Vsebina I. zvezka.
-^sms^
Stran
1.	Lev Nikolajevič Tolstoj. Spisal Ivan P—................1
2.	Na tuji zemlji. Zložil M. 0.......... . . .	6
3.	Zle moči. Noveleta. Spisal Josip Krasjanin ......	8
4.	Diabolus vagabundus. (Peklenšček Potepenšček.) Kratkočasnica. —
Po narodnih pripovedkah spisal Anton Hribar......16
5.	Vaška pravda. Resnična povest. — Spisal Podgoričan ....	17
6.	Rudarske pesmi. I., II. Zložil Vladimir . .......27
7.	Iz davne prošlosti. Starinoslovne črtice o novejših izkopinah. Poroča
J. Pečnik .................28
8.	Na jutrovem. Potopisne in narodopisne črtice. Spisal dr. Fr. L. .	32
9.	Še nekoliko o gimnazijskih izvestjih za leto 1891. Poroča
V.B....................38
10. Slovstvo.................42
A. Slovensko. Knjige »družbe sv. Mohora« za 1. 1891. 1. Koledar družbe sv. Mohorja. 2. Življenje preblažene Device in Matere Marije. Popisal Janez Volčič. 3. Občna zgodovina. Spisal Josip Stare. — Knjige »Matice Slovenske« za leto 1891. 1. Letopis Matice Slov. za 1. 1891. 2. Zgodovina Novega Mesta. Sestavil Ivan Vrhovec. — Narodni koledar. Uredil in izdal Dragotin Hribar. — Puška repetirka. Spisal in založil Andrej Komel pl. Sočebran — Pred 125. leti. — Amerikanski Slovenec. — B. Hrvaško. Knjige »društva sv. Jeronima« za leto 1891. 1. Danica. — Putne crtice iz svete zemlje. Napisao Dr.^Andrija Jagatic, kanonik vrhbosanski. — Ruska biblioteka. — G. Češko. Mezi proudy. Tri zgodovinske povesti od Alojzij Jiräska. — Zemska jubilejni vystava v Praze 1891. Spisal dr. Servacij Heller. — D. Poljsko. Podstawy etyki i prawa. Napisal Ks. Mary an
Morawski.
11. Razne stvari ... .............48
Naše slike. — Rudarske pesmi. — Jesus Christ. — Kako bode človeštvo še napredovalo?
S i i. , s.
1.	Grof Lev Nikolajevič Tolstoj. (Narisal Jos. Germ.) .... 1
2.	Sveti Trije Kralji. (Po sliki Bernatz-ovi.)........8
3.	Jezus obudi Lazarja. (Po sliki P. P. Rubens-ovi.) . ... 24
4.	Arabec iz Egipta. (Po fotografiji.)..............40
o. Mlada Arabka iz Egipta. (Po fotografiji.) ....	41

Listnica uredništva in upravništva. Oni gg. pisatelji, ki so nam poslednji čas poslali bodisi spise, bodisi ocene, blagovole naj nekoliko potrpeti. Vljudno prosimo zlasti kratkih, jedrnatih ocen in poročil. Prostora imamo malo, a radi bi naročnikom dali veliko dušnega blaga. P. i. naročnike prosimo, naj nam natančno naznanjajo naslov, premembe in zadnjo pošto.
Cena: Za celo leto S gld.: za pol leta 1 gld. 50 kr. Za dijake na, leto 2 gld. 60 kr. Uredništvo in upravništvo je v Marij a nišču. Za ljubljanske naročnike posreduje iz prijaznosti „Katol. Bukvama."
(iSpisal Ivan P—.)
ruskega romanopisca, Leva Nikolaj eviča Tolstega, a vendar so bila že več let poprej izšla najboljša njegova dela, ka-
Grof Lev likolajevič Tolstoj. Narisal Jos. Germ.
dobrimi desetimi leti je v zapadni in srednji Evropi pač le malokdo poznal najboljšega
tera so mu pridobila nesmrtno ime. Kdo izmed nas je tedaj poznal njegovo »Rodbinsko srečo«, »Vojno in mir«,
„DOM IN SVET", 1892, štev. 1,
»Ano Karenino« in »Polikuško«, če tudi je v zapadnoevropskih slovstvih le malo del, ki bi se mogla primerjati ž
1
njimi? Po umetelni sestavi so morda nekateri francoski in nemški romani bolj dovršeni, nikakor pa ne po notranji vsebini, po izraženih idejah. Zapadna Evropa je imela tedaj za najboljšega ruskega pisatelja Turgenjeva, ki se pa s Tolstim ne more primerjati. Tur-genjev je živel največ na tujem, v Nemčiji in Franciji, bil je znan z evropskimi pisatelji: zato ni čuda, da so dobro poznali njegova dela. Tolstoj pa je živel le v Rusiji, večji del življenja je prebil na svojem posestvu, v Jasni Poljani. V tujini je bil le malo. Občeval je na potovanju z nekaterimi zapadnimi slovstveniki, a trajnega znanja ni sklepal ž njimi. Ime njegovo je bilo torej neznano. Znanje ruskega jezika tedaj še ni bilo tako razširjeno, kakor je sedaj. Rusko slovstvo so poznali največ jezikoslovci. Drugače je seveda sedaj, ko je ruščina moderni jezik in se je uče tudi nasprotniki slovanstva. Tolstoj je pred nekoliko časom skoro hipoma zaslovel. In dandanes se prelagajo njegova dela v razne evropske jezike. Nekatere krajše povesti so preložene tudi v slovenščino. Nemci imajo že po več prevodov njegovih del.
Pa tudi v Rusiji niso iz prva prav cenili tega veleuma. Njegova dela so se zdela mnogim nekako nova, duh, ki veje v njih, mnogim ni ugajal: vedeli niso, ali bi ga hvalili, ali grajali. Ker so bili bolj vajeni francoskih pisateljev, zato niso razumeli grofa Tolstega — Rusa. Posebno zapadnjakom, kakor se jim pravi, nikakor ni ugajal Tolstoj. Bil je preveč samostojen, premalo v zvezi z drugimi ruskimi pisatelji. Zaradi tega je njegovo ime tudi v domovini prav zaslovelo še le v novejšem času. Poslednja leta pa govore povsodi o Tolstem. Zanj se zanimajo slovstveniki in neslovstveniki, omikanci in preprosti
ljudje. Med prostim narodom niso doslej še nobenega boljšega ruskega pisatelja tako cenili, kakor Tolstega. On govori »mužiku« prav do srca.
Kakor trdi heraldično delo Dolgo-rukega, priselili so se predniki grofa Tolstega pred več stoletji iz Nemčije v Rusijo. Iz početka so se imenovali »Dick«, pozneje pa so porušili svoje ime v »Tolstoj« (t. j. debel). Zgodovinsko to ni še popolnoma dokazano. Dolgo-ruki je menda slišal, da so tako pripovedovali , in po tem je zapisal to mnenje. Saj ne vemo natančno niti stoletja, v katerem bi se bili priselili njegovi predniki na Rusko. Grofovski naslov je dobila Tolstega rodbina še le za Petra Velikega. Tedaj sta živela brata Ivan in Peter Andrejeviča Tolsta. Bila sta oba privrženca cesaričinje Sofije in sta duševno delovala ter pomagala, ko je počila ustaja »strelcev«. Ko sta videla, da je zmagal Peter, pridružila sta se hitro carju, ki jima je vse odpustil. Vendar Petru Andrejeviču baje car ni nikdar zaupal popolnoma. Nekoč mu je pri slovesnem kosilu odkril lasuljo, potrkal mu na plešasto glavo in rekel: »Glavica, glavica, ko bi ne bila ti tako prebrisana, jaz bi te bil dal odbiti.« Zaradi prebrisanosti in omike je car jako cenil Petra Andrejeviča. Izročal mu je važne posle, razna poslanstva. Ko se je bil carjevič Aleksej spri z očetom, poslal je car Petra Andrejeviča, naj ga poišče. Našel ga je zares v nekem gradu blizu Neapolja. Pregovoril je carjeviča, da se je vrnil v Moskvo, češ, da mu je oče vse odpustil. Sodišče pa, katero je sklical car, obsodilo je carjeviča na smrt. Težavno je pa bilo izvršiti to obsodbo. Narod pripoveduje, da je to stvar prevzel Peter Andrejevič in usmrtil car jeviča.
Ta prvi grof Tolstoj je imel sina Ivana Petroviča, čegar sin je pa bil Andrej Ivanovič, praded slavnega pisatelja. Oče Levu Tolstemu je pa Nikolaj Iljič, kateri se je udeležil vojne 1812. 1. kot podpolkovnik. Ko so sklenili mir, odpovedal se je Nikolaj Iljič vojaški službi. Bil je, kakor pripovedujejo, lep mož, ki je pa jako potratno živel in zaigral jako mnogo. Bogata ženitev ga je rešila iz dolgov. Pisateljeva mati Marija Nikolajevna Volkanska je bila izmed najstarejših in najbogatejših rodbin v Rusiji. Lepa ni bila, in ko je vzela Nikolaja Iljiča, tudi ni bila več mlada. Vzela se nista iz ljubezni, temveč zaradi gmotnih o-zirov. V zakonu sta pa živela vendar srečno, kakor so pripovedovali ljudje.
Grof Lev Nikolajevič Tolstoj se je rodil na posestvu »Jasnaja Poljana« dne 9. septembra 1828. leta. Hiša, v kateri se je pisatelj rodil, ne stoji več. V četrtem desetletju našega veka je pogorela. Le dvenadstropni krili sta ostali od velikega poslopja. Ti krili sta se pa poslednja leta tudi že prezidali tolikokrat, da nista več taki, kakoršni sta bili poprej. Kako je preživel mladost, opisal je v povestih »Detstvo«, »Otroče-stvo« in »Junost«. Stariši so mu umrli jako zgodaj. Posebno ganljivo je opisal Tolstoj smrt materino. Omenjene povesti so njegovo prvo delo, katero se je priobčilo, in kažejo nam že nenavadnega pripovedovalca, h krati pa tudi moža, navdanega z jako nežnimi čustvi.
Lev Tolstoj je imel za domačega učitelja Nemca Karola Mauerja. Tedaj je bila v Rusiji navada, da so imeli tujce za domače učitelje, Nemce in Francoze. Od tod pa tudi izvira, da je skoro vse" rusko razumništvo odgojeno po tuje. Ta tuja odgoja pa ni vselej prav ugajala slovanskemu duhu. Na Tolstega
ni imel ta tuji učitelj toliko moči, kolikor so jih imeli učitelji na druge Ruse. Takoj v mladosti pa ga je vzbujala ruska priroda, vnemalo vse, kar je bilo domače, če tudi ni zametaval dobrih tujih stvarij.
Po smrti stari še v je vzgajala dečka, njegove brate in sestro teta, grofmja Osten Sacken. Leta 1843. je odšel Lev Nikolajevič na vseučilišče v Kazan, kjer se je učil prava in orijentalskih jezikov. V Kazanu je ostal tri leta, učenja pa ni dovršil. Orijentalskih jezikov se tedaj ni dosti naučil, kakor je nekoč sam priznal. Bolj se je zanimal za pravo. Posebno so ga zanimala predavanja profesorja Meyerja. Ta profesor mu je dal nalogo, naj primerja Montesquieu-jev »L'esprit des lois« s Katarininim načrtom. Tolstoj se je lotil z vso gorečnostjo tega dela, druge predmete pa je zanemarjal. Zato ni mogel napraviti vseučiliških izkušenj, kakoršne so bile tedaj vsako leto. Njegova starejša brata sta bila že odšla iz Kazana, bil je torej osamljen v tem mestu. Nekega dne je povezal vse svoje reči in odpotoval na posestvo v Jasni Poljani. Tukaj so se potem vršili oni prizori, katere je pisatelj tako lepo opisal v povesti: »Utro Po-meščika«. Mladi grof Tolstoj je že tedaj gojil človekoljubne ideje, katere so nekaka rdeča nit v vsem njegovem življenju in pisateljskem delovanju. Ta povest nam dokazuje, da se pisateljevo mišljenje ni premenilo bistveno, kakor sodijo mnogi presojevalci njegovih del: samo ideje, katere je že v mladosti gojil, bile so mu z leti tudi jasnejše. H krati je pa vedno bolj spoznaval vzroke sedanje društvene bede. Ko je prišel domov, bila mu je prva skrb, da si je dobro ogledal razmere svojih kmetov. Takoj mu je bila glavna naloga, da je skrbel za blaginjo teh ljudij.
1*
Težilo ga je pa to, da zaradi neskuše-nosti niti prav vedel ni, kako bi se lotil te velike naloge.
v
Zelja, da bi se česa naučil, gnala je mladega Tolstega v Peterburg. L. 1848. se je vpisal na tamošnjem vseučilišču.
V	kratkem je napravil izpit iz kazen-
v
skega prava. Življenje v ruski prestolnici mu ni posebno ugajalo. Prišla je pomlad, Tolstega je mikalo lepo preprosto življenje na kmetih. Mladenič je zapustil mestni prah in se zopet preselil v Jasno Poljano. A doma ni ostal dolgo. Bil je še preživ, prenemiren, mikalo ga je, da bi videl več sveta. Njegov brat je odšel na Kavkaz. Leva pa iz prva ni vabilo vojaško življenje. S svojega posestva se je preselil v Moskvo, kjer je jako veselo živel. Ko je pa pri neki priliki zaigral mnogo denarja, odločil se je, da pojde na Kavkaz. Za častniško mesto ni mislil takoj prositi, hotel je ostati zasebnik. Njegov sorodnik Ilija Andrejevič pa ga je pregovoril, cla se je vpisal k vojakom.
V	Tiflisu je napravil častniško izkušnjo
v
in stopil v lahko topničarstvo. Življenje na Kavkazu je mladi Tolstoj opisal v »Kazakih«. Ta roman je vzbudil pozornost nekaterih prijateljev slovstva. Na
v
Kavkazu pa bi bili Cerkesi Tolstega skoro ubili: ujeli so ga in odpeljali v gore, kakor pisatelj sam opisuje v povesti »Kavkaški jetnik«.
Tudi krimske vojske se je udeležil
______v
grof Tolstoj. Bil je v bitvi pri Črni in v Sebastopolju. Dogodke v Sebastopolju je opisal Tolstoj sam. Njegovo delo ima veliko zgodovinsko vrednost, poleg tega pa je pisano tako zanimivo, da je pomenljivo tudi za leposlovca. Prvi del tega spisa, »Sebastopolj v decembru«, je čital s posebnim veseljem car Nikolaj. Vladar je dal pisatelja takoj prestaviti iz četrte utrdbe, ki je bila v največji
nevarnosti. Tolstoj bi bil rad postal krilni pobočnik velikega kneza Mihajla Nikolajeviča. Ta želja bi se mu bila tudi izpolnila, ker so ga jako cenili generali: toda zložil je bil neko pesem, s katero se je zameril prednikom. V tej pesmi je smešil generale. Pesem se je hitro prikupila vojakom, ki so jo v taboru radi popevali. Naravno je torej, da so zvedeli zanjo tudi poveljniki. Ko so zvedeli, kdo jo je zložil, ni mu bilo več misliti, da bi se mu želja izpolnila. Ko so sklenili mir, poslovil se je grof od vojaškega stanu.
Leta 1860. je potoval v Nemčijo in Italijo. V Nemčiji se je hotel pred vsem seznaniti s šolstvom. Ogledoval je pa tudi dobrodelne in druge naprave. Dne 8. junija je odpotoval iz Tule. Preko Peterburga se je peljal s parnikom v Stettin, od tod je pa potoval v Berolin. Tukaj je poslušal predavanje Droysena in Dubois-Reymonda. Ogledal si je tudi muzeje. Najbolj pa je grofu v Berolinu ugajalo rokodelsko društvo. V tem društvu predavajo prvi berolinski učenjaki. Posebno je ruskemu pisatelju prijala navada, da delavci nimajo le prilike poslušati slavne može, temveč da smejo tudi povpraševati, česar ne vedo. Tu omenjamo, da grofu Tolstemu sedanje učenje po šolah ne ugaja zaradi tega, ker morajo učenci učitelja le poslušati, povpraševati pa ga ne smejo. V nekem spisu pravi, da je to tako, kakor bi bila šola zaradi učitelja, ne pa zaradi učencev. V berolinskem rokodelskem društvu pa je bilo prav po njegovem ukusu.
Nezadovoljen pa je bil Tolstoj, ko je obiskal znanega pedagoga Diester-wega, ravnatelja učiteljiškega. Nadejal se je, da bode našel moža obširne omike, ki ima pravi razum za otroško dušo, a našel je moža, ki je učil in odgajal mladino po določenih odrevenelih načelih,
ki niso bila primerna niti za izobraževanje duha, niti za oblaževanje srca. Z berolinskimi šolami sploh Tolstoj ni bil posebno zadovoljen. Našel je mnogo manj, nego je pričakoval.
Iz Berolina se je peljal Tolstoj preko Lipsije v Draždane, kjer je tudi ogle-daval šole in se preveril, da tudi tukaj ni vse tako popolno, kakor si je mislil. V Draždanih se je sešel z nemškim pisateljem Auerbachom. Občujoč med seboj sta pisatelja kmalu spoznala, da se njujini nazori precej vjemajo. Iz Draždan je šel Tolstoj v Eisenach in Wartburg. V juliju je bil v Kissingenu. Na vsem potovanju se je bavil z raznimi študijami, posebno pridno je čital pe-dagogična dela. V svetovnoznanem kopališču se je seznanil z Julijem Fröbel-nom in njegovimi deli. V Kissingenu je zvedel, da ga njegov brat z j edino sestro bolan čaka v Sodenu. Hitel je k njima in potem spremljal brata na jug, kamor je šel iskat zdravja. Bolezen pa se je bratu ' shujšala in umrl je v Yeresu pri Nizzi.
Po smrti ljubljenega brata Nikolaja je pisatelj nadaljeval svoja potovanja. Prepotoval je pol Italije, šel v Švico, Marseille in Pariz. V Parizu je obiskal Mihaela Turgenjeva in več drugih Rusov. Iz Pariza je potoval v Bruselj in London; v teh dveh mestih je tudi občeval z raznimi učenjaki in pisatelji. V aprilu 1861. 1. je bil zopet v Nemčiji. Obiskal je Weimar in si ogledal Göthejevo hišo. Seznanil se je z Lisztom. Ogledal je tudi weimarske otroške vrte. Ti vrti so mu jako ugajali, in sklenil je v Jasni Poljani osnovati podobne šole, v katerih deluje bolj učitelj, nego knjiga, in v katerih se ne gleda le na duševno, temveč tudi na telesno odgojo. V Jeni se je seznanil z mladim matematikom Kel-lerjem, katerega je vzel seboj v Rusijo.
To potovanje grofa Tolstega je najznamenitejše, če tudi ni potoval samo
v
takrat. V Švici je bil grof tudi že 1857.1. in je v povesti »Luzern« lepo opisal jeden dogodek v hotelu Schweizerhofu ob Luzernskem jezeru. Pred hotelom je igral majhen ubog mož na gitaro in popeval. Bogati gostje so ga hiteli poslušat, a naposled so se mu celo posmeh ovali, ne da bi mu kaj dali. Jedini glavni osobi omenjene povesti, knezu Nehljudovu, kateri je bil menda grof Tolstoj sam, smilil se je ubožec. Peljal ga je v hotel; natakar jima je pokazal sobo za navadne goste. Nehljudov je naročil šampanjca, potem se' pa prijazno razgovarjal z ubožcem. Natakarji so se posmehovali ubogemu pevcu. To je Nehljudova ujezilo, zahteval je, naj ja peljejo v gospodsko sobo. Izgovarjali so se, da je soba zaprta. Nehljudov jih ni poslušal, prijel je pevca, peljal ga v gospodsko sobo in posadil k mizi poleg bogate angleške gospe, ki je tukaj sedela s svojim soprogom. Anglež se je zaradi tega nekaj jezil proti natakarju, potem pa odšel s soprogo. Nehljudov je že pričakoval, da ja vržejo iz gostilne, kar se pa ni zgodilo. Ubožec je v pogovoru razložil knezu, da je bil v nekaterih krajih celo v nevarnosti, da bi ga zaprli zaradi prosjačenja.
Ta dogodek je jako preprost, a vendar moramo Tolstemu priznati, da je jako značilen za sedanjo omiko. Z ognjenimi črkami, pravi pisatelj, morali bi zgodo-vinopisci sedanjega časa zapisati ta dogodek. Ta dogodek ima mnogo večji pomen, nego drugi dogodki, ki se zapisujejo v časnikih in zgodovinah. Dogodek, ki se je pripetil dne 7. julija v Luzernu, nov je popolnoma in čuden in kaže slabe strani sedanje dobe človeškega razvoja. To je dejanje, ne v zgodovini človeških dejanj, temveč v
zgodovini napredka in olike. Ta nečloveški dogodek bi se ne bil pripetil v nemški, francoski ali italijanski vasi: zakaj pa se je pripetil v kraju, kjer so olika, sloboda in jednakost dognani do najvišje stopinje, v kraju, kjer se zbirajo olikani ljudje najolikanejših narodov? Zakaj nimajo človeškega čustva za osebno dobro delo ti ljudje, ki se tako radi ponašajo s človekoljubjem? Zakaj ti ljudje, ki skrbe v svojih palačah, na taborih in v družbah za ne-oženjene Kitajce v Indiji, za omiko v Afriki, ki snujejo društva za poboljšanje vsega človeštva: zakaj ti ljudje nimajo v duši prvotnega čustva ljubezni človeka do človeka? Mari nista tega čustva izpodrinili častiljubje in sebičnost? Mari nasprotuje olika preprosti ljubezni do bližnjega? Je-li mari to jednakost, za katero se je prelilo toliko nedolžne krvi in storilo toliko zločinov? Mari morejo biti narodi srečni samo z besedo jednakost ? Kaj je ta jednakost pred zakonom ? Mari se vse življenje vrši v okrožju zakonov? Le tisočeri del življenja spada pod zakone, vse drugo pa se vrši v okrožju nravnosti in družbenih nazorov. Kakšna jednakost je to, če ima že lepše oblečeni človek sebe za višjega? Morda je ona država slobodna, kjer zaprö — če tudi le jednega — človeka, ki dela,
kar mora delati, da ne umrje od gladu, ne da bi komu kaj škodoval? — Olika je dobra reč, barbarstvo pa je zlo; sloboda je dobrota, sužnost pa je zlo. A kdo more določiti, kaj je sloboda, kaj despotizem, kaj civilizacija, kaj pa barbarstvo ? Kdo je bolj človek in kdo bolj barbar: ta lord, ki je zagledavši umazano obleko pevčevo od jeze bežal od mize in za trud pevcu ni dal niti najmanjega dela svojega imetja, lord, ki sedaj pokojno sedi v svetli, mirni sobi in premišljuje o kitajskih dogodkih in sodi, da je opravičeno tamošnje pobijanje, ali pa mali pevec, ki celo v nevarnosti, da ga zaprö, hodi že dvajset let po gorah in ljudi razveseljuje s petjem in nikomur nič ne škoduje, katerega so pa danes žalili in se mu po-smehovali ?
To so glavne misli, katere je grof Tolstoj razvil v tej povesti. Iz njih se jasno vidi, da že v svoji mladosti ni bil slep za slabe strani sedanje olike. Spoznaval je dobro, da sta olika in sloboda prevečkrat le lepi besedi, za katerima se skriva kaj drugega. Tu v Švici je videl, da se svet klanja le denarju, da ne zna prav ceniti niti prave poezije. Nekako nevoljen na vso oliko — civilizacijo — se je povrnil grof Tolstoj v rusko domovino. (Dalje.)
Na tuji zemlji, i.
orni zapustil svoj raj, domovja slovenskega mesta,
Tebe zapustil, moj rod, v krilu sem drage zemlje. Danes na tujem oko željno mi uhaja čez göre
V daljno deželo miru, kjer mi je cvela mladost. Kakor nikoli poprej razvnemajo dušo spomini: Vse, kar veselja užfl, kar sem trpljenja izpil.
