

POD NOVIH
ORLOH

ZSObOVINSKfl POVEST

im!

i.^.i

i V LJUBLJANI 1314 i
•

NATISNILA IN ZALOŽILA
»NARObNA TISKARNA"

Med drugimi knjigami, ki jih ima v zalogi

Narodna knjigarna v Ljubljani
dobe se tudi sledeče, ki jih prav toplo priporočamo:
broš. vez.
Andrejev-Levstik, Rdeči smeh .... K 1'40 2’40
Aškerc, Atila v Emoni.  1'40 2'40

,, Prešernov album.  2'40 —

Beg A., Narodni kataster Koroške . . „ —'60 —
» Slovensko-nemška meja na

Koroškem z zemljevidom je¬
zikovne meje.„ 1-40 2 40

» Ustoličenje koroških vojvod. „ — '30 —
Beneš-Šumavsky, Brodkovski odvetnik , 1'50 2'50
Burnett F. H., Mali Lord.„ 1 60 2 60

Cankar Iv., Aleš iz Razora. 1'50 2'50

Calco L., Cerkvene miši.» 2'40 3'20

„ Gospod Buček.„ —'70

» Gospod Žabar.. —'80

. Na letovišču 1. 1913 in drugo , 70

Clousten Storer L, Skrivnost hiše št. 47 „ 1'50 2 50
Daudet-Župančič, Sapho. Slike iz pa¬

riškega življenja., 2'— 3 —

Erjavec-Sajovic dr. G., V naravi . . „ V20 170
Gardenhire S. M, Dolga roka . . . „ 2'— 3'—
Hudaklin Tinček, Greh in smeh. 1-- 180

Burke in porednosti,

sramežljive kratkočasnice . . . , 1.-

Hurcourt Louis, Notarjeva sablja . . 80'—

(Nadaljevanje na 3. strani.)

POD NOVIM

ORLOM

ZGODOVINSKA POVEST

]□□□□(

V LJUBLJANI 1914.

□

NATISNILA IN ZALOŽILA

»NARODNA TISKARNA 14

državna

LICEJSKA SlUlftH

LJUBLJANI

O?)C;C-i+G?

I.

Francozi gredo! Ta klic je kon¬
cem. meseca marca 1. 1797. zbegal
celo kranjsko deželo, posebno- pa še
Ljubljano-. Ta je bila šele nekaj let
poprej podrla vse svoje stare utrdbe
in zdaj ni bila več v stanu, kljubo¬
vati bližajoči se francoski armadi,
tudi če bi bila imela za to poguma.

Pred Francozi je trepetalo' vse,
zlasti pa uradniški in duhovniški
krogi. Odkar se je zaznalo-, kako
zmagovito- prodira Bonaparte v Ita¬
liji, odkar je prišlo v Ljubljano nad
petdeset avstrijskih generalov in
drugih višjih častnikov, ki so od tod
nadaljevali svoj beg proti Dunaju,
od tedaj je rasla vznemirjenost od
i*

4

dne do dne neprestano in se končno
izpremenila dne 31. marca v pravo
paniko.

Ta dan malo pred poldnevom,
je po’ Tržaški cesti prijezdilo v na¬
glem diru trideset francoskih chas-
seurjev, ki sta jih vodila dva ča¬
stnika. Kmetje in meščanje so bežali
pred to četo, se zaklepali v hiše in
se skrivali po kleteh. Kakor plamen
je šla po vsem mestu vest, da so
Francozi že prišli, in trepetaje so
ljudje pričakovali, kaj da se ž njimi
zgodi. Preprosti ljudje SO' bili prepri¬
čani, da jih Francozi oropajo' do go¬
lega in da napravijo iz Ljubljane
drugi Betlehem.

Francoska četica je jezdila na¬
ravnost pred mestno hišo in se tam
ustavila. Kapitan, ki je četo vodil, je
šel s svojim pobočnikom na rotovž.
Pogledal je v to in v ono sobo, a
vse so bile prazne. Končno> je našel
v mali sobici starega slugo, ki je
strahu skoro omedlel, ko sta stopila
pred njega francoska častnika. Le iz
težka je kapitan pripravil starčka do
tega, da mu je odgovarjal na nje-

5

gova vprašanja. Francoski kapitan je
lomil nekoliko nemščine in nekoliko
italijanščine in se je na ta način po-
razumel z mestnim slugo-.

— Kje pa so župan in mestni
uradniki, je vprašal kapitan starega
moža.

— Vaša milost —

- Kdo je milost? ga je prekinil
častnik. Jaz sem kapitan Fresia —
lahko mi tudi rečete citoyen Fresia
— ali časi, ko- so eni ljudje milosti
delili, drugi pa jih prejemali, so mi¬
nuli. Vsi smo enaki. Liberte — ega-
lite — fraternite — svoboda, enakost,
bratstvo — to- so- načela, ki jih hoče
francoski narod z mečem uveljaviti
v celi Evropi. Zapomnite si to!

Lice starega sluge se je bilo
med tem govorom francoskega ka¬
pitana nekako zjasnilo in veselo- je
prikimaval načelom: liberte, egalite,
fraternite.

— Slišal sem. že o- tem, gospod
kapitan, je dejal premišljevaje, ali
verjel nisem, da je to res. Naši go¬
spodje —

6

— Zdaj mi povejte, kje so župan,
mestni uradniki in mestni odborniki.

— Vsi so zbežali, je odgovoril
stari sluga. Vi še niste bili na No¬
vem trgu (sedaj je to Turjaški trg),
ko- SO' ljudje že kričaje tekli mimo
mestne hiše in vpili: Francozi gredo!
In tedaj so uradniki popustili svoje
pisarije in nekateri celo' svoje klo¬
buke ter bežali ali pa se poskrili.

— Zakaj se nas tako- boje?
Nismo roparji! Ali mar Francoze
tako sovražijo?

— Sovražijo vas samo- avstrijski
oficirji, avstrijski uradniki in duhov¬
niki, meščanstvo se vas le boji, ker
se toliko- pripoveduje, kake grozovi¬
tosti da uganjate. Že od novega leta
nismo v cerkvi slišali drugega, ka¬
kor da ste roparji in brezverci in
Antikristovi sinovi.

Častnika sta se smejala tej no¬
vici in kapitan je vprašal:

— Kako- pa sicer mislijo ljudje
o nas?

— Pravzaprav so želeli, da bi
Francozi zmagali. Rekli so, da! se po¬
tem tudi pri nas razmere zboljšajo.

7

A glasno si tega seveda niso upali
povedati, saj je pri nas vse polno
vohunov in če kdo le z besedico
izrazi kako nezadovoljstvo, ga takoj
zapro.

Kapitan Fresia je naročil slugi,
naj poišče župana in mestne odbor¬
nike in skliče kolikor mogoče me¬
ščanstva, sam pa se je s svojim
pobočnikom vrnil na Mestni trg k
svojim vojakom, okrog katerih se je
bilo 1  zbralo^, že nekaj ljudi.

Trajalo je precej časa, predno
je mestni sluga našel nekaji mestnih
odbornikov in odličnejših meščanov
ter jih pregovoril, da so prišli pred
mestno hišo. Izmed duhovnikov je
prišel samo eden, kanonik baron
Taufferer.

Tej množici je kapitan Fresia
naznanil, da pride francoska armada
v dveh dneh v Ljubljano. Mesto bo
moralo vojaštvo nastaniti in preživ¬
ljati, vojni zapovednik pai bo' skrbel,
da bo zavarovana vsakega prebi¬
valca osebna varnost in zagotov¬
ljeno' njegovo imetje.

8

Tovarnar Desselbrunner je to
francosko prečitano 1  naznanilo raz¬
tolmačil navzočni množici v sloven¬
skem in v nemškem jeziku, nakar je
kapitan Fresia s svojim vojaštvom
zopet odjezdil iz mesta.

Komaj so bili Francozi odšli,
začel se je splošen beg. Prvi je po¬
begnil škof Brigido in njemu so sle¬
dili kanoniki in drugi duhovniki,
uradniki in tudi nekateri imovitejši
meščanje. V mestu je vladal veli¬
kanski šum. Voz za vozom je od-
drdral mimo Sv. Florijana, ker so
begunci šli vsi na Hrvaško; Ostali
so v mestu skoro samo taki me¬
ščanje, ki SO' skrivaj simpatizirali s
Francozi, in pa preprosto' ljudstvo,
ki je bilo po cerkvenih prepovedih
in raznašanih govoricah sicer močno
zbegano, a se iz naravnih vzrokov ni
moglo umakniti iz Ljubljane.

To meščanstvo, ki se je bilo
navzelo- idej velike revolucije, je
sedaj, ko- so se bili Avstrijci umak¬
nili in so- se bližali Francozi, neko¬
liko svobodneje dihalo. Sedaj ni več
svojih nazorov tako' prikrivalo 1 , ka-

9

kor prej, ko je za vsakim vogalom
tičal kak vohun in je bila vsaka ne¬
premišljena beseda kaznovana z ječo
in z verigami.

Medtem, ko je vsak čas kaka
visoko natovorjena kočija odpeljala
iz mesta nekaj bežečih rodovin, je v
gostilnah zavladalo’ živahno' življe¬
nje. Povsod se je razpravljalo’ O' pri¬
hodu Francozov in ugibalo o posle¬
dicah francoskih zmag.

Najglasnejše razprave SO' bile v
gostilni Antona Božiča v Židovskih
ulicah št. 232 (kjer je dandanes go¬
stilna »pri Roži«.) Tu so se takrat
shajali mestni očetje in odličnejši
meščan je na modre pogovore in na
vesele zabave in tudi mlajši ljudje
iz boljših rodovin so bili tu redni
gostje.

Na večer onega dneva, ko je
bil prišel kapitan Fresia naznanit
prihod francoske armade, je bilo 1  v
Božičevi gostilni posebno* mnogo
gostov. Zbrani so- bili med drugimi
veletržec Damjan, tovarnar Dessel-
brunner, odvetnik dr. Repič, odvet¬
nik dr. Rus, trgovec Galle, učitelj

10

Andrej Kopitar, hišni posestnik An¬
ton Podobnik in kanonik baron Tauf-
ferer. Ta večer je bil tudi prvič med
njimi sin Antona Podobnika, Konrad,
ki je študiral v Padovi, a je bil vsled
vojne primoran, se vrniti v Ljubljano.

Pogovor v Božičevi gostilni je
bil že jako* buren, ker je bilo v
družbi nekaj ljudi, ki se niso' mogli
sprijazniti z novo dobo.

— Gospodje, se je čudil kanonik
baron Taufferer, jaz vas res več ne
poznam. Vedno’ sem mislil, da ste
dobri avstrijski patrijotje, vdani ce¬
sarju Francu in domovini, danes pa
vidim na svojo žalost, da ste prav¬
zaprav sami prikriti republikanci in
jakobinci.

— Pri črevih kralja Davida, se
je oglasil Andrej Kopitar, to je sveta
resnica! In ko bi nas slišal kak vo¬
hun, bi bili še danes vsi skupaj na
gorkem. Prava sreča, da so Fran¬
cozi pred vratmi.

— V zmoti ste, gospod kanonik,
je ugovarjal dr. Rus. Ne gre se tu
za avstrijski patrijotizem, nego za to,
da že neha popolna brezpravnost

II

narodov v habsburški državi, ta ne¬
človeški, vse ubijajoči absolutizem.
Naše upanje je, da se sedanje ne¬
znosne razmere ne bodo mogle vzdr¬
žati, če zmagajo Francozi, in zato'
simpatiziramo' ž njimi. Sedanji boj
med Avstrijo in med Francijo ni samo'
vojna med dvema državama, nego
da je to dvoboj med prvoboritelji
reakcije in med nositelji demokra¬
tične ideje.

— Vse prav, je čemerno menil
kanonik baron Taufferer, ali meni
se vendar zdi, da pri Vas ni več
tiste zvestobe, kakor bi' jo morali go¬
jiti. Republikanci ste! In obrnivši se
do Podobnikovega sina, je stari du¬
hovnik dostavil: Posebno vi, gospod
Konrad, ste se v Padovi navzeli kaj
čudnih nazorov.

Konrad Podobnik je bil nena¬
vadno zal, visokorasel mladenič. Ko
ga je stari kanonik na pol šaljivo
na pol žalostno 1  apostrofiral, se je
obrnil k njemu in mu odkritosrčno 1
pogleda! v oči.

— Svojih nazorov ne prikrivam,
gospod kanonik, je rekel. Narodi v

12

Avstriji smo le sredstvo za dosego
nam popolnoma tujih namenov. Za
te namene moramo živeti in krva¬
veti. In kako žalostno in nevredno
je življenje teh narodov. Naše oblasti
bi rade vse življenje napravile kar
mogoče podobno življenju v kaznil¬
nicah. Narodi so brez moči in brez
veljave v državi. Ali se je vzpričo
temu čuditi, da se je ohladila njih
ljubezen dO' države in da upirajo
svoje poglede drugam?

— Jaz vam ne morem pritrditi,
je menil kanonik. Oblasti so* postav-
njene od Boga, njim moramo biti
pokorni in zvesti v vsakem slučaju
in brezpogojno, tudi tedaj, če nam
store krivico.

— Ti nazori so prišli ob veljavo
tisti dan, ko je padla bastilja, je od¬
govoril Konrad Podobnik. Vsa moč
in vsa oblast izhaja, edino iz na¬
roda; narod jo podeli, narod je tudi
lahko vzame in če treba tudi s silo.

— Na ta način vi torej* odobra¬
vate, da so Angleži svoj čas kralja
Karola I. obsodili na smrt in da so

1

Francozi kralja Ludovika XVI. ob¬
glavili?

Zavladala je tišina, kakor bi bilo
vseh strah, da se Konrad Ptrdob-
nik osmeli na to vprašanje določno
odgovoriti.

- Bila je pravična in zaslužena
kazen, ki je zadela ta kralja, je zdaj
rekel Konrad. Oba ta kralja sta zlo¬
rabila svojo 1  oblast-. . .

— Tako govorjenje je brez¬
božno, se je razjezil kanonik baron
Taufferer. Vi ste pravi sin revolu¬
cije, pravi jakobinec. Puntarski duh
vas je prevzel, a pazite, da vas ne
zadene kazen božja.

— Prepričan sem, da je moje
mnenje pravo, in prepričan tudi, da
zmagajo velike ideje, katerih nosi-
teljica je francoska armadai, je Kon¬
rad mirno zavrnil razburjenega ka¬
nonika; molče,nekako- prestrašeno so
mu pritrjevali drugi, stari Anton Po¬
dobnik pa je skrivaj stisnil roko svo¬
jega sina in mu., zašepetal na uho:
Dobro si se držal!

— Katera načela bodo končno
zmagala, to je v božjih rokah, je čez

14

nekaj časa zopet povzel kanonik ba¬
ron Taufferer. Moje prepričanje je,
da bi morali mi zvesti ostati državi
in diftastiji, četudi smo nezadovoljni z
vladajočimi razmerami.

— Tako je, se je zasmejal An¬
drej Kopitar. Jaz tudi zahtevam, da
vsak paglavec poljubi šibo, s katero
sem ga naklestil.

— Tudi jaz umejem — je dejal
Konrad — da se kak narod ne iz¬
neveri, dasi ni zadovoljen. A to so
redke izjeme. Angleška kraljica Eli¬
zabeta je Puritance neusmiljeno pre¬
ganjala, a še oni, ki jih je vrgla v
ječo, so ji ostali zvesti. Zgodilo' se
je, da je bila nekemu Puritancu na
povelje kraljice odsekana desna
roka. Ko- je krvnik opravil svoje delo,
je mož z levo roko zamahnil s svojim
klobukom in zaklical: Bog živi kra¬
ljico! Ali pa vesta, kaj je bi! izvor
tej zvestobi? Prepričanje, da dela
kraljica edinole za čast, za srečo in
za blagor naroda. To pa odkrito po¬
vem, ko* bi meni danes odsekali
desno roko —

15

V tem trenotku je pritekla v
sobo gostilničarjeva hči in zaklicala:
Francozi so spet tu! Ravnokar so
prišli; deset mož jih je!

Hipoma je bila vsa družba po--
konci in hitela iz gostilne ter čez
čevljarski most na Mestni trg. Fran¬
coski vojaki so bili res prišli, da pre¬
skrbe stanovališča za armado. Za
prenočišče so- se oglasili na rotovžu
in se ravno- dogovarjali z mestnimi
stražarji, ko- jih je dohitela družba
iz Božičeve gostilne.

— Kdaji pride armada?

— Pojutrišnjem!

Tedaj pa se je Andrej Kopitar
postavil na rotovške stopnice in z
mogočnim glasom je zapel v jasno
pomladansko noč:

Allons enfants de la Patrie

Le jour de gloire est arrive . . .

In tedaj so se vsi navzo-čniki od¬
krili in gromovito je orila marzeljeza
čez mirno- mesto. To je bilo prvikrat,
da se je v Ljubljani očitno pela
himna revolucije.

Komaj se je dne 2. aprila 1797.
zdanilo-, že je bila vsa Ljubljana po¬
konci. Z vseh strani SO !  drli ljudje na
Mestni trg in na Novi trg ter ne¬
strpno pričakovali prihoda Franco¬
zov; drugi so šli še dalje na Tržaško
cesto* in do Viča zmagovalcem na¬
sproti.

Naenkrat so zaipele trombe in
culo se je peketanje konj. Prijezdile
so predstraže. Kmalu so jim sledili
večji oddelki vojaštva, ki so se raz¬
postavili po glavnih ulicah in trgih.
Zopet so zadonele trombe, zabliskalo
se je orožje, pokazale se plapolajoče
zastave in armada francoske repub¬
like z generalom Bernadottom na
čelu je prikorakala v Ljubljano.
Krdelo* je sledilo krdelu: zdaj pešaki,
zdaj konjeniki, zdaj topničarji, in v
kratkem času je bila Ljubljana po¬
dobna vojaškemu taboru.

Molče je prebivalstvo sprejelo
zmagovalce in splošen je bil strah,
da je od teh silnih množic pričako¬
vati najhujšega. Škorc* sami divji

17

možje, v zamazanih in podrapanih
oblekah, od dolgega vojskovanja in
njegovih naporov utrujeni, od solnca
ožgani, vidno gladni in žejni, so bili
sedaj gospodarji mesta, ki že od tur¬
ških zajezdov ni videto v svojem ob¬
zidju tuje armade. Spričo te armade
je utripalo srce tudi tistim, ki so bili
Francoze z veseljem pričakovali.

General Bernadotte je s svojim
štabom jahal pred rotovž, kjer so’ ga
pričakovali mestni odborniki in se
mu poklonili. V njih imenu je prego¬
voril nekaj besedi tovarnar Dessel-
brunner, edini mestni oče, ki je bil
vsaj deloma zmožen francoskega
jezika. General Bernadotte je na
kratko odgovoril in potem odjahal v
škofijo, kjer je bilo pripravljeno sta-
novališče za francoske generale. V
trenotku, ko je general Bernadotte
pognal konja, se je z okna Damja¬
nove hiše (kjer je bila mestna
hranilnica) zaslišal klic: Vive la re-
publipue! Kakor bi trenil, je iz ti-
sočev grl francoskih vojakov zadonel
navdušeni odzdrav: Vive la rčpubli-
que! General Bernadotte pa se je

2

18

obrnil proti oknu, odkoder je prišel
prvi klic, in vojaško pozdravil tam
stoječi osebi, Konrada Podobnika in
črnolaso 1  Maro-, šele kakih trinajst let
staro hčerko veletržca Damjana.

Mara in Konrad sta zažarela ve¬
selja, stari Damjan pa se je obrnil h
Kopitarju in rekel:

— Tu se vidi, da ta armada ve,
zakaj gre v boj, medtem ko> store
naši vojaki svojo' dolžnost le, ker
morajo. ,

— Zato pa Francozi tudi zma¬
gujejo, je menil Andrej Kopitar za¬
mišljeno in po kratkem presledku
dostavil: Vse pravo 1  junaštvo 1  na
svetu korenini v znamenitih idejah in
velike armade so zmožne heroičnih
dejanj, samo 1  če jih prešinjajO’ take
ideje. A v Avstriji?

Živo je bilo sedaj v Ljubljani,
kakor še nikdar poprej. Vse mesto
je bilo takorekoč preplavljeno’ z vo¬
jaštvom. V vsaki hiši jih je bilo polno
in prenapolnjeni so bili hlevi in druga
gospodarska poslopja in celo pri ka¬
pucinih v Zvezdi so bili nastanjeni
vojaki.

19

Naslednjega dne je dal general
Bernadotte po mestu nabiti manifest
generala Bonaparte. Ta manifest, ki
je bil tiskan tudi v slovenskem je¬
ziku, je zagotavljal prebivalstvo, da
se nikomur ne zgodi niti najmanjša
škoda, in poživljal vse meščane in
duhovnike, ki so pobegnili, naj se
brez skrbi vrnejo.

Opoldne je prišel general Ber¬
nadotte z mnogoštevilnim sprem¬
stvom na magistrat in zbranim mest¬
nim odbornikom in uradnikom v
slovesnem ogovoru ponovil isto, kar
je obljubil Bonapartov manifest. Ob
enem'je imenoval poseben centralni
gubernij, v kateri je poklical tovar¬
narja Desselbrunnerja, kanonika Iva¬
na Golmajerja, Antona Podobnika,
Friderika Kastelica, barona. Bernarda
Rosettija, pomožnega škofa Reigers-
felda, odvetnika Josipa Luckmanna,
barona Karola Hallersteina in An¬
tona pl. Nikolettija.

Na opomin, da so"nekateri iz¬
med teh pobegnili, je general Ber¬
nadotte odgovoril:

2*

20

— Nič za to! Izbral sem te može,
da bodo v gubernija zastopani vsi
stanovi in merodajni krogi. Tisti, ki
so pobegnili, spoznajo iz tega imeno¬
vanja, da je bil njihov strah prazen.

Popoldne istega dne so nakrat
začeli po mestu hoditi bobnarji in
neprestano bobnali. Ljudje so drveli
skupaj in kmalu je bil Mestni trg pre¬
napolnjen. Po tretji uri sta prijezdili
dve eskadroni chasseurjev, za kate¬
rimi sta prikorakali dve stotniji vo¬
jaštva. Sredi med vojaštvom se je na
malem vozičku peljal visok, črnogled
francoski grenadir. V ustih je imel
pipo, iz žepa pa mu je štrlela stekle¬
nica žganja.

Vojaštvo se je ustavilo' pred ro¬
tovžem in grenadir je stopil z voza.
Vrh rotovških stopnic je stalo nekaj
francoskih častnikov, med njimi za-
povednikom ljubljanskega mesta
imenovani polkovnik Piccard.

Ta je stopil nekaj korakov na¬
prej in glasno prečital grenadirju jn
zbranemu vojaštvu sodbo vojnega
sodišča. Grenadir je bil na predvečer
v Gradišču napadel neko delavko in

21

ji šiloma vzel zlat uhan. Za to je bil
obsojen na smrt.

Mirno, ne da bi trenil z očesom,
ie grenadir poslušal sodbo, samo ko
ie polkovnik Piccard končal, je mož
vzel iz žepa steklenico žganja in jo
vrgel ob tla, kličoč: Zdaj te ne ra¬
bim več.

Posadili so ga zopet na voziček
in ga v spremstvu vojaštva in mno¬
goštevilnega občinstva peljali proti
škofiji. Pralv pri škofiji je bila gneča
največja. V trenotku, ko je neka žen¬
ska vsled navala ljudi padla in začela
obupno kričati, je obsojeni grenadir
skočil z voza in poskusil pobegniti.
Vojaki mu niso branili, neki častnik
pa ga je zgrabil in preprečil beg.
Grenadirja so peljali do stolne cerkve,
in ga postavili ob cerkveni zid. Se¬
dem vojakov z nabitimi puškami se
je postavilo pred njega. Puške so po¬
čile, navzočni ljudje so strahoma za¬
vrisnili, grenadir pa se je zgrudil
mrtev na tla.

Streli so se čuli skoro po vsem
mestu. Ko so počile puške, se je
Mara Damjanova tako prestrašila, da

22

je vsa prebledela. Obrnivši se h
Konradu Podobniku je dihnila:

— Konrad — ti Francozi so r  ven¬
dar strašni ljudje. Zaradi navadnega
uhana človeka ustreliti — to je
grozno!

— Grozno, da, ali tudi pravično.
Korist domovine in čast armade za¬
htevata, da se vzdrži najstrožja disci¬
plina. Francoska armada je šla v voj¬
no, da naredi konec krivicam, ki se
gode narodom — v taki armadi pa
ne sme biti roparjev. Po tem izgledu
spozna cela kranjska dežela, da
Francozi niso tolovaji, kakor se jih je
popisovalo.

Konrad Podobnik je prav sodil.
Vsa Ljubljana je bila sedaj prepri¬
čana, da se Francozov ni treba bati,
da niso prišli plenit, nego da so
prišli res kot osvoboditelji. In to pre¬
pričanje se je še utrdilo, ko se je za¬
znalo, kaj se je ta večer zgodilo v
Božičevi gostilni.

Pozno zvečer je prišel v gostilno
kurat na Šmarni gori, Janez Svetlin.
Gostilna je bila natlačeno polna fran¬
coskih častnikov. Kurata Svetlina pa

— 23

to ni vstrašilo. Vsedel se je med
častnike in ž njimi popival in kvartal
do pozne ure. Ker je pa prevečkrat
pogledal v kozarec in pri igri izgubil,
se je začel s častniki prepirati in jih
zmerjati. Nastala je velikanska ra-
buka, tem nevarnejša, ker je krik in
vik privabil mnogo civilistov v krč¬
mo. Bati se je bilo, da bo tekla kri.
Gostilničar Božič je tarnal in miril,
a opravil ni ničesar. Njegova 181etna
hči Franica pa je razoglava, kakor
je stregla gostom, o polnoči tekla v
škofijo, in naravnost planila v sobo,
kjer so bili zbrani francoski generali.
S hitrimi besedami je nemški pove¬
dala, kaj se godi doma. Tedaj pa je
general Bernadotte opasal svojo
sabljo, ponudil Franici roko in vodeč
jo pod pazduho, kakor kako imenitno
gospodično, šel ž njo v Božičevo go¬
stilno ter tam napravil red.

Od tega dneva je vsa Ljubljana
svobodno dihala in vse simpatije so
bile na strani Francozov. Ker je Ber¬
nadotte oprostil kmete vseh plačil
Pri mitnicah, so tudi na deželi dobili
ugodnejšo sodbo o Francozih. Celo

24

pobegli meščanje so se začeli vra¬
čati, v Božičevi gostilni pa Franica
še vina ni dala, če se gost ni vpeljal
s klicem: Vive la republique!

III.

Koncem 18. stoletja ni bila Ljub¬
ljana ne velika, ne lepa, a bila je bo¬
gata. V Ljubljani je bilo središče
vse južnoavstrijske trgovine, tako da
je Ljubljana glede trgovine in glede
bogastva daleč prekašala Trst in
Gradec. Ljubljanski patriciji pa niso
znali samo denar služiti, nego ga
tudi porabljati. Živeli so razkošno in
ženski krogi so v vsem posnemali
luksurijozne dunajske in beneške
dame.

Cim so se Francozi nekoliko
udomačili v Ljubljani, se je razvilo
prav živahno družabno življenje.
Imoviti meščanje so pogostoma va¬
bili francoske častnike v svoje hiše
in Francozi so se takim vabilom radi
odzivljali. Zlasti so radi hodili v hišo
veletržca Damjana, kjer so se shajali
najodličnejši ljubljanski meščanski

25

krogi in kamor je redno zahajal tudi
general Bernadotte. Povabljeni so
bili na te zabave seveda vsi boljši
znanci gospodarjevi. Med njimi sta
bila tudi Konrad Podobnik in mestni
učitelj Andrej Kopitar, o katerem je
polkovnik Piccard rekel, da je naj¬
duhovitejši Kranjec.

Bilo je na taki soireji v Damja¬
novi hiši, ko je general Bernadotte
sprožil narodnostno misel in s tem
razpihal v plamen, kar je poprej le
nekako pod žrjavico tlelo, kar je
marsikdo slutil, a ni jasno in določno
videl in čutil.

Pri večerji je namreč general
Bernadotte začel praviti zbranim go¬
spem in gospodom o velikem giba¬
nju, ki se je bilo prav takrat začelo v
Dalmaciji.

— Posrečilo se nam je — je pri¬
povedoval general Bernadotte —
vjeti celo vrsto poročil, ki jih je gu¬
verner v Dalmaciji, grof Rajko Thurn,
poslal avstrijskemu -ministru Thu-
gutu. Iz teh poročil sem izvedel jako
zanimive stvari. Izšel je brezimen
oklic, ki se je v neštevilnih izvodih

26

razširil po celi Dalmaciji in v katerem
se vnema narod za premagano be¬
neško republiko. A ta oklic je dose¬
gel ravno nasprotje tega, kar je na¬
meraval. Dalmatinci so se začeli na-
krat zavedati svoje slovanske na¬
rodnosti, o kateri se jim še sanjalo
ni, dokler so bili pod beneško' oblast¬
jo. Neki frančiškan, pater Dorotič, je
v Spletu sklical ugledne meščane in
jih navzlic odsvetovanju duhovščine
pregovoril, da so sklenili poslati po¬
sebno deputacijo do generala Bona-
parta, prosit ga, naj zagotovi Dalma¬
ciji samostalnost. Iz pisem grofa
Thurna je posneti, da je ta misel
padla na rodovitna tla in našla mno¬
go pristašev. Celo avstrijski general
Rukavina se je zanjo razvnel, in isto-
tako grof Micislav Zanojič, grof
Juri Vojnovič in dosti drugih dalma¬
tinskih rodoljubov. Ti zahtevajo
združenja s Hrvatsko z namenom, da
si Dalmatinci zagotove narodno živ¬
ljenje.

To pripovedovanje generala Ber-
nadotta je na vse navzočnike napra¬
vilo največji vtisk in dalo povod ži-

27

vahnim in zanimivim razgovorom o
Pravici vsakega naroda do popolne
narodne samostalnosti. V tem, ko do¬
mačinom stvar še ni bila popolnoma
jasna, so Francozi bili jako natančno
poučeni. Rade volje so svojim po¬
slušalcem razlagali pomen znameni¬
tega sklepa francoske zakonodajne
skupščine z dne 29. decembra 1791.,
kateri sklep je bil. storjen na predlog
Condorcetov povodom prve vojne z
evropsko koalicijo in pomen sklepa
francoskega konventa z dne 10. no¬
vembra 1792.

— Vsak narod je sam svoj go¬
spodar, vsak narod ima pravico, do
svobodnega življenja in napredova¬
nja v svojem lastnem jeziku, to je
smisel omenjenih sklepov zakonodaj¬
nega zastopa in konventa, je dejal
general Bernadotte. In dokazoval je
potem, da je narodnostna misel na¬
ravna posledica demokratizma. De¬
mokratizem pripoznava popolno su-
vereniteto vsake narodne individual¬
nosti in ji torej daje tudi pravico,, da
živi po svoji volji, po svojih navadah
in da si to zagotovi potom politične

28

in državopravne samostalnosti. Po¬
gojev za tako življenje pa si noben
narod ne utrdi drugače, kakor če goji
svoj lastni jezik.

V Ljubljani tedaj še niso bili
prišli do tega spoznanja. Sicer so po-
samičniki gojili slovenski jezik, a ne
da bi imeli pri tem kak poseben smo¬
ter, ne da bi si bili svesti pomena
tega dela. Bil je to bolj izraz lokalne¬
ga patrijotizma, nego žive nacijonal-
ne zavednosti.

Tega si je bil svest tudi Andrej
Kopitar in zato je nekako turobno
rekel poleg sebe sedeči gospe pl.
Garzarollijevi, sestri Antona Lin¬
harta :

— To- je vse prav lepo-, ali kaj
naj s tem opravimo na Kranjskem?
V celi Ljubljani je samo pet mož, ki
se zavedajo svoje slovenske narod¬
nosti.

Gospa pl. Garzarolli, ki je svoj
čas nastopila v gledališču pri prvi
slovenski predstavi »Županove Mic¬
ke/« pa je imela boljša upanja in je po¬
gumno vzkliknila:

29

— Pet zavednih mož in ena za¬
vedna žena — to je dovolj, da spre¬
obrnemo celo Ljubljano!

Narodnostno vprašanje, ki je
bilo sproženo na tem večeru v Dam¬
janovi hiši, je bilo od tedaj v vseh
ljubljanskih družbah na dnevnem
redu, dalo je povod dolgim in dosti¬
krat burnim razpravam in dalo po¬
vod, da so se začeli duhovi ločiti.
Čimbolj so se eni oprijemali te misli,
toliko bolj so ji drugi nasprotovali in
zagovarjali nazor, da bi bila prava
sreča, če bi se Slovenci kar najhitreje
mogoče ponemčili. Ljudje, ki so bili
prej edini v nasprotovanju avstrij¬
skemu absolutizmu in reakcijonar-
stvu, so se zdaj razšli in se razcepili
na dva tabora.

Seveda se to takrat ni dosti po¬
znalo, ker je bilo v Ljubljani toliko
Francozov, da so domačini med njimi
kar izginili. Odkar je Napoleon v
Ljubnu sklenil s cesarjem Francem
premirje, s katerim jg Avstrija od¬
stopila Franciji Lombardijo 1  in dobila
za to ozemlje bivše beneške repu¬
blike, so prihajali malone vsak dan

— 30

manjši francoski oddelki v Ljubljano
in končno je prišel tudi general Mas-
sena s svojo armado. V mestu je
zmanjkalo prostorov in zato so vo¬
jaštvo nastanili tudi po cerkvah, in
sicer pri frančiškanih, pri kapucinih
in pri uršulinkah. Vojaki SO' se v
cerkvah obnašali jako nespodobno.
Pri uršulinkah so na kip Matere božje
obesili boben, pri frančiškanih pa so
lesenega angelja položili na slamo,
ga pokrili s plaščem in se rogali: Spi,
citoyen!

General Viktor, eden podzapo-
vednikov, se je s tremi svojimi ofi¬
cirji nastanil v uršulinskem samo¬
stanu. Ker ni bil zmožen ne nemške¬
ga, ne slovenskega jezika, si je izpro¬
sil, da so mu dodelili posebnega tol¬
mača. Ta posel je prevzel Konrad
Podobnik in se generalu Viktorju na
ljubav preselil v uršulinski samostan.

Oficirji v samostanu so prav ve¬
selo živeli in vsako noč dolgo ban-
ketirali, ker so našli v samostanski
kleti pravi zaklad najizbornejšega
vina. Uršulinke se niso prikazale,

31

nego so se bile umaknile v vrtno hi¬
šico.

Nekega večera, ko so bili oficirji
nenadoma poklicani h generalu
Masseni, je ostal Konrad skoro- sam
v samostanu. Bil je topel pomladan¬
ski večer in da bi se naužil nekoliko
svežega zraka, se je šel Konrad spre¬
hajat na širni samostanski vrt. Hodil
je pod košatimi drevesi semintja in
ni zapazil, da se mu je previdno bli¬
žala temna ženska postava. Šele ko
je ženska stopila iz sence, jo je za¬
gledal. V tistem trenotku pa se mu je
ženska že vrgla pred noge in s skle¬
njenima rokama prosila:

— Gospod, — lepo vas prosim —
usmilite se me!

Konrad je bil tako presenečen,
da v prvem hipu ni mogel izpregovo-
riti nobene besede. Strme je zapazil,
da je pred njim klečeča ženska nuna.

— Kaj želite? je končno vpra¬
šal. Kaj morem za vas storiti?

— Pomagajte mi iz samostana!
Ce se me vi ne usmilite, si moram
končati življenje!

32

Konrad je bil v veliki zadregi in
ni vedel, kaj bi storil.

— Oprostite mi, je rekel, jaz bi
vam rad pomagal, ali jaz nimam tu
ničesar ukazovati. Jaz sem samo tol¬
mač generala Viktorja.

Mlada uršulinka se je bridko
zjokala. Konrad ji je pomagal, da je
vstala in ji potem rekel:

— Ce hočete, vas peljem pred
generala Viktorja. Kar mi bo mo¬
goče, storim vse, da vas pusti iz sa¬
mostana.

Uršulinka je bila takoj zadovolj¬
na. Boječe se je oklenila Konrada.

— Prosim vas, pojdiva hitro, je
dejala. Ko bi me kaka nuna zasačila
pri vas, bi me zadela strašna kazen.

Konrad je pospešil svoje korake
in je srečno pripeljal nuno v samo¬
stansko poslopje. Peljal jo je v obed-
nico, da počaka generala Viktorja.
Dolgo ni bilo čakati, kajti general in
njegovi spremljevalci so se kmalu
vrnili.

— Bonaparte pride v Ljubljano,
je zaklical general Viktor, vstopivši
v sobo. V prvem hipu niti zapazil ni,

— 33

da sedi v kotu nuna. Ko pa jo je za¬
gledal, se je zasmejal na glas in rekel
Konradu: Kakor vidim, vam v moji
odsotnosti ni bilo dolgčas.

— Gospod general, je rekel
Konrad resno, ta redovnica apelira
na vaše srce in prosi, da ji dovolite
zapustiti samostan.

— Kaj vas proti vaši volji zadr¬
žujejo v samostanu?

— Da, je dihnila redovnica in se
vrgla pred generalom na kolena.
Prosim vas, gospod general, rešite
nie strašne usode.

— Prav rad, ljuba deklica, je
vskliknil general. Ako je je vaša vo¬
lja, zapustiti samostan, storite to lah¬
ko koj sedaj! Za vaše varstvo pa bo
skrbel gospod Konrad Podobnik, ka¬
teremu dam na razpolaganje dva vo¬
jaka. Jaz sem sin revolucije in si
štejem v dolžnost, varovati svobodo
vsakega človeka.

Redovnica se je sklonila k gene¬
ralu in mu je poljubila roko, potem
Pa s Konradom in dvema vojakoma
zapustila samostan.

3

34

IV.

Konrad Podobnik je bil v veliki
zadregi, kam bi spravil iz samostana
odvedeno redovnico. Domov je ni
mogel peljati, ker je stanovalo' v oče¬
tovi hiši vse polno francoskih oficir¬
jev. Ravno tako so bile prenapolnje¬
ne tudi hiše njegovih znancev. Konč¬
no se je odločil, da popelje redovnico
k stari gospodični, ki je stanovala na
Starem trgu (v hiši, kjer je zdaj Za¬
laznik). Ta gospodična je bila Suzana
pl. Schmutzenhaus, rodom nekje iz
Nemčije, ki je bila v mladih letih
prišla kot vzgojiteljica v hišo grofa
BIagaya, tačas pa je živela v Ljub¬
ljani. Konrad jo je poznal, ker se je
bil pri nji učil tujih jezikov.

Gospodična Suzana se je sicer
močno prestrašila, ko sta jo Konrad
in redovnica vzbudila iz spanja, a
čim je izvedela, za kaj da se gre, je
bila takoj pripravljena pomoči.

— Vi revica, vi ubožica! Tako
mlada ste še in že ste tako strašne
reči doživeli, je tarnala gospodična
Suzana in polna sočutja objemala re-

35

dovnico, dasi o vzrokih njenega bega
iz samostana še ni prav ničesar ve¬
dela.

Redovnica je bila tako razbur¬
jena, da sploh ni mogla govoriti, a
naslonila je svojo glavico na prsi go¬
spodične Suzane in s svojimi rosnimi
očmi tako zaupno' in vdano' gledala
svojo zaščitnico, da se je ta sama
zjokala.

Konrad je naredil konec temu
prizoru. Uvidel je, da ta večer ubegla
redovnica pač ni v stanu, dati kakih
pojasnil, nego da je potrebna počitka
in tolažbe. Zato je vstal in se po¬
slovil.

— Jutri se že oglasim, je rekel
redovnici, in tedaj se dogovoriva, Kaj
da je storiti. Danes ste potrebni miru.
Gospodična Suzana bo že skrbela za
vas, njej lahko popolnoma zaupate.

Še predno se je mogla redovnica
zahvaliti, je Konrad že vzel svoj klo¬
buk in je odšel. Ženski sta ostali
sami. V tem, ko je Suzana zaklenila
vrata, je redovnica strgala s svoje
glave nunske prte in jih tako srdito
vrgla v kot, da se je Suzana kar za-
3* ‘

36

čudila. Suzana bi bila silno rada iz¬
vedela, kdo da je njen gost in kaj da
se je zgodilo v samostanu, ali vpra¬
šati se ni upala. Redovnica pa je ne¬
mo slonela na svojem stolu in tako
zamišljeno zrla predse, kakor da je
sama v sobi.

— Malo čaja vam bo dobro sto¬
rilo, je po daljšem molku rekla Su¬
zana in hitro- začela priprave, da svo¬
jemu gostu postreže.

— Kako dobri, plemeniti ljudje
ste tu, je naposled izpregovorila re¬
dovnica. Eden me reši, ne da bi vpra¬
šal kdo da sem; vi ste me ponoči
sprejeli v svojo hišo, ne da bi me
poznali. Kdaj vam to povrnem? Kako
naj vam dokažem svojo- hvaležnost.

— Nikari ne govorite tako! Kon¬
rad je ravnal kot kavalir in jaz sem
njegovi prošnji rada ustregla in vas
vzela v svoje varstvo.

Starka se je vsedla poleg redov¬
nice in zaupno- rekla:

— A, ne zamerite mi, — rado¬
vedna sem pa zelo, kaj vas je napo¬
tilo, da ste pobegnili iz samostana. O,
nikar ne mislite, da želim od vas iz-

37

vedeti kake tajnosti. Toda, sami bo¬
dete uvideli —

— Tajnosti nimam nikakih, je
rekla redovnica in rada vam povem,
kaj se je zgodilo.

Gospodična Suzana se je kar to¬
pila blaženstva, ko’ je to slišala, kajti
njena radovednost je bila še večja
kakor njena dobrosrčnost. Stisnila se
ie prav blizu redovnice in jo poslu¬
šala z napeto pozornostjo.

— Jaz sem prišla še kot otrok v
samostan. Ime mi je Ljudmila Ve-
nutti. Moja mati je živela v Trstu,
očeta nisem nikdar poznala. Že doma
mi je mati dopovedovala, da posta¬
nem redovnica. Samostansko življe¬
nje mi je ugajalo in zato sem rada
vstopila v red.

— Največ pač zato, ker niste
Poznali življenja, je menila Suzana.

— Prva leta sem bila v samosta¬
nu res srečna. Sicer sem sčasoma
spoznala, da je v samostanu mnogo
hlimbe in zavisti in videla tudi mar¬
sikaj sumljivega.

38

— Oh, sumljive stvari ste zapa¬
zili, je v silni radovednosti šepetala
gospodična Suzana. O, povejte . . .

- Iskala sem tolažbe in moči v
molitvi. A kmalu so se začele izkuš-
njave . . .

Gospodična Suzana je začela
trepetati. Njena radovednost je kar
vidno rasla.

— Kaj? Celo izkušnjave! V sa¬
mostanu! Oh, lepo vas prosim, po¬
vejte mi, kaj je bilo. Jaz sem kar iz
sebe! In starka je na požirek izpraz¬
nila veliko skodelico čaja.

— O, gospodična, je rekla Ljud¬
mila, to so stvari, katerih vam ne
moreni pripovedovati. V zadnjem
času so se mi začele nekatere sta¬
rejše redovnice približevati tako, da
sem postala nezaupna. In v teh dne¬
vih sem našla v svoji celici brezimno
pismo, ki mi je odprlo oči.

Luč v sobi je bila skoro dogo¬
rela, a gospodična Suzana tega niti
zapazila ni. Njena radovednost je
bila tolika, da se je tresla, kakor bi
imela mrzlico. Komaj slišno je dih¬
nila:

39

— Kaj pa je bilo v tem pismu
rečeno? Kdo vam je pisal?

— Pisala mi je brez dvoma kaka
redovnica. Jaz tudi slutim, katera je
to bila, Uganila sem jo po njenih po¬
gledih. V pismu me je svarila, naj se
varujem tistih redovnic, ki se mi
Približujejo, ker imajo slabe namene
z menoj. Dolžila jih je, da me hočejo
zapeljati v neke nemarnosti. Ne za¬
meriti mi, da o teh rečeh ne morem
govoriti.

Gospodična Suzana je že težko
dihala. Rada bi bila slišala kaj na¬
tančnejšega, dasi je slutila, za kaj se
gre, a ni se upala vprašati.

— Po tem svarilu sem se še bolj
ko prej začela izogibati svojim tova¬
rišicam. A sedaj sem zapazila tudi
marsikaj, o čemer se mi prej niti sa¬
njalo ni.

■— Jezus! je dihnila gospodična
Suzana in se krčevito oprijela Ljud¬
mile.

— Trpela sem vsled tega težke
duševne muke. Začela sem obžalo¬
vati, da sem postala redovnica in za-

40

čela zaničevati svoje tovarišice. Te
dni pa je prišlo najhujše.

Z zadrževano sapo in tresoč se
po vsem životu je poslušala gospo¬
dična Suzana.

— Red ima svojega posebnega
spovednika, a časih je prišel v samo¬
stan tudi kak kapucin. Pri teh so se
spovedovale samo starejše redovnice.
Odkar sem dobila omenjeno brez¬
imno pismo, ki me je svarilo tudi
pred kapucini, sem postala jako ne-
zaupna in pazljiva. Zapazila sem, da
kapucini — hodili šo različni kapu¬
cini — ne prihajajo v samostan pri
vratih. Iz tega sem sklepala, da mora
biti kak skriven vhod v samostan in
res sem zasledila, da prihajajo kapu¬
cini iz kleti v samostan, in da po isti
poti tudi odhajajo.

— To je strašno, to je grozno, je
ihtela gospodična Suzana. Kaj imajo
podzemski vhod?

— Najbrže. Saj loči samo cesta
uršulinski samostan od kapucinskega.
(Kapucinski samostan je bil v seda¬
nji »Zvezdi«.) One dni sem bila ne-

41

nadoma poklicana v celico matere
predstojnice in tam našla nekega ka¬
pucina. Ne morem vam popisati, ka¬
ko sem se ga ustrašila. Najbolj še nje¬
govih poželjivih pogledov. Povedalo
se mi je, da se bom morala odslej iz¬
povedovati patru kap'ucinu. Ta je bil
sicer jako sladak z menoj, ali izpra¬
ševal me je tako strašne reči, da sem
se žalosti in srama zjokala. Bolj ko
sem zatrjevala, da nisem ničesar te¬
ga storila, kar me je vpraševal, bolj
je silil v mene. Končno je postal neje¬
voljen, češ, da sem nepokorna, da me
je obsedel duh upornosti in da zaslu¬
žim hudo kazen. Jaz sem v svoji raz¬
burjenosti ostro ugovarjala, na kar je
rekel, da me bo za kazen bičal. Toda
jaz sem se branila in začela vpiti.
Zdaj so prihitele druge redovnice in
me na ukaz matere predstojnice pe¬
ljale v klet ter me tja zaprle. Tri dni
in tri noči sem bila zaprta. Ležati
sem morala na zemlji in nisem dobila
niti kruha, niti vode. Ko so me izpu¬
stili, so mi povedali, da me zadene
še ostrejša kazen, če ne bom brezpo¬
gojno pokorna.

42

Ljudmila in gospodična Suzana
sta se jokaje objeli.

— Na srečo so se francoski ofi¬
cirji nastanili v samostanu, še pred-
no je mogel kapucin priti. Jaz sem
sklenila, da na vsak način zbežim iz
samostana, a če se mi to ne posreči,
da si končam življenje. Rajši smrt,
kakor sramoto. Sreča mi je bila mila,
da sem naletela koj pri prvem po¬
skusu na plemenitega moža . . .

Še dolgo sta sedeli Suzana in
Ljudmila skupaj. Kakor hči svoje
matere, tako se je Ljudmila oklenila
stare gospodične in našla v nji tolaž¬
nico.

V.

Vzlic reformam cesarja Jo¬
žefa II., vzlic svobodomiselnemu
delovanju cesarjevega prijatelja, Ijub-
janskega škofa Herbersteina, in vzlic
francoski revoluciji je bilo ljubljansko
prebivalstvo za časa prve francoske
invazije še močno- prepojeno s kleri¬
kalnim duhom. Zlasti nižji stanovi so
bili popolnoma v duhovniških rokah

43

in le sreča je bila, da so duhovniki z
malimi izjemami bili, precej liberal¬
nega mišljenja in zlasti nasprotni re¬
dovnikom in redovnicam.

Ko se je raznesla po' Ljubljani
vest, da je iz uršulinskega samostana
Pobegnila neka redovnica, je završalo
po celem mestu. Od ust do ust je šla
ta vest, vsak je nekaj dodal, in na¬
posled so se raznašale s takimi stra¬
hovitimi posamičnostmi okičene go¬
vorice, da je za uršulinski samostan
zavladala resna nevarnost. Cesar ni¬
so dosegle ne cerkvenopolitične
reforme cesarja Jožefa II., ne slo¬
veči proti papežu in redovništvu na¬
perjeni pastirski list škofa Herber¬
steina, to je provzrbčil ubeg pre¬
proste uršulinke. V Ljubljani je za¬
vela ostra protiklerikalna sapa.
Ljudje so se začeli zbirati pred ur-
šulinskim in pred kapucinskim samo¬
stanom in nastopali tako grozeče, da
je moral general Viktor oba samo¬
stana zastražiti z vojaštvoTn.

Simpatije vsega mesta so bile na
strani redovnice Ljudmile Venutti
in najodličnejše ljubljanske dame so

44

prišle na stanovanje gospodične Su¬
zane plem. Schmutzenhaus, da se se¬
znanijo z Ljudmilo in čujejo iz njenih
ust,kaj se ji je primerilo v samostanu,

Konrad se je s toliko večjo
vnemo zavzel za Ljudmilo, ker je
lepo dekle napravic nanj jako dober
vtis. Bila je vitke, elegantne postave.
Obraz je bil majhen, oči pa velike,
žareče in nekako tajinstvene. Kadar
je svoje poglede vprla v Konrada, je
bilo v njih čitati nekaj skrivnostnega,
prav kakor bi ta drobna bledolična
oseba skrivala na dnu svoje duše
nekaj posebnega.

Tudi Damjanova Mara je s svojo
materjo prišla obiskat Ljudmilo, a
na Maro ni ubegla redovnica napra¬
vila dobrega vtisa.

— Njen pogled mi ne ugaja, je
rekla svoji materi. Nekaj nestalnega
ima v svojih očeh. Če govori, se mi
nehote- vsili mnenje, da ne govori
tako, kakor misli.

Toda gospa Danijanova ni bila
tega mnenja in gospodična Suzana
plem. Schmutzenhaus je bila globoko
užaljena, ko' je izvedela, kako sodbo

45

je izrekla Mara. In s podvojeno' zgo¬
vornostjo je povzdigovala in slavila
svojo varovanko, zlasti napram Kon¬
radu.

Duhovščina se je močno- trudila,
da pomiri razburjeno- prebivalstvo.
Po cerkvah se je o-znanjalo, da je vse
neresnično, kar se govori po mestu,
in da iz samostana sploh ni pobeg¬
nila nobena redovnica. Obenem pa
so se duhovniki tudi trudili, da bi do¬
bili Ljudmilo v svojo oblast in lazili
okoli francoskih generalov, naj jim
Ljudmilo izr oče.

Toda trudili so se zaman, kajti
Prehitel jih je Konrad, katerega je
podpiral general Viktor. Vojni zapo-
vednik francoske armade je končno
izrekel, da se sploh neče vtiikalti v to
zadevo, ker je bilo v Ljubnu skle¬
njeno- med Francijo in med Avstrijo
premirje in ker prevzemo v kratkem
z-opet avstrijski organi javno- oblast
na Kranjskem.

Vsi, katerim se je Ljudmila smi¬
lila, so priši sedaj- do spoznanja, da
mora ubegla redovnica zapustiti
Ljubljano, še predno se vrnejo Av-

46

strijci, ker ti bi Ljudmilo gotovo pri¬
silili, da se vrne v samostan. Tega se
je Ljudmila silno- bala, vedoč, da bi jo
v samostanu zadela strašna kazen.
Sicer je hotel Konrad še enkrat po¬
skusiti svojo- srečo' pri generalu
Bonapartu samem, ali Ljudmila ni
hotela tako- dolgo- čakati, zlasti ker ni
bilo skoro nič upanja na uspeh.

Konrad je vsled tega zbral pri
znanih rodovinah večjo svoto de¬
narja, da omogoči Ljudmili odhod iz
Ljubljane. Ljudmila se je odločila, da
pojde v Milan. Ta je bil sedaj fran¬
coski in se ji tam ni bilo ničesar bati.
Tudi Konrad je bil s tem zadovoljen,
kajti nameraval je svoje študije na¬
daljevati v Padovi in je upal, da bo
od tam lahko- večkrat skočil v Milan,
vsaj toliko, da bo Ljudmilo zdaj in
zdaj videl in mogel preživeti ž njo
nekaj ur. Njegovo srce je hrepenelo
po tem, ker je ljubil Ljudmilo z vsem
ognjem dvajsetletnega mladeniča. In
da je tudi Ljudmila ljubila Konrada,
to so mu razodevali njeni pogledi.

Tisti dan, ko se je Napoleon
Bonaparte pripeljal v Ljubljano, je

47

zapustila to mesto Ljudmila. Konrad,
ki je Ljudmilo spremil do Vrhnike,
bi se bil ž njo rad peljal naprej, kar
do Milana, a okolščine so mu to
branile.

Konrad in Ljudmila sta bila sama
v poštnem vozu, in ko sta se na Vrh¬
niki ločila, sta si z vročimi poljubi
razodela ljubezen in si prisegla zve¬
stobo.

Ko se je Konrad vrnil v Ljub¬
ljano, je bilo vse mesto pokonci. Vse
je tiščalo na Mestni trg in pred ško¬
fijo, ker je vsakdo hotel videti slav¬
nega zmagovalca v tolikih bitkah,
generala Bonaparta. Ta je bil skoro
krivaj prišel v Ljubljano in se na¬
stanil v škofiji. Vojni zapovednik je
Bonapartu na čast priredil velik
obed, na katerega so bili poleg gene¬
ralov in višjih častnikov povabljeni
tudi po dva nižja častnika vsake
vrste, dva podčastnika in dva na¬
vadna vojaka, da se tako pokaže
demokratični značaj francoske ar¬
made. To je Ljubljančanom silno
inponiralo.

48

Med obedom v škofiji je stalo
pred hišo vse črno domačega prebi¬
valstva in francoskih vojakov ne¬
strpno pričakuje, če se Bonaparte
prikaže. A minole SO' ure in nihče se
ni prikazal. Zdaj so se ustavile pred
škofijo tri ekvipaže, v katerih se je
pripeljalo' odposlanstvo mestnega za¬
stopa, da se pokloni Bonapartu.
Zbrana množica je pozdravila odpo¬
slanstvo 1  s hrupnimi »Vivat« klici. V
istem trenotku, ko je odposlanstvo
vstopilo v škofijo, se je v prvem
nadstropju odprlo okno in se je na
njem prikazal bled, voščen obra^.
In iz tisoč grl francoskih vojakov je
zagrmel klic: Vive la repi.iblique!
Vive le general Bonaparte!

VI.

V spremstvu svojih generalov je
stopil Napoleon Bonaparte v sobo,
kjer ga je pričakovala, deputacija
ljubljanskega mesta. To 1  deputacijo
je vodil tovarnar Desselbrunner, ki
je pozdravil Bonaparta v francoskem
jeziku. V svojem ogovoru je poudar-

49

laJ Desselbrunner samo to, da je
Ljubljana živela s francoskim voja¬
štvom v najbojši harmoniji in da
ohrani francoski armadi prijazen
spomin. Vzdržal se je pa vsake be¬
sede, ki bi mogla imeti političen po¬
men — saj je bilo že odločeno; da
ostane Kranjska pri Avstriji.

Bonaiparte se je zahvalil z neka¬
terimi kratkimi besedami, a povedal
je ž njimi mnogo. Dejal je, da fran¬
coska armada še ni kmalu kje uživala
toliko 1  prijaznosti, kakor na Kranj¬
skem, in da on tega Kranjski nikdar
ne pozabi.

In obrnivši se k Desselbrunnerju
mu je podal roko- in držeč ga za roko,
je rekel:

■— Eno 1  Vam lahko- povem ■— v
načrtih francoske republike je Vašim
deželam odmenjena velika in važna
naloga, in če se ti načrti posrečijo,
je Vašemu narodu zagotovljena zna¬
menita; in slavna bodočnost. Pripra¬
vite se na to- in pripravite zlasti
svoj narod, da bo sposoben za to
nalogo.

4

50

Pri teh besedah je iz Bonapar-
tovih oči udaril neki poseben pla¬
men, ki je pa hipoma ugasnil. Bona-
parte se je nalahko' priklonil in odšel.
Pri vratih je obstal, se obrnil za tre-
riotek in zaklical deputaciji:

— Au revoir!

Bonapartove besede so napra¬
vile nepopisen vtisk, zlasti še tako
pomembno izrečeni besedi »na svide¬
nje«. Pa tudi francoski oficirji so bili
presenečeni, dasi niso prav vedeli,
kako je Bonapartove besede pravza¬
prav tolmačiti.

Dne 28. aprila 1797 je bil prišel
Bonaparte v Ljubljano in že 30. aprila
na vse zgodaj se je s svojim sprem¬
stvom odpeljal. Ljubljana je še spala,
ko je iz škofije oddrdralo sedem voz
čez Novi trg na Tržaško cesto. Na
ulicah ni bilo žive duše, le tam nekje
kjer so danes Glince, je vzlic me¬
glenemu, neprijaznemu vremenu
stala gruča mladih ljudi. Ko se je bli¬
žal pred kočijami jahajoči oddelek
vojaštva, so sneli klobuke in zapeli
marzeljezo. In na oknu prve kočije
sc je prikazal bled, voščen obraz s

51

temnimi očmi in potem so kočije
izginile . . .

— Zdaj pa krinke na obraz, je
zaklical v širok plašč zaviti Andrej
Kopitar, sicer nas zadene huda po¬
kora. General Merwelt z oddelkom
avstrijskega vojaštva je že na potu v
Ljubljano.

— Denuncijantje bodo zdaj imeli
lepe čase, se je smejal Konrad Po¬
dobnik, in tovariši so mu pritrjevali,
dobro vedoč, da bo avstrijska poli¬
cija trdo poplačala vsakemu tudi
najmanjšo republikansko- izjavo, ka¬
tero je zagrešil za časa francoske
invazije.

— Prava sreča je, da so skoro
vsi avstrijski ovaduhi zbežali pred
Francozi, je menil Andrej Kopitar. A
previdnosti je treba, velike previd¬
nosti. Jaz za svojo osebo bom igral
vlogo, ki je najbolj primerna moji
natori.

— Vlogo pijančka, kaj ne, se je
oglasil eden tovarišev.

Pri črevih kralja Davida —
uganil si, se je smejal Kopitar. In
prosim Vas, povejte vsakemu Avstri-

52

ijancu, da sem bil od prihoda Fran¬
cozov eno samo uro trezen in še
takrat sem deklamiral Vodnikovo
patrijotardsko pesem: »Trka nam
Francoz na vrata...«. Vi pa si raz¬
delite vloge, kakor veste in znate.
Meni jih ni treba vedeti, saj sem bil
od prihoda Francozov neprenehoma
pijan.

Kopitar se je tesneje zavil v svoj
plašč in je odkorakal v mesto. Tudi
ostali prijatelji so se poslovili in po
različnih potih krenili domov. Na
potu pa so srečavali večje in manjše
oddelke francoske armade, ki so za¬
puščali Ljubljano.

Na večer tega dneva je bila v
Božičevi gostilni zopet zbrana večja
družba. A poleg starih znancev je
sedelo tudi nekaj avstrijskih urad¬
nikov ki so se bili zadnje dni vrnili
v Ljubljano, vsled česar so prijatelji
Francozov skrbno pazili na vsako
besedo.

Po deveti uri je prišel tudi Ko¬
pitar, ali bolje rečeno, privalil se je
v sobo, kajti delal se je pijanega.
Franica mu je bila namreč že v veži

53

Povedala, da je med gosti tudi ofi-
oijal Strigi, ki je bil znan vohun in
ovaduh.

— Oj, gospod Strigi, ga je po¬
zdravil Kopitar, tako sem vesel, da
vas vidim, kakor svoje plače, kadar
jo dobim. Kje pa ste bili toliko časa
— hm?

Oficijal je bil nevoljen, da ga je
Kopitar spomnil na njegov beg, zato
je čemerno odgovoril:

— V varen kraj sem šel. da bi
me francoski tolovaji ne oropali.

•— Lejte, gospod oficijal, je menil
Kopitar, jaz sem ravno tako storil!
V svojo podstrešno sobico sem se
zaprl in nisem šel z doma, če me
nista primorala žeja, in lakota.

— Kaj ste pa delali doma? se je
čudil oficijal Strigi.

— Slikal sem! Krasno kravo
sem naslikal. Zdaj iščem osla, da bi
jo kupil in zato sem prišel sem. Ali
morda veste za. kakega kupca?

Oficijalov obraz se je raztegnil
in iz moževih oči je šinil hudoben po¬
gled na Kopitarja. Ta pa se ni zmenil
za to, nego je ravnodušno prisedel k

54

mizi in toliko' časa dražil oficijala
Strigla! in njegove prijatelje, da so
zapustili gostilno.

