194 Kmetijstvo. Agrarno gibanje na Nemškem. Figamoštvo označuje dandanes na Nemškem vladajoče stanove v toliki meri, da se niti ne upajo jasno in razločno povedati, kaj prav za prav hočejo. Kadar hočejo obrenski veleindustrijalci oropati svoje delavce tiste mr-vice koalicijske svobode, katero še imajo, tedaj ne predlagajo premembe ustave, ampak si pod pretvezo, da so delavci anarhisti, naroče zakon „proti prevratu0 a kadar želi nekaj sto pruskih njunkerjev" znatno podporo iz državne blagajne, na kar so že izza pradavnih časov vajeni, tedaj vzdihujejo in vpijejo, da je prišlo kmetijstvo na kant. Ne da se tajiti, da je ne glede na Junkerje" mnogo kmetovalcev res v veliki stiski, a ko bi junkerji 195 ne vzdihovali, ne vpili in ne agitovali, bilo se ne culo dosti o agrarnem gibanji. Kmetovalec na Nemškem je prav takšen, kakor kmetovalec drugod, a naj kmetovalec še toliko trpi, naj se mu še tako slabo godi, zato vender ne vpije in ne razgraja, dokler ga ni beda pahnila v obup. Zlasti pa bi kmetovalec nikdar ne trdil, da je kmetijstvo v stiskah, kakor besedičijo zapravljivi pruski „jun-kerjiu. Kmetijstvo more biti slabo, kakor je n. pr. ponekod v Grališki, ali v stiski ne more biti, v stiski more biti samo pojedini kmetovalec. Na Nemškem je kmetijstvo na visoki stopinji razvoja, tako kakor malokje in če vpijejo „junkerji% da je v stiski, rabijo to brezmiselno frazo samo da bi mogli ves kmetski stan vjeti v svoje zanjke in ga izkoristiti v dosego svojih osebnih smotrov. Zadovoljni niso kmetovalci nikjer. Ne na Francoskem, kjer imajo visoke carine na uvoz inozemskih pridelkov m ne na angleškem, kjer je uvoz kmetijskih pridelkov vseh carin prost, ne v zaostali Rusiji, ni v napredni Ameriki. Iz tega se razvidi, da nezadovoljnost kmetskega stanu ni prouzročil gotov vladni sistem in da je ni kriva trgovinska politika, a posledica tega je, da se kmetskemu stanu tudi z vladnimi sistemi in trgovinsko politiko ne da pomagati. V koliko so tožbe kmetovalcev na Nemškem opravičene tega doslej še noben nacijonalni ekonom ni mogel določno povedati, ker nedostaje podlage za tak odgovor, ker ni zanesljivih in verodostojnih podatkov o tem, na koliko različnih skupin se razdele kmetovalci na Nemškem, koliko kmetovalcev vsake teh skupin je v stiski in iz katerih vzrokov je nastala stiska vsake teh skupin. To je vender jasno, da se kak tkalec na Saškem, ki imajo pri hiši njivico, in se torej tudi kmetovalec iz diuzih vzrokov v stiski nahaja, kakor princ Pless, največji pruski veleposestnik. Nemški agraici pravijo, da je nizka cena žita glavni vzrok njihovim tožbam. A kaj nam kaže le po-vifcen pregled položaja nemških kmetovalcev? Da je veliki večini kmttskega prebivalstva na Nemškem ali popolnoma vse jedno, so n cene žita visoke ali nizke, ali pa da so jim nizke cene na korist, visoke pa na škodo To velja za kmetovalce v Holsteinu, Oldenburgu in v Hanoveru, in za kmete v goratih krajih Bavarske. Ti pridelujejo žita le kolikor ga za dom rabijo, nič več, ker se bavijo v prvi vrsti z živinorejo, največkrat pa so celo prisiljeni žito kupovati. Takisto nimajo nikakega interesa na visokih cenah žita kmetje, ki se bavijo z gozdarstvom teh je na Bavarskem največ, pa tudi ne kmetje, ki se bavijo z vrtnarstvom, s hmeljarstvom in s pridelovanjem prosa ali tobaka, ter končno mali posestniki — teh je največ — ki na svojem svetu k večjemu toliko pridelajo, da se prežive, navadno pa si morajo še z drugim delom kaj prislužiti, da morejo izhajati. Visoke cene žita tudi niso na korist kmetskim poslom in kmetskim dninarjem. Coniad izkazuje v svojem »Handvvorteibuch der Staats-vvissenjbchaft", aa je na Pruskem 32480 veleposestev, 182.410 srednjih posestev, 26b.lb7 aahh posestev in 1,078.627 le posamične parcele obsezajočih posestev. Ne vštevši poslov in kmetskih dninarjev je torej na Pruskem 1.344.814 kmetskih rodbin, katerim je ali vse jedno ali so cene žitu visoke ali nizke in samo 214.898 rodbin, katere žele, da bi bile cene visoke. Ker je v srednji in