Gospodarske stvari. Domača obrtnija. Zadnjič smo obžalovali, da revni Slovenci toliko denarja potrosijo za malovredno oblačilno blago, ki ga kupujejo po prodajalnicah, v katerih sedijo in se bogatijo po največ naši nasprotniki, katerim se na Slovencih razun njihovega denarja nič ne dopade. Danes hočemo premišljevati, kje in kako bi si zamogli Slovenci poleg poljedeljstva pridobiti kak postranski zaslužek. Pride nam na misel domača obrtnija, ki je davka prosta, nima v sebi nobene nevarnosti glede gospodarstva in vendar še nekaj krajcarjev zaslužka donaša. V nekaterib slovenskih krajih, največ na Kranjskem, je domača obrtnija že od pamtiveka upeljana. V Ribniški dolini izdelujejo leseno orodje, tako imenovano »suho robo«, katero prodajajo daleč noter v Turčijo, pa ludi po domačih krajih. Ravno tam in v kamniškem okraju znajo lončeno robo izdelovati. Okoli Domžal pletejo kite za slamnike. V Tržiču je črevljarstvo v cvetu. Izdelujejo ženske in otroške črevlje prav po ceni in jih prodajajo po sejmovih, posebno na Koroškem. Grevljarski mojstri sarai prav radi kupujejo te črevlje, ker ai jih sami za to ceno narediti ne upajo, ter jih potem z dobičkom naprej prodajo. Okoli Rožeka na Koroškem je tudi lončarija udomačena ter se po tem izdelku mnogo poprašuje. Na dveh krajih na Koroškem ao pred kratkim ustanovili pletarske šole ter pletejo iz vrbja jerbase in košare. V Naberjelu na Koroškem so naredili strugarsko šolo. Na Brežini na Primorskem imajo sedaj kamnoseško šolo. Tako vidimo na več krajih začetke domače obrtnije, pričete deloma od ljudatva samega, deloma s pomočjo dežele. Obogateti se sicer pri domači obrtniji ne da, ker grejo izdelki le po nizkih cenah v denar, samo ob njej živeti ae tudi ne more; pa pri Ijudeh, ki so z malim zadovoljni, pride vsaki krajcar prav. Kjer je družina velika in se Ijudje, moški in ženske, odraščeni in otroci, ob dolgih ziraskih večerih k delu vsedejo, bodo vendar nekaj naredili, in če cela družina ne zasluži več ko en goldinar na večer, je to vender lepa pomoč za skromne Ijudi, ki uživajo po največ krompir in zelje ter so jim zabeljeni žganci že za poboljšek. Želeti bi torej bilo, naj bi se domača obrtnija med Slovenci še bolj udomačila in razširila, posebno pri nas na Štajarskem smo v tem oziru še zaostali. Zlasti bi bilo želeti, ko bi se spet udomačilo lzdelovanje oblačilnega blaga, sukna in platna. Kakor srao že zadnjič omenili, potrosijo Slovenci vsako leto več railijonov goldinarjev za oblačilno blago, in ves ta denar gre na tuje. Ko bi saini' tako blago izdelovali, ostal bi ves ta denar med nami; namesto da ljudje zadnji krajcar v prodajalnico zanesejo, ostali bi jim srebrni goldinarji doma v skrinji, ne bilo bi več tako hudo za denar. Mi imamo šolsko družbo sv. Cirila in Metoda, ki je tako silno podpore potrebna, pa ona ne raore procvesti, dokler je kmet tako reven, da je podpirati ne more. Rodoljubnih gospodov je malo, dokler jo bodo le ti podpirali, se ni nadejati, da bi ta potrebna družba dosegla tisto  moč, ki jo potrebuje za avoje blage svrhe. Naš narod je kmečki narod, in kjer kmet ne pomaga, je težko, kako reč kviško dvigniti; žrtve posameznikov malo izdajo, množica velja. Ge hočemo tedaj v narodnem oziru napredovati, treba je pred vsem, da našemu kmetu do boljšega blagostanja pripomoremo. En pomoček v ta namen bi hilo razširjanje domače obrtnije. V Tolminskih in BolSkih hribih je dosti vsakovrstnega lesa, in vendar je Ijudstvo tako revno, ker ni umnih in izšolanih ruk, ki bi iz tega lesa kaj narediti znale. Sploli manjka nam Slovencem podjetnega duha. V Savinjski dolini se prideljuje izvrsten hmelj, pa kmet le malo zanj dobi, kajti hmeljevo ceno delajo borze in bogati prekupci, kmet mora bmelj dati za ceno, katero mu radi plačajo, namesto da bi on ceno določil. V tujih pivovarnah izvarjeno pivo pa radi drago plačamo, da se itak že bogati pivovarji z našim denarjem mastijo. All bi ne mogli slovenski hmeljarji sami napraviti svoje^pivovar^? Tako je še mnogo podjetij, pri katerih Slovenci tujcem tlako delamo. Ali bo vedno tako ostalo ? Sejmovi. Dne 30. novembra v Slraasu, Svičini, pri Hv. Andražu v Slov. gor., v Rogatcu, na Bizeljskem in v Gelju (tudi za konje). Dne 1. decembra v Hadgoni. Dne 2. decemhra v Lučanah. Dne 3. decembra v Konjicah, na Bregu pri Ptnju (za svinje) in na Planini. Dne 4. decembra v Šmarijah, pri Sv. Barbari v Ilalozah, na Polju in Zelenem travniku.