Silva Trdina
METODIČNI NAPOTKI ZA POUK GNOMIČNE LIRIKE
Nadaljevanje in konec
Ko je tako čustvena stran za to obliko pripravljena, lahko začnemo z resnejšim delom. Naslednja vaja ni nič manj vzgojna in nič manj prijetna. Tedaj jim velimo poiskati pregovore v kakem berilu. Najbolje se to še vedno obnese ob Krpanu in Krpana tudi človek nikoli dostikrat ne prebere. Pa naj ga še enkrat v tej zvezi! V šoli potem naloge pregledamo, preberemo in primerjamo. Zelo verjetno bomo v tej zvezi naleteli vsi na iste napake. Dijaki namreč včasih ne ločijo stalnih rekel ali fraz od pregovorov in mogoče ni nikjer ugodnejše prilike, da to dodobra utrdimo, kakor ravno v tej zvezi. Sicer smo najbrž stalna rekla ali fraze obravnavali že pri stilistiki ob poglavju o pesniškem jeziku, vendar jim zdaj še enkrat dopovejmo, da je stalno reklo ali fraza metafora, to se pravi, le sredstvo za originalno označevanje stvari; namesto da bi rekli »prenehati s šolanjem«, rečemo »obesiti šolo na klin«; namesto da bi rekli »močno pretiravati«, pravimo »iz komarja napraviti konja«; namesto da bi rekli »opraviti dve stvari hkrati«,.pravimo »ubiti dve muhi na mah«. Itd. To so stalna rekla ali fraze, to je samo pesniški način izražanja. Pregovor pa je posebna literarna vrsta, resda izpoveduje resnico zelo na kratko, vendar v zaokroženi obliki. Obravnavamo ga pri poetiki in uvrščamo med lirska dela. Da bo dijakom to popolnoma jasno, jim naštejmo več fraz in pregovorov in oni naj ugotavljajo, kaj so fraze in kaj pregovori. Za domačo vajo naj pa sami poiščejo nekaj fraz in nekaj pregovorov.
134
Dvomi, ali imamo opravka s frazo ali s pregovorom, izginejo takoj, ko začnemo pregovore razlagati, in s tem začnimo čimprej ! Razložiti pregovor pa ni vselej lahka stvar niti starejšemu dijaku. Ker za pregovor navadno služi kaka pesniška prispodoba, za-htevajmo vselej najprej razlago v prvotnem pomenu, pa če se nam zdi to še tako enostavno in včasih skoro smešno. Manj nadarjen dijak bo le po tej poti prišel do razumevanja prenesenega pomena. Ko dosežemo tudi tega, velimo iskati dijakom ponazoritve iz vsakdanjega življenja. Čim več jih najdejo, tem bolje je. .Nobenega ne prezrimo! Izprva gre to zlasti na . nižji stopnji težko. Pa jim pomagajmo! Povejmo sami nekaj primerov! Kmalu pa se bodo vživeli tudi oni in zlasti taki, ki so malo filozofsko navdahnjeni, delajo to z velikim veseljem. Je to koristna vaja za logična mišljenje, za prodiranje v življenjske modrosti pa tudi za pridobitev govorne spretnosti. Izprva izbirajmo za vajo lažje pregovore.
Vzemimo en primer tudi mi! Recimo: Bolje je nositi suh dežnik- kakor mokro obleko. V prvotnem pomenu bo tu razlaga prav lahka. Rajši vzamem dežnik, tudi če nisem prepričan, da bo deževalo, kakor pa, da bi me lovil dež, ko ne bom imel dežnika. Nato naj ugotove dijaki preneseni pomen. Bolje je imeti nekaj preveč kakor nekaj premalo. Zdaj pa naj iščejo primere iz vsakdanjega življenja. N. pr. Rajši se naučim lekcijo do ponedeljka, čeprav tedaj profesor še ne bo izpraševal, kakor da bi se je ne naučil do torka, ko lahko dobim za to negativno oceno. Ali: Ce kupujemo blago za obleko, je pametneje vzeti Vi m več, kot mislimo, da bo potrebno, kakor Vi m manj, ker bi to lahko ne zadostovalo. Če gremo na potovanje, vzemimo rajši s seboj več denarja, kot mislimo, da ga bomo potrebovali, ker ga vedno lahko prinesemo nazaj domov, kakor manj, ker bi tako lahko prišli v hudo zadrego.
