Ameriške prevare
Kako je David O. Russell z zaključkom trilogije o ponovnem samoizumljanju ponovno izumil sebe Matevž Jerman
David O. Russell je leta 2010 s filmom Borec (The Fighter, 2010} prelomno začel svojo karierno renesanso in obenem pomenljivo trilogijo (»trilogy of self reinvention«), ki jo v naslednjih treh letih zaokrožita filma Za dežjem posije sonce (Silver Linings Playbook, 2012) in Ameriške prevare (American Hustle, 2013). Vtem obdobju seje zgodilo nekaj, kar seje le nekaj let pred tem zdelo povsem nepredstavljivo. Našteti filmi so skupno prislužili 25 oskarjevskih nominacij, vsak je imel izrazit in od predhodnega filma višji blagajniški uspeh, Russell pa je naenkrat postal eden največjih holivudskih avtorskih imen. In to navkljub dejstvu, da je po letu 2004 skoraj neslavno poniknil. Kaj se je torej v teh šestih letih odsotnosti zgodilo z režiserjem, ki so ga konec 90. let in na prelomu tisočletja omenjali v isti sapi z Wesom Andersonom.Toddom Solondzem in drugimi indie režiserji nove generacije, ki so pisali zgodovino sodobnega ameriškega filma in s svojo brezkompromisno vizijo vznemirjali tako občinstvo kot kritike? Skratka, da bi razumeli Ameriške prevare ter obenem veliko reinvencijo Davida O. Russella, se moramo uvodoma poglobiti v nekaj sestavkov pretežno biografske narave. Danes 55-letni Russell seje pred dvajsetimi leti kot režiser in scenarist proslavil s serijo subverzivnih črnih komedij, ki jo je po incestnem Spanking the Monkey (1994) ter Flirting with Disaster (1996), v katerem je imel Ben Stiller enega od prvih igralskih vrhuncev, kronala navdahnjena farsa Trije kralji(Three Kings, 1999). Film o Zalivski vojni, ki v lucidni jezi nad ameriško imperi-
alistično politiko posrečeno združuje akcijo, dramo in humor, je imel največji kritiški in komercialni uspeh v dotedanji režiserjevi karieri, nekateri pa so ga celo oklicali za najboljši protivojni film po Dr. Strangelovu. Tako se je na krilih uspeha Russell proslavil kot filmar, ki v svojem umetniškem izrazu prepoznava veliko etično odgovornost, od lastne premišljene vizije ne odstopa, dokler ideje ne pripelje do končne nadgradnje in, nenazadnje, studiem še zmeraj prinaša zaslužek. Vse karte je imel v svojih rokah. Nato pa so se zgodili Odbeetki (I * Huckabees, 2004).
Film Odbeetki je bizarna, brechtovska komedija o eksistencialistični detektivski agenciji, naphana z zvezdniško zasedbo in osnovnimi premisami eksistencialistične filozofije. Do skrajnosti uteleša definicijo nekdanje Russellove avtorskosti in vse do danes velja za enega izmed kanoniziranih naslovov gibanja, ki se ga oprijema izraz »nova iskrenost« (In v katerega po definiciji spadajo filmi avtorjev generacije Wesa ter P.T. Andersona, Sophie Coppole, Spikea Jon-zea, Charlieja Kaufmana, Michela Gondryja idr.). A vendar se zdi, da so intelektualna naprezanja vodila v preveč obskurne vode in film, lahkotnemu tonu navkljub, odtujila širšemu občinstvu, ki ga ni vzelo za svojega. Prav tako so Odbeetke z mešanimi občutki sprejeli kritiki, žebelj v krsto pa sije Russell, resnici na ljubo, zada! kar sam. Proces snemanja so namreč zaznamovali spori med režiserjem in igralko LilyTomlin, njunespek-takularne zadirčne izbruhe pa je posnela tudi filmska kamera. Posnetki, ki so hitro
