ros tako reven na izrazih, da bi ne mogel v njem izraziti učeni gospod tega, kar je meni prav dobro raztolmačila že stara mati.
Ptuj
ALI SMO LJUDJE, ALI ŠALOBARDE?
Vsak narodno čuteč človek mora z iskreno« stjo in veseljem pozdraviti Vaš in naš list. Skraj« ni čas je, da se začne enkrat temeljito obračunavat: s posrednimi in neposrednimi krivci delne današ« nje miselnosti in z zapeljivci našega malega člo« veka, tudi naše tako zvane »inteligence«.
Naši vodilni listi so na eni strani trgovska podjetja, katera ne smejo niti zinit,i proti intere« som njih delničarjev, ki so istočasno delničarj ali lastniki tudi drugih podjetih, če pri tem tudi jugo« slovanstvo pogine — na drugi strani pa pred — in medvojna miselnost z znanim geslom S. 11. v.« in kar zraven spada. Pri enih in drugih pa romajo količkaj ostreje ali živo pisani članki in dopisi
-	v koš! Nešteto navdušenih nacionalistov je p d takimi razmerami postalo malodušnih in apa« tičnih, videč na eni strani golo komercialnost, na drugi pa prikrito a temeljito rovarenje proti edin« stvu — brez nekoga, ki bi se pogumno in brez« strašno temu uprl in začel temeljito in brezobzirno pometati. V tej silni in splošni gospodarski krizi ni težko rovariti! Kdor živi med ljudstvom, čujc drastične izjave in tartarske vesti, ki izhajajo od zapeljivcev nemške, italijanske, madžarske in kar je najbolj žalostno — največ od onih sl oven« s k e narodnosti.
Joj — koliko je še za čistiti tudi v drugih primerih! Pokažem Vam n. pr. načelnika nacio« nalne organizacije, v katerega družini se občuje le nemški: starosta iste organizacije, ki ima v svoji pisarni koncipijenta, bivšega slovcnožrca, tajnika Šulferajna in blagajnika Sidmarkc. Človeka, ki je obogatel pri državnih poslih, zagrizenega nemšku«
tarja, prvega raznašalca alarmantnih vesti o finanč« nem stanju države itd. Tovarne in trgovine, v katerih imajo glavno besedo tujci: Madžari in Nemci itd. — napolnil hi letnik Vašega lista in še ne bi bilo konca! Vse radi naše m!ačn:sti, neod« ločnosti, strahopetstva in pasje ponižnosti pred vsem, kar je tujega! Ali smo ljudje ali šalobarde? Tujcem v izkoriščanje in posmeh!? Ali se res ne moremo ničesar naučiti od naših sosedov? Kako postopajo oni z našimi brati? Šilo za ognjilo!
Star Sokol.
—	Škandal! Na obletnico koroškega plebisci« ta je ljubljanska radio«postaja predvajala nemške ničvredne pesmi, katerm so delale druščino itali« janske popevke. Tako se pri nas obhajajo cbletni« ce, spomini žalostnih dogodkov, tako se pri nas vrši propaganda za manjšinska vprašanja. — Svetujemo »Radio«Ljubljani«, da predvaja v pone« deljek 17. oktobra na obletnico Gortanove junaške smrti samo italijansko glasbo!
BESEDE VELIKEGA KRALJA.
V	skupščini je kralj Peter izjavil: »Gospodje narodni poslanci! Skupščina je sklicana radi tega, ker so nastale pri naših sosedih izredne razmere. Neznosni položaj naših sonarodnjakov v turški državi je bil že od, nekdaj velika skrb Srbije. Radi vedno večjega pritiska na naše zasužnjene brate, katerim preti končno iztrebljenje, sem moral upoštevati enodušne želje vsega naroda in radi tega sem odredil mobilizacijo vse srbske vojske.
Vladimir Gortan
(t 17. oktobra 1929.)
V	zarji jesenskega jutra je odjeknila pred tre« mi leti salva, ki je prinesla smrt borcu za svobodo istrskega ljudstva — Vladimirju Gortanu S svojo smrtjo pa je ta priprosti kmečki, prej nepoznani fant zaživel novo življenje in njegovo ime je s streli odjeknilo preko vsega našega planeta, za« rezalo se je globoko v srca jugoslovanskega na« roda, ki je postavil žrtev Gortanovo v svetišču naše narodne krvave zgodovine na oltar.
Fašizem je v svoji zverinski besnosti postal slep in je pozabil na zgodovinsko dejstvo, da iz prelite krvi rastejo čudežne rože svobode. Pozabil je na zgodovino lastnega naroda, osramotil je itali« jansko ljudstvo, ki je v preteklem stoletju samo vodilo borbo za svojo svobodo. V svojem velikem sovraštvu do vsega, kar je jugoslovanskega, je po« sebno sedišče videlo pred seboj pet zvezanih in do smrti mučenih fantov, ki so imeli edini greh, da jih je rodila hrvaška mati, katere niso hoteli zatajiti. Za temi fanti pa je videl fašizem še ves naš zasužnjeni narod v Primorju in videl je tudi našo Jugoslavijo.
