Letnik XV.		1833.	Št. 13.
			
O prihodu našega cesarja na Kranjsko.
Kranjska vabi.
Slovenski moj rod Oj! pridi mi skup od povsod — Ko da hi prišel mi na god — in Knezu se mojemu vkloni! Raztrgani tuji so sponi.
Iz Habsburške hiše Nas Knez naš obiše,
On sam nam prinese zdaj mir, In to bo za zmir,
Pri koncu prepir!
Naj vladi njegovi bo slava, Kateri je glava Grof Taaffe, pošten Možak in časten.
Oj pridi mi, presvitli Car, Dežele naše Gospodar,
V priprosto mojo hišico,
Za Tvoj sprejem pripravljeno. Saj dobro veš,
Da kamor greš,
Osrečiš vse, —
Daj mene še!
Zdaj moj je dom Slovenski, — veš;
Kak srečna bom,
Če va-nj mi greš!
Vse, kar imam,
Ti rada dam,
On vendar pomagal,
Da tisti je zmagal,
Ki pravo ima: —
Slovenec je ta.
Krivice prestane Nas več ne bole,
K er zdaj so razdjane Predrzne glave.
Zdaj hiša je moja spodobna,
Za Kneza sprejem že sposobna, Čeravno še borna;
Pokorna
Pa bila je vedno in bo, Obljubljeno hodi spet to.
Ljubljana vabi.
To mi verjeti smeš.
Sem dolgo zdihovala,
Veliko sem prestala V potujčenih pesteh; —
A zdaj popravljen greh.
Zdaj to sem, kar dežela: Slovensko mesto spet;
Ni skrivati mi čela,
Ponosna smem med svet.
Da morem to,
Kdo mi pomagal, kdo?
Presvitli Car,
To Tvoj je dar
In vlade Tvoje res pravične,
Preteklo je let že šest sto,
Kar Habsburški Knezi So z nami v zavezi,
In to nam je v biagor bilo! Zatoraj gorite kresovi,
Doni proti nebu naj vrisk, Zvonite povsod nam zvonovi, Streljanja naj vidi se blisk. Knezu in Čaru naj slava doni, Ki toliko raznih dobrot nam deli, Iz srca želimo Slovani:
Naj Bog nam ga dolgo ohrani!
Da so razmere še krivične Odpravile naravno,
Po vsem postavno In za-me vrlo slavno.
Zdaj hišo Ti ponudi,
Dežele stolnica,
Da v nji se vsaj pomudi,
Kar milost Tvoja da.
Najlepše Ti zastave Obesil sin je Slave!
Navdušeno povsod gromi:
„Car Jožef naš naj nam živi!"
-=«C3^3S63e5Z»<=-
Pavliha.
Danes je po vsem Kranjskem praznik, kakoršne-ga ne bomo več doživeli: kaj više-ga, kakor imamo zdaj med seboj, vendar ne more obiskati nas, ker to je cesar sam. Da nas bo ta sreča in milost doletela, kdo bi bil nadjal se tega lansko leto še! Jaz sem znan pač z vsemi cesarji, kralji, knezi in drugimi vladarji, a našemu cesarju sem vdan z dušo in telesom, naj mi le pride kdo , ki mu kaj žalega hoče, mu bom že pokazal, kaj zna moja marela ter slovenska kri in pest.
Pa predno govorim dalje, povem naj nekaj druzega. Oni mesec sem ob svojem potovanji po svetu, kjer pa nisem videl nič posebnega in pripovedovanja vrednega, prišel memo Dunaja. Tam naletim kakor nalaš na svojega prijatelja grofa Taaffeja, ki stoji tam in se ozira kakor po vremenu.
„A, kakor nalaš" — spregovori, ko me zagleda — „saj se ti nekaj spoznaš na vreme, je li, Pavliha ?“
„0 kaj pa da“ — odgovorim jaz, — „še v temi; kar roko pomolim izpod strehe in če je mokra, gre dež, če je suha, je pa lepo."
„Ej pojdi no, ti si nepoboljšljiv burkež"
—	reče on na to — „to ugane vsak. tudi jaz. Ali povej mi, kako vreme bo zdaj na jugu —• reciva: na Kranjskem, posebno v bolj južnih krajih, kjer so Lahi blizo?“
„Politično ali naravno?" — prašam jaz.
