Zagrebški' »Pokret« piše pod gorenjim naslovom »o naši rani, a važnem narodnem vprašanju«. — O čemer govori zagrebški list, kar nasvetuje in graja, vse to velja tudi ali vsaj deloma za slovenske naše razmere, zato posnemaroo ta članek po »Pokretu:. I. Često dela staršem velike skrbi vprašanje, kam s svojimi otroki, ko jim dovrše Ijudske šole in kažejo, da niso za nadaljnje študije. To vprašanje skoro redno rešujejo tako, da vsakdo, naj more ali ne more, gleda, kako bi otroka vendar potisnil skozi šole ter — naj so tega ali onega spola — da jih na katerikoli način natnesti v razne službe uradnika ali drugačnega uslužbenca v državni, deželni, občinski ali privatni službi. Med uradništvo r.e pošilja svojih otrok samo uradništvo, ampak jih pošilja tudi trgovec, obrtnik in poljedelec. Vsi ti silijo tja kakor na med. Našemu narodu je poseben ideal, da postavi svoje otroke na taka mesta, kjer bodo imeli »prst v cesarski kasi« in mnogi mislijo, da so s tem otroka najbolj osrečili. • Ako zrelo presojamo kvalitativno vrednost duševnega, z znatnim stroškom in predštudijami združenega dela in šablonsko lestvico uradniškega napredovanja, se moramo uveriti, da je za izvrstnega in nadarjenega uradnika uradniška kariera ena najnehvaležnejih. Malo je takih srečnežev, ki se v deželni ali državni službi z doseženo vsoto akademiške naobrazbe po nekolikih desetletjih naporne službe šele pod starost dokopljejo do sedmega plačilnega razreda, o katerem si moremo šele privoščiti urejeno in omejeno življenje brez vsakega razmetavanja. Uradniki v nižjih plačilnih razredih in oni izven plačilnih razredov pa le životarijo in trpe pomanjkanje, ne da bi svojih težav z ozirom na svojo avtoriteto in svojo inteligenco obešali na veliki zvon. Uglobimo se maio V življenje in poglejmo, koliko uradnikov je obogatelo od svojih uradniških dohodkov kraj vsega tega, da jih je v velikem številu, ki marljivo delajo kakor mravlje?... Kolikor jih je, bi jih mogli našteti na prste. Produktivni poklici preskrbljajo in hranijo poedinca veliko bolj, samo da je vsakdo vesten, marljiv in točen v svoji stroki, ako svoje podjetje izvršuje in izpopolnjuje primernoi sočasni dobi in promet- nim in drugim razmeram ter da poleg tega svoj zaslužek racionalno porablja. V teh poklicih je izvrstnejšemu in agilnejšemu človeku omogočen obilneji gospodarski zaslužek, dosega blaginje, celo tudi bogastvo, kar je v uradniškii karieri skoro redno izključeno tudi ob največji marljivosti. Velika razlika je, ali delaš za druge ali zase! In ta razlika neoporečno obstoja med človekom javnega poklica in privatnim proiesionistom. II. Spričo vse te razlike zanemarjamo mi produktivne poklice, jih omalovažujemo in zapuščamo brez razloga in neopravičeno, a na veliko svojo škodo. Naša trgovina je v najpretežnejem delu v tujih rokah, o- lastni industriji sko-ro govoriti ne moremo, in le nekaj malega obrti v jako omejeni in nerazviti obliki moremo imenovati svojo. Vse to so poklici, v katerih mi ob svojem današnjem neveljavnem umevanju, pa tudi ne ob vsem najživejšem patriotičnem platonskem čuvstvovanju ne moremo izpolniti tolikih mest, zaradi česar se vrivajo tujinci in pridobivajo tu imetje, napredujejo in bogatijo, a mi lovimo samo šole in neproduktivne uradniške poklice. S tem lovenjem smo prišli že tako daleč, da smo ustvarili toliko šolskega naraščaja in nedošolanega proletariata, da absolutno ne moremo vsega zaposliti v javnih službah in mu ustvariti brezpogojno potrebne eksistence, a struktura naših srednjih, višjih ljudskih (meščanskih) in tem podobnrh šol še vedno povečuje že doseženo hiperprodukcijo inteligentnega, polinteligentnega in deloma izšolanega naraščaja. (To nikakor popolnoma ne odgovarja naširn slovenskim razmeram). v Usiljuje se vprašanje, kako daleč pojdemo v tem ustvarjanju, ali se ne bo zanemarjanje toli važnih pridobitnih poklicev ob prekomerni produkciji takega proletariata še kruto mažčevalo, in ali ni to nevarnost za našo narodno individualnost, ki je — in še kako! — odvisna od veličine naše gospodarske moči, ki jo pa zopet ne reprezentirajo uradniške kategorije, ampak produktivni in pridobitni stanovi. Odgovor na to vprašanje je jasen, in ni dvoma