Zdaj, ko je bil zrak čist, je tudi
Kopitar nehal predstavljati pijanca.
Prisedel je k stranski mizici, kjer je
šivala Božičeva Franica in ji zopet
kakor vsak dan, pel pesem o svoji
ljubezni.

Franica pa se je hudovala in je
nejevoljno rekla:

— Kako me imate radi, vidim iz
tega, da ste prišli ob devetih, oblju¬
bili ste pa, da pridete ob šestih.

— In ker ste tri ure name čakali,
zaradi tega se jezite? Penelopa je
celih dvajset let potrpežljivo čakala
na svojega moža, pa —

— Vi pa niste moj mož, je
vzkliknila Franica in zarude zbežala
jz sobe.

Kopitar pa se je vesel vrnil k
družbi, saj je vedel, da ga ima Fra¬
nica rada »čez vse na svetu«.

55

Vil.

Dne 8. maja 1797. je zadnji od¬
delek francoske armade zapustil
Ljubljano. S tem oddelkom sta odšla
tudi polkovnik Piccard in kapitan
Fresia. Izmed vseh oficirjev sta se
najtežje ločila, ker sta imela največ
prijateljev.

V predvečer odhoda sta prišla še
k Damjanovim, kamor so bili po¬
vabljeni tudi drugi gospodarjevi
znanci. Bil je tih večer; vsem je biio
nekoliko tesno pri srcu. Kapitan
Fresia, ki je sedel poleg Mare, se je
sicer trudil, da bi pregnal to melan¬
holijo, a ni se mu posrečilo.

Nakrat so< se culi na hodniku
trdi koraki in koj na to je prihitela v
sobo- služkinja.

- Neki gospod je zunaj, ki bi
rad govoril z gospodom Konradom.

Vsi SO’ bili začudeni in Damjan je
radovedno vprašal:

— Kak gospod?

— Duhovnik!

Konrad je bil že odšel iz sobe.
Čez nekaj trenotkov se je vrnil, pre-

56

cej prepaden in vidno razburjen. Z
njim je stopil v sobo rdečeličen du¬
hovnik, kurat na Šmarni gori, Janez
Svetlin.

— Kaj je pa Vas pripeljalo k nam
ob ti pozni uri, se je čudil Damjan in
ponudil duhovniku stol.

Kurat se je smehljaje priklanjal
na vse strani. Bil je očividno v za¬
dregi.

— E, gospod Damjan, je jecljal,
čudna stvar, prav čudna stvar. Saj
gospodje — se je obrnil k družbi —
me tako poznajo, samo ona dva
oficirja —

Konrad je bil med tem poklical
polkovnika Piccarda in kapitana
Fresio na stran in se ž njima zapletel
v živahen pogovor. Kuratu je bilo
menda všeč, da ni bilo treba sezna¬
niti se s francoskima častnikoma,
kajti nadaljeval je s stereotipnim
sladkim usmevom na ustih svoje pri¬
povedovanje.

Poklican sem bil za danes h
kanoniku baronu Tauffererju. Siten
Vam je ta človek in maščevalen —
da je joj. Posebno jezo ima name.

57

— S čim ste se mu pa zamerili?
Ali ste se morda tudi za Francoze
vnemali?

— Kaj še! Kako morete kaj ta¬
kega- misliti? Ali nekaj drugega se je
zgodilo. Enkrat je prišel kanonik na
Šmarno goro. Ni še klobuka odložil,
Da! je že začel govoriti, kaj da bo za
obed. Jaz revež otepam žgance, ta
kanonik pa je govoril samo o zajcih
in o jerebicah. Bolje se razume na
kuho, kakor moja kuharica.

— Torej, kaj' se je zgodilo, je
silil Damjan, ki je vedel, da ima
kurat navado 1 , vsako stvar na dolgo
in na široko' razpresti.

— Mene je ta snedenost jezila in
sem si rekel, čakaj, tebe že izplačam.
Peljal sem kanonika pred hišo in mu
Dokazal svoje tri kokoši, češ, naj si
izbere, katero 1  mu spečem. In res z  si
je izbral najlepšo. Jaz pa sem vzel
malo drobtinic v roko, jih vrgel ko¬
koši in rekel prav nedolžno: Na, na,
pet-pet, na, le jej — saj te b'0 še da¬
nes hudič požrl.

Vsi so- se smejali, kurat pa je
veselo vzkliknil:

58

Kaj ne, da sem ga izplačal!
Kanonika bi bila skoraj kap zadela,
tako se je jezil. Rekel ni ničesar - a
kokoš je celo sam snedel, meni pa
pustil fižol.

— In to ste nam prišli zdaj po¬
vedat? je vprašal Damjan. Vi ste res
ljubeznjivi.

- Kaj pa mislite! Prišel sem
povedat nekaj drugega.

— Povejte vendar!

— Le poslušajte. Kurat je zopet
izpraznil veliko čašo vina in potem
nadaljeval.

Zadnjič sem bil nekaj prav
neumnega napravil- Škofijski ordi¬
narija! mi je poslal ukor, češ, da že
sedem let vsako nedeljo eno in isto
pridigujem, o- naglavnih grehih.

Ali je to 1  res?

Seveda je res, ali kaj bi se pri¬
pravljal na nove pridige, ko se ljudi
še to ne prime, kar jim že sedem let
■pridigujem. Zato sem pa pisal v
Ljubljano: »Vprašajte mojega mež-
narja, če ve, kaj sem zadnjo nedeljo
pridigoval. Ce ve, lahko storite z me¬
noj kar hočete, če pa ne ve, potem je

- 59 -

to dokaz, da je moja pridiga o na¬
glavnih grehih še vedno potrebna,
četudi jo že sedem let oznanjujem.
Za ta slučaj pa — psalm 32, verz 9.«
— Da sem to pisal, je bila velika ne¬
umnost.

— Zakaj, se je čudil Damjan.

- Zato, ker pravi ta psalm »Ne
bedite kalkor konji in mule . . .« Ves
ordinarija! je bil razžaljen in skoro
bi se mi bilo slabo godilo.

- Zame je bila prava sreča, da
ste storili to neumnost, je sedaj rekel
Konrad in dal kuratu roko. Obrnivši
se k družbi je dejal: Gospod kurat
me je opozoril na veliko nevarnost;
če ji utečem, bO' to njegova zasluga.

Vsi so strmeli in začeli izpraše¬
vati, kaj se je zgodilo. Konrad je
silil kurata, naj pove, kaj se je zgo¬
dilo in zgovorni kurat se je rad vdal.

- Torej, za danes sem bil kli¬
can v Ljubljano zaradi onih svetopi¬
semskih konj in mul. Kanonik Tauf-
ferer me je grozno ošteval. •• Nakrat
so se odprla vrata in vstopil je ge¬
neral Merwelt. Sam bog te je po¬
slal, sem si mislil. Meni so seveda

60

koj rekli, naj stopim v sosednjo sobo,
in jaz sem hitro ubogal.

Kurat je nekoliko umolknil, ka¬
kor da je prišel v malo zadrego.

— E — no — kaj bi skrival —
jaz sem pri vratih ostal in poslušal.
Bil sem silno radoveden, kaj da hoče
general. In prav je bilo, da sem po¬
slušal. General je prišel namreč za¬
radi Konrada —

— Ni mogoče! Vsi so strmeli,
ker je bil general Mervelt šele dva
dni v Ljubljani.

- Ga vam povem na kratko —
je nadaljeval kurat; zmenili so se,
da bodo še danes Konrada zaprli.

Cela družba je bila tako pre¬
strašena, da ni mogel nihče besedice
ziniti.

— Kanonik Taufferer je Kon¬
rada ovadil, da je odpeljal iz uršu-
linskega samostana neko nuno, dalje
da je republikanec in sovražnik ce¬
sarja Franca. Zaradi te ovadbe je
prišel general Merwelt h kanoniku
in zmenili so se, da aretirajo Kon¬
rada, čim zapuste Francozi mesto.

61

V družbi je zavladala splošna
zbeganost. Vseh se je polastil strah,
samo Konrad je veselo vzkliknil:

— Naj me le aretirajo, če me
dobe! A jutri, ko zapuste Francozi
mesto, tudi mene ne bo več tu. Go¬
spod polkovnik Piccard mi posodi
vojaško obleko in kot francoski vo¬
jak pojdem ž njim, dokler ne pridem
na varen kraj.

Naslednjega jutra na vse zgodaj
je odkorakal zadnji oddelek franco¬
skega vojaštva. Na čelu temu oddel¬
ku sta jahala polkovnik Piccard in
Konrad Podobnik, kapitan Fresia pa
ie vodil zadnjo stražo, kakor si je
sam želel, češ, jaz sem bil prvi, ki je
Prišel v Ljubljano, naj bom tudi zad¬
nji, ki jo zapusti. Bil je še mrak, ko
so Francozi prišli mimo rotovža in
nihče ni zapazil, da sloni na oknu
Bamjanove hiše črnolaso dekle in se
topi v bridkih solzah. Trdo so kora¬
kali francoski vojaki in nihče ni sli¬
šal obupnega klica: Konrad" ljubi
Konrad.

62

VIII.

Za Ljubljano so se s prihodom
avstrijskih oblastnikov začeli ža¬
lostni časi. Stari policijski sistem je
prišel zopet do veljave, a ljudje so ga
toliko težje prenašali, ker so se bili
za časa francoske invazije navadili
svobode. Avstrijsko uradništvo in
vojaštvo je postopalo z veliko kru¬
tostjo in zlasti je preganjalo vsakega,
kdor je bil le količkaj na sumu, da je
simpatiziral s Francozi. Na srečo se
ni dalo dosti izvedeti o tem, kar se
je godilo v Ljubljani za časa fran¬
coske invazije. A že denuncijacije
kanonika barona Tauffererja so za¬
dostovale, da so bili razni meščani
obsojeni na velike globe. Tovarnar
Desselbrunner je bil osem dni v za¬
poru, ker je pozdravil Napoleona
Bonaparta, in je bil obsojen na 500
goldinarjev globe in tudi Damjan je
moral plačati 500 goldinarjev, ker je
Francoze vabil v svojo hišo. Kazno¬
van je bil skoro vsak, kdor je prišel
s Francozi v dotiko, med njimi tudi
gostilničar Božič. Edini, ki je srečno

63

ušel, je bil učitelj Andrej Kopitar, o
katerem je bila policija prepričana,
da je bil ves čas francoske invazije
Pijan.

Duhovščina je dobila ukaz, da
Pripelje narod zopet na »pravo pot«.
Ta ukaz je bil izdan na posebno po¬
velje cesarja Franca, ki je sploh od¬
redil najstrožje postopanje proti vsem
prijateljem Francozov na Kranjskem.
Škof Brigido je bil poklican na Du¬
naj in cesar mu je naročil, da mora
duhovščina porabiti ves svoj vpliv,
da prežene duha upornosti in brez-
božnosti, ki je prevzel skoro vse iz¬
obraženo kranjsko prebivalstvo in
zlasti Ljubljančane. In duhovščina,
kateri je bilo za to delo obljubljenih
mnogo dobrot, je šla z vnemo v boj.
Mnogo mesecev, da, več let ni bilo
s prižnic slišati drugega, kakor sra¬
motenje novih idej, katere je rodila
francoska revolucija. Na vse načine
se je zabičevalo ljudem, da je. prva
dolžnost vsakega človeka, biti pred¬
vsem zvest in brezpogojno vdan vla¬
darski hiši in državnim organom.
Koder niso zalegle besede, tam je

64

pomagala policijska palica. Da bi ta
trud imel večji uspeh, je začela du¬
hovščina ljudstvo tudi versko fanati-
zirati, dobro vedoč, da je taiko naj-
laglje naščuje proti novi struji in je
pridobi za reakcijo. Kdor je bil ko¬
ličkaj na sumu, da se vnema za de¬
mokratične ideje, je bil framazon in
brezverec. Duhovščina je opravljala
tudi posel vohuna in ker je po de¬
klah in hlapcih marsikaj izvedela, je
to vohunstvo' opravljala z uspehom.

Tiho in žalostno je bilo sedaj v
Ljubljani. Ljudje se nekaj časa niti
v gostilne niso več upali, kaj še, da
bi se bili upali javno govoriti o poli¬
tičnih rečeh. Sosed se je bal soseda,
prijatelj se je izogibal prijatelja, poli¬
cija pa je vzlic temu imela obilo
posla in pridno delila globe in —
batine.

Vzlic tej strahovladi pa je bilo
v Ljubljani še nekaj ljudi, ki se niso
izneverili svojemu prepričanju, niti
so postali indiferentni. Na čelu tej
družbi je stal veletržec Fran Damjan
in v njegovi hiši so se shajali vsi tisti,
ki so ostali zvesti samim sebi. Vsak

65

teden so bili taki sestanki, in dasi se
je policija zelo zanimala zanje, ven¬
dar ni mogla ničesar izvedeti in
vsled tega tudi ničesar storiti.

Misel, da Francozi odtrgajo
Kranjsko od Avstrije, je bila popol¬
noma izginila. Sicer se je marsikdo
spominjal, kar je Bonaparte 29. aprila
1797. zaklical odposlanstvu mestne¬
ga zastopa, ali nihče ni več verjel, da
se to uresniči, nihče razen Andreja
Kopitarja.

Ta je bil trdno prepričan, da za-
sine dan, ko izpolni Bonaparte svojo
obljubo. Kakor je kurat Janez Svetlin
dolgo let vedno pridigoval samo o
naglavnih grehih, tako je tudi Andrej
Kopitar, kjer je bil in koder je ho¬
dil, vnemal ljudi, naj pripravijo' na¬
rod za obljubljeno mu slavno prihod-
njost s tem, da goje slovensko narod¬
no zavednost. Kopitarja so počasi za¬
čeli posnemati tudi drugii Posebno je
bil vnet Konradov oče, stari Anton
Podobnik. Razvnel se je bil posebno
tedaj, ko je cesar Franc odbil nje¬
govo prošnjo, naj Konrada pomilosti
in mu dovoli, da se vrne na Kranjsko.

5

66

To ga je za nekaj časa silno potrlo,
a Konradova pisma so ga spravila
pokonci. Zdaj je bil eden najvnetej-
ših rodoljubov in je, četudi tiho in
jako previdno, vendar vztrajno in
odločno delal za slovensko stvar.

Tako se je vzlic vladajoči reak¬
ciji in vzlic silnemu policijskemu
pritisku vendarle širilo razumevanje
za narodnostno misel in je rasla na¬
rodna zavednost. Ves policijski si¬
stem ni mogel preprečiti, da bi ljudje
ne bili začeli spoznavati, kako je
francoska revolucija naredila konec
duhu srednjega veka, ki je vse živ¬
ljenje narodov postavil pod varuštvo
vere in avtoritete. Bolj ko je policij¬
ska palica čuvala vero in avtoriteto,
bolj je raslo nasprotje. Četudi se jav¬
no nihče ni mogel ganiti, vendar so
bile tudi v reakcijonarni Avstriji vsaj
v teoriji že podrte meje, ki so ločile
posamezne stanove, v teoriji so bili
podkopani stari privilegiji in čedalje
bolj se je razširjalo spoznanje, da
narodi ne eksistirajo zaradi vladar¬
jev, nego da so vladarji samo prvi
služabniki narodov, da gre torej na-

67

rodom vsa suvereniteta. 'To je raz¬
grevalo posebno v Ljubljani mnogo
glav in vnemalo mnogo src, in mo¬
gočno pospeševalo razvoj narod¬
nostne misli. Od teorije o narodni
suvereniteti je namreč do načela
narodnosti samo en korak. Vsak,
kdor je o stvari razmišljal, si je re¬
kel: Če ima vsak narod pravico, da
sam s seboj razpolaga, kakor ga je
volja, da po svoji volji in po svojih
potrebah uredi način vladanja in vse
svoje javno življenje če ima popolno
suvereniteto in je neomejeni gospo¬
dar na svoji zemlji, potem je samo
ob sebi umljivo, da mora imeti svojo
državo in da mora ta njegova država
biti nacijonalna. Ko bi ne bila nacijo-
nalna, bi ta država sploh ne bila res¬
nično svobodna, kajti noben narod
ni svoboden, če ni vsa oblast v rokah
njegovih lastnih sinov, če v vseh
ozirih ne veljajo njegovi nazori, nje¬
govi običaji in njegov jezik. Noben
narod ne sme biti odvisen ali Zatiran,
a tudi ne sme nikogar zatirati; kakor
naj imajo vsi ljudje, ne glede na stan,
enake pravice in enake dolžnosti,
5*

68

tako naj bo tudi med narodi. In iz
tega se je rodilo geslo: slovenske
zemlje —■ Slovencem. In pod solncem
tega gesla je kopnel avstrijski pa¬
triotizem. Kar se je v oni dobi moglo
storiti za razširjenje teh nazorov, se
je storilo. Zlasti so se rodoljubi za¬
čeli zanimati za slovenski jezik in mu
posvečati večjo pozornost kakor po¬
prej. In tako francoska invazija le ni
ostala brez posledic; seme, ki ga je
zanesla v Ljubljano, je začelo vzlic
neugodni politični atmosferi ven¬
darle kaliti. Zgodilo se je večkrat, da
so pri Damjanovih ali pri gospe Qar-
zarollijevi zazvenele čaše in so zbra¬
ni prijatelji napivali lepši prihodnjo-
sti slovenskega naroda in neodvisno¬
sti slovenskih dežela.

o o o

o o o o o o

I.

Minulo je dvanajst let, odkar so
bili Francozi prvič v Ljubljani. V teh
dvanajstih letih so se zgodile v Ev¬
ropi velikanske premembe svetov¬
nega pomena.

Napoleon Bonaparte se je bil
Povzpel na vrhunec moči in slave.
Po zmagoviti vojni v Egiptu je str¬
moglavil direktorij, ki je vladal fran¬
cosko republiko, in bil izvoljen za
prvega konzula.

Vzlic temu, da je bil leta 1797.
sklenjen v Čampo Formio »za 'čečne
Čase« mir med francosko republiko
in med avstrijskim cesarjem, je
prišlo že tri leta potem do nove voj¬
ne. Avstrija je bila pri Marengu po¬
polnoma poražena in Napoleon je
znova poklical v življenje cisalpinsko
republiko - italijansko narodno dr¬
žavo.

Po kratkem miru, ki ga je Na¬
poleon porabil za važne reforme na
Francoskem, se je pod vodstvom

72

Angleške začela nova koalicijska
vojna proti Franciji, a predno se je
še prav razvila, je bil Napoleon iz¬
voljen za francoskega cesarja in 2.
decembra 1804 slovesno kronan. Tu¬
di italijanska republika se je prele¬
vila v kraljestvo in 26. maja 1805 se
je Napoleon v Milanu kronal z želez¬
no krono.

Nova .koalicija evropskih držav
je imela namen, vzeti Franciji vse,
kar je pridobila od I. 1792. Angle¬
ška, Rusija, Avstrija in Pruska so bile
združene proti Napoleonu. Meseca
septembra 1805 je šel Napoleon s
svojo armado čez Reno. Pri Ulmu
se mu je velika avstrijska armada
pod vodstvom generala Mačka prav
nečastno udala. Dne 13. novembra
je Napoleon zavzel Dunaj. Tu je iz¬
vedel, da so Angleži pri Trafalgarju
uničili francosko armado. Nekaj dni
je bila njegovti krona v največji ne¬
varnosti, a zmagal je v znameniti
bitiki pri Austerlitzu 2. decembra in
koalirane države so se morale udati.
Avstrija je izgubila zadnje dele svoje
posesti v Italiji, izgubila celo Tirol-

73

sko, večji del današnje Bavarske in
Dalmacijo, kjer je postal dubrovniški
velikaš Dandolo' proveditor ali ge¬
neralni guverner. Napoleon je ustva¬
ril celo vrsto novih kraljestev in
razpustil staro nemško cesarstvo.

Mirovna pogajanja z Rusijo in z
Angleško niso imela uspeha, pač pa
se je Pruska dvignila proti Napo¬
leonu. Napoleon jo je ponižal. Zavzel
je po uničujočih zmagah pri Jeni in
Auerstiidtu Berolin, in ko so prihiteli’
Rusi na pomoč Pruski, je združeni
armadi pri Friedlandu porazil. Po¬
sledica tega je bil mir v Tilsitu. Pru¬
ska je izgubila polovico svojih pose¬
stev, iz poljskih dežela pa je ustano¬
vil Napoleon vojvodstvo varšavsko
— poljsko narodno državo pod nem¬
škim kraljem.

Zdaj se je obrnil Napoleon na
drugo stran ter se polastil Španske in
Portugalske.

Med tem se je Avstrija zopet
ojačila in se je začela pripravljati na
vojno proti Franciji. Napoleon je
vsled tega zapustil Špansko in se
vrnil v Pariz. V treh mesecih je imel

74

zbrano veliko armado in je napadel
Avstrijo 1  od nemške in italijanske
strani.

Avstrija se je za to vojno že celo
leto pripravljala, tako- na severu,
kakor na jugu. Že meseca julija leta
1808. je prišel nadvojvoda Ivan v
Ljubljano, da organizira črno vojsko.
Poslal je zopet duhovščino v boj. Z
vseh prižnic-se je agitiralo za vojno
proti Francozom, in raznetilo se je
zlasti med kmetskim ljudstvom tako
sovraštvo proti »brezbožnim fran¬
coskim tolovajem«, da so rudarji v
Idriji in v Železnikih pometali na¬
borne pozive proč in prostovoljno
vstopili v armado. Valentin Vodnik,
ki je bil korni kaplan ljubljanskih
meščanskih grenadirjev, pa je zložil
»Pesmi za brambovce«.

Aprila meseca leta 1809. se je
začela vojna in zatrepetala je vsa
kranjska dežela. Vsakdo je slutil, da
postane ta vojna največjega pomena.
Prebivalstvo je bilo 1  razdeljeno na
tri tabore: Velika večina sploh ni
imela pojma, za kaj se gre, marveč
je slepo sledila avstrijski zastavi;

75

druga skupina je želela, da bi zma¬
gali Francozi, ker je od tegai priča¬
kovala, da se izvedejo 1  tudi v Avstriji
že davno' in težko pričakovane re¬
forme; najmanjša je bila tista sku¬
pina, ki je pričakovala od zmage
Francozov narodnega prerojen ja Slo¬
vencev.

V dobi od prve invazije Fran¬
cozov do leta 1809. se je bilo v Ljub¬
ljani marsikaj spremenilo' in zlasti je
bil precejšnji del, prebivalstva) pre¬
pojen narodnega duha. Dne 9. aprila
ie bil v Ljubljani uradoma nabit po¬
ziv nadvojvode Karola »na nemški
narod«, na,j gre v boj proti Franco¬
zom. Še tisto noč so bili vsi ti lepaki
zamazani, poleg njih pa so- bili na¬
biti listki, na katerih je bilo zapisano,
naj gre nadvojvoda iskat pomoči na
Nemško, ker Kranjci niso Nemci.
Dudi vsakovrstni pamfleti so bili
zdaj in zdaj skrivaj nabiti, in kakor
se je policija trudila, da bi storilce
zasledila, se ji to vendar ni posrečilo.

Policija je bila v velikem strahu
Pred prebivalstvom, ker je dobro
vedela, koliko jih je, ki se vnemajo

76

za Francoze. Zaradi tega je posto¬
pala z neusmiljeno krutostjo. Neko
dekk)’ je obsodila na 25 udarcev s
palico, ker je v prepiru z nekim poli¬
cajem zaklicala: Le čakaj, kadar
pridejo Francozi, ti bodo že dali!

Bito' je dne 17. aprila, tisti dan,
ko je Napoleon začel pri Donau-
wbrthu poditi Avstrijce tako, da so
v petih dneh pritekli na Češko. Ta
dan je došlo kranjskim stanovom
pismoi nadvojvode .Ivana, v katerem
pismu je bilo sporočeno, da Avstrijci
v Italiji sijajno zmagujejo. Kranjski
stanovi so dali to pismo tiskati in so
je nabili po vseh vogalih, policija pa
je najela in nagnala ljudi, da so* kri¬
čali: Vivat cesar Franc! Vivat nad¬
vojvoda Ivan! Smrt Francozom!

Bilo je opoldne, ko je Andrej
Kopitar šel iz šole domov in pred
rotovžem naletel na mnogoštevilno 1
množico, ki je na vse grlo- kričala.
Prerinil se je skozi to množico in
čital lepak s pismom nadvojvode
Ivana. Bil je presenečen, kajti iz za¬
sebnih poročil, ki jih je dobival
Damjan od svojih trgovskih znancev,

77

je vedel, da niso zmagovali Avstrijci,
Nego Francozi.

Ravno, to je hotel oditi, ga je
ogovoril oficijal Siegl:

— O, gospod Kopitar! Kaj ne,
danes je vesel dan? O, kako veselje
je napravil nadvojvoda s tem pismom
vsem pravim Avstrijcem!

— Če je le res, kar nadvojvoda
Piše, je menil Kopitar.

Tedaj pa je oficijal Siegl kakor
jastreb planil na Kopitarja, ga zgrabil
z obema rokama in kakor besen za¬
čel kričati:

Izdajalec! Jakobinec! Primite
gai! Ta človek je rekel, da nadvoj¬
voda ni pisal resnice! V ječo ž njim!
Na vešala ž njim!

In zaganjal se je v Kopitarja kar
divje, tako, da se napada,nec še bra¬
niti ni mogel. Ljudje so bili tako pre¬
senečeni, da se ni nihče ganil. Siegl
pa je v enomer kričal:

— Ali te imam, Jakobinec? Ali
sem te vjel? Policaji, semkaj! Ze
dolgo sem vedel, da si ti tisti izda¬
jalec, ki punta ljudi! Policaji, pri¬
mite ga!

78

Policija so bili res prihiteli in
zgrabili Kopitarja. Daši so različni
očividci potrdili, da ni Kopitar prav
nič slabega rekel, dasi je Kopitar
odločno ugovarjal, da se ga aretira,
ni vendar nič pomagalo. Policaji so
Kopitarja šiloma odgnali v zapor,
Siegl pa je triumfiral.

-— Verjemite, ljudje, je vpil na
zbrano množico, ta človek je naj¬
nevarnejši revolucijonar, ta človek je
podkupljen od Francozov. Vedno se
dela, kakor da bi bil pijanec, pa ni
nikdar pijan; dela se tako, da bi
veljal za nič nevarnega.* O, jaz sem
ga dobro opazoval! On je sestavljal
tiste pamflete, ki so' bili nabiti po
vseh hišah, on je ponesnažil oklic
nadvojvode Karola. In tudi danes
ponoči je on nabil listke, na katerih
je rečeno: »Ljubi Kranjci! Cez nekaj
dni izidejo komilice za brambovce,
ponočne vaje avstrijskega lakaja na
neodsedlanem Pegazu.« Tako se je
ta ničvredni človek norčeval iz patri-
jotičnih pesmi profesorja Vodnika.

Še dolgo je tako* kričal oficijal
( Siegl raz rotovške stopnice, tako

79

dolgo, da je bil ves upehan. Areto-
vanje Kopitarja je bil zadnji uspeh
njegovega vohunstva. Za nagrado,
ki jo je prejel, se je še tisti večer v
1 rnovem napil, a ko je hotel iti do¬
mov, so* ga fan,tje napadli, ga kruto
Pretepli in vrgli v Gradaščico. Sicer
so ga, redarji še ponoči spravili do¬
mov, a zavedel se ni več in je čez
nekaj dni umrl.

Aretovanje Kopitarja je vse pri¬
jatelje Francozov silno potrlo. Vse
mesto se je treslo pred policijo, ki je
izvršila pri najuglednejših meščanih
hišne preiskave in dobila dokaze, da
je bil res Andrej Kopitar zložil raz¬
lične, po 1  mestu nabite protiavstrijske
Pamflete.

Francozi so- medtem neprestano
zmagovali. Dne 13. maja je prišel
Napoleon na Dunaj, dne 15. maja je
Pribežal nadvojvoda Ivan v Ljub¬
ljano-. Odšel je dne 18. maja, ker so
bili Francozi prekoračili kranjsko
mejo. Obenem z nadvojvodo so zbe¬
žali tudi vsi višji državni uradniki in
mnogo- meščanov, dne 20. maja pa je
general Macdo-nald s francosko ar¬
mado primarširal v Ljubljano.

80

n.

V Ljubljani je bila še precej
močna avstrijska posadka. Poveljnik
te posadke je bil osemdesetletni pod-
maršal Moitelle, strahopeten mož, ki
se ni ničesar tako bal, kakor pokanja
pušk. Francozov se je tako’ prestra¬
šil, da se jim vzlic vsemu nagovor-
janju višjih in nižjih častnikov ni upal
zoperstaviti. Vsa Ljubljana ga je za¬
smehovala, ko- se je dal pri belem
dnevu nesti na Orad in ukazal, da se
vsa posadka tja umakne. Francozi
so prišli v mesto, ne da bi bila počila!
le ena puška.

Takoj naslednjega jutra,21. maja,
je začel general Macdonald bombar¬
dirati Grad. Tisti dan se je daleč od
Ljubljane, pri Aspernu in Esslingu,
začela strašna bitka med Napole¬
onom in med nadvojvodo Karolom.
Napoleon je poskusil prekoračiti Do¬
navo 1 , a je bil popolnoma poražen.

'V tem, ko je bil Napoleon v naj¬
večjih skrbeh in se je tresel za svojo
prihodnjost, se je njegova armada v
Ljubljani kar igrala z Avstrijci. Ge-

81

neral Macdonald je imel manj vo¬
jaštva. na! razpolaganje, kakor pod¬
maršal Moitelle, a vzlic temu Av¬
strijci bojne sreče še poskusili niso.
Do dvadnevnem bombardiranju je
bilo, zidovje na Gradu že močno po¬
škodovano; Avstrijska posadka bi
se bila sicer lahko* še dober teden
držala, a podmaršal Moitelle je bil
Po streljanju tako zbegan, da se je
brezpogojno^ vdal. Z belo zastavo* v
rokah je šel do lesene ograje, ki je
bila napeljana gori nad cerkvijo sve¬
tega Florijana. Ondotni francoski
oddelek je komandiral major Le-
febvre. S tem se je podmaršal Moi¬
telle domenil. Zahteval je za-se le,
da se ga pusti v miru odpotovati iz
Ljubljane, in niti vprašal ni, kaj se
zgodi s posadko; Major Lefebvre mu
je dovolil, da lahko* takoj odide in
podmaršal je to z veseljem storil.
Vojaki se sicer nisoi hoteli vdati, a'
Francozi so* kakor vihar planili, nanje
in jih premagali.

Čez nekaj* dni, 2. junija, je prišel
maršal Marmont z malo armado iz
Dalmacije v Ljubljano, a je na po-
6

82

velje Napoleonovo 1  z večino vojaštva
že 13. junija odrinil proti Dunaju.

Organiziranega avstrijskega vo¬
jaštva sedaj ni bilo več na Kranj¬
skem, pač pa vse polno avstrijskih
vojakov-dezerterjev. A tudi franco¬
ska posadka se je bila silno 1  skrčila,,
ker je maršal Marmont skoro vse
vojaštvo odpeljal na pomoč Napole¬
onu. ki se je pripravljal na odločilno
bitko. V Ljubljani je ostal samo ge¬
neral Guetard z osemsto 1  vojaki.

To priliko so porabili avstrijski
pristaši in poskusili uničiti francosko
posadko ter vprizoriti ljudsko vstajo
proti Francozom. Predvsem jim je
bilo na tem, da dobe v roko Ljub¬
ljano, odkoder so hoteli prodreti na
Štajersko in od tiste strani priskočiti
nadvojvodi Karolu na pomoč. Bivši
avstrijski major baron Dumontet je
na Dolenjskem zbral več sto dezer¬
terjev, duhovščina pa je rotila in za¬
klinjala kmetsko ljudstvo 1 , naj se tem
četam pridruži. Tudi avstrijski urad¬
niki, ki SO 1  ostali na svojih mestih, in
nemški graščaki so razvili straho¬
vito agitacijo. Ščuvalo 1  in hujskalo

83

s e je tako, da je bilo- vse kmetsko
ljudstvo 1  pokonci. Francoza zavratno
ubiti, je veljalo kot bogoljubno delo.

Dne 27. junija je baron Du-
mo-ntet naskočil Ljubljano-. Pripeljal
ie, ko- je bila že tema, svojo četo po
Dolenjski cesti, potem pa od vseh
strani napadel mesto-. Francoska po¬
sadka je bila nastanjena na Gradu,
samo general Guetard je stanoval
Pri Damjanovih. Šele ko- so- v mestu
začele pokati puške, je zvedel, da
se bliža sovražnik. A ni mu bilo mar
za lastno- nevarnost. Na; dvorišču
Damjanove hiše je po-stavil lestv-o
na zid in šel k svojim vojakom na
Grad. Kakor dež, tako gosto- so le¬
tele mimo- njega krogle Domunte-
tovih, okrog celega Grada razpostav¬
ljenih čet, a zadela ga ni nobena.

Dumontetove čete so- se, vi-
devši, da Grada ne zavzamejo, vrgle
na mesto. Po Mestnem, trgu, nai Sta¬
rem trgu, pri Sv. Florijanu in na
Cesarja Jožefa trgu so napravile te
čete barikade, potem pa obiskovale
bližnje hiše, iskaje plena..

6®

84

Dne 28. junija zvečer je Du-
montet s svojo četo zopet odšel in
se mudil na raznih krajih na Do¬
lenjskem. Počenjanje teh čet je bilo
tako strahovito, da so premožnejši
ljudje kar trumoma bežali iz dežele.

Napoleona je ta guerila-vojna
avstrijske stranke skrajno razkačila
in naložil je vsled tega dne 7. julija
kranjski deželi vojne kontribucije
15,260.000 frankov. Toda avstrijska
strajnka. se je temu ukazu smejala in
agitirala, naj ljudje ničesar ne pla¬
čajo, češ, Napoleon je bil pri Aspernu
in Esslingu popolnoma poražen in v
nekaj tednih bo zadnji Francoz pre¬
gnan iz Avstrije.

Napoleon je obenem poslal na
Kranjsko nekaj vojaštva in zapoved-
nik general Baraguay d’ Hiiliers je
dobil ukaz, da mora braniti ljub¬
ljanski grad, dokler je živ le še en
francoski vojak. Dne 11. julija je pri¬
šel baron Dumontet zopet v Ljub¬
ljano. Njegova četa je štela blizu
2500 mož. Celih šestnajst dni je dan
na dan naskakoval grad, a Francozi
so vsak napad hrabro odbili.

85

Ker ljudje niso plačali vojne kon-
tribucije, je Baraguay d’ Hilliers dal
aretovati najuglednejše može v de¬
želi. Aretovani so bili generalni vi¬
kanj Goimajer, kanonik baron Tauf-
ferer, škof Brigido, grof Brandis,
krof Lichtenberg, grof Barbo, baron
Lanthieri, grof Thurn, baron Lazza-
rini, trgovec Nikolaj Recher in tudi
eden najvnetejših prijateljev Fran¬
cozov, veletržec Fran Ksaver Dam¬
jan. Novi francoski zapovednik pač
še ni poznal razmer in ljudi v Ljub¬
ljani in je verjel kanoniku Tauffe-
rerju, ki mu je rekel, da sta proti pla¬
čevanju vojne kontribucije najbolj
agitirala Damjan in učitelj Andrej
Kopitar. Damjana so Francozi hitro
dobili, Kopitarja pa ne, ker je bil v
Policijskem zaporu.

Dne 27. julija^ tri tedne po bitki
Pri Wagramu, v kateri bitki je Napo¬
leon sijajno premagal Avstrijce, in
Petnajst dni potem, ko je bilo v
Znojmu sklenjeno premirje, je Du-
montet zapustil Ljubljano in peljal
svoje ljudi na Hrvatsko. Spotoma jih
je nad polovico 1  ušlo in ti so potem

86

plenili in ropali po deželi tako, da se
je vse pred njimi treslo.

Vzlic sklenjenemu premirju ni
bilo- konec revoltam na deželi.
Ljudje so bili po dolgi in fanatični
agitaciji avstrijske stranke tako raz¬
burjeni in razdraženi, da so popol¬
noma podivjali. Celo v najbližji oko¬
lici Ljubljane so se primerjale re¬
volte. Tako je trindvajsetletni Ivan
Zanuškar iz Rudnika dne 11. oktobra
s puško- napadel francoskega vojaka,
ki se je po Dolenjski cesti z nekim
dekletom sprehajal. Zanuškarja so
prijeli in ga naslednji dan ob 5. po¬
poldne pri stražnici poleg Sv. Flori¬
jana ustrelili.

Strašni so bili ti meseci za ceio
deželo-, posebno- pa za Ljubljano. Vse
je bilo tako potrto, da se že nihče ni
več upal misliti, da postane kdaj
bolje. In zato- se tudi ni nihče vzne¬
miril, ko- so- dne 22. oktobra začeli
pokati topovi na gradu in zvoniti vsi
ljubljanski zvonovi v naznanilo, da
je bil 14. oktobra v Schonbrunnu
sklenjen mir in da je avstrijske cesar
Franc francoskemu cesarju Napole¬
onu odstopil vse ozemlje od Lienza
do Dubrovnika.

87

IH.

V pritličju svoje hiše, tam, kjer
je bila pozneje rotovška policijska,
stražnica, je imel Fran Damjan svojo
trgovsko pisarno. V dopoldanskih
urah je bilo tu zmerom živahno vr¬
venje, popoldne pa je bila ozka in
temna pisarna zapuščena in je bilo
tu tiho in mirno-.

Dne 13. novembra leta 1809. po¬
poldne je v Damjanovi pisarni sedela
za gospodarjevo mizo- mlada dama.
Pred seboj je imela veliko trgovsko
knjigo, v katero je vpisovala dolgo
vrsto- številk iz različnih drugih
knjižic.

Šele ko- se je v itak temni sobi
začelo mračiti, je mlada dama odlo¬
žila pero- in zaprla knjigo-. Potem pa
je naslonila glavo v roke in se za¬
topila v svoje misli.

Nakrat se je zganila. S ceste se
je slišal velik šum. Slišalo se je pi¬
skanje in bobnanje in hitri koraki
precejšnje množice. Mlada dama- je
vstala in stopila k oknu, da vidi, kaj
se zunaj godi. Množica se je bila

88

ustavila tik rotovža, okrog malega
oddelka francoskega vojaštva. Kaj se
je zopet zgodilo? Mlada dama ni bila
radovedna. Ravnodušno je stala pri
oknu. Njene velike sive oči so sicer
zrle na zbrano ljudstvo, a njene misli
so bile kdove kje. Sicer pa z okna
ni bilo videti, kaj se je godilo pred
rotovžem.

Zdaj je prihitel v sobo stari
Damjanov hišnik skoro brezsapno.

— Gospodična, je zaklical, poj¬
dite vendar gledat! Francozi bodo
sneli z rotovža cesarskega orla, tisti
učitelj Kopitar pa stoji na stopnicah,
maha s klobukom in kriči, kakor bi
bi obseden.

— Kopitar? Torej so ga vendar
izpustili iz ječe?

— Že snoči! A slabo izgleda,
prav kakor bi bil bolan. In oči se mu
tako čudno svetijo - •.

—- Stopite h gospodu Kopitarju
in ga prosite, naj pride malo sem.

Hišnik je zapustil pisarno in se
pridružil množici, ki je bila med tem
tako narasla, da je bil ves trg poln
ljudi. Francozi so ta dan z vseh jav-

89

nih poslopij odstranili avstrijske grbe
in sedaj z rotovža snemali velikega
črnega orla, ki je tam visel izza časa
cesarja Karola VI. Na njegovo mesto
so križema obesili dve francoski za¬
stavi, na sredi med njima pa obesili
zlatega orla —. orla francoskega ce¬
sarstva.

Ko je bila ta sprememba izvrše¬
na, je zadonelo francosko povelje —
vojaštvo je prezentiralo s puškami,
zapeli so bobni in vojaška zastava se
je nagnila k tlom v pozdrav zlatemu
orlu na rotovškem pročelju. Potem
je vojaštvo odkorakalo pred škofijo,
kjer se je bil nastanil pred dnevi
došli generalni intendant d’ Auchy,
in vsa množica je drvila za njim, ta¬
ko da je bil Mestni trg hipoma iz¬
praznjen.

Mlada dama v Damjanovi pisar¬
ni je bila svoje lice naslonila na šipo.
Niti je zapazila, da se je množica že
razšla in da je nastalo na Mestnem
trgu zopet tiho in mirno, niti je slišala,
da je nekdo trkal na pisarniška vrata.

— Kaj ni nikogar tu? je nekdo
vprašal pri napol odprtih vratih.

90

Šele zdaj se je mlada dama
zdramila iz svojih sanj. V pisarni je
bilo že tako mračno, da ni mogla
razločiti, kdo da je pri vratih. Videla
je samo, da je tujec francoski oficir.

— Kaj želite?

— Gospoda Damjana iščem.

— Zdaj ga ni tu, a če hočete
malo počakati, ga pokličem.

- Tujec je stopil v sobo in se
približal oknu tako, da je svetloba s
ceste padla nanj. Bil je visok mož ža¬
rečih oči in zagorelega obraza. Ko
je mlada dama pogledala v ta obraz,
je skoro omahnila. Krčevito se je
prijela za stol in ni mogla storiti no¬
benega koraka.

■— Konrad! Ali je mogoče?

- Vi me poznate? se je čudil tu¬
jec in potem nekoliko počasneje in
negotovo dostavil: Pa ne da bi bili
vi — gospodična Mara?

Mlada dama, je samo prikimila
in mehanično položila svojo roko v
roko Konradovo,

V tem hipu je prišel v sobo hiš¬
nik in prinesel luč. Postarni mož je
kar ostrmel, ko je zagledal franco-

91

sega oficirja, ki je tako brezbrižno
držal domačo gospodično za roko.

— Ne zamerite, je rekel sloven¬
ski in zvedavo in nezaupno ogledo¬
val francoskega oficirja, gospoda Ko¬
pitarja nisem mogel več dobiti. Ne
vem, kam je šel. A ■— ne zamerite
— tega Francoza pa jaz poznam —
samo ne spominjam se, kje sem ga
videl.

— Saj vas jaz tudi poznam, stari
grešnik, se je zdaj oglasil francoski
oficir, in še iz tistih časov, ko še ni¬
ste imeli sivih las.

Hišnik je stal pred tujcem, ka¬
kor bi bil okamenel. Niti besedice ni
mogel ziniti, samo debelo je gledal,
kakor da bi se bil zgodil pred njim
kak čudež. Šele čez nekaj trenotkov
je prišel k sapi in rekel:

— Da me kak francoski oficir
pozna, se ne čudim, ali da Francoz
slovenski govori —

— Zdaj vidim, Janez, da ste res
stari in neumni, mu je segel tujec v
besedo. Torej, da bodete vedeli, kdo
da sem, vam povem, da mi je ime

92

Konrad Podobnik. Tega se vendar
še nekoliko spominjate.

Molče je hišnik gledal Konrada;
čez nekaj hipov je začel s predpasni¬
kom počasi brisati roke in lice je do¬
bilo neki veseli izraz.

— Kaj pravite? Kdo ste? A vi
da ste Konrad? Pa Podobnikov Kon¬
rad? i

Zdaj pa je stari mož storil dva
hitra koraka in ponudivši tujcu roko
veselo vzkliknil:

— O, če ste res Podobnikov
Konrad — Bog vam daj dobro, tako
sem vas vesel, kakor da bi bili moj
sin.

— Res sem Podobnikov Kon¬
rad, res! Zdaj pa mi vi povejte, stari
Janez, če je ta gospodična, ki ne iz-
pregovori nobene besede, res gospo¬
dična Mara, ali če se meni blede.

—Lej ga, se je čudil hišnik. Kdo
pa naj bo! Da, da, to je gospodična
Damjanova, tista, ki ima največ
snubcev v Ljubljani, pa nobenega ne
mara, tista —

— Janez — je nejevoljno zakli¬
cala Mara.

93

— Ne zamerite, gospodična, se je
smejal hišnik, a danes sem tako ve¬
sel, da moram katero povedati. A
zdaj grem iskat gospoda. Pol Ljub¬
ljane bom sklical —

Janezu ni bilo treba iti, Ker zdaj
je v sobo stopila velika družba. Go¬
spod Damjan jo je bil pripeljal, da bi
praznovala osvobojenje Andreja Ko¬
pitarja, a nihče ni slutil, da se je ta
dan po dvanajstletni odsotnosti po¬
vrnil v domovino Konrad Podobnik.

V Damjanovi hiši že dolgo ni
bilo tako srečnega in veselega ve¬
čera. Janez je moral res sklicati »pol
Ljubljane« in vse se je radovalo Kon¬
radove vrnitve in Kopitarjevega
osvobojenja.

Seveda sta morala oba pripove¬
dovati o svojih doživljajih. Konrad
je bil potem, ko je pobegnil iz Ljub¬
ljane, dovršil v Milanu svoje študije.
Vzlic vsem prošnjam na vlado in na
cesarja Franca se mu ni dovolilo, da
bi se povrnil v Ljubljano. Ko se je
to leto začela vojna, je prostovoljno
vstopil v francosko armado. Sprejeli
so ga radi, ker so potrebovali inže-

94 —

nirjev. Udeležil se je bitke pri Wa-
gramu, a čim je bil sklenjen mir, je
izprosil, naj se ga pošlje v Ljubljano,
da vidi še enkrat svojega, že dolgo
časa bolnega očeta in znance in pri¬
jatelje.

Medtem, ko je Konrad na kratko
poročal o svojih doživljajih, pa je
Andrej Kopitar na drugem koncu
mize dajal duška svojim čutilom.

— Celih šest mesecev so me
imeli zaprtega. Ne enkrat nisem bil
zaslišan. Moj obraz je zapisek vseh
izostalih obedov in večerij. Še lakote
bi bil lahko umrl, če bi prijatelji ne
bili za-me skrbeli. Če sem zahteval
naj se me izpusti, je pa ječar rekel:
Ne smem, dokler nimam pismenega
povelja. Šele generalni intendant d’
Auchy je odredil, da so me snoči iz¬
pustili.

V kuhinji je pa imel stari Janez
prvo besedo in z veliko važnostjo
pripovedoval poslom, kar se je bilo
ta dan zgodilo.

- Prav za roko jo je držal našo
gospodično, je razlagal Janez. Prav
kakor ženin svojo nevesto. In go-

95

spodična se je držala sramežljivo in
je gledala v tla. Bog ve, kaj je pri
Francozih? Nemara še kak general.
In prijazen vam je! Bog mi je priča,
da me je res imenoval starega greš¬
nika.

In kakor bi hotel pokazati, da
resnično zasluži to imenovanje, je po¬
padel zalo kuharico Metko in jo> krep¬
ko poljubil.

IV.

Konrad je stanoval pri svojem
očetu. Starega moža je vrnitev si¬
nova poživila in pomladila, saj je bi',
dolgo let v skrbeh, da ga nikdar več
ne vidi. Zdaj ni imel druge želje, ka¬
kor da bi ga Konrad nikdar ne zapu¬
stil. Stari mož vsled bolezni ni mogel
več iz hiše in zato je Konrad ostajal
večer za večerom pri njem in mu de¬
lal družbo. Časih je prišel tudi kak
znanec. Posebno pogostoma sta
prišla Andrej Kopitar in kurat na
Šmarni gori, Janez Svetlin.

Zunaj je snežilo, prijatelji pa-so
sedeli pri polnih čašah in pretresali
vsakdanje dogodke. Stari Podobnik

96

se je le malo udeleževal pogovora.
Vedno mu je bilo samo v mislih, ka¬
ko pridrži Konrada doma in pri vsaki
priliki je zasukal pogovor na to
stvar.

— Star sem in le malo časa mi
je še živeti. Povejte, gospoda, ali bi
ne bilo prav, da ostane Konrad pri
meni in da se oženi?

-— Nikar se ne ženi, Konrad, je
zaklical Kopitar. Za nič na svetu.
Cernu tudi? Zaradi denarja se ti ni
treba ženiti.

•— Saj se lahko tudi iz ljubezni
oženi, je sladko menil kurat Svetlin.
Ljubezen je temelj prave zakonske
sreče.

— Oh, kaj govorite vi o ženitvi
iz ljubezni, je kurata smeje zavrnil
Kopitar. Mene poslušaj, Konrad! Iz
ljubezni se nikar ne ženi. Poglej
okrog sebe. Vse polno jih je, ki so
svoje žene vzeli iz ljubezni. In konec
je vedno isti! Ljubezen izgine — že¬
na pa ostane!

— Pustimo to, je rekel Konrad
resno. Doma ostanem skoro gotovo,
če se ne zgodi kaj izrednega.

97

— Potem pa pusti vojaško služ¬
bo. Kaj ti je treba služiti? Toliko' že
imamo, da ti je zagotovljeno udobno
življenje.

— Morda pa ima tudi Konrad v
svojem telečnjaku maršalsko palico,
se je norčeval Kopitar.

— Nimam je! Tudi častihlep¬
nosti nimam, da bi prišel naprej.

— Sleci torej vojaško suknjo, je
silil stari Podobnik. Ostani doma in
oženi se. To bi bilo jamstvo, da te
ne izgubim. Tako pa si le od danes
do jutri pri meni. In to me boli.

— A propos, je poredno vprašal
Kopitar, ali se vojaška suknja zalo
imenuje cesarska suknja, ker jo ljud¬
stvo plačuje?

Konrad se je samo nasmehnil.
Kurat Svetlin pa je strahoma, sklenil
roke in z globokim vzdihom rekel:

- Oh, gospod Kopitar, vi ste ne¬
poboljšljiv jakobinec! Nobenega re¬
špekta nimate pred kronano glavo.
S cesarjem Napoleonom se ni šaliti!
Pazite, pazite, če ne, bodete še na
vešalih lakote umrli.

7

98

V svojem 1  srcu pa se je kurat s
Šmarne gore popolnoma strinjal s
Kopitarjem. Bil je prepričan jakobi¬
nec, a je to prikrival, ker ga je skr¬
belo za kruh.

— Konrad, je dejal stari Podob¬
nik, jaz te res ne umejem. Sam pra¬
viš, da nimaš nič upanja, da bi v
francoski armadi naprej prišel, pa
vendar nečeš službe pustiti. In časi
so tako resni! Kdo ve, kako dolgo bo
trajal mir.

— Sklenjen je, hvala Stvarniku
v višavah, za večne čase, se je ogla¬
sil kurat.

- To pomeni v jeziku diploma-
tične gospode, da bo trajal vsaj tri
leta, se je norčeval Kopitar.

— Glavni vzrok, je rekel Kon¬
rad, zakaj ne izstopim iz armade, ti
lahko razložim. 17. novembra je pri¬
šel generalni guverner, maršal Mar¬
mont, v Ljubljano. Prevzel je v služ¬
bo vse avstrijske uradnike, ki niso
zbežali. To je za nas jako slabo. Ti
uradniki niso prijatelji našega na¬
roda; nevedni so in podkupljivi in
vajeni, delati z narodom pO' pasje. Ti

99

ljudje bodo imeli velikanski vpliv na
francoske uradnike, ki ne poznajo
ne dežele, ne razmer. Ce ostanem
francoski oficir, pridem s temi ljudmi
v ožjo zvezo in bom lahko marsikaj
dosegel, marsikaj preprečil in marsi¬
kaj storil za slovenski narod in za
slovensko domovino. Dvanajst let
sem bil v tujini. Ali veste, kaj to po¬
meni. Dvanajst let sem nepretrgoma
mislil na svoj dom, na to revno, ne¬
rodovitno in vendar tako 1  ljubo zem¬
ljo; dvanajst let sem hrepenel po
tem, da bi bil zopet tu.

— Nikar ne bodi sentimentalen,
je ugovarjal Kopitar, a rekel je to le
polglasno in tako negotovo, kakor bi
se mu zdelo, da je Konrad vendar
resnico govoril.

— Ti me ne moreš razumeti, je
odgovoril Konrad. Kdor gre sam z
doma in se lahko vrne kadar hoče,
tisti še preboli domotožje; a kdor ne
sme domov, ta šele ve, kaj je izgu¬
bil, ta svojega srca ne more odtrgati
od doma. Pod žarkim solncem itali¬
janskim mi je duša koprnela po ljub¬
ljanski megli; pod sencami pinij in
7*

100

lovorov sem mislil na ubožna dre¬
vesca v mestnem logu; v sijajnih
ulicah pariških in milanskih sem sa¬
njal o ozkih, temnih in nelepih uli¬
cah ljubljanskih. Kar sem čutil, se ne
da povedati, to se mora doživeti, če
se hoče razumeti. V tem hrepenenju
so se v mojem srcu utrdili vsi ideali,
za katere sem se vnemal v mladosti.
Kdo ve, kako bi bilo, da sem ostal
doma.

— Kakor stara baba bi čepel v
kotu in na nič mislil, je dejal Ko¬
pitar.

— Zdaj dobim morda priliko, da
kaj storim za uresničenje teh idealov.

— Kako si to misliš?

— Maršal Marmont, je odgovo¬
ril Konrad, je v teh letih, kar je bil v
Dalmaciji, postal prijatelj Slovanov.
Zdaj je takorekoč vladar nove Ili¬
rije in lahko stori kar hoče. Nekdaj
je Napoleon z nami računal. Namera¬
val je zavzeti ves Balkan. Ali v Til-
situ je sklenil mir z Rusijo in ji je
prepustil Balkan. Zato mu je vseeno,
kak značaj ima Ilirija, da je le nje¬
gova. Nekoč je mislil ustvariti na-

101

redno kraljestvo Ilirijo. Ustvaril je
Pa le nekako' mejno brambo proti
Avstriji. Zato je treba pridobiti Mar¬
monta za našo narodno stvar. Lahko
to ne bo, kajti vpliv bodo imeli iz¬
obraženci, ki pa so se večinoma od¬
tujili svojemu narodu in se prelevili
v Nemce in v Italijane. Nikari ne po¬
zabimo, da Ilirija ni enojezična. Štiri
narodnosti prebivajo tu: Slovenci,
Hrvati, Italijani in Nemci.

Ali Slovani imamo vendar
ogromno večino, je vzkliknil stari
Podobnik.

— To je resnica, a kaj, ko se ta
slovanska večina skoro nič ne za¬
veda svoje narodnosti, ko so Slovani
le kmetje, inteligenca, ki ima denar
in vpliv, pa se je raznarodila. Nemci
in Italijani imajo jasne politične cilje
pred seboj, slovanski kmet pa sploh
nima cilja. Njemu je vseeno, kdo je
njegov vladar in kdo mu gospodari,
in zato bo težko pripraviti-Marmon¬
ta, da nam pojde pri uresničenju
naših narodnih namenov na roko. A
to je odločilno za vso našo prihod-
njost. Zdaj ali nikoli!

102

Stari Podobnik je sklonil glavo.
Sicer je bil iz srca vesel, da je nje¬
gov edinec tako gorel za slovenstvo,
a težko mu je bilo vendar, da ga ni
mogel pregovoriti, da bi bil izstopil
iz francoske armade.

— Dokler boš samec in vojak,
dotlej ni nobene gotovosti, da te ne¬
kega dne ne odtrgajo od mene. In za¬
kaj se nočeš oženiti?

— To je pa stvar, o kateri danes
ne bom govoril.

Konrad je molčal in molčal je
tudi Kopitar. Kurat Svetlin, ki se je
bil v tem do dobrega nalil z vinom,
je naredil konec pogovoru in je po¬
zval Kopitarja, da gresta domov.

Oče in sin sta ostala sama. Ne¬
kaj časa sta oba molčala. Potem pa
je starec pogladil sinu bujne lase in
tiho, kakor v sanjah, rekel:

— Fantič moj, ti mi nekaj prikri¬
vaš. Nekaj se je zgodilo s teboj, nekaj
strašnega. In tiho je dostavil: Kon¬
rad, ti nisi srečen. Spoznal sem to
prvi dan na tvojih očeh.

Konrad se je sklonil k očetu in
mu poljubil roko. Odgovoril ni niče-

103

sar. S ceste pa se je culo, kako je
kurat Svetlin s strašnim glasom pel:

Regiment po cesti gre
pa moj fantič zraven je;
pa moj fantič se zmed vseh spozna,
zelen, zelen, zelen pušeljc ma.

V.

Prvič po dolgem času je bilo v
Ljubljani zopet veselo. Dne 3. de¬
cembra 1809. so namreč v ilirsko
službo prevzeti, poprej avstrijski
uradniki prisegli cesarju Napoleonu
udanost. S tem dnevom se je začelo
redno delovanje nove uprave in zato
so ta dan slovesno obhajali. V gleda¬
lišču je bila slavnostna predstava
brez vstopnine in gledališče je bilo
tako natlačeno polno, da so morali
zaradi vzdrževanja reda poklicati
vojaštvo na pomoč. Na strelišču (se¬
danji Ljudski dom), sezidanem 1805
pa je bil za častnike, višje uradnike in
najuglednejše meščane slavnosten
banket, kateremu je sledil ples.

V bogato okičeni dvorani se je
kar trlo odličnega občinstva. Zasto-

104

pana je bila vsa Ljubljana, ker je me¬
ščanstvo želelo čim prej seznaniti se
z novimi gospodarji in ker so zlasti,
dame kar koprnele, spoznati general¬
nega guvernerja. Doslej so lepega
moža videle samo kadar se je s svojo
krasno kočijo vedno s šestimi belimi
konji kam peljal, toliko več pa so že
čule o njem. Zanimale so se zanj to¬
liko bolj, ker so bile izvedele, da se s
svojo soprogo ne razume in da živi
ločeno od nje.

Že po osmi uri je bilo v dvorani
jako živahno vrvenje. Sprejemala sta
goste intendant grof Fargues, jako
eleganten in ljubezniv mož, ki si je
v kratkem času pridobil mnogo sim¬
patij, in major baron Lucien. Bogate
Ljubljančanke niso štedile pri toale¬
tah in tako je bil pogled na družbo
res krasen.

Najprej sta se pripeljala gene¬
ralni intendant d’ Auchy in generalni
justični komisar baron Coffinhal in
si dala predstaviti različne povab¬
ljence. Točno ob deveti uri pa so za¬
pele piščalke in bobni pred streliščem
postavljenega vojaštva in koj na to

105

je vstopil v sobo visok, vitek mož le¬
nega obraza v bogati uniformi — ge¬
neralni guverner maršal Marmont
vojvoda Dubrovniški. Vsi pogledi so
bili občuduje uprti vanj, ko je šel
Ponosno skozi prvi del dvorane do
zanj pripravljenega prostora v dru¬
gem delu dvorane. V tem trenotku si
je pridobil simpatije vsega ženstva.

Intendant grof Fargues je mar¬
šalu predstavil povabljene goste.
Marmont je imel za vsakega prijazno
besedo, zlasti pa je odlikoval dame.

Po banketu se je začel ples.
Otvoril ga je intendant grof Fargues
z lepo baronico Cojzovo, ekscen¬
trično a duhovito nečakinjo barona
Žige Cojza.

— Ali maršal ne pleše? je
vprašala baronica svojega plesalca.

— O pač. je odgovoril grof Far¬
gues, a samo izjemoma, če hoče kako
damo posebno odlikovati.

— To se pravi, če mu posebno
dopade, se je, ponosno smejala baro¬
nica Cojzova in kakor kaka kraljica
pogledala po družbi, prav kakor bi

106

hotela vprašati: Katera se more me¬
ni primerjati?

Maršal je stal sredi dvorane in
mirno motril plešoče pare. Naikrat
pa je zapustil svoje spremljevalce in
šel sredi med plesalci, naravnost čez
dvorano tja, kjer je stal prileten
gospod — Fran Damjan.

— Gospod Damjan, kaj ne? je
vprašal maršal presenečenega moža.

— Da, ekscelenca, je odgovoril
Damjan in se globoko priklonil.

— Slišal sem mnogo lepega in
pohvalnega o vas, je rekel z veliko
ljubeznjivostjo maršal. Vi ste eden
najzvestejših prijateljev francoskega
naroda — se mi je povedalo: Zvesti
ste ostali svojemu prepričanju celo
tedaj, ko so vas pomotoma aretovali.
Zato me veseli, da vas spoznam.

Vsa pozornost se je obrnila na
maršala in na Damjana. Generalni
intendant d’ Auchy se je kakor je¬
gulja preril skozi množico 1  v marša¬
lovo bližino, a ker ni mogel ničesar
slišati, je zašepetal majorju Lucienu
na uho:

107

— Ekscelenca se že dela popu¬
larnega! Glejte, da kaj ujamete o tem
Pogovoru!

Damjan je bil v silni zadregi, ker
je le slabo francoski govoril. Ves
zbegan se je oziral okrog sebe, kakor
bi iskal pomoči. Nakrat se mu je
zjasnil obraz.

— Konrad, pojdi sem! Pomagaj
mi! je zaklical glasno. Zagledal je bil
Konrada!, ki je plesal z Maro, in
zdaj se mu je odvalil kamen od
srca.

Vodeč Maro za roko, je pristopil
Konrad, in izvedši, v kaki zadregi je
Damjan, je rekel maršalu:

Oprostite ekscelenca, mojo
drznost. Gospod Damjan me je na¬
prosil za tolmača.

— Kaj znate tako* dobro nemški,
ali morda, celo, slovenski, da vas je
gospod Damjan izvolil za tolmača?
Saj bo pogovor morda zaupen? Mar¬
ša! je govoril na pol šaljivo, ali po¬
znalo se je, da misli resno.

