V igralski koži
Mnogi ljudje mislijo, da je igralstvo nekaj nevsakdanje- -ga. Pa vendar; ko si na odru, se skoncenlriraS samo na tisto vlogo, ki jo igraš. Odigraš svoj tekst in ko se vrneš za oder, si še vedno človek kot si doma, v šoli,...
Pred nastopi imamo ponavadi vaje vsak dan. Pa to niso take vaje, da bi jih morali odigrati brez napake. To so vaje, ki ti dajo voljo do igranja, voljo, da prideš z vese-ljem na nastop. In seveda če ne bi imeli naše voditeljice Alenke, ki nas zvesto spremlja skozi vse vaje, bi se ta volja izgubila. Seveda pa se na vajah tudi od srca nasme-jemo. Vsak k tekstu doda še malo besedila, zato dobre volje na vajah ne manjka. Na to kako neko igro odigramo pa vpliva tudi publika. S svojim ploskanjera nam dokaže-jo, da čeprav smo ie tako majhna in neznana gledaliSka skupina, da bo nekoč Se nekaj iz nas. Vsi hkrati pa se trudimo, da bodo naši nastopi iz dneva v dan boljši.
Teja L.
Nekateri sanjajo, da bi nekoL postali igralci. Vendar sanje sploh niso polrebne, saj smo vsi ljudje igralci in svet si lahko predstavljamo kot en velik oder, na katerem se odvija igra Naše Švljenje. Na pravem odm pa ponavadi predstavljajo igre po zgodbah iz preteklosti ali pa si jih izmislijo. Umetnost igralstva je v tem, da se mora igialec vživeti v obdobje v katero je igra postavljena in mora dobiti popolno predstavo o karakterju osebe, ki jo igra.
Skupaj s soigralci se poskušamo vživeti v različna obdobja. To je zelo zabavno, saj so včasih počeli stvari, ki se nam v današnjem času zdijo zelo smešne. Ko pa se navadimo na te stvari, nam ni težko odigrati svojo vlogo brez da bi zgubili koncentracijo. Velika razlika je igrati na vaji kakor pa na predstavi. Pred občinstvom imaš tremo. bojiš se, da se boš zmotil ali kaj pozabil narediti. Ampak v takem primeru je najbolje, da ignoriraš gledal-ce in se popolnoma uživiš v vlogo. Seveda pa je pomemb-na samozavest. Človek mora verjeti vase in vedeti, da mora začeto stvar izpeljati do konca.
Nadja P.
Veliko ljudi sanja in misli, kako bi postali igralci oz. kako bi postali »slavni« igralci. In ker večini ne uspe postati slaven, igralstvo opustijo.
Vendar ie rad igraš, če si to res želiš, boš na slavo pozabil. Res je, da imaš na predstavi in pred njo veliko treme, misliš na to, kako se boš zmotil, kako boš padel, se spotaknil, vendar greš naprej z željo po igranju.
Pomembno je, da se ti vživiš v svojo vlogo in da si z mislimi v obdobju, ki ga narekuje tekst. Tudi soigralci so pomembni. Morajo te sprejeti in vsi skupaj moramo ostati resni in zbrani. Ampak kljub tremi in tmdu greš naprej z misliio: »To moramo izpeljati do konca «
Tina P.
Vsakdo se znajde v igralski koži. Če ne dobesedno, pa vsaj v vsakdanjem Hvljenju. Ljudje le malokrat pokaže-mo svoj pravi obraz, ves čas le igramo in se kažemo svetu z različnimi obrazi. »Ves svet je oder,« je rekel Shake-spere.
Tako.je bilo tudi na Igu v soboto, 19. marca in cel teden prej. Pred predstavo se življenje vrti samo okoli odra. Priprave so potekale dolgo, a se je izplaialo. Ljudje so se krasno odzvali, bili so prava publika.
Nervoza je bila prisotna kar pri vseh igralcih, tako da jaz nisem bila izjema. Najhuje je nekaj minut pred priho-dom na oder, potem pa nervoza izgine, ko vidiš, da se ljudje ne smejejo tebi osebno, ampak osebi, ki jo igraS.
Alenka A.