Rojstvena ljubljena vas. ti, hiša pod holmom očetna, Drevje domače in vrt, travnik in pisani gaj,
Stariši, bratje, sestre, prijatelji zvesti in znanci, Vsem iz tujine le-tu srčni pošiljam pozdrav.
Z dnovi, ki živel vesel v prijateljski vaši jih sredi, Vstaja pred duhom mi dan. ko sem se ločil od vas.
Megla zastrla polje jesenskega onega jutra, Meni je megli nalik dušo objela bolest.
Nisem pretakal solza — nevredne so moškega lica — Vendar sem čutil tedaj, da je za mano moj — svet,
Svet, ki gibale se v njem so misli in težnje mladostne, Ki hrepenelo za njim bode v tujini srce . . .
Vse sem ostavil takrat in težko utešil bi dušo, Da je ne teši jedin vanjo blesteči se žar:
Vse sem ostavil takrat, a šel sem na tuje, ker bilo Vroče mi v prsih srce za-te, moj narod in dom.
II.
(.Pokojnemu prijatelju.)
Mortuos plango.
K tebi, prijatelj, na grob zavelo me srčno povelje, Predno v tujino korak z doma nameril sem svoj.
Drag si v življenju mi bil — kakö li poslej bi te zabil, Ko le zakrila telo tvoje mi črna je prst?
Trajna ljubezen to ni, ki javlja se v sladkem objetju, Prave ljubezni krepost spaja življenje in smrt. —
Angelj na grobu krilat — jaz nemo sem predenj pokleknil, Vrbe je žalne šepet tožno mi dramil srce.
Z doma! zvenelo je vmes, pred sabo pa gledal sem sliko, Sliko najlepšo — mladost, ki sem jo živel s tabo.
Mnogi tedaj nama sen opojno objemal je duši, Mnogi pozabljeni up temno bodočnost vedrll.
Domu srce in rokö! tako sva prisegala često, Da mu prisveti že kdaj lepše prihodnjosti zor.
Jedno čutila oba za dom sva in narod sirotni, Isti obema bil vzor, isto obema srce. —
Brata mi grob te zakril, tujina zdaj meni je mati, Boljša gotovo nikdar, kakor je rödna bilä.
Morda poslednjič na grob zavelo me k tebi je čustvo, Predno v tujino korak z doma nameril sem svoj . . .
Angelj na grobu krilat — jaz nemo sem predenj pokleknil, Vrbe je žalne šepet tožno mi dramil srce.
Z döma! zvenelo je vmes — molitev jaz vročo sem molil, Ti na višavi si čul, česa sem prosil takrat:
Tvojemu prahu miru v gomili pod rušo zeleno, Tvojemu dühu, da zre z neba na srečni naš rod!
III.
Pili iz Lete nekoč, podzemeljske čudežne reke, Vsi, kar jih v smrtno temo kruti zagrnil je Had.
Nje blagotvorni napoj poživil je mrtveca dušo, Lahka mu bila je pot dalje v podzemeljski svet.
Vse, kar težilo ga kdaj v življenju in kar veselilo,
Jeden iz Lete požir vse je v pozabnost zastrl: Žalost — da nanjo spomin ne kalil bi mu večnosti sreče,
Radost — da v svet bi nazaj duh si ne želel njegov. — Mnogo v domovju imel, hrepenel in upal in ljubil,
Grenkega tudi že kaj z radostjo jaz sem užil. Morda takisto bilo slovo mi od zemlje domače
Lahko bi, ako nakrät upe in sladke želje, Ako bolest bi in strah in misli mladostne in sanje
V reke pozabnosti val mogel vtopiti tedaj . . . Toda, beseda, postoj! Kako li živim naj v tujini,
Da ni spominov na dom nisem prinesel s sabo? Bodi, da trpel samo mladenič v domovja bi krilu, Da mi spominov noben blago ne sije v srce — Smelo ti dalje velim, pozabnosti Letina voda: Z doma trpljenja celo drag je v tujini spomin.
M. O.
Zle moči.
(Noveleta. — Spisal Josip Krasjanin.)
ono malo, ljubko bitje na okno — na materini roki in zablebeče: »Ata!« Da! Potem pa bode ta-le težki, močni mož kar z jednim samim korakom v prvem nadstropju. Dete pa se bode jokalo in smejalo ob jednem. Saj je bode poljubljal »ata« in pa malo bodel z brado. — Sladek nasmeh mu preleti ustnici. Se jedenkrat potegne krepko iz zavitka turškega duhana, ostanek vrže preč. -Tako! A sedaj je pozvončkalo za prvo sv. mašo. Lepo priliko ima, neče je za-
v
muditi. Pogleda na uro. Se pol ure je časa, da bode zatulila parna piščal v delalnici.
Tam zopet urno peketa čil mladenič, ognjenih očij, na lahko pregrnjen z jopičem. Malo se sliši, ko si žvižga veselo pesmico. Dobro mu je v srcu, saj je poštenjak, zdrava slovenska kri, dela pa tudi rad, da si kaj prisluži.
V prvem nadstropju neke hiše za cerkvijo sv. Jakopa se pripravlja tudi
I.
ri svetem Jakopu v Trstu je odzvonilo jutro. Ljudje vstajajo, posebno delavci Lloydo-vega arzenala. Urno použijejo zajutrek, potem pa stopajo navzdol proti delalnici s kositarnim vrčkom v roki. V vrčku imajo hrano; o poldne si jo pogrejejo v delalnici in si tako pripravijo obed. Tu koraka mlad mož tako mladostno, lahno in vendar krepko, šepetajoč jutranjo molitvico. Nikdar je ne pozabi: tudi pokojni oče, ki je bil klepar v ladijetesalnici, ni opuščal nikdar molitve. Sin se je naučil moliti od očeta, naučil se je pa tudi pogumnosti, skoro bi rekel brez-skrbnosti, saj zaupa pri težavnem in nevarnem delu v Boga. Vidi in ve, da je srečen. Ozira se v ono-le okno: ničesar ne vidi. Soproga pač pripravlja detetu in sebi zajutrek. Nikogar ni pri oknu. Nič ne de. Pa zvečer se vspne
Sveti Trije Kralji. (Po sliki Bernatz-ovi.)
mlada deklica za odhod v delalnico.
v
Šivilja je — zastavarica. Mnogo deklet in žen šiva tam zastave po narisanih vzorcih.
Deklica pospravi posodo od zajutrka ter upre svoje svetle, a mile oči v napol razodeto postelj, na kateri leži in dremlje postarna ženska upalega obličja.
»Mati! Saj vam še ni treba vstajati! Mati! Ali spite ?« izpregovori deklica z zvonkim, čudovito lepim glasom. — Nič odgovora.
Deklica pogleda na uro. Ni še čas. Gleda mater, ki se je še zibala v lahkem spanju. Ni je hotela buditi še za hip. Deklica sede in se naslaja na materinem blagodejnem snu. Kako ji spreletava neka prijetnost dušo in telo, zroči v mater, mirno spečo! Prav je, da spi mati. Spanje jo morda bolj krepi, nego ona steklenica starega »terana«, ki ga je včeraj navlašč kupila — materi za priboljšek. Vsak clan seveda ne more tako biti, zaslužek je pičel. Naj le spi mati! Saj je prečula mnogo nočij zanjo — za hčer.
Deklica premišljuje, kaj bi danes kupila materi, s čim bi ji mogla ustreči, s čim bi ji pokazala svojo ljubezen. Saj ji je ravnatelj nedavno obljubil boljšo službo, torej tudi boljšo plačo.
Mati še vedno spi. Hči se dvigne; bila je srednje postave, nežnega, zalega in plemenitega obličja, na pol gosposki oblečena.
»Julija!« zakliče slaboten glas.
Hči se zgane in vzdrami iz zamišlje-nosti, v katero se je bila zatopila. Ta-le glas ji zazveni na ušesa ljubko in sladko, tako, kakor angeljski spev.
»Ali nisi še odšla? Julija! Podvizaj se in pojdi tudi k sv. maši! O poldne pa prideš domov obedovat! Kaj ne Julija ?« Mati se ozre ljubeznivo v svojo jedino hčer — v ono-le bitje, ki ji sedaj
obilno povrača nekdanji materinski trud. Tešil je mater pogled v hčer, ki je stala pred-njo polna ljubezni in sladkosti, polna veselja in življenja.
»Mati, le mirni bodite, le še spite! Veste-li? Kavo sem skuhala tudi vam. Nikar ne vstajajte radi mene! Za obed pa napravite, kar hočete. Vse mi je v slast.«
»Z Bogom, Julika!«
»Z Bogom, mati!« poslovi se hči. V teh-le besedah se je izražala najpopolnejša udanost do matere.
Deklica veselo in brzo poskoči po stopnicah, kakor bi se jih ne dotikala, korakne čez prag in ubere stopinje proti cerkvi sv. Jakopa. Po maši je bila brž šesta ura. Parna piščal jame tuliti in se razlegati na vso moč. Velikanska vrata Lloydove delalnice se odpro in delavci ter delavke se zgrinjajo kakor roj va-nje.
Opazujoče oko bi se morda komu zasolzelo, zroče toliko krepkega, cvetočega ljudstva, katero pogoltne velikansko zidovje. Zakaj ta-le vrata vspreje-majo sam cvet našega čilega ljudstva, sam vonjivi cvet. Kadar pa usahne cvet in ugasne živahnost telesnih močij, potem se zavrže usahli cvet. Zasolzelo bi se opazovalcu oko, ker tem-le ljudem čim dalje bolj ugašajo oči, blede in žolte lica, upada obličje. — A tako mora biti. Tako veleva boj za življenje, veleva potreba.
Julija je molče stopala v prvo nadstropje Lloydove delalnice, kjer so pripravljeni neštevilni šivalni stroji. Koraka čilo in prožno po ozkem mostiču, ki vodi v šivalnico čez golčeče stroje. Niti ozreti se ne mara Julija ne na levo, ne na desno, ne v globočino. Ne! Skoro zbala se je onih začrnelih pošastij, ki so na hip oživele, kadar je zatulila parna piščal. Tam spodaj v temini se
sučejo strahotna kolesa in po oseh gonijo šivalne stroje v prvem nadstropju. Tu-le v kotu se ovijajo koles široki pasovi in se polže dalje tiho, skrivnostno, kakor progasti gadje. Zopet tam v mra-kotni globočini sikajo grozepolno veliki elektromagneti ogromnih Simensovih strojev. Sikajo in frče v neznanski, skoro peklenski naglosti. In te-le modrobel-kaste iskre na malo odločenih stojalih! Kako vzplamenevajo, plapolajo, puhajo kakor iz podzemskega žrela! Kako slepe človeku vid! In vendar je ta-le luč tako močna in h krati prijetna, posebno po zimi zjutraj in zvečer. Zakaj delo imajo tudi šivilje »od šeste do šeste«. Bolj močna je ta luč, nego njihova svetilnica doma, napolnjena s smrdljivim oljem. Ne! Neče se ozreti tje doli. Hipno stopi v šivalnico. Stroji zaropočejo. Smeh za-stavaric potihne. Pridno namikajo strojem tkanine.
v
Julijina mati Adela — je vdova. Ze deset let je poteklo, odkar objema njenega moža, Jerneja Klasarja, blagoslovljena zemlja tam-le doli na grobišču pod temno zelenimi cipresami in sivimi vrbami žalostinkami. Tam doli pri sveti Ani počiva, tako se imenuje kraj gro-
v
bišča. Se v nedeljo je šla z Julijo tje poklečat nekoliko in pomolit, da bi mu bilo slaje in prijetneje smrtno spanje. Njej sami se je tako-le v togi in zapu-ščenosti zazdelo, da mora biti rajsko-sladko ono spanje v Gospodu. Da, še v nedeljo je molila tam, ne sama, z Julijo. Iz početka ji je bilo prav težko, neskončno težko. V prsih jo je nekaj davilo in stiskalo, kakor bi hotelo na dan. Tako se vnema iskra, ki hoče vzbukniti v plamen. Naposled so ji pridrlc solze po velih, medlih licih, solze prav gorke, tako-le prav z dna srca; solze so se razvile iz žalosti, da ni preljubi soprog dočakal razvoja in
cvetu te-le lilije, tega angelja, te-le prisrčne Julije. Oblile so jo solze polne ognjene ljubezni do mile hčere in solze pomilovanja, ker mora že sedaj v nežni mladosti izpodkopavati si zdravje in biti žrtva njej — materi. A spomnila se je brž hčerine udanosti do sebe in — ni več togovala. Solze ji ponehajo, srce se ji oprosti prejšnje stiske. Spomni se naclzemskega življenja, in svetla nada ji zablesti v srcu: »Ne, nič ne bodem togovala. Saj se vidimo tam . . .«
Briše si oči. Glej ! Te-le temno-zelene ciprese kimajo z vitkimi vrhovi, kakor bi hotele pritegniti vdovinim mislim. In te-le ljube belkaste vrbe! Kako rade se dado omajati vetriču, da bi nežno in laskavo pobožale osivelo materino glavo, v črno zahaljeno, da bi poljubile materino in hčerino čelo z mehkimi lističi, ki so že tolikokrat zašumeli skrivnostno nad očetovo gomilo.
Pokojni soprog je bil nadarjen tehnik v Lloydovi delalnici. Zato so ravnatelji njegovo hčer brž sprejeli ter ji dali primerno, lahko službo. Za leto dnij je bila že risarica in risala načrte. Zopet leto je poteklo, in bila je nadzornica, ker so radi nereda in zamud spodili dotedanjo nadzornico — Rozo Nordio. Radi tega je prišla onega dne Julija vsa vesela in srečna domov.
»Mati! Od sedaj pa bodem imela boljšo plačo: nadzornica sem«, dopoveduje deklica s pretrganirni besedami, žarečih lic. Iz očij ji sije nenavadna sreča.
»Hvala bodi Bogu!« in starka je sklepala hvaležno roki.
»Pojdi, Julika, vsedi se! Večerja se je že pohladila. Pa kdaj si toliko napredovala? Danes? O ko bi bil. tvoj oče še živ, gotovo bi se razjokal od radosti! Toda poslušaj me, Julika! Sedaj pa ne smeš biti več tako preprosto
oblečena. Brž jutri pojdem v prodajal-nico po obleko. Sama si jo narediš! Spodobi se, da hodiš odslej kot gospodična. Bog ve, kaka sreča te še doleti! Ti še malo veš, dekle! Bog ne pozabi pridne, poštene deklice. Le vzgledno se vedi! Morda bodeš še soproga kakega tehnika. Le tiho bodi, Julika! Obleko gosposko si ukrojiš, pa molči! Tako zahteva tvoja nova služba.« To in mnogo drugega je še govorila srečna mati. Julija pa se je udala njeni volji.
II.
Po treh mesecih je prišla pomlad. Zemeljska gruda se je iznebila ledenih spon, v katere je bila ukovana, in drevesa so poganjala drobne popke. Dolgo se nečejo razpočiti ti-le čudni popki: belkasti lističi se vzajemno sprijemajo, objemajo, poljubljajo, a naposled se vendar razvijejo v zeleno listje, med katerim se kmalu prikaže cvet.
V Lloydovo delalnico so dobili novega tehnika, ki je nastopil kot inženir pri izdelovanju parnih strojev za par-nike. Ferdinand Dobran — tako se je zval — je bil mož kakih petindvajset let star, živih očij, rdečega, ne prav lepega obličja. Nosil je nekoliko sršečo brado in umetelno uglajene brke. Bil je jako prijazen in razumen prednik. Kmalu se je priljubil vsem mehanikom.
Pogostoma in prav rad je stopal po ozkem mostiču nad različnimi stroji in delavci, da bi si nekoliko razvedril glavo. Tu je navadno čital časnike. Nič ga ni motilo hrumenje in rohnenje različnih železnih teles, ki jim je parna in električna moč vdihala življenje. Včasih je pa utrujen del iz rok časnike in rajši vglobil pogled v množico znoječih se trpinov. Gledal jih je včasih tako nepremično in bistro, kakor bi hotel zreti na dno srca ubogemu, zdelanemu ljud-
stvu. V duhu je primerjal moč potečega se človeka in onih-le mrzlih, trdih, ne-čutečih strojev. Neki glas mu je pravil, da ti-le mrtvi stroji vsade še mnogim zdravim osebam kal smrti v žile in pluča, da bodo ti-le stroji preživeli veliko rodov človeških, predno se jim skrha jeklena moč. Ob takih mislih si je tožno in mučno potegnil z roko preko čela, da bi otrl solzo pomilovanja.
Nekega dne pride nadzornica Julija Klasarjeva v ravnateljev kabinet, posvetovat se o mali stvari. Kmalu sta opravila. Julija je hotela pokloniti se, a ravnatelj jo zadrži.
»No, gospodična, kako ste zadovoljni v novi službi? Kako vam je s plačo?
v
Ali ste že veliko prihranili? Kaj? Cez leto se vam plača še nekoliko poveča. Zaščitnike imate — veste ! — radi svo-
v
jega očeta. Ze pojde, že, he-he-he«, in debeli, priletni gospod se jame dobrohotno smehljati gospodični Juliji. Prav rad jo je imel. Saj je bila j edini otrok in ljub spomin njegovega najsrčnejšega prijatelja Klasarja, ki mu je bil sošolec v Trstu na realki in potem na akademiji za navtiko. S strahom in trepetom se je spominjal ravnatelj onega dne, ko je pokojni njegov prijatelj dal varovalno znamenje, naj nemudoma izidejo vsi delavci iz neke pritlične dvorane. Kmalu je bilo slišati zamolklo golčanje, votel grom, in veliki parni kotel se je raztreščil na male kose. Poškodil je ves drugi nastroj, a nobenega človeka. Zato je ohranil ravnatelj dobremu prijatelju hvaležen spomin.
»Hvala, gospod ravnatelj, zaradi sočutja in naklonjenosti! Dobro nama je. Mati je samo nekoliko bolehava. Bojim se zanjo. A sedaj na spomlad, mislim, da ozdravi!« meni deklica s hvaležnim pogledom. Ravnatelj se malo pokloni v slovo in stopi nekaj korakov
zamišljen proti svoji pisarnici. Julija se je bila že oddaljila, ko jo ravnatelj zopet zakliče.
»Gospodična Klasarjeva! Oprostite mi nadlegovanje!«
»Prosim!« obrne se Julija.
»Glejte, polne roke imam dela. Dajte, prosim, ta-le načrt gospodu inženirju Dobranu. V prvem nadstropju je. Ne utegnem sam iti in nikogar ni tukaj, komur bi dal. Saj bi mi lahko moj dečko kaj poslužil. Toda potepa se menda okrog. Storite mi ljubav, prosim vas!«
Julija še dobro ni vedela, kaj hoče gostobesedni mož, in že je imela v rokah kos papirja prekrižanega in po-drsanega z neštevilnimi ravnimi in poprečnimi potezami. Debeluhasti gospod ravnatelj pa se zopet težavno prikloni in poigrajoč se z zlato verižico žepne ure stopica na lahko v svojo pisarnico.
Juliji se vzbude v glavi mučne misli. Inženirju Dobranu da bi nesla list! O, pa še nikdar ni govorila ž njim! Kako prenese njegov živi, nenavadni pogled ? Saj zardi gotovo do ušes. Težko ji je, neznansko težko. Saj se nekateri moški tako nerodno zagledajo v človeka, kakor bi mu iskali v očeh, sam Bog ve, česa. — Julija postane. Poskuša pregledati vse gube svojega spomina, ali ga ni morda že pozdravila kdaj, tega-le tehnika, ali mu vsaj odzdravila. Da, res mu je. Toda tako-le nerado-voljno, s težkim srcem. Njene trepalnice so takrat izgubile vso krepkost in lahkotnost, ko jo je pozdravil, če tudi le od daleč. Nikdar ga ni pogledala, a vendar je kar čutila njegov pekoči pogled. Oh! Danes pa ga bode treba pogledati naravnost v oči in podati mu list! Ko bi ga mogla kam postaviti pred njegovo sobo! Toda inženir je navadno tam na onem ozkem mostiču. Da, na mostiču.
In vseh onih-le oči tam doli se uprö v njo, ko bode govorila z inženirjem.
Hipno se vzdrami iz teh mislij in
v
koraka dalje. Se dve stopnici in gori bode. Srce ji bije močneje, obhaja jo skoro neka omrtvelost. Tako slaba in boječa je, kakor malo dete. Se za hip postane. A v tej boječnosti je še kras-nejša nego navadno. Oči mimo hodečih se kar zamikajo vanjo. Saj je vendar le res, da čista duša vliva telesu in vsem udom krasoto in ugajajočo so-mernost.
v
Naposled se ojači. Ze je blizu tehnika.
»Dober dan, gospodična! Kaj je novega? Imate-li kaj zame? Poslal vas je gospod ravnatelj, če se ne motim ? Ne-li? Hvala!« zazveni Juliji na uho blagodoneč, mladeniški glas. Vstrepeta ji vsa duša.
Delala se je navidezno mirno, da bi ne zardela preveč, ko mu je podajala list. Za hip je tudi nekoliko privzdignila trepalnice pri hitrem poklonu. Toda čudila se je, da je bila prej tako boječa. Saj to le njegovo oko ni bilo nič drzno. Ne, prav nedolžno, hvaležno, milo in mirno je zrlo vanjo A vendar ji je trenutni pogled zapustil v duši neki tajen strah. Nekako zbala se je tega-le gospoda. Tako suh in izpit je v obličju, in ta-le sršeča brada! Uh! Drugo pot bode za odzdrav le pomignila z glavo in nič več ga ne pogledala.
Kakor bi trenila, podala mu je list in zmedeno izustila: »Od gospoda ravnatelja. Poklanjam se.« Potem je brž odbegnila k šiviljam. Inženir jo je spremljal z očmi in tožno majal z glavo.
III.
Pri starem sv. Antonu ravnokar pozvanjajo zvonovi angeljsko češčenje. Ni še utihnil veliki zvon, že se oglasi manjši z dopolnilnim glasom. Tako
tešilno ti božajo ti krasni glasovi uho in srce. Skoro vsi meščani mirno idoči se z lahka ozrö tje gori v vežo božjo ter se naglo prekrižajo, odkrivajo pa se ne navadno. Nekateri bolj posvetni pa drče dalje po tlaku, utopljeni v svoje potrebne in nepotrebne misli. Zvon za-klenka še enkrat, glas pojema, zamira in se izgublja v višavo — proti nebesnemu svodu.
Zasliši se klopotanje konjskih kopit. Pridrči tramvajev voz. Na tlak skoči možka oseba in se napoti proti neki hiši za mestnim muzejem pri starem sv. Antonu. Vrata že začrnele hiše za-škripljejo. Vstopi ona oseba — mlad gosposki človek, ki si je ravnokar posadil klobuk na glavo. Molil je angeljsko češčenje. Ljudje so ga gledali zasme-hovalno. S čilim korakom premeri stopnice do drugega nadstropja, hladno od-zdravivši poklonu hišne gospodinje.
Srečala ga je na stopnicah. Togotna, da ji je odzdravil tako na lahko, umakne se v svojo sobo v prvem nadstropju.
Mlademu gospodiču, ki se je kakor srna popel do drugega nadstropja, zvenele so še vedno na uho besede: »Dober večer, gospod Dobran!« Zvenele so mu tako votlo, sumno, kakor pozdrav hinavskega, lisičjega prijatelja. In oni kačji, leskeči se pogled iz ognjenih, skoro steklenih očij! Utrujen se vsede v naslonjač in pregleduje došla pisma.
V prvem nadstropju pa se je hišna gospodična (imenovali so jo: Signorina Rosa) jako razkačena vlegla na mehko blazino poleg male mize. Vlegla se je leno, v nekaki obupnosti in razdvoje-
v
nosti. Čudna in skrivnostna je bila tale gospodična Roza. Bila je ženska že v dobi ocvelih let. Pravili so, da ima že štirideset let. Toda sedaj je skoro strašna za pogled. Ilodi vedno le v črno oblečena. Iz pod svilenega, mrežastega na-
glavja ji srše tu in tam lasje, črni kakor perje temne kavke. Iz sivih, upalih očij ji sije čuden, nezmogljiv svit, ki premrazi vsakega, kakor kačji pogled. Uvela, omršavela vnanjščina njena, se-sedla postava in mrliško bledorumena polt napolnjuje vsakega, ki se mora pečati ž njo, z neko neumevno grozo.