Ko je šla srbska vojska proti Turkom, so jo žene in dekleta posipale s cvetjem. In ko so kot zadnje odkorakale inženjerske čete, so prišle k njim žene in dekleta in vzklikale: »Srečno! Pozdravite naše! Vrnejo naj se z zmago!«
Ko je general Kristini čital obsodbo Gortanu, jo je čital tudi nam. Streli, ki jih je Vladimir Gortan dobil v hrbet, so veljali našemu narodu. Saj tega fašizem tudi ni zakrival. Strupenega žolča so razlivali v velikih množinah po časopisju; v razpravni dvorani pa je bilo slišati prevečkrat naše ime. Sojeni smo bili zato, ker živimo. Kako bi mogla biti drugače obtežilna okolnost Gortanova hrvaška pesem, ki jo je prepeval od svojih mladih nog; kako bi bilo drugače mogoče, da velja za »corpus delicti« navadno sokolsko pero, ki so ga pri preiskavi našli na Gortanovem domu in je ležalo v Pulju na mizi pred sodniki. Fašizem pa je mislil, da smo narod strahopetcev, da bo naše primorsko ljudstvo klonilo. Fašizem nc pozna zgo« dovine. Kajti, če bi jo poznal, bi vedel, da narod, ki daje Matije Gubce, Gradnike, Petre Mrkonjiče,
Prinčipe in neštete slične junake, zna umirati za svoje ideale; vedel bi, da bo narod, ki je šel preko albanske Golgote, preko Suhega bajerja, Radgone, Kotora, Judenburga in drugih postaj našega kri« ževega pota, znal doprinesti še novih žrtev.
Vladimir Gortan je svojo žrtev doprinesel mo« ško in junaško, kot pravi potomec naših borcev za svobodo. Dragocena je za nas ta žrtev. Saj je Gortan s svojo smrtjo povedal nam vsem, svojim rabljem in vsemu svetu, da je naš narod v Istri popolnoma naš in v svoji veliki zavednosti zvest svojim prednikom. To je tisti preprosti in neuki kmečki nared Istre, ki je začel v zadnji dobi pred vojno z razvojem svoje prosvete. In vendar, kljub priprostosti, kljub neizobraženosti, je naš istrski seljak odločno zaveden. Tega moramo biti veseli tembolj, ko vidimo, na žalost, da ni nacionalna zavest zadeva naših širokih mas in da so celo rano« gi taki, ki se trkajo na svoje nacionalne prsi, v resnici plitki, tako plitki, da bi ne doprinesli za svoje prepričanje niti najmanjše, kaj šele Gor« tanove žrtve. Brez voditeljev in učiteljev vztraja istrski narod v težki borbi za svoj obstanek in sam obsodi tiste omahljivce, ki se prodajo zatiralcu.
Gortana bi si morali vzeti za vzgled vsi tisti, ki znajo zabavljati in zahtevajo od svoje države vse; niso pa pripravljeni dajati ničesar. Priprost kmečki fant jim pokaže, katera je prava, nesebična in požrtvovalna ljubezen do naroda in 'domovine Vladimir Gortan je bil tudi v Jugoslaviji. Iskal je dela in kruha, a kljub priporočilu Jugoslovanske Matice ga ni dobil. Vrnil se je v Istro, k svojim detnačim in s seboi nesel za spomin na svobodno domov' n o — sokolsko pero. Ni pa nergal, ni ob« sojal Jugoslavije, ki mu ni mogla dati koščka kruha. Njegova ljubezen je bila prevelika, da bi io omadeževal na tak način. Ostal je še vedno zvest borec za svobodo našega naroda, da bo nek« dai tudi preko Istre razprostrl svoja krila naš orel.
V	tem je veličina njegovega narodnega čuvstva in njegove žrtve.
Njegova žrtev pa je pripomogla tudi k temu, da se je jugoslovanski narod spet zavedel, da ima dolžnosti napram bratom onstran meja. Resnica je, da so politične razmere v predšestojanuarski Jugo« slaviji zakrivile, da smo v brezplodnih in malen« kostnih, zato pa tembolj divjih političnih bojih izrabili vse svoje energije in vse svoje zanimanje. Tako ni ostalo za pozitivno delo ne moči ne časa; nsši bratje na Koroškem in Primorskem pa so bili skoro pozabljeni. Pravega jugoslovanskega nacio« nalista, ki nesi v svojem srcu sanje o Veliki Jugo« slaviji od Črnega morja do onkraj Soče. je morala nemarnost nad našimi najbolj perečimi vprašanji obupno boleti. Medtem ko smo se prepirali za prven« stvo, nismo mislili na dve rani, ki zevata na našem narodnem telesu in ki grozita, da izkrvavi baš slovenski del našega naroda.
Gortanova žrtev je prinesla v to zablodo dokaj iztreznjenja. Velehrvat je vprašal: »Kako to, da rtre naš »veliki« Hrvat Pavelič v avdijenco k Mu« soliniju baš v tistih dneh, ko Musolinijeve črne srajce streljajo Hrvata Gortana v hrbet?!« Odrto« vor ni težak in s stokratno slepoto mora biti udarjen tisti, ki ni doumel resnice. Ob Gortanovi smrti so tisoči prej zapeljanih ljudi spoznali, da ie jurtoslovanstvo vendar le eno in isto.