zaokrožili po spletu, so, v sozvočju s slabim izkupičkom filma, Russella v očeh medijev, javnosti in studijskih veljakov etiketirali kot težavnega režiserja, ki se ga velja izogibati. In čeprav je po svoji napornosti slovel že prej (med snemanjem Treh kraljev je po manjšem sporu z glavo udaril Georgea Clooneyja, ta pa ga je nato za nekaj napetih trenutkov zagrabil za vrat), seje nadenj tedaj prvič zgrnil tudi finančni neuspeh filma, viralni video pa je navidezno služil kot dokaz, da je krivda izključno na strani temperamentnega in pretirano samozaverovanega režiserja. Tako je isti David O. Russell, kije še leta 2002 kot povabljeni glas mlade filmske generacije otvarjal razstavo v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti, sedaj zapadel v nemilost sistema, ki mu je omogočal delo. Čez noč je drugič poročeni oče treh otrok izgubil veljavo in se leta mukoma trudil realizirati svoj naslednji celovečerni projekt s svojstvenim zapletom in naslovom Nailed, ki se je vlekel kakor uročen in je do danes ostal obsojen na stagnacijo. Tako je sčasoma Russell postal filmski delavec, primoran poprijeti za vsako priložnost (pisal je scenarije, deloval kot izvršni producent pri kultni komični franšizi Anchorman: The Legend of Ron Burgundy [2004] ter produciral ZF serijo Outer Space Astronauts [2009]): »Nekaj časa še lahko izbiraš, si vmes petdesetkrat premisliš ter se trpinčiš s stvarmi, dokler se nenazadnje finančno in čustveno ne znajdeš na tleh ter na točki, ko začneš pisati zgolj še zato, da lahko preživiš sebe in družino.« In tu nekje se je začel odvijati prelom, ki mu je skoraj izključno botroval MarkWahlberg. Russellov stari znanec iz Treh kraljev in Odbeetkov je tokrat v dvojni vlogi producenta in glavnega igralca pri filmu o resničnih vzponih in padcih znamenitih boksarskih bratov Ward z razlogom edini jamčil zanj v času, ko nihče drug ni hotel tvegati. Wahlberg namreč velja za tiste sorte igralca, čigar igra je izjemno odvisna od režiserja in ena od Russellovih znamenitih odlik, ki jih je izkusil na lastni koži, je gotovo sposobnost, da zna iz svojih
o
igralcev iztisniti vrhunske predstave. Tako mu je predočil scenarij za Borca in lastnoročno poskrbel za zmagoslavni preporod izgubljenega režiserja.
Izkazalo seje, da David O. Russell, kije sprejel režijo Borca, prvega in edinega celove-čerca v svojem opusu, za katerega ni sam napisal scenarija, ni bil več isti kakor David 0. Russell izpred nekaj let. Po nekajletnem življenju izobčenca v sencah seje namreč previdno premaknil na sredino ter v ma-niri Stevena Soderbergha sprejel zadržan kompromis: holivudski projekt je vzel za svojega ter, ne da bi zanemaril studijske interese in zahteve občinstva, v njem poiskal tiste teme, ki ga osebno nagovarjajo, in nato glede na svoj sloves iz njih precej ponižno izhajal. Rezultat je bila formalno premišljena, vsestransko dovršena boksarska drama z globino in s srečnim koncem za vse vpletene, ki je med drugim kot igralca na novo uveljavila Christiana Balea, Russell pa je brez velikega pompa spretno izumil blag in preverjen recept, ki ga je odtakratz vsakim filmom le še izpopolnjeval.
Sledila je prav tako uspešna in iz povprečja izstopajoča drama/romantična komedija Za dežjem posije sonce o posameznikih z duševnimi težavami, za katero je znova sam napisal scenarij ter v njej prvič vzpostavil igralsko navezo z Bradleyjem Cooperjem, Jennifer Lawrence ter Robertom De Nirom. Osebna tematska nota je tokrat izhajala iz dejstva, da se Russellov sin, prav tako kakor protagonistfilma, Pat Solitano, Jr(Cooper), bori s podobno bipolarno motnjo, a je vendar tudi tokrat film pod črto podvržen žanr-skemutretmaju s srečnim koncem vred, sicer v znamenju nekaterih intrigantnih odmikov, a več o tem kasneje.