Gospodična Roza je že dolgo CcLScl bolna na živcih, in muči jo večkrat raz-paljena domišljija.
Danes jo zopet trpinčijo davni neprijetni spomini.
v
»Ze tri mesece stanuje pri nas, a" še sedaj se nisem prav do dobra mogla ž njim pogovoriti. Tako mrzek je in
v
oduren. Človeka niti ne pozdravi do-
v
stojno. — Ah! Ce je on sin onega Do-brana, uklonila si bodem vsaj sina, ker nisem mogla očeta. — Prav dober in lep je bil moj Dobran. Ta-le mu je vse čisto podoben. Podoben za las. Da, ukloniti si ga hočem, trpinčiti ga hočem, trapiti do smrti. Bodi mi sin predmet moje osvete radi krivde, ki mi jo je prizadel oče. Da! Ni hotel mene v zakon, ker sem izgubila službo. Počakaj, tiček! Dobro, da si se ujel! — Oh! oh! Dobran, Dobran! Sladko počivaj, ako so te objele podzemeljske moči! Dobro ti bodi! — Oh! Zopet me obhajajo spomini . . . Oglaša se mi nekaj — nasproti sinu radi očeta . . . Zapusti me vendar peklenski duh! Nič več te ne poslušam! Zapusti me, maščevalni načrt, izrodek peklenski! Druga mati hopem biti temu-le — mladeniču. Vsa moja imovina bode njegova. Da, vse njegovo, da, samo, ako bode hotel sprejeti mene nevrednico za svojo zaščitnico. Hočem mu biti zavetnica. Proč, proč, vi vražji sluge! Proč! Ne mučite me! Proč ! Peklenska pošast! Dolgo let sem bila tvoja robinja. Izsesal si mi mozeg iz kostij, pogazil cvet moje duše. Vse
si mi pogoltnil. Proč! Izkušnjavec, varljivi priliznjenec, pusti me ! Ne verujem ti ničesar več. Proč! Ti dihaš vame ledeno smrt. Proklet si, prokleta spiri-tistovska čarodejstva . . . Oh ! Ko bi mogla vsaj govoriti z Dobranom!«
Težko sope gospodična Roza in si otira pot s čela. A zopet ji zaplapola v očeh nekak satanski ogenj — mašče-
v
valni ogenj ... »Čakaj, ker se me ogiblješ, hočem te pokoriti!«
Dalje in dalje se je Dobranova gospodinja zatapljala v maščevalne misli, naslajala se s peklenskimi naklepi in polahko zadremala.
Burno se strese hišni zvonček pred vrati in naznanja tujega prišleca. — Roza gre odpirat.
»Dober večer, gospodična!« vstopi vznojeni listar, dasi je bilo že pozno. »Stanuje v tem nadstropji tehnik Ferdinand Dobran? Tukaj je zanj pismo . . .«
Gospodični zatrepečeta bledi ustnici in zagomezi ji po vsem telesu, kakor
v
bi jo sprebtela neka tajna sila. Ze za-sope iznenajena, hoteč odgovoriti, da stanuje Dobran v drugem nadstropju. Toda takoj se ji porodi v glavi hudobna misel. Z jekleno močjo si potlači vse telo in poteze na obličju v mirno, prisiljeno stanje.
»Da, gospod, tu stanuje, a ga ni še doma. Hvala!« odgovori mu in v roko zdrkne listarju svetla desetica. Mož izgine urnih korakov po stopnicah.
Drugi dan je bila nedelja. Dobran je bil ravno vstal in se opravil, ko potrka na njegova vrata gospodična Roza. Iznenajen jo vsprejme.
»Ne zamerite, gospod, da vas nadlegujem tako za rana. Sinoči mi je do-nesel listar časnike in mednje se je zamotalo vaše pismo !« reče gospodična Roza, in Dobrana zopet zadenejo one plameneče, drzne oči.
Dobran je bil iz prva nekoliko v zadregi, a kmalu se je vzdramil ter vljudno zahvalil gospodinjo. Hotel jo je sicer vprašati, zakaj mu prinaša to stvar tako zgodaj, a ni si upal.
»Srčna hvala, gospodična, da ste se tako zgodaj potrudili sem gori. Mislil sem, da še spite, kar bi menda dobro delo vašemu zdravju, ker ste, kakor se vam vidi, nekoliko bolni na živcih. Se jedenkrat: Srčna vam hvala!« in tehnik se prikloni globoko in vljudno.
Govorila sta še o raznih razmerah, pri čemer pa je gospodična Roza z napeto pozornostjo popraševala o preteklosti Dobranovi in njega roditeljih. A gospodič je odgovarjal le izogibajoč se skoro drzni zvedavosti.
Y
Se jedenkrat plane razžarjeno oko Rozino po postavi mladeničevi, še trenutno zasine proti njegovemu obličju ognjen, skoro pohoten pogled, in ženska se poslovi.
Zopet bi se opazovalcu zdelo, da se je raztogotila. Kaj neki kuje v sebi — ta-le črna duša, kaj neki naklepa v v svojih mračnih temotah? Razsrjena je res. Ko pride v prvo nadstropje, takoj ozmerja in prekolne deklo, ki jo je prosila, da bi smela iti v cerkev k božji službi. Prav togotna je danes res.
Nekdo potrka. Gospica Roza stopi navidezno mirna za dva koraka proti vratom.
»Slobodno! O! Dobro došel! Kje si se potikal toliko časa? No, kako je, ljuba duša? Ali si končal izkušnje? Vsedi se!«
Prišlec, Janez Bolka, je bil stričnik gospice Roze. Bil je mlad človek, skoro že v moški dobi, majhne, nekoliko upognjene postave, bledih lic, živih očij. Vsa oseba je kazala nekaj neodkrito-srčnega, potuhnjenega: tega se je bil naučil med svetom. Na dnu duše pa
bi ostro oko spoznalo še znak nedolžnosti in preprostosti. Bil je sin Rozine sestre, ki je imela malo kmetijo na
v
deželi. Šolal se je v Trstu na višji realki in večkrat zahajal k teti, ki ga je podpirala. A imel je revež od nje morda več škode, nego koristi. Zakaj uničila mu je teta vero, zalagajoč ga z brez-
v
božnimi spisi. Cesa pa ne prebere mlada ukaželjna cluša? Revež je kar hlastal in goltal take pogubne spise. Satanska teta pa gaje včasih porabljala kot orodje svojih podlih naklepov.
Dolgo sta se razgovarjala. Teta mu je živo opisovala čudnega tehnika Dobrana, da je nevljuden, robat, da neče niti govoriti z ljudmi.
»Službuje v arzenalu, ne-li ?« vpraša mladenič.
»Da, kaj pa je?« . . .
»Ej, nič! Radi ga imajo delavci in rokodelci — in — pravijo, da rad pogleduje za neko zastavarico. Ona pa se ne meni za to. Ne mara zanj . . .«
»Ali res? Hvala, da si mi povedal, Janezek! Se moraš o tem kaj pozvedeti, veš?« Rozine oči se nekako strašno zaiskre, kakor bi hotela mladeniču pogledati na dno srca, govori-li resnico. Jame se mrzlično tresti po vseh udih in sede gnjevno in krčevito stisnjenih ustnic. Bolka odide kmalu.
(Konec.)
Diabolus vagabundus.
(Peklenšček Potepenšeek.)
(Kratkočasnica. — Po narodnih pripovedkah spisal Anton Hribar.)
K
^ar hoče, bratje, naj velja: Kdor ima v prsih kaj srca. Nobena stvar ga nič ne moti, Še vraga samega se loti. Naj škrta in vrti oči, Naj brusi kremplje in krivi, Naj dela si greben srdito, O njem vam vse povem očito, Karkoli vem, karkoli znam, Enkrat ga mora biti sram.
I.
Prišlo je vragom na uho, Da Kurent je vsprejet v nebo. *) In spet so škratje rekli vneti, Da treba s svetom boj pričeti. Devet dolin, devet gora In sto oral je vmes polja Do tiste strašne razpokline, Ki gre v peklenske globočine.
Glej, vrag že spet prihaja tod, In gre slepit slovenski rod; Ozira se čez ravno polje: Tam orje kmet prav slabe volje. Pri plužni nima biti kdo; In vrag si misli brž tako: He, dobro bilo bi pričeti Kar tu med rovtarji in kmeti. Postopi bliže in veli: »Znaš, kmet, slabo se ti godi, Da sam tu razoravaš polje : Ne bilo-li bi s hlapcem bolje?« »»0 kaj pak, kaj pak, dragi moj, A vsak uide mi takoj. Današnji svet bi le še služil, Da za pečjo bi se mehkužil.«« »Glej, če se z mano pogodiš, Kmet, hlapca vrlega dobiš; Oral bom s tabo, kopal, vlačil, Kosil seno in v shrambo tlačil.
x) Prim. »Dom in Svet« 1. 1890., str. 79.
Pogodbo pa storiva to, Da moje vse bo nad zemljo, Kar pa pod brazdo v zemlji zrase, To boš pa ti pospravljal za-se.« Kmet pravi mu-. »»No, naj velja!«« Roko mu v potrdilo da. In glejte ga, rogatca vraga! Prav marno kmetu zdaj pomaga. Polje vse preorala sta, Na vse krompir vsadila sta. — Kako se hlapec vzradostuje, Ko rast krompirja opazuje. Skrivaj se smeje mnogokrat, Da vara kmeta, hlapec škrat. Pomlad mini, jesen je h krati, In kmet prične krompir kopati, Potem, ko vrag je spravil že, Kar je prirastlo iz zemlje. Na tihem ga mori togota, Še enkrat s kmetom se pobota: »Zdaj bo pa moje pod zemljo, Ti kmet imej, kar bo nad njo!« Prikima kmet in se nasmeje In zanaprej pšenice vseje. 0 svetem Jakopu s polja Napelje žita skednja dva.
Kako pa hlapec se huduje,
Ko prazno si strnišče ruje!
Priskoči h kmetu ves srdit:
»Kmet, pojdi ti v strnišče rit!
Zdaj vrh bo moj in v korenini,
A tvoje, kmet, naj bo v sredini!«
In ko se pomlad spet vzbudi,
Kmet z vragom orat pohiti.
Vsejala spet sta novo žito,
Koruzo jako, plenovito.
In vrag se smeje noč in dan,
Ko gleda njive kos prostran.
Kjer vprek in vprek je vse nalito,
Tako mu raste lepo žito.
In ko mu dozori koruza,
Rogatec s srpom se že muza;
Koruzi vzame brž vrhove,
Potem pa kmeta tje pozove.
Kmet zdaj požanje nad zemljo,
Vrag brba, koplje še pod njo.
In ko naš kmet koruzo slači,
Tako se hlapec vrag razkači,
Da kremplje v kmeta zasadi;
A kmet čez čelo križ stori,
Odpre široko hišna vrata,
Iztira brez plačila škrata.	(Dalje.)

Vaška pravda.
(.Resnična povest. — Spisal Podgoričan.)
I.
dor je bil pred kakimi dese-£ timi leti in .še prej v Dobre-poljah, spominja se še iz-vestno onih obcestnih stel-nikov z redko, nizko praprotjo in palec dolgo travo, onih močvirnih travnikov kraj njih, onih močil in luž z umazano-rjavo ali zelenkasto vodo, kjer so se oglašali pol leta mnogoštevilni žabji zbori. Biček, ločje, rogoz in druge močvirske trave so bujno vspevale na mokrih tleh. Po dnevu so šume letali različno pisani kačji pastirji vse križem po zraku ter
„DOM IN SVET" 1892, štev. 1.
posedali na ločje kraj vode, po kateri so drsali lahki in urni vodni pajki. Zvečer in ponoči so imele ondi svoje torišče nadležne mušice. ki so se motale v gostih rojih po zraku ter krvopitni komarji, ki so plesali nad vodo, glaseč se s tistim zoprnim glasom : »muj, muj, muj«, pred katerim beži živina, človek pa se nehote otepa, da se ubrani malih nadležnežev. Zelenim in rjavim žabam so se družili rmenoprogasti močeradi in pa belouške, ki so z visoko povzdig-njenimi glavami plavale po močilih. Sem in tje se je oglašala z rezkim glasom
2
v ločju skrita močvirska kožica. Jeseni ali pomladi je počivala tu jata rac, gosij, žrjavov in drugih takih ptičev, selečih se z mrzlega severa na solnčni jug, kjer je vedno pomlad in poletje, ali pa vračajočih se z gorkimi pomladnimi vetrovi proti severu, kjer je njih prava domovina. Drugih imena vrednih živalij ni bilo tukaj. Po letu so si prali v teh lužah in močilih dobrepoljski otroci svoje živote ali ude, po zimi pa so trgali na ledu podplate.
Ta malovredni prostor sredi dobre-poljske doline se je imenoval in se imenuje še dandanes Ratike. Ker nisem jezikoslovec, nikakor ne morem raztol-mačiti vedoželjnim čitateljem tega imena, dasi bi jim ustregel silno rad. Upam, da se spretnejše moči polote tega zanimivega vprašanja.
Ratike leže med podgoriškimi in pod-peškimi njivami, zadevajo pa tudi ob videmski in žabarski svet. Velike niso, obsegajo jedva nekaj hektarov, zato tudi niso baš mnogo vredne. Povzročile so pa dolgo in drago pravdo, ki je trajala nič manj kakor celih štirideset let in nekaj čez.
Napisal sem zgodovino te dolgotrajne pravde. Razkazal sem, katere pomočke, katere spletke so rabili za pravdanje; vmes pa sem vpletel dogodbe, ki so izvirale iz pravde, ali jo pospeševale, ali jo zadrževale. Pisal sem nepristransko in pravično, čisto resnico, katere prijatelj sem bil vselej, da mi ne bodo očitali sovražni domačini pristranosti, laži, obrekovanja in ne vem, kaj še vsega. Resnico sem zajemal iz starih, zamazanih sodnijskih pisem, in pa iz velike, zaprašene knjige, kamor se je natančno pisala ta -—- besedij izredno
v
bogata — pravda. Cesar pa ne vedo stare listine in knjiga, povedali so mi stari možje, katerim je nekdaj belila
ta pravda lase in katerim se običajno verjame, saj starost govori resnico. Alto bi bil pa navzlic svoji resnicoljubnosti zapisal kaj neresničnega, tedaj popravim rad, če mi kdo dokaže, da sem se zmotil, ali da nisem prav razumel dogodkov.
Stare knjige in pisma, pisana pred tristo leti, govore jasno, da so Ratike podgoriške, da je podgoriško vse, kar na Ratikah raste in živi. Ratike so Podgoričanom koristile silno malo. Saj niso imeli od njih sltorb nič užitka, razven nekaj zvežnjev praproti za steljo. Močvirskih trav niso kosili, ker živina ni hotela take krme, a stelje jim je takrat preostajalo. Včasih je zagnal kdo kako jalovo kravo na Ratike, cla si je tam iskala paše, češ, da ne bode hlevu pridila ltlaje.
Ko jo bil Podgoričanom vaški sodnik Adam Zelenko, poprosil ga je sorodnik njegov Domen Meglen iz Bruhanje Vasi dovoljenja, da bi smel pasti na Ratikah živino. Podgoriški sodnik Adam je bil mož usmiljenega srca, odreči ni mogel prošnji, marveč mu je dovolil pasti živino, kadar in koder hoče na Ratikah. Meglen je pridno pascl svojo živino na Ratikah, ker je bilo dokaj bliže nego
v
v Log, kjer so imeli Zabarji kamenite živinske pašnike.
Povedati moram, da imajo prebivalci
v
Bruhanje Vasi častni priimek Zabarji, katerega so dobili, ne vemo kdaj, pa tudi ne vemo zakaj.
Toda, »dobrota je sirota«, pravi star narodni pregovor. Po vzgledu Megle-novem so začeli tudi sosedje njegovi zaganjati živino na Ratike. In nista še dobro potekli dve leti, mrgolelo je na Ratikah vse polno žabarske živine. Vi-
v
demci so pa dejali: »Zabarji pašo na Ratikah, zakaj bi mi ne smeli! ? Saj
Rati'ke so istotako naše, kakor žabar-ske.« In paslo se je po Ratikah vse vprek. Celö Podpečani, ki so pasli sicer na Grivkah, katere so jim pripadale po starodavni pravici, zaganjali so živino na Ratike. Samo Podgoričani, katerih so bile Ratike v resnici, niso pasli tam, ampak v Gorici (na hribu za vasjo), kjer je bilo mnogo izvrstne paše. Zmenili se niso nič, ali pase kdo na Ratikah,
v
ali nihče. Cez nekaj let se pa vendar nekoč vprašajo, je-li trava na Ratikah
v
tako sladka ali kaj, ker Zabarji in Videmci tako pridno pašo na njih. In res : nekateri Podgoričani so mislili, kdo ve kako se bode debelila živina ob ratiški paši, in začeli goniti tje rajši, kakor v Gorico. Toda podgoriška živina se je na Ratikah vidno sušila, kakor da bi meso rezal raz njo. Ko so pa videli, „da se živina ob ratiški paši neče
v
rediti, godrnjali so na Zabarje in na Videmce, češ, ako bi ti ne pasli, bilo bi za našo čedo dovolj dobre paše, živina bi ne hujšala tako, kakor hujša sedaj. Dostikrat so se stepli pastirji med seboj za boljšo pašo. Podgoriški so žabarske in videmske gonili vedno domov, ti pa se niso hoteli umakniti, ampak so še maloštevilne podgoriške pastirje naklestili, ako so sitnarili preveč. Zabarska in videmska živina pa ni samo pojedla vse na Ratikah, ampak je zahajala tudi na podgoriške njive, kjer je delala veliko škodo.
Zabarji in Videmci niso odnehali od podgoriške paše Podgoričani bi jim bili pa silno radi ubranili. Zberö se torej na posvetovanje, kaj in kako bi ukrenili, da bi zaprli Ratike žabarski in videmski živini.
Bilo je na križevo nedeljo popoldne tistega leta, ko je umrl v Podgorici Marko Stopal. Po nauku so se sešli na
sodnikovo vabilo vsi hišni gospodarji podgoriški pod košato vaško lipo. Stareji očanci s sivimi ali plešastimi glavami in z zastarelimi obrazi so posedli po plotu, ki je po krajinski navadi spleten krog lipe, mlajši pa so stali, ali so pa posedli na tratino. Pušili so iz majhnih, stolpičastih pipic ter govorili malo. Ko so pa bili vsi podgoriški gospodarji skupaj, dene sodnik pipo iz ust, iztrka iz nje pepel ter jo spravi v žep, nato se odkašlja, ozre se po navzočih in vzdigne raz plot svojo častitljivo osebo. Umolknejo vsi. Sedaj pa prične govoriti podgoriški sodnik Adam Zelenko poslušnim sovaščanom :
»Možje in sosedje! Sklical sem vas danes na zbor, da se razumno pogo-
v
vorimo, kako bi Zabarjem in Videmcem ubranili živinsko pašo na naših Ratikah. Polastili so se te paše brez našega dovoljenja. Pa ni jim dovolj, da popasö vse Ratike. Ne, ti oblastneži odganjajo samovoljno še našo živino z Ratik, po-mandravajo vso našo praprot, da nimamo ničesar žeti, vrh tega pa varujejo živino tako slabo, da uhaja vsa lačna na naše njive in nam pokončava pridelke. Ratike so samo naše, in samo naša bodi
v
tudi ratiška paša. Zabarji in Videmci ne smejo več pasti na njih. Ako mi ne bodemo hoteli pasti, rasti pa zopet samo ločje in biček, kakor je rastlo nekdaj! Bolje je tako. Vi pa, možje in dragi sosedje moji, ki imate dosti pameti v glavi, uganite po modrosti in
v
previdnosti, kako bi zabranili Zabarjem in Videmcem Ratike.«
Po teh besedah se vsede Adam Ze? lenko na prejšnje mesto.
Za njim se oglasi prijatelj njegov Peter Smeh:
»Prav pravi naš modri sodnik Adam.
v
Ratike so naše in paša je naša. Zabarji in Videmci ne smejo več pasti tam
svoje lačne živine. Ako nečejo nehati z lepa, tedaj jih pa prisilimo, saj nas je dosti!«
Na trati pod lipo se je leže stegoval dolgi Tone Modrijan, ki je bil oče devetorice otrok in pa lastnik suhe kobilice. Bil je neprijatelj sodnikov. Po Smehovih besedah vstane in reče za-ničljivo:
v
»Kdor je Zabarjem dovolil pasti, tisti naj jim tudi prepove. Vsi vemo, kako se je ta paša začela, radovedni smo pa tudi, kako bode nehala. Kdor je dal, tisti tudi vzemi! Mi se o tem ne bodemo nič pregovarjali.«
Te besede so živo zadele sodnikovo staro srce. Da bi ohranil neomadeže-vano poštenje in neoskrunjeno čast, vstane in odgovori:
»Ti, Tone Modrijan, si dejal: ,Kdor
v
je Zabarjem dovolil pasti, tisti naj jim tudi prepove1. To je prav lepo in dobro
v
rečeno. Ali kdo je Zabarjem dovolil pasti ? Povej ti, ki vse veš in znaš! (Navzoči so glasno odobravali te besede.) Hotel si meni zasoliti, pa mi nisi. Jaz nisem Zabarjem nikdar dovolil pasti, dovolil sem samo Meglenu, ki je revež. Sedaj veste vsi. Ti pa, Tone, ki se pišeš za Modrijana, moder si v resnici samo takrat, kadar molčiš!«
Glasen smeh je nastal po poslednjih besedah.
Tone je ves ozelenel od prevelike jeze, in tako je vrelo po njem zaradi očitne sramote, da bi bil sodnika najrajši pretrgal. S tresočim glasom odvrne sodniku:
»Kaj se košatite in tako nedolžnega delate? Kar je, pa je. Vsi, kar nas je tu, vemo, kako je bilo in kako je še sedaj. Meglenu ste dovolili pasti na Ratikah in ker ste jednemu dovolili,
v
dovolili ste vsem Zabarjem. Sedaj se hočete pa nedolžnega narediti! Ne bo-
dete nas slepili več, ker se ne damo voditi za nos!«
Zavrne ga Adam Zelenko tako-le:
»Kar nas je tukaj, menda ni nikdo tako trdosrčen, da bi odgnal berača brez daru od hiše. Tudi jaz nisem mogel odreči Meglenu paše, ker nas nihče ni pasel na Ratikah, pa tudi kosil ne.
v
Škode ni delal. Zato mi pa ta široko-ustnež modrijanasti pravi, da se košatim, in mi očita, da vas hočem za nos voditi, kar pa ni res!«
»Dobro! dobro!« pritrdijo vaščani.
Tone Modrijan bi bil, silno rad še kaj povedal, ali ko je zinil, zavpili so okrog stoječi vaščani: »Molči! molči!« in molčati je moral, dasi nerad, ako ni hotel, da bi ga odpodili.
v
»Torej, kaj storimo z Zabarji in Vi-demci?« vpraša sodnik.
