Poštnina plačana v gotovini
— Postgebiihr bar bezahlt /
V Ljubljani, dne 30* junija 1944
štev. 5 i« &
Leto 61.
UtFDINfl • ^ obnovi vasi — Kako vzgojimo rane koruzne sorte — Razmnoževanje semenskega krompirja — Deteljna predenica —
I U L D1 ll n . Sodobno izkoriščanje hlevskega gnoja in gnojnice — Škrlup in jabolčnega zavijača zatiramo tudi: poleti — Gnojenje vinske trte — Nega in obrezovanje paradižnikov — Več krme — več živine — Kako izražamo hranilno vrednost krmil —- Koliko hrane porabi prašič, da pridobi na teži 1 kg — Prehrana -in nega svinj, ki doje — Vlažna hlevska vrata — Kako se da povečati donosnost kmetijske kokošjereje — Rudninske snovi v jajcu-— Kako očistimo perutnino zajedalcev — O drobljenju gozdov — čistilni nadomestek — Iz našega zemljiškega prava .— Misli ob zborniku za sadjarstvo in vrtnarstvo -r- Naš kmet in kmetijstvo na Kranjskem v dobi po Napoleonovih vojnah (1814—1848)	•
O&nova
K obnovi vasi
Ing. Oglar
Sedanja vojna je povzročila našemu ljudstvu silno škodo duhovne in gmotne narave. Kakor je za popravo duhovne škode treba duhovne obnove, o kateri govori lep in globoko zajet članek v zaključni številki šestdesetega letnika »Kmetovalca« z dne 31. decembra 1943, tako je treba za vzpostavitev slovenskih kmetij, uničenih v tej vojni, tvarne obnove. Samo o tej hočem tu razpravljati in opozoriti, da je že danes nad vse pereče vprašanje, sestaviti za njo potreben celoten načrt.
Prvo vprašanje zadeva nabavo potrebnih sredstev za to obnovo, pri čemer je treba vzeti v račun tudi možnost najbolj neugodnega položaja, namreč, da bomo pri tej nabavi navezani samo na lastne moči in sile.
Pri preskrbi teh sredstev bi bilo treba ubrati pot, katera bi se razlikovala od poti, ki so bile pri nas običajne doslej v podobnih primerih. Kritje stroškov za nabavo teh sredstev se iz razlogov davčno tehnične ko-modnosti ne bi smelo prenesti po kakšnih bolj ali manj pavšalnih ključih običajne davčne sposobnosti na skupnost, temveč bi bilo edino pravično, pritegniti v to svrho predvsem neupravičene vojne dobičke. Na ta način bi se dosegla najprimernejša izravnava nenormalnih škod in dobičkov, katere povzročajo v narodnem gospodarstvu izredne vojne razmere. Ni treba niti posebej poudarjati, da bi ta način gmotne izravnave- neupravičenih škod in dobičkov hkrati ugodno vplival na duhovno uravnovešanje narodnega občestva, ki je eden glavnih pogojev duhovne obnove.
Zia dosego gmotne obnove same pa bo potrebno:
a)	sposobnega vodstva,
b)	zadosti gradbenega materiala,
c)	delovne moči (človeške, živalske in motorne),
d)	denarnih sredstev za potrebe naštete od a) do c).
žce ustanovitev in organizacija vrhovne obnovitvene oblasti, ki naj bi po naprej določenih smernicah vodila tvarno obnovo, ne bo enostavna. Saj bo že za njo samo treba podrobnega načrta o njeni sestavi in njenem poslovanju v obliki cele vrste pra-
vilnikov. Ta obnovitvena oblast bi morala tudi dobiti pravico, izvesti iz razlogov racionalnejšega kmečkega gospodarjenja komasacije manjšega obsega.
Ne bo lahko preprečiti, da vrhovna obnovitvena oblast, ki jo poslej kratko nazi-vam »Obnova« — ne bi zapadla birokratič-ni otopelosti in okorelosti. Za uspeh obnovitvene delavnosti Obnove bo zato nujno, da bo imela zmožno vodstvo, ki bo tudi pooblaščeno v stvareh obnove samostojno poslovati in dokončno odločati.
Seveda bo treba tudi kmetom čimprej in kar najodločneje dopovedati, da bo pomoči Obnove deležen samo tisti, ki bo svojo domačijo na novo postavil odnosno popravil po navodilih, ki jih bo od nje dobil ter se tako podredil njenemu nadzorstvu in vodstvu.
Glede gradbenega materiala, ki bi ga Obnova potrebovala za Ljubljansko pokrajino, jemljem za podlago nekaj navedb g. Uratnika, kakor jih navaja v svojem članku v Kmetijskih novicah štev. 4 iz t. 1., namreč, da bi bilo treba na novo postaviti 4000 hiš in 6000 gospodarskih poslopij, skupaj kakih 10 milijonov m3 zazidanega prostora.
Umevno je, da bo moral biti domač gradbeni material Obnovi na razpolago po zmernih cenah in v zadostnih količinah. Po potrebi bo morala Obnova imeti pravico ta material zaseči ali celo prevzeti njegova ležišča začasno v lastno obratovanje. Rešitev vprašanja odškodnine lastniku spada v odločitev vrhovne politične oblasti, kar velja tudi za nadaljne predvidene zasege.
300.000 m3 lomljenega kamna, potrebner ga za stavbe, bi se po mojem mnenju v glavnem dalo dobiti iz porušenih stavb, tako da bi bilo treba le del te količine preskrbeti iz najbližje okolice. Pri nas kamna j le malo kje popolnoma primanjkuje, zato J niti njegova pridobitev, niti njegov transport ne moreta delati posebnih težav.
Drugačna je stvar glede cca 1. milijona m3 gramoza, peska in mivke, ki so za izdelavo betona, malte, cementne robe in drugega potrebni ter jih bo treba dobaviti v celoti. Betonski material in dobra mivka večkrat nista na mestu uporabe dosegljiya.
Glede tega materiala nastopa torej tudi še vprašanje prevoznih sredstev. Prav tako bi bilo treba že danes ugotoviti, kje so kakšni drobljivci kamna na razpolago, kje bi jih bilo mogoče vzeti in kje bi se dali najizdat-neje zaposliti.
Živega apna bo menda treba 8000 vagonov. Apno žgejo pri nas v vsaki vasi. Pri takem kmečkem žganju apna porabijo sicer več drv ko sicer, zato pa nastane prihranek na voznini. Kurivo je navadno pri roki in apno po kakovosti prav dobro. Končno pa imamo nekaj velikih apnenic, ki bi po potrebi v režiji Obnove lahko preskrbele polovico omenjene množine same.
Potrebo cementa cenim na 180.000 ton. Pri forsiranem delu bi zmogle to količino Trbovlje v enem letu. Po mojem mnenju bi bila velika škoda, če bi varčevali s cementom; nasprotno, cement naj bi se uporabljal, kjer je le mogoče. Najboljše zidovje za kleti, temelje, ograje itd. je betonsko in se zidovje iz opeke z njim ne more primerjati. S cementom podaljšana apnena malta je neobhodno potrebna pri vezavi kameni-tega zidovja. Po domače izdelani votlaki (votla zidna opeka) iz podobnega materiala so prvovrstno gradivo za gospodarska poslopja, železobetonski stebri za kozolce so večni, tlaki v vežah, kuhinjah in hlevih, kjer so na ležiščih prekriti z lesom, so najbolj pripravni. Tudi po domače izgotov-ljeni cementni strešniki so prvovrsten krovni material, da pomena drugih cementnih izdelkov za kanalizacijo, gnojne jame itd. sploh ne omenim.
Pri tem je treba upoštevati še dejstvo, da pri nas skoraj ni kmeta, ki bi ne znal za silo betonirati. Zato bi se dal tudi velik del zidne in strešne opeke na ta način na mestu izdelati, s čimer bi se prihranil dokajšen prevoz. Tako bi odpadle »buta-ne« hiše in druge, drage, začasne zgradbe.
Od 280 milijonov kosov zidakov in 32 milijonov kosov strešnikov, kolikor jih predvideva g. Uratnik, bi se mogla na ta način vsaj polovica prihraniti. Res je sicer, da bi se s tem povečala poraba prej navedenih množin peska, apna in cementa približno za eno petino, vendar bi bila s tem premagana največja ovira hitre postavitve kmečkih domov in gospodarskih poslopij. Saj bi še tako morali za izdelavo ostalih 100 milijonov zidakov — kakšnih 40 milijonov bi se dobilo iz ruševin — ter 8 do 10 milijonov strešnikov početvoriti delovno kapaciteto opekaren naše pokrajine v pri-
meri s predvojno, če bi hoteli imeti v teku enega leta vsa poslopja pod streho. Vendar bi se ta početveritev z energičnim posegom in forsirano izdelavo zlasti najbolj važnih votlakov mogla doseči. Seveda bi morala po potrebi tudi izdelavo, žgane opeke in strešnikov prevzeti Obnova v določenih, obstoječih obratih.
Na lesu je . naša zemlja bogata ' in tudi dobrih žag je dovolj. Tako nabava gradbenega lesa — okoli 20.000 vagonov — ne bo delala težkoč. Po potrebi bi seveda tudi Obnova morala imeti pravico, veliki gozdni posesti zaseči potrebne množine lesa —- ne pa mogoče po kakšnem pavšalnem ključu tudi malim posestnikom — ter prevzeti razne žage v iastno obratovanje.
Kar se ostalega gradbenega materiala tiče, bi nujno priporočal industrijsko izdelavo normaliziranih oken in vrat za stanovanjska in gospodarska poslopja. Vsakdo z dežele požna težave-, ki so bile že v predvojnih časih zvezane z nabavo teh stvari pri majhnih podeželskih obrtnikih. Te dobave so od nekdaj ovirale zidanje in bi ga tudi zdaj. Zato je treba okna in vrata normalizirati ter izdelovati serijsko v pripravnih tovarniških obratih, katere bi Obnova po potrebi tudi začasno prevzela. Tako bi se izkoristila kapaciteta njihovih strojev za obdelovanje lesa, izdelano blago bi bilo prvovrstno ter ne bi bilo zamud .v dobavi in zato tudi ne v zidavi. Tako bi kmet končno dobil poštena okna in vrata, ki bi jih' drugače spet ne imel. Odpravljene bi bile s tem razne luknje, ki so doslej služile za okna ne le v hlevih, temveč celo v stanovanjskih prostorih.
Tudi izdelovalnice lončenih peči bi bilo treba organizirati in njihove izdelke tipizirati, kar velja v enaki meri za izdelavo okovja v strojnih ključavničarstvih (in v specialni tovarni v Kamniku).
Kar še tiče delovne moči na licu mesta, bi zahtevalo lomljenje cca 700.000 m3 novega kamenja deloma za zid, deloma za betonski material, približno 800.000 dnin, to je delo 2700 delavcev za dobo enega leta. Od teh delavcev bi morala biti vsaj ena tretjina izurjena.
Da se nakoplje 500.000 m3 ostalega gramoza, peska in mivke, ter zdrobi 500.000 m3 prej pridobljenega kamenja za betonski material, bi bilo potreba riadaljnih 150.000 dnin ali 500 delavcev v enem letu.
Za izdelavo vseh prej Opisanih betonskih izdelkov, betona in raznega zidovja novih poslopij z ustreznimi ometi, izgotovljenimi z uporabo modernih pripomočkov — mešalnih strojev za beton in podobno —- kratko-malo vseh stavbnih del, bi bilo treba coa I in 1/2 milijona zidarskih ter 2 milijona težaških dnin. če računamo stavbno sezono z 9 meseci (nekaj se lahko dela tudi pozimi), tedaj je. pri 10-urnem delavniku potrebnih 5500 zidarjev, 7300 pomagačev, poleg tega pa še kakih 200 dobrih polirjev in 400 zidarskih preddelavcev.
Delovno armado,, neposredno zaposleno na terenu, bi zaključilo kakih 3000 tesarjev, 2000 pomagačev in 1500 obrtniških delavcev.
Premik gradbenih gmot cenim na 60 milijonov ton/km, kolikor bo zadeval tovorne avtomobile- in vprežno živino. Približno 400 tovornih avtomobilov in 2000 parov konj bi s potrebnimi šoferji in vozniki komaj zmagalo to delo. Železniškega prevoza ne upoštevam.
Delavstva, zaposlenega pri Obnovi v les-nj stroki in v industrijskih obratih, predvidevam pri smotrni uporabi največ 4000 duš, kar bi dalo s približno. 26.000 zapo-slenci na terenu skupno število 30.000 oseb, zaposlenih z obnovo. Od teh bi bilo .2/3 nekvalificiranih.
Razen zidarjev, ki bi jih pritegnili s PriT morskega, ne bi primanjkovalo drugih kvalificiranih delavcev. Kolikor bi primanjkovalo nekvalificiranih moči, bi morala priskočiti na pomoč obvezna delovna služba.
Kar se tiče potrebnih denarnih sredstev, navajam le tista, ki so potrebna za angažirane delovne sile ter za material, potreben za njihovo takojšnjo zaposlitev, ker bo treba ta sredstva imeti brez odloga na razpolago. Ta so v ostalem glavna, medtem ko sredstva za ostale potrebe dopuščajo tudi večletnega odlog;a.
če hočemo ta glavna sredstva ugotoviti v kolikor mogoče nespremenljivi Veljavi, je najpreprosteje, če vzamemo kot merilo vrednosti delo samo.
če seštejemo predvidene storitve, vidimo, da bodo znašale cca 3 milijone dnevnic kvalificiranih in 6 milijonov dnevnic nekvalificiranih delavcev. Za splošno režijo, nabavo strojev in orodja, odškodnine in nepričakovane takojšnje izdatke, prištejemo tem vsotam .50% povišek. Potem dobimo 4 in 1/2 milijona kvalificiranih in 9 milijonov nekvalificiranih, težaških dnevnic celotnega investicijskega kapitala.
če računamo za lažje razumevanje: 1 kvalificirano dnevnico na 3 denarne enote in
1 težaško dnevnico na 1.80 denarne enote (na pr. švicarskega franka), pridemo na 30,000.000 denarnih enot. Pred sedanjo vojno je zaslužil kvalificiran delavec poprečno 45 Din, težak 25 Din dnevno. V predvojnih dinarjih bi potem ta vsota znašala 427,500.000 Din. Nabava te vsote je naloga državne finančne politike, ki naj bi se držala uvodoma naznačenih smernic.
Očrtano obsežno obnovitveno delo, izvršeno v glavnem v teku enega leta, bi sprožilo seveda vrsto novih zahtev in problemov, od katerih bi terjali nekateri že pred pri-četkom obnove pozornost in rešitev.
Tako na primer bi bilo treba ustaviti izdajo gradbenih dovoljenj za vse novogradnje, razen za tiste, ki jih Obnova predvideva, vse dotlej, dokler ne bodo te predvidene gradnje v glavnem končane. Ta ukrep bi omogočil prvič osredotočenje vseh razpoložljivih sil pri Obnovi sami, drugič bi
Poijede&jStv.o
Okrog 12.000 ha se vsako leto poseje v Ljubljanski pokrajini š koruzo. Pridelek je razmeroma zanesljiv, toda nizek, saj pridelamo po statističnih podatkih komaj
14 q koruze na ha. Vzrokov majhnega pridelka je več,' med drugimi tudi navada, da se začnejo v začetku avgusta preveč na veliko trgati listi s koruznih stebel. Da bi se pospešilo dozorevanje, se dOsti-krat obtrgajo vsi listi od vrha pa tik do storža. Razumljivo je, da obtrgana rast-, lina ne more usvajati (asimilirati) ogli-kove hrane iz zraka ter je pretvarjati v. snovi svojega telesa. V prehrani obtrga-nih rastlin nastanejo motnje, ker izosta-jajo v veliki meri proizvodi usyajanja (sladkor, škrob, tolšče, itd.), vsled česar se- rastline ne morejo normalno razvijati in dajati zadovoljivih pridelkov. Če se, to temeljito (odstranjevanje lilstov ponavlja leto za letom, je povsem prSIrodno, da mora opešati najbolj odporna sorta,. Zato rastlinskim organizmom ne smemo nikdar onemogočiti niti listne, niti koreninske prehrane, če hočemo, da bodo rastline sploh rastle, uspevale in rodile dober sad.
pa olajšal prehod iz maksimalne zaposlenosti gradbenikov v normalno mirovno stanje. Rezerviral bi namreč gradbenikom na-daljno- zaposlitev, četudi ne več v obsegu prvega povojnega leta. Tudi uredba prehrane bi spadala med te probleme, pri čemer bi bilo treba ohraniti oblastveno dirigirani in regulirani način njene razdelitve ter obveznosti oddaje kmečkih in živinorejskih pridelkov. Vsi ti pridelki bi se morali v določenem obsegu z vso strogostjo odtegniti zasebni špekulaciji proizvajalcev ter odstopiti v korist splošnosti.
Obnovitveno gradbeno delo naj bi torej v prvi vrsti stremelo za tem, da se postavijo domovi čimprej in kolikor mogoče le v izboljšani, prvotni obliki, tako da bi se lahko uporabili glavni zidovi, ki so največkrat itak še ohranjeni, nadalje obstoječi temelji, kleti itd. Skrb pa naj velja pri tem praktični notranji razdelitvi, izoliranju proti zemeljski vlagi, zadostnemu dostopu zraka in sonca, spodobni krajevni kanalizaciji in dovoljnim dvoriščnim prostorom, če treba tudi s pomočjo izravnave s sosedi (delna komasacija). Posebno pozornost bi bijo treba posvetiti gnojnim jamam in straniščem, kajti po njih sklepa razgledan človek v nemajhni meri na civilizacijsko raven podoželskega ljudstva.
Opomba uredništva:
Z lanskoletno poslednjo številko je »Kmetovalec« pobudil med svojimi čitatelji zanimanje za številna važna vprašanja, ki se tičejo obnove kmetijstva sploh, zlasti pa porušenih domov In celotnih naselij. Uredništvo je prejelo toliko prispevkov, da jih vsled skrčenega in časovno omejenega izhajanja lista ni utegnilo pravočasno priobčiti.
Iz omenjenega razloga v pričujočem članku niso vzete v obzir mere in ukrepi, ki so jih oblasti podvzele v času od pisanja do obelodanjenja članka kot n. pr. ustanovitev Urada za delovno službo In obnovo, osnovanje Pokrajinskega obnovitvenega sosveta i. dr. Vendar je uredništvo priobčilo članek v prvotni obliki, ker vsebuje dragocene podatke iu strokovne predloge.
Koruze ne obtrgujmo niti- takrat, ko nam primanjkuje krme. Priporočljivejše je v tem primeru zasejati eden ali dva kraja na gosto s koruzo, ki nam bo služila kot zelena krma, večji del njive pa pustiti izključno za pridelovanje koruznega zrnja.
Z obtrgavanjem listov ne pridemo nikdar do zgodnejših sort, temveč iz leta v leto do slabših pridelkov. Iz povedanega je razvidno, da Sredstev za zgodnejše dozorevanje ne smemo iskati v nasilnem posegu V naravni razvoj rastlin. Nasprotno, naravni razvoj rastline moramo usmeriti tako, da si bo rastlina sama pridobila one notranje (genetične) sposobnosti, ki ustvarjajo ranejšo zrelost sort, in katere se podedujejo s staršev na potomstvo.
Kako naj bi se izvajala ta usmeritev?
Odgovor ni težak: s pravilno in dosledno odbiro odgovarjajočih rastlin (se-menic) na njivah, ki že po zunanjih znakih kažejo, da bodo zgodaj dozorevale. Seveda morajo biti ti. znaki zanesljivi, utemeljeni in v praksi preizkušeni. Če n. pr. pregledujemo koruzna polja za časa
Kako vzgojimo rane koruzne sorfe
Ing. Mikuž Franc
rasti, vidimo zlasti pri naši domači koruzi, da poedine rastline niso enake, temveč se med seboj razlikujejo v vseh mogočih lastnostih. Ene rastline hitreje, druge pozneje ozelenijo; ene so hitrejše, druge počasnejše rasti; ene odženejo poprej, druge pozneje metlice (moške cvete); ene nastavljajo storže nižje, druge zopet višje na steblu; ene odganjajo dosti stranskih poganjkov, druge zopet ne; pri. enih se nahajajo storži na kratkih, pri drugih na dolgih štrcljih; ene šo odporne, druge zopet manj odporne proti boleznim itd., skratka, v koruznem nasadu najdemo med posameznimi rastlinami vse polno razlik. Po teh razlikah, oziroma po naštetih lastnostih, lahko podelimo nasad na več skupin. Da vzgojimo zgodnjo sorto,' kar smo si dali za nalogo, je potrebno, da odbere-mo iz teh skupin le take rastline za se-menice, ki prve delajo metlice, in imajo v splošnem nizko nasajene storže na kratkih štrcljih.