In Ameriške prevare, ki je na velika platna prišel le leto za tem, je v najboljšem pomenu eden izmed najbolj hedonističnih holivud-skih filmov lanskega leta. Russellova režija in scenarij znova na vseh ravneh filmske pripovedi nadgrajujeta pristop prejšnjih dveh filmov ter postrežeta s komično kriminalno dramo o ABSCAM-u, sloviti zgodovinski akciji s konca 70. let, ki jo odlikuje domala hipnotična kinetičnost. Je opojna zmes lebdeče poetike steadicama, scorsesejevske tradicije, vrhunskih igralskih predstav In številnih polnokrvnih ter karizmatičnih likov z nezaslišanimi frizurami, ki v upočasnjenih posnetkih in z baročno montažo v ritmih izbranega rocksoundtracka vstopajo v mreže napetih zapletov in vzporednih prevar.
Prav tako film že z uvodnim prizorom, v katerem si mojster prevar Irving Rosenfeld (Bale) sila nerodno zakriva plešo, nakazuje nadaljevanje osrednje tematike trilogije. Njeno rdečo nit namreč vlečejo problematični protagonisti, ki neprestano slepijo sebe in druge ter katerih vodilo predstavlja slepa ambicija, bodisi po (ponovni) uveljavitvi s strani okolice bodisi po nenehni družbeni mobilnosti, a se vsi zavoljo konstantnega samozanikanja na določeni točki pripovedi znajdejo na dnu. Njihov vzpon se začne šele, ko zaobjamejo resnico o sebi, iz česar sJedi, da je vsako nadaljnje dejanje iskrenosti korak k odrešitvi in k novi definiciji lastne osebnosti ter pot k takšnim ljudem, kot so si od nekdaj želeli biti.Takšna sta brata VVard in takšna je njuna mati v Borcu, takšen je Pat v Na koncu posije sonce in docela najbolj simptomatični so malone vsi (anti)junaki Ameriških prevar. Apologijo, ki jo ponuja Russell in kije morda obenem tudi nekoliko njegova lastna, velja iskati v prvih stavkih uvodne naracije: »Ste bili kdaj prisiljeni v to, da morate najti način, kako preživeti? In obenem veste, da nimate prav veliko opcij.« Vsi se uvodoma zgolj trudijo preživeti, pa čeprav se morebiti celo zavedajo, da to zahteva določeno mero prevare ali samoprevare.
V tej luči lahko ošvrknemo še odločitev Russellovega novega igranja po pravilih mainstream filmske mašinerije. Skorajda osladno katarzične srečne konce do neke mere res celo upravičuje to, kar sam opisuje kot iskren in pozitiven pristop k razvoju in razgradnji psihološkega profila likov, h kateremu po pravilu prisostvujejo tudi igralci.
Po drugi plati pa je v tej strukturi mogoče prepoznati grenak priokus zavestnega cinizma. Spomnimo se, denimo, prizora iz Za dežjem posije sonce, ko razburjeni Pat sredi noči vdre v spalnico svojih staršev in vrešči o tem, kako bi se Hemingwayev roman Zbogom orožje vendarle moral končati s srečnim koncem nekaj strani prej, ker je pač življenje samo preveč tragično, da bi obstajala potreba po tem, da ga dodatno greni še fikcija. In ker gre, kot pri večini drugih likov v trilogiji, za protagonista, ki nenehno konstruira lažne odgovore na svoje težave ter slednje ne nazadnje razreši šele z iskrenostjo, se znajdemo pred paradoksom, da na sebi nobeden od treh filmov v resnici ne pripelje te dikcije do konca, ampak se v želji ugajanja zateče v osladnost. Pa kljub temu, da imamo pri Prevarah opravka s sporno manipulacijo, ki jo žene neusahljiva želja po dobičku ne glede na žrtve in ki jo nekje po poti subtilno zasenči simpatičnost likov, zaradi katere gledalci zamižimo na eno oko in zanje navijamo.
Pod črto bi se lahko strinjali, da film Ameriške prevare dokazuje, da je Russell v življenjski formi in je tudi po lastnih besedah končno dosege! stopnjo, na kateri lahko snema filme, kakršne je od nekdaj želel, a ko pomislimo na diskrepanco med njegovim pristopom k ustvarjanju nekoč in danes, si ne moremo pomagati, da se ne bi upravičeno vprašali, ali je Russell dvignil roke nad svojim občinstvom. In glede na to, da je trilogija bojda zaključena, lahko v iskanju odgovora lezzanimanjem upiramo pogled k njegovim prihodnjim projektom.