Zamišljeni so zrli pred-se vaščani. Kmalu pa se oglasi Ivo Svetek:
»Kaj bi storili? Naklestimo jih, da se nas bodo bali! Na samo besedo, nas ne bodo slušali.«
»Naklestiti jih ne smemo«, odvrne sodnik. »Lahko nas tožijo na krvavi sodniji, pa imamo vraga. Zaprti bodemo, pa še Ratike nam bi vzeli. Ta tvoj svet ne velja nič. Domisli se pametnejšega!«
»Jaz pa vem«, izpregovori Gregor
v
Osamel. »Živino jim polovimo in v svoje hleve zaprimo!«
»Tatvina je prepovedana«, raztolmači mu razumni sodnik. »Vrh tega bi morali mi žabarsko živino krmiti s svojo krmo, kar bi nam izvestno ne koristilo.«
Oglasi se Martin Bob:
»Veste kaj, možje, jaz bi dejal, cla zapodimo žabarsko živino z Ratik na žabarske njive, da se bode tam pasla, pastirjem pa poberimo klobuke in na-švrkajmo jih s šibo, da se bodo ogibali v bodoče naših Ratik!«
Nasmeje se Adam Zelenko in zmaje z glavo rekoč:
»Slabo si pomislil, ljubi naš sosed Bob. Pametnega nisi svetoval nič. Nekje v katekizmu je zapisano, da ne smemo drugim škodovati; pastirjev pa tudi ne smemo mi kaznovati, ker morajo slušati svoje gospodarje in niso odgovorni za dejanja svojih gospodarjev!«
Molčali so nekaj časa.
»Kaj pa ti praviš, strijček Silvester ?« vpraša čez nekaj trenutkov sodnik.
Stara sključena postava Silvestrova se nekoliko zravna, male, pod čelo udrte oči mu zažare zadovoljnosti, namuzne se in reče:
»Ej, ej, kaj hočem povedati? Hm, hm, mnogo besedij, malo pravih mislij. Moja stara glava je uganila to-le: Zbe-rimo izmed sebe tri razumne može, pošljimo jih v Bruhanj o Vas, in ti naj Zabarjem prepovedo pod kaznijo pasti na naših Ratikah. Ako to ne bode pomagalo, lotili se bodemo drugače, da pridemo do pravice.«
Zadovoljen in vesel prikima sodnik Adam, in radostno pritrdijo vaščani.
»Kdo pojde v Bruhanjo Vas?« vpraša sodnik.
Nihče se ne oglasi.
»Modrijan naj gre!« svetuje potem Peter Smeh. »On ima dolge noge, uide
v
prav lahko, ako bi Zabarji kaj razsajali.«
v
»Ne grem, ako Zabarji še sto let pašo na Ratikah. Prosen močnik z mlekom bo,dem srebal, kakor sedaj, ako se tudi nobena mojih krav ne pase na Ratikah«, odvrne jezno Tone Modrijan.
Smeh jih nasvetuje še več, ali vsak se je branil iti. Naposled sklenejo, da treba voliti, in res si izvolijo tri krepke može, namreč : Boštjana Ocepka, Pavla Vodarja in Martina Skoka.
j.	v
Potem so ugibali, kako naj bi Zabarjem prepovedali ratiško pašo.
Zopet jim je moral pomagati strijček Silvester.
v
»Tako-le naj reko tam Zabarjem«, de Silvester: »Mi Podgoričani smo sklenili,
v
da prepovedujemo od danes naprej Zabarjem vso pašo na Ratikah. Zato vam oznanjamo sedaj to prepoved. Ako pa bodete še pasli, vzamemo živino v svoje hleve, poberemo pastirjem klobuke in jih pomečemo v vodo. Nihče nima pravice do Ratik razven nas; samo naše so, in le naša živina se sme tam pasti. Ako bodete pa nagajali, poiščemo si pravice pri sodišču.«
»Dobro! dobro!« vpili so Podgoričani Silvestru, ki je bil vesel take pohvale.
»Kdaj pa naj gremo v Bruhanjo Vas ?« vpraša Boštjan Ocepek.
»Nocoj' nocoj! iutri!« vpijejo vaščani.
»Nocoj je prekasno«, reče sodnik Adam. »Jutri in med tednom Zabarjev ni doma, ker so na polju ali pa v gori. V nedeljo po nauku poj dete, ko bodo izvestno vsi doma.«
Zbor podgoriških mož je tako razrešil dnevni red, in zadovoljni so se razšli možje k večerji, katero so bile med tem pripravile gospodinje.
II.
Ves teden so se pripravljali podgo-riški trije izvoljenci za nedeljo. Strijček Silvester je imel ž njimi silo posla. Vsak dan jim je trobil in pravil, kaj
v
morajo govoriti Zabarjem in kako se morajo vesti. Do nedelje je komaj dopovedal trdoglavcern. Podgoričani so pa vsak dan gonili živino na Ratike, dasi se je tam lačna ozirala po navadni, boljši, tečnejši krmi. V nedeljo po nauku se napotijo vsi trije nič kaj veseli v Bruhanjo Vas. Podgoričani so stali za vasjo, gledali za njimi in ugibali, kako bodo opravili v Bruhanji Vasi. .
»Tepeni bodo!« reče Smole in se škodoželjno zareži.
»Kajpada, ti ne veš nič!« pravi sodnik Adam. »Ne vem, ali sem slišal, ali sem čital sam, da se poslancem ne sme storiti nič žalega. Boštjan, Pavle in Martin so naši poslanci, in če na-klestijo one, tedaj je ravno tako, kakor da bi nas.«
»Bodem videl, ali nas bode res kaj bolelo, ali ne, ko bodo oni trije tepeni«,
nasmeje se Smole. »Mene vem da ne
■
bode bolelo nič, ako jih prav potolčejo.«
»Tebe, ki nimaš v sebi nič časti, bolelo bi nič, ali naša čast bi trpela
v
izvestno, ako bi naklestili Zabarji naše može«, pravi strijček Silvester.
»Nespametni smo, ker smo poslali samo tri«, pravi Kodre. »Vsi bi bili šli tje, in ako bi se bili zgrabili, premagani bi vsaj ne bili!«
»Kdo se bode pretepal«, reče sodnik.
v
»Čakajmo, videli bodemo kmalu, kaj bode!«
Oni trije so se grede pogovarjali, kateri naj govori.
»Ti govori, ti znaš najbolje govoriti!« pravi Ocepek Vodarju.
»Tebi teče bolj beseda, meni se včasih zadira«, odvrne mu Vodar.
»Naj pa Skok, saj zna najbolje povedati, kar je dejal Silvester!«
»Lažeš, saj še ne vem, kaj je rekel.«
»Po kaj pa greš z nama, ako ne veš nič!«
»Kam bodemo pa bežali, ako se nas lote?« vpraša zvedavo Skok.
»Kam? Vsi trije ne smemo skupaj«, pravi Ocepek. »Jaz bodem tekel proti Podgorici, ti, Skok, beži proti Podgori, Vodar naj jo ubere pa Za-Gorico! Tako bodemo najprej ušli; vsi izvestno ne bodemo tepeni.«
»Jaz bodem bežal Pod-Gorico, ti teci pa Za-Gorico!« reče Vodar.
»Domov bi bežal vsakdo lahko. Bodem pa še jaz, kaj bom delal Pod-Goro, kjer nimam sorodnikov«, pravi Skok.
»Vesta, bolje je, da se ločimo. Ako bi nam kaj hoteli, vedeli ne bodo, za katerim bi mahnili, in tako jim uidemo«, uči ja Ocepek.
»Kajpada, drugam bodeva bežala! Ne bodeva ne, midva jo bodeva tudi domov udrla«, pravita ona dva.
»Dajta le, ako me nečeta slušati! Kdo bode pa Zabarjem govoril ? Zmenimo se, saj vidita, da smo že pri vasi!«
»Ti govori, ti največ znaš in veš; kaj hočeva midva!«
Hudo zarentači Ocepek in zagodrnja :
»Vrag vaju odnesi, bedaka! Koristilo
v
bi vama, ako bi vaju Zabarji dobro pretresli.«
Krenejo k Rjavcu, ki je bil že tedaj
v
nekak vodja Zabarjev. Nekaj žabarskih gospodarjev je vasovalo tam, in polagoma so prihajali še drugi. Sedeli in stali so v senci pri kozolcu ter se raz-govarjali prav o Ratikah. Nekateri so dejali: Naše so, razdelimQ si jih in preorjimo, drugi pa so rekli: Travniki naj bodo, in živina naj se po njih pase.
Plaho so se ozirali naši podgoriški znanci okoli sebe, opazovali kraj in gledali, kod bi bilo najpripravneje umak-
v
niti se. Pristopivši k Zabarjem so se razgovarjali ž njimi iz prva o čisto na-
v
vadnih stvareh. Ivo so pa bili vsi Zabarji skupaj, umaknejo se ti trije nekaj stopinj nazaj, in Boštjan Ocepek pravi glasno:
v
»Zabarji, poslušajte! Mi trije vam v imenu vseh Podgoričanov prepovedujemo od danes naprej pašo na Ratikah. Ratike so samo naše, in nihče ne sme več pasti na njih, ne vi, ne kdo drugi.«
v
Zabarji so strme poslušali Ocepka. Ko pa konča, vstanejo drug za drugim in zakriče:
»Kaj ? Kclo nam more braniti pasti na Ratikah? Naša je ratiška paša, naša, in pasli bodemo tam, ako nam Podgoričani še stokrat prepovedo! Pokažemo pa jim, kdo smo!«
Rjaveč pravi:
»Podgoričani, bodite veseli, da vas mi ne poženemo z Ratik! Nikar nas ne jezite, da se ne zgodi kaj hudega!«
»Vaše jeze se ne bojimo«, odvrne srčno Ocepek. »Na Ratike pa ne gonite živine več, sicer jo bodemo vzeli v hleve, vaše pastirje pa pretepli. Ratike so naše, in Podgoričani ne popustimo svoje stare pravice niti za las!«
Srdito zareže Žabarji, in Rjaveč pravi:
»Pasli smo, pasli bodemo. Ratike so naše, in naše bodo, ako si Podgoričani še toliko prizadene».«
»Dobro, dobro ! Prav praviš, Rjaveč!«
v
vpijejo Zabarji besni.
»Bedaki, nikar ne hvalite Rjavca, on ne ve nič!« zakriči Ocepek. »Povem vam: Pasli ste na Ratikah, toda pasli ne bodete več; Ratike niso vaše in tudi nikdar ne bodo!«
Rjaveč razkačen skoči k Ocepku in zamahne s pestjo nanj.
»Le udari me, ne bojim se te, a potem se varuj, vrnem ti jedenkrat izvestno in še na vrh dobiš kaj«, reče Ocepek srčno.
Skok ga sune od zadej in mu še-petne:
»Molči, za pet ran božjih, saj vidiš, da smo samo trije!«
»Nikar ne poslušajmo teh modrija-
v
nov!« oglasi se Zabar Trdina. »Posvetimo domov prepiračem, ki sejejo samo zdražbo in jezo!
»Udri! le po njih!« pritrde krohotaje
v
Zabarji.
Podgoričani urno odskočijo, in Ocepek še enkrat zavpije:
»Oj, kaj vam pravim, lakotniki ža-barski! Malo nas je! Naklestite nas lahko, toda na Ratikah ne bodete pasli nikdar več!«
»Bodemo! vedno!« zarjove Zabarji in planejo za Podgoričani, ki se spuste v tek iz vasi. Ocepku, ki je zadnji bežal, priletelo je debelo poleno v hrbet, da je zastokal bridko. Celo žabarske babnice so vpile za njimi in jih zmerjale. Podgoričani so vendar srečno brez
v
večje nesreče ušli razkačenim Zabarjem.
Vso Bruhanjo Vas so spravili pod-
v
goriški poslanci na noge. Vsi Zabarji in Žabarice, veliki in majhni so se jezili na Podgoričane; vse je bilo razkačeno in razburjeno. Na Rjavčev vrt so prišli in tam silno zabavljali Podgoričanom, verili se in rotili, da so Ratike njih, da na noben način ne nehajo pasti tam živine.
Sokljač je vpil na vsa usta:
»Naše so Ratike, naše! Naša pot drži
v
čez-nje, in kar nas je Zabarjev na svetu, kopali smo se vsi v ratiških lužah.«
v
»Cegave pak so ?« kričal je Fežolek. »Naših njiv se drže in naša živina ima pravico na Ratikah jesti travo !«
»Iskali bodemo pravice pri cesarju, ako nam jo bodo kratili Podgoričani«, dejal je Rjaveč.
»Cesar naj razsodi!« vpilo je ljudstvo. »On je dober in razumen mož, razsodil bode izvestno prav in pošteno.«
Tako so vpili in kričali vse vprek. Ta je svetoval to, oni zopet drugo. Jedini so bili pa v tem, da ne bodo odnehali od paše, da tudi rajši začno pravdo, kakor bi se podali Podgoričanom. Noč jih je našla na Rjavčevem vrtu, živo se razgovarjajoče . . .
Vsi zasopli so pritekli Ocepek, Vodar in Skok domov, na vas.
»Kaj pa je? Kaj se je zgodilo?« vpraševali so Podgoričani.
»Tepeni smo bili, tepeni«, odgovori veselo Skok.
»Tepeni?« začudijo se možje.
»Komaj smo smrti ušli!« vpije Skok. »Kakor glava debelo kamenje so metali za nami in polena in cepci so frčali nad glavami in mimo nas tako, da je res čudno, ako smo še živi.«
»Saj ni bilo tako hudo, kakor vpije Skok«, pravi Ocepek. »Za nami so jo res udrli, pa mi smo jim vendar srečno upihali. Samo neko krepelce je našlo moj hrbet in se je neprijazno zadelo vanj.«
»Kako pa je bilo? Povej! povej!« silijo Podgoričani.
»Strašno so bili razjarjeni, ko sem jim povedal. Kričali so in se rotili, da je bilo joj! O Ratikah niso hoteli slišati ničesar.«
»Torej ne nehajo pasti?« vpraša skrbno sodnik Adam.
»Kajpada ne nehajo!« pravi Ocepek. »Pravijo: Ratike so naše in paša je naša, in Rjaveč je dejal: Podgoričani, veseli bodite, da vas ne poženemo z Ratik!«
»Ošabni so pa, ošabni!« pravi strijček Silvester.
»Le naj bodo, saj jih bode minilo!« povzame Smeh.
»Kaj nam je pa sedaj storiti ?« vpraša sodnik Adam.
»Tožimo jih, da bodo zvedeli, kje je pravica!« reče Potokar.
»Hök! hök! Za tako majhno reč se tožiti, ki še vredna ni!« odvrne Tone Modrijan.	»
»Kaj, tožba!« vpije Trznarjev Miha. »S tožbo ne opravimo nič. Polomimo tem žabarskim dolgoličnikom kosti, pa bode vse v kraju!«
Krohotaje mu pritrde nekateri va-ščani.
»To bi bilo prehudo!« reče Zelenko.
»Kaj. prehudo ! Nič prehudo«, vpije Skok. »Kaj so pa oni počeli z nami! Ali so nas mar božali ? Nadnje se vzdig-nimo, saj nas je dosti!«
v
»Udri Zabarje!« vpili so vročekrvneji vaščani.
»Ljudje, pamet!« de strijček Silvester. »Ne prenaglite se, da ne bodete trpeli!«
»Ljudij ne smemo pobijati«, pravi sodnik.
»Pa živino!« kriči Miha.
»Tudi živine ne smemo; k večjemu, da jo z Ratik iztiramo s pastirji vred«, pravi sodnik Adam.
»Saj res! Dobro!« pritrdi večina va-ščanov.
»Kdaj pojclemo pregnat žabarsko živino ?« vpraša Zmrzle.
»Takoj jutri pojclemo!« pravi Miha in Skok.
»Pa pojdemo, no!« pritegne sodnik. »Toda jaz bodem samo gledal.«
»Kar bodeš hotel«, pravi Miha.
»Jaz pa pokažem žabarskim pastirjem in živini pot domov.«
Natanko so se še dogovorili, predno so se razšli tisto nedeljo zvečer. Očitali so Zabarjem, da so nehvaležni, saj so toliko časa pasli in debelih živino na Ratikah, sedaj pa tako ravnajo s poslanci. Očitali so jim še druge reči in jih ostro grajali. Treba jih je odločno zavrniti. Mnogi so se veselili drugega dne, a nekateri, zlasti sodnik in Silvester, bili so v skrbeh, ker nič se ne ve, kaj se še izcimi iz takega prepira.
(Dalje.)

Božanstvo sveto! sprejmi v last: Srca je pesem mila; V uteho meni, Tebi v čast Bo vsigdar se glasila.
I.
Ijftdaj prisegam, čuj me Oče, Ki nad zemljo vladaš gori, Cuj skrivnostne srca želje, Za menoj pa Ti govori!
Iz prsti mi prisijala Ko kristal je čista žila, In svoj svit ko zvezda sreče Pred-me jasno je razlila.
Pred menoj je svit razlila Kot neba prikazen sveta, Srce radosti trepeče, Dneve zlate si obeta.
Kaj mi mari je molitev! Rad pustim vso rajsko slavo; Daj mi, Oče! žilo tako: Dal mi bodeš srečo pravo.
Žilo kopal da tako bi Drago in nikdar ne jenjal: Zdaj prisegam, čuj me Oče, S tvojo slavo bi ne menjal. —
Kaj si storil! Glej, nebö je Vse prekletstvo nate zlilo, Za zločin brezmejni tebe Je brezmejno obsodilo.
Tiho v smrtni mir odmeva, Kadar grudo vdar zadene, Srpo vpirajo poglede Vate rova mokre stene.
Delaj bratec! Saj izvolil Sam osodo si nemilo: Ti zvestobo si prisegel — In nebo je govorilo!
Večno moraš zdaj kopati, Ruda pred teboj blesti se, Mesto nje pa pod noge ti Suho kamenje vali se.
Znoj obliva čelo bledo, Strah prešinja velo lice, Oj prepozno, oj prepozno Svoje se kesaš krivice!
II.
Krepilna noč nad zemljo plava, Svetlo trepeče broj zvezda, Po poti tiho v-se vtopljena Korakata rudarja dva.
Predorov dvoje, troje oken Z daljave v temno dalj brli, Ropotca1) glas po tihem dolu Iz doma v dom budeč hiti.
*) Glej razlago neznanih besedij v tej pesmi na str. 48.
28
Iz davni-: pbošlostj.
»Kaj čul sem, oče, govoriti«, De mlajši potnikov skrbno, »Li res duhovi v jami zlobni Človeka v kruto smrt zvedo?«
»»Vsak rob mi znan, grez znana vsaka, Rudarim let nad trideset, Nevarnost zrl sem marsikako, Zlodejca ne vso vrsto let.
Mladost ti lice še obseva, Zato pogum naj ti žari! Grenak je kruh rudarjev, vedi, A tudi tega up sladi!
Prični srčno in zvesto vstrajaj! Cuj, glas na delo nas budi, In ko po dolu se razlega, Z dnä trop podzetnnikov beži.
Vsak rob mi znan, grez znana vsaka, Rudarim let nad trideset, Nevarnost zrl sem marsikako, . A stan rudarski mi je svet!««
Stopila varno sta v lupino, Zakrije ju podzemska noč; Ozre se oče v resno prošlost, Vesel je sin bodočnost zroč!
Vladimir.
Iz davne
(Starinoslovne črtice o novejših
• uredništvo! Večkrat pre-hiram prazgodovinske spise o naši mili domovini, pa obide me tudi večkrat nevolja, da ^ se pisatelji ne ozirajo na čisto resnico. Pisatelji prejšnjih časov so to in ono pisali, kar so si večinoma do-mišljevali. V novejšem času pa preiskujejo nekdanjo zgodovino z izkopavanjem. Tu se pokaže, kaj in kako je bilo nekdaj. Jaz sam sem doslej veliko iskal, hribe in gozde prehodil, našel na tisoče prazgodovinskih stanovanj in odkopal grobove nekdanjih rodov, kateri
v
so bivali po naših krajih. Človek, kateri hoče tako iskati iz veselja do dela, ne gleda, ako tudi tedne in mesece brezplačno lazi po hribih in trpi lakoto, žejo, mraz in vročino; veseli se le, da odkrije kaj novega. Tak človek pa si tudi pridobi izkušnje, da more na vseh krajih, kjer je bilo kako prazgodovinsko stanovanje, s prstom pokazati, kdo je nekdaj bival tukaj. Preiskovanje nam
prošlosti.
izkopinah. Poroča J. Pesnik.)
je razkrilo v mnogih krajih prazgodovinsko zidovje, pokazala so se mesta, v mestih hiše, vodnjaki, kopališča: da se pa sklepati, iz katerega časa je zidovje, kateri rodovi so je gradili. Koliko se nauči starinoslovec na mestu, kjer se izkopuje! V osmih letih, odkar delam v tej stroki, izuril sem se praktično tako, da morem na vsakem kraju in skoro na prvi pogled povedati, kdo je nekdaj bival na tem kraju, če tudi so ga sedaj prerasli gozdi.
Prazgodovinski rodovi po slovenskih deželah so bivali na visokih hribih in gričih, na strmih pečinah; te so za-gradili z močnim nasipom, da so bili zavarovani pred sovražniki in pred divjo zverino. Kajpada v tistih časih ni imela vsa dežela jednega kralja, marveč vsako tako gradišče je imelo svojega glavarja. Živeli so redno, največ od divjačine in rib: radi so namreč bivali blizu rek in
v
velikih voda. Ženske so znale presti in tkati, taki ostanki se nahajajo na
mestih, kjer so stanovali, in v grobeh; dobivajo se tudi lepi trnki, večinoma bronasti, za ribji lov; dobiva se poleg puščic, sulic, sekir in nožev domače orodje. Puščice so navadno lepe, bronaste in še votle, zakaj streljali so v sovražnike z zastrupljenimi puščicami in jih tako končali, čeprav so jih ranili le malo. Take puščice sem večkrat našel pri posodah v grobeh, tudi pri kosteh. Nekoč sem našel v Laknici pri Mokronogu v kosti desne noge zapičeno tako puščico; izvestno je tista ostrupila in umorila človeka.
Kdor hoče spoznati, kateri rod je bival na kakem kraju, vedeti mora v obče, na kakšnem prostoru je bival oni prazgodovinski rod. Da prav ločimo prazgodovinske rodove, pomagajo nam največ čepinje od loncev in drugih lončenih posod. Vsak prazgodovinski rod je imel drugačne posode, drugačnega dela. Pred Rimljani n. pr. je vsa lončena posoda delana z roko, pri Rimljanih pa so jo izdelovali na vreteno. Nekateri mislijo, da so pri nas po Slovenskem nekdaj stala močna mesta. A oni si ne mislijo prav zidovja pred Rimljani. Res se čita o mestu Emoni, Metulu, močni trdnjavi Terpi: toda te trdnjave so bili le visoki nasipi, visoko naneseno kamenje, da ni mogel čeznje priti sovražnik; narejene so bile okoli strmih hribov in gričev. Notri pa so bile (po Dolenjskem) le lesene hiše ali pa (po Notranjskem) iz kamenja zložene. Navadno so v zemljo izkopali luknje, okrog in okrog jih obložili s kamenjem in na vrh so postavili lesene strehe. Kjer so stale prazgodovinske hiše po gradiščih, skoro povsod se dobro poznajo take luknje, zlasti kjer jih niso poškodovale nezgode. Jako zanimivo je videti tako stanovanje: na nekaterih krajih so bile luknje okrogle, torej so bile tudi hiše
okrogle; posebno po Notranjskem je vse polno jednakih stanovanj, dasi jih tudi po Dolenjskem ni malo. Toda na Notranjskem so po bivališčih večinoma rimske čepinje in starine, kar je znamenje, da so bili tukajšnji prebivalci že pred Kristusom podvrženi Rimljanom. Na Dolenjskem pa se nahajajo na takih gradiščih samo prazgodovinski ostanki, le malokje dobiš kaj rimskega. Ta razloček je važen za starinoslovca. Ako
v
preiskuješ od St. Petra proti Primorskemu, srečaš skoro same rimske starine ; pri Cirknici in Ložu pa se dobi že več prazgodovinskih stvarij. Le jedino v gradišču in pokopališču pri Sv. Mihaelu pod Nanosom fare hrenoviške nahajajo se starine in grobi dolenjskim jednaki. Nasipi okrog gradišč so jednaki na Dolenjskem in Notranjskem; le tu pa tam se dobe drugačni, ker so namreč napravljeni pozneje, nekako v četrtem stoletju po Kristusu. Tako gradišče je pri Dolenjem Zemonu v trnovski fari na Notranjskem, na Sloki Gori pri Turjaku, Vrhu Trebnjem in Narpeljnu pri Krškem. Poslednja gradišča so na takih hribih, da se je moglo priti do vrha le na jedni strani; na tisti pa je bil nasip od 5 do 10 m visok. V vseh prazgodovinskih bivališčih so imeli dve poti v gradišče in torej dvoje vrat; pri vratih je nasip dvakrat višji nego drugodi. Koliko so ljudje trpeli, da so si naredili take strašne nasipe in zagradili stanovanja !