„Oboje“ — mi odgovori on.
„Nič se ne boj ne ti in nobeden drugi"
—	rečem jaz — „vreme bo pri nas izvrstno. Če bi se prav iz kake — recimo laške — strani privlekla kaka črna megla, imamo mi že ma-r e 1 e, take marele, da se ni bati ničesar, razumiš ?“
„Dobro! Toraj se bova pa videla na Kranjskem, posebno v Ljubljani, ne?"
„A tako?" — rečem jaz — „boš vendar tudi ti enkrat prišel pogledat našo deželo in ljudi! Saj je pa tudi že čas, ko bi bil prišel prej, bi bili mi s tabo zadovoljni še veliko bolj, kakor smo zdaj, ko si naš zbor vendar razpustil, ker če bi bil natančneje poznal vse naše razmere, bi bil to storil že prej. No, pa nič ne de, da je le zdaj. Le pridi k nam, naši
te bodo prav veseli, oni pa----------no, saj jih
skoro nič ni. — Tak se pa vidiva v Ljubljani je li?"
„Vidiva se" — reče na to Taaffe, podava si roko in on gre svojo pot, jaz pa svojo, namreč proti domu, da bi se kolikor moč praznično opravil za prihod cesarjev.
Potoma oglasim se še v Ljubljani in vidim, kako se pripravlja vse za sprejem cesarjev. Pri tem sem pa zapazil mnogo napačnega, česar pa ne bodem omenjal zdaj, da ne bo rekel kdo, da o taki priliki sem hotel kaj skaziti; saj se bomo še pozneje videli in takrat bom že povedal, kaj mi je všeč, kaj ne. Kavno tako bom govoril z drugimi ministri, ki so prišli s cesarjem, in to prav po domače, kakor je moja navada.
Doma na Gorenjskem najdem vse navdušeno veselja, da bo cesar vozil se tudi po naših krajih, kjer še nikdar ni bil in ga ljudje poznajo le po podobah. No, mi se bomo postavili že tako, da bo videl, kaki korenjaki smo in da se ne bojimo nikogar, ki bi njemu hotel kaj hudega storiti, ampak gorje vsakemu takemu ! Nikdar več bi ne tlačil trave. Taki smo Gorenjci, kakor vsi Kranjci in sploh Slovenci.
Pa dosti za danes, ker več ne utegnem; se moram pripraviti na kolikor moč spodoben sprejem našega cesarja, kterega bomo tako težko še kedaj videli med sabo. Šest sto let smo že podložni presvitli cesarski hiši, zdaj bomo obljubili ji pa zvestobo na veke. Bog nam ohrani dolgo še Franca Jožefa in njegov presvitli rod! Živijo!
Z Olimpa.
Dragi mi „Brencelj"!
Ravno ko to pišem, stopil je cesar na tla med vaše brate Štajarce in tu gor k nam done gromoviti „živijo“-klici, akoravno se nasprotniki napenjajo, da bi jih preupili s svo-
jimi „hoch!“ Tudi se vidi po spodnjih štajar-skih mestih premalo slovenskih zastav in prav grdo je, da renegati in drugi nasprotniki narodnosti vaše hočejo strahovati in zatirati Slovence še o tako veseli priliki, kakor je prihod cesarjev, ter braniti jim pozdravljati svojega vladarja v svojem jeziku in pokazati mu svojo narodnost. Taki so ti čudni ljudje, da bi si kupili „nemcev“ ali jih naslikali na svoje hiše ter morda naredili jih iz slame in postavili ob potih, koder se vozi cesar, le da bi se ne videlo, da je dežela slovenska. Na Štajarskem je še preveč zagrizencev in ponemčenih domačinov, vzlasti po mestih in trgih, zato se Slovenec ne more in tudi ne upa povsod pokazati tako, kakor bi rad in bi bilo prav.