Če pove dijak neumno primero, se ne smejmo, popravimo mu jo blagohotno, da mu ne vzamemo poguma. Tudi ne dopuščajmo, da bi dijaki drug drugega zasmehovali. Grajajmo pa tiste, ki ne sodelujejo. Vendar moramo biti pri tem oprezni. Dijaki navadno ne sodelujejo zato, ker ne znajo. Taki naj razlože vsaj dobesedni pomen, tako bodo le vključeni v delo in ne bodo izgubili veselja, čeprav je snov zanje še pretežka. Nikoli ne sme biti ura pregovorov ura dolgočasja ali ura srtrahu, ampak ura živahnega dela in veselja. Če ima kdo prav posrečene in izvirne primere, ga pohvalimo! Vsi ga bodo skušali posnemati. Tiste, ki najživeje sodelujejo, tudi ocenimo!
Zdaj pa nova vaja!
Pregovore dostikrat v življenju izgovarjamo kot a p o s i o p e z e , to se pravi, tako da konec zamolčimo. Rečemo n. pr. le: Tiha voda! — v mislih pa si dopolnimo: Mostove pobira. Ali pa rečemo le: Volk je volk! — in v mislih moramo dostaviti: Čeprav dlako menja.
To nam zopet nudi v šoli prijetno vajo. Dijakom povemo le začetek pregovora, konec pa morajo najti sami. Najprej izberimo za tako vajo znane pregovore, da je vaja bolj spominska in lahko pri njej vsi sodelujejo. Da res,pritegnemo ves razred, jim velimo govoriti v zboru. Profesor naj reče n. pr.: Ako slepec slepca vodi, — dijaki pa naj nadaljujejo: Oba
135
v jamo padeta. — Pozneje preidemo na manj znane pregovore in izpra-šujemo posamezno. Zdaj je treba že logično misliti. N. pr. profesor: Ako kupuješ, česar ne potrebuješ, boš prodajal... dijak: Kar potrebuješ. — Da se pri tej vaji manj sposobni dijaki ne bi polenili, povejmo že pred začetkom, da bomo vajo z istimi pregovori pozneje ponovili tudi v zboru. Nato že vsi ves čas pazno sledijo. Ponovitev pa ima tudi to korist, da si dijaki ob njej nekatere pregovore zapomnijo prav mimogrede in si tako zlahka obogate zakladnico ljudskega blaga.
• Naslednja vaja gradi zopet na dijakovi izobrazbi; Lahko jo delamo v šoli, še bolje pa se obnese kot domača naloga. Velimo dijakom napisati, kakšne modrosti je izpovedalo naše ljudstvo v pregovorih o raznih stvareh, n. pr. o mladosti, o sreči, o laži, o ljubezni itd. V šoli ima ta vaja to prednost, da z nj-o vadimo dijake hitrega mišljenja, doma pa to, da iščejo novih pregovorov, da se navadijo jemati knjige v roke in da se jim utrdi spoštovanje do starejših, ki jim pri tem s svojim znanjem lahko pomagajo.
Nekateri pregovori jim bodo hitro v mislih. N. pr. pri mladosti: Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most. — Pri sreči: Sreča je opoteča. Pri laži: Laž ima kratke noge. — Pri ljubezni: Ljubezen — bolezen. Itd. Doma pa bodo poiskali manj znane in ko jih nato v šoli zopet primerjamo, se z njimi vsi obogate.
V višjih razredih je zelo koristna in tudi priljubljena vaja, da jim damo primerjati pregovore v več j e z i k i h. S tako vajo trdno povežemo različne predmete in korist imajo poleg slovenščine tudi drugi jeziki. Odslej bodo dijaki kar hvaležni profesorju tujega jezika, če jim bo tudi tam povedal kak pregovor. Mi pa jih z ene strani navajajmo na to, da spoznajo, kako se v zadnjih življenjskih modrostih navadno strinjamo vsi ljudje; z druge strani pa jih opo-zarjajmo tudi na kake narodne posebnosti in značilnosti.
Še neka vaja s pregovori mi prihajanamisel. To dostikrat ali celo prevečkrat srečujemo po zvezkih, da namreč damo pisati dijakom prost spis po kakem pregovoru. Prevečkrat pravim zato, ker je primerna taka naloga le, če je pregovor lahak in vsem razumljiv. Ce je pregovor težak, dijaka zbega in v takem primeru ga moramo vsaj natančno razložiti. Kaj bi šlo n. pr. z lahkoto? Kakor si boš postlal, tako boš spal ali Dober je domek, če ga tudi ni več kot za bobek. Pri takih spisih opozorimo dijake, naj ne füozofirajo, kar tako radi prav nerodno delajo. Upravičenost pregovora naj dokažejo z zgledom iz življenja.
Prijetna je igra s pregovori, a samo tedaj, če je poglavje o pregovorih v šoli že predelano. Zanjo vendar ne bomo žrtvovali učne ure, ampak jo- bomo rajši prihranili za kak izlet. Na vlaku je dosti prilike za take in podobne igre. Namesto da se dijaki vedno igrajo samo »osebe ugibati«, kar je prav malo zabavno in koristno že skoro nič, ali pa še celo kaj neprimernega in nespodobnega, kot n. pr. »rihterja biti«, naj profesorji organizirajo rajši poučne igre! Ta, ki jo imam v mislih, je prav prijetna, pa saj jo verjetno povečini poznate.