Hrvat Gortan je našel pot ravno tako v slo« venska in srbska srca, kakor jo je našel v hrvaška. Vsa Jugoslavija je dokazala, da je v spoštovanju naših žrtev in v borbi proti zunanjim sovražnikom edina. Tudi v razvoju jugoslovanske miselnosti je Gortanova žrtev doprinesla svoj nemajhen delež. Tudi je Gortan pripomogel in so kasneje njegovi štirje bratje, padli na bazovski planoti, dopolnili pot k spoznanju jugoslovan naroda, da mora biti proti zapadu bolj čuječ in da mora z večjim zani« manjem in s prisrčnejšim čuvstvom spremljati Go!« goto našega ljudstva pod Italijo.
Lahko rečemo, da ni Vladimir Gortan šel na Golgoto svojega življenja brezplodno. Njegova smrt je kljub krvavi tragiki in baš zato svetilnik, ki se nam je prižgal zato, da spozna jugoslovanski narod svojo pravo pot in svoj obraz. Gortanova krvava žrtev je porok lepših, svetlejših dni, ki napočijo njegovemu tlačenemu istrskemu ljudstvu in vsej prostrani jugoslovanski domovini.
Akademiki! 17. oktobra se spomnite na muče« nika Vladimirja Gortana!
Klub jugoslovanskih primorskih akademikov
poziva članstvo, da se udeleži 17. oktobra v dru« štvenem lokalu — Gledališka ulica 8/1. — komemo« racije za Gortanom.
Kako so nas goljufali pri plebiscitu na Koroškem?
(Ob dvanajstletnici koroškega plepiscita.)
II.
Vse »lumparije«, ki so se godile pred glasova* njem in tudi po glasovanju s strani Nemcev in Italijanov na škodo koroških Slovencev itak ne bos do docela odkrite .— ker so tako Nemci kakor Italijani dosegli svoj cilj — Angleži pa so le izpoL nili obljubo, ki so jo dali svojedobno, ker so si pri barantanju za petrolejske vrelce v Iraku zasigurali Italijansko pomoč, da so na Koroškem pod= prli italijanske in nemške manipulacije. Italija pa je že na pariški mirovni konferenci podpirala gle= de Koroške popolnoma nemške interese in je ita^ lijanski delegat na mirovni konferenci zastopal ved* no zahtevo Avstrijcev, da naj vsa Koroška pripas de Avstriji, da bi se s tem Avstrijo o š k os dovalo za izgubo na Tirolskem.
Še važnejši dokument o postopanju dične meds zavezniške plebiscitne komisije pri izvedbi glasos vanja na Koroškem pa je knjiga »Abvvehrkampf und Volksabstimmung in Karnten 1918—1920 — Obrambni boji in ljudsko glasovanje leta 1918 do 1920, ki jo je izdalo vodstvo socialne demokratske stranke v Celovcu leta 1930. po Hans Laggerju. V tej knjigi poroča inž. Pichler Franc, da je Heimatss dinst dobil od medzavezniške plebiscitne komisije poročilo o razpoloženju ljudstva v coni A, katero poročilo da je bilo za Avstrijce silno skeptično in da je medzavezniška plebiscitna komisija računala z zmago Jugoslavije pri plebiscitu. Zato je preds sednik medzavezniške komisije one države, ki je bila tedaj Avstrijcem naklonjena (Italija!), odboru Heimatsdiensta dla dne 9. oktobra — na predvečer plebiscita zaupen nasvet, naj Avstrijci s terorističs nimi dejanji in z nasiljem glasovanja, onemogočijo jugoslovansko zmago. To bo delegaciji dotične Avstrijcem naklonjene države — (Italjanom!) slu* žilo za povod, da bodo iz Celovca odpotovali in s tem onemogočili plebiscit. »Ta dični delegat je ?e pristavil »da je bolje brez plebiscita ko pa Izs gubljeni plebiscit«. Inž. Pichler dalje poroča, da se je Heimatsdienst v noči od 9. do 10. oktobra do 2 ponoči dne 10. oktobra s tem vrlim delegas | tom medzavezniške plebiscitne komisije posvetos val, kaj naj se ukrene in ali naj se plebiscit razbij ■e. Dne 10. oktobra ob 2 uri zjutraj je Heimatss dienst sklenil, da ne bo plebiscita z nasiljem pres prečil, ampak, da naj se glasovanje izvede. Gotovo je v sporazumu z dotičnim delegatom našel drugi lek, kako se bo izid plebiscita falsificiral v korist Avstrije. Ali ni v nebo vpijoče, da so člani medzavezniške komisije nava= jali Nemce k nasilju in jih spodbus j a I i, da naj s terorističnimi akti ples biscit onemogočijo.