Kar toraj bratom štajarskim ni lahko mogoče in kar so njihovi nasprotniki tam skazili, bote popravili pa vi kranjski Slovenci, akoravno imate med seboj tudi še precej zagrizencev. (Memo grede rečeno, je v Ljubljani v nekem predmestji nekdo, o ktereni smo zvedeli sem gor, da je rekel, da svoje hiše ne bo dal pobeliti, kakor drugi, in to zato ne ker je cesar Slovencem naklonjen; je li res to rekel za to Ti pa ne morem biti porok. Hiša pa res ni pobeljena. Vi bote rešili čast vseh Slovencev in se pred cesarjem pokazali to, kar ste, namreč ponosne, a njemu zvesto vdane Slovence-To sodimo že po pripravah, ktere delate povsod in pri kterih vas ne morejo ovirati vaši nasprotniki, ker so ob tla in v deželi čez šest sto let zopet gospodar tisti rod, čegar je ta dežela od nekdaj. Za to se nimate zahvaliti toliko sebi in svoji moči, kakor milosti in pravičnosti cesarja, ki je svojim ministrom naročil napraviti mir med narodi in dati vsakemu to, kar mu gre. Zato bote tudi grofa Taaffe-ja sprejeli gotovo bolj navdušeno, kakor so ga Nemci v Gradci, kterim je on pravi molj v kožuhu.
Kar nas tu posebno veseli, je to, da je pri vas deželna, belo-modro-rudeča zastava, ki je tudi slovenska, vendar zopet prišla do prave veljave, ker vidimo jo plapolati med cesarsko, državno in mestno, in da ni videti nikjer nobene nemške ali pruske. Mi se tega tudi veselimo in bomo napravili lepo veselico. Bleivveis je rekel, da bi bil vsaj za te dni prav rad med vami, in tudi vsi mi drugi
bi šli radi ž njim; pa to ne gre, kakor veš, dragi mi „Brencelj“, ker naš vratar ima ključ le za to, da ljudi not spušča, ven pa nobenega več. No, pa saj se bote sami dobro obnesli povsod, koder se bo vozil in hodil dobrotljivi vaš knez in cesar. Ti bom že prihodnjič poročal, kako smo bili zadovoljni z vašim obnašanjem.
H koncu še nekaj, kar se kolikor toliko tiče vaše slavnosti. Oni teden potrka nekdo na vrata. Ko mi jih naš vratar odpre, pokaže se majhen, ne pretenak možiček in prav pohlevno pravi:
„Menda nisem na prava vrata potrkal med to družbo za bornega učitelja ne bo prostora. Ne zamerite, da sem vas nadlegoval “
S tem hoče oditi, pa jaz, ko slišim glas pristopim, in rečem:
„Če to ni Blaže Kuhar, ga pa nisem poznal, ko je bil še pri sv. Jakobu v Ljubljani učitelj."
„A Blaže?" — se oglasi zdaj Bleiweis, — „učitelj, kakoršnih je v Pirkarjevi dobi zmiraj manj, naroden, značajen in veren. Tega tudi jaz poznam. Le not naj pride!"
Ko je vstopil možiček in ponižno sedel na najzadnji prostorček, praša ga Bleiweis:
„Ej, kaj pa je Vas napotilo, da ste prišli k nam ravno zdaj, ko ima cesar priti v deželo ? Ali niste marali pričakati te vesele dogodbe?"
„0, jaz sem se je preveč veselil," odgovori mož — „zato mi menda ni bilo dano včakati je. Zmiraj sem hodil v Ljubljano in nazaj peš, le zdaj sem se peljal in zvrnil. Ježe božja volja bila. Zdaj sem pa prišel v družbo, ktere nisem vreden."
„Nič ne skrbite" — reče Bleiweis — „za učitelje Vaše vrste je pri nas dosti prostora in ne ravno v zadnjem kotu."
Tako je zdaj med nami Blaž in se je že zelo privadil. Včasih ktero vržemo, pa ne previsoko. Ponižen pohleven je pa še preveč.
To sem Ti hotel sporočiti, ker vem, da sta bila tudi dobra znanca in Ti je kterikrat kako jedrice poslal za list.
Več Ti ne bom pisal, ker vem, da se za sprejem cesarja pripravljaš tudi Ti, toraj ne maraš prebirati dolgih pisem.
Da si mi zdrav!
Ves Tvoj
Miroslav.