v zapadni Nemčiji dosti manj večjih posestev, kakor v vzhodni Pruski, se izkazuje, da je razmerje za vso Nemčijo še dokaz različnejše v prid onim, kateri pri visokih cenah žita niso interesovani. Seveda imajo tudi tisti kmetovalci, kateri so glede cene žita indiferentni, svoje bolečine, tudi nje tisi čevelj, toda ne tam, kjer prave agrarce. Pridelovalci tabaka tožijo, da jih more način obdavčenja, vinščakom je carina na uvoz inozemskega vina prenizka, živinorejci tožijo, da se jim jemljejo planinski pašniki, drugi kmetje, da se jim nasilno in pod ceno odkupujejo gozdi, ali agrarci se za to niti ne menijo, ter le v jednomer trobijo, da je kmetijsko v stiski ker cena žitu ni višja. 204 Kmetijstijstvo Agrarno gibanje na Nemškem. (Konec.) Visoke cene žita žele torej le veliki kmetovalci in pa veleposestniki, kateri so vsled svojega zapravljivega življenja zašli v znatne dolgove in kateri so prouzročili agrarno gibanje in je zanesli mej kmetovalce. Kmetovalec na Nemškem je po mišljenji in ravnanju jako dostojen in zato vreden vsega spoštovanja. Visoke cene njegovih pridelkov so mu seveda ljubše kakor nizke in zato se je po dolgoletni agitaciji dal ujeti v zanjke veleposestnikov. Ti so kmetom obljubovali, da pomnože njihove dohodke, ako se njim pridružijo. Kmetovalec si je rekel: Zakaj bi pa ne? Če mi nič ne koristi, škodovalo mi ne bo. — In šel je, ter volil v zastope konservativne junkerje. Nositelje agrarnega gibanja na Nemškem je torej mej žito pridelujočimi veleposestniki in velikimi kmetovalci iskati, a uzrok, da so to gibanje začeli, so njihovi dolgovi. Kmetijstvo ni v stiski, pač pa so v stiski zadolženi večji posestniki. Uzrok velikemu zadolženju je deloma individualen, deloma splošen. Mej individuvelnimi vzroki so slučajne nesreče, slabo gospodarjenje, zapravljivosti in neprimerna potratnost. Proti takim vzrokom zadolženje ne more vlada ničesar storiti in tudi ni dolžna, da bi kaj storila. Potratnost spada deloma tudi mej splošne vzroke zadolženju, v kolikor se more v tem oziru tako imenovati, kajti vsak človek živi dandanes znatno bolje, kakor nekdaj. O nemškem kmetu se mora reči, da živi tako dobro in udobno, kakor razmeroma vsak drugi sloj, ki spada k srednjemu stanu. Kmet v Šleziji in na Hol-steinskem se ne vozi s preprostim koleslom, ampak ima pravo kočijo, v njegovi hiši ima vse prijetno pripravljeno in v takoimenovani najboljši sobi vidiš čedno garnituro in klavir, na katerem zna hči svirati. To niso morda veliki kmetje, tako je sploh pri vseh trdnejših kmetih. Be-raški kajžar se mora seveia zadovoljiti z manjšimi udob-nostimi. Srednjega kmeta žena in hčere nosijo klobuke s strusovimi peresi, in se oblačijo prav tako, kakor me- 205 ščansko ženstvo. Hlapec pride v nedeljo v lepi sukneni obleki v cerkev in pušeč dobro smodko, deli mej znance svoje fotografije. Pa tudi prav mali kmetski posestniki so že vajeni raznih udobnostij in lahko se reče : kmet živi prav tako udobno in potratno, kakor boljši meščan. Ta potratnost je v nekem oziru jako dobra, kajti če bi je ne bilo, bi bilo veliko obrtnikov brez zaslužka, a da je ta potratnost velikega upliva na gospodarski položaj kmetskega prebivalstva, tega ne more nihče tajiti. Neki nemški kmetovalec je nedavno tega na nekem shodu prav dobro označil položaj nemškega kmete, rekši: Dokler ne slečemo glace rokovic se nam ne bo bolje godilo. Dva poglavitna splošna vzroka sta prouzročila za-dolženje posestev. Jeden se nanaša na vse posestnike brez izjeme, drugi samo na večje. Pomnoževanje prebivalstva je jeden teh vzrokov. Množenje je posestnikom toliko časa v prid, dokler so mogli vse svoje sinove preskrbeti bodisi v obrtnem, v uradniškem, v duhovniškem ali v vojaškem stanu, ne da bi jim bilo to prouzročili toliko troškov, da bi bili morali svoja posestva obremeniti. Množenje mestnega prebivalstva je podražilo ceno kmetijskih pridelkov in olajševalo pridobitev potrebnega orodja itd., ki je vsled množenja ljudij in poostrevanja konkurence postajalo čedalje cenejše, čim pa prideta obrtni stan in uradniški stan v položaj, da se sama iz svojih vrst rekrutujeta, postane množenje prebivalstva škodljivo, kajti zdaj mora posestvo preskrbeti vse ali vsaj večino vseh otrok. To se zgodi ali na ta način, da se posestvo razdeli na več manjših posestev, katera pa navadno ne zadostu ejo, da bi mogla preživeti rodbino, ali pa na ta način, da se vsakemu otroku izplača dota, vsled česar je treba posestvo zadolžiti. To uničuje nemškega posestnika prav tako, kakor češkega, poljskega in slovenskega, to je tisto zlo, ki kakor strup razjeda kmetski stan. (Konec sledi.) 