Seznanimo se s to odbiro koruznih rastlin in storžev v praksi. Delimo jo lahko v štiri postopke in sicer:
L) Opazovanje, odbiranje in zaznamovanje odgovarjajočih rastlin na njivi za časa rasti.
2)	Trganje metlic' z rastlin, ki ne odgovarjajo zgodnjemu tipu in drugim zahtevam dobrega pridelka.
3)	Odbiranje koruznih storžev pri trganju koruze.
4)	Ocenjevanje izbranih storžev in ponovno njihovo odbiranje in pripoznavanje za seme.
Ko koruzne rastline do dobrega dora-stejo in začnejo odganjati metlice, zaznamujemo na njivi z apnenim beležem vse one rastline, ki imajo srednje visoko, krepko rast, nizko nasajerie storže in ne odganjajo stranskih poganjkov ter spadajo jx) sodbi svojih zunanjih lastnostih v eno in isto vrsto. Predvsem je potrebno paziti, da zaznamujemo zdrave in po svojih lastnostih izenačene rastline, katere začnejo prve razvijati metlice. Zaznamovanje rastlin v to svrho traja okoli 7 do 10 dni od dneva, ko je bila zapažena prva metlica. Veliko semensko . vrednost imajo zlasti tiste rastline, ki v tem razdobju na isti dan odženejo metlice. Te rastline, združene v ožjo. skupino, bi dajale potomstvo z enakomerno bujno rastjo in .z ranim dozorevanjem. Z zaznamovanjem ločimo rastline na njivi v dve skupini. Zaznamovane, spadajo k rano zreli, nezaznamovane k pozno zreli skupini. Če ni. nasad preveč pisana mešanica raznih tipov in 2vrst, tedaj je pričakovati, da bo v prvem tednu najmanj polovica rastlin odgnalo metlice ob. kolikor toliko ugodnem vremenu.
Ker spada koruza med tuje oplojevalce, moramo gledati, da se zaznamovane rastline ne opraše s prahom pozno zrelih in manjvrednih rastlin. Kako to preprečimo? Razmeroma še dosti enostavno. Metlice z nezaznamovanih rastlin potrže-mo (izrujemo), predno začnejo cveteti. Prah (pelod) zgodnje zrelih, zdravih in krepkih rastlin bo tako oplo.jeval rastline obeh skupin. Prah pozno zrelih, slabotnih in morebiti tudi bolnih rastlin pa je s tem postopkom popolnoma • izločen od opraševanja. Seveda morajo biti s teh rastlin pravočasno potrgane metlice, da veter ne more raznašati peloda.
Na ta način pripravljeni in oskrbovani nasad pa je izpostavljen v pogledu opra-šitve s tujim prahom še eni nevarnosti. Ta nevarnost je, da veter prinese prah s koruznih polj, ki se nahajajo v njegovi
bližini. Temu se izognemo, te- sadimo Koruzo, ki jo hočemo z odbiranjem zboljšati, v čim večji razdalji od sosednih koruznih . njiv. Te razdalje naj znašajo čez 500 do 1000 m, ker je ugotovljeno, da na take razdalje raznaša veter cvetni prah ob močnih zračnih tokovih.
Z zaznamovanjem rastlin in s trganjem metlic sta. končana prva dva postopka te cdbire.
Z odbiro nadaljujemo jeseni, ko koruza dozori. Na zaznamovanih rastlinah potrgamo storže in vzamemo za seme Ie tiste, ki so poševno nagnjeni proti steblu in nasajeni na kratkih štrcljih. Te Storže obesimo v podstrešja ali pod. široke •napušče ■ poslopij, da Se še pred hudim mrazom dobro .posušijo. Paziti pa je, da jih med sušenjem ne poškodujejo ptiči in miši.
Ko so ti izbrani storži zadostj suhi, jih podvržem-o ponovnemu pregledu pozimi,. ko je največ časa za to. Pri- tem pregledu, oziroma pri tej ožji pdbiri pripoznamo kot semenske samo tiste storže, pri katerih se ugotovi, da ima.jo naslednje lastnosti in sicer:
1)	storže, ki se čim .bolj. približujejo Obliki valja, in so popolnoma pokritj z zrnjem. Spodnji, kakor tudi gornji del storža naj bosta lepo zaokrožena;
2).	storže, ki imajo 12—14 vzporednih vrst. Storži s Spiralnimi vrstami ali z razmetanim zrnjem niso nikdar zaželjehi, ker ne dajejo po obliki in teži izenačenega zrnja;
3)	storže, ki imajo gosto nabita in čim daljša zrna enakih in dobro razvitih oblik;
4)	storže, ki so popolnoma zdravi in nimajo nobenih' poškodb po boleznih in škodljivcih. Zavreči je treba predvsem storže z razpokanim zrnjem;
5)	zrnje na storžu mora kazati- tipične lastnosti in pravo barvo, naše domače koruze. Barva vseh zm ha storžu naj bo enaka;
6)	obseg Storža naj meri vsaj % do *I* njegove dolžine.
V tem smislu odbrane -storže oluščimo vsakega posebej. Da izenačimo energijo kaljivosti, oluščimo • na storžu najprej. zrnje za dva prsta- od zgoraj in za dva prsta, od spodaj, ter ga izločimo. Sele zrnje na sredini storža uporabimo za seme. Zrnje z gornjega in spodnjega dela
pokrmimo. Zrnje iz sredine poedinih stor- ■■ že v spravimo v. zavojčke, in sicer ločeno-z vsakega, storža za sebe. To. radi tega, da imamo možnost primerjave in točne ugotovitve, v koliko in s katerih storžev' , si je zrnje med. seboj najbolj podobno. .-. -.
Vzlic skrbni odbiri rastlin in storžev . je le verjetno, da bo zrnje raznih storžev različnih oblik, velikosti in Odtenkov ru-, menkaste barve. Da dobimo čim bolj- izenačeno seme,- združimo po tej. vestni primerjavi le zrnje z onih storžev, ki si je p ti barvi, obliki, velikosti in teži zrn kakor tudi po obliki in velikosti kalčka čim bolj enako. Po združitvi sličnega semena, do-bimio več skupin kot n. ' pr. skupino s . svetlorumeniim kratkim zrnjem, s temno-rumenim daljšim zrnjem, z Ovalnim zrnjem in velikim kalčkom, -itd. Skupin bo tem vec, čim bplj skrižana je bila pose-■ jana sorta in čim površne je -smo odbiralr storže. Za setev vzamemo zrnje one skupine, ki je bolj živorumenk&ste barve z daljšim zrnjem in z razmeroma majhnim kalčkom. Zrnje z velikimi kalčki-vsebuje namreč veliko odstotkov olja. Moka iz takega zrnja se1 rada kvari in radi. tega ni v gospodinjstvu zaželjena, ' ■ '
Pri. naših malcposestniških razmerah je posejati samo. zrnje ene najbolj odgovarjajoče skupine, ker. moramo kolikor toliko obvarovati nasad pred tujo oplod-' njo. To dosežemo na ta način, da damo posevku po možnosti obliko kvadra ta;. pri .setvi' H« ha koruze odmerimo n. pr. 50 m dolgo in 50' m široko parcelo. Koruzg sadimo z roko v 5 cm globoke jamice, katere so vzdolž 60 cm, počez pa.40 .cm druga, od druge oddaljene. V vsako, jamico damo po 2 zrni. Ob prvem okopavanju izrujemo slabejšo rastlino, močnejšo pa pustimo. Pri taki obliki nasada je veiika verjetnost, da bodo rastline vsaj v notranjosti kvadrata oprašene s prahom rastlin lastnega pesevka. Iz tega razloga odbitrajmo • za seme samo odgovarjajoče storže z rastlin, ki rastejo v sredini posevka, dočim se storži, z rastlin, ki se nahajajo na' robu ali pa- se .približujejo robu nasada, ne jemljejo več za seme. Kolikšnega števila krajnih vrst ni upoštevati za proizvodnjo' semena, je. v splošnem odvisno od tega, v kakšni razdalji raste na sosednih njivah koruza.
Ni pa dovolj, da odbiramo koruzo samo
eno leto. Odbiranje je treba ponavljati leto za letom. Veliko uspeha lahko dosežemo, če tudi iz zboli šanih nasadov ponovno odbiramo storže z rastlin., ki rano dozorevajo. Z vsakoletno ponovno odbiro zgodnjih in rodovitnih rastlin bomo tudi pri nas prišli do prvovrstnega semena, ki bo dvignilo pridelke za 20 do 30%. V interesu. večje proizvodnje bi bilo, da bi začelo v poedinih okoliših vsaj nekaj posestnikov pridelovati zboljšano koruzno seme. Za to so predvsem poklicani večji kmetovalci z zaokroženimi posestvi. TI namreč lažje razporedijo koruzne njive v poševnem načrtu na taka mesta, da so
rastline zavarovane pred tujo oplodnjo.
Marsikdo bo zmajal z glavo, češ da je odbiranje koruze- na kmečkih posestvih neizvedljivo. Slično se je poprej trdilo tudi. pri prvih pripravah za selekcijo goveje živine. To selekcijsko delo je do vojne dobro napredovalo, dasi je bilo treba vsako odbrano žival oceniti na mnogo točk kakor na hrbtno črto, prsno širino, in globino, na dolžino trupa, na celotni vtis, itd. Z vsemi temi ugotovitvami se je kmet kmalu seznanil; zato mu ne bo težko ob dobri volji in ob nasvetih strokovnjakov, izvajati tudi odbire koruze za seme po danih navodilih.
Razmnoževanje semenskega krompirja
Cesto se zgodi, da ne moremo nabaviti vse potrebne količine semenskega krompirja kakšne priznane nove sorte, ki jo želimo doma pridelovati. V tem slučaju pač posadimo ves krompir, do katerega smo prišli, na odgovarjajočo parcelo z namenom, da si za prihodnje leto sami razmnožimo novo sorto. Ta postopek ima tudi svojo dobro stran.
Med letom lahko zasledujemo razvoj nove sorte na manjši parceli z večjo natančnostjo. Čim opazimo od breskvine mušico napadane gnmušlje, jih izločimo, da se ne bi razširile bolezni, ki jih prenaša breskvina mušica, na okolne zdrave rastline. Radi večje varnosti pred okužbo izberemo parcelo za semenski krompir čim dalje od ostalih krompirjevih njiv.
Napadene grmušlje spoznamo po zapolnjenih in nagrbainčenih listih, ki so često rumeno pegasti.
Vse napadane grmušlje odstranimo takoj, ko opazimo na njih bolezenske znake. Čim pozneje bomo parcelo pretrebili, tem manj bo pridelka, Pri prebiranju se držilmo pravila, da iztrebimo raje dve rastlini več kot eno premalo.
Semenski krompir, ki ga bcmo na ta način pridelali, bo dal sicer mala manjši a zato zdrav pridelek. Ta nam bo prihodnje leto zadostoval za posaditev približno 10-krat večje površine, V kolikor pa s pridelkom nove sorte ne bi bili zadovoljni, bi si za prihodnje leto preskrbeli boljši semenski krompir drugod.
Deteljna predenica
Predenica (cuscuia) je zelo nadležen plevel, ki ga je težko zatreti. Napada vse vrste detelj, lan, konopljo, nekatere trave in plevel.
Iz predeničnega semena se razvije ob primerni vlagi in toploti v par dneh koreninica, ki preskrbi klici za rast potrebno vodo. Čim klica prodre iz semena, se vsa hrana, ki je v semenu nakopičena, porabi le za njeno rast, tako, da koreninica kmalu zamre. Pri poganjanju iz semena klica ne raste navpično, temveč opisuje kroge, da na ta način čimprej doseže kakšno tujo rastlina Ko se ji to posreči, se učvrsti s podgabju sličnimi poganjki v njenem telesu. Ves njen del, ki leži nižje od oprijetega mesta, zamre. Ker se predenica navadno v gosti, detelji oprime svojega gostitelja že nizko pri tleh, izgleda, kot da bi rastla iz zemlje. Ravno ta njena lastnost, da črpa vso hrano Iz telesa tuje rastline, jo postavlja v škodljivosti daleč pred ostali plevel. Plevel namreč jemje s. svojim nadzemnim delom prostor koristnim rastlinam, hrano pa si preskrbuje iz zemlje in zraka sam. S tem sicer plevel, zmanjšuje količino pridelka, dcčim predenica na mestih, kjer se je razpasla, pridelek popolnoma uniči.
Predenico loči od ostalega plevela še ena posebnost, ki nam jo že njeno ime pojasnjuje. Čim. se predenica oprime tuje rastline na enem mestu, se potem vzpenja v zavojih okoli nje in poganja številna stranska stebla na vse kraje, tako da pre-prede iz okuženega mesta v kratkem vso okolico. Vsako, tudi postransko stebelce je pravzaprav samostojna rastlina. Vsesa so v svojega gostitelja in često tudi v starejše materino stebelce, ter živi in se razrašča dalje na račun gostitelja. Podpore ne potrebuje, ker si s podgobjem, ki
ga razpreda na številnih mestih v svojega gostitelja, preskrbi, vso potrebno hrano. Ravno ta lastnost predenice nam dela največ težkoč pri njenem pokončevanju. Ako se poedine rastline s hitrejšim ra-stom ubranijo predenice s tem,, da'otrdijo (olesenijo) v spodnjih delih, so nežnejši deli, listi in stranska stebelca, izpostavljeni. napadom s sosednih rastlin. S košnjo preden,ici ne pridemo do živega, ker ostane na strnišču še vedno dovolj delcev predeničnih stebel, ki so sposobni samostojne rasti in razpredanja.
Kadar predenica ne najde pravega gostitelja (omenili smo, da se zadovolji tudi z nekaterimi travami in plevelom) in. pa takrat, ko ji prvotno ustrezajoči gostitelj začne z dozorevanjem nuditi vedno manj sočna hrane, razvije cvetove, ki dozore po
2 tednih v drobno seme. Kaljivost semena se v nezmanjšani meri ohrani po 2 do 3 letnem počitku in še čez.
Predenico je lažje preprečiti kot zatirati. Zato tudi polagamo največjo važnost na čistoto detelj nega semena. V trgovini s semeni se zahteva, da mora biti detelj-no seme brez predenične primesi. Zlasti je treba biti previden pri naročanju semena tujega porekla. Presejevanje detelj nega semena skozi sita je nezanesljivo pri beli in švedski detelji, ki imata seme skoro enake velikosti kot predenica; pa tudi pri lucerni, črni detelji in inkarnat-ki, ki imajo debelejše seme, nismo sigurni, če ni pri presejevanju ostalo kakšno predenično seme med deteljnim. Tudi z vejalniki ni mogoče oddeliti predeničnega semena od deteljnega, ker je specifična in absolutna teža. obeh preveč s,lična.
Predenično seme pa ne prispe na njivo samo s setvijo nečistega semena, temveč tudi z gnojem. V prebavilih se namreč njegova kaljivost ne uniči. Zato ne smemo pokrmiti kar tja v en dan okužene detelje, ki vsebuje v seme dozorelo predenico. Iz istega razlaga ne smemo dati živini brez Tekuhanja odpadkov, ki jih dobimo pri čiščenju (presejevanju) deteljnega semena in oljnih tropin (pogač) okuženega lanu in repice.
Na detelj išču, kjer se je predenica pojavila, je zatiranje zelo težavno. Predvsem moramo paziti, da ugotovimo njeno pojavo takoj v začetku. Okužena mesta pokosimo in pri tem raje še kak me+er okc»li njih več. Krmo zbašemo v vreče ali plahte in. pazimo, da nam pri prenosu ne pade kakšen kos predenične stebljike na zdravo polje. Predenico, ki je ostala na pokošenih mestih,, uničimo nato na več načinov.
Najzanesljivejše je, da strnišče pokrijemo z 20—30 cm visoko plastjo slame, ki jo zažgemo.
Manj sigurno je, prekopati z lopato okuženo strnišče in odstraniti gornjo plast stmišča z zemljo vred, da se ne uničijo glob je deteljne korenine, ki naj po prvem dežju zopet poženo stebla.
Zadovoljiv rezultat daje tudi škropljenje strnišča z jedkimi sredstvi. V poštev prihajajo 15% železna galica (vitriol), drevesni karbolineji (5—10%>) in. 6% kloridi, ki so tem bolj učinkoviti, čim več klora vsebujejo (na 1 1 vode damo 60 do 70 gr mešanice kuhinjske soli, amonium klorida, magnezium klorida, aluminium klorida, ali pa samo enega od naštet h kloridov). Klorno apno in kainit ne pokončata predenice tudi v močnejših koncentracijah, ker vsebujeta premalo klora. Kloridi pokončajo nadzemne dele predenice in detelje, dočim deteljnim koreninam ne škodijo.
Pokošene zelene krme, ki je cbrastla s semensko predenico, ne krmimo, kadar gre za manjše količine, temveč jo zakopljemo Da pa ne bi trpeli s tem še več škode ob jaejem napadu parazita, se zadovoljimo s tem, da odlagamo gnoj, ki ga daje živina ob krmljenju z okuženo deteljo, na poseben kup; še bolje je, če gnoj kompostiramo z dodatkom žganega apna ali jedkega apnenega dušika. Takšen gnoj oziroma kompost porabimo za gnojenje okopavin.
Ker zadrži predenično seme kaljivost tri leta, zato detelje, ki jo je uničila prs-denica, ne gojimo več na istem mestu najmanj toliko časa ali še več. Po možnosti gojimo mesto nje na okuženi njivi po tej dobi esparzeto, ki je od vseh detelj in lucern najbolj odporna proti predenici.
Sodobno izkoriščanje hlevskega gnoja in gnojnice
Strokovne knjige in časopisi so polni nasvetov in navodil, ki poučujejo gospodarje, kako naj ravnajo s hlevskim gnojem in gnojnico Sa bodo v evi. veCu meri izkoristili njune hranilne snovi --dušik, kalij in fosfor. Vse te nauke lahko zvrstimo v dve skupini: na one, ki se nanašajo na ravnanje s hlevskim gnojem in gnojnico na gnojišču in v gnojni jami, ter na takšne, ki se tičejo razvažanja in spravljanja (zaoravanja) gnoja in gnojnice v zemljo. Vsem je skupen cilj: omejiti izhlapevanje dušika in izpiranje hranljivih snovi.
Ravnanje s hlevskim gnojem na gnojišču bodi le mimogrede omenjeno. Na gnojišču, ki mora biti vsaj tako veliko, da sprejme polletno množino gnoja, odlagamo gnoj dan za dnem po plasteh, ki jih enakomerna raztrosimo po celi površini in zgazimo. Gnoj zalivamo z gnojnico, da je dovolj vlažen in da se hitreje razkroji. Ko smo naložili plasti 1V2—2 m visoko, začnemo polniti z gnojem drugi del gnojišča, gomilo gnoja pa pustima, da zori in jo le redno zalivamo. V približno pol leta gnoj navadno dozori. Če nam primanjkuje prostora, zvozimo zrel gnoj na rob polja, ki ga jeseni ali pomladi nameravamo gnojiti in ga zložimo na tri metre široke in visoke kupe, stlačimo in obložimo s prstjo. (Glej navodila za konzerviranje hlevskega gnoja na njivi v št. 1 lanskega Kmetovalca.)
Premeščanje gnoja iz gnojišča na »skladišče« ob njivi pa ne zmanjša samo velikosti gnojišča ob priliki graditve in na^ pravi prostora novemu gnoju, temveč ima še dve prednosti. Prva bi bila izkoriščanje delovne živine za prevoz v času, ko ni zaposlena, t", j. proti koncu zime in pred žetvijo žita. Druga prednost pa obstoja v tem, da se gnoj pri premeščanju prezrsči, vsled česar se poživi preobrazba dušika v nehlapljivo nitratno obliko. Izgube na dušiku bodo zato pri trošenju takšnega gnoja znatno manjše.
Gnojnico izpeljemo v betonirano jamo, kjer s kemijskimi sredstvi preprečimo izhlapevanje duštka.
Z omenjenim konzerviranjem hlevskega gnoja na gnojišču, oziroma na njivi in gnojnice v jami smo izpolnili samo del pogojev, ki jih narekuje sodobno izkoriščanje. Poglejmo si še ostale pogoje, ki se nanašajo na spravljanje gnoja in gnojnice v zemljo.