Dijaki se dogovore za znan pregovor, postavimo: Tvoja glava, tvoj svet. — Eden izmed tovarišev ga mora uganiti z vprašanji tako,
136
da vsak odgovor vsebuje po eno besedo iz pregovora. N. pr.: Dijak vpraša: Zakaj nisi prišel včeraj k meni? — Prvi tovariš odgovori: Tvoja sestra mi je rekla, da te ni doma. — V odgovoru imamo že prvo besedo iz dogovorjenega pregovora, to je: Tvoja. Dijak vpraša drugega toyarisa: Ali bomo bili žogo? — Ta odgovori n. pr.: Jaz ne, me preveč glava boli. — V njegovem odgovoru je skrita beseda glava. Tretje vprašanje: Čemu nosiš tako velik nahrbtnik? Odgovor: Da bom vanj vtaknil tvoj kruh. Imamo že tretjo besedo: Tvoj. In zadnje vprašanje: Kaj ti je dala mati za na pot? — Dijak odgovori: Dober svet. — Tako je razrešena tudi zadnja beseda iz pregovora: Tvoja glava, tvoj s v e t. — Če je dijak spreten in pregovor dobro pozna, ga lahko že razreši. Če ne, se igra ponovi z novimi vprašanji.
Kako pa bomo poglavje o pregovorih ponavljali in utrjevali?
Izlepa za kako pesniško obliko nimamo za to več priložnosti kot ravno pri pregovorih. Ker so pregovori dostikrat le sestavni del drugih oblik, kot smo že omenili, jih bomo že ob vseh takih prilikah zopet poudarjali in razlagali.
Pa še neka lepa priložnost se nam ne sme izmuzniti iz rok! Pregovore zelo lahko pritegnemo tudi v slovniški pouk. Koliko rajši bo dijak analiziral posamezne besede ob kakem lepem pregovoru kakor ob naglo improviziranem stavku ali pa ob besedah, iztrganih iz berua. In prav nič ne bo trpela slovnica, če sredi analiziranja obravnavani pregovor tudi raztolmačimo. Nasprotno: še prijetnejša postane taka ura.
Prav posebno dobrodošli pa so nam pregovori pri sintaksi. Nikjer ne bomo dobili lepših primerov za vse vrste priredij in podredij kakor med pregovori in kako se taka stvar vtisne človeku za vse življenje, gotovo veste iz lastne izkušnje. Obudimo jih nekaj v spominu! N. pr. osebkovi odvisniki! Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Kdor išče, ta najde. Kdor laže, ta krade. Kdor molči, devetim govori. Kdor visoko leta, nizko pade. Kdor po svetu gre, mnogo izve. Časovnih odvisnikov tudi ne manjka v pregovorih. Dokler je drevo mlado, ga lahko pripogneš. Dokler konja love, mu ovsa mole. Dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel. Dokler živi, nikdar se človek ne izuči. Pogojni odvisniki se nam tudi kar vsUjujejo v pregovorih. Če dva psa eno kost glodata, se skoljeta. Če mačke ni doma, imajo miši ples. Če se samo kuha, je slaba juha. Če sosedova hiša gori, pazi na svojo! Če stopiš mačku na rep, zacvUi. Če te jedro mika, zgrizi lupino! Itd. Itd.
Toliko o pregovorih. Zdaj pa si oglejmo še ostale oblike, ki jih prištevamo k izrekom ali gnomam! To so: rek, geslo in navedek.
Rek ali aforizem (grš. aforidzo = opredelim) je le umetna oblika ljudskega pregovora. Je kratka, navadno dvo- ali štirivrstična pesmica ali en sam stavek, ki podaja kako splošno veljavno, po vsebini bogato misel, globoko domislico, življenjsko modrost, pravilo ali izkušnjo. Bistveni zanj sta klenost misli in duhovitost. Njegov avtor je vedno znan. Pri nas sta med starejšimi pisatelji najbolj znana avtorja aforizmov Levstik in Stritar; njuni aforizmi so povečini primerni za srednješolce in jih največ najdemo po naših čitankah:
137
Ce ne ropotajo ponoči kolesa, zatisniti mlinar ne more očesa.
Iz tega na zemlji premnogo rodi se gorje, ker umu brezum nastavlja vedno roge.
Življenje človeško podobno je vodi, ki vsaka po svoji strugi hodi.
Žganje pogubi jih več, kaikor kuga, glad in meč.
Na med se muhe love, na sladke besede ljudje.
Sest ,dni poštenega dela, potem bo nedelja vesela.
