slovenski Čebelar 19 6 5 LETO LXVII ST. 9 SLOVENSKI glasilo Čebelarskih organizacij v SL O V E NIJ L ČEBELAR ... Ljubljana, 1. septembra 1%5 Leto LXV1I VSEBINA Juže Resnik: Kdo naj plača stroške...........241 S. L.: Vpliv jesenskega krmljenja na količino zalege v panju...............................244 Julij Mayer: Jesenski pregled čebel..........246 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Borba proti kugi čebelje zalege v Ameriki. Ameriška čebelarska firma Taylor’s. Zanimivo pismo iz Kanado. Apicultitus. Svetovni medni trg. Priznanje poljskim čebelarskim znanstvenikom. Poceni zabava. Toplota v panjih. Roj kot prometna prepreka. Uporaba čebeljih proizvodov v zdravstvu. Gospodarsko izkoriščanje mane na Čehoslovaškem. Raziskovanje dolžine rilčka. Poskus opredelitve kranjske čebele po njenem krilnem ožilju. Napake pri zaziino-vanju. Zadelavina. Nova avstrijska čebelarska šola........................................24') NASA ORGANIZACIJA Poročilo urednika Slovenskega čebelarja tov. prof. Edija Senegačnika «a XIV. rednem letnem občnem zboru dne 25. aprila 1965 v Ljubljani. Nove cene medu..............................253 OSMRTNICE Jože Sotlar, Feliks Rajh, dr. Viktor Melliwa 256 List izhaja vsakega 1. v mescu. Člani, ki plačajo letno članarino 1000 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska ČP Delo — obrat Triglavsku tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik: Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 1200 din, za inozemstvo 1500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 140 din, na 16 straneh 70 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka žiro-računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta. 600-14/603-116 KDO NAJ PLAČA STROŠKE JO 2 E RESNIK Pri našem društvu že dolgo rešujemo pereč problem: Od leta 1956 se borimo proti kužni bolezni pršičavosti, ki prihaja iz zamejstva in nas pogosto preseneča tako rekoč že v predmestju Maribora. V letu 1956 sc je pojavila prvič v Pesniški dolini, leto pozneje pa na Rdečem bregu pri Puščavi. Ta žarišča smo uspešno zatrli. Od tedaj pošiljajo čebelarji s področja severne meje čebelje mrtvice vsako leto na pregled pristojni veterinarski službi. Bakteriološki zavod v Ptuju je v letu 1963 zopet odkril pet žarišč pršice, in sicer dve v Kamnici pri Mariboru, dve v Rošpohu na področju čebelarske družine Sp. Kungota in eno v Fali. Leta 1964- niso ugotovili pri 13(H) vzorcih mrtvic te bolezni. Letos smo prejeli obvestilo od tukajšnje veterinarske inšpekcije, da je bakteriološko ugotovljena pršičavost čebel, in sicer sta dve žarišči v Kamnici, eno v Selnici ob Dravi, pet pa v Zgornji Kungoti. Naša predvidevanja, da prodira pršica iz zamejstva po svoji naravni zakonitosti vzdolž Dravske doline in preko Kozjaka, so po gornjih ugotovitvah potrjena. Tudi vsi ukrepi so bili do sedaj uspešni, kajti čebelarski preglea-niki so se z vso resnostjo in požrtvovalnostjo lotili dela, kjer koli je to bilo potrebno iu kadar je občinska veterinarska inšpekcija izdala nalog za zdravljenje. Po vseli teli podal kih lahko sklepamo, da se nekaj dogaja, česar nismo pričakovali. Vsak ponoven vdor te bolezni je namreč obsežnejši. Ta ugolovitev pa je zelo zaskrbljujoča, lej nesreči se je pridružila še druga. Doslej smo zdravili kužne bolezni tako, da smo poravnali stroške iz družbenih sredstev. Čebelnjak tov. Hat a Karla iz Zgornje Kungote. V panju, ki je označen s puščico, je ugotovljena- pršica V čebelnjaku tov. Mata Karla so za zdravljenje čebel s folbeksom neprimerni panji Po novem zakonu o boleznih domačih živali se zdravijo le-te na račun rejca. Metoda zdravljenja pršičavosli čebel je pač taka, (hi se morajo zdraviti tudi vse čebele n oddaljenosti 1500 m od ugotovljenega žarišča. Če predpostavljamo, da so čebele koristne žuželke — oplojevalke rastlinstva in da ima kmetijstvo od njih večje koristi kot čebelarji, bi morali pri zatiranju kužnih bolezni veljati zanje drugačni kriteriji kot za domače živali, npr. za govedo, konje, svinje, drobnico itd. Te živali goji rejec izključno samo za svojo korist, ima jili pod svojim nadzorstvom. Pri čebelah pa je popolnoma drugače, saj jih ob izbruhu bolezni ne moremo izolirati in zapreti v karanteno. Del čebelnjaka tov. Hata Karla v Zgornji Kungoti Pri veterinarski inšpekciji občine Maribor-Center so nam povedali, naj ne pričakujemo, da bo občinska skupščina poravnala stroške za zdravljenje čebel, ker so tozadevna sredstva zaradi drugih bolezni domačih živali docela izčrpana. Najbrž zaradi tega doslej še niso izdali odločb o zdravljenju in o zapori. Za letošnje zdravljenje bi potrebovali približno 90.000 dinarjev za folbeks, za delo in drug material pa okoli 500.000 dinarjev. Ob tej bolezni pa nastaja vprašanje, kje dobiti 600.000 dinarjev. Ali naj plačajo stroške čebelarji, pri katerih se je pojavila kužna bolezen ali tudi oni, ki so zajeti v krog s polmerom 1500m in morajo iz varnostnih razlogov prav tako zdraviti? Mariborsko čebelarsko društvo je naročilo zdravilo in ga dalo na voljo, po prizadetih družinah pa je organiziralo zdravljenje. Upravni odbor je bil mnenja, da je potrebno takoj začeti z zdravljenjem, ker je to v