V nekaterih krajih so napeljali od daleč velikega, težkega kamenja in z neizmerno težavo spravili vse na strme gore. Kdor vidi taka dela, mora ja občudovati. Nekateri nasipi so tako velikanski, da je moralo več tisoč ljudij več let nositi skupaj kamenje. Iz pred-krščanskih časov se ne nahaja po Notranjskem nobeden zid iz apna ; še le
30
Iz davne prošlosti.
Rimljani so začeli po svoji šegi tudi po naših krajih zidati mesta. Zidovje rimljansko je tako izvrstno, da se današnje delo ne more meriti s tedajnim lepim in močnim delom. Ko prideš na tako zidovje, vidiš takoj, da so Rimljani (kakor še današnji dan Italijani) pravi mojstri v zidanju. Ivo so videli podvrženi rodovi, kako zidajo Rimljani hiše, začeli so tudi sami napravljati apno in zidati hiše, toda njih delo je jako slabo, njih zid je razpadel kar sam po sebi. Zato se lahko takoj loči, kar so zidali Rimljani in kar so zidali podvrženi rodovi. Komurkoli pokažem lahko na vsakem takem kraju, kdo je zidal to ali ono zidovje.
Jako znamenito je dandanes vprašanje o starem mestu Neviodunum, ki je bilo na krškem polju. Kdo je bil začetnik tega mesta, kdo je prvi stanoval v njem? Nekateri trde, da je bilo najprej keltsko mesto. A to je popolnoma neresnično, marveč Rimljani so si je ustanovili. Ti so prišli nekoliko let pred Kristusom pod Oktavijanom Avgustom v naše kraje in si jih prisvojili. Napravili so lepo cesto od Emone do Siska, kolikor je bilo mogoče na ravninah. Se v sedanjem času vidiš, kaki umetelniki so bili v tej reči Rimljani, zakaj lepa cesta se še po več krajih dobro pozna, posebno po gozdih. Ko so prišli s cesto do Save, do onega mesta, kjer stoji vas Drnovo, t. j. 6 Mm od Krškega (Sava je takrat tekla mimo Drnovega), tedaj so Rimljani brez-dvomno sklenili, da se bodo od todi naprej proti Sisku vozili po Savi. Zaradi tega so začeli zidati hišice, in sčasoma je nastalo mestece z imenom Neviodunum. Gotovo so v prvih časih vozili do tukaj blago po cesti, od todi naprej pa do Siska po ladijah in čolnih. Torej je bila tukaj ladijestaja. Pred Rimljani
pa ni na tem mestu stanoval nobeden	j nek
rod. Jaz razkopavam v Drnovem že	[ ravi osem let; vse, kar sem našel, je samo pri rimsko, niti najmanjši košček ni od vsa
poprej. Mesto-je bilo ustanovljeno ob	^k..- Z
času Kristusovega rojstva in zidano iz	[ pelj
kamena in iz prelepe rimske opeke.	E vasi Neki pisatelj piše, da so bile hiše lesene, den kar ni res: vse hiše so bile izvrstno Izvi
zidane, slikane in pokrite z lepo opeko.	[ skin Opeka za pokrivanje je bila taka, kakor in ^
je dandanašnja, samo da je bila pisana,	i reje ne gladka. Tlak po hišah je bil iz teki lepega mozaika, ali tudi samo zidan in Cev
z rdečo barvo pobarvan; ta tlak je jako	i! cev<
lep. Imeli so v mestu več kopelj za	[ dan« kopanje; odkopal sem jih že v več Izvii
krajih. Rimljani sp nad vse cenili ko-	t trov
polji, zato so imeli kopališča v sobah,	f od pod katerimi so bili oboki, da so pod od '
njimi kurili. Tako so imeli v sobah	j je p gorko vodo. V sobe je bila voda na- haja
peljana od zunaj; mnogokrat je tudi	s kan; sama tekla v sobo. V Drnovem sem mos
odkril veliko takih kopališč, mnogo pa	j so 1
tudi drugodi po Kranjskem. Kogar bi	[ stra: veselilo videti jih, vsak dan mu jih trdn
morem odkopati in pokazati.	I po i
Mestece Neviodunum je imelo 600	[ teki metrov dolžine, nikjer čez 200 metrov H
širine. Glavna cesta od Emone do Siska	\ dnu
je šla skozi mesto, pozna se še lahko,	[ nav; kod je vodila Bila je vseskozi blizu zem
Save, da so vozili blago po cesti ali po	I ska
Savi, kakor jim je bilo drago. Cesto	I sem
na Crucium sem našel jaz: gre narav-	I sta
nost čez njive, na obeh straneh pa je	I sta
vse polno grobov. Tudi cesta proti	j oser
Gorjancem se pozna še dobro: šla je	I dal
med Zupečo Vasjo in Cerkljami do	I sede
Krke, čez katero je bil most. Stari	| sed( možje še pomnijo most. Sploh je ob ker vseh cestah mnogo grobov. Pri vasi, ki se zove Strojanski Vrh, imeli so vinograde, zakaj tudi tam sem našel
nekatera rimska poslopja in par grobov, ravno tako sem tudi kopališča našel pri vasi Brvi, kjer se še dandanes vidijo vsa zarušena.
Znamenit je vodovod, ki je bil napeljan v mesto iz skalnatih pečin izpod vasi Izvira. Tu izvira tako močen studenec, da goni lahko mlinsko kolo. Izvirek je bil zavarovan z močnim rimskim zidom iz lepo obdelanega kamena in velike opeke. Kamcnene plošče, narejene za strugo, po kateri je voda tekla v lončene cevi, vidijo se še dobro. Cevi so bile dokaj debele, votlina v ceveh je čez 17 cm; odkopljem jih lahko danes, kjer hočem. Od Nevioduna do Izvira je 11.200 stopinj ali do 7600 metrov. Vodovod je bil narejen čez Krko: od mesta do Krke je 6300 stopinj in od Krke do Izvira 4900 stopinj. Kjer je prišel vodovod v mesto, tam se nahaja močno zidan vodnjak, podoben kanalu : narejen je tako trdno, da se ni mogla izgubiti ne kaplja vode. Na dnu so bile kot miza velike opeke, pa tudi strani shrambe z obokom vred so jako trdne. Iz te shrambe so bile narejene po mestu male lončene cevi, da je voda tekla po znamenitih krajih.
Hiše so bile jako-gosto, druga pri drugi zidane. Poznajo se še dobro, ker navadno je tlak pri hišah še ves v zemlji. Zunaj mesta so bila gospodarska poslopja in rokodelske hiše. Našel sem dve kovačiji in štiri lončarije; dve sta bili še celi v zemlji zasuti; jednaki sta sedanjim. Našel sem več nego osem vodnjakov: dva izmed teh sem dal iztrebiti, bila sta okrogla kot so sedanji naši, s kamenom obzidana, po sedem metrov globoka, sicer pa ozka, ker je votline samo 1 m in 5 cm. V
vodnjakih nisem našel drugega, kakor živalske in tudi človeške kosti. Mesto je bilo utrjeno z močnim zidovjem in sicer samo proti vzhodu, vsaj jaz sem je samo na tej strani našel; na severni strani je bila Sava, na južni in zapadni strani pa ni sledu zidovja. Razvijalo se je najbolj ob času cesarja Konstantina in njegovih sinov, zakaj iz tega časa se dobi največ denarja. Prvo mesto je bilo zidano bolj proti vzhodu, potem
v
se je širilo proti zahodu. Četrt ure od mesta naprej se je raztezalo na obeh krajih štirih cest pokopališče; tu sem našel grobe iz časa Kristusovega, t. j. iz začetka 1. stoletja blizu do konca 4. stoletja. Najlepše lončene posode se nahajajo v grobeh 1. stoletja, tudi prav lepe igle pri ženskah, in pri moških čudno lepe zapone za pasove. Ko so Rimljani v prvem stoletju sezidali mesto, pripeljali so seboj z Laškega lončene posode; te so lepega dela, n. pr. lepo pisane skledice, okrašeni okrožniki, katerih se je precej našlo v grobeh. Vsaka skle-dica, vsak okrožnik ima na dnu pečat narejen s črkami v znamenje tiste tvor-nice, iz katere izvira. Tvarino, iz katere so te posode, imenujejo starinarji terra s ig i 11 ata. Grobi iz 1. stoletja nimajo posebne oblike, ampak meter globoko se nahajajo meter dolge jame, v katerih se dobe svetilke z raznovrstnimi podobami malikov, zverin, rib in drugih rečij. Po jami so raztreseni pepel in sežgani ostanki kostij, na kraju jame pa stoje skledice, okrožniki in drugi predmeti, katere je mrlič rabil v življenju. Izmed poslednjih moramo posebej omenjati mnoge igle, ker se dobe največje in najlepše iz tega časa.
(Dalje.)
Na jutrovem.
(Potopisne in narodopisne
ko mi je potekalo življenje kot mične sanje. Mikale so me igre; mikalo me je letanje po cvetočem travniku in po prijaznih solnčnih gričih; vleklo me je v senčni in hladni gozd, kjer se mi je kazalo vedno kaj novega, poprej skritega; radoval sem se ob bistrem studencu tam doli pod košatimi bukvami in ob čistem gorskem potoku: vse to me je veselilo. A kadar sem slišal kaj o tujih deželah in ljudeh, kadar sem čul pravljice o daljnih krajih, zlasti pa, ko so mi pripovedovali o treh modrih ali kraljih iz jutrove dežele, dalje vse raznovrstne svete zgodbe od egiptovskega Jožefa pa do svete družine, ki je bežala v Egipet: o kako je vrelo v domišljiji o tej čudoviti jutrovi deželi, kako sem gledal ljudi, kako sem ž njimi govoril, kako se mi je zdelo tam vse svetlo, vse lepo! Kako bi neki moglo biti temno tam, od koder prihaja k nam svetloba! In hodil sem na mali griček, kjer je bil lep razgled po prostrani ravani tje do goratega robu ob vzhodu: izza tega robu je zjutraj tako čarobno žarelo, kakor bi bil zadaj velikanski ogenj, čemdalje močneje, dokler ni priplulo rdeče solnce. Tje bi se po-vspel, ko bi mogel, tje na jutrovo, kjer
črtice. Spisal dr. Fr. L.)
je tako lepo, saj je lepo še naše jutro. Kaj je neki tam? Kako daleč bi moral iti, da pridem na jutrovo? Pravijo, da je tam daleč za morjem, tam nekako, kjer je tudi deveta dežela.
Kdo se ne spominja iz svojih mladih let jednakih mislij, jednakih želja! V jutrovo deželo mu stavi bujna domišljija vse, kar je lepo, ali drago, ali čudno. Kaj bi tudi ne, saj se seznanimo v prvem krščanskem nauku z jutrovimi deželami, in najznamenitejši verski pojmi, glavne verske resnice nas spominjajo neprenehoma onih krajev.
A mislim, da se ni treba sklicevati samo na te mladostne spomine, važnost jutrovih dežel smo spoznali tudi v šolskem nauku in jo spoznavamo še vedno. Res, da niso dandanes te dežele tako važne kakor nekdaj, res, da zaostajajo za evropskim razvojem, res, da jih je zadela nesreča in jih tlači še dandanes, katera jim ovira življenje in delovanje: i toda ne da se zbrisati, kar je nekdaj bilo, spomin še živi in se oživlja tem bolj, čim dalje se mudiš v onih krajih. Priroda sama že mika potovalca; ljudje se ti zde morebiti čudni, pa zde se ti tudi zanimivi, vredni, da jih ogleduješ, opazuješ in se natančno ž njimi baviš. Kolikokrat sem si stavil vprašanje: Kakšni so neki ti jutrovci? Kakšni so oni Arabci, o katerih toliko čitam, čitam prav nasprotne reči: tukaj hvalo, tam grajo, tukaj lepe lastnosti, tam vse slabosti in hudobije?
Kaj bi pravil in popisoval na dolgo, kako me je vleklo na jutrovo! Ilvala Bogu, da sem bil tam, in še bolj, da sem tako srečno, zadovoljno in prijetno potoval, kakor si nisem mogel želeti
bolje! Kar pa je bilo sitnega, hudega, nevarnega, prav, da je bilo tako, saj je sedaj prestano. Kako navadno, kako vsakdanje bi bilo spominjanje na same ugodnosti in prijetnosti brez težav in nevarnostij!
Odkladal sem precej dolgo te potopisne črtice in druge drobnosti raznih vrst, katere sem tam nabral v kratkem času. Dobro je za pisatelja in koristno za čitatelja, da se stvar prebavi in predela, predno se objavi. Zapiske sedaj sodim tako, kakor bi jih bil pisal kdo drugi; spomin je prostejši, a nič manj živ in krepak kakor takrat, ko sem se vračal domov, in notranja ljubezen do vsega, kar sem nabral tam, ta se je podvojila: neizmerno drago mi je vse, kar sem tam opazil, gledal, slišal, pridobil. Ako mi je že sploh vsako zrnce spoznanja neprecenljivo, koliko bolj to, kar sem si pridobil z nekoliko težavo, ali vsaj po tako gorkem hrepenenju! Nič se ne čudim možem, ki gredo iz vedoželjnosti na dolga in nevarna pota, ki prebrodijo morja in prehodijo puščave, ki presekajo gozde in predro ledeno skorjo severnega morja: čudno bi le bilo, ko bi takih mož ne bilo in bi se takih del, takega preiskovanja nihče ne lotil.
Ali mi je treba še le razkladati namen onega potovanja in nagibe, ki so me vzbujali? Vleklo me je v sveto deželo, pa nisem hotel prezreti Egipta; gledati sem hotel zgodovinske spomenike, pa nisem hotel biti slep za sedanjost; opazovati sem hotel in si v spomin vtisniti znamenite kraje, a mikalo me je jednako tudi tamošnje ljudstvo; hotel sem opraviti pobožno romanje na svete kraje, a ni mi izginil nikdar izpred očij vednostni namen tega potovanja; hotel sem ozdraviti bolehne živce in pretegniti premrle ude, a prav
„DOM IN SVET" 1892, štev. 1.
ob istem času sem nameraval prav krepko delovati in porabiti vsako minuto za delo, za učenje. In verjemi, dragi čitatelj, da se da prav s potovanjem vse to družiti! Prav to mislim je prava modrost našega življenja, da znamo razne stvari, ki imajo v sebi kaj dobrega, umno družiti in spajati v jednoto. Tako se obvarujemo jednostav-nosti, tako ustrezamo Bogu in svetu, sebi in drugim ljudem.
Zato prosim dragega čitatelja, naj tudi po tem načinu in s tem merilom sodi in meri moje črtice. Ko bodem pripovedoval razne stvari iz Egipta, bolj ali manj posvetne, resnobne in šaljive, stare in nove, naj nikar ne reče: »To ti je pravi romar! Muhe hodi lovit tje v Egipet, ki je tako malo vreden, da ga je Mojzes tepel z deseterimi šibami! Molil naj bi bil, molil, ne pa zijala prodajal!« Glej, dobri Bog je najprej izraelsko ljudstvo poslal v Egipet, da je tam nekako hodilo v šolo 430 let, in potem je celo Zveličarja tje privedel. Nikar ne bodi tako hud na posvetnost in posvetnjake! Saj nas je Bog vse ustvaril posvetnjake, in treba je le, da smo dobri posvetnjaki, ki damo Bogu, kar je božjega, a tudi ljudem, kar je njihovega. Radoveden sem res, opazujem neizrekljivo rad, tudi poslušam z veseljem, pa vest mi pravi, da o tem bodem Bogu lahko odgovarjal. Kar mi je on dal, tega nečem zakopati v zemljo. Zato se hočem prosto gibati vpričo dragih bralcev in poslušalcev, odkritosrčno hočem pripovedovati, kar sem videl, slišal, izkusil, čital, mislil in še sedaj mislim.
Le urno skoči, pogumni čitatelj, v moj čoln, da se popeljeva na ladij o in potem naprej, naprej proti jugu, kamor lete lastavice v jeseni in brodijo žrjavi!
Odria', odrin' le lad'ja preč!
3
Opomnim naj še to, da si ne nakladam nikakega posebnega reda, ako tudi ne bode popisovanje neredno.
Danes tukaj, jutri tam je potnik v tujini, tako je tudi opisovalec lahko sedaj v mestu, potem na kmetih, kmalu v palači in hitro v svetišču, sedaj v sedanjosti, potem v preteklosti. Kdor hoče Egipet umeti, poznati mora vsaj nekoliko njega zgodovino. Treba se bode ozirati tudi v preteklost, da bodemo umevali sedanjost.
Pa skoro že predolg je ta uvod. Začnimo torej!
I. V Aleksandrijo.
»Kdo ve, bodemo-li jutri v Aleksan-driji, ali ne ? Kaj lahko se nam vreme še bolj skazi, in potem se boclemo zibali zopet jeden dan na nemirnih valovih.«
»Upajmo, da bode jutri boljše, saj je veter že precej ponehal. Kolikor vem, ni posebne nevarnosti pred Aleksandrijo, in morje pravijo da je mirnejše v zahodni strani delte, kakor na vzhodni. He, jutri bodo zopet trda tla pod nogo, naveličal sem se do grla neprestanega, nerado voljnega plesanja!« — V tem zmislu sem se razgovarjal v mali družbici na ladiji »Thalia« neki večer proti koncu meseca februvarja. Bilo je že po osmi uri, in tedaj so bili potniki že popili svoje čašice čaja; nekateri so se pripravljali k počitku, le malo pa jih je bivalo na boku, to je na zgornjem prostoru ladije, ki je na okoli obkrožen z močno ograjo. Na krovu pa ni bilo nikogar; ladija se je vendar le preveč zibala, in ker je bil krov precej visok, bilo je na njem neprijetno. Tudi je brila še nekoliko mrzla burja, zato smo se potikali rajši spodaj v zavetju zgornjih kabin. Imeli smo prejšnja dva dneva dosti nepovoljen vihar, ki je močno razburkal morje. Sukali smo se
med valovi prav pošteno, ladija jo je rezala kar naprej, bodisi da je šla navzgor ali navzdol, bodisi da se je nagnila na desno ali na levo. Kajpada večini potnikov ni bilo to prijetna šala. Največ jih je bilo na posteljah, nekoliko jih je tavalo semtertje, le malo jih je bilo vrh ftadije. Bili smo še slabše volje zato, ker so nam mornarji napovedovali, da bode precej težko ali do cela nemogoče priti v luko aleksandrijsko, in da bode zatorej treba ostati zunaj na prostem morju.	• - , \
Prav o tej stvari smo se pogovarjali nekateri potniki poslednji večer pred izkrcanjem. Na ladiji se tako lahko, tako hitro napravi in sklene prijateljstvo,-kakor se tudi hitro razdere. Kar jih zna jeden jezik, tisti so si nekako bližnji; ako so tudi druge razlike še tako velike. Na ladiji vlada velika »strpljivost« v verskih rečeh: katoličan in protestant,: kristijan in jud, kakor tudi mohamedan — vsi gredo pod jedno streho ter ravnajo vsak po svoje, ne cla bi se kdo zaradi tega čudil ali vznemirjal. Tako se je bil tudi meni pridružil neki pro-testantovski sluga, ki je bil jako dobra duša, in dasi je poznal moj stan, vendar je jako prostodušno pripovedoval o svoji nemški domovini, o svoji gospodi, ženi, o otrokih, ki mislijo sedaj nanj doma. Jednako sem se seznanil tudi z nekaterimi drugimi, da je bilo dovolj zabave. Vsakdo pripoveduje najrajši o svojem življenju, o svoji družini, ako jo ima,, posebno rad o svojem potovanju, mornarji pa o viharjih, katere so že prebili. Prav prijeten je tak večer na ladiji.
Kakor lezejo po dežju gliste iz tal, tako lezejo na ladiji potniki zjutraj pod milo nebo. Nekateri so mršavi, drugi zaviti, tretji lazijo počasi, drugi zopet korakajo urno sem in tje, kakor bi šlo za stavo. Sicer pa je treba bežati sedaj
v ta, sedaj v oni kot, zakaj zjutraj se na ladiji vsa zgorenja površina umije, pa jako krepko : vse se polije ali poplavi z vodo, da odnese pepel, prah in nesnago. To je drgnenje in pometanje, da bi bilo za marsikoga, slugo ali služkinjo, res poučno. Kako se človek na-užije zdravega, čistega zraka, prišedši iz zaduhlih prostorov! Da, zdravi, kre-pilni morski zrak, to je najbolje, kar ti ponuja vožnja po morju in zaradi česar je taka vožnja večinoma jako zdrava. Res je, da se v nekaterem želodcu nekoliko prevrne, pa kaj za to!
Vprašajmo drugega kapitana tam le, ali bodemo šli na suho? Pove nam, da skoro gotovo. »Je-li še daleč do Aleksan-drije?« »Tri ure.« — Ho, v treh urah
v
torej, pa stopimo na suho! Živela Afrika! Kdaj jo pač zagledamo?
Malokdaj sem tako natezal svoje oči (mimogrede omenjam, da si jih nisem od orla izposodil), kakor tedaj. Na nov svet priti, to ni kaj vsakdanjega. Res-sem se učil od starih modroslovcev, kako treba biti človeku vedno mirnega duha, a ne morem si kaj, da sem tako radoveden in radoviden. — —
»Kaj pa to? Tam-le na jugovzhodu je neka temna točka.« — O, že vem, to je aleksandrijski svetilnik, to je znani »pharus« ali »faro«, kakor pravijo Lahi, stolp, na katerem gori jako močna luč mornarjem v znamenje, kadar prihajajo ali pa mimo vozijo po noči. Tam je torej Aleksandrija, tam prvi kos Egipta — Afrike, ki ga bodem videl.
Nenavadno čustvo prešine človeka ob taki priliki. Dasi ne sanjarim po navadi in mi moj razum rad razpodi vso domišljijo, kakor bi vlil nanjo mrzle vode, vendar cenim taka čustva, ki se vzbude ob slovesnih trenutkih. In prav tukaj, v pričo slavnega mesta Aleksandra Velikega, me je obhajalo marsikaj, kar
sicer spi mirno v duši. Koliko jih je upiralo oči meni jednako na aleksandrijski svetilnik! Koliko najvažnejše zgodovine se je razvilo ob tem obrežju! Iz Egipta se je širila prosveta med Grke, saj so se ti hodili učit k starim Egipčanom. Po Aleksandru Velikem je bil zopet Egipet, recimo rajši Aleksandrija, središče vse tedanje omike do petega ali šestega veka po Kristusu. Kako je vleklo od nekdaj razne narode v to deželo! Koliko velikih mogočnjakov je prišlo, da bi si jo podvrgli! In tudi dandanes se prepirajo velike vlasti za Egipet. Vpričo tako važnega kosa zemlje bi se tudi marsikdo drugi dvignil na višje stališče, kaj še le jaz, ki sem imel od tedaj posebno zanimanje za to deželo, odkar sem slišal o svetih zgodbah in odkar sem ogledal prave »egiptovske sanjske bukve«!