Razumemo sedaj še bolj, zakaj je deželna vla= da v Celovcu p0 plebiscitu podarila italijanskemu Članu komisije princu Liviju Borghese krasno vilo z lepim vrtom na Vrbi ob celovškem jezeru. Sedaj je tudi še bolj podprto poročilo župnika Trunka, da so se še po glasovanju izvršile manipulacije — namreč s podtaknitvijo v Celovcu pripravljenih Plasovalcev in glasovalnih žar — katero so skozi tri dni stražili vojaki dotične države, katere deles gat je nasvetoval Avstrijcem razbiti z nasiljem ples biscit. Manipulacija z glasovnicami in žarami je bila bolj sigurna in manj nevarna! Saj spada sem= kaj tudi dokument, ki dokazuje, da je italijanski Častnik Parenti špioniral v prid Nemcem med našis tli četami na Koroškem! Na tem mestu je omeniti •udi, da so Italijani, ko so zasedli črto Beljak — St. Vid, da preprečijo v juniju 1919, prodiranje Jugoslovanskih čet, obveščali Nemce o stanju naše armade in vršili v našem ozemlju špionažo v korist Nemcev. Jugoslovanska vojaška oblast je Najela tozadevno poročilo 7. junija v Celovcu. Ko s<> sc od 4 do 7. junija 1919. vršila na prošnjo Nemcev pogajanja za premirje na Koroškem, se je junija nalašč pripeljal italijanski stotnik Henscl
z Dunaja v Kranj, da bi Nemce svaril pred podpis som premirja, češ vrhovni svet v Parizu je itak zapovedal, da se morajo jugoslovanske čete umaks niti na Karavanke — in Nemci so na pobudo Itas lijanov preklicali svoj že dani podpis.
Bilo bi še mnogo koristnega materiala, kako so dični italijanski člani medzavezniške plebiscitne komisije, ki so bili predsedniki okrajnih svetov (District Councils), po kateri se je glasovanje vrs šilo, vpisovali kar na veliko in na svojo pest ljudi v glasovalne imenike, ki niso imeli glasovalne pra* vice in za katere so drugi glasovali. V tem se je posebno odlikoval predsednik okrajnega sveta v Pliberku italijanski major Carara. Slednji se je na poslovilnem banketu, ki so mu ga priredili po ples biscitu Avstrijci, celo bahal, da bo Italija tudi Mas ribor priborila Avstrijcem zopet nazaj, kakor jim je Koroško »priborila«.
Na tako prigoljufano plebiscitno zmago se tos rej Avstrijci sklicujejo.
Mi pa nikoli ne bomo pozabili naših koroških Slovencev, dokier ne zasije tudi njim sonce svo= bode in odrešenja izpod nemškega jarma.
(Konec.) —
Strelske
družine
Novo mesto. Dne 23. oktobra t. 1. priredi Sa» vezna strelska družina v Novem mestu nagradno streljanje, na kar opozarjamo vse člane. Natančs nejši program tega nagradnega streljanja je razvis den na oglasni deski Strelske družine v Ncvem mestu. Upamo, da bo nagradno streljanje pokazalo odličen uspeh, ker so se naši strelci tudi na nagrad; nem streljanju v Ljubljani, ki se je vršilo od 5. do 9. septembra 1932 prav dobro i/kazali. Ncvos meško strelsko družino, ki je tudi na družinski tarči v Ljubljani dosegla osmo mesto, je vodil agilni član novomeške strelske družine podžupan brat Hlip Ogrič. Tudi novomeška oinladina se je odlično izkazala in je bil njih uspeh za kratko dobo našega delovanja odličen. Tako so dobili Mirko Saje 87 točk (drugo mesto), Zorko 78 (tre* tie mesto), Leo Ogrič 76 točk (četrto mesto). Ti trije so tudi dobili nagrade od Okrožne strelske družine v Ljubljani.
—st Trbovlje. Naša strelska družina se je kljub svoji mladosti že lepo razvila in šteje sedaj že okrog 80 članov, med katerimi je nad polovico strelcev. Upamo, da se bo odboru, kateremu nas čeluje g. inž. Cotič posrečilo, da bo število članstva še naraslo. Tudi med delavstvom je zanimanje za strelski pokret precejšnje in otvoritev novega stre; iišea, ki se bo vršila v nedeljo 23. t. m. bo mnogo pripomogla k populariziranju strelske družine. Saj je odhor tudi poskrbel za tak program, ki bo g ;» tovo privabil k otvoritvi številno občinstvo.
Zjutraj ob 9. uri in popoldne ob 13. uri bo v rudniški restavraciji sprejem gostov, ki b, do došli / vlaki. Od 13. do 14. ure bo na trgu pred restavs racijo koncert domače rudarske godbe, ki bo tudi nato stopala na čelu sprevoda, ki se bo ob 14. uri razvil izpred rudniške restavracije na novo stre;
Iišče. k. sodelovanju so povabljena tudi razna na; rodna društva in zastopniki oblasti. Ob 14.30 sled! otvoritev strelišča in pozdravni govori, nakar bo streljanje. Po otvoritvi pa se takoj razvije tudi prosta narodna zabava.