Kadar gnoj trosimo na njivah, izpostavljamo izparevanju zelo-veliko njegovo površino. Da bi ugotovili, koliko zgubi hlevski gnoj ob tej priliki na učinku, so na Danskem napravili več poizkusov.
Enake količine gnoja so raztrosili na 4 parcele. Na parceli št. 1 so raztreseni gnoj takoj (tekom 20 minut) zaorali. na parceli št. 2 sq ga zaorali v 6-ih urah, na parceli št. 3 po 24 urah, na parceli št. 4 po štirih dneh, na parceli št. 5 so raztrosili le '2 količine gnoja, pač pa so ta gnoj enako kot na parceli št. 1 takoj zaorali .Parcele št. 6 sploh niso gnojili. Kot vidimo iz tabele, kažejo poizkusi pri vseh teh kulturah isto sliko: največji pridelek, izražen s 100"/o je dala parcela št. 1, kjer je bil gnoj takoj zaoran. Na vseh sledečih parcelah je bil pridelek tem manjši, čim dalje časa je ležal raztrosen gnoj' neza-eran. Najbolj prepričevalna je primerjava med 4. in 5. parcelo: polovična količina gnoja je imela večji učinek kot celotna
količina gnoja samo zato, ker je bila takoj zaiorana.
Parcele	ječmen	oves	pesa
St. 1	100	100	100
„ 2	97	97	97
„ 3	. 96	94	94
„ 4	88	86	86
„ 5	89	88	88
„ 6	65	78	76
praksi	obstojajo	težave	pri trošenju
in neposrednem zaoravanju gnoja, ki se jim psi s smotrno razpodelitvijo dela lahko ognemo. Njive (ogoni) pravokotne oblike, dolge približno 80—100 m so najpriklad-nejše za zaoravanje hlevskega gnoja. Z gnojišča ali gnojnega kupa ob njivi zvozimo in raztrosimo gnoj le na tako majhni površini, ki smo jo v stanju čim preje poorati. Šele potem preidemo na gnojenje sosedne njive.
Napačno je tudi, če razvozimo gnoj po kopicah na polje in ga pustimo dalj časa ležati. S tem izpostavljamo sončnim žarkom, vetrovom in dežju znatno večjo površino gnoja, kot pa jo je ta zavzemal na gnojišču ali '»skladišču« ob njivi. Mnogo dragocenega dušika nam ob takšnem ravnanju izhlapi iz gnoja, nešteto koristnin bakterij zamere sončni žarki, dež pa iz-pere hranilne snovi iz številnih kupčkov gnoja in z njimi prepoji le pod njimi ležečo zemljo; med kupi ležeča zemlja pa dobi pozneje le manj vreden, izpran gnoj. Neenakomerna razdelitev hranilnih snovi po polju povzroča neenotno rast posevka, ki se na mestih, kjer so stali kupčki gnoja, duši v izobilju, na ostali površini pa trpi pomanjkanje. Iz navedenih razlogov bomo hlevski gnoj razvažali na polje neposredno pred zaoravanjem, pred tem ga bomo pa pustili ležati na pravilno pripravljenih kupih na gnojišču ali ob ro-beh njiv.
Načel glede varčevanja s hranilnimi snovmi se držimo pri gnojnici enako kot pri hlevskem gnoju. Gnojnica vsebuje skoraj ves dušik v hlapljivi obliki arnoni-jaka in lahko razkrojljivi obliki amonijevega karbonata. Če hočemo preprečiti izhlapevanje dušika, moramo stik gnojnice z zrakom čim bolj omejiti.
Iz hleva in gnojišča speljemo gnojnico v gnoj nično jamo. S plastjo kakršnega
S spomladanskim škropljenjem smo preprečili, da bi se na mladih listrh, poganjkih in plodnih nastavkih razvil najnevarnejši škodljivec iz rodu glivic — škrlup (fusiicladiium). S tem pa še nismo sadja popolnoma obvarovali pred napadom.
V vlažnem poletju in z bližajočo se jesenjo najde škrlup zopet ugodne pogoje za svoj razvoj: primerno toploto in vlago (v obliki dežnih kapelj, rose in megle). Najbolj so takrat izpostavljeni napadu plodovi; ker se neprestano večajo, so obdani z nežno kožico, ki jo glivica lahko preraste s svojim podgobjem. Bolj odporni proti škrlupu so poleti že odrasli listi. Zato tudi pri poletnem škropljenju gledamo na to, da z zaščitnim sredstvom obdamo predvsem plodove.
koli olja ali z lesenim pokrovom (ki plava, opremljen s plutovino, na gnojnici), izoliramo v jam,i gnojnico od zraka. Lahko pa zadržimo dragoceni dušik v njej z dodatkom žveplene kisline (1 kg kisline na 70 1 gnojnice), ki veže amonijak nase v obliki | amonijevega sulfata, ki ne hlapi, j Kako pa ravnamo z gnojnico ob priliki j razvažanja na polje?
Na Danskem so s poizkusi ugotovili, i kakšen, učinek ima gnojnica ob različnem j spravljanju v zemljo. Ako njive, ki srno ! jih zalili z gnojnico, pobranamo, prište-dimo precej dušika. Omenjeni poizkusi pa so pokazali, da tudi ob tem postopku izhlapi 25—30°/o dušika. Mnogo manjše so izgube na njivi, ki jo plitko poorjemo potem, ko smo jo prešli z gnojni,čnim vozom. Kadar pa hočemo z gnojnico gnojiti že obdelane njive, je ta postopek navadno neizvedljiv. Da bi se izognili oranju, so zato napredni Danci izdelali poseben kul-tivator, ki ga kaže slika. Po našem bi mu lahko rekli gnoj nični grobač.
Kot je ,iz slike razvidno, lahko z ročico regeuliramo globino grcbačevega ritja. Z vijaki na posameznih ceveh izenačimo odtok gnojnice, ki bi bil brez njih najmočnejši v srednjih ceveh v bližini glavne dovodne cevi. Grobač se s preprostim ogrodjem lahko pritrdi na vsak gnojnični voz, oziroma sod. Edina slaba stran gro-bača je, da ga ne moremo uporabiti na travnikih. Na teh se bomo posluževali navadnega razpršilca in brane. Sicer pa gosta travniška ruša preprečuje zagre vanje in s tem večje izparevanje dušika iz gnojnice.
Gncjrtični grobač dovaja gnojnico v zemljo, ne da bi jo izpostavljal dotiku z ozračjem; v tem oziru predstavlja najnovejšo tehnično pridobitev.
Sadne sorte jabolk in hrušk niso vse enako podvržene škrlupovem napadu. Vendar je sortna odpornost često omejena na gotovo področje, izven katerega znatno oslabi. Kot občutljive sorte jabolk veljajo pri nas: londonski peping, zlata parmena, mošancelj, gdanski robač, boskopski ko-smač, bojkovo jabolko, baumanova rene-ta, grafenštajme i. dr.; cd hruške pa so podvržene škrlupu v Ljubljani in okolici, kjer je barjanska megla doma, zg. magda-lenka, hardijevka, avranška, amanliška, zimska delanka i. dr., od moštnic pa tepka.
Najprikladnejši čas za poletno škropljenje je koncem julija ali začetkom avgusta.
Rane vrste jabolk in hrušk škropimo z 2% žvepleno^apneno brozgo (glej navodilo v prejšnji številki »Kmetovalca«), ki
J.a djatetva
SkrI up in jabolčnega zavijača zatiramo tudi poleti
jo dež do- obiranja spere.. Pozne sorte škropimo z bakreno-apneno brozgo jako-sti 0.25—0.50%, ki je bolj . učinkovita a tudi; bolj .nevarna prebavilom kt>t prva.
Kadar traja vlažno vreme .dalj časa in rtam' dež izpere prvo poletno škropivo /. drevja, škropimo- občutljive.• vrste proti škrlupu .še enkrat koncem avgusta ali začetkom septembra z istimi sredstvi. • V. ■ toplem poletju napravi v naših krajih., jabolčni zavijač (cydia ali carpocapsa pomcnella)' še en zarod. . Gosenice tega drugega rodu- se zavrtajo avgusta meseca y zoreče plodove' in napravijo rov (kanal) do jederč, ki-jiim služijo kot hrana. Meso,, ki ga-požro, -predno se dokopljejo dO' je-derc, odmečejo kot iztrebek ob izhodu kanala. .Češto. napravijo' še postranski jkanal', "ki ga ne odpro. Napadeni. plodovi predčasno dozorijo in odpadejo. Dočim dro-'■ bne plodove, ki jih je napadel prvi rod jabolčnega zavijača navadno pokrmimo pra-. šičem, lahko. debele plodove, ki so jih napadle gosenice drugega "rodu, -uporabimo za pripravo' sadjevca ali kompota. • Kaj lahko, ukrenemo čez poletje proti jabolčnemeu zavij aču, ki' .onesposobi ja namizno sadje za prodajo? . ■
Metuljčki' prvega rodu .so .odložili po večini že .začetkom junija jajčeca na drobne plodove, listje in vejice. Gosenice, ki So po par dneh zlezle, iz jajčec, smo pri ■pomladaniskčm. škropljenju pokončali z arzenoVimi strupi. One, katerim je- uSpe-lp; zavrtati še v- plodove, skušamo v juliju; ko zapuščajo plodove,' zvabiti v lp-' vilne pasove. Ako. smo drevo očistili ma-' hu. in lišajev, še bo zateklo mnogo gosenic . v'nastavljeno past. in se v njej. zabubilo.
Tudi s štresanjem dreves povzročimo, da napadeni plodovi, ki imajo v sebi gosenice, .popadejo z drevesa; s pokrmljenjem jih ugonobimo.
Kot. že omenjeno, .se v - toplih poletjih 'I pojavi drugi rod jabolčnega zavijača. Ker so takrat plodovi že precej razviti in gredo V slast živini in ljudem, moramo biti z uporabo arzenovih sredstev zelo previdni,. Tudi gosenice drugega rodu pokon-čujemo z otresanjem dreves .in zbiranjem napadenih plodov ter z. lovilnimi pasovi. Lovilni pas iz valovite lepenke je najpri-kladnejši. Vendar tudi lovilni pasovi ' iz slame, lesne volne in papirja, ki jih napravimo saiini brez stroškov, ustrezajo svo-.jemu namenu.1 Ovijemo jih okoli debla in večjih vej.
Napačno bi bilo, sežgati lovilne pasove z vsemi jetniki, ker je med njimi tudi mnogo koristnih. Ostržemo in pokončamo le bube jabolčnega, zavijača in drugih metuljev.
Lovilne .pasove pregledujemo . v juliju in avgustu vsaka 2 tedna enkrat, da tako gotovo preprečimo izleganje metuljev drugega rodu. Ko mine kritična doba, pa lovilne. pasove pregledamo le enkrat proti koncu jeseni. Takrat je umestno, da kakšen loviilni pas. postavimo • v kletko z gosto mrežo. Spomladi' bomo lahko ugotovili točno dan, .ko - se bodo pojavili v kletki prvi metuljčki jabolčnega zavijača in predvzeli vsled tega škropljenje ob naj-prikladnejšem trenutku. ■
Ni.treba poudarjati, da tudi z jesenskim čiščenjem dreves pokončujemo med staro skorjo, in lisa ji poskrite bube jabolčnega zavijača.	'
Kinoma dništyjQ
Gnojenje vinske trte
Ing. T. M,
Naše vinogradništvo je bilo že več let pred sedanjo vojno v slabem položaju.. Krit vi so bili na eni strani splošni vzroki kot zmanjšana kupna moč potrošnikov, (konzu-mentov) vina, visoke cene galice, številne državne in samoupravne obremenitve alkoholnih pijač, nesorazmerno nizke- cene, ki jih je.dosegel vinogradnik za svoj pridelek; na drugi strani je. pa, bil slabemu stanju kriv tudi sam vinogradnik. Ni se ..znal organizirati- in enotno nastopiti niti 'na domačem tržišču, še manj pa na svetovnem tržišču, ki mu ni mogel nuditi enotnih kvalitetnih vin v večjih količinah.' ■Pa še en' razlog je bil, ki je prikazoval vinogradništvo še bolj nerentabilno, kot je dejansko izgledalo, in sicer nezadostno ra-zumevanje večine vinogradnikov za izdatno, vsestransko gnojenje vinske trte. ■ Vinska trta nam da maksimalni pridelek Samo takrat, kadar ima v .zemlji na. razpolago dovolj vseh hranil, ki jih rabi za tvorbo lesa, listov in grozdja. Ta hranila
• so kalij, dušik, fosforna kislina in apno.
Sama zemlja vsebuje le redko zadostno količino teh hranil. Zato moramo primanjkljaj kriti š hlevskim gnojem in umetnimi gnojili, ki-založijo zemljo z vsemi hranili, Rt'jih trta rabi. Gnojenje pa ne poveča le količine pridelka, temveč tudi izboljša njegovo kakovost.
Približno sliko o potrebi vinske; trte glede hranil nam daje analiza pridelka.
Z zelo visokim pridelkom (150 q grozdja, 16 q lesa in 15 q poganjkov in listov) od-' vzame trta zemlji: 115 kg kalija,- 100.kg
dušika in 37 kg fosforne kisline po 1 ha. (Te količine navaja prof. Wagner; drugi strokovnjaki navajajo za V 3—% manjše količine.)
Z ozirom na to, da Od naštete količine hranil odpade na grozdje Samo deseti del (grozdje tvorijo predvsem ogljikovodiki in voda, ki omenjenih hranil le prav malo vsebujejo), je tudi ob slabših letinah odvzeta količina hranil skoraj ista.
Ako odrezano rožje, poganjke-in odpadlo listje v obliki komposta povrnemo zemlji, S tem še ni zagotovljeno, da bo vsa v kompostu Vsebovana hranila trta lahko izkoristila..	•-."..
Za vinsko trto velja prav tako, kot za ■vse ostale rastline Lieligov zakon o minimumu. Po tem zakonu odloča rast in donos trte ono hranilo, ki ga trta najbolj pogreša.
Vsako hranilo igra v razvoju trte določeno vlogo in ne dopušča, da bi ga v tem delovanju Zamenjalo kakšno drugo hranilo. V praksi pomeni tO, da moramo trti gnojiti z vsemi hranili.
Da bi bolje razumeli pomen, ki ga ima vsestransko gnojenje, poglejmo v kratkih obrisih fiziološko delovanje posameznih hranil.
Kalij igra v razvoju trte zelo važno vlogo. Ob njegovi prisotnosti tvori listno zelenilo iz ogljikovega dvokisa in vode dragocene ogljikovodike: škrob in. sladkor. Ako trti primanjkuje kalija,, se sladkorja tvori malo in. grozdje ostane kislo.
Dušik sodeluje pri tvorbi beljakovin, ki so sestavni del vsake žive celice. Zato povzroča gnojenje z dušikom bujno rast.trte.
Fosforna kislina pospešuje zgodnje poganjanje popkov in listov; kot sestavni del najvažnejših beljakovin v spolnih organih ;•— cvetih — igra važno vlogo pri oploditvi cvetov. Njeno delovanje je torej nasprotno dušikovemu: dušik sili neprestano trto k bujni rasti, fosforna kislina pa pospešuje brstenje, cvetenje, nastavek in dozorevanje plodu.
Poleg teh treh hranil moramo trti gnojiti tudi z apnom, da povrnemo zemlji s pridelkom odvzeto količino (apno se nahaja predvsem v lesu in listih) in izboljšamo fizikalna, kemična in biološka svojstva zemlje.
Ako najde trta v zemlji zadostno količino vseh hranil, se razvija skladno. Bujno rast, ki jo povzroča dušik, usmerja in izkorišča kalij s posredovanjem ' listnega zelenila k tvorbi sladkorja, fosforna kislina pa jo pravočasno zaključuje v vseh fazah V- br-stenju, cvetenju, oploditvi in dozorevanju.
Večina naših vinogradnikov gnoji trto le s hlevskim gnojem. To ima svoje dobre in slabe strani.
Hlevski gnoj vsebuje hranila v takšni obliki, ki trtnim koreninam ni takoj prištop-nai. Zato ne moremo primanjkljaja na kakšnem hranilu takoj kriti s hlevskim gnojem. Pretvorba hranil v sprejemljive oblike zahteva določeno dobo. Zaradi tega spravimo hlevski gnoj plitvp v zemljo o pravem času, t. j. jeseni ob jesenski kopi, v zgodnji pomladi pa le takrat, ko nam tega ni bilo mogoče opraviti v jeseni.
Ob pravilnem spravljanju in čuvanju na gnojišču vsebuje hlevski gnoj posamezna hranila v sledečih odstotkih: dušika 0.5%, kalija 0.6% in fosforne kisline 0.25%. Vso ostalo vsebino tvori organska snov in voda. Teoretično nudimo zemlji z 200 q. dobrega, gnoja: 100 kg dušika, 120 kg kalija in 50 kg fosforne kisline, kar odgovarja onim količinam hranil, ki jih ob dobri letini trta odvzame zemlji in ki smo jih uvodoma navedli. Poizkusi pa so dokazali, da trta izkoristi (slično kot druge rastline) le del teh hranil, in sicer približno V3 dušika, % . kalija in Vb fosforne kisline. Za kritje letne potrebe enega hektarja bi bila potrebna torej dvojna, oziroma trojna količina hlevskega gnoja.
Ob izključni uporabi hlevskega gnoja pa dela vinogradnikom preglavice vprašanje, kje dobiti toliko gnoja in kako spraviti ga v zemljo. S tako velikimi količinami razpolaga le malokateri vinogradnik. Kupovanje hlevskega gnoja pa je nehvaležna zadeva; težaven je prevoz in kakovost kupljenega blaga je le redko neoporečna. Tudi trošenje in vkopavanaje tako velikih količin je v hribovitem vinogradniškem svetu zelo mukepolno delo.
Iz opisahih razlogov bomo del hlevskega gnoja nadomestili z umetnimi gnojili. Priporočljiv bi bil sledeči odnos:
1. Vsako leto gnojimo tretjino vinograda, ako pa je zemlja zelo izčrpana, potem polovico vinograda s hlevskim gnojem, računajoč 100—200 q na 1 ha. Z njim obogatimo zemljo z bakterijami in organsko snovjo, ki je odlična hrana za bakterije in vir humusa. Trta, kot trajna rastlina ne pušča v zemlji vsako leto koreninskih odpadkov kot njivske kulture, ampak prepušča zemlji le listje; zato je organska snov, ki jo prinaša zemlji vsako leto hlevski gnoj, za trto zelo koristna in nenadomestljiva. Humus, ki ga bakterije tvorijo iz te snovi, po-boljšuje tako fizikalne lastnosti peščenih, kakor tudi težkih tal.
Hlevski gnoj lahko nadomestimo edino z dobrim kompostom, ki ga trosimo —
več kot hlevskega gnoja. Kompost, ki hitreje učinkuje, trosimo lahko tudi spomladi.
Ono tretjino, oziroma polovico vinograda, ki smo jo jeseni gnojili s hlevskim gnojem, pognojimo spomladi samo s fosfornim gno-jilom-superfosfatom ali fino zmleto kostno moko, oziroma Thomasovo žlindro, računajoč približno 300 kg na .1 ha.
2.	Ostali dve tretjini, oziroma polovico vinograda, ki jih nismo pognojili s hlevskim gnojem, pa gnojimo z enakimi količinami fosfornih, kalijevih n dušičnatlh umetnih gnojil, in sicer: jeseni s 300 kg Thomasove žlindre ali kostne moke in 300 kg kalijeve soli (40%) na 1 ha, pomladi pa z 200—300 kg amonijevega sulfata na 1 ha.
3.	Zemljo, ki vsebuje manj kot 0.5% apna, potrosimo vsakih 4—6 let z 10—15 q žganega apna ah apnenega prahu na 1 ha, ozirajoč se pri tem na to, da apno pride
vsaj eno leto pred hlevskim gnojem v zemljo.
Hlevski gnoj, kompost in vsa umetna gnojila, ki jih trosimo jeseni (lahko topljiva tudi zgodaj spomladi), vplivajo na rast trte in razvoj grozdov, ki jih je trta. nastavila v obliki rodnih očes na enoletnih mladicah že prejšnje leto. Vsled. tega se učinek gnojenja pOsebno na izčrpanih vinogradih ne pokaže v celoti v prvoletnem pridelku, temveč šele v drugoletnem pridelku. Zlasti velja to za gnojenje v drugi polovici leta (od junija dalje).
Gnojenje prinaša neposredno korist z večjim in tudi kakovostno več vrednim pridelkom trte, posredno pa s tem, da krepi trto v rasti; takšna trta je odpornejša napram glivičnim boleznim in živalskim škodljivcem. Če hočemo torej povečat: donos naših vinogradov, moramo skrbeti ne samo za okopavanje, obrezovanje in škropljenje, temveč tudi za pravilno gnojenje vinske trte.
