isfci toiiši flvigajo svoj glas za izHoIjšanje omotnega položaja oiiikii Mn. Dva značilna članka Iz ,,Jfarodne Prcsvete". PARALELA MED PLACAMI UČITELJ« STVA SREDNJIH IN OSNOVNIH ŠOL. V preteklih dneh je bil objavljen za* kon o srednjih šolah in po njem se sedaj upravlja srednja šola. Radujoči se nad tem pojavom z zado* voljstvom ugotavljamo, da rešuje ta zakon na zadovoljiv način vse probleme, ki spadajo k srednješolskem pouku in vzgoji. Zakono* dajalec je imel posebno v vidu vprašanje ma« terijalnega stanja učiteljstva srednjih šol. Re« šil ga je v zadovoljstvo teh nameščencev; nji« hovo zadovoljstvo je tudi naše zadovoljstvo. Ali... Ni to pretencioznost, ni to razredni ego« izem, .ni to niti motiv, ki bazira na pravu in pravici — če prosimo, da se nam, narod= nim učiteljem da toliko, kolikor nam pripa= da po sorazmerju šolanja. Učitelji srednjih šol dovrše fakulteto in njihovo šolanje traja šestnajst let. Učitelji osnovnih šol dovrše svoje šola* nje v strokovni šoli in je trajalo njihovo šo* lanje dosedaj dvanajst let. (Odslej bo pet let učiteljišča, torej 13 let vsega; za učitelje me< ščanskih šol še 2 leti več, torej 15 let; za učitelje specialnih šol t. j. za slepe, gluhoneme itd. je potrebna za strokovni izpit triletna praksa na zavodu in teoretična priprava na univerzi, torej 16 let. —• Op. prev.) Razmerje glede šolanja je torej dvanajst proti šestnajst — in, logično ter pravilno je (četudi ne vzamemo v obzir važnosti in te= žavnosti službe) da mora biti nagrada enaka temu sorazmerju. Zakon o srednjih šolah je izšel in po njem so urejeni prejemki učiteljev srednjih šol. Za= kon o osnovnih šolah še ni izšel in učitelji osnovnih šol prejemajo plačo še po zakonu o drž. uradnikih in uslužbencih iz leta 1923. Položaj je torej sedaj sledeč: Suplent srednje šole prejema brez dra* ginjske doklade 1., 2. in 3. leto 8.600 Din. Uci* telj osnovne šole prejema brez draginjskih doklad 5.352 Din. Medtem, ako bi se vzelo za osnovo razmerje 16 : 12 ter prejemke su= plenta srednje šole z 8.600 Din, bi moral prejemati učitelj osnovnih šol po tem raz= merju 6.450 Din. Ker pa prejema učitelj osnovnih šol samo 5.352 Din, to znači, da pre= jema pod razmerjem 1.098 Din, torej toliko manj napram suplentu srednje šole. Pri maksimalnih službenih letih prejema učitelj srednje šole brez draginjskih doklad 50.400 Din. Učitelj osnovne šole prejema z maksimal* nimi službenimi leti brez draginjskih doklad 20.406 Din. Po sorazmerju 16 :12 bi prišlo, če prejema učitelj srednje šole 50.400 Din, za učitelja osnovnih šol 37.800 Din. Ker pa prejema učitelj osnovne šole pri polnih služ* benih letih le 20.406 Din, znači to, da pre« jema pod razmerjem 17.394 Din — toliko premalo. Vzeli smo za primer samo začetna in končna službena leta — a razmerje je povsod tako in mi verujemo, da se bo pri sprejema« nju zakona o narodnih šolah upoštevalo uči* teljske prejemke v tem zmislu, kakor smo tu navedli. —k. D. M. Prica, (»Narodna Prosveta«, 10. X. 1929.) VSAKEMU SVOJE! (Glas srbijanskega učiteljstva za izboljšanje učiteljskih prejemkov.) V življenju se dogajajo dnevno stvari, ki se zaradi vsakdanjosti težko opazijo. Za= to vodijo poedinci, skupine in celotni social* ni razredi cele decenije borbo, da dokažejo najobičajnejše in najočiglednejše potrebe, razloge in fakta. Zagonetno je le to, če leži neuspeh v slabosti samih dokazov. To je v enakih situacijah mistični detajl, ki slabejšo stran tira vedno do novih korakov, ki se naj« češče končajo z istimi posledicami in rezul« tati. Mi, učitelji, nismo imeli mnogo sreče, da bi nas merodajni krogi razumeli. Decenije smo govorili najrazumljivejše stvari in prepriče* vali o tem, kar se s čutom dozna, pa nismo uspeli, da prepričamo kogarkoli. Tudi danes bi lahko započeli isto in dosegli isto do go= tove mere. To je zares Sisifova usoda! Vsi se še dobro spominjamo, da je bilo že pred 10 leti učiteljevo delo najslabeje na* grajeno. V tem pogledu je moral učitelj če* sto z zavistjo gledati na one, ki niso dovr* šili niti dveh razredov osnovne šole. Njegov obči socialni položaj je bil tedaj zelo nizek, dočim so se mu razne patriotske dolžnosti nalagale druga nad drugo. Prevzet od svojega idealizma in instinkta ljubezni do naroda, je nosil svoj apostolski križ ter je šel po svoji težki stezi naprej, verujoč, da nastopijo