Strelski družini v Trbovljah želimo krepkega
razvoja
—st Gorenja vas. Na pobudo g. Milenka Jo» vanoviča, kapetana granične trupe se je ustanos vila prošlo nedeljo v Gorenji vasi »Strelska dru* žina«. Na ustanovnem občnem zboru je g. Jelov« čan Franc, župan občine Trata izčrpno pojasnjeval zbrani množici pomen in cilje strelskih družin, njih izvor in zgodovino. Svoj dobro naštudirani govor je zaključil s klici: »Živel naš kralj Ales ksander«, »Živela Jugoslavija«. Tudi bodrilne bes sede izrečene od g. Jovanoviča so izzvale veliko navdušenja, posebno med mladino, ki je pozorno sledila vsem izvajanjem. Izvoljena je bila nasleds nja uprava: Kapetan Jovanovič Milenko, predsed; nik: Fran Jelovčan, župan, podpredsednik; Ahačič Ludvik, učitelj, tajnik; Šorli Ivo, gostilničar, bla« gajnik: odborniki: Jercog Ludvik, obč. tajnik; Bos i>ataj Josip, posestnik; Volarič Ivan, narednik; Mis klavčič Matej, kleparski mojster.
Da je viteški šport zelo priljubljen in privlačen le razvidno iz tega, da se je na dan ustanovnega občnega zbora vpisalo nad 30 članov.
Poleg ustanovljene strelske družine se priprav* lia v Gorenji vasi še ustanovitev šahovskega in smučarskega kluba.
—st Št. Vid nad Ljubljano. Ob lepi udeležbi narodne mladine se je vršil dne 8. t. m. ustanovni občni zbor strelske družine. Za predsednika je bil izvoljen br. dr. Janez Kavec, za podpredsednika br. Stepanč'č Ivan, za tajnika br. Maks Istinič, za blagajnika br. Stane Jelenc. Nadalje so bili izvoljes ni v odbor še br. Kavec Tone, Kunčič Jože, Zalokar Vinko, Sadjak Josip, Debevc Hinko, Komac Ans ton, Merčon in Rehberger. Po končanih volitvah ie mlada družina z velikim navdušenjem odposlala vdanostno brzojavko Nj. Vel. Kralju Aleksandru I.
—st Celje. Prvo nagradno streljanje celjskega strelskega okrožja bo v nedeljo dne 16. t. m. na strelišču v Pečovniku pri Celju. Streljanje se bo vršilo na štiri tarče: od 8.—10. na tarčo »Celje«
—	od 10. do 13. na tarčo »Pohorje« -1— od 14. do 16 na tarčo »Triglav« in od 14. do 17. na tarčo »Zlatorog« in sicer na prve tri tarče z vojaškimi puškami na razdaljo 200 metrov, na tarčo »Zlas torog« pa z lovskimi puškami s kroglo na razdaljo 100 metrov. Za prvo tarčo je predvidenih 6, za drugo 10, za tretje in četrto pa po troje daril
—st Jesenice. V soboto dne 15. t. m. se vrši v Sokolskem domu izredni občni zbor strelske družine. Prosi se za polnoštevilno udeležbe.
—st Stari trg pri Rakeku. V nedeljo dne 16. t. m. otvori redno streljanje strelska družina — Loška dolina. Ker je bil sedanji predsednik služs beno premeščen, je prevzel mesto predsednika br. Zdravko Vilar, trgcvec iz Pudoba pri Starem trgu.
—st Rakek. Redni občni zbor strelske družine Rakek se vrši v nedeljo dne 16. t. m. ob 10. uri dopoldne v društvenem prostoru.
LISTNICA UPRAVE.
Vse one naročnike »Pohoda<, ki še niso nakazali naročnine, vljudno prosimo, da nam jo nemudoma nakažejo. Kdor ne more plačati celoletne naročnine Din 40’—, naj nakaže Din 20’— za pol leta, ali pa Din 10'— za četrt leta. Uprava.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Dr. St. V. — Načeloma ne odgovarjamo na najraznovrstnejše pripombe časopisja. Vsekakor pa smo z Vami istih misli, da dopis v tukajšnjem dnevniku samo' potrjuje globoko prepričanje, da •sc bo gotovo povrnil na svoja mladostna pota. S pomlajevalnimi injekcijami pa bomo nadaljevali posebno tam, kjer se kažejo starostni simps tomi.
Hrastnik. Glede članka »Kdo vodi našo mla* dino?« izjavljamo, da članek ne misli našega nacis onalnega učiteljstva, ki je bilo vedno glavni steber vsakega nacionalnega pokreta. Besede našega hrastniškega dopisnika so bile namerjene v prv: vrsti na ene, ki lovijo našo mladino med počitnicam mi v svoje strankarske mreže.
Da vrši učiteljstvo med letom svoje dolžnosti je dokazal baš ta članek. Kajti če bi bila vzgoja otrok drugačna, se ne bi kazale tiste očitne razlike med medšolsko in počitniško dobo, katero omenja prav ta članek.
Uredništvo prosi vse nacionalne delavce, da nam brez obotavljanja javijo vse napake, ker le ta-, ko bo imela naša akcija tak uspeh, kot si ga vsi želimo.