Vxtna\Stvx»
Nega in obrezovanje paradižnikov
Paradižnike moramo tudi potem, ko Jih presadimo na stalno mesto, ves čas negovati, če hočemo, da se bodo razvijali skladno in nam pravočasno obrodili dovolj sadov.
V primeri z ostalo povrtnino raste paradižnik zelo bohotno Krepka stebljika s številnimi listi in mnogimi poganjki porabi izredno mnogo vode. Zato moramo paradižnike redno in izdatno zalivati. Prav koristno je dodati na vrč vode 10—20 gr mešanih umetnih gnojil. Zalivanje s takšno hranilno mešanico lahko ponovimo-vsakih 8 dni. S pocetka razvoja pospešimo-raist paradižnika, če ga zalivamo s tekočo, zelo razredčeno brozgo iz kurjega gnoja. Zalivanje, s tem domačim gnojilom je pO naših vrtovih prešlo že v pravilo, Upoštevati pa moramo pri tem, da gojimo paradižnik radi plodov. Zato. moramo potem, ko so rastline že dosegle normalno višino, prenehati z uporabo kurjeka, sicer bi nam paradižnik poganjal še naprej »v zeleno« in. ne bi njegovi plodovi pravočasno dozoreli.
Poleg zalivanja je redno okopavanje in plevljenje samo ob sebi umevno opravilo, ki koristi paradižniku iz več razlogov. Ker črpa paradižnik obilo vode in rabi izredno dosti sončne toplote, ne trpi poleg sebe-drugih rastlin, bodisi vmesnih kultur ali plevela. Z zatiranjem plevela dajemo vso vodo, ki jo vsebuje zemlja,, na razpolago le pa-radižriiku, z okopavanjem pa preprečimo izparevanje vode. V rahli zemlji se tudi. paradižnik močneje zakoremni in je tako v stani u. da izkoristi zemljino zalogo hranil in vode v večji meri. kot v zbi-ti zemlji.-
Kljub močno razvitim koreninam se paradižnik ne more vzdržati brez opore v pokončni legi. Njegova stebljika ;ie preveč šibka, da bi vzdržala težo bujno razvitih gornjih delov, posebno še takrat, ko se začnejo debeliti plodovi, če paradižnikov ne bi podprli, bi polegli. Okopavanje, osipavanje in -obrezovanje poleglih paradižnikov bi bilo zelo težavno delo. Zasenčeni plodovi na zemlji bi začeli gniti in bi težko dozoreli. Če bi1 pa odmerili ne-podprtim paradižnikom z redkejšo saditvijo več prostora, bi postala -njihova, gojitev nedonosna. Paradižnike podpremo ali s količi ali pa s špalirjem. Katero oporo si
bomo izbrali, o tem določa način obrezovanja.
Paradižnik ima, kot smo omenili, lastnost da se zelo bujno'razrašča. Iz pazduh sestavljenih pernatih listov (ki izgledajo kot stranske vejice) t., j. med stebljiko in listnim pecljem, se razvijajo stranski poganjki. Ako porežemo vse stranske poganjke, pravimo, da gojimo enostebeljne paradižnike. Pri dvostebeljnih paradižnikih pustimo, da se poleg glavne stebljike razvije v stebljikol še najnižji stranski poganjek,-pri večstebeljnih pa pustimo 3 do 4 in le redko 5 . stranskih poganjkov. .
Enostebeljne paradižnike podpremo s količi ,Visokimi 1— 1% m. Pri dvostebeljnih paradižnikih ' pritrdimo ■ na gornjem kraju količa 2—3 poševne letve. Večstebelj-ne paradižnike pritrdimo ob.špalir. Lahko
pa ob špalirju vzgajamo tudi enostebeljne paradižnike, ki . jih posadimo bolj na gosto: Spalir napravimo tako, da v razdalji 3—4 m stoječe količe povežemo s povprečnimi vodoravnimi letvami ali žico. Prva žica teče 20 • cm had tlom, druga 50 cm, tretja pa 80 cm.
Paradižnika privežemo na oporo z rafijo ali. vrvico. Vez ne sme biti preveč tesna, da ne ovira rasti v debeljino.
Obrezovanje paradižnikov. Pri enoste-teljnih paradižnikih odstranimo vse poganjke, -ki rasto iz listnih .pazduh na glav- ■ ni stebljlki, predno dosežejo dolžino 10 centimetrov. Poganjek odrežemo tik stebla z -ostrim nožem.. Vsakih 10—14 dni ponovimo obrezovanje, ker se često razvijejo novi poganjki. Ko glavna stebljika nastavi 2—3 grozde plodov in doseže približno 1.20 višine, jo odščipnimo nad . prvim listom poslednjega grozdiča. Ta posel pade pri nas običajho na začetek septembra. S tem preprečimo, da . se grozdni nastavek stebljike ne izprevrže-v jalov poganjek, ki-bi naštel le v dolžino. Grozdiči, ki bi jih stebljika. nastavila po tem času, ne . bi do- • zoreli v plodovo in bi samo po nepotrebnem črpali hrano na račun ' pravočasno' razvitih plodov.
.- Pri obrezovanju dvo in več-stebeljnih paradižnikov postopamo .s stranskimi steb-ljikaimi enako kot z glavno stebljiko eno-stebeljnih paradižnikov: odstranjujemo poganjke ..iz listnih pazduh in prikrajšuje-mo stebljike nad 2.-3, grozdnim nastavkom.
Neobrezani paradižniki trosijo svoje moči za rast stranskih poganjkov, njihovi plodovi v razvoju zaostajajo in so v naših krajih ob času pospravljanja plodov še zeleni. Njihov pridelek, ni samo drobne.iši, ampak tudi po količini zaostaja za pridei- . kom oibrezovanih epo- in dvostebeljnih paradižnikov. Tako daje,- negovan eno- ali dvostebe-ljni paradižnik približno 3 kg plodov, neobrezan pa le 2 kg. Več stebeljni paradižniki nam, vržejo še več (4 kg), za-•htevajo pa od nas- nekaj več truda pri. obrezovanju in napeljevanju na špalirje.
Živ.uu>Juzia
Več krme — več živine
Važnost živinoreje za vse prebivalstvo je. tako očigledna, da je' ni treba dokazovati. Njeni proizvodi — mleko, sir, meso, mast, itd. — tvorijo nenadomestljiv ' del naše hrane, njene sirovine — koža in volr na —' pa služijo za izdelavo , obutve in oblačil; tudi odpadki kot kosti,, roženina iin kri se izkoriščajo v najrazličnejše s vrhe. Vse to je samo del koristi, ki ji!h prinaša živinoreja. Kdo pa bo ocenil koristi, ki jih domača živina daje kmetu s svojo-, delovno silo in gnojem? Brez obdelave in gnojenja, hi nam sama zemlja ne rodila plodov.	,'	.
Nazadovanje živinoreje v naših krajih, ki ga beležimo že od prejšne svetovne'vojne naprej, izgleda zato tembolj presenetljivo. Mar pri nas nismo bili svestni splošne važnosti živinoreje?
Naš kmet se dobro Zaveda koristi', ki mu jih živina daje. Vesel je, če njegova živina dobro napreduje in potrt, če se pojavi bolezen v. hlevu. Vzrokov za nazadovanje je treba torej iskati drugje.
Pravi a ko kot ljubezen do rodne grude ne more ohraniti kmetu prezadolžene domačije, tako t-udi živinoreja ne more na-
predovati v neugodnih razmerah. Kmetijstvo se namreč upravlja po splošnih zakonih proizvodnje, čeprav ne tako sunkovito kot industrija, One njegove veje, ki z oziram na vložene stroške prinesejo več knristi od drugih, se širijo, ostale pa omejujejo. . Prvi vzrok slabemu stanju naše živinoreje bi bil torej ta, da se stroški, vloženi v živinorejo, pri nas niso rentirali.
Med stroški reje domače živine zavzema prehrana prvo mesto. Vzdrževanje hlevov in nega živine terjata v naših krajih od , gospodarjev mnogo manj kot v zapadnih deželah. In vendar je. tam živinoreja v stalnem napredovanju. Vzdrževalne stroške pri nas torej podražuje predvsem drago pridelovanje' krme. Ako na naših travnikih in njivah pridelamo le polovico one količine, kot jo pridelajo v naprednih krajih, potem stane pridelana krma skoraj še enkrat toliko!
Pridelati več krme, bodi prva naloga naših kmetovalcev. Možnosti zato. je več. Predvsem je treba povečati donosnost naših travnikov s pravilnim oskrbovanjem. Nadalje je mogoče z vmesnimi in strniščnimi posevki krmnih rastlin izkoristiti
črno površino za dvakratni pridelek v letu. V plodored je treba uvesti predvsem na račun opešanih travnikov krmne rastline tudi kot glavno kulturo,, saj se s tem izboljšujejo obenem lastnosti zemlje. Z en-siliranjem presežka zelene krme v letnem času se dajo pripraviti zaloge za zimsko in zgodnjo pomladansko dobo priman j kovanja krme.
Drug vzrok omenjenemu nazadovanju naše živinoreje pa je bil nepovcljen odnos kmetijskih proizvodov napram industrijskim na splgšno in še posebno živinorejskih. Tako je marsikje kmetu bolj kazalo, prodati krmo kot pa pokrmiti jo in spremeniti v drugo obliko: mleko ali živo tež™ živali. Stvar javnih faktorjev je. da s pravilno politiko cen stvori j o v bodoče ugodne pogoje za razmah živinoreje.
V bližnji bodočnosti se živnoreja ne bo mogla dvigniti v kratkem času na potrebam prebivalstva in izvoznim možnostim odgovarjajočo stopnjo. Zato bo verjetno
cena živinorejskih proizvodov ostala v tem času na precejšnji višini, kar bo samo v prid živinoreji. Napačno pa bi bilo, računati s povoljno konjunkturo za stalno. V-sosednih pokrajinah so oblasti z ostrimi ukrepi omejile čezmerno zmanjšanje številčnega stanja živine, tako da ho pri njih normalizacija dosežena v doglednem času. S tem trenotkom bodo naši živinorejci postavljeni zopet pred isto izbiro: ali omejiti živinorejo v korist ostalih vej proizvodnje ali pa poceniti rejo živali v toi:ki meri, da bo postala bolj donosna, kot je bila po prejšni svetovni vojni. Pri tej drugi odločitvi, ki je važna tudi s stališča j samopreskrbe in neodvisnosti od tujine, je | odločilnega pomena ravno pridelovanje j krme v izdatnejšem obsegu od dosedanje-! ga. Šele po izpolnitvi te naloge bo mogoče misliti na uvedbo plemenitejših pasem živine, ki le ob dobri negi iin prehrani lahko uveljavijo svoje odlična produktvne sposobnosti.
Kako izražamo hranilno vrednost krmil
Ing. T. M.
Kadar redimo domače živali brez svinčnika v roki, ne vemo točno, koliko živali požro in kakšno protivrednost nam povrnejo z delom, mlekom, prirastkom žive teže i. dr. Pri takšnem načinu živinoreje se izraža hranilna vrednost krmil s približnimi ocenami. Tako n. pr. pravimo, da seno več zaleže od slame, da otrobi več »izdajo« od sena, da je najbolj »tečno« oljno seme-nje, oziroma njegove tropine. Z vsemi temi izrazi se krmila sicer lahko zvrste v tri netočno določene skupine: v slaba, srednja in zelo močna, nikakor pa se ne da točno opredeliti njihova hranilna vrednost.
V racijonalni živinoreji redimo živali po »predpisih«. Na podlagi številnih poizkusov so znanstveniki dognali, koliko hrane potrebuje žival za časa mirovanja (vzdrževalna hrana), koliko takrat, kadar jo pitamo, koliko ob lahkem, koliko ob težkem delu, koliko v primeru, ko nam daje več mleka kot po navadi, itd. (produkcijska hrana).
Da bi lahko določili najprej količino hrane v dnevnem obroku, moramo vedeti, kako hranljiva so posamezna krmila, če bi vsa krmila vsebovala samo eno hranilno snov, recimo škrob, bi bila njihova hranil-nost tem večja, čim več škroba bi vsebovala. Tako bi pokrmili živini n. pr. trikrat več krompirja, ki vsebuje 20% škroba, kot ječmena, ki ima 60% škroba. Ker pa so zastopane v krmilih v različnem medsebojnem odnosu vse tri velike skupine hranilnih snovi, ki imajo različno hranilno vrednost — masti, beljakovine ter ogljikovodiki — bi bilo zelo nepregledno, primerjati po teži vse tri skupine v enem krmilu z vsemi tremi skupinami v drugem krmilu. Enostavno sešteti jih ne smemo, ker verno, da niso enakovredne. Da bi se omogočila njihova primerjava, je bilo traba najti neko drugo enotno merilo.
Koncem prejšnjega stoletja so znanstveniki predložili, naj se za merilo vzame kalorična vrednost krmila, ki jo daje njegov kemični sestav. Kot vemo je prebavljanje hrane in njeno presnavljanje neke vrste izgorevanje. Pri vsakem izgorevanju se tvori toplota. V živalskem telesu se del krme pretvori za vzdrževanje telesne toplote, drugi del pa za tvorbo mesa, masti, mleka, za vprežno delo in podobno. Kolikšno toploto dajejo mast, beljakovine in ogljikovodiki, kadar zgorijo izven telesa,
se da z aparati točno izmeriti, čemu se torej ne bi mogla kalorična vrednost krmila, čigar kemijski sestav nam je znan, uporabiti kot merilo pri prehranjevanju ? Predpostavka je pravilna, zato tvori kalorična vrednost hrane podlago za določevanje dnevnih obrokov v ljudski prehrani. V živalskem nauku o prehranjevanju pa se ni obdržala iz dveh razlogov; imeli bi opravka z zelo visokimi števili in zato nepreglednimi računanji, poleg tega pa z mnogimi popravki. Pokazalo se je namreč, da živali ne izkoriščajo vseh kalorij v različnih krmilih enako. Krmila, ki vsebujejo mnogo olesenelih vlaken (slame), se ne prebavljajo kalorični vrednosti odgovarjajoče, temveč slabše. Prav tako se v celoti ne izkoriščajo masti in beljakovine, če jih žival zavžije čezmerno količino.
Pri proučevanju živalske prehrane je bilo doseženih največ izsledkov že koncem minulega stoletja. S številnimi praktičnimi poizkusi je bilo ugotovljeno, kako izkoriščajo živali različna krmila. Med drugim je n. pr. Kellner dokazal, da kalorična vrednost krmil ne odgovarja praktičnim izsledkom ter da je ravno prebavljivost krmila merodajna za njegov učinek. Da pa je lahko primerjal učinek različnih krmil .med seboj, je uvedel novo hranilno enoto in jo imenoval »škrobna vrednost«.
S točnim tehtanjem dnevnih obrokov krmil in odpadkov (blata in sečnine) na eni strani in živali pred in po poteku prehranjevalne dobe na drugi strani, je Kellner ugotovil najprej, koliko hrane je potrebno za vzdrževanje odrasle živali pri določeni teži. Nato je šel dalje. Dodajal je živalim več hrane, ki se je vsled tega, ker so živali bile že odrasle in pri miru, vsa porabila le za tvorbo masti.
Kot vemo, se telesna mast tvori lahko iz vseh treh hranilnih snovi, ki jih rastlinska krmila vsebujejo: iz masti, iz beljakovin in iz ogljikovodikov.
S poskusi je Kellner dognal, da se največ živalske masti tvori ravno iz masti v krmilih, manj iz ogljikovodikov in najmanj iz beljakovin. Za enoto je vzel sposobnost, ki jo ima čisti škrob za tvorbo masti. Masti so od škroba približno 2.2 krat bolj sposobne, tvoriti v telesu mast. Med škrobom in beljakovinami je razlika zelo majhna (1:0.94). Ako torej neko krmilo, n. pr. koruza, vsebuje prebavljivih 7% beljakovin, 4% masti in 65%, ogljikovodikov,
potem je njegova hranilna vrednost, preračunana na škrob, enaka: 7X0.94 + 4X2.2 + 65x1 -80.38. Če torej pravimo, da je škrobna vrednost koruze 80.38, to pomeni, da ima 100 kg koruze v živalskem telesu isti učinek kot 80.38 kg čistega škroba.
V svrho primerjave navajamo, da imajo škrobne vrednosti: dobro seno 30, slama 10—20, mlada detelja 10, zelena koruza 8, krompir 20, pesa 6, pšenica in rž 71, oves 60, koruza 81, grah 69, laneno seme 120.
Poleg škrobne vrednosti so se v praksi uvedle še »krmne edinice«, zlasti v zapad-nih deželah in Skandinaviji. Krmna edi-nica je hranilna vrednost, ki jo ima 1 kg ječmena. S poizkusi se je ugotovilo, kakšen učinek imajo druga hranila v primerjavi z ječmenom in tako izrazilo njihovo vrednost v krmnih edinicah. Tako je n. pr. potrebnih za eno krmno edinico: 2.5 kg dobrega sena, 5 kg slame, 7 kg mlade detelje, 10 kg zelene koruze, 4 kg krompirja, 10 kg pese, 1 kg pšenice ali rži, 1.2 kg ovsa, 0.95 kg koruze, 1 kg graha, 0.6 kg lanenega semena itd.
Ali je vseeno, ako izrazimo vrednost kakega krmila s krmnimi edinicami ali s škrobno vrednostjo?
Iz podatkov, ki smo jih navedli v gornjih primerih, viclimo, da se ujemajo: škrobna vrednost, pomnožena z 0.7, da krmne edinice. Treba pa je pripomniti, da velja to pretvarjanje enih enot v druge samo pri reji v svrho pitanja (debelenja). Pri reji v svrho proizvodnje mleka pa se j je pokazalo, da molzne krave mnogo bolje I izkoriščajo beljakovine v krmi. Vrednost j beljakovin v primeri s škrobom ne znaša | več 0.94, temveč 1.43. Radi tega se škrob-j na vrednost krmila pri mlečni produkciji j poviša, in sicer tem bolj, čim več belja-| kovin krmilo vsebuje. Tako »korigirano^ škrobno vrednost pretvorimo v krmne edinice, če jo povečamo za približno eno tretjino ali pa delimo z 0.75.
S škrobno vrednostjo in s krmnimi edinicami je hranilna vrednost krmila izražena le enostransko. Ne prva ne druge ne vodijo računa o beljakovinskem deležu v krmilih. In vendar vemo, da se hrana no porablja samo za tvorbo masti, temveč tudi za tvorbo mišic, krvi, mleka, kože itd., pri katerih tvorijo bistven sestavni del ravno beljakovine, žival pa tvori svoje beljakovine samo iz beljakovin, v krmi vsebovanih.
Vsled važnosti beljakovin pri prehranjevanju je bilo potrebno, opredeliti vrednost krme tudi z ozirom na beljakovinsko vsebino. Mera za to je tako zvani »beljakovinski odnos«. Ako v škrobni vrednosti dnevnega obroka odpade na prebavljive beljakovine 1 del, na masti in ogljikovodike skupaj pa 2—4 dele, pravimo, da je beljakovinski odnos ozek; srednji odnos znaša 1:5—6, širok pa 1:8—12.
Pri koruzi bi bil beljakovinski odnos sledeč: 7:4 X2.2 + 65 = 7:73.8=rl:ll.
Ozek beljakovinski odnos v krmi rabijo predvsem mlade živali, ki šele grade svoje telo, in pa molzna živina. Odrasle živali potrebujejo za obnavljanje celic, ki se v tkivih in sokovih v telesu neprestano obrabljajo, izumirajo in zopet zamenjujejo z novimi, mnogo manj beljakovin. Ker so beljakovine najdražje hranilne snovi, jih dajemo v dnevnem obroku samo predpisano količino. Nesmotrno bi namreč bilo, vključevati jih v dnevno količino škrobne vrednosti čez mero. V večji količini tudi motijo presnavljanje.
Da bi živinorejcem v praksi bilo mogoče, hraniti živali po predpisih sodobne prehrane, sta bili sestavljeni v glavnem dve vrsti tablic. Prve vsebujejo podatke, koliko be-
Ijakovin in koliko škrobne vrednosti, ozi- i roma krmnih edinic giora žival dnevno v hrani dobiti, druge pa navajajo, koliko prebavljivih beljakovin, m cisti, ogljikovodikov in koliko škrobne vrednosti imajo posamezna krmila.