interesu čebelarstva sploh, čeprav še ne vemo, kdo naj poravna stroške za vse to. Razumljivo je, da društvena blagajna ne zmore tako velikih izdatkov, ker tudi nima dohodkov. Upajmo, da bodo pri občinski skupščini uvideli, kg ter dodatek za morebitno stisko I — 2 kg. Preudaren čebelar bo tretjino te zaloge dodal s sladkorjem, ki je cenejši kot med in na njem čebele izborno prezimujejo, ker jim ne obremenjuje blatnikov. Sladkor dodamo konec septembra s hitrim pitanjem in sicer v razmerju 1 V2 kg na liter vode. To raztopino bodo čebele urno znosile v že pripravljeno zimsko gnezdo, in sicer v sredino, kjer je največ praznih celic. I ako bodo preživele zimo na samem sladkorju, med na obrobnih satih pa bo ostal za poznejše mesece, ko ga bo potrebovala zalega. I ako se tudi izognemo neugodnemu vplivu morebitnega ostanka gozdnega medu v plodiščih, dasi hojevec ali med. izvirajoč iz kakršnekoli mane, ne sodi v zimsko zalogo. Zdravilnih tablet zdaj ne smemo dodajati, ker bi pozimi čebelam zelo škodovale. Kdor prezimuje v mediščih. mora najprej dopolniti na omenjeni način zimsko zalogo, seveda pri zaprtih mediščih! Sele nato izprazni medišča. vtakne zagozdo med sprednjo končnico in matično rešetko, da bodo imele čebele prehod iz plodišča v zimovališče. Potem prestavi celotno plodišče v nespremenjenem redu gnezda na novo mesto zgoraj. Spodaj namesti prazno suho satje, da ga tako nekako zavaruje pred veščo. OI> vzimljenju panjev v mesecu oktobru pa ne bo škodovalo, da se s kratkim pogledom v spodnji del panja prepriča, če se matica z družino ni preselila iz zimskega gnezda na satje brez zaloge. Tako se bomo obvarovali marsikaterega presenečenja! Tudi proti koncu novembra se prepričajmo še enkrat, če so čebele v inedišču. Čebelarjem z manjšim številom panjev bi priporočal, da zožijo plodišča samo na 7 satov in tako prezimijo svoje družine v ožjem, toda toplejšem prostoru. V ta namen vzamemo pri devetsatarjih oba krajna sata iz plodišča. pri desetsatarju pa 2+ 1 sat. I’i sati gredo nedotaknjeni v shrambo k rezervi! Celotno plodišče pomaknemo skupaj na eno stran, prazen prostor pa zagradimo z ločilno dtsko ali s slepim satom in napolnimo s primerno slamnico.ali vrečevino. Slepe sate si sami prav poceni napravimo, da na prazen satnik na obeh straneh z drobnimi žebljički pribijemo primerno debelo in veliko lepenko, lesonit ali še bolje strešno lepenko, ki je bila že nekaj časa v rabi. Šele tako zoženim družinam dodamo zgoraj omenjeni sladkor za zimske mesece! Tako zazimljena družina bo laže ogrevala manjši prostor, stranski sati ne bodo plesnili, kajti vlago vsrkava slamnica ali vrečevina. Ob pomladanskem razvoju pa postopoma širimo gnezdo, ko dodajamo odvzete polne stranske sate, da ima družina vedno pogrnjeno mizico. Poskusite, ne bo vam žal! novice iz četonga sveta Proti kugi čebelje znlege se v Ameriki močno borijo in njihovi strokovnjaki skušajo najti uspešno zdravilo proti njej. Zdaj so začeli uporabljati antibiotik ter-ramicin, ki bolezen sicer preprečuje in zaustavi, da se več ne razširja, na žalost pa trosov ne uniči. Njim še niso prišli do živega. Terramicin prodajajo v posebnih zavojčkih in stekleničkah, kjer je pomešan s sladkorno moko. Z njo trikrat napraše čebele na satju ne samo v obolelih družinah, pač pa tudi v zdravih. Terramicin deluje na čebele obenem tudi stimulativno kot streptomicin in je pridelek medu zaradi tega precej večji. Ur. Znana ameriška čebelarska firma TAYLOR'S ponuja nove čebelarske priprave in orodje. Med njimi je zelo zanimiv kadilnik za pomiritev čebel, ki ga imenujejo »panjska bomba«. Samo pritisneš na gumb in že dobiš močan dim brez isker, vročine in brez vsake nevarnosti za kakršenkoli požar. Prav tako ponu ja nove aparate, ki avtomatično odkrivajo zadelano medeno satje. Priporočajo tudi svoje električne nože za odkrivanje satja in posebna žičnala dvigala, s katerimi z lahkoto dvigajo tudi najtežje panje z nakladami. Vse te in še druge novosti bomo lahko videli na čebelarskem sejmu v Bukarešti. Zanimivo pismo iz Kanade. Univ. prof. dr. Pehani nam je poslal sledeče pismo, ki ga je prejel od kanadskega čebelarja Johanna Steina iz Ontarija v Kanadi: »S svojo soprogo se bom udeležil XX. mednarodnega kongresa v Bukarešti in na poti dotnov bom prišel v Trst in od tod bi rad odšel v Ljubljano v upanju, da bi se tam lahko seznanil z vašo kranjsko čebelo. Za kranjice se izredno zanimam in bi jih rad imel ter križal z anatolsko čebelo. Vaše iine sem videl v seznamu članov Znanstvene čebelarske zveze in zato sem se odločil, da bi Vas naprosil, če bi mi lahko pokazali njen »habitat«. Če vam to ni mogoče, pa me priporočite kakemu čebelarju, ki ima to čebelo in jo tudi uporablja v svojem čebelarstvu. V Ljubljano bom prispel iz Trsta 5. oktobra in bom zelo vesel, če bi mi hoteli Vi ali pn kak čebelar pomagati) da bi se seznanil s kranjsko čebelo.