Včasih kak rek ponarodi. Tako n. pr. Levstikov: »Bolje — drži ga, kakor — lovi ga.«
Reke ali aforizme obravnavamo podobno kot pregovore. Dijaki naj jih zbirajo in razlagajo. V višjih razredih lahko dijaki poskusijo tudi sami napraviti kak aforizem, seveda za domačo vajo. Motiv jim dajmo mi, n. pr. o domu, o materinski ljubezni, o delu, o uspehu, o svobodi in podobno. Ocenjujmo pa takih vaj ne, ker prvič nikoli ne moremo kontrolirati, če so izvirne, drugič pa tudi, ker so za nekatere dijake pretežke. Marsikdo ima vendar s tem veliko veselje in ga taka vaja lepo uvaja v poglabljanje.
Poleg pregovora in reka razložimo dijakom še geslo, motto (lat. mottum = duhovit domislek), maksimo (lat. maximus = največji) ali parolo (lat. parabola = govor). Ta hoče na kratko nakazati vsebino ali tendenco pesmi ali zbirke. Tako je n. pr. Prešeren postavil na čelo svojim poezijam značUni motto:
Sem dolgo upal in se bal, Ali:   Popolnitev bodi moj edini vzor, slovo sem upu, strahu dal; luč, resnica moje delovanje!
srce je prazno, srečno ni, Ljubica, ti bodi mi Izvor
nazaj si up in strah želi. sreče — smrt po delu sladke sanje!
kakor si je zgodaj dozoreli mladi Kette označil življenjski smoter v Moji maksimi.
Posebno lepo se da pri Zupančiču ves njegov razvoj razložiti ob mottüi, ki jih je postavljal na čelo svojim zbirkam.
Včasih je geslo le na nekaj besed skrčeno življenjsko pravilo, ki si ga postavi kaka družina, kaka obrt, kaka organizacija ali gibanje. Imamo jih vlite v grbih, vklesane na hišah, uvezene na praporih in natisnjene na lepakih.
Na delfskem preročišču so bila gesla »sedmih modrih«: Spoznavaj samega sebe! (Gnóthi seautón!). Ničesar preveč (Methén ägan!) itd. Naši kmetje so se v srednjem veku borili »Za staro pravdo«. Geslo francoskih revolucionarjev je bilo »Liberte, egalité, fraternité (svoboda, enakost, bratstvo). Staroslovenci so delovali po avstrijskem pravilu: Vse za vero, dom, cesarja! — Mohorjeva družba je izdajala knjige »V zabavo, pouk in kratek čas.« Delavsko gibanje si je postavilo za svoje vodUo izrek: Delu čast in oblast! — Neštetokrat je bila ponatisnjena Leninova maksima: Učiti se, učiti se, učiti se! — Partizani so v NOB napovedali: »Smrt fašizmu, svoboda narodu.«
Dijaki bodo vedeli našteti še novih in naj jih razlože.
Zadnja vrsta izrekov ali gnom, ki jo kaže v srednji šoli omenjati, je navedek ali citat (lat. citare = poklicati). To je splošno razširjen in v vsakdanji govorici udomačen rek, ki ga pisatelj ne napiše kot
138
samostojno obliko, ampak mu ga bralci iztrgamo iz kakega dela. Pišemo ga zato v narekovajih.
Zdaj se nam zopet nudi prUika za zanimivo tekmo, ko velimo dijakom po spominu napisati vse citate, ki jih znajo iz kaYega pesnika. Nekateri jim bodo hitro v mislih, tako n. pr. Prešernovi (Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak. — Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol'jo vero in postave. — Manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!), Gregorčičevi (Gorje mu, ki v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam! — Daritev bodi ti življenje celo! —¦ Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!), Župančičevi (Temu je strup, kar drugemu je lek. — O, da mi je priti do svoje podobe! — Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali, kovali svoja srca, kovali svoj značaj.)
Velimo dijakom tudi izpisovati citate iz del, ki jih prebirajo kot domače čtivo. S tem jih prisilimo, da berejo z večjim premislekom in počasi jih tako navadimo iskanja miselnih lepot in globin v umetninah. Take izpiske v šoli preglejmo, primerjajmo in raztolmačimo! Čimprej svetujmo dijakom, da si omislijo zvežček, v katerega si stalno izpisujejo pregovore, reke, gesla in citate, ki nanje nalete ob kakršnemkoli čtivu. Bodo jim za estetsko in moralno vzgojo, dostikrat pa bodo imeli od njih koristi tudi v praktičnem življenju, ob sestavljanju kake naloge, pisma, predavanja ali govora.
Sedaj pa, da ne bi nazadnje vi meni postregli s tistim ljudskim pregovorom, ki pravi: Dolg govor — malo prida —, rajši končam.