Pozdrav ministru grofu Taaffe-ju
o njegovem prihodu v Ljubljano dne 10. julija 1883.
Si vendar v belo k nam Ljubljano Prišel zdaj tudi Ti,
Da vidiš kako Čaru vdano Slovensko ljudstvo tu živi.
Zdaj je bela,
Ker znebila
Se je tujega duha;
Kaj vesela Ne bi bila
Zdaj prihoda Tvojega?
Mir napravil med narodi S Svojo si politiko,
Toraj nam pozdravljen bodi — Gost med nami prav srčno!
Ti pomagal,
Da je zmagal
Zdaj povsod domači duh
In propadel tuj napuh.
Tebi gresta venca dva,
Cuj toraj, kdo Ti ju da:
Prvega ti da Slovenec,
Drugi je Ljubljane venec.
Drobnice, *)
*	Zakaj so nekteri kranjski plemenitaši in tudi še par drugih kazinarjev razobesili namesto deželnih, to je belo-višnjevo-ru-dečih zastav — rumeno-višnjeve ? Kake barve so to?“ — Tako praša unanjec narodnjaka ljubljanskega. —- „To so barve nekdanjih deželnih stanov,“ — odgovori vprašani — „in lakaji ali sluge so bili tako oblečeni.“ — „No, to je pa lepo, da ti gospodje razobesijo barve lakajev“ — odgovori unanjec; — „saj v deželi že tako niso več gospodje.11
*	Ljubljanski kazinarji bi strašno radi imeli, da bi se ob cesarjevem prihodu slišalo le „hoch“, ne pa „živijo“, da bi namreč „lio-
*) Zavoljo cesarjevih dnevov opušča danes ,.Brencelj “ svoje navadne burke in prinaša le, kar je s slovesnostjo v zvezi.
chovci11 preupili „živjovce“ in bi se Ljubljana pokazala nemško. „Nič lajše ko to“— rekel je moder in umen gospod, kteremu je kazinar potožil to. „Kako li"?“ — praša ta. - „ I, naj upijejo Slovenci „hoch“, kazinarji pa „živijo!11
*	Nad neko hišo plapola velika bela-vi-šnjevo-rudeča zastava. Prideta memo narodnjak in kazinar in se začneta prepirati o nji. »Zastava je kranjska11 — trdi Slovenec. — „Ne, slovenska je“ — trdi kazinar. V tem, ko se prepirata, pride s hiše gospodar in ko sliši, za kaj gre, reče: „Ne prepirajta se, gospoda, ta zastava ni ne kranjska in ne slovenska, ampak — moja.11
*	Kazinarje silno zbada to, da ima Ljubljana po ogromni večini razobešenih zastav čisto naroden obraz, zato so sklenili o takih prilikah vsaj solnce in luno pobarvati s pruskimi barvami, namreč črno-rudeče-rumeno, nek znani »anštrajhar11 je dobil ukaz pripravljen biti na to in si je naročil že posebne lestve in čopič (pinzel) za to.
Dobro jo je vdel:
Nek ljubljanski hišni gospodar imel je plačati nek znesek za kazen in ta znesek mu je bil prav občutljiv. Plačal ga je le polovico, zavoljo druge polovice obrnil se je pa do ministra, češ, da je bil previsoko kaznovan. In glej, minister mu odpusti drugo polovico kazni! Mož je bil na to tako vesel, da je za tisti denar, ki bi ga bil moral plačati za kazen, cesarju na čast okinčal in pobelil svojo hišo, česar drugače ne bi bil mogel storiti. (Gospod Verderber bo tisto hišo gotovo grdo gledal.)
Pravo znamenje.
(Pred kranjsko hranilnico.)
Tujec. Kako poslopje je to?
Ljubljančan. Kranjska hranilnica.
Tujec. Kranjska hranilnica, pravite. Saj nima nobene kranjske zastave razobešene.
Ljubljančan. Kavno to je pravo znamenje. „Lucus a n on lucendo11 — saj limete latinsko ?
Tujec. Da! Pa denar, s kterim je zidana, je vendar kranjski, je li?
Ljubljančan. Kavno zato ni treba razobesiti na nji kranjske, to je deželne ali slo-