Pri takšnem načinu hranjenja, kjer sestavljamo dnevni obrok teži in uporabi živali odgovarjajoče, vemo, da se rastlinska hrana smotrno pretvarja v živalskem telesu v drugo več vredno obliko: meso, mast,
mleko, delo itd. Pa še eno prednost nam krmljenje po »predpisih« nudi. Omogoča nam, da v kratkem času opazimo razliko v izkoriščanju krme pri posameznih živalih. Pri pasmah, ki so zelo izenačene, so razlike v izkoriščanju krme majhne. Vendar pa tudi pri njih ločimo živali, ki se po svoji produkcijski sposobnosti dvigajo iznad povprečja. Takšno spoznanje pa je za plemensko odbiro in uporabo živali zelo velikega pomena.
Koliko hrane porabi pra:
Vsak svinjerejec, ki redi svinje v hlevu in ne na paši, hoče vedeti, koliko hrane porabi prašič, da pridobi 1 kg na telesni teži. Pri vseh pasmah drži pravilo, da čim mlajši je prašič, tem manj hrane potrebuje za zgradnjo 1 kg teže. To si razlagamo tako, da mlad pujsek, ki ima manjše telo, potrebuje manj hrane za redno vzdrževanje svojega organizma. Računamo, da potrebuje okoli 20 kg težak pujsek za prilastek 1 kg okoli 2 kg škrobne vrednosti. Prašiči pa, ki so okoli 50 kg težki, potrebujejo za ta prirastek 3 kg škrobne vrednosti; pri 100 kg teže potrebujejo celo 4 kg škrobne vrednosti, da za 1 kg povečajo svojo živo težo.
Kakor vidimo, je potrebno za enak prirast potrošiti dvakrat več hrane pri odraslem prašiču kot pri mladem pujsku. Ce pa se prašič zredi še preko 150 kg teže, tedaj potroši za vsak kilogram prirastka okoli 4.5 kg škrobne vrednosti. Kot sred-
ič, da pridobi na teži 1 kg
njo mero lahko računamo, če redimo prašiče začenši od 20 pa do 110 kg teže, da potrebujemo v celi periodi za prirastek 1 kg teže približno 3 kg škrobne vrednosti.
Navedeni podatki nam potrjujejo, da je intenzivna reja bolj dobičkanosna kot ekstenzivna. Pri intenzivni reji se namreč pujski takoj po odstavljenju prično rediti ter je vsak kilogram prirastka cenejši in se vloženi kapital hitreje obrestuje. Pri ekstenzivni reji pa pujske pričnemo krepko krmiti šele par tednov pred zakolom, ko so že odrasli. K tem podatkom je treba pripomniti, da zavisi izkoriščanje hrane v veliki meri še od pasma in od osebnih lastnosti posameznih živali. So pa, dasiravno povprečni, prav koristni, ker živinorejca poučujejo, da s prirastkom teže raste tudi potreba po hrani za vsak nadaljnji nov kilogram prirastka. S tem ga napeljejo na to, da začne računati, kateri način in dolžina reje se mu najbolj izplača.
Prehrana in nega svinj, ki doje
Po prasenju potrebuje svinja boljšo nego in hrano, kajti njen organizem je tedaj zelo občutljiv. Zato ji dajemo lahko in prebavljivo hrano v manjših obrokih. Primerna hrana za oprasene svinje je gosta mlačna in osoljena kaša iz otrobov. Fo nekoliko dneh lahko hrano kombiniramo, vendar vedno tako, da bo zadostna in da bo obdržala svinjo v srednji kondiciji ter da se bo iz te hrane ustvarila dovoljna količina, mleka, ki ga bodo potrebovali mladi pujski.
Materino mleko je najbolj idealna hrana za razvoj mladičev. Količina izločenega mleka je velika in znaša za deset pujskov okoli 5 1 dnevno. Razen tega je mleko svinj bolj mastno in bolj bogato na beljakovinah kot kravje mleko; zato tudi pujsek hitreje podvoji svojo težo.
Sesajoč pujsek pravilno hranjene svinje mora pridobiti dnevno na teži okoli 150 g. Če ima svinja 10 pujskov, tedaj bi moral znašati normalni dnevni prirastek legla okoli 1.5 kg. če pitane svinje zrasejo dnevno za 600 g, tedaj proizvaja svinja z 8
pujski dnevno dvakrat več, a svinja z 10 pujski dvainpolkrat več. Zato mora vsebovati hrana doječih svinj vse hranilne sestavine v zadostni količini. Pri nezadostni prehrani mora svinja izrabljati svoje lastne rezerve in svoje telo, hitro oslabi, daje manj mleka in pujski zaostajajo. Zaostalega pujska je težko s prehrano popraviti; zato je hrana doječih svinj zelo važna za uspešno svinjerejo.
Primeren obrok za svinjo, ki doji, je mešanica šrota koruze, ovsa, soje in otrobov. To mešanico zamešamo kot gosto kašo in ji dodamo okoli 50 g zdrobljene krede. Za enega pujska je treba dnevno okoli 0.5 kg te mešanice in bi torej dajali svinji z 10 pujski dnevno 5 kg. Kaša naj bo sestavljena takole: 1.5 kg koruznega šrota (ali ječmenovega), 1.5 kg ovsenega šrota, i 1.5 kg otrobov in 0.5 kg šrota soje, fižola ali graha. Mešanica te hrane ne sme stati, ker se skisa in bi svinja in pujski dobili drisko. Zelena hrana, paša in gibanje v prirodi ugodno vpliva na mlečnost in na t zdravje svinje ter pujskov.
Vlažna hlevska vrata
Pri gradnji hlevov pazimo na primerno zračenje in zadostno debelino stenskega gradbenega materijala, ki naj ščiti hlev pred izgubo toplote. Ako je zračenje pomanjkljivo, se nabira vlaga po stenah, pa 1 najsi bodo te iz dobrega materijala, ki slabo prevaja toploto in dovolj debele. Pri pravilno zračenih hlevih se s soparo nasičen zrak obnavlja s svežim tako, da se vlaga ne nabira na stropu in stenah, ki so dovolj debele in tople. Drugače pa je z
vrati iz enojnih desek, kakršne imajo po večini naši hlevi.
Vrata, ki niso dovolj debela, prevajajo zunanji mraz v notranjost. Na ohlajeno notranjo površino vrat se sesedajo vodni hlapi iz toplejšega hlevskega zraka. Vrata se ovlažijo, se začno kriviti in prej ali slej trohneti. Da bi to preprečili, moramo napraviti vrata približno 6 cm debela. Kako dosežemo to debelost?
Na enojna, 2—3 cm debela vrata začrta-
mo s svinčnikom zidno odprtino vrat. Nato vrata snamemo in položimo na dve kozi. V oddaljenosti 2—3 mm od črt pritrdimo na vrata okvir iz letev, ki so iste debeline kot prečniki — ojačevalci vrat. Na ta okvir pribijemo odmerjene deske, pod katere sproti natlačimo slame ali plev. Takšna vrata so torej sestavljena iz treh slojev, in sicer: prvotnih enojnih vrat, okvira iz letev, izpolnjenega s slamo ali plevami ter zunanjih desek. Pri pravilnem zračenju se takšna vrata ne navlažijo, ker ne propu-ščajo zunanjega mraza v hlev. Pozimi ni treba takšnih vrat zatikati in oblagati s slamo.
P-eAučauiaU&o.
Kako se da povečati
donosnost kmetijske kokošjereje
Ing. T. M.
Po naših vaseh je kokošje jato povečini sestavljeno iz mešanice brezrasnih kokoši. Seveda takšne kokoši ne povrnejo stroškov svoje reje in v pogledu izkoriščanja krme zaostajajo za vso ostalo živino. Sledeč enostaven primer nam to prikazuje:
Kokoš poje letno 36 kg zrnja (oziroma njegovih proizvodov: otrobov, zdroba, moke), v prvem letu valitve od maja dalje pa približno polovico te količine. Njena nesnost je največja v drugem in tretjem letu. Ce torej redimo kokoš le prva 3 leta, računajoč tudi prvo leto valitve, porabimo za njeno krmljenje 90 kg zrna. (Zelenjave, krompirja in kuhinjskih odpadkov ne upoštevamo.) V tem času znese brezrasna kokoš 120 jajc (60 letno) in doseče težo 2'/-kg.
Pri svinji poraste teža živali s 4 - 5 kilogrami zrnate hrane za 1 kg. Tako bi 90 kg zrna predstavljalo prirast 20—25 kg.
Ako izrazimo vrednost enih in drugih pr oizvodov s tržnimi cenami, pridemo kljub variranju vedno do rezultatov, ki nam potrjujejo, da je reja brezrasne kokoši v primeri z rejo drugih živali nerentabilna.
Iz uvodnih besed se pojavlja vprašanje, ali je mogoče kmetijsko kokošjerejo postaviti na druge temelje in s tem dvigniti njeno donosnost? Naslednji odstavki naj nam olajšajo odgovor.
1. Uvedba pasemske kokoši — štajerke. Dosedanje izkušnje in uspehi rejcev čiste štajerke doma in na mednarodnih prireditvah so pokazali, da je naša štajerka odlična kokoš, ki najbolj odgovarja našim krajevnim in kmetijsko-gospodarskim prilikam. Štajerka prekaša brezrasno kokoš v najvažnejših gospodarskih lastnostih — nesnosti in odlični kakovosti mesa, v pogledu zdravja, odpornosti, marljivosti pri iskanju hrane pa jo vsaj dosega, če že ne prekaša.
štajerka je bila pred sedanjo vojno žc toliko oplemenjena, da je dosegla povprečno letno nesnost 150 jajc. Poedina rejska središča so nesnost dvignila celo na 200 jajc in še čez na leto. Ce zamenjamo v opisanem primeru vrednost 120-ih jajc z vred--nostjo 300 jajc, se račun zboljša v korist kokošjereje.
Meso štajerskih kopunov je bilo že od nekdaj znano po svoji okusnosti izven meja naše domovine. Pa tudi v zadnjih letih ie inozemski trg dajal prednost perutnini belih nog in kože, ki sta zunanji znak štajerke in porok za odlično kakovost mesa. Ravno
ta odlika štajerke, združene s. skromnostjo, in hitrim napredovanjem v rasti, .jo postavlja pred težke mesnate, tujerodne pasme.	•
Kdor-je imel priliko opazovati štajerko v društvu drugih tujih pasem, se je. lahko sam prepričal, kako Zelo prekaša štajerka vse te pasme s svojo pridnostjo pri iskanju in nabiranju hrane. Za- kmeta je izre.dnega pomena, da je kokoš sposobna sama poiskati si hrane. V tem pogledu tuje pasme, ki so. jih nekatere gospodinje uvedle -na svoji domačiji zaradi njihove »teže«, daleč zaostajajo za štajerko in je zato njih reja tudi dražja: Če bi gospodinja tehtala zrnje, ki ga zmeče tem kokošim, bi šele znala prav ceniti štajerko.
Marljivo iskanje štajerke pa ne pocenju-je samo njene reje za približno temveč prinaša kmetu še več posrednih koristi s pokončevanjem škodljivega mrčesa na njivah, travnikih, vrtu in v sadovnjaku. Res škoda, da se opravljanje te policijske služ-. be« pri štajerki ne da s ceno izraziti! šta-jerki je treba dati le priliko, da v zgodnjih jutranjih urah začne opravljati svojo, službo.
2. Obseg kokošjereje v posameznih gospodarstvih je odvisen v prvi vrsti od možnosti prodaje njenih proizvodov po primernih cenah, o čemer bo govora še V naslednjem, nadalje od smisla, razumevanja gospodarja ali gospodinje- za rejo kokoši in končno od velikosti in ustroja gospodarstva.
' Stroški za graditev kurnika ža 20 ali 50 kokoši se dosti ne razlikujejo, vsakodnevno čiščenje in obdobno razkuženje enega kot drugega kurnika nam odvzema skoraj enako delovnega časa. Tudi domačo porabo jajec in mesa presoja vsaka gospodinja dru-■ gače. Sodobne zahteve, po katerih se naj izboljša prehrana kmetskega ljudstva, govore za povečanje obsega kokošjereje. .
Okoliščin, ki vplivajo na obseg kokošjereje, je torej več, S številkami ga je torej težko izraziti. Z gospodarskega stališča je gotovo le eno; preko zime je krmljenje kokoši dražje kot poleti in se zato izplača rediti le one kokoši, ki s svojo nesnostjo po-. plačajo izdatke. Takšne kokoši so jarčice in 2 -3 leta stare kokoši čiste pasme. Vse starejše kokoši, piščance, ki jih redimo radi mesa, predvsem pa vse kokoši, ki nimajo pasemskih'znakov, je treba ob koncu leta izločiti od daljnje reje.
Kaj pa poleti?
a).	Z nasadom primernega števila jajc, ki ' jih nabavljamo vsako drugo ali tretje leto
iz • rejskega središča, skrbimo, da obdržimo predvideno število nesnic. Pri nabavi upoštevamo, da se zvali približno- lh petelinč-kov; '/-»—Vs. jajc se deloma s prevozom pokvari, deloma pa da slabotne piščance, ki jih-moramo izločiti od reje. če hočemo ' vzgojiti 20 jarčic, podložimo torej 50 60 jajc. Odbrane jarčice opremimo jeseni z obročki enake barve, da jih pozneje takoj ločimo od ostalih letnikov.
b)	Ž nasadom doma pridelanih jajec skrbimo za proizvodnjo mesnega blaga, namenjenega prodaji in domači porabi. Kokoš najbolje izkorišča hrano v prvem razvojnem, letu. Krmljenje piščancev v prvih tednih ni zvezano z izdatki, pač pa z zgubo časa: piščancem moramo večkrat na dan- ob določeni uri postreči vedno s sveže pripravljeno hrano. V posameznih primerih bo kazalo piščance tudi pitati. Pri določanju števila jajec za nasad si moramo biti na jasnem, da ves kokošji pridelek na mesu do zime porabimo doma ali pa vnovčimo. ,
3. Rejska središča, vršijo v kmetijski ko-košjereji posebno nalogo: dobavljajo interesentom zajamčeno čisto pasemsko blago. Ker razpolagajo s strokovnim osebjem, so
v stanju, da pasemske lastnosti (vrline) kokoši nadzorujejo in izboljšujejo'.
Kmetijski kokošjerejec, ki nabavi jajca za nasad iz rejskega središča, je zasiguran, da bodo njegove nesnice dosegle predpisano letno nesnošt in povrnile stroške dragega zimskega krmljenja.
V vaseh obstoja -velika možnost, da se pasemske kokoši po več generacijah poslabšajo zaradi proizvoljnega medsebojnega križanja. V ograjenih kurnikih pa kmetijska kokošjereja zgubi svoj smisel. Tudi v osamljenih kmetijah si težko zamislimo, da. bi-kmet sam nadzoroval s potrebno skrbnostjo nesnost posameznih kokoši, odbiral za nasad le jajca najbolj pridnih nesnic, zasle-dovar njihov razvoj, sposobnost prenašanja lastnosti na potomstvo in vsa slična opravila, ki jih vrše rejska središča. Vse pasemske lastnosti so zasnovane na številnih či-niteljih, ki jih je, uspelo kolikor toliko ustaliti šele z večletnim izborom in niso nespremenljive, Res se da z nabavo dobrih petelinov iz tujega gnezda preprečiti slabe posledice razmnoževanja v krvnem sorodstvu pri posameznih domačijah. Vendar kmetijski kokošjerejec brez redne nabave valilnih jajc- iz rejskih središč ne more biti siguren, da so njegove štajerke še vedno one štajerke, ki jih je pred leti zaradi njihovih vrlin vpeljal na svoji kmetiji.
Osnovanje primernega števila rejskih središč tvori torej temelj uspešnemu razvoju kmetijske kokošjereje. Ustanavljajo jih za-• sebniki ali pa zadružne organizacije. Ker je njihovo delovanje namenjeno splošni koristi, je dolžnost oblasti, da jih podpira. Rejska središča morajo biti razmeščena po vsej pokrajini tako; da bodo v času valjenja lahko oskrbovala z jajci dodeljeni okoliš. S tem se bodo obšle nevarnosti in stroški dolgotrajnega prevažanja.
že pred sedanjo vojno je pri nas primanjkovalo rejskih središč, ki so bila razmeščena večinoma , na štajerskem. Danes je potreba po njihovem osnovanju še večja kot tedaj.
Kakšen obseg naj zavzame rejsko središče, zavisi od velikosti dodeljenega okoliša .in razumevanja prebivalstva za kokošjere-jo. V slučaju zadružne organizacije kokošje-rejcev odloča njegovo velikost povpraševanje (potreba) članov. Predpostavimo, da šteje zadružno rejsko. središče 200 članov, ki potrebujejo vsako drugo pomlad po 50 jajc. Letna potreba, ki jo mora središče kriti, zhaša torej 5000 jajc. Za nasad prihajata v poštev v glavnem 2 meseca, če računamo, da znese kokoš v tem času 20 jajc mesečno, potem je za proizvodnjo vseh jajc potrebnih 125 kokoši.
Vzdrževanje kokoši bi rejska središča pocenila, če bi numerirane kokoši razdelila tekom leta med one svoje .člane,' ki razpolagajo z zaklopnimi gnezdi, in-šele na pomlad pritegnila pravočasno v rejo vse svoje kokoši.
4. Organizirana prodaja kokošjerejskih proizvodov je drug važen temelj, na katerem mora sloneti kmetijska kokošjereja. Od nje. imata korist producent in konzu-ment. Prvi je gotov, da ho tako jajca kot meso sproti in brez odlaševanja prodajal stalnemu odjemalcu, drugi pa bo vse te ■ proizvode imel vedno na razpolago v svežem stanju.
Najprikladnejša oblika organizirane prodaje leži zopet v zadružništvu. Zadruga ima najboljši vpogled-in kontrolo nad blagom svojih čianov in lahko kot. večji in soliden dobavitelj uspešno nastopi v korist svojih članov na domačem iri tujem tržišču. Ravno pomanjkanje zadružnega smisla je največ škodovalo kmečkemu sloju pri vnovče-vanju vseh njegovih proizvodov.
Rudninske snovi v jajcu
Kilogram jajc. vsebuje 124 gr rudninskih snovi, ki jih. je največ, v -lupini. Med njimi zavzema- aiprio največji delež ,—. 112 gr —, na fosfor odpade približno. 12 gr, dru-gih rudninskih snovi pa .-je le neznatna količina. ■ ■
Dobra nesnica znese. kilogram jajc v 17 do 20 dneh. V tem času poje kokoš, ako jo hranimo samo z zrnjem,. približno 2:kg žita. Ta hrana vsebuje dovolj- fosforja, a dosti premalo' apna. Če zrnato, hrano delno zamenjamo z mehko, se ' še. zmanjša količina-rudninskih snovi, ki jih
kokoš zavžije. Tudi. ha svobodi živeča nesnica ne more najti toliko apna, kot ga dnevno rabi za tvorbo jajca. Mehke lupine in manjše število jajc so posledica pomanjkanja rudninskih snovi. Da to preprečimo, dajemo kokošim snovi, ki vsebujejo apno: zdrobljen zidni omet, kredo, jajčne lupine, zmlete kosti in slično. Na kbkoš naj odpade' približno 6gr dnevno (112:17 = 6). Zmletih kosti, ki vsebujejo po-' leg'rudninskih snovi tudi organske snovi (beljakovine . in mast), dajemo 2—3-krat
Kako očistimo perutnino zajedalcev
Poleti se številni zajedalci,-ki parazitl-rajo na koži, perju in nogah perutnine, zelo hitro množijo. S tem, da vznemirjajo perutnino podnevi in ponoči ter s tem, da žro dragocene hranilne snovi njenega telesa (kri, kožo, perje)-, slabijo odpornost in napredek živali. Tudi nesnost' se v primeru večje zajedalske zalege- zelo zmanjša. Zlasti, so izpostavljene zajedalcem koklje, ki potrpežljivo prenašajo, nadlegovanje - zajedalcev, in . vsled njih. še posebno oslabe.
Če. hočemo, da se "bo perutnina dobro razvijala :in nesla jajca, moramo skrbeti ne le za njeno pravilno krmljenje, temveč . tudi-za njeno sinago. • Kdor Vsak dan -čisti' kurnik in poleti vsak - teden razkužuje vsaj stojala, gnezda in pod z vrelo vodo,
preprečuje pojavo mnogih bolezni perutnine in ne daje zajedalcem prilike, , da bi-se razmnožili.
Ako smo zanemarili-kurnik in. dopustili, '.da so se zajedalci perutnine zelo zaredili, jih moramo posebno sedaj -poleti pokončati v -kurniku in na saimi perutnini. Temu opravilu pravimo desiinsekcija.