214 Kmetijstvo. Agrarno gibanje na Nemškem. (Dalje.) Drugi splošni uzrok stiski pa zadeva samo večje posestnike, kateri ne prideljujejo samo toliko, kolikor treba za domačo rabo, ampak ki svoje pridelke spravljajo v kupčijo. Ta uzrok je konjunktura. Prememba konjunkture je toliko nevarnejša za posestnike, kolikor bolj ka-pitalislično ti gospodarijo. Nezadolženega manjšega posestnika, kateri doma vse porabi, kar pridela, ia kateri ima samo skrb, kje dobiti tiste goldinarje, kar jih mora imeti, da plača davke, kupi obleko itd., tega se konjunktura prav nič ne tiče. Cena žita mu ne kvari spanja, ker ne upliva na njegove produkcijske troške, in ker ne upliva na ceno živine, ki mu daje kar potrebuje denarja. Veleposestnik, ki porabi sam le jako neznatnn del svojih pridelkov, ki sam nič ne dela, ampak prepušča svojim uradnikom, da vodijo kmetijo in razprodajo pridelke, pa je od konjunkture tako popolnoma odvisen, kakor vsak trgovec ali tovarnar. Njegovo gospodarstvo nima druzega namena, kakor doseči kolikor mogoče visok dobiček, kar je samo mogoče, ako so produkcijski troški dosti manjši kakor skupilo za pridelke. To skupilo pa je odvisno od konjunkture. Od 1. 1840. do 1. 1873. je konjunktura imela vedno rastoč značaj, to pa vsled tega, ker se je prebivalstvo množilo, ker se je industrija razvijala, ker se produkcijski troški niso dosti pomnožili, dočim je stalno 215 rasla potreba po kmetijskih produktih in so se torej dohodki posestev vedno množili. Mnogi veleposestniki in zakupniki veleposestev so silno obogateli. „Kraha 1. 1873. je vse to predrugačil. Tovarniški delavci niso več zmagovali visokih cen živil, ker so prišli v znatno slabše razmere, vse je hiralo in mej ljudstvom bi bila zavladala strahovita beda, da se ni produkcija žita sosebno v severni Ameriki neizmerno pomnožila in da ni Amerika s svojo konkurenco prisilila nemških producentov, da so znižali ceno žita. V dobrih letih, ko je bila zemljiška renta postala velika, se je tudi cena zemljišč znatno povečala, saj ni cena zemljišč nič druzega, kakor kapitalizovana renta. Kdor je svoje posestvo drago kupil in si dvetretjini kupščine izposodil — in tacih kupčij je bilo največ — tisti aiti obresti od hipotečnih dolgov ni mogel več plačevati, ko je bila padla cena pridelkov. Le mimogrede bodi omenjeno, da so prav pogostoma kupovali veleposestva taki ljudje, ki niso imeli denarja niti za nakup kmetskega posestva, ki sami niso znali in niso hoteli delati, ker so hoteli gospodsko živeti, kakor so vajeni aristokratje. Ti ljudje so se obremenili s takimi dolgovi, da jih ne bi mogli zmagati, tudi to bi bila ostala konjunktura vedno ugodna. V še večjo stisko so jih spravili produkcijski troški. Mezde se niso zvišale. Omenjeno bodi ali vsi trezni nacijonalni ekonomi sodijo, da bi dohodki ne bili tako silno narasli, da so posestniki mezde v dobrih časih zvišali, vsled česar bi ne bila cena po-sestov postala nenaravne velika. Toda državni in občinski davki, katere je tudi šteti mej produkcijske troške, so mogočno narasli, umetna gnojila pa stanejo tudi ogromno mnogo čim bolj pada cena pridelkov, toliko bolj skuša posestnik pomnožiti množino pridelkov. S tem pa se zopet le znižuje cena, ker se več producira, množe se pa produkcijski troški. To je jako zanimiva točka, katera je nacijonalnim ekonom prouzročila že mnogo preglavice. Agrarci pravijo, da je krivično, zahtevati, naj dajejo