« Povsod po svetli je torej veliko zanimanje za našo kranjico, mi pa lepo čakamo in čakamo... Kdo bo začel? Prav gotovo je samo en odgovor: Mi sami! Ur. Apieultitus je ameriška diagnoza za čebelarsko strast ali »nalezljivo bolezen«, ki napade skoro vsakega čebelarja, da se potem ne more več ločiti od čebel. Kdor je enkrat začel čebelariti. ne more več prenehati. Tako pravi ameriški pastor Glenn F. Clulow. Začel je čebelariti z enim samim panjem, ki ga je našel na novi župniji, potem pa se je tako navdušil. da jih ima že sto. Had bi se ločil od, čebel, ker je preveč zaposlen z drugimi stvarmi. Pa se ne more. Če pa bi kdo prodal še kak panj. bi ga vendarle kupil. Ta bolezen se imenuje apieultitus. Ur. Svetovni medni trg. Argentina, Avstralija in Meküiko pridelajo največ medu na svetu in sicer kar 70 % vsega. Letos so imeli precej slabo letino, in ga ne bodo mogli izvoziti toliko kot prejšnja leta. Zato lahko pričakujemo, da se bodo cene na svetovnem trgu ob koncu poletja zvišale. Zanimivo je, da tudi v teh deželah mislijo na to. da bi povečali domačo porabo medu. Večji del svojega medu izvozijo v Zapadno Nemčijo, Veliko Britanijo in Francijo. Cena na svetovnem trgu pa vpliva tudi na cene doma. Kot so nam povedali pri Medeksu, je tudi pri nas tako. Tudi v Združenih državah so imeli letos zaradi izredne suše zelo slabo letino. Amerika ne bo mogla izvoziti toliko medu. pač pa ga bo morala celo uvoziti. Zanimivo je. da Amerika med tudi uvaža. Leta 1963 ga je uvozila 2,601.000 funtov, leta 1964 pa že 4.917.000. medtem ko ga je to leto izvozila 8,949.000 funtov. Kot vidimo, se je na svetovnem trgu le nekoliko premaknilo in zato upajmo na boljše cene. Ker so baje tudi Agromelov med večinoma /e pospravili in je ta žalostna dediščina menda le pri kraju, si bomo slovenski čebelarji gotovo močno oddahnili. I ■ Priznanje poljskim čebelarskim znanstvenikom. Združene države so podarile čebelarskemu inštitutu v Skierniewieah na Polj sikom 42.835 dolarjev za nadaljevanje znanstvenega dela pri vzreji matic iz najboljših čebeljih rodov. Poljski znanstveniki naj bi z genetične strani natančno opazovali čebelje rodove, njihove navade in pripravili vzrejevaleem boljše čebele. Ta denar bodo izplačali Poljakom iz posebnega fonda, v katerem se zbirajo prispevki od prodanih ameriških poljedelskih pridelkov \ tujino. Pega denarja v Ameriki sploh ne smejo porabiti v druge namene kot za pomoč tujini. Kdaj bomo začeli pri nas misliti na vzrejo najboljših čebeljih rodo\ ob tako dobri čebelji rasi. kot so kranjiee? Ur. Poceni zabava. Po daljšem deževju in hladnih dneh je 12. junija le zlezlo živo srebro na 20" C. Pogledam v panje, če so družine naredile gradilne sate. Večina družin ni naredila nič. V zadnjem pa je bil popolnoma izdelan gradilni sat z zaprto t rotovško zalego. Izrežem, ometem čebele in se namenim, da ga odnesem v sončni topilnik. Prav takrat pa prileti osem dva meseca starih piščancev. Odrežem poikrovce in ponudim sat piščancem. S kakim veseljem in kako strokovnjaško so vlekli ličinke iz celic! Dal sem gradilni sat na lesen sipalnik ter opazoval piščance pri njihovem opravilu. Porezal sem poikrovce še na drugi strani in piščanci so vse pospravili i. Talko som imel veselo zabavo, piščanci so dobili dragoceno beljakovinasto hrano, sat pa se je popoldne že spremenil v voščeno kepo. Ce si upokojenec kot jaz, naredi tako, pa boš zelo zadovoljen. Lojze Lešnik Toplota v panjih. Nad 150 let se govori i'ii piše o pomenu toplote v čebeljih panjih. Pozimi zapazimo panje z otavo, s I ant nie aim i, papirjem in drugim. Pri nekem čebelarju sem videl, da je imel še 9. maja panje zadelane s papirjem in filcem. Po 150 letih pa je Anglež Adam Kelirle zapisal: »Izkušnja pa je pokazala, da celo oster mraz čebelam nič ne škoduje, celo v prid jim je. Poraba hrane je manjša in spomladanski razvoj je boljši. Skrbimo pa za zavarovanje proti vetru. Iz teh ugotovitev izhaja zaključek, da vpliva zimski mraz ugodno na razvoj družin spomladi in da dosežemo is pretiranim zavarovanjem proti mrazu ravno nasprotno, saj vpliva kot nekak hladilnik (Slovenski čebelar 1964. št. 11... stran 268—269). Dr. Weis pa piše: Izkazalo se je, da so ostale do pol dneva stare ličinke skoro vse ži ve 24 ur v sobi pri 18° C« (Slovenski čebelar 1964, št.9, str. 237). Zaradi teli izjav bi morali biti mi Slovenci povedati svoje, ali pa bomo šli molče po poti naše dosedanje prakse. Ivan Tome Roj kot prometna prepreka. Sredi letošnjega junija so imeli tisoči prebivalcev švicarskega mesta Zürich redko priložnost videti velikanski čebelji roj, ki se je obesil na tramvajsko žico. Stvar bi morda niti ne bila tako zanimiva, če bi si roj ne bil izbral svojega počivališča ravno na najbolj prometnem vozlišču mesta im to nekaj pred trinajsto uro, ko se ljudje vračajo v svoje pisarne na po-’ poldansko delo. Za pol ure se je ustavil ves tramvajski promet. Seveda se je v tem času radovednežev kar trlo na ulici, dokler ni prihitel neki čebelar, po poklicu gasilec, ki se je s posebno gasilsko ploščadjo, montirano na tovornjaku, približal rojil in ga ogrebel. F. Šiv ic Uporabo čebeljih proizvodov v zdravstvu obravnava sovjetski čebelarski list »Pčelovodstvo«. Piše med drugim: Aprila 1958 je bila v Moskvi konferenca zdravnikov, ki se je lmvila predvsem z metodiko apiterapije (zdravljenja s čebelami) iii z mehaničnim učinkovanjem čebeljega strupa. Apitoksin (čebelji strup) razširja kapilare (lasnice) in omogoča taiko boljšo prekrvitev obolelih