Matko Krevh
Mali knof
Da, št. Peter! Nekaterim se čudno zdi, da še vedno sanjarim in govorim o njein. Kaj bi ne, ko sem pa deset iet in še dva meseca povrh dihal zdravi šentpeterski zrak. In ravno toliko časa sem hodil tam t šolo in pomagal z večjim ali manjšim uspehom ustrojevati glavice šentpeterskih. šolarjev. To so bdli jumaki, da rnalo takih!
Zdaj so nekateri že kar celi posestniki in gospodiči, izmed učenk pa gospodinje in gospodiene, ki se jim zdi za zelo imenitno, ako jih njih bivši učitelj   spoštljivo   pozdravi   s   »klanjam   se,   gospodične!«
Onega dne me je pa prišel obiskat nioj bivši ministrant Ferdl. Da ste ga videli, kako se je blaženo nasmeliiiil, ko sem ga pozdravil: »Glej ga, Ferdl, cel gospodič je že!«
Ako bi ga bili videli pred leti, ko je začel ministTiirati, bi se mojemu strmenju prav nič ne čudili. Bil je tedaj majhen, tako majhen, da sem imel resne pomisleke, sprejeti ga v iraenitno službo minifftranta, ko ga je njegova mamica pripeljala ter prosila: »Vzemite ga, gcxspod, za ministranta! Ima veliko veselje do cerkve.«
No, da! To sem dobro vedel, saj sem ga redno videl ob nedeljah celo pri večemicah, ko so drugi slični ju-naki rajši hlačke trgali po traticah in igriščih.
»Prav rad,« sem odgovoril mamici, »celo zelo rad bi ga vzel za ministran-ta, ker rai Otmar pravkar odhaja v mestne šole, vendar imam pomisleke, ker je Ferdl še tako majhen. Ali se vam, maraica, ne zdi nekoliko pre slaboten?«
»Knjige sicer še ne bo mogel pre-našati,  toda drugače je bisire glave.« ;>O tem prav nič ne dvomim. Toda
kdo bo prenašal težko knjigo takrat, kadar bo sam ministriral? In to se bo zgodilo dostikrat.«
»Sem že cerkovnika naprosila, da mu tupatam poanaga.« »I pa naj pride v ponedeljek!«
Da bi ga rideli, kako mu je zažarelo veselje v sivih očeh! Poljubil mi je rako, da je kar cmoknilo ter veselo odštorkljal s svojo mamico domoiv. Ferdl je posital ministrant.
Za šolarje je bilo to dejstvo velika novica. Hodili so ga gledat kakor novo čudo: rnlajši s spoštovanjem, starejši z bolj ali manj prikritim dvomom, če bo Ferdl sploh za rabo. Ferdl pa jih je sprejemal 'kakor kak novoizvoljeni
preclsednik Pomladka Rdečega križa: nekaterim se je dobrahotno na-smihal, drugim je le pokimal, tretje pa je neusmiljeno odslovil z besedami: •>Kaj me zijate!«
Pravi moj ministrant je bil takrat Mirko, uilad mož, rjavega obraza in čraiih oči. Rad sein ga iunel in ga imam še, predvsem zavoljo njegoTega dobrega očeta, s katerim sva si velika prijatelja. Ta Mirko pa je imel poleg dobrih laslnosti tudi muhe. Uvajal je sicer Ferdla pačasi v skrrvnosti mini-striranja, kadar sem ga opazoval; če je bil pa Ferdl neroden — to je bilo v začetku pogostokrat — se mu je Mirko škodoželjno muzal. To sicer ni bilo lepo, ampak je že taka navada med dečki, posebno med ininistraiiti. Ferdl je vkljub svoji neznatni osebici to preziranje dobro čutil, zato je često prijokal k. meni. Moral seui porabiti .vso svojo nemalo zgovoniost in še sladkorčke in podobice povrh, da sem ga potolažil. Gotovo bi se bila tupatam tudi osebno spoprijela, <Ia se Mirko ni ustrašil »strašue« Ferdlove grožnje češ, da bom že maini povedal, da te bo okregala, in očetu zatožil, da te bo natepel. Pri tem je pokazal Ferdl s svojo drobno pestjo, kako ga bo oče.
»Bojim se jih!« je odgovoril Mirko ter mahnil zaničljivo z roko>.
Toda vse to ni bilo nič v primeri z »razžaljenjem«, ki ga je bridko doživel na.š junak Ferdl nekega pamladanskega popoldne po šoli. Kaj se je neki zgodilo?
Prišel sem poučevat v šolo, pa ne vem več natanko, ali v torek ali v petek. Po Ferdlavem obrazu, ki sem ga lakrat zagledal v drugem razredu, bi sodil, da je bil petek. Čira sem stopil v razred, sem že opazil neko čudno vznemirjenost raed učenci. Nekateri so stikali glave ter si s posmeškom nekaj pošepetavali, drugi so stiskali ustnice, kakor bi hoteli zabraniti, da jim ne ukle smeh — vsi so se pa ozirali v pirvo klop, kjer je eden izmed učencev sklanjal svojo glavo na klop ter krčevito jokal. Bil je to Ferdl.
»Ferdl. vstani!« sem mu ukazal resno. Vzdignil se je počasi, a rok ni odmaknil od obraza. Iz oči pa so mu padale debele solze na klop. a vse telo se mu je sunkoma stresalo od joka.
»Najprej bomo molili, potem govorili!« —
Med molitvijo sem se večkrat ozrl po raziredu ter brž opazil Mirka, ki je takoj povesil oči. Po molitvi seni pa vprašal Ferdla, čemu joka. VsL učenci so se zganili, Mirko pa je zardel kakor kuhan rak. Da ima spet Mirko svoje prste vmes, sem takoj uganil.
»Govori Ferdl!«, sem mu moral prigovarjati, ker mu krčeviti jok kar ni hotel pusiiti govoriti. Med jokom in stokom je spravil v pretrganih be-sedah iz ust »sirašno« obtožbo:
»Mir-mir-Mirko mi-je-je-rc-rekel, da-sem-sem mali-k-kn-knof.«
Bil sem v čudnem položaju. Spričo učencev, ki so komaj krotili smeh, sem moral osiati resen — v grlu in ustih pa me je grabilo, da bi bil prasTvil v glasen smeh. Zasukal sem se, sedel za mizo -ter se skril za razrednico.
Opaizoval sem oba: Mirka in Ferdla. Prvi je bil v veliki zadregi in negotovosti, kaj se bo zgodilo z njim. Ferdlov krčeriti jok mu je neprijetno adarjal na uho. Ferdl pa se je takoj potolažil, čim si je olajšal srce. Skozi solze me je gledal ter pričakoval, kako bom kaznoval »grdega« Mirka. Nekaj je bilo treba le ukreniti.
Pa naj bo! Rekel sem približno takole: »Mirko, tako ne smeš zmerjaii, saj si tudi ti bil nekdaj »mali knof«. Ferdl, ti pa le pTidno žgance jej, da boš velik in ti ne bo mogel kak nepridiprav reči, da si »niali knof«.«
Vsi so se oddahnili — najbolj seveda jaz — da se je ta spor tako mirno poravnal. Še roki sta si podala Mirko in Ferdl. In od tedaj ni bilo med njima več nobemega večjega spora.