Naša ladij a je urno plula proti svojemu namenu, zato se je hitro odkrila tudi zemlja — dolga rjava ali temna proga. Gledal sem in gledal ter pošiljal pozdrave deželi nad, domišljij in srčnih želja. Ker smo se nadejali, da stopimo kmalu na suho, pripravljali smo se za odhod. Tudi jaz nisem hotel biti med zadnjimi in zato sem uredil svoje stvari. No, kovčeg je bil dobro zdelan in premočen , pa tudi umazan. Pa nič ne dene, saj tukaj ni tako, kakor v Ljubljani, kjer bi se mi vse čudilo zaradi take prtljage. Suknjo, knjige (z arabsko slovnico vred), fotografični aparat — vse je bilo treba pripraviti, da bi me Aleksandrija ne prehitela. In res še predno sem bil spravil vse v red, povedo mi, da že gremo v luko. Zivio! Naglo na krov ! IIa, to je Aleksandrija! Lep prizor! Mesto se razteza daleč proti vzhodu, ne pa v višavo. Le mali grič nad mestom, »trdnjava Napoleonova«, dviga se nekoliko kvišku. Luka, v kateri
3*
so ladije, zavarovana je dobro, da no more viharno valovje prodreti vanjo. Primerjal bi jo razpetima in proti sebi obrnjenima rokama, katerih jedna (desna) moli dalje naprej kakor druga. Jako močan je nasip na levi (če greš v luko) in njegov konec je utrjen z velikimi skalami. Brez števila ladij stoji v luki, jambori mole kvišku kakor palice na fižolovi njivi, črni dimniki so nagnjeni proti zadnji strani, kakor človek, ki se »postavlja«, zastave plapolajo: kak ponos je taka ladija — za onega, čigar je! Zdi se, da so ta velikanska telesa okorna, a vendar, kako urno in hitro se sučejo in gibljejo! Med velikimi ladijami švigajo mali čolni sem ter tje.
Ali pa smemo v luko? No, skoro pozabil sem povedati, da se je precej daleč na morje nam naproti pripeljal »pilot«, t. j. mornar, ki pride iz luke na vsako ladijo, da jo popelje — rekli bi »uvede« — vanjo. Torej smo že smeli.
Dasi so se gibali čolni na vseh straneh, vendar so bili'za sedaj nepotrebni, zakaj ladija jc šla prav do brega, kjer so takoj deli nanjo most — da stopimo kar naravnost na suho. Vrlo! kako prijetno in lahko se pride včasih po morju do namena! Koliko razlike! Pred par dnevi nas je metalo, da se je vrtelo v glavi, a sedaj bi se vozil lahko na vozu ali pa jahal z ladije naravnost na suho.
Mnogo sem čital, kako sprejmejo Arabci tujo ladijo, kadar pride v vzhodna
v
pristanišča srednjega morja. Cital sem, kako je nadležno potnikom nasilno vedenje burnih Arabcev, kako se med seboj kregajo in včasih skoro stepo. No, bal se nisem prav nič takega sprejema, ampak težko pričakoval trenutka, da pridejo, da jih vidim, opazujem prav blizu, vidim po obrazu in slišim njih jezik. Tukaj so! Kako mrgoli vse ob lepem obrežju, kako se pori-
vajo po mostu — sedaj so že na ladiji! Rad priznam, da so mi ugajali na prvi pogled. Kdor je potoval po Laškem, ve, kako majhne postave so večinoma Lahi. Veliki, visoko vzrastli ljudje so skoro redki. Ako je tako še dalje proti ravniku — mislil sem si skoro — kako majhni so še le v Afriki, pravi pritlikavci ! A tu vidim velike, krepke, gibčne postave, da je bilo veselje gledati jih. Na glavi imajo bel ali pisan lahek turban, ali tarbuš, (t. j. rdečo, precej visoko in šiljato čepico, kar imenujejo pri nas fes), ali pa malo belo čepico; obleka nima posebnega kroja in se da najbolje popisati, če jo imenujem dolgo srajco; na nogah so ali bosi ali pa imajo lahke, rdečkaste opanke: to ti je oprava postrežčkov, ki so prišli na ladijo. Pač je bilo tudi dosti takih, ki so bili napravljeni po evropsko, a za tiste se nisem brigal. Tu so začeli vabiti v hotel Abbat, tu v druga zavetja vse vprek, da se marsikateri potnik ni mogel odločiti. In kar nakrat si lahko slišal skoro vse evropske jezike. Oni nabiralci za hotele so mi najbolj zoprni. Vsak hotel ima take ljudi, katere pošilja na kolodvore ali pa na ladije, da ujamejo potnikov, kolikor morejo. In ono sladkanje, obetanje, hvalisanje ti mora presedati. Vesel sem, da sem se jih v obče še dosti krepko odkrižal — izvzemši jeden slučaj, o katerem bodem pozneje pripovedoval — in ohranil zlato slobodo. Zakaj oni nabiralci pripravijo potnika res v sitno sužnost. Tem ljubši pa so mi bili oni egiptovski nabrežniki, ki so se nas lotili sicer nekoliko trje, a tem bolj naravnost in preprosto. Hej, ta-le te že ima! Kako te gleda, kakor bi bil dušeslovec,
v
in nič ne poveša očij! Sment, ni napačna
v	#
postava! Se višji je, nego sem jaz, dasi nisem majhen, pa kak korenjak!
Ni debel, ni neokreten, ampak tenak in živahen. Kako žive oči! — V trenutku sem vse to opazil in tudi še gledal njegove zobe, zakaj mati ga menda ni učila zapirati usta: prav čedni, svetli in močni so. A sedaj-le te nagovori, sedaj-le pokažeš, če znaš kaj arabščine! A bes te lopi, kako govori! Nisem vedel, ali bi se smejal ali jezil, ko je lomil francoščino in laščino, da je bilo joj. In kako mu je grčalo v grlu! Dasi me je zanimal, vendar mu nisem hotel izročiti niti sebe, niti prtljage, ampak čakal, da se ladija malo izprazni. Pričakoval sem, da pride neki znanec, kateremu sem bil priporočen pismeno, ali kaka druga od njega poslana oseba, kateri bi mogel zaupati. A oni človek ni šel tako hitro strani, marveč prav stanovitno ostal pri meni. Prav tako stanovitno se mu pa tudi jaz nisem hotel udati, in naposled me je le pustil. Izkusil sem takoj, da se na ta način najlože iznebimo nadležnega človeka. A drugi so delali drugače: vpili so, kregali se in jezili, rabili v raznih jezikih izraze, s katerimi se ljudje pode od sebe, a Arabcev ni to prav nič bolelo.
Mirno sem slonel ob robu ladije in še vedno čakal, motreč živahno gibanje, opazujoč skoro nepremično to čudno ljudstvo, ki mi je prišlo danes prvič pred oči. Kako vse drugačno je, kakor so naši ljudje! Gibanje, govorjenje — med seboj so govorili arabski — vedenje, vse to ima drugačen značaj kakor pri nas. Ko to premišljujem, predstavi se mi mal mož v jutrovski spodnji obleki, z evropsko vrhno suknjo in z belkastim turbanom na glavi. Postave je bil precej majhne, imel je srednje dolgo brado in primerne brke, po starosti je bil nekako petdesetak. Govoril je laško in omenjal nekaj o sv. Katarini. Pogledam
ga debelo, kaj neki hoče s sv. Katarino, a naposled spoznam, da govori o samostanu sv. Katarine. »Jaz sem iz samostana sv. Katarine«, pravi mi. »Ta je lepa«, mislim si, »ako so tukaj frančiškani tako oblečeni, kakor si ti. Res nov svet«! A vse se pojasni naposled, in tudi to se je pojasnilo, da je bil namreč naš mo-žiček le nekak postrežček ali pooblaščenec samostanski. Hodi namreč na ladije, da sprejme kakega došlega frančiškana ali kakega drugega potnika ter mu pomaga v prvih težavah po izkrcanju. Dokazal je pa to z majhno deščico, katero je imel obešeno na prsih in na kateri je bilo napisano ali našito — ne vem — »S. Caterina«. Sedaj jo udarim za njim in še dva druga potnika z menoj ; prtljago smo izročili kar urno prvemu možaku, ki je bil poleg nas.
—	Na trdnih tleh smo — pa kaj je to ? Saj se vse giblje in maje, kakor bi se tla zibala? No, tla so bila mirna, a živci so bili jako razdraženi, da se mi je tako zdelo. Po nemirni vožnji občuti potnik vselej tako slabost še dalje nego jeden dan. Tudi meni se je tako godilo.
Za Mustafo, tako seje zval naš vodnik, gremo na carinski urad, kjer smo vse opravili urno, potem pa poiščemo voz in oddrdramo po aleksandrijskih ulicah. Hvala Bogu, sedaj smo tu, na klasičnih tleh. Bili smo dobre volje; jaz sem gledal na desno in levo, kakor bi šlo za stavo, naš Mustafa se je po malem nazaj oziral in smehljal zadovoljno v svojo brado. Bil je dober človek ta Mustafa, če tudi je bil mohamedan. Morda je pa kaj drugega vzbujalo njegovo zadovoljnost
—	in mislim, da sem jo pogodil, ako pravim, da je gojil sladke nade o obilnem »bakšišu«. Saj je prvi pozdrav jutrovcev došlim zapadnim potnikom: bakšiš!	(Dalje.)

38
Se nekoliko o gimnazijskih izvestjih za l. 1891.
v
Se nekoliko o gimnazijskih izvestjih za 1.1891
.(Spisal V. B.)
&ani smo v tem listu tožili, da se učitelji slovenskih srednjih šol premalo bavijo z vzgojeslovnimi vprašanji o jezikovnem pouku. A ne smemo prezreti dveh razprav, ki so v tesni zvezi s tem predmetom. Profesor R. Guček je lani v V. zvezku »Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien« priobčil znamenit sestavek: »Wie sind die Elemente der deutschen Sprache an slavi-schen Mittelschulen zu lehren.« Omenja sicer »najnovejšo metodo«, vendar priporoča v prvih razredih (»Elemente der deutschen Sprache«) srednjih naših učilišč odločno » sintetiško - slovniško metodo«. Toda vse kaže, da je mislil g. Cucek v svojem sestavku na slovenska in hrvaška učiteljišča, saj na takem službuje tudi on sam. Na tistih zavodih ima pač nemščina drugo nalogo, kakor pri nas, služi namreč formalnemu namenu tako, kakor pri nas latinščina in grščina. Ce je to res, tedaj je pri tamošnjem nemškem pouku slovniška metoda umestna, in prav hvaležni moramo biti g. profesorju Cučku za razne koristne nasvete.
Dokaj starejša je druga razprava, katero je že koncem šolskega 1. 1886/7. objavil prof. E. Globočnik v programu celjske gimnazije; slove tako-le: »Zur Methodik des deutschen Sprachunterrichtes an biglotten Untergymnasien«. Ce pomislimo, da se je to spisalo v onem času, ko se je bila nova struja še le začela pojavljati, ne smemo v zlo šteti g. pisatelju, da mu je kot učitelju nemščine na dvojezičnih zavodih, »kjer se pri velikem delu učencev ne more opirati na živo jezikovno zavest«, glavno načelo to-le : »Popolno in temeljito slovnično znanje jezika, posebno skladnje, to je najtrdnejša in najpotrebnejša podlaga za ustno in pismeno besedo«, češ, da »slovnica mora jezikovno zavest še le vzbuditi«. Dandanes je pač večina
prepričana, cla slovnica sama nikoli ne more vzbuditi jezikovne zavesti; klasični filologi današnji znajo grško in latinsko slovnico bolje nego Demosten i Ciceron, a jezikovne zavesti vendar-le nimajo. Slovnica je pač samo jedno izmed sredstev jezikovnega pouka za onega, ki se hoče navaditi jezik govoriti. Slovnica je teorija jezika, in prav kakor bi bilo smešno, da bi začeli plavalni pouk s fizikalno teorijo o plavanju, takisto smešno in nespametno je, s slovnico hoteti vzbuditi jezikovno zavest.
Skromnim svojim opazkam o jezikovnem, zlasti nemškem pouku na naših gimnazijah ne bi mogel želeti boljšega uspeha, nego bi bil ta, da se oglasi o tem prevažnem vprašanju ta ali oni — zlasti starejši — učitelj-strokovnjak ter nam pojasni, kako se kaj vjemajo njegove izkušnje z novo metodo. Več očij več vidi.
Izpolnjujoč, kar smo obljubili v po-j slednji številki lanskega letnika, priob-čujemo tu še nekaj opazk o prof. Za-vadlala razpravi: »Die Sprache in Ka-stelec ,Bratovske Bvqvize S. Roshen-kranza1«.
Zavacllal piše 1. c. str. 8.: »Der Reflex des unbetonten -fe ist völlig geschwunden in dianje 81, dianiam 190, dianiem 200 u. s. w. Solchen Formen begegnen wir schon bei den protestantischen Schriftstellern.« Morda je pa tem oblikam kriva samo tedanja grafika, ki je prav kakor istodobna nemška in latinska, baš v izražanju glasnikov i (i, ij, ji, iji) in u (u, v, vu) jako nedostatna; potem bi bilo citati: dijanje itd. Prim.; varjo 121, branjo 193, (= brani jo, vari \ jo), kar Zavadlal sam tolmači z nedo-statno grafiko. — Str. 9. vrsta 16. čitajj Synuve nam. synove (tiskovna pomota), I Med besedami, ki ohranjujejo prvotni o I (mestu u) navaja se tudi krona in kronan {22). Hrvaški koruna nam kaže, da jet slovenski pravilno krona. Sicer se pal
tudi ne sme pozabiti nemškega Krone. Prim, tudi baron, Francoz poleg hrv. barun, Francuz. — Pri spet (str. 10.) ni treba misliti na kako kombinacijo novo-slovensko zopet in starosl. vtspetb; iz VBspetb postane lahko neposredno spet, prim, znak poleg starosl. vtznak-B. — Str. 12.: »Die Form prepocl 98, prepot 198 (= prepad) kann vielleicht durch den scharfen Accent erklärt werden.« To ni verjetno; v Bledu sem cul govoriti prepad, in ta naglas velja za notranjsko in dolenjsko izreko še bolj.
Da je to res, kar trdi Zavadlal str. 13., da se namreč prejel in prejeti opira na stsl. prbjeti, a perjelu 411 na stsl. prijeti, to nam dokazujejo tudi današnja narečja; vsaj Gorenjci natanko ločijo zloženke s prednico pri1 katero izgovarjajo pr od zloženk s pre, katero čisto izgovarjajo, n. pr. kozla prtvezati k grmu, da ga popase, a potem se pretveže k drugemu; konji se na pašniku prbijajo z vrvjo h kolcu, a morajo se prebijati, ko popasejo svoj krog. — V pisavi isvelizhanju stoji (kakor v isgodi 281 nam. s) iz nam. vz — vt.zt>. — Str. 17.: sgnoniti 330 je tiskovna pomota nam. sgoniti. Zgon, zgoniti pa je široko po Kranjskem v navadi. — Str. 20.: »Das e in -ove wurde durch die gewöhnliche Genetivendung verdrängt.« Nam. Genetiv* čitaj Nominativendung. Na isti strani je v vrsti 18. še jedna tiskovna pomota, namreč ostroci nam. otroci. — Str. 20. : »Der dat. zhervem 419 ist nach der Analogie der weichen Stämme gebildet.« To ni verjetno, ker Z. sam piše ibid.: »Der Unterschied zwischen den harten und weichen Stämmen ist
V
geschwunden.« Ce ni zhervem pomota, tedaj je misliti na dat. ljudem, Kast. ludem. — Str. 21.: »Im dat. loc. sg. haben die Subst. auf ija, ij statt iji. Das letzte i wurde aufgegeben, da die slo-venische Sprache so schwere Formen nicht liebte.« Ni misliti, da bi bil zadnji i odpadel; še dandanes se govori Mariji, a pisalo se je v raznih časih različno, še pred kratkim časom Marii. Kast. obliki Marij je zopet kriva tista nestalna grafika, o kateri smo že govorili. Jaz čitam torej: procesiji, Mariji itd. — Str. 22.: »Da bei pot das Geschlecht
schwankte, ist es im pl. auch neutrum geworden.« Ta razlog mi ni jasen. Ne vem, ali je gosp. pisatelju znano, da v kranjskih govorih tvori obilica moških samostalnikov imen. in tož. množinski po srednjem spolu na a; kamena (Vodnik) navajajo že slovnice, ali narod govori tudi kota, grabna, cinira (= sobe, v Ljubljani); merzheiaje pisel Ravnikar, in v Dolini na Gorenjskem sem tudi čul lepe njiva, Golica rtom. in acc. plur. — Ibid.: »Die Formen miffaljo, miffeljo, bolesnjo, lubesanjo sind durch Anlehnung an den Nomin. entstanden.« Menim, da ni treba tako daleč segati; ker je i v instr. sing, ženskih i-debel izpadel (prim, fmertjo, miloftjo), postali so l, m, n, r sonantniki, in le teh pisava omahuje, prim, iz Kastelca samega shegan poleg shegen, notar poleg noter, vergal poleg vergel; piše pa tudi Kastelic preidn, hvaleshn, vreidn, jarm (Zavadlal 6 in 7); pišejo se torej sonantniki v tem instr. sing, kakor drugod ali z a ali z e ali pa brez samoglasnika. — Str. 29.: »Bei den die Stammsilbe betonenden Verben der IV. Cl. finden wir nur fhkode 418 in cler kurzen Form.« Tudi nöse, a Kast. napačno poudarja noffe 411. ■— Str. 33. se navaja oblika hofte, ki se nahaja enkrat (138) poleg hozhte (večkrat). Zavadlal misli na analogijo z »jeste, daste«. Ni-li tiskovna ali pisna pomota Kastel-čeva, ker se menda hoste niti v drugih pisateljih niti v narečjih ne nahaja? — Ibid.: »Wenn zu diesem Verbum die Negation hinzutritt, so wird sie in den Präsensformen contrahiert oder nicht: n'hozhejo, n'hozhem, n'hozh, n'hote, ne hote, n'hozhefh, n'hozhe aber nezhe.« Tu bi bilo razsoditi, ali so se te oblike govorile drugače, kakor nočejo, nočem itd., ali pa so to samo pravopisne muhe Ka-stelčeve. Skoro da je poslednje res.1) V oceni Zavadlal-ovi piše Oblak: »Mnogo več takih primerov (namreč kjer se spreminja o m a) je v Janezu Svetokr., na pr. pafipale, Savrashniki,
*) V zadnji številki lanskega letnika str, 571 b spodaj čitaj nam. »Kastelec je pisal tu etimološki« itd.: »Kastelec je pisal tu i fonetiški (flatkuft 1, 124, flatka 2, britko 270) i etimološki itd.«
40
Še nekoliko o gimnazijskih iz vest jih za leto 1891.
Chriftufavo (nekolikokrat), faurash, faura-shio, faurashili, zgouarjeniam kashtrunie, jelenavu, aclprel, damu, ablaftio, adlog, flavu itd.« Ta pojav, tako imenovano »akanje«, vjema se s sorodnim ruskim,
prim. Obl. v »Archivu f. si. Ph.« XII. 365. Toda po akanju samo tak o prehaja v a, ki stoji pred naglašenim zlogom, o za naglašenim zlogom pa ne; am nam. om v dat. pi. in instr. sing, moškega in
(Po fotografiji.)
srednjega spola, kakor je že znano, ni tolmačiti fonetiški, primeri Oblak 1. c. Razven tega sem pa našel v gorenjskih govorih, ki menda ne poznajo akanja,1)
*) Deloma pač, n. pr.: damü = domov.
nekaj besed, v katerih prehaja o za poudarjenim zlogom v a, n. pr. Mohar, prestar = prostor, rozar = razor na njivi. Podham = Podhom — Podholm.
G. dr. Oblak se je v nekem razgovoru odločno protivil temu, da bi takov o mogel preiti
Oblak piše v svoji oceni: »Lepo je opazil pisatelj (namreč g. Zavadlal), da so pri zjednačenji infinitivnih oblik glagolov II. vrste z onimi IV. vrste v prvi vrsti bili odločilni oni glagoli IV. vrste, kateri imajo pred infinitiv. i soglasnik n. Nekoliko so ta proces podpirale tudi praesentne oblike, zakaj med nenaglašenim e in nenaglašenim i itak ni velikega razločka v izgovoru.« Dasi se tej zadnji trditvi v obče ne da oporekati, vendar narod še dandanes ravno v sedanjiku natanko loči glagole II. in IV. vrste; sedanj i ki
v a\ »Mohar« pripisuje, če sem ga prav umel, laškemu vplivu, v Podham mu je a nadomestnik sonantnega Z-a (Podi.hli.mi.), a vzgledov prestar (s širokim e) in rozar se tačas nisem bil še domislil. Sedaj pa vidim, da je g. Oblak sam med ravnokar naštetimi primeri navedel dva, v katerih stoji a nam. o za poudarjenim zlogom: Chriftufavo in jelenavu. Ce je pa dr. Oblaka trditev prava (skoraj ni dvomiti, da ne bi bila), potem se res niti Mohar, Podham, prestar in rozar ne dajo tolmačiti z akanjem, a tudi Chriftufavo in jelenavu ne; pri zadnjih dveh je utegnila vplivati analogija s pridevniki na -av, gl. Šuman, slov. si. 1882, str. 238.; primerjati bi se dal tudi onegav, a le-ta oblika je vzrastla najbrž naravnost iz rodilnika. Menda treba tudi pri prestar in rozar misliti na analogijo. Ge nisem slabo poučen, razteza se tudi v ruščini akanje samo na one o, ki stoje pred naglašenim zlogom, morda na — množino besedij, ki se končujejo na -ar.
II. vrste se izgovarjajo vsaj na Kranjskem z razločnim širokim e, a v sedanjikih IV. vrste se nepoudar-jeni i (poudarjeni i se čisto izgovarja) po nekod popolnoma izgublja. Ker torej narod še dandanes dobro razločuje se-danjike, niso mogli pospeševati zjedna-čenja glagolov II. in IV. vrste v drugih oblikah.
Dalje je pripomnil g. Oblak: »Zlasti bi bilo potrebno določiti, je li o v dat. sgl. n. pr. v Navuku tretymo 201, 203 vzeto iz gorenjskega narečja, ali pa se je razvilo nezavisno od tega samo-stalno na domačih tleh. Omenim samo, da je nekaj takih primerov tudi v Jan. Svetokr. V. : pogobleino, fourashniko, nafhimo, in razven tega stoji tudi v sredini zloga za kratek u nekolikrat o v tem pisatelji: pogobleina 205, kroh (večkrat).« Da je o v dat. sing, svojstvo gorenjščine, o tem ni dvoma; široko po Notranjskem (za Postojino in vipavsko dolino jamčim sam) se dat. singl. mošk. in srednjega spola končuje brez izjeme na i. Kroh pa vem, da se govori v Postojini, a na Gorenjskem kr^h. Prav v Kastelčevih dativih se kaže torej trojni vpliv književne dolenjščine na notranjščine na i (Z. 19) in gorenjščine na o.
Slovstvo.
jSLOVENSKO SLOVSTVO.
Knjige „družbe sv. Mohorja" za leto 1891.