— Ekscelenca, gospod Damjan
nima! pred menoj nikakih skrivnosti.
Pozna me izza otroških let.

108

Marmont je bil zelo presenečen,
ko je po nekih daljših vprašanjih iz¬
vedel, kdo da je Konrad in kako se
je zgodilo, da je postal francoski
oficir. Videlo se mu je pa, da je jako
vesel tega slučaja.

—■ Recite gospodu Damjanu, je
končno rekel Konradu, da ga prosim,
naj pride jutri popoldne, ob štirih k
meni in da naj pripelje svojega tol¬
mača seboj, tistega, ki uživa njegovo-
popolno zaupanje. Sedaj pa, gospod
podkapitan, odstopite!

In priklonivši se z neposnemno
eleganco, je rekel Mari:

— Dovolite mi, gospodična, pri¬
hodnji ples!

Mara je čutila, da jo hoče maršal
pred vsemi damami odlikovati. Za¬
rdela je do- las, potem pa se vese¬
lega srca zasukala z lepim maršalom.

— Gospod Toussaint, je rekel
generalni intendant d’ Auchy no¬
vemu policijskemu komisarju, pro¬
sim jutri dopoldne natančnih infor¬
macij o tem gospodu Damjanu. In
šepetaje je dostavil: Kakor sem rekel
— je že začel konspirirati. Cesar jc
lahko zadovoljen, da ima mene tu.

109

Na drugem koncu dvorane pa je
stala baronica Cojzova. Vsa je bila
prepadena in oči so se ji bliskale raz¬
burjenosti in jeze. Bila je trdno pre¬
pričana, da bo ona prva, s katero
zapleše maršal Marmont, bila je pre¬
pričana, da bo ta lepi mož in slavni
vojskovodja še klečal pred njo', sedaj
pa taiko' razočaranje!

— Kdo pa je ta dama, s katero
pleše ekscelenca? je zdaj vprašal z
zbadljivim usmevom grof Fargues.

— Neka kramarska punica, je
zaničljivo' odgovorila baronica Coj¬
zova, hči trgovca Damjana. Lepo
karijero 1  je naredila. Davi je v šta-
cuni svojega očeta še Žaklje šivala,
zdaj pa je na potu, da postane ljub¬
ljenka ilirskega kralja!

Iz baroničnih besed je odmevalo
tako 1  sovraštvo, da je grof Fargues
kar strmel. Baronica Cojzova mu je
lahno prikimala, poklicala dolgega in
suhega grofa Lichtenberga, s katerim
je bila! prišla na ples, in se je peljala
domov.

Maršal Marmont je pa ta večer
še enkrat plesal z Damjanovo Maro

110

in govoril z različnimi meščani, da
ie bil generalni intendant d’ Auchy
ves iz sebe in je dal policijskemu ko¬
misarju tisoč naročil, majorju Luci-
enu pa vedno 1  in vedno znova pravil:

- Le glejte, s kaiko vsiljivostjo
se dela popularnega. Na zadnje bo te
kramarje še začel objemati.

Na galeriji sta slonela dva moža
in z veliko pozornostjo motrila do-
godbe v dvorani, časih pa tudi skri¬
vaj drug drugega motrila. Slučajno
sta oba obenem hotela oditi in se
sešla pri vratih. Pogledala sta si v
oči, potem je eden stopil naprej in se
z lahnim priklonom in nekako iro¬
nično predstavil.

— Pellenc, literat iz Pariza, se¬
daj v Ljubljani, da spoznam nove
francoske provincije.

Kopitar, učitelj, sedaj brez
službe, ki bi rad šel v Pariz, da spo¬
zna stare francoske provincije, pa ne
more — vsled prevelike ventilacije v
žepih.

Oba sta se zasmejala in odšia,
med tem, ko so na strelišču še plesali
do ranega jutra.

111

VI.

Generalni guverner maršal Mar¬
mont je stanoval v škofijski palači.
Škof Brigido’ se je moral s svojimi
ljudmi in uradi umakniti v semenišče.
V škofiji je bilo zdaj vedno živahno
življenje, ne samo, ker je bilo' tu sre¬
dišče vseh uradov, nego tudi za to,
ker je maršal Marmont ustanovil
pravi dvor. Vse je bilo kraljevsko
bogato in sijajno in Marmont je denar
takorekoč s polnimi rokami metal
skozi okno. Generalna intendamca je
bila v deželnem dvorcu, generalni
justični komisar je uradoval tam, kjer
je danes kmetijska družba, policijska
oblalst pa je bila v hiši, kjer je sedaj
banka »Slavija«.

Damjan in Konrad sta se ob
določeni uri oglasila v škofiji in mar¬
šalov adjutant major baron Lucien
ju je takoj peljal v pisarno general¬
nega guvernerja. Marmont ju je spre¬
jel s posebno prijaznostjo.

— Ne čudita se, da sem vaju
poklical, je rekel maršal. Ali jaz
iščem dotike in prijateljstva z možmi,

112

o katerih upam, da mi omogočijo
uresničiti v Iliriji želje in zahteve
svojega cesarja tako, da bo prebi¬
valstvo srečno in dai bodo varovane
koristi francoskega cesarstva.

Damjan in Konrad sta se molče
priklonila, a oba sta uprav trepetala
radovednosti, kaj jima pove maršal
Marmont.

— Ko je bilo v Znojmu sklenjeno
premirje, sem bil poklican k cesarju.
Ta mi je rekel: Aloj namen je vzeti
Avstriji Kranjsko, Primorsko, Koro¬
ško, Dalmacijo' in Staro Hrvatsko. Te
pokrajine so 1  slovanske še danes, če¬
tudi jih je Avstrija skušala germani¬
zirati. Iz teh slovanskih pokrajin na¬
pravim vojaško in narodno državo.
Kar so bile v srednjem veku mejne
grofije, to bodi za Francijo Ilirija, in
vi maršal, postanete mejni grof v
Iliriji. To je naročilo, ki sem je dobil,
to je volja cesarjeva. A kako naj jo
izpolnim? Slovani imate po številu
ogromno večino ali meščanstvo in
uradništvo je nemško*, oziroma itali¬
jansko, in v rokah meščanstva je
imetje. Jaz sem vam prinesel pri-

113

hodnjost, pripravljen sem ustvariti
Pogoje, da; postanete velik in slaven
narod, ali na svojo žalost vidim, da
ne znate braniti svoje zemlje in svoje
narodnosti.

Malo- nas je! Pod avstrijsko
vlado se je najrodova moč izgubljala,
kakor odteka kri iz odprte žile.

- Malo vas je! je z vnemo za¬
klical maršal Marmont. Verujte meni
— število ne odloča! Večjo moč na¬
sprotnikov odtehtajo bistroumnost,
bravura, agilnost, modrost, štedlji-
vost, delavnost in vdanost za rodbino
in za narod. Ce je vaš narod zdrav
in krepak, se bo- znal ubraniti, če pa
narod tega ne zna, potem tudi ni vre¬
den, da živi.

Marmont je bil ves razgret. Sko¬
čil je s svojega stola in hodil po sobi
gor in dol.

— Po pravici in po vesti povem,
je govoril, jaz nimam pravega za¬
upanja do 1  vašega naroda. Vsaj pre¬
teklost njegova kaže, da v njem ni
prave življenske moči. Tujcev ni znal
asimilirati. Poglejte pa v druge
dežele. Možje, ki sta jih peljala Clovis

114

ali Charles Martel na razne vojne,
so zasedli vile galsko romanskih se¬
natorjev, so bili tujci med tujimi na¬
rodi. Ti narodi so bili premagani in
podvrženi, ali njihova notranja moč
ni bila zlomljena. Nasledniki teh za¬
vojevalcev so sezidali mogočne gra¬
dove, a izgubili so svojo' narodnost
in se potopili v ljudstvu; njihovi
sinovi so postali francoski markiji,
španski grandi, angleški lordi — in
bili izgubljeni za nemštvo. Prvi si¬
novi Normanov, ki so zasedli An¬
gleško, so bili še razžaljeni, če jih je
kdo' štel za Angleže; nasledniki pa
so bili že ponosni na svojo angleško
narodnost. A kaj je bilo temu vzrok?
Nič drugega, kakor življenska moč
dotičnih narodov. A kako drugače
je bilo' s Slovani! Polovica sedanjih
nemških dežel je bila nekdaj slovan¬
ska. Te dežele so bile ravno tako
premagane in zavzete, kakor Fran¬
cija, Španska ali Angleška. A tu se
zmagovalci niso potopili v narodu.
Na slovanskih tleh so ustanovili
nemški rod, vsilili domačemu prebi¬
valstvu svoj jezik, napravili iz slo-

115

vanske zemlje nemško domovino.
I’akoi je tudi pri vas. Vaši graščaki so
že stoletja v deželi in SO' še danes
Nemci, in vaša mesta so nemška.
Krivi ste tega sami, čisto' sami. Svet
ni vrtiček, kjer cvetO' lilije, svet je
bojna poljana, kjer se neprestano ka¬
kor posamičniki, tako tudi celi narodi
bore za obstanek. Najboljši med temi
narodi je tisti, ki zna ohraniti svojo
last, obvarovati svojo osebnost in
razširiti svojo posest. Kdor v tem
boju ne zmaga, tudi ni vreden zmage.
Poglejte nas Francoze! Kakor so
napravili Rimljani iz celega sveta
svojo 1  domeno', tako jo napravimo
tudi mi!

Molče, a z največjo pozornostjo
sta sledila Damjan in Konrad tem
besedam maršala Marmonta. Ta je še
vedno* hodil po sobi semintja. Zdaj se
je ustavil.

— Rekel sem že, da vam pri¬
našam prihodnjost. Avstrija vas je
uničevala, odkar je Rudolf ■Habs¬
burški premagal krasnega junaškega
Otokarja, kralja češkega in sloven¬
skega. Od tedaj ste bili izročeni
8*

116

trajni persekuciji. Državal vas ni
samo izkoriščala, skušala vas je asi¬
milirati z Nemci, teptala je vaše obi¬
čaje, vodila je kruto vojno proti va¬
šemu jeziku, proti vašim nazorom in
navadam in vedno 1  in vedno segala
v zasebno življenje naroda. Vaš
greh je, da se niste branili. Jaz vam
ne bom usiljeval novega jezika, nego
spoštoval in pospeševal vaš jezik;
jaz vam ne bom usiljeval novih obi¬
čajev, marveč storil, kar se bo dalo,
da zamorete živeti svoje narodno
življenje. Velika naloga vas čaka: iz
vas mora iti luč prosvete in napredka
po celem jugu, vi ste poklicani, da
vzbudite ves Balkan v novo na¬
rodno, politično in kulturno življenje.
To je sveta misija, ki je vam pover¬
jena! Pogoj za izpolnitev pa je, da
prebudite svoj narod iz spanja in ga
naredite sposobnega za izvrševanj^
te naloge.

Maršal Marmont, ki je doslej
govoril jako glasno, je položil svojo
roko Damjanu na ramo in tiho, skoro
šepetaje dejal:

117

— Ko je kralj Ludvik XI. obsodil
vojvodo de Nemours na smrt, je
ukazal, postaviti vojvodove sinove
Pod smrtni oder. Očetova kri je mo¬
čila otroke. Kar pa je krivično storil 1
legendarni tiran, to dela tudi zgo¬
dovina, a po pravici; kri in solze
sinov močijo grobove tistih očetov,
ki so se izneverili svojemu narodu
ali ga prepustili njegovi usodi.

Mogočen je bil vtisk maršalovih
besed. Starega Damjana so te besede
tako pretresle, da ni mogel ničesar
odgovoriti, a rosne njegove oči SO'
kazale, kako mu je bilo pri srcu.
Maršal mu je segel v roko in je
rekel:

- Poklical sem vas, ker vem,
da ne spadate med tiste, ki pravijo:
Kaj me briga, kako' bo, kadar mene
ne bo več med živimi. Kdor tako
govori, je egoist, ki se ne meni, kaj
bo iz njegovih in njegovih rojakov
otrok in potomcev; tako govori le
zaničljiv človek, kajti zaničljiv je
vsak, kdor ve, da postanejo tujci
gospodarji v njegovi domačiji in
lastniki njegove zemlje in njenih za-

118

kladov, da postanejo njegovi sinovi
in njih potomci hlapci teh tujcev in
se končno izgube — a vendar ne
stori ničesar, da to ubrani. O vas
pa vem, da niste takih misli in zato
iščem vaše pomoči. Za zdaj ne mo¬
remo 1  dosti storiti, ali kar dosežemo,
bo na korist potomcem. Ena gene¬
racija mora delati za drugo 1 . Za pri-
hodnjost se sade drevesa, za prihod¬
njost se grade hiše, za prihodnjost
se dajejo postave, za prihodnjost se
vzgaja mladina. Kar je danes, je po¬
sledica preteklih in obenem vzrok
bodočih dni. Nai vas je, da poskrbite,
da bodo bodoči dnevi za vaš narod
lepši, kakor so bili pretekli.

Maršal si je nekoliko 1  oddahnil
potem pa dal Damjanu in Konradu
roko, rekši:

— Sedaj pa pojdita. Povedal
sem, kar sem imel povedati, in upam,
da nisem zastonj govoril. Na svi¬
denje!

Tiho sta odšla Damjan in Kon¬
rad in nista zapazila, kako je major
baron Lucien odskočil od vrat, pri
katerih je prisluškoval, niti sta cula

119

njegovega šepetanja: Monsieur d’
Auchy mi bo pač lahko hvaležen.

Ko' sta pa prišla Damjan in
Konrad na Mestni trg, se je Damjan
obrnil proti škofiji, snel klobuk in
prav od srca zaklical:

— Blagoslovljen bodi tvoj
prihod!

VII.

Ljubljana je imela troje družab¬
nih središč: Filharmonično društvo,
streliško društvo* in kazinsko dru¬
štvo. To* zadnje društvo' — nekaka
čitalnica — je imela v gledališču
dvoje sob v najemu, sicer pa. je bilo
do Marmontovih časov precej brez¬
pomembno, ker so se vse večje ve¬
selice vršile v redutni dvorani, zlasti
tudi plesi, ali pa v gledališču in na
strelišču.

Sedaj, je bila v Ljubljani mnogo¬
številna francoska družba. Uradni-
štva in oficirjev je kar mrgolelo, saj
je bila Ljubljana glavno mesto* Ili¬
rije in središče vse njene civilne in
vojaške uprave. To* je družabno živ-

120

Ijenje silno poživilo, toliko bolj, ker
so bili Francozi veseli, lahkoživi
ljudje, ki so hoteli od življenja kaj
imeti. Ravnali so se po Marmonto-
vem izgledu, z denarjem niso šte-
dili in vsled tega tudi dobili mnogo
vpliva.

Pred vsem so se Francozi vta-
borili v kazini. Duše te družbe so
bili Marmontov tajnik Heim, šef ge¬
neralnega štaba general Delost, fi¬
nančni ravnatelj de la Bienvenue,
namestnik generalnega justičnega
komisarja Redon de la Belleville,
loterijski ravnatelj Le Bas in gene¬
ral Vincent, okrog katerih se Je
zbralo mnogo uradnikov in oficirjev
ter tudi narodnih meščanov. Ta
družba se je nahajala vsak dan v
kazinskih prostorih v gledališču, tako
da so bili ti kmalu pretesni in je
začel trgovec Fran Oalle delati, da
se najamejo drugi in društveni delo¬
krog razširi. To se je naslednje leto
tudi izvršilo.

Tudi dne 10. decembra je bila
v kazini zbrana številna družba in
imela živahne pogovore zastran

121

slavnostnega streljanja, ki ga je ta
dan maršalu Marmontu na čast pri¬
redilo streliško društvo. V družbi sta
bila tudi Andrej Kopitar in njegov
najnovejši prijatelj, literat Pellenc iz
Pariza. Zadnji si je bil v kratkem
času pridobil velik ugled pri franco¬
skih oficirjih in uradnikih, ker je bil
prišel v Ljubljano s priporočili mar¬
šala Berthierja, prvega zaupnika ce¬
sarja Napoleona. Iz tega se je skle¬
palo, da ga cesar sam protežira in
to je zadostovalo, da je zadobil v
francoski družbi odlično stališče.

V družbi se je ta dan govorilo
o prizadevanjih maršala Marmonta,
pridobiti francoski upravi naklonje¬
nost prebivalstva.

Maršal postopa popolnoma
pravilno, je trdil Pellenc. Francozi
smo sicer gospodarji v Iliriji, ali
tujci smo vendar. Če naj prebival¬
stvo pozabi na to, kar je bilo, se
mora maršal ozirati na vse kroge,
na vse narodnosti in na vse sta¬
nove.

— Saj dela tako, je pripomnil
maršalov tajnik Heim, izredno na-

122

darjen administrator. Kaj mislite,
da bi sicer šel na današnjo slavnost
streliškega društva? V tem društvu
ni deset resničnih prijateljev Fran¬
cozov, a ljudi je treba pridobiti in
zato se je maršal odzval njih po¬
vabilu.

— Kar maršal dobrega stori, to
mu sproti podira generalni intendant
d' Auchy, se je jezil general Delost.
Ta pijanec in razuzdanec je menda
poseben sovražnik Marmonta.

— To ni nič novega, se je sme¬
jal Heim. Ilirija ima kot država pred
vsem vojaški značaj. Ona naj bo jez
proti Avstriji. Zato je cesar imeno¬
val vojaka za generalnega guver¬
nerja. D’ Auch.v pa kar ne more pre¬
boleti, da ni on generalni guverner
in zato meče maršalu polena pod
noge. Zdaj je spet nekaj novega na¬
pravil.

- Kaj pa? je vprašal general
Delost.

- Vsled Napoleonove odredbe,
da je zapreti kontinent za uvoz an¬
gleškega blaga, so financarji konfis-
cirali jako mnogo kolonijalne robe.

123

To konfiscirano blago je d’ Auchy
na javni dražbi prodal — včeraj pa je
isto blago kupcem speti konfisciral in
je misli spet prodati.

— Ah, to je vendar od sile, se je
jezil general Delost.

— Seveda — a kaj hočete, ko je
formalno opravičeno. Maršal Mar¬
mont je bil ves iz sebe, ko sem mu
to sporočil. Poklical je d’ Auchyja, a
ta mu je hladnokrvno rekel: Jaz se
ravnam po cesarjevem ukazu in skr¬
bim za državne blagajne, ki so itak
prazne.

— In maršal?

— Ta je moral molčati. Blagajne
so namreč res prazne. Ljudje niso v
stanu davkov plačevati, saj je av¬
strijski papirnati denar izgubil vso
vrednost.

— Jaz res ne zavidam maršala
za njegovo stališče, je vskliknil ge¬
neral Delost. Naloga, ki jo je prevzel,
je silno težavna.

- A hvaležna, je policijski ko¬
misar Toussaint zašepetal   na uho
majorju baronu Lucienu. Če se po¬
sreči, kdo ve, kaj maršal še postane.

124

— Kaj naj pa postane? je vpra¬
šal major baron Lucien.

— Eh, kdo ve, je menil Tous-
aint. Dandanes — ko visi v zraku
toliko kron in kraljevskih žezel. —

V tem hipu je družba vstala in
se je napotila na strelišče. Na cesti
se je baron Lucien pridružil Tous-
saintu in ga tiho vprašal:

— Kaj ste pa mislili povedati s
tistim namigavanjem o kronah in
žezlih?

— Kaj me res ne razumete? se
je čudil policijski komisar. In nag-
nivši se k svojemu spremljevalcu mu
je dejal tiho:

— Marmont je neskončno slavo¬
hlepen in častilakomen. Prevzel je
mesto generalnega guvernerja samo
zato, ker mu je cesar dal prav kra¬
ljevsko oblast. Ali meni se zdi, da s
tem še ni zadovoljen, da hoče po¬
stati pravi kralj.

— A cesar tega ne dopusti, na to
še misliti ni, je menil Lucien.

— To vem tudi jaz — in to ve
tudi Marmont. Toda kdo ve, kaj pri¬
nese prihodnjost! Muratu, Berna-

125 —

dotteu in Marmontu ni zaupati. Za
zdaj si skuša Marmont pridobiti pre¬
bivalstvo in se narediti nenadomest¬
ljivega. Za to ima vse sposobnosti.
Kadar pa pride prilika — verjemite
mi —■ tedaj stegne pogumno roko
po kraljevski kroni in si jo posadi na
glavo. Ce je Napoleon postal cesar'
francoski — zakaj bi Marmont ne
mogel postati kralj ilirski?

Major baron Lucien je policij¬
skemu komisarju pritrdil in zdaj sta
molče šla svojo pot. Na strelišču sta
se ločila. Major je šel med strelce,
policijski komisar pa se je pridružil
številnemu občinstvu, ki je polnilo
vse prostore in opazoval, kaj se godi.
Bistro njegovo oko je kmalu zapa¬
zilo, da v nekem kotu nekateri go¬
spodje stikajo glave in si nekaj pri¬
povedujejo. Bili so to skopi zvonar
Vinko Samassa, trgovec Jager, bivši
furman Andrej Malič in odvetnik
Luckmann, ki je bil strah vseh
kmetov.

- Pravi poštenjaki so zbrani, je
mrmral policijski komisar. Tu se hli¬
nijo Marmontu, v srcu pa nas sovra-

126

žijo. Ne bo napačno, če poskusim kaj
vjeti tega pogovora.

Počasi in previdno je veslal skozi
dvorano, a še predno je prišel v bli¬
žino tiste skupine, je strme obstal v
temnem spodnjem kalili dvorane in je
videl, kako je maršal Marmont neki
mladi dami izročil belo cvetko, se
nagnil nad roko te dame in jo polju¬
bih potem pa hitro odšel med strelce.

— Damjanova Mara, je šepetal
policijski komisar. No, ta ni nevarna.
Majhen roman po starem receptu:
L’ amore comincia con suoni e canti
— e poi finisce con dolori e pianti.
(Ljubezen začenja z glasbo in s pet¬
jem in konča z bolestmi in solzami.)

Vlil.

Visoka plast snega je pokrivala
ljubljanske ulice in snežilo je še ved¬
no. Ulice so bile skoro popolnoma
prazne in okrog rotovža je bilo tako
tiho, kakor na pokopališču.

Na dvorišču Damjanove hiše je
stari Janez zapiral skladišče in se

127

jezil na vreme in klel tako, da ga je
stari Damjan resno posvaril.

— Zdaj grem k Božiču, je rekel
stari gospod. Če bi me kdo iskal, naj
pride tja; do večerje pridem zopet
domu.

Stari gospod je počasi odšel.
Pred vratmi v svojo pisarno se je ne¬
koliko ustavil, kakor bi premišljeval,
naj li vstopi ali naj gre naprej. Po¬
mudil se je le nekoliko trenotkov, po¬
tem pa odprl vrata.

V pisarni je sedela Mara za oče¬
tovo mizo in zrla predse.

— Kaj ti je, dete moje, je vpra¬
šal stari Damjan. Čemu posedaš tu
in kaj ti je na srcu, da si tako ža¬
lostna?

Ko je hotela Mara nekaj ugo¬
varjati, je hitro pristavil:

— Čemu bi tajila? Saj te skoro
več ne poznam, tako si se spreme¬
nila. Povej vendar — jaz bi vse sto¬
ril, da bi te le enkrat zopet veselo in
zadovoljno videl.

— Saj mi ni ničesar, je odgovo¬
rila Mara. In spremenila se tudi ni¬
sem. To vendar veš, da sem od nek-

128

daj rada bila v pisarni. In smehljaje
je dostavila: Saj bom enkrat gospo¬
darica tukaj in se moram torej v kup¬
čiji spoznati.

Zdaj pa se je stari Damjan prav
resno razjezil.

— To so otročarije, Mara, in čas
je, da se omožiš. Ali hočeš v tej za-
duhli pisarni zveneti. Lej, deklica
moja, snubcev imaš vse polno — od¬
loči se vendar —

— Pusti mi malo časa, da pre¬
mislim — saj kar tako .se vendar ne
morem odločiti.

— Tako mi že tri leta odgovar¬
jaš, je rekel nevoljno Damjan. Vse
tvoje vrstnice so se že pomožile, ti,
lepo in premožno dekle, pa še vedno
samevaš.

Stari gospod je slabovoljen od¬
šel na običajno okrepčilo pred ve¬
čerjo, Mara pa je nemo sedla za pi¬
salno mizo in se zatopila v svoje
misli.

Pri Božiču je bila kakor vsak
večer zbrana velika družba. Navzo-
čen je bil tudi kurat s Šmarne gore,
Janez Svetlin in tudi neki tujec, ki je

129

sam sedel v kotu in molče poslušal
pogovore pri drugih mizah.

— Gospod kurat! No, kako pa
je kaj? je stari Damjan pozdravil
Svetlina. Nekam slabe volje ste —
ali ne?

— Oh, slabe volje! Kaj bi bil
slabe volje. Žalosten sem, tako žalo¬
sten, da sem se že jokal. Verjemite
mi, najraje bi umrl — vsaj za en čas.

— Kaj se vam je pa takega pri¬
merilo, da bi vsaj za en čas radi
umrli? se je smejal Damjan.

— Računi mi ne gredo skup! Za
jutri sem povabljen pred škofa Ric-
cija. Ta Furlan je še hujši, kakor je
bil kanonik Taufferer. Pisal mi je,
da sem slepar! Pomislite! Slepar mi
pravi, zato, ker sem zaračunal za
metle za snaženje cerkve 100 gld.

— No, malo debelo ste se že za¬
računali, je rekel Damjan, a to se že
spravi v red. Le jutri se pri meni
oglasite!

Zdaj pa se je razjasnilo kurato¬
vo lice in je zažarelo radosti. Mož je
vedel, kaj pomenijo Damjanove be¬
sede. Odkar je bil pred leti rešil Kon-
9

130

rada, mu je Damjan vselej rad po¬
magal iz stiske. In kurat Svetlin je
bil dostikrat v stiski.

— Veste gospod Damjan, je
vzkliknil, po pravici vam povem, da¬
nes sem mislil toliko časa piti, da bi
me bila kap zadela.

■— Torej je bil to poskus samo¬
mora, je pripomnil eden iz družbe.

— Seveda! Kajpada!

— Potem pa napravite lahko' iz¬
vrstno kupčijo! Nabite lepake:»V ne¬
deljo bo v cerkvi na Šmarni gori
prvi nastop kurata Svetlina 1  po nje¬
govem ponesrečenem poskusu samo¬
mora — po pridigi bo ofer!« Videli
bodete, koliko ljudi pride.

— Izvrstna misel, prav dobra
misel! Škoda, res škoda, da ne
smem. Škof bi me kar ob glavo del.
Ah, svet je pač slabo urejen, prav
slabo.

— Vi ga bi bili bolje uredili.

— Mislim da! Pa še kako. Že
človeka bi bil bolje ustvaril. Čemu
ima človek dvoje pljuč? Ene solidne
bi popolnoma zadostovale. Čemu ima
na glavi lase?

131

— Lasje varujejo lobanjo!

— Tako? Ali res? Vidite Kopi¬
tar, kako ;  ste vi. neumni! Če so lasje
zato, da varujejo lobanjo, zakaj pa
potem izpadejo prezgodaj, da izgleda
človek kakor oskubljen kapun? He?

— Kar ste bili zadnjič po alko¬
holu zastrupljeni, niste tako pametno
govorili, kakor danes, se je norčeval
Kopitar in vsa družba mu je smeje
pritrjevala.

Pri posebni mizi sedeči tujec je
med tem plačal in odšel. Ko je nata¬
karica pospravljala mizo, pri kateri
je sedel, je zagledala na tleh listič.
Pobrala ga je in videla, da je to za¬
vitek.

— Tuji gospod je nekaj izgubil,
je rekla proti družbi in pokazala
zavitek.

— »Monsieur Le comte de La-
val«, je čital Kopitar. Kdo je neki to?

— Najbrž kak nov višji uradnik!

Kopitar je bil med tem pogledal
v zavitek. V njem je našel malo po¬
pisano karto. Ko jo je pogledal, se
je po njegovem obrazu razlila smrtna
9

132

bledost, a premagal se je in spravil
karto.

— Jaz grem itak mimo policije
in oddam to karto, je rekel malo¬
marno in s silno težavo prikrival
svojo razburjenost. Zapazil je ni nih¬
če, ker je bil vinjeni kurat med tem
začel pripovedovati dolgo povest,
kako krivično in nepošteno konku¬
renco mu delajo razne božje poti.

Kopitar je tiho odšel. Zunaj je še
enkrat pogledal na karto »Aujourd’
hui a 9  heures chez moj« (Danes ob
devetih pri meni) je čital. Podpisa ni
bilo, a tudi treba ga ni bilo, kajti Ko¬
pitar je to drobno pisavo dobro po¬
znal.

Počasi je šel na Breg. Snežilo
ni več. Na potu je Kopitar videl raz¬
lične ljubavne pare, ki so vsi šli na
Cojzov vrt. Baron Cojz je bil ves
svoj vrt prepustil, da se napravi tam
javno šetališče. Ta vrt je bil zvečer
rendezvous zaljubljenih parov.

Tudi Kopitar je krenil na vrt.
Počasi je hodil semintja in imel pri¬
liko se prepričati, da francoski oficirji
in vojaki v Ljubljani niso stradali
ljubezni. A to ga ni zanimalo.

133

— Kamilo Desmoulins je v kon-
ventu zagovarjal v imenu svobode,
načelo, da lahko človek tudi v nrav¬
nem oziru živi, kakor ga je volja.
Kaj meni torej mar .za te ženske!

Tako je Kopitar sam sebi govo¬
ril, a sam sebi ni verjel, saj ga je bil
na ta zapuščeni prostor prignal mo¬
reči strah, da je Desmoulinsov nauk
— obveljal.

Pri sv. Jakobu je odbilo 3 / 4 9.
Kopitar je zapustil vrt in krenil proti
Ljubljaničinemu bregu. Šentjakob¬
skega mostu tedaj še ni bilo in breg
je bil še poševen. Tam se je Kopitar
postavil na stražo in se kakor sokol
oziral na vse strani.

Zdaj se je tik brega bližala mo¬
ška postava in počasi zavila proti
Cojzovi hiši. Tudi Kopitar se je za¬
čel plaziti tja in se lahko; stisnil k
zidu, ker ni bil Breg čisto nič raz¬
svetljen. Tujec je prišel do vrat in
potrkal. V tistem hipu so še vrata
odprla, lahna svetloba je padla na
cešto in čul se je šepet.

— Bntrez!

134

Tujec je kakor senca smuknil v
vežo, a Kopitar je bil vendar spo¬
znal, da je to tisti človek, ki je bil
prej v Božičevi gostilni. Kakor oka-
menel se je naslonil na hišo, glava
mu je padla na prsi in s prsti je hotel
krušiti zid. Šele počasi je prišel k
sebi, se nekaj trenotkov oziral, kakor
bi ne vedel, kaj naj stori, potem pa
se ponosno vzravnal in s trdimi ko¬
raki odšel.

IX.

V veliki dvorani v škofiji so
bila že dlje časa vsak teden posve¬
tovanja zastran uredbe ilirskega šol¬
stva. Predsedoval je tem posvetova¬
njem generalni intendant d’ Auchy,
udeležili pa so se jih šolniki iz vseh
ilirskih dežela, med drugimi kanonik
VValland iz Ljubljane, poznejši go-
riški nadškof, Matej Ravnikar, po¬
znejši tržaški škof, Valentin Vodnik
in italijanski duhovnik Zelli, ki se je
bil Marmontu posebno prikupil, ker
je bil odločno svobodomiseln in
iskren prijatelj Slovanov.

135

Organizacijski načrt za ilirsko
šolstvo se je pri teh posvetovanjih
določil v vseh potankostih. Določeno
je bilo, da mora imeti vsaka občina
svojo ljudsko šolo, v večjih krajih
— ■ kakor v Ljubljani — je ustanoviti
normalne šole in obrtne šole ter
gimnazije, v Ljubljani pa vseučilišče.
V teh ozirih ni bilo dosti nasprotja
ali glede določbe učnega jezika, ni
bilo mogoče doseči edinstva. Fran¬
coski funkcijonarji so zahtevali, naj
se učni načrt tako uredi, da se bodo
učenci srednjih šol naučili franco¬
skega jezika. Temu ni nihče ugovar¬
jal, saj je bilo znanje francoskega je¬
zika potrebno. Toda Walland, Rav¬
nikar in Vodnik so zahtevali, da naj
se vsaj nekateri predmeti po vseh
šolah uče v slovenskem jeziku, ka¬
teri zahtevi so pa tako duhovniki,
kakor posvetnjaki z veliko srditostjo
ugovarjali. Posebno ljuto se je upi¬
ral ravnatelj normalne šole Eggen-
. berger. Francoski uradniki 'Se v ta
boj niso vtikali. Generalni intendant
d’ Auchy se je bil namreč postavil
na stališče, da domačini najbolje ve-

136

do, česa potrebujejo in da naj se torej
ta zadeva dožene tako, kakor žele
domačini.

Ti pa se niso mogli zediniti. Zla¬
sti kanonik Walland ni na noben na¬
čin hotel odnehati, vsled česar je ta
boj trajal že nekaj tednov.

— Ko bi se le maršal kmalu
vrnil, je vzdihoval Damjan, ko je po
obedu sedel z Maro v topli sobi in
ji pripovedoval, da je imela komisi¬
ja zopet sejo in da je bilo posvetova¬
nje zopet brezuspešno. Francoski
uradniki 1  so postali že nepotrpežljivi;
d’ Auchy je rekel, da ,če se jutri ne
doseže soglasje, pridejo posamični
predlogi na glasovanje. Ce se to zgo¬
di, smo izgubljeni.

— Kaj ni nobenih vesti o mar¬
šalu? je vprašala Mara.

— Prav nobenih. Govoril sem
davi z maršalovim tajnikom Hei-
mom. Rekel mi je, da že dober teden
ni dal Marmont nobenega glasu od
sebe. Zadnjo vest je poslal iz Karlov¬
ca — torej je že na potu domov. Ko
bi le kmalu prišel; on bi gotovo od-

137

redil, da bi bilo za nas prav in
dobro.

Damjan je šel, kakor navadno
po svojih opravkih. Mara pa je sedla
za očetovo mizo v pisarni in mar¬
ljivo pisala, dokler se ni začelo mra-
čiti. Potem je mirno spravila mizo
v red in se pripravljala, da odide.

— Excusez — se je nakrat ogla¬
sil pri vratih tuj gospod. Ali mi ve¬
ste povedati, kje bi dobil gospodično
Maro Mamjanovo?

Mara je bila presenečena. Tujec
ji je bil popolnoma neznan.

— Kaj želite, gospod? Mara
Damjanova sem jaz.

— Tujec se je priklonil, in od-
grnivši svoj plašč, izpod katerega sc
je videla francoska oficirska uni¬
forma, je spravil na dan škatljico.

— Izvolite, gospodična!

— Kaj je to? Ali je zame ali za
očeta?

— Za vas, gospodična! Tuji ofi¬
cir je odprl škatljico. V njej je bil
šopek krasnih cvetlic.

— Ekscelenca gospod maršal
Marmont me je z važnimi poročili

138

poslal v Ljubljano in v Pariz in mi
naročil, naj vam pri tej priliki pone¬
sem tudi te cvetlice, utrgane v ško¬
fijski oranžeriji v Zagrebu.

Mara je trenotek premišljevala,
naj li vzame cvetke ali naj jih od¬
kloni. Skoro je bila užaljena, a na
drugi strani si je rekla, da bi mar¬
šal gotovo ne bil kar po navadnem
oficirju poslal teh cvetk, če bi imel
kake posebne namene. Odkar je bil
na strelišču tako nenadoma stopil
pred njo in ji poljubil roko, od tedaj
jo je bila že večkrat obšla slutnja,
da maršal nima dobrih namenov ž
njo. A vselej si je rekla, da Marmont
ne more biti podel in nizek in bila je
zopet brez skrbi. Tako tudi zdaj. Le
nekaj trenotkov je omahovala, potem
pa vzela cvetke.

— Hvala! Posebna hvala vam,
da ste se osebno potrudili.

— Ekscelenca mi je naročil, da
moram osebno izročiti te cvetlice,
da bi se v Ljubljani kaj napačnega
ne mislilo. Maršal mi je rekel: Ka¬
pitan — te cvetke izročite gospo-

139

dični Mari Damjanovi — lahko tudi
vpričo njenega očeta.

Zdaj se je Mari zjasnilo lice.
Torej je maršala le prav sodila! In
zdaj sta njeno srce prešinila veselje
in ponos, da se je vladar Ilirije, slavni
vojskovodja, celo v dalnjem kraju v
prijaznosti in prijateljstvu nanjo
spomnil. Toplo se je zahvalila mla¬
demu kapitanu in ga tako nujno
prosila, naj počaka, da ga pozdravi
tudi njen oče, da se oficir ni mogel
ubraniti.

Gospod Damjan je bil jako po¬
nosen, da se je maršal v tujini spom¬
nil njegove rodovine. Konrad, ki je
s starim gospodom prišel, pa je s
temnimi pogledi motril lepe in v tem
času tako redke cvetke. Njegovega
srca so se polastila nenavadna č’’. ■
stva. Sam si jih ni mogel razložiti,
le toliko mu je bilo jasno, da to ni
samo skrb, da ima maršal morda
vendar nepoštene namene, nego tu¬
di še nekaj drugega, nekaka ljubo¬
sumnost. In videl je zdaj, česar še
nikdar ni bil prav opazil, da je Ma¬
ra lepa.

140

Mara sama pa se je ta dan piav
malo menila za Konrada. Z napeto
pozornostjo je poslušala maršalove¬
ga odposlanca, ki je pripovedoval o
pojezdu nad Turke. Ker so Turki ne¬
prestano prihajali čez Savo in po
ttrvaiskem ropali, je Marmont zbral
5CnO mož in šel nad Turke.

— Jzačič smo popolnoma ople¬
nili, Bihač smo zavzeli in zažgali, je
pripovedoval francoski oficir. Podi¬
li smo Turke, da je bilo veselje. Ko
je Bihač pogorel, je sarajevski paša
prosil za mir. Marmont je tako hitro
in čudovito spretno operiral, da je s
svojo malo armado strahoval vso,
desetkrat večjo turško vojsko. Turki
sami so priznavali, da se je vsa
Bosna tresla pred njim, kristjani
pa so na kolenih prosili, naj Bosno
združi z Ilirijo. In Marmont jih je
tolažil, da se to prej ali slej zgodi
in da se bo enkrat razprostirala Ili¬
rija doli do Carigrada.

Oficir je še mnogo pripovedoval
o tej mali ekspediciji maršala Mar¬
monta in o doživljajih v tej kratki
vojni.

141

— Vse je pripravljeno, je kon¬
čal, da lahko brez posebnih težav
zavzamemo Bosno. Maršal je stopil
tudi v zvezo s srbskim knezom,
s Črnim Jurjem, ki se pripravlja na
novo vojno proti Turkom. Oborožil
je 1000 Bošnjakov in jih poslal v
pomoč Črnemu Jurju. Ce pritrdi Na¬
poleon Marmontovim nasvetom, se
znajo zgoditi velike stvari — in
morda se uresničijo Marmontove
sanje o veliki slovanski državi —
od Alp do Carigrada.

Konrad je bil edini, ki se ni
udeležil pogovora o Marmontovih
načrtih za prihodnjost, nego zamiš¬
ljeno zrl pred se ali pa motril
Maro.

Že ko je bil francoski kapitan
odšel, je Mara vprašala:

— Kaj vam pa je danes, Kon¬
rad? Tako ste zamišljeni, kakor bi
se vam bilo kaj posebnega pri¬
merilo.

Konrad se je nagnil k nji in ji
tiho rekel:

— Razmišljal sem o tem, če je
med maršalom Marmontom in go-

142

spodično Maro Mamjanovo sploh
mogoče prijateljstvo.

— In do kakega zaključka ste
prišli?

— Da je tako prijateljstvo ne¬
mogoče in da se mora hočeš ali
nočeš razviti v ljubezen .. Čuvajte
se, gospodična Mara...

Mara Damjanova, ni ničesar od¬
govorila.

X.

V komisiji za organizacijo šol¬
stva je generalni intendant d’ Auchy
odločil na korist Nemcev. Komisija
je sklenila, da naj se celo v ljudskih
šolah neguje nemški jezik, iz gim¬
nazij in z vseučilišča pa naj bo slo¬
venski jezik popolnoma izključen.

Ti sklepi so slovenske rodoljube
popolnoma potrli, samo stari Damjan
ni izgubil upanja, da se dajo še
ovreči. Posebno ko se je skrivnostni
literat Pellenc iz Pariza izrazil, da
je d’ Auchy odločil v korist Nemcev
samo zato, da bi maršala Marmonta
kompromitiral v očeh Slovencev,

143

edinih zanesljivih njegovih prijate¬
ljev v Iliriji. Damjan se je živo spo¬
minjal Marmontovih besed in obljub
in je zato nagovarjal svoje znance,
da pošljejo posebno deputacijo prosit
maršala, naj ne odobri sklepov ko¬
misije. Ta trud ni bil brez uspeha.
V deputaciji so bili stari Damjan,
krepki Gorenjec kanonik Walland,
inteligentni Ravnikar in odlični na¬
ravoslovec Hladnik. Kot tolmač je
šel ž njimi Konrad.

Deputacija je dosegla več, nego
je mogla upati. Komaj je maršalu
pojasnila, za kaj se gre, je bilo že
tudi odločeno, da sklepi učne komi¬
sije ne dobe veljave. »Nikdar, dokler
sem jaz generalni guverner,« je iz¬
javil Marmont. »Ilirija mora biti na¬
rodna slovanska država.« Še isti
dan je maršal poklical d’ Auchyja k
sebi in zahteval od njega pojasnil, in
pri ti priliki sta moža trčila sku¬
paj, kakor še nikdar poprej. Bila sta
si od nekdaj nasprotnika. Marmont
je dobro vedel, da je cesar imenoval
d Auchyja generalnim intendantom
prav zategadelj, da bi bil nekaka

144

protiteza maršalu in da bi ga kon¬
troliral. Zato je marsikaj pretrpel.
Sedaj pa, ko je d’ Auchy glede šol¬
skega vprašanja iz samega nasprotja
proti Marmontu postopal celo proti
cesarjevim intencijam, sedaj je bila
mera polna. Obema je bilo jasno, da
eden njiju mora iti, da oba ne mo¬
reta ostati na svojih mestih. Mar¬
mont je bil pa tudi prepričan, da
zmaga v tem boju on, ker je bil
d’ Auchy pozabil na voljo cesarjevo.

Marmont in d’ Auchy sta se bila
oba obrnila do cesarja in oba sta
pričakovala, da pride iz Pariza kak
cesarjev zaupnik, da stvar preišče.
A minc-Ii so trije meseci in zaupnika
ni bilo in nihče ni vedel, pri čem
da je. Samo literat Pellenc iz Pariza
je menil, da cesarjevega zaupnika
sploh ne bo. In uganil je resnico.
Zaupnika ni bilo, pač pa je prišel
cesarjev odlok: d’ Auchy je bil pre¬
meščen, generalnim' intendantom je
bil imenovan dobri in pošteni baron
de Belleville. Obenem pa je cesar
odredil, da se vsa uprava v Iliriji
reorganizira.

145

Predno pa se je to izvršilo, je
poteklo več mesecev, v katerih se
je maršal Marmont z vsemi silami
posvetil delu za korist Ilirije. Pred¬
vsem je rešil šolsko- vprašanje. Ka¬
nonik Walland je moral predelati ves
načrt in pri dolgih posvetovanjih z
maršalom, pri katerih je bil Konrad
za tolmača, se je določilo, da bodo
ljudske šole samo slovenske, v gim¬
naziji se bode poučevalo v sloven¬
skem, v nemškem in v višjih raz¬
redih deloma tudi v francoskem je¬
ziku. Za vseučilišče se ni določil
učni jezik, ker v tistih časih še ni
bilo za slovenska znanstvena preda¬
vanja sposobnih mož in ker jezik še
ni bil dosti razvit. S tem, da se sploh
ni določil nikak učni jezik, je hotel
maršal Marmont bodočim profe¬
sorjem omogočiti, da bi lahko tudi
slovenski predavali, če bi to
zmogli.

Pri teh posvetovanjih se. je tudi
s Konradom bližje seznanil. Spoznal
je njegov značaj, njegovo nadarje¬
nost’ in njegovo rodoljubje. Jemal ga
je seboj na lov, kateremu je bil
10

146

strastno udan, in če sta hodila po
ljubljanskem barju, sta se dostikrat
menila o jako resnih in važnih po¬
litičnih vprašanjih. Konrad je na ta
način postal maršalov zaupnik in
prvi posredovalec med maršalom in
med slovenskimi rodoljubi v Ljub¬
ljani ter je skoro nehote in nevede
mnogo storil, da je rasla in se širila
maršalova popularnost. Časih se je
sam ustrašil, če je videl, kako si je
maršal pridobil vsa srca, ali če je
slišal ljudi govoriti, da bi bilo za
narod in za deželo najbolje, če bi
maršal Marmont postal kralj ilirski,
kakor je bil maršal Murat postal
kralj neapolski.

In ta želja je postajala čedalje
splošnejša. Odstavljeni d’ Auchy, ho¬
teč naščuvati prebivaltvo proti mar¬
šalu, je bil nalašč raznesel vest, da
se namerava Marmont polastiti kro¬
ne in proglasiti za ilirskega kralja.
Nemci in stari plemenitaši so po¬
skušali to izkoristiti proti maršalu,
a dosegli so ravno nasprotje tega,
kar so nameravali. Čimbolj se je raz¬
našala ta vest, toliko rajše so imeli

147

ljudje maršala. Najhitreje so se te
misli oprijeli slovenski rodoljubi.

— Ce bi bil Marmont ilirski
kralj, bi se ne bilo bati, da nas kdaj
zapusti, je večkrat razlagal stari
Damjan svojim prijateljem. Tako pa
se lahko vsak dan zgodi, da ga iz¬
gubimo. Napoleon je itak nanj ljubo¬
sumen, ker si zna pridobiti povsod
simpatije in resnično ljubezen. In če
gre Marmont, kdo ve, kakih nazo¬
rov bo njegov naslednik.-

In prijatelji so staremu Damjanu
pritrjevali in resno razmišljali, kaj
bi bilo storiti, da postane maršal
Marmont kralj ilirski.

Marmont je dobro vedel za to
mišljenje prebivalstva. Policijski ko¬
misar Toussaint ga je vestno in na¬
tančno obveščal, kakor je tudi ge¬
neralnega intendanta. Marmont je
bil ponosen na to popularnost in ve¬
sel tega zaupanja prebivalstva in je
s tem večjo ljubeznijo posvečeval
vse svoje moči delu za korist Ilirije.

Marmont je imel navado, da je
vsako soboto povabil višje francoske
uradnike in častnike k sebi, vsak
10*

148

mesec pa je priredil sijajen banket s
plesom, na katerega je bilo povab¬
ljeno najodličnejše ljubljansko občin¬
stvo. To je bila edina prilika, da se je
sešel z Maro. Prvi ples je vslej ple-
sai ž njo, vselej ji je poklonil pre¬
krasen šopek cvetlic in jo, dasi ved¬
no v mejah dopustnosti, odlikoval
pred vsemi damami, ali sicer se ji ni
skušal približati. Konrad je pri takih
večerih vedno stal na straži. Z na¬
peto pozornostjo je opazoval marša¬
la in Maro ter prežal na vsak znak,
ki bi mu razodel, da se je med njima
razvilo kake intimnejše znanje. In
vselej se mu je odvalil kamen od
srca, kadar se je prepričal, da je nje¬
gov sum neopravičen. Tudi drugi
ljudje so bili prepričani, da odlikuje
maršal Damjanovo Maro zgolj iz
simpatije in galantnosti, češ, sicer bi
to razmerje gotovo ne imelo toliko
časa tako nedolžnega značaja.

Dne 4. julija 1810 je bila v ško¬
fiji zopet velika slavnost. To pot je
bilo povabljenih posebno mnogo go¬
stov. Po Konradovem posredovanju
je dobil povabilo tudi Andrej Kopi-

149

tar. In povabljenci so se v izredno
velikem številu odzvali, ker so sma¬
trali to slavnost kot praznovanje
Marmontove zmage nad intrigantnim
d' Auchyjem, ki je bil dva dni poprej
za vedno zapustil Ljubljano.

Veselo so se sukali elegantni
pari v veliki škofijski dvorani. Ka¬
kor običajno je maršal prvi ples ple¬
sal z Damjanovo Maro, a po Konča¬
nem plesu je ni peljal k očetu, nego
držeč jo pod pazduho, se šetal ž njo
po dvorani.

— Pričakoval sem, da me danes
razveselite s posebno zahvalo, je re¬
kel maršal svoji plesalki.

— Za kaj naj se vam zahvalim?
je vprašala Mara.

— Za arrete, ki sem ga danes
izdal glede organizacije šolstva. Te¬
žek boj sem moral dobojevati predno
sem dosegel, da bo ilirsko šolstvo
tako urejeno, kakor to zahteva ko¬
rist naroda, korist vašega naroda,
gospodična Mara. Ali za to ne zaslu¬
žim prijazne besede?

Mara je bila nekoliko v zadregi.
Okrog nje je bilo polno ljudi, ki so

— 150 —

vsi opazovali njo in maršala. Ali
njeno srce je bilo polno radosti, da
je maršal važno šolsko vprašanje, o
katerem se je toliko časa govorilo,
srečno rešil tako, kakor so želeli
Slovenci. Sredi med ljudmi je obsta¬
la, vzela iz svojega šopka najlepšo
cvetko, jo poljubila in jo maršalu
vtaknila v gumbnico.

— Hvala vam ekscelenca za ve¬
selo naznanilo, je rekla s tihim gla¬
som.

V maršalovih očeh je zaplapolal
neki plamen, a hitro zopet ugasnil.
Mara pa se je obrnila k svojemu
očetu, ki- je bil prihitel k nji in mu
povedala, da je maršal ta dan izdal
toliko zaželjeni zakon o šolstvu. Ka¬
kor blisk je šla ta novica od ust do
ust in ko je po drugem plesu utih¬
nila godba, je nakrat zaorilo po dvo¬
rani burno in navdušeno klicanje:
»Vive le marechal«.

Samo dve osebi nista odprli ust;
baronica Cojzova in Andrej Kopitar.
Ta je baronico poznal še kot malo de¬
klico, še izza časa, ko je bil njegov
bratranec Jernej Kopitar domači uči-

151

telj v hiši -barona Cojza. Tudi sedaj
sta bila »dobra prijatelja«, kakor se
je izražala baronica. Zgodilo se je
dostikrat, da je baronica dala pokli¬
cati Kopitarja kar iz gostilne, da je
ž njo muziciral, kajti Kopitar je igral
na gosli tako dobro, kakor nihče
drugi v Ljubljani, in sploh je bilo
znano, da je bil Kopitar pri baronici
prav posebno v milosti.

Med tem, ko so vsi povabljenci
prirejali maršalu ovacije, je Kopitar
s sarkastičnim usmevom motril ba¬
ronico in njenega družabnika, grofa
Lichtenberga. Naenkrat je baronica
zapustila svojega družabnika.

— Kopitar, kaj pomenijo ti vaši
pogledi in to smehljanje? je vpraša¬
la energično in vidno razburjena.
Jaz tega ne trpim!

Kopitar se je malo naklonil in z
ironičnim poudarkom odgovoril:

— Kaj hočete? Liberte — ega-
lite! Toliko svobode in enakosti je
še na- svetu, da sme ponižen plebejec
gledati najponosnejšo aristokratinjo
in če se mu zljubi, se sme tudi smeh¬
ljati.

152

— Pustite te neumnosti! Povej¬
te, zakaj ste me tako motrili in se mi
smejali.

— Brez vzroka gotovo ne!

— Kopitar — ne jezite me!

— Vaša jeza je strašna, milostna
baronica, to je znano vsem sobari¬
cam in kuharicam ljubljanskim. Ali
jaz sem še vedno jakobinec in govo¬
rim le tedaj, kadar sam hočem.

-- Andrej — povejte mi, kaj
imate!

Kopitar je znal biti trdoglav ali
kadar ga je baronica Cojzova ime¬
novala Andrej in rnu prijazno pogle¬
dala v oči, tedaj se je vselej udal in
je storil vse, kar je zahtevala. Tako
tudi zdaj.

— Dobro, je rekel Kopitar, po¬
vem vam pa naprej, da ne izveste
nič prijetnega. Sicer pa: vprašanje
za vprašanje! Zakaj ste se vi tako
zaničljivo smehljali, ko je vsa druž¬
ba častila maršala in mu delala ova¬
cije.

Baronica se je nagnila h Kopi¬
tarju in mu zašepetala na uho:

153

— Ker ga sovražim, kakor vse
Francoze.

Na Kopitarjevih ustnih še je zo¬
pet pojavil sarkastični usmev.

— Ne baronica, je rekel Kopitar
vi mi niste povedali popolne resnice!
Maršala sovražite in vem zakaj, ali
vseh Francozov vi ne sovražite;
vsaj eden je izvzet.

— Kako morete Kaj takega reči?
To je predrznost!

— Ne! To je resnica! Zdaj se je
nagnil Kopitar k baronici, ji srepo
pogledal v oči in z ostrim glasom re¬
kel: Če hočete vedeti, kdo 1  je tisti
Francoz, ki ga ne sovražite, vam to
tudi lahko povem.

— Govorite, je ponosno ukazala
baronica. Povejte vse, kar veste! Jaz
nimam ničesar prikrivati.

— Vaša volja naj se zgodi. Tisti
Francoz, ki ga vi ne sovražite, je
grof de Laval.

Baronica je planila pokonci ka¬
kor bi ji bil kdo bodalo zasadil v
srce.

— To ni res! Kdo more to trdi¬
ti? Kdo vam je to povedal?

154

Kopitar je za trenotek naslonil
glavo na zid in na njegovem licu se
je pojavil izraz take bolesti, da se je
baronica ustrašila. Poznala je ta iz¬
raz že davno in že davno vedela,
kaj da pomeni. Hitro, kakor se je ta
izraz pojavil, je tudi izginil. In osorno
je rekel Kopitar:

— Sam na svoje oči sem videl,
kako ste grofu de Lavalu ob 9. uri
zvečer lastnoročno odprli hišna vra¬
ta in ga skrivaj peljali v hišo. Sam
sem to videl, baronica, in zato imam
pravico reči, da vsaj enega Franco¬
za ne sovražite.

Baronica je bila tako prepadena,
da ni mogla spregovoriti besedice.
Kopitar pa se je hladno priklonil in
šel na drugo stran dvorane, kjer je
stal Konrad in s temnimi pogledi za¬
sledoval Maro, okrog katere se je
kar trlo čestilcev.

— Ali smo ljubosumni? je po¬
rogljivo vprašal Kopitar svojega pri¬
jatelja. In ko je ta hotel jezno vzki¬
peti, je ravnodušno dostavil: Prav
se ti godi! Samo roke ti je treba iz¬
tegniti in dekle je tvoje, ti pa posta-

155

jaš po kotih in samo žalostno gledaš,
kako se grlica v svoji nedolžnosti
igra s sokolom, dasi veš, da bo sokol
to grlico končno strgal.

Sedaj pa so Konrada premagala
čutila in vzkliknil je tako obupno, da
se je Kopitar kar ustrašil:

— Ko pa ne smem, Andrej, ko
pa ne smem!

XI.

Narodova duša ne umrje nikdar
in ne pozabi nikdar. Samo časa je
treba in toplote, zraka in solnca, da
se vzbudi. Maršal Marmont je skr¬
bel, da se je očistil zrak in da so
mogli solnčni žarki posijati v slo¬
venske duše.

» Šumelo je po celi kranjski de¬

želi, ko je maršal Marmont odprl vse
učilnice slovenskemu jeziku in zašu-
melo je še močneje, ko je izrekel
krilate besede: »Slovencem je treba
zemlje« ter takoj začel svoje besede
spreminjati v dejanja. Marmont je
sekvestriral vsa posestva malteškega
reda in nemškega viteškega reda,

156

da jih razproda kmetom. Lepa in
obširna so bila ta posestva. To zem¬
ljo je v potu svojega obraza obde¬
loval slovenski kmet, pri tem delu
je gineval in umiral, sadove njego¬
vega napora pa so lahkomiselno za¬
pravljali tuji plemenitaši. Šumelo- je
tudi po deželi, ko- je Marmont pre¬
gnal iz Ljubljane usmiljene brate,
češ, da je dolžnost občine, skrbeti
za svoje bolnike in za svoje siro¬
make, nedopustno pa je, da se smrtne
ure bolnih ljudi izrabljajo v sebične
namene. In šumelo je, (ko- je odpravil
kapitelj v Novem mestu, češ, da naj
mladi ljudje delajo, ne pa brez dela
uživajo- lepe dohodke, in ko je pre¬
gnal iz Ljubljane kapucine, 'ter ka¬
pucinski samostan v sedanji Zvezdi
premenil v topničarsko vojašnico.

Narodova duša se je začela bu¬
diti. Obšlo jo je neko tajinstveno
hrepenenje. Stare, tihe nade so vsta¬
jale iz grobov in vstajali so spomini
na turške vojne, na kmetske vstaje,
na verske boje in na vse zlo, ki je
prišlo iz Gradca in z Dunaja. Le po¬
časi, le jako počasi se je budila na-

157

rodova duša, ali toliko vendar, da
je mogla pojmiti novo dobo in se
razgreti v želji, naj bi se nikdar več
ne vrnili prejšnji časi. Od mesta; do
mesta, od kraja v kraj je šla ta želja
in izražala se je na kratko z bese¬
dami: Svojega kralja hočemo —
Marmont bodi naš kralj.

Ali kadar je legel mrak na zem¬
ljo, tedaj so zapuščale svoja skriva¬
lišča črne prikazni in delale naklepe,
kako bi se dalo vse prevreči in ves
narod in vso deželo spraviti v staro
sužnost. Duhovščini se je tožilo po
starih razmerah. Nove ji niso bile
ugodne in želela je, naj bi prišla Ili¬
rija zopet pod oblast habsburškega
cesarja' Franca, pod čigar vlado je
duhovščini in plemstvu tako bujno
cvetela pšenica. V varnem mraku
izpovednic je duhovščina z malimi
izjemami previdno, a vztrajno in do¬
sledno ščuvala proti novim razme¬
ram in zastrupljala srca vernih ljudi.
Narodova duša pa se je vzlic temu
budila, a šlo je počasi, jako počasi.

Dunaj ni niti trenotek izgubil
upanja, da dobi slej ali prej Ilirijo

158

zopet v roke. Tudi ko se je bil Na¬
poleon poročil s hčerjo cesarja Fran¬
ca, je dunajska vlada posvečala vso
pozornost Iliriji in po svojih agentih
vzpodbujala duhovščino, naj ostane
cesarju Francu zvesta in naj ščiti in
varuje habsburške koristi, za kar
dobi o svojem času bogato plačilo.

Marmont in njegovi organi so
pač vedeli, da se mude v deželi av¬
strijski agentje in vohuni in da du¬
hovščina ljudstvo ščuje, to se je po¬
kazalo pri obravnavi proti onim
kmetom, ki so ubili kapitana Bors-
saca, tajnika Vernazza in več fran¬
coskih oficirjev in vojakov. Vojno so¬
dišče pod predsedstvom polkovnika
barona Rousellea je te kmete obso¬
dilo na! smrt in jih dalo ob zidu ljub¬
ljanskega pokopališča ustreliti. Onih,
ki sta ta napad provzročila, župnika
pri Sv. Ožbaldu in mežnarja-učitelja
pa ni mogla: kaznovati, ker sta bila
zbežala čez avstrijsko mejo'.

Policijski komisar Toussaint se
je zaman trudil, da bi prišel na sled,
odkod izvira skrivna agitacija proti
Francozom in kateri duhovniki jo

159

vodijo. Tudi avstrijskih agentov ni
mogel zaslediti. Cesar pa se ni po¬
srečilo njemu, to se je posrečilo An¬
dreju Kopitarju. Odkar je bil na
slavnosti pri maršalu Marmontu go¬
voril z baronico Cojzovo', je posve¬
čeval grofu de Lavalu največjo po¬
zornost. Izvedeti je hotel, kako je
razmerje med tem tujcem in med
baronico Cojzovo, in kar si je Ko¬
pitar vtepel v glavo, tega ni opustil.
Bil je grofu de Lavalu takorekoč noč
in dan za petami in je redno vsak
večer, čim se je stemnilo, stal pred
Cojzovo hišo na straži.

Žiga baron Cojz, ki vsled bo¬
lezni ni mogel nikdar zapustiti svoje
hiše, je bil gostoljuben mož. V nje¬
govo hišo je prihajalo' vedno mnogo
ljudi, a Kopitar je znal kmalu raz¬
ločevati, kateri so nevarni in sum¬
ljivi in kateri ne. Že za malo časa
je začel domnevati, da je bil morda
vendar v zmoti, ko je imel baronico
Cojzovo' na sumu, da ima jjubavno
razmerje z grofom de Lavalom.
Kakor pa ga je to veselilo, tako ga
je mučila strašna slutnja, da je ba-

160

ronica za hrbtom svojega, Franco¬
zom in narodnemu gibanju jako na¬
klonjenega strica zapletena v ne¬
varno’ zaroto. In čim dlje je Kopitar
nadzoroval Cojzovo hišo- in grofa de
Lavala, toliko bolj se je v njem utrdil
ta sum. V gotovost pa se je spre¬
menil, ko je videl nekega večera, da
so skrivaj šli v Cojzovo hišo z gro¬
fom de Lavalom bivši oskrbnik nem¬
škega viteškega reda in dva duhov¬
nika, ki sta bila znana kot fanatika in
reakcijonarca.