Desiinsekcijskih sredstev je mnogo. V naslednjem navajamo nekatere izmed njjh, ki jih lahko tudi v današnjih razmerah nabavimo.
Desinsekcija kurnika. Vse dele v kur-niku (stojala ,gnezda) in, ves kurnik- poškropimo, -potem- ko smo jih očistili nesnage, -s tobačnim izvlečkom: Na 11 vode dodamo 50 ccm - tobačnega izvlečka in 30 do 50ccm lizola. Tudi z vročo vodo, ki ji'
dodamo sode in lizola ali kreolina (3 do 5%), ugonobimo zajedailce na tleh in opremi. Vendar pa moramo tudi v tem primeru seči po tobačnem- izvlečku zato, da pridemo do živega onim zajedalcem, ki . so se poskrili v' stenskih -špranjah, kamor z vročo vodo ne dosežemo. Tobačni izvleček razpršimo s škropilnico, ki jo uporabljamo za škropljenje drevja,., ali pa s-kakšno manjšo ročmd . brizgalko. Ko se kurnik posuši, potresemo tla z apn.en.im prahom.	■ .
Ako je kurnik dobro grajen, lahko v njem ugonobimo mrčes z žveplanjem. Na 1 m3 prostora porabimo 50 gr žvepla. Vrata, okna in vse špranje zamašimo. Kurnik prezračimo šele po 24 urah.
Desinsekcijo perutnine opravimo vedno istega dne kot desinsekcijo kurnika. Po-služimo se mokre kopeli ali pa praška.
Kot. prašek prihajata v poštev tobak in bolhač. Prašek razpršimo z mehom med perje. Če nimamo -meha, skušamo z roko. . potresti prašek enakomerno med perje po vseh delih telesa.
Mokre kopeli so poleti lažje izvedljive kot' po zimi, ker ni nevarnosti, da bi se perutnina prehladila. V mlačno vodo, ki smo ji dodali na 1.01 pol decilitra (50 ccm) tobačnega izvlečka in -200 gr žveplenega prahu, potopimo do glave živali za 2 do 3 minute.
Mokro kopel' tudi lahko pripravimo iz' žvepleno-apnene brozge, ki jo skuhamo iz. 60 gr živega apna, 120 gr žveplenega prahu in. % 1 vode, ter nato razredčimo z .101 mlačne, vode. Kopanje traja 3—4-minute.
V poštev prihaja tudi mokra kopel iz raztopine 50 gr natrijevega flerida v 101
mlačne vode. Tu traja kopanje le 25 sekund.
Po kopeli- operemo z desinsekcijskim srdstvom še' glavo, nakar spravimo živali na sonce ali. v topel prostor-.
Pršic, ki povzročajo apnene ali hrastove noge, S kapeljo ne- moremo uničiti, ker se skrivajo globje v koži. Da jim pridemo do živegea, najprej botane kurje noge namakamo 1/t ure v mlačni vodi, nato jih z namočeno zobno ščetko previdno odrgnemo ter hraste odstranimo, ne da bi povzročili krvavitve. Kraste" Še raje odstopijo, ako jiih mažemo- z masrtjo.' - Ko smo noge očistili hrast, jih mažemo 4—5 dni • s karbolovim vazelinom ali Z ■ mastjo, ki jo . pripravimo iz 30 gr masti, 10 gr žveplenega cveta in 5 gr bencina. Nato. operemo z milom staro mast z nog in ponovno namažemo s svežo mastjo; če so pa noge preveč nadražene, jih namažemo s čistim vazelinom. Nekateri priporočajo za odstranjevanje hrast navaden petrolej. Vendar petrolej- preveč, draži ra- . njeno kožo in je boljše,, da ga uporabljamo le preventivno, t. j. oh času glavnega razkuženja kurnika lahko, z njim operemo ,tudi zdrave noge kokoši.
Domače , sredstvo , za odpravo hrast na nogah je kolomaz.
Desinsekcijo ponovimo v hujših primerih po 2 tednilh.
Ako bomo kurnik redno čistili in raz-kuževali, se nam ni bati, da bi se zajedalci v škodljivi meri razmnožili.'
Kokošim, ki so zaprte, dajmo peska in . cestnega prahu, d.a se bodo sproti čistile mrčesa. Droben prah namreč zaide v dihala pršic in jih s tem omami, tako da I se jih kokoši lahko otresejo.
polovico vsega gozda (52.4%). Povprečno odpade na enega majhnega posestnika le 2.99 ha (5.18 johov). Srednja gozdna posest od 10-do 40 ha (od 17 do 70 johov.) je razdeljena na 2478 posestnikov; na posameznika . odpade povprečno 14.77 ha (25 johov) gozda.
Posestnikov z nad 40 ha gozda je le 142; v lasti pa imajo, skupaj 58.318 ha gozda ali 29% vse gozdne površine v pokrajini.
Kakor vidimo iz prednjih številk, ima pri nas okrog 38.000 večinoma kmečkih posestnikov tako malo gozda, da iz njega komaj more kriti svoje najnujnejše potrebe. Kmečko gospodarstvo potrebuje iz gozda predvsem stavbni les, drva, steljo in Včasih tudi listje za krmo. Zadostna proizvodnja teh proizvodov je glavna naloga malega' gozda pri pretežno poljedelski kmetiji, ki pri nas prevladuje.
Pri nas ima kmečki gozd v večini slučajev dvojni značaj: ali gospodarsko-pomo-žen ali pa gospodarsko-dopolnjujoč (sestaven). Pri prvem je gozd po svoji donosnosti podrejen ostalim kmečkim gospodarskim panogam, kakor živinoreji, poljedelstvu, vinogradništvu itd. Z donosi iz gozda kmet komaj pokriva svoje domače potrebe, včasih pa niti teh ne. Drug značaj pa ima gozd tam, kjer ga je več kot fiolja in travnikov ter so si dohodki obeh približno enaki. V. splošnem ima gozd do 10 ha gospodarsko pomožen značaj, gozd od 10 do 40 ha pa gospodarsko dopolnjujoč značaj.
Ker je pri nas od samega poljedelstva večini kmetovalcev težko izhajati, so ravno tisti posestniki z malo gozda najbolj prisiljeni posegati v svoje gozde. Pri tem jih majhna površina gozda sili ne le k seči, temveč tudi. k prodaji delov kat. parcel ali pa kar- cele kat. parGele, zaraščene z gozdom. Torej kategorija gozdnih posestnikov; ki že itak nima dovolj gozda, še odprodaja gozd in s tem tako rekoč sebi' podžaguje vejo, na kateri sedi.
Poglejmo malo v preteklost, Kako'je prišlo pri nas do individualne in še posebej do te majhne in tako razdrobljene gozdne posesti, kakor le redkokje okrog nas.
Pred 1, 1848. je bila zemlja in z njo tUdI gozdovi povečini last raznih fevdalnih gospostev (plemiče v, graščakov, cerkverrih veledostojnikov, samostanov i. dr.), katerim je moral kmet kot podložnik delati tlako, plačevati gotove služnosti itd. V gož-dovih so smeli podložniki za domačo potrebo sekati les, grabiti in žeti steljo ter pasti živino. Iz tega so nastale tekom časa tako imenovane gozdne služnosti ali servi-tuti.
Leta 1848. je bil sicer objavljen zakon o zemljiški odvezi, toda gozd še vedno ni bil izročen podložnikom v. last. (Verjetno zaradi izvrševanja lova, ki je bil izključna pravica plemstva.) šele cesarjev patent iz leta 1853. je uredil tudi vprašanje lastništva gozdov. Vasi in občine so si mogle deloma z denarjem, deloma pa z delom odkupiti servitutnim pravicam odgovarjajoče gozdne komplekse, nazvane ekvivalente, ki so na ta način postali last več solastnikov. Nekatere teh gozdov so kmalu potem, ko so jih soseske (vasi; ali občine) dobile v last, samovoljno razdelili na individualne (poedine) lastnike. Ta razdelitev pa je bila zelo negospodarsko in nesmotrno izvršena. Nekateri deli (riazvani »tali«) so bili široki le po nekaj metrov, dolgi pa po več sto metrov. Večino takih delov so novi lastniki do golega posekali in nato prodali imovi-tejšim sovaščanom in lesnim prekupčevalcem.
Avstrijski državni zakon iz leta 1883. pa je omogočil nadrobno razdelitev še ostalih gozdov, tako imenovanih sosek in agrarnih
<4£uzdLa>iStvx>
O drobljenju gozdov
Ing. MaZi Stanko
Gospodarstvo v kmečkih gozdovih je problem, za katerega bi se morala zanimati vsa naša javnost. Ta problem je važen s socialnega in s čisto ekonomskega gledišča. Socialni problem je v tem, da naš kmet znaten del svojih dohodkov dobiva iz gozda, če mu bo gozd propadel, še bo tudi naš kmet popolnoma sproletariziral. Ekonomski problem kmečkega gozda pa je v tem, da kmečki gozd daje komaj polovico tega, kar daje dobro oskrbovana skupna večja gozdna površina (veliko gozdno posestvo), ki jo upravlja strokovnjak. Sicer najdemo tudi med malimi kmečkimi gozdovi zelo lepe sestoje, ki dajejo obilen prirastek, takih gozdov pa je na žalost malo.
Gozdarska znanost zastopa dobro utemeljeno mnenje, da je v gozdu mogoče res umno gospodariti, t. j. z malimi stroški doseči čim večji dohodek in dorios, le na večjih gozdnih površinah. Čim manjša je gozdna površina, tem manjša je tudi možnost za racionalno upravljanje gozdnega gospodarstva. Z delitvijo gozdov, sposobnih za normalno gozdno proizvodnjo, v manjše produkcijske objekte se trga gozdno-gospo-darska celina, podira se gozdni kapital, po-večavajo se stroški gospodarjenja, uprave in čuvanja; gozda ni mogoče izkoriščati po nekem načrtu in tako, kot bi sestoju najbolj koristilo. Zato je nedeljivost gozda treba čuvati v največji meri.
Skoraj 80% vseh gozdov v naši pokrajini je v kmečki posesti. To se pravi: odločilno vlogo pri eni najbolj aktivnih postavk našega narodnega gospodarstva —saj. je les
naš glavni izvozni predmet - imajo kmečki gozdovi. . " .
V veliki večini kmečkih gozdov pa se kaj slabo gospodari. Glavne napake so:
.1. negospodarsko- in brezmiselno izseka-vanje pogosto še nezrelih sestojev;
2.	gozdov se sploh ne goji, čisti, trebi in redči kakor treba;
3.	pogozdovanje in obnova redčin, posek in goličav se izvaja zelo malomarno in redkokdaj pravočasno;.
4.	steljarenje in nabiranje listja se izvaja premočno in brez načrta; -
5.	drobljenje, delitev ozir. odprodaja gozdov in gozdne površine.
Zaradi vseh teh vzrokov propada naš gozd in z njim vse naše gospodarstvo, ki je od njega odvisno..
Ko je enkrat gozd prazen in presahnejo dohodki, ki jih je ta dajal svojemu lastniku, ohromi vse kmečko gospodarstvo. Zaradi tega pa ne trpi samo kmet-lastnik takega gozda, ampak ves narod. Saj kmečki stan je glavni vir, iz katerega črpa in obnavlja narod svoje življenjske sile. Oglejmo si, kako je pri nas z gozdom obrasla površina razdeljena.
Celokupno gozdno površino Ljubljanske pokrajine —• 199.478 ha — si deli in . jo ima V lasti 40.900 posestnikov. Od tega števila je 38.280,- t. j. 93.5% posestnikov, ki imajo gozda do 10 ha (približno 17 johov). Na te male posestnike odpade v celoti samo 104.550 ha, torej nekaj več kot
skupnosti (»gmajn«), med posamezne upravičence. Tako je nastala naša mala kmečka gozdna posest. V tem stoletju pa se je ta pričela še bolj drobiti, kar je v zadnjem desetletju zavzelo že kar katastrofalen obseg. Posestva se tako razkosavajo, da je vedno bolj ogrožen njihov obstanek.
Ako prehodimo gozdne komplekse, ki so v lasti kmečkih posestnikov, vidimo parcele in parcelne dele, ki gredo v ozkih, le po nekaj metrov širokih pasovih, v dolžino do 500 m in celo 2 km, najčešče od vznožja do vrha hriba. Večinoma so taki deli veliki le po pol do enega in pol hektara. Neredko pride že s samim posekom drevja na takih parcelah do motenja sosedove posesti.
Ako pa pogledamo mapni prepis posestva, ki spada k eni hišni številki, torej k enemu gospodarju, bomo zapazili, da ima posestvo kaj pogosto po več takih malih gozdnih parcel, ki pa so žal v naravi ločene vsaka zase ter po zemlji, legi in kakovosti tal ter seveda tudi po količini in kakovosti lesne zaloge (glavnice) zelo različne.
Možnost rentabilnega gospodarjenja je v gozdarstvu vezana na velikost površine. To drži sicer tudi v poljedelstvu, pri gozdu pa je to osnovno pravilo. Zato zastopa gozdarska znanost v glavnem mnenje, da na malih gozdnih površinah m mogoče racionalno gospodarjenje. V nasprotstvu s poljedelstvom, kjer more mali obrat dostikrat prav dobro uspevati in konkurirati z vele-posestvom, pa kaže gozd to posebnost, da je prikladen skoraj izključno le za vele-obrat; z drugimi besedami se pravi, da nam gozdovi prinašajo večje koristi samo na velikih površinah pod enotnim gospodarskim vodstvom.
Prav tako kot pri denarnem gospodarstvu, ki je vplivno lahko le, če je dovolj veliko, je tudi z gozdno posestvijo. Denarni kapital 10.000 lir nima velikega pomena; obresti so tako majhne, da ne pridejo v poštev pri vzdrževanju osebe, ki ga ima. Tem večja je zato nevarnost, da se kapital zapravi že pri najmanjši potrebi. Nasprotno pa je z večjim kapitalom, recimo 500.000 lir. Obresti znesejo tu že tako veliko vsoto, da more lastnik od njih živeti. To lastnika stalno opominja, da je treba glavnico ču-. vati.
Pri gozdu se glavnica od obresti komaj loči in za laika, ki gospodari brez gospodarskega načrta, so obresti — lesni prirastek — skoraj neopazne. Seveda je potem načenjanje glavnice pogosto. Tako ravnanje z gozdom nasprotuje osnovnim zahtevam gozdnega gospodarstva in je ono glavno zlo, ki povzroča splošno slabo stanje in razvrednotenje malih gozdni!' površin.
Kot je bilo že omenjeno, je edon izmed glavnih vzrokov slabega sti.nja in propadanja kmečkih gozdov tudi njih drobitev ali delitev. Vzrokov za drobitev je več, in sicer: a) krčitve za stavbišča ali za izpre-membo v drugo kulturno vrsto (pašnik ali njivo); b) dediščine; c) izplačila dot; č) ženitve; d) odplačila dolgov in visokih obresti; e) prisilne prodaje; f) konkurzi in špekulacije in ne na zadnjem mestu liepo-učei\ost, nerazsodnost, nesreče v gospodarstvu ali družini in siromaštvo.
Proti krčitvam v stavbne ali poljedelske nameri!|j|^> tem zvezanim delitvam ter od-procfaj,ai^™^oma odtujitvam ne more. biti nikakega^p^svora, izvzemši primere za-ščitnih^goždov.
Pač pa se opravičeno lahko prigovarja delitvam ozir. odtujitvam, navedenim pod ostalimi točkami.' Da se preprečijo slabe posledice drobljenja kmečkih gozdov, bo treba na novo urediti našim lazmeram ustrezajoče kmečko dedno pravo in način prevzemanja kmečkih posestev. Običaj, da
po starših prevzame posestvo cisti izmed otrok, ki največ nudi, često ogroža obstanek prevzete kmetije. Dalje pri prevzemanju posestva prava njegova vredr.ost često niti ni znana. Posestva so večinoma predrago prevzeta. Kaj se s takšnimi posestvi godi, zlasti ako je veliko volil in so dote znatne, pa vemo vsi. Zato naj bi pri prevzemanju posestva z gozdom, ki je kmetova hranilnica, vrednost gozda ocenil gozdarski strokovnjak ne glede na to, ali je posestnik napravil oporoko ali ne. Posestvo mora biti ocenjeno tako, da bo prevzemnik mogel izpolniti obveznosti, ne da bi bil prisiljen načeti ono lesno glavnico, ki mora v interesu obstanka in napredka gozda ter kmetije ostati v gozdu nenačeta; še manj se sme dovoliti, da bi radi prevzema posestva moral prevzemnik odprodajati dele svojega gozda.
Prisilne prodaje, konkurzi, špekulacije z gozdnimi zemljišči in podobno pa bodo odpravljeni, čim bo izšel poseben zakon o ureditvi dednih kmetij ter zakon o gozdnih zadrugah za ona posestva, ki ne bi bila priznana k dednim kmetijam. S tem bi se določila najmanjša površina kmečkega gozda, ki se ne sme ne deliti, ne prodati, ne obremeniti in niti z dražbo odvzeti. Taki gozdovi bi se z ostalo kmetijo vred zaščitili in bi stalno ostali last ene in iste kmečke hišne številke. Kajti naravni kapitali, in to je tudi gozdno tlo s svojim rastočim lesom, ne smejo biti neomejeno lastništvo samo ene generacije. Dolžnost vsake generacije je, da bodočim pokolenjem pusti v nasledstvo če ne boljša, pa vsaj, kar se proizvodnje sposobnosti tiče, takšna naravna bogastva, kakršna je sama nasledila od prejšnje generacije.
Pred ustanovitvijo dednih kmetij ter gozdnih zadrug bi bilo treba izvesti zaokrožitev (arondacijo) in zložbo (komasacijo) posameznih posestev ter določiti za. proizvodnjo lesa potrebno najmanjšo površino gozda, ki mora stalno ostati pri posestvu. Ta dolnja meja bo seveda v raznih krajih različna, ker je odvisna od raznih okolno-sti. Tako sodijo strokovnjaki, da bi malo kmečko posestvo, ki obsega 6 ha polja in travnikov, moglo trajno kriti svoje potrebe po lesu, drvah in stelji le, ako bi imelo približno 5 ha gozda. Treba pa bi bilo ta gozd oskrbovati skrbno in štedljivo izkoriščati.
Lesne zadruge za prodajo gozdnih proizvodov so se pri nas prav lepo uvedle in so pokazale odlične uspehe. Isto bi nedvomno bilo z gozdnimi zadrugami, ki so mogoče najboljša in najradikalnejša rešitev vseh vprašanj, tičočih se male gozdne posesti. Le začeti je treba in pošteno nadaljevati! Ni pa naš namen tu podrobneje razpravljati o dednih kmetijah, gozdnih zadrugah ter zaokrožitvi in zložbi gozdov, ker so to vprašanja, ki zahtevajo obširne razprave.
Naše stremljenje mora v interesu nas vseh težiti k temu, da se omeji promet z gozdom ne samo pri prenosih po lastnikovi smrti, ampak tudi pri vseh drugih prenosih za časa življenja lastnikovega! Brez oblastvenega dovoljenja se ne bi smelo na eni strani gozda odprodajati in ne na drugi strani kupovati, ako kupec ne bi izpolnjeval gotovih pogojev.
Z ozirom na našo sedanjo zakonodajo bi bili našteti predlogi težko izvedljivi. Naš zakon o gozdih določa v § 106.: »Občinski in vaški gozdi se ne smejo deliti. Izjeme ureja poseben zakon. Gozdi in gozdna zemljišča zasebnikov se smejo deliti z dovoljenjem oblasti. To dovoljenje daje za gozde do 500 ha ban, za večje površine pa minister za gozdove in rudnike.« (Zakon je izšel leta 1929.)
Kot vidimo, zakon načeloma dovoljuje delitev zasebnih gozdov in gozdnih zemljišč in ne našteva podrobnih pogojev, ki bi jim morala zadostiti tako prodajalec, kot kupec, da jima upravno oblastvo izda dovoljenje za delitev. Ni pa gornji paragraf dovolj jasen, ker ne tolmači, kaj naj se pod delitvijo razume. Tistemu, ki zadevo presoja, je na prosto voljo dano, da smatra za delitev samo razdelitev cele katastrske parcele na dva ali več delov (n. pr. kat. parcele štev. 350 na kat. parceli štev 350/1 in 350/2 oziroma kat. parcele št. 730/3 na kat. parcele štev. 730/3, 730/4 in 730/5) ali pa tudi odprodajo cele kat. parcele (n. pr. cele kat. parcele štev. 350 ali cele kat. parcele štev. 730/3) od posestva.