Proglas
akcije »Narodne odbrane« za gospodarski napredek in neodvisnost.
Jugoslovani!
Gospodarska kriza, ki je uklenila ves svet se ni izognila naše domovine. Nastopili so težki časi za naše državno gospodarstvo — za našega kmeta delavca, obrtnika, trgovca in industrijalca Kriza se še bolj poostruje ker v teh težkih dnevih vsi nas rodi pa tudi oni najbogatejši ščitijo predvsem svos je lastne interese. Zato je izvoz glavnih naših pris delkov: žita, živine, lesa in ostalih sirovin popolno onemogočen. Med tem uvoz tujih proizvodov, čes sto tudi nepotrebnih, preti uničiti naše narodno gospodarstvo. Ali smemo to dovoliti?
Državljani!
Trdno smo prepričani, da se more najti pravo zdravilo za današnjo gospodarsko krizo edino v solidarnem delu vseh narodov. Če pa nam boga* tejši narodi zapirajo svoje meje za naše domače proizvode, kaj naj storimo? V skrajni sili se mos ramo braniti, ker ne moremo dovoliti, da postane! mo plen drugih.
V	mednarodnih odnosih ni sentimentalnosti. Narodi, katerih nacionalno bogastvo je večje od našega, imajo tudi več besede. Zato se vsi narodi trudijo, da svoje gospodarstvo okrepijo in svoje nacionalno bogastvo povečajo.
Iz tega razloga moramo vsi rodoljubi stremeti za tem, da se ojači naše mlado gospodarstvo in da se poveča narodno bogastvo. Ravno tako kakor smo nekdaj prostovoljno doprinašali vse žrtve za osvobojenje in ujedinjenje našega naroda, moraš mo delati tudi sedaj, da se naš narod gospodarsko dvigne ter živi v sreči in zadovoljstvu. V vprašaš nju obstoja domačega gospodarstva mora tudi se: daj zmagati samozavest našega naroda.
Rodoljubi!
Narodna odbrana je v cilju svojih visokih na= log in s sodelovanjem gospodarskih ustanov osnos vala akcijo za gospodarski napredek in neodviss nost z nalogo:
Da z organiziranimi silami jugoslovanskega gos spodarstva in vseh slojev našega naroda zaščiti nas cionalno delavnost, ustvari pogoje za čim večjo uporabo domačih proizvodov in očuva odtok nas cionalnega bogastva v tujino.
Da bi se uresničil uspeh akcije bo potrebna najstrožja pažnja, da se interes uporabnika in pros izvodnika dovede v sklad z interesi domovine in naroda. Naše gospodarstvo mora u ž is vati podporo vsega jugoslovanskega naroda, gospodarstvo pa mora istos časno služiti samo svojemu narodu.
Da doseže svoj cilj si stavlja »N a r o d n a odbrana« s pomočjo akcije »svoji k svo: jim« tesle naloge:
1.	da z živo in pisano besedo, ter najširšo aks cijo v narodu poveča porabo domačih proizvodov,
braneč pri tem interese uporabnika, s pomočjo strogega nadzorstva o kakovosti in ceni prolzvos dov.
2. da zbere okrog sebe in te svoje akcije vse jugoslovanske gospodarstvenike, ki bi s pristopom k akciji bili deležni njene polne zaščite, prevzeli pa tudi vse dolžnosti napram domačim uporabni* kom v pogledu kakovosti domačih proizvodov.
3. Da osnuje jugoslovanske uporabne legije »svoji k svojim«, katere bi s kupovanjem izključno domačih izdelkov pomagale razvoju domačega gos spodarstva, jamčile za obstoj domačega delavstva in odjem proizvodov jugoslovanskega kmeta. —
Bratje in sestre!
Potrebno je, da vsi, ki se zavedate važnosti te akcije, takoj prijavite svoj pristop: Narodni odbrani. Naš list »Narodna odbrana« je posvečen tej akciji ter boste našli v njem vsa obvestila in navodila.
Zberimo se vsi in oprimimo se tega koristnega dela v dobrobit našega naroda in domovine — za procvit našega narodnega gospodarstva!
Vsak pravi rodoljub naj se zaveda, da je gos spodarska odvisnost težja od politične, da je gos spodarsko suženjstvo hujše od političnega suženjs stva.
Mislimo na bodočnost naše dece in naše domovine ter kupujmo samo blago domačega izdelka!
NARODNA ODBRANA Akcija za gospodarski napredek in neodvisnost.
Film naše zemlje
IZ ŽIVLJENJA SLOVENCEV OB VARDARJU.