Tedaj pa je Andrej Kopitar
sklenil, da' razkrije to zaroto; Ni mu
bilo toliko za zaroto samo, kakor za
to, da onemogoči grofa de Lavala.
A obvarovati je hotel tudi baronico
Cojzovo, njo pred vsem, kajti nje¬
govemu srcu ni bilo nobeno bitje
na svetu tako' milo, kakor ta po¬
nosna ekscentrična aristokratinja.

Kot stari znanec Cojzove rodo¬
vine je lahko prišel v hišo, kadar je
hotel. Žiga Cojz je bil duhovitega
moža vedno vesel in baronica ga je
imela rada, ker je bil njej sorodne

161

nature, sangviničen in ekscentričen,
a čist in. pošten kakor suho zlato.

Kopitar je hodil vedno ‘samo po¬
poldne v Cojzovo hišo; največkrat
sta bila sama z baronico in muzicirala
kar po več ur. Tudi dne 14. novem¬
bra 1810 sta baronica in Kopitar se¬
dela sama, v salonu. Kopitar je bil
odložil vijolino, naslonil glavo ob
roko in kakor zamaknen gledal baro¬
nici v obraz.

— Kaj me tako kritično opazu¬
jete, Kopitar, je z lahko ironijo vpra¬
šala baronica. Ali se vam mar več ne
dopadem?

— Nekaj skušam uganiti, a ne
morem priti na jasno.

— Torej z ugankami se že
ukvarjate? Siromak! No, povejte,
kaj bi radi vedeli. Morda vam grem
lahko' na roko pri rešitvi te uganke?

— Ah! — Vi bi me še nalašč v
zmoto speljali!

— Tako slabo mnenje imate o
meni?

— Da!

Kopitar je šel parkrat po sobi
gor in dol, baronica pa je postala
11

162 —

nemirna, kakor bi jo bila obšla zla
slutnja.

— Kopitar, vedeti hočem, kaj
imate? Govorite! Baronica je vstala
in stopila tik pred Kopitarja.

— Na eno' vprašanje mi odgovo¬
rite, je rekel Kopitar po kratkem
premišljevanju s trdim glasom. Samo
na eno vprašanje in povem vam vse.

— Vprašajte!

— Ali je grof Laval smel kdaj
poljubiti baronico Cojzovo?

Baronici je šinila kri v glavo,
njene oči so zažarele, ali premagala
se je in ponosno' rekla:

— Nikdar! Zaklinjam se vam pri
spominu svoje matere. Ali mi veru¬
jete?

— Da, baronica.

— Zakaj ste me to sploh vpra¬
šali?

— Zato, ker upa grof Laval, da
postanete negova žena. Sam je rekel
Pellencu, da vas zasnubi —

— In vi ste nanj ljubosumni! To
vem že od onega večera pri gene¬
ralnem guvernerju. — A čemu si de¬
lati take skrbi?

163

Baronica, je stopila h Kopitarju
in mu položila roko na ramo. Tiho in
ljubeznjivo je rekla:

— Ko bi ne bilo med nama ta¬
kega brezna, ko- bi jaz ne bila, kar
sem, in ko- bi vi ne bili, kar ste —
potem Andrej Kopitar, bi me nihče
drugi ne dobil, kakor vi. To- sem
vam rekla že enkrat — pred leti —
in to vam; povem tudi danes. Ali
brezno, ki je med nama, se ne da
premostiti.

— Vem, baronica, in nikar ne
mislite, da si delam kakih nad. Vdal
sem se v svojo usodo. Ko bi vas da¬
nes snubil časti vreden mož — jaz bi
šel tiho- svojo pot. Ali srce se mi krči
bolesti, ko vidim, da- lazi okrog vas
— avstrijski špijon.

Baronica se je tako prestrašila,
da ni mogla ziniti besedice. Kopitar
Pa je neizprosno nadaljeval:

— Vem, baronica, kaki tajni se¬
stanki se vrše pri vas in kak namen
imajo. Vem tudi, da je grof Lava’
avstriski vohun in da on posreduje
med dunajsko vlado in med tukaj-
n*_

164

šnjimi sovražniki francoskega go-
spodstva.

— Kdo vam je to izdal? je vpra¬
šala baronica.

— Jaz sem to vse sam dognal.
Drdg ne ve še nihče o tem. Ko bi bil
vedel, da občuje grof Laval z vami
samo kot vohun, bi vas bil pustil po¬
polnoma v miru in bi vam ne bil po¬
vedal nobene besede. Toda mislil
sem, da je vaš ljubimec, da ste se
spozabili in postali njegova ljubica,
mislil to tembolj, ker se je hvalil, da
postanete njegova žena — in zato
sem govoril.

— In kaj mislite storiti?

— Ničesar! Delajte, kar hočete,
konspirirajte, kolikor hočete. Tudi
grof de Laval je lahko brez skrbi —
samo' svojih oči naj ne povzdigne k
vam. Ce bi vas snubil, ga razkrinkam
brez usmiljenja.

— A — jaz vas ne razumem —

Kopitar se je vsedel poleg baro¬
nice in rekel mehko:

— Leta in leta vas nosim v svo¬
jem srcu. In od leta do leta rase moja

165

blazna, brezupna ljubezen. Sami ste
rekli, da bi se ne odvrnili od mene,
ko bi nei bil ubog, plebejski učitelj.
Ali jaz sem, četudi ubog plebejec,
vendar pošten človek in zato ne do¬
pustim, da bi vohun, če je tudi ari¬
stokrat, smel le misliti na vas. Tega
moj ponos ne dopusti.

Baronica je sklonila glavo na
prša in se je zatopila v misli, med¬
tem, ko je Kopitar stopil k oknu in
nemo gledal na breg. Nakrat je za-
sumelo poleg njega. Baronica je sto¬
pila k njemu. Nekaj časa je tudi ona
molče zrla skozi okno. Potem je na¬
krat rekla:

— Grof de Laval ne postane
nikdar moj mož. Ko bi se drznil mi
govoriti o ljubezni ali me zasnubiti,
mu pokažem vrata. Ali ste zdaj zado¬
voljni z menoj?

Nekaj trenotkov je Kopitarja
stresalo* hrepenenje, da bi objel to
dekle in je pritisnil na svoje srce.
Vedel je zdaj, da se ne bi branila,
čital je v njenih očeh koprnenje po
njegovem poljubu ah premagal se je
vendar. Molče je poljubil baronici

166

roko, potem pa naglo segel po svo¬
jem klobuku.

— Z Bogom, baronica!

— Z Bogom, gospod Kopitar!

Na hodniku so se čuli trdi ko¬
raki, v sobi pa je baronica Cojzova
naslonila glavo 1  ob vrata in solze so
ji rosile lice.

XII.

Na obnebju so se prikazali črni
oblaki. Carinska vojna, ki jo je vodil »
Napoleon proti Angleški, je vzlic
zapretju kontinenta začela postajati
iluzorna, ker se Rusija ni držala svoje
obljube. Soglasje med Rusijo in
Francijo, ki se je bilo doseglo pri
sklepanju miru v Tilsitu, je bilo vse-
kako pri kraju in zato se je Napoleon
tudi takoj začel pripravljati na vsako
presenečenje.

Kakor potresni sunek, tako je
vplivalo to nasprotje med Rusijo in
med Francijo po vsi Evropi. Tudi v
Ljubljani so se zalvedli pomena teh
dogodkov. Francozi so postali paz¬
ljivejši, pristaši Avstrije so postali
pogumnejši, rodoljubne Slovence pa

167

je skrbelo, kaj da bo-, če bi prišlo do
vojne. Da bi se habsburški cesar
Franc vzlic temu, da je bil Napoleon
njegov zet, združil z Rusijo, o tem ni
nihče dvomil, a) kaj bi nastalo, če bi
Ilirija zopet postala avstrijska, to
je bilo vsem jasno. Vse to pa je le
utrjevalo njih željo, da bi Marmont
ostal vedno v Iliriji. Videli so sedaj,
da je resničen prijatelj slovenskega
nalroda in bili so prepričani, da bi
slavni vojskovodja do 1  zadnjega bra¬
nil neodvisnost Ilirije, toliko bolj, če
bi s tem tudi branil svojo kraljevsko
krono.

Marmont je hodil mirno svojo
pot. Vse, kar je storil, je bilo v cesar¬
jevem zmislu, je bilo primerno ko¬
ristim francoskega cesarstva, a je
tudi povzdignilo maršalovo- popular¬
nost. Pri vsem obilnem delu, ki ga je
maršal imel kot načelnik vojaške in
civilne oblasti, je bil največkrat
čemeren in nezadovoljen. Njegov
obraz se je razjasnil le tedaj, če le
bila pri njem zbrana velika in sijajna
družba, če so ga častili in slavili, in
če so se mu laskale lepe dame. Res-

168

nično vesel pa je bil samo takrat, če
je bila v tej sijajni družbi tudi Dam¬
janova Mara. In zato je pogostoma
prirejal sijajne večere s plesi in po¬
svečeval Mari posebno* pozornot. Za¬
upno je govori ž njo o raznih za¬
devah in čar njegove viteške oseb¬
nosti je Maro polagoma popolnoma
omamil. Bila je srečna in ponosna,
da jo je ta mogočni mož odlikoval, ji
zaupal in se oziral na njene prošnje
in se sama ni zavedala, kako je rasla
njena vnema za njega, kako je če¬
dalje manj videla v njem maršala in
nekronanega kralja, čedalje bolj pa
— moža, lepega, ljubeznjivega in Ju¬
naškega moža.

Samo Konrad Podobnik je to
opazil, a je molčal in se Mari izogi¬
bal, koder je mogel. Ne samo* Mari,
nego sploh vsem svojim znancem, iz-
vzemši Kopitarja. Držal se je samo
guvernerjevega dvora. Sam sebi le
rekel, da zato, da more pospeševati
korist slovenskega naroda, a s tem
je varal samega sebe. Držal se Je
dvora, da bi mogel opazovati mar¬
šala. Kakor ni Kopitar nikdar omenil


169

baronice Cojzove, tako tudi Konrad
ni nikdar izpregovoril besedice o
maišalu in o Mari. Ne da bi govorila
o tem, sta se razumela. V Ljubljani
so ljudje rekli, da sta postala čudaka.
Literat Pellenc pa je razglasil, da je
med njima prijateljstvo, kakor med
Viljemom Oranjskim in Bentinckom.

V poletnem času je maršal Mar¬
mont nastopil veliko inšpekcijsko po¬
tovanje po Koroškem, od koder je
hotel na Goriško, v Istro in v Dalma¬
cijo. Nameraval je izostati dvai me¬
seca. V njegovi odsotnosti je vodil
vso upravo generalni intendant ba¬
ron de Belleville in tudi reprezen-
tiral cesarsko vlado pri veliki Napo¬
leonovi slavnosti dne 15. avgusta. Ta
dan je bil v guvernerjevi palači velik
> banket, po maršalovem naročilu je
bilo med reveže razdeljenih 10.000
frankov in mnogo živil, v Cojzovem
vrtu pa je bila; velika ljudska
slavnost.

Zvečer je bila po vsem mestu
razsvetljava. Čolni na Ljubljanici so
bili okrašeni z lampijoni in z zele¬
njem, na Cojzovem vrtu, kjer je vi-

170

selo na stotine lučic, pa se je kar
trlo občinstva. Zbrana je bila vsa
Ljubljana, in seveda sta bila navzoča
tudi Damjan in Mara, okrog katerih
se je zbralo polno francoskih dosto¬
janstvenikov. Na oknu Cojzove hiše
pa je slonela baronica in motrila to
družbo, zlasti pa Maro, s sovražnimi
pogledi. Ponosna lepotica ni mogla
preboleti, da je njo, ki je bila dolgo«
časa kraljica ljubljanske družbe, iz¬
podrinila Damjanova Mara.

Godba je svirala, v zraku so šu¬
mele in pokale rakete, na plesišču
so se veselo« sukali mnogoštevilni
pari, pri tej in oni mizi paj je zado¬
nela tudi kaka slovenska ali franco¬
ska pesem. Damjanova družba je pri¬
šla na« plesišče, da si ogledat rajajoče
plesalke in plesalce,

— Gospodična Mara — ali mi po
starem običaju dovolite tudi danes
prvi ples?

Mara se je zganila. Ta glas!
Obrnila se je naglo. Pred njo je stal
maršal Marmont.

— Ekscelenca! —

171

Zdaj so tudi drugi zapazili, da je
bil prišel maršal. Bili so presenečeni,
kajti mislili so, da se mudi še na po¬
tovanju. Seveda so se kar hipoma
zbrali francoski dostojanstveniki in
se maršalu klanjali, ali maršal jih je
hitro odpravil, češ, da ni prišel na
slavnost oficijalno, nego da se za¬
bava.

In ponudil je Mari roko in jo
popeljal na plesišče. Maršalov izgled
je seveda vzpodbodel tudi drugo
francosko in ljubljansko gospodo in
nakrat je plesalo vse, kar je znalo
plesati. Aristokratje in delavci, ofi¬
cirji in vojaki, dame v svilenih oble¬
kah in kmetska dekleta, vse je ple¬
salo — policijski komisar Toussaint
pa je smehljaje dejal intendančnemu
uradniku Beaumesu: Pa naj kdo
reče, da se maršal ne zna delati po¬
pularnega. Ko bi šlo po volji teh
ljudi, bi ga še nocoj kronali za ilir¬
skega kralja.

— Ekscelenca, ste se kar nena¬
doma vrnili v Ljubljano, je med pTe-
som rekla Mara maršalu. Nihče se
Vas ni nadejal —

172

— Tudi Vi ne, gospodična?

— Jaz tudi ne. Vprašala sem,
koliko časa še izostanete in reklo se
mi je, da najbrže še cel mesec. Go¬
tovo so vas važni opravki pripeljali
nazaj.

— Ne, gospodična. Zaradi
opravkov nisem prešil. Pripeljalo' me
je neko posebno hrepenenje.

Mara je povesila glavo. Slutila
je nekaj, a sama sebi ni hotela
verjeti.

— Pred dobro uro sem prišel,
je nadaljeval maršal. Na Reki, prav
predno sem se vkrcal, se me je po¬
lastila! želja, da se vrnem v Ljubljano.
In odločil sem se takoj in prišel.

Lahno sta se zibala v lahnem
plesu. Godba je svirala in čulo se je,
kako so francoski vojaki peli na¬
rodno pesem:

»Mignon, quand le soir descendra sur la terre,
Et que le rossignol viendra chanter encore
Quand le vent soufflera sur la vert bruyere
Nous irons ecouter la chanson des blees d’ or*.

(Mignon, kadar pride večer in
začne slavec peti, kadar bo veter

173

pihal čez zeleno pašo, pojdeva po¬
slušat pesem zlatega klasja).

Lahno sta se zibala v lahnem
plesu. Bližje je pritisnil maršal svojo
plesalko k sebi in ji šepetal na uho:

— Zaradi Vas sem prišel! Mara
— po Vas sem hrepenel! Srce mi
umira ljubezni do Vas.

Molče je Mara sklonila glavo na
maršalove prsi. Vojaki pa so veselo
peli:

Car la nature aura tonjurs,

Du soleil pour dorer nos gerbes,

Et du roses pour nos amours.

(Narava bo vedno imela solnca
za naše snope in cvetic za našo
ljubezen.)

Maršal pa se je nagnil k dekletu,
ki je kakor onemoglo ležalo na nje¬
govih rokah in dihnil prvi poljub na
njene lase, ki so kakor črna svila ob¬
jemali žareči obraz. Gneča je bila
tolika, da ni nihče tega dogodka za¬
pazil.

Ko je maršal pripeljal- Maro k
njenemu očetu, je tam stala cela
vrsta francoskih častnikov. Nekateri
so kar silili v Maro, naj ž njimi pleše.

174 —

— Meni, gospodje, gre prednost
pred vsemi, se je oglasil visok go¬
spod, katerega ni nihče poznal. Kaj
ni tako, gospodična Mara?

Mara je vsa začudena ogledo¬
vala tujca in tudi njen oče je pristo¬
pil ter vprašuje upiral v moža svoje
poglede.

— Lepi prijatelji ste — da ste
me že pozabili! Vam to posebno za¬
merim, gospodična Mara. Kaj imate
tako slab spomin za svoje čestilce?

Zdaj pa se je zjasnil Mari obraz
in ponudivši radostno obe roki tujcu,
je vzkliknila:

— Kapitan Fresia!

— Fresia, da, a ne več kapitan,
nego general in začenši z jutrišnjim
dnem mestni zapovednik v Ljubljani.

Godba je svirala, vojaki so peli,
veselo so rajali pairi, general Fresia
pa je sedel med svojimi znanci. Sta¬
rim prijateljem je pripovedoval o
svojih doživljajih, novim znancem pa
ponosno pravil, da je bil prvi Fran¬
coz, ki je prišel leta 1797. v Ljub¬
ljano.

175

XIII.

Celo morje čutil je divjalo v
srcu Damjanove Mare in njena duša
je trepetala neznanih muk. S strahom
se je spominjala trenotka, ko ji je
Marmont razkril svojo ljubezen, ko
je počivala na njegovem srcu; zdaj
jo je prešinilo veselje, zdaj jo je mo¬
rila žalost — sama ni vedela, kaj ji
je, zakaj vedno in vedno je poleg
ponosnega sijajnega maršala videla
tožne oči prijatelja izza otroških let.

Sedela je sama v očetovi pi¬
sarni, in sama sebi dopovedovala.,
da to, kar čuti za maršala, vendar ni
prava ljubezen.

— Prava ljubezen ne razmišlja
in ne vprašuje nikdar, kaj bo, tako
so šepetala njena ustna kakor v sa¬
njah. Prava ljubezen ne poznal po¬
mislekov, ne pozna ovir. Jaz pa
vedno vprašujem, kaj naj bo iz tega,
kakšen bo konec, vedno se spomi¬
njam, da je Marmont oženjen, vedno
me muči misel, da mi prinese ta
ljubezen žalost in sramoto. Prava,
resnična ljubezen bi govorila dru¬
gače. Rekla bi: Tu sem. tvoja sem,

176

vzemi me — in nič za to, če bi za
eno uro ljubezni prišlo sto let žalosti
in solza.

In tedaj se je spomnila Konrada
Podobnika in njegovih pogledov, ki
so bili temni, kakor da stoje na
straži pred veliko tajnostjo. In ven¬
dar si je rekla:

— Da, ko bi me bil on tedaj,
ko- se je vrnil domov, vzel na svoje
srce — moje srce bi bilo vriskalo
in postala bi bila njegova ljubica tudi
brez blagoslova in šla bi bila za njim
na kraj sveta. A zdaj?

Njeno lice je dobilo- izraz kakor
da je zmrznilo in rekla si je:

— On je lep in ponosen in ne¬
ustrašen, mož dejanj, on bi me še
pošastim iz rok iztrgal, samo da bi
mu rekla, da ga ljubim. — Konrad
pa je čemeren, malobeseden, brez
poleta. On je živ, poln ognja, kakor
orel, ki bi zletel gor do solnca —
Konrad je mrtev, kakor ptič, ki so
mu postrigli peroti. Jaz pa hočem
tudi gor do solnca — ž njim.

In prevzela so jo čustva, da je
vroče poljubljala krasne cvetke, ki

177

jih je vsak dan pošiljal Marmont —
koj potem pa te cvetke srdito vrgla
v kot, jih poteptala in jokaje klicala:
Ne, ne, samo omamljena sem —•
Konrad, reši me!

Konrad ni prišel — pač pa je
stal pred njo general Fresia. Kakor
oče svojo hčerko jo je privil k sebi.

— Le izjokaj se, deklica moja.
Kar je mrzla zima, kar je krepak
vihar za mlado drevo — to bo ta
izkušnja zate.

In Mara je ležala na njegovih
prsih in na njih jokala dolgo, dolgo
časa. Ko pa so usahnile solze, ji je
bilo tako, kakor dal je odteklo iz
njenega srca vse gorje, in lahko ji
je bilo, kakor da je iz svoje duše
vzela vse dvome in jih poleg sebe
položila na tla.

— Pojdi z menoj, Mara, je rekel
general Fresia. V tej uri je ni mogel
vikati. In ona ga ni vprašala, kam
jo pelje. Šla se je obleč, general
Fresia pa je naročil kocijažu, naj
vpreže. Molče je Fresia prijel Maro
za roko’ in jo peljal do voza.

12

178

Zunaj je lilo kakor da so se
odprle vse nebeške zatvornice, Fre-
sia in Mara pa sta držeč se za roko
tiho sedela v vozu. Voz je drdral po
Dunajski cesti, izginile so zadnje
hiše in Mara še vedno ni vprašala,
kam jO’ pelje njen spremljevalec.

Šele zunaj pri Savi se je voz
ustavil in ko je general izstopil, je
Mara videla, da podira voda črnuški
most. V sredini so bili valovi že iz-
podnesli nekaj stebrov in most je
razpadal — oddelek vojaštva je
skušal rešiti, kar bi se sploh dalo
rešiti.

Vihar je divjal čez poljane, z
neba je lilo, Sava se je z ljutostjo
zaganjala v most, da je leseni veli¬
kan ječal v vseh členih — vojaštvo
pa je z nadčloveškimi močmi delalo,
da otme most.

Zdaj je tam od spredaj, koder
je bila voda že podrla stebre, zaoril
mogočen glas. Cez tuljenje viharja
se je slišalo:

nazaj!

Attention

pozor! Vsi

179

Mara je obrnila tja svoje poglede
in tam na najnevarnejšem mestu
zagledala Konrada, ravno v trenotku,
ko je vrgel od sebe suknjo in z mo¬
sta planil v Savo.

— Konrad! Konrad! Obupno je
donel ta klic, a nihče se ni zmenil
zanj. Mara je skočila z voza in tekla
na most. Dež jo je močil, veter ji je
odnesel klobuk, razruval njene lase
—- a ona je tekla naprej. Vojaki so
jo ustavili, general Fresia je prisko¬
čil k nji in jo potegnil s sabo k
ograji.

— Glejte — zdaj je Konrad vjel
vrv — zdaj je rešen — zdaj- in zdaj
bo pri kraju — hvala Bogu — re¬
šena sta oba.

Vojak, ki je stal na koncu mo¬
stu, je bil padel v Savo in Konrad
je bil skočil za njim, da ga reši. Po¬
srečilo se mu je, da je mogel vojaka
prijeti in je vlo-vil tudi rešilno vrv,
katero- so mu vojaki vrgli. Konrad
in ponesrečeni vojak sta po stra¬
šnem boju z valovi obležala brez za¬
vesti na bregu. Vojaki so priskočili
na pomoč in ju odnesli v prvo hišo.

12*

180

— Mara, pazi ti nanj, je rekel
general Fresia, jaz moram na most

— vojaki so brez poveljnika.

In general je odšel na most in
na Konradovem mestu vodil rešilna
dela. Mara pa je v ubožni kmetski
koči skrbela za Konrada.

Cez nekaj časa se je Konrad za¬
vedel. Strme je spoznal Maro.

— Vi tukaj? je šepetali. Vi
Mara? In skoro neslišno so dihnila
njegova ustna: Kako sem srečen!

Šele pozno ponoči je Konrad
mogel vstati. Spravili so- ga v Dam¬
janov voz in Mara se je peljala ž
njim. Molče sta sedela drug poleg
drugega. Šele čez dolgo' časa je
Konrad bolestno rekel:

— Mara — nekaj Vam moram
povedati — nekaj iz moje preteklosti

— ali danes ne morem. ■— Toda —-
bodite pripravljeni na žalostno raz¬
kritje —

— Naj bo kar hoče, je rekla
Mara, prava ljubezen ne vpraša, ne
za to-, kar je bilo, ne za to, kar
bo. —

181

— Ali si moja, Mara?

Dvoje rok se je ovilo okrog Kon¬
radovega vrata in med vročimi po¬
ljubi je slišal glas ljubezni.

— Tvoja — Konrad, tvoja v
sreči ali v nesreči, živa ali mrtva,
danes in vekomaj.

XIV.

Kadar je Konrad Podobnik sto¬
pil pred Maro, da bi ji razkril skriv¬
nost svojega, življenja, tisto skriv¬
nost, zaradi katere je toliko časa pre¬
magoval samega sebe in skušal za¬
dušiti svojo ljubezen do Mare, nikdar
ni mogel priti do besede. Cim je za¬
čel govoriti, mu je Mara' s poljubi
zaprla usta.

— Tvoja skrivnost me nič ne
briga. Jaz je nečem poznati. Jaz te
ljubim in sem srečna, da me ljubiš.
Tu sem, tu me imaš, vzemi me, če
hočeš, stori kar hočeš, samo ljubi me.

In Konrad je zopet molčal in
molčal je rad, ker se je tresel strahu,
da bi mogel Maro* izgubiti.

Tudi o maršalu Marmontu ni
hotela Mara ž njim govoriti. Cim je

182

skušal napeljati pogovor na razmerje
med maršalom in med Maro, vselej
mu je resno in odločno velela, da
naj o tem ne govori.

— Lahko mi zaupaš, mu je
rekla, ko je šla spet na ples k ge¬
neralnemu guvernerju, da se ti niti
trenotek, niti v mislih ne izneverim,
četudi ne tajim, da imam za njega
posebne simpatije. Ko bi te ne bila
videla na črnuškem, mostu, ko bi ne
bila videla, da znaš biti pravi junak,
večji kakor vsak vojskovodja — kdo
ve, kaj bi se bilo zgodilo. Zdaj pa
ni nobene nevarnosti več.

Tn šla je na ples in prvi ples je
otvoril ž njo maršal Marmont. Lahno
sta se zibala v lahnem plesu.

— Ekscelenca, je rekla Mara,
rada bi z Vami govorila nekaj besedi.

— Gospodična Mara, je odgo¬
voril maršal, jaz že vse vem. Moj
stari in zvesti prijatelj, general Fre-
sia, je bil pri meni. Vem, kake dušne
bolesti sem Vam provzročil in dasi
me boli srce, sem vendar vesel, da
ste jih premagali. Jaz Vas resnično
ljubim in na svojo čast Vam prise-

183

gam, da nisem imel nobenih slabih
namenov. Ali mi morete to verjeti?

— Da, verujem Vam — o tem
nisem nikdar dvomila.

— Hvala Vam, Mara. Midva se
razumeva, kakor redkokdaj dva pri¬
jatelja — menda ker sva oba od¬
krita značaja. Ali se me bodete zdaj
izogibali, Mara?

— O ne! Cernu neki? Kakor nič
ne prikrivam, da ljubim Konrada,
tako tudi nič ne prikrivam, da ste
Vi v mojih očeh vzor moža in da
sem srečna in ponosna, da me sma¬
trate za svojo najvdanejšo prija¬
teljico.

In pogledala je maršala s tako
svetlim, tako zvestim pogledom, da
se ni mogel zatajevati in je skoro
glasno vzkliknil:

— Mara, Mara — ko bi jaz ne
bil oženjen — Vi bi morali postati
moja žena.

Lahno sta se zibala v. lahnem
plesu, kakor bi bila oba slutila, da
plešeta zadnjikrat skupaj. In plesala
sta skupaj skoro ves večer. Ljudje
so šepetali in delali opazke in Kon-

184

rad je srdito gledal to početje, a ona¬
dva se za to nista zmenila.

Naposled je maršal popeljal
Maro pred Konrada.

— Tu Vam izročam Vašo ne¬
vesto, mu je rekel z resnim glasom.
In obrnivši se k družbi je zaklical:

— Moji ljubi gostje — na pri¬
hodnji soireji Vas pozdravi moja
žena. Pisal sem ji, naj pride k meni.

Ljudje se niso mogli načuditi
temu naznanilu, ker je bilo splošno
znano, kako' slabo sta se razumela
maršal in njegova žena.

Po soireji so raznesli udeležniki
to novico po vseh ljubljanskih go¬
stilnah in prišla je tudi v Kolorettovo
gledališko’ kavarno, ki je bilal nasta¬
njena v prvem nadstropju prejšnje
Gerberjeve hiše. Tam je bil med
gosti tudi kurat s Šmarne gore, Ja¬
nez Svetlin. Bil je, kakor po navadi,
nekoliko vinjen in silno zgovoren,
kakor vselej, če je pogledal preglo¬
boko' v čašo.

— Oj, ti ubogi maršal, je tarnal
kurat, ko je slišal, da pride Marmon-
tova žena. Kako se mi smili.

185

— E, kaj bi se Vam smilil. Saj
so drugi ljudje tudi oženjeni.

— Saj se meni vsi oženjeni ljudje
smilijo. Prav vsi! Resnično, resnično
vam, povem — žena popelje moža v
nebesa, ali pot gre skozi pekel.

— Vi ste pač veseli, da ste sa¬
mec, se je vmešala gospodinja v po¬
govor.

— Kajpak! In še kako! je pri¬
trjeval kurat. Pa tudi če bi jaz ne
bil duhovnik, bi se ne oženil. Ne le
ker sam ne bi hotel postati nesre¬
čen, nego tudi ker bi zato ne hotel
žene narediti nesrečne. Moje načelo
je: rajši naj mož kot samec več
žensk naredi srečnih, kakor da se
oženi in napravi eno nesrečno. O
jaz sem to> dobro premislil in lahko
govorim, zakaj jaz imam skušnje,
velike skušnje.

— Bežite, bežite, ga je zavrnila
gospodinja, to SO' same čenče!

— Kaj, čenče? Kdo pravi to?
Ali veste, da sem jaz duhoven go¬
spod? Kako me morete žaliti? No,
pa Vam ne zamerim. Saj pravijo

186

učenjaki, da je ženska glava manjša
kakor moška.

— Vaše besede pa kažejo, da
mora v moški glavi biti veliko več
praznih prostorov, kakor v ženski,
je rekla gospodinja in nejevoljno
odšla.

Šele pozno ponoči je kurat za¬
pustil kavarno. Ravno ko je vrata
odprl je videl, da je mimo kavarne
smuknil grof de Laval in šel proti
Gosposkim ulicam.

— Ho ho, je mrmral kurat, to je
pa tisti človek, kateremu bi Kopitar
rad ušesa porezal. Kam neki gre?
Hm! Kopitar je moj prijatelj in da
rad za pijačo. Za takega prijatelja se
že kaj stori.

In kurat se je previdno splazil
za grofom Lavalom skozi Gosposke
ulice v Krakovo in od tam v Trno¬
vo. Cim dlje sta prišla, toliko bolj se
je čudil kurat.

— Te-te-te, je mrmral — to mo¬
ra pa biti kaj posebnega.

Končno je grof de Laval izginil
v hišo, ki je imela št. 17. Kurat se

187

je previdno plazil okrog hiše, če bi
bilo kje kaj videti. Ker je pa bilo
vse temno in tiho, se je skril v bli¬
žini in čakal. Čakati je moral dobro
uro, a čakal ni zastonj. Iz hiše so
prišle trije možje in se razšli na tri
strani. Kurat je spoznal Lavala in
bivšega oskrbnika nemškega vite¬
škega reda.

— Te-te-te, za to-le skrivnost
bo pa moral Kopitar plačati celo
vedro.

XV.

Dne 15. novembra 1810. je bila
v Ljubljani velika slavnost. S tem
dnevom je stopil v veljavo novi šol¬
ski zakon in se je slovesno otvorilo
vseučilišče. Marmont je bil vodstvo
Izročil samim narodnim možem. Vse-
učiliškim regentom je imenoval ka¬
nonika Josipa Wallanda, vseučili-
škim kancelarjem Matevža Ravni¬
karja, gimnazijskim ravnateljem Va¬
lentina Vodnika, kateremu je izročil
tudi vodstvo umetniške in obrtne šo¬
le ter ga postavil za inšpektorja ljud¬
skih šol.

188

Pozneje je prevzel Vodnik tudi
vodstvo normalne šole, ker je bil
ravnatelj Eggenberger odstopil.
Eggenberger se je z vso silo upiral
slovenskemu učnemu jeziku v nor¬
malni šoli in ker ni nič opravil, je
na svojo roko odredil, da se morajo
otroci vsaj učiti nemškega jezika.
Marmont pa je posegel vmes in uka¬
zal, da se smejo samo tisti otroci
učiti nemškega jezika, ki se uče
tudi francoskega jezika.

Toda Marmont je vzel obenem
škofijski oblasti vsak vpliv na ljud¬
sko šolo, češ, da mora šola služiti
narodu, ne pa cerkvi in odstavil v
Ljubljani tudi kateheta, ker je stal
na stališču, da spada veronauk v
cerkev, ne v šolo — in s tem si je
med duhovščino nakopal novih so¬
vražnikov. Duhovniki so tajno raz¬
vili veliko agitacijo, naj nihče ne po¬
šilja svojih otrok v »brezverske«
šole, ali opravili so jako malo. V no¬
vo gimnazijo je vstopilo 352 dečkov,
veliko več, nego jih je bilo kdaj
poprej.

189

Slovesne otvoritve vseučilišča
se je udeležil maršal Marmont z
vsemi javnimi dostojanstveniki.
Francoski slavnostni govor je imel
ilirski naučni minister Rafael Zelli,
latinski govor pa kanonik Walland.
Slovenskega govora ni bilo, vsled
tega, ker nobeden novih profesorjev
ni bil še zmožen slovenski predavati,
nemškega govora pa Marmont ni
dopustil, dasi je vedel, da bodo vsi
profesorji nemški učili.

Po slavnostni otvoritvi vseuči¬
lišča je bil v guvernerski palači ve¬
lik sprejem. Maršalu je ljubljansko
mesto po posebni deputaciji izreklo
zahvalo za uredbo šolstva. Vse je
pričakovalo, da bo maršal, kakor na¬
vadno pri takih prilikah, imel ognje¬
vit govor — a odgovoril je prav na
kratko in nekako melanholično, »ka¬
kor človek, kateri izgublja tla pod
nogami,« je menil Andrej Kopitar.

Tudi v Damjanovi hiši so ta
dan slovesno praznovali. Damjan je
povabil vse svoje prijatelje in v odu-
ševijenih besedah napival maršalu
Marmontu.

190

— A kaj je bilo danes maršalu,
je men ; ! Damjan, da je bil tako ma-
iobeseden in zamišljen.

Neugodna poročila je dobi!
iz Pariza; njegov tajnik Heim odpo¬
tuje jutri tja. Kaj da je, ne vem,
ali zdi se m:, da hoče cesar mar¬
šalu vzeii skoro vso oblast — je
rekel Konrad, ki je srečen in vesel
sedel poleg Mare.

— Vam pa jaz povem, se je
oglasil Kopitar. Slučaj je nanesel, da
sem nekaj izvedel. Ali veste, kdo je
literat Pellenc iz Parija, tisti fini in
duhoviti mož, ki je bil nekaj mese-.
cev v Ljubljani? Pollenc je zaupnik
cesarja Napoleona.

Vsi so strmeli. »Ni mogoče!« —
»Kako to?« — »Od kod to veste?«

— Vse po vrsti, prijatelji, je re¬
kel Kopitar. Pellenc je prišel v Ljub¬
ljano, ker ga je cesar sam poslal, da
nadzoruje maršala in sploh posto¬
panje francoskih uradnikov. Pellenc
je bil nekdaj tajnik Mirabeau-a, po¬
tem agent direktorija na Dunaju in
je osebni prijatelj cesarja Napoleona
še izza mladih let. Pellenc je ce-

191

sarju poročal, kako velikansko popu¬
larnost si je Marmont pridobil v Ili¬
riji in da ga narod želi za kralja, in
zato hoče Napoleon Marmontu vzeti
vso oblast.

— Ali — od kod pa to veste?
se je čudil Damjan. Saj to je silno
zanimivo! To se mora maršalu po¬
vedati.

— Maršal že ve za to — jaz
sem bil davi pri njem.'

— Vi, Kopitar? A kako ste vse
to izvedeli. In nam ste to šele zdaj
povedali?

Kopitar pa ni dal nikakega dalj¬
šega pojasnila. Niti Konradu ni ho¬
tel povedati, da je bil podkupil so¬
barico v hotelu »Pri divjem možu«,
kjer je stanoval grof de Laval, da
je zanj špijonirala. Kopitar je zasle¬
doval grofa Lavala, sobarica Marija
Ojsterc pa mu je prinašala kazat
vsa pisma, kar jih je moglai dobiti
pri francoskih gostih, stanujočih v
hotelu. Tako je prišlo Kopitarju v
roke tudi več pisem cesarja Napo¬
leona na Pellenca in sicer prajv tisti
dan, ko je Pellenc pospravljal svoje

192

stvari in se odpeljal v Pariz. Mar¬
mont je poslal svojega tajnika Heima
v Pariz, da prepreči nameravano
novo organizacijo, ki naj bi general¬
nega guvernerja spravila ob vso
oblast, a tudi sam je skrbel, da si za
vse slučije zagotovi kar največjo
moč. To je storil na ta način, da je,
koder je mogel, za župane postavil
sebi vdane bivše vojake. Ali pri tem
je pozabil računati z ilirsko deputa-
cijo, ki je bilai šla meseca junija v
Pariz poklonit se Napoleonu. Depu-
tacijo je vodil istrski prefekt Cafalati,
iz Ljubljane pa sta bila v deputaciji
baron Lichtenberg in prekanjeni škof
Ricci. Prav škof Ricci, ki se je Mar¬
montu silno laskal, je pri vladi v Pa¬
rizu spletkarit proti Marmontu in ga
dolžil, da hrepeni po' kraljevski kroni.
In škof Ricci je mogel toliko laglje
spletkariti, ker se je bila na plesu pr!
princu Schwarzenbergu v Parizu
zgodila strašna nesreča. Nastal je
bil namreč požar, pri katerem sta
zgoreli žena in hči prefekta Cafala-
tija, Cafalatiju samemu pa sta zgo-

193

reli obe nogi. Škof Ricci je sedaj
lahko 1  delal, kar je hotel.

Dne 4. decembra 1810 je Ljub¬
ljana praznovala obletnico kronanja
cesarja; Napoleona in obletnico' bitke
pri Austerlitzu. Zvečer je bil pri ge¬
neralnem guvernerju sijajen ples.
Zbrala se je velika in odlična družba
in prišla je celo baronica Cojzova,
kajti vsa Ljubljana: je bila radovedna
na Marmontovo' soprogo.

Maršalica je bila lepa in ime¬
nitna dama, a vedla se je ošabno.
Toda, ko 1  je bila predstavljena Mara,
se je maršalica poživila. Maro je za¬
del dolg pogled, ki je dekletu pove¬
dal, da. maršalica nekaj ve; v tem
hipu pa se je Mara že vzravnala, in
prosto, odkritosrčno' in ponosno po¬
gledala. maršalici v oči. In tedaj je na
občno začudenje mehko in prijazno
rekla maršalica:

— Prosim, gospodična, sedite
malo k meni — rada bi z Vami go¬
vorila.

Po dvorani so stikali glave,
šepetali so in radovedno, gledali kaj
da bo.

13 «

194

— Dajte, da Vas ogledam — go¬
spodična, je rekla maršalica, ko je
Mara sedela poleg nje. Motrila jo je
dolgo 1  časa in potem nadaljevala:

— Nič se ne čudim, da se je moj
lepi maršal v Vas zaljubil, prav nič
se ne čudim . . .

— Ekscelenca! Prosim — —

— Ali veste — čemu se čudim?
Da niste podlegli! Moj lepi maršal
je jako nevaren. Čar njegove oseb¬
nosti je premotil že nebroj ženskih
src in — zastrupil mojo zakonsko
srečo; Vi ste edina, ki se je znala
oteti njegovemu čaru.

Mara je bila pripravljena na
ostre besede in zato jo je ta. zaup¬
nost in ljubeznivost sicer tako
ponosne maršalice ganila. Tiho je
rekla:

— Težke ure sem imela, eksce¬
lenca — a zmagala sem.

V tem je zasvirala godba in
maršal Marmont je pristopil k svoji
ženi, da otvori ž njo prvo kadriljo.

Prvi ples z menoj, je zakli¬
cala maršalica, drugega pa z mojo
prijateljico Maro.

195 —

In maršal je plesal prvi ples s
svojo ženo, drugi ples pa z Maro,
in maršalica je smehljaje gledala
lepi par.

— Vse moje nade se podirajo,
Mara! — Z bogom tudi Vi, zadnji
sen mojega življenja—je dihnil mar¬
šal, ko- je bil ples končan, in peljal
Maro k svoji ženi.

Ta večer je maršal Marmont
zadnjikrat videl Maro Damjanovo.

XVI.

Na novega leta dan 1811. je Ili¬
rija dobila svoj uradni list »Tele-
graphe officiel des provinces illyrien-
nes«, ki sta ga urejevala intendančna
uradnika Beaumes in Pariš. V vabilu
na naročbo, ki je izšlo šest mesecev
poprej, je bilo' rečeno, da bo izhajal
list tudi v slovenskem jeziku. To pa
se ni uresničilo 1 , ker se je za sloven¬
sko izdajo oglasilo- samo 22 naročni¬
kov. Vsled tega je list izhajal samo
v francoskem in v nemškem jeziku.
Pri nemški izdaji je sodeloval tudi
Valentin Vodnik.

13*.

196

Istega dne se je tudi razglasilo,
da pričakuje cesar Napoleon iz svo¬
jega zakona z nadvojvodinjo 1  Lujizo
potomca in maršal Marmont je vsled
tega dal med ubožne ljubljanske ro¬
dovine razdeliti 10.000 frankov in
mnogo živil.

Končno je bil tudi velik sprejem
pri maršalu. Zastopniki vseh oblasti
in vsakovrstne deputacije so prišle če¬
stitat maršalu za novo leto. Ljubljana
je imela torej mnogo snovi za pre-
tresovanje. Najbolj se je zapazilo, da
niso prišli maršalu čestitat ne nemški
meščani, ne avstrijsko misleči du¬
hovniki. Izostali so namenoma, kakor
da so vedeli, da se bliža doba Mar-
montovega kraljevanja svojemu
koncu. Izostali so pa tudi zaraditega,
ker je bila med njimi zavladala velika
nevolja. Marmont je bil namreč do¬
volil Židu Abrahamu Heynemannu iz
Memelsdorfa na Bavarskem, da se je
kot trgovec in bankir naselil v Ljub-
burjeni in duhovščina jih je tako
Ijani. To je bil prvi Žid, ki je po pre¬
teku več stoletij dobil tako dovolje¬
nje. Meščani so bili zaraditega raz-

197

podžgala, da Heynemannu niso hoteli
dati nobene prodajalne v najem, do¬
kler ni posegla vmes generalna in-
tendanca. Avstrijska stranka pa je
bila jezna na maršala, ker je zlasti v
zadnjih mesecih postopal s skrajno
brezobzirnostjo proti vsem antifran-
coskim agitacijam plemstva in du¬
hovščine in dal uradnika dolenjske
intendance, Vilharja, zapreti in vkle¬
njenega odpeljati v Pariz, samo ker
je bil nai sumu, da je v zvezi z dunaj¬
sko vlado in da posreduje med du¬
najsko' vlado in med tistimi plemeni¬
taši in duhovniki na Dolenjskem, ki
so skrbeli, da bi na migljaj z Dunaja
lahko provzročili vstajo.

Bolj kakor novemu listu, marša¬
lovi ženeroznosti in demonstraciji
Pri sprejemu pa se je Ljubljana ču¬
dila, da maršal ni priredil običajne
novoletne soareje. Sicer se je reklo,
da je soareja izostala, ker je"marša-
lica zapustila) Ljubljano in šla v Trst,
ali vobče se je mislilo, da je maršal
opustil slavnost, ker je spoznal, da je
izgubljen.

198 ' -

Toda maršal takrat še ni bil po¬
polnoma; obupal. Ni mu bilo za gu¬
vernersko mesto, nego 1  za moč in
oblast, ki jo je imel. Računal je s tem,
da se je carinsko-politično nasprotje
med Francijo in med Rusijo po¬
ostrilo in da bo Napoleonu samemu
na tem, da ima generalni guverner
v Iliriji za slučaj vojne kar največjo
moč. Najbrže je pa tudi mislil, da v
slučaju, če bi prišlo med Francijo in
Rusijo do vojne in če bi Napoleonu
ne bila sreča; mila, lahko stegne svojo
reko po kraljevski kroni. Doseči jo je
mogel le, če je bila vsa moč v nje¬
govih rokah in zato mu je kazalo
storiti vse, kar se je dalo storiti, da
ostane generalni guverner z doseda¬
njo skoro kraljevsko oblastjo.

Zaraditega je na novega leta dan
popolnoma skrivaj povabil nekaj naj¬
zvestejših svojih prijateljev, med
njimi Frana Damjana, na zaupno po¬
svetovanje in jih nagovarjal, naj po¬
šljejo ilirski deputaciji v Pariz spo¬
menico, naj izprosi pri cesarju, da
ostane v Iliriji vse pri starem in da
se organizacija prepusti maršalu.

199

Novi organizacijski načrt, je
maršal razlagal svojim zaupnikom,
naredi konec Iliriji kot avtonomni
slovanski narodni državi. Napoleon
hoče Ilirijo zdrobiti in narediti iz nje
skupino navadnih departementov.
Svojim načrtom glede Balkana se je
Napoleon popolnoma odpovedal in
zato nima Ilirija več tiste vrednosti
zanj, kakor jo je imela nekdaj. Zdaj
hoče tudi tu uveljaviti svoje centra¬
listične nazore in njegovo avtokrat-
stvo^ mu brani, da bi pustil Iliriji le
senco samostalnosti. Po novem
organizacijskem načrtu ne bo imel
generalni guverner druge pravice,
kakor da bo smel cesarja zastopati
pri patrijotičnih slavnostih. Ničesar
ne bo smel več sam storiti, ničesar
več odrediti, duša vse uprave bo ge¬
neralni intendant, ki bo dobival svoje
ukaze iz ministrstva in bo v večnem
prepiru z guvernerjem. S tem, da se
Ilirija zdrobi na departemente, po¬
stane veljava slovanskega prebival¬
stva prav majhna.

Maršal je svojim pristašem z ve¬
liko vnemo pojasnjeval, kolika škoda

*

— 200 —

bo to za narodno stvar v Iliriji in da
po tej organizaciji ne bo Ilirija nič
drugega kot kaka podvržena ko¬
lonija. Zbrani maršalovi čestilci so
bili popolnoma istega mnenja in so
seveda pritrdili nasvetu, naj se pošlje
v Pariz mudeči se ilirski deputaciji v
tem smislu sestavljena spomenica.

To spomenico, ki je že čez dober
teden šla z mnogimi podpisi oprem¬
ljena v Pariz, je sestavil notar dr.
Repešič. Predno 1  je pa prišla spome¬
nica v Pariz, je bila deputacija že
odpotovala. Sicer pa je škof Ricci
ves čas, kar se je z deputacijo mudil
v Parizu, spletkaril proti Marmontu
in bi se gotovo ne bil oziral na to
spomenico 1 , tudi če bi jo bil pravo¬
časno dobil v roke.

Sčasoma se je bilo po Ljubljani
tudi v najširših krogih zaznalo, kako
nasprotje se je razvilo med cesarjem
Napoleonom in med maršalom Mar¬
montom. Ljudje so dobro čutili, da je
nova organizacija le pretveza in da
hoče cesar s to organizacijo general¬
nemu guvernerju vzeti vso veljavo,
da bi se ta v kakem kritičnem tre-

201

notku na noben način ne mogel pro¬
glasiti neodvisnim in se polastiti
kraljevske krone. Zato so ljudje z
nestrpno radovednostjo čakali, kak
odgovor pride iz Pariza. A minili so
tedni in izvedeli niso ničesar. Maršal
Marmont se ta čas ni skoro nikjer
več prikazal. Le zvečer je časih dal
vpreči šest jelenov, katere mu je
podaril knez Auersperg, in se z njimi
v divjem diru vozil po mestu in po
okolici. Nikogar ni več vabil k sebi,
na nobeno !  veselico ga ni več bilo in
naposled so še prvi uradniki je težko
prišli do njega.

— Maršal trpi hude bolečine, so
si francoski dostojanstveniki v kazini
šepetaje pripovedovali. Zdaj spo¬
znava, da so šle njegove sanje o kra¬
ljevski kroni v nič in zato je tak, da
se intendant trese, kadar mora k
njemu.

In govorili so* resnico. Maršal
Marmont je trpel strašno, ker je iz
poročil, ki so mu došla iz Pariza,
razvidel, da so bile njegove sanje o
kraljevski kroni v resnici prazne in
da ga hoče Napoleon odpraviti iz

202

Ilirije. Časih ga je jeza tako preob-
vladala, da je popadel svojo sabljo in
razbijal stekla ter sekal pohištvo to¬
liko časa, da je vsled jeze in one¬
moglosti padel brez zavesti na tla in
obležal. Dne 20. februarja je vztre¬
petala vsa Ljubljana. Razvedelo se
je, da je prišel iz Pariza kurir z last¬
noročnim pismom cesarjevim, da je
maršal, čitaje to pismo, zarjul kakor
lev, pismo v silni srditosti poteptal in
kurirja s sabljo pognal iz palače ter
ga tako ranil na rami, da je mož ves
krvav pritekel na cesto.

XVII.

Ljubljančanje so bili od nekdaj
prijatelji gledaliških predstav. Odkar
je dežela sezidala gledališče, so bile
vsako zimo predstave. Do leta 1810.
so prihajale v Ljubljano nemške
družbe. Francoski uradniki in oficirji
pa so bili veliki nasprotniki vsega,
kar je bilo nemško, in vplivali so to¬
liko časa, da se gledališče ni več od¬
dajalo nemškim, nego samo italijan¬
skim opernim družbam. Tudi v pred-
pustu leta 1811. je prišla taka družba

203 —

v Ljubljano in občinstvo je trumoma
hitelo poslušat mehke, ljubeznjive
skladbe neapolitanskega skladatelja
Pergoleseja.

Pne 11. februarja je pela ta
družba Pergolesejevo ljubko-šaljivo
opero »L’ Amor fai 1' uomo cieco«
(Ljubezen zaslepi moža.). Ker ta
opera v Ljubljani še ni bila znana,
je bila predstava posebno dobro obi¬
skana, moški svet je pa še prav po¬
sebno privabilo naznanilo, da na¬
stopi v tej operi prvič nova prima¬
dona gospodična Olimpija. Tudi
Damjan in Mara sta bila v svoji loži
in pričakovala še Konrada, med tem
ko je Kopitar stal v parterju tik pod
ložo, v kateri je kraljevala baronica
Cojzova. Maršalova loža je bila
prazna.

Predstava se je bila že začela,
ko je prišel Konrad in veselo sedel
poleg Mare. V tem trenotku se je za¬
čul z odra poln ženski glas.« ... tra-
ditor, traditor« (nezvestnik). Nasto¬
pila je nova primadona. Začuvši ta
glas, je Konrad planil pokonci, kakor
da ga je strela zadela. Nagnil se je

204

iz lože, strme zrl na oder in potem
ves prepadel in tresoč se po vsem
životu mahnil na svoj sedež.

— Kaj 1  ti je, Konrad? je vprašala
prestrašena Mara.

Smrtnoblede ustne Konradove
so komaj slišno šepetale:

— Moja — žena!

Mara se ni genila, prav kakor
bi ne pojmila Konradovih besed ali
kakor bi bila hipoma izgubila razum,
vid in sluh. Začudenih vprašanj svo¬
jega očeta ni slišala, niti ni videla
silne bolesti, ki je ležala na Konra¬
dovem obrazu. A to je trajalo samo
nekaj trenotkov. Potem pa je vstala
in odločno rekla:

— Pojdimo!

Molče sta Damjan in Konrad
vstala in odšla z Maro. Na hodniku
je rekla Mara svojemu očetu:

— Konrad iti jaz imava nekaj
govoriti kar se tiče naju. Dovoli,
da me Konrad spremi.

- Ali, za boga, kaj imata ven¬
dar? Kaj se je zgodilo? Kaj pomeni
vse to?

205

— To izveš jutri, oče; danes ti
še ne morem ničesar povedati.

Stari Damjan je bil ves zbegan,
ker si ni mogel raztolmačiti, kaj da
je; nekaj časa se je sicer branil, a
naposled se je vendar vdal in krenil
k Božiču v gostilno, med tem ko je
šla Mara s Konradom domov. Molče
sta šla proti frančiškanski cerkvi In
čez most, molče sta šla po 1  stopnicah,
obema je krvavelo srce. Gori v veliki
topli sobi se je Konrad ihte vrgel na
zofo. Mara pa je tiho sedla poleg
njega.

•— To je torej skrivnost tvojega
življenja, je naposled izpregovorila
Mara, tista skrivnost, ki je nisem
nikdar hotela izvedeti.

— Mara, odpusti mi! Zatiral sem
svojo ljubezen do tebe, kolikor časa
sem mogel. Trpel sem neznanske bo¬
lečine in vendar molčal do onega dne
pri črnuškem mostu. Tisočkrat sem
si rekel, da je brezvestno, da sem ti
razkril svojo ljubezen; tisočkrat sem
samega sebe preklinjal, da nimam
moči, se ločiti od tebe in se ti odpo¬
vedati. Kolikrat sem ti hotel razkriti

206

vse, a čim si ti rekla, da nečeš ni¬
česar slišati, sem vselej umolknil.
Bal sem se, da te izgubim in zato sem
molčal... Odpusti, Mara, odpusti.

Konrad je padel pred Maro na
kolena in z vročimi solzami močil
njeni roki. •

— Sedi, Konrad, in povej mi vse,
je tiho rekla Mara. Vse od kraja. Kdo
je ta — kdo je tvoja žena, kako' si pri¬
šel do !  tega, da si jo vzel, zakaj sta se
razšla ?

Rahlo je objela Konrada in mu
mu otrla solze — mirno In brez vidne
razburjenosti, dasi se ji je krčilo srce,
kakor da tiči v njem razbeljeno že¬
lezo.

— Ali se še spominjaš, Mara, je
začel pripovedovati Konrad, da sem
— že več kot trinajst let je tega —
spravil iz uršulinskega samostana
neko dekle, vsled česar se toliko let
nisem smel vrniti domov?

— Spominjam se! Pri stari Su¬
zani pl. Schmutzenhaus sem jo vi¬
dela.

— To dekle me je takrat popol¬
noma omamilo. Ko je morala pred

— 207 —

avstrijskimi oblasti bežati, sem jo
spremil do Vrhnike in tedaj sva si
prisegla ljubezen in se domenila, da
se dobiva v Milanu, ki je bil takrat
že francoski. Tudi jaz sem takrat
moral bežati in šel sem rad, ker me
je srce vleklo v Milan. Tam sem
dobil Ljudmilo. Bil sem še nezrel
človek, pravi mladenič, zaslepljen in
domišljav, in verjel vsem besedam
ljubezni in prisegam zvestobe. Ljubila
me je goreče, strastno, in me tako
omamila, da sem bil ves blazen. Kaj
bi ti pravil O' tem? Zapredla me je v
svoje mreže, talko, da sem se ž njo
poročil. Ljubezenske sanje pa so tra¬
jale le malo časa, potem pa je prišlo
razočaranje. In to razočaranje je bilo
strašno 1 . Izvedel sem, da v tistem ča¬
su, ko je bila Ljudmila moja nevesta,
je imela skrivaj še nekaj drugih Iju-
bavnih razmer, ki pa niso 1  bila tako
čista, kakor njeno razmerje z menoj,
in ko 1  sem ji to očital, ja« hladno
rekla: Zakaj se me pa ti nisi takrat
polastil? V meni je zavrela kri. Naj¬
raje bi jo ustrelil. Ona pa se mi je
rogala, in ko sem ji pokazal vrata,

208

mi je posmehljivo pripovedovala, da
me je že takat, ko sem jo odpeljal
iz uršulinskegal samostana, imela za
norca in da me je sploh ves čas va¬
rala tudi kot moja žena. Planil sem
nanjo, ona pa je bežala in se ni več
vrnila k meni.

Tiho je Mara pogladila Konradu
lase in ga tesneje pritisnila k sebi.

Nekaj dni potem, je nada¬
ljeval Konrad, mi je pisala dolgo,
strašno pismo. Brez ovinkov mi
je povedala, da me je vzela, ker si je
hotela osigurati udobno življenje,
Končno mi je še rekla, da se me bo
že spominjala, kadar bo- potrebovala
kaj denarja. In res, že po preteKu
nekaj mesecev mi je pisala, naj ji poš¬
ljem nekaj denarja. Ker sem se enkrat
vdal, so se taka pisma pogo-stoma
ponavljala. To je bil vzrok, da sem
stopil v francosko armado, ker mi
kot oficirju ni mogla slediti. Ostal
sem oficir samo zato, da bi lahko
hitro- zapustil vsak kraj, kjer bi se
ona prikazala. — In sedaj je prišla
sem. Kdo ve, kako je izvedela, da
sem tu; kdo ve, kaj se zgodi v pri-

209

hodnjih dneh. Ti boš v sramoti, Mara,
ker te smatra vse mesto za mojo ne¬
vesto, tvoj oče me bo zaničeval, češ,
da sem te varal, mene bodo zasra¬
movali, da imam vlačugo za ženo,
mojega bolnega očeta spravi to v
grob.

Konrad je umolknil. Slišalo se je
le tiho njegovo ihtenje. Mara pa je
kakor okamenela sedela poleg njega.

Zdaj se je Konrad zganil in hotel
vstati, a Mara ga je stisnila k sebi
in rekla:

Ostani še — povej, kaj misliš
Storiti.

— Kaj mislim storiti? Tega sam
ne vem! Najbolje bi bilo, da si po¬
ženem kroglo v glavo.

Zdaj pa je vzkipela Mara. Krep¬
ko je prijela Konrada za glavo in
svoje plamteče poglede vprla v nje¬
gove oči.

— Torej tak si ti? Ali misliš, da
je res kako' junaštvo 1 , končati si živ¬
ljenje? Pravi junak je tisti, ki se no¬
bene ovire na svetu ne vstraši in ki
kljubuje tudi najstrašnejši nesreči;
tisti je pravi junak, kdor ve, da je
14

210

vse izgubil, a gre vendar pogumno v
brezupni boj.

— O, Mara —

— In - je-li to tvoja ljubezen?
Kolikokrat si mi pravil, da me ljubiš
čez vse na svetu, da bi zame vse
žrtvoval — sedaj pa me hočeš pustiti
samo v žalosti, v brezmejni bolesti
in v sramoti, sebe pa s kroglo rešiti
vseh nadlog. O Konrad, tega nisem
zaslužila!

— Ali Mara, pomisli — zdaj me
boš vendar sama pahnila od sebe.
Kaj ti naj bo moja ljubezen — ?

— Kako si malosrčen, Konrad!
Ali misliš, da te jaz ljubim samo> zato,
da bi postala tvoja žena? Jaz te lju¬
bim zaradi tebe samega.

In oklenivši se Konrada z obema
rokama, je svojo glavo naslonila na
njegovo srce in dihnila:

— Ce si zame izgubljen — jaz
ostanem vendar tvoja — kakor sem
ti rekla oni dan, ko sva se vračala od
črnuškega mostu.

— Mara —- je-li mogoče? Ali se
mi ne sanja? Ti ostaneš moja?

211

- Tvoja, Konrad! Saj sem ti že
rekla: Tvoja v sreči in v nesreči —
živa in mrtva — danes in vekomaj.

XVIII.

Naslednjega dne, 24. februarja,
'je šel Konrad že zjutraj v škofijo, da
se oglasi za avdijenco pri maršalu
Marmontu. V škofiji je bilo živahno
vrvenje, zlasti je bilo zbranih mnogo
oficirjev. Od teh je Konrad izvedel,
da je maršal Marmont tisto jutro ne¬
nadoma odpotoval v Pariz.

— Zvečer je naenkrat ukazal, da
mora biti vse pripravljeno za poto¬
vanje. Spremljata ga general Fresia
in pobočnik major Lucien. Svojim
namestnikom je imenoval generala
barona Delzonsa.

Tako SO' pripovedovali oficirji
Konradu in skrivnostno dostavljali, da
ie to zadnji poskus maršalov, ohraniti
si oblast kot generalni guverner
Ilirije.

— Jako težko se je odpeljal, je
zaupno pripovedoval maršalov tajnik
Heim. Že ko je bil na vozu, me je
Poklical k sebi. Mislil sem, da mi kaj
14*

212

važnega naroči — a kaj mislite, da
je bilo?

— To se ne da uganiti, je menil
Konrad.

— Naročil mi je, naj še danes
dopoldne pošljem kar mogoče krasen
šopek — gospodični Mari Damjanovi
in naj ji sporočim maršalove po¬
zdrave.

Smehljaje je prikimal Konrad in
se ni prav nič čudil.

— Razumela sta se dobro, je
rekel Heimu, ker sta dve sorodni na¬
turi, dva sorodna značaja. Jaz bi bil
svojo 1  glavo zastavil, da maršal ne
zapusti Ljubljane, da se pred od¬
hodom ne bi spomnil gospodične
Damjanove.