Celotni zakon o gozdih preveva osnovna misel: ohraniti gozd trajni lesni proizvodnji. Ta namen pa je mogoče doseči in ohraniti edino tedaj, če ima vsak gozdni kompleks vse pogoje za umno gospodarjenje. Iz prejšnjih izvajanj vemo, da je za dosego tega potrebna dovolj velika gozdna površina. Predpise dosedanjega zakona, ki dovoljujejo odprodajo oziroma odtujitev celih katastrskih parcel ali njihovih delov pod krinko delitve, bo treba spremeniti. Prav tako bo potrebno z novimi zakonskimi predpisi določiti najmanjšo količino gozda, ki mora pri kmetiji določene površine njiv in travnikov stalno ostati. Odobritev za delitev bi bilo namreč odreči, kadar bi se posestvo tako zmanjšalo, da bi se bilo bati obubožanja in propasti kmetije.
Zaenkrat je najbolj nujno -potrebno in lahko izvedljivo, da se § 106. zakona o gozdih dopolni z odstavkom, ki bi izrecno navajal, da se za delitev gozda smatra vsaka odprodaja oziroma odtujitev enega ali več delov ene katastrske parcele, kakor tudi celih katastrskih parcel. Treba je namreč smatrati za osnovo, od katere se delitev izvaja, ne številko kat. parcele, ampak hišno številko, kateri dotična parcela pripada. Dalje je treba paragrafu dodati, da se sme v zemljiški knjigi zaznamovati prenos z gozdom obrasle površine le, če sta prodajalec in kupec dobila predhodno od upravne oblasti potrebno dovoljenje.
Ni ravno treba biti strokovnjak, da se zapazi ogromne izgube, ki jih naše gospodarstvo trpi zaradi slabega ravnanja z majhnimi gozdovi. Vprašanj, tičočih se naših gospodarskih razmer, ne smemo gledati s stališča sentimentalnosti in liberalizma. Pri njihovem reševanju nas mora voditi edino načelo: dobrobit skupnosti. Vsi napori naše gospodarske politike morajo težiti k temu, da se načini proizvodnje čim bolj izpopolnijo in da se odstranijo vsi nedostatki, ki zavirajo razvoj našega gospodarstva. Eden teh pa je v veliki meri drobitev kmečke gozdne posesti.
Gospodinjstvo
Čistilni nadomestek
Za čiščenje pohištva, tal. iin pranje perila uporabljamo ob pomanjkanju mila kostanjevo vodo. Pripravimo si jo iz divjih kostanjtev na sledeč način. Šest kostanjev olupimo, drobno zrežemo in namakamo 4 ure v štirih litrih mehke vode (deževnice). Vodo odcedimo skozi sito ali plaitno in pred. uporabo zagrejemo; peni se in čisti kot milnica.
Drugo znano domače sredstvo je vo3a, v kateri so se namakali očiščeni krompirjevi olupki. Pripravna je zlasti, za pranje nogavic.
(
Kmetijski p\avnik
Iz našega zemljiškega prava
(Nadaljevanje) Dr. Fran Spiller-Muys
Lov na divjačino
V zvezi z zemljo so tudi lovske in ribar-ske pravice urejene s posebnimi zakoni, katerih podrobnejše obravnavanje bi presegalo okvir tega članka. Omenil sem že, da lovske in ribarske pravice omejujejo zemljiško lastnino. Na dru^i strani pa je lov sam sestavina zemljiške lastnine, ki obsega predmete lovske pravice, namreč lovne živali; zakon smatra te živali za plodove zemljišč kakor ostali donos zemlje. Zato določa lovski zakon iz leta 1931, da pripada lovska zakupnina zemljiškim lastnikom po površini njihovih zemljišč, ki. tvorijo lovišče; vendar sme občina skleniti, <la se zakupnina ne razdeli, marveč vknjiži kot dohodek občine (§ 87. fin. zak. za leto 1936/37). Zemljiški lastnik sme izvrševati lov razen v ograjenem zverinjaku na svojem posestvu sam le tedaj, če ima najmanj 200 ha (preje 115 ha) neprekinjene zemljiške površine. Sicer spadajo njegova zemljišča po^ občinski lov, ki ga oddaja okrajno glavarstvo na javni dražbi v zakup na 12 let.
Na dvoriščih, v vrtovih in na zemljiščih, ki so trajno ograjena (razen zverinjakov), ne sme loviti niti lovski upravičenec niti zemljiški posestnik, če se nista pogodila.
Lov je prepovedan tudi:
1.	po oranem polju, izvzemši okopavine od 1. februarja pa dokler se ne poberejo pridelki;
2.	po travnikih od 1. aprila pa dokler sc ne spravi seno in otava;
3.	po vinogradih od 1. februarja pa dokler se ne oberejo;
4.	po tobačnih nasadih, vrtovih i« zele-mjadnih nasadih, dokler se ne poberejo pridelki (§ 23. lov. zak.).
Zemljiški lastnik, zakupnik ali užitnik iima pravico v svoji ograjeni naselbi ali na ograje: f i dvoriš i i.'"ti in ubiti nezaščiteno divjačino, ki jo podrobnO našteva lovski zakon v § 2. Zverjad, to so medved, ris, divja mačka in volk kakor tudi divje svi-mje, sme na področju svojega posestva vsakdo uničevati, toda s strelnim orožjem samo v krajih, ki so po tej vrsti divjačine (ogroženi in kot taki proglašeni z banovin-sko uredbo.
Ris, volk, divja svinja, jazbec, divja mačka, dehor in hrček pripadajo onemu, ki jih jje ubil na zakonito dovoljsni način. Vsa (druga zverjad in divjačina pripada lovskemu upravičencu (§ 3. lov. zak.).
čudno in nerazumljivo je, da je lovski zakon iz leta 1931 obdržal v veljavi osovražene lovne rezervate (pridržke) na tu-jjem zemljišču izza fevdalnih časov, in to w dobi, ko je bila aktualna agrarna refor-ima; prepovedal pa je ustvarjanje novih irezervatov razen na državnih posestvih. Vendar se na zahtevo lastnikov obremeuje-lnih zemljišč lovni rezervati na tujem zem-lljišču lahko odkupijo (§ 108. lov. zak.).
Slično, kakor sedaj pri nas, je urejen lov iv Nemčiji. Zakonodavstva nekaterih držav jpa ne priznavajo lovskih pravic za sestavini del zemljiške lastnine, marveč za pra-wico države (državni regal). Loviti smejo 1tam samo osebe, ki so dobile dovoljenje za llov od pristojnih oblastev (lovske dovolil-mice ali licence); tako je bilo do u veljav -lljenja enotnega državnega lovskega zakona lleta 1931. na ozemlju predvojne Srbije,
Bosne in Hercegovine ter črne gove, in velja še danes v Švici.
Nasprotno pa so skoro povsod in tudi pri nas ribarske pravice samobitne pravice brez zveze z zemljišči (izvzemši seveda zasebne ribnike in druge privatne zaprte j vode); ribarska pravica zgolj upravičuje l ribiča, da goji in lovi v ribji vodi ribe, | školjke in košarčke (rake) po predpisih ribarskega zakona. Pri nas veljata še avstrijski državni ribarski zakon iz i. 1885. in kranjski deželni ribarski zakon z dne 18. avgusta 1888, ki je bil z izvršilnimi na-redbami vred 1. 1927. razširjen na vse ozemlje tedanje mariborske in ljubljanske oblasti (čl. 236. fin. zak. za 1. 1927/28). Ta zakon določa, da je vse tekoče vode ne glede na zemljiške meje in stare ribolovne pravice razdeliti na ribarske okraje ali revirje po v naravi danih pogojih za umno ribarsko gospodarstvo. Revirji so samosvoji ali zakupni. Zakupne revirje daje pristojno okrajno glavarstvo v zakup za 10 let, zakupnina pa se razdeli med ribarske upravičence po razmerju njihovih v okraj privzetih ribjih voda. Samosvoj okraj pa obsega vodno progo, glede katere obstoji le ena ribiška pravica. Potem takem pušča naše ribarsko zakonodajstvo nedotaknjene pridobljene ribolovne pravice iz fevdalne dobe, kakor so. obstojale ob odpravi zemljiškega podložništva 1. 1847. Pač pa je državni ribarski zakon iz 1. 1885. ukinil prost ribolov, kjerkoli je še obstojal na vodah, ki si jih niso lastile zemljiške gosposke. Ribolov na takih vodah je kranjski ribarski zakon odkazal deželi (bilo pa jih | je malo), ribolov v umetno nabranih vodah | (ribmkrh bajerjih itd.) in po umetno na-I pravljenih strugah pa posestnikom teh na-I prav ozir. zemljiškim posestnikom (§ 4. I kranj. rib. zak.). Zemljiška lastnina daje i ribarsko pravico le v umetnih ribnikih in strugah. In pa pri poplavah je zemljiški lastnik upravičen, da polovi ribe, ki ostanejo, ko odteče voda, na njegovem zemljišču; vendar jih ne sme z umetnimi napravami zadrževati, da se ne bi mogle vrniti v vodno strugo.
Zemlja in voda
Slično kakor lovski in ribarski zakon urejajo tudi vodni zakoni le uporabljanje in izkoriščanje vode, njenega učinka in njene sile. Saj prava posest ali lastnina tekoče vode ni mogoča. Izrecno priznava vodni zakon zemljiškemu lastniku sledeče vode kot njegovo last: 1. pod njegovim zemljiščem se nahajajočo podtalno vodo in na njegovem zemljišču izvirajočo vodo; 2. deževnico in snežnico, ki se nabere na njegovem zemljišču; 3. vodo v vodnjakih, kaptricah, ribnikih in sličnih napravah; 4. odtoke iz teli voda, dokler se ne izlijejo v kako drugo privatno ali javno vodo in dokler ne zapustijo njegovega zemljišča. Vendar je lastnina glede teh zasebnih voda omejena z ozirom na pravice drugih do vode in v korist splošnosti; zemljiški posestnik ne sme zajeziti ali odvajati vode tako, da bi nastala škoda na tujih sosednih zemljiščih (vsled zamočvirjenja ali poplavljanja), tudi ne sme izpremeniti naravnega toka vode na škodo nizdol ležečih zemljišč (ker bi ostala ta zemljišča brez vode), niti ne sme ovirati odtoka vode na škodp višje ležečih zemljišč (ker bi se zamočvirila ali zatopila). Zemljiški posestnik končno ne sme po-
rabiti vse vode, ki teče po njegovem zemljišču in mora. vodo, če jo je zajel in napeljal na svoje naprave, speljati nazaj v naravno strugo, preden zapusti njegovo zemljišče, razen če bi vsled odvajanja vode ne nastala nobena škoda drugim, ki imajo tudi pravico do vode. Podrobnejša razmotri-vanja spadajo v precej obširno vodno pravo. Tu nas zanimajo le še ona vprašanja, ki se tičejo zemlje, n. pr. čigava je zemlja, ki jo voda naplavi, in otok, ki nastane vsled naravnih dogodkov sredi tekoče vode, in čigava je struga, ki jo zapusti tekoča voda. Taki dogodki sicer niso pogosti, vendar jje potrebno, da jih zakon predvideva. Zato določa § 410. obč. drž. zakonika, da pripada zemlja, ki jo vodovje neopazno naplavi k bregu, lastniku brega. Sredi reke nastali otok imajo izključno pravico prisvojiti si ga lastniki zemljišč, ležečih na obeh bregovih, in sicer gre vsakemu bregu polovica otoka, medseboj pa si imajo pripadajočo jim polovico razdeliti posestniki po razmerju dolžine svojih obrežnih zemljišč (§ 407. obč. drž. zak.). Otoki na plovnih rekah so pridržani državi (plovne reke so one, po katerih plovejo ladje ali vezani splavi). Ako reka ali potok zapusti svojo strugo, imajo predvsem zemljiški posestniki, ki trpijo škodo po novem toku vode, pravico do odškodnine iz zapuščene struge ali njene vrednosti, sicer pa pripade zapuščena struga posestnikom na njo me-ječega obrežja tako, kakor je to odrejeno za nastali otok (§§ 409. in 410. obč. drž. zak.). Ako 'voda nanese znaten kos zemlje k tujemu bregu, izgubi prejšnji lastnik te zemlje svojo lastninsko pravico do nje le tedaj, ako je v enem letu ne uveljavi (§ 412. o. d. z.). Isto načelo velja smiselno, če se udre ali zdrči znaten kos zemlje z bližnjega hriba na tuje zemljišče.
Če se z regulacijo • reke ali potoka pridobi zemlja, pripada ista onemu, ki nosi stroške regulacije; če pa regulacijsko podjetje več ne rabi te zemlje za boljše zale-dinjenje in utrjevanje bregov, jo mora na zahtevo odstopiti mejašem proti plačilu njihove vrednosti (§ 28. kranj. vod. zak.).
Po § 413. občega državnega zakonika je vsak zemljiški posestnik upravičen svoj breg utrjevati, da ga reka ne trga. Vendar nihče ne sme delati takih zgradb ali nasadov, ki bi lahko izpremenili naravni tok vode ali škodovali plovbi, mlinom, ribarjenju ali drugim tujim pravicam. Take naprave se smejo delati le s posebnim dovoljenjem upravnega oblastva (vodo-pravnim dovoljenjem). V tej zvezi treba omeniti, da naš veljavni vodni zakon ne ureja izrabe podtalne vode, ki jo, kakor navedeno, smatra neomejeno za last zemljiškega imetnika. In vendar se večkrat zgodi, da se vodnjak posuši, če sosed svojega preveč poglobi. Po občem državljanskem pravu sosed ni odgovoren za povzročeno škodo. To je važno posebno za zdravilne vrelce, za katere tudi pogrešamo predpise o njihovi zaščiti.
Mnogokrat postane sporna meja med zasebnim zemljiščem in ob njem tekočo reko ali potokom. Tudi tega vprašanja naši veljavni zakoni izrecno ne rešujejo (pač pa osnutek za novi vodni zakon ia l.,1913,). Praksa se je ustalila in srrtatra^* ni drugih dokazov, za mejo normabMBKanje" vode, to se pravi ono stanje vc^Pkakršno v pretežnem delu leta,-
Važna je določba vodnega zakona (§5. kranj. vod. zak.), da so privatni potoki, če se ne da dokazati kaj drugega, priti-klina onih zemljišč, preko katerih ali med katerimi tečejo, in to po razmerju dolžine obrežnih zemljišč. Po istem načelu in razmerju imajo lastniki obrežnih zemljišč ob
tekoči, privatni vodi. pravico do uporabe polovice mimo tekoče vode."
Vodni zakon nadalje določa (S 12.), da prehajajo pravice do izrabe vode, če se vodopravno dovoljenje ne glasi izrecno na osebo prosilca, na vsakokratnega lastnika naprave ali zemljišča, za katero se je dalo dovoljenje.
Iz vodnega prava izhaja obveza, da morajo zemljiški lastniki s svojimi zemljišči pristopiti vodni zadrugi, če se ustanovi po predpisih vodnega zakona radi zgradbe namakalnih, osuševalnih ali . regulacijskih naprav.
Zemlja in rudnine
. Zemlja daje • poleg rastlinskih proizvodov še tudi rudnine. Ker pa je po zakonu vsa zemlja v neomejeni globini last onega, čigar je zemeljska površina, so njegova last tudi vse rudnine,' ki se nahajajo v zemlji. Izvzete so pa sol, ki spada pod državni monopol, in tiste rude, ki jih je rudarski zakon pridržal, da si jih sme prisvojiti in jih sme izkoriščati le oni, ki si pridobi rudarsko pravico po rudarskem pravu. Take pridržane rudnine so vse one, iz katerih
se pridobivajo razne kovine, žveplo, galun ali galica, potem cementne vode, grafit, premog in zemeljska smola (bitumen). Zemljiški lastnik torej lahko izkorišča na svoji zemlji vse drugo, n. pr. kamenje, grušč, marmor, apno, sadro (gips), ilovico, barvilno zemljo, šoto itd. Izkoriščanje teh rudnin odda lahko zemljiški lastnik tudi drugim v zakup ali kako .drugače, vsekakor so te rudnine lahko vir bogatega donosa zemlje. Prej navedene pridržane rudnine pa se smatrajo ža rudniško lastnino, ki jo podeljuje država po svojem rudarskem oblastvu in ki obstoja iz jamskih mer, t. j. pravokotne ploskve v izmeri 45116 kv. m ali dnevnih mer, ki obsegajo po 11500 kv. m. Toda to in vse drugo o rudah spada v zanimivo in še čisto starinsko rudarsko pravo.
Zemlja in zaklad
O zakladu v zemlji določa zakon, da pripada polovica lastniku zemljišča, a-druga polovica najditelju, odkar se je država odrekla svojemu deležu. Toda zakladov skoraj ni. Največji zaklad zemlje je kruh, ki nam ga daje.	(Nadaljevanje sledi)
JčnjOževnait
Misli ob zborniku za sadjarstvo in vrtnarstvo
Ing. J. Zaplotnik
Sadjarsko in vrtnarsko društvo je kot nadomestilo za svoje dosedanje glasilo »Sadjar in vrtnar«, ki je Izhajalo mesečno; izdalo posebno publikacijo, pod naslovom »Zbornik za' sadjarstvo in vrtnarstvo«. Kakor čujemo, bo- društvo ta zbornik izdajalo polletno. Vsebinsko Zbornik v celoti nadaljuje tradicije'»Sadjarja in vrtnarja«.-Člankom iz sadjarstva: Usmeritev naše sadjarske in vrtnarske, produkcije v bodočnosti.. Možnost raZvoja sadjarstva v naši deželi, Predlog k' našemu izboru jabolk, Vzgoja krošnje srednje .in visoko debei-nega drevja, ■ Švicarska rez, Lišaj.i in .mahovi, Brez dela nii jela, Važna .dela v sadovnjakih, Obrezovanje sadnega drevja z . ozirom na obremenitev, '■ Zatiranje sadnih ■ zajedalcev med ralstno dobo, Uš v sadovnjaku,' Sadje in sadni sok, .Bezeg — škodljivec, Kol, slede članki z vrtnarstva.; Kakršno .seme, takšen plod, Zaprta greda, Razkuževanje semen in zemlje v vrtnarstvu, Varstvo vrtnin pred zaj-edavci v dobi rasti, Najnavadnejža semenski pleveli, Vrt in krompir, Rabarbara, Beseda o kumarah,. O paradižniku, Kaj raisite na smeteh, - m cvetličarstva: Iz vrta vejeta -ljubezen in pomlad, Pomlad prihaja v deželo, Z lepimi vrtovi v lepšo bodočnost, Mahonija, nato
1 pa se vrste drobni nasveti in zanimive vestli ,pod naslovi »Dobro da veste« in »To in ono za vsakogar«. Članki so-večinoma bogato ilustrirani, kakor je'bilo že .v navadi pri »Sadjarju in vrtnarju«. Nova pa je lepa barvasita priloga kot Humkova priloga .št. .1, ki predstavlja sorto jo.natan s kraitkiim opisom te sorte.: Vsekakor je ta zbornik dokaz vztrajnosti in žiiavosti Sadjarskega in vrtnarskega društva, da 'tudi v izrednih razmerah z izrednimi sredstvi vzdrži staro izročilo in stike' med član-- štvom.