1. »Koledar družbe sv. Mohorja« za
prestopno leto 1892. 4°. Str 144 + 96. — Dasi navajajo koledar na zadnjem mestu, vendar seže vsak ud po njem najprej, in skoro gotovo ga tudi najprej prečita. Zato ga tudi mi tukaj najprej ocenjamo. — Koledarski ali časoslovni del se je poslednja leta nekako utrdil, saj je tudi prav dobro uravnan. Imenik udov je res velik, veliko papirja zaleže, vendar se je nepoznani urednik oziral na gospodarsko stran in krajšal krstna imena; morebiti bi se dalo še bolj krajšati, ko bi se okrajšave ohranile vseskozi iste, n. pr. Ant. = Anton; J. == Janez; Jk. = Jakop itd. O številu Udov smo govorili
že lani. — Bogat, zanimiv in poučen je drugi del koledarjev: podaja tri povesti, tri pesmi, dva življenjepisa, potem opise in poročila o koristnih stvareh. — »Čista vest je več vredna nego največje bogastvo.« Ta naslov ima prva povest, ki kaže, kako težko in žalostno je umrl neki skopuh, kako se je njegovega denarja polastil mladi Mravljinec, kako je iskal ta v uživanju sreče, pa je ni našel, dokler ni denarja povrnil skopuhovi vdovi in hčeri. Ta povest je res primerna preprostemu ljudstvu, ki ne gleda na drugo, kakor na samo dejanje in znamenite, mične dogodke: a premišljujočemu človeku se zdi tu pa tam kaj čudno. N. pr. kako je spravil Mravljinec v denar one papirje, katere je našel? Ali ume tak preprost delavec, kaj so obligacije itd.? Da jo je tolikokrat tnko srečno unesel, to je že več nego sreča. In v Celju je šel v
»gledališče«: dasi imajo Celjani gledališko poslopje, vendar se dotično pripovedovanje, kakor tudi o gostilni, bolj vjema z velikim mestom, kakor z malim Celjem. Vse te stvari so mi manj ugajale, ko sem čital povest, in zdelo se mi je, da tukaj ni vse v redu, da se ne vjemajo posameznosti. In res: opozorjen brskam v listu »Alte und Neue Welt« in najdem v 1. 1875. na str. 737 povest: »Die Stimme des Gewissens«. Eine Erzählung von Emma Franz. Takoj se prepričam, da je slovenska povest, razven kratkega uvoda na polovici prve strani, nekoliko zasukani prevod nemške povesti. Pod naslovom te povesti je pa zapisano: »Spisal Ivan Steklasa«. Ne morem si misliti, da bi bil oni »spisal« od koledarjevega urednika, torej je pač od g. »pisatelja« samega. Kako naj sodimo o tem ravnanju? Ako je zapisano »spisal«, mislimo, da je delo, ako tudi ne čisto izvirno,
—	kdo more biti neki čisto izviren! — vsaj v glavnih delih samostojno. Torej . . . Ako se podaja prevod, naj se pove, daje prevod. Namen slovstvenega delovanja zahteva, da se izrečemo proti temu ravnanju. Želeli bi pa, da bi bila le kaka pomota. Tudi jezik v spisu ni posebno vzoren: v njem nahajamo nedostatke, katerih ne odpuščamo radi slovenskemu pisatelju. — »Ob uri duhov« je pripovedna kratka pesem J. Le-bana, po vsebini dobra, z nekaterimi prisilje-nostmi v obliki. — »Vitez Franc Miklošič, slaven učenjak slovenski.« Pisatelj, g. dr. Pajek, se je trudil, da je pisal res poljudno. No, da bi bilo vse do pičice prav tako, kakor je tu pisano zlasti o Miklošiču šolarju, te vere od nas menda g. pisatelj ne zahteva. (Prim. str. 10, a. spodaj.)
—	»Kitajska cesarična«. Izvirna pripovedka. Spisal Lipe z Glinjskega Broda. Dasi ima ta pripovedka nekaj stvarnih, kakor tudi oblikovnih hib. vendar je v obče umno sestavljena in ima precej jedra. Njeno izvirnost povdarja pisatelj sam. — »Kako sem prvič potoval na Dunaj in Dunajsko mesto«. Spisal Ivan Navratil. Ta z dogodbicami in raznimi opazkami osoljeni, pa z lepimi slikami okrašeni spis je za koledar kakor nalašč. — Povest »Udanost« je prevedena, kar prelagatelj sam naznanja. Lepa je. Prav bi bilo naznaniti natančneje, ali je prevedena posredno ali neposredno iz španskega slovstva. — »Ne prisegaj po krivem« kaže resnično, strašno dogodbo, ki jo je zapisala f s. B. Suhač. — »Jožef Virk, pesnik slovenski«. Spisal Alojzij Vakaj. Hvalevredno je, da je postavila tudi družba sv. Mohora mal spomenik temu odličnemu pesniku slovenskemu, če tudi ni v teh vrsticah nič novega, zakaj ob smrti pesnikovi sta govorila o njem dosti obširno »SI. Gospodar« (g. J. V.) in »Zg. Danica«. Glede na poslednji list opomnimo, da je v njem napačno navedeno kot dan rojstva 10. dan sušca, a v našem spisu prav dan 16. Življenjepis je zanimiv in lepo riše zasluge Virkove in njegov lepi značaj. Da je število njegovih pesmij nad 4000. to je pač malo pretirano, kakor tudi ni resnično, da je pesem »Veš o Marija« Virkova, marveč je Volčičeva, le konec je Virkov: »Kadar nam zadnja itd.« Virk je nekoč pridigal o tej Volči-čevi pesmi. Poslednjič opomnimo še, da podoba
ni zadeta, o čemer nam je pravila priča, ki ga je vrlo dobro poznala in o čemer sem se tudi sam prepričal iz fotografije pokojnikove. — »Kristus in Peter« je naslov mični legendi A. Hribarja. — Kakor druga leta, zanima pač marsikoga tudi letos najbolj: »Razgled po katoliških misijonih«, spisal dr. Iv. Knžanič. Kako lahko se čitajo razni popisi, n. pr. o vrlem misijonarju Avguštinu Ko-u, o zdravilu pasje stekline, o »pesjanih v Kongi« (ali ne: Kongu?) itd. »O katoliškem shodu in posvečevanju cerkve presv. srca Jezusovega v Gradcu« v začetku meseca junija poroča neimenovan pisatelj, menda isti (F. H.), ki popisuje potem ob kratkem »Župnika Kneipp-a, slavnega zdravnika in njegovo zdravilstvo« Poslednji spis je jako umesten; ako bode izdala družba še »Domačega zdravnika«, tedaj bode dobra naša voda imela še več prijateljev in še več ljudem pomagala, kakor sedaj. Prav je tudi. da se opozarjajo gospodarji na umno sadjarstvo v spisu: »Kako je treba gnojiti sadnemu drevju«, kakor tudi na posojilnice, o katerih poroča gosp. J. Lapajne. »Vojni zakon« in pa nekoliko kratek »Razgled po svetu« sta na koncu koledarja, ki obeta za leto 1892. zopet fi knjig. — Omenili smo nekaj stvarij, katerih nismo mogli pohvaliti, pa ne iz drugega namena, kakor da pomagamo z vsestransko pozornostjo družbi do napredka. Veselo znamenje je, da je družba vsakemu rodoljubu kot punčica njegovega očesa. Zato pisatelji na delo za versko-nravno omiko našega naroda, katero si je družba zapisala na mogočni svoj prapor!
Dr. Fr. L.
2. »Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina sv. Jožefa.« Popisal Janez Volčič, f duhovnik ljubljanske škofije. 4°. 10. snopič Str. 145—251. — S tem snopičem je končan V. in zadnji del znamenitega dela (1427 stranij), s katerim se je rajni, pobožnim Slovencem dobro znani pisatelj najbolj poslavil in si zaslužil brez dvoma veliko plačilo v nebesih. — V tem-le zadnjem snopiču je opisanih 33 gorečih častilcev in častilk Marijinih in sv. Jožefa, ki nas s svojim vzgledom uče, kako tudi mi posnemajmo Mater Božjo in njenega prečistega ženina. Razvrščeni so, kolikor moči, po letnem času, v katerem obhajamo njih godove. — Priznavamo, da so opisani častilci v obče dobro odbrani in večinoma prav pri-kupljivo narisani. Pod sestavki so omenjeni tudi viri. iz katerih je pisatelj zajemal. Ti viri niso vsi jednake vrednosti; zato je umevno, da niso vsi svetniki jednakomerno opisani. Prepričamo pa se tudi iz navedenih virov, koliko se je pisatelj trudil, da je iz tako mnogih in različnih spisov sestavil še dosti lepo celoto.
Navdušeno govori pisatelj zlasti o onih častilcih Marijinih in sv. Jožefa, ki so bili v tesni zvezi z Avstrijo, ali slovanskimi narodi in posebej s Slovenci. Naj posebič spomnim zvel. Heme, kneginje slovenske, ki je umrla 29. rožnika leta 1045. O sv. Angeli češki, f 5. mal. srpana 1. 1253. in o sv. Groznatu, mučencu češkem, f 14. mal. srpana 1.1217.. je pisatelj z rodoljubnim srcem pripomnil, da ja hoče opisati, ker sta bila »Slavjanka« in »Slovan«.
Prav tako ljubeznivo nam slika poljskega svetnika sv. Stanislaja Kostko, f 15. vel. srpana leta 1568. Z zvesto udanostjo do mogočne Avstrije opisuje dokaj obširno življenje zveličane karmeličanke Margarite (Marjete) od križa, ki je bila habsburškega rodu, porojena 23. prosinca 1. 1567. na Dunaju in umrla 5. mal. srpana 1. 1633. v Madridu. Oče ji je bil cesar Maksimilijan II., mati pa Marija, hči cesarja Karola V. Prav tako domoljubno piše o sv. Štefanu, ogrskem kralju, f 15. vel. srpana leta 1038., o njegovem sinu sv. Emeriku, fl. 1031. in o ogrski kraljični sv. Elizabeti, f 19. listopada leta 1231.
Navedeni vzgledi naj pričajo, da knjiga ne bode budila in močno pospeševala v čitateljih samo zaupanja do Marije in njenega prečistega ženina, ampak da jim bode prav tako tudi množila ljubezen do narodnosti svoje, da bode v njih krepila slovansko zavednost in utrjevala zvestobo do Avstrije, Mariji in sv. Jožefu bogo-ljubno udane presvetle habsburške vladarske rodovine.
Stvarnih napak v tem snopiču nisem opazil. »Neskončna« ljubezen sv. Leonarda Mavriškega (str. 236) je seveda hiperbola. Kar se čita o sv. Luki,*) vsemu ne pritrjujem. Tudi moramo pomisliti, da je pisal sv. Luka svoji deli po božjem navdihnjenju.
O jeziku v knjigi se je v ocenah prejšnjih let dovolj pisalo. Trditi pa smem, da je v tem snopiču dokaj pravilen; le tu pa tam je opaziti še kakšna maroga; n. pr.: »valati se« m. valjati se; »lesketeč« m. leskeč ali lesketajoč. Reka Weichsel ni »Višnja«, ampak Visla; nemški Tübingen ne Tibinj ali Tibinja, ampak Tubinga, prislov torej tubinšk, ne »Tibinjsk«. »Karmeli-tarice« sedaj, ko jih imamo na Selu pod Ljubljano, slovenski bolje nazivljamo »Karmeličanke«.
Na koncu knjige je postavila družba sv. Mohorja rajnemu pisatelju in gorečemu častilcu Matere Božje in sv. Jožefa primeren spomenik: doprsno podobo njegovo in popis Volčičevega življenja, delovanja in pisateljevanja iz spretnega peresa P. Florentina Hrovata (str. 252—271). Popis ta nam kaže plemenito srce rajnega Volčiča in neutrudljivo. mnogostransko njegovo delavnost. Čudimo se, kje je dobil goreči dušni pastir, pa za poljedelstvo in vrtnarstvo vneti gospodar toliko časa, kako si je vedel ohraniti zbranost duha, da nam je natančno izpolnjujoč stanovske dolžnosti, sestavil jeden in trideset večjih in manjših del, ki so in bodo v veliko korist Slovencem. — Prebiraj, mladina slovenska. večkrat ta životopis! Uči se od rajnega Volčiča, kaj premore gorečnost, marljivost, zvesta poraba časa in pa ljubezen do Boga in do bližnjega!	Dr. Jos. Lesar.
3. »Občna zgodovina« za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, kr. profesor višje realke v Zagrebu. Izdala in založila družba
-1) Kako naj pišemo in govorimo: Luka, e, Luka, ata, ali Lukež, eža ? Vse tri oblike so kolikor toliko udomačene.	Poročevalec.
sv. Mohorja 1891., XV. snopič, str. 400—475. — S tem zvezkom je postavljena streha veličastnemu poslopju, katero je po dolgih 18. letih na literarnem polju srečno dovršil gosp. prof. Stare. Le čestitati moremo vsem Slovencem, posebno pa pisatelju, da se mu je vkljub mnogim zaprekam in težavam delo tako izvrstno obneslo. S Staretovo zgodovino se moremo pokazati pred drugimi narodi in reči: To je naše! Pisana je knjiga primerno sedanjim razmeram, v katerih je zagledala beli dan. Namenjena je namreč ljudstvu, in zato treba lahkega poljudnega zloga in umevnih besedij. Pri vsem tem jo je pisatelj dobro zadel. Vendar pa ni nikdar popolnoma prezrl znanstvenega stališča. Nekateri oddelki se posebno odlikujejo z jasnostjo in temeljitostjo, n. pr. opisovanje za Slovence važnih dogodeb burnega 1848. leta. Včasih bi si pač človek želel drugačne razdelitve, kakor jo je izbral g. pisatelj, ker ga je natančna razdelitev po državah pri-morala, da je nekaterim važnim dogodkom nasledke prej opisal nego vzroke. Tako je n. pr. v tem zvezku poprej opisana rusko-turška, kakor pa srbsko-turška vojska, dasitudi je poslednja dala povod prvi. Kakor poprejšnji zvezki, tako je pisan tudi ta v pravem katoliškem in slovenskem duhu ter v gladki in prijetni besedi, da se čita kakor povest dobrega pisatelja. Kot male hibice naj omenim k str. 482, da se je denarno stanje na Italijanskem le na videz nekaj zboljšalo, namreč dokler so imeli kaj glodati na ugrabljenih cerkvenih posestvih, da se je pa precej potem to stanje grozno shujšalo. Bolj prav bi bilo rusko reko na str. 518 imenovati Črno, kakor pa Černajo, ker je »aja« tudi v ruskem le imenovalnikova končnica, ki se preminja po sklonih. Na str. 470 bi bil rajši zapisal »razdelila« mesto »razprtila se je«, kar vendar le pride od »part«, in na str. 473 naj stoji: »venčavno« m. »venčano darilo«. Večjih stvarnih ali jezikoslovnih napak nisem našel. — Ker so v tem zvezku v celoto zbrani in zanimivo opisani dogodki, katere smo odrasli Slovenci strmeč in z gorkim sočutjem sprem-ljevali, ko so se — kakor se nam zdi — ravnokar vršili, ni dvoma, da se bode posebno ta zvezek zgodovine z največjim veseljem prebiral letošnjo zimo po kmetih in v mestih. Slovenskim dijakom pa bodi Staretova zgodovina v prostih urah pravi: »Vade mecum«. — Ali bi ne bilo dobro, ko bi se kaka tako spretna roka, kakor je Staretova, sedaj lotila spisati za ljudstvo obširnejo zgodovino slovenskega naroda?	Ant. Koblar.
Knjige „Matice Slovenske" za leto 1891.
Za leto 1891. je izdala »Matica Slovenska« tri knjige: 1. »Letopis«, 2. »Zgodovina Novega Mesta«, 3. »Pegam in Lambergar« (Povest).
1. »Letopis Matice Slov. za 1. 1891.«
Uredil Anton Bartel. Založila in izdala »Matica Slovenska«. V Ljubljani. Natisnila »Narodna Tiskarna«. 1891. 8°. Str. 358. Cena 1 gl. 20 kr. — Kakor drugi letniki, tako je tudi ta bogato založen z znanstvenim blagom. Prav zato je
pa tudi nemogoče kritikovatiknjigo ob kratkem;1) v teh-le vrsticah podajemo samo nekaj mislij o teh spisih. — »Enklitike v slovenščini«. Oblikoslovje in skladnja. Napisal dr. Matija Murko. Ta razprava je temeljita, opira se na obširno raziskovanje zgodovinsko in dijalektologično. Pisatelj bode prihodnje leto nadaljeval to razpravo. — »Doneski k historični slovenski dia-lektologiji.« Spisal Vatroslav Oblak. Pisatelj obdeluje: a) italijansko-slovenski besednjak Gre-gorija Alasie da Sommaripa, iz leta 1607. ter priobčuje njega najvažnejše oddelke; b) ukaz briksenskega škofa Joana do slovenskih pod-ložnikov bleškega okraja iz 1. 1642; c) (dodatek) »Truberjev katekizem z dvema izlagama od 1.1575.« Poslednji oddelek utegne zaradi raznih besedij najbolj zanimati čitatelja. — »Premo-gova tvorba v obče, posebej pa nje izobrazba na slov. Štajerji.« Spisal M. Cilenšek. O tem spisu bi radi obširneje poročali, ker je dosti umeven in ga bode marsikdo rad čital; upamo, da bode ugajal. — Dragocen je zlasti spis gospoda S. Rutarja: »Prazgodovinske in rimske izkopine po Slovenskem 1. 1890.« Iz tega poročila in iz prejšnjih se sedaj lahko pouči vsakdo, kako napreduje preiskovanje starin na slovenskih tleh. Po pravici strmi sedanji rod, ko vstajajo iz grobov pristni spominki prejšnjih narodov. Zaradi mnogih vrlin spisa bi želeli, da bi ne bilo v njem nekaj jezikovnih nedostatkov, katere smo že v tem listu zavračali, n. pr. prav imeti, začudene oči, obljuden kraj; vendar nam h krati ugaja, da se pisatelj izogiba novotarijam. Jako primerne, dasi preproste, so štirinajstere male slike. — Prav tako nam vrlo ugaja Ivana Šubica spis: »Barve in njih uporaba v orna-mentiki.« Ne samo, da je v njem dobro razložena teorija barv, ampak spis razkazuje tudi porabno stran, ki je za sedanji vsestranski napredek v umetelnosti in v obrtih jako važna. — »f Franc Miklosich.« S tem naslovom je napisal g. dr. Murko kratko spomenico velikemu učenjaku in dopolnil življenjepis, ki ga je objavila »Matica Slovenska« 1. 188B. — Za spisi je »biblijografija slovenska«, katero je sestavil gospod Ivan Tomšič. Sestavljalec pravi, da se je ravnal po danih nasvetih. Na koncu knjige so tajnika gosp. E. Laha poročila o »delovanji Ma-
*) Tu se nam zdi potrebno, da čitatelju v obče povemo nekaj o ocenah. Dolgost ali kratkost ocene ni (sama na sebi) znamenje, da je spis dober ali slab, zakaj I. ocenjajo razni ocenjevalci različno, 2. je potreba ali prilika za opazke pri raznih spisih različna in 3. se je treba ravnati po prostoru. Zlasti urednik mora paziti na poslednjo mejo. Večinoma zahtevajo pisatelji, da naj se spisi ne krajšajo in ne preminjajo, zato se mora urednik glede na prostor ravnati po okoliščinah. — To smo opomnili, da bi koga ne žalili, ako izpregovorimo o dobrem spisu v kratki oceni. Umevno je pa tudi, da ni dovolj prečitati samo jedenkrat in naglo tak spis, kakoršen je n. pr. Murkov, ako ga hočeš kritikovati, marveč treba ga obdelovati polagoma: vendar pa večina čitateljev pričakuje urnega poročila. V takih slučajih bodemo navadno pozneje in o priliki obdelovali kritično važne spise. — Uredn.
tiče Slovenske« in pa imenik udov, katerih je bilo 2157, a 1. 1890. samo 2082. Vsekako je ta prirastek veselo znamenje, ki priča, da Slovenci zaupajo društvu, in da je poslovanje njegovo natančno in skrbno. Upamo pa, da bode to število še dolgo rastlo. Pisatelji pa ne smejo pozabiti, kar čitajo v »Pozivu«: »— je želeti, da bi izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam naroda slovenskega ter zaradi svoje splošne za-nimljivosti prijajo večini Matičnih društve-nikov.« Posebej jezikovni spisi naj bi se ozirali na to večino in bili čimdalje bolj porabni.
Dr. F. L.
2 »Zgodovina Novega Mesta.« Sestavil Ivan Vrhovec, c. kr. profesor. V Ljubljani, 1891. Založila »Matica Slovenska«. Tiskala »Katoliška Tiskarna«. Str. 308 + 8. Cena 1 gld. — Med »Matičnimi« knjigami za 1. 1891. nas je prav posebno razveselila ta zgodovina. G. pisatelj nam je tukaj podal mnogo pojasnila, da umevamo bolje težavno zgodovino slovensko. Novomeščani pa se sedaj lahko ponašajo, da imajo obširno in lepo opisano življenje in delovanje svojih prednikov, s čimer se ne more ponašati nobeno drugo mesto daleč na okrog. A ni bilo malo delo, katero je imel g. pisatelj, predno je zbral iz tolikih virov, kakor jih našteva spredaj v knjigi — in kar je najvažneje: iz peterih arhivov na Kranjskem — velikansko gradivo. Stvar je bila težavna tudi zato, ker so do naših dnij skoraj vsi kranjski zgodovinarji, tudi oče Valvasor, vpletali pripovedke med pristne zgodovinske dogodke in tako močno pokvarili obraz domače zgodovine, naslednikom pa delo obtežili. Treba se nam je zatekati k prvotnim virom, namreč k listinam, ki leže še po arhivih, ter razvozlavati zamotane niti. Ta mučni posel pa je za Novo Mesto opravil vestno, kolikor so mu dopustile okoliščine, g. prof. Vrhovec. Zato mu bodo hvaležni vsi prijatelji domače zgodovine. Seveda s tem ni rečeno, da bi bilo najnoveje njegovo delo na vse strani dovršeno in popolnoma brez hib; tega si gotovo g. profesor sam ne domišljuje. Sto in stokrat si je najbrže želel kako stvar bolje pojasniti, ali, izmišljavati si ni hotel; živih prič kosti so strohnele, mrtve priče, pisma, so zgorele, ali pa se še niso vzdignile iz prahü, in tedaj mu je bilo treba vezati dobljene ostanke, kakor veže prazgodovinar čre-pine od izkopane žarnice. Prav v stiski je bil pisatelj, kakor se vidi, pri vrsti novomeških pro-štov. Prepričal se je, da so letnice v Valvasorju zelo površne. Tudi »Catalogus Cleri Dioecesis Labacensis« nam vsako leto podaje iste pomote. Zadel je tedaj že pri prvem proštu. Jakobu Turjaškem, na težavo. Valvasor je pristavil jedno suho letnico: 1510. »Catalogus« pravi, daje isti proštoval od 1. 1493 do 1512. G. Vrhovec pa je iz drugih okoliščin posnel, da je Turjaški to službo opravljal k večjemu do 1. 1509. A še ta letnica, kakor sem se pred kratkim prepričal, ni prava, ampak mnogo previsoka. Pove nam namreč izvirna listina v videmskem nadškofijskem arhivu, da so dolenjski duhovni prosili že 17. aprila 1. 1499. patrijarha, naj jim za nad-dijakona Slovenske Marke potrdi novomeškega dekana Mihaela Sterleckerja, ker je umrl prošt
in naddijakon Jakob Turjaški. Takih popravkov, kakor se ob sebi ume, nabere se lahko sčasoma mnogo in nabralo se jih bode mnogo tudi za Novo Mesto. Upam pa, da s takimi popravki ne bode nihče hotel kratiti zaslug g. profesorja, še manj pa mu hudomušno jemati čast. Te časti ne maram niti za troho jemati g. Vrhovcu. Da, še več! Priznavam, da je spravil v zgodovino Novega Mesta vkljub mnogim težavam zadosti harmonije in lep pregled. Vrhu tega ima še poseben dar, da zna tudi manj mikavne stvari pripovedovati ljubeznivo, da človek ne odloži rad knjige. Najbolj bo pa ta »Zgodovina« mikala Novomeščane same in brezštevilne može, ki so kot dijaki mnogo srečnih dnij preživeli v »metropoli« ob počasni Krki. Ugajal jim bode znabiti tudi oddelek, ki govori o prizorih iz dijaškega življenja. Vendar se vsaj meni zdi, da je ta stvar (in še nekaj drugih) premalenkostna za tako delo, in da bi bila Zgodovina boljša brez takega drobiža, ki ne da prave podobe niti mestu, niti kulturnim njegovim razmeram. Stalno ceno pa bode ohranila knjiga zaradi zanimivih novih podatkov o cerkvah, samostanih, kapiteljnu, mestnem zboru, francoski okupaciji in posebno o šolah. Dodane ima za sklep tri izvirne listine, med katerimi se odlikuje ustanovno pismo novomeško z dne 7. aprila 1365. — Znabiti o priliki zinemo o tej važni knjigi še kako besedo.1)
Ant. Koblar.