Ob 11. uri so se začele avdi-
jence. Namestnik generalnega guver¬
nerja, stari general baron Delzons,
je bil nervozen mož, strog kot po¬
veljnik, sicer pa blagega srca in de¬
mokratičnega mišljenja. Tudi kot
general ni nikdar pozabil, da je sin
revolucije. Zgodilo se je večkrat, da
je šel v Rudolfov vinotoč (na vogalu
Židovske ulice), se vsedel med pri-

213

proste vojake ter ž njim pil in pre¬
peval.

Ta dan je bil posebno nervozen.
Sprejeti je moral že celo vrsto urad¬
nikov in oficirjev ter slišati mnogo
sladkih besedi — in to 1  ga je vedno
razburilo. Ko je Konrad stopil pred
njega in se vojaški javil, je osorno
zarenčal:

— Kar na kratko, gospod pod-
kapitan! Jaz nimam časa poslušati
dolgih govorov.

Konrad je odpasal svojo sabljo
in ponudivši jo generalu, rekel:

— Prosim ekscelenca za takoj¬
šnji odpust iz armade Njegovega Ve¬
ličanstva.

General je bil presenečen. Vpra¬
šal je nekoliko prijazneje:

— Zakaj?

— Ker se ne spodobi da bi še
dalje pripadal armadi.

— Sacrebleu — zakaj se to ne
spodobi? Pojasnite mi to!

Nočem Vas, ekscelenca, za¬
drževati —

— Mordieu — kadar se gre za
oficirja francoske armade, imam-

214

vedno časa. Sedite in povejte, kaj
da je.

Konrad je sedel in v kratkih be¬
sedah povedal, da je operna pevka
Olimpija njegova žena, da se mu je
izneverila in pobegnila in da dela s
svojim življenjem njegovemu imenu
sramoto.

— In zato hočete stopiti iz ar¬
made se je začudil general. Ta žen¬
ska Vas je zapustila in Vas nič več
ne briga. Vi ste v časti nosili ce¬
sarsko' suknjo, Vi ste na bojišču pre¬
livali svojo kri za cesarsko zastavo'
— Vaše časti ta ženska ne more oma¬
deževati, naj počenja, kar hoče.

— Ekscelenca — vzlic temu
prosim za odpust. Lahko bi se dal
premestiti kam drugam — lahko bi
še! z armado na Špansko — ali jaz
sem tu doma in sedaj ne morem proč.

— Le ostanite tu! Ta bi bila
lepa, da bi vrl, častivreden mož iz¬
stopil iz armade, ker je imel s svojo
ženo tako nesrečo. Ne, gospod pod-
kapitan, jaz Vas ne odpustim iz
armade!

215

— Ali —- ekscelenca — kaj po¬
rečejo drugi oficirji? Moja žena ml
bo delala sramoto, ker toliko premo¬
ženja nimam, da bi jo odpravil odtod
in ker je moja žena, se je tudi ne
more izgnati. Oziri na druge ofi¬
cirje —

— Jaz sem rekel, da Vas ne od¬
pustim, je začel kričati general Del-
zons, in pri tem ostanem. Imenujem
Vas svojim drugim pobočnikom — iz
tega bodo vsi oficirji spoznali, kako
sodim o Vas. Jutri zjutraj nastopite
svojo službo. Au revoir!

Še predno je mogel Konrad kaj
odgovoriti, ga je general že spravil k
vratom in ga potisnil v predsobo.

Konrad ni vedel, kaj naj stori.
Bal se je, da mu napravi Ljudmila
kako posebno sramoto, bal se je to¬
liko bolj, ker doslej še ni ničesar od
njega zahtevala in se sploh ni zanj
zmenila, dasi kot pevka na malih
odrih gotovo ni živela v dobrih raz¬
merah.

Počasi je šel Konrad od škofije
čez Mestni trg. Prišedši mimo ro¬
tovža, je videl guvernerjevega slugo,

216

ko je v Damjanovo hišo nesel iz¬
redno velik in krasen šopek. Spomnil
se je maršala Marmonta, ki je tako
možato zatrl svojo vročo ljubezen
do Mare. In spomnil se je Mare, ki
niti trenotek ni mislila, da bi njega,
Konrada, zapustila, čeprav se je med
njima odprlo strašno brezno.

Počasi je šel dalje in ni zapazil,
da je čez cesto veslal kurat Svetlin
naravnost proti njemu, z druge strani
pa je prihajal Kopitar.

— Konrad — nekaj novega Vam
moram povedati. Tako 1  je 'kurat ogo¬
voril svojega prijatelja in segel njemu
in Kopitarju v roke.

— Ali ste postali kanonik? je
vprašal Kopitar.

— Oh, kaj še! Kanonik! Spodili
so me, odstavili so me, v penzijo so
me poslali.

— Ni mogoče!

— Res je! Štiri krajcarje imam
penzije na dan — pa maševal bom
pri frančiškanih.

— Meni, se zdi, da ste celo prav
zadovoljni, je menil Kopitar.

217

— Seveda sem zadovoljen. Zdaj
bom vsaj v Ljubljani.

— Zakaj pa so vas penzijonirali,
gospod kurat, je vprašal Konrad.

— Zato, ker sem škofa Riccija
razžalil. Zadnjič sem hodil za vodo
in premišljeval, kje bi kaj denarja
dobil. Nakrat vidim škofa pri oknu.
Stoj, sem si mislil, danes mi mora
ta pomagati. Ko me je škof zagledal,
se je hitro obrnil od okna, a jaz sem
ga bil natančno spoznal. Šel sem v
semenišče, a sluga mi je rekel, da
škofa ni doma. Takrat pa me je po¬
padla jeza in dejal sem slugi: »Re¬
cite milostnemu škofu, naj drugič,
kadar pojdejo z doma, ne pozabijo
svoje oslovske glave na oknu.« Vi¬
dite in zato so me penzijonirali.

— In zdaj?

-— Zdaj stanujem pri stari go¬
spodični Schmutzenhaus in sem prav
zadovoljen. — In pomembno poine-
žikuje je dostavil kurat: Tik mene
stanuje krasna ženska — gledališka
Pevka Olimpija.

218

XIX.

Dne 18. marca 1811 so zjutraj
zagrmeli topovi na Gradu. Vse mesto
je bilo hipoma pokonci, ker nihče ni
vedel, kaj da pomeni to streljanje.
Oficirji in uradniki so tekli v škofijo,
da pri namestniku generalnega gu¬
vernerja izvedo, kaj se je zgodilo in
zakaj se strelja in od teh oficirjev in
uradnikov je izvedelo 1  prebivalstvo,
da je prišel kurir s poročilom: Cesar
Napoleon je dobil sina.

Dopoldne so začeli zvoniti vsi
zvonovi. Duhovniki so se silno jezili,
da jim je general Delzons ukazal, še
ta dan prirediti po vseh župnih cerk¬
vah zahvalne maše. Jezili so se tem¬
bolj, ker je bil Napoleon svojemu
sinčku dal naslov rimskega kralja in
mu podelil krono, ki jo je prej imel
papež. Ali z generalom Delzonsom
se ni bilo šaliti in zato so se duhov¬
niki udali. .

Isti dan je bil v redutni dvorani
tudi banket, ki ga je priredil general
Delzons, zvečer pa je bil v gledali¬
šču ples. Konrad kot pobočnik gene-

219

rala Delzonsa se je seveda tudi ude¬
ležil tega plesa, dasi bi bil raje ostal
pri Mari.

Isti kurir, ki 'je prinesel poročilo
o rojstvu rimskega kralja, je oddal
pri Damjanovih škatljico, češ, da jo
je poslal general Fresia iz Pariza. Z
veliko radovednosti je odprl stari
Damjan škatljico in našel v nji dve
večji pismi; eno je bilo naslovljeno
nanj, eno na Maro.

— Kake skrivnosti pa imaš z
generalom Fresio, je vprašal Damjan
Maro, ko ji je izročil pismo. Kar s-
petimi pečati je zapečateno to pismo.

Mara je vzela njej poslani list, a
medtem, ko ga je ogledovala, je bil
Damjan, že svoje pismo prečital in
potem v silnem presenečenju vzklik¬
nil:

— Čuj, Mara, kaj piše Fresia. In
starček je s tresočim glasom čital:

Ljubi gospod Damjan!

Naznanjam vam žalostno vest:
Maršal Marmont se ne vrne več v
Ljubljano. Izjavil je, da ne ostane ge¬
neralni guverner v Iliriji, če se mu

220

ne pusti oblast, ki jo je imel doslej.
Cesar pa mu je rekel s posebnim
poudarkom: Če hočete postati kralj
— pojdite čez Pireneje in si z mečem
pridobite kraljevsko krono. In mar¬
šal je spoznal, da cesar ne misli od¬
nehati in je zato sprejel cesarjevo
ponudbo. Čez nekaj tednov pojde na
Špansko. Vas pa ni pozabil. V tem
trenotku, ko so se njegove smele
nade porušile, je prosil cesarja, da
naj vam, moj ljubi gospod Damjan,
podeli red častne legije in naj vas
imenuje za prezidenta trgovske sod¬
nije, ki se po novi organizaciji Ilirije
ustanovi v Ljubljani. Cesar je mar¬
šalu dal roko in obljubil, da to stori.
Čestitam vam, da ste s tem dosegli
najvišje mesto, katero sploh morete
doseči. Na veselo svidenje!

F r e s i a.

Stari Damjan ni vedel, ali bi se
veselil ali bi se žalostil. Vesel je bil,
da ga je cesar tako odlikoval in ža¬
losten, da Marmonta ne bo več v
Ljubljano, da je bilo konec lepim sa¬
njam o svobodni, neodvisni, narodni

221

Iliriji. Mara je zamišljeno zrla pred
se in ni rekla ničesar.

— Kaj pa piše Fresia tebi? je
zdaj vprašal Damjan. A ti še pisma
odprla nisi?

Mara je zdaj odprla zavoj. Ko
je razgrnila papir, je imela v rokah
na tenko slonokoščeno 1  pločico slikan
portret — maršala Marmonta. Pod
podobo je bilo z maršalovo roko za¬
pisano:

Gospodični Mari Damjanovi
v zvesti udanosti

Avgust Viesse de Marmont
vojvoda dubrovniški
maršal francoskega kraljestva.

Mara je nagnila glavo nad to
sliko, stari Damjan pa je tiho vzel
svoj klobuk in šel po prstih iz sobe,
kakor bi bil slutil, da hoče biti Mara
sama z maršalovo podobo. Zunaj pa
si je starec otiral solze in bolestno
ječal:

— Vso ljubezen sveta zasluži
to moje dekle — in nima niti toliko
sreče, kakor zadnja služkinja.

222

Mara pa je dolgo ostala sama z
maršalovo podobo, potem pa jo je
nesla v svojo sobico in jo obesila nad
posteljo.

— Dokler bom živa -— bo ta
slika pri meni — kadar umrjem, jo
morajo pa sežgati, da se je ne bo
nikdar dotaknila druga roka.

Kako bi bila Mara pač ta dan
vzkipela, ko bi bila slišala Kopitarja,
kako je v gledališču, sloneč ob loži
baronice Cojzove, s trpkim ciniz¬
mom razlagal, da je vse na svetu le
hinavstvo.

— Vse je laž, vse konvencijo-
nalna fraza. Že če me kdo vpraša,
kako se počutiš — se laže, ker mu je
vseeno, kako se mi godi,. Vsi lažemo
in vedno se lažemo. Celo dobrodel¬
nost in usmiljenje je hlinjeno. Za kak
takcimenovan dobrodelen namen ti
vrže bogataš tudi stotak, s svojimi
posli pa dela, kakor s psi. Koliko je
ljudi, ki leže na slami, in koliko je
gosposkih psov, ki počivajo na bla¬
zinah. Vse je laž, največja laž je pa
ljubezen in zvestoba.

223

— No, le počakajte, je menil
urednik »Telegrapha^ — kadar bo¬
dete zaljubljeni, bodete že drugače
govorili.

— Jaz tudi tako mislim, se je
oglasil neki oficir. Žena je nekaj bo-
žanstvenega, četudi ima tisoč člove¬
ških slabosti. Mene pa n. pr. kar oča¬
rajo duhovite žene.

— Mene pa dekoletirane, je re¬
kel Kopitar in z jeznim pogledom od¬
šel, med tem ko se je baronica Cdj-
zova rahlo nasmehnila, kakor bi
hotela reči: Jaz pa vem, da ne misli
tako.

Ko je pozneje Kopitar vlovil pri¬
jazen pogled iz oči baronice Coj-
zove, je bil tudi v resnici koj dru¬
gega mnenja in se veselil do ranega
jutra. Med navzočniki pa ni bilo ni¬
kogar, ki bi bil slutil, da je ta dan bil
že konec Marmontovetnu kraljevanju.

I.

Zaupnim potom je Ljubljana iz¬
vedela, kaj je cesar Napoleon sklenil
glede Ilirije, še predno so bili dotični
sklepi razglašeni. Načrt za novo or¬
ganizacijo sta dobila v pregled ge¬
neralni intendant baron de Belleville
in generalni justični komisar Josip
Coffinhal. Napoleon je razdelil Ilirijo
na skupino departementov, ki so bili
v precej rahli zvezi med seboj. Vsled
tega je pozneje nemški in italijanski
element dobil veliko večjo veljavo v
Iliriji, kakor jo je imel za časa mar¬
šala Marmonta. Oblast generalnega
guvernerja se je znatno skrčila. Na¬
poleon je uvedel neki dualizem, vsled
katerega sta bila generalni guverner
■n generalni intendant — nekak mini¬
ster notranjih del — navezana, se v
vsaki stvari med seboj pora-zumeti,
ker drug brez drugega ni mogel ni¬
česar storiti. Generalnemu intendan¬
tu je Napoleon vzel vso finančno
upravo in jo izročil posebnemu inten-
15*

228

dantu, ki je bil nekak finančni mini¬
ster Ilirije. Justično upravo je uredil
Napoleon tako, da je bila v Ljubljani
ustanovljeno apelacijsko sodišče in
posebno trgovsko sodišče. Ustanov¬
ljena je bila dalje v Ljubljani notar¬
ska zbornica in trgovska komisija, iz
katere se je pozneje razvila trgovska
zbornica. Nova organizacija je tudi
dobro skrbela za trgovino, čeprav
Ljubljančanom ni bilo prav, da je
vlada dovolila tolikim Italijanom, da
so se naselili v Ljubljani. Tudi po
Marmontu urejeno šolstvo se je re¬
organiziralo. Centralna šola v Ljub¬
ljani se je premenila v akademijo, to
je, v pravo vseučilišče; gimnazija se
je spopolnila v kolegij. Skrbelo se je,
da se je v vseh šolah učil francoski
jezik, ali pustila se je profesorjem
pravica, da so vse predmete preda¬
vali v slovenskem ali v nemškem je¬
ziku. Tudi pošto je vlada dobro ure¬
dila. Vsak dan so hodili kurirji v Trst
in prihajali iz Trsta, trikrat na teden
je bila zveza z Dunajem in trikrat na
teden z Italijo, s Francijo in z Ori-

229

jenitom. V glavnem je bil novi orga¬
nizacijski načrt posnet po organiza¬
ciji Francije, a namen njegov je bil,
zagotoviti pariški vladi kar mogoče
največji vpliv na Ilirijo in oblast
francoskih funkcionarjev utesniti
kolikor se je sploh dalo. Novi načrt
je bil pravi odsev Napoleonovega
centralizma in avtokratstva.

Predno se je izvedla nova orga¬
nizacija, so se zgodile precej važne
Premembe. Najpomembnejša med
vsemi je bila prememba v osebi ge¬
neralnega guvernerja. Marmontov
naslednik je postal 391etni general
Henri grof Bertrand. Ta je bil eden
najzvestejših Napoleonovih pristašev.
Bertrand se je pod Napoleonom bo¬
jeval v Italiji in v Egiptu in se je
1. 1805. v bitki pri Austerlitzu tako
odlikoval, da ga je Napoleon imeno-
val svojim generalnim adjutantom.
•- L-. 1806. je Bertrand dosegel,, da je
trdnjava Spandau kapitulirala, 1. 1807.
je v bitki pri Friedlandu kot divizijski
general odločil v prid Francozom in
si v bitki pri Aspernu 1. 1809. prido-

230

bil velikanskih zaslug s tem, da je
pravočasno napravil mostove čez
Donavo, za kar mu je Napoleon po¬
delil grofovstvo. Bertrand ni bil tako
odličen vojskovodja, kakor Marmont,
ni bil niti tako vsestransko izobra-
en, a bil je cesarju zvesto udan. Ce¬
sar mu je tudi skoro popolnoma za¬
upal, ali iz previdnosti je le poslal v
Ljubljano svojega prav specijelnega
zaupnika, ki je imel nalogo, nadzirati
generalnega guvernerja in vse inten¬
dante. To je bil član državnega sveta
Las-Cazes. Napoleon ga je imenoval
predsednikom komisije ilirskega dr¬
žavnega dolga, a to mesto je bilo le
ustanovljeno, da ima Las-Cazes
vpogled v ilirsko upravo. Las-Cazes
je bil Napoleonu neskončno udan in
ga tudi v nesreči ni zapustil. Ko so
Angleži odpeljali Napoleona na mali
otok Sv. Helene, sledil mu je zvesti
in udani Las-Cases tudi tja. Las-
Cazes je provzročil, da sta odstopila
kmalu po uvedbi nove organizacije
generalni intendant baron de Belle-
ville in generalni justični komisar

231

Coffinhal in izposloval, da je bil ime¬
novan zapovednikom žandarmerije
J. J. Robelot, ljuti preganjalec vseh
duhovnikov, ki so konspirirali proti
Franciji in za združenje Ilirije z Av¬
strijo. Bertrand je bil imenovan ge¬
neralnim intendantom dne 25.  marca
1811, a je šele junija meseca prišel v
Ljubljano. Nova organizacija je bila
zaukazana s cesarskim dekretom z
dne 15. aprila 1811.

Pravega pomena te organizacije
velika večina takrat narodno misle¬
čih Slovencev ni razumela, ker je
uvaževala le dvoje: da je bila oblast
generalnega guvernerja skrčena in
da francoska vlada ni utesnila pra¬
vic, ki jih je bil Marmont priznal slo¬
venskemu jeziku. Ko je pariška vla¬
da po nasvetu justičnega komisarja
Coffinhala imenovala tako pri tribu¬
nalu kakor pri apelacijskem sodišču
samo slovenskega ali hrvatskega je¬
zika zmožne funkcijonarje in nobene¬
ga Nemca in ko je bil Fran Damjan
imenovan prezidentom trgovske sod¬
nije, so utihnili tudi tisti, ki so imeli

232 —

proti novi organizaciji svoje in sicer
upravičene pomisleke.

Predno se je pa to izvršilo, je
Andrej Kopitar učakal v Ljubljani
sijajen triumf in provzročil veliko
in močno gibanje proti duhovščini.

II.

Ves čas, kar je bila Ljudmila v
Ljubljani, ni niti z najmanjšim zna¬
menjem pokazala, da se želi pribli¬
žati Konradu, tako da razen gene¬
rala Delzonsa, Mare in Konrada ni
nihče vedel, kdo da je. Živela je
skromno a dostojno. Ko je operna
družba zapustila Ljubljano, ni šla
»gospodična Olimpija« z družbo,
nego se je od nje ločila in ostala v
mestu. »Spokorjeno grešnico,« jo je
imenoval Konrad, ko je izvedel, kako
pridno hodi Ljudmila k maši m k iz¬
povedi, sicer se pa drži svojega
doma in ne občuje skoro z nikomer,
izvzemši v tistih hišah, kjer je imela
kot učiteljica petja nekaj zaslužka.
V teh hišah pa so sodili, da je Ljud¬
mila nagnena k misticizmu, drugače

- 233

pa vzorna ženska. V celi Ljubljani
je bil en sam človek, kateremu se
je Ljudmila zdela sumljiva, in ta
človek je bil Andrej Kopitar, ki je
pa molčal kakor grob o vsem, kar je
vedel in zasledil.

Kmalu po odhodu maršala Mar¬
monta je bila v gostoljubni hiši ba¬
rona 1  Cojza velika soareja. Čim je
Marmont odšel, se je namreč baro¬
nica Cojzova takorekoč poživila,
prav kakor bi čutila, da je prišel
zdaj čas, da si zopet pridobi prven¬
stvo med ljubljanskimi damami in
izpodrine Maro Damjanovo. Zato se
je v hiši njenega strica začelo živah¬
nejše življenje. Najprej so bili vab¬
ljeni posamični gospodje, potem pa
je bila prirejena velika soareja, na
katero so bili povabljeni tudi odlič¬
nejši francoski funkcijonarji in ofi¬
cirji.

Zbrala se je lepa družba, in na-
vzočna sta bila tudi Konrad in
Kopitar. Središče vse družbe je bila
seveda baronica Cojzova, ki je s
svojo lepoto in s svojo duhovitostjo
očarala vse navzočnike, tako, da se

234

je okrog nje kar trlo čestilcev. Naj¬
bolj se je vsiljeval grof Laval, med
tem ko se je Kopitar držal v ozadju,
dasi ni baronice niti trenotek izpustil
iz oči.

Starejši gospodje so bili zbrani
okrog barona Cojza, ki vsled bolezni
v nogah ni mogel zapustiti svojega
stola, a je bil sicer zgovoren in ži¬
vahen mož in znal svoje družabnike
izborno zabavati.

— Cujte, gospod Kopitar, je za¬
klical baron Cojz, ko je prišel Kopitar
mimo skupine, ki je bila zbrana
okrog barona. Povejte še vi svoje
mnenje. Tu se namreč prepiramo
zaradi bodočnosti Slovencev. Jaz
pravim, da tudi slovenski narod
lahko postane velik in slaven, grof
Lichenberg pa trdi, da je to izklju¬
čeno in nemogoče. Kaj menite, kdo
ima prav?

— Oba imata prav, je lakonično
rekel Kopitar in se ustavil pri
družbi.

— Eh — kako — eh — oba ven¬
dar, eh — ne moreva prav imeti, se
je čudil grof Lichtenberg, ki je močno

235

nosljal, a se tolažil s tem, da je nos-
Ijanje rodbinska, lastnost vseh grofov
Lichtenbergov izza pradavnih časov.

— Oba imata prav, je ponovil
Kopitar. Bodočnost slovenskega na¬
roda je odvisna od naroda samega.
Kakor se mora vsak posamični člo¬
vek boriti za kruh in za obstanek, in
je njegova usoda odvisna od njegovih
lastnih moči, tako je tudi pri narodih.
Zdrav narod bo vedno skušal se po¬
vzpeti čimvišje, dobiti čimvečjo
moč. Narod, ki ni zdrav, izgubi svojo
zavednost in postane hlapec drugih,
zdravih narodov.

— Dovolite mi, da Vam povem
svoje mnenje, je odgovoril Kopitar.
Slovenci smo ravnotako narod, ka¬
kor Nemci, Francozi in Italijani, zgo¬
dovinska enota, s posebnimi last¬
nostmi in s posebnim jezikom — ki
se na srečo skoro nič ne razločuje
od jezikov balkanskih narodov. Naš
jezik je izraz naše duše in tista vez,
ki nas je vsa stoletja vezala. Slovenci
imamo svoj skupni jezik, svoj skupni
značaj, svoje skupne koristi in zato
smo narod, četudi smo še pod tujo

236

oblastjo. Kakor mora vsak posamez¬
nik skrbeti, da ohrani svoje stališče
v človeški družbi, tako mora skrbeti
tudi narod. Narod ni drugega, kakor
familija v širšem pomenu besede.
Gorje familiji, v kateri posamezniki
ne gledajo na skupno' korist. Taka fa¬
milija se raztepe in propade v suž-
nost ter se v drugem ali v tretjem
rodu izgubi v nič. Ce bo imel sloven¬
ski narod dovolj življenske moči v
sebi, mu je prihodnjost zagotovljena,
če ne bo imel te moči, potem ni zdrav
in za življenje posoben.

— Ali — prosim Vas — je nos¬
ljal grof Lichtenberg, kdo pa je na¬
roden Slovenec na Kranjskem. Skoro
bi rekel, da se narodni Slovenci lah¬
ko na prstih seštejejo. Mesta so nem¬
ška in v mestih je inteligenca.

— A kdo daje mestom inteligen¬
co? Slovenski kmet! Ta kmet ne za¬
laga mest samo s fižolom in z zeljna¬
timi glavami, nego tudi s človeškim
mesom in duhom!

— Ah — ta vaš kmet! je menil
silno zaničljivo grof Lichtenberg.

— 237 —

Kaj bo ta kmet! S tem ne bodete ni¬
česar opravili.

Kopitar je povesil glavo. Spoznal
je, da je v teh besedah grofa Lichten-
berga mnogo resnice. Cez nekaj tre-
notkov pa se je vzravnal in srdito
reke!:

— A kdo je iz našega kmeta na¬
redil to, kar je? Njegovi gospodarji
in njihovi zavezniki! Duhovniki so ga
naučili, da je greh, čutiti, človeško;
vtepli so mu navado, pokoravati se
ponižno in slediti duhovniku, kakor
sledi pes svojemu gospodarju; vsak
dan mu oznanjajo, da življenje na tej
zemlji ni drugega, kakor pripravnica
za nebesa. Kako naj bo tak kmet
dovzeten za narodne ideale in sposo¬
ben za delo za njih uresničenje?

— No, torej imam le jaz prav,
se je veselil grof Lichtenberg.

Nikar se prezgodaj ne ra-
dujte, je menil Kopitar. Moč navade,
strah pred prihodnostjo, skrb za
vsakdanji živež so velika ovira — a
vendar se da tudi to ubogo ljudstvo
še poživiti. Samo če spozna, da boj
za narodno neodvisnost ni drugega,

238

kakor boj, da bi slovenska familija v
človeški družbi veljala toliko kakor
druge familije. Če kmet to sprevidi,
ga bo laglje pridobiti za narodno
stvar, kajti spoznanje, da je ta narod¬
ni boj končno le boj za lastno zemljo
in za lastni kruh, bo premagalo vse
druge pomisleke.

— Tega ne verjamem, najprej je
vendar vsakdo človek. Jaz sem naj¬
prej človek in potem šele Nemec.

— Jaz pa sem najprej Slovenec
in potem šele človek, je s plamtečimi
očmi vzkliknil Kopitar. In tako je pri
vseh zavednih narodih. Zgodovina
uči to na vsaki strani. Ko bi ne bilo
tako, bi ne bilo toliko krvi teklo v
različnih plemenskih bojih. Brez mož,
ki se ne ustrašijo^ ne nevarnosti in ne
odgovornosti, brez takih mož se ni še
nikdar nič znamenitega izvršilo.
Vsaka stran povestnice je polna pota
in krvi onih mož, v katerih je bila po¬
osebljena za rešitev dozorela misel.

— Vse prav, ali jaz vendar ne
verjamem, da bi se v Slovencih kdaj
tako zgodilo, kakor vi pripovedujete,
je dejal grof Lichtenberg.

239

— Mogoče je to, če se tudi zgo¬
di, tega nihče ne ve in zato sem tudi
rekel, da imata glede bodočnosti
Slovencev oba prav, vi, gospod grof,
in gospod baron tudi. Treba je le ve¬
likih mož in pokaže se, če je Sloven¬
cem sojena lepša prihodnjost ali če
morajo umreti kot sužnji.

— S posamičnimi možmi, pa
naj so še tako veliki, se ne da nič
opravili.

— O pač, je s poudarkom vzklik¬
nil Kopitar. Vsi veliki prevrati so
delo posamičnih mož. Brez takih ve¬
likih mož, ki znajo razvneti dušo in
srce naroda, ki se v strastnem so¬
vraštvu upro obstoječim razmeram,
se ni še nič velikega izvršilo. Nekaj
takih mož naj nam da usoda, potem,
to je moje upanje, bi bila Slovencem
zagotovljena prihodnjost.

Med tem ko je Kopitar govoril,
je postala pozorna vsa družba na to,
okoli barona Cojza zbrano skupino.

•— Kaj se prepirate zaradi tacih
dolgočasnih reči, je rekla baronica.
To smo mi imeli zanimivejše pogo¬

vore.

240

— Govorili smo o preseljevanju
duše, kakor si je Judi predstavljajo.

— Kaj pa bi vi hoteli postati ba¬
ronica, če bi se duše res selile iz te¬
lesa v telo, je vprašal Kopitar.

— No, seveda labod — je odgo¬
vorila koketna baronica.

Na Kopitarjevem obrazu se je
pojavil sarkastičen usmev.

— Ah, je vzkliknil Kopitar la¬
bod! Nekaj lepega ste si izbrali!
Labod! Ves dan bi s trebuhom v vodi
ležali in vrat zvijali! In to vas veseli?

Baronica pa ni odgovorila, kajti
v tem trenutku so se odprla vrata in
na pragu se je pojavila — Ljudmila.

111.

Ljudmila je že pred dlje časom

- po vplivih, ki niso bili znani ne
Konradu, ne Kopitarju — prišla v hi¬
šo barona Cojza, češ, da se pri nji
baronica Cojzova spopolnjuje v pet¬
ju. Povabljena je bila tudi na soarejo
k baronu Cojzu, da bi zapela nekaj
italijanskih opernih arij. Ko je Ljud¬
mila stopila v sobo, se je Konrad res-

241

nično prestrašil; prva njegova misel
je bila, da je zdaj prišel zanj odločil¬
ni trenotek. Ta misel ga je tako pre¬
vzela, da se ni mogel ganiti in še za¬
pazil ni, da je bila baronica Cojzova
pohitela »gospodični Olimpiji« na¬
sproti, jo z veliko prijaznostjo po¬
vedla v dvorano ter jo predstavila
navzočnim damam in gospodom.
Zavedel se je šele, ko sta baronica in
Ljudmila stali pred njim.

— Gospodična Olimpija, gospod
kapitan Podobnik, je predstavljala
baronica.

Nemo sta se Konrad in Ljudmila
poklonila drug drugemu, hladno in
ceremonijelno. Kakor da sta si popol¬
noma tuja, sta stala čez dolgo let
zopet skupaj - — mož in žena. Njiju
pogledi so se zadeli. V Konradovih
očeh se je zrcalila trda nepristopnost,
nepreklicni sklep, da je ta ženska
zanj mrtva — v Ljudmilinih očeh je
svetlikal, nestalno in nejasri'0, neki
tajinstveni ogenj, neki žar zavratno-
sti in prekanjenosti.

Ljudmila in baronica Cojzova
sta šli dale. Konrad se je odvrnil od
16

242

njiju in začel mislili, kako bi se naj-
laglje odstranil iz družbe, med tem
ko jima je Kopitar z napeto pozor¬
nostjo sledil.

— Gospodična. Olimpija, grof de
Laval, je predstavljala-baronica Coj-
zova. Kopitarjev pogled je postal
teman in jezen.

— Čemu neki prikrivata, da se
poznata? Za tem mora nekaj tičati.
Tako je govoril Kopitar sam sebi in
sklenil, da posveti grofu Lavalu in
Ljudmili primerno pozornost.

Toda tega sklepa ni mogel izvr¬
šiti, kajti baronica ga je povabila, naj
bi ž njo muziciral. Temu povabilu
se je moral odzvati in tako ni mogel
videti, kako je Ljudmila sedeč blizu
okna in veselo kramljaje z grofom
Lavalom in z raznimi drugimi go¬
spodi, neprestano obračala svoje oči
na Konrada, zdaj milo in proseče,
zdaj zapeljivo, plamteče in obetajo¬
če, med tem, ko je ostal Konrad trd
in hladen.

Kopitar je igral na gosli, baro¬
nica pa ga je spremljala na klavir.
Baronica je bila postala izredno ve-
*

243

sela in razposajena in je kar očitno
koketirala s Kopitarjem. Ta je bil hi¬
poma v ognju. Baronica ga je imela
popolnoma v oblasti. Čim pa je za¬
pazila, da so Kopitarja prevzela nje¬
gova čutila, da ga je premagala nje¬
gova ljubezen do nje, tedaj je po¬
stala hladna in se porogljivo in pre¬
zirljivo nasmehnila.

— Kaj je pomenilo vaše koketi¬
ranje in potem to posmehovanje, ba¬
ronica? je tiho, a osorno vprašal Ko¬
pitar, ko sta nehala igrati.

Z lahnim usmevom je baronica
rekla:

— To je kazen za Vašo surovo
opazko o labodu. Z menoj se ne bo¬
dete norčevali. In čez nekaj trenot-
kov je z neko neusmiljenostjo pri¬
stavila: Jaz vem, kako vas zadenem
in ranim — čuvajte se torej.

Molče se je obrnil Kopitar proč,
baronica pa se je rezko zasmejala
za njim.

Zdaj je stopila Ljudmila h kla¬
virju in vse se je zbralo okrog nje,
da čuje v tistih časih tako priljub¬
ljeno italijansko pesem »Non posso
16*

244

dimenticar«. (Pozabiti ne morem).
Pela je res krasno in z vročim ču¬
tom, tako da so bili vsi očarani. Ko
je prišla do mesta: »Ne morem te
pozabiti, ti ljubeč moj edini«, tedaj je
nagloma, a goreče pogledala Konra¬
da. Odpela je ta odstavek s tako
vidno bolestjo, da so vsi imeli vtis,
da je morala nekaj posebno žalostne¬
ga doživeti in da ji pri pevanju te
pesmi krvavi srce.

Kopitar je bil stopil v sosedno
sobo in hitro izpraznil nekaj čaš vi¬
na. Baroničino postopanje ga je bilo
hudo ranilo. Iz sosedne sobe je slišal
peti: »Non posso dimenticar«. To ga
je speklo v srce, ker se je zavedal,
da tudi on ne more pozabiti in da je
obsojen, ginevati v nesrečni, brez¬
upni ljubezni.

Za njim je rahlo zašumela žen¬
ska obleka, mehka roka mu je po¬
gladila lase — baronica Cojzova je
stala poleg njega.

— Ne bodite hudi. Kopitar, je
dihnila, in potrpite malo z menoj.

—- Zakaj me tako trpinčite, ba¬
ronica? To je brezsrčno, da me naj-

245

prej z rafinirano koketerijo razdra¬
žite tako, da se ne morem več pre¬
magovati — potem pa me neusmilje¬
no pahnete od sebe.

— Prej sem se jezila na Vas,
ker ste me z labodom osmešili —
zdaj pa mi je žal. Kajne, da niste
več hudi name?

Baronica je stopila prav blizu
Kopitarja — kakor bi čakala, da jo
že objame in pritisne k sebi. V Ko¬
pitarju je vse plamtelo, a vendar se
ni ganil. Samo na obrazu in na očeh
se mu je poznalo, kako trpi.

— Pustite me, baronica! Da Vas
neskončno ljubim, to Vam je znano
— a ker je meni znano, kaj leži med
nama in da je ta ljubezen brezupna,
zato Vas prosim, prizanašajte mi.
Jaz se ne bom mogel vedno prema¬
govati, a če enkrat poljubim ta usta,
potem me nobena sila na svetu ne
odtrga več od njih.

Baronica je stopila nekaj kora¬
kov nazaj in njeno lice je dobilo obi¬
čajni hladni izraz.

— Pojdiva, je rekla polglasno in
se vrnila v družbo. Kopitar pa ji ni

246

sledil. Sedel je k oknu v polutemo.
Taki dogodki so vedno hudo vplivali
na njegovo srce; doživel jih je z ba¬
ronico večkrat in vselej so ga ne sa¬
mo duševno, nego tudi telesno iz¬
mučili, kakor izmuči človeka samo
vrcčnica.

V sosedni dvorani pa so peli in
muzicirali, se smejali in se prijatelj¬
ski prepirali. Vrvenje je bilo živahno,
tako da bi tudi bistro oko Kopitar¬
jevo v tem vrvenju ne bi bilo moglo
slediti Ljudmili, niti zapaziti, kako se
je ta previdno približala svojemu
možu in svojo roko položila na nje¬
govo roko.

— Konrad!

— Izvolite gospodična Olim¬
pija?

Nekaj hipov sta si molče gledala
v oči — ona ponižno in proseče, on
hladno in neizprosno.

— Jaz moram s 'tabo govoriti.

Koliko pa potrebujete? je
vprašal Konrad prezirljivo. Le po¬
vejte —

247

— Ničesar ne potrebujem, a go¬
voriti moram s tabo. Pridi jutri k
meni.

— Me ne bo.

— Pridi k meni, prosim te, sicer
moram jaz priti k tebi — govoriti
moram s teboj na vsak način.

— Jaz pa nimam z Vami ničesar
govoriti, je osorno odgovoril Konrad
in odšel na drugi konec sobe, kjer
je bil zagledal svojega prijatelja Ko¬
pitarja.

Ne da bi izpregovorila besedo,
sta se razumela in brez slovesa
skupno odšla iz družbe in na Cojzov
vrt. Zgoraj v hiši so se še dolgo za¬
bavali in veselili — na vrtu pa sta
sedela Konrad in Kopitar ter drug
drugemu razodela skrivnost svojega
življenja.

IV.

Odkar je kurat Svetlin svojčas
zasačil grofa Lavala, kako je ponoči
imel v Trnovem skriven sestanek z
oskrbnikom nemškega reda in ne¬
kimi drugimi, Francozom sovražnimi
ljudmi, od tedaj je Kopitar oni hiši

248

posvečeval posebno pozornost. Na¬
vadno jo je sam opazoval, časih pa
je vzel tudi Svetlina seboj, toliko
raje, ker je bila duhovska suknja tu¬
di zanj neko varstvo.

Nekaj dni po soareji pri baronu
Ccjzu je Kopitar sedel v Kolorettovi
kavarni. Sedel ie sam v svojem ko¬
tičku in nekako dremal. V resnici pa
ja pazil na grofa Lavada, ki je z ne¬
katerimi oficirji kvartal. Kopitar je
že davno vedel, da poseda grof La-
val le tedaj ponoči v kavarni, kadar
ima namen, iti v Trnovo. Zato je po¬
trpežljivo čakal cele ure, dokler ni
grof vstal in odšel čez Čevljarski
most in po Bregu v Trnovo, kjer je
izginil v hiši št. 17. Ta hiša je bila
last Andreja Doberleta. Kopitar je
tudi ta dan kakor vselej, kadar je
bil tod na straži, lazil okrog hiše, a
ni mogel najti ne ene luknjice, skozi
katero bi bil videl v hišo. Pač pa je
izza vogla videl, da je prišlo še več
v dolge plašče zavitih oseb v hišo.
Razločil je dobro, da so jim odprli
le, če so najprej zaklicali besedico

249

»Franc« in lahko bi bil na ta način
on prišel v hišo, a zdelo se mu je,
da bi bilo to prenevarno in zato je
opustil ta poskus. Ali silno nerad,
kajti ta dan je prišlo v Doberletovo
hišo posebno mnogo ljudi in neka¬
teri izmed njih so jo zapustili z neko
dolgo zavito stvarjo pod pazduho ter
odšli v mestni log.

Dolgo je Kopitar ugibal, kako bi
dognal, kaj da ti ljudje odnašajo iz
Doberleiove hiše, ali danes mu ni
prišlo nič primernega na misel.

— Kar na kratko napravim, je
rekel sam sebi in se splazil na ono
stran, koder so skrivnostni obisko¬
valci Doberletove hiše odhajali v
mestni log.

Zdaj je zopet prišel tak človek.
Vzlic temi je Kopitar spoznal, da je
to kmetski fant. Stopal je brezskrbno
in pritajeno žvižgal naroden napev.

— Tega se lotim, je sam sebi
rekel Kopitar, sezul je čevlje in se
kakor senca splazil do prvega dre¬
vesa, koder je moral fant mimo priti.
Držeč se debla je Kopitar čakal.

- 250 -<

Komaj je fant stopil mimo drevesa,
je skočil Kopitar za njim in ga z vso
silo sunil v hrbet, tako da je fant
kakor od strele zadet padel na obraz.
Nekaj je z ropotom udarilo ob tla.
Kopitar je zgrabil tisto dolgo v cunje
zavito stvar in ne meneč se za fan¬
tovo kričanje, zbežal v temo. Predno
je presenečeni fant vstal, je bil Ko¬
pitar že izginil.

Prišedši na varno mesto je Ko¬
pitar začel hitro odvijati tisto dolgo
in težko stvar, ki jo je bil vzel na¬
padenemu fantu. Še predno je vse
ovoje odstranil, je vedel, da ima v
rokah puško. Zdaj se mu je začelo
svetliti. Laval je bil ne le avstrijski
vohun, nego tudi agent, ki je v zvezi
z raznimi drugimi ljudmi vodil pri¬
prave, da bi se lahko vsak čas vpri-
zoril ustanek proti Francozom. Av-
stiija je vtihotapila orožje v Ilirijo,
Doberlet pa je bil eden tistih, ki so
orožje skrivali, dokler se ni razdelilo
med tiste kmete, ki so jih duhovniki
poznali kot zanesljive. Čimbolj je
Kopitar premišljal, toliko jasnejše je

251

spoznaval, da je njegova misel pra¬
va. Avstrija je poznala napetost med
Francijo in Rusijo, vedela je, da pri¬
de med tema dvema državama v
doglednem času do vojne — če bi se
Napoleonu slabo godilo, bi tudi Av¬
strija proti njemu nastopila. V tem
slučaju bi bila revolucija v Iliriji veli¬
kanskega, lahko celo usodnega po¬
mena.

Vse to je šumelo Kopitarju po
glavi in prevzela ga je ponosna za¬
vest, da je s svojim zasledovanjem
grofa Lavala — dasi je izviralo iz
zasebnih nagibov — za francosko
cesarstvo storil veliko delo.

Počasi je puško zopet zavil v
cunje in jo skril v vejevju nekega
drevesa, potem pa se po velikem
ovinku skušal iznova približati Do-
berletovi hiši. Iz daljave je videl,
kako so nekateri ljudje švigali sem-
tertja.

— Fant je šel povedat, da sem
mu puško vzel, je mislil Kopitar in
zdaj bodo iskali napadalca. Ali pa
morda slutijo kako izdajstvo in iz¬
praznijo zalogo orožja .. .

252

Kopitar se ni mogel približati
Doberletovi hiši, ker so tam stale
tri osebe. Zato je šel po drugi strani,
da bi vsaj poizkusil videti, kdo izmed
Doberletovih gostov pojde v mesto.
Ni mu bilo treba dolgo čakati. Kmalu
sta prišli dve osebi in smuknili mimo
plota, za katerim je čepel Kopitar.
Spoznati ni bilo nikogar. Kopitar je
splezal čez plot in krenil za tema
človekoma.

—■ Čudno, kako hodi manjši iz¬
med teh dveh, je govoril sam sebi.
Te drobne stopinje — to mora biti
kak tujec, domač človek nima take
hoje; če bi jo imel, bi ga vsak človek
spoznal.

Tujca sta šla v mesto, hitrih
korakov in skrbno skrivaje svoja
obraza. Kopitar jima je v primerni
razdalji mirno sledil, s trdnim na¬
menom, da pojde za njima, dokler ne
vidi, v katero hišo stopita. In pot se
je izplačala, kajti tujca sta krenila
na Stari trg in izginila v hišo, kjer je
stanovala gdč. Suzana pl. Schmu-
tzenhaus.

— 253

Kopitar je strmel, To je bila
uganka, ki je niti njegov bistri duh
ni mogel rešiti. Dolgo je hodil pred
hišo gor dol in ugibal kaj bi storil.
Naposled se je odločil, da gre v hišo.
Saj je tu stanoval 'kurat Svetlin, Ko¬
pitar je torej imel dober izgovor.
Stopil je k hišnim vratom in krepko
pozvonil.

V.

Kurat Svetlin je bil skrajno ne¬
jevoljen, ko ga je močno trkanje na
njegovih vratih zbudilo iz spanja. Le
počasi in težko se je izmotal izpod
odej.

— Hudič naj ga vzame, kdor
me zdaj moti, se je srdito repenčil,
ko je oblačil površnik in vžigal svečo.
Koj na to je pa že ugibal: — Jutri
moram vendar pogledati v sanjske
bukve, kaka številka je za nočni
obisk.

Svetlinova nevolja pa se je spre¬
menila v velikansko začudenje, ko
je odprl vrata in zazrl pred seboj
Kopitarja. V sami srajci in površniku
s svečo v rokah je stal pred vratmi

254

in ni mogel ziniti besede. Morda
niti razume! ni, kako je Kopitar od¬
pravil hišnico, ki mu je bila svetila
po stopnicah in sedaj odšla v svoj
brlog. Šele ko je Kopitar potisnil
Svetlina na stran in vstopivši v sobo
zaprl vrata, se je stari duhovnik za¬
vedel.

— Vi, Kopitar? I, kaj pa hočete
ob ti uri pri meni?

— Prijatelj, za šalo Vas nisem
zbudil iz spanja, je odgovoril Kopi¬
tar. Spravite se v posteljo in potem
mi povejte, kdo stanuje v tej hiši.

— Ali, kaj pa se je zgodilo?
Tako sem se prestrašil! Kurat je
stal še vedno sredi sobe in držal
svečo v rokah. Kopitar mu je vzel
svečo iz rok in jo postavil na mizo;
potem mu je pomagal, da se je spra¬
vil v posteljo.

— Torej, kdo stanuje v hiši?

— Kurat je začel počasi našte¬
vati imena: Kancelist Rode, topni-
čarski kapitan Ponson, Suzana pl.
Schmutzenhaus, jaz —

.— Kdo še?

255

Hm? Kdo? Ah, da, pri
Schmutzenhausovki stanuje gospo¬
dična Olimpija.

— Operna pevka?

— Bivša operna pevka, zdaj
jako pobožna in krepostna učiteljica
petja.

Kopitar se je vsedel na posteljo.
Malo je bil presenečen, da se ni že
prej spomnil gospodične Olimpije.

—• Ali drugi nihče ne stanuje
v hiši?

— Razen gospodarja nihče, je
odgovoril Svetlin, potem pa nestrpno
pristavil: A zdaj je že čas, da po¬
veste, kaj to pomeni in čemu ste me
zbudili tako pozno ponoči.

— Prijatelj, je rekel Kopitar, ne¬
kaj važnega sem zasledil. Med ti¬
stimi, ki hodijo v Doberletovo hišo
v Trnovo, sta tudi dva človeka, ki
sta sedaj v tej hiši.

Svetlin se je nagloma vzravnal
v svoji postelji.

— Ni mogoče!

— Ne le mogoče, nego popol¬
noma gotovo. Le slušajte. In Kopitar
je kuratu povedal, kaj je vse doživel

256

ta večer. Ko je končal, je kurat
vzkliknil:

— A kdo bi mogla biti tista dva
človeka, ki sta sedaj v tej hiši.

— Po mojih mislih — je rekel
Kopitar počasi in s poudarkom —
je ena tistih oseb — Olimpija. Že
ko sem jima sledil iz Trnovega,
sem zapazil, da ima eden nekako
čudno hojo. Zdelo se mi je, da tako’
hodijo race — a tako hodijo ženske.

Kurat je zmajeval z glavo in
vzdihoval:

Čudno, čudno! Pa — morda
je le tako. Druge ženske, na katero
bi mogel pasti le najmanjši sum,.ni
v tej hiši. In kdo* naj bi bil njen
spremljevalec? Iz te hiše gotovo ni.

■— Morda je kak tujec, ki ga je
Olimpija pri sebi skrila. Kje pa ima
Olimpija svojo sboo?

— V drugem nadstropju, na
koncu hodnika, proti Gradu.

Kopitar in kurat Svetlin sta
umolknila in premišljevala, kako bi
se dalo dognati, če je kdo pri Olim¬
piji skrit. Kopitar ni čisto nič dvomil,
da je bila Olimpija, preoblečena kot

257

moški, v Doberletovi hiši. Videl jo
je bil enkrat, ko je govorila tik
cerkve Sv. Jakoba z grofom La-
valom, a ker sta se na soareji pri
baronu Cojzu delala, kakor bi se ne
poznala, je domneval, da imata kako
posebno zvezo.

— Najbolje bi bilo, da greste
kar na policijo, je končno 1  menil
kurat. Kaj bi se sami ukvarjali.

— Ne, prijatelj, je odločno 1  od¬
govori! Kopitar. To je nemogoče —
tega sedaj še ne morem storiti.

— A zakaj ne?

— Ker moram imeti obzire. Zdi
se mi, da sta prizadeti še dve osebi,
katerih ne smem spraviti v sitnosti.
Kopitar je mislil naj baronico Coj-
zovo’ in na Konrada in samo' zaradi
teh dveh še ni hotel tega, kar je že
dognal, naznaniti pristojni oblasti.

Kaj pa mislite storiti? je
vprašal Svetlin.

Za zdaj ničesar, je odgovoril
Kopitar, za zdaj je dovolj, da vem,
pri/čem da sem. Tu pri vas ostanem
do jutra in potem bom že videl, kaj
je storiti.

17

258

Kurat je bil zadovoljen. Kopitar
je le legel na zofo in kmalu sta oba
trdno spala. In spala sta dolgo, kajti
v hiši in v mestu je bilo že vse živo,
ko se je Kopitar prebudil.

— Deset je ura, vstanite, je za¬
grmel na kurata, še mašo ste za¬
mudili.

Toda kurat je le nekaj nerazum¬
ljivega mrmral in se obrnil na drugo
stran, med tem, ko se je Kopitar hitro
pripravil za odhod.

— Kam pa greste, je zaspano
vprašal kurat.

— V mesto-, je odgovoril Ko¬
pitar in se nato poslovil. Toda Ko¬
pitar ni šel v mesto-, nego naravnost
v drugo nadstopje.

Na hodniku je naletel na gospo¬
dično Suzano pl. Schmutzenhaus in
jo vprašal za stanovanje gospodične
Olimpije.

Starka mu je rada postregla in
ga spremila do vrat.

— Tu — prosim!

— Hvala!

Kopitar je potrkal, a ne da bi
čakal na odgovor, kar vstopil in stal
pred Ljudmilo.

259

VI.

Čim je Kopitar prestopil prag
Ljudmilinega stanovanja in pogledal
v lice mladi ženi, ga je obšla takoj
slutnja, da dobi tu v roke ključ do
velike skrivnosti. In istotako je
Ljudmilo, ko je videla pred seboj
strogega Kopitarja, hkrati prešinil
strah, tako, da ni mogla izpregovo-
riti nobene besedice. Samo roke je
iztegnila, kakor bi hotela ubraniti
Kopitarju, da se ji približa.

Molče sta si stala nasproti; ko¬
maj da sta dihala; oba sta bila bleda,
ker sta čutila, da je nekaj na potu.

— Gospodična, jaz vem vse, je
končno po daljšem molku osorno
zaklical Kopitar. Te besede je skoraj
bruhnil iz sebe — tako ga je bila
prevzela notranja raburjenost. A ko
jih je izgovoril, se je koj pomiril;
imel je samega sebe že zopet v
oblasti, ko je slišal svoj glas. Trdo
je nadaljeval: Vse vem, gospodična,
odvisno pa je od vas, kaj da storim.

— Ali gospod, jaz vas ne raz¬
umem, je zbegano jecljaja Ljudmila.

17*

260

— Vi me razumete prav dobro,
gospodična Olimpija. A da ne bodete
v dvomih, vam povem še to: Vi ste
avstrijska! vohunka in agentinja —
danes ponoči ste bili v Doberletovi
hiši v Trnovem, kjer so delili puške,
in tu v stanovanju skrivate nekega
zarotnika.

Ljudmilo so ta brutalna razkritja
popolnoma potrla. Bilo ji je, kakor
da jo je kdo s kladivom po> glavi
udaril. Strahoma je sklenila roke,
med tem, ko je Kopitar neizprosno
nadaljeval:

— Ta zarotnik je šel z vami od
Doberletove hiše čez Breg do sem
in je šel tudi z vami v hišo; No, ali
ne vem vsega? Če hočete, vam še
kaj povem.

- Ali — gospod Kopitar — kaj
vendar mislite! Kako me morete
tako dolžiti — jaz'ne vem ničesar —
jaz vas sploh ne razumem.

Ljudmila se je bila nekoliko za¬
vedla in je poskusila hliniti neko
ogorčenje. Urholknila je takoj, ko ji
je Kopitar s perečim sarkazmom
segel v besedo.

261

— Torej, vi me še vedno ne raz¬
umete? Oj, kako ste nedolžni in
nevedni! No, morda bodete policij¬
skega komisarja laglje razumeli!

Ta grožnja je spravila Ljudmilo
v velik strah. Plašno je pogledala
Kopitarju v oči, potem pa začela be¬
gati po sobi. Nemo je grizla svoje
ustne in zdajinzdaj vrgla sovražen
pogled na Kopitarja. Ta je videl, da
se mu je prvi naskok posrečil, da
ima sedaj trdno stališče in zato je
hladnokrvno čakal, kaj da Ljudmila
odgovori. Ljudmila je uvidevala, da
je njena usoda popolnoma v Kopi¬
tarjevih rokah; vedela je, da bi bila
takoj aretirana, če bi Kopitar po¬
klical policijo in da bi bili podrti s
tem vsi njeni načrti. Stopila je torej
pred Kopitarja in milo proseč s skle¬
njenima rokama rekla.

— Gospod Kopitar, bodite usmi¬
ljeni — ne pahnite me v nesrečo!
Jaz nisem toliko 1  kriva, kakor mislite.

Kopitar je dobro zapazil lokavi
zavratni izraz v Ljudmilinih očeh.

— Predvsem, gospodična, je re¬
kel, ne smete prezreti, da sem prišel

262

z namenom, vas rešiti. Ce bi vas ho¬
tel spraviti v nesrečo, bi sploh ne bil
sem prišel.

— O, hvala vam, gospod Ko¬
pitar! Srčna hvala. Prišli ste me
torej svarit? Kako blagi ste’

— No, tako nesebičen nisem, se
je smehljal Kopitar. Roka roko
umiva. Usluga za uslugo. Jaz rešim
vas — vi pa pomorete meni.

■— Ali — gospod Kopitar — kako
naj 1  vam jaz pomorem? Saj' jaz ni¬
česar ne vem!

— Nič se mi ne umikajte, go¬
spodična, je rekel s strogim poudar¬
kom Kopitar. Govoriva odkrito¬
srčno. Jaz sem trdno odločen, raz¬
kriti zaroto in zarotnike izročiti
francoski oblastniji. Ce mi to pove¬
ste, kar hočem vedeti, vas obvarujem
vsake nesreče — če nečete, ste čez
pet minut aretovani. Povejte mi zdaj
svoje pogoje in kupčija bo sklenjena.

Ljudmila je le malo časa pomiš¬
ljala. Potem je rekla odločno:

— Dobro! Jaz vam povem, kar
vem, a s pogojem, da sme neovirano
oditi tisti gospod, ki je pri meni skrit,

263

da mene z nobeno besedico ne sum¬
ničite in tudi preskrbite, da ne bom
ne zaslišana, ne klicana na kako pri¬
čevanje. Vem, da ste poštenjak; ba¬
ronica Cojzova mi je dovolj o vas
pripovedovala. Če mi daste svojo
častno besedo, vam bom zaupala.

— Zanašajte se name. Dam vam
svcjo častno besedo'.

— Potem je vse v redu.

Ljudmila je segla Kopitarju v
roke, Kopitar pa si je potem obrisal
roko in gredoč z Ljudmilo v drugo
sobo, mrmral:

— Fej — da reši sebe, izda: svoje
zaveznike.

. V sobi je sedel za mizo star go¬
spod orjaške postave, ki je prestra¬
šen skočil izza mize, ko je zagledal
Kopitarja in potem planil k ponočni
omarici, na kateri je ležal samokres.
Ljudmila pa je hitro stopila k njemu
in mu šepetaje povedala, ker se ji je
zdelo primerno, da tujcu pove.

Starec se je tudi res kmalu po¬
miril. S Kopitarjem ni spregovoril
nobene besede, pač pa je imel Ljud¬
mili mnogo povedati. Med tem pri-

264

povedovanjem se je hitro napravljal,
in ko je bil gotov, se je naglo po¬
slovil od Ljudmile. Gredoč mimo
Kopitarja, mu je nekaj stisnil v roko
in odšel. Kopitar je pogledal, kaj mu
je starec dal, in videl cekin.

Ljudmila se je zasmejala.

— Rekla sem mu, da ste tudi vi
zarotnik in da ste ga prišli svarit.
Zato vam je dal cekin.

Ljudmila je šla zaklenit zunanja
vrata in potem rekla:

— Sedaj pa sedite, gospod Ko¬
pitar, da se domeniva glede najine
kupčije.

Kopitar je ostal več ur pri Ljud¬
mili. Ko je odšel, mu je kar šumelo
po glavi, toliko je bil izvedel. Vzlic
temu pa ni šel na policijo, negO' hitrih
korakov na Breg k baronici Cojzovi.

VIL

Baronica Cojzbva se je bavila še
s ( svojo' toiletto, ko ji je prišla soba¬
rica naznanit, da želi Kopitar ž njo
govoriti.

— Kopitar? In ob tej uri? se je
čudila baronica. To mora nekaj po-

265

meniti! Naročila je sobarici, naj pelje
Kopitarja v salon, sama pa je mirno
nadaljevala svojo toilettO' in se ni
prav nič požurila.

Kopitar je moral dolgo čakati,
predno so se odprla vrata in je vsto¬
pila baronica v salon.

— Ali ste morda tudi vi prišli
kot snubec? je baronica zbadljivo
pozdravila Kopitarja. Za danes mi je
namreč naznanjen še neki drugi snu¬
bec. To je vzrok, da sem se nena¬
vadno 1  dolgo zamudila s svojo toi-
letto.- Snubcev vendar ne morem
sprejemati v jutranji obleki. Ali niste
tudi vi tega mnenja?

Kopitar je potrpežljivo poslušal,
da je baronica dala duška svoji slabi
volji. Potem je rekel:

— Ali ste pri kraji? Ce imate
še kaj na srcu, izvolite to prihraniti
za napovedanega snubca.

— Lej, lej, kako ste darres osor¬
ni, se je norčevala baronica. In jaz
sem mislila, da vam naredim poseben
kompliment, če vas povišam in pri¬
štetem svojim snubcem.

266

V Kopitarju je začelo vreti; po¬
niževanja ni prenašal, in kadar je
baronica udarila na to struno, je po¬
stal brezobziren.

— Midva imava pač popolnoma
različne nazore, je odgovoril pikro.
Vam se zdi, da bi bila velika pre¬
drznost, če bi tako’ preprost človek,
kakor sem jaz, snubil bogato baro¬
nico Cojzovo' - jaz pa zopet mislim,
da bi bilo za brezpomembno' hčerko
brezpomembnega očeta samo čast¬
no, če bi jo jaz snubil.

Baronica je zardela do las in
vztrepetala jeze.

— Ta je žaljenje, je siknila.

— Ne žaljenje, nego zavrnitev
nedopustnega poskusa, me ponižati,
je hladno odgovoril Kopitar. Jaz vas
nisem nikdar nadlegoval s svojo lju¬
beznijo, jaz se vam nisem nikdar
vsiljeval in zato se tudi poniževati
ne pustim.

— Ali ste samo zato prišli, da mi
to poveste?

■— Prišel sem, da 1  vas obvarujem
morebitne nesreče.

267

— Za mojo srečo' ali nesrečo pač
ni treba vam skrbeti! Če mi bo ba¬
ron Herbert ugajal, ga vzamem, če
mi ne bo* ugajal, ga odslovim — vse¬
kakor je to samo moja stvar.

Baronica je govorila jako ostro,
a Kopitar se za to ni zmenil.

— Barona Herberta ne poznam
— še nikdar nisem ničesar slišal o
njem. Zaradi njega tudi nisem prišel.

— Ne zaradi barona Herberta?
se je čudila baronica. Vi niste prišli
zaradi tega, ker me hoče baron Her¬
bert danes zasnubiti?

— Kaj še! je odgovoril Kopitar.
Saj sem že rekel, da o tem baronu
Herbertu še nisem ničesar slišal.

Baronica je bila presenečena.
Mislila je namreč, da je prišel Kopi¬
tar nagovarjat jo, naj ne usliši barona
Herberta. Sedaj pa ji je Kopitar po¬
kazal, da se sploh ne meni za tega
snubca.

— Ta Vaš snubec in baron me
sploh nič ne zanima!

— Ali — čemu ste pa potem
prišli? je vzkliknila baronica. Po¬
znalo se je baronici, da je razoča-

268

rana. Pripravljena je bila, da vidi
Kopitarja obupanega zaradi barona
Herberta, da bo ponosni mož kleče
prosil, naj ga ne pahne v nesrečo s
tem, da se z drugim poroči, mesto
vsega tega pa je morala slišati, da
Kopitarja ta njegov tekmec sploh ne
zanima.

Ali mi hočet? na nekatera
vprašanja točno in jasno odgovoriti?
je vprašal Kopitar resno,.

— Kaj hočete vedeti?

— Povedal sem Vam že enkrat,
da vem, katere zveze ste imeli z gro¬
fom Lavalom in z nekimi drugimi
avstrijskimi agenti; celo v Vaši hiši
ste imeli tajne sestanke.

— Kot prijatelj naše rodovine,
bi Vi tega sploh ne smeli zapaziti.

— To je moja stvar, baronica.
Povejte mi. ali imate še te zveze.

— Sedaj pa pravim jaz: To je
moja stvar.