kmetijske pridelke po tisti ceni, kakor se dobivajo v deželah, kjer so produkcijski troški nizki Produkcijske troške zvišuje umetno gnojenje na pr. s čilskim salpetrom. Pruski posestnik pošilja svoje pridelke in kar je ž njimi vzel iz zemlje redilnih snovij v Berolin, snovi pa nadomešča s stvarmi, katere je dobil iz južne Amerike, to pa naj mu plača ti&ti, ki je njegov kruh, in ta posestnik zahteva celo, naj bo vsak primoran, jesti njegov kruh, in ne kupovati pridelkov pripeljanih od drugod, iz krajev, kjer še ni treba rabiti umetnih gnojil. Ali tak egoizem ni že podoben blaznosti? Če pa državni in občinski davki posestnike hudo tišče, zato ti posestniki še vedno niso opravičeni, odvaliti ta bremena na konsumente, kateri imajo že itak prav take davke plačevati, kakor posestniki. Konjunktura je torej kriva, da veleposestniki, ki so kupili svoja posestva v času, ko je bila konjunktura ugodna, le težko izhajajo sedaj, ko je konjunktura neugodna, in da so nekateri izmej njih že morali napovedati bankerot. To je nesreča, a veleposestnik mora biti nanjo tako pripravljen, kakor trgovec ali fabrikant, ako hoče obdelovati posestvo kapitalistično kot privatni lastnik. Tako pa delajo vsi veleposestniki na Nemškem, a čim večje je posestvo, toliko bolj kapitalistično se obdeluje. (Konec sledi.) 224 Kmetijstvo. Agrarno gibanje na Nemškem. (Konec.) V predidočih člankih smo podali dijagnozo tiste bolezni, katera je prouzf očila dandanašnje agrarno gibanje. Iz dijagnoze ni težko spoznati, s katerimi zdravili se da ozdraviti v kmetijstvu nastala bolezen. Kmetovalcem, kateri se bavijo z gospodarstvom ali kateri stanujejo v hribih ter potrebujejo pašnikov, se da pomagati s tem, da se naredi konec bureaukratiškim sitnostim gozdnih uradnikov, da vlada že neha, vsako stvar presojati z gozdnofiskališkega stališča in se vedno in povsod ozirati samo na želje aristokratiških lovcev, ki bi kmetu najraje vgrabili vse gozde in pašnike. Malim posestnikom je njih davčno breme olajšati in poskrbeti je, da dobe kak postranski zaslužek, kjer to ni mogoče, naj se organizuje izseljevanje v koloniji in naj se parcelirajo veleposestva, kjer pa so posestniki le zategadelj v stiski, ker so njihova posestva preveč obremenjena, tam naj vlada pospešuje kreditne zavode, da bode zadolženim posestnikom laglje nositi njih bremena in se jih s časoma popolnoma iznebiti. Tistim posestnikom in veleposestnikom, kateri so prouzročili agrarno gibanje, kateri pa so večinoma tako zadolženi, da njih dolgovi niso v nobenem razmerju z vrednostjo njihovih posestev, tistim sploh ni možno pomoči. Država bi jih mogla bankerota samo na ta način obvarovati, da proti plačevanju primerne a skromne su-stentacije prevzame njih posestva in jih razdeli na manjša kmetska posestva. Varnostne carine, s katerimi bi si ti zadolženi posestniki najraje pomagali, pa niso primerno zdravilo. Dva znamenita ekonoma, konservativni Rudolf 225 Mayer in iiberalni Karol Walker sta varnostne carine na žito in v podporo zadolženim veleposestnikom dobro ka-rakterizovala, rekši, da so opijati navidezni in za nekaj časa sicer pomagajo, pozneje se obnovi stara bolezen in poBtane še nevarnejša, kakor je bila poprej. Vsled varnostnih carin se sicer, poveča zemljiška renta, a zajedno ž njo rase tudi tržna vrednost posestev samih in ž njimi možnost, zadolžiti ta posestva visoko nad njih pravo vrednost. Z varnostnimi carinami se vstvarijo pogoji za grozovit krah. To so tudi spoznavali najbistro-umnejši nemški politiki in zato še vedno ni postal po* slanca Kanitza predlog zakon, o katerem je Bismarck rekel: kot veleposestniku bi mu ta predlog mogel ugajati, kot kancelarbi pa zastavil vse sile, da ga preprečim. V Nemčiji se zdaj delajo priprave za državnozborske volitve. Mej najagilnejšimi strankami je stranka agrarcev, katera utegne doseči velikih uspehov, bolje razumevanje sedanjega volilnega boja smo spisali predstoječe članke in to po znameniti in nepristranski študiji uglednega pisatelja Karola Jentscha.