»Slovenec« z dne 7. t. m. prinaša pod tem naslovom iz »Glasnika srpske pravoslavne patriarhije« sledeče debelo tiskano poročilo:
»Begunci iz naše Istre, naseljeni v vasi Bistrenici ob Vardarju v negotinskem okraju, so izrazili takoj po prihodu v te kraje okrožnemu pravoslavnemu duhovniku g. Velimiru Paunoviču željo, da bi radi pristopili s svojimi družinami v pravoslavje. Samo po-preje je treba zgraditi cerkev, kjer bi molili Boga in pri njem iskali Utehe svojim izmučenim dušam. G. Paunovič se je z vso vnemo lotil dela, zbiral prispevke po Bistrenici in okoliških vaseh ter izvršil vse priprave za zidanje cerkve. Ko je bilo svetišče dograjeno, so naprosili kolonisti iz Bistrenice letov-sko-strumiškega pravoslavnega škofa g. dr. Benjamina, da pride v njihovo naselbino ter da posveti cerkev, koloniste same pa da prevede iz. rimsko-ka-toliške cerkve v pravoslavno. Škof g. dr. Benjamin se je radevolje odzval povabilu ter je na dan Marijinega vnebovzetja posvetil novo pravoslavno cerkev. Na to cerkveno slovesnost so Bistrečani povabili mnogo gostov iz Beograda, Skoplja in drugih krajev naše domovine. Škof dr. Benjamin je dospel v Bistre-naco že 14. avgusta ob 5. popoldne. Pred vasjo ga je pričakovala velika množica ljudi in duhovščine. Predsednik bistreniške občine g. dr. Vilko Baltič, državni svetnik v pokoju, ga je pozdravil z zbranimi besedami ter izrazil svojo radost, da je v svojem življenju doživel še to, da je mogel pozdraviti škofa od razpada srbskega carstva na Kosovem polju, ker je bila tudi Bistrenica prav do zadnjega časa čisto turška vas. Nato se je napotila zbrana množica s škofom na čelu v novozgrajeno cerkev, kjer so bile večernice. Po končanem cerkvenem opravilu je povabil g. dr. Baltič škofa in njegovo spremstvo ter vse uglednejše goste na večerjo v svoj dom. V gostoljubni Baltičevi hiši je škof tudi prenočil. Naslednjega dne je bila izvršena posvetitev cerkve. Ob tej priliki je imel škof dr. Benjamin daljši nagovor na vernike, v katerem ie priporočal, naj često zahajajo na to sveto mesto, kjer bodo vedno našli dovolj utehe in miru. Ob koncu svojega govora je pozval vse vernike, naj želijo dolgo in srečno življenje Nj. Vel kralju Aleksandru I. Po končani liturgiji je bil izvršen prestop rimsko - katoliških vernikov v pravoslavno cerkev. Sam obred je bil izvršen na sledeči način:	Kolonisti iz Bistrenice so se razvrstili
pred ikonostasom novo posvečene cerkve, nakar jih je škof dr. Benjamin vprašal, če prestopajo v resnici nrostovoljno in z ljubeznijo v sveto pravoslavno cerkev, kar so vsi potrdili. Nato so spreieli drug za drugim pravoslavno vero. Po končanem cerkvenem opravilu je bilo skupno kosilo na prostem s pravim narodnim veseljem. Med ostalimi odličnimi gosti je prisostvoval tem svečanostim tudi beograjski odvetnik g. dr. Ivan Marija Čok.«
Slovenec« je priobčil poročilo brez pripombe. Mi razumemo ta debeli tisk in ta molk. »Slovenec« je hotel, da bi to poročilo čitali v Rimu — saj tam ta list gotovo čitajo — in je vse tako podčrtal, da bi
v Vatikanu česa ne prezrli, in ni dodal nikake opazke, ker si je mislil, da bodo v Rimu itak dobro razumeli, kaj je hotel s tem povedati, namreč: kako se mora naš narod izseljevati iz Istre in Primorja, ker nima na svoji zemlji pravice mirno živeti, kako si je moral poiskati nov dom ob Vardarju, in ker je izkusil, da niti v svoji cerkvi v Istri in Primorju ni smel več Boga moliti v svojem jeziku in katoliška cerkev ni hotela — ali pa vkljub svoji vesoljnosti
—	ni mogla pomagati preganjanemu narodu — zato je prestopil v bratsko slovansko pravoslavno cerkev, kjer se časti in slavi isti Bog in ima narodni jezik vse pravice. »Slovenec« je hotel gotovo opozoriti Vatikan, kam vodi tako postopanje v našem Primorju in je gotovo hotel reči, da je nevarno, da bodo še drug sledili temu zgledu, da naj torej pazi Rim, da ne bo katoliška cerkev škode trpela...
V	isti številki čitamo, da bodo zamorčki peli slovenske pesmi. Pomislite, kakšna pridobitev! Ne po besedilu seveda, ampak samo po napevu. Misijonski brat Kolenc iz Južne Afrike namreč piše, da je tam neki nemški misijonar, ki so mu všeč naše pesmi (posebno cerkvene), zato prosi, naj mu pošljemo »Pesmarico« ali »Sv. Cecilijo«, da bo učil zamorčke po naših napevih peti. (Nekako tako, kakor je to delal Prešernov »Orgljar« s ntički!) Tako bodo torej zamorčki peli slovenske napeve in se bodo s tem vsaj malo oddolžili za ves denar, kar so ga Slovenci že zanje nabrali. (Pa bo za nas menda tudi edini uspeh našega 'misijonskega dela«.)