— Kakor hočete, baronica. Kopi¬
tarjev glas je zvenel trdo in neiz¬
prosno. Prosim Vas pa, vzemite na
znanje, da bo tekom ene ure glavni
udeležnik te zarote aretiran. Eno uro

269

imate torej časa: Oe imajo zarotniki
v rokah kaka pisma od Vas ali sploh
kaka dokazila — glejte da izginejo,
sicer vas zna zadeti velika nesreča.
To je vzrok, da sem prišel k Vam; to
je vse, kar Vam imam povedati.

Baronica se je pri teh besedah
prestrašila, kajti vedela je dobro, da
Francozi ne poznajo prizanašanja v
takih stvareh. Nekaj trenotkov je
sedela na svojem stolu, kakor oka-
menela, potem pa je hipoma planila
pokonci.

— Jezus — je dihnila — kaj
sem storila! — Kopitar — jaz sem
izgubljena.

Zdaj se je tudi Kopitar ustrašil,
dasi je bil že naprej sklenil, da za¬
molči vsa svoja razkritja, če bi bila
baronica Cojzova zapletena v za¬
roto.

— Zakaj mi ne zaupate, baro¬
nica? je rekel nekoliko 1  mehkeje. Še
je čas, da se rešite. Povejte, kaj je
bilo . . .

— Ah, Kopitar, verjemite mi, jaz
nisem tako kriva kakor mislite.
Samo iz sovraštva do maršala Mar-

270

monta sem se dala pregovoriti, da
sem šla nekaterim zarotnikom na
roko. Imam sorodnika, ki je avstrijski
oficir —■ ta mi je priporočil grofa
Lavala —

— Kaj pravite?

— Nič, nič! Le nadaljujte!

— Torej, moj sorodnik me je
prosil, naj Lavala vpeljem v ljub¬
ljansko' družbo 1  in naj ga seznanim
z nekaterimi gospodi, ki so ostali
zvesti Avstriji. To sem storila. Da so
se ti gospodje z grofom Lavalom
osebno seznanili, sem jih nekajkrat
povabila k sebi — druge zveze ni¬
sem imela ž njimi, prav nobene.
Lahko mi verjamete. Odkar je pa
postalo 1  znano, da Marmont odide, se
že celo nisem nič več zmenila zanje.

— Pisanega nima nihče ničesar
od Vas? je vprašal Kopitar.

— Samo grof Laval ima listek,
na katerem je zapisano, kdaj naj
pride k meni. Ko je prišel v Ljub¬
ljano-, me je, sklicuje se na priporo¬
čilo mojega sorodnika, pismeno- vpra¬
šal, kdaj bi mogel z menoj in z dru¬
gimi gospodi skrivaj govoriti in jaz

271

sem mu pismeno odgovorila. Podpi¬
sala se sicer nisem, ali vzlic temu
bodo lahko dognali, da sem jaz tisto
karto pisala. Kaj mi je storiti? Ko¬
pitar — svetujte mi!

Razen tega listka nima nihče
ničesar od Vas v rokah?

— Nihče!

Potem bodite brez skrbi! Ti-
stegal Vašega listka nima Laval več,
tisti listek je v — mojih rokah.

Baronica je strmela, kakor še
nikdar v svojem življenju, Kopitar
pa je vzel smehljaje svojo listnico- iz
žepa in pokazal baronici usodno
kalrto 1 , katero- je bil Laval svoj čas v
Božičevi gostilni izgubil.

— Da, da, to je ona karta. A
kako ste jo- dobili Vi?

— To Vam povem drugič, danes
itak nimate časa, ko pričakujete
snubca.

Baronica je zopet sedla in naslo¬
nila glavo ob roko.

Torej mislite, da se mi ni
treba ničesar bati?

— Ničesar! Bodite brez skrbi!

272

— A povejte mi vendar, kdo je
zarotnike izdal, kako- jim je policija
prišla na sled, koliko se je dognalo.
Dokler tega ne izvem, ne bom imela
miru.

Kopitar pa ni hotel ničesar po¬
vedati, najmanj, da je on vso stvar
zasledil in razkril in da je policiji
niti naznaniti ni hotel, dokler ni ve¬
del, če baronici Cojzovi ne preti kaka
nesreča.

— Kar sem hotel izvedeti, to
vem. Zato dovolite, da grem. Tu
imate svojo karto, uničite jo sami.

Iz Cojzove hiše je šel Kopitar
naravnost h generalnemu intendantu,
s katerim je imel dolg pogovor. Vsi
uradniki so se čudili, ko so videli,
da je generalni intendant spremil Ko¬
pitarja do stopnic in mu kakor naj¬
boljšemu prijatelju stiskal roko.

Kmalu potem pa - je postalo v
mestu nenavadno- gibanje. Policijski
uradniki so begali semintja, vojaštvo
je v malih oddelkih odšlo na razne
strani iz mesta, general Delzons pa
se je z generalnim intendantom peljal
v justiČno palačo, kamor so bili pri¬
peljali več aretovanih oseb.

273 —

Popoldne je prihrumel gror
Lichtenberg v Cojzovo 1  hišo in ves
iz sebe pripovedoval baronici in nje¬
nemu stricu, kar je bil izvedel.

— Zaprli so grofa Lavala, ne¬
kega Doberleta iz Trnovega, nekega
Antona Vrančiča iz Št. Vida, dva
fanta iz Rudnika in hišnika Češkota.
Nekaj drugih pa še zapro. In ta ta¬
val! Ta ni bil samo' vohun — tudi
slepar je bil. Pomislite, še grof ni in
tudi Francoz ni. Lah je, nekje iz Pije-
monta, prej je bil gledališki igralec.
Pravo njegovo ime je Giovanni Pan-
taleone Aimonad. Ogoljufal je vse
polno 1  ljudi, posebno- Žida Heyne-
manna, ki mu je na ponarejeno naka¬
zilo izplačal 5000 frankov.

Žiga baron Cojz ni rekel ničesar,
ker ni hotel pripo-znati, da je ta. sle¬
par tudi njega prevaril. Baronica pa
je smrtnobleda. slonela na. svojem
stolu in v dno duše jo je bilo sram,
da so o- njej, nad vse ponosni in ne¬
pristopni aristokratinji, po- Ljubljani
govorili, da postane Giovanni Panta-
leone Aimonad njen — mož.

18

274

VIII.

Oiovanni Pantaleorie Aimonad
je bil junak dneva. Aretcvanje tega
vohuna, ki je toliko časa kot grof
Laval zavzemal v ljubljanski družbi
odlično mesto, je že na sebi obudilo
veliko zanimanje. To se je pa še po¬
večalo, ko se je zaznalo, da je vlada
prišla na sled veliki in po celi de¬
želi razširjeni zaroti, ko se je videlo,
koliko ljudi so vojaki in orožniki pri¬
gnali v zapor in ko se je izvedelo,
da se po celi deželi pri sumljivih
ljudeh vrše hišne preiskave.

Daši so francoski funkcijonarji
vodili preiskavo jako energično in
hitro, vendar niso mogli dosti do¬
gnati. Kmetje, pri katerih so dobili
kaj orožja, niso ničesar povedali, za¬
loga pri Doberletu je bila izpraznjena
in pri duhovnikih se ni dobilo niti
košček papirja, ki bi bil kaj izdal.
Samo 1  v hotelu »Pri divjem možu«,
kjer je stanoval Aimonad, je policija
zasačila nekaj beležk, iz katerih je
spoznala, da je bilo utihotapljenih že
2000 pušk na Kranjsko. Policija se
je posebno trudila dognati, kdo je

275

med Aimonadom in med duhovniki
posredoval, kajti vedela je, da n?
Aimonad nikdar občeval z duhov¬
niki. A ves trud je bil zaman. Šele
čez dve leti je dognal Fouche, nek¬
danji Napoleonov policijski minister
in zadnji francoski guverner Ilirije,
da je bila Ljudmila posredovalka
med Aimonadom in duhovniki in da
so ljubljanski duhovniki obveščali
svoje somišljenike na deželi na ta
način, da so jim pošiljali knjige, v
katerih so bile razne besede podčr¬
tane. Ce so 1  se čitale samo podčrtane
besede, se je dobilo besedilo' dotič-
nega obvestila.

Preiskava proti zarotnikom je
trajala le malo časa. Sodbe so bile
krute. Giovanni Pantaleone Aimonad
je bil obsojen na 7 let težke ječe m
na izgon iz Ilirije. Ta sodba je bila
potrjena dne 3. maja in isti dan so
pustolovcu užgali na tilnik pečat, da
je -bil obsojen radi vohunstva in
goljufije. Tudi vsi drugi udeležniki za¬
rote, pri katerih so dobili kaj orožja,
so bili obsojeni na velike kazni, sa¬
mo duhovniki in Jernej Doberlet so
18*

— 276 —
srečno ušli vsaki obsodbi. Za to pa
so se imeli zahvaliti le Kopitarju.
Predno je namreč ta generalnemu
intendantu razkril, kar je vedel o za¬
roti, je zahteval zagotovilo, da ne bo
zaslišan kot priča. Generalni inten¬
dant mu je to tudi obljubil in je dr¬
žal svojo besedo, vsled česar je
ostalo marsikaj nepojasnjeno.

Med tistimi, ki se je najmanj za¬
nimal za to stvar, je bil Konrad Po¬
dobnik. Da je njegova žena v to
zaroto zapletena, da je ona izdala za¬
rotnike Kopitarju ter da je je Kopitar
vso stvar razkril, tega niti slutil ni.
Odkar se mu je Ljudmila na soareji
pri baronici Cojzovi približala, je bil
neprestano tako vznemirjen in v ta¬
kih skrbeh, da je bil nesposoben za
vsako delo.

Ljudmilini zahtevi, naj jo obišče,
se ni udal. Pripravljen je bil, da pride
osebno k njemu in je z nervozno raz¬
draženostjo pričakoval tega trenotka,
a Ljudmile ni bilo. Hotela je pač
priti k njemu, ali med tem je bil Ko¬
pitar razkril zaroto in Ljudmili tedaj
ni kazalo, da bi se količkaj ganila.

277

Šlo je za njeno osebno varnost in v
tem času ni hotela ničesar riskirati.

Mari ni Konrad ničesar povedal,
kako se mu je poskusila približati
njegova žena. Ali Mara je dobro opa¬
zila, da se je Konradu nekaj prime¬
rilo, kar ga skrbi in razburja, in uga¬
nila je tudi, da je s tem Ljudmila v
zvezi.

Tako je minilo več tednov, in
Ljubljana se je začela pripravljati na
sprejem novega generalnega guver¬
nerja grofa Bertranda, čigar prihod
je. bil napovedan za dan 29. junija
1811. Zanimanje za novega general¬
nega guvernerja je bilo toliko večje,
ker se je vedelo, da se po njegovem
prihodu izvrše važne osebne pre-
membe. Te je general Delzons sam
napovedal dne 9. junija, ko se je v
Ljubljani praznoval krst rimskega
kralja in je bil pri generalu Delzonsu
velik banket.

V tej razburjenosti, ki jo je pro-
vzročilo razkritje zarote, obsodba Ai-
monada in drugih obtožencev ter
zanimanje za novega guvernerja, se
ljudje niso dosti menili za poročilo v

278

»Telegraphu«, da se je v Trstu ustre¬
lil baron Herbert. Poznali so Herber¬
ta le slabo, ker se je samo nekaj
tednov mudil v Ljubljani; vedeli so
o njem samo, da je bil rodom iz Ce¬
lovca in jako častivreden in simpa¬
tičen mož. Edini Kopitar je vedel
nekaj več, da je bil namreč baron
Herbert zasnubil baronico Cojzovo
in da ga je ta odklonila.

Ko je Kopitar v »Telegraphu«
čital, da se je baron Herbert ustrelil,
zastalo mu je srce, ker je takoj slu¬
til, da si je mladi, premožni in ljubez¬
nivi mož končal življenje, ker ga ba¬
ronica Cojzova ni uslišala.

— Lahko bi ga bila vzela, je
mrmral, saj je imel vse lastnosti za
dobrega soproga in ona bi bila ž njim
srečno živela. In vendar ga ni hotela.

V tem trenotku se je v Kopitar¬
jevih očeh pojavil neki tajinstveni
plamen in ostre poteze njegovega
obraza so postale še pregnantneje. Z
lica se mu je brala zavest, da je bil
baron Herbert žrtvovan — njemu.

279

IX.

Generalni guverner grof Ber-
trand je prišel zvečer dne 29. junija
1811. v Ljubljano, in je še tisti večer
poklical k sebi razne francoske funk¬
cionarje, da SO' mu poročali o kranj¬
skih razmerah.

Naslednji dan je bil v škofiji slo¬
vesen sprejem. Generalnemu guver¬
nerju so se poklonili zastopniki vseh
uradov, zastopniki duhovščine in
meščanstva, popoldne pa je bila
velika revija vojaštva. Prvo, kar je
storil grof Bertrand, je bilo, da je da¬
roval 10.000 frankov za Kranj, ki je
bil pogorel 18. maja, in 8000 frankov
za Tržič, ki je bil pogorel 30. marca
istega leta. Ali vzlic temu se Ljub¬
ljana ni mogla prav ogreti zanj; bil
je namreč jako malobeseden in visok
in ni imel nič tistega, s čimer je nje¬
gov prednik maršal Marmont očaral
ljudi.

Koj po Bertrantovem prihodu so
se zgodile važne osebne spremembe.
General Delzons je odšel v Trst, taj¬
nik generalnega guvernerja, Heim,

280

je kot državni svetnik prišel v Pariz,
generalni intendant baron de Belle-
ville je dobil dopust za toliko časa,
da se reši njegova prošnja za pre¬
mestitev. Šele čez dva meseca je
prišla odločba, s katero je bil baron
de Belleville poklican na Francosko,
generalnim intendantom pa je bil
imenovan grof Andre Jean de Cha-
brol, ki je bil takrat šele 40 let star.

Dober teden po Bertrandovem
prihodu je bila v škofiji prva soareja.
Zanimanje za to slavnost je bilo to¬
liko večje, ker je bila tu prilika, se¬
znaniti se z rodbino grofa Bertranda.
Vedelo se je le, da je grofica Ber-
trand jako živahna in vesela dama,
da je njena mati gospa Dillon, pravi
tip frivolne in lahkožive Francozinje,
vojvodinja Fitz - James, nečakinja
grofice Bertrand, pa vzlic svoji mla¬
dosti že sloveča koketa. Vsa Ljub¬
ljana je želela spoznati te dame.

Soareja je bila sijajna. Daši so
ljubljanske dame silno veliko žrtvo¬
vale za toalete, se vendar ni mogla
nobena meriti z damami Bertrandove
rodovine. Bogastvo teh oblačil je bilo

281

tako veliko, da se je čudila celo ba¬
ronica Cojzova.

Spočetka je vladala neka nape¬
tost, kakor pač vedno, če se prvič
sestanejo nepoznani ljudje. Predstav¬
ljanje gostov se je izvršilo prav ce-
remonijelno, potem pa se je družba
nekako razdelila: na eni strani so
bili Francozi s svojimi damami, na
drugi pa domačini.

Naenkrat je vstala gospa Dillon
in šla naravnost na ono stran, kjer
so stali ljubljanski gospodje zbrani
okrog barona Codellija.

— Prosim, gospodje, ali je morda
med vami kdo tako galanten, da bi
se hotel usmiliti stare gospe, ki še
vedno rada pleše? Tako je z najlju¬
beznivejšim smehljajem vprašala
gospa Dillon. Mojih rojakov je vse
polno tu, a nobeden ni bil tako prija¬
zen, da bi me bil povabil na ples.

Dvajset gospodov je pristopilo
in se ponudilo gospe Dillon za ple¬
salce.

— Ah — to je lepo — sedaj pa
jaz lahko izbiram, se je smejala go¬
spa Dillon. V takem položaju že dolgo

282

nisem bila. Ali težko je — izbirati
med tolikimi gospodi.

— Eh — eh — dovolite — se je
nosljaje oglasil grof Lichtenberg —
ko bi pozna! Vaš okus, milostiva — t

— Kaj okus — to je vendar na¬
ravno, da imam mlade moške rajši,
kakor stare, se je rogala gospa Dil-
lon, ki je bila v svojih mladih dneh
šivilja in je tudi kot imenitna gospa
govorila vedno s tako odkritosrč¬
nostjo, da je svojega zeta spravila
časih v največjo zadrego. Prosim
najmlajšega izmed gospodov, naj ple¬
še z mano.

Najmlajši je bil sin trgovca Ja¬
gra in gospa Dillon ga je v triumfu
odpeljala na plesišče.

S tem je bil takorekoč led prebit
in zdaj se je razvila v dvorani prav
živahna in neprisiljena zabava in za¬
dovoljna je bila ž njo celo nikdar za¬
dovoljna baronica Cojzova, zlasti ker
je bila edina ljubljanska dama, s ka¬
tero je plesal grof Bertrand.

Konrad je plesal samo z Maro,
a še do te je le redkokrat prišel, ker
so jo francoski oficirji kar trumoma

283

oblegali. Skoro vedno je slonel v
ozadju, misli njegove pa so begale
kdove kje.

— Ali ste prišli sem filozofirat
ali plesat?

Presenečen je skočil Konrad s
svojega sedeža, ko so te besede uda¬
rile na njegovo uho. Pred njim je
stalo cvetoče dekle, vojvodinja Fitz-
James, ki se je veselo smejala, ko je
videla, v kako zadrego je spravila
Konrada. Še predno je Konrad mogel,
kaj reči, je nadaljevala vojvodinja:

— Vsi gospodje, kar jih je tu, so
že z menoj plesali; samo Vam se ni
zdelo vredno, da bi me prosili za
ples.

— Visokost imate toliko odlič¬
nih častilcev — se je opravičeval
Konrad.

— Ali jaz hočem, da ste tudi vi
moj častilec, ga je prekinila vojvodi¬
nja. Jaz sploh zahtevam, da so vsi v
mene zaljubljeni.

— Ta zahteva, visokost, je ven¬
dar malo pretirana, je menil Konrad.
Saj nekateri gospodje sploh niso več
prosti.

284

— AH ste vi še prosti, gospod
kapitan?

Konrad ni na to vprašanje od¬
govoril, ker je v tem hipu zaigrala
godba.

— Prosim, Visokost —

— Dobro! Odpustim Vam, da
me niste že prej prosili za ples, ali
v prihodnje zahtevam več pozor¬
nosti.

Vojvodinja se je lahno naslonila
na Konrada in se ž njim zasukala po
parketu.

— Gospod, je rekla vojvodinja,
Vi ste izboren plesalec. Imenujem
Vas za svojega plesnega pobočnika.
Ali poznate dolžnosti, ki jih ima
plesni pobočnik?

— Obžalujem, Visokost — ali
doslej še nisem nikdar slišal o tem
dostojanstvu.

— Poslušajte torej: Plesni po¬
bočnik mora biti vedno pripravljen,
plesati s svojo damo; če pleše nje¬
gova dama s kom drugim, mora stati
na strani in zdihovati v nesrečni lju¬
bezni, ne sme pa nikdar plesati s

285 —

kako drugo damo. Ali hočete te po¬
goje vestno izpolnjevati.

— Ne, Visokost, nikakor ne! je
smehljaje a odločno izjavil Konrad.

— Kako pravite? Vi nečete biti
moj plesni kavalir? Vojvodinja kar
umeti ni mogla, da je bil njen pred¬
log odklonjen.

— Obžalujem, Visokost — ali ni
mogoče!

— Ni mogoče? Jaz pa Vam pra¬
vim, da je mogoče in da postanete
vendar moj plesni kavalir, če se še
tako branite.

In hočeš, nočeš je moral Konrad .
tudi prihodnjo turo plesati z vojvodi¬
njo Fitz-James.

Ples je bil končan šele proti
jutru. Prav ko se je Konrad odprav¬
ljal, je prišel k njemu novi tajnik ge¬
neralnega guvernerja.

— Gospod kapitan — prosim na
besedo! Ekscelenca gospod general¬
ni guverner želi, da se mu jutri pred¬
stavite.

— Jaz?

— Da! Menda postanete adju¬
tant.

286

X.

Po dolgih posvetovanjih z raz¬
ličnimi francoskimi funkcijonarji in
uglednimi domačini iz raznih krajev
Ilirije, je generalni guverner grof
Bertrand prišel do spoznanja, da
mora pridobiti francoski upravi sim¬
patije nemškega in italijanskega
plemstva in meščanstva, če se naj
francosko gospodstvo v Iliriji utrdi.
Slovensko in hrvatsko prebivalstvo
še ni bilo tako zavedno, da bi moglo
biti edina opora in zaslomba franco¬
ske vlade; slovansko prebivalstvo je
bilo še tako pristopno vplivu duhov¬
ščine, Nemcev in Italijanov, da se
nanj ni bilo popolnoma zanesti.

Sprijaznenje Nemcev s franco¬
sko upravo je grof Bertrand poveril
svoji ženi. Ta je imela nalogo, zbli¬
žati družabno nemški živelj s Fran¬
cozi, kajti tako je mislil generalni
guverner, da najlaglje doseže svoj
namen.

Grofica Bertrand se je temu delu
posvetila z vnemo in prirejala vsak
dan v škofiji male sestanke, na kate¬
re je vabila ljubljanske aristokrate in

287

meščane. Izprva so- se le v manjšem
številu odzivljali ali veselo življenje
»na dvoru« — kakor so imenovali
škofijo — jih je vendar zanimalo in
kmalu je bil obisk številnejši, zlasti
odkar je baronica Cojzova odločno
stopila na stran Francozov in postala
takrekoč najboljša prijateljica gro¬
fice Bertrandove in odkar se je baron
Kodelli oklenil grofa Bertranda in
delal zanj vztrajno in živahno propa¬
gando.

Konrad je bil kot drugi adjutant
grofa Bertranda skoro noč in dan v
škofiji. Opravila ni imel dosti, kajti
v političnih in upravnih zadevah je
vse posle izvrševalo tajništvo, voja¬
ške posle pa je opravljal prvi adju¬
tant. Konrad pravzaprav ni imel
druge naloge, kakor delati družbo
Bertrandovim damam in v oficirskih
krogih so mu tudi kmalu navzdeli
priimek »adjutant vojvodinje Fitz-
James«, posebno še zategadelj, ker
je bil stalni spremljevalec mlade voj¬
vodinje, kadar je jezdila na izprehod.

Mara se je samo smehljala, brez¬
skrbno in samozavestno, če jo je kdo

288 —
opozoril na intimno občevanje Kon¬
rada z vojvodinjo Fitz-James. Niti
trenotek ni mislila, da se ji Konrad
izneveri, da bi ga mogla vojvodinja
vjeti v svoje mreže. Napram Kon¬
radu ni nikdar niti z besedico' ome¬
nila tega razmerja. Tudi »na dvor«
je šla le redkokdaj, ker ji ni ugajal
frivolni ton, ki je tam vladal, in ker
ji je bilo mučno gledati, kako je voj¬
vodinja koketirala s Konradom.

Na dan 15. avgusta je bila obi¬
čajna Napoleonova slavnost. Banketu
pri generalnem guvernerju je sledil
ples. Povabljenih je bilo na ta ples
toliko ljudi, da so bili vsi prostori
prenapolnjeni. Povabljen je bil tudi
Kopitar, ki pa se je, kakor navadno
skromno držal v ozadju in svojo po¬
zornost posvečal edinole baronici
Cojzovi in mnogoštevilnim njenim
častilcem. Generalni intendant baron
de Belleville pa je Kopitarja zapazil
in ga takoj spoznal, dasi ga je bil
videl samo takrat, ko mu je prišel
razkrit zaroto.

— Pojdite malo z mano, je ba¬
ron de Belleville ogovoril Kopitarja

289

in prijemši ga za roko, ga je peljal h
generalnemu guvernerju.

— Dovolite, Ekscelenca, da Vam
predstavim gospoda Kopitarja, uči¬
telja na normalni šoli. To je namreč
oni mož, ki si je za Francijo pridobil
veliko zaslugo z razkritjem zarote
saj se Ekscelenca spominjate.

Bertrand je s posebno ljubezni¬
vostjo dal Kopitarju roko.

— Prav vesel sem, da Vas spo¬
znam. Gospod generalni intendant
me je zaupno o vsem informiral. Bo¬
dite prepričani, da znam ceniti Vašo
zaslugo. Dovolite, da Vas predstavim
svoji ženi.

In generalni guverner je peljal
Kopitarja k svoji soprogi in ga pred¬
stavil s pripomnjo, da ga posebno
priporoči njeni naklonjenosti.

— S čim pa se ti je gospod Ko¬
pitar tako prikupil? je šegavo vpra¬
šala grofica svojega moža.

— Z dejanjem, za 'katero bi
lahko dobil red častne legije, samo
če bi se oglasil, je z resnim poudar¬
kom odgovoril grof Bertrand.

19

290

Grofica je bila začudena ali
vprašati ni hotela, kaj da je Kopitar
storil, ker je slutila, da se gre za
politično stvar. Povabila je pa Kopi¬
tarja, naj sede k nji in se zapletla
ž njim v tako živahen pogovor, da
se je vsa pozornost zbrane družbe
obrnila na to skupino; Baronici Coj-
zovi pa je lice žarelo, ko je vse to
videla. Kar naravnost je šla h grofici
in ko ji je ta hotela predstaviti Kopi¬
tarja, se je ponosno smejala.

— Ali -— Ekscelenca, meni hoče¬
te predstaviti mojega najzvestejšega
prijatelja?

Kopitar je dobro čutil, da mu je
baronica Cojzova hotela izkazati po¬
sebno prijaznost s tem, da ga je
javno proklamirala za svojega naj¬
zvestejšega prijatelja in bil je vsled
tega vesel in tako zgovoren, kakor
le redkokdaj.

Grofica Bertrand se je čudila, da
ji baronica Cojzova ni še nikdar ni¬
česar povedala o Kopitarju in njeno
začudenje je postalo še večje, ko je
izvedela, kako dobra prijatelja sta
Konrad in Kopitar.

291

— Tako sta vas skrivala kakor
kak zaklad, se je šalila grofica. Jaz
pa niti vedela nisem, da ste na svetu!
A pri tem ne ostane več. To se iz-
premeni.

— Vojvodinja Fitz Jamez pa je
šetaje s Konradom rekla:

— Lep ravno ni, ta vaš prija¬
telj in nekoliko lesen je tudi, a vzlic
temu mi ugaja. Samo ne vem zakaj.
Nekaj ima na sebi, kar kaže, da ni
vsakdanji človek.

— Prav pravite, Visokost, Kopi¬
tar ni vsakdanji človek, nekaj nena¬
vadnega je na njem. Šele kadar ga
kdo bliže spozna, ga zna ceniti.

— Pri meni je ravno tako, je
koketno odgovorila vojvodinja, ali
dasi ste me vi že bližje spoznali,
me še vedno ne znate ceniti.

In šla sta plesat in čisto nič nista
slutila, da sta ju od daleč-opazovala
baronica Cojzova in Andrej Kopitar.

— Ko bi le ta koketna vojvo¬
dinja Konrada odvzela Damjanovi
Mari, je želela baronica Cojzova.

19*

292

Kopitarju pa je bilo tesno pri
srcu, ker se mu je zdelo, da preti
Mari nesreča.

XI.

V malem salonu grofice Bertrand
je bila zbrana pri čaju interesantna
družba, v kateri so bili tudi baronica
Cojzova, pomožni škof Ricci, eden
najbolj prekanjenih duhovnikov tiste
dobe, baron Kodelli, Konrad in —
prvikrat — tudi Kopitar. Prvo besedo
pa je imela vzlic svoji starosti še
vedno živahna gospa Dillon.

Ko je prišel Kopitar, se je gospa
Dillon ravno prepirala s škofom Ric-
cijem o ženski kreposti.

— Oh, te moralične budalosti, ki
ste si jih duhovniki izmislili, je tar¬
nala gospa Dillon, te grene vsem že¬
nam življenje. Ljubezen je moč, ki
je vsi škofje na svetu ne bodete pre¬
magali.

— Saj o tem ne dvomim, milo-
stiva, se je sladko zagovarjal škof
Ricci. Jaz le trdim, da mora žena
svojega moža vse svoje življenje
ljubiti.

293

— Bežite, bežite, je protestova-
la gospa Dillon. To je nemogoče.
Vsaka ljubezen traja samo nekaj ča¬
sa, potem ugasne. To je nekaj čisto
naravnega. Moži se žena enkrat ali
dvakrat, ljubi pa lahko desetkrat in
vselej resnično', četudi ima svojega
moža sicer prav rada.

— Milostiva, vaši nazori so stra¬
šni, je vzdihoval škof Ricci, a tako,
da se je dobro poznalo, da misli vse
drugače.

— Ali resnični so vendar, je tr¬
dila gospa Dillon. Ženska zvestoba
je ravno zato prišla ob vso veljavo,
ker sploh ni moža na svetu, ki bi bil
ženi vedno zvest. Vsak mož se kdaj
izneveri svoji ženi; žena pa naj bi
moža vedno tako ljubila, kakor prvi
čas po poroki! ।

— Strašno, strašno, je ječal škof
Ricci, a vide, da se mu vse smeje, se
je začel smejati tudi on.

— Strašno, strašno, .ga je opo¬
našala gospa Dillon. Vam se pač
možje smilijo? Jaz pa pravim, da ima
vsaka žena pravico, živeti po svojem
temperamentu in po svojem srcu. To

294

je resnična ravnopravnost — vse
drugo so prazne r- besede.

— Ali — kaj bo po smrti? Sod¬
ba bo strašna!

— Mar mislite res, da bo kdo
zaradi tega, ker je bil na zemlji ne¬
kaj trenotkov srečen, po smrti kaz¬
novan z večnim trpinčenjem? Ljubi
monsignor, če vi to' sami verjamete,
potem Vas pomilujem.

Pri grofici Bertrand zbrana dru¬
žba je ta prepir med gospo Dillinovo
in škofom Riccijem poslušala z raz¬
ličnimi čustvi in najbrže bi se bila
razvnela velika razprava, da ni v tem
trenotku prišel ordonančni vojak
grofa Bertranda in poklical Konra¬
da, da naj gre h generalnemu guver¬
nerju.

Konrad je izostal le malo časa,
a ko se je vrnil, je bil bled in prepa¬
den.

— Oprostite, moje dame, je rekel
z vidnim razburjenjem, da Vas za¬
pustim. Važni opravki me silijo v to
-- in prosim — ohranite mi svojo
naklonjenost.

295

Vsi so se začudili, a predno je
mogel še kdo kaj vprašati, je bil Kon¬
rad že izginil.

Kmalu nato je prišel v sobo grof
Bertrand. In zdaj je zbrana družba
izvedela, kaj se je Konradu zgodilo.

- Ker se je zadnji čas v Ljub¬
ljani pojavilo nekaj sumljivih ljudi,
je policija izvršila revizijo hiš. Vsakdo
se je moral legitimirati. Tudi kot biv¬
ša operna pevka znana Olimpija je
morala predložiti svoje izkaznice.
In tu se je konstatiralo, da se Olim¬
pija pravzaprav imenuje Ljudmila
Podobnik in da je zakonska žena ka¬
pitana Konrada Podobnika.

Vsi so strmeli, in cela vrsta
vprašanj o vzroku, zakaj Konrad ne
živi s svojo ženo, se je vsula na grofa
Bertranda.

— Tega ne vem natančno, je re¬
kel grof Bertrand. Konrad mi je le na
kratko povedal, da ga je njegova že¬
na kmalu po poroki zapustila in da je
neče več poznati.

Najbolj se je čudila baronica
Cojzova, saj je bila z Ljudmilo dobro

296

znana. Nagnila se je h Kopitarju in
ga tiho vprašala.

— Ali Vam je bilo to znano?

— Da!

— In vendar niste Damjanove
Mare svarili? Kopitar — to ni bilo
lepo!

— Cernu naj bi jo bil jaz svaril?
Mara ve vse to ravno tako natančno,
kakor jaz.

— Mara to ve in se vendar ni
odvrnila od Konrada? Na obrazu ba¬
ronice Cojzove se je zrcalilo ne¬
skončno presenečenje.

— Kaj mislite, baronica, da se
prava in resnična ljubezen za kaj
takega zmeni? Prava ljubezen ne
pozna ovir, ne konvencijonalnih, ne
resničnih, ker je edinole sama sebi
namen. Tako ljubi Mara Konrada,
čeprav je po zakonu vezan na drugo
žensko.

V očeh baronice Cojzove je ne¬
kaj zasvetlikalo in hitro zopet ugas¬
nilo. Kopitar pa si je mislil: V njeni
duši se je rodila želja, da bi tudi ona
bila zmožna take ljubezni — in je koj
zopet ugasnila; ta ženska zna lju-

— 297 -

biti; ali žrtvovala ne bo svoji ljubez¬
ni ničesar.

Med tem, ko so »na dvoru,« tako
govorili, je Konrad hodil doma po
svoji sobi gor in dol ter premišljal,
kaj naj stori. Zdaj, ko je policija ve¬
dela za njegovo in Ljudmilino taj¬
nost, je bilo gotovo, da se kmalu
zazna po vsem mestu. Pripravljen je
bil kljubovati in se ne vpogniti, naj se
zgodi karkoli, ali hudo mu je bilo za
Maro, ki bo morala sedaj trpeti in ki
jo bodo zlobni jeziki obirali, češ, da
ima ljubavno razmerje z oženjenim
možem.

Težak notranji boj je bil Kon¬
rad, predno je prišel do sklepa. Konč¬
no se je vendar odločil in šel k —
svoji ženi.

XII.

Kuratu Svetlinu se ni v penziji
nič kaj dobro godilo. Njegovi do¬
hodki niso bili v nobenem razmerju
z njegovo žejo. Vsega je imel pre¬
malo, prostega časa pa preveč. Vsled
tega se tudi ni branil, ko ga je Ko¬
pitar naprosil, da daj malo pazi na

298

Ljudmilo, da, celo z nekim veseljem
se je lotil tega nadziranja, tako da
je Kopitar lahko vsak dan natančno
vedel, kdaj je Ljudmila šla iz hiše in
kdaj se je vrnila, kdo jo je obiskal in
kaj je v hiši govorila.

— Veš, Kopitar, je večkrat pra¬
vil kurat Svetlin svojemu prijatelju,
noben človek nima tako dobrega no¬
su, kakor duhovnik. Vse ti izve in
največje rodbinske tajnosti ti izvoha.
Boš videl, da spravim na dan tudi
Olimpijino tajnost — če ima sploh
Katero. — Da je bila Olimpija Konra¬
dova žena in da je ona izdala Kopi¬
tarju zaroto, tega dobri kurat seveda
ni vedel.

Navadno je sedel kurat na hod¬
niku pred kuhinjo Suzane pl. Schmu-
tzenhaus, kjer je lahko nadzoroval
Ljudmilo in se vendar dobro zaba¬
val, ker je vedno koga dobil, s ka¬
terim je malo pokramljal. Časih je pa
šel k Ljudmili v njeno stanovanje,
dasi je dobro čutil, da Ljudmila nima
rada teh obiskov.

Zvečer onega dne, ko je grof
Berirand naznanil Konradu, kar je

‘j — 299 —

policija dognala pri reviziji hiš, je
sedel kurat v kuhinji gdč. Schmu-
tzenhaus in stari Suzani govoril o ob¬
čutljivosti svojih kurjih očes tako,
kakor govori kdo drugi o svojem
muzikalnem posluhu.

Na hodniku so se čuli koraki.
Nekdo je šel mimo okna. Kurat je
planil k vratom, da bi videl, kdo da
je, a prišel je že prepozno. Videl je
samo še, da je nekdo stopil v Ljud¬
milino stanovanje.

- Kdo je šel notri? je kurat
vprašal ob stopnicah stoječo deklo.

- Neki oficir, ki pa zna sloven¬
ski. Videla ga še nisem, a vprašal me
•je, kje stanuje pevka.

Kurat je postal skrajno radove-
j den. Francoski oficir, ki je znal slo¬
venski — to je mogel biti samo
Konrad, a da je ta zvečer prišel sem,
temu se kurat ni mogel prečuditi.
Počasi se je vrnil proti kuhinji in ko
je zapazil, da je dekla odšla in ga
nihče ne vidi, se je splazil naprej in
se stisnil k vratom Ljudmilinega sta¬
novanja. A slišati ni mogel ničesar in

300

zato se je vrnil v kuhinjo gdč. Su¬
zane.

— Kdo je pa bil? ga je vprašala
stara gospodična.

— Ne vem, ali — meni še zdi,
da je ta pevka izgubljena ženska.

— Kaj hočete s tem reči? Kaj je
to izgubljena ženska?

— No, izgubljena ženska je tista,
ki se jo vedno lahko najde. Ali ne?

Gospodična Suzana je bila kre¬
postna žena in ni marala poslušati
vedno nekoliko frivolnih namigavanj
kurata Svetlina. Tega pa sedaj tudi
ni mikalo, pričkati se s staro devico,
ker ga je zanimala druga stvar. Stis¬
nil se je k oknu in čakal.

Ljudmila je sedela v svoji sobi
in nekaj pisala, ko je nekdo potrkal
na vrata in ne čakaje odgovora
vstopil. Ko je spoznala Konrada, je
planila pokonci.

— Konrad, ljubi moj Konrad!
Skočila je k njemu in se ga hotela
okleniti. A on jo je brezobzirno pah¬
nil od sebe.

— Pustite me — ne dotaknite
se me!

301

— Konrad —- odpusti! Sklenila
je roke in se vrgla pred njim na
kolena. Odpusti mi Konrad — saj
te ljubim tako presrčno, tako vroče,
da brez tebe ne morem živeti.

— Pustite to! O ljubezni med
nama ni govora!

Z mokrimi očmi je gledala Ljud¬
mila Konradu v obraz, milo in pro¬
seče, in vendar je imel Konrad ob¬
čutek, da igra Ljudmila le komedijo.

— Šele odkar sem te izgubila,
vem, kako te ljubim. Iskala sem te
po vsem svetu, in ko sem te dobila
tu, sem mirno in vdano čakala, kdaj
se me usmiliš in mi dovoliš poljubiti
tvojo roko. Kaznuj me, kakor hočeš,
vse bom vdano prenašala — samo
upanja mi ne vzemi, da mi odpustiš.

Konrad jo je s trdim glasom za¬
vrnil:

— Med nama je vse pri kraju.
Kar ste mi storili, tega vam ne mo¬
rem odpustiti in vam nikdar ne od¬
pustim.

— Ti ljubiš drugo! Vem, da jo
ljubiš, ali gorje ji, oni Damjanovi
Mari —

302

-— Prepovedujem vam, da to ime
le izgovorite. Mara je čisto in vzvi¬
šeno bitje.

— Ki ima ljubavno razmerje z
oženjenim možem. Lepa čistost! Ali
Konrad, jaz te odtrgam z njenega
srca, in če bi me to veljalo življenje.
Moj si in moj ostaneš!

— Ne! Nikdar ne mislite, da sem
prišel k vam, da bi se vam približal
— prišel sem vas samo vprašat, ko¬
liko bi vam moral plačati, da za
vedno zapustite Ljubljano.

Ljudmila se je zganila, kakor da
bi jo bil kdo z bičem udaril. Njene
oči so žarele in trdo je rekla:

— Jaz ne grem iz Ljubljane, jaz
te ljubim, in ne prodam svoje lju¬
bezni za vse zaklade sveta. Tebe
hočem, Konrad, tebe, in dobim te —
živega ali mrtvega.

— Le nikdar ne mislite, da to
kdaj dosežete!

— Saj ne zahtevam, da bi me
vzel takoj k sebi. Prepričaj se prej,
da sem se izpremenila, da te resnično
ljubim, da bi šla za te v smrt. Zopet
je govorila mehko in nežno in v

303

njenih očeh je gorel razkošje obe¬
tajoč plamen. Počasi se mu je pri¬
bližala, potem pa hipoma sklenila
svoji roki okrog njegovega vratu in
ga začela tako strastno' in divje po-
Ijiibovati, kakor bi ga hotela oma¬
miti.

Konrad pa jo je odrinil od sebe
in odločno- rekel:

— Ne dotaknite se me! Vi se mi
studite!

Ljudmila se je ihte vrgla na stol,
Konrad pa je z neizprosnim glasom
vprašal:

— Koliko- zahtevate, da zapustite
Ljubljano? Le to sem vas prišel
vprašat. Vaše bivanje v Ljubljani mi
je nadležno, in da bi se vas za vedno
odkrižal, sem prišel sem. Narediva
torej na kratko-.

— Ti torej zametuješ mojo lju¬
bezen?

— Da!

— Potem idi! Toliko denarja
nima vsa Ljubljana, da bi me spravila
proč. Jaz ostanem!

Konrad je čutil, da ne opravi ni¬
česar, da je zaman prišel sem.

304

— Kaj mislite storiti?

— Kaj te to briga?

Molče se je Konrad obrnil in
brez pozdrava odšel in Ljudmila mu
ni branila.

Kurat Svetlin pa je zmajeval z
glavo, ko je spoznal Konrada, in milo
se mu je storilo, ker se je spomnil
Damjanove Mare.

XIII.

»Teiegraphe officiel« je bil dne
31. julija 1811 priobčil Vodnikovo
pesem »Ilirija oživljena« in s tem
dnevom je postal Valentin Vodnik
eden najpopularnejših mož v Ljub¬
ljani. Kar je tisoč ljudi čutilo, to je
on izrazil; govoril je iz srca vsem
narodnim Slovencem v Iliriji. Pesem
je v neštevilnih prepisih krožila po
celi deželi in nebroj ljudi jo je znalo
na pamet. Ko je 14. avgusta tistega
leta bila povodom Napoleonovega
rojstnega dne velika slavnost, kateri
je sledil ples v gledališču, je baron
Kodelli stopil na oder in pred odu-
ševljeno množico' deklamiral »Ilirijo
oživljeno«. S tem se je Kodelli gene-

305

ralnemu guvernerju tako prikupil, da
ga je pol leta pozneje imenoval za
ljubljanskega župana.'V tej lastnosti
si je Kodelli vsled svoje strastne
vneme za Francijo pridobil priimek
»Caton d’ Illyrie«; ko so se potem
Avstrijci polastili Ljubljane, je bil
baron Kodelli eden prvih, ki so —
presedlali.

Med tem pa je napetost med
Rusijo in Francijo' postajala vedno
večja. Zlasti odkar je Napoleon od¬
stavil sorodnika ruskega carja, voj¬
vodo' Petra Oldenburškega, je bilo
očitno, da je vojna neizogibna. Tako
Rusija kakor Francija sta se dobro
zanjo' pripravljali in tudi grof Ber-
trand je dobil naročilo', naj skrbi, da
bo ilirska armada pripravljena na vse
slučaje.

Bertrand je bil sicer obveščen,
da se je Napoleonu posrečilo 1  skle¬
niti z Avstrijo in s Prusko alijančno
pogodbo*, vsled katere bodeta ti dve
državi podpirali Francijo v vojni
proti Rusiji, obveščen pa je bil tudi,
da Napoleon tema svojima zavezni¬
cama nič kaj ne zaupa. Napoleon je
20

306

računal tudi z eventualnostjo, da bi
ga Avstrija in Pruska po kakem po¬
razu zapustili in nastopili proti
njemu, v katerem slučaju bi Avstrija
najprej naskočila Ilirijo. Zato je od¬
redil, da je v Iliriji skrbno^ paziti na
morebitne avstrijske mahinacije in
gledati, da bi v takem slučaju ilirsko
prebivalstvo ostalo na strani ce¬
sarja Napoleona in francoske ar¬
made.

Ta cesarjeva naročila so napo¬
tila generalnega guvernerja, da je
dogovorno z novim generalnim in¬
tendantom grofom Chabrolom, prve
dni oktobra 1811. sklical ugledne
može iz cele Ilirije na strogo 1  zaupna
posvetovanja, v namen, da se pri
njih informira o dejanjskih razmerah
v Iliriji. Francoski uradniki mu niso
mogli dati zadostnih informacij, ker
so vsled nepoznanja narodovega je¬
zika prišli vendarle malo v dotiko
s prebivalstvom.

Iz Ljubljane so bili na ta po¬
svetovanja povabljeni različni možje,
a le taki, katerim so francoski funk¬
cionarji popolnoma zaupali. Izmed

— 307

duhovnikov je bil povabljen samo
kanonik Pinljak, odločno svobodo¬
miseln mož in vnet pristaš Franco¬
zov, Povabljen je bil seveda tudi
Damjan, potem baron Kodelli, tr¬
govec Fran Gal le, odvetnik dr. Roz¬
man, notar dr. Andrej Repešič, od¬
vetnik dr. Luka Rus, lekarnar Wag-
ner, odvetnik dr. Fran Repič, zlatar
Graff, graver Giinzler s Starega trga,
trgovca Primic in Nikolaj Recher.
Ta imenik je sestavil policijski ko¬
misar Toussaint, a ko je generalni
guverner imenik pregledal, je molče
vzel pero in zapisal še eno ime.
Komisar Toussaint je z veliko rado¬
vednostjo pogledal, koga je grof
Bertrand na ta način pripoznal kot
svojega zaupnika, in se ni mogel na¬
čuditi, ko je čital ime: Andrej
Kopitar.

Posvetovanja teh zaupnikov so
se izmed francoskih funkcijonarjev
udeležili razen generalnega guver¬
nerja grofa Bertranda še generalni
intendant grof Chabrol, Las-Cazes in
generalni zakladnik Ferino.
20*

308

Skoro soglasno mnenje tako
ljubljanskih, kakor vseh drugih za¬
upnikov, je bilo, da ima avstrijska
vlada samo' med duhovščino res¬
ničnih prijateljev. Duhovščina — se
je reklo — ve, da bi cesar Franc
takoj obnovil tiste razmere, ki so
vladale pred Marijo Terezijo, raz¬
mere, ki 1  duhovščini seveda najbolj
ugajajo, in zato je treba paziti, da se
duhovščini onemogoči vsaka agita¬
cija in da se njen vpliv kolikor
možno omeji.

Po zaslišanju zaupnikov so imeli
francoski funkcijonarji med seboj
dolga posvetovanja; uspeh je bil, da
se je odredilo nadzorovanje duhov¬
ščine in sklenilo vpeljati francoski
koledar, s katerim so se odpravili vsi
katoliški prazniki, razen štirih, in
uveljaviti francosko zakonsko pravo,
ki je določalo' civilno poroko; Škof
se je sicer branil na vso moč, a po¬
migalo mu ni nič. Dne 1. decembra

1811. je moral škofijski ordinarijat
razglasiti, da pride z Novim letom

1812. avstrijsko zakonsko pravo Iz

309

veljave in da stopi na njegovo mesto
francosko pravo.

XIV.

Slovesna instalacija apelnega
sodišča in trgovskega sodišča, ki sta
bili obe nastanjeni v deželni hiši na
sedanjem Turjaškem trgu, je bila
30. decembra. Nastavljeni so bili iz¬
ključno samo slovenskega ali hrvat-
skega jezika zmožni uradniki. Pre-
zident apelnega sodišča je bil hrvat-
ski rodoljub Spalatini, prezident tri¬
bunala. Ljubljančan Zenker. Samo
generalni prokurator je bil Francoz
Pierre Desclaux, a njegov namestnik
je bil Slovenec, Anton Kalan, iz
Poljan nad Škofjo Loko. Generalni
justični komisar baron Coffinhal je
imel pri instalaciji govor o nalogah
pravosodja. V tem govoru je razvijal
nazore, kakršnih doslej v Ljubljani
še nihče ni slišal. Soglasna sodba' o
tem govoru, ki je bil natisnjen v
»Telegraphu«, je bila, da bi Coffinhal
niti ene ure ne mogel ostati na svo¬
jem mestu, ko bi bil odvisen od —
Dunaja.

310

Posebno slovesno so ta dan ob¬
hajali v hiši Frana Damjana, kate¬
rega je bil Napoleon po obljubi, ki jo
je dal maršalu Marmontu, imenoval
prezidentom trgovskega sodišča.
Prisednika sta bila trgovca Jager in
Primic, prisedniški namestnik pa
trgovec Galle,

Na dan instalacije je priredil
Damjan veliko pojedino, na katero
je povabil vse svoje prijatelje. Stari
gospod je bil ta dan res vesel in
srečen, in z mladeniško navduše¬
nostjo 1  je napival cesarju Napoleonu,
grofu Bertrandu in maršalu Mar¬
montu.

— Moja Mara pravi, da se mo¬
ramo maršala spominjati na poseben
način, je rekel Damjan svojim go¬
stom. In izmislila si je nekaj poseb¬
nega.

Damjan je razgrnil veliko plo¬
ščo, ki je ležala na stranski mizi.
Bila je od srebra, na njej je bila
plastično izdelana podoba Ljubljane,
okrog podobe pa so bili napravljeni
grbi vseh dežela Ilirije. Na spodnjem
delu je bil napis:

311

»Prvemu generalnemu guvernerju Ili¬
rije in zaščitniku Slovanov, nepozabljivemu
maršalu Marmontu vojvodi Dubrovniškemu,
ljubljanski Slovenci".

— To je krasen dar, in če nas
ni maršal popolnoma pozabil, ga
mora ta pozornost razveseliti. Tako'
je rekel trgovec Galle, drugi povab¬
ljenci so mu pritrjevali, in vnel se je
med njimi živahen razgovor, kako
naj se ta, v Benetkah izdelana spo¬
minska plošča, dopošlje maršalu.

— Mislim, da bi bilo najbolje, če
bi mu gospodična Mara poslala ta
dar, je menil Galle. Maršal ni imel
nikogar tako rad,kakor Maro. Gospo¬
dična Mara — ali hočete biti poobla-
ščenka nas vseh?

— Rada, je odgovorila Mara.
Tem rajša, ker je maršal Marmont
v mojih očeh pravi vzor moža.

Mara je to rekla s posebno top¬
lim poudarkom in vsi so ji pritrjevali.
Samo Konrada so Marine besede
nekoliko spekle. Zdelo se mu je, da
tiči v njih neko 1  očitanje, in imel je
občutek, da obsega Marina sodba
neko ponižanje za njega samega.

312

Zato je porabil prvo priliko, ko je
mogel govoriti z Maro, da jo je vpra¬
šal napol šegavo, napol resno:

— Kajne, Mara, med tvojim
vzorom Marmontom in med menoj je
pač velik razloček? In kadar se ga
zaveš, ti je pač hudo, da si meni
darovala svoje srce?

Mara ga je presenečena pogle¬
dala s svojimi svetlimi, vprašujočimi
očmi.

— Ne, Konrad, je odgovorila
mirno, ni mi žal, ker tebe ljubim,
maršala Marmonta pa samo spoštu¬
jem. Bili so trenotki, ko mu je bilo
treba le roke iztegniti, in jaz bi bila
njegova. On pa tega ni storil. A
spoštujem ga tudi zaradi drugih nje¬
govih lastnosti, zaradi tega, ker je v
vsakem oziru pravi mož.

— In to 1  seveda jaz nisem, je
nekako trpko opomnil Konrad.

Zopet ga je zadel dolg in vpra¬
šujoč pogled.

— Ti si ves drugačen kakor
Marmont, je rekla Mara. Jaz te lju¬
bim — to veš — ali večkrat si mis¬
lim, koliko’ srečnejša bi bila midva v

313

svoji nesreči, če bi ti imel kaj več
moči in krepke volje. Moč in volja
— to sta najlepši moški lastnosti.

— Govori dalje, je tiho dejal
Konrad, jaz bi rad vedel, kake misli
so se porodile v tebi.

— Jaz sem vedno odkritosrčna,
Konrad, je z vso svojo Ijubeznjivostjo
odgovorila Mara, in zato ti ne bom
prikrivala svojih misli. Poglej, to me
boli, da si tako mehkega značaja.
Čemu si šel k svoji ženi in jo po¬
skusil odpraviti iz Ljubljane? Jaz
na tvojem mestu bi bila rekla: zame
je mrtva, naj gre ali naj ostane — a
kar govore ljudje, to me nič ne
briga. Ti pa se tako bojiš jezikov,
kakor da bi kdo 1  ve kaj izgubil, če
se izve, da je Ljudmila tvoja žena.
Skoro nikamor ne hodiš, ker se Je
razkrila tvoja tajnost, skrivaš se
pred ljudmi in si ves potrt, namesto
da bi vsem kljuboval, kakor jim klju¬
bujem jaz. Jaz ne vprašam, kaj go¬
vore ljudje, dasi jim na očeh poznam,
kako se čudijo, da imam ljubavno
razmerje z oženjenim možem. In
čemu si odstopil'kot adjutant grofa

314

Bertranda? Jaz na tvojem mestu bi
bila ostala, nalašč ostala!

Mara je videla, kako so njene
besede vplivale na Konrada, spoznala
je, da mu je težko pri srcu, in zato
se je hitro* nagnila k njemu in mu
zašepetala na uho:

— Pa vzlic temu te ljubim ne¬
skončno, Konrad, in te bom vedno'
ljubila!

— Vse je resnično, kar si rekla,
je po kratkem molku povzel Konrad,
da, ti niti vse resnice ne veš. Od¬
stopil sem kot adjutant, 'ker me je
bilo sram pred Bertrandovimi da¬
mami, izstopiti sem tudi hotel iz ar¬
made, a Bertrand mi tega ni dovolil.
In ali veš, zakaj, da me je bilo sram
pred Bertrandovimi damami? Naj¬
več zaradi tega, ker je moji nečimer-
nosti in mojemu samoljubju ugajalo,
da se je vojvodinja Fitz-James tako
trudila, da bi me vjela v svoje mreže.

— Tudi to sem vedela, je mirno
rekla Mara. Vem, da je vojvodinja v
tebe zaljubljena.

315

— In ti si to molče gledala? se
je čudil Konrad. Nikdar nisi niti bese¬
dice omenila!

— Čemu? Jaz sem si rekla: Če
me Konrad ljubi, mi ga ne prevza¬
mejo vse vojvodinje na svetu, če me
pa ne ljubi resnično, potem naj ga
ima, katera ga dobi.

Občuduje je Konrad motril Maro
— potem pa ji poljubil roko in tiho
rekel:

— Mara — jaz nisem vreden
tvoje ljubezni.

— Če si je vreden ali ne — to je
moja stvar. V tem oziru sem jaz naj¬
višja sodnija! Mara je to rekla z jas¬
nim licem in smeje se veselo, ali
Konrad vendar ni bil pomirjen, če¬
tudi tega ni pokazal ves večer. Tru¬
dil se je, da bi bil živahen, a sam s
seboj le ni bil zadovoljen in vedno
se mu je vsiljeval strah, da je v Ma¬
rinih očeh mnogo izgubil. Šele sedaj
se je zavedel, kako vroče in iz dna
duše ljubi Maro in trdno je sklenil,
da se otrese vseh ozirov in pomis¬
lekov.

316

— - Pridobil sem si jo na črnu¬
škem mostu, je govoril sam sebi, ko
je pozno ponoči šel domov, in če si
hočem njeno ljubezen ohraniti, mo¬
ram biti vedno pravi mož, kakor sem
bil tisti dan.

XV.

Žandarmerijski poveljnik Robe-
lot je sedel v Kolorettovi kavarni in
razlagal svojim znancem, da franco¬
sko gospodstvo v Iliriji ne bo prej
zagotovljeno, dokler ne bo odstav¬
ljen zadnji duhovnik. To je bil nje¬
gov ceterum censeo, samo da je rabil
frazo: Si j’ etais roi — jaz bi napo¬
vedal vojno duhovnikom.

Ta dan je bil Robelot posebno
srdit in vsled tega nenavadno gosto¬
beseden, ali streznil se je hipoma in
postal miren in hladen ko led, ko je
prisopihal v kavarno ordonančni vo¬
jak in mu naznanil, da ga kliče ge¬
neralni intendant. Vedel je, da mora
to pomeniti nekaj posebnega.

Pomenilo je res nekaj posebnega.
Blizu Prevoj so orožniki zasačili
kmetski voz. Naložen je bil s slamo.

317

in orožniki bi ga prav gotovo ne bili
preiskali, da niso iz daljave videli,
kako se je vozu približal neki jezdec
in nekaj govoril z voznikom, nakar
je ta segel pod slamo in jezdecu iz¬
ročil nekaj, kar je bilo podobno sa¬
mokresu. Orožniki so stekli proti
vozu, a čim sta jih jezdec in voznik
zagledala, sta zbežala proti Ljubljani.
Orožniki so šli za njima, a dohiteti
jih niso mogli. Na vozu pod slamo so
našli 50 pušk, več samokresov, smod¬
nika in krogelj. Seveda so to še tisti
večer prišli javit v Ljubljano in to je
bil vzrok, da je dal generalni inten¬
dant poklicati žandarmerijskega za-
povednika Robelota iz kavarne.

Kmalu potem so odšle vojaške
patrulje po različnih potih iz mesta.
Imele so nalog, preiskati vse hiše v
brdskem in v kamniškem okraju in
zlasti tudi vse farovže. V Ljubljani je
ta dogodek zbudil toliko večje začu¬
denje, ker je bilo znano, daje Avstri¬
ja sklenila s Francijo alijanco proti
Rusiji, in še bolj zato, ker je bilo
znano, da policija skrbno pazi na
vsako količkaj sumljivo osebo in si

318

ljudje niso mogli tolmačiti, kdo bi bil
sedaj, po obsodbi Aimonada-Lavala,
v Ljubljani avstrijski agent. Policija
je sicer aretirala več sumljivih mož,
med njimi tudi Jerneja Doberleta, ali
našla ni niti najmanjše stvarice, ki bi
jo bila pripeljala na pravi sled. Samo
pri sedanjem Bežigradu so ljudje
našli osedlanega konja brez gospo¬
darja in blizu konja je ležal samo¬
kres, ki je bil popolnoma tak, kakor
samokresi, ki so jih našli orožniki na
vozu pri Prevojah. Iz tega se je
sklepalo, da se sumljivi jezdec mudi
v Ljubljani, ali, kakor rečeno, zasle¬
diti ga niso mogli.

Med tistimi, ki jih je ta dogodek
posebno razburil, je bil tudi Konrad.
Kar naenkrat se je izpremenil in nje¬
govo srce so razvneli zopet tisti na-
/
zori, ki jih je gojil pred leti, ko so
prvič prišli Francozi v Ljubljano.
Sam se je čudil tej izpremembi, ki
se je v njem tako nagloma izvršila, a
tega ni hotel priznati, da so to pre-
membo povzročile besede Mare
Damjanove.

319

— Bil sem slab, mrtev, omahu¬
joč, ker ni bilo nobenega povoda, ki
bi bil razvnel v meni živeče eneržije.
Meni je treba dela, treba mi je bo¬
jev, treba velikih ovir, če se naj raz¬
vijejo moje moči. A tega povoda, teh
bojev ni bilo. Vojak v miru je podo¬
ben lovskemu psu, ki ne sme na lov,
nego je priklenjen k utici in mora li¬
zati sklede. Tudi z mano je bilo tako.

Od tega dneva je bilo Konrada
le malokdaj videti. Ves prosti čas —
in imel ga je obilo — je porabil za
delo. S čim se je bavil, tega ni nihče
vedel. Tudi Mari ni ničesar povedal.
A bil je veselejši kakor prej, in je sam
vsem svojim znancem povedal, da je
Ljudmila njegova žena, da pa sta se
ločila, ker se nista razumela. Sicer
se je o tem mnogo šušljalo in govo¬
rilo po Ljubljani, a Konrad se ni za to
čisto nič zmenil, nego hodil svoja
pota. Šele čez nekaj časa je stari
Podobnik povedal Kopitarju, da je
Konrad izdelal nov in natančen načrt
za utrdbo Gorenjske za slučaj vojne
z Avstrijo in ga predložil generalne¬
mu guvernerju. Mara je bila jako ve-

320

sela, da je Konrad tako veliko in
važno delo iz lastnega nagiba izvršil
v kratkem času in pokazal toliko
eneržije, njeno veselje pa je postalo
še večje, ko je bil Konrad dodeljen
generalnemu štabu in je dobil naro¬
čilo, da svoj načrt izvrši. Z deli se je
začelo v tivolskem gozdu, na strani,
ki je obrnjena proti Savi; sedanji
takoimenovani »Kanonenweg« je
zadnji ostanek'tistih utrdb.

V tem času, ko je Konrad, raču¬
najoč z eventuvanostjo, da Avstrija
napade Ilirijo, sestavljal svoje na¬
črte, se je v Ljubljani ustanovila'loža
prostozidarjev. Nastanjena je bila v
redutnem poslopju v pritličju. Okna
ložinih prostorov na strani Florijan-
skih ulic so bila zazidana, nad vratmi
pa je bil napis:

Franco Illyrienne S. L.

T. D. des amis du Roi de
Rome et de Napoleon
Amicitia A Caritas

O . • . de Laybach.

Veliki mojster lože je bil Napo¬
leonov zaupnik Las-Cazes, njegova
namestnika sta bila generalni zaklad-

321

nik Ferino in poštni ravnatelj d’
Etilly. Med člani so bili tudi razni
domačini, tako odvetnik dr. Rozman,
knjigotržec Korn, odvetnik dr. Lindt¬
ner, kanonih Walland, kanonik Pin-
hak, hišni posestnik poleg Sv. Flori¬
jana in precepteur Hudabivnik, zvo¬
nar Vincencij Samassa in Andrej Ko¬
pitar. Ustanovna seja je bila dne 1.
februarja 1812.

Duhovščina je zaradi ustano¬
vitve lože zagnala velik krik in raz¬
vila veliko agitacijo, češ, da hočejo
framazoni zapreti cerkve in odpra¬
viti vse zakramente. In agitirala je
toliko strastnejše, ker so bili med tem
odpravljeni katoliški prazniki in je
bila uvedena civilna poroka v Iliriji
in ker je vlada duhovnike strogo nad¬
zorovala, saj jih je imela na sumu, da
za slučaj vojne z Avstrijo priprav¬
ljajo revolucijo.

