Avtorji in knjige Zgodovina političnega gledališča Siegfried Melchinger, Zgodovina političnega gledališča (prevedla Mojca Krajnc), Ljubljana, MGL (Knjižnica Mestnega gledan|ča ljubljanskega; zv. 131), 2000 Na prevod Zgodovine političnega gledališča, tega osrednjega dela priznanega nemškega teatrologa, gledališkega zgodovinarja, esejista, kritika, urednika in dramaturga Siegfrieda Melchingerja, je slovensko bralstvo moralo počakati tri desetletja. Vendar rahla časovna zamuda ne zmanjšuje pomembnosti pridobitve, ki skupaj s preostalimi knjigami, v zadnjih letih Sodobnost 2001 I 363 izdanih v zbirki Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, nakazuje težnje uredništva po (za)vestnem krpanju lukenj v zbirki tovrstne strokovne literature v slovenskem jeziku. Tako da Melchingerjevo temeljno gledališko teoretsko delo prihaja na slovenske knjižne police še vedno v pravem trenutku. Ta obsežna študija se spopada z analizo razmerja med politiko in gledališčem v zgodovinskem prerezu časa. S tem spodbija tezo, daje politično gledališče primarno sodobni pojav, saj po avtorjevem mnenju sovpada s samimi začetki gledališča (Ajshilova tragedija Peržani, najstarejše ohranjeno gledališko besedilo, je obenem Avtorji in knjige tudi že prva angažirana igra). Politika je torej obravnavana z vidika gledališča, pri čemer je vseskozi jasno, da je zgolj ena izmed možnih gledaliških tem. Avtor dela se ukvarja z vprašanjem, v kolikšni meri je bilo v posameznem obdobju gledališče svobodno oziroma kako svobodno je lahko gledališče sploh; sploh glede na to, da že v osnovi predstavlja javno in s tem družbeno institucijo. Govori tudi o svobodi ustvarjalcev političnega gledališča, kajti v zgodovini so znani primeri preganjanja in zatiranja gledališča (na primer ob srednjeveški obtožbi Cerkve, da je teater hudičeva umetnost). "Politično gledališče vzpostavlja situacije in dogajanja, ki so pomembna za mnoge, za večino, morda za vse. Kaže možne načine vedenja v takih situacijah; kaže jih kritično in poziva h kritičnosti. H kritičnosti gledalcev. Šele ko se političnemu gledališču posreči, da gledalce pritegne v situacije in dogajanja, se vzpostavi javnost, ki je njegovo najmarkantnejše znamenje." Javnost vzpostavi torej kot ključni kriterij, ki politično gledališče ločuje od nepolitičnega. Politično gledališče namreč tematizira obče veljavne resnice, s tem pa seže tudi do posameznika. Javnost kritično nagovarja na način razkrinkavanja in odkrivanja verodostojne in "objektivno" dokazljive resnice. Ker je politično gledališče kritično gledališče, predstavlja sorazmerno nevarnost kritiki podvrženim; od tod potreba oblasti po represiji (cenzuri), ki so se ji igre izmikale s kodiranjem, kamuflažo. Metode ka-mufliranja, ki jim gre za kodirano razkrivanje resnice, ozadja, so se v posa- Sodobnost 2001 I 364 meznih dobah resnično razvile do pre-finjenosti. Tb pa kljub temu, da politično gledališče "ni podvrženo ne vladajoči oblasti ne prevladujočemu javnemu mnenju; lahko je opozicijsko in revolucionarno". Ob čemer pa Mel-chinger nemudoma poudarja, da politika na odru "postane neverodostojna, če služi poveličevanju ali tudi zgolj nameram vladajočih sistemov". Politično gledališče se v izhodišču kritično odziva na trenutne dogodke in kaže aktualno situacijo svojega časa. Vendar pa vse igre, ki si zaslužijo pečat političnega teatra (denimo Sofo-klejeva Antigona, Molierov Tartuffe ali Gogoljev Revizor), vsebujejo elemente trajnosti, ki jih, aktualne in angažirane v času njihovega nastanka, ohranjajo sodobne, zanimive, tj. uprizorljive, tudi v ostalih časovnih razdobjih. Isti kriterij velja tudi za sodobne igre političnega gledališča. Ob tem se nam odpre predvsem vprašanje, kako je s političnim gledališčem v današnjem času, prežetem z nekakšno umetniško ležernostjo, mlačnost-jo. Kot da ne bi bilo potrebe po kritični refleksiji, kjer bi neposredna angažiranost stopala v ospredje... Knjiga je razdeljena na posamezna poglavja, ki zajemajo posamezne zgo-dovinsko-umetniške dobe oziroma avtorje. Molieru sta, na primer, posvečeni dve poglavji, Shakespearju kar štiri, ošvrknjeno je tudi gledališko dogajanje zunaj Evrope, na Kitajskem, v Indiji, na Japonskem. Kljub temu da gre za zgodovinski pregled, je posamezna poglavja mogoče brati tudi ločeno; izločena iz celotnega kronološkega pregleda namreč ohranjajo lastno notranjo koherentnost in logiko. Avtorji in knjige___________________________________________ Melchingerjeva Zgodovina politične- v antiki do sedanjosti so namreč za ga gledališča je obenem torej tudi zgo- tisk predelana in dopolnjena avtor-dovina dramatike. Avtorjeve analize jeva predavanja iz študijskega leta iger ponujajo vpogled v dobe in druž- 1970/71 na Državni visoki šoli za glas-benopolitične okoliščine nastanka bo in gledališko umetnost v Stuttgar-ključnih iger političnega gledališča, tu. Tekoče in duhovito branje torej, ki Na ta način je bralec približan duhu je daleč od suhoparnega nizanja hi-vsakokratnega časa, obenem pa ga storičnih dejstev kake znanstvene to, podobno kot osrednja tema študije, raziskave in posreduje svoje izsledke spodbudi k razmišljanju, ga poskuša privlačno in razumljivo. Bistvena motivirati, "aktivirati". Melchingerjeva premisa, ki oprede-Vzrok razgibanega sloga Melchin- ljuje značaj knjige kot celote, ostaja, gerjevega pisanja tiči gotovo v pri- da politično gledališče ni stvar premami namembnosti posameznih po- teklosti, temveč je v enaki meri tudi glavij, ki ne morejo (in nočejo) skriti sodobno in bo tako tudi ostalo. Vse svojega značaja pisanosti za preda- "dokler bo na eni strani obstajala po-vanja. Zgodovina političnega gleda- litika in na drugi gledališče", lišča kot izčrpen historični pregled zgodovine gledališča od njegovih začetkov Saša Helbel Sodobnost 2001 I 365