Učitelji meščanskih šol dmamio svojo po= sebno strokovno organizaoijo »Udrtuženje nastavnika gradnjanskih škola«. Vendar nas je več, ki nismo tam organizirani, nego v UJU, medtem ko so nekateri organizirani v obeh organizacijah. Mene so večkrat vprašali tovariši iz osnovnih šol, zakaj smo osnovali poscbno Udruženje, a tovariši dz meščanskih šol, za= kaj jaz ne vstopim v posebno Udruženje meščanskošolskega učiteljstva. Poskušal bom iznesti v tem članku svoje mnenjc o tem vprašanju ter vzpodbuditi še druge, da se javijo in iznesejo svoje mnenje, da najdemo potem pravo rešitev, v našem lastnem interesu. Predlansko leto sta se dogodila dva fakta, ki sta poSebno važna za razpravo, zato jih tudi navajam. Udruženje ( meščanskošolskega 'iičitelj; stva v Splitu je predložilo tamošnjemu po=> verjeništvu UJU, naj ga isto sprejme v UJU, kot okrajno učiteljsko društvo. Tega pred= loga si UJU ni osvojilo, temveč je enak predlog odbilo tudi poverjeništvo Ljubljana. Tovariši iz Slovendje so pisali v »Učiteljskem Tovarišu«, da Udruženje meščanskošolskih učiteljev ne moTe dosezati popolnih <uspehov, ker je izolirano in zaradi tega šibkejše. Če bi bilo skupaj z UJU bi doseglo lažje svoje zahteve. V tem je izražena želja, da se uje* dinita obe organizaciji, ni pa povedano na kak način bi se to zgodilo. Kaj povzemamo iz tega? Težnjo me= ščanskošolskega učiteljstva priti v UJU in pripravljenost UJU, da jih sprejme. To je zame pri vsej stvari glavno. So poedinci med nami, ki niso za to. Re» čeno mi je bilo, da so bili na kongre&u v Splitu nekateri proti temu, da se imenujemo učitelji in so zahtevali naziv profesorja. Mi= slim, da se na te ni treba ozirati. Sreča pa je, da večina ni takšna. Ker smo konstatirali na obeh straneh pri* pravljenost za likvidacijo posebnega Udru« ženja meščanskošolskega učiteljstva, moramo iskati tudi načina, kako bd se to najbolje iz= vedlo. V to svrho se moramo vprašati — v kakih odnošajih stojimo eni proti drugim, oziroma v kakšnem medsebojnem odnošaju so naši skupni interesi. Bodimo utilitaristi in ne sanjarji. Naš socialni položaj je isti. Državna uprava nas enako plača in nam je odredila enak pravni položaj; tkzv. »boljša družba« vidi še danes v enih in drugih »polkulturne ljudi«. Predstavniki te »boljše družbe« pra= vijo, da smo mi bolje plačani nego n. pr. sod= niki, čeprav imajo oni boljše plače, češ, da je razmerje med našo plaoo in potrebami večje nego pri njih. Tako država in družba, a mi? Mi mi= slimo, da je življenje v središčih, kjer de= lamo, zelo težko, da nam nalaga težke naloge in da nagrada ni ekvdvalentna vrednosti na« šega dela niti našim potrebam. To nam je skupno: Priboriti si moramo boljši socialni položaj. A če imamo skupni cilj, ki ga moremo doseči samo z borbo proti skupnemu neprijatelju, potem je logično, da skiuprro delamo, ker bomo s tem močnejšd. To sodelovanje nam je posebno potreb* no pri ustvarjanju kulturnih ciljev naše >or= ganizacije, ki se jim dosedaj ni poklanjala posebna pažnja, ker smo bili preveč okupis rani v borbi za »naš vsakdanji kruh«. Kaos v upravi, protekcija in partizanstvo so absor= birali vse moči naše organizacije v puste ins tervencije za poedince. V nadaljnjem se mo= ramo ozreti budi na izobrazbo naroda in na samoizobrazbo. Učiteljska organizacija ne bode pomes nila mnogo brez močnih ekonomskih insti= tucij v sami organizaciji. Za te institucije je potrebno število članstva, ki ga mi sami nu mamo. Učiteljski domovi, tiskarne, samopo^ močne zadruge, hranilnice, borbeni fondi, strokovni in propagandni tisk itd. Učitelj* stvo meščanskih šol, osamljeno ne more tega nikoli ustvariti tako kot bi se to zgodilo s skupnim delom. Meščanska šola pripada v glavnem osnovnemu pouku. Njen problem se bo re» ševal skupno s problemom osnovnega pouka. Tudi tu je sodelovanje potrebno. Bila bi megalomaaija, če bi trdili, da smo mi nekaka učiteljska elita, priznati se pa mora, da ne stojimo pod povprečnostjo. V več slučajih se je pokazalo, da smo s svojo p^risotnostjo« v uč'iteljskih organizacijah in na skupščinah veliko pripomogli, da se je premikal organizačni voz naprej. Tega bi ne bilo, če bi vstopili v UJU potom posebnega Udruženja meščansfcošolskega učiteljstva, kakor si to nekateri predstavljajo, pač pa bi bilo to na obojestransko škodo. Jaz mislim, da bi tovariši z osnovnih šol z našim sode* lovanjem v UJU precej pridobdli, aimiod njih tudi. S svojim sodelovanjem bodemo pripo= mogli, da bo ¦organizacija močnejša, a močna organizacija nam daje več upanja, da bomo dosegli svoje namene. Prepričan sem, da je obstoj »Udruženja meščanskošolskega učiteljstva« nam v škodo in da ni dober način likvidacije, če bi bilo Udmiženje sprejeto v UJU kot posebno okrajno učiteljsko društvo, temveč bi bilo najboljše rešenje to, da postanemo enakopravni člani okrajnih društev dn bomo imeli pri vseh odborih posebne odseke ali refes rente za specijalna vprašanja meščanskih šol in meščanskošolskega učiteljstva, po poslov« niku, ki ga je sprejela lanjska skupščina po« verjeništva Split. Iznesel sem svoje mišljenje o tem vpra« šanju in pričakujem, da bodo tudi drugi po vedali kaj mislijo o tem. Ivan Kljenak, uvodni članek v »Pokretu« z dne 1. III. 28.