XVI.

Z dekretom z dne 26. februarja
1812. je bila ustanovljena nova ob¬
činska organizacija za Ilirijo. Uprava
ljubljanske mestne občine se je po-
21

322

verila posebnem odboru, županom
pa je bil imenovan baron Kodelli. V
odboru so bili odvetnik dr. Rus, trgo¬
vec Primic, hišni posestnik Čebul!,
trgovec Nikolaj Recher in trgovec
Andrej Malič.

Eden prvih, ki je zapustil re-
dutno dvorano, kjer je bila tem po¬
vodom velika slavnost, je bil Andrej
Kopitar. Če na kaki slavnosti ni bilo
baronice Cojzove, se je vselej dolgo¬
časil in je hitro izginil. Pred redutno
dvorano je bila zbrana velika mno¬
žica, ki je čakala na odhajanje go¬
stov. Kopitar je nekoliko obstal in si
ogledoval ljudi, ki so bili tako po¬
trpežljivi, da so čakali, po več ur,
samo' da, vidijo nekaj lepih oblek.
Tudi kurat Svetlin je bil med njimi
in njemu se je Kopitar pridružil.

— Kdo je neki to? je naenkrat
vprašal Kopitar, uzrši med ljudmi
visokega starega moža. Nekje sem
ga že videl, a ne spominjam se, kje.

— Tudi jaz ga ne poznam, je
menil Svetlin. Še nikdar ga nisem
videl, dasi poznam vsakega Ljub¬
ljančana.

323

Kopitar je stopil k zidu in po¬
svetil tujcu vso pozornost, a kolikor
si je tudi belil glavo, uganiti ni mo¬
gel, kje je videl tega človeka.

Tujec je medtem zapustil svoj
prostor in krenil čez cesto-.

— Pojdiva malo za njim, je
rekel Kopitar svojemu prijatelju
Svetlimi.

Pot se jima je izplačala. Tujec
je šel čez Čevljarski most in odtod
po Bregu v Trnovo, kjer je izginil
v hiši Jerneja Doberleta. Strme sta
Kopitar in Svetlin obstala.

— Saj se mi je koj zdelo, da je
ta človek sumljiv, je šepetal Kopitar.
In zdaj se tudi spominjam, kje sem
ga videl.

— Kje? Ali ga poznaš?

— Kdo da je, ne vem, a videl
sem ga pri Ljudmili, tisto jutro; ko
sem pri tebi prenočil.

— Torej še ni konec teh zarot!

— Kakor se kaže, še ne. Mož
mora biti kak avstrijski agent.

— Ali naznaniva to 1  policiji? je
vprašal Svetlin.

21*

324

— Cernu? Doberlet je tako pre¬
kanjen, da ga ne bodo vjeli izlepa,
sicer pa ne smem ničesar storiti,
dokler ne vem, če ni Ljudmila spet
v kaki zvezi s tem človekom. Kon¬
rada bi to ubilo, če bi prišlo na dan,
da je njegova žena vohunka.

— K Ljudmili ta človek ne hodi,
je zatrjeval kaplan. Še nikdar ga ni
bilo pri nji, odkar jo nadzorujem.

— Kdo ve! Morda se je vtiho¬
tapil, ne da bi ga bil kdo* videl.

— Kvečjemu če je prišel z
Grada na dvorišče. Z dvorišča pride
lahko k Ljudmili, ne da bi ga kdo
zapazil.

Pri Doberletu se je začul neki
šum. Kopitar in Svetlin sta se pre¬
vidno približala in videla, da stoje
okrog hiše ljudje in trkajo. Zdaj se
je čulo povelje:

— V imenu postave — odprite!

— Policija! je dihnil Kopitar.
Saj se mi je že čudno zdelo, da Do-
berletove hiše ne nadzorujejo-.

Medtem so se odprla vrata in
na pragu se je pojavil Jernej Dober¬
let z lučjo v rokah.

325

— Kdo ste? Kaj želite? je vpra¬
šal osorno.

— V imenu postave! Mi smo
prišli preiskat Vašo hišo, ker v nji
skrivate sumljive ljudi.

— Le preiščite jo, je rekel Do-
berlet porogljivo. Najbolje bi pa bilo,
da se kar tu nastanite, da Vam ne
bo treba ponoči hoditi.

Poveljnik in dva redarja so šli
z Doberletom v hišo, trije redarji pa
so ostali zunaj.

— Saj spet ne bo nič uspeha, je
menil- eden teh redarjev. Ta Doberlet
je tako prekanjen, da mu ni priti do
živega.

— Ali jaz sem natančno videl,
je dejal drugi redar, da je sumljiv
tujec šel v hišo. V teh minutah, kar
sem jih rabil, da sem Vas poklical,
ni mogel oditi.

Preteklo je nekaj časa, predno
se je patrulja vrnila iz hiše.

— Saj sem Vam koj povedal, da
ni nikogar v hiši, se je posmehoval
Doberlet. Kaj mislite, da ne vem, da
me vedno nadzorujete?

326

Redarji so nevoljno odšli, a čim
so se Doberletova vrata zaprla, so se
vrnili in se skrili v soseščini.

— Pojdiva, je rekel Kopitar in
se tiho splazil s svojim prijateljem v
mesto.

XVII.

Generalni intendant grof Cha-
brol je bil že na vse zgodaj v svoji
pisarni in je z vidno nevoljo poslu¬
šal, kar mu je poročal policijski ko¬
misar Toussaint o dogodkih mi-
nole noči.

— To je vendar nekaj izrednega,
da proti Doberletu ni dobiti niti naj¬
manjšega dokaza, se je jezil grof
Chabrol. Skozi dimnik tisti tujec
vendar ni izginil!

— Mogoče je samo to, je odgo¬
voril Toussaint, da je, stopivši v
hišo, koj tudi zbežal čez vrt. Najbrž
ni slutil, da je Doberletova hiša pod
policijskim nadzorstvom.

-— Ali neko’ skrivališče mora
vendar imeti v mestu in da policija
tega ne najde, to> je za Vas, gospod
komisar, slabo izpričevalo.

327

Komisar Toussaint je povesil
glavo kakor skesan grešnik in ni
ničesar odgovoril.

— Poročajte dalje!

— V oficirskem kopališču na
Starem trgu se je zgodil poboj, je
pripovedoval policijski komisar.
Podka/pitan Marchant in kakih
dvajset drugih oficirjev je tam pri¬
redilo nekako zabavo-. Pravzaprav
bi moral reči orgijo. Imeli so pri sebi'
celo vrsto ljubljanskih meščanskih
žena. Nihče bi ne verjel, kako- so te
žene lahkomiselne in lahkožive.
Medtem ko- so bili- možje na župan¬
ski slavnosti v redutni dvorani, so
njih žene balnketirale z oficirji in se
z njimi kopale in zabavale.

— Vojaštvo- nikjer ne pospešuje
ženske kreposti, je kratko- ! rekel
grof Chabrol. Kaj se je zgodilo
dalje.

— Graver Giinzler, ki stanuje
na Starem trgu št. 155 je imel svojo
ženo že dlje časa na sumu,'da ima
znanje z raznimi oficirji. Šel je že
pred 11. uro iz redutne dvorane.
Žene res ni bilo doma. Dekla mu je

328

povedala, da je šla v oficirsko ko¬
pališče. Ves besen je Giinzler hitel
tja in našel svojo ženo v skrajno
pomanjkljivi obleki na kolenih pod-
kapitana Marchanda. »Vi ste mojo
ženo zapeljali, Vi lopov,« je zaklical
Giinzler. »Je že mogoče,« mu je od¬
govoril Marchand, »kako se pa pi¬
šete?« To roganje je Giinzlerja silno
razburilo. Planil je z nožem na
Marchanda, a drugi oficirji so skočili
vmes in Giinzlerja smrtnonevarno
ranili.

— To je skrajno neprijetno, zla¬
sti, ker bodo zdaj duhovniki zopet
imeli povod ščuvati proti nam.

- Ko so Giinzlerja prinesli na
njegov dom, je nadaljeval Toussaint
svoje poročilo, je podkomisar Lavrič
našel tamkaj nekega Ceškota.

— Kdo je to?

— Hlapec na Mestnem trgu, ki
ima fiksno idejo, da mora hiša, v
kateri služi, postati njegova. (Hiša,
v kateri je zdaj Hamanova trgo¬
vina.)

— Lavriču se je to zdelo sum¬
ljivo. Kako pride navaden hlapec do

329

tega, da hodi ponoči v hišo premož¬
nega meščana? Lavrič je Ceškota
ustavil in ga začel izpraševati, ni pa
mogel ničesar spraviti iz njega.
Končno ga je preiskal in našel je pri
njem to-le pisemce.

Toussaint je izročil generalnemu
intendantu listek, na katerem je bilo
zapisano: »Pride jutri — pripravite
vse.« Podpisa ni bilo.

— To utegne biti ženska pisava,
je menil grof Chabrol.

— Brez dvoma, a Češko ni ho¬
tel ničesar vedeti o tem listku, de¬
jal je, da ne ve, kako je listek prišel
v njegov žep, niti komu je namenjen.
Izvršili smo pri njem hišno pre¬
iskavo, a bila je brez uspeha. Za se¬
daj imamo Ceškota na policiji in
prosim ukazov, kaj naj se zgodi.

— Ali mislite, da je bil listek na¬
menjen Gunzlerju?

— Skoro gotovo; A Oiinzlerja ni
mogoče zaslišati, ker je težko po¬
škodovan. Zdravnik meni, da sploh
ne bo okreval.

— Kaj pravijo žena in posli?

330

— Nihče ne ve ničesar. Samo
eden pomočnikov je rekel, da je
Češko večkrat zvečer prihajal h
Oiinzlerju in da je pred več tedni
prišel skrivaj v hišo neki tujec, ki je
tam tudi prenočil — pod streho 1 . Po¬
močnik ga je le slučajno* videl in
mimogrede, ko je zjutraj zapustil
hišo; drugi ljudje iz hiše ne vedo ni¬
česar o- tem.

— Izvršite pri Oiinzlerju hišno
preiskavo, je odredil generalni in¬
tendant. Mož je menda prijatelj du¬
hovščine in že to je sumljivo, sum¬
ljivo pa je tudi vse drugo, kar ste
povedali. Poročajte mi še danes o
uspehu.

Policijski komisar Toussaint se
je priklonil in odšel. V predsobi je
naletel na oficirja, ki je z dolgimi
koraki in vidno razburjen hodil gor
in dol.

— O — gospod kapitan Podob¬
nik! —

— Prava sreča, gospod komisar,
da Vas tu dobim, je Konrad ogovoril
7'oussainta. Prosim Vas, pojdite z
menoj h generalnemu intendantu.

331

Kar mu imam povedati, bo zanimalo
tudi Vas.

V Konradu je vse vrelo, tako
da je posamične besede kar nekako
bruhal iz sebe. Generalni intendant
je bil -jako presenečen, ko je zagle¬
dal Konrada v spremstvu policij¬
skega komisarja Toussainta, a nje¬
govo presenečenje se spremenilo v
nepopisno strmenje, ko |je izvedel,
kaj je Konrada pripeljalo k temu.

— Ekscelenca, je rekel Konrad,
prišel sem Vas opozorit na svojo
ženo. Prisegel sem cesarju zvestobo
do smrti, zvestobo v vseh slučajih
življenja, svoji ožji domovini, sem
vdan iz vsega srca in zato si štejem
v dolžnost, da Vam razkrijem, kar
sem zaupno izvedel.

Generalni intendant in policijski
komisar sta molče sedla, Konrad
pa je nadaljeval:

— Odkar je moja žena tu, sem
vedno' mislil, da se mi približuje z
namenom, da bi bila preskrbljena
za vse življenje, kajti, da bi me lju¬
bila — to je izključeno. Toda danes
J

zjutraj me je obiskal star znanec,

332

kurat Svetlin, in kar sem od njega
izvedel, mi je dalo povod, da sem
prišel sem. Kurat Svetlin stanuje v
isti hiši, kakor moja žena. Opazoval
jo je že dlje časa, ker se mu je zdela
sumljiva, in danes jo je obdolžil, da
je avstrijska vohunka.

— Ni mogoče! Ta pobožna žen¬
ska, ki živi tako vzgledno — pa vo¬
hunka! Tako je vzkliknil policijski
komisar Toussaint, grof Chabrol pa
je le z začudenimi pogledi motril
Konrada.

■— Nikar ne mislite, je rekel
Konrad, in je zardel do las, da sem
Vam prišel to povedat, ker bi se rad
odkrižal svoje žene. Nekaj časa mi
je bilo res skrajno neljubo, da je
prišla v Ljubljano, in tresel sem se
pred mislijo, da izvedo 1  ljudje, kdo
da je. Sedaj pa mi je popolnoma vse
eno, če je moja žena tu, ali če je
ni; če živi vzgledno, ali če se spet
vda svojim slabim nagonom. Moja
žena je zame mrtva, jaz vidim v
Ljudmili Podobnikovi sebi popol¬
noma tuje bitje. —

333

— Nikar se ne opravičujte, go-
spod kapitan, je rekel grof Chabrol,
prepričan sem, da imate najboljše
namene in da Vas ne vodi nikaka
maščevalnost.

— Kurat Svetlin mi je prišel
danes na vse zgodaj povedat, da
tisti mož, ki ga je ponoči policija
iskala v Doberletovi hiši v Trnovem,
je danes zjutraj prišel k moji ženi
in je še sedaj pri nji skrit.

Generalni intendant in policijski
komisar sta strmela; tako sta bila
presenečena, da nista mogla ziniti
nobene besede.

— Kurat Svetlin, je nadaljeval
Konrad, je prepričan, da je moja
žena vohunka in agentinja avstrijske
vlade. Po njegovi sodbi se je tudi
meni približevala, samo 1  da bi bila
varnejša, oziroma da bi me mogla
izkoristiti za svoje namene. Preka¬
njena in zvijačna je moja žena in
če je res vohunka in potem agen¬
tinja, je skrajno nevarna. Kdo ve. če
ne dobite pri nji ključa do različnih,
še ne pojasnjenih dogodkov. Prosim
Vas pa iskreno, postopajte z vso

334

dopustno obzirnostjo. Za svojo osebo
sem sicer pripravljen, kljubovati
vsemu, kar se zgodi, tudi veliki sra¬
moti, ki me zadene, če se razkrije,
da je moja zakonska žena vohunka,
ali čim manjša bo ta sramota, toliko
laglje jo bom prenašal.

-— Gospod kapitan, je rekel zdaj
grof Chabrol in segel Konradu v
roke, jaz Vas občudujem. Korak, ki
ste ga storili, je heroičen. Vsak drugi
bi bil pozabil na domovino in na
prisego zvestobe, samo da se obva¬
ruje sramote, da mu zapro ženo kot
vohunko. Bodite prepričani, da se bo
postopalo z vso- obzirnostjo-, ki je le
mogoča.

— Hvala, Ekscelenca! Verujte
mi, da sem se silno 1  težko odločil za
storjeni korak. Sramota, ki me za¬
dene, bo velika in bridka, ali korist
naroda in domovine mi gre čez vse.

Generalni intendant je nato na¬
ročil policijskemu komisarju, naj gre
osebno v civilni obleki k Ljudmili
ter naj pri nji izvrši hišno preiskavo.
Ce dobi dokazov za njeno krivdo,
naj jo na najobzirnejši način odvede


335

na policijo; če pa ne dobi dokazov,
naj jo pusti na svobodi in naj le po¬
skrbi, da bo strogo nadzorovana.

Ravno ko je hotel Konrad oditi,
se je policijski komisar domislil
pisma, ki so ga dobili pri Češkotu.

— Vi ste dobro znani v Ljub¬
ljani, gospod kapitan, je dejal in po¬
nudil Konradu listek. Ali ste že kdaj
videli to pisavo?

— To je pisava moje žene, je
rekel Konrad določno, ko- je prečita!
listek. Poznam jo- —• popolnoma za¬
nesljivo.

— Kaj res? Ali'se ne motite?

— Ne!

— Potem bo morda čez pol ure
razkrita tista nesrečna zarota, ki
nam dela toliko skrbi in katere do¬
slej nismo mogli v celoti razkriti.

— Jaz sem vedno mislil, da
ima kaka ženska niti v rokah, je
rekel Toussaint, a še v sanjah bi ne
bil prišel na to ženo.

Policijski komisar se je takoj v
spremstvu dveh detektivov odpravil
na pot k Ljudmili; ali. ko je prišel
tja, je bilo gnezdo izpraznjeno. Pri

336

gospodični Suzani pl. Schmutzen-
haus je izvedel, da je zjutraj prišla
neka ženska in pripovedovala o do¬
godkih v oficirskem kopališču in o
aretiranju hišnika Ceškota. Koj nato
je Ljudmila odšla z nekim postarnim
pospodom, glede katerega gospo¬
dična Suzana ni vedela povedati,
kdaj da je prišel v hišo.

Policijski komisar je dal odpreti
Ljudmilino stanovanje in je je na¬
tančno preiskal. Ljudmila je pustila
v stanovanju vso obleko in perilo, a
ne enega koščka papirja, niti enega
krajcarja denarja.

— Ušla je — je rekel policijski
komisar. Cim je izvedela, da je bil
Češko pri Ciunzlerju aretiran, je slu¬
tila, da smo pri Ceškotu dobili njeno
pismo, da je prišlai v nevarnost, in
je pobegnila. A daleč ne more biti,
če nima kje v mestu s krivališča.

Policija je poslala na razne
strani patrulje in je v Ljubljani pre¬
iskala vse sumljive hiše ali o Ljud¬
mili ni bilo nikjer dobiti sledu.

337

XVIII.

Kurat Svetlin se je bridko kesal,
da je Konrada obvestil o Ljudmili¬
nem početju. Več dni zapored so ga
klicali na policijo, h generalni inten¬
danti in k državni prokuraturi ter
ga tako temeljito zasliševali, da je
bil stari mož ves zmeden. Vrh tega
pa ga je Kopitar neusmiljeno oštel,
da je brez njegove vednosti njuno
tajnost razkril Konradu, ki dotlej ni
ničesar slutil in je šele sedaj na
svoje veliko 1  začudenje izvedel, da je
Kopitar že pred meseci prišel Ljud¬
mili na sled ter z njeno pomočjo raz¬
kril zaroto.

Francoski organi so imeli sedaj
čez glavo posla; vlada jih je naga¬
njala na delo, a siromaki niso mogli
ničesar dognati. Nekaj dni so upali,
da jim Giinzler kaj razkrije, a Giinz-
ler je umrl, ne da bi se prej zavedel.
Preiskava se je raztegnila"na pelo
deželo. Hišne preiskave so postale
vsakdanje stvari, a razen nekaj pušk
in samokresov se ni ničesar dobilo*.
Policijski komisar Toussaint je sicer
22

338

prisegal vsak dan, da Ljudmila ni
zapustila Ljubljane, ali kje da se
skriva, tega vendar ni mogel iztak¬
niti —

Minuli so tedni, sneg je skopnel
in narava se je začela prebujati iz
zimskega spanja. Ljubljana je imela
tedaj navado, da je slovesno prazno¬
vala prihod pomladi in sicer z izle¬
tom na Ljubljanici. To leto se je
praznovala ta slavnosti dne 28. maja.

Ob 4. uri popoldne se je od Coj-
zove hiše na Bregu odpeljalo 1  kakih
60 čolnov do Podpeči. Vsi čolni so
bili ovenčani z zelenjem in s cvetli¬
cami. V prvem čolnu je bila name¬
ščena godba. Izleta se je udeležil
tudi generalni guverner s svojo 1  rod¬
bino, dalje vsi odličnejši francoski
funkcijonarji in prvi ljubljanski me¬
ščani. Oficirji so se večinoma z vo¬
zovi peljali v Podpeč, ker zanje ni
bilo dobiti zadosti čolnov. Seveda
se je v Podpeči zbrala 1  mnogoštevilna
množica ne le iz okolice, nego tudi iz
mesta. Za povabljence je bila pri¬
pravljena bogata jnžina, pri kateri je
grof Bertrand napil cesarju Napo-

339

leonu in njegovemu sinu. Po teh
napitnicah so zagrmeli topiči, ob¬
enem pa se je dvignil zrakoplov,
prvi zrakoplov, ki so ga videli Ljub¬
ljančani.

Na travniku blizu mostu je bilo
narejeno plesišče, kjer se je sukalo-
več sto parov. Ljubljanska gospoda
je le nekaj časa gledala, potem pa
se pridružila plesalcem in ž njimi
vred plesala, dokler se ni stemnilo.

Nazajgrede so- bili vsi čolni raz¬
svetljeni z balončki, tuintam so- za-
šumele in zablestele rakete, od tod
in od tam se je čula kaka pesem.
Vse je bilo radostno-, vse veselo- in
nihče ni slutil, da je prav ta dan
grof Bertrand dobil iz Pariza- usodno
sporočilo.

Ko- so- gostje v Podpeči vstopali
v čolne, se je vojvodinja Fitz-James
ločila od svoje družbe in se pribli¬
žala Mari.

— Zakaj vas ni nikdar k nam,
gospodična? je vprašala vojvodinja.
Tako se nas ogibate, da se vas teta
skoro ne upa vabiti.

22*

340

— Motite se, visokost, je odgo¬
vorila Mara. Jaz se vas čisto nič ne
ogibam. Toda moj oče ima kot pred¬
sednik trgovskega sodišča mnogo
poslov in vsled tega moram jaz vo¬
diti vso trgovino;

— Kaj se razumete na to? se
je čudila vojvodinja.

— Človek se vsega nauči, sicer
sem pa že dolgo prej pomagala
očetu, tako da mi je lahko prepustil
vodstvo kupčije.

— Če vi ne utegnete k nam
priti — ali dovolite, da vas jaz ob¬
iščem, gospodična?

Zdaj se je začudila Mara, kajti
vojvodinja je bila znana kot jako
visoka dama, ki ljubljanskih meščank
ni nič prav marala.

— Kar jutri popoldne pridem,
gospodična, je rekla vojvodinja, ne
čakaje Marijinega odgovora. Vi ne
morete misliti, koliko Vam imam po¬
vedati.

Vojvodinja je stekla k svojim
ljudem, Mara pa je z očetom in z
nekaterimi drugimi odšla v svoj
čoln, čudeč se, kaj da naj pomeni to
približanje vojvodinje Fitz-James.

341

Zvečer je bil pri generalnem
guvernerju ples, na katerega so bili
poleg drugih povabljeni vsi oficirji.
Zbrala se je odlična družba. Predno
je godba: začela svirati, se je grof
Bertrand postavil sredi dvorane in s
povzdignjenim glasom rekel:

•— Gospoda! Danes je došlo iz
Pariza uradno sporočilo, da je Njega
Veličanstvo cesar Napoleon zaukazal
splošno mobilizacijo. Ta odlok kaže,
da je vojna proti Rusiji sklenjena
stvar. Prepričan sem, da ste vsi edini
z menoj v želji, naj bi cesarski orel
zmagovito- vzletel notri do carske
Moskve in se vrnil ovenčan z no¬
vimi lavorikami. Vive 1’ Empereur!
Vive le roi de Rome!

Kakor grom in vihar so zado¬
neli po. dvorani klici »Vive 1’ Empe¬
reur! Vive le roi de Rome!« Odu-
ševljeno, samozavestno- so doneli in
vmes se je cul klic: »A la guerre! A
Moscou!«

Konrad je stal v zatišju. Tudi on
je zalvihtel svojo čepico in klical:
»Vive 1’ Empereur!« »Vive le roi de
Rome!« ali pri srcu mu je bilo ne-

342

kam težko in obšla ga je slutnja, da
utegne ta vojna postati katastrofa za
Francijo in tudi za Ilirijo.

* — Tako ste bledi in preplašeni,
kakor bi se vojne bali!

Konrad se je obrnil in zagledal
pred seboj vojvodinjo' Fitz-James.

— Visokost, je rekel, jaz se vojne
ne bojim, ali bojim se, da ne bo tako
srečno iztekla, kakor vsi mislijo.

— Ali mislite, da cesar ni več
sposoben za vojskovodjo?

— Nikar se ne norčujte, viso¬
kost. Cesarjeva genijalnost je nepre-
segljiva, ali vojskovati ‘ se z Anglijo
in s Špansko, z Avstrijo in Prusko,
S Turčijo in s Portugalom, je vse kaj
drugega, kakor vojna z Rusijo.

— Jaz stavim kolikor hočete, da
bo Napoleon tri mesece po napovedi
vojne v Moskvi.

-— To je mogoče, visokost — ali
s tem vojna še ne bo dobljena. Tudi
Vladislav Vaša je leta 1612. zmago¬
vito' prodrl do Moskve in ponosno je
zaplapolala njegova zastava na
Kremlju ■— in vendar ni ničesar
opravil. In sto let pozneje je švedski

343

kralj Karel, eden največjih junakov
vseh časov poskusil taisto doseči
od južne strani in učakal pri Poltavi
1. 1709. strašen poraz. Zdaj je nekaj
nad sto let tega' in zdaj hoče isto po¬
skusiti Napoleon. Naj bi mu bila
sreča milejša, kakor Vladislavu Vazi
in kralju Karlu!

— Kdo bo tak pesimist, se je
norčevala vojvodinja. Napoleon je v
sto bitkah dokazal, da je nepremag¬
ljiv in premagal bo tudi Rusijo. In
tisti dan, ko bo Rusija poražena in
ponižana morala podpisati mir, se-
lahko kapitan Konrad Podobnik
oglasi pri vojvodinji Fitz-Jaimes in si
izprosi pri nji kako milost.

Toplo, mehko in zapeljivo so se
glasile te besede in spremljal jih je
žareč pogled. Konrad pa je hladno
odgovoril:

— Ce bom takrat živ in zdrav
— se oglasim, ali prosim Vas, uva-
žujte, da se zdaj prostovoljno ogla¬
sim — za vojno.

— Vi hočete iti v vojno, ko bi
lahko ostali doma?

344

— Da, vojvodinja! Pravi mož ne
ostane v takih časih za pečjo. V
vojno pojdem — četudi se najbrž ne
vrnem.

— Premislite si še to, je skoro
drhte rekla' vojvodinja. Konrad —

Vojvodinji je zastala beseda.
Prvič je Konrada imenovala s krst¬
nim imenom in se tega skoro
ustrašila.

— Ali hočete, gospod kapitan,
biti tako prijazni in me povabiti na
ples? je rekla ceremonijalno in z
neko prisiljeno ironijo — in Konrad
je šel ž njo plesat.

Medtem, ko je v škofiji svirala
godba in se je zbrana družba rado-
vala še živahneje kakor o drugih
takih prilikah, so nekateri povab¬
ljenci hiteli oznanjat po gostilnah in
kavarnah, kar je bil razglasil grof
Bertrand. Kakor plamen je šla no¬
vica od hiše do> hiše in vabila ljudi iz
njih domovanj. Vojaki so v trumah
hodili prepevaje po mestu in po vseh
ulicah so odmevali klici: »Vive I’ Em-
pereur!«»A la guerre — a la guerre!«

345

XIX.

Vojvodinja Fitz-James in Mara
Damjanova sta postali najboljši pri¬
jateljici. Vojvodinja je obiskala Maro,
da izve zanesljivo, kako je razmerje
med Maro in Konradom. Imela je
vsled vpliva baronice Cojzove pre¬
cej neugodno mnenje o Mari, a ko je
spoznala Marin značaj in plemenitost
njene brezupne ljubezni do Konrada,
tedaj je vklonila svojo glavico in na
tihem prosila Maro odpuščanja za
vse, kar je o nji slabega govorila in
mislila.

— Konrad ima nekaj na sebi,
kar mu hipoma pridobi vsa ženska
srca, je pripovedovala 1  vojvodinja.
Jaz in grofica Bertrand sva bili obe
v Konrada zaljubljeni, moja stara
mati kar nori zanj in kdo ve, če ba¬
ronica Cojzova ni sarno 1  zato jezna,
ker se Konrad zanjo ne zmeni. In ko¬
liko je še drugih dam, ki se zanj za¬
nimajo 1 . Baronica de Belleville je za¬
čela ljubavno razmerje-z nekim
oficirjem iz samega obupanja, ker
Konrad niti njenih najbolj vročih po¬
gledov ni zapazil.

346

•— Torej taka nevarnost mi je
pretila, se je smehljala Mara. Pač
pravo čudo, da se mi Konrad ni iz¬
neveril!

-— O, jaz se zdaj, ko poznam
Vas, prav nič ne čudim. Take lju¬
bezni kakor je Vaša, jaz sploh nisem
zmožna. Konrad mi je silno ugajal,
njegova melanholija ga je delala in¬
teresantnega — in potem ta njegova
skrivnost — ženo ima, a ne živi ž
njo in nihče ne ve zakaj — Vas ljubi
in Vi, ena najlepših in najbogatejših
ljubljanskih dam ljubite njega — dasi
ta ljubezen nima prihodnjosti. In za
takega moža naj bi se ženski svet
ne interesiral, posebno še, ko je res¬
nično lep?

'■— Toliko dam se je zanimalo 1  za
Konrada, je rekla Mara, in vendar ga
nobena ni spoznala. Verujte mi —
Konrad nima prav nič talenta, ne za
melanholijo in ne za poziranje. Bil
je zdaj toliko mesecev ves pobit in
se vedel kakor kak čudak, prav ker
so njegovi rahločutni naturi vsakda¬
njosti zoprne. Ali jaz ga poznam in
vem, česa mu je treba. V njem je

347

nekaj orlovskega značaja. Kakor gi-
neva v orlu življenska moč, če se ga
priklene na drog, tako je v Konradu
ginevala njegova eneržija, ko so ga
grde vsakdanjosti tlačile k tlom, da
ni mogel vzleteti. Zato Vas prosim,
vojvodinja, prosite pri grofu Ber-
trandu, naj izposluje, da pojde Kon¬
rad na vojno proti Rusiji.

— Vi, Mara, Vi želite naj bi šel
v boj in v smrtno nevarnost tisti, ki
je Vašemu srcu najbiižji?

— Da, vojvodinja, jaz Vas pro¬
sim za to, ker je to potrebno Kon¬
radu in-meni. Jaz ga ljubim in ga
bom vedno ljubila, a jaz si hočem
tudi njegovo ljubezen ohraniti. Ce
ostane tu, če bo brez večjega, res¬
nejšega dela, potem se mu pristudi
naposled vse in se tudi naveliča moje
ljubezni. Mož mora v življenje, mož
potrebuje boja, če naj bo srečen in
zadovoljen. In zato Vas prosim, sto¬
rite mi to prijaznost in izposlujte, da
bo Konrad poklican v vojno-

Vojvodinja je to rada obljubila
in je tudi svojo obljubo izpolnila. Ker
se je bil Konrad sam oglasil za vojno,

348

mu je grof Bertrand tem laglje ustre¬
gel. Konrad je bil premeščen k ti¬
stemu ilirskemu oddelku, ki je bil
določen, da gre z veliko armado na
Rusko. C

Ločitev mu ni bila težka, niti od
Mare. Konrad je imel zavest, da se
vrne živ in zdrav iz vojne. Zadobil
je zopet svojo notranjo moč, bilo mu
je pri srcu, kakor človeku, ki je pre¬
stal dolgo in težko bolezen in zato
je lahkega srca odšel. Mari ni bilo
slovo tako lahko ali prikrivala je
svojo skrb in svojo bolest, premago¬
vala se je junaško, da bi Konradu ne
ctežkočila slovesa.

»La grande armee« je bila 24.
junija 1812. prekoračila reko Nemen
in odrinila proti Vilni. Že poprej je
ilirsko vojaštvo, namenjeno, da se
pridruži veliki armadi, odšlo iz Ljub¬
ljane. Pred odhodom je bila v stolni
cerkvi maša, potem pa revija pred
rotovžem. General grof Bertrand je
s sijajnim spremstvom prijahal pred
rotovž, kjer je bilo razpostavljeno
ilirsko vojaštvo', in imel navdušen
govor.

349

»Vive la France! Vive 1’ Illyrie!
Vive 1’ Empereur!« je grmelo po
Mestnem trgu. Trombe so zadonele,
zasvirala je godba in do tal se je
nagnila zastava pred zlatim cesar¬
skim orlom, ki se je lesketal na ro¬
tovžu.

In zopet je zapela tromba; zado¬
nela so vojaška povelja, zarožljalo je
orožje in vojaška četa se je začela
'pomikati — začel se je odhod na
dolgo pot. Burno so doneli pozdravi
iz občinstva, z vseh oken so vihrali
z robci, vojaki pa so krepko zapeli
marzeljezo.

In zdaj je prijahal mimo Damja¬
nove hiše Konrad. Oko njegovo je
viselo na oknu, kjer je slonela Mara
in se topila v solzah. Še en pogled
— sabljo je nagnil — in ni ga bilo
več videti.

— Mara, moja ljuba Mara! Voj¬
vodinja Fitz-James je slutila, kako
težka in mukepolna bo ta ura za
Maro in zato je prihitela, da tolaži
prijateljico in ji olajša bol.

— Mara — nikar ne žaluj! Ti
si močna žena, tvoja volja je kakor

350 

jeklo, trdna in nepremagljiva kakor
tvoja ljubezen — premagaj tudi svojo
bolest. Če Bog da, se vrne Konrad
srečen in ovenčan z lavorikami.

— Nisem mislila, da mi bo tako
hudo — je ihte odgovorila Mara.
Slovo me tudi ni tako potrlo, kakor
strašen spomin. Lej, Antoinetta, na
tem oknu je pred 15 leti slonelo
mlado dekle in obupno stezalo roke
za mladim možem, ki je odjahal s
francosko armado, ker mu doma ni
bilo več obstanka. To dekle sem bi¬
la jaz, tisti mladi mož je bil Konrad.
Tedaj sem bila še verna in vso noč
sem kleče jokala in molila, naj bi se
Konrad srečno vrnil. Šele čez 12 let
je prišel nazaj — oženjen. Ta spomin
me je danes premagal. Polastila se
me je slutnja, da se mu tudi zdaj v
tujini primeri 'kaka nesreča.

Tesneje je vojvodinja privila
Maro k sebi, ji poljubljala oči in čelo
.in jo tolažila z vso ljubeznijo, dasi je
sama imela vse rosne oči.

Kakor v Damjanovi hiši, tako so
ta dan tudi v raznih drugih hišah
žalovali za odišlimi vojaki. Kurat

351

Svetlin je bil menda edini človek v
Ljubljani, ki ni niti žaloval, niti se
navduševal za vojno, nego se v Bo¬
žičevi gostilni neusmiljeno norčeval
iz tistih, ki so povzdigovali vojaške
čednosti.

— Bežite, bežite, je rentačil, tako
ste neumni, kakor mlad pes, ko prvič
med piščeta skoči! Lepo je umreti
za cesarja in za domovino, pravite?
Kdo Vam je pa to povedal? Tisti, ki
so- pri življenju ostali. Ti seveda lah¬
ko govore. Ko bi pa mogli tisti govo¬
riti, ki so za cesarja in za domovino
res umrli, ti bi Vam že dali in Vam
povedali, da ste nprci.

— Junaški konec na bojišču za¬
gotovi človeku nesmrtnost, se je
oglasil neki stari meščan.

— Nesmrtnost! Izvrstno! Prvi
pogoj za nesmrtnost je ta, da človek
umrje. In jaz naj bi zdaj umrl, zato
da bom nesmrten takrat, ko bom
mrtev in se svoje nesmrtnosti še ve¬
seliti ne bom mogel! Oh.,— ljudje
božji, kašni ste vendar.

Kurat Svetlin je naročil nov po¬
lič vina in pil tako vztrajno, da je

352

Komaj noge prestavljal, ko je ponoči
kolovratil domov.

— Tako-le — hm — če bom —
hm — večkrat tako-le — hm — na¬
delan — hm — me bo še kap zadela!

— Hm — kar tako-le umreti — hm

— kakor pes za plotom — to ni nič!
Prav nič ni to!

Misel, da ga lahko kap zadene,
je kurata nekoliko streznila. Sedel je
Pod trančo na stopnice in se malo
oddahnil.

— Mrtev biti — 'to — hm — ni
pravzaprav nič hudega — ali to grdo
umiranje, to je neprijetno! Res, jako
neprijetno, posebno če dolgo traja.

Premagan od pijače se je kurat
naslonil ob zid in zadremal. Ko so
ga našli ponočni čuvaji, je kurat tako
trdo spal, da ga sploh niso mogli
prebuditi. Nesli so ga domov in po¬
klicali zdravnika, ki je po dolgem
trudu starčka spravil nekoliko k za¬
vesti.

— Kap ga je zadela, je rekel
zdravnik. Morda še jutra ne doživi.

Kmalu je zapel zvonček in šent¬
jakobski župnik je prišel z zadnjo

353

popotnico. Sedel je zraven kuratove
postelje, ali Svetlin ga ni pogledal,
nego težko in globoko zasopel, od¬
mahnil proti župniku z roko in če¬
tudi z veliko težavo rekel:

Vas — ne potrebujem — gospod
župnik — ad tuum, Domine Jesu,
tribunal appello.

Potem je kurat Janez Svetlin
nagnil glavo in umrl.

XX.

»La grande armee« je prodirala
počasi, a ne da bi naletela na odpor
proti osrčju Rusije. Ves svet se je
zavedal velikega pomena <te vojne in
tudi v Iliriji so dobro čutili resnost
časa. Narodova duša je drhtela kakor
v tajni slutnji, ki časih obide človeka
pred znamenitimi dogodki. Vobče se
je mislilo, da ostane Napoleonu sreča
tudi v tej vojni zvesta, zlasti so bili
o tem prepričani Francozi, ali tuin-
tam so bili tudi ljudje, ki tega niso
verjeli in eden izmed teh je bil tudi
Andrej Kopitar.

Kmalu po odhodu ilirskega voja¬
štva, namreč 15. julija 1812, je »Te-
23

354

legraph« priobčil alijančno pogodbo
med Francijo in med Avstrijo ter
med Francijo in med Prusko. Fran¬
cozi so to pogodbo pozdravili z ve¬
liko radosto, saj so v nji videli jam¬
stvo, da bo Rusija premagana. Slo¬
vencev pa ta pogodba ni razveselila,
kajti ž njo se je Napoleon definitivno
odpovedal nameri, združiti z Ilirijo
slovanski Balkan, in je pred vso
Evropo zajamčil integriteto Turčije.
In to je zbudilo trpka čutila pri onih,
ki so se spominjali dneva, ko je bil
Napoleon v Ljubljani in prerokoval
Slovencem slavno prihodnjost, slo¬
vansko državo, segajočo od tirolske
meje do Carigrada. Sicer je marsikdo
uvideval, da so Napoleona prisilili v
to odpoved višji oziri, ali človek je
že tako, da nad svojimi koristmi ne
pozna nikakih višjih ozirov, in ka¬
kršni so posamezniki, taki so tudi
narodi.

Kopitarju pa so se prijatelji ču¬
dili, kajti zavzemal je v tem oziru
drugačno stališče, kakor drugi Slo¬
venci.

355

— Danes, je jugoslovanska drža¬
va še nemogoča, je razlagal Kopitar
v Božičevi gostilni, ker bi ji prvi
večji vihar naredil konec. Jugoslova¬
ni še nismo za to sposobni. Vsaka
stvar potrebuje svoj čas da dozori,
in tudi narodi postanejo šele sčaso¬
ma zreli za velike naloge. Usoda na¬
ša je v naših lastnih rokah — če bo¬
mo sposobni, ustvariti si veliko in
mogočno domovino, sl jo tudi usta¬
novimo — naj že Napoleon zmaga ali
naj bo premagan.

Alijančna pogodba med Francijo
in med Avstrijo je posebno razvese¬
lila generalnega guvernerja grofa
Bertranda. Smatral jo je za zagoto¬
vilo, da Avstrija ne misli več na
pridobitev Ilirije in istega mnenja so
bili tudi drugi francoski funkcijo-
narji, izvzemši le tiste, ki so imeli
boljši vpogled v dejanske razmere.
Ti so pač zapazili, da se je začela du¬
hovščina spet nekam živahneje gi¬
bati in pogumnejše nastopati, ali
njihova svarila niso dosti zalegla.
Vzpričo gigantske vojne z Rusijo je
francoskim funkcijonarjem tudi pošla
23*

356

dovzetnost za malenkostne pojave
duhovniške agitacije. Vsi pogledi so
bili obrnjeni na Rusko.

Odkar je bil Konrad zapustil
Ljubljano, je hodil Kopitar redno
vsak dan v Damjanovo hišo vprašat,
kaj Konrad piše. Storil je to pot naj¬
večkrat zaman, kajti Konradova po¬
ročila so bila silno redka in naposled
so popolnoma izostala. V tem me¬
secu je začel »Telegraph« izdajati
posebna poročila o vojni »velike ar-
madq«. Dne 9. avgusta je sporočil o
obnovitvi Poljske. Priobčil je navdu¬
šeno pisan članek o tem zgodovin¬
skem dogodku in provzročil med
Slovenci nepopisno veselje, ker se je
v članku proglašalo, da imajo vsi
slovanski narodi pravico do samo¬
stojnih narodnih držav. »Napoleon
se je odpovedal svojim centralistič¬
nim načelom«, se je reklo v Ljubljani
in kdor je uvideval, kaj to pomeni za
Ilirijo in za vse jugoslovanstvo, je bil
tega vesel.

Začetkom septembra je prišla v
Ljubljano vest o Napoleonovi, dne
19. avgusta izvojevani zmagi pri

357

Smolensku. To zmago so v Ljub¬
ljani slovesno praznovali. Posebno
živahno je bilo v gostilni »Pri haj¬
duku«, ker so hodili tja ne samo pri¬
jatelji Francozov, nego tudi pristaši
Avstrije, oziroma duhovnikov. Med
temi je bil tudi odvetnik dr. Repič,
pravni zastopnik vseh duhovnikov,
ki je postal strasten sovražnik Fran¬
cozov, odkar so ti začeli duhovnike
preganjati zaradi konspiracij in za¬
rot. Tudi ta večer se je dr. Repič
znosil nad Francozi in zlasti stru¬
peno obiral prostozidarje. Ko je po¬
noči šel vinjen domov, je na seda¬
njem Francovem obrežju padel v
Ljubljanico' in utonil. Drugi dan je
kakor ogenj šla po Ljubljani govo¬
rica, da so »framazoni« dr. Repiča
ubili. Ker trupla ni bilo najti in so
duhovniki to govorico razširjali z
veliko vnemo, so bili ljudje kmalu
do skrajnosti razburjeni in so na¬
padli nekega večera celo prosto¬
zidarsko ložo v reduti. Repičevo
truplo so našli šele čez mesece in
tedaj se je tudi dognalo, da je mož
utonil.

358

Medtem je bila 7. septembra
bitka pri Borodinu. Ruski zapoved-
nik Kutuzov se je s svojo armado
umaknil in Napoleon je imel prosto
pot v Moskvo. Prišel je tja 14. sep¬
tembra in dan pozneje je začela
Moskva goreti.

V Ljubljani so o dogodkih na
bojišču le malo vedeli, samo to, kar
je poročal »Telegraph«. Ta je šele
dne 15. oktobra priobčil vest o poža¬
ru v Moskvi ali pravega pomena tega
požara ni nihče slutil. Tri dni potem
je bila v Ljubljani sijajna proslava
Napoleonovih zmag in zavzetja Mo¬
skve. Bertrand je bil šel čez zimo v
Trst in nadomestoval ga je gene¬
ralni intendant grof Chabrol, ki je
ta dan priredil sijajen banket, v
mestu pa je bila splošna razsvet¬
ljava. Ljubljana se je veselila — ko
je moral Napoleon že zapustiti Mo¬
skvo in je Rusiji ponujal mir in pri¬
jateljstvo, a zaman. Ljubljana je
praznovala zmago, ko je bila vojna
že izgubljena. Še 8. decembra, na
dan obletnice Napoleonovega kro¬
nanja, kateri dan se je obhajal z

359

veliko slovesnostjo, ni nihče vedel
v Ljubljani, da je Napoleon poražen,
da sta Avstrija in Rusija od njega
odpadli, da je »la grande armee« pri
prehodu čez Berezino od dne 26. do
28. novembra bila uničena in da je
Napoleon izročil Muratu poveljstvo
ter hitel na Francosko, da reši svojo
krono. Veselo so Ljubljančanje po¬
stavljali luči na okna in vse je vrelo
na ples v gledališče ter se zabavalo
proslavljajoč Napoleona, ki je ob isti
uri zmrzuje bežal čez neskončne
ruske ravni. V tem dirindaju, ki je
vladal v Ljubljani ta dan, se ni nihče
zmenil za dve revno oblečeni stari
ženski, ki sta zvečer zapustili uršu-
linski samostan in odšli v Trnovo.
Pri Doberletovi hiši sta malo postali
in polem odšli v mestni log, kamor
jim je kmalu potem sledil Jernej
Doberlet.

XXI.

Dne 3. januarja 1813. je zatre¬
petala vsa Ljubljana. Ta dan je »Te-
legraph« priobčil strašno, dotlej ne¬
znano novico, da je »la grande ar-

360

mee« poražena in uničena. Francoze
je ta vest strahovito potrla. Kar ver¬
jeti niso hoteli, da je Napoleonov
uradni bulletin resničen, da je nepre¬
magljivi cesar premagan, da je čez
pol milijona mož broječa vojska raz¬
bita, da leži na mrzlih ruskih tleh
nad stotisoč hrabrih mož.

V Božičevi gostilni so bili tisti
dan burni razgovori.

Polkovnik baron Pauiin, elegan¬
ten mlad mož iz odlične francoske
rodovine, ki se je posebno- zanimal
za baronico Cojzovo ter vsled tega
užival najpopolnejšo- nenaklonjenost
Andreja Kopitarja, je pri Božiču
srdito- tolkel po mizi.

— Ce je ta bulletin resničen,
potem so bili vsi drugi lažnjivi, je
vpil baron Paulin. Ali more kdo mi¬
sliti, da je cesar izdal devetnajst
zlaganih bulletinov in šele v dvaj¬
setem povedal resnico.

—-To- je prav lahko mogoče, se
je oglasil mlad mož, ki je sedel pri
stranski mizi. Bil je precej slabo ob¬
lečen, a vse njegovo vedenje je ka¬
zalo, da je nekdaj videl lepše dni.

361

Baron Paulin je skočil k tujcu
in srdito- zakričal.

— Kdo ste vi, da se upate tako
govoriti?

— Charles Nodier, pisatelj po
poklicu in na Francoskem vsaj tako
znan, kakor katerikoli izmed navzoč-
nih gospodov.

— Vi da ste Nodier? se je čudil
polkovnik. Je-li to mogoče?

Nodier je bil že takrat dobro
znan kot pisatelj, zlasti po svojih
sentimentalnih romanih »Stella ou
les proscrits« ter »Le peintre de
Saltzbourg,«. Znan je bil tudi 'kot na¬
sprotnik Napoleonov, saj je zaradi
tega nasprotstva izgubil kruh in se
moral več let potepati po svetu.

Vzlic temu, da je bil Nodier ro-
yalist, so ga oficirji vendar povabili
v svojo družbo. Generalni guverner
grof Bertrand pa ga je imenoval za
knjižničarja sedanje licealne knjižni¬
ce ter mu pozneje poveril .uredništvo
»Telegrapha«.

Nodier je bil prišel ta dan iz
Trsta peš v Ljubljano.

362

— Slišal sem v Trstu, da se
mudi v Ljubljani operna pevka Olim¬
pija. S to sem dobro znan iz Italije.

— Vi jo poznate? Ali veste, da
je to vohunka?

— To je lahko mogoče, je od¬
govoril Nodier. Satansko bitje je in
zmožna največjega zločina. Tudi
mene je varala, ki sem si domišljal,
da me nihče ne prevari. Mi se pač
sami sebi lažemo tako, da niti ne
zapazimo, če nas drugi nalažejo. O
tem sem se prepričal pri Olimpiji.

— Olimpija ni njeno pravo’ ime,
je omenil intendančni tajnik Beau-
mes. Pravo njeno ime je Ljudmila
Podobnik.

— Ne, je odgovoril Nodier,
pravo njeno ime je Ljudmila Al-
vaniti.

Oficirji so se smejali in inten¬
dančni tajnik Beaumes je smehljaje
rekel:

— Torej niti pravega svojega
imena Vam ni povedala? Ta 1  Vas je
pa res korenito varala. In morda
ste bili še zaljubljeni vanjo!

363

— Zaljubljen sem bil v njo, je
potrdil Nodier in imel tri mesece z
njo ljubavno razmerje. Ime njeno mi
je pa natančno znano. Rodila se je
v Trstu kot hči nekega Venuttija,
po svojem možu pa se piše Alvaniti.

— Ali — nikar tega ne trdite.
Njen mož je konrad Podobnik, že-
nijski kapitan, ki ga mi vsi dobro
poznamo.

— Podobnik? Jaz tega imena
še nikdar nisem slišal.

— Podobnik je Ljubljančan, sin
jako uglednega meščana. Pred mno¬
gimi leti je moral zaradi Ljudmile
bežati iz Ljubljane in se je ž njo
poročil v Milanu. To je vse pribito,
gospod Nodier, in zato je nemogoče,
da bi se ta Ljudmila ali Olimpija po
možu imenovala Alvaniti. Vi se mo¬
tite, absolutno 1  se motite.

— Gospodje, jaz se ne motim,
je rekel Nodier z vso resnobo in
odločnostjo. Alvaniti je premožen
trgovec v Genovi in živi- še sedaj.
Ko se je Ljudmila Venutti ž njim
poročila in to je bilo v februarju
leta 1810. sem jaz — njen takratni

364

ljubimec — bil pri poroki — za
pričo.

Oficirjem je to razkritje kar sapo
zaprlo. Šele čez nekaj časa je vzklik¬
nil baron Paulin:

— Potem se je ta ženska dva¬
krat poročila.

— Morda še večkrat! Saj Vam
pravim, da je satansko bitje, ki je
zmožno za vsak zločin.

— Ti ubogi Konrad, je vzdihnil
Beaumes. Temu je Ljudmila zastru¬
pila vse življenje, da je šel siromak
prostovoljno v vojno — menda samo
za to, da se več ne vrne.

— Imate-!i Vi, gospod Nodier,
tudi kak obračun s to žensko, da
ste jo prišli iskat? je z napeto po¬
zornostjo vprašal' baron Paulin.

-— Da, gospodje. Velik in stra¬
šen račun. A sedaj še ni čas, da bi
o tem govoril. Prosim, respektirajte
za sedaj mojo tajnost.

Oficirji so to storili in pogovor
zasukali na druge stvari. Nodier jim
je povedal, da se preživlja s prireje-
vanjem predavanj in s pisateljeva¬
njem. Ker so pa oficirji videli, da

365

mora biti v slabih razmerah, so ga
povabili, da naj bo njih gost in No¬
dier se ni branil. Družba je ostala do
pozne noči pri Božiču in seveda pre¬
tresala prežalostni bulletin cesarja
Napoleona o usodi velike armade.
Tem pogovorom ni nihče sledil s 'ta¬
ko pozornostjo, kakor Božičeva na¬
takarica, čeprav je znala le slabo
francoski. Kar je ujela, to je nesla na
ušesa zvitemu hlapcu z Mestnega
trga, Ceškotu.

XXII.

Za Maro Damjanovo so prišli
dnevi žalosti. Že od meseca avgu¬
sta minulega leta ni bilo nobene ve¬
sti več o Konradu. Dolgo časa se je
Mara tolažila, da Konradu ni bilo
mogoče pisati, saj je bila velika ar¬
mada prodrla v srce Rusije in od tam
je bila zveza z zapadno Evropo tako
težka, da se pač ni moglo misliti na
prevažanje zasebnih' pisem. Ker so
tudi uradna poročila iz Rusije bila
silno redka, ni Mare zapustila vera,
da je Konrad živ in zdrav. Toda, od¬
kar se je v Ljubljani zaznalo za po-

366

žar v Moskvi in za grozotno kata¬
strofo pri Berezini, tedaj je izgubila
Mara vse upanje, da še kdaj vidi
Konrada, tedaj je bila prepričana, da
je obležal na zmrzlini tleh dalnje Ru¬
sije in tedaj jo je obšel obup s tako
silo, kakor bi jo hotel uničiti. In naj¬
strašnejša je bila zavest, da je ona
sama pognala Konrada v smrt, ker
je ona bila vzrok, da se je oglasil za
vojno.

Stari Damjan je bil sam tako
potrt, da ni bil zmožen tolažiti svoje
hčere. Marina nema, brezsolzna bo¬
lest je starčka tako pretresla, da se
ni upal svoji hčeri pogledati v oči.
Edini Kopitar je znal Mari vdahniti
nekaj življenske moči. Dostikrat ji je
rekel: »Mara, ali ni tisti najpopol¬
nejši človek, ki zna premagati svoje
gorje, pa bodi še toliko, in ki zna ne¬
ustrašno prenašati življenje, tudi če
bi je najraje od sebe vrgel?« Take in
podobne besede so vedno zbudile
v Mari voljo, da premaga svojo bo¬
lest, in vsaj za nekaj dni se ji je to
tudi deloma posrečilo — ali samo
za nekaj dni, potem je zopet orna-

367

gala in stari Damjan si je ruval lase v
strahu, da mu Mara nagloma umre.

Za svetovno znamenite dogodke
se Mara v teh strašnih dnevih ni
menila. Niti slišala ni, ko ji je Ko¬
pitar pripovedoval, da je Napoleon
začel mobilizirati novo velikansko
armado, niti je pojmila pomen vesti,
da je pruski kralj dne 3. februarja
1813. izdal oklic na nemški narod,
s katerim ga je poživljal na boj na
življenje in smrt proti Francozom.
Samo enkrat se je zgenila, ko se ji
je povedalo, da je bil maršal Mar¬
mont pri Salamanki na Španskem
poražen in težko ranjen, ali niti ta
vest ni več našla odmeva v njenem
srcu.

Dne 12. februarja je generalni
guverner grof Bertrand po cesarje¬
vem naročilu odredil mobilizacijo
ilirske vojske. Težkega srca je ob¬
enem zaukazal, da je od prebivalstva
izterjati kontribucije za vojne na¬
mene. Blagajne so bile, namreč
prazne, ker je morala ilirska uprava
vse dohodke dati za vojno proti Ru¬
siji, in iz Francije niso mogli ničesar

368

poslati, saj so si morali celo tam po¬
magati s kontribucijami.

Grof Bertrand je vso svojo po¬
zornost posvetil armadi in je vso
upravo prepustil generalnemu inten¬
dantu grofu Chabrolu. Ta je dobro
vedel, kaka velikanska nevarnost
preti Iliriji, če bi se tudi Avstrija, ki
je že odpadla od Francije, pridružila
Rusiji in Pruski proti Napoleonu ter
se vrgla na Ilirijo. Zlasti pa se je
bal, da bi duhovščina vprizorila re¬
volucijo, kar bi toliko laglje storila,
ker je moralo vse vojaštvo v vojno.
Grof Chabrol, hoteč se informirati o
korakih, ki naj jih stori, je povabil
jako ugledne može iz Ilirije k sebi in
jih vprašal za svet. Vsi so bili mne¬
nja, da bi prebivalstvo samo, ker
je s Francosko dobro, vestno in pra¬
vično upravo jako zadovoljno, goto¬
vo podpiralo Francoze, če ne bo na¬
sprotovala duhovščina in da bi le
duhovščina bila v stanu uprizoriti
revolucijo. Toda, kaj se naj stori
glede duhovščine — v tem oziru so
bila mnenja različna. Večinoma se
je reklo, naj se izkuša duhovščino iz-

369

lepa pridobiti. Zaradi tega je dal
grof Chabrol 25. februarja razglasiti
konkordat in je obenem prosil po¬
možnega škofa Riccija, naj mu gre
na roko, da ne bo duhovščina vladi
delala težav. Škof Ricci je vse oblju¬
bil — skrivaj pa obvestil duhovnike,
naj se pripravijo na revolucijo, čim
napove Avstrija Napoleonu vojno.

Žandarmerijski zapovednik Ro-
belot je kmalu zapazil, da se je du¬
hovščina začela sumljivo gibati.

— Najbolje bi bilo, vse duhov¬
nike kar na kratko fizilirati, kar po
vrsti, se je večkrat jezil Robelot in
marsikdo mu je od srca pritrjeval,
uvidevajoč, da so duhovniki tisti
nesrečni živelj, ki je narodu in do¬
movini najbolj škodljiv, 'ker vedno
žrtvujejo korist naroda in domovine
koristim cerkve in svojega stanu.

Policijski komisar Toussaint je
posebno vroče pritrjeval Robeletu in
rad citiral alzaški narodni pregovor:

Affen, Pfaffen, FledermSuse,
Juden, Ratten, weisse Lause,
Nehmen diese iiberhand,
Ist kein Gliick im ganzen Land.
24

370

XXIII.

Mrak je že objemal Ljubljano,
ko sta dve stari sključeni ženici prišli
iz uršulinskega samostana in krenili
na Dunajsko cesto, kjer so takrat —
izvzemši le bivša samostana (sedanje
vojaško skladišče in prejšnja bolnica)
— bile same nizke in neznatne hiše.
Kjer je danes Medjatova hiša, je bila
tedaj znana in mnogoobiskana fur¬
manska gostilna. V to hišo sta vsto¬
pili ženici in vprašali za prenočišče.
Gostilničarka je malo pomišljala, po¬
tem pa ženici peljala čez dvorišče v
malo sobo nad hlevom. Šele ko je
vratia za seboj zaklenila, je gostilni¬
čarka rekla šepetaje:

—Čuvajta se — antikrist (tako
so imenovali žandarmerijskega za-
povednika Robelota) preiskuje danes
že zopet vse gostilne.

— Saj greva koj naprej, je od¬
govorila ena ženic in se začela raz¬
pravljati. Njena spremljevalka je sle¬
dila temu izgledu in v kratkem sta
se stari ženici izpremenili v dva mla¬
da moška.

371

— Nekaj pisem imam za vaju,
je rekla gostilničarka, a zdaj ne mo¬
rem do njih, iker jih ima moj mož
shranjena.

— Pisma pošljite šentpeterske-
mu župniku Ahačiču, je naročil mlaj¬
ši teh moškiji, ki pa ni bil nihče drugi,
kakor — Ljudmila. Jaz moram še
nocoj naprej.

— Tudi jaz moram še danes
oditi, je odgovoril Ljudmilin sprem¬
ljevalec. Bliža se odločilna ura. Zdaj
bomo začeli žeti, kar smo toliko časa
in s tolikim trudom sejali. Oko za
oko — zob za zob.

— Ali ste poskrbeli vozove, je
vprašala Ljudmila.

— Da. Eden je pripravljen v Št.
Vidu, drugi pri D. M. v Polju. Ogla¬
sita se pri mežnarjih. Ali kam pa
gresta?

— Jaz moram biti še jutri v
Višnji gori, Ljudmila pa gre na Bled.

Ljudmila in njen spremljevalec
sta bila med tem izvršila preoble-
čenje in se pripravila za odhod. Ljud¬
mila se je zavila v dolg plašč, ki je
popolnoma zakrival njeno telo, potem
24*

372

pa se stisnila k svojemu spremlje¬
valcu.

— Še en poljub, Ludoviko, mu
je rekla v italijanskem jeziku in tujec
jo je strastno objel in jo vroče po¬
ljubil.

— Še nekaj mesecev — in po¬
tem bodeva imela mir in bodeva re¬
šena vseh skrbi.

Še en poljub in Ljudmila je za¬
pustila sobo. Kmalu ji je sledil tudi
njen spremljevalec — a krenila sta
vsak na drugo stran.

Ko je prišel krčmar domov, ga
je žena takoj poslala s pismi k šent-
peterskemu župniku. In mudilo se je
res, da je očistila zrak, kajti dobro
uro pozneje se je že oglasil »anti¬
krist« in pregledal vso gostilno in
vse prostore v hiši.

Odkar je bil Nodier v Ljubljani,
je Robelot skoro vsak dan preiskoval
vse gostilne in vse sumljive hiše, če
ne bi vendar kje iztaknil Ljudmile.
Trudil se je toliko bolj, ker mu je
bil Nodier povedal, kako nevarna
ženska je Ljudmila.

373

Šele pozno zvečer je bil s svo¬
jimi revijami gotov, a še ni mogel iti
počivat. Prišli so bili kurirji z raz¬
nih strani in prinesli poročila, da so
se kmetije začeli upirati naloženim
kontribucijam. Od vseh strani se je
pisalo, naj se pomnoži orožništvo,
češ, da sicer ne bo vzdržati miru.
Robelot se je jezil in toliko bolj, ker
ni imel toliko orožnikov, da bi bil
tem prošnjam ustregel.

Prišel je pa še drug kurir narav¬
nost iz Pariza, ki je imel generalne¬
mu guvernerju v lastne roke izročiti
važna pisma. Zahteval je, da ga
grof Bertrand takoj sprejme.

— Dekreti so velevažni, je rekel
kurir in med njimi se nahaja tudi
lastnoročno pismo cesarjevo.