»Narodni koledar« za prestopno leto 1892. Uredil in izdal Dragotin Hribar. V Celji. Tiskal in založil Drag. Hribar. 4°. Str. 74. Cena 45 kr. — Poleg takim knjigam navadne vsebine omenjamo. da so tu na kratko opisani: J. Marn, Jurij Šubic, dr. Fr. Celestin. Matija Majar (s slikami). V spisu »Denarni zavodi in denarne razmere po Slovenskem« popisuje g. J. L. zlasti delovanje slovenskih posojilnic. Zanimiv je »Razgled po svetu«.
»Puška repetirka« (Repetier-Gewehr) v vprašanjih in odgovorih s slovarčkom cesarskim in kraljevim vojakom v pomoč. Spisal in založil Andrej Komel pl. Sočebran, c. in kr. major v pokoju. V Ljubljani, 1891. Tisk „Narodne Tiskarne«. 8°. Str. 40. Cena 20 kr. — Ne samo vojakom, ampak tudi pisateljem je jako rabna ta knjiga zaradi mnogih domačih izrazov in zaradi slovarčka. Pokoj g. majorja je posebno plo-dovit za slov. slovstvo, njegovo delovanje za naš razvoj prekoristno.
»Pred 125. leti.« Zanimivosti iz prve dobe c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Nabral in o priliki kmetijske in gozdarske razstave v Gorici svojim rojakom posvetil Ernest Klavžar. Tiskala »Hilarijanska Tiskarna« v Gorici. 1891. Str. 34. — To knjigo smo omenili že lani. Lepa spomenica je bivše goriške deželne razstave. — G. Klavžar je izdal tudi: »Priročni zakonik za Goriško« (1 gld. 60 kr.) in »Priročni šolski zakonik« (60 kr.)
') Uredništvo bode pa kmalu podalo čitateljem izvirno sliko Novega Mesta iz rok našega sotrud-nika g. J. G.
»Amerikanski Slovenec« se imenuje nov list, ki je začel lani v septembru izhajati v Chicagi v Ameriki. Naroča se: »Amerikanski S1.« Chicago, III. 65, Cor. W. 19. & Johnson Sts. Več prihodnjič.
j^RVAŠKO SLOVSTVO.
Knjige „društva sv. Jeronima" za leto 1891.
(Piše —b.)
1. Prva in najobsežnejša knjižica je priljubljeni koledar.- »Danica« za 1. 1892. 8°. Str. 224. Cena 25 kr. — Ta knjižica se najbolj razširi po širni hrvaški domovini in je vsaki hiši mil gost, drugače se ne bi tiskala v 35.000 iztiskih. Letošnja »Danica« je prekosila vse prednice i po vsebini i po veličini. V letopisu vidimo, da šteje društvo 9196 členov, še vse premalo za hrv. narod. Zato je pa njegova imovina povolj-nejša, ker šteje 124.580 gld. 33 kr. Seveda se bode mnogo teh novcev potrosilo, ker si misli društvo sezidati svojo hišo, katere do sedaj še nima. A ko bode imelo svoje stanovanje, skrbelo bode pač še mnogo lože za napredek in pro-sveto naroda, kakor pa doslej. Kaj raznovrsten je književni del »Danice«. Od zabavnih spisov omenjam na prvem mestu malo pripovedčico znanega Josipa Kozarca: »Hajduk Gr g a i 1 i ne osvečuj senikom u«. Kratko pa v krasnem jeziku riše življenje Grgino, kateri je postal, izgubivši svojo srečo, jeden izmed naj-glasovitejših in najnevarnejših hajdukov (razbojnikov) v Slavoniji, pa je žalostno poginil, ko je' zopet začel bolje in mirnejše življenje. Poljudno napisana je črtica pokojnega Nikole Tordinca: »Praznovjerjao mliečnomputu,o kresnici i ognjenoj obli«, v kateri tolmači narodu rimsko cesto in meteore in ga uči, kako je vera v take prikazni prazna. Podobno, pa v drugačni obliki uči narod že nekoliko let duhovnik Joso Vukelic v črticah »I z krajiškoga posiela,« posebno se prilega tem črticam lepi, jedrnati govor nekdanjih gra-ničarjev. Iz ruskega prevedena pripovedka »Di-oba« je tudi prav nalašč za »Danico«. V letošnji Danici se je oglasil zopet njen večletni odbornik, zaslužni starina, pesnik Ivan Trnski, ter zložil lepo pesem »Krste Frankopana voje-vanje na M leči če.« Krasna nar. pesem iz Rosne: »Kraljevič Marko inedjelja mlada« uči, da moramo posvečevati nedeljo, a St. Korenič opisuje lepo slavnost, katera se je vršila letos na Trsatu. Umesten je opis mesta »Jajca.« V obče moramo le pohvaliti društvo, da podaja že nekoliko let opise ponosne Rosne, katera se čedalje bolj združuje s Hrvaškim. Kako tudi ne bi, saj prebiva tu in tam isti narod, a tudi se pri čitanju takovih opisov obude marsikateremu čitatelju spomini na poslednjo, vojsko. Nasprotno se pa tudi Rosanci, če jim pride taka knjiga v roke, zavedo svojih bratov. Kratko je opisano mesto Zader. Ne smem pozabiti niti spisa »Slaveni — Slovijeni," kateri je kaj koristen, ker preprosti narod večkrat čudo malo ve o bratovskih narodih. Iznenadil me je pa — da mimogrede omenim — na mojem
letošnjem potovanju star možiček iz okolice Velikovca na Koroškem, kateri mi je navdušeno dokazoval, da smo Slovenci največji narod na svetu. Po celi poljski deželi — je dejal — so Slovenci, na Češkem, na Rusovskem, na Turškem (menda Slavonija in Bosna) so tudi Slovenci. »Č e g a nam najprije treba« je droben, ali kaj poučljiv spisek, ki pripoveduje, da potrebujemo najpreje stalne vere v Boga, potem upanja, malo božjega straha in pa marljivosti in delavnosti. Da, da, kjer je to, česa je še potem treba? Morebiti gospodarskih spisov ? Tak je n. pr. »Kako se peče šljivovica,« »Sol« itd. Spisek »Što se u svietu zbilo, (kaj je po svetu novega) pove preprostemu čitatelju zanimive dogodke zadnjega leta. Omenja se slavni hrv. pesnik in ban Ivan Mažuranid. župnik in gozdarski pisatelj Dragotin Stražimir (porojen 27. IX. 1821 v Velikem Bukovcu, umrl v Pragi 7. maja 1891), kateri je bil svojemu narodu dober duhovni pastir (župnikoval je samo v sv. Nikoli Zelini 40 let) a napisal mu mnogo gospodarskih knjižic, od katerih je izšlo nekoliko tudi v društvu sv. Jeronima, kakor tudi povest »Mijat Briguša.« Od 1. 1875. je izdaval in urejeval mali gospodarski listič »Seoski gospodar«, kateri se je lepo razširil med hrv. narodom, takö, da se tiska že v 5000 iztiskih. V tem oddelku prav na koncu hvali »Danica« nas Slovence in našo Mohorjevo družbo, katera je prekoračila 50.000 členov, a dr. Jeronima jih nima niti 10.000. Delajte vi, kateri ste med narodom, da se vam društvo razširi! Kdor ima oči. naj gleda in videl bode, kaj je tako društvo prostemu narodu!
Na koncu so še kratkočasnice. Vem, da mnogi pogledajo najpreje ta predalček »Danice«. Ej, vsakemu svoje, pustimo jim to veselje! Mislim pa baš radi tega, naj bi bilo tudi, tu samo izbrano blago in v narodnem duhu, da narodu res ugaja. Dobro bi bilo, da se priobči zaradi razlike včasih tudi kaka izvrstna humoreska. Take stvari so mične.
Hm, Danica ima nekoliko tudi preroškega duhä, in že naprej pove, »k ako v a če biti god. 1892«. Nu, prav je, če kaj ugane.
»Putne crtice iz svete zemlje.« Na-
pisao Dr. Andrija Jagatic, kanonik vrhbosanski. Nakladom kapitola vrhbosanskoga. Sarajevo. Tiskara »Bosanske Pošte«. 1891. 8°. Str. 328. Cena 2 gld. — Naročniki »Vrhbosne« se še spominjajo mičnih sestavkov o potovanju gospoda kanonika v sv. deželo. Ti sestavki so tu v lepi, s slikami (35) okrašeni knjigi. Potovanje se je vršilo s karavano, kakoršno je napravljal poprej Wörl. Reka - Aleksandrija - Kajira - Jafa-Jeruzalem itd. — Carigrad — po tem črtežu se je vršilo potovanje. Ves spis preveva vnetost za vero in tudi domovino. Knjiga je jako lepa in zato se bode nedvomno prikupila čitateljem. Ker so bili stroški pri izdaji jako znatni, zato bi bilo prav, da bi se dobro razpečavala.
»Ruska biblioteka.« G. Milan pl. Mare-kovic nam naznanja, da bode zopet izdajal »Rusko biblioteko«. Naročuje se lahko v vseh knjigarnah.
pEŠKO SLOVSTVO.
(Poroča Fr. L—r.)
»Mezi proudy.« Tri zgodovinske povesti od Alojzija Jiräska. Pod tem naslovom so izšle v VI.—VIII. delu Jiräskovih spisov tri zgodovinske povesti: »Dvoji dvf#», »Syn Ohnivcuv« in »Do tri hlasüv«. — V prvi povesti: »Dvoji dvür« pojasnjuje pisatelj razmere med češkim kraljem Venceslavom IV.. sinom slavnega kralja in cesarja Karola IV.. in pa med nadškofom praškim Janezom iz Jenšteina. Pisatelj hvali in povzdiguje čas, ob katerem so se dvignili možje: Janez Hus in poprej Valdhauser, Milič in Tomaž iz Štitnega. Kakor mnogi drugi pozablja tudi Jiräsek, kakšne nesreče so prav zaradi teh mož in njihovih somišljakov zadele češki narod. Pa ne ozirajoč se na njegove nazore priznavam, da, kakor splošno v vseh svojih spisih, tudi tukaj jako lepo in zanimljivo slika posamezne dogodbe, katere nam značijo takratno življenje češkega naroda.
Tu slika mirno, zasebno, meščansko in gosposko življenje, tam zopet navadno, preprosto ljudstvo, tu dijaško razgrajanje in bitke, tam krasne dvorne slavnosti, tu grozno razdevanje in ropanje židovskih hiš, fanatično pobijanje razljutene drhali — skratka veselje in žalost, pravico in krivico, dobro in hudo te pomenite dobe.
Druga povest »Syn Ohnivcuv« je prav za prav nadaljevanje prve povesti. Natančneje razlaga čitateljem razmere kralja Venceslava do češkega naroda: plemstva, meščanov in preprostih ljudij.
V tretji povesti »Do tri hlasü« se opazuje takrat vzbujeno hrepenenje in prizadevanje češkega ljudstva po samostojnosti, narodni slobodi in neodvisnosti. Povod temu so posebno Nemci, ki večkrat napadajo češke kraje, revne ljudi morijo in cele vasi požigajo.
Vse tri povesti pod naslovom »Mezi proudy« delajo lepo celoto. Vse tri povesti se dobivajo tudi posebej in sicer je cena prvemu nevezanemu zvezku 1 gld. 90 kr., drugemu 1 gld. 20 kr. in tretjemu 2 gld. 50 kr.
»Zemska jubilejni vystava v Praze 1891.« Založil Fr. Šimaček v Pragi. Pisatelj tega dela je dr. Servacij Heller. Izhaja v posameznih snopičih, katerih je izšlo dosedaj 10. Delo nas spominja letošnje razstave, popisuje posamezna poslopja na razstavi in razstavljene predmete. Kratko popisovanje razjasnjujejo primerne slike. Zadnji snopič šteje 21 ilustracij na treh polah. Zunanjost je lična^. Vsak snopič stane 36 kr. — V založbi Fr. Šimačka izhaja poleg krasnega »Svetozora« (stane 9 gld. 50 kr ) tudi znani ilustrovani modni časopis za češke gospe po imenu: »Bazar«, ki je dosegel že XXI. letnik. »Bazar« stane na leto 4 gld. 25 kr. in podaja češkemu omikanemu ženstvu prijetno, dosti primerno zabavno berilo, in vsaka številka prinaša kot prilogo narisane kroje za žensko obleko.
J-'OLJSKO SLOVSTVO.
»Podstawy etyki i prawa.« (Podlage etike in prava.) Napisal Ks. Maryan Morawski T. J. prof. univ. Jag. Zeszyt pierwszy. Krakow. 1891. — Morawski je slaven profesor na krakovskem vseučilišču, urednik najboljšega znanstvenega lista poljskega »Przegl^d-a powszechn-ega«, v katerem je priobčil že mnogo izvrstnih spisov. Pričujoči 1. zvezek »Podstawy« je zbirka iz omenjenega lista, pa primerno predelana. Ta zvezek ima poljudne razprave o nravnosti in pravu na naravni podlagi. Prekoristno berilo za naše čase in želeti bi bilo, da se tudi pri nas
več stori na tem polju. Naše modroslovce utegne zanimati tudi poljska modroslovska terminologija. N. pr. »Wolna wola jako warunek moralnost« = prosta volja kot pogoj nravnosti; »determinizem in jego racije« = determinizem in njegovi razlogi; »jeszcze zarzaty przeciwko wolnej woli« = še ugovori proti prosti volji; »dowody wolnošči woli« = dokazi prostosti volje, »dwa bodžce czynöw ludzkih: przyjem-nošč i powinnosc, i oparte na nich systerny« = dva nagona činov ljudskih: prijetnost in dolžnost, in oprta na njiju sestava itd. V prihodnje bodemo skrbno poročali o nadaljnem razvoju tega važnega dela.	Dr. j. j.
Razne stvari.
Naše slike. Ker nam je prostor drag, ne bodemo razlagali slik drugače, kakor če bode potreba ali pa ugodna prilika za koristne in poučne opazke. Da imajo naše slike danes nekako lepše, rekel bi, praznično lice, opazil je že čitatelj. Opazil je dalje ime domačina g. Jos. Germ-a, ki je narisal za list že nekaj slik, katere bodo v prihodnjih številkah prišle na vrsto. — Slika Bernatz-ova »Sv. Trije Kralji«, (cl. smo prekupili od A. Pustet-a) je preprosta, a prav zato mila, zlasti v Mariji je slikan izraz ljubeznive ponižnosti in h krati nadnaravne vzvišenosti. O Rubensu nameravamo izpregovoriti pozneje še posebej; tu le omenjamo, da je Rubens izmed največjih slikarjev in je živel od 29. junija 1. 1577. do 30. maja leta 1640. Naš lesorez nam kaže sliko iz njegove boljše dobe. Izvirna slika je v berolinskem* muzeju. Ribbach (Gesch. der bildenden Künste. 1884, str. 631) pravi o njej, da kaže »veliko duševno pomen-ljivost in čiste oblike«, to se pravi, slika izraža velike ideje ali misli in je lepa po oblikah. O obojem nas prepričuje naš lesorez. — O poslednjih dveh slikah (Arabec in Arabka v Egiptu) omenjamo samo, da sta posneti popolnoma natančno po fotografijah, zato vidijo čitatelji tukaj istinite podobe, ne izmišljenih.
Rudarske pesmi (gl. str. 27. in 28.). V II. pesmi so nekatere besede, katere je treba razložiti.
1.	»Predor« = navpik v tla štirivoglato ali tudi okroglo skopana in z lesom obita ali obzidana votlina. Ker je nad tako votlino hiša, kjer so stroji, zbiralnica itd., imenuje se tudi hiša »predor« (der Schacht), V tem pomenu se rabi beseda zgoraj.
2.	»Ropotec« (Klapper). V prejšnjih časih je bila pri rudarstvu namesto zvonov v rabi podol-gasta, ozka in v sredi izbočena deska, viseča na dveh močnih vrvicah. Obesili so jo večinoma pod streho v lino, od koder je glas klical rudarje v
ranih urah na delo. To se je ohranilo še do dandanes, ne radi praktičnega pomena, ampak radi navade. V Idriji se je pred par leti ta lepi, nikogar moteči, običaj iz kaj jalovega vzroka odpravil.
3.	»Grez« (Senkel). V rudnikih se koplje v različnih višinah na vse strani. Vsak tak kraj se imenuje »polje« (Grubenfeld). Da pa se ruda spravlja lože na dan, izkopane so med posameznimi polji predorom jednake navpične votline. Ker pa niso izkopane do belega dne, imenujejo se »grezi«. Vsaka taka grez, kakor tudi vsako polje ali rov ima svoje posebno ime.
4.	Vsled mnogih srečnih in nesrečnih dogodkov, ki se večkrat niso mogli raztolmačiti, nastala je vera v »gorskega duha« (Berggeist), ki pa je rudarjem večinoma prijazen. O njem so in bodo čitatelji še culi.
5.	»Podzemniki« — Bergmännchen, o katerih se čita tudi v drugih pravljicah.
6.	»Lupina« (Schale). Pri vsakem predoru, kjer se ruda spravlja na dan, napravljena so na vrveh viseča tla. Nanja stopi človek ali pa se zapelje voziček, če gaje treba spraviti v rudnik ali na beli dan.
Sloveče D id on-ovo delo: »Jesus Christ« je izšlo tudi v nemškem prevodu pri Manz-u v Regens-burgu in stane nevez. v 2 zv. 7 gld. 20 kr., vez. 9 gld. 60 kr.
Kako bode človeštvo še napredovalo? Ako
sodimo po novejšem napredku, smemo se nadejati še lepih pridobitev in sicer: 1. V tehniki, mehaniki ali v strojih; 2. v uporabi elektrike; 3. v uporabi prirodnih živih sil, zlasti gonilne moči voda; 4. v poznavanju in porabi svetlobe; 5. v razširjanju kavkaškega plemena in krščanstva čez zemljo. Sedanji stroji so okorni, tiskanje in pisanje je počasno: za sto let nas bodo pomilovali. — Kako bode pa napredovalo srce, kako značajnost in prave človeške vrline ? O vsem tem bodemo letos še mnogo pisali, »napredek« je tudi nam geslo.
Izdaje in urejuje dr. Fr. Lampe.
Tiska »Katoliška Tiskarna«.
I3, i. naročnikom
veselo, srečno novo leto!
Vsem zvestim prijateljem listovim izrekamo srčno zahvalo. Oni so nam pomagali list ohranjati, oni so nam dajali v delu poguma.
Kakor je list od lani starejši, tako bode tudi boljši in lepši. Naročniki vidijo napredek na tej številki. Naj bodo uverjeni čitatelji: kadar bodemo opazili, da list ne napreduje, ampak nazaduje, takrat ga bodemo ustavili. Priznavamo, da je treba še mnogo storiti, a zatrjujemo tudi, da se bodemo za napredek trudili z neopogljivo odločnostjo.
List mora biti zalši po obliki. Zato smo poskrbeli lepe slike, prikupljivo barvo za tisek, in po letu se bode priskrbela še posebna tiskalnica (Druckmaschine) za list. Nečemo zaostajati za jednakimi listi.
V obče žele naročniki daljših sestavkov, manj ločenih in trganih v po-samnih številkah. Po tej želji se bodemo odslej ravnali in priobčevali večje kose ali pa celotne spise, ako bode le možno.
Mladi naročniki žele pripovednih spisov. Ustrezali jim bodemo z mičnimi, lepimi, iz življenja povzetimi povestmi. Povesti jim bodo kazale, kakšno je življenje, ob jednem tudi predočevale vzore za življenje in delovanje. Naj pravijo nasprotniki, kar hočejo, a mi trdimo vedno: Umetnost nima namena, da hi kazala golo življenje, pa tudi ne izmišljotin, ampak umetnost opazuje istinito, konkretno življenje s stališča večnih resnic in vzorov. Po tem načelu se bodemo ravnali sami in prosimo, da bi se ravnali pisatelji.
Samih povestij pa ne moremo pri-občevati, s temi bi list ne izpolnjeval naloge svoje. A znanstveni naši spisi bodo odslej pisani bolj preprosto in domače, ozirali se bodo na širše čitatelj-stvo. To smo dolžni naročnikom svojim. Urednik listov je uverjen, da se da povedati umevno in lahko, kar je pisatelju
jasno pred očmi. Prosimo, da bi se na to ozirali tudi naši pisatelji in nam pošiljali lahko-umevnih spisov.
Književna poročila bodo kakor doslej kazala, kako napreduje slovstvo. Tudi v tem delu se bodemo prizadevali, da bode vse umevno in mično.
Poročali bodemo tudi o umetnosti in o kulturnem napredovanju narodov sploh. Ob koncu lista boclo taka drobna poročila.
V	listu se bodemo trudili za prijetno živahnost. Morebiti bode v književnih poročilih kaj ostrega: a s samim hva-lisanjem ne pomagamo nikomur.
V	pisavi bodemo hodili po dosedanji poti. Glede na to si nima »Dom in Svet« ničesar očitati.
Naš list se ne baha s svojimi spisi, tudi ne s pisatelji, ima pa obeh za potrebo in še malo več. Dokaz temu je, da izleti vedno ob pravem času med svet, da je uredništvo vedno v zadregi s prostorom in bi rado imelo še par pol vsak mesec, ko bi mu jih tiskarna hotela tiskati brezplačno. Nismo še po-zebli, ne!
Nekateri pravijo, da je naš list pre-pobožen. drugi mislijo, da je prepo-sveten. Niti prvo, niti drugo ni res. Sicer bi niti nam, niti čitateljem ne škodila pobožnost, ako bi jo imeli. Rimljani so bili in se imenovali »pobožen narod«, a podjarmili so si svet. Ko so pa postali brezbožni, izgubili so vse, še slobodo.
Naročnike vljudno prosimo, naj se oglase takoj, ako ne bi došel list o pravem času. Izdajemo ga vselej redno 1. dan v mesecu; ako je ta dan praznik, pa dan preje ali pozneje. Za tak opomin treba vzeti košček papirja, na jedno stran zapisati: Reklamacija: ,,Dom in Svet" v Ljubljani. Na drugo: J. J. nisem prejel številke . . . Nikar pa ne takih pisem zapirati!
Še nekaj: Dijaki dobivajo list po 2 gld. 60 kr., zastonjikov je vedno več, ker ne moremo odreči lepe prošnje: torej vljudno prosimo prijatelje, naj bodo stanovitni. Zlasti mlajši naročniki
ne pomislijo, da imamo znatno škodo, ako vzemo par listov, potem pa se izgube kakor senca.
Pogumno na delo! Bog in sreča junaška!
Uredništvo in upravništvo „Dom in Svet"-a.
Pred Frančiškansko cerkvijo v Ljubljani — nekdaj. (Po litografovani sliki K. pl. Goldenstein-a.)
„Misijonski list" Izdajateljstvo »Dom in Svet«-a je sklenilo, da bode izdajalo »Misijonski list«. Namen temu listu bode: poročati o razširjanju katoliške vere, o misijonih in misijonarjih, o tujih narodih, zlasti poganskih, o njih deželah, verstvih in šegah. List bode imel slike. Znano je, koliko so storili nekdaj Slovenci za misijone: Baraga, Knoblehar, Lavtižar, Pire — ta in druga imena so znana v domovini in tujini. Dandanes se zdi, kakor da se pečamo le s svojimi domačimi težavami in križi, zdi se, da se je zožilo naše obzorje. Ko bi nas prešinjila navdušenost za vzvišene vzore, za verski in kulturni napredek, okrepila in izpopolnila bi se tudi naša narodna zavest. Zato so izdajatelja »Dom
in Svet«-a vspodbujali za to delo jako spoštovani in umni možje.
A treba je poskrbeti še za nekatere stvari, zlasti za uredništvo in za način izhajanja. Nismo se namreč odločili, bode-li list samostojen, ali pa priloga »Dom in Svet«-u. Želeli bi poslednji način, a bojimo se nakladati naročnikom nove troške: brez podpore pa niti malega lista ne moremo izdajati. Prosimo svoje blage naročnike, da bi nam pri naročevanju na nakaznicah dali kak dober svet. — Dokler pa ne bode možno izvršiti tega namena, podajali bodemo brez premembe v listu zlasti na platnicah taka poročila, kakoršna si mislimo kot vsebino »Misijonskega lista«.
Izdajatelj „Dom in Svet"-a.