organov, povzroča tvorbo hemoglobinu (krvnega barvila), zmanjšuje strjevanje krvi. pospešuje naglo padanje eritrocitov (rdečih krvničk) in pospešuje levkoci-tozo (zvišano število belih krvničk); po- življu delovanje srčnih mišic, znižuje krvni pritisk in podpira presnavljanje. Neki drugi pisec piše o kompleksnih uspehih zdravljenja z medom pri kroničnem pol i u rt h r it i« u (množičnem vnetju siklepov) pri otrocih: S poskusi zdravljenju so začeli v juliju 1956 in so z njimi nadaljevali do septembru 1957. Opazovali so 32 otrok in jih med temi 24 zdravili uspešno. Važno vlogo pri zdravljenju igra psihično stanje otroku. Po vzročen u reakcija kože: otekline, pordečite v, vročina na določenem mestu in občutek bolečine so pri zdravljenju na vsak način zaželeni in so jih dodatno z blatnimi kopelmi še ojačili. Končno obravnava te rape v lični (zdravilni) učinek pri injekcijah z apitoksinskimi preparati Ki in Ks, sterilno (nekužno) raztopino čebeljega strupa v breskovem ali mareličnem olju (1 : 2000 do t : 2500) in ugotavlja, da ustreza pri arteriosklerozi (poapnenju žil,) plebitisu (vnetju ven), poliarlhritisu, trofičnih (hranilnih) ulje-s ih itd. S. R. Hurngsiin, O., Gospodarsko izkoriščanje mane na Cehoslovaškem (Die wirtschaftliche Verwertung des Honigtaues in der Tschechoslowakei) Vf decke prüfe, 4. p. 5t—60. Pruhu 1965. Tüko kot v drugih deželah se niižujo z intenziviranjem poljedelstva tudii v ČSIl povprečni pridelki medu. V gozdnih predelili, kjer je izvor paše mana, pridelki medu ne padajo, temveč rastejo. Mano izkoriščajo v čebelarstvu na več načinov. — Državna gozdna gospodarstvu so letu 1951 ustanovila kot postransko proizvodnjo tudi lastna čebelarstva. ki imajo okoli 37.000 čebeljih družin. To število nameravajo še povečati. — Čebelarji imajo še od prej v gozdovih stalne čebelnjake s 50 100 punji. Podobno ima tudi Čebelarski inštitut v različnih klimatskih področjih 5 čebelnjakov. — Manjše število panjev 5—30 imajo po vojni tudi v bližini weekend hišic. — Poleg tega izkoriščajo gozdno pašo s prevozi na krajše razdalje. Nujvužnejši proizvajalec mane je mala smrekova lekuniju. Smreka je n a j pogostejša gozdna vrsta, ki zavzema na Češkem in Moravskem 53,3. na Slovaškem 29.7 % gozdne površine. Jelka zavzema le 7 % odn. 9 % gozdnih sestojev, tako da je zelenu hojeva ušica kot proizvajalka medu v ČSR manjšega pomena. Stalno propagirajo prevoze v gozdno pašo in število prevaževaleev se Hejtmanek, J., Raziskovanje dolžine rilčka v zvezi s proizvodnjo čebel (Studie hodnoceni de lik v včelich so- sačku), Vedecke p race ČSAZV, 2. p. 11 — 37, Praha 1961. Avtor je hotel natančno ugotoviti, kako vpliva pri čebeljih družinah v glavni paši na pridelek medu dolžina rilčka. Poizkus je izvedel na 173 če- beljih družinah večjih čebelarskih obratov v različnih podnebnih in pašnih pogojih. Rezultati raziskav kažejo, da dolžina rilčka, merjena pred pašo, ne vpliva na pridelek medu. V odnosu vplivu teže čebel v družini im dolžine rilčka na višino pridelka je odločala le teža čebel v panju. Zivuinost družine je mogoče vzeti kot pokaizaitelju njene proizvodne zmogljivosti. Avtor sklepa, da odbira po dolžini rilčka ni utemeljena. S tega stališču je trebn gledati na uspehe in stremljenju po odibiri čebel z dolgimi rilčki. ki nuj služijo opruševanju detelj. Praksa ima v dresuri bolj učinkovito sredstvo, da poveča obisk čebel na cvetih črne de- Dr. J. Rihar Ruttner, F., Poskus opredelitve kranjske čebele po njenem krilnem ožilju (Versuch einer Charakterisierung der Ourniea-Biene nach ihrem Fl ü geigeäder), Vedecke pruce ČSAZV, 4, p. 165 -172, Praha 1965. Kranjsko čebelo je napram temni čebeli mogoče dobro označiti po dolžini rilčku, kubitnlnem indeksu, dolžini dlačic in tomentneni pasu. Teže je bio-metrično omejiti kranjico naprum italijanski. ciprski čebeli in kavkaškim čebelam. Zlusti naprum sosednji italijanski čebeli ni v teh oznakah zanesljivih razlik. Avtor je z meritvijo kotov, ki jih tvorijo črte, potegnjene med mejnimi toč-kuini žil prednjega krilu, skušal najti oznako zu finejše razlikovanje med naštetimi čebeljimi pasmami. Primerjave analiz so pokazale, du se kranjska čebela po navedeni oznaki zanesljivo loči od temne (A. 111. mellifica) in kavkaške (A. m. eaugasica) Čebele, ne pa od italijanski*. ciprske in kavkaške (A. m. re-mipes) čebele. Dr. j. Rihar Napake pri zazimovanju obravnava »Schweizerische Bienenzeitung«. Vsako leto lahko opažamo napako, da Čebelarji v jeseni ne zožujejo družin. Ce krmijo pri večjem številu satov ter štejejo kile in litre, lahko pač količina sladkorja v celoti zadostuje, je pa razdeljena na večje število satov in venci hrane nad čebeljim gnezdom so premajhni. Na toplem in sončnem stojišču lahko dobro prezimijo tudi nezožene družine. V ostri zimi t%2/63 je mnogo družim pomrlo od lakote. Drugo napako pri prezimovanju delajo tisti, ki krmijo z redko sladkorno raztopino. Čebelar živi v varljivem prepričanju, da da kila sladkorja lvilo hrane. Izkušnja pa uči, da dobimo pri zgoščenih sladkornih raztopinah iz kilograma (sladkorja le 700 do 800 g pokriti' hrane. Pri razredčenih raztopinah je uspeh skromnejši, pri zgoščenosti 1 : 1 okoli 600g. Voda mora izhlapeti in hlapove morajo čebele iz panjev izventi-lirati, kot gorivo pa se v našem primeru uporabljata med in sladkor. Redke raztopine pomenijo zapravljanje sladkorja. S.R. Zadela vina se da iiinogostrunsko uporabiti, piše Öberösterreichischer Imker.'