Grof Bertrand je že spal, a nje¬
gov sluga ga je zbudil. Ko je grof
Bertrand pregledal cesarjevo pismo
in dekrete, je bil do skrajnosti pre¬
senečen. Takoj so bile razposlane or-
donance na razne strani in ko so bili
čez dobro uro zbrani v škofiji ge¬
neralni intendant grof Chabrol in

374 -

vojaški zapovedniki, so izvedeli ne¬
pričakovano novico.

— Cesar me je poklical k ar¬
madi, jim je naznanil grof Bertrand.
V posebnem pismu mi je sporočil, da
smatra evropsko koalicijo proti
Franciji kot neizogibno, in da zato
svojih generalov ne more več pu¬
ščati na upravnih mestih.

Med zbranimi francoskimi funk-
cijonarji je nastalo nepopisno začu¬
denje.

■— Moj naslednik postane mar¬
šal lunot, je nadaljeval grof Ber¬
trand. Ta ni več sposoben za vojno.
Za ta čas pa, da pride maršal lunot,
ki je že na potu v Ljubljano, imenu¬
jem generala Dauthouarsa svojim
namestnikom.

General Dauthouars je bil star
gospod, ki se je odlikoval v raznih
bitkah in imel tolilko ran, da so ga
imenovali v Ljubljani »ta poflikane-
ga generala«. Za vojno ni bil več
sposoben in prav zato ga je Bertrand
imenoval svojim namestnikom.

— Kdaj pa utegne priti maršal
lunot? je vprašal grof Chabrol.

375

— Tekom desetih dni je gotovo
tu. Jaz se odpeljem jutri zvečer —
kar je po cesarjevih in vladnih na¬
ročilih še urediti, se uredi jutri.

Grof Bertrand je odslovil fran¬
coske funkcijonarje potem pa sedel
za mizo in pisal razna pisma. Tudi
od svoje žene, ki se je z otroki in so¬
rodniki mudila v Trstu, se je pisme¬
no poslovil, ker je nameraval čez
Koroško in Tirolsko odpotovati na
Nemško Ik armadi. Ko je bil s pisa¬
njem gotov, se je zavil v širok plašč
in šel na Stari trg, kjer je v nekdanji
mestni prodajalni kruha (sedaj Nič-
manova hiša) stanovala njegova lju¬
bica, Ana Kranjec. In od te se je res
težko poslovil, ker jo je resnično
ljubil. Ostal je pri nji do jutra, in ko
je odšel, je imel mokre oči.

Ana Kranjec pa je po njegovem
odhodu radovedno odprla mošnjiček,
ki ga je bil grof Bertrand pustil na
ponočni omarici in skoro zavriskala
veselja, ko je našla v njem sto Na-
poleondorov. Napravila se je hitro in
stekla po stopnicah v sobo, v kateri
je stanoval intendančni pisar Viktor

376

Zabukovec. Smeje se je vrgla nanj in
žvenketale s cekini vpila:

— Fant moj — zdaj je vsega
konec, meni se ne bo več treba pro¬
dajati, tebi ne vohuniti; zdaj boš
kmalu moj mož in jaz tvoja žena.

XXIV.

Žandarmerijski zapovednik Ro-
belot je ves besen priletel na gene¬
ralno intendanco in že v predsobi
kričal:

— Zdaj imate, kar ste iskali!
Mene niste hoteli slušati! Zlepa ste
hoteli duhovnike pridobiti — norci
ste bili vsi skupaj.

Uradniki so tekli z vseh stran!
skupaj in tudi grof Chabrol je prišel
iz svoje sobe.

— Kaj pa je, da ste tako razbur¬
jeni, gospod Robelot?

— Kaj je, ekscelenca? Robelot
se je razkoračil in z vso grandenco
vzkliknil: Punt je! Revolucija je na
deželi! Kmetje se dvigajo in streljajo
na orožnike! Kaj vam nisem vedno

377

pravil, da pride tako, če ne bodete z
duhovniki' brezobzirno postopali.

Robelotove besede so zbudile
občno vznemirjenje in zlasti grof
Chabrol, ki je že dlje časa bolehal,
se jih je resnično prestrašil.

— Povejte natančno, kaj se je
zgodilo.

— Na Bledu so davi kmetje na¬
skočili orožniško postajo. Orožniki
so morali streljati, da so se rešili.
Ves Bled se je spuntal. Vse je oboro¬
ženo in pripravljeno za boj.

— A zakaj ? Saj se vendar ni nič
zgodilo, kar bi moglo ljudi vzne¬
miriti!

— Ljudje so izvedeli, da je ge¬
neralna intendanca ukazala blejsko
romarsko cerkev prodati in zato so
se spuntali.

— A ta ukaz še ni izdan, saj ga
še nisem podpisal, je vzkliknil silno
presenečeni grof Chabrol. Odlok leži
še tu na moji mizi. Odkod vedo
Blejci, da sem to odredil?..

Robelot je ikaj debelo gledal, ko
je slišal te besede in drugi navzočni
uradniki si tudi niso znali tolmačiti,

378

kako da so blejski kmetje vedeli za
ta ukaz, še predno je bil podpisan in
izdan. Nastala je mučna tihota. Šele
čez nekaj trenofkov je rekel grof
Chabrol:

— Pri intendanci mora biti kak
vohun, ki je izvedel, kaj se priprav¬
lja in je to izdal. A kdo more to biti?

Uradniki so molče prikimovali,
a nihče ni rekel ničesar.

— Najlepše pa je to, se je jezil
grof Chabrol, da sem odredil prodajo
te nepotrebne cerkve, da bi kmetom
bilo manj plačati na vojni kontribu-
ciji.

— Tudi pri Višnji gori so na¬
stali nemiri. Orožniki so videli po¬
noči nekega tujega človeka iti iz
farovža v Št. Vidu. Hiteli so za njim,
a niso ga mogli vjeti 1 . Povsod pa so
jim kmetje delali ovire in pod me¬
stom so nanje streljali.

— Tako, tako, je rekel grof
Chabrol in začel hoditi po sobi gor
in dol, kakor bi premišljal, kaj je
storiti. Bil je blag in dober mož, ki
je Kranjsko resnično ljubil in prebi¬
valstvu rad pomagal — ali sprevidel

379

je, da se v teh nevarnih časih z do¬
broto ničesar nič ne opravi.

— Gospod Robelot, je rekel grof
Chabrol po kratkem premišljevanju,
odredite, kar treba, da se te revolte
nemudoma in brezobzirno zatro. Na¬
dalje zaukažite orožništvu, da zaduši
vsak pojav upornosti, če treba z
orožjem. Še danes izdam razglas, da
bo vsakdo brez usmiljenja ustreljen,
kdor se upre ali pri komur se dobi
orožje.

Robelot se je brez ugovora vdal
ali zadovoljen ni bil. Odhajaje je
rekel intendančnemu tajniku Beau-
mesu:

— Naj bi me bil ekscelenca po¬
oblastil, da pustim ustreliti pet du¬
hovnikov, pa bi bil takoj mir v
deželi.

Robelot je takoj preskrbel, da
sta na Bled in v Višnjo goro 1  odjez¬
dila dva' oddelka konjenikov. Zapo-
vednikoma teh oddelkov je skrivaj
povedal, da naj bodeta brez skrbi, če
bi slučajno bil kje ustreljen kak du¬
hovnik, če bi ga našli pri upornikih.

— 380

Ljubljansko prebivalstvo je vest
o kmetskih puntih močno* vznemi¬
rila, a v še večji meri pa vladne
organe, in sicer zaradi dejstva, da
so ljudje na kmetih vedeli za vladne
odredbe še predno so bile iste iz¬
dane. Policijski komisar Toussaint je
kar obupaval. Toliko* se je že trudil,
da bi prišel zarotnikom in njihovim
pomagačem na sled, a vse zaman.
In sedaj ga je mučila še zavest, da
morajo zarotniki imeti zaveznike
celo med vladnimi uradniki.

Kmetske revolte so napotile Las
Cazesa, da je sklical prostozidarje in
zlasti kranjskim članom lože polagal
na srce, naj v teh nevarnih časih
podpirajo vlado ter skrbe po svojih
močeh, da zunanjih sovražnikov ne
bodo podpirali notranji sovražniki.

Las-Cazesov poziv je pri doma¬
činih našel živahen odziv in je po¬
sebno razvnel v Kopitarju vse nje¬
gove eneržije. V družbi z Nodierjem,
ki je bil prevzel uredništvo »Tele-
grapha« kateremu je bil Kopitar že
od početka, zvest sotrudnik, je pod¬
žigal znance in prijatelje, naj gredo

381

vladi na roke, da Ilirija ne pride zo¬
pet pod dunajsko oblast. Seveda je
bila ta agitacija precej problematične
vrednosti, saj ni nihče vedel, kdo je
resničen prijatelj Francozov in kdo
to prijateljstvo 1  hlini.

Proti večeru istega dneva, ko je
buknil na Bledu in pri Višnji gori
kmetski punt proti Francozom, je
generalni guverner grof Bertrand
zapustil Ljubljano 1 . Poslovil se je v
naglici in se odpeljal skoro neopažen.
Samo oficirji so ga na konjih spre¬
mili do Št. Vida, od tam naprej se
je peljal le v spremstvu dveh adju¬
tantov. Ljubljane ni videl več.

Že pozno zvečer je prišel iz
Višnje gore kurir s poročilom, da je
vojaštvo kmetski punt zadušilo.
Blizu Višnje gore, prav pod mestnim
gričem, so vojaki imeli precej hud
boj in so- ustrelili tri kmete, nakar so
drugi zbežali. Poizvedbe SO' dognale,
da je punt provzročil nepoznan mlad
rnož. Ljudje so bili vsled vojnih kon-
tribucij že itak zelo razburjeni, ko
pa se jim je povedalo, da hočejo
Francozi cerkvene dragocenosti pro-

382

dati, jih je bilo lahko naščuvati, da
so začeli revolti ratk Župnika v Šent
Vidu pri Zatičini so orožniki odpe¬
ljali v zapor, ker so ga  imeli na
sumu, da je on že prej vse pripravil
za vstajo in jo sploh provzročil, ne¬
poznani tujec pa je bil le njegov po¬
močnik.

Naravno je, da se je ta večer pri
Damjanovih govorilo 1  samo o dogod¬
kih tega dneva. Stari Damjan je bil
ogorčen.

— Takih časov kakor so bili
dosedaj, še ni doživela Kranjska.

— Prav pravite, je menil Kopi¬
tar, ali kmet tega ni kriv. Duhovniki
so mu vcepili helotska čustva; iz
krepkega naroda, ki je še pred ne¬
kaj sto leti znal maščevati storjene
krivice in celo podirati samostane in
zažigati graščine, so duhovniki na¬
pravili degenerirano raso suženjske
nature. Tako so- narod potlačili in po¬
kvarili, da je samo še slepo> orožje v
njihovih rokah.

— Kaj naj bi se storilo, da bi
že konec bilo temu duhovniškemu
vplivu?

383

— To je težko reči. Pred vsem
nam je treba mož, pravih mož. Ve¬
rujte mi, gospod Damjan, med vsem
kar sem kdaj čital, so napravile
name največji vtisk Voitaireove be¬
sede: Kar se je zgodilo velikega in
znamenitega na svetu, to je provzro-
čila ženijalnost, jeklena vztrajnost
posamičnih mož, bodisi da so šli v
boj proti predsodkom mase ali da so
ti masi vcepili novih predsodkov.
Pet takih mož nam je treba' in lahko
bi provzročili novo reformacijo. Na¬
rodi ničesar sami ne store; vse store
samo veliki posamezniki.

Mara je doslej molče poslušala.
Tudi ko je Kopitar končal, ni’ rekla
ničesar, nego apatično naslonila
glavo ob naslonjalo svojega stola.

— Kaj' pa ti meniš, Mara? je
vprašal stari Damjan.

— Jaz? Ničesar! Ali pač! Jaz
mislim, da zakonov narave ni pre¬
drugačiti. Ce je naš narod propadel,
kakor pravi 1  Kopitar, potem se več
ne dvigne. Jaz tudi ne postanem
več mlada.

384

— Ali, gospodična Mara — kaka
primera je to! Kakor se posamezni
ljudje pomlade v svojih otrocih, tako-
tudi narodi. Sedanji rod ni dosti
prida, ali če se prihodnji rod dobro
vzgoji, postane lahko tako dober,
zdrav in krepak, kakor je kdaj bil.

— Ali, dete moje, kaj govoriš
take neumnosti, da 1 , nisi več mlada.

— Dekle z 29. leti pač ni več
mlado. Sicer sem pa danes našla —
siv las.

— Vi se šalite, je rekel Kopitar,
a je vendar pristopil k Mari in za¬
gledal kraj bujnih črnih kit siv las..

— Res je! je rekel. Tu ob sen¬
ceh imate siv las.

Mara se je zasmejala, a tako
žalostno, da se je stari Damjan bo¬
lestno- zgenil.

— Vidite, da sem prav imela.
In tega sivega lasu ne odpravi no¬
bena filozofija.

— Ali dejanje, je zaklical Ko¬
pitar in s hitro roko iztrgal ta las.

— Ali mi pa morete spomin na
ta las iztrgati iz možgan? je vpra-

385

šala Mara s trpkim usmevom in Ko¬
pitar je moral umolkniti.

— Nekdo' gre, je zdaj dejal
Damjan, ki je bil zaslišal nenavaden
šum na stopnicah in različne korake.

Stopil je k vratom, a v tem tre-
notku so se odprla in na pragu je
stal visok mož v oficirski uniformi.
Kakor okamenela sta stala Damjan
in Kopitar — v istem hipu pa je
planila Mara proti vratom.

— Konrad, Konrad! Kakor ozna¬
nilo odrešenja, kakor glas od smrti
vstalega človeka je donel ta klic —
in Mara je brez zavesti padla na
Konradove prsi.

XXV.

Mara je sedela poleg Konrada
in trepetaje poslušala, kar je pripo¬
vedoval o- svojih doživljajih v vojni.
Ovila je svoje roke okrog njegovega
vratu in položila svojo glavo na nje¬
govo ramo.

In Konrad je pripovedoval, kako
je armada prišla na rusko Poljsko
in bila navdušeno 1  sprejeta, s kakimi
težavami se je morala boriti pri
25

386

Vilni in kako je trpela pri Smolen-
sku, kjer je bil Konrad ranjen.

— Več tednov sem ležal v bol¬
nišnici, je pripovedoval Konrad.
Ranjen sem bil na nogah, na glavi
in na roki. Rane so se zacelile, samo
desna roka je v komolcu postala ne-
pregibna.

Jokaje se je nagnila Mara nad
pohabljeno* roko, jo poljubila in jo
močila s svojimi solzami.

— Odpusti mi, Konrad, odpusti
— jaz sem te gnala v vojno — jaz
sem kriva te nesreče.

Konrad jo je potolažil z bese¬
dami polnimi vroče ljubezni in po¬
tem pripovedoval dalje, kako je mo¬
ral z drugimi iz bolnišnice odpušče¬
nimi vojaki v trdi zimi peš iti od
Smolenska na Vilno in od tam do
Varšave in Draždanov. Strašni so
bili ti doživljaji, marsikdo je na potu
omagal in obležal na cesti, le malo
jih je prišlo* čez mejo.

— V Draždanih sem bil na
svojo* prošnjo* odpuščen iz armade,
je končal Konrad svoje pripovedo¬
vanje. Pustili so me, ker sem itak

387

neporabljiv; vojak s pohabljeno roko
je nemogoč.

V sobi je zavladala tišina in čulo
se je samo pritajeno ihtenje Damja¬
nove Mare, 'katero je bil Konrad
stisnil k sebi tako, kakor bi je nik¬
dar več ne hotel izpustiti.

Mala družba v Damjanovi hiši
je ostala zbrana do pozne noči in
ni ničesar vedela o razburljivih ve¬
steh, ki so se širile ta večer po
Ljubljani. Razvedelo se je bilo, da
je pri Mengšu nastal kmetski upor
in da je bil neki orožnik ustreljen,
da so kmetje pri Litiji naskočili s
kosami, sekirami in kamni francoske
financarje in dva težko ranili in da
se je zgodil na Kranjskem atentat na
grofa Bertranda. Neki mladi mož,
meščansko' oblečen, je prijezdil od
Radovljice. Pri/ neki gostilni na potu
je zapazil grofa Bertranda in njegova
spremljevalca. Nagloma je zablisnil
v njegovih rokah samokres, počilo
je in Bertrandov adjutant je bil, a
povsem lahko, obstreljen ha rami.
Napadalec je zdirjal proti Ljubljani.
Sicer sta bila takoj poslana za njim
25*

388

dva orožnika na konjih, a dohiteti
ga nista mogla. Pač pa sta od ljudi
izvedela, da je jezdil proti Ljubljani,
kajti še v Št. Vidu sta orožnika do¬
bila človeka, ki je videl tujca.

Naravno je, da je ta 1 , vest vzbu¬
dila v Ljubljani veliko ogorčenje in
veliko vznemirjenje, zlasti ker je
policija zopet uprizorila natančno
preiskavo vseh gostiln in vseh hiš.
Charles Nodier se je iz radovednosti
pridružil policijskemu komisarju
Toussaintu in ga spremljal po raz¬
nih gostilnah. A ves trud je bil brez
uspeha in jezno so se vrnile patrulje
v stražnico.

— Nekaj posebnega sem pa
vendar zapazil, je rekel Nodier poli¬
cijskemu komisarju, ko sta šla iz
gostilne, ki je bila tam, kjer je zdaj
Medjatova hiša.

— Kaj ste zapazili? je osorno
vprašal Toussaint.

— V sobici poleg hleva je di¬
šalo po parfumu, po finem parfumu,
kakor ga rabijo samo fine dame —
in take vendar ne hodijo v to fur-

389

mansko gostilno in tudi ne prenoču¬
jejo v sobici poleg hleva.

Toussaint je obstal sredi pota,
tako ga je to presenetilo.

— Da, da. moj ljubi komisar,
se je smehljal Nodier, jaz se na svoj
nos lahko zanašam. Sicer pa se hitro
prepričate, če sem govoril resnico.
Kar nazaj pojdite.

Toussaint ni ničesar odgovoril.
Zatopil se je v svoje misli in šele
čez nekaj časa poklical detektiva
Roštana ter mu tikoma nekaj naro¬
čil. Detektiv je šel nazaj proti sum¬
ljivi gostilni, Toussaint pa je z No-
dierjem nadaljeval svojo pot v me¬
sto. Šla sta molče do sedanjega
Turjaškega trga, kjer sta se v naglici
ločila. Nodier, ki je stanoval v
Recherjevi' hiši, je šel domov. Tiho
se je smejal in odpiraje vrata šepetal
sam sebi:

— Ta parfum — ta parfum. —
Jaz ga poznam — samo ne spomi¬
njam se —

V tem hipu se je čul iz bližine
strel in kmalu nato je pritekel v
divjem diru mimo knežjega dvorca

390

človek in hitel čez Turjaški trg. Za
njim je teklo nekaj vojakov, katerim
SO' se pridružili iz stražnice došli
redarji. Tudi Nodier je šel za njimi
in jih je došel na Bregu. Tam je iz¬
vedel, da je pri hiši, kjer je bilo na,-
stanjeno vojaško zapovedništvo —
na vogalu Hilšerjevih ulic in Gra¬
dišča, kjer je bila pozneje kadetna
šola, oziroma topničarsko zapoved¬
ništvo -— videla straža neznanega*
človeka, ko je skočil z okna m zbežal
v mesto. Straža je za njim ustrelila,
a ga ni zadela.

— V isti sobi je bil. kjer so
spravljeni mobilizacijski načrti, je
pripovedoval straževodja. Morda je
te načrte ukradel.

— In kje je tat zdaj?

— V Ljubljanico je skočil.

Odvezali so več čolnov, katerih
je bilo tedaj vse polno ob Bregu, in
preiskali obe obrežji Ljubljanice, a
tatu niso mogli- najti. V tem je šel
Toussaint na vojaško zapovedništvo
in tam se je dognalo, da so bili res
ukradeni mobilizacijski načrti.

— 391 —

— Vihar se bliža, Ekscelenca,
je rekel namestniku generalnega gu¬
vernerja, ki je bil tudi prišel na lice
mesta, velik vihar se bliža — kdo ve,
če ga prestanemo.


1.

Dne 23. marca 1813 se je pri¬
peljal v Ljubljano novi generalni
guverner maršal Junot, vojvoda
d’ Abrantes. Bil je visok in širokopleč
mož, a že ves siv, dasi je bil šele
44 let star. Lice njegovo je bilo vse
raztrgano in ožgano, v njegovih očeh
pa je gorel neki posebni ogenj.

Dan po prihodu maršala Junota
je bil v škofiji običajni sprejem vo¬
jaških, civilnih in duhovniških do¬
stojanstvenikov, zvečer pa ples.
Maršal Junot se je pri sprejemu in
na plesu tako čudno obnašal, da si
tega ni znal nihče tolmačiti. Z da¬
mami je naravnost nedostojno govo¬
ril, tako da je vse strmelo, in s ško¬
fom Riccijem je bil tako surov, da
je škof pobegnil s plesa.

Junot je bil eden ljubljencev ce¬
sarja Napoleona. Ko je nastala revo¬
lucija, je vstopil kot prostak v ar¬
mado in se pri obleganju Toulona
1. 1793. tako odlikoval, da ga je Na-

— 396

poleon vzel med svoje prijatelje. L.
1796. je šel kot Napoleonov adjutant
v Italijo in potem v Egipet ter postal
1. 1800 general in vojni zapovednik
v Parizu. Napoleonu je bil brez¬
mejno vdan. Ko' je bil Napoleon pro¬
glašen cesarjem, je Junota imenoval
generalnim zapovednikom huzarjev.
L. 1805. je bil Junot poslanik v Liz¬
boni, a zapustil je to mesto kar na¬
svet o- roko in odšel k armadi ter se
pri Austerlitzu odlikoval tako, da
mu je Napoleon odpustil različne
nerodnosti. Leta 1807. je bil Junot z
malo armado poslan čez Pireneje,
da zavzame Portugalsko. Tu je iz¬
vršil največje junaštvo svojega živ¬
ljenja. Iz mesteca Abrantes je odšel
s 1500 vojaki v Lizbono- in zavzel v
dveh urah to mesto, dasi je bilo v
njem 28.000 mož vojaštva. Napoleon
ga je imenoval zataditega za voj¬
vodo d’ Abrantes. Vojskoval se je
potem na Španskem proti Welling-
tonu leta 1809. proti Avstriji in šel
1. 1812. v vojno 1  proti Rusiji. V vojni
na Španskem je bil ustreljen v obraz
in od tistega časa je uprav strašno

397

izgledal. V vojni proti Rusiji se je
pokazalo, da ga je začel zapuščati
spomin in vsled tega mu Napoleon
ni hotel več poveriti armade, nego
ga je poslal v Ilirijo kot generalnega
guvernerja.

Junot je ostal v Ljubljani samo
nekaj dni, potem pa je odpotoval v
Trst. Nadomestoval ga je general
Dauthouars, ki je imel toliko težje
stališče, ker je bil generalni inten¬
dant grof Chabrol vsled razburjenj
zadnjega časa tako obolel, da ni mo¬
gel opravljati svoje službe.

Francoski funkcijonarji so imeli
toliko več skrbi, ker v Iliriji ni bilo
skoro nič vojaštva, revolte pa so se
čedalje pogosteje pojavljale, ne samo
na Kranjskem, nego tudi na Koro¬
škem, v Dalmaciji in na Hrvatskem.
Ko je bila Pruska 16. marca Napo¬
leonu napovedala vojno, je prišel iz
Pariza ukaz, da je vse ilirsko voja¬
štvo poslati na bojišče in je bilo do¬
ločeno, da v potrebi pride na pomoč
vojaštvo iz Benetk. Rusija in Pruska
sta bili med tem zbrali veliko ar¬
mado in zaprli francoskim posadkam

398

v pruskih in poljskih trdnjavah vsak
izhod, Černičev je prisilil Morandov
oddelek, da je pri Liineburgu kapi¬
tuliral, Bliicher je zasedel Draždane,
Wittgenstein in York pa sta bila na
potu v Berolin, kjer je stal itali¬
janski podkralj Evgen s svojo ar¬
mado.

— Če se Avstrija ne pridruži
Rusiji in Pruski, potem je Napoleonu
zmaga zagotovljena, je menil Nodier,
ko je s prijatelji sedel v Božičevi
gostilni.

-— A kaj, ko nima konjenikov, je
opomnil neki stari dosluženi oficir.
Kar je bilo konj v francoskih pro-
vincijah — skoro vsi so ostali na
Ruskem.

— Da, to je res, in to zna postati
usodnega pomena. Brez konjenikov
je zmaga skoro nemogoča.

Kar so možje ugibali v Božičevi
gostilni, se je pozneje izkazalo kot
resnično. Napoleon je bil tekom me¬
seca aprila spravil 120.000 mož na
noge, med tem, ko sta imeli Rusija
in Pruska samo 90.000 mož ■— ali
izvrstno konjeništvo. Dne 2. maja sta

399

se spoprijeli armadi pri Liitzenu in
Napoleon je zmagal. Rusi in Prusi
so se morali umakniti proti Labi.
Maršal Davaust je šel na sever in
zavzel Hamburg, maršal Ney je šel
proti Berolinu, Napoleon sam pa je
sledil sovražnikoma in zasedel Draž-
dane. Na saksonskih tleh je Napo>-
leon opetovano zmagal, ali svojih
zmag ni mogel izkoristiti, ker ni imel
primerne kavalerije.

Dne 25. maja zvečer je prišel v
Ljubljano kurir iz Trsta z naznani¬
lom, da je generalni guverner marša’
Junot zblaznel. Zdaj so si tudi Ljub-
Ijančanje znali tolmačiti Junotovo
čudno vedenje; bil je že tedaj umo-
bolen, ko je prišel v Ljubljano. Ku¬
rirjevo sporočilo je naznanjalo, da je
maršal Junot v zadnjem času že
večkrat poskusil ustreliti samega
sebe, a so to .komaj preprečili, sedaj
pa da ga je paraliza popolnoma
prevzela.

General Dauthouars je odredil,
da se blaznega maršala odpelje k
sorodnikom na Francosko. To se je
tudi zgodilo. Cez mesec dni se je

400

izvedelo, da je maršal Junot na
gradu Montbard na Francoskem
skočil z okna in se ubil.

II.

Posredovanjem cesarja Franca
je bilo 4. junija med Napoleonom,
Rusijo in Francijo sklenjeno pre¬
mirje, ki 1  naj bi bilo trajalo do 26. ju¬
lija, ki pa se je pozneje podaljšalo do
16. avgusta. Določeno je bilo, da se
morajo ruske in pruske čete do dne
12. junija umakniti čez Labo; Vsem
trem vojskujočim se državam je to
premirje dobro došlo, ker so mogle v
tem času pomnožiti svoja krdela.
Posebno Napoleon je moral za to
skrbeti, ker je bilo brezdvomno, da
se bliža trenotek, ko se mora cesar
Franc odločiti, na katero stran
stopi.

V Ljubljani so premirje pozdra¬
vili z veseljem. Napoleonove zmage
so vsem dale novega poguma in jim
vcepile upanje, da mu tudi v tem
gigantskem boju ostane sreča zve¬
sta. Dne 6. junija je bila v stolni
cerkvi v Ljubljani zahvalna služba

401

božja, zvečer pa SO' mestjani vprizo-
rili krasno razsvetljavo. Njih radost
je bila toliko večja, ker se je zaznalo,
da se vrne v Ljubljano star in ljub
znanec — general Fresia.

Napoleon je bil na mesto mar¬
šala Junota imenoval generalnim
guvernerjem v Iliriji bivšega policij¬
skega ministra, prekanjenega Fou-
cheja. Odločil se je zanj, ker v teh
resnih časih ni mogel pogrešati no¬
benega svojih generalov. Vojaškim
zapovednikom v Iliriji pa je ime¬
noval divizijskega generala Fresio,
ki je bil v vojni proti Rusiji težko
ranjen, in mu dodelil kot pomočnika
generala Belottija. Generalni inten¬
dant grof Chabrol 1  je tudi odstopil
in na njegovo mesto je prišel do¬
tedanji intendant v Gorici Chasenon.

Fouche je prišel dne 29. julija
v Ljubljano. Napravil je jako slab
vtis, zlasti pa je bilo nejevoljno
meščanstvo.

— Po dveh tako sijajnih možeh,
kakor sta bila Marmont in 'Bertrand,.
pa nam pošlje cesar takega potuh¬
njenca — je zdihoval stari Damjan,
26

402

ko je od sprejema v škofiji prišel
domov. Ta mož ne bo znal braniti
Ilirije, če bi prišlo do vojne z
Avstrijo.

— To tudi ni njegova naloga, je
menil Konrad. To je stvar generala
Fresie — le škoda, da je ta tako’
slab in nesposoben za vsaki večji
napor.

Fouche je vso svojo pozornost
posvetil javni varnosti in državnim
blagajnam. Prva njegova odredba je
bila, da je ukazal vojne kontribucije
brezobzirno izterjati, potem pa je
vpeljal najstrožje policijsko nadzoro¬
vanje po' celi deželi. Žandarmerij-
skemu zapovedniku Robelotu je
rekel:

— Prijatelj — vi imate popol¬
noma napačne nazore. Nadzorovali
in zasledovali ste sumljive ljudi. To
bi bil lahko napravil vsak žandar.
Pravi policijski šef nadzoruje ne¬
sumljive ljudi, ker so si ti najbolj
nevarni. Toliko mesecev iščete za¬
rotnike in avstrijske agente med
sumljivimi ljudmi; zdaj poskusiva

403

enkrat med nesumljivimi. Kako je
na primer s škofom Riccijem?

— Ekscelenca — ta je zvest
pristaš cesarjev. Celo red častne
legije ima.

— No, tako zanesljiv mož, ki ga
je cesar odlikoval, zasluži, da se mu
poleg dolžnega spoštovanja posveti
tudi posebna pozornost. Prosim, da
se mi predloži vsak dan vsa njegova
pošta), vse, kar odpelje in kar dobi.
Isto tako želim, da se postopa na-
pram drugim duhovnikom.

Robelot je bil dober, delaven,
izkušen in zanesljiv policijski urad¬
nik, ali Fouchejeva prekanjenost mu
je vendar imponirala, prav tako,
kakor policijskemu komisarju Tous-
saintu, ki kot bivši oficir sploh ni
bil posebno sposoben za svoj poklic.
Posebno je pa Toussaint strmel, ko
je čez nekaj dni dobil naročilo, da
mora nadzorovati tudi baronico
Cojzovo.

— Žena nikdar ne -pozabi in
nikdar ne odpusti, je Fouche raz¬
lagal Toussaintu, in zdi se mi, da je
ta baronica posebno strastne nature.

26*

404

Morda je bila res le zato nasprotnica
Francozov, ker je sovražila maršala
Marmonta, ali brez dvoma si sama
ni nikdar priznala, da je ljubosum¬
nost in nečimernost vzrok njenega
nasprotja, nego je iskala in našla
drugih vzrokov. In teh ni več poza-
bila. Kdo ve, če ni v kaki zvezi z
našimi sovražniki.

Policijske, res drakonične in
silno nadležne odredbe novega ge¬
neralnega guvernerja so provzročile
mnogo jeze in Fouche je bil v krat¬
kem času skrajno nepopularen. Mož
se za to ni dosti zmenil, nego je
mirno hodil svojo pot.

— Kdo pa je ta Fouche? je
nekega dne vprašala baronica Coj-
zova Kopitarja. Bila je skrajno raz¬
dražena, ker je zapazila, da so na
policiji odpirali vsa njena pisma.

— Kdo je Fouche? Morda naj¬
večji policijski talent zadnjih sto let,
je odgovoril Kopitar. Kakih 50 let
je star. V mladosti je študiral v sa¬
mostanu in od tedaj sovraži duhov¬
nike. Potem je bil učitelj filozofije,
potem advokat. Ko je nastala revo-

405

lucija, je bil voljen v konvent in je
agitiral in glasoval, da so kralja ob¬
sodili na smrt. Strašno klanje v Ly-
onu je vodil on. »Vse aristokrate na
giljotino,« je bilo njegovo načelo.

— In danes? je vzkliknila ba¬
ronica.

— Danes je ponosen na to, da
ga je cesar povzdignil v plemski
stan. Josip Fouche je danes vojvoda
d’ Otranto.

— Pripovedujte dalje!

— Robespierre ni Foucheju nik¬
dar zaupal. Kmalu se je vnel med
njima boj. Fouche je pošteno poma¬
gal, da je prišel Robespierre pod
giljotino 1 . Sicer so ga izbacnili iz
konventa in ga imeli več mesecev
zaprtega, a prišel je vendar spet na
površje in postal Napoleonov poli¬
cijski minister, poleg cesarja naj¬
vplivnejši mož v celem cesarstvu.
Cesar ga je odstranil, ker se Fouche
ni strinjal z njegovo politiko in kakor
se kaže, je imel Fouche prav.

— Ta človek nam utegne še
strašnih sitnosti provzročiti, se je
hudovala baronica in Kopitar ji ni

406

ugovarjal. Tega pač nista slutila, da
bo čez dober mesec konec franco¬
skemu gospodstvu.

III.

Premirje, sklenjeno med Napo¬
leonom, Rusijo in Prusko, še ni bilo
poteklo in že je cesar Franc dne
12.  avgusta 1813 napovedal Franciji
vojno. Tast se je postavil na čelo
koalicije, ki je bila naperjena> proti
njegovemu zetu, in tej koaliciji se je
pridružil Bernadotte, ki je bil sra¬
motno odpadel od svojega zaščitnika
Napoleona.

Ilirija se je vedno bala, da pride
do te vojne, a sedaj, ko je bila vojna
napovedana, je ta vest vendar vse
presenetila, kakor bi bila strela uda¬
rila z jasnega. In zavrela je kri in
vzkipele so strasti in začel se je vi¬
har, mogočen, strašen in usodepoln.

V Iliriji ni bilo skoro nič vo¬
jaštva, med tem, ko je bila Avstrija
že davno prej pripravila vse, da koj
po napovedi vojne vdre v Ilirijo.
Sedem .dni po napovedi je bila av¬
strijska armada že pred Beljakom in

407

je s svojo desetkratno premočjo
vkljub hrabremu odporu zavzela to
mesto in prodrla na Gorenjsko. Ob¬
enem je od hrvatske strani prišla čez
mejo druga avstrijska armada pod
poveljstvom generala Milutinoviča in
dne 22. avgusta zasedla Novo mesto.

In zdaj so se dvignili kmetje.
Z vseh prižnic, koder je bilo ko¬
ličkaj varno, je duhovščina klicala
na boj za 1  sveto vero in proti frama-
zonskim Francozom. Ne samo na
Kranjskem, nego tudi na Hrvatskem
in v Dalmaciji se je tako godilo. V
Karlovcu so kmetje napadli inten¬
danta Contadesa, ga strašim pre¬
tepli in ga zvezanega izročili avstrij¬
skemu generalu Kneževiču. Okrog
Reke SO' vstaši ropajoč in požigajoč
prodirali proti mestu. Na Kranjskem
pa ni bil noben Francoz zunaj mesta
varen svojega življenja. V krškem,
kostanjeviškem in novomeškem
okraju so v nekaterih dneh izginili
francoski orožniki in financarji in iz¬
ginilo je tudi nekaj uradnikov — re¬
šilo se jih je le malo.

408

Plamen revolucije se je širil tudi
proti Ljubljani, posebno ko so Av¬
strijci po ljutih bojih, po 1  štirikrat
hrabro odbitem naskoku zavzeli
Kranj.

Generalni intendant Fouche je
vsled razburjenja skoro iz sebe
dirjal po- svoji sobi v škofiji in kakor
obseden kričal na Robelota, Tous-
sainta in Beaumesa.

— Odredil sem, da se še danes
razglasi vojno stanje v Iliriji, je na¬
daljeval Fouchč. Kogar se zaloti z
orožjem v roki, se nemudoma ustreli,
brez preiskave in brez sodbe. Naj¬
bolje, če se ustreli v Ljubljani kot
eksempelj; dokler je Ljubljana naša,
dotlej je še mogoča rešitev. Ali ste
razumeli? Brez pardona, Vam po¬
vem še enkrat.

Uradniki so se odstranili, a
Fouche je ostal le malo- časa sam.
Kmalu je prišel general Fresia.

Še ni obupati, je rekel ge¬
neral. Tisočdvesto mož se je prosto¬
voljno oglasilo za vojno. Izvežbani
niso ali navdušeni so-. General Be-
lotti odrine jutri ž njimi na Gorenj¬
sko. Cez Predel došla vojska je pre-

409

gnala Avstrijce iz Beljaka, a držati
se tam ne bo mogla, ker je pre¬
majhna.

— Kako je mišljenje v Ljubljani?
je vprašal Fouche.

-— Meščanstvo je za nas, toda
Nemci niso zanesljivi. A ti Nemci so
skoro sami krščeni Židje, straho¬
petni in zavratni, in se bodo oklepali
tistega, ki bo gospodar v mestu.

— Branite mesto, dokler mo¬
rete. Jaz grem v Trst. Notranjska je
naša, in kaže se, da ostane zvesta —
tudi Primorska je zvesta. Od tam
Vam pošljem pomoč.

Policija je tisti dan poskusila
aretovati škofa Riccija, ali ni ga do¬
bila. Daši je bil Ricci pod policijskim
nadzorstvom, se mu je vendar po¬
srečilo pobegniti. Tudi razni drugi
višji in nižji duhovniki so bili skrivaj
zapustili Ljubljano. Seveda je policija
zopet izvršila celo vrsto hišnih pre¬
iskav, ki pa so 1  bile zopet brez¬
uspešne.

Dne 26. avgusta je Fouche za¬
pustil Ljubljano in se je odpeljal
proti Trstu.

410

Tudi Konrad se je oglasil za
vojno in general Fresia ga je sprejel
vzlic pohabljeni desni roki in ga do¬
delil oddelku, ki je imel braniti ljub¬
ljanski Grad.

— Prišel je vihar, moja Mara, je
rekel Konrad, ko> se je prvič odpravil
na službo. Zdaj kličeta narod in do¬
movina in jaz moram iti.

In Mara je bila močna in ne¬
ustrašna in ni mu branila z nobeno
besedo, čeprav sta ji bolest in strah
trgali srce, kajti čutila je resnost
časa in uvidevala, da je Konrad storil
samo svojo 1  dolžnost.

IV.

Napoleon in združeni njegovi
sovražniki so bili postavili v boj
skoro milijon mož in na nemških
tleh se je začel oni ljuti boj. ki se je
končal s porazom francoskega ce¬
sarja. V celi Italiji in v Iliriji je bilo
samo 45.000 mož, med tem, ko' so
Avstrijci imeli za boj na jugu 50.000
mož na razpolago.

Po zavzetju Kranja in Novega
mesta je italijanski podkralj Evgen

411

z jako malo armado hitel Iliriji na
pomoč. Avstrijci niso vedeli, koliko
vojaštva ima na razpolaganje in zato
so 3. septembra zapustili Kranj, či¬
gar zavojevanje jih je veljalo toliko
krvi, in se umaknili proti Beljaku. A
koj potem, ko je podkralj Evgen pri¬
šel 11. septembra v Ljubljano, so se
zopet začeli približevati Ljubljani,
posebno od dolenjske strani, ker so
bili izvedeli, da se Evgenovega vo¬
jaštva ni bati. General Milutinovič
je prodrl do Šmarja. Kmetje iz
višnjegorske in zatiške okolice so se
mu pridružili in mali ilirski oddelek,
ki se jim je zoperstavil, je bil 15. sep¬
tembra popolnoma poražen. Pot z
dolenjske strani v Ljubljano je bila
zdaj Avstrijcem odprta.

Proti poldnevu so preostali
deli poraženega ilirskega bataljona
pribežali v Ljubljano, kjer je vladala
nepopisna razburjenost. Razvedelo
se je bilo že prej, da so Avstrijci
pri Šmarju zmagali, obenejn pa so
prihiteli ljudje od Device Marije v
Polju sporočit, da je tam in pri Fu¬
žinah na obe,h straneh Ljubljanice

412

ljut boj med Ilirci in med Avstrijci.
Vse mesto je bilo pokonci in vse
ulice so bile polne zbeganih ljudi.

Ko se je zmračilo, so pripeljali
vojaki sedem kmetskih mož v Ljub¬
ljano. Zasačili so jih oborožene s
puškami za nekim gričem blizu
Medvod, odkoder so streljali na ilir¬
sko vojaštvo. Že poprej je bilo to
sporočeno generalu Belottiju in ta je
ukazal, da publicira bobnar po me¬
stu, da se na teh ustaših takoj izvrši
smrtna sodba. Vsled tega je vse dr¬
velo na Dunajsko cesto in proti Sv.
Krištofu. Tudi Nodier je z nekaterimi
znanci šel tja. Gredoč mimo sedanje
Medjatove hiše je zagledal neko sta¬
ro, slabo oblečeno žensko, ki je pre¬
vidno oziraje se na vse strani plazila
se v ondotno gostilno. To oziranje
in pogledovanje stare ženske se je
Nodierju zdelo sumljivo in obstal je
pri gostilni toliko rajše, ker so v tem
trenotku počile puške pri Sv. Kri¬
štofu.

— Justifikacija je končana, je
rekel Nodier svojim spremljevalcem,
mrličev pa ne maram gledati.

413

Prijatelji ga niso zadrževali in
šli sami naprej. Nodier pa se je po¬
stavil pred gostilniška vrata in ugi¬
bal, kaj naj stori. Predvsem je hotel
počakati, da pride mimo kak policij¬
ski funkcijonar, in zato je hodil pred
hišo gor in dol ter pazil, da bi mu
sumljiva ženska ne ušla.

Zdaj so se začeli ljudje od Sv.
Krištofa vračati v mesto. V gostih
trumah so se gnetli mimo njega in
ravno v tem trenotku sta pri izhodu
z dvorišča smuknili dve stari ženici
med ljudi in se izkušali preriti na
drugo stran ceste. Nodier je skočil
za njima, a zaradi velike množice ni
mogel hitro priti do njiju. Videl pa
je, kako sta ženski hitrih korakov
silili naprej in jo zavili okrog bivše
bolniške cerkve. Ko je prišel Nodier
okrog vogala, je vzlic mraku zagle¬
dal, kako skušata ženski ubežati in
kako se neprestano ozirata. Skočil
je za njima, a ženski sta zdaj stekli
in v samotnih ulicah ni bilo, nikogar,
ki bi jih bil ustavil. Koncem ulic sta
se ženski ločili, kajti, ko je prišel
Nodier tja, je videl, da je pred njim

414

samo še ena ženska, v tistem hipu
pa je tudi od zadaj nekdo- planil
nanj in se s tako silo vanj zaletel,
da je Nodier padel na obraz. Ko je
vstal, ni bilo napadalke nikjer več t
videti. Nodier je stekel dalje, dasi je
krvavel na obrazu in klical na po¬
moč. Na Sv. Petra cesti je dobil
redarja in ga pozval na pomoč. Re¬
dar mu je povedal, da je videl tako
žensko, kakor jo je zasledoval No¬
dier, hiteti proti frančiškanski cer¬
kvi. Šla sta dalje. Nodier je šel čez
most, redar pa proti Zvezdi. Z mosta
je videl Nodier, da po sedanjem
Francovem obrežju teče neka žen¬
ska. Kličoč na pomoč je stekel za njo
in kmalu mu je sledilo več oseb.
Divja gonja je to bila. Pod Trančo so
ljudje povedali, da je ubežna ženska
zavila na Stari trg in tam se je za¬
znalo, da je šla v sedanjo NRma-
novo hišo. Zbralo se je okrog hiše
vse polno ljudi, prihitelo- je tudi več
redarjev in prišel je tudi orožniški
zapove'dnik Robelot. Redarji so ob¬
stopili hišo in Robelot je šel s samo¬
kresom v roki v spremstvu dveh vo-

415

jakov in Nodierja v hišo ter začel
poslopje preiskovati. V sobi inten-
dančnega pisarja Zabukovca je našel
različna ženska krila in naenkrat je
Nodier vzkliknil:

— Parfum — to je tisti parfum,
*ki sem ga našel na Dunajski cesti.
Jaz se ne motim, prav gotovo, jaz
se ne motim.

— Od kod pa poznate ta parfum
tako dobro?

— Rabila ga je neka ženska, ki
sem jo dobro poznal, in ki bi jo tudi
Vi radi poznali. Iščimo, iščimo, če
me vse ne moti, je ta ženska v Jhiši.

Iskali so naprej, a brez uspeha.
Ravno ko so se vračali izpod pod¬
strehe, je počil za vodo strel.

— Kaj je to? je zakričal Robe-
Jot in zdirjal po stopnicah doli, ka¬
kor hitro je mogel.

Zdolaj je vladala silna razbur¬
jenost. Vse je bilo zbrano za vodo,
dva redarja sta se slačila, da bi sko¬
čila v vodo.

— Kaj se je zgodilo?

— Nekdo je naenkrat skočil s
pritličnega okna. Ko ga je hotel re-

416

dar prijeti, je ustrelil, potem pa ka¬
kor blisk planil v vodo-.

Redarja sta med tem planila v
vodo in plavala v smeri, v kateri je
bil plaval begun. Kje da je bil, se
vsled teme ni dalo razločiti.

— Če pride do Cojzove hiše je
rešen, je kričal Robelot, obenem pa
vzel redarju samokres in ga sprožil,
da bi ljudi na Bregu opozoril na be¬
gunca. Na Bregu se je bilo zbralo
vse polno ljudi že po prvem strelu.
Ko so videli, da se nekdo bliža ob¬
režju, so pritisnili na tisti kraj in
kričali na ves glas. Plavač se je bil
že prijel trave, da bi prišel iz vode,
a videvši množico je travo izpustil
in skušal plavati naprej. Kričaje mu
je množica sledila. V tem so bili ne¬
kateri pogumnejši možje vrgli obla¬
čila od sebe in skočili v Ljubljanico.
Plavač je napel vse svoje sile da bi
utekel, ali moči so ga že zapuščale.
Odrinil je proti sredini Ljubljanice,
a naprej ni mogel, nego se začel hi¬
poma potapljati. Mpžje so plavali kar
mogoče hitro proti njemu in ga še
zasačili prav ko je tudi glava izginila

417

pod vodo. S težavo so vlekli plavača
do brega in ga potegnili iz vode.
Številna množica jih je obsula, tudi
Robeiot je bil z nekaterimi redarji
prihitel od nasprotne strani.

— Mrtev je, so rekli zdaj možje,
ki so beguna potegnili iz vode in se
trudili, da bi ga obudili v življenje.
Prepozno smo prišli.

— Pa saj to ni moški, to je žen¬
ska, so nakrat začeli kričati ljudje
in .hitro se je izkazalo, da je to res¬
nica.

— Nodier, je zaklical Robeiot,
ali je to tista ženska, >ki smo jo iska¬
li? In kdo je ta ž.enska?

Nodier je stal že ves čas poleg
trupla, a ni zinil besedice. Tudi zdaj
je samo pobesil glavo in dolgo ni dal
odgovora. Vsi pogledi so bili uprti
vanj in z napeto radovednostjo so
vsi pričakovali, kaj da reče.

— Ali — govorite vendar! je
vpil Robeiot. Kdo je to?

— To je Ljudmila Alvaniti — av¬
strijska agentinja.

— To ni mogoče, je zakričal
nekdo iz množice, pustite me bližje!

27

418

Skozi množico se je preril Andrej
Kopitar in planil k truplu 'ter se pre¬
pričal, da je pred njim ležala Konra¬
dova žena.

Robelot je dal Ljudmilo prepe¬
ljati v mrtvašnico, potem pa aretiral
Zabukovca in njegovo ljubimko. Ker
jima je grozil, da ju pusti nemudoma
ustreliti, sta priznala, da je imela
Ljudmila pri njiju zavetišče. Pove¬
dala sta dalje, da je imela Ljudmila
ljubimca, nekega grofa Ludovika Pa-
nigaja, ki je bil tudi avstrijski vohun.
Že več mesecev sta nastopala v
Ljubljani le preoblečena kot dve stari
revni ženski. Pod žensko obleko pa
sta bila vedno opravljena kot moška.
Zabukovec in Ljudmila sta sicer ve¬
dela, da sta imela Ljudmila in grof
Panigaj še zavetišče v uršulinskem
samostanu, a to se je izvedelo šele
potem, ko so Francozi že zapustili
Ljubljano.

Smrt Konradove žene in areto-
vanje Zabukovca in ljubimke je obu¬
dilo seveda velikansko- senzacijo, ali
trajala je le nekaj ur, dokler se ni
zaznalo, da so Avstrijci na potu proti

419

Ljubljani in da se general Belotti
pred njimi umika.

Ponoči se je culo iz daljave stre¬
ljanje topov in prebivalstvo je vztre¬
petalo, misleč, da se sovražnik že
bliža mestu. Le ena sama oseba se ni
za to menila — to je bila Damjanova
Mara, kateri je bil Kopitar povedal,
kako je končala Konradova žena.

V.

Mala ilirska armada se ni mogla
ubraniti. Avstrijci so zasedli Št. Vid
in ko je bil general Belotti pri Tacnu
po ljutem boju poražen, so zasedli
tudi Črnuče, Št. Jakob in D. M. v
Polju, med tem ko je bil general Mi¬
lutinovič v Rudniku.

Dne 28. septembra zjutraj je ve¬
lik avstrijski oddelek od treh strani
pritisnil na Ljubljano in prodrl v
mesto. Kakor vihar se je avstrijsko
vojaštvo zapodilo v mesto. Ali naen¬
krat se je s Tržaške ceste čulo tro¬
bentanje in v divjem diru je pritekel
nov ilirski polk v mesto in se zapodil
na Avstrijce. Po ulicah so pokale pu-
27*

420

ške, z grada so zagrmeli topovi in
vnel se je kratek, a ljut boj.

Avstrijska armada je pa bila ta¬
ko velika, da ji ni bilo mogoče klju¬
bovati in zato je general Fresia skle¬
nil, da se z večjim delom armade
umakne iz Ljubljane, dokler ne pride
podkralj Evgen z novimi polki. Za¬
vzetja Ljubljane ni mogel več pre¬
prečiti, a upal je, da na Notranjskem
in na Primorskem zbere toliko ljudi,
da bi se lahko lotil boja in da bi po¬
tem s podporo podkralja Evgena
brez posebnih težav in žrtev zopet
zavzel Ljubljano. Samo na Gradu je
pustil malo posadko in ji naročil, naj
izkuša držati Grad vsaj 14 dni; v
tem času je upal, da zbere armado, ki
bi bila kos Avstrijcem.

V jutro dne 29. septembra je
odšel večji del ilirske armade proti
Trstu. Z njim vred so odšli tudi na¬
mestnik generalnega guvernerja, ge¬
nerali Fresia, Belotti in Pino in razni
višji francoski funkcijonarji. Obenem
so tudi razni imovitejši meščani od¬
šli. Radost, ki je vladala dan poprej,
se je premenila v žalost, četudi je še

421

vse trdno upalo, da porazi Napoleon
vse svoje nasprotnike in da se vrnejo
Francozi v Ljubljano v nekaj dneh.

Proti večeru so prišli Avstrijci,
najprej iz Črnuč in iz Št. Vida. Usta¬
vili so se na Dunajski cesti in tam
napravili taborišče. Na cesti so ku¬
hali, a kar so potrebovali, so rekviri-
rali po hišah. Naslednje jutro so za¬
donele trombe, zapeli so bobni in z
nasajenimi bajoneti so pridrveli Av¬
strijci v mesto — od vseh strani na¬
enkrat. Divje kričeč so se zapodili po
ulicah in ljudje so strahoma za¬
klenili hiše in se poskrili po svojih
stanovanjih. Avstrijci so ^asedli me¬
sto, veseli, da so ga Francozi zapu¬
stili in ob 9. uri dopoldne poslali par-
lamentarja k palisadam za Sv. Flo¬
rijanom, naj pozove francosko po¬
sadko na Gradu, da se uda. Zapoved-
nik je kapitulacijo kategorično od¬
klonil.

Avstrijci so na to začeli bom¬
bardirati grad. Postavili so topove v
Prulaji, na Golovcu in na Poljanah.
Tri ure je trajalo streljanje in četudi
so bile utrdbe na Gradu močno po-

422

škodovane, se posadka vendar n!
udala.

Tudi 1., 2. in 3. oktobra so Av¬
strijci nepretrgoma ves dan bom¬
bardirali Grad. Ilirci so odgovarjali
s svojimi topovi. Na hišo trgovca Ja-
gerja pri Sv. Florijanu je padla
bomba in razbila streho, v Kurji
vasi je bila neka hiša razstreljena,
gospodinja in dekla pa sta bili ranje¬
ni, več avstrijskih topov je bilo uni¬
čenih in več vojakov ubitih.

Za dan 4. oktobra so določili
avstrijski zapovedniki glavni naskok
na Grad.

Bil je deževen dan. Zjutraj je
bil v stolni cerkvi Te Deum za av¬
strijskega cesarja, po maši pa se je
začelo streljanje na Grad. Bil je naj-
groznejši dan, kar jih je doživela
Ljubljana. Strahotno so grmeli to¬
povi in trepetalo je vse prebivalstvo.
Bombe z Grada so zadele v več hiš
in jih hudo poškodovale, tudi nekaj
ljudi je bilo ranjenih. Grad je bil
silno poškodovan in od daleč se je
videlo, da ga ne bo vzdržati niti en
dan. Proti peti uri popoldne so to-

423

povi na Gradu naenkrat umolknili.
»Zmanjkalo jim je municije,« so se
veselili Avstrijci in so z novo močjo
iz vseh svojih baterij bombardirali
Grad. Pri zadnjem naskoku je oble¬
žal na tleh težko ranjen Andrej Ko¬
pitar

Dne 5. oktobra 1813. je ilirska
posadka kapitulirala. Kapitulacija se
je izvršila na slovesen način. Av¬
strijska armada je izkazala Ilircem
pri Sv. Florijanu vojaške časti in z
nepopisnim rešpektom je gledala to
malo krdelce, ki je pet dni tako ju-
maško vztrajalo na svojem mestu.

Vojaštvo je bilo odšlo, ljudje so
se razpršili in Konrad, katerega je
slovo od zvestih sobojevnikov in pri¬
jateljev silno potrlo, se je odpravil v
mesto k Mari. Znano mu je bilo, ka¬
ko je končala njegova žena, ali Mare
od tistega dogodka še ni videl.

V Damjanovi hiši je bilo tiho in
mirno. V pisarni v pritličju je sede¬
la Mara za veliko trgovsko' knjigo,
zatopljena v svoje delo, ali bleda in
razburjena. Očeta je bila prosila, naj
gre poizvedet, kaj da bo s Konra-

— 424

dom, in nestrpno je čakala, da se
vrne.

Vrata so se odprla in Mara je,
misleč, da se je vrnil oče, planila
pokonča. Pri vratih je stala visoko¬
rasla bleda dama — baronica Coj-
zova.

— Ne zamerite mi — je rekla
baronica s tresočim glasom — da se
upam prestopiti vaš prag. Mnogo
zlega sem vam storila — odpustite
mi —

Mara je hitro stopila k baronici.
Videla je solze v njenih očeh, videla
njeno bolest. Ne da bi rekla besedo,
ji je položila roko okrog pasu in jo
stisnila k sebi ter ji otrla solze. In
baronica je naslonila svojo glavo na
njeno ramo in krčevito ihtela.

— Pojdite z mano, baronica, je
rekla Mara.

Prijela je baronico za roko in jo
peljala v prvo nadstropje. Previdno
je tam odprla vrata in baronica je
zagledala na postelji smrtnobledega
moža. Težkih korakov se je bližala
postelji, a ko je pogledala v temne,
globoke oči bolnikove, se ni mogla

425

več premagovati. Glasno jokaje se je
vrgla pred posteljo na kolena.

— Andrej — jaz te ljubim! An¬
drej, moj ljubi Andrej!

Objela je Kopitarja in vroče in
strastno poljubljala njegova usta.

— Torej si vendar prišla, je
dihnil Kopitar in s tresočo roko gla¬
dil baronici lase.

Tiho je odšla Mara s strežajko
in pustila baronico samo pri Kopi¬
tarju. V svoji sobi je začela Mara
nemirno hoditi gor in dol. Oče se še
vedno ni vrnil. To jo je vznemirjalo,
kajti sklepala je iz tega, da oče ni ni¬
česar opravil in da bo moral Konrad
s Francozi oditi, a kdo ve, kdaj se
potem vrne in če pride sploh nazaj.

Zdaj je začula na hodniku glas
očetov.

— Kje je Mara, je vprašal stari
Damjan.

Še predno je dekla odgovorila,
je že Mara planila na hodnik in tam
poleg očeta zagledala Konrada. Ob¬
stala je, a že je bil Konrad pri nji.
Samo trenotek sta si pogledala v
oči, potem sta se molče objela.

426

Ko sta bila sama v sobi, je Kon¬
rad poljubil Maro in tiho rekel:

— Nevesta moja, ponovi še en¬
krat tiste besede, ki si mi jih rekla
pred leti, ko sva se peljala od črnu¬
škega mosta. —

In Mara se je oklenila Konrada
in mu jokaje šepetala na uho:

— Tvoja sem, Konrad, v sreči
in v nesreči, živa in mrtva, danes in
vekomaj.

Od zunaj se je zaslišalo obupno
klicanje. Prestrašena sta pohitela
Konrad in Mara ven in v Kopitar¬
jevo sobo, odkoder se je čulo kli¬
canje.

Baronica je sedela ob Kopitar¬
jevi postelji. Njegova glava je ležala
na njenih prsih.

— Andrej — nikar umreti —
nikar umreti. — Pomagajte, Andrej
umira!

Mara in strežnica sta pomagali
Kopitarju, kolikor sta mogli. Spravili
sta ga zopet k zavesti. Spoznal je
vse, Konradu je dal roko in težko
sopeč je šepetal:

427

— Konrad — če bom — mrtev

— postavi — na moj grob — kamen

— zapisano — naj bo — samo —
Andrej Kopitar — Liberte — Ega-
lite — Fraternite.

Potem je Andrej Kopitar nagnil
glavo in na rokah baronice Cojzove
umrl. Zunaj pa je šumelo življenje
in avstrijski vojaki so vpili »Vivat
Kaiser Franza, ko je z rotovža padel
francoski cesarski orel.

* *

*

Napoleon je bil 13 dni po od¬
hodu Francozov iz Ljubljane pri
Lipskem poražen in Ilirija je bila
zopet združena z Avstrijo.

Jurčič Jos., Deseti brat.K 1'20 2 —

, Juri Kozjak. — Spomini
na deda. — Jesensko noč
med slovenskimi polharji.

— Spomini starega Slo¬
venca, franc, vojščaka. . , 120 2’ —

, Tihotapec. — Grad Ro-
jinje. — Klošterski Žolnir.

— Dva brata.. 1’20 2-—

» Hči mestnega sodnika. —
Nemški valpet. — Sin
kmetskega cesarja. — Lipe.
- Pipa tobaka. — V vojni
krajini. ............ , T20 2' —

. Sosedov sin. — Moč in
pravica. — Telečja pečenka.
— Bojim se te. — Pona¬
rejeni bankovci. — Kako
je Kotarjev Peter pokoro
delal, ker je krompir kra¬
del. — Črta iz življenja
političnega agitatorja . . . 1’20 2

• Lepa Vida. — Erazem

Tatenbah.T20 2- ■

■ Doktor Zober. — Med

dvema stoloma. 1'20 2 —

n  Rokovnjači. — Moj prijatelj

Jamralec. — Šest parov
klobas. — Po tobaku smr¬
diš. — Ženitev iz nevo¬

ščljivosti.. ^20 2’—

Lah Iv., Vaška kronika.. ^0 270

Lipič Fr., Strahovale! dveh kron 1/11 . „ 2' 4-

* * * Ljubezen in junaštva stra¬

hopetnega praporščaka . . , — 80 —
Lytton-Bulwer, Rienzi zadnji tribunov.

Zgodovinski roman.. 4' — 5 20

Maupassant de Guy-Župančič, Lepi

Rušič A.

Senčar U., Čez trnje do sreče. 1  Povest
Šepetavec Zvonimir, Skušnjave Tomaža

Krmežljavčka. Šaljiva povest .
Štiri ruske slike. Človek. Pevka. Hu

dournik. Rendezvous
Theuriet Andre. Undina
Vesel Vladimir, Libera nos a malo.

Zgodovinski roman
Zarnik dr. V., Zbrani spisi I. zv. . .
Žun Valentin, Osnovni nauki o narod¬
nem gospodarstvu
Zbirka zakonov: Kazenski zakon . .

„ „ Kazensko pravdni red

Poštnina za posamezne knjige

striček

Murnik, Najhujši sovražniki ....
Oblak K., Stara devica. Povest . . .
Obrtni red
Pohlin BL, Muhe. Kratkočasne zgodbe
„ Prava in neprava ljubezen.
Povest
Rakež dr. Jos., Uho in sluh ....
Remec Fr., Kralj Matjaž, Zgod, povest
Ljubezen Končanove Klare.
Zgod, roman
Na devinski skali. Zgodov.
roman
Opatov praporščak. Zgod,
povest
Premaganci. Novela . . .
V študentovskih ulicah.
Ljubljanska povest . . .
Zadnji rodovine Banalja.
Zgod, povest
P., Mina. Roman

NARODNA IN UNKERZITETNA

KNJIŽNICA

00000514621