Nečesa pa v tem zborniku pogrešamo. Navajeni smo, da pri vseh zbornikih razvrščamo vsebino po ustaljenlih vidikih: razprave, članki, poročila, razno. Navadno je težišče zbornika na razpravah, - potem nai poročilih alli referatih, medtem ko član-
ki in razno stopajo bolj ali manj v ozadje. V pričujočem zborniku pa pogrešamo prav ti dve bistveni poglavji resničnega zbornika;. Ne vemo, v koliko je Sadjarsko' in vrtnarsko društvo imelo pred .očmi pri izdaji svojega zbornika vsebinsko ustaljeno .obliko zbornika, in če m- morda uporabilo izraza »zbornik« samo ob pomanj-
kanju drugega prikladne.)šega izraza. V tem smislu bi izdajatelju pri morebitni prihodnji izdaji, priporočili uporabo pri-kladnejšega naslova Nikakor pa s temi našimi opombami nočemo in ne maramo zmanjševati vrednosti in pomembnosti onega, kar- »Zbornik« . prinaša
j Ko že govorimo o zbornikih, naj bo dovoljeno, izraziti nekaj misli na splošno. Slovenci kmetijsko-strokovnega ■ zbornika nimamo, Pač imamo precej kmetijskih strokovnih listov, ali smo jih vsaj imeji, bodisi splošrio-kmetijskih, bodisi takih, ki go obravnavali, posamezne panoge kmetijskega udejstvovanja. Večkrat se le zdelo; da imamo takih listov kot maloštevilen narod kar. preveč. Cesto so se pojavljale tudi tendence, kmetijsko-strokovne. liste združiti ta poenotiti. .Navadno to ni uspelo. Nasprotno, pojavljali so se celo novi, bi rekel, konkurenčna listi,- Mesto izboljšanj« obstoječih listov smo cepili moči tudi tam, kjer iz- .strokovnega 'vidika to ni bilo prav nič. potrebno. Pri vsem tem pa smo zanemaril,i ono plat, ki- nam je manjkala. Noben tak list, naj si je izhajal mesečno, enkrat ali dvakrat, naj ga je izdajalo to ali .ono .društvo ali ta ali ona ustanova, ni
■	mogel objavljati daljših, dokumentiranih sestavkov, ker jih ni mogel priobčiti naenkrat, če ni' hotel zanemariti ali po mače-
■	hovsko obravnavati yseh drugih panog kmetijskega udejstvovanja; Kot narod, ki stremi za napredkom, pa potrebujemo list,, ki bo mogel objavljati tudi daljše razprave
' iz yseh kmetijskih panog brez bojazni, da bi bil- enostranski. To naj bi bil pravi, resničen, kmetijski zbornik, ki bi bil tudi V stanju, nas, naše kmetijstvo in naše napore ter prizadevanja dostojno predstavljati tudi pred obsežnejšo publiko. Mogoče bi kmečko'.poverjemstvo to misel vzelo v pretres in jo kot najpoklicanejše poskusilo uresničiti.-	'
Zg&daviM. kmetijstva
Prof. B. T.
Naš kmet in kmetijstvo na Kranjskem v dobi po Napoleonovih vojnah (1814—1848)
(Nadaljevanje)
2. Kmet in država; davki
Razen od zemljiškega gospoda, ki je predstavljal za kmeta v dobi, ki'..jo obravnavamo,. neposredno, oblast, je bil kmet odvisen, seveda tudi od države. Država . skrbi za. zunanjo in notranjo varnost, upravlja -vse javne zadeve in oskrbuje sodstvo, zaradi česar vzdržuje stoječo armado vojaštva in sedečo armado uradni-štva, ustvarja' določene pravne razmere, brez katerih je obstoj družbe nemogoč, pa najsi. 'so. te pravne razmere .kakršne koli že; nadalje skrbi država v večji ali manjši meri za' javno zdravstvo, za izobrazbo, ki ji je-temelj šolstvo, in pa za dvig. gospodarstva že s tem, da gradi ">emetna sredstva, uravnava uvoz .in izvoz raznih pridelkov, iin izdelkov'in sklepa z drugimi državami .trgovinske pogodbe. V kakšnih smereh in. po kakšnih načelih se upravlja država, kakšne so v njej pravne razmere in v kolikšni meri skrbi za dvig' gospodarstva — vse. to je odvisno seveda ' od mnogih čiiniteljev, izmed katerih splošni" nazori, ki vladajo v določeni dobi, gotovo niso najmanj odločilni. — Avstrija, kakršna je izšla iz Napoleonovih vojn, je I
billa strogo, absolutistična država in še je močno .razlifc»vala' od Avstrije 18. stol., ko je vladalo v njej v dobi Marije Terezije. in Jožefa II. in pod vplivom prosvet-Ijenskih in fiaiokratskih idej na vseh področjih pa tudi v korist kmečkih podložnikov prav živahno reformistično delo. Vse tO-delo je-zamrlo že s smrtjo Jožefa II.: konec mu je napravila prav za - prav v. Srednji Evropi: francoska revolucija (1789.).-Franc I. (1792.—1835.) ' je že ob nastopu ■svoje vlade napeljal avstrijski državni vat. na izvožene tirnice »starih in dobrih časov«, po končni zmagi nad Napoleonom pa se je obsolutizem celo- še stopnjeval; državniki predrnarčne Avstrije so sicer sprejeli' V svoj program drugi del izreka Jožefa! II. —' iniič z ljudstvom —, zavrgli pa sO prvi' del: ,v§e za ljudstvo. Vlada Franca i!, ki je nastopal sicer povsod kot dobri deželni oče, se je sicer vtikala v vse in prav v podrobnosti, toda le malokje -je pospeševala napredek, ki ga je rajši celo zavirala, skušajoč staro kolikor moči ohraniti. Od tod izvira, da je' v naših krajih iznova utrdila po .Francozih močno zrah-,-ljano zemljiško zavezo, plemstvu pa le ni obnovila patrimonialhega sodstva, kajti
hotela je imeti vse vajeti saina v rokah. Na gospodarskem, zlasti na kmetijskem področju ni ustvarila nobenega napredka ' — če izvzamemo napravo stalnega kata-. stra, o čemer bo govor, kasneje. Razen tega pa. je bil tudi tedanji državni aparat' pre-okoren, da bi .mogel karkoli 'v kratkem času in dobro dovršiti. .Za vsako1 dovoljev nje — tudi če se je tikalo zgolj gospodarstva — - je bilo treba čakati na rešitev dolgo dobo, včasih celo več let. Pobud ■ za •napredek v gospodarstvu ni manjkalo —~ saj jih je mnogo-izšlo iz Kmetijske družbe in celo. ilirskega guberni.ja, vendar, je večina predlogov obležala v zaprašenih omarah dunajskih uradov, kjer so se nerešeni akti kopičiti in kopičili.. Ko .je Kranjska kmetijska' 'družba zaprosila, da - bi smela za dvig kmetijstva ustanavljati na deželi svoje podružnice, niti' odgovora ni dobila. Kmet je bil tako prepuščen samemu sebi, po šegah dedov je; obdeloval zemljo, nedovzeten za vsako, izboljšanje in vsak napredek; pa temu se he smemo prav nič čuditi, kajti- država je: prav. malo Jn prav slabo poskrbela za njegovo izobrazbo: nekaj malega katekizma, črkovati in »ajn-malajns« — to je hilo vs?, kar se je mogel kmečki otrok naučiti v zelo redko se'-, janih šolah, če jih je seveda sploh obiskoval. Imel'pa je kmet-samo eno gorečo in. skrivno željo, ki se mu je. zbudila v dobi franooske okupacije in ki ni zamrla;, ta želja pa -je bila: rešiti se zemljiške zaveze.	'.	•
Državi je vsak državljan ali podložnik' dolžan dajati denarni, -v primeru potrebe pa tudi krvni .davek. Glede zadnjega moramo omeniti, da v .dohi, ki jo obravnavamo, ni bil potreben; po porazu Napoleona je zavladal v Evropi mir,, ki je tra- . jal pri nas do 1. 1848. Seveda pa je bilo treba kmečkim sinovom in predvsem njim ■ služiti vojake, kajti samostojni obrtniki, delavci po večjih obrtnih delavnicah'in tovarnah in dijaki z dobrimi redi so bili od vojaške službe- oproščeni, izmed kmetov pa le posestnika ki so imeli določeno površino zemlje. Prvotno je trajala vojaška .' služba štirinajst let, s patentom . cesarja Ferdinanda I. -z dne 14,- februarja' 1845. pa • je bila skrčena na -osem let, kar so občutili tedaj že kot veliko olajšavo.
Kar se davkov v denarju tiče,-pa noben davek tako globoko ne posega v kmetiško : gospodarstvo kakor zemljarina in pa hišni davek (davek od stanovanjskih poslopij). Ta dva davka .si hočemo v naslednjem ogledati,
a. Zemljarina.
V srednjem .veku so dobivali.' deželni knezi glavne 'dohodke iz carin in pa iz svojih posestev, tako zvanih regalijev, med katere so spadali predvsem rudniki. Ko je ob koncu srednjega veka riaturalno gospodarstvo prešlo v denarno in ko so si po iznajdbi smodnika deželni knezi zlasti v maših deželah zaradi neprestane turške nevarnosti vzdrževati plačano vojaštvo, -pa ■ dohodki iz oarin in regalijev niso .več zadoščali. Treba je bilo poiskati novih virov dohodkov in te vire so'našli v Obdavčenju premoženja; ker je tedaj premoženje obstajalo . v glavnem v zemljiški . posesti, smemo že te davke smatrati za nekak zemljiški davek (zemljarino), ki predstavlja- kakor drugod tako tudi pri nas najstarejšo obliko direktnega -obdavčenja. Način, kako se je ta davek, ki ga je moralo izpočetka plačevati predvsem plemstvo, določal iri' pobiral, je bil kaj enostaven: vsako . leto so se sešli deželni stanovi
(plemstvo', višja 'duhovščina in. zastopniki ■mest) kot predstavniki dežele na posvetovanje, kjer je odposlanec deželnega- kneza, zahteval določeno, vsoto .denarja predvsem kot prispevek dežele za njeno obrambo; stanovi so zahtevano - vsoto navadno do: volili,, nato 'pa so jo sami ali po svojih Organih porazdelili na posamezno zemljiške 'posestnike — izpočetka kar po splošni ■ocenitvi njihovega zemljiškega premoženja, kasneje pa po tako zvanih giltah, ki predstavljajo v bistvu najstarejšo vrsto zemljiškega katastra. Gilta . je bila v denarju izraženi dohodek 'zemljiških gospo- ' dov iz njihovih posestev in je obenem iz-, ražala tudi njihove dohodke iz .desetine in podlOžniških dajatev sploh .jn pa iz raznih zemljiškogosposkih pravic,, saj vemo, da so bile tudi te 'pravice', ri. pr. sodna, zvezane z dohodki bodisi v naturi. ali denarju. -Z giltami/ki so bile v. alpskih deželah sestavljene in natančno ocenjene po. skupnem sklepu kranjskih, koroških,, štajerskih, gerenjeavštrijskih in dolenje-avstrijskih stanov iz L. 1527.',- se je doseglo,
■	da so bili davki pravično porazdeljeni med posameznike in sicer po velikosti njihovih dohodkov; odslej je vsak zemljiški gospod plalčai vsako leto določeni odstotek od svo-' 'jih zemljiških dohodkov; ta odstotek je
■	bil ' včasih večji, včasih ' zopet manjši, kakršna je bila pač .tisto leto celotna vsot a, ki jo je zahteval vladar od dežele; Na
: skupnem posvetovanju, v Pragi 1. 1542.■ sO -,se stanovi naštetih petero dežel sporazu-rneli tudi o tem-, ko-liksen del celotne vsote, ki jo zahteva deželni knez od vseh dežel skupaj, plača posamezna dežela.' tako da ni bila nobena izmed njih v primeri z drugimi- preobremenjena.- Pri vsem tem moramo poudariti,, da so se ti davki smatrali v 16'. stoL, t. j. v. dobi, ko ;je bila oblast -deželnega kneza slabotna, pač. pa so imeli zato tem večjo moč-deželni stanovi, le kot nekaka pomoč deželnemu, knezu, ki so mu ■ jo stanovi prostovoljno naklonili, smeli so1 mu jo pa tudi odreči. Ko. se je v 17. stol. moč deželnih knezov na škodo stanov, -okrepila,' pa davkov' ni bilo mogoče več odkloniitiv niti se niso mogli-stanovi pogajati . za znižanje zahtevane vsote. Toda vprav za ■ dobo, ko so deželni stanovi svojo nekdanjo veljavo izgubljali, je značilno, ■ da sta se oba privilig:rana stanova, namreč plemstvo - in duhovščina • skoraj docela osvobodila vseh "davčnih obveznosti. Omenili smo že,- da so plačevali ■prvotno davke vladarju le plemiči; že: 1. 1527. pa je bilo dovoljeno, da sq jih Smeli. ■ polovico prevaliti na ramena pcdložnikov, ■ kasneje so jih prevalili ' skoraj v celoti. Plemstvo je izgubilo tako precej na politični moči, zato pa se . je gospodarsko' skušalo čim bolj okrepiti.
Te razmere so trajale prav do srede 18. . stol., ko je bila cesarica Marija. .Terezija. (1740.—1780.) zaradi praznih državnih blagajn prisiljena .izvesti' davčne reforme. Storila-je to s tako zvanimi davčnimi rek-tifikacijami (od 1. 1748. .dalje). Davčne rektifikacije so' imele namen, da. odpravijo dotedanje neenakomernosti v davkih, predvsem pa, Ida pritegnejo k plačevanju tudi plemstvo. Da bi se napravila osnova, za pobiranje davkov, je moraL vsak zemljiški gospod podati z dokazi in listinami podprto izjavo o dohodkih. iz' svojih zemljišč, iz desetin, jn • drugih podložniških dajatev 'kakor tudi o dohodkih iiz drugih zemljiilškogosposkih pravic. Podložniki so
■	bili glede svoje posesti Sami zaslišani; vsak izmed njih. je moral povedati, koliko oralov njiv., travnikov, vinogradov in gozdov ima; če mu površina posesti ni bila
znana, se je. smatralo, da-znašajo trije va- . gani posevka en oral, za svoj posevek pa 'je vsak kmet pač dobro vedel.,
. Kar se tiče ocenitve 'donosa iz zemljišč, je bil postopek pri dominikainih (gosposkih) zemljiščih.drugačen kakor pri rustf-katnih (kmetiiških). Pri prvih'so namreč, določili donos na osnovi desetletnega povprečja,, od česar so odtegnili 25"/o kot stroške, za ofodelovarije,, posevke in žetev; preostanek je predstavljal nato čisti do--. nos, ki - je ' bil, izražen v denarni vrednosti'in od katerega se je potem plačal določeni odstotek za davek. Pri kmetiških ■ zemljiščih pa ni bil ocenjen donos iz njih, nego ta zemljišča sama po sebi (to--rej kapital) in sicer po običajni prodajni ceni- Pri obeh so: seveda upoštevali razr.c kulture (njiva, vrt, vinograd, travnik, pašnik, gozd, itd.), vsaka, kultura pa je imela tri bonitetne razrede, pri čemer so- upoštevali predvsem kakovost tal in sev-eS,'1 večjo ali manjšo rodovitnost posameznih zemljišč.	'	. -
Celotno delo je bilo dovršeno 1,- 1760.. Tako izdelani kataster, ki je ■ v pravem pomenu besede vrednostni .kataster, je imel dva. dela: dcminikalni in- rustikaln!, bil pa je brez ,kart, .kajti zemljišča — ka,- ' kor smo videli ;—. niso bila izmerjena. Sam po ;seb.i j e. sicer izkazoval precej po-rrianjkljivosti, vendar pa pomenja v davčnem.sistemu velik napredek: pritegnil je, kakor smo že omenili,. k plačevanju davkov 'tudi' plemstvo,- obenem pa so- bili n*a njegovi osnovi razpisani davki vsaj v. deloma pravilnem razmerju porazdeljeni med gosposko in kmetiško posest. .' Na osnovi tega katastra j.e bilo za Kranjsko, ki je z njim razmeroma, dobro odrezala, določeno, da plača za dobo desetih let Vsako leto 430.000 gld. zemljarine.
Terezijahske davčne rektifikacije so Se kmalu izkazale kot nezadostne in že cesar Jožef II. je spoznal potrebo po novi reformi v smislu pravičnejše in enakomernejše porazdelitve davčnega bremena. Taka reforma' je bila potrebnejša tem bolj, ker je že Marija'Terezija smatrala rektifikacije kot samo začasne, ■ dokler se . ne ustvari ■ kaj boljšega. Ker pa se je ce- -sarju Jožefu II.' zdelo, da- bi trajalo predolgo,-da bi se izdelal res točen, na natančni izmeritvi in individualni ocenitvi osnovani kataster, je ubral pot, ki je sicer vodila hitreje do cilja, vendar pa do manj natančnih izsledkov. S patentom z dne-20. aprila 1785. je namreč določil, da izmerijo strokovnjaki trigonometrično samo obsežnejše gozdove in visoke ter strme gorske predele, vsa ostala zemljišča pa je prepustil v izmerjenje posestnikom samim in. sicer So ga -ti izvršili pod nadzorstvom patrimonialnih uradnikov. Tudi .donos zemljišč je bil ocenjen na ta način, da so lastniki zemljišč' sami izjavili, koliko -pridelkov' pridelajo, na kar je bila . celotna' količina pridelkov zemlj išča po tržnih cenah preračunana v denarno vrednost. Od tako dobljenega kosmatega do--nosa je bilo pri vsakih 100 gld. odtegnje-nih za stroške -za obdelovanje, za posevke in žetev pri pašnikih, zemljiščih, po-' raslih z grmičevjem, in pri gozdovih 21 gld. 15 kr., pri travnikih in vrtovih 17. gld. 55 kr.; pri njivah in vinogradih pa 10 gld. 37Vž kr. Kar je ostalo, je bil čisti' donos in od. tega se je potem plačeval določeni odstotek kot- zemljarina..
(Dalje prihodnjič.)
Opomba: Vse viire ,im literaturo bom navedel, ko bo celotna razprava končana.
Naročnikom! z odlokom Pokrajinske uprave šf. 278/1 z dne 11. julija 1944 se nadaljnje ————————— izdajanje ..Kmetovalca" ukine. — Naročniki, ki so
plačali celoletno naročnino, lahko dvignejo preostanek naročnine v Upravi lista.	UPRAVA.
BARVE, LAKE, KIT
^IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIII^
___________ ' I O L J E, i
ter vse v to stroko spadajoče blago prvovrstne = BARVE = kakovosti po solidnih cenah in točni postrežbi = |	i	\/ I I I I D I I A KI I
najugodneje kupite pri domačem podjetju g	i	" L J U D L J/\ IN I
FRANJO MEDIC
-iiiiiiiiiiiiiiiiiniiMiNiin
USTANOVLJENO 1828
J. Blasnika nasl.
UNIVERZITETNA TISKARNA
litografija - offsetlisk - kartonaža založništvo Velike praiike
vrecice za semena
Ljubljana, Breg 10-12
Najstarejši grafični zavod v Ljubljani izvršuje vse tiskovine solidno in poceni
MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA
Sodno depozitni oddelek, hranilniki, tekoči računi.
PUPILARNO VARNA!
Izplačuje „A vista vloge" vsak čas, .navadne" in vezabe po uredbi.
Za vse vloge in obveze hranilnice jamči
MESTNA OBČINE LJUBLJANSKA
ŠPEDICIJA
TURK
LJUBLJANA
PROSTO JAVNO SKLADIŠČE
prevzema
Ocarinjenje
uvoznih in izvoznih pošiljk in to hitro, skrbnj in po najnižji tarifi. Revizija pravilnosti zaračunanja carine in vse informacije brezplačno
Prevažanje
vsakovrstnega blaga, kuriva, strojev, selitve v Ljubljani m izven Ljubljane z vozovi in avtomobili in to hitro ter po nizki ceni
Vskladiščenje
raznega blaga, kakor tudi pohištva v lastnem, mestne trošarine in uvoznine prostem JAVNEM SKLADIŠČU Oskrba' inkaso-, ovzetij
SEAV1JA
66
99
ZAVAROVALNA BANKA V LJUBLJANI
ZAVAROVANJA: požar, vlom, šipe, nesreče na potovanju, zakonita odgovornost, transport, razna zavarovanja avtomobilov, na življenje, posmrtnine i. t. d., prevzame po ugodnih pogojih
CENTRALA V LJUBLJANI
LASTNO POSLOPJE - GAJEVA 2 Telefon št. 21-75, 2I~76, 21-77
Zaupajte domačemu zavodu!
-	zadr. z neom. j.
v Ljubljani, Tavčarjeva ulica 1
Telefon št. 28-47. — Brzojavi: »Kmetski dom«. — Račun pošt. hran. 14.257. Račun pri Narodni banki
SPREJEMA VLOGE na knjižice in žiro račune
Za vse vloge nudi popolno varnost. Otvarja tekoče račune. Eskontuje menice. Daje kratkoročna posojila. Izvršuje vse ostale denarne posle.
A R B O R I N CEPILNA SMOLA SANEOLIN
LcJUBLdANA SANOFORM
priznana razkuževalna sredstva za dom, vrt
in hlev proizvaja
CHEMOTECHNA

11
DRUŽBA Z O. Z.
LJUBLJANA, MESTNI TRG št. 10
Krscheint zweimonatlich — Preis jahrlich Lir 24.---Ein Blalt Lir 5.--Schrift e:'tum, und Verwa!tung in Laibach, Novi tre Nr. 3 — Mir die Schriftleitung veram-
' -f ' i ■ Ii: Kfiitri-i o I, .. t 1 . .•» .. TA 1	I ...'L.. ..L ,M. L ^.	/	.. 1 1 T .1	j. > i t t	■	n	.. ... .	_