pozneje boljši dnevi. Izgledalo je, da se ni prevaril v tem pri* čakovanju. Učitelj je s povojnimi zakoni uspel, da je bil uvrščen v kategorijo državne* ga uradništva. Njegovi prejemki so bili izenačcni sorazmerno z leti šolanja napram ostalemu uradništvu. Z zakonom o državnih uradnikih, so mu bile priznane vse urad* niške pravice ter je bil s tem postavljen na isti pravni temelj, kakor je veljal za osta* lo uradništvo. Zanj je bila ta rešitev velikega pomena, a je bila velikega pomena tudi za d.ržavo in za narodno šolo. Učitelj je šel lahko z vedrim razpolože* njem na delo k svojemu poklicu ter je lahko dal v poklic vso svojo dušo, neokrnjeno in neprizadeto od boli, ki jo povzročajo težke skrbi za materijalni in socialni položaj. A to zadovoljstvo in ta ugodna situacija je trajala le kratek čas. Prekinjena je bila zopet s precej velikim skokom v materijal* nem pogledu drugih uradnikov napram uči* teljstvu, s čemer je učiteljstvo padlo nazaj, zopet v svoj stari težki položaj. S tabelo plač in prejemkov učiteljev srednjih in osnovnih šol, ki je bila objavljena v »Narodni Prosve« ti« pred nekoliko dnevi (prej že v Učiteljs skem Tovarišu — opomba prevajalca) je jas* no dokazano, da imajo srednješolski profe* sorji dvakrat večje prejemke od učiteljev osnovnih šol z istimi službenimi leti. Mi smo daleč oddaljeni od tega, da bi v faktu povišanja profesorskih plač gledali kako nepravilnost ali pogreško. Nasprotno, kakor je smatrala država za potrebno, da osvobodi gg. sodnike skrbi za materijalni ob= stanek, ker vrše delikatno službo za državo = družbo, smatramo iz istih razlogov, da je treba .osvoboditi istih materijalnih skrbi pro* fesorje. Toda mi ne moremo najti ni enega raz= loga, ki bi bil opravičljiv, da se od tega pra= vilno pojmovanega interesa pouka, države in družbe izvzemajo učitelji narodnih šol. Na^ sprotno, povečanje učiteljskih prejemkov: bi bil le logični zaključek omenjenega povišanja plač. V interesu pravice je, da ljudstvo z ena* kega pogleda ocenjuje stališče svojih uradni* kov, da vidi vse svoje delavce na tej liniji in ne izvzema niti enega iz svojega vida. Po tem načelu je bilo potrebno, da se izboljša s posebno doklado materijalno stanje gg. ofi* cirjem, sodnikom in profesorjem, a po istem načelu postane nujna neodložljiva potreba, da sorazmerno dobijo poviške tudi učitelji osnov« nih šol. Morda kdo veruje, da učitelji manj po* trebujejo nego drugi. Nas bi samo interesi* ralo na čem temelje take trditve? Ali se misli, da žive učitelji v boljši go« spodarski okolici in jim je lažje živeti? Toda, samo en obisk pri učitelju na deželi bi lahko prepričal vsakogar, da je taka misel velika zmota. Ena sama anketa bi dokazala, da uči« telji v velikem številu krajev plačajo za na« bavo življenskih potrebščin iste cene, kakor uradniki v Beogradu, ponekod še več. Ako se izvzamejo kulturne potrebe v ob* zir, nabavo knjig in casopisov, obisk kultur* nih centrov in prisostvovanje v kulturnih po= kretih; ali še važneje, če se vzamejo v obzir zdravstvene potrebe in zahteve, posečanje mest zaradi zdravnika in zdravil, tedaj po* stane učiteljev položaj za znaten procent težji. Če se objektivno sodi, se mora vse vzeti v poštev, kakor je. Pri ocenjevanju učitelje* vega položaja sc mora n. pr. priznati, kar je neovrgljive važnosti, da se učitelji osvobode skrbi za sredstva, ki so jim potrebna za oseb* no izpopolnjevanje in kulturno dviganjc s to= kom časa. Dva važna razloga imperativno zahtevata ugodno rešitev: a) ker ogromen napredek učne reforme v naši dobi zahteva, da koraka učitelj z duhom časa ter, da z učno metodo izkoristi vse kar svetovno izkustvo novega najde ter bogata kultura s svojimi poslednjimi ugotovitvami nudi; b) ker s takim delom ter s posvetitvijo kulturnemu življenju parira učitelj vpliv vsa« kodnevnih življenskih odnošajev v katerih le= ta in leta živi in dela ter tako ostane vedno na višini svoje važne funkcije. Nam, učiteljem, je jako mučno, da mo= ramo še kazati na ta obsebi umevna dejstva in razloge. Tudi v preteklosti smo morali vr* šiti to nehvaležno nalogo. Mi brez pretira« vanja prehajamo v to svojo tradicijonalno vlogo trdno uverjeni, da z obrambo svojih stanovskih interesov branimo v prvi vrsti važne interese šole, naroda in države. —k. D. Milanovic, (»Narodna Prosveta«, 10. X. 1929.)