. Nima velikega pomena le za čebele, ampak lahko zelo koristi tudi človeku. Pri orodju, mizarskem dletu, pili pa tudi pri nožih im vilicah in drugem orodju, ki i-nui lesene ročaje, neredko odpadejo ti držaji. Da jih zopet dobro pričvrstimo, je potrebno le. da odprtino ročaja napolnimo z zadelavimo. da konico kovinskega orodja na plamenu segrejemo in potem zarinemo v luknjo. Ko se železo ohladi, drži orodje zopet dobro. S polituro se tlado obdelovati tudi pohištvo in panji. Pripravimo to takole: 3 dele salm laik ovca im deset delov za d el av im e raztopimo in potem kuhamo 15 minut. Nato primešamo štiri dele špirita. Tako dobimo trpežen, lepo bleščeč pl es k za pohištvo ali panje. Zadelavina je tudi zelo dobro sredstvo proti kurjim očesom. Segrevamo jo v pločevinastem krožniku ali pa v škatlici od kreme za čevlje in počakamo, da začne raztopina teči. Nato odstranimo vse tujke, ki plavajo na površju in raz- mažemo to tekočo smolo na laneno krpico, ki jo potem razrežemo na ustrezno velike obliže. Še tople jili položimo na kurja očesa in jih nekoliko pritisnemo na oko. Čez nekaj dni je zdravljenje končano. Pa tudi pri odprtinah, ranah in čirih je zadelavima zelo zdravilna. Že rimski pisec Varro pripoveduje, da je ta pravosek, tako imenuje zade-lavino, zaradi svoje zdravilne moči imel na mednem trgu v Rimu višjo ceno kakor med. e Avstrijska čebelarska šola je dobila novo poslopje. 27. marca letos so ob stoletnici avstrijske čebelarske organizacije odprli novo zgrajeno čebelarsko šolo v Weinzödlu pri Grazu. Nova šola je obdržala del starega poslopja z učilnicami, dogradili pa so stranske prostore, veliko skladišče, moderen vzoren čebelnjak kot vzrejno središče za vso Štajersko oziroma Avstrijo. V novi zgradbi so v pritličju prostorne delavnice, skladišča, priprave za centralno kurjavo in prostori za pripravljanje preiskovalnega materiala. V visokem pritličju je zelo lepa im prikupna dvorana, moderen laboratorij, sanitarije im spalnice za tečajnike oziroma dijake šole. V prvem nadstropju ima šola sodobno kuhinjo, udobno jedilnico in več drugih prostorov. Okrog šole je velik vrt, ki tvori s poslopjem prav lepo arhitektonsko celoto. Ob otvoritvi šole ji; pozdravil predsednik Tropper celo vrsto odličnih gostov, zastopnikov deželne vlade in zveznega ministrstva za poljedelstvo in čebelarstvo. Prav ti gostje in zastopniki oblasti dokazujejo, kako visoko cenijo v Avstriji čebelarstvo. Kako pa je v tem pogledu pri nas? Cela Jugoslavija, ki se z Avstrijo niti od daleč ne more primerjati glede bogastva svojih paš, nima niti ene čebelarske šole. Kdaj se bomo pri nas spametovali? Za ravnatelja šole je bil imenovan dosedanji predavatelj dr. Bretschko, ki ga slovenski čebelarji dobro poznamo. Poglejmo še. kakšno osebje ima ta šola. Poleg ravnatelja ima še dva čebelarska mojstra, eno mojstrico, eno laborantko, gospodinjo in tri pomočnice. Med desetletnimi obstojem te šole je absolviralo čebelarske tečaje že preko 2000 čebelarjev. Ur. naša organizacija POROČILO urednika Slov. čebelarja tov. prof. Edija Senegačnika na XIV. rednem letnem občnem zboru dne 25. aprila 1965 v Ljubljani Spoštovani delegati, dragi gostje in čebelarji! Naš strokovni list Slovenski čebelar izhaja že 67. leto. Menda ros ni nobenega strokovnega lista na Slovenskem, ki bi bil dosegel talko častitljivo starost in v zvezi s tem tako veljavo in ugled. K teinu so pripomogli predvsem slovenski čebelarji, ki so s svojimi velikimi izkušnjami bogatili svoje strokovno glasilo. Nič manj pomembni pa niso bili njegovi odlični uredniki Humek, Rojili a. Bukovec in Rojec. Dolga desetletja so klesali slovensko čebelarsko besedo in dajali listu tisto pomembno vsebinsko podobo, ki je dvignila njegovo vrednost nad povprečje. List se zato ni uveljavil in priljubil samo doma, ampak tudi drugod po svetu. Lami nam je na zborovanju avstrijskih čebelarjev na Dunaju urednik znanega avstrijskega čebelarskega lista »Bienenvater« Ferdinand Briickner dejal: »Dobro poznam vaš list. Zelo dober je!« Menim, da niso bila nič manj važna tudi priznanja naših čebelarjev samih. Že od nekdaj so imeli radi svoj list, ki je slovenske čebelarje v preteklosti povezoval in družil v veselih mi žalostnih dneh v živo čebelarsko skupnost, kakršno bi težko našli kje drugje. In prav list je vzpodbujal naše čebelarje k delu in napredku, njemu se moramo zahvaliti, da je postala naša organizacija tako življenjska, enotna in močna. Pred 40 leti sem kot čebelarski začetnik vneto prebiral Slovenskega čebelarja. Praznik je bil zame, kadarkoli je prišel v hišo. Ko sem ga začel brati, ga nisem mogel odložiti, dokler nisem vsega prebral. Tako je tudi danes z našimi čebelarji. Marsikdo je že povedal, da ga nestrpno pričakuje in takoj ga prebere. Pa še in še bi bral, ko bi bil list obsežnejši. Taka priznanja naših če- belarjev dokazujejo, da je list dober in na pravi poti. Priznanja naših čebelarjev so najboljše potrdilo, da dela uredniški odbor pravilno. Ze drugo leto sem urednik Slovenskega čebelarja in že 20 številk je izšlo izpod mojih rok. Ob prevzemu uredništva sem se dobro zavedal, kako važno in odgovorno nalogo sem prevzel. Vedel sem, da se bo kar preveč dela zgrnilo name. Takole mi je dejal tov. Rojec ob prevzemu lista: Nobenega miru ne boš imel več, kajti uredništvo zahteva res celega človeka. Komaj pripraviš članke za eno številko, že moraš spet začeti z drugimi.