na tem, da treba rešenju tega vprašanja posvetiti večjo pažnjo in resnejšo skrb. Pri tem ne smemo puščati iz misli onega, česar ne moremo nikdar dovolj naglašati, namreč tega, da je narodna gospodarska moč glavni steber, oporišče in podlaga vsakemu kulturnemu napredku, ki ima biti odraz te moči same in ki je na koncu konca v svojem končnem uspehu odvisen od te sile. Pred kulturnim dovršenjem se rnoramo gospodarski ojačiti. Ce pa dovršujemo kulturo1 in če primerao višini že znatno povzdignjenega kulturnega umevanja ustvarjamo dragocene vidne kulturne institucije brez vsakega ozira na domače socialne razmere in na lastno gospodarsko moč, tedaj se izpostavljamo veliki nevarnostr, ki bi mogla postati usodepolna za nas. Ravno zato je neobhodno potrebno, da praktičnim in pridobitvenim poklicem posvečamo^ več skrbi ter da doženemo neko ravnotežje med kulturnim in gospodarskitn napredovanjera. V ta namen treba inteligentnejši in nadarjenejši naraščaj navajati v take poklice. Da1 Saglje dosežemo ta smoter, je skrajni čas, da rektificiramo neko svoje splošno krivo umevanje. V naši socialni družbi ne priznavamo namreč pridobitvenim stanovom prave vrednosti. Ne uvažujemo reprezentantov teh poklicev primerno važnosti njihovega poklica, in to je, kar odvrača mnoge starše in njihov inteligentnejši naraščaj, da se ne cprijemajo teh poklicev ter smatrajo za nesrečo, nekak refugij, ako morajo računati s temi1 poklici. (Vzrok temu je pomanjkanje socialne zavesti). III. Za uspešno konkurencoi domačega elementa v pridobitvenih poklicih z rutiniranim, izvežbanim in okretnim tujim elementom je potrebna tudi odgovarjajoča1 strokovna izvežba, ki bi se dala dovršenejša doseči v specialnih strokovnih zavodih in šolah, nego s katerimkoli drugim načinom. Dober del že obstoječih šol bi se moral primerno reorganizirati in izpremeniti v strokovne praktične zavode, ki bi usposobljali inteligentnejši1 naraščaj za pridobitvene in produktivne poklice, kakršnega naraščaja nujno1 potrebujemo. (Mi Slovenci še!e potrebujemo takih šol, ker 5ih doslej še nič nimamo). Reorganizacija bi se moraia izvesti, oziroma nove šole urediti tako, da bo vsa- ka praktična šola in v pravem smislu be-  sede strokovna pripravljalnica, kjer se bo gojenec popolnoma usposobljal za vršenje gatovega poklica ter da bo prihajal iz za-  voda že kot gotova in za takojšnje prido-  bivanje sposobna enota! Dokler ne bo ta- zavod, ako nosi ime, primerno gotovi smeri — gospodarski, obrtni, trgovski, trko, ne koristi reorganizacija. Ni praktičen govsko-industrialni — ako pa ta zavod ne more ustvariti gotove in uporabne strokovno usposobljene in praktično delavne enote. Ali raoremo govoriti o praktičnosti kake višje dekliške šole trgovsko-industrialne smeri, če pa mora absolventinja dovršiti še kak drug tečaj, ako hoče stopiti v prakso, ki označa smer dotični višji šoli? Z reorganizacijo šol v praktične strokovne zavode in z ustvarjanjem novih strokovnih pripravljalnic bi mogli s časom osvojiti, pcvzdigniti in izpopolniti mnoga domača, lastna, koristonosna pridobitvena podietja. Da to ni nemožno, dokazuje hrvatsko domače bankarstvo, ki se je po zaslugi trgovskih šol in akademij tako lepo razvilo v domačih rokah. Ob snovanju in urejanju omenjenih strokovnih pripravljalnic bi morali vedno paziti na potrebe tistega kraja, v katerem jih snujejo, in na sposobnosti taraošnjega prebivalstva. Ne bi smeli pozabljati tudi na sodobni napredek, zlasti na sodobno tehniko s posebnim ozirom na eksploatacijo parne in električne moči. Posebne važnosti je uporaba električne sile v tehnične namene, a rni imamo v dornovini še nedotaknjenih virov električne sile v raznih vodopadih, ki reprezentirajo milijone vrednosti. V mncgih krajih so izdelki domače obrti tako dovršeni, da bomo mogli iz te obrti črpati velike dobičke, a prepuščamo njihovo eksploatacijo tujtacu, ki dobiva milijone na svetovnih tržiščih. Naši praktični strokovni zavodi bi morali obračati svojo pažnjO' tem okolnostim in takim narodnim specialitetam. (Pri vseh teh vprašanjih pa bi morala odločati pamet in splošna korist — korist mase — ne pa zajedljiva trmoglavost od strankarske politike okuženega in zaslepelega poedinca).