Pa tudi to bo zanimivo, da zdaj, ko hodi Evropa v Afriko in v druge divje kraje po razne melodije za jazz, pesem in ples, bo Afrika za revanžo sprejeta naše slovenske napeve, na kar smo res lahko i>o-nosni. Tako bo poskrbljeno, da bomo pri zamorčkih, ki so važna skrb za slovenski (narod, pridobili, kar smo izgubili z onimi ob Vardarju...
Prijatelj, ki se je vrnil iz vojaških vaj ob Vardarju, pa nam je pripovedoval še druge zanimive stvari. »Bivali smo v večjem kraju na Kosovem,« je rekel. »V mestecu ni bilo pravoslavne cerkve, pač pa katoliška, dasi je vsa okolica pravoslavna. Ljudstvo je ubožno in izčrpano od boja, zato Srbi ne zidajo cerkve, pač pa katoliki, ki imajo le nekaj vernikov med Albanci... Tudi katoliški duhovnik je Arnavt... Sploh se opaža, kako so ravno Slovenci po teh krajih glavni rimski agitatorji. Kakor da ie to naš glavni poklic v Jugoslaviji. Posebno ob bolgarski meji... MecPArnavti in Bolgari ima katoliška agitacija največ uspehov ... Človek se čudi, kao pravoslavna cerkev mirno gleda to rimsko propagando. Središče je Skoplje. Denarja mora biti precej. če se stavijo katoliške cerkve celo tam, kjer pravoslavnih ni... Tudi to je zanimivo poglavje, čudno, da ni tako debelo natisnjeno, da bi v Rimu izvedeli o zvestih rimskih hlapcih in njihovem delu. Ali pa vedo še preveč, zato tako molče ...
ZAMOTANA ZADEVA.
V	zadnjih dneh je bila naša ribarska mreža na Ljubljanici pod tromostovjem deležna izredne sreče — ali pa nesreče, kaker se pač vzame.
Vjel se je vanjo nekak gordijski: vozel. — Vesti prijavil je svoj prihod že pred nekaj meseci svetovnoznani cirkus. Seveda bi rad mimogrede pcgledal tudi kako izgleda Ljubljana.
Pa so si mislili gospodje, ki imajo take zadeve v rokah, da bi bilo prav, če se dovoli temu cir* kusu, da prinese tudi v Ljubljano nekoliko des narja in so mu dali dovoljenje, da sme gostovati tudi pri nas. Seveda takrat niso mislili na to, da eksistira v Ljubljani še neko podjetje, ki tudi pods pira in razširja 100% nemško kulturo. Temu pod^ jetju bi utegnilo škoditi, ako bi cirkus »prinesel« nekaj denarja v Ljubljan i.
In naenkrat sta si stala nasproti dva konkus renta, eno povsem nemško podjetje, drugo dos mače, ki pa razširja najčistejšo nemško kulturo.
V	sredi med njimi pa velika zadrega — saj je bilo izdano že dovoljenje enemu, drugi ima pa itak monopol.
In zapela je stara pesem — kriza — ljudje naj varčujejo — pritisk onega, ki ima monopol za razširjenje nemške kulture med Slovenci, je bil tako nibčan, da so morali gospodje, ki so izdali dovoljenje cirkusu to preklicati in ceio v čas.:» piših je bilo javljeno da je bolje, da ljudje var^ čujejo.
Pa je ie prišel cirkus v Ljubljano. Seveda je bil pritisk advokata močnejši nego oškodovani pro* pagatorji nemškega filma. Kajti je šlo sedaj zato: ali dovoljenje, ali odškodnina.
Seveda je v tem gordijskem vozlu še mnogo navlake. So v velikem sorodstvu, vodilni dnevnik v Ljubljani, reklama in kino — pa je nastala veli« kanska zmešnjava. Če se potegne za eno vrv se druga zavozla in ker ne moremo razvozljati tega vozla sami, bomo čakali, da pride ponovno na svet Aleksander Veliki, da ga preseka.
GOSPODJE ZAŠČITNIKI — MALO VEČ NACIONALNE ZAVESTI.
Nesporno je dejstvo, da povečujejo današnjo krizo tudi tuji državljani, ki sedijo na trdnih stolčs kih, kateri so poleg tega še — mastni. To je seveda krivo, da se kaj radi »preobjejo,« kar rodi ošabs nost in repenčenje... Njihove dobre strani pa bi morali iskati z lučjo... Toda oni so: »L!nent« behrlieh! Unersetzlich!« in kot taki zasedajo razne »Vertraungspostne«... Tako! Naši državljani — nacionalisti in ostali take vrste — z enako kvalis fikacijo pa se sprehajajo po Ljubljani in Zagrebu, ter v njboljšem primeru pobirajo na promenadah
—	eike . .,
Tako smo dobili v Beltince novega lekarnarja, ki pa nam s svojimi madžarskimi eksperimenti prav nič ne ugaja. Namesto, da bi šli na boljše, gremo v tem pogledu — rakovo pot1
Odgovorni urednik Miroslav Matelič. — Izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r z. i o. z„ Ciril Majcen. Tiska Učiteljska tiskarna
(predstavnik Franci Štrukelj). Vsi v Ljubljani