« Vsaik dan bolj čutim, kako resnične so bile te besede. Res prihajajo dan za dnem novi prispevki, ki jih je treba pregledati, popraviti in potem natipkati. Treba je odgovoriti pismeno marsiikakemu čebelarju, ki prosi za navodila. Pri urednikovem delu ni potrebno le znanje, zelo previden moraš biti, da se ne zameriš ne na levo ne na desno, kajti čebelarji so občutljivi ljudje. Vsem ustreči pa je nemogoče. Od prvega dne svojega urednikovanja se dobro zavedam, da sem v službi slovenskih čebelarjev. In prav zato moram prisluhniti njihovim željam in jim ust-reči, če se le da. Zato sem nič kako vesel prav vseh člankov, ki jih pošiljajo naši čebelarji. Razvesele me skrbno natipkani prispevki znanih čebelarskih sodelavcev. Prav nič manj pa ne cenim tistih člankov, ki jih s svojo okorno in pisanja nevajeno roko pošiljajo naši preprosti čebelarji. Koliko znanja, izkušenj in modrosti je največkrat prav v takih člankih. Vse. prav vse pride na urednikovo mizo, pred uredniški odbor in potem v list. Priznati moram, da naši čebelarji prav radi sodelujejo pri listu. Dan za dnem pošiljajo svoje prispevke, ki jih imamo vselej dovolj. Nikdar niismo v zadregi zamje. O srečen urednik! Zares jih imamo še zajetno mapo v rezervi. Toda kljub tej polni mapi bomo objavili tudi članke tistega nevernega Tomaža, ki je poslal celo kopico člankov in takole napisal: »Baje imate že dovolj člankov. Jaz vseeno pošiljam svoje, ki jih, vsaj tak» upam, le boste enkrat objavili, Cc jih ne boste, 1h)iii poskrbel da jili objavijo drugi listi. Toda potem le glejte...!« No in pri toni je vneti sodelavec namignil na palico, s katero bo urednika in uredniški odbor po zadnji plati), če ga ne bodo ubogali. Mi' pa se prav nič ne bojimo nobene palice. Vse. kar je dobro, bomo objavili v našem listu. Nikdar pa se ne borno več prepirali in napadali ter žalili drug drugega. Menim, da ima naš list dovolj drugih koristnejših stvari, o katerih naj piše. Naši naročniki so večinoma preprosti ljudje: kmetje, delavci, nameščenci, ki preživijo svoje proste lire ob čebelah, l ani se «proste in odpočijejo, da gredo potem še laže na svoje delo. Ti ljudje žele, da bi objavljal naš list predvsem koristne, praktično članke in navodila, kako se najbolje čebelari. Ne marajo pa visokih teoretičnih im učenih znanstvenih člankov, ki jih ne razumejo in navadno tudi ne prebirajo. Razumemo taike čebelarje in se tudi z njimi delno strinjam». Toda pri Uspešnem čebelarjenju mora čebelar poznati tildi teorijo. Brez nje mi uspešne prakse. Zato so teoretični članki potrebni, vendar jih je treba prilagoditi v poljudno in lahko razumljivo obliko. Seveda pa je to za urednika težko delo. Čebelarje seznanjamo tudi z novicami iz čebelarskega sveta. V današnjem atomskem veku mora napredni čebelar poznati vse. kar ise dogaja na čebelarskem znanstvenem področju. Zato lahko najde talke vesti v vsaki številki. Uredniški odbor im sodelavci z urednikom vred imajo na voljo okrog 40 inozemskih čebelarskih listov. Iz lijili poberemo vse zanimivosti im jih pripravimo za naše čebelarje. Tako jih sproti seznanjamo z vsemi novostmi na čebelarskem znanstvenem področju. Med našimi organizacijskimi vestmi objavljamo sproti zapisnike sej ožjega odbora, da so tako vsi člani seznanjeni z delom naše Zveze. Prav radi objavljamo tudi poročila naših družin im društev. V lijih se pravzaprav zrcali drobno delo v naših organizacijskih enotah. Pri osmrtnicah nastanejo pogosto težave zaradi tega, ker jih ne moremo pravočasno objaviti. V eni številki lahko priobčimo le dve ali največ tri. Na žalost pa čakajo čebelarji z osmrtnicami tudi več mesecev, preden jih pošljejo uredniku. Potem pa žele, da jih objavi že kar v naslednji številki. To ni mogoče. Če so čakali tako dolgo, potem bodo morali potrpeti, da pridejo na vrsto. Osmrtnice pa naj bodo kratke in jedrnate, potem jih borno lahko objavili več. Čebelarji si žele tudi zabavnih stvari. Prav imajo, saj je med njimi vedno dovolj humorja in dobre volje. Tildi za to stvar smo poskrbeli im bomo tudi v bodoče v posebni rubriki Vesela iz naših vrst« objavljali krajše stvari, imamo pa še več pripravljenih. Zaradi obilice drugega gradiva jih v zadnjih številkah res nismo mogli objaviti. Trotov Janez in Sršenov Bonifacij pa že spet nekaj pripravljata im upamo, da se jima bodo pridružili tudi drugi. S posebnim veseljem objavljamo prispevke naših pionirjev in mladih čebelar jev-znčetnikov. Skoro v vsaki1 številki beremo kaj. Ti članki dokazujejo, da imamo v svojih vrstah vendarle nekaj naraščaja, laki mladi pisci navdušijo potem še svoje ostale čebelarske tovariše, da se opogumijo im začno pisati. Nekaj mi leži ob srcu in to bi rad povedal danes vam vsem. ki ste prišli na naš zbor. Vsebina našega lista ni odvisna samo od urednika, ampak od prispevkov naših čebelarjev. Cim več jih bo sodelovalo, tem zanimivejši in pestrejši bo lahko naš list. In tega si kot urednik srčno želim. Pridobivajte svoje ljudi za pisanje! Prav med našimi preprostimi čebelarji imamo nič koliko skritih talentov z bogatimi izkušnjami. Bojijo se pisati, češ da ne poznajo jezika in slovnice. Res jih težko pripravimo k pisan ju. Ko pa enkrat začno, potem postanejo zvesti sodelavci. Poiščite take ljudi! Njihove prispevke bomo potem že popravili im jih spravili v primerno obliko, to je naša stvar. Za nas so važne njihove izkušnje. Vsi prispevki naj bodo kratki in jedrnati. Zavedajmo se. da stane danes ena stran Čebelarja 22.000 din. Prav nič nisem vesel, kadar moram sam napisati kar dva članka za eno številko. Nič rad ne vidim, da se vselej ponavljajo imena istih sodelavcev. Pa pogosto res ne gre drugače, kajti stalni sodelavci so izredno pridni in vedno pošiljajo prispevke, drugi pa se oglase le ob priložnosti, morda enkrat na leto. Takih nam je treba še več in potem bo list zanimivejši. Zadnje čase spet precej pišemo o ameriškem panju. Nekaterim čebelarjem to ni všeč. Uredniški odbor je mnenja, da bi ne bilo prav, ko bi zaprli vrata za seboj in bi o iej stvari ne pisali več. To l)i ne bilo napredno in tudi ne na mestu. Naši čebelarji le naj povedo svoje mnenje in opišejo izkušnje s temi panji, potem bomo že prišli do nekih zaključkov. Starejši praktični čebelarji pa prerokujejo že sedaj, kakšen bo 'konec vseh teli razmotrivan j. Naši čebelarski veljaki so si že pred desetletji močno belili glave s tem problemom in skušali priti' do najboljšega panja. Naš veliki Žnideršič nam je potem pripravil panj. ki je postal res vseslovenski. In še marsikaj predlagajo naši sodelavci. Nekateri bi radi izpopolnili AZ-pamj in napravili še 'boljšega. Menim, da ne bo nihče več iznašel smodnika. Dr. Arnbruster pravi, da je AZ-panj preveč kompliciran, ker ima toliko sestavnih delov. Strinjamo se z njim. Naš AZ-panj bo treba kvečjemu poenostaviti in ne kompliciruti. Sicer pa imamo slovenski čebelarji še dovolj drugega, bolj koristnega dela. kot je razmotrivan je o različnih panjih. Kaj smo pravzaprav napravili v zadnjih letih glede vzreje in plomenilnih postaj? Kje so naše najboljše čebele, kje so standardni rodovi naših kranjic, ki jih tako zelo cenijo po vsem svetu? Ali bi ne bilo pametno, da bi razpravljali o tem in posvetili vse sile vzreji najboljših čebel? Potem bomo lahko čebela rili in vrsta panjev ne bo prav nič važna. Brez čebel pa ne bomo mogli čebelariti. In še mnogo drugega dela imamo, ki ga bomo morali opravljati vsi. Vsak čebelar naj sprejme delček tega bremena nase, pa bo šlo. Uradnik sam bi že sedaj ne smel imeti nobenega drugega poklica, če bi hotel prebrati vso kopico različnih čebelarskih listov, pisati članke, predavati in pomagati še pri drugih čebelarskih problemih. Vsega tega ne bi zmogel niti poklicni urednik. In vendar je urednik človek, kot so drugi, in ne nazadnje tudi čebelar. V poročilu tov. predsednika smo slišali nekaj številk o našem listu. V zadnjih dveh letih je število naročnikov močno naraistlo, tako da jih imamo sedaj že 5630, list pa tiskamo v 5700 izvodih. Ta porast naročnikov dokazuje, da je list dober, da so vsa naša prizadevanja za izobrazbo in napredek slovenskega čebelarstva vendarle našla svoj odmev pri večini slovenskih čebelarjev. V svoje vrste pa smo pritegnili tudi tiste, ki so stali doslej ob strani. Tako tudi naši ne- organizirani čebelarji vedno bolj uvi-devajo, da brez strokovnega izpopolnjevanja in znanja ne bodo mogli uspešno čebelariti. Nikakor pa ni rečeno, da smo storili že vse. kar je bilo treba. Kjerkoli ljudje delajo, nastajajo tudi napake, ki se jih včasih niti ne zavedamo. Vemo pa dobro, da se oib ujili učimo. Vi. tovariši delegatk boste zdaj povedali svoje mnenje, ali delamo prav ali ne. Svetovali nam boste tudi, kaj bi bilo treba storiti, da bi bil naš list še boljši. Ne bi bilo prav, ko bi se sedaj uspavali ob ugotovitvi, da vendarle napredujemo in ne nazadujemo. Ob zaključku se moram zahvaliti v«eni tistim članom uredniškega odbora, ki so mi s svojimi nasveti pomagali v iskreni želji, da bi bil naš list zares dober. Še posebej se moram zahvaliti našemili neumornemu računovodju tov. Wallasu, ki je napravil brezplačno nič koliko poti v tiskarno, klišarno in spet na moj dom. da ne govorim o tem, kolikokrat je pozno v noč pretipkaval članke naših čebelarjev. Zel im. da bi bil naš list tudi v prihodnje dober prijatelj, svetovalec, nepogrešljiv tovariš ter spremljevalec vseli slovenskih čebelarjev. NOVE ODKUPNE CENE MEDU Podjetje Medex bo odkupovalo odslej med neposredno od čebelarjev po telile cenah: cvetlični in kostanjev med . . 450 din lipov in akacijev med .... 470 din žajbljev med......................490 din smrekov med in gozdno mano 550 din čisti bojev med.................. 570 din Kdor bo prodal med preko čebelarskega društva, ki ima svoj žiro račun, bo dobil za vsak kilogram še 20din več. Kdor dostavi med v Ljubljano, dobi zu vsak kilogram še 10 din. Gene panjev iu čebelarskega pribora so se zvišale za višino prometnega davka. Kako bodo naši čebelarji sprejeli to vest, bomo še videli in o tem kaj več napisali v prihodnji številki'. Cene medu «e torej v primerjavi z drugimi življenjskimi' potrebščinami niso preveč zvišale. Zaenkrat se čebelarji močno čudimo, da moramo dati za 1 kg surovega masla kar 6 kg cvetličnega medu. Včasih pa je bila cena približno enaka. HM'ft JOŽE SOTLAR V torek 30. marca 1965 smo spremili k zadnjemu počitku marljivega čebelarja in dolgoletnega člana ČD Radeče Jožeta Sotlarja. Pokojnik je bil doma iz Rudne vasi pri Radečah. kjer je čebelaril že njegov oče, kmet, ki je bil spoštovali daleč naokrog. Tudi sin Jože. ki sicer ni ostal na kmetiji, je podedoval po očetu veselje do čebel in pridno čebelaril v Starem dvoru, kamor se je priženil. Po poklicu je bil železničar in je z vso pridnostjo in resnostjo opravljal svoje poklicno delo. Prosti čas je ]xwvetil čebelam, pri katerih se je naučil tiste marljivosti in natančnosti, ki mu je potem prišla prav v službi. Zal jih je moral mnogo prezgodaj zapustiti. Saj je bil star šele +6 let. ko je moral umreti. Dalj časa je že bolehal na srcu. končno je umrl. zadet od kapi, v nedeljo zjutraj 28. III. 1965. Na zadnji poti ga je spremila velika množica ljudi, med katerimi smo bili tudi čebelarji, ki smo mu poklonili venec. Pri odprtem grobu je govoril o pokojniku predsednik CD Radeče in se v imenu vseli čebelarjev poslovil od njega. Miro Sevšek FELIKS RAJH Dne 11.9. 1964 je umrl in nas po daljši bolezni za vedno zapustil naš odbornik, najstarejši član in najstarejši naročnik našega lista ter član čebelarske družine Črešnjevec, Feliks Rajh. Tov. Rajh se je rodil lota 1901 na Črešnjevcu. Po končani šoli se je izučil doma pri očetu kovaške obrti, pozneje se je zaposlil v Mariboru. Kot borca so ga Nemci zajeli v Savinjski dolini, zaprli in pozneje poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil šele po osvoboditvi do kraja izčrpan in komaj še živ. Po krajšem zdravljenju se je ponovno zaposlil v istem podjetju, kjer je delal že prej. liil je vzoren in marljiv delavec ter zaradi tega tudi večkratni udarnik. Potem se je upokojil kot poslovodja kovaške delavnice v Mariboru. Kot upokojenec je bil leta 196"5 odlikovan z redom »Zasluge za narod«, kar je s svojim delom in zgledom tudi zaslužil. Ves prosti čas je po svoji službi posvetil čebelam in domu. Že v rani mladosti je začel čebelariti z AZ-panji ter jim ostal zvest do smrti. Po vrnitvi iz taborišča ni pozabil na svoje čebele. Obnovil je svoje propadlo čebelarstvo ter se še z večjo ljubeznijo oprijel svojih ljubljenk ter jih prevažal na razne paše in pasišča. l5il je vedno narodno zaveden in vsestransko pripravljen pomagati drugim. Njegova priljubljenost se je pokazala pri pogrebu, kjer so ga spremljali čebelarji, znanci in prijatelji. Alojz Potisk DR. VIKTOR MELLIWA Dne 12. maja 1965 je v zdravilišču Slatina Radenci umrl, zadet od možganske kapi, dr. Viktor Melliwa, pravni svetnik v pokoju. Dne 15. maja 1965 smo ga pokopali na ljubljanskem pokopališču. Rodil sc je 50. aprila 1900 v Blekovi vasi na Notranjskem. Po končani srednji šoli leta 1918 se je vpisal na zagrebško pravno fakulteto ter leta 1924 promoviral na ljubljanski univerzi. Kot mlad pravnik je šel v Metliko za notarskega kandidata. Ker je bila Metlika predaleč od doma in njegovih čebel, je šel leta 1925 v železniško službo. Tako je bil zopet pri svojih čebelicah. 1’rva dva panja mu je podaril oče, prvi čebelarski učitelj pa mu je bil A. Kastelic s Planine. Čebelaril je polnih 45 let. Pokojnik je bil vseskozi član naše organizacije in pozorno je spremljal njeno delo. Vselej je bil pripravljen pomagati z nasveti. Med prijatelji je bil zelo priljubljen in tudi čebelarji so ga spoštovali. Njegovo krsto so dobesedno zasuli s cvetjem. Z lepim in ganljivim govorom se je poslovil od njega stanovski tovariš ter pripomnil, da dragega Viktorja ne bodo nikdar pozabili. POROČILO ZA JULIJ V juliju je bilo vreme skoraj ves mesec večinoma hladno in vetrovno. Tudi dežja je bilo precej, lloja in smreka sta večkrat začeli mediti, toda padavine so medenje spet prekinile. Na gozdni podrasti je bilo pogosto opaziti sveže kapljice. Do pravega medenja pa skoraj nikjer ni prišlo. Nekaj kilogramov so dobile čebele na Hrušici. Breg-Tržič poroča, da je bilo s kostanja in lipe zelo malo donosa, ker je bilo vedno vetrovno. Dražgoše: Smreka je medila, vendar donosa zaradi slabega vremena in stalnega vetra ni bilo. Zerovnica: Za medenje ni bilo pravega vremena. Rogatec: Na akacijevi paši čebele medu niso pokrile, zato smo točili šele po kostanjevi paši 7 kg na panj. Lovrenc na Pohorju: Pri nas je medila hoja, toda med se je hitro strdil, tako da ga že četrti dan nismo mogli več točiti. Cezanjevci-Ljutomer: Skoraj ves mesec je deževalo. Travniki so bili poplavljeni in paše ni bilo nobene. Selnica ob Dravi: Ta mesec je bilo zelo vetrovno, največkrat je pihal južni veter. Zaradi dežja je kostanjeva paša odpovedala. Donos ali poraba v Skupno Srednja Dnevi Sončni sij v urah Kraj opazovalnice I. 11. III. pridobil ali porabil dkg me- sečna toplina »C r. C > o S o mesečni tretjini dkg JLJ «M